Jesenski Navdih 2018

letnik 3, številka 8, september 2018, brezplačen izvod, vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. 2080

1

e j n i a n r b b m e Ä? e ! i o m k k i o e t p m i a j z z n a t r Ĺž o o i k v k i o i l r k e p a i T d v o u t n o z s re t s u UpoĹĄtevaj varnostno razdaljo!

Poskrbi za varen in tekoÄ? promet.

2

Moč pohvale Pred časom me je na ulici Nove Gorice ustavila starejša gospa. »Obožujem revijo Navdih,« je dejala, »vedno preberem čisto vse in komaj čakam naslednjo izdajo!« Tako hitro, kot se je gospa prikazala, je tudi odšla. A verjemite – godilo mi je! Človek se ob tem zamisli, kako malo je potrebno, da negujemo in vzdržujemo dobre, pozitivne odnose. Tudi če je to »le« pohvala. Kako enostavno jo je pravzaprav izreči, a zakaj tega ne storimo večkrat? Pohvala ima vendar tako velike razsežnosti.

Tistih nekaj kratkih besed, ki imajo dolgoročne učinke na naše počutje. Včasih so bili mnenja, da je bolje ne pohvaliti, da se človek potem ne »pokvari«. Sama rada pohvalim. Iskreno in odkrito. Morda premalokrat samo sebe, a tudi tega se učim. Kaj pa če bi začeli že danes? Pri samih sebi?

Ob nastajanju vsake izdaje se zavedam, kakšno srečo imam, ker lahko gostim tako posebne sogovornike. Njihove življenjske zgodbe. Vsi so odprli vrata v svoj intimni prostor in (se) (iz) povedali. In da je ljudem prijetna misel, ker bo njihova zgodba objavljena v Navdihu, v reviji, ki nima niti ene same samcate negativne vsebine – to je smisel mojega ustvarjanja.

V nadaljevanju boste opazili, da so vsebine še bogatejše in bolj razširjene, kot ste jih bili vajeni do sedaj: zakonska in družinska terapevtka odgovarja bralki, ki se je znašla v kočljivih medsebojnih odnosih; opazili boste zanimive popotniške vsebine – tokrat smo se podali po čudoviti Islandiji. Zadnjo stran, ki je bila namenjena anketi, bo nadomestila družabna kronika in druge aktualne vsebine – z namenom, da se vključi še več zanimivih dogodkov iz našega mesta in okolice. Bera tokratnih sogovornikov pa je ponovno izjemna. Zahvaljujem se prav vsakemu izmed njih, saj je doprinos slehernega dragocen in neponovljiv.

V uvodu sem govorila o pohvali. Kar ne gre in ne gre … A eno majhno bom tokrat vendarle privoščila tudi sebi. Zadovoljna in ponosna sem na revijo, ki jo pravkar držite v rokah. In obljubim vam, da boste ob prebiranju dobrih zgodb zadovoljni tudi vi. Želim vam čudovito jesen, z dobrimi zgodbami pa vas bomo ponovno razveselili v Prazničnem Navdihu.

Barbara Skorjanc, odgovorna urednica

Damir Ipavec

Glavna in odgovorna urednica Barbara Skorjanc | Izdajateljica Publicistika, Barbara Skorjanc s.p., Ulica XXX. Divizije 5b, Nova Gorica | Kontakti E: urednistvo@revijanavdih.si, Splet: www.revijanavdih.si, FB: Navdih, Revija dobrih zgodb | Lektoriranje Nika Birsa Vidmar | Oblikovanje Blaž Erzetič | Na naslovnici Jan Velikonja, Tina Posega, foto Damir Ipavec | Tisk Tiskarna Present, Ljubljana, Naklada 10.000 izvodov | Distribucija Pošta Slovenije Letnik 3, številka 8, september 2018, brezplačen izvod, vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. 2080, ISSN 2591-0329

3

Sandra Krkoč Lasič Foto Lado d. o. o., Nova Gorica

Poklic kirurga me je naučil, da bi se morali vsak dan sproti veseliti življenja Specialist splošne in abdominalne kirurgije Igor Klavora, dr. med., že več kot tri desetletja paciente sprejema v šempetrski bolnišnici, med katerimi je zaradi svoje preprostosti, dostopnosti in seveda strokovnosti precej priljubljen. Priznava, da je delo kirurga lahko zelo naporno, a tudi lepo. »Najlepši del našega poklica je, ko veš, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka, pa naj gre za premagano rakasto bolezen, uspešno okrevanje ponesrečenca ali oskrbo majhne rane. Takrat greš domov zadovoljen, pozabiš na pogosto utrujenost in dobiš veselje za nadaljnje delo, ki pa ni zmeraj tako lepo in enostavno, kot je prikazano v ameriških filmih,« se pošali dr. Klavora, ki mu največ pomeni iskrena zahvala ob koncu zdravljenja, najsi bo topel stisk roke ali otroški nasmeh. »Marsikateri otrok me je ganil s prisrčno risbico, ki jo imam še zmeraj shranjeno v sobi na vidnem mestu, da z nje pobiram pozitivno energijo. Na najmlajše paciente me vežejo najlepši, a tudi najtežji spomini.« Pred leti je življenje rešil tudi izven bolnišnice, ko je iz mrzle Soče potegnil utapljajočega se tujca in ga oživljal. Nasploh preživi veliko časa v naravi, saj je zagrizen športnik. Ob prostih koncih tedna se z ženo najraje družita s svojimi tremi otroki, ki so, kot pravi, njegovi najboljši prijatelji, hči pa gre tudi poklicno po njegovi poti.

4

Glede na to, da je bil tudi vaš oče zdravnik, je bila medicina za vas očitna poklicna izbira?

Konec gimnazije sem se nekoliko nepričakovano odločil, da bom študiral medicino, saj si v srednji šoli nisem vzel prav veliko časa za učenje, ker sem bil bolj nemirnega duha. Če ne bi naredil sprejemnih izpitov na medicini, bi se vpisal na Fakulteto za šport. O poklicu zdravnika si nisem zidal gradov v oblakih, ampak sem vedel, da gre za zahtevno delo, saj ga je opravljal tudi oče, ki pa ni vplival na mojo odločitev. Študiral sem zavzeto in fakulteto hitro končal, nato pa sem bil eno leto v vojski, kjer sem prav tako služil kot vojaški zdravnik, najprej v Beogradu, potem pa v Tolminu, in tako skrbel za vojake graničarje od Predela do Brd. Kaj prištevate med najpomembnejše karierne dosežke?

Nekaj let sem bil vodja oddelka za abdominalno kirurgijo v šempetrski bolnišnici, eno obdobje pa predstojnik kirurške službe. Več kot deset let sem bil asistent za predmet kirurgija v sklopu medicinske fakultete, bil sem redni predavatelj kirurgije na visoki šoli za zdravstvo. Približno 5 let sem bil vodja

mednarodne delavnice in sem poučeval mlade slovenske kirurge in kirurge vzhodne Evrope o operacijah trebušnih kil. Opravljam tudi preventivne kolonoskopije v okviru nacionalnega programa SVIT. Poklic kirurga je zagotovo izjemno dinamičen. Kaj vse se je od vaših začetkov pa do danes spremenilo na tem področju?

Spremenilo se je veliko. Na mojem področju, kjer zdravimo bolezni v trebušnem predelu, je patologijo nekoliko spremenil že sam način življenja. Pozna se namreč, da preveč in »predobro« jemo in se premalo gibljemo, s čimer je povezana debelost, ki je v porastu. Prav ta je eden od faktorjev, ki lahko zelo oteži naš kirurški poseg. Seveda nezdrav sodobni način življenja vodi tudi do porasta malignih in kroničnih bolezni.

So pa pacienti danes veliko bolj osveščeni, kar je po eni strani pozitivno, a me včasih moti, ko nekateri pridejo v ambulanto z diagnozo, ki so jo oblikovali sami s pomočjo interneta. Sam jih seveda najprej natančno izprašam, pregledam in šele nato poskušam postaviti diagnozo. Leta so prinesla tudi vedno več sodobne tehnike, aparatov, računalnikov, ki nam lajšajo diagnostiko in delo, a včasih na žalost tudi zakrijejo celostno podobo bolnika in njegovega psihičnega stanja.

Pacienti poleg strokovnosti najbrž vse bolj pričakujejo tudi toplo besedo. Kakšen odnos skušate vzpostaviti z njimi?

Sam se ne bi ocenjeval, saj morajo mnenje o tem povedati bolniki. Vsekakor se izogibam vzvišenosti, trudim pa se biti seveda strokoven, a preprost, razumevajoč, spoštljiv, prijateljski, dostopen, čeprav je to zadnje čase težko, ker je celoten zdravstveni sistem vse bolj e-zbirokratiziran in lahko rečem odtujen. Včasih sem lahko vsakomur brez težav rekel, naj pride naslednji dan na pregled, sedaj pa je to nemogoče.

Kljub temu, da v svojem delu nisem ničesar spremenil, imam sedaj nerazumljivo dolge čakalne vrste. Seveda smo zdravstveni delavci le ljudje in tudi mi včasih vstanemo z levo nogo, imamo svoje probleme in ne moremo vsak dan kazati idealnega nasmeha. Nasploh sem do obstoječega zdravstvenega sistema zelo kritičen, ne funkcionira, a o tem rajši ne bi govoril.

Je v vašem poklicu kaj prostora za čustva?

V tem poklicu mora biti veliko prostora za čustva in empatijo do soljudi. Sam bi si najmanj želel, da me kot pacienta v roke dobi nedostopno vzvišen, hladen zdravnik. Čeprav so čustva po drugi strani lahko zelo obremenjujoča, še posebej, ko zdravimo mlade ljudi, otroke, naše najbližje, nam lahko zameglijo razsodnost racionalnega odločanja. Zato je bolje med samim delom nekako brzdati čustva in jim pustiti, da pridejo na dan šele izven bolnišnice. Zdravstveni delavci se ne moremo ob treh popoldan odjaviti s službeno kartico in na vse pozabiti. Veliko je bilo neprespanih noči ali pokvarjenih počitnic, ko sem tuhtal, kaj bi lahko bilo narobe s pacientom, kako ga bom zdravil, ali je bila dotedanja terapija pravilna … Zato ima veliko zdravstvenih delavcev sindrom čustvene izgorelosti, posebej takrat, ko zdraviš obolenja in stanja, za katera po izkušnjah veš, da je malo zgodb s srečnim koncem. Ko sem sam zaključeval študij, nas nihče ni pripravil na takšne situacije, ampak smo bili vrženi v kruto realnost kot k levom v areno. Biti zdravnik torej ni le poklic, ampak je način življenja oz. dojemanja življenja.

Kako dobro morate biti psiho-fizično pripravljeni?

Kirurgi in ostalo osebje lahko v operacijski sobi stojimo tudi 8 ur ali več. Dežurstva so danes omejena na 24 ur, včasih pa smo dežurali tudi po 4 ali 5 dni skupaj in v tem času spali le nekaj ur. Dokazano je, da ima nočno delo številne negativne posledice na naše zdravje. V takšnih okoliščinah je potrebno včasih v trenutku odločati o stvareh, ki lahko pomenijo življenje ali smrt. Fizična kondicija je torej nujna, z njeno pomočjo pa tudi psiha bolje deluje. Zato se sam veliko ukvarjam s športom, ki mi predstavlja skrb za zdravje in kondicijo ter tudi antistres terapijo.

Kateri športi vas najbolj navdušujejo?

V mladosti sem se preizkušal v skoraj vseh športih, razen zračnih, ker se bojim višine. Zdaj najraje smučam, se potapljam, igram tenis, se zapeljem s kajakom ali kolesarim z gorskim kolesom. Tukaj v okolici ni hriba, ki ga ne bi prehodil ali prekolesaril. Čeprav sem po službi velikokrat utrujen, se usedem na kolo in grem na primer na Sveto Goro. Včasih se vprašam, zakaj mi je treba tega naprezanja, ampak se v takih trenutkih spomnim na mojo pokojno pranono, ki mi je pripovedovala, da je šla dvakrat gor po kolenih. In ko pridem na vrh, sem zadovoljen, pomirjen in uživam razgled.

Večino prostega časa torej preživite v naravi. Ste posebej navezani na kakšen kraj?

Moje družinske korenine segajo tudi v Bovec, tako da najraje zahajam tja oz. v celotno Soško dolino. Danes z ženo Tjašo živiva v Solkanu, sicer pa sem rojen Goričan. Ko sem bil otrok, smo živeli v znamenitem bloku, ki se ga še vedno drži ime čebelnjak, od koder smo z balkona na Kidričevo imeli pogled na razvijajoče se mesto, na drugi strani pa je bilo kmečko podeželje. Danes se to sliši kot fantazija, a takrat so od našega bloka do železniške postaje rasle češnje, trte, koruza, na sedanjem Bevkovem trgu pa je bilo manjše jezerce ter ob njem trsje in veliki kačji pastirji. Mesto je zrastlo na bivšem pokopališču in ko so se gradile nove stavbe, smo kot otroci videli odprte grobnice. Da sem živel v tisti mali Gorici, kjer smo se vsi poznali med seboj, je stvar, ki je ne bi zamenjal v življenju.

Danes nisem več tako navdušen nad tem, že zelo zabetoniranim mestom, vseeno pa menim, da živimo na krasnem kraju, od koder je odlično izhodišče do morja, hribov in seveda Soške doline.

Ste se preko kirurškega poklica naučili kaj dragocenega, kar vas vodi tudi skozi vsakdanje življenje?

Ker sem priča tudi žalostnim zgodbam, toliko prezgodnjim zaključkom življenja, me je ta poklic naučil, da bi se morali vsak dan sproti veseliti življenja in se vprašati, ali živimo dovolj polno in kvalitetno. Tudi sam sem šele z leti dojel to modrost.

Zadovoljstva seveda ne prinašajo materialne dobrine, saj še nihče ni nesel nič s sabo na drugi svet, temveč družina, zdravje, osebna sreča. Družba in država pa bi seveda morali poskrbeti, da lahko vsak od svojega poštenega sedanjega ali minulega dela dostojno živi. Zame je recimo čudovit tisti dan, ko se lahko po službi zapeljem v naravo s kolesom, vidim lep sončni zahod in nato večer preživim v krogu najbližjih.

5

6

»Ko si bos, imaš boljši občutek realnosti, predvsem za svoje lastne omejitve.«

Peter Szabo je resda Novogoričan, a po malem izvira od vsepovsod. Njegova mama je Madžarka, oče pa mešanica Hrvata, Švaba in Makedonca. Še pred njegovim rojstvom se je družina konec šestdesetih let iz Vojvodine preselila v Novo Gorico, ker je to novo mesto tedaj videla kot kraj številnih priložnosti. A doma so še vedno govorili pretežno madžarsko in srbsko. »Ko sva se z bratom dvojčkom kregala, sva prešla na srbščino, če pa sva govorila madžarsko, so sošolci vedeli, da sva se zares močno skregala,« se spominja Peter Szabo.

Ker je bil že od malega izpostavljen različnim jezikom, ni nič nenavadnega, da je postal tolmač iz italijanščine in angleščine, vsaj pasivno pa govori še sedem drugih jezikov. Tolmačiti je bolj po naključju pričel že v študentskih letih, ki jih je preživel v Rimu, kasneje pa 10 let delal za evropske institucije v Bruslju in Strasbourgu, kamor se občasno še vrača, je pa tudi zaprisežen sodni tolmač. Kdor ga ne pozna, ve o njem le to, da je skoraj vedno in povsod bos.

Sandra Krkoč Lasič Damir Ipavec, Daniel Novakovič/STA, Tadej Regent/Delo

7

Glede na to, da že od malega govorite madžarsko, ker od tam izhajajo vaši starši, zakaj ste se odločili za tolmačenje iz italijanščine in angleščine, ne pa iz madžarščine?

Nimam šolske izobrazbe v madžarščini in si torej ne morem drzniti prevajati v ta jezik. Preden je Madžarska leta 2011 za pol leta prevzela predsedovanje Evropski uniji, so me v Bruslju vprašali, ali bi dodal madžarščino kot pasivni jezik, torej jezik, iz katerega prevajaš, pa sem zavrnil. Madžarščina ima izredno komplicirano srednjeazijsko skladnjo. Če nekdo v madžarščini prebira napisan govor, celo madžarski tolmači težko simultano prevajajo v nek drugi jezik. Zaradi tega sem raje ostal pri italijanščini, ki jo govorim skorajda na ravni maternega jezika, saj smo z družino zaradi očetovih poslov veliko časa preživeli v Toskani, poleg tega sem tudi študiral v Rimu. Angleščino pa znam iz šole in iz izkušenj.

V katerih primerih se potrebuje tolmača?

Tolmač je redko v prvi vrsti jezikovni posrednik, zelo pogosto je nekaj čisto drugega. Na vladni ravni je pogosto samo statusni simbol ali je tam zaradi državniških pravil, ker je pač prav, da slovenski predstavnik države govori slovensko, čeprav zna tuje jezike. Pri kakšnem pogajanju je lahko grešni kozel. Če se komu kaj zareče, se dogovorimo, da bo krivda zvaljena na tolmača. Veliko torej delam kot konferenčni tolmač ali za vlado.

