Erik Vogler in smrt v toplicah

BEATRIZ OSÉS

SMRT V TOPLICAH Malinc

IN SMRT V TOPLICAH Malinc

IN SMRT V TOPLICAH

BEATRIZ OSÉS

Prevedla Veronika Rot

Noelio in Pedra

Beatriz Oses

Erik Vogler in smrt v toplicah Zbirka: Erik Vogler

Naslov izvirnika: Erik Vogler en muerte en el balneario Slovenski prevod besedila z dovoljenjem založbe Edebé, Španija, www.edebe.com Vse pravice pridržane.

© Besedilo: Beatriz Osés García, 2014

© Naslovnica: Iban Barrenetxea, 2014 Za slovensko izdajo 2022: Založba Malinc

Prevedla: Veronika Rot

Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode 2022 Za založbo: Aleš Cigale Uredila: Barbara Pregelj Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Jezikovni pregled: Tonja Jelen Tiskano v Sloveniji. Naklada: 600 izvodov Prvi natis

Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, po določiihl Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

CIP Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2-93-312.4

OSÉS, Beatriz, 1972Erik Vogler in smrt v toplicah / Beatriz Oses ; [prevedla Veronika Rot]. - 1. natis.Medvode : Malinc, 2022. - (Zbirka Erik Vogler)

Prevod dela: Erik Vogler en muerte en el balneario ISBN 978-961-7122-45-9 COBISS.SI-ID 127404803

I. poglavje

Bertino povabilo

Po bremenskih zločinih je Erik Vogler potreboval oddih. Krepilni počitek daleč proč od mesta, kot so mu svetovali zdravniki. In to ne neutemeljeno, kajti nočne more »o belem kralju« so ga mučile skoraj vsako noč. Zato je njegova babica Berta sprejela vabilo nekega svojega starega prijatelja, direktorja luksuznega zdravilišča, za potovanje v severno Italijo za teden dni. Čeprav je svojega nadležnega vnuka težko prenašala, bi sprememba okolja koristila obema.

»Z babico ne mislim iti nikamor!« je vzkipel Erik, ko je izvedel novico.

»Erik,« ga je poskušal umiriti očka in hodil za njim po stanovanju, »tvoja psihologinja meni, da je to odlična ideja.«

»Potem pa naj gre kar ona namesto mene in naj skupaj pleteta nogavice! … Gotovo se bosta strašansko zabavali.«

»Z veseljem bi šel z vama,« se je zlagal očka, »ampak saj veš, da imam delo in je to v tem trenutku nemogoče.«

»Kakšno naključje!« je posmehljivo odgovoril Erik in odprl vrata v jedilnico.

»Saj gre le za nekaj dni.«

»Le za nekaj dni?« je jezno zabrusil in krožil okoli mize. »Točno to si mi rekel, ko si šel v New York in nisem

z njo v Grasbergu zdržal niti enega tedna. Si že pozabil? Po njeni krivdi sem zbežal od tam,« je bruhnilo iz fanta, zamolčal pa je prikazen Sandre Nadel in strašljivega Alberta Zimmerja, ki sta krepko pripomogla k temu, da je pobegnil iz babičinega domačega kraja.

»No …« je začel Frank Vogler, ker ni vedel, kaj naj bi sinu odgovoril, »to je zdaj že stvar preteklosti.«

»Preteklosti?« … Pa saj je komaj mesec dni od takrat!« je ugovarjal Erik in se zrušil na kavč.

»Poslušaj, sin,« je nadaljeval očka in prižgal svojo tablico, da bi preusmeril pogovor, »poglej, kam te želi babica odpeljati. Si že slišal za zdravilišče Nebeška Aida?« mu je poskušal vzbuditi zanimanje.

»Ne!«

»To so ene od najbolj razkošnih in prestižnih toplic v Italiji, ki se nahajajo tik ob jezeru Como,« je Eriku razlagal očka in na spletu poiskal njihovo stran. »Čudovit kraj.«

Seveda je poznal tisto jezero in njegove milijonarske vile. Videl jih je po televiziji in spletu. Čeprav ni hotel pokazati radovednosti, je njegovemu očku uspelo, da si je zaželel izvedeti malce več o tistem vabilu. Vendar tega nikakor ni hotel priznati.

»Bi rad pogledal njihovo spletno stran?«

»Ne zanima me,« je dejal in igral ravnodušnost.

»Čudovito je!«

Erik Vogler se ni mogel premagati, da se ne bi sklonil k zaslonu, čeprav se je pri tem delal, kot da ga vse skupaj sploh ne zanima.

»Imajo najsodobnejše termalne tretmaje, tajsko masažo, sončne terapije, rimske kopeli, finske savne, masažne kopeli, turške kopeli, blatne kopeli. Najboljše

od najboljšega,« je Eriku zagotavljal očka in mu kazal fotografije zdraviliške ponudbe.

