Ko so mačke tako same by Založba Malinc

Mariasun Landa

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

KO SO MAČKE TAKO SAME

A z Ofelijo je težko. Pogleda te s svojim izrazom nedolžnega tigra, se nežno podrgne ob tvoj vrat in te gleda, kot da ni skrivila lasu niti muhi, dokler se ji ne nasmehneš …

Mariasun Landa

KO SO MAČKE TAKO SAME

Didaktični materiali. 16,99€

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si 9 789616 886031

Malinc

ISBN 978-961-6886-03-1

Malinc

o se zmrači, so vse mačke zelo osamljene. To vem, ker je bilo z Ofelijo vedno tako. Zato sem jo večkrat našla na mizi v jedilnici, ko je nepremično gledala proti oknu in z žalostnim, otožnim izrazom pogledovala zavese, kot bi bila porcelanast kipec, ki ga je nekdo postavil tja, da bi bila jedilnica lepša. Takrat sem jo vzela v naročje in ji s prsti nežno drsela med očmi, dokler ni žalost minila in si ni opomogla ter se začela igrati z menoj, kot bi se prebudila iz hudih sanj, zadovoljna, ker sem pri njej in ji je tako povsem odleglo. Tudi jaz sem bila v zadnjem času žalostna in nekam čudna. Še posebej popoldne, ko sem se vrnila iz šole in sem jo pogrešala. Brezvoljno sem malicala poleg okna, prav tam, kjer je ponavadi sedela Ofelija.

»Kaj pa počneš?« Nemudoma je bila ob meni babica s svojimi vprašanji. Zakaj ne grem raje delat naloge ali počet kaj koristnega, saj ji gre na živce, ko me vidi tako žalostno in samo … Meni pa je bilo vseeno za godrnjavo babico. Hotela sem biti sama, veliko reči sem morala premisliti, se prilagoditi novi situaciji doma, se pomiriti s tem, da je Ofelija odšla, pa tudi s praznino, ki jo je pustila za sabo. »Ta punca vedno nekaj premleva!« je pogosto govorila babica. Besedo premlevati je uporabljala le v povezavi z mano: ker veliko premišljujem, premlevam stvari. Kot krave travo, ko jo pogoltnejo. Mene pa so vse te pripombe zelo motile. Zdelo se mi je, da imam za premišljevanje vse razloge … Vzdušje doma ni bilo dobro in zgodilo se je veliko reči, o katerih sem morala premisliti in jih premleti: mama in oče sta se sprla, oddali smo Ofelijo in vse to se je zgodilo zelo na hitro. Vse to sem morala počasi, zelo počasi predelati. Zato sem babici večkrat rekla, naj me pusti pri miru. Stopila sem k akvariju z zlato

ribico, dala roko v vodo, prijela ribico za rep in se zabavala tako, da sem jo za nekaj trenutkov podržala v zraku, dokler ni začela obupano hlastati za zrakom. Potem sem jo ponovno vrgla v vodo. Zaradi njenega ljubkega videza, zaradi katerega se je zdelo tudi, da ji je vse jasno, mi ta žival ni bila prav nič všeč. Pri nas doma je bila edino bitje, ki je bilo v svojem ponosu in nemosti srečno in mirno. Prinesli so mi jo, ko sem ostala brez Ofelije, in zato sem jo že od prvega trenutka sovražila. A spomnila sem se, da so od tistega dne, ko smo Ofelijo oddali na kmetijo Mikelantxone, do dne, ko mi je babica povedala, da je zbežala, minili šele trije dnevi: »Ta presneta mačka je spet nekaj ušpičila!« »Kaj? Kaj se je zgodilo?« Tako sem se prestrašila, da mi je srce v prsih začelo poskakovati kot kenguru … »Pobegnila je s posestva Mikelantxone! To se je zgodilo!« Ofelija je pobegnila? Kdaj? Kako? In kje je zdaj? Vprašanja so bila zaman, saj ni babica

vedela ničesar. Povedala mi je, da jo je zjutraj poklicala Conchita, gospodinja na kmetiji Mikelantxone in ji sporočila, da mačko že vse od jutra pogrešajo, a naj nikar ne skrbimo, ker jo tudi že iščejo. In to je bilo vse. Naj ne skrbimo? Ostala sem brez zraka. Počutila sem se kot zlata ribica, ko jo potegnem iz akvarija in podržim v zraku: ko tako izbuli oči in odpira usta, kot da se bo vsak hip zadušila. Dobro sem poznala svojo mačko, zato sem tudi dobro vedela, kaj ta beg pomeni: da me pogreša, da se skuša vrniti domov, da je zdaj tam čisto izgubljena, na smrt sestradana in premražena. In zato sem storila, kar sem storila. In zato se je zgodilo, kar se je zgodilo. In zato so člani moje družine in zdravnik vse dni plesali okoli mene. Ko sem izvedela, kaj se je zgodilo, sem ravno tako kot zlata ribica na kopnem ostala brez zraka in tako kot ona sem se tudi sama začela delati nerodne gibe iz obupa. Pa tudi zato, ker sem bila zares žalostna. In tako sem se počutila še pred kratkim, do današnjega jutra, ko mi je oče sporočil

