MalincIlustriral Enrique Lorenzo očesasokoljegaSkrivnost
NOG M E TASTIČNI
Roberto Santiago
Malinc
SkrivnostMETASTIČNIsokoljegaočesa Enrique Lorenzo Prevedla Barbara Pregelj Roberto Santiago
NOG
Ilustriral
Gledal sem zdaj v eno, zdaj v drugo smer.
Moral sem ven, tudi če bi s tem tvegal, da me odkrijejo.
1
Tako je bilo. Začenjalo je snežiti. Bil sem sam sredi gozda, stal sem pod ogromnim drevesom in se s hrbtom naslanjal na deblo. Slišal sem svoje globoko dihanje.
Nikogar nisem videl. V roki sem držal mitraljez T68. Prst sem imel na petelinu.Prvikosmi
snega so padli na mojo glavo. Moral sem pohiteti, preden se stvari ne poslabšajo.
Nekaj metrov stran sem zaslišal glasove. »Tam je, tam!« so zakričali. Hip zatem se je zaslišal prvi strel. Letel je blizu mene. Skoraj bi me zadel.
Nadaljeval sem svojo pot. In tekel. Prispel sem na območje, kjer je bilo rastje gostejše. Po tleh je bilo toliko listov, da nisem vedel, kam naj gledam.
Hitro sem vdihnil enkrat, dvakrat, trikrat …
Tam bi bile namreč lahko luknje, skrite pasti. A moral sem tvegati.
Zato sem samo tekel. Vse hitreje in hitreje in hitreje. A kljub temu so bili njihovi glasovi vse bližje. Lahko sem slišal njihove korake, veje, ki so se lomile pod njihovimi stopali, pretrgane glasove, krike.
Vnovič sem se pognal v dir. Tekel sem na vso moč in v rokah držal brzostrelko, ki je postajala vse težja.
Morda sta bila le dva. Ali pa trije. Vsak hip me bodo ujeli. Ostalo mi je še zelo malo časa. V pasu me je začelo boleti. Od napora. Z roko sem si pritisnil na trebuh, z drugo roko držal mitraljez in še vedno tekel. Končno sem jo zagledal. Tam je bila. Tik pred mano. Le nekaj metrov stran.
Spotaknil sem se ob korenino nekega drevesa, poletel sem v zrak in ko sem že z nosom skoraj pristal na tleh, sem se ujel na bližnje veje.
Izognil sem se nekaj drevesom, preskočil na tleh par vej, se prebil čez podrast in obkrožil nekaj skal.
Njihovi kriki, dihanje je bilo blizu, skoraj čisto v moji višini.
Odločil sem se, da bom orožje pustil kar tam. In da bom tekel. In se napotil proti svojemu cilju. Da ne bom mislil na nič drugega.
Ko sem jo iskal v grmovju, sem zaslišal glasove, ki so se približevali.Povsemsem okamnel. In poslušal, kako pada sneg. In glasove.Nibilo več časa.
Pripravil sem se, da bom ponovno stekel. Tedaj pa sem opazil, da sem izgubil svojo brzostrelko.
Stopil sem v lužo in si zmočil stopala. A bilo mi je vseeno.Bilsem vse bližje.
Vse dopoldne sem jo iskal, zdaj pa sem jo končno zagledal.Stekel sem proti njej.
— 8 —
Še hitreje sem stekel. Skoraj nisem več mogel dihati in noge so me bolele, kot bi se mi vanje zabadale drobne iglice. Prvi bom. Še malo, pa mi bo uspelo. Samo še nekaj korakov ... Slišal sem, kako streljajo name. Zato sem se vrgel na cilj. Poletel sem z razširjenimi rokami. In ga dosegel! Z obema rokama sem zagrabil zastavo ... In natanko v tistem trenutku sem na svojem hrbtu začutil zadetek.
»Ne govori neumnosti!« se ni strinjal Toni. »Zagrabil jo je po tem, vsi smo to videli.«
— 10 — 2
Bil je december, do božiča je bilo le še nekaj dni, v našem kraju je bilo zelo mrzlo, mi pa smo vse jutro tekali po hribu in iskali črno zastavo.
»On je bil prej!« je trdil Camuñas.
Zastavo, ki sem jo v tistem trenutku jaz držal v svojih rokah.Alicia in Felipe, trenerja naše nogometne ekipe, sta jo skrila nekje v gozdu. Potem sta dala vsakemu mitraljez za paintball in sestavila dve ekipi. V modri so bili Pesimist, Tomeo,
Zelo slabo smo začeli. Odigrali smo devet tekem in devetkrat izgubili. Tekmo za tekmo. Nihče ni razumel, zakaj. Saj nismo bili ravno najboljša ekipa v madridskem gorovju.Ada bi izgubili na vseh tekmah! To se nam ni zgodilo še nikoli. Pa ravno to leto, ko smo vsi skupaj toliko pričakovali.
