Moj dedek, kralj majhnih stvari - cela

M oj dedek, kralj majhnih stvari

Moj dedek,

Knjiga je izšla s podporo Generalne direkcije Republike Portugalske za knjigo, arhive in knjižnice.

KRILATI KONJ

Dedkova palača je bil skedenj. V njej je imel svoj prestol, tam je čuval svojo krono in varoval zaklade.

V resnici je bila njegova zakladnica stara granitna kašča. A dedek ni bil kralj zgolj zaradi svoje palače, kralj je bil, ker je gospodoval nad zemljo in nebom, nad živalmi in deževjem, vetrovi in mrazom, granatnimi jabolki in slamnatimi lutkami. Ni se rodil kot potomec kakšne kraljeve veje, čeprav je bil njegov oče pogumen vojak, ki je v prvi svetovni vojni preživel Bitko Lilija na jugu Francije.

To je bila stara zgodba, na katero, kot je pravil, je bil dedek sila ponosen, in na očeta, ki je bil še vedno zavidljivo luciden, ko je pri 99 letih umrl med branjem časnika.

Na videz ni bil dedek prav v ničemer podoben kralju. Bil je preprost možak, posvečen delu, ki

se je delilo na kovinarstvo in poljedelstvo, bil je visok, s širokimi rameni, v obraz podoben angelu s podočnjaki, z gromozanskimi dlanmi, trdnimi nogami. Po njegovih venah se ni pretakala nobena modra kri: dovolj je bil učen, da je lahko bral, pripovedoval in čečkal štirivrstičnice, ki jih še dandanes hranim v skrinji spomina; življenje ga je prikrajšalo za bogastvo in ga obdarilo s trdim delom. Imel je zgolj star bicikel, s katerim je vsak dan odhajal na delo, skoraj 15 kilometrov od doma. Klical ga je »krilati konj«. In mi pojasnjeval, da »krilati« pomeni »tisti, ki ima krila«. Užival sem v lepih besedah in všeč mi je bilo, kako potrpežljivo in nadvse sijoče mi je dedek pojasnjeval njihove pomene. Oboževal je različna prizorišča in junake, ki jih je vpletel v prav vsako razlago. Mojo pozornost je zapeljeval tako, da je vsem stvarem vdihnil življenje: cvetlicam, delcem prahu, drevesom, sadju, koščku tal in sivim oblakom, živalim in nevidnim bitjem.

Tako sem se naučil mnogih pripovedk in spoznal mnogo mitov. In tako sem odkril, da je

bilo staro kolo na sliki, ki je plahutalo s pomočjo nog, utrujenih od poganjanja pedalov, pravzaprav Pegaz, krilati konj. Spominjam se, da je bila najina prva vožnja na tem železnem konjičku po poti iz peska in blata prepuščena nenadzirani norosti in hitrosti. Dedek je obračal pedala, sklonjen nad balanco, jaz pa sem se z vso močjo z rokami oklepal njegovega pasu in na široko dvigoval noge, da bi se izognil vejam in grozdom peloda, med katerimi sva drsela, medtem ko sva lomastila med rastlinjem. Na koncu spusta, kjer se je pot končala, se je začelo Anterovo polje, ki je bilo vedno vzorno obdelano in pospravljeno – ograjeno z živo mejo, okrašeno z vzorno pospravljenimi kopicami sena in nagrabljenimi kupi polomljenih vej dreves.

Tistega dne, tega se dobro spominjam, je kolo – ali naj raje rečem leteči konj – skočilo prek ovire, se lahno dotaknilo črne zemlje in končalo na kupu sena, ki je bil sredi polja.

Najprej sem mislil, da naju je ujel oblak.

»Fant moj? Fant moj? Si v redu?«

»Ja, dedek. V redu sem. Kaj se je zgodilo?« sem

»Nič posebnega, vnuk moj. Kot veš, konji jedó seno in tegale hudiča je sredi najinega popotovanja po nebu zagrabila gromozanska trma, preril se je semkaj s svojim gobcem, ne da bi me prosil za dovoljenje ali poslušal moj ukaz.« Na obrazu se mu je razlegel širok nasmeh, ki ga je pospremil s pomenljivim pomežikom levega očesa, ki sem ga dobro poznal in je bil znak za začetek igre pripovedovanja zgodb.

Tam, na polju, sva tako obležala, medtem ko je staro krilato kljuse iz železja počasi mulilo seno, ko sva zagledala starega Antera, ki se je, ko je zagledal vsiljivce, opremil z vilami, da bi jih ti dobro videli in dobili, kar jim gre.

»Fant moj, pojdiva stran! Hitro!«

»In »Najkonj?«ostane tukaj, nimava časa, da bi ga vzela s sabo. Kasneje se bom vrnil ponj,« je odločil.

In tako sva pobegnila med šopi trstja, kupi sena in slamnatimi lutkami. Stari Antero je od daleč preteče dvignil vile in preklinjal.

Ko sva prišla domov, je dedek vprašal:

»Ti je bila všeč najina avantura s konjem?«

Ker nisem poznal besede »avantura«, mi je potrpežljivo razložil, da je to nenadejan, nenavaden, izjemen, presenetljiv dogodek ali pa tvegano dejanje, za katerega ne moremo predvideti posledic in tveganja.

»Zelo mi je bila všeč, dedek!« sem mu odvrnil. In vprašal: »Ampak zakaj staro kolo vztrajno kličeš krilatiDedekkonj?«me je pogledal nežno kot tisti, ki pozna velike skrivnosti sveta in jih želi zaupati tudi drugim ljudem, ter »Nimamdejal:prestola ne krone in ne palače kot vsi kralji tega sveta. Sem drugačen kot vsi drugi kralji. Sam svoj kralj sem in kralj svojega življenja. Biti kralj zame pomeni, da sem gospodar vsega, kar mi pripada. To pomeni vladati. Sam vladam svojemu življenju, odločam o tem, kaj bom počel, kdaj in kako bom živel. Kraljujem svojim idejam in mislim. Stvari rad vidim, ne take, kot so v resnici, temveč, kot bi lahko bile in kot bi si želel, da bi bile. Kar

Priznam, da polovice tistega, kar mi je dedek povedal, nisem razumel, toda navdušil sem se nad njegovim načinom pripovedovanja, ki ga je spremljal pogled, iz katerega se je cedilo veselje, preproste kretnje in prava, kraljevska drža. Pomislil sem in v sebi vzklikal:

»Dedek je kralj! Naj živi kralj! Naj živi dedek!«

VELIKOST KRALJESTVA

Dedkovo kraljestvo je obsegalo drevo, hišo, v kateri je bival, skedenj, sadovnjak, polje in nabrežje reke.»Tako malo stvari!« je imel navado govoriti dedek.Pred portalom, ki je vodil na posest, je stala nešplja, obtežena z gnezdi in pticami. Zaželela je dobrodošlico vsakomur, ki ga je pritegnila lepota njene globoke sence, sadeži in ptičje čivkanje.

