Pablo Remón: Glumači (odlomek)
Kriptomnezija (avtor)
ENA.
AVTOR: Zdravo, kako gre? Kako ste? Upam, da se imate dobro. Zdaj se začenja drugi del. Začne se z mano.
Jaz sem avtor. Pravi, resnični avtor predstave, ki jo gledate.
Ja, vem. Saj vem. To vse skupaj zaplete. Prekinitev je, oklepaj. Glede tega se vam lahko samo vnaprej opravičim.
Že vrsto let poučujem kreativno pisanje, zato se zelo dobro zavedam tveganj takšne poteze. Prvič, da se avtor sploh pojavi. Že to … Ampak poleg tega pozneje ne nastopim več. Jaz bom zdaj z vami kakšnih petnajst minut – štirinajst in pol traja na zadnjih vajah –, in se ne pojavim več. Zatem bomo nadaljevali z zgodbama igralke in režiserja.
Če pride do mene študent in mi predlaga kaj takega v nekem komadu, mu rečem: »Tole … pa … premisli«. Ne, res. »Še enkrat pretehtaj«. Kaj torej delam tukaj?
V bistvu sem prisiljen. Ne govorim o kakšni dramski ali pripovedni obveznosti, ki je, resnici na ljubo, ni. Govorim o sodni obveznosti. Tu sem zaradi odločbe Sodišča za varstvo konkurence in intelektualne lastnine v zvezi z obtožbami plagiatorstva, ki so se začele pojavljati v raznih medijih. Verjetno jih poznate, če ne, jih lahko zlahka najdete na internetu. Obtožujejo me, da sem plagiatorstva celih odlomkov tega dela. Te obtožbe bi rad odločno zanikal in predstavil svojo plat zgodbe.
DVE
AVTOR: Januarja 2021 me je Državni dramski center povabil k ustvarjanju gledališke predstave. Te predstave, ki jo gledate: Glumači.
DDC 1: Nam kot vodstvu DDC bi bilo v veliko zadovoljstvo, če bi tukaj uprizorili vaše delo.
DDC 2: Bilo bi nam v čast.
DDC 1: Več kot v čast. Bilo bi nam v ponos, bilo bi ...
DDC 2: Bilo bi tisto, kar bi osmislilo … ne le naš repertoar, to nedvomno, ampak najbrž tudi … naše kariere …
DDC 1: ... Naša življenja.
DDC 2: Naša življenja, točno to. Za to smo se rodili.
DDC 1: Vsekakor, celoten DDC ...
DDC 2: ... in cel Državni inštitut za scenske umetnosti in glasbo …
DDC 1: No, celotno Ministrstvo za kulturo …
DDC 2: … celotna vlada …
DDC 1: … podpira ta predlog.
DDC 2: Prav zdaj, ko se o tem pogovarjamo, predsednik in njegovi svetovalci v Moncloi vsi na trnih spremljajo ta pogovor prek video povezave.
DDC 1: … In nekako se vsi zavedamo, da bi bilo tisto, kar bi zaokrožilo mandat …
DDC 2: … kar bi mu dalo smisel, obliko, pomen …
DDC 1: … da bi vi za nas pripravili gledališko predstavo. Prosim. Lepo prosim.
AVTOR: Ne morem odkloniti. Človek redko dobi priložnost, da razveseli toliko ljudi naenkrat.
Torej privolim in se lotim dela.
Izhajam iz svojega starega gradiva, dela, ki sem ga naslovil Fikcije in je zaradi pandemije ostalo nedokončano.
Priznati moram, da mi črpanje iz lastnega gradiva vzbuja določeno mero nelagodja, nekako tako, kot če bi prepisoval od samega sebe. Ampak kolikor vem, je prepisovanje od samega sebe dovoljeno. Tako da mi glede tega ne gre ničesar očitati.
Septembra 2021 sem vodil delavnico na Kraljevi akademiji dramskih umetnosti. Ena od študentk drugega letnika dramskih umetnosti je Violeta Canals. Violeto sem pred nekaj leti spoznal na neki drugi delavnici. Pokazala mi je dramo, ki jo je takrat pisala, če vprašate mene, s precej neposrečenim naslovom, Srce še naprej bije.