»Z veseljem bi preizkusil blatne kopeli,« je priznal Erik.

Frank Vogler si je zlahka predstavljal svojega sina, premazanega z blatom od konic prstov na nogah do obrvi.

»Baje blato vozijo naravnost iz Mrtvega morja,« si je sproti izmišljal Frank, da bi prepričal sina.

»Res?«

Erikov očka je pritrdilno prikimal.

»Ali imajo termoaktivne hialuronske obrazne maske?« je z velikim zanimanjem vprašal fant.

»Seveda, gotovo,« mu je zagotovil očka.

Kaj, za vraga, naj bi bile termoaktivne hialuronske obrazne maske?

»Si bom lahko privoščil kompleten tretma?«

»Seveda,« mu je z nekoliko večjim upanjem odgovoril Frank.

»Bom lahko večerjal v svoji sobi?«

»Kot boš želel.«

»Neomejen dostop do interneta?«

»Brez dvoma.«

»S katero letalsko družbo bi letela?«

»Alitalia.«

»Hm … to mi pa ni preveč všeč.«

»Prvi razred. Babica je že rezervirala karte.«

»Kdaj bi odpotovala?«

»Pojutrišnjem.«

Erik je stisnil ustnice. To je bilo najverjetneje premalo časa, da bi lahko naredil načrt za tako potovanje. Pripravljanje prtljage je zahtevalo velik napor; do

potankosti je moral namreč preučiti meteorološke napovedi in vremenske značilnosti tistega letnega časa. Pripravljanje kovčka je namreč skorajda umetniški proces.

Po nekajsekundnem molčanju je globoko vzdihnil. Moral je pretehtati prednosti in slabosti ponudbe. Po eni strani bi moral nekaj dni preživeti z NJO. Grozljivo žensko. Po drugi strani pa bi užival v enem od najboljših zdravilišč na svetu. Med prednostmi, zelo vabljivimi, so bile: fizioterapevtske storitve, vrhunski tretmaji, razgled na jezero Como in seveda izvrstna hrana v hotelu. Nikoli več ne bo pokusil ogabnih Bertinih čorb. Edina slabost je torej bila babičina prisotnost. Odločitev je bila brez dvoma težka. Ugriznil se je v spodnjo ustnico. »Posvetoval se bom s svojim vzglavnikom.«

S svojim ergonomskim vzglavnikom. Frank Vogler se mu je ljubeče nasmehnil in na skrivaj prekrižal prste.

II. poglavje

Nebeška Aida

Dva dni zatem je Erik v spremstvu svojega zvestega kovčka znamke Chantel prispel na bremensko letališče. Med potniki, ki so se premikali po tekoči stezi, je zlahka prepoznal babičino glavo. Namenjena je bila k okencu Alitalie, kjer sta morala oddati prtljago. Fant si je nejevoljno zabrundal v brado. S tisto svojo grivo štrenastih las, ki je spominjala na drede ostarelega leva, si je drznila, in to brez zadržkov, obiskati ene od najbolj luksuznih toplic na svetu.

In kaj bi lahko rekel o njenem slogu? Dolgo pisano hipijevsko krilo in pulover, ki si ga je sama spletla. Vojaški bulerji, ki so na podplatih nosili najrazličnejše organske odpadke, in malha iz džinsa z madežem črnila od kemičnega svinčnika v enem kotu. Grozljivo. Popolnoma neprimerno. Očitno je bilo, da ni preverila vremenske prognoze, ki je za sever Italije napovedovala prijetno pomladansko vreme. Tolažil se je le s tem, da bo v hotelu morala nositi hotelski plašč. Čeprav ni bila nagnjena k čustvenosti in je le redko izkazovala svoja čustva, je Berta Vogler fantu z naželiranimi lasmi, ki je pristopil k njej, dala poljubček na vsako lice. Konec koncev je bil njen vnuk in je skoraj umrl v rokah morilca. In ne glede na vse je bil, čeprav je bil strašansko mehkužen, le Vogler. Po nekem čudnem

ključu, ki ga niti sama ni mogla razumeti, je bil kljub vsemu njena kri.

»Veseli me, da si sprejel moje vabilo,« je suhoparno rekla. »Tukaj imaš svojo karto.«

Takoj zatem se je zasukala, da bi počakala na vrsto pri okencu, in nista več spregovorila do pristanka v Milanu.

Na letališču ju je čakal šofer, da bi ju odpeljal do zdravilišča. Bilo je čudovito poznoaprilsko jutro. Med vožnjo z avtomobilom si je Berta slekla svoj rdeči pulover, da je ostala zgolj v majici z naramnicami barve pistacije, ki je razgaljala njena bela ramena, posejana s pegicami. Da bi ubežal temu pogledu, se je njen vnuk zagledal skozi okno in zvišal glasnost na svojem iPodu.

