Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo. Dvojezična izdaja. Didaktično in igralno gradivo. www.malinc.si
Juan Kruz Igerabide
UR: KNJIGA O DEŽJU
Ilustracije Elena Odriozola Prevedla Barbara Pregelj in Peter Svetina
20,00 €
ISBN 978-961-7122-20-6
UR: KNJIGA O DEŽJU Juan Kruz Igerabide
Ta knjiga je povabilo k igranju z dežjem, k igranju z življenjem, ki nas dežuje v svet in nas odnaša proti lastnemu morju.
9 789617 122206
portada.indd 1
17/12/21 11:11
Juan Kruz Igerabide UR: kaplja, ki ni hotela pasti Naslov izvirnika: Ur: erori nahi ez zuen tanta Slovenski in španski prevod besedila z dovoljenjem avtorja Vse pravice pridržane Ilustrirala: Elena Odriozola Prevedla: Barbara Pregelj in Peter Svetina Spremna beseda: Tilka Jamnik © Besedilo: Juan Kruz Igerabide Sarasola, 2014 © Ilustracije: Elena Odriozola, 2014 © Besedilo in ilustracije: Založba Malinc, 2022 Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2022 Za založbo: Aleš Cigale Oblikovanje: Elena Odriozola Lektorirala: Tonja Jelen Tiskano v Sloveniji Naklada: 500 izvodov Prvi natis Dvojezična izdaja, priloženo likovno gradivo za igranje Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.3-93-82 IGERABIDE, Juan Kruz Ur : kaplja, ki ni hotela pasti / Juan Kruz Igerabide ; [ilustrirala Elena Odriozola ; prevedla Barbara Pregelj in Peter Svetina ; spremna beseda Tilka Jamnik]. - Dvojezična izd., 1. natis. - Medvode : Malinc, 2022 Prevod dela: Ur ISBN 978-961-7122-20-6 COBISS.SI-ID 76697091 Prevod te knjige je finančno podprl Baskovski inštitut Etxepare. Etxepare Euskal Institutuaren diru-laguntza izan du.
Juan Kruz Igerabide
UR: KNJIGA O DEŽJU Ilustracije Elena Odriozola Prevedla Barbara Pregelj in Peter Svetina spremna beseda Tilka Jamnik
1. ZGODBA
UR: kaplja, ki ni hotela pasti
TA ZGODBA JE NA OBLAKU PRISPELA tistega dne, ko je lilo, kot bi padale ošiljene prekle, ko so divjali vetrovi in so kaplje skakale sem ter tja, brez reda in ubranosti, vsaka na svoj način, vsaka v svojem dežju: nekatere s trebuhom navzgor, druge s trebuhom navzdol, nekatere po prstih, druge na glavo, nekatere navpično, druge po toboganu, nekatere so se vrtele, druge spet drgetale. Bil je pravi nered. Oblaki so kapljice razmetavali vsepovprek. Kaplje so si prečile pot, zadevale druga ob drugo, se združevale in ločevale ... Kaj počneš? Kam greš? Od kod prihajaš? Nobena ni vedela, kako naj odgovori, saj so bile, ker so padale v takšnem neredu in neubrano, popolnoma zmedene in niso vedele, v katero smer jih je veter obrnil. Bile so zbegane kaplje. A ker se vedno najde kdo, ki ni ubran z ostalimi, se ena izmed kapelj ni želela pridružiti temu neubranemu orkestru. Imenovala se je Ur, kar je starodavno ime za vodo. Zaradi strahu, trme ali kakšnega tretjega razloga se je trdno oklenila svojega oblaka in ga nikakor ni hotela izpustiti. Pa naj so se vetrovi še tako trudili, vsak iz svoje smeri.
9
»Bu!« jo je prestrašil sunek vetra. »Ba!« jo je strašil vihar. A niti bu niti ba je nista mogla prisiliti, da bi se spustila.