Bruslja pa sem se po 10 letih rahlo naveličal. Pri nas je namreč dovolj dela. Tu so sodni prevodi dokumentov, potrdil, diplom, poročnih ali rojstnih listov, pogodb in podobnega. Vedno več

8

je čezmejnega sodelovanja, tolmačev na relaciji slovenščinaitalijanščina pa malo, saj naši otroci ne govorijo več italijansko.

Ste bili jezikovni posrednik tudi pri kakšnih eminentnih osebah?

Tolmačil sem recimo Dalajlamo. Škoda, da takrat še nisem hodil bos, ker se je Dalajlama na odru potem sezul. Pri papežu Frančišku nisem bil samo obut, ampak v črnini, kakor narekuje protokol. Takrat sem bil tam malo po naključju in nisem zares tolmačil, sem se pa rokoval z njim.

Se vam je med tolmačenjem kdaj pripetilo kaj nenavadnega?

Pogosto se zgodi veliko zanimivega. Pri tolmačenju je potrebno imeti zares široko znanje, kajti nikoli ne veš, na katero področje bo govorec zašel. Ko sem iz italijanščine v slovenščino tolmačil na nekem seminarju o pranju denarja, sem dobro preučil pravno terminologijo, kazensko pravo in kriminologijo, pa mi je skoraj spodletelo pri Smrkcih. Umazan denar prihaja iz kriminala in je pogosto tudi fizično umazan, zmečkan in strgan. Treba ga je narediti neprepoznavnega, enakega drugim bankovcem, kot so Smrkci vsi enaki med seboj. Še dobro, da mi je takrat kolegica priskočila na pomoč, kajti sam nisem vedel, da sta Grande Puffo in Puffetta po slovensko ata Smrk in Smrketa.

Spet drugič v Evropskem parlamentu nemški poslanec naenkrat omeni »otok srečnih piščancev« med razpravo o rejni gostoti perutnine. Potem v prevajalski kabini ugotovimo, da je citiral iz risanke Chicken Run (Kokoške na begu). Še pol ure pred tem pa smo govorili o fuzijskih reaktorjih.

hoditi mehko. Zaradi čevljev torej pride do bolečin v kolenih, hrbtenici ali kolkih. Ko moram sam obuti čevlje, me noge strašansko bolijo, saj so se določene mišice odvadile delati, zato pa so aktivne druge mišice. Še en razlog za bosost je termoregulacija. Sam sem prej vedno imel prezeble roke in noge. Sedaj se pozimi držim pravila, da ko potrebujem rokavice, verjetno rabim zaščititi tudi noge. Običajno je moja meja pri 4 stopinjah Celzija ozračja, kar pomeni, da so tla še nekaj stopinj hladnejša. Zanimiva prednost je tudi v higieni. Čevlji so znotraj topli, vlažni, brez zraka in svetlobe ter tako odlično gojišče za vse živo. Bosa noga je lepo sveža, ne smrdi in jo po hoji lahko zgolj splaknemo z vodo, saj je večina mest, z izjemo Rima, precej čistih.

Kako je bosonogost družbeno sprejemljiva?

Tolmačite kdaj bosi?

Praviloma ne. Samo v izjemnih primerih. Spoštovati moraš govornika, občinstvo, predvsem pa okoliščine, v katerih tolmačiš. Včasih pa si to lahko privoščim. Na zgodovinskem festivalu v stari Gorici èStoria so me že vzeli za maskoto, saj sem od samega začetka njihov tolmač. Če grem kam, kjer me vsi poznajo, se čudijo, če pridem obut.

Kdaj in zakaj ste pričeli hoditi bosi?

Pred kakimi štirimi leti sem doživljal hud stres zaradi dela, pa me je Nara Petrovič na Facebooku spomnil na »10 razlogov za boso hojo«. Eden je bil zmanjševanje stresa. Bil sem zelo skeptičen, kot vedno, po dveh dneh pa sem čutil, da deluje.

Stres se v telesu kopiči kot električni naboj, ko pa hodimo bosi, se izravna z nabojem Zemlje. Večinoma smo obuti, tako da tega ne občutimo.

Kje še tičijo razlogi, da se vse več ljudi odloča za hojo bosih nog?

Pomemben razlog je motorika, saj se noben čevelj ne upogiba tam, kjer se upogiba noga. Ko hodimo obuti, nabijamo na peto, če hodimo bosi, pa tega ne moremo početi in se navadimo

Seveda me ljudje vedno dvakrat pogledajo. Vse več je tudi neke »amerikanizacije«. Podjetja se bojijo tožb in prepovedujejo vse možno. Zgodilo se je že, da so varnostniki zahtevali, naj se obujem, da si ne bi česa naredil. Res je, da so čevlji neke vrste varovalo, ampak se redkokdaj znajdeš v situaciji, da se ti bosemu kaj zgodi. Največja nevarnost je na novo položeni črn asfalt v poletnih mesecih, zaradi katerega lahko dobiš opekline.

Sam se držim načela, da pri bososti ne smeš biti ideološki, ampak pameten. Ko se je treba obuti, se je pač treba obuti.

Eden od smešnih vidikov pa je neslišnost. Ljudje smo tako navajeni slišati zvoke obuval, da sem že več ljudi prestrašil, ker niso slišali korakov.

Je doživljanje sveta kaj drugačno, ko hodite bosi?

Obstaja mit, da se tistim, ki hodimo bosi, naredijo trdi podplati in ničesar več ne čutimo. Ni res. Tako kot psi in mačke imamo mehke podplate in čutimo vsak kamenček. Se pa navadiš vseh teh dražljajev. Tako se bolje zavedaš sveta, si bolj prisoten v momentu, pazljivejši in veliko bolj čutiš svojo ranljivost. Ko si bos, imaš boljši občutek realnosti, predvsem za svoje lastne omejitve.

PODALJŠAN DELOVNI ČAS IN ŠIRITEV PROSTOROV NAŠE PISARNE IN ŠKODNEGA CENTRA V NOVI GORICI Trg Edvarda Kardelja 5 5000 Nova Gorica Delovni čas:

pon. - pet.: 8.00 - 18.00 Sklepanje zavarovanj: 05 62 05 590, 041 726 004 Škodni center:

Vabljeni na posvet!

Ob obisku vas čaka praktično darilo, ob sklenitvi zavarovanja pa še posebne ugodnosti!

05 62 05 591 avtomobilska zavarovanja | premoženjska zavarovanja | turistična zavarovanja | osebna zavarovanja | podjetniška zavarovanja

9

»Ko je delo opravljeno s strastjo, pride tudi uspeh.« Tomaž Jamšek je nekakšen križanec med obrtnikom, podjetnikom in umetnikom. Nekaj časa je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Benetkah, a šolanja ni dokončal, ker ga je življenje odneslo drugam. Od nekdaj je čutil tudi močan utrip podjetniške žilice in tako pred slabim desetletjem pod imenom Koloro v Ajdovščini odprl podjetje za slikopleskarstvo. Najprej je na trg stopil previdno, tipaje, kot pravi sam, nato pa se je dejavnost hitro razvijala in danes ima 11 zaposlenih. Prav njegova likovna usmerjenost ponudbi daje poseben pečat, saj se ekipa ob klasičnih storitvah posebej rada loteva umetniških poslikav in raznih dekoracij, tako v zasebnih prostorih kot tudi cerkvah, gradovih in drugih zgodovinskih objektih. »Če hočete, vam na strop naslikamo tudi jaslice,« je malce hudomušen Tomi, kakor ga kličejo najbližji.

Likovno ustvarjanje je v zadnjem času sicer potisnil nekoliko na stran, ker mu podjetje vzame preveč časa, zagotovo pa se želi vrniti k umetniškim koreninam. Doslej se je specializiral predvsem za portrete malih živali, a je prepričan, da bo z osebno rastjo postal pri slikanju tudi bolj drzen in dajal več sebe.

Sandra Krkoč Lasič

Promocijsko sporočilo

osebni arhiv Tomaž Jamšek V Benetkah ste študirali slikarstvo, a ste se kasneje preusmerili v slikopleskarstvo. Tudi ta obrt sicer zahteva precejšnjo mero estetskega čuta, pa vendar me zanima, zakaj ste se odločili za ta karierni preskok?

12

Že med študijem sem ugotovil, da bi sam sebe umestil bolj med rokodelce. Ko se v prejšnji službi nisem več počutil najboljše, sem razmišljal o novih stvareh in slikopleskarstvo sem videl kot edino pravo odločitev, saj lahko v to obrt vnašam tudi veliko kreativnega dela. Poleg tega pa slikopleskarja vsakdo prej ali slej potrebuje, medtem ko je umetnikova pot bolj trda, saj se je potrebno nenehno uveljavljati. Čeprav bi lahko nekako živel tudi od likovnega ustvarjanja, saj sem na Facebooku uspešno oglaševal svoje slike, zato so se moji pasji portreti prodali na razne konce sveta, od različnih delov Evrope do Avstralije in Amerike.

Lahko bi rekli, da ste slikopleskarji kot umetniki, ki namesto na platna slikate na stene. V kolikšni meri vam v tej obrti torej pride prav vaše likovno znanje?

S svojim likovnim znanjem lahko v slikopleskarsko dejavnost vnašam dodano vrednost, saj mi pomaga denimo pri oblikovanju prostora iz mavčnih plošč ali pri kombiniranju barv, seveda pa najbolj pride do izraza pri dekorativnih tehnikah.

Z občutkom za estetiko lahko dosežemo veliko bolj homogen končni videz, absolutno pa je ob tem potrebnega tudi precej tehničnega znanja.

Na kateri izdelek ste doslej najbolj ponosni?

Zagotovo smo najbolj ponosni na prenovo Nanetove hiše v Matavunu, ki je potekala dva meseca. Celoten objekt smo okrasili in rekonstruirali poslikave, ki so iz različnih časovnih

obdobij, nekatere so bile stare tudi čez 200 let. Tako je bilo treba paziti že na izbor materialov. Delali smo strogo po predlogah in navodilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Po luščenju starega ometa so oni med sondiranjem poskenirali najbolj ohranjene predele poslikav, nato so nam predali posamezne vzorčke, ki smo jih sami potiskali po stenah s pomočjo šablon, strope pa smo ponekod ročno poslikali. Končni izdelek je presegel pričakovanja tako zavoda kot lastnikov, torej Parka Škocjanske jame. Na Primorskem so nasploh številne starejše zgradbe bogato dekorirane, zato ob prenovah pogosto naletimo na poslikave. A ker bi njihova rekonstrukcija za seboj povlekla visoke stroške, se lastniki povečini odločijo, naj jih uničimo, kar je seveda velik greh.

Na stenah ste oživeli že vse od mačka Murija pa do faraonov.

Ustrežete čisto vsem željam?

Strankam skušamo ugoditi do zadnjega detajla. Neka gospa je bila recimo tako navdušena nad Maldivi, da je želela imeti košček Maldivov doma, zato smo ji kopalnico poslikali tako, da daje videz, kot bi bila pod morjem. Zanimivo izkušnjo smo imeli recimo tudi na gradu Kromberk, kjer je upravitelj zahteval, da se grad prenovi v skladu z obdobjem, v katerem je bil zgrajen. V tamkajšnji restavraciji smo zato na steno naredili zlat potisk, ki sem ga izrisal iz nekega kamnitega reliefa iz tistega časa. V celoti je bilo tam ogromno dela, časa pa le nekaj dni, zato se spomnim, da smo v soboto popoldan še delali poslikavo, medtem ko so natakarji že nosili pladnje s hrano, ker je zvečer potekalo rojstnodnevno praznovanje.

V zadnjem času so stavbe tako na zunaj kot odznotraj precej bolj barvite, kot so bile včasih. Zakaj po vašem mnenju posegamo po vse bolj raznovrstni paleti odtenkov?

Izbira barv fasad je bila včasih precej bolj omejena, danes pa imajo ljudje pri tem skoraj povsem proste roke. Verjamem, da tukaj pomembno vlogo igra ego, saj nekateri hočejo malček izstopati iz okolice. Sam prisegam na tradicionalne oblike in barve tako na fasadah kot v notranjosti, čeprav ne maram povsod samo beline, ker ta zame pomeni pomanjkanje domišljije. Na drugi strani so nekatere močne barve, kot je recimo jagodno rdeča, obremenjujoče. Pri barvah ne gre toliko za stvar okusa, kot si mislimo, ampak je dejstvo, da rumena povzroča apetit, oranžna omogoča prosto pot razmišljanju, zelena in modra pomirjata, rjava, ki spada med zemeljske barve, pa daje občutek varnosti. Seveda je pomembno tudi ravnotežje barv: če imamo precej temnega pohištva, lahko prostor poživimo z neko živahno barvo, monotonost rjave presekamo z zeleno ali modro itn. Malo tega, malo onega pa lahko privede do slabega počutja, nervoze ali celo bolezni. Sam pogosto strankam na zid vnaprej nanesem pasove različnih barv, da dobijo boljšo predstavo, saj so majhni vzorčki lahko varljivi.

Še vedno se precej ljudi odloči, da bodo kar sami prepleskali svoj dom. Kakšne napake najpogosteje počnejo?

Res je marsikdo sposoben pleskati sam, vendar je za dobro opravljeno delo potrebno imeti veliko izkušenj in znanja.

Marsikje zato vidim sledi valjčka ali slabo pobarvane vogale.

Poleg tega boste za pleskanje nekega povprečno velikega stanovanja sami potrebovali cel teden, mi pa vam delo opravimo v dveh dneh. Gospodinje so pogosto že precej pred našim prihodom travmatizirane, ker se bojijo, da jim bomo razmetali celo stanovanje in za seboj pustili umazanijo. V resnici stranke prosimo samo, da umaknejo droben inventar in nato za vse poskrbimo sami, pred odhodom tudi počistimo. Ko odidemo, se stranka v dnevni sobi lahko le še usede na kavč in prižge televizijo. Ljudem torej skušamo biti čim bolj na uslugo in čim manj v nadlogo.

Kakšno vzdušje pa vlada v vaši ekipi?

Eden od fantov je z menoj v podjetju že od prvega dne in je danes vodja slikopleskarskih del, preostali kader sem počasi nabiral skozi leta in sedaj ekipo sestavlja kar 11 zaposlenih, ki se delijo v dve skupini. Ena dela notranja slikopleskarska in suhomontažna dela, z drugo pa izdelujemo toplotno izolacijske fasade. Prav to, da se nisem bal širiti, me loči od konkurence. V mojem podjetju ni piramidne strukture, kar se tiče hierarhije, ampak smo vsi na istem nivoju in vsak je zadolžen za svojo nalogo. Fantom tudi ne dovolim, da me kličejo šef, ampak Tomaž. V ekipi mi je torej pomembno predvsem, da vlada dobra volja, saj verjamem, da samo zadovoljen človek lahko dobro dela. Vesel sem, ko vidim, da fantje k delu pristopajo z željo v izdelke vložiti čim več svoje ustvarjalnosti in na koncu čutijo ponos in zadovoljstvo. Neka stranka, pri kateri smo izdelali prav posebno fasado na stari hiši, mi je rekla, da se moji fantje ves čas smejejo in se ti nasmehi zrcalijo na fasado.

Kaj vam predstavlja največji čar vašega poklica? Čar je v tem, da ustvarjamo, kreiramo in za seboj puščamo impozantne izdelke, ki se vežejo na likovni talent. Navadil sem se, da stranke zelo težko pokažejo zadovoljstvo, zato sem vesel že, ko v njihovih očeh vidim, da smo izpolnili pričakovanja.

Vsake toliko pa tudi sam začutim, da smo zares naredili vse, kot je treba, čeprav tega ne doživim ravno dostikrat, ker sem zelo samokritičen. Odzivi kažejo, da smo zagotovo na pravi poti. Sam menim, da ko je delo opravljeno s strastjo, pride tudi uspeh.

13

Mojca Gleščič Baša in Aleš Gleščič: »Tata naju je naučil veliko več kot vse šole.«

V Tapetništvu Gleščič iz Šempasa se ponašajo z že skoraj 25-letno tradicijo. Družinsko podjetje vodita dvojčka Mojca Gleščič Baša in Aleš Gleščič, ki sta pred 10 leti posel prevzela od svojega očeta, a sta se pri njem usposabljala že mnogo prej. »Tata naju je naučil veliko več kot vse šole, kajti znanje se pridobi predvsem z delom. Z bratom sva se začela učiti delati kavče, ko sva bila še dva smrkavca, stara manj kot 20 let,« se v smehu začetkov spominja Mojca. In prav ona je tista, ki ima pretežno stik s strankami, Aleš pa vodi proizvodnjo in razvoj. »Čeprav sva dvojčka, bi človek pomislil, da imava veliko skupnih lastnosti, v resnici sva popolnoma drugačna,« pove Mojca in doda, da je moral Aleš prav na dan fotografiranja za Navdih na obisk k stranki v Ljubljano. Čeprav različna, se med seboj odlično dopolnjujeta in tako uspešno vodita družinski posel.

Sandra Krkoč Lasič, Barbara Skorjanc Damir Ipavec

Promocijsko sporočilo

Mojca, najbolje, da razjasniva že na začetku: v Šempasu, ki šteje le dobrih tisoč prebivalcev, sta kar dva tapetnika na praktično nekaj sto metrih. In vi ste tisti »bolj skriti«, človek vas najde bolj po naključju. Kako vam uspeva graditi prepoznavnost?

