Moja resnična zgodba

Juan José Millas

Moja resnična zgodba Prevedla Marjana Šifrar Kalan

Malinc

1 Pišem, ker je moj oče bral. Kar poglejte me v dnevni sobi tedanjega doma: temno pohištvo, tudi sam sem temen za foteljem. Sem otrok, ki mu je mama pravila: ne vpij, oče bere; ne divjaj po hodniku, oče bere; daj televizor bolj potiho, oče bere … Oče bere. Oče ne počne drugega, kot bere. Včasih sem se usedel v njegov naslanjač in posnemaje očetove kretnje odprl eno njegovih knjig. Ko sem jo odprl z napačne strani, se mi je mama smejala: ne vem, kdo stoji narobe, knjiga ali ti. Pišem, ker sem si rad predstavljal, da oče v rokah drži mojo knjigo. Pišem, kot bi pisal, če bi bil jaz zapornik in oče paznik v zaporu.

Ko sem se naučil brati, sem knjige v roke jemal pravilno, a se mi zdi, da sem še vedno stal na napačni

—3—

strani, in predstavljal sem si, da sem jaz moj oče, ki mi bere. Kaj neki bi si on mislil o tem stavku ali o katerem drugem, ki ga je napisal njegov sin? Naslov ene prvih knjig v očetovi knjižnici, katere napis sem bil sposoben črkovati, je bil Idiot, kar se mi je v tistih letih zdelo nadvse nedoumljivo. Prebral sem nekaj vrstic romana, se iskal v njem in sanjaril, da sem ga napisal jaz, ter skušal razumeti, kaj v idiotu (v meni) vidi oče. Sebe sem imel za malce bebavega, saj sem med drugim še vedno močil posteljo v starosti, ko to ni več običajno.

Ne igraj se na hodniku, oče bere. Nekega dne je oče nastopil na televiziji in gledala sva ga skupaj z mamo, ki je bila zelo ganjena. Šlo je za oddajo o knjigah, v kateri se je moj oče o knjigah pogovarjal s tistimi, ki so jih brali, in tudi s tistimi, ki so jih pisali.

V temi sem zasedel mesto, če je bilo to sploh kakšno mesto, tistih, ki so pisali knjige, kajti zlahka sem si jih predstavljal, kako močijo posteljo. Ko se je oče vrnil s televizije, ga je mama poljubila na usta, kar je mene bolj prizadelo, kot je njega razveselilo, in mu rekla, da je bil zelo dober. Najboljši od vseh, je poudarila, kot bi ga hotela prepričati. Telefon je večkrat zazvonil

—4—

in prijatelji in sorodniki so govorili isto: da je bil zelo dober, najboljši od vseh. Naslednjega dne je oče zagotovil, da ne bo šel nikoli več na televizijo. V svoji umski omejenosti sem sklepal, da se je le skušal obraniti pred tem, da ga ne bi ponovno povabili.

—5—

2 V tistih dneh (ravno sem dopolnil dvanajst let in sem še vedno lulal v posteljo) se je zgodilo nekaj groznega in izjemnega obenem, o čemer bom tukaj spregovoril prvič. Če verjamete ali ne (bolje bi bilo, da ne, čeprav se mogoče spomnite dogodka, saj so o njem vsi pisali), sem se nekega ponedeljka, ko sem se vračal iz šole, odločil storiti samomor. Zato sem šel na bližnji most, pod katerim se vije avtocesta.

Verjetno me ne morete prav dobro razločiti, ker so zimski dnevi kratki in se je že začelo nočiti. Toda potrudite se, poglejte, kako očarano opazujem avtomobile, ki drvijo sem ter tja, zum, zum! Jaz sem ta mali revček, ki bo zdaj zdaj skočil z mostu, misleč, da bo umrl v trenutku. Kot žuželke, ko se zaletijo v vetrobransko steklo. Moj oče je poleti na plaži

—6—

z občudovanjem opazoval sprednji del citroena in ugotavljal, koliko žuželk se je zaletelo v karoserijo, da so bile videti kot polomljene črke. Bi bil tudi jaz videti kot polomljena črka? Mogoče kot velika začetnica?

Všeč mi je bila zamisel, da me oče opazuje s takšnim občudovanjem, morda z bolečino, s katero si je ogledoval žuželke.

