Poletni Navdih 2018

letnik 3, številka 7, junij 2018, brezplačen izvod, vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. 2080, ISSN 2591-0329

1

ODGOVORNO OBNAVLJAMO IN VZDRŽUJEMO - ZA VARNE AVTOCESTE. OB CESTNIH ZAPORAH PROSIMO ZA

STRPNOST IN RAZUMEVANJE

PREDEN SE ODPRAVITE NA POT, SE POZANIMAJTE O RAZMERAH NA CESTAH. Varno in srečno na poti vam želi DARS. 1970

št. ni brezplačna

2

promet.si

Damir Ipavec

Živijo počitnice Ko se leto prevesi v drugo polovico in nas opojne lepote travniškega cvetja vabijo medse in ko se ob večerih otepamo komarjev, je dopust praktično pred vrati. Šolarji bodo prav kmalu odvrgli svoje torbe in verjetno jih ni dosti, ki bi jih odprli tja do konca avgusta. Večina izmed nas se bo tako kmalu podala na odisejado družinskega dopusta. »Dopust pomeni predvsem do-pustiti sebi in drugim, da smo lahko to, kar smo, da se sprostimo in oddahnemo od vsakdana,« pravi Jerneja Dimec Bratina, zakonska in družinska terapevtka. V vsaki izdaji znova nas spodbuja k razmišljanju, da p(o) stanemo sposobni na dogodke okrog nas (po)gledati tudi z drugega zornega kota. Tokrat se je dotaknila teme dopustovanja, več o tem torej v nadaljevanju revije.

Poletni Navdih vam tudi tokrat ponuja resnično dobre zgodbe.

Sogovorniki prihajajo z različnih področij, njihov nabor pa se je ponovno oblikoval po navdihu. Kot tokratna naslovnica, ki je nastala v čudovito dišečem samostanskem vrtu, ki vas z izjemno bogato zbirko vrtnic nikakor ne bo pustil ravnodušne. Kot tudi Maja, ki se je prepustila fotografskemu objektivu in tako v najlepšem obdobju, ki ga lahko doživi ženska, obogatila poletno izdajo.

»Smisel življenja vidim v ustvarjanju in v ustvarjanju je brezmejno zadoščenje,« je nekoč izjavil ruski pisatelj Maxim Gorki. To, da ustvarjam Navdih, je čisto brezmejno zadoščenje. In to ste začutili tudi vi. In prav zato nastajajo vedno nove in nove zgodbe. Dobre, pozitivne in navdihujoče. In verjemite – veliko jih je. In veliko jih bo še zapisanih, nekatere že v Jesenskem Navdihu. A do takrat nas loči še dolgo vroče poletje. Želim vam, da bi bilo brezskrbno, nepozabno in bogato navdihujočih zgodb. Živijo, počitnice!

Barbara Skorjanc, odgovorna urednica

Glavna in odgovorna urednica Barbara Skorjanc | Izdajateljica Publicistika, Barbara Skorjanc s.p., Ulica XXX. Divizije 5b, Nova Gorica | Kontakti E: urednistvo@revijanavdih.si, Splet: www.revijanavdih.si, FB: Navdih, Revija dobrih zgodb | Lektoriranje Tina Vehovec | Oblikovanje Blaž Erzetič | Na naslovnici Maja Orel, foto Damir Ipavec | Tisk Tiskarna Present, Ljubljana, Naklada 10.000 izvodov | Distribucija Pošta Slovenije

Dvajset let finančno-računovodske družbe Fidak iz Nove Gorice

»Stavimo na strokovnost, znanje, izkušnje in ugled.« V novogoriški finančno-računovodski družbi Fidak s strokovnim svetovanjem podjetnikom že 20 let pomagajo pri uresničevanju vizij. »Računovodje vidimo v dušo podjetij,« je prepričana direktorica in ustanoviteljica servisa Zdenka Koršič. »Številke so me vedno privlačile, saj lahko veliko povejo. Ob njihovi opori podjetnikom svetujemo, kako doseči boljšo rast, kako in kam investirati ali kje so še potenciali,« dodaja.

Ob praznovanju okroglega rojstnega dne pa so se v podjetju odločili zagnati dobrodelno akcijo in roko pomoči podati tudi eni tukajšnjih družin v stiski.

Zakaj ste se pred 20 leti odločili, da odprete svoje računovodsko podjetje?

Po zaključenem šolanju sem takoj dobila službo v enem od goriških podjetij, saj sem bila njihova štipendistka. V četrtek sem tja odnesla potrdilo o končani šoli, v petek pa so me želeli že videti na delu, kar me je takrat seveda presenetilo. V tistih časih je bilo torej res laže dobiti službo kot danes, vendar sem nato obakrat, ko sem zanosila, pred 27 in 25 leti, službo tudi izgubila. Ko sem prvič ostala brez dela, me je nekdanji sošolec, ki je ravno ustanavljal podjetje, prosil za pomoč pri računovodskih delih. Ker takrat še nisem obvladala teh stvari, me je poslal na nekaj učnih ur k svojim prijateljem. Pred 26 leti sem tako prišla v stik z računovodstvom bolj po naključju, šest let kasneje pa sem se odločila odpreti svoje računovodsko podjetje.

Kako se spominjate začetkov?

Na začetku sem bila za vse sama, zato je bilo precej stresno, še posebej, ker sem takrat imela dva majhna otroka. Danes smo v pisarni tri zaposlene, zaradi česar se tudi stranke počutijo bolj varno, saj delo vedno teče nemoteno. Sicer pa je v času, ko sem odprla podjetje, gospodarstvo cvetelo. Stranke so bile bolj kakovostne kot danes, kajti takrat se še niso odpirala podjetja iz obupa, ampak na temeljih dobrih idej. Delo je bilo zato izziv, saj se je nenehno investiralo, podjetja so rasla in ustvarjala inovacije. Žal se je že dobro leto kasneje začela kazati manjša kriza, zaradi česar se je na goriškem koncu zaprlo marsikatero podjetje.

Kdo so danes povečini vaše stranke?

Večinoma imamo redne stranke, ki prihajajo iz najrazličnejših področij, največkrat gre za storitve, trgovino, proizvodnjo in društva. Za pokrivanje tako različnih segmentov je potrebnega ogromno znanja, še posebej, ker se zakoni

4

Andrej Murovec s. p., MR fotograf Sežana spreminjajo skorajda mesečno. Stalno se je treba izobraževati in izpopolnjevati. Zagotovo bi bilo preprosteje, če bi se specializirali za določeno dejavnost, vendar v tej regiji ni nobena tako močno razvita, da bi lahko na ta način pridobili dovolj strank.

Med vašimi strankami je tudi kar nekaj italijanskih podjetnikov. Kako sodelujete z njimi?

Se v vaši pisarni zvrsti veliko finančnih zgodb z žalostnim koncem?

Gre za Italijane, ki imajo pri nas ustanovljena podjetja, sodelujemo pa tudi z enim italijanskim računovodskim servisom, ki prvenstveno kontrolira uporabo evropskih sredstev pri raznih projektih. Naša naloga je predvsem, da jim pojasnimo delovanje slovenske zakonodaje, saj je njihova nekoliko drugačna od naše. Že nekaj let smo vključeni tudi v združenje Eurolink, v katerem sta po en računovodski servis in odvetnik iz Slovenije, Hrvaške, Italije in Avstrije. Medsebojno si pomagamo, ko se na nas obrnejo stranke, ki želijo v kateri od teh držav odpreti podjetje. Letos sem se včlanila tudi v mednarodno združenje BNI Sontius, ki ima za geslo »Kdor daje, pridobiva« in tako smo vsi tržniki drug za drugega.

Hudo je, ko vidiš, da se ljudje trudijo, a jim ne uspeva. Pogosto ne razumejo, zakaj imajo dobiček, pa nimajo denarja, ker trošijo po nepotrebnem. Na premoženje strank se včasih usedejo tudi rubeži. Marsikdo v želji po napredku podpisuje pogodbe, ki jih površno prebere. Ampak takšnih zgodb je manj kot včasih, saj je vse več previdnosti, predvsem na strani bank.

Podjetij, ki nudijo finančno-računovodske storitve, je danes kar precej. Na kakšen način skušate izstopati?

Računovodskih servisov je res ogromno, saj ni treba izpolnjevati nikakršnih zakonskih pogojev za ponujanje tovrstnih storitev. Za nas je to seveda minus, saj so nekateri servisi cenovno ugodnejši, nimajo pa potrebnega znanja. Sami sledimo sloganu: »Nismo najcenejši, smo pa med najboljšimi!« Če hočeš delati strokovno in pravilno, je potrebnih ogromno izobraževanj, a se na teh srečujemo vedno eni in isti obrazi.

Danes je precej podatkov dostopnih tudi na internetu, vendar je popolnoma drugače, če nek zakon samo prebereš, ali če ti ga pojasni nekdo, ki ga je temeljito preštudiral. Sami torej stavimo na strokovnost, znanje, izkušnje in ugled pri Finančni upravi, kjer menda vodijo pozitivno in negativno listo računovodskih servisov.