Zgodilo se je že, da sva bili dogovorjeni s stranko, naslednji dan pa me je poklicala in me precej razočarana vprašala, kako to, da me ni bilo. Kmalu sva ugotovili, da je prišlo do nesporazuma, ki je bil posledica prej napisanega. Strinjam se, da je velikokrat

14

neugodno, ker ni nikjer usmerjevalnih tabel. Pa ne, da nismo poizkušali česa premakniti na tem področju. Ravno nasprotno – postavili smo že marsikaj, pa nam je vse odnesla burja. Težava je v tem, ker novih tabel pravzaprav ni možno več postaviti, zato stranke usmerjamo kar po domače. »Če prihajate iz Nove Gorice pri pošti zavijte levo, na koncu ulice pa desno.« Izdelovanje sedežnih garnitur je pri vas postalo družinska obrt. V posel vaju je vpeljal oče, ki je dolga leta služil kruh v Meblu. Po stečaju podjetja ni bilo druge izbire, kot da začne doma, za delo pa je navdušil tudi vaju z bratom.

Tata je podjetje odprl že leta 1994. Najprej se je pri njem zaposlil moj brat, ki je končal mizarsko šolo, kasneje pa še tapetniško, medtem ko sem se sama izučila za šiviljo in hitro ugotovila, da v tem poklicu ni služb na pretek, zato sem se jima kmalu pridružila. Danes imamo še dva zaposlena, ko dobimo velika naročila, pa se po pomoč obrnemo k zunanjim izvajalcem. Je pa vse težje dobiti ustrezen kader, saj se mladi vse manj odločajo za poklic tapetnika in šivilje.

Poleg pomanjkanja zanimanja za tovrstno delo, pa se je v zadnjem času na Goriškem koncu odprlo kar nekaj velikih trgovin s pohištvom. Vam te odžirajo stranke? Če je konkurenca zdrava, je to v redu, ti veliki trgovci, ki ponujajo zelo poceni kavče, pa ne sodijo mednje. Sami za izdelavo kavča po naročilu običajno potrebujemo en teden, saj ga ne izrišemo po šablonah, ampak je treba vsak kos posebej

izmeriti, zato ne moremo delati skoraj zastonj in konkurirati kavčem za nekaj sto evrov. Do neke mere lahko ljudi prepričamo s kakovostjo, a trg je preprosto prenasičen s pohištvom. Pri nas je torej prednost ta, da se lotimo še tako zahtevnega projekta in se v celoti prilagodimo željam stranke.

In te so včasih tudi nenavadne, kajne?

O seveda, vedno več je takšnih. Stranka prinese izrezek iz revije in reče: »Takšen kavč si želim.« Vse sile usmerimo v to, da izdelamo natanko takšnega, kot si ga je stranka zamislila.

Delali smo recimo rokonaslon v obliki polžka, tapecirali smo že nekaj kočij, velikokrat se pri nas znajdejo tudi avtobusni sedeži.

Zadnja leta pa opažamo, da se veliko bolj prenavlja tudi stare kose. Ljudje se vedno pogosteje k nam obračajo z željo po obnovi.

Zakaj menite, da je tako?

Obnavljanje predstavlja kar 60 % naše dejavnosti. Če je bil kavč ob nakupu kvaliteten in je tudi po 15 letih še vedno dobro ohranjen z zdravo osnovo, se ga ne meče stran, ampak se mu podaljša življenjsko dobo na ta način, da se mu zamenja polnila in vrhnje materiale. Po obnovi je skoraj enak, kot je bil ob nakupu, saj ne spreminjamo njegove oblike. Poleg tega obnavljamo tudi starinsko pohištvo, na primer stole. Starinskih stvari se obnavlja zmeraj več, ker ima danes skoraj vsak rad vsaj kakšen tak kos, ki je pogosto kot nek spomin. Če pa je sedežna garnitura že kupljena slaba, je nimamo kaj popravljati. Čeprav vaju je oče vpeljal v posel, sta ga tekom časa prilagajala, saj je to nujno za obstoj, še posebno v tako specifični dejavnosti.

Po isti liniji, ki jo je začrtal tata, seveda ne moreva. Zdaj so drugačni časi. Takrat se je veliko delalo za pohištvene salone, med katerimi jih je veliko propadlo. Zdaj so ostali samo ti veliki trgovci, ki pa naših proizvodov ne sprejmejo, ker smo premajhni za serijsko izdelovanje. Danes se skušamo čim bolj prilagoditi željam stranke. Samo tako lahko izstopamo od konkurence.

Vse delamo po naročilu, po merah, po slikah, ki jih prinesejo stranke, ali celo po risbah arhitektov. Nič ni serijskega, ni več tistih šablonskih izdelkov. Tako vsaka stranka dobi skorajda unikat.

Kdo so povečini vaše stranke? Čeprav imamo tudi nekaj rednih strank, je vedno potrebno iskati nove, saj ljudje kupijo kavč za naslednjih 15 let. Večinoma se na nas obračajo fizične osebe, že večkrat pa smo opremljali hotele ali bare. Sodelujemo tudi z nekaterimi tujimi podjetji, katerim nudimo posamezne storitve, kot je tapeciranje stolov.

Večina naših kupcev pa prihaja iz lokalnega okolja, čeprav je vse več strank tudi od drugod, počasi pridobivamo celo zaupanje Italijanov, ki sicer niso ravno naklonjeni slovenskemu pohištvu.

V vas, kot je Šempas, stranke ne pridejo same od sebe, ampak jih je treba nenehno spominjati, da obstajamo, kar smo nekoč počeli predvsem na sejmih, ki pa počasi izumirajo. Zdaj se vse dogaja na internetu, zato smo se tudi sami odločili za prenovo spletne strani. Še vedno pa je najboljša reklama od ust do ust.

Kaj po vašem mnenju odlikuje dober kavč? Tudi »kultura sedežnih garnitur« se je s časom spreminjala, kajne? Kot se spominjam sama – garnitura je morala biti dovolj velika, da so ob nedeljah nanjo lahko sedli vsi sorodniki.

Vsekakor. Ko sem sama začenjala, so bili skorajda vsi kavči prešiti, nabrani in z visokim naslonom. Potem je prišla moda enobarvnih nizkih kavčev ravnih linij, ker pa so bili ti neudobni, se je počasi začelo dodajati vzglavnike. Trenutno je moda podobna, ampak z dodatkom raznih nastavljivih naslonov za hrbet, roke ali noge. Seveda pa je pomembnejša od mode funkcionalnost, saj sedežne garniture ne kupujemo samo za eno leto. Danes je ljudem pomembno, da se v svoji dnevni sobi razkomotijo, zato delamo precej bolj globoke kavče kot pred leti. Sedaj nikogar ne briga, če na kavču slabo sediš, važno je, da dobro ležiš. Včasih se je sedežne garniture kupovalo, da smo nanje posedli goste, ki so prišli na obisk, že nekaj časa pa gosta posedemo za mizo, medtem ko je kavč namenjen našemu udobju in si ga čim bolj prilagodimo.

Izjemnega pomena so tudi materiali. Kakšne uporabljate v Tapetništvu Gleščič?

V naše izdelke vgrajujemo materiale višje kakovosti pretežno evropskega porekla. Pri usnju recimo pazimo, da ne gre barva stran in se po določenem času ne lupi. V zadnjem času pa veliko uporabljamo aquaclean blago, ki se ga čisti le s krpo in z vodo.

S čimerkoli ga popackamo, pa naj gre za flomastre, kemične svinčnike ali oljne madeže, ga je mogoče očistiti z vodo. Ta material je torej še posebej primeren za družine z majhnimi otroki in s hišnimi ljubljenčki, saj ga psi in mačke ne morejo poškodovati s kremplji.

Slogan »Udobje po vaši meri« na kratko pove torej vse, čemur v vašem podjetju dajete največjo prednost in s čimer lahko prepričate stranko.

Res je. Kaj nam bo lep kavč, če pa nas na njem vsakokrat boli hrbet ali pa se na njem ne moremo udobno namestiti? Izdelek naj v celoti odraža stranko samo. Čeprav bi sama kdaj svetovala popolnoma drugačen izgled ali barve, ste vi tisti, ki veste, kaj želite in potrebujete. Tata nama je vedno govoril, naj imava ušesa večja od ust. Naučil pa je naju tudi obrti, s katero nas je preživljal on in s katero danes z bratom preživljava najini družini. In za to mu bova vedno hvaležna.

Stranka se je po 12-tih letih uporabe kavča odločila za prenovo. V Tapetništvu Gleščič so ga skrbno preoblekli in mu podaljšali življenjsko dobo.

15

»Vedno najdeš nekaj za ovinkom, ampak moraš iti za tisti ovinek.«

Goriški novinar, popotnik in potopisec Nace Novak se v svet najraje odpravi zgolj z nahrbtnikom, saj je zanj neprecenljiv občutek, da s seboj na hrbtu nosi vse, kar potrebuje. Svoje cilje pogosto dosega kar peš, kajti hojo vidi kot »način popotovanja, kjer najhitreje prideš v stik sam s sabo, saj se ves čas, korak za korakom, prečiščuješ«. Na zadnji daljši peš turi je bil lani avgusta, ko je hodil od izvira Soče do Nove Gorice, kjer ga je pol poti spremljal tudi sin. Največji zalogaj pa je bila preko 800 kilometrov dolga romarska pešpot Camino de Santiago v Španiji. Vse doživljaje na njej, od trpljenja in bolečine do sreče, veselja in brezmejne svobode, je popisal v knjigi Camino: od Nove Gorice do Kompostele. Mnoge potopisne tekste je prispeval tudi kot novinar, saj je poročal že za številne slovenske medije, v zadnjih letih pa je njegove prodorne članke mogoče prebirati v časopisu Primorske novice.

Sandra Krkoč Lasič osebni arhiv Nace Novak Začniva potep na Madagaskarju, kjer ste leta 2000 en mesec živeli pri slovenskih misijonarjih in nato tamkajšnja doživetja strnili v diplomski nalogi. Kaj vas je povleklo tja?

Za vas opravimo vsa dimnikarska dela, tako da je v celoti in kakovostno poskrbljeno za vašo kurilno dimovodno napravo.

16

Bilo je več koščkov sestavljanke, ki so me povlekli tja. V tistem času sem rad obiskoval otoke: od Krete, Cipra, Malte, Korzike, Sardinije, Velike Britanije, Balija ... Kot četrti največji otok na svetu, je bil Madagaskar nato logična izbira. Poleg tega sta me zanimala življenje misijonarjev in nerazviti tretji svet. Ob mojem obisku je bil Madagaskar za popotnike še precej odročna destinacija, kmalu za tem pa je začel postajati za turiste vse bolj zanimiv, dosegljiv in tudi vse bolje obiskan. Še posebej se mi je vtisnilo v spomin nekajdnevno bivanje pri Pedru Opeki v skupnosti Akamasoa na robu malgaškega glavnega mesta, kjer živi na tisoče revežev. Ob večerih sem imel priložnost malo poklepetati z njim, ko je ostal po napornem celodnevnem delu sam oziroma obdan z množico otrok brez staršev, ki so prenočevali v okoliških hišicah.

Dve leti kasneje ste prehodili več kot 800 kilometrov dolgo romarsko pešpot Camino de Santiago. Zakaj ste se odločili za ta podvig?

Bil je en tak čuden klic. Potem ko sem nekje prebral o Caminu ali videl prispevek na televiziji, ne vem več natančno, je začela v meni rasti ideja o tem, da bi ga tudi sam prehodil. Kmalu je padla odločitev. Prehoditi Camino je izjemna izkušnja, kar

Pokličite nas na: T: 05/303 2719, M: 041/889 904 E: ekoenergetika@siol.net www.ekoenergetika-dimnikarstvo.si

lahko v zadnjih letih potrdi tudi veliko Slovencev. Ker je število romarjev na Caminu skokovito naraslo, me ne mika, da bi izkušnjo ponovil. Tudi zato, ker je na svetu še toliko drugih poti.

Je pa res, da se na takšnih poteh, po katerih hodi veliko ljudi, čuti posebno energijo, ki se je ne da opisati.

Kakšni so občutki narediti prve in nato zadnje korake tako dolge poti?

Sam imam vedno boljše občutke pri tistih prvih kot pri zadnjih korakih. Na koncu Camina ni bilo občutka zmagoslavja, ampak mi je bilo škoda, ker sem vedel, da bom moral nazaj v vsakdanjo rutino, pred katero sem takrat bežal. Odkar imam otroka, je drugače in se veselim tudi zadnjih korakov in vrnitve domov. Še zmeraj pa imam na koncu vsakega potepa en tak cmok v grlu.

Kakšne vrste popotnik ste?

Od nekdaj mi je bilo všeč potovati z nahrbtnikom na ramenih, saj se na ta način naučiš živeti s tistim, kar nosiš s seboj. Danes se ob ponudbi nizkocenovnih poletov večina usede na letalo ali v avto, sledi navigacijskim napravam in pride na želeni cilj. Gladko. Brez zapletov. Mimo vsega. Zame je to ropanje doživetij. Včasih smo potovali drugače. Zanimivo je bilo recimo že to, da smo morali v vsaki državi menjati denarno valuto.

Vozili smo se predvsem z vlaki ali štopali, prenočevali v parkih, na klopcah, avtocestnih postajališčih in tako doživeli marsikaj.

Na ta način smo gradili izkušnje.

V zadnjem času potujete predvsem s kolesom …

Kolesarjenje mi je bilo od nekdaj všeč. Hitreje gre kot peš, a si še vedno v stiku z naravo, s pokrajino, z zemljo, po kateri potuješ. Tudi za kolena ni tako stresno, kot sta tek in pešačenje s polnim ruzakom na hrbtu. Na kolesarjenje ob Donavi, ob Dravi, po jadranskih otokih, na Madžarskem, v Italiji, v Grčiji in še kje imam zelo lepe spomine. Ker je od zadnjega resnega kolesarskega potepa po Albaniji minilo že nekaj let, je bila petdnevna, dobrih 500 kilometrov dolga kolesarska tura od Murske Sobote do Nove Gorice, ki sem jo za hec poimenoval »Od glave v rit naše male kokoši«, lepo darilo ob zaključku letošnjega poletja. Tudi nekaj dni pedaliranja po slovenskih cestah in kolovozih je lahko pravi odklop.

Po kakšnem principu izbirate svoje popotniške cilje?

Šempeter pri Gorici– Benetke

Cilj me pogosto poišče kar sam. V zadnjem času si želim predvsem čim bolj stran od označenih in poznanih poti. Ko sem za različne medije še objavljal potopise, sem prav tako iskal predvsem kraje ali območja, ki z novinarskega vidika še niso bila ravno pogosto opisana. Danes je to skorajda nemogoče, ker so turisti že povsod in vsi pišejo in objavljajo svoje fotografije in posnetke. Če zdaj odkrijem kakšen takšen neobljuden kraj, ga raje ne opisujem, temveč zadržim zase. Vedno najdeš nekaj za ovinkom, ampak moraš iti za tisti ovinek.

Se novinarstvo in popotništvo v vašem življenju močno prepletata?

Do določene mere se prepletata. Na eni strani mi je novinarski poklic recimo omogočil, da sem spletel mrežo poznanstev, ki so mi včasih prišla prav na potovanjih. Po drugi strani mi popotovanja, predvsem tiste krizne situacije, širijo obzorje, kar je za novinarja gotovo dobrodošlo. Vendar je vprašanje, koliko znaš potem te izkušnje unovčiti, saj se v vsakdanjem življenju lahko hitro ujameš v neke vzorce in pozabiš na vso modrost, pridobljeno na potovanjih.

Pravijo, da je povsod lepo, ampak najlepše doma. Kaj vam po vseh teh popotovanjih pomeni vračanje v rodno Novo Gorico?

Zelo rad živim tukaj, ker je Nova Gorica super izletniško izhodišče. V bližini so Trnovski gozd, Posočje, Brda, Furlanska nižina, Kras in Vipavska dolina. Kamorkoli se obrneš, je nekaj zanimivega. Super je tudi, da si v dveh minutah izven urbanega naselja. V naravi. Je pa res, da Nova Gorica ni izkoristila vseh potencialov, ki bi jih lahko. Ko sem bil mulc, smo imeli zaradi bližine meje tukaj mnoge stvari, ki so jih drugje po Sloveniji lahko samo sanjali: od italijanskih televizijskih kanalov do kavbojk. Padec meje in vstop v Evropsko unijo v tem smislu nista upravičila morda res previsokih pričakovanj, a če bi se vsi skupaj malo bolj potrudili in sodelovali, ne pa metali drug drugemu polena pod noge, bi bila lahko Gorica bistveno bolj razvita in posledično bi vsi tu bolje živeli. Če bi v nahrbtnik lahko spravili tudi kakšno pozitivno misel, katero bi vzeli s seboj vedno in povsod?

Danes je prvi dan v življenju, ki ga imaš še pred sabo!