Kmalu je cesta zavila v raj z izbranimi drevesi, potočki in neverjetnimi vilami v okolici jezera Como. Na enem od pobočij se je dvigala Nebeška Aida, obdana s prostranimi in čudovito urejenimi vrtovi.

»Dobrodošli,« ju je v perfektni nemščini pozdravila receptorka. »Gospa Vogler z vnukom? … Pričakovali smo vas. Direktor hotela se vam bo pridružil, kakor hitro bo mogoče. Sobi imate rezervirani v tretjem nadstropju, in to s prekrasnim razgledom na jezero. Za vas smo prihranili suiti Werther in Madame Butterfly.«

Ustrežljivo je k njima pristopil postrešček, da bi vzel njuna kovčka in ju odnesel vsakemu v svojo sobo. »Če želite,« je predlagala hotelska uslužbenka, »si lahko na terasi Modigliani privoščite koktajl. Tam,« je svojima strankama pokazala, »vas že čaka vaš gost.« Gost? Kakšen gost? Erik je babico nezaupljivo pogledal. Gotovo je šlo za napako. Zato je od babice pričakoval ustrezen popravek. Berta Vogler pa je z živim zanimanjem povzela pogovor.

»Je že tukaj?« je presenečeno vprašala.

»Pred slabo uro je prišel. Šel je na zgodnejši let,« ji je odgovorila uslužbenka.

»Odlično! …« je vzkliknila. »Torej se bova sešla z njim na terasi Modigliani.«

»Kot želite. Naš uslužbenec vas bo pospremil. Tukaj imate ključe vaših suit,« je dejala receptorka in jima izročila kartici. »Želim vam prijetno bivanje v Nebeški Aidi,« je dodala, smehljajoč se.

»Grazie tante!« se je zahvalila Berta. Erik je obnemel in pobledel. Kdo ju je čakal? Na potovanje naj bi šel sam z babico. Nihče ga ni obvestil o tej »drobni malenkosti«, ki bi prav tako lahko postala nepomembna neprijetnost ali pa prava pravcata katastrofa. Obšla ga je živčnost. Ni maral presenečenj in še manj takih, ki bi mu jih pripravila ta nepredvidljiva ženska. Le kdo je bil ta skrivnostni povabljenec? Prečkala sta nekaj hodnikov z marmornimi tlaki in s kipi rimskih bogov. Sledila sta korakom hotelskega uslužbenca, ki ju je vodil mimo dvoran Botticelli in Caravaggio. Zatem sta se ustavila na pragu dvorane Leonardo, skozi katero se je prišlo do terase Modigliani, in moški ju je povabil naprej. Sprehodila sta se med pohištvom pariškega sloga, ki so ga dopolnjevali razkošni beneški lestenci in divani. Nazadnje sta stopila na elegantno teraso z belimi senčniki in mizami iz tropskega lesa, kjer je pihljal lahen vetrc. V kotu terase je sedel osamljen gost, ki jima je kazal hrbet in molče gledal proti jezeru. Eriku je začelo srce divje utripati. Postava se mu je zdela čudno znana.

»Albert!« je zaklicala Berta. Ko je zaslišal svoje ime, se je fant zasukal na svojem

stolu, nato pa vstal, da bi Voglerjeva pozdravil. Bil ni nihče drug kot Albert Zimmer, čudaški fant, ki ga je spoznal v Grasbergu za veliko noč. In zdaj je bil tam, ves galanten in neobremenjen, smehljajoč se s svojim vznemirljivim nasmeškom, prikrivajoč podočnike, je segel v roko njegovi babici, kot bi si bila domača. Kot bi se poznala že vse življenje. Toda, dejansko, le kaj sta vedela o njem? … Kdo je bil Albert Zimmer? … In od kod njegovi babici preklemanska ideja, da ga je povabila z njima?

Iz dna duše je v tistem trenutku obžaloval, da je sprejel povabilo in prišel v Nebeško Aido. Lastni očka ga je speljal v past in ga ujel v privlačno, a varljivo pajčevino. In on je bil tista neumna žuželka, ki se zaplete v mrežo in ne more pobegniti iz nje.

Po zločinih, ki so se zgodili v Bremnu, Erik Vogler nujno potrebuje oddih. Kuro miru, ki so mu jo predpisali zdravniki, saj so ga noč za nočjo preganjale more z belim kraljem. Zato sprejme povabilo babice Berte, da bi z njo preživel teden dni v razkošnih toplicah. Seveda si ni mogel niti predstavljati, da se bo sproščujoča blatna kopel lahko spremenila v novo nočno moro. S svojim navidezno odbijajočim glavnim likom je španska pisateljica Beatriz Osés ustvarila enega najbolj izvirnih detektivskih romanov v zadnjih letih, ki nas prevzema in preseneča na prav vsaki strani. In to že vse od prvega poglavja.

To je detektivka s paranormalnimi elementi in prvinami grozljivke.