veliko novico, najboljšo novico na vsem svetu: »Našli so Ofelijo! Takoj bomo šli ponjo.« Ko sem to zaslišala, mi je bilo nemudoma bolje. Takoj mi je padla vročina, tako brez razloga, kot v gorah izgine megla. Mama mi je tako kot vsako jutro v zadnjih dneh prinesla termometer. »Kako se počutiš, ljubica?« »Dobro. Izvrstno. Veš, da so našli Ofelijo?« sem ji zadovoljno odgovorila. V resnici pa se nisem počutila dobro, pač pa drugače, spremenjeno. Ne vem, kot bi bila na dolgem potovanju, kot bi zelo zrasla … ali kot bi postala starejša. Ne znam bolje pojasniti. Toda danes zjutraj je bilo najpomembneje, da izvem, kje je Ofelija, kdaj se je vrnila, če je z njo vse v redu in kaj se je zgodilo, ko je pobegnila s kmetije. »Deklica moja, vse ti bomo lahko podrobno pojasnili, ko bomo govorili s kom s posestva,« mi je rekla mama. »Za zdaj vemo le to, da so jo našli in da gremo lahko ponjo.« Mama je vzela termometer in osuplo zrla vanj. »Saj nimaš vročine!«

In je stekla povedat babici in očku. Že hip zatem so me vsi trije obkrožili: očka in mami sta bila presrečna, babica pa je stala za njima z užaloščenim izrazom na obrazu, ki si ga je nadela vsak dan po tem, ko se je zgodilo, kar se je zgodilo. »Glej, glej! Videti je, da se je naša gospodična odločila, da se bo pozdravila …« je v šali rekel očka. In v trenutku se mu je spremenil izraz na obrazu. Postal je zelo resen, ko je dodal: »Konec je težav, Maider!« Ko je očka pogledal mamico, sem takoj razumela, da sta se pobotala. »Poslej bo vse drugače,« je tiho dodala. »Medtem ko si bila bolna, sva se z očkom veliko pogovarjala …« To je pa že preveč! Preveč dobrih novic hkrati. V resnici nisem prav dobro vedela, zakaj sta se sporekla, zakaj očka ni več živel doma … To so te reči, ki ti jih odrasli nikoli zelo jasno ne razložijo ali pa ti rečejo, da to sploh ni pomembno, kakor da si neumna in nisi ničesar opazila. Ko sem to zaslišala, sem vstala iz

postelje, da bi za trenutek pogledala skozi okno. Hotela sem le prikriti svoje navdušenje. »Glej jo no, saj se boš spet prehladila! Ostani no na toplem v postelji,« je rekla babica in me objela. »Saj bo maček ostal pri nas, samo nehaj nas strašiti, velja?« Babici sem skoraj že odvrnila, kot že tolikokrat, da Ofelija ni maček, pač pa mačka, a se tudi jaz nisem več hotela prepirati. Tudi jaz sem se bila pripravljena spremeniti in storiti kaj, da bi se bolje razumeli. V teh dneh je z mano govorila, kot bi ji bilo žal, kot da bi bila ona kriva za to, kar se je zgodilo. Jaz pa vem, da stvari niso tako preproste. Tudi jaz sem samosvoja in tudi sama sem veliko pripomogla k vsemu skupaj. Ko sem izvedela, da je Ofelija izginila, nisem ravnala prav. Mojo družino je zelo skrbelo, ker se nisem vrnila domov in šele zdaj se zavedam, da sem bila mogoče tudi v veliki nevarnosti … Kakorkoli! Danes zjutraj je bilo vse to nepomembno. Hotela sem slišati odgovor na zame zelo pomembno vprašanje, vendar sem se bala vprašati:

»Očka, boš spet živel z nami?« Očka mi ni takoj odgovoril. Poljubil me je na čelo, mislim da tudi zato, da bi prikril vznemirjenje zaradi mojega vprašanja. »Mogoče!« In ker je v tistem trenutku zavladala nenavadna tišina, je še dodal: »Če se bom naučil, da sem poročen z umetnico!« Hitro sem pogledala mamo in videla, da se smehlja … kot da bi … kot da bi ji rekel nekaj lepega, ker je končno spoznal, da je mami umetnica. Še je bilo upanje. Da pa bi dobro razumeli očka in vse ostalo, moram začeti na začetku, z dnem, ko sem našla Ofelijo. Ne vem prav dobro, zakaj, a mi je tako všeč in zato bom to tudi storila.