»Vsak uspeh pride le z veliko željo, z voljo, s trdim delom in z neprecenljivo podporo najbližjih.« Novogoričanka Meta Mačus je na prelomu tisočletja blestela na atletskih stezah. Leta 2000 je kot članica štafete 4 x 400 metrov nastopila na letnih olimpijskih igrah v Sydneyju, leto kasneje osvojila bronasto medaljo na sredozemskih igrah, nato pa izboljšala še državni rekord v svoji paradni disciplini 400 metrov z ovirami s časom 56,63, ki je bil nedosegljiv celih 15 let. V članski kategoriji ima 15, skupno pa kar 27 naslovov državne prvakinje v štirih različnih disciplinah. Kljub temu, da je v času najintenzivnejših priprav imela tudi po 11 treningov tedensko ter komaj hodila po stopnicah in se ponoči prebujala s krči, danes pravi, da bi še enkrat prehodila celotno športno pot, po kateri sta jo v članskih vrstah vodila trenerja Vojko Orel, h kateremu se še danes obrne po kakšen nasvet, in Hristo Gergov. Šprinterske copate je v kot sicer postavila že pred 13 leti, a jo je še vedno mogoče pogosto srečati na stadionu, kamor najraje pride z družino, saj gresta hčeri po njenih stopinjah. Še več časa pa preživi pod tribunami stadiona, kjer v pisarni Športne zveze Nova Gorica opravlja tudi funkcijo vodje regijske pisarne Olimpijskega komiteja Slovenije.

Sandra Krkoč Lasič osebni arhiv Meta Mačus Ste se že v otroštvu posvetili izključno atletiki ali ste se preizkusili še v kakšnem drugem športu?

Zmeraj sem bila živahen otrok, saj sem veliko tekala in plezala po drevesih, zato sem se v prvem razredu vpisala k športnoritmični gimnastiki. A vedno sem sodelovala tudi na šolskih krosih, zato je v tretjem razredu učiteljica moji mami predlagala, da bi me vpisali v atletski klub. Tam je bil moj prvi trener kratek čas Igor Lapajne, nato pa Mojca Pertot. Najprej sem trenirala enkrat do dvakrat na teden, bolj resno pa sem se treningom začela posvečati v srednji šoli, saj sem bila prva generacija Športne gimnazije v Ljubljani.

Kako ste se odločili, da bo vaša paradna disciplina tek na 400 metrov z ovirami?

Nikoli nisem bila prav dobra šprinterka, zato sem se za 400 metrov odločila zaradi same vzdržljivosti. Lažje pa mi je bilo teči z ovirami, saj sem si brez njih v mislih nenehno odštevala metre, kar je bilo mučno. Tako pa razmišljaš samo na tek od ene do druge ovire in ti te narekujejo ritem, kajti na naslednjo oviro moraš priti v določenem številu korakov. Poleg tega je bila takrat ta disciplina še dokaj mlada in s tem razvoj rezultata lahko zelo hiter.

Na olimpijskih igrah v Sydneyju pa ste bili del slovenske štafete na 4 x 400metrov. Kako se spominjate tega teka?

18

Seveda sem celo sezono poskušala narediti normo za svojo disciplino in bila nekajkrat blizu, a se ni izšlo. Ker pa sem na velikih tekmovanjih vedno imela precej treme, je bilo morda celo bolje, da sem takrat tekla v štafeti, kjer se pritisk nekako razporedi na vse tekmovalke. Na olimpijskih igrah je bilo poleg treme tudi veliko evforije. Tekla sem kot prva in komaj čakala, da se konča predstavitev ekip ter se postavim v štartni blok. Potem me je kar nekako samo neslo. V polfinale se sicer nismo uvrstile, a smo dosegle nov državni rekord. Tekmovale smo v skupini z Avstralkami, zato je bilo na tribunah centralnega stadiona 110.000 ljudi in ko so začeli navijati, se je zdelo, kot bi grmelo ali bi bil potres. Vedela pa sem, da je med množico vsaj eden, ki navija tudi zame, in sicer moj brat Miha, ki je v tistem času delal v Slovenski hiši v centru Sydneyja.

Kako ste sicer doživljali olimpijske igre?

Za večino športnikov je to največje tekmovanje in res nepozabno doživetje. Zanimivo je bilo že samo bivanje v olimpijski vasi, kjer smo imeli na voljo številne dvorane za treniranje, trgovine, frizerske salone, kino dvorane ali jedilnice s kuhinjami iz celega sveta. Na enem kupu smo bili zbrani športniki od vsepovsod.

Ko si hodil po ulici, si zato videl od košarkarskih zvezdnikov do znanih teniških igralcev. Kot bi živeli v športnem Hollywoodu, ki je bil zelo strogo varovan.

Katere rezultate še prištevate med vrhunce vaše kariere?

Leta 2001 sem na sredozemskih igrah, ki so potekale v Tuniziji, dobila bronasto medaljo. S polno motivacijo od teh uspehov sem nato pozimi trdo trenirala in že v začetku sezone 2002 dosegla še državni rekord v svoji paradni disciplini, kar je bil že dolgo prej moj cilj. V tistem času sem bila v zares vrhunski formi in se tudi na drugih tekmah približala temu rezultatu. Rekord

sem imela v lasti do lanskega leta, ko ga je po 15 letih prevzela Agata Zupin. Do tedaj sem govorila, da rekordi obstajajo zato, da se jih podere, ko pa sem slišala, da se je to zares zgodilo, me je vseeno malo stisnilo. Seveda sem za Agato zelo vesela in sem ji ob rekordu tudi čestitala.

Ravno na vrhuncu pa vas je doletela poškodba.

Ko si v formi, je največja nevarnost za poškodbe, ker takrat prideš do svojega limita. Ko smo z reprezentanco konec junija 2002 tekmovali na evropskem pokalu v Španiji, sem najprej odtekla svojo disciplino, v kateri sem zmagala, nato pa sodelovala še pri štafeti in si natrgala mečno mišico. Imela sem številne terapije pri Tomažu Šavniku iz Nogometnega društva Gorica, ki me je tudi sicer »vračal med žive« po napornih treningih, a je bilo poškodbo nemogoče povsem sanirati, zaradi česar sem se morala odpovedati tudi nastopu na evropskem prvenstvu. Že pred tem mi je trener omenil, da bo za medaljo na prvenstvu potrebno teči v času 56,20, kar je bil glede na napredek dosegljiv rezultat. Dobro se spomnim, da je tretjeuvrščena nato tekla le stotinko sekunde hitreje. S tem sem se še nekaj let obremenjevala, ampak mi je bilo očitno tako namenjeno. Nato sem trenirala še tri leta, a se nikoli več nisem povsem približala temu rezultatu. Vseeno sem zelo zadovoljna s tem, kar sem dosegla. Še enkrat bi šla skozi vse, tudi tiste najtežje trenutke, v katerih mi je bil v veliko oporo močan ekipni duh v tukajšnjem atletskem klubu.

Kako ste se soočili s koncem kariere?

V tisti borbi zadnjih let, da bom še kdaj odtekla vrhunski rezultat, sem imela vsega vrh glave, zato v letu po koncu kariere nisem pretekla niti nekaj metrov, kar seveda ni prav, saj se mora telo postopoma odvajati od intenzivnih treningov. Ko sem nato nekaj let delala na pošti, sem se bila za poštne športne igre prisiljena ponovno nekoliko spraviti v formo, še posebej, ker je naš direktor stavil s kranjskim, ali lahko premagam tamkajšnjo kolegico, ki je bila aktivna rekreativka. Za tem sem tudi poklicno spet zašla v športne vode, saj sem bila sprva zaposlena na Javnem zavodu za šport Nova Gorica, nato pa na tukajšnji Športni zvezi, kjer imamo zadnjih nekaj let tudi regijsko pisarno Olimpijskega komiteja. Za dušo vodim še vadbo za predšolske otroke, osnovno motoriko pri šoli odbojke Mali genij, skupaj z nekdanjima atletinjama Mojco Črnigoj in Tejo Melink ter s še aktivno šprinterko Anejo Kodrič pa v atletski šoli GO Atletik kalimo mlade upe.

Vam je aktivno ukvarjanje s športom pustilo tudi kakšno dragoceno lekcijo za življenje?

Vsak uspeh, pa ne samo v športu, pride le z veliko željo, z voljo, s trdim delom in z neprecenljivo podporo najbližjih. Družina me je spodbujala, ko sem v začetku nekajkrat skoraj obupala, me bodrila v najtežjih trenutkih, ki jih ni bilo tako malo, in skupaj smo se veselili vseh uspehov. Šport ti da tudi veliko mero samodiscipline, reda in odgovornosti. Obenem se lažje naučiš prenašati poraze, saj veš, da so sestavni del življenja, jih moraš sprejeti in iti naprej.

Odbojkarski klub Gorica in Športno društvo GO Šport

vabita k vpisu!

Vadba odbojke in razvoj osnovne motorike.

Interesno dejavnost izvajamo na OŠ: Frana Erjavca, Milojke Štrukelj, Ledine, Solkan, Šempas, Ivana Roba, Vrtojba, Vogrsko In Dornberk.

Vpis v klub za sezono 2018/19 za fante in dekleta.

Šola atletike za otroke od 1. do 9. razreda osnovne šole (telovadnica Partizan in stadion Nova Gorica).

Več informacij na spletni strani: www.genivolley.eu, preko elektronske pošte: operativa@genivolley.eu ali na telefonski številki : 040 886 585 (Sara)

19

filmskogledališče. petkov in torkov abonma

vpisabonmajev.

12. in 16. oktober 2018

MARY SHELLEY Haifaa Al-Mansour

(Velika Britanija, ZDA, Luksemburg, 2017)

19. in 23. oktober 2018

NE SKRBI, PEŠ NE BO PRIŠEL DALEČ Gus Van Sant (ZDA, 2018)

9. in 13. november 2018

23. in 27. november 2018

DRUŽINA

VSI VEJO

(Slovenija, Avstrija, 2017)

(Francija, Italija, Španija, 2018)

Rok Biček

predaniumetnosti.

Asghar Farhadi

2018/19 četrtek, 4. oktober 2018 ob 20.15

30. november in 4. december 2018

7. in 11. december 2018

ŽAREK V SRCU

KABINET ČUDES

(Francija, 2017)

(ZDA, 2017)

Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

14. in 18. december 2018

11. in 15. januar 2019

HAMO & BUČAR

V CIAMBRI

DVOJNI LJUBIMEC

(Italija, ZDA, Francija, Švedska, 2017)

(Francija, Belgija, 2017)

Claire Denis

Jonas Carpignano

Todd Haynes

François Ozon

četrtek, 18. oktober 2018 ob 20.15

18. in 22. januar 2019

25. in 29. januar 2019

UBIJANJE SVETEGA JELENA

FANTASTIČNA ŽENSKA

(Velika Britanija, Irska, 2017)

(Čile, ZDA, Nemčija, Španija, 2017)

Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

15. in 19. februar 2019

KIRSTY ALMEIDA

Giorgos Lanthimos

1. in 5. februar 2019

VSAKA DOBRA ZGODBA JE LJUBEZENSKA ZGODBA

Sebastián Lelio

STALINOVA SMRT

Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin

Armando Iannucci

22. in 26. februar 2019

1. in 5. marec 2019

O TELESU IN DUŠI

SREČEN KONEC

(Madžarska, 2017)

(Francija, Nemčija, Avstrija, 2017)

Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

15. in 19. marec 2019

22. in 26. marec 2019

KATALENA

FOXTROT

ČUDO

(Izrael, Francija, Nemčija, Švica, 2017)

(ZDA, 2017)

(Slovenija, Hrvaška, 2017)

Ildikó Enyedi

Samuel Maoz

(Velika Britanija, Francija, 2017)

Michael Haneke

Stephen Chbosky

29. marec in 2. april 2019

5. in 9. april 2019

BREZ LJUBEZNI

ZBOGOM, BERLIN!

(Rusija, Francija, Nemčija, Belgija, 2017)

(Nemčija, 2016)

Andrej Zvjagincev

četrtek, 22. november 2018 ob 20.15

Človek ni zver

24. -27. oktober 2018

OKTOBER JAZZ

Fatih Akin

SLONESDEST

RATKO ZJACA STEFANO BEDETTI NOCTURNAL BAND

JANI ŠEPETAVEC AT-LASTic trio

EAST WEST DAYDREAMS

DOSEDANJI ABONENTI Kdaj: od 17. do 29. septembra 2018 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: do 10. oktobra 2018

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica, Vila Vipolže, Goriška brda V sodelovanju z društvom Controtempo iz Krmina in festivalom Jazz & Wine of Peace.

NOVI ABONENTI Kdaj: od 1. do 10. oktobra 2018 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: ob vpisu Redni abonma: 75 € Upokojenci, študenti in dijaki: 55 € Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Znižana cena vstopnice za dijake in študente: 4 €

THE THING

w w w. kulturnidom-ng.si

Kulturni dom Nova Gorica – prostor, kjer domujejo glasbena, filmska in likovna umetnost

Poznavalcem klasične glasbe sta brez dvoma dobro poznana naš Glasbeni abonma in cikel Grajske harmonije, renesančno in srednjeveško glasbo pa boste lahko med 27. in 30. septembrom spoznavali v okviru festivala Flores Musicae. Za ljubitelje improvizirane in jazz glasbe smo oblikovali letošnji cikel Oktober jazz, ki bo med 24. in 27. oktobrom, bogata bera drugih glasbenih zvrsti pa bo tudi v ponudbi izvenabonmajskih koncertov.

Za filmske navdušence bodo filmi oživeli v okviru Filmskega gledališča, Filmskega vrtiljaka, Filmskih portretov glasbenih zvezd in drugih zaokroženih filmskih ciklov.

Pred nami je tudi nova razstavna sezona Mestne galerije Nova Gorica s premišljenima razstavnim in obrazstavnim programom ter z Mednarodnim festivalom sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Razstave nove sezone bodo prinašale predvsem večplasten, na kakovosti temelječ vpogled v slovensko in tujo sodobno umetniško produkcijo.

Pred nami je tudi veliko novih izzivov. Najpomembnejši?

Zagotovo kandidatura Nove Gorice za Evropsko prestolnico kulture 2025, ki je tista prava priložnost za ambicioznejši pogled naprej in postavitev Nove Gorice na evropski kulturni zemljevid.

Program in aktualne novice lahko spremljate na naši spletni strani www.kulturnidom-ng.si, kjer se lahko prijavite na tedenski e-novičnik. Ljubitelji klasične oblike obveščanja pa se lahko prijavite na naš mesečni koledar, ki vas bo vsak mesec pričakal v vašem poštnem nabiralniku. Vabljeni v bogato, poučno in razgibano skupnost Kulturnega doma Nova Gorica!

ČAKALNICA SMRTNO RESNA KOMEDIJA

JANEZ HOČEVAR-RIFLE LADO BIZOVIČAR

15. 11. ob 20h KULTURNI DOM NOVA GORICA

Vstopnice: Blagajna Kulturnega doma (05 335 40 16)

21

Promocijsko sporočilo

Predani umetnosti smo vstopili v novo sezono, s katero zvesto nadaljujemo uresničevanje poslanstva Javnega zavoda Kulturni dom Nova Gorica, ki zajema kulturno-umetnostno vzgojo ter glasbeni, filmski in likovni program Mestne galerije Nova Gorica.

Julija Kramar – sopranistka, ki je navdušila tudi slovitega Luciana Pavarottija Sandra Krkoč Lasič Foto Lado d.o.o. Nova Gorica

22

Novogoriška sopranistka Julija Kramar je pred sedmimi leti sprva zadržano stopila na oder ljubljanske Drame, vendar nato s svojim nežnim glasom in z opernim repertoarjem prepričala večino gledalcev druge sezone oddaje Slovenija ima talent. A kot pravi sama, »je talent le pika na i, tisto nekaj več, kar pri poslušalcih povzroči mravljince«. V ozadju njene zmage je bilo namreč veliko trdega dela, odrekanja in preskakovanja čez številne ovire. Ko se je pripravljala na Talente, je denimo vadila kar v avtomobilu, da ne bi zbudila svoje male hčere. Že v času študija (diplomirala je na ljubljanski Fakulteti za šport) je začela izpopolnjevati svoj glas, tako da je njen prodoren sopran očaral celo slovitega tenorja Luciana Pavarottija. Za zdaj je njene glasovne sposobnosti mogoče slišati na zgoščenki s preprostim naslovom Julija, na kateri se je zavezala pop opernemu slogu, vendar se želi v prihodnje preizkusiti tudi v drugih glasbenih zvrsteh. »Delam na tem, da bi moj glas dal čim več ljudem,« delček svojih načrtov razkrije sogovornica.

Kdaj ste začeli izkazovati svoj glasbeni talent?

Spomnim se, da so že v vrtcu ostali otroci sedeli okrog mene in sem jim pela, takrat predvsem še partizanske in narodne ljudske pesmi. V najstniških letih so mi sosedje rekli, da me je bilo včasih slišati tudi več hiš stran. Običajno sem prepevala med pospravljanjem, ko je bil vklopljen sesalec, saj sem imela občutek, da me takrat nihče ne sliši, kajti nekako sem prikrivala svoj glas, očitno tudi sama sebi. Ko sem v srednji šoli živela v internatu v Izoli, so me proti koncu zadnjega letnika cimre spodbudile, da sem pri neki gospe začela z urami petja.

Takrat sem posnemala še stil, kot sta ga imeli Mariah Carey ali Whitney Houston, a se mi še sanjalo ni, da bom nekoč zašla v opero, saj se mi je zdela dolgočasna.

Kje vse ste se nato še izpopolnjevali?

