e-Bilten Unikum okt.14

www.iracunovodstvo.eu

BILTEN

6,57 EUR / OKTOBER 2014 _ 10

PRILOGA PLUS

E-RAČUN PREFAKTURIRANJE STROŠKOV Davčni zavezanci se pogosto ukvarjajo s “prefakturiranjem stroškov” in v tej zvezi z vprašanjem, ali morajo pri tem obračunati DDV ali se na podlagi c) točke 6. odstavka 36. člena ZDDV-1 davku lahko izognejo. O pravem prefakturiranju stroškov lahko govorimo samo takrat, kadar zavezanec plača račun dobavitelja v tujem imenu za tuj račun in so izpolnjeni tudi vsi predpisani zakonski pogoji, kar pa je v praksi bolj izjema kot pravilo.

Zakaj je temu tako in kaj narediti, da bi mogli stroške prevaliti naprej brez obračunanega DDV, pišemo na straneh 3, 4, 5, 6 in 7.

VSEBINA 3-7

Tema meseca PREFAKTURIRANJE STROŠKOV

DAVKI

8-9 NOVOLETNA DARILA

UVODNIK _ Kristinka Vukovič

V SVOJEM IMENU ZA TUJ RAČUN

PRAVO

10 BONITETE KADRI

11-12 VPRAŠANJA UNIKUM 13-17 Mnenja IR

Čudovita kombinacija, a kaj, ko v praksi ne gre rada skozi.

V svojem imenu za svoj račun in v tujem imenu za tuj račun pa tudi v tujem imenu za svoj račun – te tri kombinacije so pogostejše pri poslovanju, ko kaj naročamo ali ko prevaljujemo izdatke, ki smo jih sicer imeli, a jih naj nosijo (tudi) drugi.

Sicer pa so te besedne zveze praviloma trd oreh za marsikoga v računovodstvu. In ker je beseda prefakturiranje tako stara in tako domača, pa tolikokrat narobe razumljena (zmedo kakopak povzročajo izključno davki), smo se namenili o njej zapisati nekoliko več.

Obstaja več vrst prefakturiranja, v smislu DDV pa je prefakturiranje samo eno – to je pri posredovanju v tujem imenu in za tuj račun. Vendar to še ne pomeni, kot bi nekateri želeli, da se prefakturiranje uporablja izključno za tovrstno fakturiranje in uporabo točke c) 6. odstavka 36. člena ZDDV-1. Prefakturiramo lahko pravzaprav vse, ne samo zneske, ki smo jih plačali za nekoga drugega, in imamo pri tem račun, ki se glasi na tega drugega. Pogosteje v praksi prefakturiramo nekaj, za kar se računi glasijo na nas, a želimo za del stroškov ali kar za vse te stroške obremeniti nekoga drugega. V tem primeru se v davčnem smislu šteje, da dobavimo blago ali opravimo storitve kar sami, to pomeni, da izdamo račun v svojem imenu, in tudi davek obračunamo, kot da bi sami opravili to dobavo.

A če se še sliši tako preprosto, dejansko ni – kako v svojem imenu zaračunamo recimo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča? Pa takse, ki smo jih plačali? Večne dileme in prerekanja. Prav zato smo v tokratni številki namenili kar nekaj prostora prefakturiranju, pridali pa še kup drugega koristnega branja.

Srečno do prihodnjič!

Vaša Kristinka Vukovič UNIKUM, letnik 8 Izdaja: Inštitut za računovodstvo Tržaška cesta 515 1351 Brezovica pri Ljubljani T: 01 360 20 08, F: 01 360 20 50 E: info@iracunovodstvo.eu www.iracunovodstvo.eu Odgovorna urednica: Nina Selan Slapar, nina.selan@iracunovodstvo.eu Strokovna urednica: Kristinka Vukovič Vir slikovnega gradiva: www.istockphoto.com, v kolikor ni drugače označeno.

Oblikovanje in priprava za tisk: Barbara Šušteršič Tisk: Birografika Bori d.o.o.

Posamezna številka stane: 6,57 EUR. Letna naročnina na tiskano verzijo znaša: 52 EUR + 9,5% DDV Letna naročnina na spletno verzijo znaša: 20 EUR + 22% DDV Naročnina velja do pisnega preklica. V povprečju natisnemo 600 izvodov.

Bilten UNIKUM - izhaja vsak mesec. Za pravilnost prispevkov so odgovorni avtorji.

Ponatis biltena v celoti ali posameznih delov je brez soglasja izdajatelja prepovedan.

ISSN 1854-8857 Bilten Unikum je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo RS pod zaporedno številko 1217.

www.iracunovodstvo.eu

TEMA MESECA _ mag. Tamara Prezelj

3

PREFAKTURIRANJE STROŠKOV

1. Uvod Pojem ›prefakturiranje stroškov‹ se v pogovornem jeziku uporablja precej široko in za različne situacije. Gledano z vidika DDV o prefakturiranju stroškov lahko govorimo samo tedaj, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Če to velja, se DDV od stroškov ne obračuna.

Zavezanec se z vprašanjem prefakturiranja stroškov sooči takrat, kadar v zvezi z opravljanjem transakcij za svojega naročnika pri tretji osebi nabavi blago, storitve ali pa plača različne takse, davke, dajatve ali druge stroške, ki sami po sebi morda sploh niso predmet obdavčitve z DDV.

Gledano z vidika DDV o prefakturiranju stroškov lahko govorimo samo tedaj, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Če to velja, se DDV od stroškov ne obračuna.

Kadar se omenjajo ›stroški‹, gre torej bodisi za nabave blaga in storitev bodisi za plačila, ki niso predmet DDV. Dilema zavezanca, ki je te nabave ali stroške plačal, je, ali spadajo v davčno osnovo in ali mora nanje obračunati DDV. Način obravnave tovrstnih izdatkov lahko vpliva tako na njegov položaj kakor tudi na položaj kupca z vidika DDV. Zakaj?

Razlog je v tem, da statusa dobavitelja in prejemnika lahko vplivata tako na kraj obdavčitve kot na vprašanje, kdo je dolžan obračunati in plačati DDV, včasih pa tudi, ali je DDV sploh treba plačati.

Kot smo že ugotovili, je pogoj za to, da bi mogli govoriti o prefakturiranju, ta, da v razmerju nastopajo trije subjekti, ki jih bomo v nadaljevanju imenovali takole: • zavezanec je subjekt, ki določen strošek plača, in ki se sooča s problemom prefakturiranja; • kupec je oseba, ki ji bo zavezanec dobavil blago ali storitve v okviru glavne transakcije, in na katero bo zavezanec prevalil strošek blaga ali storitev; • dobavitelj ali tretja oseba pa je tisti, ki je dobavil blago ali opravil storitve (za kupca) po naročilu zavezanca.

Za odgovor na vprašanje, ali gre za prefakturiranje v smislu DDV, je ključno vprašanje, kakšna sta vloga in položaj zavezanca, ki je srednji člen v verigi in ki deluje kot naročnik blaga ali storitve in/ali kot plačnik taks in raznih javnopravnih dajatev.

Stroški blaga in storitev Zakon o DDV v 16. členu določa, da se v primeru, kadar zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, šteje, da prejme in dobavi te storitve sam.

V zvezi z blagom podobne določbe v zakonu ne najdemo. Ne glede na to v primeru, če je predmet nabave blago, v skladu s splošnimi pogoji velja, da lahko zavezanec opravi nadaljnjo dobavo, torej na prejemnika prenese pravico razpolaganja, samo če in po tistem, ko jo je sam pridobil.

Kadar zavezanec nabavo opravi v svojem imenu, mu to omogoča, da v nadaljevanju opravi transakcijo za svojega naročnika oziroma kupca. V tem primeru zavezanec nastopa kot naročnik in neposredni prejemnik dobave od svojega dobavitelja.

V takem primeru sta v razmerjih med dobaviteljem, zavezancem in njegovim kupcem opravljeni dve transakciji – ena med dobaviteljem in zavezancem in druga med zavezancem in kupcem, pri čemer se vsebini transakcij lahko razlikujeta (nabava je sestavni ali pomožni del nadaljnje dobave zavezanca kupcu) ali pa tudi ne (zavezanec nabavi blago, ki ga nima na zalogi, pri tretji osebi in ga v nadaljevanju dobavi svojemu kupcu).

Drugače je, če dobavitelj med opravljanjem svoje transakcije ali v zvezi z njo za svojega kupca, po njegovem naročilu oziroma pooblastilu pri tretji osebi organizira ali priskrbi še kakšno drugo blago ali storitve, ki pa niso element ali sestavni del transakcije, ki jo bo sam opravil za kupca. V takem primeru dobava tretje osebe torej ne služi temu, da bi zavezanec opravil svojo transakcijo, saj je neposredni prejemnik blaga in storitev od tretje osebe kupec.

Zavezanec, ki deluje v tujem imenu za tuj račun, je na primer: • odvetnik, • stečajni upravitelj, • upravnik večstanovanjske stavbe, • vsaka oseba na podlagi pooblastila.

Kadar ima zavezanec pooblastilo, da deluje v imenu in za račun svojega kupca v razmerju s tretjim, je lahko zavezanec prejemnik in plačnik računa, ki ga izda dobavitelj blaga ali storitev, blago ali storitve pa se – pravno gledano – dejansko dobavijo oziroma opravijo neposredno kupcu.

Zavezanec, ki deluje na tak način, velja za neposrednega ali ›razkritega zastopnika‹, ki bi moral v stiku z dobaviteljem temu jasno povedati, da deluje za nekoga drugega, in ne zase.

4

UNIKUM Oktober 2014 _ Tema meseca _ Prefakturiranje stroškov

Nasprotno je oseba, ki deluje v svojem imenu na tuj račun posredni, ›tihi‹ ali ›nerazkriti‹ zastopnik, zato dobavitelj ne ve, da bo na koncu prejemnik druga oseba kot naročnik.

Iz te določbe izhaja, da je davčna osnova vse, kar dobavitelj prejme za dobavo, ki jo je opravil v vlogi dobavitelja, kar pomeni v svojem imenu.

Kaj pravzaprav določa ZDDV-1?

Davčna osnova je definirana v 36. členu zakona. Skladno z njo se v osnovo vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Iz te določbe izhaja, da je davčna osnova vse, kar dobavitelj prejme za dobavo, ki jo je opravil v vlogi dobavitelja, kar pomeni v svojem imenu.

V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti: • trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV; • postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.

V osnovo za obračun DDV se poleg dogovorjenega plačila štejejo tudi različne dajatve in postranski stroški, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.1 V davčno osnovo pa se ne vštevajo: • cenovni popusti za predčasno plačilo; • cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v trenutku dobave; • zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot

1

povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke; davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in od teh transakcij ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV. Stroški ne vključujejo v osnovo za obračun DDV, če: • prejeti znesek predstavlja ›povračilo za izdatke‹, kar pomeni, da ni plačilo za dobavo blaga ali storitev, ki bi jo opravil davčni zavezanec v svojem imenu; • je zavezanec te izdatke plačal v imenu in za račun naročnika, kar pomeni, da v zvezi z njimi ni ravnal v svojem imenu in za svoj račun, torej kot prejemnik dobave, temveč v imenu prejemnika, po njegovem pooblastilu; • zavezanec izdatke vodi zunajknjigovodsko kot prehodne postavke; • nima pravice do odbitka vstopnega DDV, vsebovanega v izdatkih; • zagotavlja dokazila o višini teh izdatkov, kar pomeni, da se izdatki zahtevajo od naročnika v isti višini, kot jih je zavezanec plačal, torej brez pribitka.

Kadar je obveznost obračuna DDV prenesena na prejemnika, se plačniku računa tudi ni treba samoobdavčiti.

Kadar zavezanec deluje v imenu in za račun svojega naročnika pri nabavi blaga in storitev pri tretji osebi kot neposredni zastopnik, mora dobavitelj vedeti, da dejanski prejemnik dobave ni naročnik sam, marveč nekdo drug, ki ga naročnik zastopa.

Velja namreč: da se pravno razmerje v zvezi z dobavo vzpostavi neposredno med dobaviteljem (tretjo osebo) in prejemnikom ter da naročnik ne nastopa kot prejemnik, zato mora dobavitelj izdati račun, ki se glasi na dejanskega prejemnika blaga ali storitev, in ne na naročnika, ter da se obdavčitev transakcije presoja glede na status in sedež prejemnika, in ne naročnika.

Kadar naročnik deluje v imenu in za račun prejemnika, se vprašanje prefakturiranja stroškov pojavi

Kupec blaga je hkrati prejemnik, medtem ko naročnik storitve ni nujno tudi prejemnik storitve.

samo v primeru, kadar naročnik stroške tudi plača, kar pomeni, da prejme račun od dobavitelja. Ker se račun ne glasi nanj, ga tudi ne vključi v svoje knjigovodstvo.

Ker ne velja za prejemnika, zavezanec ne more odbijati vstopnega DDV, in sicer zato, ker: • nabave ne bo uporabil za namene obdavčljivih transakcij, • za odbitek nima ustreznega računa.

Ker zavezanec v nadaljevanju ne deluje kot dobavitelj, ne zaračuna opravljene dobave blaga ali storitev, temveč izstavi zgolj ›zahtevek za povračilo plačanih ali založenih stroškov‹, zato tudi ne obračuna DDV, ker za kupca ni opravil obdavčljive transakcije.

Povračilo plačanih stroškov (dobav) se lahko zahteva ločeno, s posebnim zahtevkom, ali pa se terja z listino (računom), s katero se hkrati zaračunajo dobavljeno blago in/ali opravljene storitve. DDV se torej na založene izdatke pod navedenimi pogoji ne obračuna. ›Zahtevek za povračilo stroškov‹ ni ›račun, izdan za namene DDV‹. Če pa je na računu za opravljene dobave blaga ali storitev naveden tudi zahtevek za povračilo določenih stroškov, se ta v delu, ki se nanaša na te stroške, ne vključi v nabavno vrednost transakcij in tudi ne v obračun DDV. Kadar kateri od zgoraj navedenih pogojev ni izpolnjen, o prefakturiranju z vidika DDV ne moremo govoriti.

V praksi težava najpogosteje (ali kar praviloma) nastane takrat, kadar zavezanec deluje v tujem imenu za tuj račun, a tega dobavitelju ne razkrije in/ali račun od dobavitelja ne ustreza razmerju, kar pomeni, da dobavitelj za prejemnika šteje in na računu navede zavezanca, in ne dejanskega prejemnika. Če se račun glasi na zavezanca, čeprav je deloval v vlogi naročnika v imenu in za račun svojega kupca, pravil za prefakturiranje ni mogoče uporabiti. Takrat je treba šteti zavezanca naročnika tudi za prejemnika in v nadaljevanju za dobavitelja, celo takrat, kadar kupcu zaračuna strošek brez pribitka.