VIOLETA: (Ga popravi.) Srce še vedno bije
AVTOR: Srce še vedno bije. No, kakorkoli že. Na hitro preletim in povem, kako se mi zdi ‒ po mailu, povsem profesionalno ‒, in na vse skupaj pozabim. V bistvu, če sem čisto iskren, tega dela nikoli nisem prebral. To pri svojih študentih pogosto počnem, lahko je bolj ali manj obsojanja vredno, ampak … kadar dobiš veliko besedil, no … ti neki bolj ali manj splošni odgovor – ki ga imam že napisanega – pač prihrani čas.
Stvar je v tem, da so me na akademiji študentje zadnji dan vprašali, kaj pišem, in začnem govoriti o Glumačih:
(Študentom na delavnici.) Gre za zgodbi, ki se odvijata vzporedno, v dveh neodvisnih poglavjih, kot bi šlo za poglavji nekega romana. Glavna lika sta igralka in režiser; igralkina zgodba je predstavljena v tem spodnjem delu, režiserjeva pa tu zgoraj … Na koncu je še čudovit prizor, v katerem ona spozna nekega natakarja …
Medtem ko pripovedujem, opazim, da je Violeta bleda. Po koncu me pričaka na hodniku:
VIOLETA: Poslušaj, to kar si ravnokar povedal … je šala, ali kaj?
AVTOR: Kaj to?
VIOLETA: Igra, o kateri si nam govoril …
AVTOR: Ne, zakaj?
VIOLETA: Resno? Saj se zajebavaš, ne? Povedal si mojo igro.
AVTOR: Kako tvojo igro? Katero igro?
VIOLETA: Srce še vedno bije … tisto, ki sem ti jo poslala
AVTOR: O čem govoriš? Ne. To je delo, ki ga pišem jaz, Glumači
VIOLETA: Če je pa isto
AVTOR: Glej, ne vem, o čem govoriš. Ne razumem te. Poleg tega moram iti.
Izmuznem se. Pridem domov in poiščem njen mail. Odprem dokument, začnem brati in naletim na ta prizor:
REBECA: Oči, kaj pa ti tukaj?
REBECIN OČE: Pa ti? Kaj ti počneš tukaj, Rebeca?
REBECA: Poglej, prejela sem nagrado školjka na filmskem festivalu v San Sebastiánu.
REBECIN OČE: Joj, kako si me razveselila, prav res ... Kljub temu ti jo bom moral vzeti, veš?
REBECA: A ti delaš tukaj, kot varnostnik?
REBECIN OČE: Zgleda, da ti nisem povedal. Tole ti bom moral vzeti, veš?
REBECA: Zate sem jo želela osvojiti, oči. Da bi me ti videl.
REBEKIN OČE: Saj te vidim, ampak pravila so pač taka.
AVTOR: Nič mi ni jasno. Berem naprej. Čez nekaj strani:
REBECIN OČE: Poglej se, poglej … Prava igralka … Kako sem srečen, kako ponosen …
REBECA: Niti ne. Ne gre mi najbolje. Včasih se mi zdi, da vse delam narobe.
REBECIN OČE: Hja, takšno je življenje, Rebeca, nenehen brodolom.
REBECA: A to je iz kakšnega filma, ali kaj?
REBECIN OČE: Ja, iz mojega. Trepetanje ob svitu.
REBECA: Tistega o prikazni?
REBECIN OČE: A nisi rekla, da jih ne gledaš?
REBECA: Lagala sem. Jasno, da sem jih videla. Kako jih ne bi?
REBECIN OČE: Tudi jaz sem videl tvoje delo. Videl sem te v tisti seriji ...
REBECA: V tisti o vaški šoli? Bila je samo vlogica …
AVTOR: In tako naprej … celo delo. Jasno, zagrabi me panika. Za trenutek zamrznem od strahu, izgubim stik z resničnostjo. Kako je možno, da je tako podobno? Obrnem se na tiste, ki me najbolje poznajo. Povem ženi, da bi videl, kako na to gleda ona:
AVTORJEVA ŽENA: Ja, v celoti si ga prekopiral.