Kasneje sem se petja učila pri gospe Franki Žgavec v stari Gorici, nato sem bila članica Akademskega pevskega zbora

Tone Tomšič, za tem pa sem začela sodelovati z ukrajinsko sopranistko Natalijo Vorobjovo Biorro, ki je pela v SNG Maribor in Graški operi. Vesela sem bila, da si je vsake toliko odtrgala uro dragocenega časa in mi žal le v nekaj srečanjih predala svoje dragoceno znanje, saj je kmalu naredila samomor, jaz pa sem zato za nekaj časa opustila petje.

Udeležili ste se tudi avdicije, ki jo je v Modeni priredil sloviti tenorist Luciano Pavarotti. Kako se spominjate te izkušnje?

Mama je v časopisu zasledila, da Pavarotti prireja avdicijo za mednarodno akademijo, ki jo je odpiral v Modeni. Prijavilo se je blizu 100 pevcev iz vsega sveta, sama pa sem nastopila med prvimi. Ko sem začela peti, me je Pavarotti hitro prekinil in rekel, naj pojem na glas, saj nisem v sobi z nekaj kvadratnimi metri, ampak v teatru, ki je bil zares ogromen. Mislila sem si, da pač nimam glasu za operno petje in sem s tem po vsej verjetnosti zaključila, zato sem sproščeno poskušala dati malo več glasu. Bil je fasciniran in zato želel, da odpojem z njim še en zelo slaven duet iz opere La Boheme, ki pa ga sama nisem poznala, zaradi česar sem ga odpela s precej rezerve. Čeprav nisem bila sprejeta na akademijo, mi je celotna izkušnja dala veliko zagona za naprej. Kmalu za tem sem prav tako v Modeni obiskovala neko zasebno akademijo, ki pa so jo zaradi pomanjkanja sredstev čez par mesecev zaprli.

Pred vrati je nova sezona šova Slovenija ima talent. Kaj pa je vas gnalo takrat, da ste se prijavili?

Prve sezone Talentov sploh nisem spremljala, ker sem bila takrat v tujini, zato so me v nastop v oddaji pregovorili domači.

Brat me je dobesedno vlekel čez cesto do prizorišča prvega predizbora, ker mi je bilo tako zelo nerodno. Še posebej nelagodno sem se počutila, ko so me začeli snemati, slikati in postavljati razna vprašanja. Mučno mi je bilo tudi petje z mikrofonom, ki ga še danes ne maram (smeh). Čeprav so mi takrat mnogi svetovali, naj nastopim s pop skladbami, sem pela tisto, kar mi je ležalo – opero. Nisem šla tja, da bi zmagala, ampak da pokažem, kaj me veseli, da dam iz sebe tisto, kar čutim. Tekmovala sem torej sama s sabo. Mogoče me je prav to popeljalo čisto do konca.

Ko se sedaj ozrete nazaj, kakšno poglavje v karieri vam predstavlja omenjeno tekmovanje?

Talenti so bili zame dokaz, da nekaj zmorem. Ne morem verjeti, da se ljudje tudi po sedmih letih še vedno tako dobro spominjajo mene in mojega glasu. Je pa res, da je po zmagi publika začela od mene veliko več pričakovati. Prej je bilo petje zame nekaj, kar sem počela spontano, z velikim veseljem in brez obremenitev, po Talentih pa se je temu pridružil občutek velike odgovornosti do drugih. Bremenilo me je tudi to, da nisem imela glasbene izobrazbe.

So vaje za Talente občasno res potekale kar v avtomobilu?

Res je. Najstarejša hči je bila takrat še majhna in s petjem nisem želela motiti njenega spanca. Glasna muzika iz predvajalnika otrok običajno ne zbudi, medtem ko gre pri mojem petju očitno za takšne frekvence, da jih vselej prebudijo. Ko ni bilo druge variante, sem zato šla na parkirišče, se usedla v avto, naravnala elektronsko varuško in pela od 15 do 20 minut. Bilo

23

je sredi zime, ko so vsi imeli zaprta okna in me zato nihče ni slišal. Menim, da je 15 minut vadbe dnevno super za ohranitev prožnosti glasu, lepo pa je, če imam vsake toliko med vajo kakšnega poslušalca, ki mi zna podati kritiko. To vlogo je velikokrat prevzela kar moja mama, ki sicer ni glasbenica, ima pa dober posluh. Že večkrat ste se preizkusili tudi v igralskih vodah. Kako ste se znašli v različnih vlogah?

Večinoma sem igrala vloge mladih, včasih celo naivnih deklet, saj je sopran običajno pisan za takšne upodobitve. Vsako vlogo moram sama najprej naštudirati in začutiti, potem pa se kar naenkrat zgodi nekakšen preobrat in moje zlitje z likom. Preden pride do tega, pa imam občutek, da sem vklenjena. Sploh prva vloga je bila naporna, saj je šlo za opereto Spomladanska parada, kjer sem morala ob vsem petem in igranem tekstu še plesati s profesionalnimi baletkami. Vse to je bil zame precejšen zalogaj, hkrati pa tudi velik izziv.

S kakšnimi izzivi se spopadate v zadnjem času?

Trenutno sem v prvi vrsti predana mamica treh otrok, s katerimi je zaradi majhne razlike v starosti mlajših dveh precej pestro, a tudi zabavno in lepo. V zadnjih treh letih sem se torej posvetila predvsem družini, odslej pa bom imela ponovno več časa za petje, saj se je pričela šola, za mlajša otroka pa jasli. Tako bo nekaj več časa ostalo tudi za moj hobi, ki so latinsko-ameriški plesi.

K čemu pogledujete v prihodnosti?

Nekateri so mnenja, da sem zaradi družinskih obveznosti najbrž zaključila s petjem, ampak sama imam še veliko idej in moči za nove pevske poti. Preizkušam različne zvrsti. Moji zadnji nastopi so bili bolj pop obarvani, še vedno pa iščem svoj stil, v katerem bi me poslušalci takoj prepoznali. V prihodnje bi rada naredila zgoščenko, ki bi ji z veseljem prisluhnili tudi vsi tisti, ki ne poslušajo opere. Bila bi torej za vse, ki želijo enostavno slišati moj glas. Gledam predvsem na to, da glasba pride iz srca, je

24

polna ljubezni, topline in nežnosti ter pusti nek čustveni naboj.

Le tako te ljudje lahko začutijo in dobijo kurjo polt. Pojem zato, da nekomu dam nekaj, kar sicer ne more kupiti v trgovini, nekaj, kar ni zapakirano na polici. Zaradi publike in velike ljubezni do petja še vztrajam na glasbeni poti.

25

Sredozemske zgodbe

III. Kaplje Jasna Reščič Valentina Lazar

Dežne kaplje so počasi polzele po oknu in za seboj izrisovale vijugave poti. Zavijaje, a vendar nepretrgano navzdol, kamor jih je klicala zemlja. Dež je za oknom ustvarjal megleno zaveso iz milijonov drobnih kapljic, padajočih iz visoko visečih sivih oblakov. Ladja je v Palermo priplula pod njihovimi težkimi zastori, ki niso obetali prijetnega raztovarjanja.

Maria je sedela na stolu ob oknu in pogled upirala v dež, ki je spral prašne ulice predmestja. Prisluškovala je glasnim udarcem morja ob skale. Pred pristaniščem so se valovi razbijali ob valobranih, a morje se je vseeno dvigovalo ob pomolih in grozilo, da bo skupaj z dežjem namočilo tovor.

Maria se je umaknila od okna in stopila v otroško sobo. Deklica, ki je štela malo več kot pet let, se je sede na tleh igrala s preprostimi punčkami.

Maria se je z materinskim zanimanjem sklonila k njej. Deklica je proti njej okrenila glavico, obkroženo s črnimi kodri, in jo pogledala z živahnimi temno rjavimi očmi. »Kaj pravijo bambole, Livia?« je vprašala Maria. »Večerjo kuhajo in čakajo, da pride oče domov.« Maria se je bežno nasmehnila.

26

»Očeta še ne bo, Livia. Pozno bomo večerjali.« Pomolčala je, potem pa stegnila roke proti deklici. »Prideš k meni?« Livia je vstala in pustila, da jo je mama dvignila. Z deklico v naročju je Maria stopila iz otroške sobe v spalnico. Položila jo je na veliko posteljo, na kateri se je Livia potem valjala in zavijala v pregrinjala.

Maria je odprla predal pod ogledalom in iz njega vzela staro knjigo. Poklicala je hčerko in ta se je prikotalila do roba postelje, da bi jo z mamo brala. Maria ji je kazala črke, malčica pa je govorila njihova imena. Mama jo je srečna poslušala, nato pa si jo je posadila na kolena, tako da sta se gledali. »Livia, dobro me poslušaj! Znala boš brati in lahko boš sama brala pravljice, ki so ti všeč. To bi rada, kajne?« Deklica je prikimala in čez obrazek se ji je razlezel nasmešek. Maria jo je prijela za drobne ročice. »Ampak lahko boš brala karkoli, ne samo pravljic. Ko boš večja, boš šla k teti Anni v Torino. Ladja te bo peljala na celino, tam boš sedla na vlak in se hitro hitro vozila daleč na sever. Teta Anna te bo dala v šolo, kjer boš veliko brala in se veliko naučila. Dosti več boš znala in vedela, kot ve tvoja mama.« Livia je v Mario upirala široko razprte oči. »Ti boš šla z mano?« je vprašala. »Ne, bambina mia, s tabo bom šla do ladje, v Torinu pa te bo počakala teta. Veš, ko je bila mama majhna ni mogla iti v šolo, ti pa boš šla. Učena dama boš kot gospe v ameriških revijah.« Otrok je začudeno motril mamo, a Maria mu je s skrbnim glasom šepnila: »Pa nikar ne povej očetu.« Tedaj je potrkalo na vhodna vrata. Maria je Livio odnesla spet v otroško sobo in stopila odpret. Na pragu je stala ženska njenih let, zavita v ogrinjalo, da je ni močil dež. »Fabrizia! Prideš noter?« jo je pozdravila Maria.

Sicilijanka je odkimala. »Kje je Enrico?« je vprašala z napetostjo v glasu.

Maria se je za trenutek obotavljala, nato pa odgovorila. »Ni ga doma.« »Menda ni še vedno …?« Maria je skomignila z rameni in odvrnila pogled. »Jaz ne vem.« je odgovorila.

Fabrizia ji očitno ni verjela in je šepetaje vztrajala. »Veš, da je zdaj to nevarno. Tudi Luca se ni hotel takoj odpovedati, a misliti moramo na svoje

otroke. Se ne bojiš za Livio?« Maria je molčala.

Fabrizia se je nekoliko posmehnila. »Ti se ne ustrašiš zlahka. Toda pomisli! Tako si učena, doma imaš revije in knjige in kaj vem kaj še vse, kar si dobila z ladij, lahko bi prepričala moža, da prestopi k prefektu. Sama vidiš, da bo moral prej ali slej. Ne moreš čakati, da vam zgori hiša nad glavo!« Maria je ob zadnjih Fabrizijinih besedah pokazala kanček nemira in se ozrla po svoji hiši. Sicilijanka pa je po premolku nadaljevala. »Dobro bi naredila za Livia, če bi se Enrico odpovedal Cosi.« »Kaj pa govoriš?!« Maria je ob slednji besedi obiskovalke rahlo zardela in previdno pogledala okoli sebe, da bi videla, ali je ulica še vedno prazna.

Fabrizia se je tokrat sama pri sebi nasmehnila. »Če bi Enrico prestopil k prefektu, bi lahko Livio dala v žensko bojno skupino.« »K fašistom …« Zdaj se je Maria grenko zasmejala, Fabrizia pa je dodala: »Duce odpira nove poti ženskam.« Maria se je obrnila, da bi se vrnila v hišo. »Juho imam na štedilniku.« »Torej ne?« »Ne vem, o čem govoriš.« »Potem pa poslušaj. V pristanišču bo racija.« »Ah!« Maria ni mogla skriti strahu. Urno je odprla vhodna vrata. »Res moram odstaviti juho.« In je izginila v hiši.

zopet odstranila nekaj desk ter skozi špranjo zlezla zopet na svetlo.

Pogledala je v sobo k Livii. Deklica je zopet sedela na tleh s punčkami na razprostrtem krilcu. Že je hotela nekaj vprašati Mario, vendar je ta hlastno rekla: »Iti moram. Takoj bom nazaj.

Ostani tu, z bambolami.« »Kaj pa ladja in vlak?« je vprašala malčica. »Čez nekaj let, Livia, ampak sedaj počakaj, da se vrnem.

Potem bova gledali revije.« Deklici je pustila vrček z vodo in nekaj rezin kruha. Zaprla je polkna in previdno stopila na prag. Ozrla se je po prazni ulici in pohitela za ogel neke druge hiše. Tam se je zavila v ruto, ki je ni mogla varovati pred hladnim in vztrajnim sredozemskim dežjem, ji je pa skoraj v celoti zakrila obraz, tako da je ni bilo zlahka spoznati. Urnih korakov je hitela ob morski obali, ne meneč se za pršenje pene, ko so se valovi ne daleč od nje poganjali na kopno. Pred pristaniščem je zavila v predmestje in se izgubila na ozkih ulicah med hišami.

Ko je Fabrizia ostala sama pred zaprtimi Mariinimi vrati, je stekla čez ulico in se ustavila pod nadstreškom neke oddaljene hiše. Za njenim vogalom so jo čakali prefektovi možje. Brez sledi dvoma je povedala, da bo Maria odšla opozorit moža v novo skrivno skladišče, za katerega prefekt še ni vedel. Fašisti so opazovali Mario, ki je vstopila v razpadajoče poslopje in ga med njeno odsotnostjo tiho obkolili, prepričani, da se bodo iz njega kmalu usuli možje Cose Nostre. Noč se je že spustila in v temi so od daleč le s težavo razločili osebo, ki je z notranje strani odstranila deske in stopila med grmičevje. Strel je zažvižgal skozi od vlage težek zrak in senca, ki je za trenutek obstala, se je sesedla.

Fabrizio je poznala že vrsto let in nemalo časa sta bili dobri prijateljici. A odkar je Fabriziin mož obrnil plašč po vetru, prestopil k dučejevemu hladnokrvno zverinskemu prefektu in izdal Coso Nostro, je njuno prijateljstvo zamenjalo nezaupanje in sovraštvo.

Stopila je v z oljenkami razsvetljen del skladišča, naložen s škatlami in vrečami, med katerimi so se z mačjo lahkotnostjo gibali možje in prinašali nove zavoje. Ob šumu, ki je nastal ob njenem prihodu, so se oprezno ozrli po njegovem povzročitelju.

Obrazi nekaterih so bili obraščeni s temno brado in dolgimi lasmi, da jim ga je bilo komaj videti, drugi so bili sicer umazani od prahu, a kljub temu obrtniškega in skoraj meščanskega videza. Osuplo so zrli v omotano postavo, s katere je curljal v tkanine ujeti dež.

Maria si je odstrla ruto, da so jo lahko prepoznali, in eden izmed bolje oblečenih mož je takoj pristopil k njej. Grobo jo je prijel za laket ter revsknil vanjo: »Kaj delaš tu?« Maria se je kljub trdemu prijemu poskusila nasmehniti možu. »Opozorit sem vas prišla. Če še niste spravili vsega z ladje, bodite previdni. Menda bo racija v pristanišču.« Enrico jo je potegnil bliže k sebi in ji pogledal v napete poteze odločnega obraza. »Kje je Livia?« je vprašal skozi stisnjene zobe. Maria se ni ganila, ko je začutila bolečino ob njegovem ponovnem stisku roke. »Doma,« je rekla mirno. Enrico jo je udaril in porinil od sebe: »Kjer bi morala biti tudi ti! Izgini od tu!« Maria se ni opotekla, ko jo je sunil proti steni. Prikimala je in se obrnila zopet k skritemu prehodu. Vedela je, da bodo možje, ki so raztovarjali skrivno pošiljko tobaka, katerega vonj se je dvigal iz zavojev, po njenem opozorilu previdnejši, in bila je zadovoljna.

Niti z dlanjo si ni podrgnila razbolele roke. Ne da bi se še ozrla, je odstranila deske in izginila v prehodu.

Mariine oči so se obrnile v nebo, s katerega so nehale padati dežne kaplje. Namesto njih se je na od bližnjega sredozemskega morja slano zemljo v drobnih curkih vlila njena kri.

Mrak je že objel stara in propadajoča skladišča nedaleč od pristanišča, ko se je Mariina senca odlepila od hiš predmestja in zdrsela čez čistino proti njim. Še vedno je rosilo in hale so se mračne dvigovale v pustem večeru kot razbitine nasedlih ladij.

Maria se je pretaknila skozi luknjo v stari žičnati ograji, ki je obdajala zapuščena skladišča, in se skozi redko grmovje prebila do zidu. Previdno je preizkusila nekaj starih desk, iz katerih je bilo grajeno, dokler se ni ena izmed njih vdala pod njeno roko.

Odmaknila jo je ter nato odstranila še sosednjo. Potem se je splazila skozi nastalo odprtino ter jo zopet zadelala za sabo.

Znašla se je v trdi temi zapuščenega poslopja. Vendar se je z izkušenim korakom spretno pretipala na drugi konec, kjer je

27

Brainobrain – program, ki v otroku prebuja genija Tretje leto teče, odkar je v Novi Gorici prisotna svetovno znana učna metoda Brainobrain. Trenutno se izvaja v 38 državah sveta, namenjena pa je otrokom od 5. do 14. leta.