5

www.iracunovodstvo.eu

›Pravo‹ prefakturiranje Kadar zavezanec deluje v tujem imenu za tuj račun, bi moral dobavitelj na računu navesti: • svoje podatke, • podatke o dejanskem prejemniku blaga ali storitev, ki mu jih mora posredovati naročnik, • podatke o transakciji, • kot plačnika računa (lahko) zavezanca, • glede kraja obdavčitve in obveznosti obračuna DDV pa upoštevati status in sedež prejemnika; temu ustrezno določa kraj obdavčitve in izbere klavzulo, če DDV ne obračuna. Če zavezanec prejme in plača tak račun: • račun oziroma strošek vodi zunajknjigovodsko med prehodnimi postavkami, • DDV-ja (če je zaračunan) ne odbija, • davka ne obračuna in ne plača, če je obveznost obračuna in plačila DDV skladno z zakonom prenesena na prejemnika (samoobdavčitev), • računa ne vključi v evidence DDV. a) Če v nadaljevanju zavezanec prefakturira založeni strošek ločeno od drugih transakcij, ki jih je opravil za kupca, v imenu katerega je deloval, na računu navede: • svoje podatke, • podatke kupca, • (bruto) znesek, ki ga je plačal in katerega povračilo zahteva, • klavzulo, da DDV ni obračunan v skladu s točko c) 6. odstavka 36. člena ZDDV-1.

Računu priloži račun dobavitelja. Taka listina ne šteje za račun, izdan za namene DDV. Prejemnik blaga ali storitev kot vhodni račun, ki ga vnese v evidence DDV, upošteva račun, ki ga je izdal dobavitelj, na njegovi podlagi pa odbija zaračunani vstopni DDV oziroma se samoobdavči, kadar tako določa zakon.

Strošek mora plačati zavezanec, medtem ko za dobavitelja šteje dejansko dobavitelj. b) Kadar zavezanec prefakturira založeni strošek na računu, s katerim je zaračunal opravljeno transakcijo, na računu navede: • svoje podatke, • podatke kupca,

• zaračuna blago in storitve in po potrebi obračuna DDV oziroma navede klavzulo, zakaj DDV ni obračunan (torej podatke, ki so predpisani v ZDDV-1), • znesek, glede katerega zahteva povračilo, izkaže posebej, v bruto znesku, ki ga je zaračunal dobavitelj in ga je plačal v imenu kupca, • da DDV na znesek povračila stroškov ni obračunan v skladu s točko c) 6. odstavka 36. člena ZDDV-1, • računu priloži račun, ki ga je izdal dobavitelj in se glasi na kupca.

Kupec v takem primeru glede nabave, ki jo je zanj plačal zavezanec, kot vhodni račun, ki ga vnese v evidence DDV, upošteva račun, ki ga je izdala tretja oseba, na njegovi podlagi se samoobdavči, če je obveznost obračuna DDV na prejemniku, in odbija zaračunani vstopni DDV oziroma DDV, ki ga je obračunal sam (pod zakonskimi pogoji za odbitek).

Kadar dobavitelj izda račun, ki se glasi na zavezanca namesto na prejemnika dobave, pogoji za prefakturiranje stroškov niso izpolnjeni. ›Nepravo‹ prefakturiranje Kadar dobavitelj izda račun, ki se glasi na zavezanca namesto na prejemnika dobave, pogoji za prefakturiranje stroškov niso izpolnjeni. Zavezanec v takem primeru šteje dobaviteljev račun kot vhodni račun za opravljeno nabavo: • račun oziroma strošek vodi v svojih knjigovodskih evidencah, • če gre za transakcijo, ki je obdavčena v Sloveniji, vključi račun v evidence in obračun DDV, • če je DDV zaračunan, ga odbija glede na namen nabave, • če je obveznost obračuna in plačila DDV na prejemniku (samoobdavčitev), obračuna in plača DDV, • račun plača dobavitelju v svojem imenu za svoj račun.

V nadaljevanju strošek nabave vključi v ceno opravljene dobave blaga ali opravljene storitve, tudi če ga v specifikaciji izkaže posebej: na računu, ki mora biti izdan v skladu

z ZDDV-1, navede svoje podatke in podatke svojega kupca, ter druge podatke, ki jih zahteva zakon, in obračuna DDV glede na vrsto transakcije in status ter sedež prejemnika.

Računa, ki ga je izdal dobavitelj, mu k izdanemu računu ni treba priložiti.

Pri tem ni pomembno, ali strošek nabave prevali naprej v istem, višjem ali celo nižjem znesku.

Kupec v takem primeru: • račun, ki ga je izdal zavezanec, obravnava kot vhodni račun, ki ga vnese v evidence DDV, • na njegovi podlagi odbija zaračunani vstopni DDV oziroma se samoobdavči, • obveznost za plačilo ima do zavezanca.

Pri ›pravem‹ prefakturiranju, torej tistem, pri katerem so izpolnjeni pogoji iz ZDDV-1, je transakcija z vidika DDV opravljena med dobaviteljem in kupcem, pri ›nepravem‹ prefakturiranju pa imamo dve transakciji: med dobaviteljem in zavezancem ter med zavezancem in njegovim kupcem.

Primeri Ponazorimo prefakturiranje še z naslednjima primeroma Primer 1.: Odvetnik, ki je davčni zavezanec, kupi letalsko karto. Če se je, zato da bi lahko opravil svojo odvetniško storitev za naročnika, moral odpeljati na sestanek v tujino, je letalsko karto kupil za namene opravljanja svoje transakcije – v svojem imenu in za svoj račun. Strošek letalskega prevoza bo vključil v ceno svoje storitve. Ne glede na to, ali bo strošek na računu izkazal posebej ali ne, ga bo vključil v osnovo za obračun DDV. Če se je odvetniku na sestanku pridružila njegova stranka, sam pa je iz praktičnih razlogov rezerviral leta in nabavil letalski karti za oba, potem sta možnosti dve: • Če je agenciji povedal, da drugo letalsko karto kupuje za svojega klienta in je agencija izdala račun, ki se glasi na odvetnikovega naročnika, se bo račun glasil na klienta. Na njem bo

6

UNIKUM Oktober 2014 _ Tema meseca _ Prefakturiranje stroškov

zaračunana cena letalske karte in klavzula, da DDV ni obračunan v skladu z 2. odstavkom 49. člena ZDDV-1 (oprostitev mednarodnega potniškega prometa). Če račun plača odvetnik, bo svoji stranki izdal zahtevek za povračilo stroškov. V tem primeru bo šlo za pravo prefakturiranje, izpolnjeni so pogoji po točki c) 6. odstavka 36. člena ZDDV-1.

• Če agencija izstavi račun za obe letalski karti na odvetniško pisarno, pa bo v nadaljevanju odvetnik v razmerju do svoje stranke deloval kot dobavitelj.

Poleg odvetniške storitve ji bo dobavil tudi letalsko karto (prevozno storitev). To bo na računu izkazal posebej in se skliceval na oprostitev. Ne glede na to, da je dobavitelj odvetnik, je naročnik odvetniških storitev poleg njih dejansko prejel tudi prevozno storitev. V tem primeru ne govorimo o pravem prefakturiranju v smislu ZDDV-1, saj za to niso izpolnjeni pogoji.

Primer 2.2: Lastniki in najemniki nepremičnine (objekta s poslovnimi in stanovanjskimi prostori) za namene urejanja skupnih zadev v zvezi s prostori sklenejo pogodbo z upravljavcem objekta.

Upravljavec objekta glede obratovanja, vzdrževanja in upravljanja objekta deluje v imenu in za račun lastnikov in najemnikov poslovnih in stanovanjskih prostorov.

Upravljavec objekta prejema račune dobaviteljev za vodo, elektriko za skupne prostore, ogrevanje, kanalizacijo, vzdrževanje naprav, dimnikarske storitve, varovanje in podobno.

Račun dobavitelja z vsemi podatki, ki so predpisani v 82. členu Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Uradni list RS, št.

117/2006), se glasi na celoten objekt s posamezno navedenimi lastniki in najemniki poslovnih in stanovanjskih objektov.

Obračun oziroma razdelilnik stroškov, ki ga sestavi upravljavec objekta in je posredovan last-

2

niku ali najemniku – davčnemu zavezancu za dobave blaga in storitev, mora vsebovati podatke o vsaki posamezni dobavi blaga oziroma opravljeni storitvi. Na obračunu oziroma razdelilniku upravljavec po ključih prerazdeli (bruto) zneske (z DDV), torej skupno vrednost blaga oziroma storitve z DDV, zaračunane s strani dobaviteljev.

Stroški, ki jih upravnik stavbe le prerazdeli najemnikom oziroma lastnikom stavb, so neobdavčljivi, kar pomeni, da v tem primeru upravljavec le prerazdeli stroške, ne opravi pa (obdavčene ali oproščene) obdavčljive transakcije in mu za tako prerazdelitev ni treba izdati računa. Od prejetih računov dobaviteljev za opravljene storitve in dobave blaga za tuj račun tudi nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Znesek DDV, ki ga je upravnik stavb prikazal na razdelilniku lastnikom oziroma najemnikom stavb, šteje kot odbitek DDV pri lastnikih in najemnikih, ki so davčni zavezanci.

Kadar najemnik zaračuna svojo storitev upravljanja, izda račun v svojem imenu in za svoj račun.

Od te storitve mora obračunati DDV.

Davki, takse in druge javnopravne dajatve Kako ravnati, kadar zavezanec za drugo osebo plača davek, takso, okoljsko dajatev ipd.? Kdaj se strošek lahko prefakturira in kdaj ga je treba vključiti v davčno osnovo, lahko razberemo iz pojasnil DURS, katerih glavne poudarke navajamo v nadaljevanju.

Pojasnilo DURS, št. 4230175/2010-2, z dne 10. 2. 2011 – Takse, povračila sodnih stroškov in obračunavanje DDV Davčni zavezanec, ki deluje kot zastopnik in pri uradu ali sodišču plača takso ali pristojbino za svojega naročnika, lahko ob izpolnjevanju predpisanih pogojev takso oziroma pristojbino izključi iz davčne osnove za obračun DDV.

DURS navaja, da na podlagi 131. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/2006 – UPB3) stranke v postopkih pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino lahko zastopajo patentni zastopniki in zastopniki za modele in znamke, če izpolnjujejo pogoje, določene s predpisi.

Davčni zavezanec, ki deluje kot zastopnik in pri uradu ali sodišču plačuje takso ali pristojbino v imenu in za račun svojega naročnika, lahko ob izpolnjevanju predpisanih pogojev takso oziroma pristojbino izključi iz davčne osnove za obračun DDV. Enako velja, če takso slovenskemu davčnemu zavezancu zaračuna zastopnik iz tujine, kar pomeni, da temu od zneska takse ni treba obračunati DDV po načelu samoobdavčitve.

Pojasnilo DURS, št. 4230170/2010-2, z dne 9. 7. 2010 – Obračunavanje DDV pri zaračunavanju okoljske dajatve Okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalne odpadne vode se ne všteva v davčno osnovo za storitev javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in vode ter je zunaj obsega DDV, ker se zaračuna v imenu in za račun občine, ki v tem primeru ne šteje za davčnega zavezanca.

Razlog za tako obravnavo je dejstvo, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode v skladu s 1. odstavkom 11. člena uredbe pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, in s tem povzroča obremenjevanje okolja zaradi onesnaževanja okolja z odvajanjem komunalne odpadne vode, takso pa za zavezanca po izrecni določbi istega predpisa izračunava, zaračunava in vplačuje izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode na območju nastajanja komunalne odpadne vode.

Prejemnik okoljske dajatve za komunalno odpadno vodo je

Povzetek pojasnila DURS, št. 0612-39/2007-2, z dne 5. 3. 2007 – Izstavitev računov in obračun DDV upravljavcev objektov.

7

www.iracunovodstvo.eu

občina, zato izvajalci gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode nastopajo v imenu in za račun občine, katere prihodek je okoljska dajatev.

Iz računa, ki ga izdajo izvajalci javne službe za storitve javne službe, mora biti razvidno, da je okoljska dajatev za komunalno odpadno vodo zaračunana v imenu in za račun občine.

Opozarjamo, da se navedeno pojasnilo Davčne uprave nanaša izključno na obračunavanje DDV od okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalne odpadne vode, kar pomeni, da ne velja za druge vrste okoljskih dajatev, kot izhaja tudi iz pojasnil v nadaljevanju.

Pojasnilo DURS, št. 4230321/2010, z dne 3. 8. 2010 – Pojasnilo glede obračunavanja DDV za vodna povračila in okoljsko dajatev za odlaganje odpadkov Če izvajalec gospodarske javne službe zaračunava okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odpadkov ter vodno povračilo, se ti dve dajatvi vštevata v davčno osnovo za storitev javne službe, saj v tem primeru iz uredb ni razvidno, da bi izvajalec gospodarske javne službe navedeni dajatvi le izračunaval, zaračunaval in vplačeval, temveč šteje za zavezanca za plačilo dajatev. Omenjeni dajatvi sta tako le ena od sestavin prodajne cene za dobavo blaga ali opravljeno storitev izvajalca gospodarske javne službe, zato se na računu, ki se izda uporabniku, vključita v osnovo za obračun DDV.

Pojasnilo DURS, št. 4230193/2010, z dne 12. 5. 2010 – Vključitev prispevka za povečanje učinkovitosti rabe električne energije in dodatka k ceni toplote v davčno osnovo za DDV Podobno kot v prejšnjem pojasnilu tudi za prispevek za povečanje učinkovitosti rabe električne energije in dodatka k ceni toplote oziroma k ceni goriv za povečanje energetske učinkovitosti velja, da je predmet obdavčitve z DDV in da se vključi v ceno dobave blaga oziroma storitve.