Nato si vstopil v hišo, kjer je bival, preprosto opečnato hišo, katere zunanjost je bila ometana z belim apnom, njena notranjost pa obložena z nežnostjo. Hiša je bila razdeljena na dve majhni sobi, imela pa je tudi dnevno sobo s skrinjo za koruzo, ki je bila mnogo let pradedkova soba, zato je imela na stenah razobešeno zarjavelo, zapuščeno

minil brez rim ali pravljic. Verzi in zgodbe so bili izmišljeni, vsaj večina. Nekatere je dedek ugrabil iz ust starih prednikov in jih ohranjal v skrivnosti. Druge so se rojevale v očeh, prihajale so iz prigod na polju in modrosti opazovanja, lastnosti tistega, ki dolgo časa nameni gledanju in ima v življenju rad minljive in preproste stvari.

Na lesenih tleh iz širokih desk je stal še en zaklad – to je bila kraljeva skrinja, ki je vsebovala nekaj popisanih papirnatih zvitkov, zavitih v robec, in nekaj kovancev. Vsebina te skrinje je pripadala babici.Skuhinjo je bila povezana tudi klet, kjer je poleg štirih, petih sodov z vinom ob vratih poleg solilnika stala tudi preša.

V solilniku se je s soljo natiralo prašičje meso ali sardine – meso in ribe, ki jih je bilo mogoče konzervirati za dalj časa.

V sodih je bilo spravljeno vino iz trte, ki je rasla na hišnem dvorišču, obrano grozdje je bilo iztisnjeno v preši, tlačenje grozdja z bosimi nogami je spremljalo petje in pripovedovanje zgodb.

Prešanje grozdja je bil običaj, ki ga je dedek skrbno pripravil, pa ne toliko zaradi kakovosti vina, ki je nastalo, temveč zaradi pomena, ki mu ga je pripisoval: to je bilo kipenje življenja, ki je eno obliko življenja pretvarjalo v drugo in je spadalo med pomembne dejavnosti kraljestva.

Že kot zelo majhen otrok sem tako spoznal to skrivnost življenja, preobrazbo stvari in okušanje z užitkom.Vkleti so bila tudi lesena vrata, ki so vodila v hlev s kravami, nad njim, v zgornjem nadstropju, pa se je sušilo seno.

Živali so bile last družine, hodile so med nami, nam lezle skozi misli in živele tako, kot se nam je zdelo, in postale na primer – v že znanem primeru –krilatiSenikkonj.je bil igralnica, v deževnih dnevih pa prostor počitka.

Na koncu hleva, kjer se je začel sadovnjak, na desni strani, se je dvigoval kup gnoja, ki je že navsezgodaj zjutraj začel oddajati značilen vonj, povezan z zemljo, živalmi in poljskimi opravili.

Na levi strani, pred sadovnjakom, je bil granitni skedenj. Postavljen je bil na štirih kamnitih stebrih in je imel vse štiri stranice zazidane z opeko in lesom. Notranjost je bila skoraj prazna. V njem je stal star lesen stol, oblazinjen z usnjem, ki je bil prestol; velik slamnati klobuk je bil krona; nekaj knjig, namenjenih branju, in par zvezkov za zapisovanje misli in verzov; star gramofon, na katerem se je ves čas vrtela ena in ista plošča, a se ne spomnim ne njenega naslova ne avtorja, v glavi mi je ostala le melodija; star plug; nekaj orodja in miza, na kateri so ležala granatna jabolka, fige, kakiji, slive, mandarine, jabolka, hruške, kostanjeve ježice in kostanj. V vratih palače je bil vedno ključ. Prostor pred skednjem je bil kot kraljevi dvor, v njem se je zbirala družina, prijatelji, živali. V njem so prirejali ličkanje in velike, kraljevske zabave. Med delom je stari dedek znal združiti petje in trdo delo, ples in prigrizke, ki jih je pekel na žaru. Predvsem pa je bil skedenj prostor, kjer je dedek premišljeval – tja se je usedel ob poznih popoldnevih in razmišljal s pogledom, čutil z očmi,

»Vidiš, vnuk moj. To je moje kraljestvo.« In temu dodal nekaj pojasnil:

»To je kraljestvo majhnih in maloštevilnih stvari. Majhno kraljestvo, kjer je vse na svojem mestu, točno tam, kjer mora biti, da je človek srečen, da živi. Moje kraljestvo ima kraljico, hišo, živali, sadovnjak, polje, reko ... in ljubezen, ki začini vse te stvari. Ljubezen do preprostih in majhnih stvari. In to jeOdovolj!«sadovnjaku je dedek govoril:

»Sadovnjak kraljestva razkriva človeško srce, kajti drevesa so bratje človeške usode, v drevesni senci raste človeški spomin, ki nas opominja, da za življenje včasih ne zadostuje eno samo življenje. Sadovnjak so tla, kamor človek zasadi nebo in prihodnost. Si opazil kostanj, ki raste čisto zraven? Zaradi njega se lahko dotaknem neba in objamem življenje. Kostanj je magično drevo, ker ima na vsaki veji tako moške kot ženske cvetove. Cveti od maja do junija, sadeži pa dozorijo oktobra ali novembra.

Iz ženskih cvetov, iz »ježic«, zrastejo kostanji. Starejši predniki so kostanj imenovali tudi kruhovec, ker so bili njegovi sadeži na deželi nasitna in okusna hrana za vojsko. Iz nje so delali moko, še preden je v te kraje prišla koruza. Užival sem ob vseh stvareh, ki jih je dedek vedel.»Kaj pa jablane?« sem spraševal. »Kaj je tako posebnega na jablanah, dedek?« sem vrtal, bil sem zelo radoveden, kaj bi mi lahko povedal o tem tako običajnem»Jablanadrevesu.jedrevo spoznanja, drevo znanosti in drevo življenja, o katerem govori Sveto pismo –knjiga preprostih ljudi. Natančno tako: poznavanje znanosti in življenja je skupen sad. O tem nas uči Sveto pismo – o doživljanju majhnih stvari in globokem pomenu vsega, kar je vsakdanje. To veliko jablano sem v sadovnjak posadil, da bi si za vedno zapomnil, da je življenje stkano iz krhkih in preprostih niti. In še iz enega razloga, prav tako svetopisemskega. Si opazil, da velika jablana daje rdeča in bela jabolka?«

»Seveda sem opazil, dedek. Si imel tudi pri tem ti prste»Seveda,vmes?«fant. Nič, kar se zgodi v mojem kraljestvu, ni naključje, razen tistega, kar je tako, 'kot bo bog dal', in tudi na ta način je lahko urejeno življenje.«»Ja,povej! Kaj je tako skrivnostnega pri tem, da jablana lahko rodi bela in rdeča jabolka?«

»Počasi, fant moj. Ti bom povedal. Ko je bila jablana mlada, je rodila samo bela jabolka, takrat sem jo »Kajcepil.«pomeni, dedek, da si jo cepil?«

»Ko je drevo začelo odganjati in je bilo še mlado, sem zarezal v deblo, izdolbel globoko špranjo in vanjo zasadil mladi poganjek jablane, ki je rodila rdeča jabolka, dodal malo zemlje v vrečki, ki sem jo na deblo privezal z vrvjo, in čakal. Ko je minilo že precej časa – kajti te reči s cepiči in sadjem trajajo – sem vrečko z zemljo odstranil in deblo je za svoje sprejelo mladico z rdečimi sadeži. Nekaj pomladi zatem so začeli rasti rdeči in beli sadeži.«

»Kako lepo, dedek! Me boš naučil cepiti?« sem ga prosil.»Vživljenju moramo velikokrat kaj razmnožiti,« je odgovoril s slovesnim glasom.