»Od ekipe veliko pričakujemo,« je rekel Esteban, ravnatelj naše šole. Mi pa smo izgubili na prvih devetih tekmah v ligi. Negativen rekord. Zato sta se Alicia in Felipe odločila, da nam morata povrniti ekipnega duha. In sta pripravila bitko v gozdu.
— 11 — Camuñas in Paket, to se pravi jaz. V rdeči pa Helena, Toni, Marilyn, Anita in Osem. Vsi skupaj igramo v isti nogometni ekipi, ekipi Soto Alto.Letos smo v medšolski nogometni ligi začeli povprečno.No,nepovprečno.
Tekmovanje v paintballu, v katerem smo se vse dopoldne obstreljevali z barvnimi naboji. »Skupaj se morate boriti za skupni cilj,« je rekel Felipe.
»No, saj me razumete,« je rekel Felipe. »Zdaj sestavljate dve ekipi, v resnici pa ste ena sama ekipa.«
»Ampak kako naj bomo prava ekipa, če pa se moramo streljati med sabo?« je vprašal Pesimist.
»Spomnite se, da ste prava ekipa,« je dodala Alicia.
»Točno tako,« je rekla Alicia, »ekipa, ki se žrtvuje, ki se trudi»Z...«barvnimi naboji,« je dodal Camuñas.
»Točno tako,« je pritrdil Felipe. In bitka se je začela. Zmagala bo ekipa, ki bo prva našla in osvojila črno zastavico.
— 12 —
A težava je bila, da si bil izločen, če so te zadeli. In ravno o tem smo se prepirali. Mi je uspelo vzeti zastavico, preden so me zadeli ali po tem?»Prej, vzel jo je prej!« je zaklical Tomeo. »Saj smo vsi videli, da ga je najprej zadel barvni naboj, potem pa je vzel zastavico!« se je jezila Marilyn. »Smo videli ali ne?« Prepiranje se je nadaljevalo tudi na avtobusu ob vračanju v »Pomembnašolo. je bila dejavnost,« je pojasnila Alicia, »ne pa, kdo je zmagal.« »Ja, seveda,« se ni pustila prepričati Anita. »To
— 13 —
Sedela sta v sprednjem delu avtobusa.
— 14 — govoriš, ker ti nisi vse dopoldne skakala gor in dol po hribu in se skrivala pred barvnimi naboji.«
Vsi smo dvignili pogled in se zazrli v Felipeja in Alicio.
Camuñas je moj najboljši prijatelj, a je tudi zelo trmoglav in se nikoli ne preda.
»Ampak mora obstajati način, da bi to izvedeli,« sem rekel.»Tokrat igre ni mogoče ponoviti, ni počasne kamere ali česa podobnega,« je pojasnila Alicia.
»Kakšna neumnost,« se je jezil Osem. »Tako zelo smo se trudili, nazadnje pa ne vemo niti, kdo je zmagal ...«
»Vidva sta trenerja, odločiti morata, kdo je zmagal,« je zelo resno rekel Toni.
Obrnila sta se in nas pogledala z nasmeškom, ki je segal od enega do drugega ušesa.
Potem pa sta se spogledala. »V resnici ...« je rekel Felipe. »V resnici tega ni mogoče vedeti,« ga je dopolnila Alicia.»Kako!?« je vzkliknil Camuñas.
»To je bil strel v hrbet, kot to počnejo hinavci,« je rekel Camuñas, »in ko je že držal zastavico ...« In prepiranje se je ponovno začelo.
»Mi smo zmagali,« je rekel Toni. »Naboj ga je zadel, še preden je zgrabil zastavico.«
Ponovno sem jo pogledal in rekel: »Nisem prepričan, a verjetno bi izbral trenutek, ko
je pred meseci opolnoči na nogometnem igrišču dala Helena. To sem pomislil. »No, kateri trenutek bi izbral?« je vztrajala Helena.
— 15 —
Medtem ko so se preostali prepirali, je lepa Helena –za vse, ki tega še ne veste, ona je moja soseda, najboljša strelka v ekipi in punca z največjimi očmi na vsej šoli –stopila k meni in mi skoraj zašepetala: »V življenju bi moral obstajati sistem, da bi si stvari, ki se nam zgodijo, lahko ogledali na počasnem posnetku, kajne,»Nooo,Paket?«ja...