Pojasnilo DURS, št. 422419/2006, z dne 11. 9. 2006 – Zaračunavanje NUSZ in DDV Na vprašanje, ali mora zavezanec na znesek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki ga zaračuna najemniku, obračunati DDV, če ima z najemnikom v pogodbi dogovorjeno, da ta poleg najemnine nosi tudi NUSZ, ki ga Davčna uprava RS odmeri najemojemalcu z odločbo, je DURS odgovoril: »Če je zavezanec za plačilo NUSZ lastnik oziroma najemodajalec in ta nadomestilo zaračuna najemniku, znesek NUSZ povečuje davčno osnovo za obračun DDV od najemnine in deli usodo najemnine, kar pomeni, da je bodisi oproščeno ali pa obdavčeno, odvisno od tega, ali sta najemodajalec in najemnik podpisala skupno izjavo za obdavčitev.« Najemodajalec bi se lahko skliceval na to, da je nadomestilo plačal v imenu najemnika in mu ga prefakturiral ter izločil iz najemnine, le če bi se odločba o NUSZ glasila na najemnika, kar je možno, če se občini sporoči, kdo je neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe.

Iz zgornjih pojasnil DURS izhaja, da: • je dajatev del davčne osnove, kadar je zavezanec za njeno plačilo oseba, ki opravi storitev, v zvezi s katero je dajatev plačala (v svojem imenu); • se takse in druge dajatve ne vključujejo v davčno osnovo, kadar je zavezanec za njihovo plačilo končni prejemnik storitve ali dobave, v zvezi s katero nastane ta obveznost, oseba, ki transakcijo opravi, pa dajatev plača v njegovem imenu in za njegov račun.

Sklep O pravem prefakturiranju stroškov v smislu ZDDV-1, pri katerem se založeni stroški ne vključijo v osnovo za obračun DDV, lahko govorimo samo takrat, kadar zavezanec deluje v tujem imenu za tuj račun in na podlagi ter v okviru svojega pooblastila pri tretji osebi naroča blago in storitve, ki jih tudi plača. Delovanje v tujem imenu za tuj račun mora zavezanec zastopnik razkriti dobavitelju, ta pa mora na računu za opravljeno dobavo kot prejemnika navesti osebo, ki so ji blago in storitve, ki jih je naročil pooblaščenec, dejansko dobavljeni.

Delovanje v tujem imenu za tuj račun mora zavezanec zastopnik razkriti dobavitelju, ta pa mora na računu za opravljeno dobavo kot prejemnika navesti osebo, ki so ji blago in storitve, ki jih je naročil pooblaščenec, dejansko dobavljeni.

Plačane davke in različne dajatve lahko zavezanec prefakturira (brez DDV) pod pogojem, da jih je plačal v imenu in za račun osebe, ki (v skladu z zakonom ali odločbo) velja za zavezanca za plačilo te dajatve.

Odbitek vstopnega DDV Pri pravem prefakturiranju stroškov, kjer je račun dobavitelja izdan neposredno dejanskemu prejemniku dobave, ni dileme glede tega, kako je z odbitkom vstopnega DDV: dejanski prejemnik dobave izpolnjuje formalne pogoje za odbitek in ima pravico do odbitka vstopnega DDV glede na namen uporabe nabavljenega blaga in storitev.

Zavezanec – plačnik stroška – se z vprašanjem odbitka v tem primeru ne ukvarja.

KRATEK SEMINAR:

19. november Prefakturiranje stroškov in (ne)obračun DDV (mag. Tamara Prezelj) Več na: www.iracunovodstvo.eu

DAVKI

8

NOVOLETNA DARILA

_ Kristinka Vukovič in mag. Tamara Prezelj

Bliža se novoletni čas, ko namenimo pozornost poslovnim partnerjem, zaposlenim in otrokom zaposlenih, vse to pa je treba ustrezno računovodsko in davčno obravnavati. Zato si oglejmo najpogostejše primere, ki nastopijo ob koncu leta, v kateri od prihodnjih številk pa bomo obravnavali tudi druge primere ugodnosti, kot so na primer popusti, bonusi in drugo.

N

ajprej je treba razjasniti pojem reprezentance.

Reprezentanca so tisti izdatki, ki so povezani s pozornostjo do poslovnih partnerjev (večinoma kupcev, vendar tudi dobaviteljev in drugih). Med reprezentančne izdatke spadajo pogostitve in druge storitve za poslovne partnerje, prav tako pa njim dana darila, vse z namenom pospeševanja prodaje in pridobivanja prihodkov ali ustvarjanje drugih pogojev za višjo uspešnost podjetja.

Med reprezentančne izdatke spadajo pogostitve in druge storitve za poslovne partnerje, prav tako pa njim dana darila, vse z namenom pospeševanja prodaje in pridobivanja prihodkov ali ustvarjanje drugih pogojev za višjo uspešnost podjetja.

Knjiženje Stroški reprezentance nastanejo v razmerjih s poslovnimi partnerji; ko plačamo storitve zanje, jih knjižimo na stroške storitev reprezentance (po priporočenem kontnem načrtu je za te namene rezerviran konto 417), ko nabavimo darila zanje, pa je to strošek materiala za reprezentančne namene (analitični konto skupine 407, čeprav v praksi nemalokrat knjižimo tudi darila v obliki izdelkov na konto 417, najbrž tudi zato, da imamo prej podatek za poročanje o tem, koliko je bilo iz-

datkov za reprezentančne namene in kolikšen je znesek odhodkov, ki ima v davčnem obračunu posebno obravnavo). Ker otroci, ki jih obdarimo v decembru, niso poslovni partnerji, stroški v zvezi z njimi spadajo med druge stroške (konto skupine 48). Enako velja za morebitno obdaritev upokojencev, plačano novoletno kosilo, večerjo ali drugo pogostitev zaposlenih; vse to namreč ni reprezentanca. Če smo nabavili pisala z logotipom podjetja, se tisti del pisal, ki smo jih dali zaposlenim v pisarniške namene, knjiži kot strošek pisarniškega materiala, tisti del, ki smo ga izdali za novoletne darilne vrečke za poslovne partnerje, med stroške reprezentance, tisti del, ki smo ga razdelili na sejemski stojnici, pa med stroške reklame. Vsa ta poraba ima različno davčno obravnavo, ki si jo oglejmo v nadaljevanju.

gotavlja redno ali pogosto in če njihova vrednost v enem mesecu ne presega 13 evrov, − ugodnosti manjših vrednosti, če jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji (npr. uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitve ob praznovanjih ipd.). Če brezplačno dani proizvod/ storitev dobi fizična oseba in se vrednost danega obravnava kot drugi dohodek, znaša davčna stopnja 25 odstotkov, davek pa se plača od osnove, ki je obruten znesek darila (darilo se obruti s faktorjem 1,333333). Če na primer poslovnemu partnerju plačamo vikend paket v toplicah in je znesek hotelskega računa 200 evrov (skupaj z DDV), obračunamo in plačamo 25-odstotni davek od zneska 266,66 evra. Davek znaša 66,66 evra, skupni strošek podjetja pa torej 266,66 evra.

Darila in dohodnina Če brezplačno dani proizvod ali storitev prejme fizična oseba, se po zakonu o dohodnini vrednost danega obravnava kot drugi dohodek, pri zaposlenih pa kot boniteta. V davčno osnovo za dohodnino se ne vštevajo: • posamično darilo do 42 evrov oziroma skupna vrednost vseh daril, danih v enem letu isti osebi, do 84 evrov; • darilo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu se sicer šteje za boniteto, vendar so izvzeta: − darila otroku delojemalca v decembru, če ne presegajo 42 evrov in je otrok star do 15 let, − bonitete, če jih delodajalec ne za-

Novoletna večerja za zaposlene Večerja ne prinaša pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost, ni strošek reprezentance, temveč drugi strošek (konto skupine 48), ni boniteta zaposlenih, torej ni predmet obdavčitve z dohodnino in prispevke ter ni davčno priznan odhodek podjetja.

9

www.iracunovodstvo.eu

Darila pri obdavčitvi dobička Za namene obdavčitve dobička podjetja je treba poznati določbe Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDPOO-2). Ta določa, da se za stroške reprezentance štejejo stroški za pogostitev, zabavo ter darila (z logotipom ali brez njega) ob poslovnih stikih zavezanca s poslovnimi partnerji. Vsi stroški reprezentance, vključno z davkom na dodano vrednost in stroškovno vrednostjo porabljenih zalog, so torej priznani v višini 50 odstotkov, zato jih zbiramo na ločenih analitičnih kontih in vpisujemo v posebno rubriko obrazca davčne napovedi (pri pravnih osebah pod rubriko 6.24.).

Kot rečeno, darila otrokom, upokojencem in zaposlenim za dedka Mraza niso strošek reprezentance, zato zanje ne velja pravilo reprezentance, temveč 30. člen ZDDPO-2, ki določa, da so stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje, na primer za zabavo, oddih, šport in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost, davčno nepriznani odhodki, razen če je od njih obračunana dohodnina. Zato plačilo novoletne večerje za zaposlene v celoti ni davčno priznan strošek. Za darila otrokom, dana v decembru, pa se Pojasnilo DURS, št. 4210-195/2010, z dne 15. 12. 2010, dopolnjeno s pojasnilom z dne 19.

3. 2014, glasi: »Izjema so stroški za darila delodajalca v vrednosti do 42 evrov, podarjenih otrokom delojemalcev do starosti 15 let v mesecu decembru (ki se skladno z določbo 4. odstavka 39. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo delojemalca), ki so v celoti davčno priznan odhodek, ker gre le za enkrat letno obdaritev otrok delojemalcev.« Da bomo imeli strošek reprezentance priznan vsaj v višini, ki jo omogoča zakon, pa mora tak račun ali izdajnica zalog ustrezati sicer splošnim pogojem za priznavanjem odhodkov, na primer, da je verodostojna listina, kar vključuje tudi pojasnila ali dokazila o potrebnosti oziroma namenu stroška; to pomeni, da se na/ob račun za gostinsko uslugo stranka napišejo udeleženci in namen pogostitve, na račun za poslovno darilo prejemniki ali dogodek ob obdarovanju in podobno. Vse to velja

tudi za izdajnico zalog blaga ali zalog lastnih proizvodov.

Darila in DDV Kadar delodajalec ob različnih priložnostih, kot so novo leto, božič ali miklavževo, svojim zaposlenim ali njihovim otrokom podari različno blago, je z vidika DDV treba ravnati takole: • Če nabavi blago z namenom, da ga bo podaril zaposlenim ali njihovim otrokom, je že ob nabavi povsem jasno, da ni opravljena za poslovne namene (v duhu zakonodaje DDV), zato vstopnega DDV ob nabavi ni upravičen odbiti.

• Če je zavezanec ob nabavi vendarle odbijal vstopni davek, pa ga mora ›vrniti‹ tako, da uporabo oziroma dobavo blaga obdavči.

ZDDV-1 v 7. členu določa, da se za dobavo, opravljeno za plačilo, šteje uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene njegovih zaposlenih, brezplačna odtujitev tega blaga ali kakršnakoli uporaba za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti, če je za to blago ali sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega odbitka DDV. Točka b) 2. odstavka istega člena sicer določa, da od daril, katerih vrednost ne presega 20 evrov, ni treba obračunati DDV, čeprav je zavezanec ob nabavi vstopni davek odbijal, če se dajejo v okviru opravljanja dejavnosti. To pomeni, da so darila manjših vrednosti neobdavčena le, če štejejo za poslovna darila. Naše mnenje je, da se darila zaposlenim in njihovim družinskim članom ne dajejo ›v okviru opravljanja dejavnosti‹, da v zvezi z njimi pride do končne potrošnje in da je torej od njih treba obračunati in plačati DDV. • Če zavezanec za darila uporabi lastne proizvode, pri proizvodnji katerih je odbijal vstopni DDV, mora obračunati DDV, če jih podari svojim zaposlenim ali njihovim otrokom, čeprav vrednost takega darila ne presega 20 evrov.

Razlog je enak kot v prejšnjem primeru; darila se ne dajejo ›v okviru opravljanja dejavnosti‹ in za poslovne namene, zato je bil DDV od nabav, opravljenih v zvezi s temi proizvodi, neupravičeno odbit in ga je treba vrniti. Davčna osnova za

Dedek Mraz za otroke delodajalca Darila otroku delojemalca v mesecu decembru, če ne presegajo 42 evrov in je otrok star do 15 let, niso boniteta, torej niso predmet obdavčitve z dohodnino, ne prinašajo pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost in so po pojasnilu bivšega DURS v celoti davčno priznan odhodek v davčnem obračunu podjetja. Knjigovodsko jih obravnavamo kot druge stroške (konti skupine 48). obračun DDV je lastna cena blaga, določena v trenutku razpolaganja, DDV pa je treba obračunati v davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek – takrat, ko so bila darila dana.

Našteto smiselno velja tudi za plačane storitve, torej pravice do odbitka vstopnega davka ne prinašajo niti lutkovne predstave za otroke niti plačila novoletnega kosila za poslovne partnerje ali zaposlene; če pa smo kosilo skuhali sami (ker smo gostinsko podjetje), je od lastne cene kosila treba plačati DDV. Podrobneje o vidikih drugih obdarovanj poslovnih partnerjev, predvsem kupcev (tudi z različnimi oblikami bonitet in popustov), bomo pisali v eni od prihodnjih številk.

NE SPREGLEJTE: Višji davek na finančne storitve, zavarovalne posle in globe S 1.1.2015 se nam obeta višji davek na finančne storitve in davek na zavarovalne posle ter davek od prometa zavarovalnih poslov – namesto dosedanjega 6,5 % davka, naj bi se plačeval 8,5 % davek.

PRAVO

10

BONITETE

_ Nina Orehek

Darilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu delavcu ali njegovemu družinskemu članu, se šteje za boniteto, ki se skladno z ZDoh-2 obdavči kot dohodek iz zaposlitve. Boniteta se obračuna tako pri darilih v zvezi z delovnim razmerjem kot tudi pri darilih v zvezi z drugim pogodbenim razmerjem. Boniteta je za delodajalca davčno priznani strošek.

Z

akon o dohodnini boniteto opredeljuje kot vsako ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delavcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo, ne glede na obliko, v kateri je izplačana oziroma prejeta. Če je torej posamezniku zgolj na podlagi zaposlitve nudena določena ugodnost, ki drugim posameznikom ni zagotovljena, je tako izplačilo treba obravnavati kot boniteto. Boniteta poleg klasičnih oblik – uporaba osebnega vozila za zasebne namene, možnost nastanitve, posojilo brez obresti ali z obrestno mero, ki je nižja od tržne, popust pri prodaji blaga in storitev, izobraževanje delavca ali njegovega družinskega člana, zavarovalne premije in podobna plačila, darila, ki jih zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu delavcu ali njegovemu družinskemu članu, pravica delavcev do nakupa delnic – vključuje tudi drugo obliko ugodnosti.