Se vam zdi slovenska zakonodaja prijazna do uporabnikov ali prav nasprotno?

Velika težava je, da se predložitev enake količine dokumentacije zahteva od malih podjetnikov, ki imajo lahko enega samega zaposlenega, kot od velikih podjetij s tisoč zaposlenimi. Včasih so pristojne službe zahtevale poročila dvakrat letno, zdaj pa je treba vsak mesec pošiljati ogromno podatkov. To pomeni tudi za nas računovodje bistveno več dela, a nič kaj večji zaslužek.

Ob 20-letnici ste v podjetju pripravili dobrodelni dogodek.

Zakaj ste se odločili za takšno gesto in komu bodo sredstva namenjena?

Povabljence na dogodek ob praznovanju 20-letnice sem prosila, naj mi ne prinašajo daril, ampak raje namenijo prostovoljne prispevke, ki bodo šli v dobrodelne namene.

Pri Rdečem križu so seveda z veseljem podprli akcijo in mi predstavili nekaj primerov družin v stiski. Bila sem šokirana, da je v naši bližini toliko težkih zgodb. Izbrali smo družino iz okolice, v kateri je zaposlen samo oče, saj je mama bolna, imata pa tri otroke, od katerih sta dva s posebnimi potrebami.

Nekaj denarja smo zbrali na sami prireditvi, odprt pa je tudi poseben sklic pri Rdečem križu, kjer se še vedno zbirajo sredstva. Denar bo gotovo šel v prave roke.

Imate pri vodenju podjetja kakšne posebne želje za prihodnost? Želimo si ostati med vodilnimi računovodskimi servisi na Goriškem, ne po velikosti, ampak po strokovnosti, ter obdržati sloves dobrega servisa. Predvsem si želim strank, ki razumejo računovodstvo in imajo tudi spoštovanje do tega dela. Če stranke razumejo, da računovodskega servisa ne potrebujejo zgolj zaradi izpolnjevanja obrazcev, lahko skupaj pridemo do boljših rešitev.

Sandra Krkoč Lasič

Imate zasebno kakšen hobi, s katerim zbežite od številk?

Družini lahko pomagate tudi vi: IBAN SI56 6100 0001 2761 764 referenca SI 00 002230 Rks-Območno združenje Nova Gorica Ulica tolminskih puntarjev 5, Nova Gorica Koda namena: CHAR Fidak za družine

Promocijsko sporočilo

Za svoj največji dosežek štejem pohod po 820 kilometrov dolgi Jakobovi poti v Španiji. Vzela sem si mesec dni dopusta in servis takrat prepustila kolegici, vendar je bil to zame dober odklop od vsakdanjega življenja. Marsikdo sicer ne razume, kaj je tako posebnega na tej poti, saj vsak dan prehodiš približno 30 kilometrov, vmes nekaj poješ in greš nato počivat, a sama sem se počutila veliko bolj v stiku s seboj. Tam postane človek drugačen, bolj odprt, dojemljiv in laže deli stvari. Spremeni se ti pogled na življenje. Po tej izkušnji sem se začela tudi redno ukvarjati s tekom in pretekla polmaraton. Delo z ljudmi je lahko stresno in naporno, saj te ima marsikdo tudi za psihološki servis, zato potrebuješ nekaj, da se prečistiš in napolniš z energijo.

5

Vleče me tja, kjer se kadi za mano Darij Novak je človek, ki v življenju stalno išče nove izzive.

Po izobrazbi je oralni kirurg z zasebno zobozdravstveno ordinacijo v Novi Gorici, obenem pa paciente sprejema še v šempetrskem zdravstvenem domu. Že od mladosti ga vleče k raznim aktivnostim v naravi, od jadranja, potapljanja do turnega smučanja, njegova velika strast pa je dirkanje z avtomobili, posebej obožuje vožnjo po razgretem pesku. Ravno nekaj dni po našem pogovoru se je odpravljal v »velik peskovnik« alžirske puščave, zato je takoj po prijetnem klepetu odšel preverit situacijo v mehanično delavnico v Selu. Sicer se je udeležil tekmovanj in odprav po brezpotjih že na skoraj vseh kontinentih: relija Dakar, trase po Afriki in Južni Ameriki, drvel je po Avstraliji, redno nastopa na dirki El Chott v Tuniziji, med drugim pa tekmuje tudi v svetovnem pokalu Cross Country Rally, sestavljenem iz desetih dirk po Evropi. Sloviti reli Dakar je večkrat prevozil v vlogi spremstva prekaljenega motorista Mirana Stanovnika, pred štirimi leti pa se je tudi sam preskusil kot tekmovalec, a z ekipo ni prišel do cilja. »Odstopili smo po šestih dneh, saj je bila za naš avto in znanje zahtevnost prevelika. Krivulja sposobnosti je iz dneva v dan strmo padala.

V domači delavnici predelan avto iz Volkswagen Amaroka je bil vsak dan čisto razsut, na koncu nismo imeti niti gum. Ampak čar je v tem, da si upaš narediti nekaj takega,« pravi sogovornik, ki dirkaške izkušnje nabira že več kot 20 let in je tudi ustanovitelj kluba Go Adventure.

Kdaj se je začela ljubezen do dirkanja z avtomobili?

Prihajam iz Idrije, kjer je tehnična kultura del vsakdana, saj smo kot mladi fantje ves čas nekaj popravljali, razstavljali, sestavljali.

Najprej kolesa, nato motorje, kasneje še avtomobile. Skozi Idrijo so potekale tudi mnoge avtomobilske dirke, kar smo kot »mulci« vedno spremljali. Posebej nam je bilo všeč, ko se je kadilo za avtomobili, zato smo v mladosti radi vozili po prašnati makadamski cesti do kopališča v Idrijski Beli. Kasneje se je ta

6

ljubezen do peska nadaljevala v Afriki. Kmalu zatem, ko sem dobil prvo delo in dovolj zaslužil za svoj avto, smo s prijatelji štartali na prvo odpravo v Afriko in s čisto novimi terenskimi vozili šli direktno v pesek.

Kakšna je vaša zgodba z relijem Dakar?

Enkrat me je prijelo, da bi šel gledat Dakar. Z nekaj prijatelji smo poleteli v Senegal, nato pa se odpeljali do mavretanske meje, kjer smo čakali tekmovalce, ki so prihajali na zadnjo etapo.

Miran Stanovnik je takrat že predhodno odstopil, a smo se kasneje povezali z njim in dve leti za tem, leta 2004, nastopili na svojem prvem Dakarju kot njegova asistenca. Takrat smo imeli zelo malo znanja, niti navigacije nismo obvladali. Skupno je bilo treba prevoziti okoli 12.400 kilometrov, s čimer je bil to eden daljših Dakarjev in po Miranovih besedah eden najtežjih, zato si ni predstavljal, da bomo prišli z njim do cilja. Kot asistenca smo se nato še večkrat udeležili dirke, leta 2014 pa smo nastopili kot samostojna ekipa. Moj sovoznik je bil takrat Boštjan Leskovec.

Takoj po koncu dirke sem si rekel, da se bom naslednje leto spet udeležil, ampak me je minilo, ker je Dakar postal čisti posel in je že preveč medijsko bombardiran. Nekatere druge dirke so precej lepše.

Ob Dakarju se vselej omenja peklenske razmere. Jih lahko na kratko opišete?

Preizkušnjo, ki traja 14 dni, se je nekdaj vozilo od Pariza do Dakarja, medtem ko danes poteka po Južni Ameriki. Nam je tu eno večjih težav povzročala vožnja po vulkanskem prahu, ki se je tako vdiral, da je avto stalno nasedal. Pri 54 °C smo s polno opremo dvigovali avto in ga postavljali na trdo podlago, na koncu smo vozili kar po grmovju. Vendar trasa v Južni Ameriki poteka blizu naseljenih področij in domačini vedno priskočijo na pomoč. Popolnoma drugače je bilo v Afriki, kjer je poleg

zahtevnega terena in spremenljivih vremenskih razmer, kot so puščavski viharji, težava še varnost. Med Marokom, Mavretanijo in Zahodno Saharo je meja minirana in zato zamrežena. Odprli so jo samo za tekmovalce in nas, spremljevalna vozila, od tu pa ni bilo vrnitve. Edina možna pot je bila približno 1000 kilometrov proti jugu. V edinem mestu, kjer smo dobili nafto, nas je obkolila večja skupina otrok in nas okradla. Od tam naprej smo imeli še celo noč vožnje po sipinah, da smo se prebili do civilizacije.

Kako se pripravljate na takšno dirko?