AVTOR: Kaj? Če pa se ne spomnim niti, da bi ga prebral.
AVTORJEVA ŽENA: Če si bil pa čisto navdušen. Povedal si mi. Da kako ti je bila ta igra všeč, pa kakšen talent da ima ta punca …
AVTOR: Mogoče sem jo res prebral, počez
AVTORJEVA ŽENA: Počez? Če si dan za dnem non stop nakladal o tem delu o srcu
AVTOR: Ne vem … mogoče sem res kaj
AVTORJEVA ŽENA: Glej … jasno je bilo, da te bodo na koncu dobili. Enkrat, pa še enkrat, in valjda
AVTOR: Kako?
AVTORJEVA ŽENA: Daj no, to je tvoj vzorec. Kar svojega brata vprašaj …
AVTOR: Poslušaj, to, kar sva napisala skupaj …
AVTORJEV BRAT: Ja.
AVTOR: Se ti je kdaj zdelo … da sem jaz mogoče … nezavedno ... kakšno stvar prekopiral?
AVTORJEV BRAT: Velikokrat. Zelo velikokrat.
AVTOR (Premor.): Torej si, ko sva pisala skupaj, mogoče ti napisal več?
AVTORJEV BRAT: Vse, čisto vse sem napisal jaz. Ti … si bil zelo zagret, prihajal si vsak dan, plačal si zajtrk … Ampak pisal … pisal sem pa jaz.
AVTOR: Ničesar ne razumem. Je mogoče, da sem, ne da bi se tega zavedal, prekopiral to delo … in še druga? Kako daleč torej seže moje plagiatorstvo? Mogoče celo do pesmi, ki sem jih pisal svoji prvi punci Merche, tisti, ki je živela v Lugu?
MERCHE (Z galicijskim naglasom.): Meni je v resnici vse, kar mi je govoril ta fant, zvenelo nekam znano …
AVTOR: »To noč lahko pišem najbolj žalostne verze, Merche. Pišem, na primer, da je noč posejana z zvezdami, ki modre trepetajo, tam daleč. Merche.« 1
MERCHE: …. Ampak … ljubezen je slepa. Tako pravijo, kajne? No, zaljubljena, kot sem bila, tega nisem videla, ali pa nisem hotela videti.
AVTOR: In tako z vsem. Vidim zgolj kopije, plagiate, ponavljanja ... Kaj naj naredim?
1 Prevod: Aleš Šteger. Neruda, P. (2004): Pablo Neruda (prev. A. Šteger, J. Udovič). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Prvo kot prvo: predstava bo na sporedu čez dva meseca. Na tej točki ne morem vsega spremeniti. Bo že potem čas za izpraševanje vesti. Zdaj se moram pogovoriti z Violeto, ji razložiti situacijo, poiskati rešitev kot odrasla človeka …
(Violeti.) Violeta, prosim, lepo te prosim. Ne povej tega. Uničila bi me. Pomisli na mojo kariero, pomisli na mojega sina ...
VIOLETA: Daj, vstani vendar, lepo te prosim …
AVTOR: Plačal ti bom, dal ti bom, kar hočeš …
VIOLETA: Ne, no. Kakšna sramota ...
AVTOR: Ne moreš me prijaviti, Violeta, no … ne moreš, ker … ker … ker sem zaljubljen vate. … Ja. Ja. Ja. To je resnica, čista resnica. Odkar sem te spoznal, ne mislim na nič drugega.
VIOLETA: Kaj pa govoriš?
AVTOR: Ne spim, ne jem. Samo tebe vidim. Kaj me briga igra? Igra je najmanj važna: igra je tvoja, je moja, je najina, plod najine ljubezni je. Pobegniva. Zbeživa od tod. Pojdiva živet v Castro Urdiales.
VIOLETA: Zakaj v Castro Urdiales?
AVTOR: Ker je tam kot v raju, Violeta. S tabo bi bil raj kjerkoli. Ti pa, predvsem, predvsem, me ne prijavi.