»Ne razumem, dedek,« sem odgovoril.

»Ni ti treba razumeti vsega, so stvari, ki se jih naučimo s časom in za katere potrebujemo čas. Te dni bova cepila trto. Mogoče boš tako razumel, zakaj moramo v življenju velikokrat kaj razmnožiti.«

»In kaj je v tem svetopisemskega?« sem ga vprašal.»Ah, tako sem na svoj način uporniško obrnil tok življenja, ki izhaja iz znanega dejstva, da je Eva v Svetem pismu použila jabolko. Na nek način sem se 'vtaknil' v to drevo znanja in življenja, preprosto zato, ker sem si želel postati gospodar lastne usode. To je bil moj znak uporništva, želja, da bi postal sam svoj gospodar, gospodar tistega, kar sem si želel spoznati, vedeti in na nek način, tudi živeti.«Obmolknil sem. Skoraj ničesar nisem razumel, toda kot vedno mi je bila všeč mirnost, s katero je

dedek govoril o skrivnostih življenja.

Po dolgi tišini je nadaljeval:

»Toda med vsemi drevesi v sadovnjaku je samo eno najpomembnejše – granatno jabolko. Tole, ki ga vidiš pred nama. To drevo ti lahko pove zgodbo o ljubezni.«»Ljubezensko zgodbo? Povej mi jo, dedek.«

»Seveda ti jo bom povedal, vnuk moj. Zgodilo se je takole.«

GRANATNO JABOLKO IN DEKLE

Nekoč je živel deček, ki je iz niti obzorja in vodne niti spletal pokrajine. Ustvarjal je svetlolase in prostrane ravnice. Ustvarjal je bele peščene obale, obrobljene z morjem. Ustvarjal je zelena gorovja z mnogimi pticami. Ustvarjal je sadne nasade in rožne vrtove. Občasno je pletel pokrajine, v katerih si je odpočil, se smejal in živel v srčiki sanj. Nekega dne se je deček oblekel v pokrajino, ki je imela na sredini majhno drevo. Prvikrat se ga je nekaj znotraj neke pokrajine tako močno dotaknilo. To je bila sladka rana. Hotel je vedeti, zaradi katerega drevesa in sadeža tako hudo trpi in tako počasi raste. In ugotovil: drevo je bilo granatno jabolko in sadež – ljubezen. Deček je nekaj prvih let živel med eno in drugo

Ko sta prvič spregovorila, sta si povedala bolj malo. Spletla sta pokrajino, v kateri sta se samo gledala. V njej je stala velika palača s princi in princesami. S pogledom, ki ni zaznaval barve obraza, teksture oblek, oblike čevljev. S pogledom, ki je prihajal od znotraj in se obračal v notranjost drugega. Oba sta se dolgo sprehajala v očeh drugega in napajala žejo po tišini in ljubezni. Drug drugemu sta z besedami tišine pripovedovala, kako se ljubita, o sanjah, ki ju ovijajo, in o tistem, o čemer najglobje molčimo.

Po res dolgem času jo je vprašal:

»Kako ti je ime? Meni je ime João.«

»Ime mi je Ilda,« mu je odgovorila. Nato nista rekla ničesar več. Iz košare je potegnila granatno jabolko in mu ga ponudila. Prijel je sadež, ga povonjal in ji rekel: »Od današnjega dne boš z darom krone tega sadeža postala moja kraljica.«

Nekaj dni kasneje sta se ponovno srečala, tokrat v drugi pokrajini, na gozdni poti, oba opremljena s srpoma. V zraku je bil vonj po sveže pokošeni travi. Drug ob drugem sta goreče obdelovala zemljo in si z delom lastnega potu zagotavljala vsakdanji kruh. Ob mraku sta s težkimi nogami in razbolelim hrbtom sedla na kup sena v hrastovo senco in si razdelila drugo granatno jabolko, ki ga je prinesla ona. On je z nožičem, ki ga je vedno nosil s seboj, jabolko razdelil na pol in opazoval, kako živ je bil rdeč sok »Rdečisadeža.sokje simbol žrtvovanja tistega, ki ljubi!« je rekel deček.

Oba sta pogoltnila sočno rdečo sredico in si

nevidno zaobljubila, da bosta za vedno skupaj, pa naj se zgodi karkoli. To je bilo drugo granatno jabolko v njuni ljubezenski zgodbi.

Čez nekaj dni sta si razdelila še eno granatno jabolko, tokrat sta se pogovarjala o sladkosti sadeževega soka.

»Kako sladek je ta sadež ljubezni!« je rekla ona.

»Kako sladka je ljubezen!« je odvrnil on. Sladko žrtvovanje!

»Temu pa ne bi rekla tako! Rekla bi, da granatno jabolko govori o rodovitnosti in skrivnosti, ki je življenje samo. Zdi se, kot da nič ni nikoli, kar se zdi, da je. Vedno je nekaj več ali nekaj drugačnega od tistega, kar vsaka stvar je.«

Ni dobro razumela, kaj ji je želel povedati s temi besedami, toda bilo ji je vseeno. Čutila je, da znotraj nje raste nekaj čudovitega. Všeč ji je bila ta igra z granatnim jabolkom. Imela je občutek, da ji sadež v srcu lepo razgrinja čustva, ki ji bruhajo iz ust, izhajajoč iz srca, veselih misli, in tistih, o katerih je govoril deček.

»Ti si mehkoba!« ji je rekel on.

Prikimala je in zgolj dodala:

»To je najino tretje granatno jabolko!«

Neke nedelje sta se dobila v hiši kmeta, ki je povabil več družin, da bi se z njimi dogovoril za poletno žetev in setve. Na ta dan pred drugimi nista mogla govoriti. Izmenjala sta si dve majhni granatni jabolki.

Ko je prišel domov, je pomislil, da je ljubezen skrivnostna in je lahko obenem tudi trdna navzven in mehka navznoter.