Sam sem se pripravljal tako, da sem delal v ambulanti in zaslužil za pripravo vsega, saj vsaka taka dirka predstavlja velik časovni in finančni vložek, zato bi potrebovali kakšnega velikega sponzorja. Mehaniki so cele dneve pripravljali avto, vsake toliko časa pa smo šli tudi na višinske priprave, saj nas je čez Ande čakalo skoraj 5000 metrov nadmorske višine. Tu so še avti malo kašljali. Za tiste, ki smo se prvič udeležili Dakarja, so bile v Parizu priprave, kjer so nas poučili predvsem o uporabi navigacije, pomembna pa je tudi psihološka priprava. Ker je prisoten tolikšen stres in velika mera adrenalina, smo imeli številni vozniki že cel mesec pred dirko težave z nespečnostjo. Nekateri celo trenirajo, kako preživeti s čim manj spanja, saj med dirko praktično ni časa za spanje. Na dan je treba prevoziti med 400 in 800 kilometrov zahtevnega terena, zato vožnja poteka cele dneve, vmes je na voljo le kakšna ura ali dve za servisiranje avtomobila.

Je mogoče z ekipo, sestavljeno le iz nekaj ljudi, konkurirati tovarniškim ekipam?

Osnovno celico na profesionalnih dirkah sestavljajo pilot, kopilot in dva mehanika. Vsem, ki so zraven, poskušam dopovedati, da gremo na dirko uživat. Seveda tudi tekmuješ, ampak v svoji kategoriji, ne moremo konkurirati profesionalnim tovarniškim ekipam, ki imajo na milijone evrov. Pomembneje se mi zdi, da v teh posebnih okoliščinah ostane ekipa cela, da se ne skregamo, kar se sicer rado dogaja. Na dirkah se ekipa vedno spreminja, medtem ko imam v zobni ambulanti bolj ali manj stalno ekipo.

Se dirkanje in zobna kirurgija v vašem življenju kaj prepletata?

To dvoje nima dosti skupnega, mogoče le to, da si moraš včasih upati kaj narediti in te ne sme biti strah. Sicer pa na dirke hodim tudi zato, da spremenim okolje. To je stoodstotno učinkovita terapija, saj tam niti za trenutek ne pomislim na delo in ambulanto, saj so možgani in telo popolnoma okupirani.

Sicer tudi jadrate, turno smučate, se potapljate, ste lovec … Vas pri vseh teh aktivnostih vodi kakšna posebna miselnost?

Skupna točka vsega tega je narava. Tudi na vožnje po Afriki se odpravljamo, ker je tam narava tako lepa. Ta boj z naravo, ta izziv, da si upaš iti čez puščavo, je tisto, kar te drži pokonci.

Karkoli počneš, moraš delati iz užitka in ne na silo, saj ti le tako prinaša zadovoljstvo. Marsikdaj se vprašam, kaj mi je treba napornih voženj po puščavi, saj bi bilo bolj zdravo, ceneje in bolj pomirjujoče, če bi me že enkrat minilo. Ampak ljubezen do tega me vleče tja, kjer se kadi za mano.

Sandra Krkoč Lasič

7

SEMOLIČ Borut Mrevlje s. p.

Gradnikove brigade 53 Nova Gorica 05/ 30 28 828

Vsem strankam želimo lepe poletne počitnice.

Peter Uhan/Arhiv SNG Nova Gorica Medea Novak v predstavi Ekshibicionist

»Med norostjo in disciplino« Filmska in gledališka igralka Medea Novak, članica ansambla SNG Nova Gorica, je na dan premiere Ekshibicionista, v katerem igra socialno delavko, spregovorila o sebi in različnih umetniških izzivih Začniva z Eno žlahtno štorijo. Čeprav ste pred začetkom snemanja serije imeli za seboj že vrsto odličnih vlog tako v celovečernih filmih kot v televizijskih filmih in serijah, ste bili izbrani na avdiciji. Je to običajno?

Avdicija je vedno, edino za film Arheo je nisem imela. Navadno sta dva kroga, pri Eni žlahtni štoriji sem bila izbrana že v prvem. Čeprav se sami najraje izogibate medijski pozornosti, je vendarle prav, da vaši oboževalci izvedo, kakšen naporen urnik imate pri snemanju serij. Večina igralcev je zaposlenih v gledališčih, torej se snemanja odvijajo zunaj časa, ki ga terjajo gledališke obveznosti.

Seveda. Prav pri snemanju Ene žlahtne štorije je bil urnik res »briljanten« in mislim, da sem se zredila vsaj pet kilogramov, ker sem ves čas jedla sendviče, da ne bi zaspala na poti na snemanje ali nazaj. Izprosila sem, da sem imela čim bolj preprosto masko, tako da sem zjutraj začenjala »šele« malo pred šesto. Če zavrtiva čas nazaj, kako ste kot otrok zaključili stavek: Ko bom velika, bom ...

Kemik. Želela sem si, da bi delala poskuse in da bi tu pa tam kaj eksplodiralo. Ampak ko sem v šoli prišla do predmeta kemije, me je minilo. V resnici poklic, ki ga opravljam, ni daleč stran od otroških želja: raziskujemo in tu pa tam kaj eksplodira (smeh).

Se spomnite prvega gledališka doživetja, ki vas je posebej očaralo?

Predstava v Polžkovem abonmaju, a ne vem naslova. Spomnim se barv, luči, glasbe in žalostne emocije, ki me je čisto potegnila v predstavo. Povsem drugačen, zelo konkreten, pa je spomin na lesene tablice, ki smo jih imeli okrog vratu, kot abonmajske vstopnice. Ko smo tekli na predstavo, da ne bi zamudili, so nas tolkle po obrazu.

Kot srednješolka ste bili članica Amaterskega mladinskega odra (AMO) pod mentorstvom Emila Aberška. Koliko so vam te izkušnje pomagale pri odločitvi za študij dramske igre?

Mislim, da se sicer sploh ne bi odločila za ta poklic. K AMO sem se vključila v osmem razredu osnovne šole, pred tem sem nastopila samo enkrat, v tretjem razredu v Zvezdici zaspanki.

Zvezdo imam še vedno shranjeno.

In potem sprejemni izpit na AGRFT. Je šlo gladko?

Ah, kje pa. Četrti dan sem zaspala. Ob osmih bi morala biti v Ljubljani, zbudila sem se pa dvajset do osmih v Novi Gorici.

Poklicala sem in so mi rekli, naj vseeno pridem. Mama me je peljala, a ko sva bili že v Ljubljani na Tržaški, je v avto trčil kamion, tako da sem naprej šla z avtobusom. Zamudila sem dve uri, nakar sva se z Dušanom Jovanovićem še sporekla in me je poslal ven ...

A ne dokončno ...

Ne, bila sem sprejeta v njegov letnik. Zelo dobro je bilo, da je bil prav on moj profesor, saj me je spoštoval in spodbujal moje zaupanje v intuicijo. V tretjem letniku sem sicer želela zaključiti študij, saj sem bila prepričana, da ta poklic ni zame. Imela sem

9

nizko samozavest, motilo me je rivalstvo. Takrat sem že začela snemati serijo Se zgodi in to je marsikomu šlo v nos. Prav v tistem obdobju se je še mama odselila iz Nove Gorice in sem ostala tako rekoč brez doma oziroma mi je postalo jasno, da je moj dom odslej v Ljubljani. Imela sem občutek, da nimam dovolj moči za vse, s čimer sem se morala soočati. Če ne bi imela v akademijski produkciji vloge Ofelije in prizora norosti, ne bi nadaljevala.

Diplomirali ste z nalogo, ki nosi pomenljiv naslov: Med norostjo in disciplino. Imate oseben sistem, kako vzdržujete ravnovesje med tema dvema poloma, ki sta nujna za ustvarjanje?

Od projekta do projekta je drugače, vselej pa je ključno, da zaupaš vase.

Po diplomi ste najprej delali v Lutkovnem gledališču Jože Pengov. Radi delate predstave za otroke in mladino, radi pa tudi vodite delavnice za najmlajše.

Poleg delavnice za otroke v Novi Gorici imam še eno v Ljubljani v Gledališču Glej, Generacija generaciji ali krajše G2G. Društvo prijateljev mladine predlaga v skupino mladostnike, ki imajo kakšne težave in jim je gledališče lahko oblika terapije oziroma socializacije, pridružijo pa se tudi takšni, ki imajo gledališče preprosto radi.

Poleg gledaliških izkušenj in pedagoškega daru je za takšno delo potreben tudi socialni čut.

Iskreno rečeno, sama sem bila takšen otrok: če ne bi imela teatra, ne vem, kako bi odrasla. Zato želim ne samo predajati znanje, ampak tudi pomagati, kolikor seveda lahko.

Pogovarjava se ravno na dan, ko se bo zvečer na malem odru SNG Nova Gorica zgodila premiera Ekshibicionista, v katerem igrate Dorothy Jackson, glavni ženski lik.

