Šivanje

Page 1

Isol Šivanje

Nalov izvirnika: La costura Slovenski prevod besedila z dovoljenjem C/O Puentes Agency Vse pravice pridržane.

© Isol, 2021

Prevedla: Barbara Pregelj

Izdala in založila: Založba Malinc, 2022

Za založbo: Aleš Cigale

Uredila: Barbara Pregelj

Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Lektorirala: Tonja Jelen Tiskano v Sloveniji Naklada: 500 izvodov Prvi natis

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2(82)-93-32

ISOL

Šivanje / Isol ; [prevedla Barbara Pregelj]. - 1. natis. - Medvode : Malinc, 2022

Prevod dela: La costura ISBN 978-961-7122-37-4 COBISS.SI-ID 120232195

Šivanje

1. Izgubljene stvari

Mama pravi, da izgubljam stvari. Da ni dobro, da trikrat izgubim ključe.

»Imela sem jih!« Da sem izgubila tudi šal, rokavice, barvice, dežnik

Rečem ji, da nisem sama kriva. In to lahko pojasnim.

Pravi, da so stvari drage in ne pazim nanje.

Začnimo z vasjo, v kateri živim: imamo sadna drevesa, rdeče trikotne hiške, veliko rož in reko na sredini.

Vse je na svojem mestu, urejeno in lepo. Podobno je vezeninam moje babice.

Pravijo pa tudi, da prav za tem obstaja še en svet, ki je veliko bolj nenavaden. Tam je pokrajina, polna vozlov, visečih nitk in nenavadnih živali.

O svetu zadaj in njegovih skrivnostnih prebivalcih pripovedujejo veliko zgodb. A ta kraj je mogoče obiskati le v sanjah.

Pogosto sanjam o svetu zadaj.

In o risu s petimi tacami, ki tam živi. Ali ki morda živi tam. Ker tega v resnici nihče ne ve.

Kajti ta zadnji del je zelo neurejen. Težko je vedeti, kaj zares vidiš.

Morda pa je to medved, ki išče hrano.

Nekoč sem sanjala o miškah s svetlečimi očmi, ki pred mano plešejo na dveh nogah. Slišala sem tudi glasbo, ki je bila podobna zvončkljanju.

Babica pravi, da včasih tudi ona sliši, kaj se dogaja na zadnji strani, še posebej na kresno noč, ko si prebivalci sveta zadaj nadenejo maske in vso noč plešejo …

Nekateri ljudje jih slišijo, drugi pa mislijo, da so to črički, ki zaradi vročine pojejo še glasneje.

Zelo rada poslušam zgodbe o svetu zadaj in si ga predstavljam, čeprav se ga včasih tudi malo bojim.

Včasih zagledam njegove pokrajine v največji globini reke.

Predstavljam si ga tudi takrat, ko pridem na konec vasi. Tam je gozd, v katerega ne smem, saj mi pravijo, da se bom v njem izgubila.

To je zaradi uporabe, razumeš, mami?

In tako se vrnem k izgubljenim stvarem:

»Zdi se mi, da so se v našem svetu sčasoma naredile luknje, podobne tistim, ki nastanejo, ko se raztrga žep.

Potem pa nekatere stvari padejo na drugo stran in se izgubijo. Predvsem moje stvari.«

»Zakaj neki se to zgodi?« se sprašujem.
»To je zaradi babice in teh zgodb, ki ti jih pripoveduje!«
Videti je, da mame moja teorija ni prepričala. Za svet tam zadaj noče niti slišati.

»Vem, kaj je treba storiti. Treba je le poiskati luknje in jih zakrpati.«

»Ja, zelo bom pazila. Vzela bom zemljevid, veliko šivanko, močno nit in škarje.«

»Le bolj boš morala paziti, ljubica.«

»Pojdi se igrat, Lila. In nikar ne izgubi teh stvari pa tudi sebe ne izgubi!«

Uboga mama, tako jo skrbi! To bom uredila sama in nič več ne bom izgubila. Zelo bo vesela.

Konec.

Z ljubeznijo posvečeno mojemu očku Eduardu del Estalu (1954- 2021), ki je navdušeno hodil po tem in zadnjem, sanjskem svetu.

Vezenjeje nastalo pri projektu Palestinska umetnostna zgodovina skozi vsakodnevne predmete (Palestinian Art History as Told by Everyday Objects), ki ga je izvajal Palestinski muzej. Navdihnile so ga tradicionalne palestinske vezenine.

Isol Misenta se je rodila v Buenos Airesu v Argentini leta 1972. Njena posebnost je pripovedovanje s pomočjo dialoga med podobami in besedilom (slikanica). Izdala je štiriindvajset knjižnih naslovov, ki so prevedeni v sedemnajst jezikov. Njeno avtorsko in ilustratorsko delo je bilo nagrajeno v mednarodnem okviru z zlatim jabolkom leta 2003, v letih 2006 in 2008 je bila med finalistkami za Andersenovo nagrado. Leta 2013 je prejela nagrado ALMA (Astrid Lindgren Memorial Award), eno najpomembnejših nagrad na področju mladinske književnosti.