Gre za uresničevanje dveh poglavitnih ciljev – za celostni razvoj možganov in razvoj osebnosti. Celostni razvoj možganov dosegajo z edinstveno kombinacijo računanja na abak in metodologijo VAK, ki pomeni »vizualno, avditivno in kinestetično«. Otroci prejemajo informacije skozi različna čutila; na ta način je učenje učinkovitejše in pomnjenje dolgotrajnejše.

Razvoj osebnosti pa dosegajo z določenimi NLP tehnikami, ki so integrirane v program.

Barbara Skorjanc Vir Brainobrain Slovenija, osebni arhiv Brigita Leban Program v Novi Gorici vodi licencirana Brainobrain trenerka Brigita Leban. »Začetki so bili zelo težki, saj je bila metoda javnosti neznana, ime samo pa ne pove prav veliko. Začeli smo s 17 otroki, njihovo število pa ves čas narašča, tako da je do danes program preizkusilo že 60 otrok,« pove Brigita Leban in dodaja, da številni med njimi vztrajajo vsa 3 leta, kolikor traja program.

In kaj jo je gnalo k temu, da se je odločila (takrat popolnoma neznano) metodo pripeljati v Novo Gorico? »Predvsem želja, da bi svoji hčerki lahko ponudila nekaj več.« Trdno je namreč prepričana, da je spodbujanje talenta otrok primarna naloga staršev. Vsak otrok ima ob vstopu v šolo lastno možgansko strukturo, osebne talente in možnosti, ki bi jih bilo potrebno razvijati. Šola oziroma učitelj, ki mora slediti učnemu

28

2. državno tekmovanje Brainobrain Fest 2018.

načrtu, se ne more posvečati vsakemu otroku posebej in torej ne more zadostiti temu procesu, zato smo starši tisti, ki moramo to izravnati in razvijati odlike pri otroku.

Katere so glavne prednosti Brainobrain metode?

Brainobrain spodbuja razvoj miselnih sposobnosti otroka, življenjskih veščin ter osebnostnih lastnosti. Otrok v programu razvija koncentracijo, fokus, hitrost, natančnost, spomin (tudi fotografski), sposobnost vizualizacije. Spodbuja se kreativnost, otroci postanejo bolj samozavestni in odločni, naučijo si postavljati svoje osebnostne cilje in na ta način postanejo kreatorji svojega življenja. Te veščine jim ostanejo vse življenje.

Starši otrok, ki so vključeni v program, povedo, da so otroci veliko bolj samozavestni, odločni, predvsem pa, da svoje obveznosti (tudi šolske) opravijo veliko hitreje in učinkovitejše.

Brainobrain ni šola, otroci ga občutijo kot izziv.

Program je razdeljen na 10 stopenj. V začetnih stopnjah se otroci naučijo računati na abak, na višjih stopnjah pa abak vizualizirajo. Pri prehajanju na višje stopnje se otrok sooča s težjimi miselnimi izzivi in s tem pomika lastne meje zmogljivosti.

Cilj ni tekmovati med seboj, ampak razvijati lastne potenciale do najvišje možne stopnje.

je kot gost Brainobrainfesta 2018 povedal ustanovitelj Anand Subramaniam.

Osvojene veščine lahko otroci pokažejo tudi na tekmovanjih, ki se jih Brainobrain Nova Gorica redno udeležuje. Tako je letos aprila na državnem tekmovanju sodelovalo 17 otrok, ki so poželi zavidljive rezultate. Domov so prinesli 8 pokalov z nazivom Champion (najvišje priznanje), 2 zlati in 3 srebrne medalje. Tekmovanje je namenjeno predvsem temu, da otroci sami vidijo, kako skozi leto napredujejo. Pa tudi temu, da spoznajo, kako lahko s trudom in z osredotočenostjo dosežejo in izboljšajo svoje cilje. Najbolj vztrajni, motivirani in zagnani se udeležujejo tudi tekmovanj v svetovnem merilu. Eno takšnih bo novembra v Dubaju in nekateri se že pospešeno pripravljajo.

Tekmovanje brainobrainovcev pa nikakor ni le matematično tekmovanje, prej prikaz osredotočenosti in napredka otrok v programu Brainobrain. Ta skrbi za miselno gimnastiko v najpomembnejših letih razvoja možganov, povečuje možgansko kapaciteto, spodbuja razvoj obeh polovic otrokovih možganov in krepi pomembne življenjske veščine, ki jih večina osvoji šele po končani fakulteti ali nikoli. »Dandanes naprave toliko delajo namesto nas, da se naši možgani na nekaterih področjih enostavno ne razvijajo, kot bi se morali. Tako prihajajo otroci s fakultet z odličnimi ocenami, a nimajo razvitih pomembnih veščin, ki si jih želijo delodajalci, kot so na primer uspešno in prepričljivo nastopanje pred drugimi, odločnost, iskanje rešitev izven določenih okvirov, vodenje ekipe, sposobnost hitrega razmišljanja. Program Brainobrain dela ravno na tem, da otroci v skupini dobro delujejo, da so osredotočeni, da imajo vodstvene sposobnosti, razmišljajo širše in da urijo spomin,«

Ne le intelekt, razvija se tudi osebnost.

Pri Brainobrainu veliko pozornosti namenjajo tudi razvoju osebnosti otroka, pri čemer uporabljajo tehnike nevrolingvističnega programiranja, kot so modeliranje, prepričanja o odličnosti (beliefs of excellence) ipd. Skozi pogovor na določeno temo se spodbuja otroke k razmišljanju, pri čemer pa je potrebno poudariti, da trener otrokom ne vsiljuje svojih vrednot. Tako otrok pridobiva sposobnost fleksibilnega razmišljanja, intuitivnega reševanja problemov, ustvarjalnega načrtovanja, odločanja glede na vrednote, iskanja novih rešitev, senzitivnosti ter empatije do drugih. Da je program res kakovosten, priča tudi certifikat ISO 9001:2015. Za leto 2017 pa je metoda Brainobrain prejela prestižno nagrado »Best Kids Education Brand Award«.

Vpisi za šolsko leto 2018/2019 E: brigita@brainobrain.si T: 040 41 78 41 W: www.brainobrain.si FB: Brainobrain Nova Gorica.

29

Pravljični napoj Ex-tempore Kromberk 2018 in predstavitev pravljice Štrbunkov grad Ko pomislimo na grad, se nam porodijo številne asociacije, mednje se bržkone prikrade tudi pravljičnost. Kje drugje kot prav pred grajsko kuliso predstaviti pravljico Štrbunkov grad?

In v grajski park povabiti likovne ustvarjalce, da použijejo in na platna prelijejo pravljično vzdušje?

Petra Paravan Sabina Volk, Jernej Skrt V počastitev Evropskega leta kulturne dediščine je bil ekstempore tematski, 20 otrok in 24 odraslih je ustvarjalo na temo detajl gradu. Ex-tempore Kromberk je od samega začetka zasnovan kot medgeneracijsko ustvarjanje. Otroke pripeljejo starši ali stari starši, vsak pa ustvari svoje likovno delo. Med ustvarjalci so bili številni člani različnih likovnih društev (KUD Goriška paleta, LS Svetloba - KD Svoboda Deskle, KUL-TU-RA LS Renče, LD Coronini Šempeter, DLTU Tolmin, MKD Ohridski biseri). Prihodnje leto bo likovni dogodek obeležil 10-letnico, prepoznavnost pa se kaže z udeležbo likovnikov z različnih območij Slovenije in Furlanije-Julijske krajine. Sobotno

30

ustvarjanje je pritegnilo več radovednih obiskovalcev, s svojo prisotnostjo je udeležence dogodka razveselil tudi profesor Franc Golob. Letošnji žirantki Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, ter Nika Šimac, akademska kiparka, sta izbrali tri najboljša dela med otroškimi in odraslimi ustvarjalci.

Otroci 1. nagrada: Vitan Bajc, Ajdovščina 2. nagrad: Erika Šavli, Nova Gorica 3. nagrada: Domen Stanič, Deskle Odrasli 1. nagrada: Danijela Milašinović, Nova Gorica 2. nagrada: Helena Stanič, Deskle 3. nagrada: Nike Škofič, Ajdovščina Likovno ustvarjalen dan se je prevesil v glasbeno-literarni večerni dogodek, ki ga je z uvodnimi besedami pospremila dr.

Tanja Badalič. Predstavila je pravljico Mirana Rustje Štrbunkov grad, ki jo je nato v celoti interpretiral Dejan Koban. Glasbeno doživetje pravljice je pospremil KOMBO C Zlatka Kaučiča. Naj ob tem spomnimo, da je zasedba na RockVizijah Festivala mladinske kulture v Novi Gorici prejela nagrado za najboljšo rock skupino.

V pravljični svet grajskega okolja se organizatorji JSKD in ZKD Nova Gorica s podporo Goriškega muzeja in Mestne občine Nova Gorica vsako leto vračamo v sklopu Goriških kulturnih prepletanj.

Lepo vabljeni na otvoritev razstave Extempore Kromberk 2018 DETAJL GRADU v četrtek, 27. septembra, ob 18. uri v Točko ZKD Nova Gorica!

»ŽLAHTNA PAŠTA FEŠTA« Sestavine za 2 osebi: zavitek Divita raviolov Žlahtni siri, 250 g šest orehov 1 bučka žlica masla 150 g kisle smetane Sol in poper

Priprava: Na maslu prepražimo nasekljane orehe, dodamo na manjše kocke narezano bučko, še malo prepražimo in dodamo kislo smetano. Solimo in popramo. Skuhamo sveže testenine po navodilu na embalaži, precedimo in dodamo omaki.

Ravioli žlahtni siri 250 g

Ravioli špinača in ricotta 250 g

Tortelini pečenka 250 g

Tortelini pesto bazilika 250 g

www.mlinotest.si

31

Ljubi svoje sosede Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, ker to takrat najbolj potrebujem. (neznan avtor) Len Černe Julija Černe Že nekaj časa razmišljam o pojmu »družina«. Kaj to je?

Kaj spada v njo, kdo spada v njo? Kaj pa besedna zveza »razširjena družina«?

Moje življenje se je začelo zelo enostavno. Naravnost klišejsko. Bila sem prvorojenec v mladi družini. Oče, mama in jaz … čez devet let se je rodila še moja mlajša sestra.

Po enem letu te štiričlanske postavitve se je zgodila ločitev.

In sledilo je turbulentno obdobje, v katerem so se nanizali deljeno skrbništvo, deljenje skupnega premoženja, najstništvo, konflikti, kompromisi, selitve, bolj ali manj uspešno privajanje na nove razmere … zamere … vse, kar pač ločitev prinaša.

Danes, pri 35 letih, vem nekatere stvari, ki jih kot 10-letno dekletce na pragu adolescence nisem. Vem, da je bila ločitev prav tako travmatična zame kot za moja starša, ki sta nenadoma morala začeti znova. Znašla sta se na popolnoma tujem ozemlju in poleg tega, da sta morala ugotoviti, kje sta in kako priti na nek stabilnejši, lepši teren, sta morala še ohranjati fasado vsevednega roditelja. Danes vem, da jima ni bilo lahko in da sta dala vse od

sebe, da bi čim bolje prevozila poligon življenja. Takrat pa je bil moj zorni kot bolj omejen, ožji. Pravijo, da je nevednost blagoslov – vendar ignoranca lahko vodi v občutke ogroženosti, ki so idealno gojišče strahu.

V 25 letih, po razpadu naše izvorne družinske celice, se je marsikaj zgodilo. Nekatere epizode spadajo v žanr komedije, nekatere bi lahko snele oskarja za dramo leta.

Hvala bogu, preživeli smo. Več ali manj v enem kosu.

Moja starša sta ponovno našla ljubezen in z njunima partnerjema (in njunima družinama) je tale naš »človeški ringaraja« postal še večji. Lepši. Če sem na začetku ločitev dojemala kot minus oziroma delitev, jo zdaj vidim kot plus oziroma množenje.

Ljubite se in se množite … zveni znano? Ali je možno, da je bilo mišljeno, da se ljudje »množimo« tudi na drugačne načine? Če velja družina za osnovno celico družbe, je potemtakem logično, da je v resnici tkivo naše skupnosti zgolj skupek različnih družin.

Milijoni družin, ki živijo druga ob drugi. Prehajajo ena v drugo, se združujejo in se razhajajo. Ni jasnih mej, kje se eno »pleme« konča in drugo začne. Vedno nas povezuje nekaj, nekdo. Bi drugače gledali na svojega vohljaškega soseda, če bi vedeli, da je njegov oče tisti prijazen gospod, s katerim radi poklepetate, kadar se naključno srečata? Ali na tisto pedantno gospo na občini, ki je bila svoj čas najboljša prijateljica vaše tete? S komerkoli ste se v danem trenutku srečali, je velika možnost, da imata med sabo vsaj eno nepričakovano povezavo.

Ali ni to neverjetno?

Ali ni to krasno?

Ves čas živimo in delujemo znotraj mehkega kroga družinskih članov in prijateljev, ki se ves čas eksponenčno veča. Poskusite se spomniti na to naslednjič, ko vam bo kak tujec ali tujka šel na živce … verjetno je samo prijatelj, s katerim se nista še seznanila.

OBNOVA KADI IN TUŠ KADI! prej

potem

- Posuši se v 24 ali 48 urah - Brez razbijanja kopalnice - Brez prahu - Brez vonja - Rok uporabe kadi po obnavljanju do 20 let (pod pogojem, da boste sledili priporočilom za nego)

- Delo traja od 3 do 6 ur - Za čiščenje kadi ne bodo potrebna draga sredstva

Obnova kadi - 170 EUR Obnova tuš kadi - 140 EUR

www.novakad.eu Tel.: +386 41 903 513

Walcher Mobili

Via nazionale 20 33019 Tricesimo Udine T: 0039 0432851270 F: 0039 0432880537 E: walcher@walcher.it

www.walcher.it instagram: #Walcher_mobili FB: @walcher.mobili

Blagovna znamka Walcher, sprva znana po oblazinjenem pohištvu, s svojimi edinstvenimi izdelki in luksuznimi rešitvami opremlja bivalne prostore v Italiji in drugod po svetu. Pri izbiri blagovnih znamk, ki jih uvrščajo v svoj prodajni program, se močno usmerjajo k izdelkom z oznako »Made in Italy« in tako ponujajo skoraj celotno paleto najboljših italijanskih podje j, z nekaj omejenega nabora tujih proizvajalcev.

Podjetje Walcher je močno prisotno na nemškem trgu in vedno bolj iskano med mednarodnimi strankami, zato se s svojimi poslovalnicami že širi tudi na druge konce sveta.

Klimatske naprave za ogrevanje prostorov

Reklama-Walcher

Monday, 27 November 2017 09:30:53

Klimatske naprave hladijo in ogrevajo prostore, a niso vse klimatske naprave dovolj dobre za učinkovito ogrevanje prostorov v mrzlih zimskih dneh.

MITSUBISHI ELECTRIC ponuja tudi modele, posebej narejene za ogrevanje v mrzlih zimskih dneh, celo do –25 stopinj Celzija zunanje temperature. Številni zadovoljni uporabniki pričajo, da je tako ogrevanje enostavna in poceni rešitev za manjša stanovanja in poslovne prostore.

S tako imenovanimi VRF sistemi se klimatizirajo tudi večji poslovni in trgovski objekti, kjer nudijo klimatsko udobje skozi vse leto.

Promocijsko sporočilo

Za domačo klimatsko napravo z eno notranjo stensko enoto, ki učinkovito greje tudi pozimi, odštejemo od 1000 € do 1700 €. Vrednost investicije je odvisna od modela in moči, izbranega glede na parametre okolja in način uporabe.

Za ogrevanje cele hiše pa priporočamo toplotno črpalko zrak-voda MITSUBISHI ELECTRIC. Vabimo vas v naš razstavni salon na Industrijski cesti 1 F v Kromberku, kjer vam bomo svetovali in organizirali ogled s strani pooblaščenega monterja. Za namestitev klimatske naprave monter porabi le nekaj ur. Brezplačno nas pokličite na 080 1959.

Karmen Kompara, VITANEST, d. o. o. www.vitanest.si

33

Bil sem mrtev. Zdaj živim.

S temi besedami danes 52-letni Simon Popović iz Vipave zaključi knjigo Narkoman nikoli, ki sta jo pred tremi leti napisala s sestro Heleno Kobal. Takoj ob izidu sem jo na dušek prebrala tudi sama, pred nekaj tedni pa mi je Helena pisala in me vprašala, ali bi bila Simonovo zgodbo pripravljena objaviti tudi v reviji Navdih. Takoj sem se odpravila v knjižnico, da jo ponovno najdem na policah. Spominjam se, da me je zgodba že takrat močno presunila. Narkoman nikoli je knjiga, ki je pretežno ves čas izposojena, saj gre za očitno aktualno tematiko. Človek, ki se je kar deset let drogiral, pil, jemal tablete, popil celo kolonjsko vodo, samo zato, ker je vsebovala alkohol, človek, ki je dosegel dno kot alkoholik, narkoman in potencialni samomorilec, se danes rad odzove povabilu, da svojo zgodbo deli tudi z drugimi. Predvsem z mladimi, na katere droge prežijo malodane na vsakem koraku.

Barbara Skorjanc Adam Kobal Simon, še prepoznaš človeka iz uvoda?