Ne vžge, jasno. Naslednji dan Violeta kontaktira DDC in vodstvo me pokliče na zagovor. Kakšna sramota. Kako bom to utemeljil? Poskusim srečo in se sklicujem na medbesedilnost:
(DDC-ju.) Že Horacij in Kvintilijan sta priporočala posnemanje oblike in vsebine najboljših del. In Petrarka ‒ pazi, Petrarka‒ je rekel, da je v mladosti prebral toliko klasikov, da kasneje ni znal ločiti, če je tisto, kar piše, njegovo, ali od drugih. Še Petrarka. Da o Barthesu sploh ne govorim ... Povemo kaj Barthesu? O smrti avtorja? Rečemo kakšno o tem? Ker, konec koncev Kdo je avtor nekega besedila? Kaj danes sploh pomeni biti avtor nekega besedila?
Tudi to ne vžge. Predstavo odpovejo še isti dan. TRI.
Dnevna soba hiše na vasi. Avtorjev dedek, v suknjiču in s kravato, kadi in tipka na pisalni stroj iz osemdesetih.
AVTOR: Od tistega trenutka zapadem v depresijo … hudo. Ne uide mi ironija, da v delu z naslovom Glumači, največji glumač izpadem prav jaz. Tako začnem hoditi k terapevtki. Z njo obudim spomin na trenutek, ko sem začel pisati:
Pri dedku smo. Star sem osem ali devet let. Dedek je tajnik občine. Ima pisalni stroj in jaz se ob poletnih popoldnevih, ko ostali dremajo, prilepim nanj. Kadi cigarete Rex in tipka.
Tišina. Dedek piše. Avtor ga opazuje.
Ne vem, kaj piše na ta stroj – verjetno občinske akte; leposlovja zagotovo ne –, a mene privlači ta njegov svet: vedno je obdan s papirji, svinčniki, spenjači … Predvsem pa me privlači pisalni stroj. Zvok tipk, kovinski valj, pisalni trak. Za brisanje uporablja korekturne lističe znamke TippEx. Kadar se zmoti pri kakšni črki, je treba samo nastaviti Tipp-Ex, jo ponovno pritisniti, in črka izgine. Dedek je zame čarodej. Nekega dne mi reče:
AVTORJEV DEDEK: Bi poskusil?
AVTOR: Kaj?
AVTORJEV DEDEK: Ja, če bi rad poskusil pisati na pisalni stroj … Daj, napiši kaj.
AVTOR: Res?
AVTORJEV DEDEK: Daj … Na
Avtor in njegov dedek zamenjata vlogi: Avtor se usede za pisalni stroj. Z roko zdrsi po tipkah, pritisne na gumb, premakne valj. Vstavi prazen list papirja.
AVTOR: Kaj pa naj napišem, tato?
Ne vem, zakaj sem ga klical Tato. Ime mu je bilo Calixto, takšnega imena si ne bi mogel izmisliti, četudi bi hotel. Potegnil je dim in nekaj pepela mu je padlo na kravato, pa niti trenil ni. Zaradi takšnih stvari sem ga imel rad. Sem to že povedal? Rad sem ga imel.
AVTORJEV DEDEK: Kako to misliš, kaj?
AVTOR: Ja, kaj naj tukaj napišem.
Lahko bi mi rekel, naj si kaj izmislim. Potem bi bilo vse drugače. Ampak ne, moj dedek ni bil profesor kreativnega pisanja, bil je tajnik ene aragonske vasi. Pa mi je rekel:
AVTORJEV DEDEK: Kar tole.
Da mu odprt časopis, ki leži na mizi.
AVTOR: (Časopis) ABC 2 . Vedno je bral ABC. Časopis je bil odprt na strani, na kateri je bila kritika bikoborbe.
Z dvema prstoma prične tipkati in prepisuje stran.
In to je bilo prvo, kar sem v življenju napisal:
AVTORJEV DEDEK: (Bere.) »Trojno zmagoslavje ob zaključku dnevov bikoborb v Añover de Taju.« Zelo dobro, zelo dobro.
AVTOR: Ko sem končal, sem se podpisal s svojim imenom, kakor sem videl početi njega.