La costura

1. Las cosas perdidas

Que pierdo las cosas, dice mi mamá. Que no puede ser esto de perder las llaves tres veces.

-¡Las tenía!

Que también perdí la bufanda, los guantes, los lápices de colores, el paraguas...

Que las cosas son caras y que yo no las cuido, dice. Yo creo que no es mi culpa, le digo. Y puedo explicarlo.

Empecemos por el pueblo donde vivimos: tenemos árboles frutales, casitas triangulares de color rojo, muchas flores y un río en el medio. Todo está en su lugar, luce ordenado y precioso. Se parece a los bordados que hace mi abuela.

A la vez, se dice que hay otro mundo, justo detrásdel nuestro, mucho más raro, con paisajes llenos denudos, hilos colgantes y animales extraños.

Se cuentan muchas historias sobre el Lado de Atrásy sus habitantes misteriosos. Pero ese lugar solo se puede visitar en sueños. Yo sueño mucho con el Lado de Atrás.

Con el lince de cinco patas que vive ahí. O que tal vez viva ahí. En realidad nadie puede saberlo. Porque es muy desordenado ese otro lado. Cuesta entender qué es lo que estás viendo.

Quizá sea un oso buscando comida. Una vez soñé con unos ratones de ojos brillantes que bailaban en dos patas, desfilando frente a mí. Hasta escuché la música que sonaba, como un tintineo.

Mi abuela dice que a veces ella también oye lo que pasa en el Lado de Atrás, especialmente el día de la Fiesta del Solsticio de Verano, cuando

sus habitantes desfilan disfrazados y danzan durante toda la noche... Alguna gente los escucha; otra piensa que son los grillos cantando más fuerte por el calor. Me encanta oír las leyendas sobre el otro lado y pensar que está ahí nomás, aunque me asuste un poco. A veces me parece ver sus paisajes en lo más profundo del río. También lo imagino cuando llego al borde del pueblo, donde está el bosque al que no me permiten ir porque dicen que me voy a perder. Y así vuelvo al tema de las cosas perdidas: –Yo pienso que en nuestro mundo, con el tiempo, deben haberse hecho algunos agujeros, como cuando se descose un bolsillo. Por el uso, ¿entiendes, mami? Entonces algunas cosas se caen del otro lado y se pierden. Sobre todo las mías. ¿Por qué será?–me pregunto. –¡Es por tu abuela! ¡Esas historias que te cuenta! Mamá no parece muy convencida de mi teoría. Nunca le interesa oír nada del Lado de Atrás. –¡Ya sé lo que hay que hacer! Solo hay que encontrar los agujeros y remendarlos.

–¡Lo que tienes que hacer es poner atención, hija. –Sí, claro, ¡pondré mucha atención! Me llevaré un mapa, la aguja grande, un hilo resistente y las tijeras. -Ve a jugar, Lila. Por favor, no pierdas esas cosas. ¡Y tampoco te pierdas tú!

2. Los agujeros

A ver... El borde del río parece bien cerrado.

–¿Buscas algo, Lila?

–¿Quieres pescar un ratito?

-Gracias, amigos, ahora no puedo distraerme, ¡tengo que arreglar el mundo!

Y justo al llegar al bosque, lo veo.

-¡Un agujero!

No se ve nada. Pero es un agujero grande, ¡se pueden caer muchas cosas!

¡Listo! Ya me siento más tranquila. ¡Acá hay otro más! Tampoco queremos que entre nada raro por estos huecos... como un lince de cinco patas o un mamut con cuernos. No sé cómo a nadie se le ocurrió hacer esto antes. ¡Deberían darme una medalla!

-¿Qué pasó, chicos?

-Es la tercera pelota que perdemos, cayó por ese agujero y ya no está -dice Miri.

-Bueno, amigos, ¡será la última pelota que se cae! Creo que ya los cosí todos.

-Ahora sí estaremos tranquilos. ¡Mañana le contaré a la abuela la idea tan genial que tuve!

3. La niebla

Ya es de mañana, ¿por qué el día está tan oscuro? -¿Mamá?

-Hijita, no sé qué está pasando, hay una niebla muy espesa, ¡no se ve nada! Vístete, hay que ir a ver si la abuela está bien. Todo el pueblo está cubierto de un humo denso, que pica en los ojos y la garganta. Aunque trepo al árbol más alto, a lo lejos se ve igual. -¡Baja YA mismo!

Mamá está muy nerviosa. Es entendible. La abuela siempre se alegra de verme, pero con esta niebla casi nos chocamos antes de abrazarnos. -¡Querida! -¿Cómo estás, abuela? -No estoy muy bien, mi amor, ¡cof, cof! Este polvo me hace toser, no veo ni oigo claro, ¡cof! ¿Sabes? ¡Ni siquiera oigo los ruidos del Lado de Atrás! Eso es raro en esta época, ¡cof, cof! Es como si estuviéramos encerrados en una casa sin ventanas, donde no entran ni el aire ni el sonido. ¿Tú sabes algo?

-Mmmm, tal vez tenga una pista... ¿Me esperas un ratito, abuela? De pronto ya no parece tan genial mi idea de los remiendos. Lástima, ¡había quedado tan prolijo!

25,00€

Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.