VZHODNIK je opazil, kaj se dogaja. Nežno se ji je približal, saj je bil prijazen in blag pa tudi lepo vzgojen. »Daj, lepotica. Pojdi z mano.« Ur se ga je izogibala in plala v njem s svojim majhnim telesom. »Kako dobro plešeš!« ji je rekel veter in se poskušal spoprijateljiti z njo. »Da se te bolje izogibam.« »Kako lep nos imaš!« »Da te bolje voham.« Veter ni želel nadaljevati, saj je vedel, kako se bo zgodba končala. Poskušal se ji je drugače prikupiti: pokazal je hišo, okno, posteljo in ji prinesel glas majhne deklice, ki je ravno priprla oči, da bi zaspala med mrmranjem pesmice.
10
VODA, KI PRITEČEŠ Voda, voda, ki pritečeš šumna iz oblakov sreče, v okno trkaš in na vejo, zlezi k meni pod odejo. Voda, voda, ki pritečeš šumna iz oblakov sreče, v okno trkaš in na vejo, zlezi k meni pod odejo, spredi, prosim, sanjsko prejo. Ur je pritegnil dekličin glas. Veter je razprl svoje roke, da bi jo zagrabil, vendar je Ur, namesto da bi se spustila, začela zibati svoje telo. Želela se je spustiti k deklici, vendar se je bala zapustiti oblak. »Kako dobro plešeš!« je ponovil veter, da bi si pridobil njeno zaupanje, »Želiš plesati z mano? Pridi v moj objem.« Ur se je skoraj že ujela v past, vendar se je pravočasno ovedla. »Pa kaj še! Potem pa me boš izpustil in bom padla navzdol.« »Ne bom te spustil!« »Ja, pa boš! Vsi vetrovi ste enaki. Najprej je vse v redu, potem pa vas nekaj pihne in je vsega konec!« 11
Vzhodniku se je spremenil izraz na obrazu, bil je nejevoljen in slabe volje, zato je užaljen odšel brez slovesa. Ni bil več tako prijazen in nežen. »Prijetno potovanje!« mu je zaklicala Ur, »poišči si drugo kapljo, ki se ti bo pustila speljati na led!« Ur se je zamislila. V njeni drobni glavi se je porodilo vprašanje: Ur, Ur, le koliko deževnih dni preštela bom do starosti...
Ni vedela, da kaplje doživijo en sam dež. Nekatere se ohranijo pri življenju še malo dlje, ko obvisijo na travi, veji in listu. Čeprav Ur tega ni vedela, se je bala in se še močneje oklenila svojega oblaka. Vedenje Ur je bilo nedopustno; v zgodovini dežja se še nikoli ni zgodilo nič podobnega. Kar tako obviseti na oblaku in se ne spustiti. Nedopustno. In če bi jo druge kaplje posnemale? Prava katastrofa. Na Zemljo bi prenehalo deževati, vse bi se posušilo. Cikel dežja bi se prekinil. To bi pomenilo konec sveta.
12
JUGO se je vznemiril, ko je sprevidel, kaj se dogaja. Zamenjal je vzhodnik in kaplji poskušal razložiti, da bi, če bi se spustila in padla, na svojem čudovitem potovanju dosegla morje, nato pa poletela na drug oblak, spet padla … in tako naprej v nedogled, padala bi in se dvigala ter se pri tem zelo zabavala. Toda jugo ni imel potrpljenja, da bi nežno šepetal kaplji; ni bil tako nežen kot vzhodnik, prav tako je bil že nekoliko razkurjen od puščave, iz katere je prišel, slabe volje, neprijazen in nevzgojen: »Kaplja! Zgin dol, če ti rečem!« »Ni mi mar zate, pa če mi rečeš tudi, naj se speljem gor.« Jugo je bil čisto iz sebe in jo je nekajkrat močno stresel. »Ti bom že dal, da se boš speljala gor, ti smrklja.« Toda ni mu uspelo, da bi padla, saj se je Ur zibala gor in dol kot na cirkuškem trapezu, juhuhu. Jugo je ostal z dolgim nosom in razdraženo renčal. V svoji nestrpnosti ni želel več izgubljati časa s kapljo. Kot da ni imel početi nič drugega kot gugati neko smrkljo! Razjezil se je, se obrnil in se vrnil v puščavo, pri tem pa grozeče pretil:
14
Paglavka presneta, s hribov sneta, z morjem speta – če obesim te na brk, bo samo še jok in smrk!