Po velikosti se ne morem primerjati s kačjim pastirjem ali vrabcem (občasno se je v avto zaletel tudi kakšen ptič), sem namreč majhen in suh, in če se vržem z mostu, bom zagotovo umrl v nekaj desetinkah sekunde. A preden se vržem v globino, hočem še naivno preizkusiti, ali sila težnosti deluje: iz žepa potegnem veliko stekleno frnikolo, ki sem jo tistega dne našel na šolskem dvorišču. Izpustim jo, da pade na hudournik avtomobilov. Zadene vetrobransko steklo mercedesa, ki nepričakovano preskoči srednji ločevalni pas in po nekaj obratih pristane na nasprotnem voznem pasu, kjer čelno trči v tovornjak.

Zdaj pa začutite v svojih srcih, kako zastane moje.

V svojih prsih začutite mojo bolečino. Kar trpite, kot da bi moje sape zmanjkalo vam. Opazujte, kako se vam zaradi pomanjkanja kisika zamegli pogled. Kar

—7—

pozabite na samomor, ker ste v resnici že mrtvi, in zbežite s kraja zločina brez sape, ker ne dihate več, ali pa ne pridete do sape, ker dihate prehitro.

—8—

3 Domov sem se vrnil brez telesa. Bolje rečeno, s povsem mlahavim telesom, skoraj utekočinjenim, celo zobje so se zdeli majavi. Poscal in posral sem se, ko sem tekel z gumijastimi nogami, dihal s cunjastimi pljuči in opazoval resničnost z želatinastimi očmi. Že sem slišal zvok policijske sirene ali rešilca. Že sem stal pred domačimi vrati. Že sem vzel ključ, ki mi je visel okoli vratu na usnjeni vrvici. Že mi je uspelo vtakniti ključ v ključavnico po štirih ali petih neuspelih poizkusih (moji mlahavi prsti ga niso zmogli držati). Že sem zaprl vrata za seboj. Že sem preveril, da ni nikogar doma, čeprav se bo mama vsak hip vrnila. Že sem bil v kopalnici. Že so moje resnične mišice začele nadomeščati tiste iz cunj. Že sem se začel znojiti. Že se mi je slina začela vračati v usta. Že so

—9—

se mi oči ponovno ovlažile. Že sem si sezuval čevlje in nogavice. Že sem si vlekel dol poscane in posrane hlače in spodnjice. Že sem si čistil noge in rit z wcpapirjem. Že se je slišal zvok odpiranja vrat. Že so se po hodniku bližali mamini koraki. Že sem slišal njen znani stavek (Je kdo doma?). Že sem bil paraliziran. Že so se koraki ustavili pred kopalnico. Že so se zaslišali udarci po vratih skupaj z njenim glasom (Si tu?). Že sem odpiral vrata, da me je videla takšnega. Že se je mama v skrbeh sklanjala proti meni in me spraševala, kaj se dogaja, kaj se dogaja. Že ji pravim, mama, polulal in pokakal sem se. Že razmišljam, v oblakih, da bi bilo dobro, če bi zajokal (toda ne gre mi). Že mi mama potipa čelo. Že se ji na obrazu rišeta skrb in nejevolja, kot kadar zbolim. Že vidi umazane hlače in spodnjice in toaletni papir v odprti školjki. Že prevzame nadzor. Že pobira cunje, že me postavi v kopalno kad, že mi poda gobico za umivanje in mi pokaže, kje naj se podrgnem. Že me vpraša, kaj sem jedel v šoli, če me bolita trebuh in glava. Že se začne vračati resničnost (neverjetna resničnost). Že imam oblečeno pižamo. Že mešam jogurt z žličko. Že pride oče, že vpraša, že prikima brez interesa, že bere …

— 10 —

4 Novico objavijo na televiziji, v časopisih, o njej se govori v šoli, doma, na ulici. Izvem, da so bili v nesrečnem mercedesu zakonski par, dekle moje starosti in majhen deček. Umrejo vsi razen dekleta, ki je staro toliko kot jaz. Pravijo, da je čudež, da je preživela, da je njeno stanje resno in da je v bolnišnici. Medtem ko govorijo, si predstavljam dekličino glavo, obdano s cevkami. Da bi prikril svojo zločinsko naravo, sem si nadel nekakšen tog izraz, ki ga še vedno ohranjam. Moj pogled je nevtralen, moj nasmeh nepristranski, in nemogoče je iz njiju sklepati, kaj čutim. Izvedeli smo, da je nekdo z mostu vrgel nek predmet, in kasneje tudi, da je bil ta predmet steklena frnikola, ki se je razletela takoj po udarcu. Govori se, da je v bližini več šol. Nekega dne, pri pouku

— 11 —