V bistvu se zavedam, da sem tisto res bil jaz, čeprav se mi sedaj zdi, kot da ne bi bil. Čutim občutno razliko – sedaj imam namreč vrnjeno svobodno voljo, da lahko stojim za svojimi odločitvami in lahko slabim razvadam rečem NE. Tako drogi, alkoholu kot cigaretam, hazardiranju, vsemu, kar vodi na pot samouničenja.

34

Kako na svojo odvisniško obdobje gledaš danes? Te preveva sram, obžalovanje ali olajšanje, ker si bogatejši za to izkušnjo?

Ni me sram, to je bila izgleda moja usoda, nima smisla razmišljati o vrtenju kolesa časa nazaj, ker se tega ne da storiti.

Izkušnja je bila trpka, a koristna. Gotovo pa s to pametjo, ki jo imam danes kot svoboden človek, ne bi zašel na stranpot heroinske odvisnosti.

V knjigi lahko preberemo, da »v drogi ni nobene nove resničnosti, nikakršnega spoznanja, edino spoznanje čez čas je, da si popolna budala«.

Resnica je, da se ljudje drogirajo zaradi občutka, ki jim ga mamila nudijo. Občutek je dober, neizogibno pa vodi v propad in velikokrat v smrt. Kar se ti sprva ponuja kot angel, je v bistvu preoblečen hudič. Res je, nobene nove resničnosti ni, zgolj iluzija, ki se razblini v prazen nič. Ko je že prepozno, pa bi dal vse, da bi preživel spet normalen dan, brez neskončnega tekanja za heroinom. Če se vrneva na začetek, na tisti prvi heroinski »šus«. Kako da si si ga »zadal šele« pri 25 letih? In to ravno v času, ko sta z ženo pričakovala prvega otroka. Žena je bila noseča s prvim otrokom, jaz pa sem, naivnež, verjel besedi »prijatelja«, da mi že ne more škoditi, če samo enkrat poskusim; sploh, če si heroina ne vbrizgam v žilo, ampak ga »samo« vdihnem skozi nos ... Daj, poskusi, boš videl, takoj se

boš bolje počutil, me je prepričeval. Res sem potreboval nekaj, da me dvigne. Da bom boljše volje. In sem povlekel tisto črtico.

Ker me je zanimalo, kako je. Sedaj vem, da tisti fant ni bil moj prijatelj. Kajti prijatelj ti nikoli ne bi ponudil droge. Nikoli te ne bi zapeljal v smrt. (odlomek iz knjige) Je pa res, da sem si sam kriv, da sem poskusil, ker sem bil neke vrste eksperimentator. Mislil sem, da bom samo poskusil, pobral samo dobre občutke in zatem živel po starem. Žal me je heroin ujel v svoj primež že od prvega dne. Ravno zato poudarjam preventivno delovanje, da se drog ne dotikamo, ker kasneje vrag vzame šalo.

Si že našel odgovor na vprašanje, ki si si ga zastavljal celo otroštvo in mladost – zakaj te je ves čas prevevala neka praznina? Govoriš o izjemno ljubeči mami in na drugi strani avtoritativnem očetu, nekdanjem oficirju. Je bil morda to razlog, da si posegel po drogi, ker si se na nek način želel upreti trdi očetovi roki?

Uporništvo gotovo ni bil razlog, saj sem bil star že 25 let, živel sem samostojno življenje. V bistvu me je v svet drog peljala bolj moja želja po iskanju smisla življenja. Družina nas oblikuje, nekaj prinesemo s svojim značajem že na svet, vendar niti družina niti nihče drug ni kriv, da po drogi posežemo. To je naša odločitev, neumna, a naša. Žal ti je, da mama zaradi bolezni ni dočakala tvoje ozdravitve.

Bi ji rad vsaj sedaj pokazal in dokazal, da si se bil sposoben izvleči iz primeža drog?

Mama je bila res pojem materinske ljubezni, vse bi dala zame, za sestro … Saj veste, mama je ena sama. Zdaj bi bila zelo ponosna name, ker je že pred smrtjo vedela, da se mi ruši življenje. Vedela pa je tudi, da se borim, saj sem bil na zdravljenju z metadonom že na kar majhni količini metadona in sem tako sebi kot njej že vlil določeno upanje v ozdravitev, vendar po njeni smrti zapadel še globlje. Vem, da je verjela vame.

Kljub očetovemu strogemu in nepopustljivemu značaju, pa te je prav on pospremil v komuno v Zagreb, v kateri si preživel skoraj šest let. Kako se spominjaš tistega obdobja?

Oče je bil strog, a mi je vedno stal ob strani. Če bi bil premil, se jaz verjetno ne bi odločil za komuno, temveč bi životaril po starem. Vsa ta leta je spremljal moje stanje in mi po vrnitvi nudil streho nad glavo, avto, vse materialne dobrine, nič mi ni manjkalo. Kmalu sem našel službo in se tudi finančno osamosvojil.

razmišljanje. S sestro sva se že od malih nog lepo razumela, brez nje niti knjiga Narkoman nikoli ne bi ugledala luči sveta.

Sam imam talent za govoriti, ona za pisati in tako sva združila svoje moči.

Začelo se je novo šolsko leto. Sam si se že večkrat odzval povabilu, da na osnovnih šolah poveš o svoji izkušnji z drogo.

Kako na to gledajo otroci?

Otroci, tako na šolah kot na duhovnih vajah, so izjemno hvaležni poslušalci. Tudi po dve šolski uri z zanimanjem poslušajo, kaj jim pripovedujem. Na koncu tudi kaj vprašajo.

Ravno njim je namenjeno to moje sporočilo, oni so v tem divjem svetu najbolj izpostavljeni, zato je preventiva najpomembnejša. Zgodba, kot je moja, je zanje priporočljiva, saj bo marsikdo lahko rekel drogi NE, ker si bo mislil, da tega že noče preživljati, noče si zavoziti življenja.

Kaj pa starši? Na kaj moramo biti še posebej pozorni? Žal imajo prvi stik z drogo vedno mlajši.

Vsi se bojimo za svoje otroke, želimo jim vse najboljše, včasih pa vendarle zaidejo. Predvsem moramo biti pozorni na morebitna nihanja v razpoloženju, ne tista, ki so znak odraščanja, pubertete, temveč predvsem tista, ki so ekstremna.

To začutimo.

Simon, življenje ti je dalo še eno priložnost, ki si jo zagrabil z obema rokama. Kakšne so tvoje želje v prihodnje?

Imam želje kot vsak normalen človek. Ena večjih želja pa je, da bi bil kdaj finančno osvobojen, da bi lahko izvrševal poslanstvo svojega življenja, ki ga vidim ravno v predajanju svojega sporočila »RECI DROGI NE!«.

Knjiga Narkoman nikoli je na voljo v številnih knjižnicah širom po Sloveniji, lahko pa jo naročite tudi na naslovu helena.kobal@gmail.com. Dostopna je še v nekaterih knjigarnah in v spletni prodaji založb Buča, Mladinska knjiga, Bukla …

Simon in Helena knjigo Narkoman nikoli podarjata nekomu, ki bo do 10. oktobra 2018 na Uredništvo revije Navdih (urednistvo@revijanavdih.si) sporočil svoj naslov. Izmed vseh sodelujočih bomo izžrebali nekoga, ki bo knjigo prejel.

Včasih komuno sanjam in sem srečen, ko se zbudim in vidim, da sem doma. Obdobje v komuni ni lahko, to je čas trpljenja in boja s samim s seboj, a tudi lepo obdobje, kjer spoznaš prijatelje, ki so skupaj s teboj na poti do rešitve.

Se ti zdi, da je podpora družine ključna? Bi zmogel brez sestrine podpore?

Družina ni ključna, saj si zabredel sam in tudi rešiti se moraš sam. Je pa podpora družine zagotovo dobra, ko prideš nazaj domov, da imaš neko zaledje in z nekom možnost podeliti

35

V spopadu z moškim egom

Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka Kevin Lozar

Spoštovani,

Spoštovani,

redno berem vaša razmišljanja v reviji Navdih, upam, da boste z nasvetom lahko pomagali tudi meni. Poročena sem 22 let, z možem večjih nesoglasij nimava. Pravzaprav se niti ne prepirava, čeprav me velikokrat motijo njegova dejanja.

Zdi se mi, da sem se na to že nekako navadila, prav tako on. Ne bom rekla, da sem ravno nezadovoljna z odnosom, ampak po vseh teh letih skupnega življenja je vse postalo rutina. Hči je odrasla, sem in tja ji še finančno pomagava, sicer pa se lepo osamosvaja. Človek bi rekel – saj ti nič ne manjka, a v sebi se počutim prazno in nerealizirano. Mož je popolnoma drugačen karakter od mene, stvari, ki zanimajo njega, so meni odveč, včasih celo smešne. Dobro se znajde v vsaki družbi, je priljubljen in atraktiven, pravi magnet.

Za vse. In prav tu vedno bolj pogosto nastajajo nesoglasja.

V takih primerih, ko mož žanje vso pozornost prisotnih, se počutim zagrenjeno, on pa mi gre preprosto na živce, saj je vedno glavni in ima vedno prav. Kar pa je največji absurd, mu vedno prikimavajo tudi drugi. Čeprav jaz mislim drugače – z njim človek nikoli ne pride do konca. Je gospod, ki ima vedno prav. Zato ga v večini primerov pustim pri miru, kadar pa mu povem svoje, bo tako dolgo vztrajal, da »me bo prepričal«, da na koncu niti sama ne vem več, ali imam prav ali ne. In tako lahko traja tudi več dni, se kuja, dokler jaz ne popustim in začnem z njim ponovno govoriti. Svetujte mi prosim, ali naj vztrajam v rutini in se ob svojem super možu še naprej počutim zapostavljeno ali naj ga preprosto pustim, da počne kar ga je volja, čeprav to vključuje tudi občasne »čudne« prihode domov, ko ne vem, ali je res bil le z moško družbo. Glede na njegove sposobnosti prepričevanja seveda iskrenega odgovora verjetno ne bo.

zahvaljujem se vam za zaupanje in pogum, da ste opisali svoje doživljanje. Verjamem, da se ne morete kar sprijazniti z rutino, ki se je pojavila po letih skupnega življenja, še zlasti pa s praznino, ki je zazevala v vajinem odnosu ob osamosvajanju otroka – simbolično govorimo o »praznem gnezdu«. Pojavita se vprašanji, s čim praznino napolniti in v čem se počutite neizživeti. Zdi se mi, da bi bilo dobro to raziskati in nekaj narediti na tem, da bi se skušali realizirati in zacveteti v pristnem stiku s sabo in svojimi potrebami. Če mož ne čuti potrebe po delu na sebi ali odnosu, ker z njegovega vidika stvari dobro delujejo (dokler nek stroj ali aparat dela, se ga ne popravlja), je pomembno, da začne s spreminjanjem tisti, ki ni tako zadovoljen. Torej je to priložnost za spoznavanje sebe in nezavednega, za osebnostno rast, pa tudi za uvide v svoj del zakonskega odnosa. Ni smiselno prepričevati prepričanega, dovolj je prepričati sebe, da ni več potrebno zagrenjeno trpeti in se umikati, tekmovati, prepričevati moža, da nima prav, ker imata prav oba, vsak zase. Spreminja lahko izključno vsak le samega sebe. In ko spremenim sebe, ko se okrepim in nečesa ne dovolim več, se mora na te spremembe odzvati tudi drugi.

Hvala za vaš odgovor.

Bralka iz Nove Gorice

Najprej se mi zdi dobro začeti razmejevati, kaj je vaše, in se ne osredotočiti na skušnjavo, kako spremeniti drugega (ker je to prvi impulz, ki obljublja lažjo pot, pa je v resnici napačna smer). Če je mož iznajdljiv in priljubljen, to pove nekaj o njem (je spreten in uspešen v komunikaciji, domač v vzpostavljanju stikov in se dobro znajde v družbi, s čimer ni nič narobe).

Kar jaz začutim ob tem (jezo, prizadetost, ljubosumje, občutek prikrajšanosti), pa govori o meni (me jezi in boli, da sama te spretnosti nimam razvite; se počutim odrinjena in ljubosumna, ker to daje drugim in ne meni; lahko me skrbi, da bi šel predaleč (prevara) oz. me je strah, da me ne bi imel več rad …). Problem verjetno ni njegova spretnost vzpostavljanja stikov in pridobivanja pozornosti, pač pa moja bolečina oziroma jeza ob tem. In na tem lahko delam: kaj s tem, kar doživljam, naredim.

Niste sicer konkretno napisali, kako zgleda moževo uveljavljanje v ženski družbi, s kakšnimi dejanji in besedami mož to dela in če morda prestopa meje spoštljivosti – kar je njegova odgovornost in s čimer bi se moral soočati on, enako kot sprejeti odgovornost za morebitno prevaro. Zaradi vajinega nadaljnjega zakonskega odnosa in vaše pomirjenosti

36

bo potrebno to raziskati (najbolje, da oba skupaj ali pa za začetek vsaj vi sami s terapevtsko podporo), da se prepričate, kako je z nezaupanjem, s strahovi in z dvomi v partnerjevo zvestobo – ali vas partner dejansko čustveno in/ali fizično vara ali so to le vaši občutki (ki pa imajo nek globlji razlog, da se pojavijo; pomembno bo ugotoviti, kam spadajo in kako jih pomiriti ter kako pri tem lahko sodeluje mož). Kot rečeno, vi vedno lahko delate na sebi in začnete svoja boleča občutja jemati resneje, jih prepoznavati, ozdravljati, se okrepiti ter začeti odločneje postavljati meje za vas sprejemljivega ter ugotoviti, kaj ste vi in kaj je on pripravljen narediti, da vašo stisko razrešita. Najbolje bi bilo, če bi bila oba pripravljena razumeti, kaj se dogaja. Zmagovalec je običajno zadovoljen, popuščati in se počutiti poraženega pa ni prijetno, ker se del nas vedno znova počuti neupoštevan in nespoštovan.

Vprašanje je, če je dovolj varno, da se da boleča občutja sploh izrazi, ali je bolje, da jih skrijete in nekam odrinete. Če se ti vzorci stalno ponavljajo, se verjetno oba znajdeta v začaranih krogih, neozaveščena dinamika pa se prenese v odnose na vseh nivojih.

Pomembno se mi zdi terapevtsko delati na krepitvi samopodobe, pa tudi na prepoznavanju in preseganju vloge žrtve psihičnih pritiskov (popuščanje moževi užaljenosti, ustrežljivost, pustiti se prepričati, samo da bo mir …). Sama stvari vidim kot precej kompleksne in večplastne in jih je dobro izčiščevati postopno in kot proces.

Upam, da sem vas uspela nekoliko razumeti, nakazati smer reševanja in rada bi vas spodbudila, da imate moč in si lahko pomagate iz te, za vas gotovo zelo neprijetne situacije. Vse dobro vam želim.

Mas avto d.o.o. , KIA Kromberk 05 333 03 03

SEMOLIČ

Borut Mrevlje s. p.

Gradnikove brigade 53 Nova Gorica 05/ 30 28 828

Dobrodošli pri nas!

37

Islandija, otok ognja in ledu

Ledene gore plavajo po laguni, se lomijo in kmalu pobegnejo v Atlantski ocean.

Suzana Černe Suzana in Valdi Černe Začela sva z ogledi »zlatega kroga«. Čeprav so nama dež, veter in oblaki delali družbo, je bil dan več kot popoln. Najprej sva se odpeljala v nacionalni park Þingvellir, kjer je bil leta 930 ustanovljen prvi parlament v Evropi. V Haukadalurju sva občudovala bruhanje gejzirja Strokkur. Številne fumarole in solfatare so med živopisanimi cvetlicami dale območju res pravljični pridih.

Pot naju je peljala v notranjost na ogled slapu Gullfoss na reki Hvítá, ki ustvarja kilometer dolgo tristopenjsko slapišče. Z vožnjo v popolni samoti in rahlem pršenju do vulkana Kerið je bil »zlati krog« sklenjen.

Naslednji dan sva se odpravila na krožno pot okrog otoka, v nasprotni smeri urinega kazalca. Klifne stene nekdanje južne obale tvorijo čudovito kuliso, preko katere padajo ogromne

Rt Dyrholaey

38

Dežela ognja in ledu na severu Atlantskega oceana ponuja edinstveno pokrajino. Za potovanje sva z možem izbrala mesec julij, ki naj bi zagotavljal najvišje temperature in največ sonca. Doživela pa sva veliko spremenljivost vremena s povprečno temperaturo okoli 11 ºC. Kljub temu je pokrajina pokazala nepozabne podobe: temna pobočja vulkanov, ki so jih tu pa tam prekrivali svetlozeleni mahovi, rdeča pobočja kraterjev z modrozelenimi kraterskimi jezeri, mavrična pobočja riolitnih gora, črne plaže, gejzirje, izbruhe geotermalne vode, fumarole in solfatare, tisoče ptic, ki se hranijo na travnikih in v lagunah, fjorde, klife, mogočne slapove ter ledenike in ledene gore.

Slap Svartifoss

količine zalednih vod v obliki manjših in večjih slapov. Ogledala sva si slap Seljalandsfoss in uživala v hoji po ozki stezici za njegovo vodno zaveso.