Dorothy je socialna delavka, ki z reševanjem socialnih problemov dejansko rešuje sama sebe, čeprav se tega ne

10

zaveda. Na začetku sva imela z režiserjem Markom Bulcem drugačno videnje vloge in zgodbe. A ker ga dobro poznam, saj sva bila sošolca, sem mu zaupala. Čeprav sva začela proces iz povsem nasprotnih izhodišč, sem vedela, da se bova prej ali slej srečala. Malo je bilo tudi vroče krvi, a je hitro minilo. Od vsega začetka sem bila prepričana, da se Dorthy res zaljubi v Freda, ki je zaprt zaradi ekshibicionizma, in da ne manipulira z njim. Če se ženska zaljubi v takšnega moškega, ima tudi sama precej problemov, ki jih ne zmore razrešiti. Spodrsne ji, ker ne ve, kaj vse je skrito v njej.

Poznamo vas kot filmsko, televizijsko in dramsko igralko.

Pred dvema letoma pa ste bili tudi gostja na koncertu Janija Kovačiča v sklopu koncertov Drama akustika.

Nimam glasbenega znanja in nikoli nisem pomislila, da imam mogoče glasbeni talent. V osnovni šoli sem bila raje tiho, ker imam tako nizek glas, na Akademiji pa me je profesor Žare Prinčič pripravil do tega, da sem začela peti. Odkril je, da imam absoluten posluh, in zato mi je ves čas govoril: Medea, ti moraš peti. Kljub temu po akademiji deset let nisem pela, šele pri Čarovniku iz Oza sem spet začela. Besedila za songe je napisal Jani Kovačič, ki me je nato povabil kot gostjo na svoj koncert. Zdaj mi je dal že nove komade, da se jih naučim.

Kar nekaj ljudi, ki se na glasbo spoznajo, me spodbuja, naj nadaljujem s petjem. Najtežje je premagati prepričanje, da nečesa ne znaš. Toda zdaj si želim sprejeti nov izziv, mika me, da bi se s petjem začela ukvarjati bolj resno.

Vaša življenjska zgodba je navdihujoča, kje pa vi najdete navdih?

V naravi. Rada hodim in tečem ali delam na zemlji, tako se regeneriram. Lepo mi je, da sem zaposlena v novogoriškem gledališču, saj grem lahko že zgodaj zjutraj v gozd ali pa med dopoldansko in večerno vajo na Sveto goro. Sploh je narava v okolici Nove Gorice prekrasna. Seveda najdem navdih tudi v dobri knjigi, dobrem filmu ali preprosto v lepo in mirno preživetem popoldnevu.

Martina Mrhar

praznikcesenj.si

tic@brda.si

PraznikCesenj

#praznikcesenj

tržnica s češnjami in domačimi izdelki, razstave, degustacije, ustvarjalne delavnice za otroke, pester kulturni in zabavni program za vse generacije, briška domačija ter kulinarični borgi s posebnim poudarkom na glasbi in plesu

9.6. BRIŠKA POROKA NA DVORIŠČU GRADU DOBROVO

letošnji zmagovalni par Kristina Pangos in Miha Vodičar iz plesnega šova Zvezde plešejo

9.6. VELIKI ČEŠNJEV KONCERT

Šank Rock, Happy Ol’Mc Weasel, Pigs Parlament (stage1) DJ Angel Anx, DJ Erik Gross in DJ Silvio De Candia (stage2)

10.6. TRADICIONALNA POVORKA Z ETNOLOŠKIMI VOZOVI 6.6. stand up komik Vid Valič v avtorski komediji Tvoj bodoči bivši mož v Vili Vipolže Prodaja vstopnic: Eventim

Opera pod briškim nebom Gala koncert opernih arij in duetov Vstopnice so na voljo na vseh prodajnih mestih Eventim ter na TIC Brda.

Informacije in prodaja kart: TIC Brda: +386 5 395 95 95 Vila Vipolže: +386 820 55 422 www.vilavipolze.eu www.brda.si

22. 6. 2018 ob 21.00 Vila Vipolže Brda Rezervni termin v primeru slabega vremena: 23. 6. 2018

Sredozemske zgodbe

I. Poslednji gusarji Gostilniško izbo je napolnjevala rumena svetloba cenenih oljenk in se širila po neprezračenem prostoru, težko duhtečem po potu, alkoholu in trohnobi. Na razpadajočih lesenih klopeh so posedali ladijski delavci, propadli ribiči in revni kmetje iz zamočvirjene delte Rone ter svoje redke groše pretapljali v ceneno pijačo. Med razcapanimi gosti so se z vrči v rokah zibala gostilniška dekleta, oblečena v večkrat obrnjena in prešita krila. Z vabljivimi pogledi na mladih a že utrujenih obrazih so pogledovale ladjarje, ki jim je v žepu še ostal kakšen louis. Po krčmi se je širilo glasno govorjenje, prepiri, kletve in zamolkli udarci glinenih vrčev.

Fant je zavzdihnil in se podrgnil po glavi.

Za mizo v mirnejšem kotu sta sedela dva moška. Če sta se sklonila preko mize, sta se lahko tiho pogovarjala. Po potezah in celo gibih je bilo razpoznati sličnost očeta in sina.

Njun naglas je izdajal, da sta tujca v Arlesu in njuna komaj razpoznavna obleka je bila last sredozemskih mornarjev in ne rečnih ladjarjev, med katerimi sta posedala.

Za trenutek je premolknil, nato pa pribil: »Daj, posloviva se in pojdiva v Marseille.«

Mladenič je slonel na mizi in nagnjen proti očetu živahno govoril: »Zalog je dovolj in fantje so vsi pripravljeni. Jutri morava na pot, sicer naju ne bodo čakali.« Staremu mornarju so se jezno zabliskale oči: »Počakali bodo kapitana,« je odločno pribil. Sin je zmajal z glavo: »Nisi več kapitan naše stare ladje Marianne.« Starčeva glava se je povesila in zaklel je. Potem je odločno pogledal sina. »Moja stara posadka ne bo odplula brez mene.« »Marseille ni blizu. Predolgo se že zadržujeva med temi kmeti!« »Hm, pa ji vendar še nisi povedal.«

12

»Zakaj sva se prišla poslovit? Mar bi odpluli v miru.« »Moja hči je,« ga je odločno zavrnil stari kapitan. »In tvoja sestra. Najina kri je in ostala bo sama.« Sin je udaril s pestjo po mizi. »Da bi jo vzel Armand! Pa jo je pustil, da zdaj gnije v beznici daleč od doma.«

Dvignil se je s klopi in s pogledom prečesal zadimljeni zrak v prostoru. »Kje pa je?« Medtem ko se je mladenič s trdim obrazom trudil, da bi v migetajoči svetlobi prepoznal sestro, je njegov oče zopet žalostno zavzdihnil in negotovo dejal: »Odpluli bomo.« Sin se je ozrl k njemu. »Papa, mar misliš, da ne bomo zmogli poti? Ladja je sicer stara in ni Marianne, vendar je dobro popravljena.« Kapitan je zdaj odločno odkimal: »Ne skrbi me, da ne bi zmogli prečkati Atlantika. Le star sem in težko se je kapitanu posloviti od domačega morja. Preplul sem vse zalive Sredozemlja in prečkal vse prelive, preden sta se rodila ti in Claire. Od Gibraltarja do Kaira smo ustavljali Britance.

Oj, koliko napadov sem načrtoval in koliko ladij smo tako potopili za našega dobrega cesarja.« Ob zadnjih besedah so se staremu kapitanu ovlažile oči in misli so ga ponesle v pretekle čase. »Jean, ti se ne spomniš, kako mogočno je bilo francosko ladjevje, ponos cesarstva. In kako veličasten je bil naš cesar!

Gusarji smo bili priznan del njegove flote. Bourboni pravijo, da

smo opravljali umazana dela, da smo le klali in ropali.« Grenko se je zasmejal: »Borili smo se v bitkah ob francoskih vojaških ladjah; bil sem pri Aboukiru in videl, kako je padel britanski poveljnik pri Trafalgarju. In veliko je bilo težkih zmag, ki smo jih izbojevali. Zraven si bil, ko smo šli po cesarja na Elbo …

Samo cesar je res cenil gusarje in zmage, ki smo jih pomagali izbojevati.« Jean je odsotno prikimal očetovim spominom.

Stari gusar ga je otožno pogledal: »Bourbon je iztrgal cesarju nesrečno Francijo.« »Zato pa moramo oditi, papa. Nikogar več ni od naših tovarišev, poslednji gusarji v Sredozemlju smo – « Jeanov roteči glas se je pretrgal, ko je s pogledom ujel postavo sestre, ki se je spuščala po lesenem stopnišču iz nadstropja.

Ravnala si je zgornje plasti lisasto obledelega rožnatega krila, trenutek kasneje pa je že hitela popravljati korzet. Pred njo se je na stopnicah zibal tršat in zanemarjen ladjar. Ko je za njim sestopila z zadnje stopnice, je čez ramena potisnila dolge kostanjeve lase in se napotila k sodom za pultom. Od tam se je z okrušenim vrčem začela počasi prebijati med mizami, da bi gostom dotočila kislega vina. Tedaj je zagledala brata, ki ji je, stoječ ob mizi na drugem koncu izbe, pomignil.