Bonitete, ki izhajajo iz delovnega razmerja, se davčno obravnavajo enako kot dohodki iz delovnega razmerja, akontacijo dohodnine plačnik davka izračuna in odtegne v obračunu davčnega odtegljaja (obrazcu REK) praviloma ob izplačilu dohodka iz zaposlitve.

V nekaterih primerih gre tudi za boniteto, čeprav se boniteta ne šteje v davčno osnovo delavca. Taki primeri so: • če delodajalec podari otroku delavca, staremu do 15 let, darilo v

mesecu decembru; v tem primeru se vrednost darila ne všteva v davčno osnovo delavca, če njegova vrednost ne presega 42 €; če je novoletno darilo otroku izplačano v denarju, izplačevalec tega ni dolžan nakazati na transakcijski račun; • ugodnosti, ki jih delodajalec delavcu ne zagotavlja redno ali pogosto, če vrednost vseh bonitet v mesecu ne presega 13 €; ta izjema velja le za bonitete iz delovnega razmerja.

Strošek bonitete je davčno priznan odhodek po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb v obračunanem znesku, ne glede na to, ali se boniteta vključi v davčno osnovo delavca ali ne (v primerih iz prejšnjega odstavka). Ker ZDDPO-2 določa, da gre v zgornjih dveh primerih za bonitete, čeprav niso obdavčene (davčna stopnja = 0), so ti stroški v celoti tudi davčno priznani odhodki. Zadoščeno je namreč pogoju, da so dohodki obdavčeni enkrat (čeprav po 0-odstotni stopnji).

Znesek bonitete se določi na podlagi primerljive tržne cene, razen če gre za uporabo službenega vozila za zasebne namene, nastanitev, pravico do nakupa delnic ali znižano obrestno mero, v zvezi s katerimi Zakon o dohodnini določa posebna pravila. Če primerljive tržne cene ni mogoče določiti, se znesek bonitete določi na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete. Tako ugotovljena boniteta se zmanjša za plačila, ki jih delavec plača delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem določene bonitete.

Primer: Delavec prejme nagrado za delo v vrednosti 100 €, pri čemer lahko izbira zgolj med nočitvijo v hotelu ali kulturnim dogodkom. Ne glede na to, ali delodajalec sam plača izbrano ugodnost ponudniku ugodnosti ali pa povrne stroške delavca za izbrano ugodnost na delavčev transakcijski račun, se taka ugodnost šteje za boniteto, saj delavec ni imel proste izbire glede oblike koriščenja in je tako moral ugodnost koristiti v naravi. Za boniteto bi šlo tudi, če omejitve izbire ne bi bilo in bi delodajalec neposredno pokril stroške ponudniku. Za boniteto ne bi šlo le v primeru, ko omejitve izbire ne bi bilo in bi delodajalec delavcu nakazal 100 € na njegov transakcijski račun – v tem primeru bi šlo za dodatno plačilo iz delovnega razmerja. Skladno z davčnim pravom je namreč treba transakcije upoštevati po njihovi pravi ekonomski vsebini. V vseh navedenih primerih (razen v zadnjem, ko ne gre za boniteto) je strošek delodajalca davčno priznani odhodek. Če dohodka delavca ni mogoče obravnavati kot boniteto, se stroški delodajalca štejejo med davčno nepriznane odhodke, razen če davčni zavezanec (delodajalec) zagotovi podatke o uporabi teh sredstev za zasebne namene in za poslovne namene. Davčno nepriznani stroški so tako stroški za zagotavljanje ugodnosti delavcem, ki se po 3. odstavku 39. člena ZDoh-2 ne štejejo za bonitete in so ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delavcem pod enakimi pogoji.

KADRI _ mag. Katja Topovšek

1_ Dijaki in študentje opravljajo prakso pri delodajalcu v različnih obdobjih. Prosimo za pojasnilo, kaj smo kot delodajalec dolžni narediti/plačati in kakšne pravice ima dijak oziroma študent.

ODGOVOR: Dijaki in študentje na obvezni praksi imajo pravico do nagrade, ki jo določa kolektivna pogodba za delodajalca. Lahko pa delodajalec izplača tudi višji znesek. Maksimalni znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo, določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki določa nagrado za dijake na obveznem praktičnem delu do višine 172 evrov na mesec. Če se obvezna praksa ne opravlja ves mesec, se znesek 172 evrov sorazmerno zmanjša, upoštevaje dejanske dni dela in število delovnih dni v mesecu.

Plačila dijakom in študentom za obvezno praktično delo se za potrebe obdavčitve z dohodnino obravnavajo kot dohodek iz delovnega razmerja (8. točka 1. odstavka 44. člena ZDoh-2). Zato se tudi morebitna izplačila povračil stroškov prevoza na delo in z dela ter povračila stroškov prehrane med delom dijakom in študentom na obveznem praktičnem delu davčno obravnavajo skladno s 3. točko 1. odstavka 44. člena ZDoh2. To pomeni, da se povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter povračila stroškov prehrane med delom, ki se poleg nagrade za opravljeno obvezno praktično delo izplačajo študentom, ne vštevajo v davčno osnovo pod pogoji in do višin, določenih v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

11

VPRAŠANJA UNIKUM Dijaki in študentje na praksi so skladno s 3. odstavkom 20. člena ZPIZ-2 obvezno zavarovani za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu. Skladno s 1. odstavkom 143. člena ZPIZ-2 se prispevek za posebne primere zavarovanja za navedene osebe plača v pavšalnem znesku, ki ga določi zavod in od 1. 4. 2014 znaša 9,54 evra. Zavezanec za plačilo navedenega prispevka je skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPIZ-2 izobraževalna ustanova.

Dijaki in študentje na praksi so skladno s 17. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zavarovani za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Pravne in fizične osebe, pri katerih te osebe delajo, plačujejo pavšalni prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 4,58 evra mesečno (55. člen ZZVZV). Predlagamo, da v pogodbi, ki ste jo sklenili z izobraževalno ustanovo, preverite, kdo je zavezanec za plačilo pavšalnega zneska in prijavo v zavarovanje z obrazcem M12 (delodajalec ali izobraževalna ustanova).

Od 1. 2. 2014 se obračuna in plača tudi prispevek za zdravstveno zavarovanje delojemalca v višini 6,36 odstotka na podlagi 55.a člena ZZVZZ. Prispevek se obračuna od celotnega zneska plačila za obvezno prakso, ne glede na to, ali se plačilo všteva v davčno osnovo ali ne. Za obračun prispevka po 55.a členu ZZVZV so namreč izpolnjeni vsi potrebni pogoji: • dijak je zdravstveno zavarovan (na podlagi 20. člena ZZVZZ) kot vzdrževan družinski član po svojih starših; • plačilo nagrade je dohodek, ki ni oproščen in ni drug dohodek (če se ne všteva v davčno osnovo, to ne pomeni, da ni dohodek ali da je oproščeno plačila dohodnine);

• dijak na podlagi plačila nagrade ni obvezno zdravstveno zavarovan po 1. odstavku 15. člena ZZVZZ. Na DURS je treba najkasneje na dan plačila dijaku oziroma študentu poročati z obrazcem REK1A, vrsta dohodka 1020 in vrsta dohodka 1109 na individualnem obrazcu REK. Če dijaku oziroma študentu ne boste izplačali nagrade, ga mora delodajalec vseeno prijaviti z obrazcem M-12 in mesečno plačati pavšalni prispevek za zdravstveno zavarovanje (to obveznost preverite v pogodbi, kot smo že omenili).

Na DURS je treba najkasneje na dan plačila pavšalnega prispevka poročati z obrazcem REK-2, vrsta dohodka 1821.

2_ Prijava podatkov in sprememb podatkov o osnovah, nadomestilih, plačanem prispevku in obdobju zavarovanja določa: »Kadar so za osebe v delovnem razmerju izplačani deli plače ali drugi prejemki iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na celotno leto in niso odvisni od časa prisotnosti na delu, je treba vpisati sorazmerni del izplačanega zneska, ki ustreza sorazmernemu delu števila ur v polju 11 v primerjavi z letnim skladom ur v polju 7«.

Zaposleni osebi je sporazumno prenehalo delovno razmerje konec marca 2013, v podjetju je bila zaposlena 5 let, delodajalec pa ji je izplačal nagrado ob prenehanju delovnega razmerja v višini 10.000 evrov bruto, kar je bilo sporočeno tudi na obrazcu REK kot prejemek iz delovnega razmerja. Zanima nas, kakšno je pravilno sporočanje osnove na obrazcu M-4.

ODGOVOR: Iz ZPIZ-a smo prejeli naslednji odgovor:

12 »Kadar gre za odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja, ki pripada delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali zaradi nesposobnosti, se ta nanaša na več let, zato je treba obrazec M-4 izpolniti tako, da se na obrazec M-4 javi pripadajoči znesek za vsako posebej. Pri tem se prav tako upošteva preračun zneska na redne ure. Obrazci M-4 za pretekla leta (ne za leto 2013) morajo biti označeni kot popravek oziroma vsebovati šifro prijave podatkov ›1‹. Če ne gre za odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja, temveč za dodatno izplačilo nagrade, se izplačilo nagrade ne nanaša na daljše obdobje in zneska nagrade ni treba razdeliti po letih, ampak se celoten znesek javi na obrazcu M-4 za leto 2013, preračunan na redne ure.« Glede na pojasnilo DURS, št.

4210-21261/2011-2, z dne 26. 8.

2011, ki pravi, da »pri odpravnini ne gre za dohodek, ki se izplača za več mesecev skupaj, zato se pri izračunu

UNIKUM Oktober 2014 _ Kadri _ Vprašanja Unikum

akontacije dohodnine ne uporablja povprečna stopnja dohodnine od enomesečnega dohodka, kot jo določa 5. odstavek 127. člena ZDoh«, se nam postavlja vprašanje, kako opredeliti terminologijo, da se dohodek nanaša na več let oziroma na daljše obdobje. Verjetno bo to pokazala praksa v naslednjih letih.

3_ Odpravnina ob upokojitvi se izplača povezani osebi. Kako je z osnovo za plačilo dohodnine in prispevkov?

ODGOVOR: Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, zakon v 10. členu določa, da se odpravnina ob upokojitvi do višine 4.063 evrov ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba nič ne govori o tem, komu je lahko odpravnina ob upokojitvi izplačana neobdavčeno, torej se ne glede na to, ali se izplača povezani osebi ali ne, do višine 4.063 evrov ne všteva v davčno osnovo.

4_ Ali se lahko sklene pogodba o opravljanju začasnih in občasnih del, če delodajalec nima zaposlenih delavcev?

ODGOVOR: Zakon o urejanju trga dela za delodajalce določa naslednje omejitve (določene za posamezni koledarski mesec): • pri delodajalcu, ki nima zaposlenega nobenega delavca, se lahko opravi največ 60 ur začasnega ali občasnega dela; • pri delodajalcu, ki zaposluje od 1 do vključno 10 delavcev, se lahko opravi največ 100 ur začasnega ali občasnega dela; • pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 10 do vključno 30 delavcev, se lahko opravi največ 150 ur začasnega ali občasnega dela; • pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 30 do vključno 50 delavcev, se lahko opravi največ 400 ur začasnega ali občasnega dela; • pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 50 delavcev do vključno 100 delavcev, se lahko opravi največ 750 ur začasnega ali občasnega dela; • pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 100 delavcev, se lahko opravi največ 1050 ur začasnega ali občasnega dela.

NOVICA Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost Vlada RS je na svoji 5. dopisni seji dne 10. oktobra 2014 določila novo besedilo predloga sprememb in dopolnitev Zakona o davku na dodano vrednost.

Prvotni predlog je bil pripravljen že marca 2014, vendar zaradi zamenjave Vlade ni bil sprejet.

V novem besedilu predloga se v ZDDV-1 določajo: • kraj obdavčitve telekomunikacijskih storitev, storitev RTV oddajanja in elektronskih storitev, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci. Po trenutni ureditvi je kraj obdavčitve določen po splošnem pravilu 2. odst. 25. člena v državi zavezanca, ki storitev opravi. Od 1.1.2015 dalje bo kraj obdavčitve v državi sedeža, stalnega ali začasnega prebivališča prejemnika storitve, • v tej zvezi se uvajata posebni shemi za izpolnjevanje davčnih obveznosti za zavezance, ki opravljajo elektronske, telekomunikacijske storitve in storitve RTV oddajanja, in sicer ena za zavezance, ki nimajo sedeža v EU, in druga za domače zavezance. S tem se v slovenski pravni ured uvajajo še zadnje določbe Direktive 2008/8/ES o kraju obdavčitve storitev, • do 31. decembra 2018 se podaljšuje veljavnost določbe o prejemniku kot plačniku DDV od prenosa pravic do emisije toplogrednih plinov,

• na novo se uvaja posebna opcijska ureditev za tuje davčne zavezance, ki občasno opravljajo storitve mednarodnega cestnega prevoza potnikov, ki naj bi poenostavila administriranje tujih prevoznikov v Sloveniji, • dopolnjujejo se pogoji za vračilo DDV davčnim zavezancem, ki imajo sedež v drugi državi članici Unije – zahtevku bo potrebno predložiti račune in uvozne dokumente, če znesek na njih presega 1.000 EUR oz. 250 EUR na računih za gorivo, • seznam prekrškov se razširja s kršitvami, ki se nanašajo predvsem na na novo določeni ureditvi.

V predlog so vključene tudi vsebinske in terminološke prilagovitve zaradi uveljavitve Zakona o finančni upravi, ki je začela delovati 1. avgusta 2014.

Iz prvotnega predloga, ki je bil objavljen v marcu, so bili tako izpuščeni: • pravila za popravek obračunanega DDV v primeru neplačila, • obveznost dolžnika, da popravi vstopni DDV v primerih neplačila obveznosti, • nove obveznosti poročanja dolžnikov, nad katerimi se je začel insolvenčni postopek, • razširitev solidarne odgovornosti in • uskladitev določb o prekrških in globah s spremembami Zakona o prekrških.

STROKOVNA MNENJA IR

13

MNENJA Strokovna mnenja Inštituta za računovodstvo so pripravljena za konkretne primere in se ne morejo uporabljati na splošno.