Peljala sva se čez Skeiðarársandur, gosto prepredeno pokrajino s plitvimi vodnimi tokovi, ki izpod ledenikov nosijo mulj.

Pokrajina je neposeljena zaradi poplav, ki so posledica nevarnih subglacialnih vulkanskih izbruhov. Sredi kamnite pokrajine sva našla morje cvetlic Nootka lupine.

Rt Dyrholaey nama je omogočil pogled na čudovito obalo s pravljičnimi bazaltnimi stebri v morju, ki naj bi bili po ljudskem izročilu okameneli troli. Močni valovi ponujajo pravo belo penečo eksplozijo med črnimi kamenčki.

Slap Svartifoss ali črni slap je največja znamenitost parka Skaftafell – predvsem zaradi stene iz bazaltnih stebrov. Znan je po prijetnem podnebju in izjemno lepih pohodnih poteh.

Kmetija Sel, ki ji je poplava prizanesla.

Kanjon Ökulsárgljúfur z reko Jökulsá á Fjöllum

39

Oblaki so se razkadili in sonce je obsijalo ledeniške jezike največjega ledenika Vatnajökull. Prispela sva do ledeniške lagune Jökulsárlón in se zapeljala med plavajočimi ledenimi gorami z amfibijskim vozilom.

Pot sva nadaljevala proti vzhodu do številnih fjordov in nato do jezera Mývatn. Nepozabni pogledi na morske lagune polne rac, labodov in ostalih vrst ptičev so krajšali dolge kilometre obale.

Vreme se je hitro menjalo in začelo je deževati. Pobočja vulkanov so potemnela, zloveščnost pa so omili zeleni in rumeni mahovi.

Prispela sva do geotermalnega območja Námafjall Hverir. Kljub dežju sva se sprehodila med dimom, vročimi izviri, brbotajočim blatom in sopihajočimi fumarolami. Preplet rdečih, rumenih, oranžnih, rjavih in črnih odtenkov je bil fascinanten, le vonj po gnilih jajcih zaradi izvirov žveplenega blata je bilo treba vzeti v zakup.

Celotno območje Mývatn je podobno velikanskim krtinam, ki jih je oblikovala ohlajajoča lava. Pršenje naju ni ustavilo pri najinem

40

potepanju med lavnimi formacijami v Dimmu Borgir. Zanimivi so bili tudi številni psevdovulkani, ki dajejo pokrajini ob jezeru poseben čar.

Potovanje sva nadaljevala z ogledom narodnega parka Jökulsárgljúfur, ki se nahaja ob reki Jökulsá á Fjöllum med podkvasto oblikovano sotesko Ásbyrgi na severu in največjim slapom v Evropi Dettifoss na jugu.

Na tektonsko aktivnem območju Krafla sva se povzpela na krater Viti in na Leirhnjúkur, riolitno goro, ki ponuja čudovit razgled na lavna polja nedavnih izbruhov, kjer se iz razpok ohlajene lave še vedno dvigujejo mistične meglice pare in plinov.

Ob sončnem zahodu sva prispela do enega najspektakularnejših islandskih slapov Goðafoss, ki je bil še dodatno okrašen s prečudovito mavrico.

Po ozki in strmi poti ob slapu Skogafoss sva se povzpela na vrh, kjer je kar nekaj zanimivih pohodnih poti.

Polotok Tröllaskagi velja za enega skritih islandskih draguljev.

Visoke gore in strme klifne obale so vsekakor vzrok za izoliranost polotoka.

Potovanje sva nadaljevala z raziskovanjem polotoka Snaefellsnes.

Najveličastnejši je vulkan Snæfellsjökull, prekrit z belo ledeniško kapo. Ob njegovem vznožju sva obiskala podzemno lavno cev Vatnshellir, kjer je mogoče opazovati kapnike in ostale kreacije lavnega toka. Lavna polja južnega pobočja Snæfellsjökulla se zaključujejo s čudovito klifno obalo, ki jo krasijo bazaltni stolpci.

Strme stene nudijo gnezdišča številnim pticam.

Pred povratkom v Reykjavik sva si ogledala še območje Husafell.

Izbrala sva krožno pot ob reki Hvítá in uživala ob raznolikih formacijah iz lave, slapovih, izvirih termalne vode, rastlinjakih in pašnikih z islandskimi konji.

Pot v notranjost Islandije se je začela z zamenjavo avtomobila.

Najprej sva obiskala naravni park Fjallbak – Landmanalaugar, ki je bil zame vrhunec obiska Islandije. To je območje kristalno čistih jezer, modrih rek, vročih izvirov in večbarvnih riolitnih gora.

Povzpela sva se na modro goro Bláhnjúkur, od koder je razgled najlepši. Rdeči, rožnati, zeleni, modri in zlat rumeni odtenki naredijo območje pravljično. Spustila sva se do lavnega polja mimo fumarol, čez reko do izvira vroče vode, kjer se pohodniki radi sprostijo in pogrejejo.

Vrata v pekel

Naravni park Fjallbak – Landmanalaugar

Za drugi cilj notranjosti sva si izbrala Langjökull, drugi največji ledenik na Islandiji. Šla sva po dolini Kaldidalur – mrzli dolini med dvema ledenikoma. Pokrajina je kamnita, prazna, a vseeno lepa.

Pred povratkom domov sva si ogledala še polotok Reykjanes, območje srednjeatlantskega hrbta, kjer se severnoameriška in evrazijska plošča razmikata na kopnem. Tu se nahaja tudi znamenita Modra laguna, proti kateri se zgrinjajo množice turistov. Obvezna rezervacija in visoka vstopnina sta naju odvrnili od želje, da se jim pridruživa. Namakanje sva si raje privoščila v naravni Gamla Laugin, skriti laguni v Flúðiru.

Dežela ledu, ognja in pravljic mi je ukradla košček srca. Ponj pojdem pozimi …

V morju cvetja Nootka lupine

41

Vstop v politiko, zavestna odločitev za boljši jutri vseh »Ko sprejemaš življenjske odločitve, jih moraš vedno sprejeti s tehtnim razmislekom in z odgovornostjo.« Tako je gospodarstvenik Sebastjan Komel sprejel odločitev, da se aktivno vključi v lokalno politiko in se poda v boj za župana Mestne občine Nova Gorica. »Če želiš, da se okolje, v katerem živiš in delaš, spremeni na bolje, moraš tudi sam nekaj narediti za to,« pravi Sebastjan Komel, s katerim smo se pogovarjali o razlogih, ki so ga pripeljali v politiko, in o načrtih, ki si jih zastavlja kot županski kandidat.

K. S. Tomaž Povodnik Sebastjan, javnost na Goriškem vas še ne pozna, v politiko vstopate kot novinec. Kdo je Sebastjan Komel?

Sem Goričan, ki ima rad svojo občino in si želi, da bi ta občina ponovno zaživela. Star sem 45 let in že več kot dvajset let delam v gospodarstvu, sem oče treh otrok, moja velika strast pa je šport, zlasti nogomet. Tako pri delu kot v športu sem spoznal, kako pomembno je skupinsko delo, zato stavim na svojo veliko voljo do dela, na pozitivno energijo in pripravljenost ter seveda na izkušnje celotne ekipe, s katero se podajam na volitve.

S seboj prinašate bogate izkušnje iz gospodarstva. Je bilo težko sprejeti odločitev, da se vključite v politiko, ki je pogosto nepriljubljena?

Prepričan sem, da imamo občani le dve možnosti – da le opazujemo dogajanje v občini ali pa aktivno sodelujemo pri njenem razvoju. Najlažje je kritizirati, vključiti se v delo občine in aktivno doprinesti k hitrejšemu razvoju pa je veliko težje in odgovornejše. Kot ste dejali, prihajam iz gospodarstva in prepričan sem, da je prav gospodarski razvoj osnova, temelj za razvoj vseh ostalih področij.

Promocijsko sporočilo

Nam lahko bolj podrobno opišete, kako načrtujete zagotoviti hitrejši razvoj gospodarstva?

Predvsem je potrebno gledati na gospodarstvo kot steber razvoja, pri tem se ne smemo ustrašiti velikih projektov, ki smo jih sposobni izpeljati. Ne smemo si več dovoliti, da postaja Goriška poslovno obrobje, ki izgublja stik s podjetji, ki so bila od nekdaj gonilna sila vsega gospodarstva (NKBM, SENG …).

Tukaj so tudi podjetniki, ki potrebujejo urejene poslovne cone. Občina mora biti pri tem pripravljena tudi, da se odpove

42

komunalnemu prispevku in da s subvencijami pomagamo novim podjetjem pri odpiranju novih delovnih mest.

Velik poudarke v vašem programu dajete prav mladim, zakaj?

Na Goriškem moramo ustvariti okolje, v katerega se bodo mladi radi vračali. Za to potrebujejo delovna mesta oziroma dobre pogoje, da se podajo v podjetništvo. Predvsem pa bi potrebovali več novih stanovanj.

Ob tem ne smemo pozabiti na starejše občane, tudi zanje je v naši občini slabo poskrbljeno. Pri pripravi programa smo se

sicer skrbno lotili vseh področij. Tako na področju infrastrukture načrtujemo izgradnjo novega priključka na hitro cesto, zaključek gradnje vodovodnega omrežja do vseh občanov v novogoriški občini in celovito ravnanje z odpadki na Goriškem.

Pri športni infrastrukturi smo mnenja, da jo je potrebno umakniti iz centra mesta na obrobje. Tam želimo postopoma urediti velik športni park z vso potrebno infrastrukturo.

Potrebno je na novo urediti sofinanciranje društev (ne samo športnih) in to bo tudi ena od pomembnih nalog moje ekipe.

Kaj bo glavno vodilo pri vašem delu?

Hočem, da je občina učinkovita. V vseh pogledih. Da bomo občanom vselej na razpolago, da jim bomo znali prisluhniti in hitro pomagati pri reševanju njihovih problemov, da bomo uspešni pri izvajanju investicij in da bomo pridobili veliko več evropskih in državnih sredstev za investicije. Želim, da bi ob zaključku mandata lahko rekel, da so občani zadovoljni, varni in srečni v naši občini in da smo vsi skupaj ponosni na občino, v kateri živimo.

Posebna skrb pa bo namenjena še kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture 2025, ki je izjemnega pomena tako za razvoj mesta kot tudi celotne občine.

»Vemo kaj narediti, predvsem pa vemo kako to narediti.«

A. F. Radivoj Zavadlav Elena, ne bova se spuščali na vaše dosedanje dosežke, ki jih že poznamo, pač pa povejte, kje vidite ključne možnosti za razvoj naše občine.

Nova Gorica ima kot obmejno mesto velike razvojne možnosti.

V prvi vrsti je potrebno poskrbeti za podporo gospodarstvu in turizmu in s tem omogočiti dovolj delovnih mest za mlade ter pomagati kulturi in športu, da se bosta lahko razvijala. S sodelavci v stranki ne vemo le, kaj je potrebno narediti, ampak tudi, KAKO vse to izvesti.

Kaj pa menite glede starejših občank in občanov?

pa ne samo za starejše, ampak tudi za razvoj kmetijstva in ohranitev kulturne dediščine.

Kot magistra upravnih znanosti imate verjetno tudi svoj pogled na delovanje občinske uprave?

Res je. Ta se mora zavedati, da je postavljena za pomoč občanom, in tako mora delovati. Zaposleni v njej morajo biti strokovni, pravični in dostopni za vse.

Ste tudi mati dveh šoloobveznih otrok in skupaj z možem ste v lokalnem okolju zelo dejavni. Ali je Nova Gorica družinam prijazno mesto?

Družinam je v tem okolju že veliko namenjenega, kar pa ne pomeni, da je to dovolj. Družina je skupnost, kjer začenja otrok rasti in se pripravljati na življenje. Zato v naši stranki, pa tudi sama, dajemo temu velik pomen in nam ni vseeno, ko gledamo dotrajane ali slabo dokončane šole, ki so potrebne obnove, brez katere ne moremo pričakovati zadovoljstva otrok in staršev. Šolstvo je hram znanja, ki ga je potrebno negovati.

Kaj bi povedali za konec?

Drage bralke in bralci, lepo povabljeni, da nam sledite v vseh medijih, kajti kmalu vam bomo razkrili podrobnosti programa, ki ga skozi leta dopolnjujemo in smo ga sestavili na podlagi predlogov ljudi, ki v tem okolju živijo in delajo.

Vsekakor so zapostavljeni starejši ljudje na podeželju. Zato smo v programu predvideli veliko sprememb tudi na podeželju,

43

Promocijsko sporočilo

Eleno Zavadlav Ušaj smo spoznali že v Pomladnem Navdihu, ko se nam je predstavila kot kandidatka za poslanko v Državnem zboru RS. S svojo delavnostjo in podporo strankarskih kolegov ter ostalih podpornikov je dosegla največ glasov v Novi Gorici in njeni okolici. Ravno to ji je dalo spodbudo, da dela dobro in svoje delo nadgradi na lokalnih volitvah kot kandidatka za županjo Mestne občine Nova Gorica. Ker je vztrajna in zastavljene cilje tudi doseže, je skupaj z ekipo pripravila program, ki bo pomagal občini preiti iz sedanjih okvirov in prerasti v moderno občino, tako na področju družbenega življenja kot tudi gospodarstva in infrastrukture.

Do pristnih človeških zgodb brez klika SNG Nova Gorica/Peter Uhan groteska o luzerjih treh generacij NEKAJ LJUDI IŠČE SREČO IN UMRE OD SMEHA, angažirana drama o strahu ZA BLAGOR VSEH LJUDI pa osvetljuje naš odnos do prebežnikov. V gledališču pa seveda niso pozabili na najmlajše. Novembra bodo ustvarili otroško predstavo SMRČULJČICA, ki sicer izvira iz pravljice Trnuljčica, a sodobna princeska zasuka znano zgodbo v humornem slogu čisto po svoje.

O zelo aktualni temi - skorumpiranosti, sebičnosti in želji, imeti več in več na račun drugih - govori politična komedija

Ivana Cankarja ZA NARODOV BLAGOR (bogati kostumi in kanček burleskna podoba bodo gotovo poživili jesenske dni). Zabavali se bomo ob navihanem BARONU MÜNCHHAUSNU, človeku avantur in nenavadnih zgodb, ki živi z očarljivo ljubico, žena pa ne želi ločitve, ker ji diši njegovo premoženje. Bolestni in izprijeni ambicioznosti za vsako ceno bomo priča v Shakespearovi igri MACBETH, v predstavi SKRIVNOSTNI PRIMER ALI KDO JE UMORIL PSA (po znamenitem istoimenskem romanu) pa se bomo srečali z avtističnim dečkom, ki ne zna ločiti resnice od laži, zato nam ponudi svež pogled na naše vsakdanje delovanje. Intimna igra ČLOVEŠKI GLAS je monodrama o ženski, ki se po pretrgani ljubezenski zvezi še zadnjič sliši po telefonu s svojim ljubimcem, v eksperimentalni večjezični predstavi IDIOMATIC pa se igralci iz petih držav duhovito soočajo s poškodovano napravo za prevajanje. Razmislek o naših ujetih strasteh in egocentričnosti prinaša

Za narodov blagor

Realisti

Peter Kušter

Ivan Cankar je pred več kot sto leti s svojim delom Za narodov blagor nastavil ogledalo skorumpiranosti in sebičnosti. Žal je to še danes družbena resničnost.

Na odru SNG Nova Gorica je zgodba sveže prikazana z bogatimi kostumi v burlesknem slogu.

Ekipa mladih igralcev je s komedijo Realisti navdušila že številne gledalce.

Nasmejmo se skupaj skečem o temah iz vsakdanjega življenja. Nasmejmo se sebi in drugim.

Peter Kušter je izjemna in nagrajena glasbena predstava, ki ji v Sloveniji ni para. Zanimiva in bizarna, ki šokira in zabava na čisto drugačen način.

Bodimo iskreni. Skoraj vsi uporabljamo te »umetne podaljške rok«, eni bolj, drugi manj pogosto. In klikamo nanje, eni bolj, drugi manj zavzeto. Klikamo na številne daljince in naprave, s klikom pridemo do kavbojk, glasbe, filmov ... Vse redkeje izkušamo prvinski človeški stik.

Gledališče pa je tudi še danes, po več kot dveh tisočletjih, prostor, kjer na odru pred našimi očmi igralci ustvarijo zgodbe.

Brez klikanja. Živo in pristno obudijo like, s katerimi sočustvujemo ali jih kritično presojamo. Obenem dobimo priložnost, da v odrskih osebah prepoznamo sebe ali koga drugega; pogledamo vase, ocenimo svoje obnašanje, včasih tudi ugotovimo, kaj bi lahko spremenili, izboljšali. Gledališče nudi priložnost, da se zabavamo, čustvujemo, razmišljamo ... in vse to bo moč izkusiti v novi gledališki sezoni v SNG Nova Gorica.

Poleg novih predstav bodo na odru novogoriškega gledališča gostili uspešne uprizoritve drugih gledališč (gledališkim navdušencem bo tako prihranjeno kar nekaj poti), igrali pa bodo tudi uspešnice prejšnjih sezon, med drugim predstave REALISTI, PETER KUŠTER, za silvestrovo pa BERAŠKO OPERO. Bodimo iskreni. Zanimivih zgodb in tem na odru SNG Nova Gorica bo obilo. In v gledališču bomo do pristnega človeškega sveta prišli brez klika.