Ona je pomislila, da je granatno jabolko med vsemi drugimi sadeži edino, ki ga lahko uživamo zgolj tako, da pojemo srčiko, lupino pa zavržemo. Dokler ga ne použijemo, lupina zagotavlja celovitost sadeža. In je razumela, kako krhka je ljubezen in kako jo je treba vsak dan utrjevati. To je bilo njuno četrto in peto jabolko.

Naslednjič so bila zrna granatnega jabolka tista, ki so prebudila besede, čustva in misli.

»Si opazila,« je rekel, »da tega sadeža ni mogoče jesti tako preprosto kot večino drugega sadja. Uživamo ga zrno za zrnom, okušanje zahteva potrpežljivost in počasno okušanje. Ni podoben jabolku ali hruški, ki ju pojemo naenkrat.«

»Takšno bi moralo biti življenje in tudi ljubezen,« je določila ona.

»Zrno po zrno, a v izobilju in v radodarnosti.«

In prvič, pri šestem granatnem jabolku, sta se prijela za roke. Minila sta dva letna časa, odkar sta se srečala na razpotju v neki pokrajini.

Vprašal jo je:

»Ilda, boš postala moje granatno jabolko?«

Ona mu je odgovorila:

»João, João, boš postal moje granatno jabolko?«Intoje bilo njuno sedmo garantno jabolko.

Vse odslej je bil njun sadež in živež ljubezen.

Ko je dedek prenehal pripovedovati to zgodbo,

sem bil kot začaran! Ničesar pametnega nisem mogel

»Vnukizustiti!moj, garantno jabolko, ki raste na sredini sadovnjaka, je spomin na to ljubezen. Spomin na kralja majhnih stvari in njegovo kraljico!«

PLES S SLAMNATIMI LUTKAMI

Skedenj je bila tudi dvorana, kjer so se odvijale kraljevske zabave. V njem se je v jesenskih nočeh zbrala množica družinskih članov, prijateljev in sosedov ob ličkanju. Prišleki so se posedli okoli visokega kupa koruznih storžev in začeli s zamudnim opravilom, ki je bilo lupljenje krovnih listov, dokler se ni prikazala rumena sredica storža. Vsakdo si je želel, da bi ga doletela sreča rdečega storža – ta je postal koruzni kralj. Ko se je to zgodilo, se je delo ustavilo in srečnež ali srečnica si je izbral par za ples in glasbeniki – s kitarami in harmoniko – so zagodli vižo, na katero je najprej zaplesal par, nato pa še vsi ostali. Ko se je ples zaključil, se je delo nadaljevalo, dokler si ni prisotnih zaželel razveseliti kak drug koruzni kralj. Ko je bila koruza zličkana, je bil čas za likof, prinesli

so meso, klobase in sod vina za vse, plesalo se je, dokler ni dedek določil, da se je noč končala.

Za dedka je bilo ličkanje praznik, ki ga je skrbno pripravljal. Da bi se vsi počutili srečni. Da bi ples pokazal lepoto ljubezni in da bi lahko vsi uživali veselje preprostih stvari.

Nekoč, po enem takšnih praznovanj, sem ga vprašal:»Dedek, zakaj ti je tako všeč zabava, ki spremlja ličkanje?«»Življenje ni praznik, praznovanja pa so del življenja, zabava življenje obnovi.«

Všeč so mi bila njegova kratka razmišljanja. Ob njih je v meni raslo prepričanje, da je dedek moder človek, da v njem silovito rastejo in venijo razmišljanja. Da je razmišljati umetnost, ki ji je treba posvetiti čas, tišine in natančnost besed, če je potrebno. Da je razmišljanje spretnost, ki se je človek nauči, a je umetelno izdelana. In da razmišljanje zahteva in kliče po uporu proti predsodkom in vnaprej izdelanim idejam. Da je misel sestra sanj in domišljije in da sta skupaj tretja

skrivnost življenja.

»Pojdi z mano!« me je prosil dedek. Vedel sem, da je takšna prošnja vedno povezana z neko zgodbo, igro ali nalogo ali vsem trem skupaj. Zapustila sva skedenj, šla skozi sadovnjak in prišla do polja. Ustavila sva se drug ob drugem.»Vidiš te slamnate lutke?«

»Ja, seveda, veliko jih je in res so podobne lutkam.«»Seveda, lutke so! Kajti stvari so lahko tisto, kar si želimo!«Kojebil zraven dedek, je bilo res tako. Dovolj je bilo sanjati o stvareh, jim dodeliti obliko in stvari so prevzele telo, skrivnostno zaživele in dobile mesto v zavojih vsakdanjika.

»Jim bova rekla princese?« je vprašal.

»Ja,»Princese?«vem,da niso podobne princesam, ampak bova že poskrbela za to.«

Vrnila sva se v skedenj in prinesla ostanke blaga, stare klobuke in palice. Potem me je poslal v vrt ob sadovnjaku, da bi tam nabral šopek ivanjščic. Ko sem se vrnil na polje, je imela večina lutk okoli glav ovito ruto, nekatere so ob telesu iz slame držale v roki dolgo, ukrivljeno pastirsko palico, manjkale so samo še oči, ki sva jih naredila iz marjetic.

Ko sva končala z nalogo, me je dedek vprašal: »Kakšne se ti zdijo najine princese? Lepe?«

»Lepe, zelo lepe!« sem odgovoril.

»Jih bova prosila za ples?«

»Hm, za ples?«

»Ne, nisem nor,« mi je odgovoril, povsem resno, kot bi uganil moje misli.

»Pridi, Približalgreva!«semse eni izmed senenih lutk, še preden me je prosil, in počakal, da bi videl, kaj bo storil dedek. Stopil je naprej, a se ni nič zgodilo. Nekam neprepričano sem posnemal dedkove kretnje in besede in tudi sam vprašal:

»Bo gospodična zaplesala?« Naenkrat sem začutil, da je nekdo položil

preprosto dlan v mojo in zaslišal nežno glasbo, ki se je razlegala naokoli. Nisem mogel zadržati strahu, pogledal sem vstran in lahko sem videl dedka, ki je že poplesaval z eno izmed lutk, nato z drugo in naslednjo, krožil je in plesal v ritmu glasbe. Opogumil sem se:

»Pa naj Dopustilbo!«sem, da me je povleklo nežno telo najprej ene, potem pa tudi vseh drugih slamnatih lutk, ki so se spretno gibale v krogu, spletenem iz korakov, kretenj in nasmehov. Če je glasba pohitela, je postal ples v krogu divji, vrtel se je okoli teles lutk, zdaj v paru, zdaj v menjavi soplesalk, koraki so plesalca vodili zdaj proti središču kroga, ga nato zavrteli v krogu, kolena so se krčila, telo nagibalo, roke so se dvigale in navdušeno ploskale. In lutke so, bodisi zaradi ličnih pasov bodisi zaradi kakšne druge dedkove čarovnije, dobile telesa čudovitih gospodičen, ki so naju božale z lasmi in naju zasipale z nežnostmi in poljubi.