Verjetno res,« sem dejal, le da sem nekaj rekel.»Če bi lahko izbral najpomembnejši trenutek v svojem življenju in si ga ogledal v počasnem posnetku, katerega bi izbral?« me je vprašala. »No Pogledal...« sem jo in si mislil, da če bi si lahko v počasnem posnetku ogledal en sam trenutek v svojem življenju, ne bi izbral trenutka, ko sem v gozdu zagrabil zastavico, pa tudi ne trenutka, ko smo poleti zmagali na nogometnem turnirju, in tudi ne trenutka, ko se je ekipa v zadnjem hipu izognila padcu v drugo ligo ... Če bi moral izbrati en sam trenutek, bi morda izbral prvi poljub svojegaPoljub,življenja.kimiga
sem zadel enajstmetrovko in smo se izognili nazadovanju v drugo ligo Nasmehnila...« se je. In Ko»Ja,rekla:seveda.«teHelena
pogleda s svojimi velikanskimi očmi, se zdi, kot da ima čudežno moč in da lahko vidi, kaj razmišljaš.»Mismo zmagali in tukaj ni kaj dodati!« je rekla Marilyn.Prepir na avtobusu se je nadaljeval. Meni pa je bilo v tistem trenutku vseeno za zastavico in barvne naboje. »Ne bi hotel kvariti zabave,« je rekel Pesimist, ki v vsem vidi le najslabše, »ampak mogoče bo pa ta paintball, namesto da bi ekipo povezal, vse skupaj le še poslabšal.«Tokratje imel Pesimist končno prav. Felipe in Alicia sta nas skušala pomiriti, a to je bilo nemogoče.
Prepir je trajal vso pot. Gledal sem skozi okno. Še vedno je snežilo. Potem pa sem preveril sporočila na svojem telefonu. 14:02 Francisco, ko se vrneš, pospravi posteljo. 14:04 Francisco, ne pozabi zaliti rož, ker se bodo drugače posušile. 14:15 Mogoče pa je bolje, da jih ne zaliješ, ker jih boš zalil preveč in bodo umrle.
— 18 —
14:16 Ja, kar zalij jih, a z malo vode, ne bodi preveč divji, saj te poznam.
Očitno je, da sem Francisco jaz. Čeprav me nekateri kličejo Pako, Pakito ali celo Paket. Ker je bil božič pred vrati, je imela moja mama v trgovini z darili, v kateri dela, ogromno dela. Ker sama ni imela časa, je ves dan ukazovala mojemu očetu, bratu in meni.Božič je zaradi daril res super. A vsaj pri nas doma je to čas, ko se največ prepiramo. Mama se prepira z očetom. Oče se prepira z mojim starejšim bratom. Brat me stalno frca po glavi. In jaz se prepiram z mamo. Tako vedno znova in znova ...
14:18 Sem pomislila, da bi bilo bolje, da rože zalije oče, če se bo spomnil.
14:17 Francisco, poberi perilo, ki sem ga obesila. Ne pozabi ga lepo zložiti.
14:19 IN POSPRAVI POSTELJO!
»Tudi jaz imam veliko dela, Juana. Ko se bliža božič, se število ropov poveča, več je prestopkov,« je danes zjutraj rekel oče, ki je mestni policist. »Ne govori neumnosti, Emilio,« mu je odvrnila Juana, to je moja mama. »V našem mestu se nikoli nič ne zgodi.« V resnici v našem kraju Sevilla la Chica skoraj ni
Tako vsaj pravijo oglasi. Očitno je, da tisti, ki jih je pisal, še ni bil pri nas doma. Po dolgem času je avtobus končno prispel pred šolska vrata.
Čeprav so pri nas domača opravila razdeljena med vse štiri, se oče vedno izgovarja, a ga običajno spregledamo, saj ga poznamo.
A prepir o črni zastavici se je še kar nadaljeval.
— 19 — kriminala, ropov, še manj pa umorov in podobnih reči.
Tedaj pa se je zgodilo nekaj ... česar ni nihče pričakoval. In končno smo vsi utihnili. Pred šolskimi vrati je stala precejšnja množica. Vsi so gledali eno.
ČasBožič.miru, razumevanja, ljubezni.
Velik napis na pročelju šole, na katerega je snežilo. Velik rdeč grafit. Množico so sestavljali učenci, učitelji in mimoidoči radovedneži in vsi so gledali napis. Pisalo je: HELENA IN CAMUÑAS STA SE POLJUBILA
25,00€ PRVIČ V ZGODOVINI KRAJA SEVILLALA CHICA SE BODO NA BOŽIČNEMTURNIRJU SREČALE ŠTIRI MITSKEEKIPE: REAL MADRID, BARÇA,MADRIDSKI ATLÉTICO …IN SOTO ALTO! IN PRVIČ V ZGODOVINIŠOLSKEGA NOGOMETABO NA SOKOLJEGATEHNOLOGIJAUPORABLJENATEKMAHOČESA. TODA NEKDO PREPRAVLJAMESTO Z GRAFITI, KI RAZKRIVAJOSKRIVNOSTI PREBIVALCEV MESTA. JIH HOČE S TEM ZMESTI IN JIMPREPREČITI, DA BI SE OSDREDOTOČILINA TURNIR? TODA KDO SPLOH POZNA VSE TE SKRIVNOSTI? NOVA SKRIVNOST ZA NOGOMETASTIČNE.