1_

Oddajanje nepremičnin v najem v okviru dejavnosti podjetnika Samostojni podjetnik se ukvarja s prodajo storitev, svetovanje, ustanovitve ipd. Poleg tega ima kot fizična oseba v lasti stanovanje, ki ga oddaja v najem. Kakšne so možnosti, da to stanovanje oddaja kot s. p.: da bi prek s. p.-ja lahko uveljavljal strošek amortizacije in tudi vse stroške vzdrževanja, tekoče stroške ogrevanja, vode in elektrike?

Mnenje Samostojni podjetnik lahko oddaja nepremičnine v najem, vendar mora prej doregistrirati svojo dejavnost (v Poslovnem registru) in nepremičnino vnesti v poslovne knjige. Če ne vodi dvostavnega knjigovodstva in v zvezi s tem tudi registra osnovnih sredstev, vnos nepremičnine izvede v evidenci pretokov med gospodinjstvom in podjetjem (Evidenca knjigovodskih listin pretokov med podjetjem in gospodinjstvom lastnika) ter v Evidenci osnovnih sredstev. Odsvojitev nepremičnine fizične osebe ni obdavčljiva, če se prenese v podjetje samostojnega podjetnika z namenom opravljanja dejavnosti (podjetnik jo izkaže med osnovnimi sredstvi) in je bila pridobljena oziroma zgrajena pred začetkom opravljanja dejavnosti. Za prenos iz gospodinjstva v podjetje pa je treba upoštevati še določila 16. člena ZDoh-2 (nepremičnina se mora ovrednotiti po primerljivi tržni ceni). Če davčne osnove ne ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, bo uveljavljal dejanske odhodke na podlagi knjigovodskih listin (o amortizaciji, stroških vzdrževanja, obratovalnih in drugih stroških). Če vaša stranka ni v sistemu DDV, je treba preveriti, ali zaradi razširitve dejavnosti izpolnjuje pogoje za obvezno identifikacijo po 94. členu ZDDV-1.

Ne glede na to, ali bo stanovanje še naprej oddajala kot fizična oseba ali v okviru dejavnosti, pa je nujno ustrezno poročanje v Evidenco trga nepremičnin.

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Slovenski računovodski standardi, Uradni list RS, št. 118/2005 (10/2006 popr., 112/2006 popr., 90/2010 popr.). Spremembe: Uradni list RS, št. 9/2006, 20/2006, 70/2006, 75/2006, 1/2010, 2/2012.

• Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), Uradni list RS, št. 117/2006. Spremembe: Uradni list RS, št. 33/2009, 85/2009, 10/2010-UPB2, 85/2010, 13/2011-UPB3, 18/2011, 78/2011, 38/2012, 40/2012-ZUJF, 83/2012, 46/2013-ZIPRS1314-A. • Zakon o dohodnini (ZDoh-2), Uradni list RS, št. 117/2006.

Spremembe: Uradni list RS, št. 33/2007. Odl. US: U-I-198/05-

12, 45/2007. Odl. US: U-I-260/04-28, 90/2007, 10/2008, 78/2008, 92/2008, 125/2008, 20/2009, 10/2010, 13/2010, 28/2010-UPB5, 43/2010, 51/2010-UPB6, 106/2010, 9/2011ZUKD-1, 13/2011-UPB7, 9/2012. Odl. US: U-I-18/11-10, 24/2012, 30/2012, 40/2012-ZUJF, 71/2012. Odl. US: U-I-76/1115, 75/2012, 94/2012, 96/2013.

• Pravilnik o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, Uradni list RS, št.

138/2006. Spremembe: Uradni list RS, št. 52/2007, 21/2013.

2_

Bonitete in davčno priznani strošek Zanima nas, ali je davčno priznan strošek v primeru, da podjetje plačuje direktorju podjetja dodatno zdravstveno zavarovanje in drugi steber pokojninskega zavarovanja. Direktor podjetja je vpisan v sodni register, ni pa zaposlen v tem podjetju.

Mnenje Po 36. členu ZDoh-2 vključuje dohodek iz zaposlitve vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Po 1. točki 2. odstavka 37. člena ZDoh-2 se za dohodek iz delovnega razmerja štejejo tudi dohodki, prejeti za vodenje ali vodenje in nadzor poslovnega subjekta, ki je pravna oseba, na podlagi poslovnega razmerja.

Plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja se po 2. točki 39. člena ZDoh-2 šteje za boniteto. Bonitete, ki izhajajo iz delovnega razmerja, se davčno obravnavajo enako kot dohodki iz delovnega razmerja. Če direktor podjetja za opravljanje funkcije v podjetju ne prejema dohodka, plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja predstavlja neto dohodek direktorja in se obruti v enaki višini kot dohodek za vodenje poslovnega subjekta. Če prejema dohodek, se plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja prišteje k njegovim bruto dohodkom. Strošek bonitete, obračunan na opisan način, je za podjetje davčno priznan.

Premija prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, vendar največ do zneska, ki je enak 24 odstotkom obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delojemalca zavarovanca, in ne več kot 2.819,09 evra letno (za leto 2014) (44. člen ZDoh-2).

Zavezanec delodajalec, ki financira pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja in izpolnjuje pogoje v zvezi s kolektivnim prostovoljnim dodatnim pokojninskim zavarovanjem, določene po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zava-

14

UNIKUM Oktober 2014 _ Strokovna mnenja IR

rovanja, ki jih delno ali v celoti plača v korist delojemalcev, za leto, v katerem so bile plačane, vendar največ do zneska, ki je enak 24 odstotkom obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delojemalca zavarovanca, in ne več kot 2.819,09 evra letno (za leto 2014), vendar največ do višine davčne osnove davčnega obdobja (58. člen ZDDPO-2).

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Zakon o dohodnini (ZDoh-2), Uradni list RS, št. 117/2006, z vsemi spremembami.

• Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), Uradni list RS, št. 96/2012.

• Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2), Uradni list RS, št. 117/2006, z vsemi spremembami.

3_

rej plača le 33 enot. In če je novi družbenik povezana oseba z obstoječim družbenikom, mu je dejansko obstoječi družbenik omogočil prejem ugodnosti v vrednosti 92 enot (kot razlika med 125 in 33 enotami) in ta ›ugodnost‹ je lahko celo obdavčena.

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2), Uradni list RS, št. 117/2006, 90/2007, 56/2008, 76/2008, 92/2008, 5/2009, 96/2009, 110/2009-ZDavP-2B (1/2010 popr.), 43/2010, 59/2011, 24/2012, 30/2012, 94/2012, 81/2013.

4_

Dokapitalizacija družbe v Srbiji Smo 83-odstotni lastnik družbe v Srbiji. Opravili bi radi dokapitalizacijo, tako da bi vstopil nov partner, ki bi za svoj vložek postal 25-odstotni lastnik. Naš delež bi se tako zmanjšal, v denarnem znesku pa bi ostal enak. Ali se za našo družbo razen spremembe lastniškega deleža kaj spremeni? Ali je potrebna cenitev družbe?

Kaj bi se zgodilo v primeru prodaje deleža?

Mnenje V načrtovani izvedbi se za družbo, ki je sedanji imetnik 83 odstotkov poslovnega deleža v Srbiji, ne spremeni nič, saj vstop novega partnerja nima nobenih bilančno-davčnih posledic za prvotnega družbenika. Vrednost njegove finančne naložbe namreč ostaja nespremenjena (spreminja se le delež lastništva).

Je pa lahko pomembno tudi naslednje: z dokapitalizacijo bo novi družbenik vstopil v družbo, ki ima določeno vrednost. Pri dokapitalizaciji ni nujno, da bo novi družbenik za 25-odstotni delež (ki ga bo pridobil) plačal tudi 25 odstotkov ocenjene vrednosti družbe, v katero vstopa. Do 25-odstotnega deleža v tej družbi namreč lahko pride že s tem, ko zagotovi 25 odstotkov osnovnega kapitala.

Za obstoječega družbenika je torej z vidika varovanja svoje naložbe lahko pomembno, koliko mora novi družbenik za 25 odstotkov dejansko vplačati, saj se obstoječi družbenik v tem postopku dokapitalizacije nekako ›odpoveduje‹ bodočim donosom iz svoje naložbe. To niti ni primarni davčni problem, vseeno pa nanj opozarjamo.

Navedeno pa lahko postane tudi davčni problem obstoječega družbenika v primeru, ko bo novi družbenik vplačal bistveno manj od 25 odstotkov poštene vrednosti. V tem primeru mu obstoječi družbenik dejansko nekaj ›podari‹ (dovoli mu, da vstopi z majhnim vložkom v veliko premoženje), in če je ta novi družbenik povezana oseba z obstoječim družbenikom, to lahko ima davčne posledice tudi za obstoječega družbenika.

Pokažimo to na simulaciji: Če je obstoječi družbenik imetnik 100 enot osnovnega kapitala v družbi v Srbiji, njena poštena vrednost pa je 500 enot, potem novi družbenik lahko že s 33 enotami pridobi 25-odstotni delež v družbi v Srbiji, ki je pošteno očitno vreden precej več, kar 125 enot. Za nekaj, kar je vredno 125, to-

Tuji davčni zavezanec Naročnik našega blaga je pravna oseba iz Švice.

Na osnovi naročila blago pošljemo v Nemčijo ali Avstrijo, odvisno od naročila. Vprašanje se nam postavlja pri izstavitvi računa: naročnik zahteva, da račun pošljemo v Švico, vendar z nemško ali avstrijsko (odvisno od dobave) davčno številko. Ali je to po naši zakonodaji pravilno?

Mnenje ZDDV-1 v 5. členu določa, kdo se v skladu z ZDDV-1 šteje za davčnega zavezanca: »Vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.« Glede na definicijo davčnega zavezanca torej ni pomembno, da ima davčni zavezanec sedež ali stalno prebivališče v Sloveniji. Kot davčni zavezanec se v skladu z ZDDV-1 lahko šteje tudi oseba, ki ima sedež zunaj Slovenije.

Nadalje ZDDV-1 v 78. členu določa, kdo se je dolžan identificirati za DDV (v Sloveniji, saj se ZDDV-1 nanaša na slovenski DDV). V skladu s 1. odstavkom tega člena mora vsaka oseba davčnemu organu prijaviti, kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Za DDV se v Sloveniji identificirajo samo tisti davčni zavezanci, ki opravljajo take transakcije, za katere se šteje, da so opravljene v Sloveniji. To pomeni, da se mora identificirati za DDV v Sloveniji tudi davčni zavezanec s sedežem v tujini, če v Sloveniji opravi oziroma opravlja take transakcije, za katere se šteje, da so opravljene v Sloveniji, in zato obdavčene s slovenskim DDV. Ko tuji davčni zavezanec pridobi slovensko identifikacijsko številko za DDV, mora izpolnjevati obveznosti, ki so predpisane z ZDDV-1, enako kot tisti davčni zavezanci, ki imajo sedež v Sloveniji: oddajanje obračunov DDV in rekapitulacijskih poročil, obračunavanje izstopnega DDV od opravljenih transakcij, odbijanje vstopnega DDV od nabav …

Ali se kaka transakcija šteje kot opravljena v Sloveniji in je zato predmet obdavčitve s slovenskim DDV in kdaj se mora tuji davčni zavezanec identificirati za DDV v Sloveniji, je odvisno od tega, kakšno transakcijo (dobavo blaga ali storitve) opravi.

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), Uradni list

15

www.iracunovodstvo.eu

RS, št. 117/2006, 33/2009, 85/2009, 10/2010-UPB2, 85/2010, 13/2011-UPB3, 18/2011, 78/2011, 38/2012, 40/2012-ZUJF, 83/2012, 46/2013-ZIPRS1314-A. • Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/2006, 52/2007, 120/2007, 21/2008, 123/2008, 105/2009, 27/2010, 104/2010, 110/2010, 82/2011, 106/2011, 108/2011, 102/2012, 54/2013.

5_

Obresti od prejetega posojila Lastnik bo zaradi upokojitve zaprl d. o. o. V letu 2004 je dal posojilo svojemu podjetju in v pogodbi je napisano, da se obresti obračunajo na dan vrnitve posojila, v tem primeru 10. 10.

2014, po zakonski obrestni meri. Ali lahko obračunamo obresti za vsa leta nazaj ali je to davčno priznan strošek?

Mnenje Domnevamo, da z ›lastnikom‹ mislite na fizično osebo, zato je odgovor v nadaljevanju pripravljen za tako situacijo.

Za vprašanje, ali lahko obračunate obresti za nazaj, je treba pregledati določila Obligacijskega zakonika in sklenjene pogodbe – in ker pišete, da so bile obresti dogovorjene s pogodbo, ste torej z vidika obligacijskega prava to dolžni storiti in plačati. Ob plačilu obresti obračunate dohodnino po danes veljavni davčni stopnji na dan plačila obresti, saj se dohodki fizičnih oseb obdavčujejo na dan prejema dohodka, ne glede na to, da se nanašajo tudi na pretekla obdobja.

Za družbo z omejeno odgovornostjo veljajo pri vodenju poslovnih knjig Kodeks računovodskih načel, Zakon o gospodarskih družbah in Slovenski računovodski standardi ali Mednarodni standardi računovodskega poročanja, vsi pa temeljijo na istih temeljnih računovodskih predpostavkah, med drugim tudi zahtevi po vzporejanju prihodkov in odhodkov, torej priznavanju odhodkov v tistem obdobju, na katero se nanašajo, ne glede na to, kdaj so plačani ali kdaj je izdan račun (obračun). Zato bi bilo ne glede na pogodbeno določilo, da se obresti zaračunajo in plačajo ob vračilu obresti, treba te odhodke vračunati (uporabiti konto vnaprej vračunanih odhodkov, torej konto skupine 29) ter pripoznati odhodke v skupini 74. Te odhodke bi potem vsako leto upoštevali pri izdelavi izkaza poslovnega izida in pri sestavi davčnega obračuna. Če odhodkov obresti niste vračunali, imate zdaj računovodsko napako, ki je lahko bistvena ali nebistvena (orientirajte se po 9. točki Uvoda v SRS in Pojasnilu 4 k Uvodu v SRS). Če gre za nebistveno napako, boste obračunane stroške obresti izkazali v celoti med tekočimi odhodki, če gre za bistveno napako, pa jih boste knjižili na zmanjšanje prenesenega poslovnega izida (konto skupine 93). Ne glede na to, ali je napaka bistvena ali nebistvena, je odhodke obresti mogoče upoštevati kot davčni odhodek (če je nebistvena, med rednimi odhodki v postavki 5 obračuna DDPO, če je bistvena, pa v postavki 11.4).