Ko sva se zbudila, sva ležala na kupu ostankov trave. Po dolgi tišini sem vprašal:

»Dedek, kdo so bile te čudovite gospodične?«

»To so bile nimfe z Otoka ljubezni«.

»Nimfe? S katerega otoka?«

»Nimfe so bitja, običajno krilata, in bivajo v krajih, ki zaradi njih postanejo čarobni. Te, ki so plesale z nama, živijo na Otoku ljubezni, v otočju, ki si ga želi doseči vsakdo, vendar ni dostopen vsem smrtnikom. Nekateri ga ne dosežejo, ker ne verjamejo v ljubezen, za njih ta otok ne obstaja; drugi ga ne dosežejo zato, ker se jim tja preveč mudi in izgubijo mero za čas; drugi spet, ker sodijo, da imajo ves čas tega sveta, da bodo raziskali pot, a ko se mu približajo, so največkrat izmučeni in jih odkritje ne preseneti; zgolj nekateri se od nimf naučijo skrivnosti morja in pustijo, da njihova srca vodi glasba, ki biva v vsakemZačutilsrcu.«sem neustavljivo željo, da bi ga vprašal, kako je prišel do tega otoka, toda spomnil sem se na zgodbo o granatnem jabolku in dekletu in si zapomnil, da nas nimfe na neobičajen, čuden in celo nedosleden način vodijo do Otoka ljubezni.

Tega dne sem začel spletati pokrajine za Otok ljubezni, kamor bom nekdaj prišel.

PRIJATELJ ŽIVALSKE DRUŠČINE

Na dan, ko so se zbrali vsi plazilci, sesalci in vse druge vrste živalstva, da bi se poklonili staremu dedku, sem se zavedel, da je bilo njegovo kraljestvo večje, kot sem si mislil in predstavljal. Golobi iz golobnjaka, ki jih je kot vsak teden poslal na tekmovanje, ki jih ljubitelji pismonoš še posebej skrbno in pozorno pripravijo, so tokrat s sabo pripeljali veliko jato drugih, ki so, preden so se pognali na dolgo pot, potem obkrožili skedenj, da se je slišalo simfonijo gruljenja in plahutanja peruti.Naenkrat se je iz gnezd, dreves in duplin pridružila še nepreštevna množica drugih ptic: vrabci, ki so čivkali, kosi, ki so žvižgali, lastovice, ki so ščebetale, kukavice, ki so kukale, grlice, ki so grulile, smrdokavre in vrani, ki so krakali, in

Nisemosi. mogel verjeti, da je kaj takšnega sploh mogoče. Kako in zakaj je dedek to lahko storil? Kaj se je dogajalo? Kaj je se je zgodilo pticam, da so ga ovile in ga dvignile v vrtinčastem letu? Kje so se pričele sanje in se je končala resničnost? Kmalu zatem je dedek »pristal« na svojem železnem prestolu – na stolu. Tedaj so, kot da bi jih izzvali golobi in njihovo letenje, vsi plazilci s posesti – kače strupenjače, skinki, legvani, kuščarice, zelenci, slepci, kameleoni, gekoni in

celo kačjevratke in želve, ki jih še nikoli poprej ni bilo na spregled v tej regiji – odločili, da bodo prilezli iz svojih skrivališč in začeli svoje romanje proti skednju ter za sabo na poti puščali odtise sledi. Bilo je zelo nenavadno videti, kako so se te živali, ki se običajno bojijo ptic, hrabro pomikale, kot da bi jih te izzvale. Videti so bile začarane. V resnici so dedku, potem ko so prišle do njega, posvetile ples, podoben kolobociji, a v njem je dedek prepoznal redko lepoto in očarljivost, ki bi se marsikomu drugemu zdela ogabna. Dedek se je ulegel na tla in se prepustil, živali so ga obkrožile in objele, dokler ni bilo njegovo telo popolnoma prekrito s plazilci. Če ne bi vedel, bi rekel, da se je dedek spremenil v ogromnega kameleona, ki je spreminjal barve glede na to, ali se je na njegovi koži premaknila in zasvetila strupenjača, slepec, kuščar ali legvan.

Ko so začutili trdno in težko topotanje krav, koz, zajcev, kokoši in rac, ki sta jih poznavalsko vodila Admastor, ovčar, ki je že dolga leta služil dedku, in Ariadna, siamska dvorna mačka, so plazilci zapustili

dedkovo telo in se odplazili nazaj v svoja skrivališča. Zdaj so prišle na vrsto domače živali, da so lahko izrazile spoštovanje do kralja majhnih stvari. Admastor je začel neumorno lajati (kaj takega še nikoli nisem slišal). Ariadna je mijavkala. Krave so mukale, kozlički so poskakovali, zajci so cvilili, kokoške so kokodakale in race so gagale. Lahko bi rekli, da so se podaniki kraljestva spontano odločili počastiti svojega kralja z naučeno simfonijo. In kakšen orkester je bil to! Dedek je melodiji pridal še oglušujoči hrup dobrikanja vsaki živali.

»Dedek! Dedek!« sem ga vztrajno klical, ko sem se zbudil. »Sanjalo se mi je o tebi.«

»Sanjalo, o meni? Počakaj, bom uganil! Sanjalo se ti je, da me je obiskal trop živali in da sem najprej letel, da so me nato obkrožili plazilci in da sem božal domače živali?«

Najbrž se mi je telo zgubalo od navdušenja. Dedek je nadaljeval: »Sanje so spletene iz niti resničnosti. Sanje so spremenjena resničnost …«

»Ne razumem, dedek,« sem odgovoril.

»Ni ti treba razumeti, kaj sanjaš, razumeti moraš le, kar razumeš in kaj s tem razumeš.«

»Še bolj si zakompliciral …« sem strahoma dejal.

»Preprosto je, fant moj. To, kar si sanjal, je bila prilika o resničnosti, v kateri me vidiš živeti.«

»Prilika, dedek? Kaj je to, prilika?«

»Prilika je pripoved, zgodba, ki s simboli ponazarja neko znano resničnost. Prilika je skrivnostnejši način, kako govoriti o resničnosti. Je skrita primerjava. Je resničnost z ostanki poezije.«

»Se pravi, da bi mi rad povedal …« Napravil sem dolg premor, da ne bi izdal svojih misli. »Da ima tisto, kar sem sanjal, opraviti z resničnostjo?«

»Tako je, fant moj. Se ti ne zdi?«

»Mogoče, dedek, mogoče pa res! Če bi sanjam snel poezijo, bi zagledal moža, ki spoštuje vse živali – ptice, plazilce, sesalce in vse druge živalske vrste – in je z njimi tudi povezan. Spoštuje njihove pogoje za življenje, njihov značaj in mesto v tem svetu. Zato si je pridobil njihovo spoštovanje!«

»Pravilno, fant moj. Se ti ne zdi, da je tako?« je

radovedno vprašal.

