bilten fbs 6 sreda, 20. oktober 2010
uvodnik
tekmovalna predstava
Gledališče je raj ...
Oliver Frljić in igralci
Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Ines Voršič Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si
4 bilten fbs 06
Zato hodimo v gledališče. Vsakodnevna rutina utruja, stresne situacije najedajo živčni sistem, naporna družina povzroča glavobole, dolgočasna predavanja dajejo občutek lakote. Zato hodimo v gledališče. V svetem hramu kulture se začnejo nebesa, začne se raj. Pred vhodnimi vrati gledališča umremo in z naslednjim korakom vstopimo v raj. Korak postane lahkotnejši, telo prožnejše, gibi elegantnejši in dovršeni, vid ostrejši, dotik čutnejši kot kdaj koli. Nihče se med seboj ne pozna, a vsi čutimo enako. Čutimo neustavljivo željo po kulturi, po vonju gledaliških desk, po zgodbi. Hočemo dobre zgodbe, slabe zgodbe, razumljive, nerazumljive, težko dojemljive, provokativne, otročje, smešne, mračne, vulgarne, življenjske, nadrealistične zgodbe. Ste se kdaj vprašali, zakaj dejansko ljudje hodimo v gledališče? Zato, ker tam vidimo vse, o čemer v resničnem življenju sanjamo. Vsaka zgodba so uresničene sanje nekoga, vsaka vloga je nekdo izmed nas. Le tam si lahko navdušen nad smrtjo, se smejiš največjim izprijenostim, zaničuješ zasluženo srečo in obtožuješ pošteno delo. V gledališču si lahko to, kar si, ali pa to, kar želiš biti. Ni navadnih in nenavadnih ljudi, dobrega ali slabega okusa, pravega ali napačnega mnenja. So samo predstave, ki uresničujejo naše dolgo sanjane sanje. Vsi smo enaki, le naše sanje so različne. In vsaka zgodba je (za nekoga) dobra in vsaka predstava vrhunska. Zato hodimo v gledališče. Ker tam dobimo tisto, kar dejansko želimo. Ker ni meja in okvirov, je le zrak, prepojen s svobodo. Zato hodimo v gledališče. Ker je tam vsega v izobilju, vsi so prijazni, vsak je sprejet, nihče ni izobčen, nikoli ničesar ne zmanjka, ni dolžnosti, ni pravic. Dobite lahko samo rajski užitek. To je vse. Zato hodimo v gledališče. Viktorija Aleksovska
ŽIGA KORITNIK
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!
Pokrovitelji
Ponavljanje iste zgodbe Uprizoritev Oliverja Frljića se ubada z mednacionalnimi spori nekdanje Jugoslavije in s trenutnimi odnosi med državami Balkana. Opozarja, da se odnosi niso spremenili ali omilili, ampak so spori še vedno močno prisotni in se manifestirajo tako na področju politike kot na osebni ravni. Nacionalne težave bivše države nakaže že v uvodnem prizoru s spečimi glasbeniki, ki se prebujajo ob igranju nekdanje himne Hej, Slovani. Konec prizora zaključi s pobojem; Primož Bezjak vzame strelno orožje in ubije svoje kolege. Nato v vlogi Hrvata grdo ozmerja Slovence z grobimi izrazi, kot so »pičke slovenaćke«, pa tudi z bolj argumentiranimi in zgodovinsko obarvanimi obtožbami. Igra je tipično ansambelska, vendar pa prične proti koncu predstave skupina počasi razpadati. Do tega pride zaradi različnih narodnosti ali pa ideoloških prepričanj. Gledalec počasi spozna, da je popolnoma nekonfliktno skupino
nemogoče ustvariti. Med posamezniki se vedno ustvarjajo neka trenja in usklajeno delovanje posameznikov na odru je zmeraj le iluzija. Mogoče ravno zato predstava bazira na improviziranih prizorih, ki jih zaokroža vedno isti način pobijanja in zmerjanja. Dramaturška zgradba nenehnega ponavljanja gledalce oropa presenečenja. Pri prvih dveh ali treh strelih se še streseš, pri vseh nadaljnjih pa si že avtomatično zamašiš ušesa. Poki strelnega orožja učinkujejo na enak način kot vsakdanje bombardiranje medijev s senzacionalnimi novicami, ki nas zaradi prenasičenosti pustijo neprizadete. Zato je zelo učinkovit grob in direkten način dopovedovanja gledalcem, saj jih s soudeležbo prisili izoblikovati svoje mnenje. V teh prizorih so igralci postavljeni v vlogo žrtev neenakosti, ki imajo moč, da se izživljajo in poskušajo gledalce postaviti v nelagoden položaj. Eden takih prizorov je, ko se vsi moški igralci postavijo v vrsto in gledajo publiko, nato pa si eden od njih izbere naključno žrtev, nujno moškega, in mu
začne opisovati perverzen spolni akt, ki bi ga rad počel z njim. Prenos občega problema v intimno življenje posameznika še dodatno nadgradi in izostri obravnavano temo. Uprizorijo tipično nerazumevanje, ljubosumje in tekmovalnost, ki je prisotna v gledaliških ansamblih in tudi drugih profesionalnih kolektivih. Igralci so spet postavljeni en face publiki. Med njimi poteka večgovor, poln zmerjanja in obtoževanja. Glavni povod nerazumevanja je razpon med generacijami. Pokaže se v prizoru, ko eden za drugim pripovedujejo svojo izkušnjo s Titovo smrtjo. Režiser ne pozabi niti na publiko, ki ne odobrava moderne forme ugledališčenja in si želi bolj dramskega teatra. Tudi ta zmerljivka je izrečena iz ust Primoža Bezjaka, ki takoj po množičnem umoru vpraša: »Hočete tradicionalni teater, zgodbo, nekaj, s čimer bi se identificirali?« Tereza Gregorič bilten fbs 06 1