Ker gre za obresti od posojila, prejetega od lastnika, je za priznavanje obresti treba upoštevati še najmanj: • določila o priznani višini obrestne mere (če je dogovorjena obrestna mera višja, del obresti ni odbitna postavka, temveč prikrito izplačilo dobička); • določila o tanki kapitalizaciji.

Ker ne poznamo konkretnih podatkov o vašem podjetju in zneskih, priporočamo, da upoštevate torej tudi ti dve merili pri presojanju, ali so obresti davčno priznan odhodek.

Za konec naj opozorimo še na eno tveganje: če v preteklih letih namenoma niste vkalkulirali obresti in jih boste tudi zdaj samo obračunali, ne pa tudi izplačali, lahko ob morebitnem davčnem inšpekcijskem pregledu inšpektor oceni, da gre za navidezni pravni posel z namenom znižanja davčne osnove, in vam zneska odhodka ne prizna. Ker ne poznamo vseh okoliščin vašega primera, smo vas zgolj želeli opozoriti na to možnost.

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Slovenski računovodski standardi, Uradni list RS, št. 118/2005 (10/2006 popr., 112/2006 popr., 90/2010 popr.). Spremembe: Uradni list RS, št. 9/2006, 20/2006, 70/2006, 75/2006, 1/2010, 2/2012.

• Pojasnilo 4 k Uvodu v Slovenske računovodske standarde (2006) – Bistvenost, Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo (11. 7. 2006).

• Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št.

117/2006. Spremembe: Uradni list RS, št. 24/2008-ZDDKIS, 125/2008, 20/2009-ZDoh-2D, 47/2009. Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 110/2009 (1/2010 popr.), 43/2010, 97/2010, 13/2011-UPB4, 32/2012.

• Zakon o dohodnini (ZDoh-2), Uradni list RS, št. 117/2006.

Spremembe: Uradni list RS, št. 33/2007. Odl. US: U-I-198/0512, 45/2007. Odl. US: U-I-260/04-28, 90/2007, 10/2008, 78/2008, 92/2008, 125/2008, 20/2009, 10/2010, 13/2010, 28/2010-UPB5, 43/2010, 51/2010-UPB6, 106/2010, 9/2011ZUKD-1, 13/2011-UPB7, 9/2012. Odl. US: U-I-18/11-10, 24/2012, 30/2012, 40/2012-ZUJF, 71/2012. Odl. US: U-I-76/1115, 75/2012, 94/2012.

• Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2), Uradni list RS, št. 117/2006. Spremembe: Uradni list RS, št. 90/2007, 56/2008, 76/2008, 92/2008, 5/2009, 96/2009, 43/2010, 59/2011, 24/2012, 30/2012, 94/2012.

6_

Proizvod za donacije V podjetju bomo izdelali proizvod (škatle), ki bo namenjen za donacijo humanitarni organizaciji. Kako to dobavo proizvoda fakturiramo?

Mnenje Menimo, da ni posebne potrebe, da izdate fakturo, če je proizvod namenjen donaciji, nikakor pa ni razloga, da se dodatno izkazujejo neki prihodki in stroški na podlagi take fakture, saj ne do enega ne do drugega ni prišlo in bi bilo to potem pravzaprav umetno povečevanje prihodkov in stroškov. Če boste fakturo že izdali, ker drugače zadeve ne boste mogli softversko izpeljati, naj bo ta kvečjemu podlaga za vpis v obračun DDV-O, knjižbe v glavni knjigi (prihodki, stroški) pa stornirajte.

Zaloga proizvodov (konto 63) se bo ob oddaji proizvoda zmanjšala, pripoznali boste poslovne odhodke v zvezi s proizvodnjo teh kartonov (konto skupine 70 ali 71). Ker ne gre za prodane poslovne učinke, priporočamo najmanj poseben analitični konto, ki ga boste tudi v davčnem obračunu

16

UNIKUM Oktober 2014 _ Strokovna mnenja IR

upoštevali kot odhodek donacij. Zmanjšanje zalog bo najbrž knjiženo na podlagi dobavnice, ki naj se glasi na to humanitarno organizacijo, ki naj vam tudi potrdi prejem proizvodov, za uveljavljanje morebitne olajšave v letni davčni napovedi pa uredite še vsa potrebna dokazila (glejte tudi Pojasnilo DURS, št. 4210-834/2006, z dne 8. 8. 2006).

Pravice do odbitka vstopnega davka za podarjeno blago nimate. Ker pa gre za vaš gotov proizvod, ne boste več popravljali vhodnih računov (tu je najbrž tudi praktično nemogoče ugotoviti pravo verigo računov, na katere se poraba za to proizvodnjo nanaša), zato boste obračunali DDV ob predaji proizvodov v humanitarne namene. Brezplačna odtujitev blaga se po 7. členu Zakona o davku na dodano vrednost šteje za uporabo blaga za neposlovne namene, za te primere pa je po 36. členu določeno, da je davčna osnova bodisi nabavna cena blaga ali lastna cena blaga. Ker gre za zalogo proizvodov, boste torej DDV obračunali in plačali od lastne cene proizvodov, tako plačani DDV pa v obračunu davka od dohodkov obravnavali kot sestavni del donacije. Skladno z navodilom za izpolnjevanje obračuna DDV (glejte Pravilnik, Priloga VIII: obrazec DDV-O) se taka dobava vpisuje v polje 11 in 21 oziroma 22.

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Slovenski računovodski standardi, Uradni list RS, št. 118/2005 (10/2006 popr., 112/2006 popr., 90/2010 popr.). Spremembe: Uradni list RS, št. 9/2006, 20/2006, 70/2006, 75/2006, 1/2010, 2/2012.

• Pojasnilo 4 k Uvodu v Slovenske računovodske standarde (2006) – Bistvenost, Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo (11. 7. 2006).

• Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2), Uradni list RS, št. 117/2006. Spremembe: Uradni list RS, št. 90/2007, 56/2008, 76/2008, 92/2008, 5/2009, 96/2009, 43/2010, 59/2011, 24/2012, 30/2012, 94/2012.

• Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), Uradni list RS, št. 117/2006. Spremembe: Uradni list RS, št. 33/2009, 85/2009, 10/2010-UPB2, 85/2010, 13/2011-UPB3, 18/2011, 78/2011, 38/2012, 40/2012-ZUJF, 83/2012, 46/2013-ZIPRS1314-A. • Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 141/2006. Spremembe: Uradni list RS, št.

52/2007, 120/2007, 21/2008, 123/2008, 105/2009, 27/2010, 104/2010, 110/2010, 82/2011, 106/2011, 108/2011, 102/2012, 54/2013.

7_

Napotitev delavcev na delo v tujino Izvajali bomo gradbeno storitev, sanacijo hidroelektrarne v Albaniji. Izvajalec je slovensko, naročnik pa švicarsko podjetje. Storitev se izvaja na nepremičnini v Albaniji.

V zvezi z izvajalci del v Albaniji nas zanima, ali je potrebna kakšna dodatna aktivnost v zvezi z zaposlenimi (dela v Albaniji bodo izvajali delavci, zaposleni pri slovenskem podjetju).

Mnenje Delodajalec lahko delavca napoti v tujino na službeno pot ali na začasno delo. Službena pot praviloma traja krajši čas.

Njeno trajanje v nobenem predpisu sicer ni omejeno. Pod-

laga za službeno pot je potni nalog. Službeno potovanje pa je časovno omejeno, ko gre za zdravstveno zavarovanje: 2. odstavek 129. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja namreč določa, da za službeno potovanje šteje potovanje, na katero je zavarovanec poslan, in traja toliko časa, kot je opredeljeno na njegovem potnem nalogu, vendar ne dlje kot 3 mesece od začetka potovanja v tujino. Če traja službeno potovanje dlje, se šteje kot napotitev na delo v tujino. To pa ne pomeni, da napotitev v tujino ni mogoča že prej (prej kot po 3 mesecih).

Delovnopravna zakonodaja Napotitev delavca na delo v tujino je mogoča (dopustna) samo, če se delavec in delodajalec o tej možnosti predhodno dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, v kateri se opredelijo delavčeve pravice in obveznosti v času napotitve (209. člen Zakona o delovnih razmerjih). Delodajalec mora zagotoviti delavčeve pravice glede na delovno-pravno zakonodajo v državi, v katero je delavec napoten, zagotovljeni morajo biti minimalni pogoji za delo in zaposlitev (preverite ureditev v nacionalnih predpisih in splošno veljavnih kolektivnih pogodbah v državi, v kateri delavec opravlja delo). Glede na to, da izvajate gradbene storitve, preverite tudi albansko zakonodajo na področju varstva pri delu.

Socialno zavarovanje – vključitev v obvezna socialna zavarovanja Podlaga zavarovanja za napotene delavce je 002 – detaširani delavci (in ne klasična podlaga delovnega razmerja 001). Sprememba podlage zavarovanja je obvezna, če bo delo v tujini neprekinjeno trajalo več kot 3 mesece. Tako delavec ostane zavarovan v državi osnovne zaposlitve, kar pomeni, da še naprej plačuje prispevke v sistem socialne varnosti v tej državi – torej Sloveniji. Od Zavoda za zdravstveno zavarovanje delavec pridobi obrazec A1, iz katerega je razvidno, da prispevke za obvezna socialna zavarovanja plačuje v matični državi, in jih ni treba plačevati v državi napotitve.

Le če bi napotitev trajala dlje (npr. več kot 2 ali 3 leta), se mora napoteni delavci vključiti v zavarovanje države, kjer opravlja delo.

Veliko koristnih napotkov boste našli tudi na spletni strani ZZZS, www.zzzs.si/zzzs/internet/zzzs.nsf/o/21BF93B0718511 D3C125728000325C2D. Davčna obravnava dohodka – prispevki za socialno varnost in akontacija dohodnine Skladno z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost se kot osnova za plačilo prispevkov v Sloveniji upošteva plača, ki bo jo delavec prejel za enaka dela v Sloveniji. To je običajno nižji znesek plače, kot jo za delo v tujini prejme delavec. Predlagamo, da se že v pogodbi o zaposlitvi navedeta oba zneska: znesek, ki bi ga za opravljanje enakih del prejel delavec v Sloveniji, in dodatek, ki ga prejme za delo v tujini.

Nadalje se tudi osnova za plačilo prispevkov za socialno varnost razlikuje od osnove za plačilo akontacije dohodnine.

Osnova za plačilo akontacije dohodnine je namreč znesek, ki ga delavec dejansko prejme za svoje delo v napoteni državi.

Po sporazumu o izogibanju dvojnemu obdavčevanju z Albanijo Slovenija odpravlja dvojno obdavčevanje dohodka z metodo navadnega odbitka. To pomeni, da oseba plača akontacijo dohodnine v Albaniji po albanski zakonodaji (pri tem se upoštevajo prispevki, ki se obračunajo in plačajo v

www.iracunovodstvo.eu

Sloveniji). Pri obračunu plače v Sloveniji se izračunana akontacija dohodnine primerja z že plačano akontacijo v Albaniji in se samo še doplača morebitna razlika.

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Konvencija med vlado Republike Slovenije in svetom ministrov Republike Albanije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, Uradni list RS, št. 29/2009 MP, št. 7/2009.

• Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Uradni list RS, št. 21/2013.

• Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, Uradni list RS, št. 79/1994, z vsemi spremembami.

• Navodila ZZZS.

8_

Delo upokojencev Upokojenec ima dopolnilno dejavnost na kmetiji in je edini nosilec dejavnosti (otroci niso člani njegovega gospodinjstva), katastrski dohodek ima 146 evrov, ima pa še dejavnost torklje; problem je v tem, da je leta 2011 vstopil v sistem DDV in kupil napravo za stiskanje oljk (brez DDV), želi pa nadaljevati dejavnost. Ali ima ta oseba sploh lahko še torkljo?

Imamo pa tudi take upokojence, ki so prokuristi in si izplačujejo delo po pogodbi o prokuri (ne pa po pogodbi o delu upokojencev). Ali je to prav oziroma kako (do kolikšnih omejitev) in na kakšni podlagi lahko delajo upokojenci, ne da bi bili kakorkoli prikrajšani pri svoji pokojnini?

17 godbi civilnega prava ne vpliva na uživanje pokojnine, prav tako ni zakonsko omejeno število ur dela po taki pogodbi.

Glede sklenitve vrste pogodbe presojate po vsebini dela, ki ga upokojenec opravlja.

Upokojenec – začasno ali občasno delo upokojencev Z novelo zakona o urejanju trga dela (27.a člen) lahko s 1.

7. 2013 naročnik z upokojencem sklene pogodbo za opravljanje začasnega oziroma občasnega dela. Delodajalec mora pri tem voditi dnevno evidenco prihoda in odhoda. Upokojenec lahko delo opravlja največ 60 ur v koledarskem mesecu.

Neizkoriščenih ur ne more prenašati v naslednji koledarski mesec. Urna postavka ne sme biti nižja od 4,20 evra, letni dohodek pa ne sme presegati 6.300,00 evrov. Naročnik mora biti pozoren na omejitve števila ur opravljenega začasnega ali občasnega dela v posameznem koledarskem mesecu glede na število zaposlenih delavcev v podjetju (4. odstavek 27c. člena).

Osnova za izračun 25-odstotne akontacije dohodnine je dohodek, zmanjšan za 10 odstotkov normiranih stroškov.

Delodajalca bremeni plačilo PIZ v višini 8,85 odstotka bruto dohodka in pavšalni prispevek za zdravstveno zavarovanje, ki je v letu 2013 znašal 4,55 evra na mesec. Delodajalca bremeni tudi posebna dajatev od dohodkov za občasno delo upokojenca v višini 25 odstotkov. Delodajalec, ki je plačnik davka, mora na dan izplačila dohodka za začasno ali občasno delo upokojenca davčnemu organu dostaviti obrazec REK-2.

Na zbirnem obrazcu REK-2 izplačevalec izbere vrsto dohodka 1516 (Dohodek iz začasnega ali občasnega dela upokojencev), na individualnem obrazcu REK pa vrsto dohodka 1230 (Preostali dohodki iz drugega pogodbenega razmerja). Več si lahko preberete v pojasnilu DURS, št. 4250-2369/2013-1 01610-501, z dne 4. 6. 2013, in dodatnem pojasnilu DURS, št.

4210-6544/2013, z dne 31. 7. 2013.