»Čisto tako je, dedek.«

»Greva, z zrnjem bova nakrmila golobice!« je povabil.»Inbova okopala pujse?« sem ga vprašal, da ne bi zaostajal.Insvašla. Najprej v golobnjak, potem v hlev in nazadnje v sadovnjak, da bi žvižgala picam. Tedaj je deček, med žvižganjem in sadjem, rekel dedku:

»Poznam zgodbo, kdo ve, mogoče je celo prilika, ki jo lahko primerjam s tabo …«

»Počakaj, bom uganil … Noetova zgodba …«

»Točno ta!« sem odgovoril. »Ti si kralj živali, kralj majhnih stvari!«

ZEMLJEVID SKRIVNOSTI

Sčasoma sem se naučil, da je bil dedek tudi kralj kartografov. V spominu ali pa v kakšnem skrivnem kotičku je imel mnogo zemljevidov, in tako je vedno našel smisel sveta marsičemu. Uporabljal jih je na vseh krajih in v vsakovrstnih vsakodnevnih okoliščinah.Vsakojutro, komaj se je dvignilo sonce, je prehodil svoje majhno kraljestvo in z vso resnostjo opazoval čudesa, ki jih je zapustila noč – kapljice fine rose na rastlinah in sadežih, vonj po vlažni zemlji, zaspana gnezda, koruzo, ki je zrasla, pšenico, ki je pognala, pa zelje, solato, za katero je imel pravo mero samo on, podprto s potrpežljivostjo in čakanjem.Potrpežljivost je bila skrivnost, ki jo je dedek poznal do globin. Živel je po okusu časa in zemlje,

ne da bi hitel, brez strahov, brez nepotrebnih bolečin.»Čas je skrivnost, ki jo je pomembno odkriti!« je govoril, ko je prišlo na dnevni red to vprašanje.

»Kako človek odkrije in se nauči te skrivnosti, dedek?« sem ga spraševal.

»Z zemljo, dragi vnuk. Zemlja je velika učiteljica skrivnosti stvari. Dobro pomisli: včeraj smo v zemljo položili semena pšenice, z upanjem, da bo, ko pride čas, zraslo žito in ga bomo poželi. Toda že na začetku vemo, da moramo mirno čakati, zalivati in zaupati naši skrbi, opleti škodljive rastline in odstraniti tisto, kar bi lahko škodilo, paziti, da bo žito pognalo in zraslo. Potrpežljivost je dar kmeta, nauči se je od zemlje in toka življenja, ki ga poganja iz njega.«»Kajpa, kdor ni kmet, kako se lahko nauči te skrivnosti?«»Fantmoj, poljedelstvo je ena izmed najstarejših umetnosti sveta! Človek je od nekdaj obdeloval zemljo zaradi potrebe po hrani in preživetju, zaradi poklica in hvaležnosti do matere zemlje, ki kliče

»Ti imaš res rad zemljo, dedek!«

»Jaz zgolj odgovarjam na ljubezen, ki mi jo daruje mati zemlja. Se ti ne zdi tako?«

Ne da bi počakal, da bom karkoli rekel, je dedek naštel darove in dobrine, s katerimi narava obdari človeško bitje: kraje, kjer lahko živi in sanja – planote, gore, reke in morja; hrano za želodec in hrano za dušo – sadje, cvetlice, semena in žetve; življenje in smrt – vesele dogodke in tragedije.

»Dedek, govoriš o zemlji, kakor da bi jo poznal, kakor da bi se z njo lahko pogovarjal,« sem mu rekel.»Poznam jo, vnuk moj!« je brezbrižno priznal.

»Kako to?«

»Pridi semkaj, fant moj. In stori tako, kot boš videlDedekmene!«je uho prislonil na zemljo in posnemal sem ga. Prosil me je, naj zelo pozorno poslušam. Priznam, da me je nenadoma zagrabil strah. Ničesar, prav ničesar nisem slišal, zgolj veter in kričanje jate ptic, a to ni prihajalo iz zemlje. Začutil je moj brezup, zato je rekel: »Fant moj, ne poslušaj samo z ušesi.«

Postal sem zmeden. Zakaj sva bila potemtakem z ušesi prislonjena na tla? Mar ne zato, da bi poslušala? Ni res, dedek bi potemtakem jasno govoril, saj sem razločil med poslušanjem in prisluškovanjem.»Poslušajgovorico tišine.«

Govorico tišine? Ali tišina govori? Res je bilo komplicirano ugotoviti, kaj bi rad tale moj dedek od mene. Če bi kdo prišel po tisti poti in naju zagledal na tleh, bi mislil, da sva malo nora. Ali v najboljšem primeru, da se nekaj igrava. Ko je dedek opazil, da me naseljuje množica misli,

kakor senca, namočena v dvome in negotovost, je vztrajal:»Naj ti govorica tišina pride v uho in se premakne do srca. Le tišina lahko razvozla jezik tišine, počasen jezik, obtežen z rituali in zakonitostmi.«»Neuspeva mi najbolje, dedek,« sem mu rekel. »Ničesar ne »Potrpežljivslišim.«moraš biti, kakor zemlja, o kateri sva pred kratkim govorila. Biti moraš kmetovalec tišin.«

»Kmetovalec tišin?« sem rekel bolj sebi kot dedku. »Kako lepo! Potem bom postal kmetovalec vsehOdgovorastvari.« nisem dolgo čakal:

»Počasi odraščaš, fant moj. Naučil si se skrivnosti potrpežljivosti, ta je srce do skrivnosti časa.«Vame je vstopil pogum in obljubil sem:

»Naučil se bom tudi jezika tišine.«

»Ne dvomim, da se ga boš,« je odgovoril dedek. »Toda to učenje bo trajalo dolgo. Živimo v svetu, polnem besed, in kakor sem nekje bral, so

besede izumili, da bi skrili misli in podjarmili srce. Besede vedno preganjajo tišino. Res pa je, da tudi besede lahko nosijo tišino. Ti jih nekaj povem?«

»Seveda, dedek. Jasno, povej, povej.«

»Besedo granatno jabolko naseljuje sladka tišina, ki je narejena iz mirnih popoldnevov in noči. V besedi Ilda živi tiha kraljica, ki posluša glas mojih korakov. V besedi tišina ima tišina telo, nežno in suhljato. Beseda vnuk je tišina, ki v sebi nosi prihodnost kakor zemlja ...«

Bil sem ganjen in očaran. Od kod je prihajala ta poezija? Od kod se je rojevala tišina, ki je razkrivala ožilje

Pomislilbesed?sem na to, kako vseveden je bil moj dedek, kralj majhnih stvari. Počutil sem se ponosnega, da sem se lahko učil iz njegovih kretenj, besed, zgodb, tišine in dedkovih sanj.