Ko se je nekoliko kasneje z rožnato obarvanimi lici in temnimi lisami pod očmi naslonila na rob mize, za katero je sedel njen oče, sta se moška negotovo spogledala. Nato je Jean spregovoril. »Odpluli bomo v Ameriko.« Dekletov obraz je zažarel ob njegovih besedah in oči so se ji razširile v veselju.

Obrnila se je k očetu. »Res?« Gusar je prikimal, vendar je pogled odvrnil od hčerinih oči. A ta se je že sklonila k njemu in mu ovila roke okoli vratu. »Oh, oče, kako pravilno si se odločil! Kakšno veselje in olajšanje! V Ameriki nas čaka novo in drugačno življenje.« Jean je zaskrbljeno pogledal očeta, ki se je togo prepustil hčerinemu objemu. »Claire, le moški lahko odplujejo v Ameriki.« Njene roke so se povesile in odmaknila se je za korak. Z osuplostjo izdanega človeka se je zazrla v brata ter nato zopet v očeta. »Torej jaz ne pojdem?« Stari kapitan je odkimal. »A zakaj?« V njenem glasu se je porajal obup. Tedaj se je počasi oglasil oče: »Hči, ženske niste ustvarjene za ladjo.« »Mar nisi še slišal, da najboljše piratske ladje, ki napadajo v kolonijah, vodijo kapitanke?« »Neumnosti, Claire,« je sestro osorno zavrnil Jean. »Kako lahko verjameš kaj takega?« Stari gusar pa je monotono nadaljeval: »Izučila se boš česa in lahko se poročiš. Pojdi v Marseille ali če si zaslužila dovolj, potuj v Pariz. Nič več te ne bo vezalo na morje, ko odideva. Claire,« je odločneje dodal: »Ženska na ladji prinaša nesrečo.« Stari kapitan je zvesto veroval v pomorske vraže in ob njegovih besedah je resno prikimal tudi mladi Jean. A pred dekletovimi oči je gostilniška izba izgubila svoje obrise, vanjo je vdrl svež slanodišeči morski zrak in iz meglenih podob se je v kratkem trenutku oblikovalo marsejsko pristanišče. Claire se je v jutranjem soncu po La Canebière spuščala k morju.

Za seboj je pustila očetovo veliko belo hišo na prostornem trgu. Ni več mislila na bratca, ki je tedaj še sedel za veliko rezljano mizo, obloženo z dragim priborom in porcelanom, ter v družbi pestunje zajtrkoval. Oče je bil odplul že pred tedni s cesarjevim ladjevjem in v svojih mislih je deklica videla le eno ladjo in enega človeka na mostiču. Ko je stopila v pristanišče, se je ladja njenih sanj dvignila resnična pred njo.

Zloščen les se je svetil v soncu, na robovih ladje in vrveh pa so bile pritrjene kite, spletene iz zelenja, med katerim so se bleščali nepreštevni beli cvetovi. Claire je obstala očarana nad

pomladno ladjo, odpravljajočo se v boj a opravljeno za svatbo.

Pogladila je svoje bujne lase in stekla med pristaniškimi delavci k pričakujoči ladji. Armand jo je ponesel preko mostiča.

Vsi Marsejčani so vedeli, da je Claire, gusarska princesa, ki so jo razvajali očetovi tovariši in častili njihovi sinovi, odplula z mladim gusarjem, kakor bi bila njegova nevesta, ne meneč se za zakone in prekletstva. Le uho njenega očeta je ostalo nepoučeno o plovbi in ljubezni mlade hčere na ovenčani ladji.

Claire ni vedela, ali jo je prebudilo vroče poletno sonce ali hladna tkanina, ki se je lepila med mokro močvirno travo in njeno potno kožo. V sebi je občutila vso težo telesa petindvajsetletnega gostilniškega dekleta. Oprla se je na komolce in ozrla po svoji okolici. Skozi trsje, ki je raslo ob robu enega izmed številnih malih zatokov Rone, je ugledala bledo rožnate plamence, mirno prestopajoče se po plitvini. Nekje na drugi strani je bilo čuti hrzanje divjih konj, katerih bela barva je sijala v rjavkasto zelenem Camargueu. Pomislila je na nočno pot, ki jo je iz Arlesa prehodila z nekim ladjarjem. Ponudil ji je bogato plačilo. Sprejela ga je odločena, da se bo sama podala do obale Sredozemlja in vkrcala na ladjo, odhajajočo v Ameriko. Ob spominu na očeta in brata je ponovno občutila bolečino udarca, ki ji ga je namenil Jean, preden jo je napodil z ladjarjem, ki se je bil prizibal do nje z žvenketajočim mošnjičem. Z vlažno roko si je segla za vrat, okoli katerega je na vrvici nosila usnjeno torbico s skromnim premoženjem.

Vrvice ni bilo. Zaprepadena je urno skočila na noge in otresla krilo, a ne torbice ne zlatnikov ni zagledala. Obupana je zaman iskala po mokri travi.

Za njo so zaprhutali plamenci in prestrašeni odleteli. Claire se je zazrla v daljavo, kjer se je daleč za obzorjem Rona iz trsja prelivala v morje. Ujela si bo divjega konja in odjezdila do roba delte, kakor v svojih otroških sanjah. Ali pa bo poletela preko riževih polj s plamenci. S počasnim korakom se je v razpadajočih čevljih napotila čez močvirna polja proti daljnemu Marseillu.

Jasna Reščič Ilustracija: Valentina Lazar

Ko se želja (ne) uresniči »Na svetu sta samo dve tragediji. Ena je v tem, da ne dobimo tistega, kar želimo, druga pa je v tem, da to dobimo.« (Oscar Wilde) Želje so odraz naših potreb, naše osebnosti, naših upov, želje pa so tudi izmuzljivi obraz sreče, ki ga neprestano iščemo. »Povej mi, kaj si želiš, in povem ti, kdo si,« pravijo.

Vsi imamo želje. Včasih velike, drugič majhne. Včasih so nemogoče, spet drugič ganljivo preproste in čisto vsakdanje.

Nekateri pravijo, da so želje sanje duše. In da je z željo vedno dana tudi možnost izpolnitve. To, o čemer sanjamo, nam daje dober vpogled v to, kdo smo, koliko smo (trenutno) zadovoljni s sabo, s svojimi odnosi in življenjem na splošno.

Se nam zdi, da potrebujemo drugo garderobo, drugačnega šefa, mogoče nov nos ali smo preprosto rojeni ob napačnem času,

pod napačnim ozvezdjem. Bi bilo življenje na Marsu (ali na Luni) lažje? Toliko različnih želja – potreba pa vedno ena ista; da bi bili srečni. Ni pomembno, ali sanjate o tem, da bi končno zadeli na loteriji ali srečali ljubezen svojega življenja. Določene želje se prenašajo iz roda v rod, s staršev na otroke, nekatere so univerzalne – del kolektivnih sanj o »boljšem svetu«, soroden ritem, ki zveni v posameznikih in nas povezuje v veličasten človeški orkester.

Nekatere želje so prehodnega značaja. Če bi lahko imeli pisni dostop do vseh (vključno s tistimi iz hormonsko nabitega najstništva), bi se verjetno samo hvaležno križali, ker je bilo vesolje pametnejše in se niso uresničile. Od neumnih otročjih kapric, ko ste imeli 8 let in ste hoteli imeti opico, krokodila ali dinozavra, do tistih, ki se porodijo v jezi in žalosti. Druge so tako globoko osebne in neločljivo prepletene s srčikami našega obstoja, da postanejo epicenter našega zavednega in nezavednega delovanja. In velikokrat je prav to hrepenenje, ta horizont, ki vedno ostaja enako oddaljen, naš osebni Mobi Dick, ki daje smoter našim dnevom. Še pomnite, kaj ste sanjali, da boste postali »ko odrastete«?

Vam je uspelo?

Večina deklic moje generacije so si želele postati baletke ali princeske, fantje pa piloti ali astronavti. V današnjih časih je postalo popolnoma sprejemljivo, če si deček želi biti princesa (ali kraljica) in tudi punčke, ki se igrajo z »avtiči« in obvladajo »moška opravila« niso več vzrok za zgražanje. Povečano razumevanje, sočutje in toleranca znotraj naših skupnosti daje

Walcher Mobili

Via nazionale 20 33019 Tricesimo Udine T: 0039 0432851270 F: 0039 0432880537 E: walcher@walcher.it

www.walcher.it instagram: #Walcher_mobili FB: @walcher.mobili

Blagovna znamka Walcher, sprva znana po oblazinjenem pohištvu, s svojimi edinstvenimi izdelki in luksuznimi rešitvami opremlja bivalne prostore v Italiji in drugod po svetu. Pri izbiri blagovnih znamk, ki jih uvrščajo v svoj prodajni program, se močno usmerjajo k izdelkom z oznako »Made in Italy« in tako ponujajo skoraj celotno paleto najboljših italijanskih podje j, z nekaj omejenega nabora tujih proizvajalcev.