Mnenje Upokojenec, ki je zgolj družbenik v družbi in prokurist (ne pa hkrati tudi njen direktor), lahko prejema pokojnino in ostane zavarovan kot upokojenec (tudi v letu 2014). Za delo v družbi kot prokurist si lahko izplačuje dohodke po pogodbi o prokuri, pri čemer ni omejitve glede višine nagrade, ki jo prejema, in višina dohodka ne vpliva na pokojnino. Dohodek prokurista, ki je pooblaščen za zastopanje družbe, se po ZDoh-2 šteje za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja.

Med te dohodke se štejejo tudi izplačila za povrnitev stroškov v zvezi z opravljanjem dela (npr. potni stroški). Več o tem si lahko preberete v pojasnilu DURS, št. 4210-5839/2011, z dne 15. 4. 2011. Če bi bil upokojenec družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba gospodarske družbe, pa bi se moral ne glede na dohodke, ki jih prejema iz tega naslova, vključiti v obvezno zavarovanje in začeti sam plačevati prispevke, pravica do prejemanja pokojnine pa mu začasno preneha (1. odstavek 16. člena ZPIZ-2).

Ima pa upokojenec tudi druge možnosti dela v podjetju, in sicer: Upokojenec – dohodek na podlagi drugega pogodbenega razmerja ZPIZ-2 dopušča možnost, da osebe tudi po upokojitvi opravljajo delo na podlagi drugega pravnega razmerja (kot so na primer podjemne pogodbe in druge pogodbe civilnega prava, na primer avtorska pogodba). Višina prejemka po po-

Uporabljena in veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) v času izdaje strokovnega mnenja: • Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), Uradni list RS, št. 96/2012.

• Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Uradni list RS, št.

42/2006, 10/2008, 68/2008, 42/2009, 33/2011, 91/2011, 32/2012, 57/2012, 82/2013.

• Zakon o urejanju trga dela, Uradni list RS, št. 80/2010, 21/2013, 63/2013.

• Zakon o dohodnini (ZDoh-2), Uradni list RS, št. 117/2006, z vsemi spremembami.

• Pojasnilo DURS, št. 4210-5839/2011, z dne 15. 4. 2011 • Pojasnilo DURS, št. 4250-2369/2013-1 01-610-501, z dne 4.

6. 2013.

• Pojasnilo DURS, št. 4210-6544/2013, z dne 31. 7. 2013.

ROKOVNIK

18

Da ne pozabim:

10. nov.

15. nov.

POZOR! Preverite ustreznost sprememb vaših odhodkov financiranja.

PRAVNE OSEBE:

FIZIČNE OSEBE (s.p.):

Akontacija davka od dohodkov pravnih oseb 10/2014 Statistika finančnih računov - III. četrtletje 2014

Akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti 10/2014

Intrastat poročilo

Obračun prispevkov za socialno varnost za zavezance

EURIBOR

na dan 16.9.2014

na dan 22.10.2014

3-mesečni

0,081

0,084

6-mesečni

0,187

0,187

12-mesečni

0,346

0,341

ETN - poročanje o prodajah in najemih, sklenjenih v preteklem mesecu

18. nov.

Zadnji rok za izplačilo plač in prispevkov

20. nov.

Rekapitulacijsko poročilo 10/2014 in hkrati DDV-O 10/2014 Banka Slovenije - poročilo: BST, KRD, DVP, SN-T

21. nov.

AJPES - večstranski pobot medsebojnih obveznosti

28. nov.

DURS - obračun in plačilo DDV 10/2014 Poročilo o dobavah (76.a člen) 10/2014 Predložitev obračuna in plačilo davka na finančne storitve

30. nov.

Banka Slovenije - SKV DURS - zahtevek za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov

Vir: EURIBOR, The benchmark rate of the Euro money market. http://www.euribor-ebf.eu/euribor-org/euribor-rates.html (23.10.2014)

Plačila v gotovini

Variabilni del priznane obrestne mere OKT. 2014

Najvišji znesek plačila za dobavljeno blago in storitve, ki ga sme pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost, plačati z gotovino po ZDavP-2*

420 EUR

Najvišji dovoljeni znesek prejema gotovinskega plačila za pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost prodaje blaga in storitev v RS po ZPPDFT**

5.000 EUR

* 36. čl. Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2 ** 37. čl. Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma - ZPPDFT

EUR

USD

JPY

GBP

CHF

Do vključno 1 meseca

0,00600 %

0,15200 %

0,08357 %

0,50788 %

-0,00300 %

Do vključno 3 mesecev

0,08200 %

0,23260 %

0,11643 %

0,56431 %

0,00300 %

Do vključno 6 mesecev

0,18100 %

0,32470 %

0,16786 %

0,71331 %

0,05740 %

Višina predpisane obrestne mere zamudnih obresti

12 mesecev

0,33800 %

0,57760 %

0,31829 %

1,05900 %

0,16540 %

Obdobje od 1.7.2014 do 31.12.2014

Pravilnik o priznani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 141/06, 52/07) Vir: Ministrstvo za finance RS http://www.durs.gov.si/si/aktualno/obrestne_mere_za_obresti_na_ posojila_med_povezanimi_osebami_na_podlagi_pravilnika_o_priznani_obrestni_meri/ 23.10.2014)

Vrsta izplačila za

8,15 %

Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 50/2014, 4.7.2014)

Prejemki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/2006 in 76/2008)

SEPT. 2014

Za delavce po KP za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 92/2013, 16/2014, 59/2014)

PREHRANA MED DELOM

Če delavec dela vsaj štiri ure na dan 4,90 EUR. V primeru, da delavec dela 11 ur ali več na dan - 0,76 EUR za vsako dopolnjeno uro nad 8 ur.

Prisotnost na delu štiri ure ali več - do 6,12 EUR na dan; če je delojemalec na delu prisoten 10 ur ali več - do 6,12 EUR na dan + 0,76 EUR za vsako dopolnjeno uro prisotnosti na delu po osmih urah prisotnosti na delu.

PREVOZ NA DELO IN Z DELA

Najmanj v višini 70% cene najcenejšega javnega prevoza; Če ni možnosti uporabe javnega prevoza, v višini 0,18 EUR oz. v višini, ki jo določa Uredba za vsak polni kilometer razdalje med bivališčem, določenim v pogodbi o zaposlitvi, do sedeža delodajalca oziroma do mesta opravljanja dela.

Za najmanj 1 km poti - cena javnega prevoza; Če se iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javni prevoz - do 0,18 EUR na km razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela.

DNEVNICE ZA SLUŽBENA POTOVANJA V SLOVENIJI

Nad 6 do 8 ur 6,20 EUR. Nad 8 do 12 ur 8,50 EUR. Nad 12 ur 17,00 EUR. Če stroški prenočevanja vključujejo plačilo zajtrka, se znesek dnevnice zmanjša: - pri službenem potovanju nad 8 do 12 ur za 15%; - pri službenem potovanju nad 12 do 24 ur za 10%.

Nad 12 do 24 ur do 21,39 EUR. Nad 8 do 12 ur do 10,68 EUR. Nad 6 do 8 ur do 7,45 EUR. Če stroški prenočevanja vključujejo plačilo zajtrka, se znesek dnevnice, ki se ne všteva v davčno osnovo, zmanjša: - pri službenem potovanju nad 8 do 12 ur za 15%; - pri službenem potovanju nad 12 do 24 ur za 10%.

PREVOZ NA SLUŽBENEM POTOVANJU

V skladu z zgornjim zneskom Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo.

Do višine dejanskih stroškov; za prevoz z lastnim prevoznim sredstvom - kilometrina do 0,37 EUR na km.

TERENSKI DODATEK

4,00 EUR na dan.

Do 4,49 EUR na dan, pod pogojem, da delavec najmanj dva dni zaporedoma dela in prenočuje izven kraja običajnega prebivališča ali izven sedeža delodajalca.

NADOMESTILO ZA LOČENO ŽIVLJENJE

Nadomestilo za ločeno življenje se lahko določi v pogodbi o zaposlitvi delavca pod pogoji in v znesku, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, kot to določa vsakokratni podzakonski predpis.

Do 334 EUR na mesec, pod pogojem, da delavec zaradi službenih potreb v času delovnih obveznosti prebiva ločeno od svoje družine.

JUBILEJNA NAGRADA

Pri zadnjem delodajalcu*: Za 10 let delovne dobe: v višini 30% povp. mes. plače zaposlenih v RS za pretekle tri mesece - 457,40 EUR*.

Za 20 let delovne dobe: v višini 50% povp. mes. plače zaposlenih v RS za pretekle tri mesece - 762,33 EUR*.

Za 30 let delovne dobe: v višini 70% povp. mes. plače zaposlenih v RS za pretekle tri mesece - 1.067,26 EUR*.

Za 10 let delovne dobe: 460 EUR. Za 20 let delovne dobe: 689 EUR. Za 30 let delovne dobe: 919 EUR. Za 40 let delovne dobe: 919 EUR.

ODPRAVNINA OB UPOKOJITVI

V višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece 3.049,32 EUR** oz. v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to zanj ugodneje.

Do 4.063 EUR.

REGRES ZA LETNI DOPUST

797,04 EUR za leto 2014; Najvišji znesek brez prispevkov 1.061,85 EUR**

SOLIDARNOSTNA POMOČ

- V primeru smrti delavca v višini ene povprečne mesečne plače na zaposlenega v RS za pretekle tri mesece 1.524,66 EUR**.

- V primeru smrti ožjega družinskega člana, ki ga je delavec vzdrževal, v višini polovice povprečne mesečne plače na zaposlenega v RS za pretekle tri mesece 762,33 EUR**.

- Na predlog reprezentativnega sindikata v višini ene povprečne mesečne plače na zaposlenega v RS za pretekle tri mesece v primeru težje invalidnosti, ki je posledica nesreče pri delu ali poklicne bolezni in zaradi katere je delavcu priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu ali pravica do krajšega delovnega časa od polnega (1.524,66 EUR**).

- Delodajalec lahko delavcu izplača solidarnostno pomoč v višini ene povprečne mesečne plače na zaposlenega v RS za pretekle tri mesece (1.524,66 EUR**) v naslednjih primerih: • neprekinjene bolezni, ki traja najmanj šest mesecev, • elementarne nesreče, ki je prizadela delavca.

* Jubilejne nagrade presegajo znesek, ki ga določa Uredba, zato se izplačajo največ v višini neobdavčenih zneskov. ** Podatki so izračunani na podlagi neuradnih podatkov, objavljenih na straneh Statističnega urada Republike Slovenije (www.stat.si).

- v primeru smrti delojemalca ali njegovega družinskega člana, do višina 3.443,00 EUR; - v primeru težje invalidnosti ali daljše bolezni delojemalca ter elementarne nesreče ali požara, ki prizadene delojemalca, do višine 1.252,00 EUR

PRILOGA PLUS

OKTOBER 2014 _ 10

KRATEK SEMINAR:

04. november - KP 11. november - NG 13. november - LJ 14. november - KR 17. november - CE E-vročanja in DDV spremembe (mag. Tanja Urbanija) 06. november - KR 10. november - CE 11. november - NG 26. november - LJ E-račun od izdaje do prejema (mag. Tanja Urbanija) Več na: www.iracunovodstvo.eu

E-RAČUN Vsebinsko je namen uvedbe e-računa (elektronskega računa) znižanje stroškov administriranja predvsem pri proračunskih uporabnikih, seveda pa tudi za gospodarski sektor. Ta cilj je dosežen takrat, ko račun prejmemo, obdelujemo (plačilo, knjiženje …) in nazadnje tudi hranimo v elektronski obliki. Projekt e-računa tako pri proračunskih uporabnikih kot tudi v gospodarskem sektorju ne pomeni samo faze, ko bomo izdali račun v elektronski obliki, temveč še mnogo več.

PRILOGA PLUS

2

E-RAČUN

_ Tanja Urbanija

E-račun ni račun, sestavljen v kakem računovodskem programu, natisnjen in nato skeniran, na primer v format .pdf in poslan po elektronski pošti. To je klasičen papirnati račun, le da je namesto prek Pošte Slovenija (ali DHL ali kake druge hitre pošte) poslan po elektronski pošti (e-mailu). E-račun je račun, izdan v standardni elektronski obliki skladno s tehničnimi in drugimi pogoji, ki so določeni s posebnimi predpisi, in enakovredno zamenjuje račun v papirni obliki, ki ga izdajatelj računa posreduje prejemniku računa za opravljeno storitev ali dobavljeno blago.

I

zraz elektronski račun (e-račun) ni nič novega. Z vidika DDV vemo, da se mora prejemnik strinjati s prejemanjem e-računov.

Zakonodaja o DDV in direktiva sta glede e-računa zelo ohlapni. Standard in oblika zapisa računa sta poljubna. Pri e-računu za namene DDV ni zahteve, da mora imeti račun elektronski podpis. Zagotovljena mora biti pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa do konca obdobja hrambe.

Zakonodaja o DDV torej daje zelo ohlapna pravila in v njihovih okvirih je standard za e-račun lahko poljuben. Poznamo več kot 300 različnih standardov.

E-račun v luči sprememb s 1. 1.

2015 je nekaj drugega. V tem primeru je natančneje določeno, kaj in kakšen mora biti e-račun. Standard je eSlog, ki je slovenski standard in ga tujci ne poznajo. Format zapisa je .html. E-račun mora biti v tem primeru podpisan s kvalificiranim digitalnim potrdilom enega od štirih izdajateljev (Hacom, Sigenca, ACNLB in Poštarca).

E-račun bo moral imeti vizualizacijo v formatu .pdf.

Iz tega že vidimo, da je med obema e-računoma precejšnja razlika.

E-račun za namene po 1. 1. 2015 je veliko ožje definiran. Račun v standardu eSlog bo ustrezen tudi za davčne namene in ni v nasprotju s tem, kar zahteva zakonodaja o DDV.

Kaj bo v e-obliki Elektronska oblika se ne nanaša le na račun, temveč na vse doku-

mente, ki so po vsebini račun ali ga dopolnjujejo. To pomeni, da bodo morali biti v elektronski obliki poleg običajnega računa tudi račun za predplačilo, specifikacija k računu, račun, ki ga izda kupec v imenu in za račun prodajalca, prodajalca, zahtevek ipd.

v elektronski obliki bodo morali biti poleg običajnega računa tudi račun za predplačilo, specifikacija k računu, račun, ki ga izda kupec v imenu in za račun prodajalca, prodajalca, zahtevek ipd.