Potrdil sem, kar sem se že naučil: dedkovo življenje je bila skrivnost – zemljevid skrivnosti – ki sem se ga pa imel jaz, na srečo, priložnost dotakniti.

REKA ŽIVLJENJA

Na koncu polja, na meji dedkovega kraljestva, je tekla reka. Tako ji je vsaj rekel dedek. Meni se je zdela bolj potok z mirno vodo, ki je tekel med skalami in kamenjem, na nabrežjih so rasli topoli. Dedek je še prav posebej rad posedal ob vodi in v njej namakal stopala, ki jih je božal rečni tok, in se pogovarjal z ribami.

Nekega dne me je peljal do enega izmed nabrežij reke. Usedla sva se drug ob drugem in v tišini opazovala vodo, ki je polzela mimo. Po tem, ko je preteklo že precej časa, mi je dedek, ne da bi pogled odlepil od vode, dejal:

»Reka je podoba življenja. Metafora življenja, kot bi rekli učeni ljudje.«

Nikoli nisem prav dobro vedel, kje je dedek pobiral vse te učene besede. Knjig namreč v

Njegove besede me niso presenetile. Sčasoma sem se naučil, da je dedek pri vseh stvareh – predmetih, živalih – ali v določenih dogodkih našel priložnost za premišljevanje, razglabljanje ali pa je iz njihovega drobovja izluščil neko skrivnost. Res, nisem dvomil, da je bilo življenje za dedka dogodivščina, sestavljena iz majhnih čarovnij, kratkotrajnih

»To je zgodba, ki jo reka pripoveduje, medtem ko teče, brez razlag in nepotrebnih besed. Zato, da jo lahko razumeva, je dovolj le gledati, čutiti, namočiti noge v njene brzice.«

»Reka nima preteklosti, reka je preteklost,« sem rekel

»Fantjaz. moj, povedal ti bom pesem, ki sem jo nekoč slišal od nekega sodelavca in za katero odtlej nikoli nisem pustil, da bi me zapustila. Caeirova pesem, pesem Alberta Caeira. Povem ti jo na pamet.Dedek je pogled uprl v rečno gladino in z globokim, jamskim glasom, ki ga je priklical, kadar

je želel biti še posebej slovesen, počasi, zelo počasi izgovoril:

Bistvo je znati gledati, znati gledati, ne da bi mislili, znati gledati, ko vidimo, in ne misliti, ko vidimo, ne gledati, ko mislimo.2

Ko je dedek povedal pesem, je obstala dolga tišina, ki je spremljala njegov pogled, lebdeč po obzorju. Po krajšem premoru je dedek vprašal:

»Kaj ne boš nič rekel, fant moj?«

»Gledal sem, ne da bi mislil. Iskreno rečeno, dedek, mislim, da je gledati samo drugačen način razmišljanja,« sem mu dejal.

»Ali misliti ni drugačen način gledanja?« je odgovoril.»Kajsibo reka mislila o najinem razmišljanju?«

»Dedek, ti imaš rad to reko.«

»Fant moj, rad imam vse stvari, kajti 'stvari so edini skrit pomen stvari'. To je pogled, kot ga vidi Caeiro, o njem sem ti pripovedoval.«

»Lepo, dedek.«

Ne vem zakaj, toda prvič sem začutil, da je dedek govoril o sebi, svoji duši, svojem srečanju z veličino življenja in smrti, ki mu je trkala na vrata. Tistega dne sem naenkrat tako zelo odrasel, da sem zvečer v tišini sobe jokal. Strah me je bilo izgubiti dedka. Naslednjega dne, ko je opazil moje rdeče in žalostne oči, mi je dejal:

»Vnuk moj, v reko življenja ne stresaj soli solza. Življenje mineva tako, kot teče reka. Kajti življenje 'je, kot je, in je takšno, kot je.'« 3

ZADNJI DNEVI

Neke jeseni prav nihče ni mogel predvideti, da bo kraljičina reka prišla do izliva. Dekle z granatnim jabolkom je umrlo. V nekem smislu, v nekem zelo globokem smislu, je nenadoma pohitel tudi tok dedkovega življenja. Kakor da kralj ne bi več našel razloga, da bi bil kralj v kraljestvu brez kraljice. Kakor da ne bi bilo več reke brez dveh nabrežij. Kakor da bi v življenje vstopila velika, neizbrisljiva praznina. Takrat sem odkril, da je modrost, ki je naseljevala dedkovo srce in misli, od njega zahtevala še zadnje razkritje – odkritje spokojne samote. Sinovi in vnuki so ga želeli iztrgati iz tistega kraja, obljubljali so mu več bližine in boljše pogoje za življenje. A vsemu se je mirno uprl.

»Moja ura še ni prišla!« In res ni nastopila, prav zares. Nastopil pa je

Umrla je kraljica. Granatno jabolko, simbol in znak kraljestva, je umrlo z njo. Najprej je izgubilo liste, potem so odpadli sadeži in nazadnje se je posušilo. Na dan, ko je granatno jabolko uvelo, je dedek izrekel sodbo:

»Vidiš, vnuk moj, drevesa si lahko z ljudmi delijo občutja in skupne zgodbe!«

Drevesa in ptice in vse stvari v naravi, sem pomislil pri sebi, ne da bi karkoli izgovoril.

»Tako je, fant moj. Ptice in vse stvari v vesolju,« je odgovoril, kakor da bi uganil moje misli.

»Pa saj nisem nič rekel, dedek!«

»Si pa pomislil, vem! Toliko časa že živiš z mano, me spremljaš in se vpletaš v moje sanje, da lahko uganem tvoje misli.«

In tako je bilo. Tudi meni je uspelo vnaprej uganiti nekatera dedkova dejanja in besede. Kot da bi mislila na isti črti misli. Ta črta se je rojevala v dedkovi glavi in je šla naravnost skozi moje otroško srce.»Star sem, vnuk moj!«

Ni mi bilo všeč, ko sem ta stavek slišal iz njegovih ust. Imel je zven, ki ga nisem poznal, ritem, ki je upočasnil moje sanje, notranjo vdanost, ki se je »Nisinaznanjala.star,dedek. Zakaj to govoriš?«

»To je zelo preprosto, vnuk moj. Začenjam se spominjati preteklosti in ne prihodnosti ...« je počasi in slovesno rekel.

»Spominjati se prihodnosti?« sem zmedeno vprašal.Predvidel sem enega tistih magičnih trenutkov, v katerih je dedek ponavadi razvijal nit modrosti, ki je prihajala kdove od kod.