Podjetje Walcher je močno prisotno na nemškem trgu in vedno bolj iskano med mednarodnimi strankami, zato se s svojimi poslovalnicami že širi tudi na druge konce sveta.

(večja) krila željam naših otrok … in nas samih. Neskončna veriga, s katero se povezujemo in odvezujemo.

Ne bojmo se revizije lastnih hotenj. Je mogoče čas za nov sen?

Pred časom sem imela zanimiv pogovor z gospodom iz Libanona, dotaknila sva se tematike »magičnega objekta« iz pravljic, ki izpolnjuje vse želje. V arabsko govorečih državah je to dobro znana Aladinova svetilka oziroma vsemogočni džin (duh), ki biva v varljivo skromnem predmetu. Pri nas smo bolj na »ti« z raznimi vilami, modreci in zlatimi ribicami. Ko sva primerjala najbolj znane pripovedke iz svojih kultur, sva ugotovila, da so čarobna bitja iz bližnjega vzhoda dosti bolj radodarna kot naša.

V njihovih zgodbah džin poteši vse junakove želje, pa čeprav jih ima 1000 in eno. Slovenci, očitno bolj skromne in preudarne sorte, smo že od pamtiveka zadovoljni z možnostjo treh želja.

Zato za konec v razmislek: če bi danes ulovili zlato ribico, veste za izpolnitev katerih norih, nemogočih, fantastičnih, grandioznih, nezaslišanih želja bi jo prosili?

Hmm … tri želje … pa pametno izberi, Janezek!

Len Černe

Za vas opravimo vsa dimnikarska dela, tako da je v celoti in kakovostno poskrbljeno za vašo kurilno dimovodno napravo.

Julija Černe

Pokličite nas na: T: 05/303 2719, M: 041/889 904 E: ekoenergetika@siol.net www.ekoenergetika-dimnikarstvo.si

Majhno, a učinkovito Nevidni slušni aparat Beltone Beltone nevidni slušni aparat ponuja čudovit zvok v miniaturnem paketu. Ročno izdelan aparat se skrije v ušesni kanal, saj se ujema z natančnimi obrisi anatomije ušesa. Aparat je narejen za maksimalno udobje in vrhunsko doživetje poslušanja, saj deluje kot naravno uho.

Vgrajena je najsodobnejša tehnologija, ki analizira vašo okolico, nato pa samodejno prilagodi glasnost in zmanjšuje hrup v ozadju.

Več informacij na www.slusniaparati-beltone.si Bonus d.o.o., Erjavčeva ulica 30, Nova Gorica T: 05 393 6775, M: 031 601 581, E: bonus.doo@siol.net PON.-TOR. 13:00-19:00, SR.-PET. 9:00-15:00

Spoštovane volivke, spoštovani volivci,

Promocijsko sporočilo

vaša izbira in izkazano zaupanje v preteklosti,

predvsem pa naložena odgovornost, da se zavzamem za nas, za Goričane, so mi v preteklem mandatu dajali energijo, željo, hotenje in moč, da sem se po svojih najboljših močeh spopadel z izzivi, s katerimi se sooča goriška regija in njeno mesto Nova Gorica. Vse to me močno spodbuja in nagovarja tudi za prihodnji mandat.

V sodelovanju je moč in za vse, kar se je dobrega naredilo za Goriško v tem mandatu, ste s svojim zaupanjem in podporo v prvi vrsti zaslužni predvsem vsi tisti, ki podpirate tàko politiko, ki zna prisluhniti ljudem in njihovim željam, ki prepozna potrebe in možnosti ter hitro in učinkovito poišče poti in načine za njihovo uspešno reševanje in realiziranje.

Zaslužni ste, ker podpirate politiko, ki glasno zagovarja vrednote, ki so zgradile naše ljudi, ki vztrajno zagovarja interese naših krajev in vidi prihodnost v povezovanju, sodelovanju, spoštovanju in zaupanju.

16

Volitve 2018

Zato vas vabim, da aktivno posežemo v ta politični in družbeni trenutek, da sledimo viziji in uresničimo cilje, da spodbudimo NOV ZAČETEK na vseh področjih: tistih, ki so tradicionalno oblikovale našo sedanjost, in tistih, ki jih zahteva ta čas. Čas novih poti in dejanj, ki bodo gradile prihodnost.

Spoštovane in spoštovani, vabim vas, da se udeležite volitev, oddate svoj glas za Social demokrate in obkrožite številko 16.

Cenil bom vaš glas. Z njim bom kot do zdaj ravnal odgovorno v korist naših krajev in naših ljudi.

Jaka Fabjan Marko Rusjan

14

Drage bralke in bralci Navdiha, ponovno ste pozvani k odločitvi, komu boste zaupali vodenje države v svojem imenu. Najbrž ste bili nad politiko pogosto razočarani in ugotavljali, da vaši predstavniki delajo v korist bogatenja peščice, medtem ko večina nima dostopa do sadov gospodarske rasti. Npr. povprečna mlada družina ne more do stanovanja, medtem ko dobički od dela vseh nas izginjajo v maloštevilne zasebne žepe oz. davčne oaze. Čas je za spremembe. LEVICA predstavlja temeljito generacijsko prenovo slovenske politične scene. Njeni aktivistke in aktivisti izhajamo iz organizacij, gibanj in prostovoljstva, zato s prve roke poznamo težave ljudi. Stik z vsakdanjo realnostjo nas močno razlikuje od drugih politikov in strank. Namesto bogatenja peščice LEVICA ponuja resnično socialno državo, katere politika bo usmerjena v spodbujanje kolektivnega duha, sočutja, zagotavljanje človekovega dostojanstva in spoštovanje narave. Le v razmerah družbene enakosti in solidarnosti lahko vzpostavimo razvoj znanosti, čistih tehnologij ter vrhunskega zdravstva in šolstva za vse.

V preteklem mandatu nam je kljub opozicijski vlogi uspelo doseči pomembne spremembe (vmes smo se združili pod imenom LEVICA in opustili staro ime Združena levica). Med drugim smo vsem otrokom izbojevali brezplačno šolsko kosilo, zvišali socialno pomoč za najbolj ogrožene, pod našimi pritiski je vlada zvišala minimalno plačo. Preprečili smo tudi oprostitev davka tujemu ladjarju in s tem proračunu prihranili 6 milijonov. Nimamo botrov, zato si drznemo odpirati tabu teme. Na Goriškem smo se tako zoperstavili željam nekaterih, da bi privatizirali razmeroma zdravo podjetje HIT. Kot edina parlamentarna stranka smo se postavili na stran domačinov, ki zahtevajo prekinitev onesnaževanja v Anhovem.

JAKA FABJAN in MARKO RUSJAN sva vaša kandidata LEVICE v mestu Nova Gorica in v okolici (št. 14 na glasovnici). Oba sva se kalila v različnih bojih za prezrte, zatirane, za skupne prostore, proti izkoriščanju ljudi in narave. Navajena sva konkretnih izzivov in terenskega dela. Svojo voljo in energijo bova usmerila v napredek, kjer ne bo več revežev, kjer bodo delavci dobili pošteno plačilo, upokojenci živeli dostojno, kjer industrija ne bo ogrožala okolja in zdravja ljudi. Namesto zapletanja v oborožene spopade v tujini bomo razvijali vsem dostopno zdravstvo in šolstvo, spodbujali znanost in inovacije v gospodarstvu ter zagotovili okolju prijazen razvoj podeželja.

Jaka Fabjan, Marko Rusjan Na glasovnicah naju najdete pod zaporedno številko 14 in oznako LEVICA.

Pozor! Nekatere stranke imajo zelo podobno ime.

Marko Rusjan kandidira v volilnem okraju, kamor spadajo občine Brda, Kanal ob Soči, Miren –Kostanjevica ter kraji Renče, Banjška in Trnovska planota, Šempas, Ozeljan, Prvačina, Dornberk in Branik (s pripadajočimi okolicami).

Jaka Fabjan kandidira v Novi Gorici, Solkanu, Kromberku, občini Šempeter – Vrtojba, Vogrskem in Bukovici (s pripadajočimi okolicami).

Promocijsko sporočilo

Blaginja za vse, ne le za peščico

www.levica.si https://www.facebook.com/levicagoriska/

Volitve 2018

17

Po nekaj letih odsotnosti na Vizijah skupine iz Nove Gorice pobrale praktično vse

Veni, vidi, vici z gibom, ki je prevzel naracijo predstave, sledila je Antigona Gledališke šole Prve gimnazije Maribor, ki jo je mladi režiser Domen Šuman postavil v pisarno predsednika vlade in s tem uspešno izbrisal 2500-letno distanco od nastanka besedila.

Odprtju razstave Fotovizije, na kateri je bilo razstavljenih 12 ciklov fotografij pod skupnim naslovom »Lepo mi je« in kjer sta naziv Fotovizionar 2018 prejeli mladi fotografinji Ana Grom in Ana Debeljak, je sledilo slavnostno odprtje festivala z muzikalom The Tribe v izvedbi Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik. Čez 50 igralcev, pevcev, plesalcev in glasbenikov je ustvarilo neponovljivo vzdušje z za srednješolsko skupino skoraj nepredstavljivo produkcijo.