Vendar to ni ničesar spremenilo. Njegove grožnje se niso uresničile, saj je jugo podoben psu, ki laja, a ne grize. Ni imel potrpljenja, da bi se ukvarjal z nepomembno kapljo. »Pa nič, smrklja! Naj ti kdo pripravi lipov čaj!« Naj ga kar tebi pripravi, lipov čaj je ravno pravi zate, ko si tako razburjen … si je mislila kaplja, vendar za vsak primer ni rekla nič.
Zaradi neuspeha južnega vetra se je iznenada pojavil ZAHODNIK, ki je bil zelo nevaren. Imel je mračen pogled in grozeč izraz. Kapljo je stresalo z vseh strani in bila je tik pred tem, da bo padla. Vendar si je kmalu opomogla in se z nekaj vrtečimi skoki izognila vetru, dvignila noge nad glavo in se kot spretna plesalka pozibavala v pasu ter se raztegnila v obliko čudovitega drobnega vala. Veter se je zavrtel okoli nje, njegove oči so se izbuljile od besa, obrvi pa so se skoraj prelomile na pol, kot preveč napeta loka. »Pohrustal te bom!« je završal mogočno kot pošast.
16
Tokrat se je Ur resnično prestrašila. Mislila je, da je konec z njo. Kako naj se postavi po robu tej pošasti? Za trenutek je pomislila, da bi zaprla oči, obupala in se spustila. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Tedaj ji je na misel padla kratka pesem: Kapljice – skakalke, hop, dlani čez oči!
Zahodnik si je pomel roke. »Pa te imam!« Toda Ur se je v zadnjem trenutku odzvala s hitrim zasukom v boku in veter je zajel le prazen zrak, zato je še bolj besno obrnil glavo. Bil je še bolj strašljiv. Ur, ki je bila vsa prestrašena, saj je bil obraz vetra le centimeter od njenega nosu, si je želela usmeriti svoj glas v vetrove obrvi. Strah ji je narekoval še eno pesem, ki je prihajala iz njenega droba, uspavanko za obrvi: USPAVANKA ZA OBRVI Nina nana, bratca dvojčka, nad očmi počivata, dežek pada na oči, kdor se trese, se zbudi. Nina nana, dvojčka bratca, včasih se res mrščita, ampak zdajle dežek bdi, le zaspita brez skrbi. Pesem je učinkovala kot urok. Obrvi vetra so se sprostile, izgubil je grozeč izraz, njegov pogled se je umiril. Bil je kot uročen. Počasi se je obrnil in se oddaljil, medtem pa si požvižgaval, kot bi se mu
18
zmešalo. Tu in tam se mu je kolcnilo, hip!, zaradi česar je rahlo poskočil. »Uf, dobro sem ga,« si je rekla Ur in zadovoljno pretegnila nožice.
Dobro jo je odnesla, a ne za dolgo. V daljavi je zagledala jekleno hladen lesk. Bil je SEVERNIK strogega pogleda, bel kot sneg in oster kot led. Ur je spustila eno roko in pihnila, nato pa še drugo roko in prav tako pihnila, da bi se ogrela. Prestopila se je in stresla telo, da ne bi otrdela in padla navzdol v obliki toče. Njeno telo se je začelo pomikati iz oblaka, ki se ga je tako obupano oklepala. »Zakaj mi to počneš?« je Ur s tresočim se glasom vprašala severnik. »Sprijazniti se moraš s svojo usodo. Pasti moraš, tako kot vse ostale,« je hladno odvrnil veter. »Daj mi še eno priložnost.« »Nobene druge priložnosti ne bo! Prepusti se svoji usodi in se spusti!« Toda Ur je bila tako trmasta kot le kaj. Tisoč in enkrat je odkimala. Severni veter je imel tolikšno moč, da bi jo lahko prisilil, da se spusti. Vendar ga je premamila radovednost in je želel vedeti, zakaj se Ur ni hotela prepustiti. S počasnim glasom jo je nagovoril: »Poslušaj, prijateljica: tako ne moreš vztrajati večno. Pa saj to veš. Zakaj torej to počneš?«
20
»Mar ne vidiš tega deževnega nereda? Ne želim sodelovati v tej zmedi.« »Aha, razumem. To je pa že nekaj drugega. Pritožuješ se zaradi neubranosti.« Severniku se je to zdel spoštovanja vreden razlog. Bil je strog sodnik, vendar je znal biti potrpežljiv, zato se je odločil, da bo Ur dal še eno priložnost.