»Tako je. Ko gledamo na življenje v sedanjosti in se odločimo, ali se bomo ustavili ali stopili nazaj, se spominjamo preteklosti. Če nas prihodnost

ne zanima več, potem smo se postarali. Starost je uvid, da je prihodnost kratka, in preteklost širna. Starost je nezmožnost, da bi se spominjali prihodnosti. In spominjati se prihodnosti pomeni pomikati se v izmišljevanju časa.«

Nisem vedel, kako naj prežvečim gostoto teh besed. Razložiti sem si moral vsako misel, ki jo je nosil posamezen stavek. Začenjal sem verjeti, da sta babičina smrt in uvelo granatno jabolko zarezala v dedka in s tem zarisala časovno mejo v njegovem kraljestvu. Ljudje smo tudi tisti, ki nas ljubijo in v nas prebivajo, tako da takrat, ko odidejo – sem razmišljal – prenehamo biti veliko, postanemo manjši ali nekaj. Odsotnost babice in drevesa granatnega jabolka je dedka in kraljestvo spravila v nevarnost, ki jo je blažila tišina, ki so se ji predajala drevesa na posesti, ptice na poljih in slamnate lutke.

Minevali so letni časi in dedka so izdale noge, ni mu pomagala ne pastirska palica ne sprehajalna palica in ne skedenj; prestol in vse, kar je bilo osrčje njegovega kraljestva, se je napolnilo s praznino,

samoto in plevelom. Na začetku in nekaj časa sem jaz pazil na posest in skedenj, na ptice, drevesa, celo na slamnate lutke, toda tudi mene so prerasli vsakodnevni opravki, šola in moral sem se vdati toku, ki ga je vsililo življenje.

Čez nekaj časa je dedkov prestol dobil kolesca: postal je stol s kolesci, zaradi dedkove velikosti ni bilo mogoče uporabiti drugačnega vozička, da bi se dedek lahko premikal. In tako je prvič dolge dni začel preživljati izven svojega kraljestva, enkrat v hiši mojih staršev, drugič v hiši mojih stricev. Kljub obupu je ostal bister in je kot vedno stresal šale. Na pamet je govoril parafraze iz Biblije, knjige preprostega človeka:

»Ko sem bil mlad, sem si opasal pas in odšel, kamor sem želel. Zdaj, ko sem star, samo iztegnem roke in že mi drugi mi zategnejo pas in me odpeljejo nekam, kamor nočem.«

Ampak to je bilo res le na videz, kajti dedek je še vedno prekomerno potoval po svoji notranjosti, zlasti po preteklosti. Pogosto smo ga slišali, da je obujal pretekle prizore iz najstniških let, govoril o

starosti svojega očeta, kraljici, granatnem jabolku, sinovih in vnukih. Kdorkoli je lahko potegnil za katero koli od niti spomina, je že sprožil vrtinec zgodb in Nekegaprigod.popoldneva, ko je med sinove razdelil tisto malo imetja svojega kraljestva, sem obiskal dedka in rekel mi je: »Kaj, če je danes zadnja noč v mojem svetu?« Nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Globoko v sebi sem začutil, da dedek govori o prihodnosti. In tako je tudi bilo. To je bila zadnja dedkova noč na svetu.

O DNEVIH, KI PRIDEJO

Dedkovega kraljestva ni več. Meje so se porušile, palačo so uničili, v sadovnjaku so zgradili hiše, reka je onesnažena.

Tisto, kar je ostalo, ne kaže nobenih znakov, da je na tem mestu obstajalo kraljestvo kralja majhnih stvari, ki ga je začaral sadež in telo ženske, da je ustvaril toliko domišljijskih kraljestev.

Edini kraj, kjer kraljestvo še obstaja, je v meni.

Kot zaklad spominov.

Kot kočijaž poslednje volje.

Kot zemljevid skrivnosti.

V resnici je veliko tistega, kar verjamem, sanjam, naredim ali podrem, vsak dan, kljub staranju, povezano z dedkom in njegovim kraljestvom, v katerem vedno najdem koordinate.

Kakor da bi bil dedek nekakšna nevidna in

Črta misli, včasih jasna in čista, drugič komplicirana in težavna, izvira iz dedkovega ostarelega srca.

Želja, da bi predmetom dal krila, pa tudi telo in nežnost, izvira iz krilatega železnega konjička, na katerem še dandanes potujem skozi prah in prostranstva.Ševedno cenim tisto malo, kar daje življenje, zame ima še vedno velikost kraljestva, ki je veliko skoraj toliko kot nič: tudi če je zgolj preprosta hiša, zemlja, drevesa in rečna meja.

Veselje do spletanja pokrajin iz besed in verzov, skrivanje misli in odkrivanje skrivnosti, se rojeva iz goreče rdeče sredice granatnega jabolka.

Ritem, ki ga vnašam v zgodbe, ki jih zapisujem, se dviguje iz plesa s slamnatimi lutkami.

Želja, da bi slišal hrum skrivnosti, prihaja z zemljevidov, na katerih zatipamo tišino in potrpežljivost.Ljubezendo zemlje, rek, morja, vetra, ptic,

dreves je zakoreninjena v globokem klicu, ki sem se ga naučil v sobivanju z naravo. Sprejemanje, da življenje je, kot je, in je takšno, kot je, prihaja z dolge plovbe na barki iz papirja po rekiInspomina.čistoza konec, v samem začetku mene – tisti, ki ga imam, ki sanja in piše – je moj dedek, kralj majhnih stvari.

Opombe

1 Federico García Lorca: Zapisi o gledališču

2 Alberto Caeiro. Pesmi Alberta Caeira (XXIV)

3 Alberto Caeiro. Pesmi Alberta Caeira (XXIII).

João Manuel Ribeiro Moj dedek, kralj majhnih stvari

Naslov izvirnika: Meu Avô, Rei de Coisa Pouca Slovenski prevod besedila z dovoljenjem Editora Trinta por uma linha Vse pravice pridržane

© Besedilo: João Manuel Ribeiro © Ilustracije: Catarina Pinto © Editora Trinta por uma linha Za slovensko izdajo 2018 Založba Malinc

Prevedla: Mojca Medvedšek

Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2018 Za založbo: Aleš Cigale

Uredila: Barbara Pregelj Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale

Lektorirala: Vladka Tucovič Tiskano v Sloveniji. Naklada: 500 izvodov Prvi natis

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.3-93-32

RIBEIRO, João Manuel de Oliveira, 1968Moj dedek, kralj majhnih stvari / João Manuel Ribeiro ; ilustracije Catarina Pinto ; prevedla Mojca Medvedšek. - 1. natis. - Medvode : Malinc, 2018

Prevod dela: Meu Avô, Rei de Coisa Pouca ISBN 978-961-6886-60-4296751872

»Sam svoj kralj sem in kralj svojega življenja«, po eni od dogodivščin pojasni dedek svojemu vnuku. In še mnoge druge stvari: kaj so to avanture, prilike, metafore, poezija, pa tudi čas, lepota, ljubezen. Predvsem ljubezen do majhnih stvari, vera in veselje do življenja. Pa kako je svet čudežen, če sanjamo, spreminjamo resničnost in domišljiji dajemo krila.