Drugi dan festivala se je začel z avtorskim projektom #realnost Teatra pozitiv iz Ljubljane, ki je ponujal kritični razmislek, katera je v času poplave družbenih omrežij sploh prava resničnost. In potem eden izmed vrhuncev festivala – 6 oseb išče Williama, v izvedbi domače skupine Amaterski mladinski oder SNG Nova Gorica. Dve uri koncentrirane zabave in užitka ter dokaz, da je lahko Shakespeare še kako zanimiv za mlado občinstvo – sploh, če ga uprizarja tako igralsko zrela ekipa, kot je AMO!

SNG Nova Gorica/Julija Černe Med 18. in 20. majem je Nova Gorica znova prekipevala od mladinske ustvarjalnosti, že desetič se je namreč odvil Festival Vizije – Festival mladinske kulture Slovenije.

Gledališče GNOSIS iz Maribora v Pomladnem prebujanju ter Mladinska skupina M+ iz Števerjana v predstavi Baron sedi na veji so se vsak na svoj način ukvarjali z odraščanjem mladega človeka. Gledališče Glej je tokrat izvedlo predstavo z naslovom Predstava o Doris, ki se ukvarja z umetnostjo sámo – kakšen je recept za dobro predstavo. Glede na rezultat, ki ga je ustvarila, Doris očitno res obvlada kuharske spretnosti v gledališču. In za konec še ena mono predstava, plesna predstava Zaklenjeno mlade plesalke Veronike Valdes, s katero se je letos program Vizij razširil tudi na polje sodobnega plesa.

V sekciji rock vizije so se letos predstavile tri mladinske rock skupine – Period VI. iz bližnje Idrije, ljubljanska zasedba Imperij

Gre za najpomembnejši festival mladinske kulture pri nas, ki ga od leta 2008 gosti Nova Gorica. Žanrsko raznovrsten festival predstavlja najboljše stvaritve mladih gledaliških in lutkovnih ustvarjalcev, literatov in fotografov, plesalcev in rock skupin.

Letos so selektorji v program uvrstili 10 gledaliških, lutkovnih in plesnih predstav, fotovizije so predstavile 12 ciklov fotografij mladih fotografov, na rock vizijah pa so se v finalu pomerile 3 rockovske zasedbe. Že pred samim uradnim odprtjem festivala smo lahko v petek popoldan videli Dürenmattov Portret planeta v izvedbi Gledališča Toneta Čufarja iz Jesenic, kjer so mladi igralci navdušili predvsem

18

Matej Maček

in za zaključek še eden izmed vrhuncev festivala, neprekosljivi in preprosto popolni, Kombo C iz – kje drugje kot – Nove Gorice! Če je organizator – Javni sklad RS za kulturne dejavnosti – v prejšnjih letih izražal skrb nad mladinsko ustvarjalnostjo mladih Novogoričanov, saj se že kar nekaj časa nobena izmed goriških skupin ni uvrstila na Vizije, so te letos uprizorile neverjeten »come back«: obe novogoriški skupini sta zmagali v svojih kategorijah: Kombo C je osvojil rock vizionarja za najboljšo mladinsko rock skupino, AMO in njihova predstava 6 oseb išče Williama pa vizionarja za najboljšo predstavo v celoti.

Matej Maček

Lahko noč, skrbi.

Triglav komplet Združite zavarovanja cele družine in prihranite do 50 %.

Čeprav je festival žanrsko raznovrsten in tudi znotraj vsakega žanra vsaka skupina išče svoj umetniški izraz, smo vendarle pri vseh skupinah in posameznikih, ki so sodelovali, lahko našli skupni imenovalec. Vse skupine in posameznike je krasila svežina, pogum, neposrednost in brezkompromisnost, ko so skozi svoje stvaritve podajali tisto svojo resnico. Vse skupaj je še najbolje opisal predsednik žirije, igralec Klemen Janežič: »Mladim se pogosto očita apatičnost, nezainteresiranost za politiko in aktualne družbene probleme. Toda Vizije 2018 so dokazale, da jih svet, v katerem živijo, še kako zanima, da se želijo s težavami soočiti in jih obravnavati.«

Matej Maček

O svojih zavarovanjih ne razmišljate pogosto, a z občutkom varnosti, ki vam ga dajo, živite vsak dan.

Marko Delbello Ocepek

20

Ko ne veš, kaj zaigrati, ne zaigraj ničesar

Bor Zuljan se je v kitarski zvok zaljubil že pri sedmih letih, ko je na avdiokasetah starejših sester zaslišal Beatle. Od vedno ga je vleklo v rokersko glasbo, zato se je v začetku devetdesetih let pridružil zasedbi Šank Rock, ki je po 36 letih delovanja še vedno zelo aktivna. Lani je skupina izdala nov album z naslovom Nekaj več in se podala na istoimensko vseslovensko turnejo, ki se zaradi velikega zanimanja nadaljuje tudi v tem letu. Hkrati je skupina pravkar posnela nov videospot za balado Najina pesem, v katerem kot plesalka nastopa tudi Borova hči Lia. Sodelovanje s skupino Šank Rock virtuozni kitarist šteje kot zelo pomemben del svoje kariere, vendar je njegova glasbena pot zavila tudi v različne druge smeri. Izdal je dva samostojna instrumentalna albuma, kot kitarist, avtor, producent in aranžer pa je sodeloval s številnimi priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki pri skupno 200 različnih ploščah ter okoli 2500 skladbah. Že skoraj 25 let je tudi uradni uporabnik priznanega japonskega proizvajalca kitar Ibanez, ki so mu, kot pravi sam, »pisane na kožo in bi se jim le stežka odrekel.«

2014 ponovno združili. Je ta »novi« Šank Rock kaj drugačen?

Od kod tolikšna ljubezen do kitare?

Nekaj časa ste s skupino preživeli tudi v Ameriki …

Naša družina je bila od nekdaj zelo glasbeno usmerjena. Oče je na takratni Glasbeni šoli Solkan vodil Oddelek za pihala in trobila, kot harmonikar pa je igral tudi zabavno glasbo. Tako so me že pri šestih letih, ko še nisem znal niti pisati niti brati, vpisali v glasbeno šolo. Ker je oče želel, da se bolj klasično izobrazim, sem začel z igranjem klavirja in kot pianist končal nižjo glasbeno šolo.

Vendar sem se že pri sedmih letih srečal z Beatli in ko sem zaslišal električno kitaro, me je ta zvok veliko bolj prevzel kot klavirski.

Oče je bil sprva proti nakupu kitare, saj ni želel, da bi postal roker, ker je vedel, kakšen je njihov življenjski slog. A ker je videl, da je moja želja zares velika, mi je pri njegovem prijatelju, trgovcu z glasbili iz Italije, priskrbel poceni akustično kitaro iz druge roke, ki sem jo nato še dolgo hranil, vendar je žal nesrečno končala.

Leta 1995 smo s skupino Šank Rock snemali v New Jerseyju v studiih Bon Jovijevega brata, kjer nas je prevzel producent, ki je sodeloval z Beatli, skupino Toto in podobnimi. Zdeli smo se mu tako dobri, da bi lahko šli na turnejo s slovito hard rock skupino Van Halen, vendar je vse skupaj padlo v vodo, ker v Ameriki ni na prvem mestu kakovost, ampak posel. Smo pa pred štirimi leti imeli priložnost v Laškem zaigrati s prav tako legendarnim kitaristom Stevom Stevensom, od katerega smo dobili velik kompliment. Čeprav je nastopal že z mnogo glasbeniki po celem svetu, je rekel, da se ne spomni, kdaj je nazadnje igral z zasedbo, ki bi tako dobro zvenela, še posebej po le eni skupni vaji. Med nami preprosto nastane takšna energija na odru, da je ni mogoče razbiti.

Kje vse ste se potem učili igrati kitaro?

Z mnogo priznanimi glasbeniki ste sodelovali tudi kot studijski kitarist. Bi veljalo koga izpostaviti?

Nekje do 14. leta sem kitaro igral kot samouk, nato pa me je na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pod svoje okrilje vzel legendarni profesor Tomaž Šegula. Kasneje me je napotil na konservatorij Benedetto Marcello v Benetke, a me je zaradi nenadne smrti tamkajšnjega mentorja za tem odneslo v drugačne, bolj pop rock vode. Najprej sem zaslovel kot studijski glasbenik in začel snemati za vse najbolj popularne pop rock izvajalce iz konca osemdesetih, leta 1990 pa je skupina Šank Rock imela avdicijo za kitarista in med tremi kandidati takoj izbrali mene.

Skupina Šank Rock je pred leti sicer že razpadla, a ste se leta

Prva linija ostaja enaka, saj sta poleg mene v zasedbi še vedno vokalist Matjaž Jelen in basist Cveto Polak. V tem času smo zagotovo dozoreli, ampak glasbeno ostajamo na isti liniji.