Kdo mora izdati/prejeti e-račun Proračunski uporabniki: Proračunski uporabniki (tisti, ki imajo šifro posrednega ali neposrednega proračunskega uporabnika – register je dostopen na www.ujp.gov.si/dokumenti/dokument.asp?id=316) si bodo morali od 1. 1. 2015 obvezno izstavljati izključno e-račune. To ne bo veljalo le za račune, temveč tudi za zahtevke. Šola bo morala izstaviti pristojnemu ministrstvu za kritje stroškov zahtevek v elektronski obliki. Zadeva bo delovala prek enotne vstopne in izstopne točke Uprave Republike Slovenije za javna plačila (UJP). Namesto na pošto boste izdane račune (zahtevke) poslali na

UJP. Navadne papirnate račune bodo lahko proračunski uporabniki izdali na primer končnim potrošnikom in tistim, ki niso proračunski uporabniki.

Prejeti računi bodo morali biti vsi v elektronski obliki, ne glede na status izdajatelja računa (velja tako za izdajatelja, ki je proračunski uporabnik, kot za izdajatelja iz ›gospodarskega‹ sektorja).

Izdani računi bodo delno v elektronski, delno v papirnati obliki. Proračunski uporabnik ne more prisiliti uporabnika, ki ni proračunski uporabnik, k uporabi elektronskega računa. Zato bo del računov v papirnati in del v elektronski obliki. Kadar je kupec proračunskega uporabnika fizična oseba, se lahko izdajatelj in prejemnik dogovorita, v kakšni obliki naj bo račun. Pri šolah in vrtcih bodo to računi za šolnine, oskrbnine, katerih prejemniki so starši, ki niso proračunski uporabniki, in je zato račun lahko v papirnati obliki.

Lahko pa bo tak račun izdan tudi v elektronski obliki. V tem primeru se mora prejemnik (velja enako za fizično osebo ali na primer za d. o. o.) strinjati s prejemom e-računa in vam mora sporočiti, kam mu pošljite e-račun. Oblika e-računa v smislu standarda in zapisa je lahko taka, kot se uporablja za poslovanje med proračunskimi uporabniki.

Ker elektronski račun prinaša prihranke, boste gotovo želeli, da čim več kupcev, ki so na primer fizične osebe (niso proračunski uporabniki), dobi račun v elektron-

3

www.iracunovodstvo.eu

ski obliki. Najlaže je to definirati ob vpisu oziroma v fazi, ko k vam pride nova stranka. Zato svetujemo, da pregledate svoje obrazce in dodate ustrezne podatke za elektronski račun in (potrditveno) polje, s katerim se prejemnik strinja s prejemom e-računa, in za naslov, kamor mu račun dostavite (v e-banko ali kam drugam).

Finci imajo v tem delu take izkušnje, da so stranke (fizične osebe) začele plačevati račune pred zapadlostjo in so se težave z izterjavo zmanjšale. To je izkušnja ene države, ki pa ne pomeni nujno, da bo pri nas enako. Na splošno velja (podobne izkušnje ima tudi Durs), da določen delež ljudi plača, ko je treba plačati, če le zmore. Tisti, ki so problematični (izterjava), pa bodo verjetno ostali problematični, ne glede na obliko izdanega računa.

›Gospodarski sektor‹: V ta sklop spadajo vsi, ki niso proračunski uporabniki. Zanje ni obveze, da morajo od 1. 1. 2015 prejemati račune le v elektronski obliki. To pomeni, da bodo lahko prejeti računi v papirnati ali elektronski obliki. Velja tudi opozoriti, da izdajatelj – proračunski uporabnik – ne more prisiliti prejemnika iz gospodarskega sektorja, da prejme e-račun. Dejansko se mora izdajatelj, ki je proračunski uporabnik, dogovoriti s prejemnikom, ki je iz gospodarskega sektorja, v kakšni obliki mu lahko izda račun. Če pogledamo vse skupaj, ugotovimo, da bo imel gospodarski sektor del prejetih računov v papirnati obliki, del pa v elektronski obliki. Če spadate v gospodarski sektor, pa boste morali od 1. 1. 2015 prejemnikom, ki so proračunski uporabniki, izdajati račune le v elektronski obliki. Za druge prejemnike oblika računa ni predpisana. Če jim boste želeli izdati e-račun, se boste morali o tem vnaprej dogovoriti. Tudi pri izdanih računih bo del računov v papirnati obliki, del pa v elektronski. Kakšno bo to razmerje, je odvisno od tega, ali so med vašimi prejemniki računov proračunski uporabniki ali ne. Če je vsaj kakšen prejemnik proračunski uporabnik, boste morali najmanj njemu izdati e-račun, vsem drugim pa boste lahko izdajali papirnate račune. V

praksi je precej verjetno, da bodo ›večji‹ prejemniki s poslovnega vidika zahtevali e-račune, čeprav za to ne bo zakonske podlage. To je stvar pogajanj in sprememb, ki se dnevno dogajajo.

To jasno kaže, da bo od 1. 1.

2015 zaveza za e-račune vplivala na širši krog, ne le na proračunske uporabnike, in da bodo imeli tako proračunski uporabniki kot tudi gospodarski sektor del računov v papirnati, del pa v elektronski obliki.

Prijava za e-račune Kot proračunski uporabnik se morate najprej prijaviti pri UJP, da izstavljate račune v elektronski obliki. Na vstopni strani UJPnet izpolnite vlogo, kot je prikazano na sliki:

Povedano je prikazano še v preglednici: izdajatelj računa

prejemnik računa PU

GS

PU

e-račun

papirnati ali e-račun

GS

e-račun

ni predpisano

Legenda: PU - proračunski uporabnik GS - gospodarski sektor

Iz preglednice je razvidno, da bodo proračunski uporabniki od 1.

1. 2015 prejemali račune samo še v elektronski obliki. Če bo račun v papirnati obliki, bo prejemnik (ne izdajatelj takega računa) sankcioniran s plačilom globe. Zato bodo proračunski uporabniki tisti, ki bodo poganjali razvoj e-računa v praksi. Zaradi njih bo tudi zaživela uporaba e-računa. Ko bo proračunski uporabnik izdal račun nekomu iz gospodarskega sektorja (d. o. o., d. d., s. p.), se bo lahko z njim dogovoril za elektronsko ali papirno obliko. Prav zato, ker bodo verjetno proračunski uporabniki želeli izdajati elektronske račune, bo ta oblika postala širše uporabna.

Primer: Janez, d. o. o., bo januarja 2015 izdal račun proračunskemu uporabniku Javni zavod A. Janez, d. o. o., bo moral v skladu s 26. členom ZOPSPU izdati e-račun.

Presečni datum bo 1. 1. 2015, ne glede na to, na katero obdobje se račun nanaša. Če bo izdajatelj (npr. Janez, d. o. o., iz namišljenega primera) izdal račun kljub temu v papirnati obliki, bodo prejemnika doletele kazenske sankcije.

Vloga velja lahko hkrati tako za izdajanje kot tudi za prejemanje e-računov. Vlogo lahko oddate po pošti, osebno ali pošljete skenirano po elektronski pošti pristojni enoti UJP. Vlogo mora podpisati in žigosati zastopnik proračunskega uporabnika (ne more je zanj na primer oddati računovodski servis). Brez tega koraka proračunski uporabnik ne more niti izdajati niti prejemati e-računov. Ta korak predstavlja pogodbeno razmerje med proračunskim uporabnikom in UJP.

Vloga velja lahko hkrati tako za izdajanje kot tudi za prejemanje e-računov. Vlogo lahko oddate po pošti, osebno ali pošljete skenirano po elektronski pošti pristojni enoti UJP. Gospodarski sektor v delu prijav nima tako točno določenega koraka. Na strani Bankarta, na povezavi www.bankart.si/si/ponudba/simp/ register-e-racunov/, je objavljen seznam izdajateljev e-računov, ki pa nima posebne praktične vrednosti. Na tem seznamu je veliko gospodarskih subjektov, ki ne izdajajo računov v e-obliki. Praktična

4 težava je v tem, da v času pisanja tega prispevka ne obstaja centralni register, kjer bi bili le subjekti, ki dejansko izdajajo e-račune. Idealno bi bilo, če bi ta register omogočal tudi direktno povezavo, na kateri bi označili, od koga želimo prejeti račun v elektronski obliki namesto v papirni. V idealnih razmerah bi sistem lahko deloval na podoben sistem kot Facebook, a žal trenutno ni tako. Če imate svojo spletno stran, je zelo koristno, če na njej objavite, da izdajate e-račune, in omogočite tudi prijavo na e-račune. Gospodarski sektor na UJPnet ne prijavlja ničesar.

Kje in kako oblikujemo izdani račun Kako zadevo praktično izvesti? Če vam vaš obstoječi program za izdajanje računov omogoča tudi izstavljanje elektronskih računov, ste že skoraj na konju, drugače pa boste morali kupiti (dokupiti) ustrezen program. V naslednjem koraku se boste morali odločiti, kje oziroma kdo bo izstavljal elektronske račune, saj bo ta oseba potrebovala ustrezno tehnično opremo, če je še nima. V idealnih razmerah – to naj bi vsaj bil namen elektronskega računa – se tak račun tudi poveže z drugimi vašimi programi, če so seveda med seboj kompatibilni, tako da dobite podatke tudi za knjiženje in vse druge možne analize.

Pošiljanje Na pošiljanje E-računov morate gledati enako kot na pošiljanje računov po pošti. Pri pošiljanju na primer prek Pošte Slovenije verjamete in zaupate, da vaše pošte poštar ne bo odprl, ne bo dal vanjo kaj drugega, niti ne bo kakorkoli spremenil vsebino. Prav tako poštarju verjamete, da je sposoben dostaviti pošto na katerikoli naslov v določenem roku in da vas bo obvestil, če pošiljke ne bi mogel vročiti. Enak cilj morate zasledovati pri pošiljanju e-računov. Zakaj na to posebej opozarjamo? Ker je pri proračunskih uporabnikih zadeva zelo preprosta, saj bo UJP (Uprava RS za javna plačila) prevzel vlogo opisanega poštarja. Gospodarski sektor pa si mora poštarja najprej izbrati in skleniti z njim pogodbo.

UNIKUM Oktober 2014 _ Priloga plus _ E-RAČUN

Za gospodarski sektor: Z gospodarskim sektorjem mislimo kogarkoli, ki ni proračunski uporabnik (d. o. o., s. p., d. d.). Gospodarski sektor ne more za poštarja izbrati UJP, saj je ta namenjen le proračunskim uporabnikom.

Funkcijo poštarja za gospodarski sektor lahko v tem delu prevzame banka, drug ponudnik, ki omogoča storitev prenosa (npr. ZZI, Panteon, Soft, Mikrografija, Pošta Slovenije, Settce, BASS, EIUS …). Nekateri ponudniki programske opreme (npr. program za izdajanje računov) so se že povezali z ustreznimi ponudniki prenosnega omrežja (poštarji) in prenos bo omogočen skoraj neposredno iz programa za izdajanje računov. Gospodarski sektor si med seboj lahko celo pošilja račune naravnost na poštni naslov (e-mail), česar pa ne priporočamo.

V praksi se že dogajajo zlorabe in kak ›nepridiprav‹ se kmalu lahko postavi vmes. To pomeni, da dobite račun od ›nepridiprava‹, čeprav mislite, da ga od izdajatelja, s katerim delate. Najpogosteje se to ugotovi v fazi plačevanja, ko navedena številka transakcijskega računa na računu ni enaka številki, ki jo ima vaš pošiljatelj. Za poštarja si lahko izberete tudi več ponudnikov (enako kot imate lahko odprt TRR pri različnih bankah). Če je doslej tajnica pošiljala vaše izdane račune, boste poslej morali razmisliti tudi o tem, kdo bo dobil dostop do poštarja. Če boste za poštarja izbrali banko in hkrati ne boste želeli, da oseba, ki pošilja račune, vidi vaš celoten promet na TRR, ji boste dali dostop samo za pošiljanje računov. Če boste imeli poštarja v okviru programa za izdajanje računov, vam odpade težava, kako osebi, ki pošilja račune, omejiti dostop do podatkov, za katere ne želite, da jih vidi. Kot vidite, je dilem kar veliko, zato si le vzemite čas in temeljito premislite o vsem.

Za proračunske uporabnike: Za prenos pri proračunskih uporabnikih je zadolžen UJP, ki ima funkcijo poštarja. Pošiljanje računov naravnost na elektronski naslov proračunskemu uporabniku ni dovoljeno, saj je za slednje prav UJP enotna vstopna in izstopna točka. To pomeni, da se vsi izdani

računi pošljejo prek UJP in vsi prejeti računi pridejo do prejemnika (ki je proračunski uporabnik) prek UJP. To dalje pomeni, da bo morala imeti oseba, zadolžena za izdajanje računov, če bo želela izdane račune tudi poslati, ustrezno pooblastilo za dostop do UJPnet. Pri tem razmislite, kakšen obseg pooblastil ji boste dali (samo za oddajo računov ali tudi za plačevanje ali za kaj drugega). In že se tudi pri proračunskih uporabnikih ustavimo na točki, kakšna pooblastila naj ima ta oseba oziroma do česa ima dostop.

Prenos računov od gospodarskega sektorja do proračunskega uporabnika in obratno: Kako bo prišel račun od izdajatelja, ki spada v gospodarski sektor, do prejemnika, ki je proračunski uporabnik? Če bo pošiljatelj računa izbral ponudnika oziroma poštarja, ki ima sklenjeno pogodbo z UJP, bo izdani račun prišel do UJPnet in od tam v mapo prejetih e-računov naslovnika, ki je proračunski uporabnik.

Kako bo prišel račun od proračunskega uporabnika do prejemnika, ki je iz gospodarskega sektorja? Izdajatelj bo oddal račun na UJPnet. V naslednjem koraku bo UJP dostavil račun poštarju, ki ga je izbral prejemnik računa. Prejemnik bo dobil račun tja, kamor je izbral, da ga želi prejeti (na primer v elektronsko banko, v predal pri ponudniku prenosa e-računov, neposredno na e-mail …).

Vloga računovodskih servisov Predvsem se moramo znajti in poiskati ravnovesje med tem, kar ponudimo in koliko je stranka pripravljena za to plačati. Tako kot računovodski servis lahko opravlja plačilni promet za svojo stranko, lahko v imenu stranke tudi izstavlja račune in jih pošilja. Za manjše stranke, ki so doslej pisale račune na primer v Excelu ali Wordu, je to gotovo ceneje, kot da bi kupili celoten program za izdajanje računov.

Seveda lahko taka stranka koristi tudi storitev banke, kjer oblikuje in pošlje račun. Vendar ima nato servis spet ročno delo s knjiženjem.