To je bil, zdaj vidim, moj prvi plagiat. Od takrat sem prekopiral vse, čisto vse.
2 ABC je konservativni španski dnevni časopis, s sedežem v Madridu.
Mislil sem, da sem pisatelj, ja, pa kaj še. Tajnik sem.
ŠTIRI.
AVTOR: Ángeles, moja terapevtka, je bila tista, ki mi je namignila, kaj bi mi lahko bilo: kriptomnezija.
Po Britanskem slovarju psihiatrije je kriptomnezija bolezen, ki ...
VIOLETA: O, bog ...
AVTOR: Violeta, a lahko, prosim? Lepo prosim.
Kot sem rekel, bolezen, pri kateri um obudi spomine in si jih prisvoji. Psiholog Théodore Flournoy ...
VIOLETA: Pa daj no …
AVTOR: … je termin skoval leta 1874 in nihče drug kot Carl Jung ...
VIOLETA: Carl Jung, resno?
AVTOR: Ja, ja. Carl Jung jo je preučeval v svojem diplomskem delu.
VIOLETA: Lepo te prosim, kakšna sramota … Jasno, ko beli dan. Čista nebuloza/kozlarija
Kakšne nakladaš … Kripto … kaj?
AVTOR: Kriptomnezija. Preverite, preverite na internetu.
VIOLETA: To se pač lahko hlini … Skratka, nobenega dokaza ni, ničesar ni.
AVTOR: No, to, to je problem, s katerim se soočamo kriptomneziki. Nenehen dvom, stigma …
VIOLETA: Glej, res …
AVTOR: Bolezen priznava Svetovna zdravstvena organizacija, imam pa tudi zdravniško potrdilo ...
VIOLETA: Če mu ga je napisala njegova psihologinja, tole potrdilo …
AVTOR: Izdala mi ga je strokovnjakinja, da je ni večje … Ne, DDC je seveda takoj, ko so izvedeli, da gre za vprašanje duševnega zdravja, dramo ponovno vključili v program. Edino pravilno. Dogovorili smo se, to pač, da bo med sodelujočimi navedeno tudi ime Violete Canals, kot lahko vsi vidite … Tako da mislim, da je s tem … (S tem ima zadevo za zaključeno).
VIOLETA: Ne, kaj s tem, nič s tem. Kaj naj zdaj jaz naredim s svojo dramo?
AVTOR: Hja, ne vem, Violeta, naredi nekaj. Znajdi se malo.
VIOLETA: Lej, pejd nekam …
PET.
AVTOR: Samo še nekaj bi rad povedal. Nekaj, česar nisem nameraval povedati.
Še danes ne vem, ali sem žrtev te čudne bolezni, ali pa sem preprosto plagiator. Ta dvom me razjeda. Še naprej pišem, drugega ne znam, a dvomim o vsem.
So te besede, ki jih zdaj govorim, zares moje? Ali so zgolj ponavljanje drugih? Iskreno, ne vem.
Še sam sem kdaj plagiat svojega dedka, v marsičem. Spet drugič svojega očeta. Ponavljam stavke, ki sta jih govorila onadva, geste, odzive. Moj obraz, na primer, se čedalje bolj spreminja v obraz strica José Luisa, ki je vse življenje oral polja v Cinco Villas v Aragoniji, zdaj pa v domu za ostarele z eno Perujko, ki skrbi zanj, gleda vesterne.
Smo plagiat tistih, ki so bili pred nami.
Mogoče so naše besede, naše misli, ki jih imamo za izvirne, zgolj odmev drugih besed, drugih misli, ki so jih tisočkrat izrekli drugi, pred mnogimi leti
Mogoče sploh ne govorimo mi, ampak mrtvi.
Mogoče smo vsi kriptomneziki.
Ta misel me tolaži. S to mislijo pišem naprej.
Prevedle: Tina Bajželj, Anja Črepinšek, Eva Debevec, Rení Jakomin, Živa Jamnik, Uršula Krajnc, Urša Meše, Sandra Piršič, Teja Popovič, Naja Prezelj, Neža Smrdel in Ana Vozila