Jasna Šebjanič Pupis
KATARININ HRIB Zgodbe zavodskih otrok, ki so poskušali stopiti na pravo pot
VSEBINA Zgodbe otrok iz hiše pod Grmado . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Iz mojega življenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Primož. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Katarinin hrib . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Dvanajst Jurčkovih let . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 8. razred . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Tonijeva šola za življenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Ena šolska ura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40 Roditeljski sestanek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44 Presenečenje za Francija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48 Anica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 Zgodba o fantu, ki je sanjal o morju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 Obiski na domu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 Z roko v roki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Njihove besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 Zgodbe ljudi, ki so otrokom odpirali zaklenjena vrata . . . . . . . . . . . . . . . 75 Iz življenja mojih sodelavcev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Skrivnost, ki je trajala dve leti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 Letovanje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 Srečno, Aziz! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84 Moje življenje s športom in folkloro . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Zmeraj korak naprej ali podiranje tabujev. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 Mojstrica karateja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 Nagrada. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102 Spomini. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 Knjigi na pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110
L PRESENEČENJE ZA FRANCIJA Vsako leto smo tik pred roditeljskim sestankom, ki je potekal v spomladanskem času le enkrat v šolskem letu, naredili žalosten seznam. To je bil seznam tistih otrok, za katere smo z večjo ali manjšo gotovostjo predvidevali, da se roditeljskega sestanka ne bo udeležil nobeden izmed staršev. Nekateri izmed otrok so bili pač popolnoma sami – niso imeli ne staršev in ne bližnjih sorodnikov, morda v tistem trenutku tudi rejnikov ne. Na srečo takih otrok ni bilo veliko. Več je bilo tistih, ki so imeli starše ali vsaj enega od njih, pa smo bili kljub vsemu prepričani, da jih v soboto na roditeljski sestanek ne bo. Zakaj? Nekateri so bili bolni in ostareli in pogosto nesposobni, da bi za svojega otroka naredili tako dolgo pot iz neke odmaknjene vasice v hribih. Prevoznih sredstev večinoma niso imeli, včasih pa so enostavno doma morali poskrbeti za ostale otroke, da niso cel dan ostali sami. Spet drugi se resnici na ljubo enostavno za otroka niso zanimali. Zanje je bil odhod otroka v zavod le ena skrb in strošek manj. In če smo odkriti, starši – čustveno otopeli zaradi številnih razlogov – niso niti slutili, kako željno jih otroci na ta dan pričakujejo. Morda bi še prišli, če bi jih otroci na vse kriplje prosili in moledovali, naj pridejo – vendar otroci iz nekega notranjega ponosa tega enostavno niso storili. Kljub temu da so slutili, da staršev ne bo, jih niso rotili za obisk, pa čeprav so se zavedali, da bodo nazadnje pretakali grenke solze. Na našem žalostnem seznamu se je vsakokrat znašlo deset do petnajst otrok. Strokovni delavci smo se zavedali, da moramo na ta dan otroke čim bolj zaposliti
48
in zamotiti. Glede na to, da smo morali biti vsi v službi, smo si skrb za te otroke porazdelili in se dogovorili, kdo bo komu pomagal ali ga imel zgolj na očeh. Delovna sobota na dan roditeljskega sestanka je bila zmeraj zelo naporna. Navzoči so bili skoraj vsi otroci in poskrbeti je bilo treba za rutinska jutranja opravila, poleg tega pa smo morali paziti, da so bile vzgojne skupine urejene in pripravljene na obiskovalce. Še posebej smo bili pozorni na bolj problematične otroke ter na tiste, ki bodo predvidoma odreagirali neprilagojeno ali »nepredvidljivo«. Pazili smo na prihod staršev, od katerih so bili nekateri zelo zgodnji in smo jih morali prav tako za uro ali dve zamotiti. Nekateri so se takoj želeli izčrpno pogovarjati o svojem otroku. Prav nič čudno ni bilo, da so nekateri kolegi ta dan označevali kot enega najbolj napornih dni v šolskem letu! To leto smo tudi Francija uvrstili na naš »posebni« seznam. Franci je velikokrat pripovedoval o domu, vendar vselej, kadar sva bila sama. Pred drugimi otroki je celo zatrjeval, da ima očeta in krasen, urejen dom, v katerem ni težav. V resnici očeta še poznal ni. V sproščenih trenutkih, kadar sva premlevala njegove obiske doma, pa je govoril o mamici, ki se je rada napila, ki nikoli ni imela denarja, ki se je skoraj vsak večer v omami kar oblečena vrgla na posteljo in zaspala. Nikoli je ni obsojal, niti govoril grdo o njej. Nikoli ji ni rekel »stara«, niti mama ne – zanj je bila zmeraj mamica. Kadar je šel domov na obisk, je zmeraj jedel pri