»Če imaš težave z neubranostjo, pa si izmisli, kako doseči ubranost. Na voljo imaš tri dni. Če ti ne uspe, se pripravi na posledice.« In ne da bi čakal na odgovor, se je zavil v svoj beli plašč in se napotil proti Arktiki.
UR se je zamislila. Z eno roko se je držala za oblak, z drugo pa se je praskala po glavi. »Kaj naj storim?« Nato je spoznala, da je eno, če nočeš sodelovati v neubranosti, nekaj povsem drugega pa ustvariti ubranost … nekaj tako harmoničnega in urejenega, kot je koncert. »Kaj zdaj?« Praskala se je po glavi, a se ni mogla ničesar domisliti. Tako je minil prvi dan. Tik preden je zaspala, si je z jezikom ovlažila ustnice in zamrmrala nekaj besed: Dež z okusom po modrem.
22
Drugega dne je premišljevala in premišljevala ter začela pozorno opazovati, kaj se dogaja v njeni okolici pa tudi v daljavi, saj je imela kot orel ostro oko. In spoznala je, da sredi neubranosti kapelj le ni vse tako neubrano, da je veliko ritmičnih in harmoničnih potez in da kapljice združujejo v sebi čudovite podobe. Ur si je vse to vtisnila v spomin.
In v tem je minil drugi dan. Preden je zaprla oči, ji je ušesa pobožalo šumenje rahlega dežja in Ur si je zamrmrala: Ubrani dež: na tisoče zvončkov cinglja v zraku. Naslednji dan se je Ur prebudila polna veselja in upanja. Pohitela je, saj ni smela več samo opazovati, morala je ukrepati. Ne moreš ustvariti koncerta, če ga ne doživiš v sebi in če ne vadiš. Začela je plesati, peti in pripovedovati to, kar je prej gledala z očmi, slišala z ušesi, se dotaknila s telesom, vonjala z nosom in okušala z jezikom.
24
ROK, ki ga je določil severnik, se je iztekal. Sonce bo kmalu leglo na svojo oranžno posteljo. Ur se je pozorno ozrla naokoli in odkrivala ubranost, ki se je skrivala za neubranostjo. Iztegnila je roko in v oblake, ki so potovali mimo, zapisala vse občutke, ki jih je doživljala. Na nebu je ustvarjala knjigo, polno pesmi, ki so plesale, pele in slikale.
Kaplja v svilnati halji je zaplesála deževni balet. Kaplja v svilnati halji je naslikala sliko z dežjem. Kaplja v svilnati halji je zapela pesem dežja.
Dolga roka sonca, ki je pokukala čez goro, je z zlatim glavnikom počesala Urinine lase. POSKOČNA KAPLJA Hop! Poskočna kaplja poje: Tika-tačka in kot sončni koder se drži oblačka. »Zdaj pa lahko odrinem!« je zaklicala Ur. »Ustvarila sem svojo ubranost zvokov, podob in gibov!« In ne da bi počakala, da se severni veter vrne, se je spustila in plesaje padla navzdol. Pristala je s prevalom, se popeljala po hrastovem listu, zdrsnila po travni bilki, potonila v zemljo in se prepustila svoji usodi. »Kakšno olajšanje!« je bilo slišati odmev njenega glasu. V daljavi se je severnik nasmehnil s tako širokim nasmehom, da je objel vse obzorje. Začelo se je mračiti. Noč se je poslovila od kaplje Ur z odprtimi usti, polnimi zvezd. »Srečno, Ur.«
26
Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo. Dvojezična izdaja. Didaktično in igralno gradivo. www.malinc.si
Juan Kruz Igerabide
UR: KNJIGA O DEŽJU
Ilustracije Elena Odriozola Prevedla Barbara Pregelj in Peter Svetina
20,00 €
ISBN 978-961-7122-20-6
UR: KNJIGA O DEŽJU Juan Kruz Igerabide
Ta knjiga je povabilo k igranju z dežjem, k igranju z življenjem, ki nas dežuje v svet in nas odnaša proti lastnemu morju.
9 789617 122206
portada.indd 1
17/12/21 11:11