sosedovih, ki so imeli veliko kmetijo, na kateri je Francijeva mama v poletnih mesecih hodila na dnino. Tudi novoletne praznike je preživel tam in pravzaprav še vedel ni dobro, kje je njegov dom. Francijeva mama pač v soboto ni mogla priti na sestanek! Nikoli ni potovala dlje od bližnjega mesteca, za vse pomembnejše stvari pa je poskrbela mamina sestra, Francijeva teta. Že dlje časa nazaj sva se s Francijem dogovorila, da mi bo v soboto pomagal pospravljati pisarno. Moja pisarna seveda ni bila potrebna kakšne posebne čistilne akcije, posebej na tak dan ne. Toda oba s Tonijem sva že vedela, zakaj sva se dogovorila prav za to sobotno dopoldne. V lepem sončnem jutru sem tudi tokrat takoj po prihodu postopala pred glavno stavbo in kmalu pozdravila prve starše, ki so prispeli. Potem sem se
49
do uradnega začetka sestanka umaknila v pisarno. Prišel je Franci, kmalu za njim še Maja in potem še Zdenka. Maja je vedela, da njene mame danes ne bo – trije majhni otroci so jo zahtevali zase. Sprijaznila se je s tem in ni kazala posebnega razočaranja. Tudi Zdenka je vedela, da njenega očeta ne bo – veliko je pil in veliko časa je prebil na zdravljenju. V tem trenutku niti ni vedela, ali je doma ali v bolnišnici. Franci se je lotil knjižne omare. Tam so se mi med raznovrstno literaturo nabrali tudi časopisi, strokovni mesečniki, mladinske in otroške publikacije ter revije z križankami, ki so včasih marsikomu ob moji pomoči krajšale odmore. Franci je skrbno urejal police in razvrščal časopise. Morala sem se nasmehniti ob misli, kako težko jim je včasih pospraviti omare v skupini in se temu delu znajo celo krepko izogibati – zdaj pa je Franci delal z veseljem. Dekleti sta se ubadali s sestavljankami, tu pa tam sem jima priskočila na pomoč in čas je med klepetom kar nekam hitro mineval. Prepričana sem bila, da smo se v tem trenutku uspešno odmaknili od sošolcev, ki so že gostili svoje starše, in da smo žalost ob tem, da so sami, odrinili na stran! Vsaj za nekaj časa so na to pozabili – več se na ta dan za otroke iz »žalostnega« seznama ni dalo narediti. Tedaj je nenadoma močno potrkalo na vrata pisarne. Vsi smo se zdrznili. Z nikomer nisem bila dogovorjena, nobenega nisem pričakovala. Vsi so bili zunaj, tako ali drugače zaposleni. Ne nazadnje pa otroci v zavodu, tudi če so tako obzirni, da potrkajo, prav gotovo potem kar planejo naprej in ne počakajo pred vrati, kot nekdo, ki je ta hip potrkal. Stopila sem k vratom in jih odprla. Pred mano je stala visoka, urejena ženska srednjih let. Podala mi je roko v pozdrav, in še preden se mi je uspela predstaviti, se je Franciju v ozadju utrgal krik. Bila je Francijeva teta. Ne, Franci ni planil k njej in je ni viharno objel, kot bi to kdo pričakoval. Otroci v zavodu so pogosto reagirali nepredvidljivo, drugače. Vendar je bilo nedvomno videti, da se je Franci kljub temu tega obiska resnično razveselil. Kmalu si je opomogel od presenečenja, ki ga niti v sanjah ni pričakoval. Dekleti sta odšli, mi trije pa smo se še nekaj časa zadržali v razgovoru. Najprej sem si zapisala tetin naslov in si na tihem zaželela, da bi ta stik uspela ohraniti. Franci ni bil posebno zgovoren, pa tudi medve s teto sva čutili potrebo, da se o nekaterih stvareh sami pogovoriva. Zmenili smo se, da bo Franci teto počakal zunaj in ji potem še pred sestankom razkazal zavod.
50
Tudi jaz sem bila iskreno vesela tega obiska. Pogovor s teto mi je v marsičem dopolnil sliko o Francijevem življenju doma, čeprav sem glavnino že poznala. Teta je potrdila dejstvo, da Francijeva mamica nikoli ni bila in nikoli ne bo sposobna vzgajati in usmerjati svojega sina. Prav tako tudi jaz njej nisem mogla zagotoviti, da bomo v zavodu čez kakšno leto ali dve »uspeli« vzgojiti odgovornega mladega moža. Franci sicer ni bil tako hudo vedenjsko problematičen, da se tega ne bi dalo spremeniti, vendar so bile poleg tega tudi njegove sposobnosti take, da bo v njem vselej ostal kanček otroka, ki bo zmeraj potreboval kompas za pravo smer. Sicer pa je Francijeva teta to dobro vedela. Enega otroka na žalostnem spisku smo torej črtali. Zdelo se nam je, da je Franci svojo srečo in veselje ob obisku znal pokazati šele po tetinem odhodu. Neprestano je odpiral blok, kjer je bil napisan tetin naslov, in si ga skušal
51
Skupaj sva se dokopali do nekaterih možnosti: Kadar jo »prime«, bi se lahko zatekla k vzgojiteljici v skupini, lahko bi se šla ven »prezračit«, lahko bi dvakrat ali trikrat tekla okoli stavbe (sama se je spomnila Metke, ki ji je to pomagalo), lahko bi zapisovala misli, ki se ji takrat podijo po glavi (rada piše) … Rada je prihajala na razgovore, čeprav je nekatere misli težko spravila v besede. V njej se je prepletalo veliko strahov. Zato je včasih kar molčala, vendar je bil ta molk čuden, nabit z neko silno napetostjo, ki je eksplodirala pri nekaterih vprašanjih. »Veste, mogoče pa je moja mama noseča!« je nekoč izdavila. Drugič pa: »Zakaj nimam prav nobene prijateljice v zavodu?« Tretjič je opisala svoj prihod domov, ko jo je mama opazila že skozi okno in ji v pozdrav zaklicala, da je ne potrebuje. In zaklenila vrata. Obrnila se je, da bi odšla, pa ni imela kam. Sedela je na stopnicah in jokala, dokler ni prišel ponjo brat Peter.
21