Vedno smo bili skupina, ki ima svoj jaz in svojo rdečo nit. Skozi čas se je spremenila samo kozmetika glasbe, torej produkcija ali kakovost zvoka, medtem ko sporočilno in harmonično ostajamo na isti cesti. Včasih nam sicer rečejo, da smo že stara in stokrat prežvečena zgodba, ampak izvajalci, ki se za vsako ploščo popolnoma spremenijo, zame niso originalni. Sami res nismo trendovski, zato nas že dolgo ne vrtijo na radiih niti se ne pojavljamo v drugih medijih, vendar so naši koncerti vseeno razprodani. Otroci naših oboževalcev iz devetdesetih let, ki so zdaj stari 16, 17 let, pod odrom pojejo naše stare hite, saj jih ta muzika gane. Nanjo so se ljudje zaljubljali, se poročali, nastajali so otroci. Obdržati se na sceni tako majhnega prostora več kot 35 let in v tem času izdati 17 plošč je dosežek, ki ga zmore le malokdo.

Sodeloval sem pri nekaj ploščah za svetovno atrakcijo Devil Doll, katere idejni vodja je italijanski vokalist Mr. Doctor, ki v javnosti skriva svojo identiteto. Okrog sebe je zbral glasbenike z različnih vetrov, ustvarili pa smo izdelke, ki so bili v ZDA in Južni Ameriki prodani v sto tisoč izvodih. V čast mi je bilo delati tudi z ameriškim pevcem Christopherjem Crossom. Sicer pa snemam kitaro za zelo znane italijanske in angleške izvajalce, ki jih ne smem omenjati, saj imajo svoje kitariste, ki so za žive nastope dovolj dobri, za studijski posnetek pa hočejo še nekaj več in zato najamejo mene.

21

Po čem se od ostalih kitaristov loči kitarski virtuoz?

Virtuoz je po eni strani tisti, ki je sposoben na kitari izvajati najtežje tehnične oblike, kakršne je zmožen izvesti le malokdo.

Obenem je njegova izvedba blazno lahkotna, igriva in se po možnosti zraven še smehlja. Na drugi strani se virtuoznost lahko izkazuje tudi na vsebinski ravni, ko zaigraš le dva ali tri tone, ampak te tone interpretiraš na pravi način in z njimi tako zapolniš prostor, da se ljudem naježi koža.

Izdali ste tudi dva samostojna instrumentalna albuma. Kako bi primerjali solo ustvarjanje in delovanje v neki zasedbi? Če se leta 2014 ne bi ponovno združili s skupino Šank Rock, bi morda izdal že tretji album, saj imam ogromno idej, a je solo kariera trenutno malo na strani. Pri solo ustvarjanju ne delam nič načrtno, na silo, ampak počakam, da ideje dozorijo. Doma imam svoj snemalni studio, zato vse vaje in improvizacije lahko posnamem. Velikokrat se zgodi, da nek refren ali ritem izpeljem naprej šele po par letih, ko ga pač začutim.

očitne in kakovost tukajšnje glasbene scene je začela padati. Sam sem se odločil, da grem svojo pot in se pridružil skupini, ki je pretežno štajerska.

Je novogoriška glasbena scena kaj vplivala na vaše ustvarjanje?

Vas kot glasbenika vodi kakšna posebna misel?

Tukajšnji pop rock izvajalci z začetka osemdesetih so pustili velik pečat tako v slovenskem kot jugoslovanskem prostoru.

Novogoriški glasbeniki smo takrat imeli prednost, ker se je lahko šlo čez mejo po izobrazbo in informacije. Gledali smo tudi italijanske TV-programe, kjer so imeli neprimerljivo bolj napredne šove in stil glasbe kot v Jugoslaviji. V tistem času smo bili vedno korak pred drugimi, kasneje pa so te razlike postajale vse manj

Tako v glasbi kot življenju se vedno opiram na ta moto: »Ko ne veš, kaj zaigrati, ne zaigraj ničesar. Ko igraš, ko ne bi smel, si predvsem škodiš.«

22

Jože Hvala

Sandra Krkoč Lasič

Damir Ipavec

Etko Tutta, slikar in soorganizator Art Circla, Ágnes Bödő (Sadie Sirloin), slikarka, Danilo Baša, vinar in gostitelj madžarske umetniške ambasade, in njegova žena Mojca Gleščič Baša iz družinskega podjetja Tapetništvo Gleščič iz Šempasa.

Uspešna izvedba osme mednarodne umetniške kolonije Art Circle (Krog umetnosti) Gostitelj tudi vinar Danilo Baša (vina Baša) iz Dornberka

Damir Ipavec Že Janez Vajkard Valvazor je dejal, da »kjer ni vina, ni veselja.« V Goriških brdih in Vipavski dolini pa so mu dodali še vrhunsko kulinariko in umetnost ter tako ponovno upravičili sloves dobrih in prijaznih gostiteljev.

Damir Ipavec

Ti so na domačijah, ki so obenem tudi umetniške ambasade, ustvarjali različne umetnine. Kot je povedal Etko Tutta, slikar in soorganizator Art Circla, so v sodelovanju z vinarji že v preteklosti izpeljali različne projekte: poslikali so steklenice, sode in etikete za vino.

Izkušnje obojih so se lepo prepletale, saj so tudi vinarji neke vrste umetniki, predvsem pa je sodelovanje obogatilo prav vsakega izmed njih. »Eden od drugega smo se veliko naučili,« še pove Tutta. Projekt šteje že dobri dve desetletji, v tem času pa je okrepil diplomatske, poslovne in turistične vezi med državami.

Na idilični lokaciji v Dornberku – na domačiji Baša – so v okviru projekta gostili tri umetnike, tam pa je zadnji dve leti madžarska umetniška ambasada.

Gre za eno izmed najstarejših domačij, njeni zapisi segajo v leto 1875, ko je iz

Čepovana prišla nevesta Anamarija Kofol in zgradila omenjeno hišo. Že takrat so se začeli ukvarjati s kmetijstvom – Danilo Baša pa ob pomoči 86-letnega očeta Alojza in mame Anke uspešno nadaljuje družinsko tradicijo.

Umetniki so si enotni, da ob tako dobrem vinu in čudoviti naravi ni težko ustvarjati. »Navdih je tu, v kozarcu, je v naravi, je v ljudeh, ki nas gostijo – in vse to se pozna na naših platnih.« In če sodimo po delih, ki so bila ob zaključku projekta razstavljena v Vili Vipolže, gotovo nimamo več česa dodati!

Barbara Skorjanc

Če bi radi okusili domače dobrote turistične kmetije Baša in poskusili vrhunsko vipavsko kapljico, pokličite Danila na številko 041 341 119. Kmetija se nahaja na Gregorčičevi 45 v Dornberku.

Promocijsko sporočilo

Letošnji Krog umetnosti, ki je potekal od 15. do 22. aprila, je gostil kar 60 likovnih umetnikov iz dvanajstih tujih držav in 5 iz Slovenije.

23

Jadralno padalstvo je varen šport, nevarni smo ljudje Jadralni padalec in inštruktor letenja Damjan Pregelj v zraku nabira izkušnje že več kot 25 let in ima v svojem življenjepisu tudi tako drzne podvige, kot sta skoka z Mont Blanca ali Elbrusa.

V vlogi predsednika novogoriškega Društva jadralnih padalcev Polet, ki danes šteje več kot 70 članov, je ogromno pripomogel k razvoju jadralnega padalstva na Goriškem, zaradi česar se je regija tudi turistično razcvetela. »Ko sem sam začel leteti, smo hodili do vzletišča na Lijaku po ozki poti, kjer so nas tolkle veje.

Tam pa je bilo prostora za eno padalo, ki smo ga morali deloma razgrniti kar po grmovju. Z leti smo dosegli, da se je marsikaj uredilo,« pripoveduje Pregelj, ki je na Lijaku nad Šmihelom, kjer so naravni pogoji za letenje tako rekoč idealni, pred 15 leti organiziral tudi prvo svetovno prvenstvo v točnosti pristajanja, izvedeno s hriba.

Kako in kdaj ste se začeli ukvarjati z jadralnim padalstvom? Že kot otroci smo izdelovali razne modelčke in želja po letenju se je prenesla tudi v mladost, ampak v tistih časih starši niso imeli denarja, da bi mi financirali učenje letenja. Ob rojstnih dnevih sem zbiral denar, da sem se sploh lahko šel peljat z letalom. Željo po letenju sem s časom opustil, nato pa sem spoznal župnika Joška Tomažiča, ki je bil eden prvih letalcev na tem koncu. Ko sem mu nekega dne pomagal pri raznih opravilih, so bile v zraku ravno ugodne razmere, zato me je prosil, da ga skupaj z dvema prijateljema zapeljem do vzletišča. Najprej so drugi opravili nekaj skokov, potem pa sem na šolskem terenu poskusil še sam. Takrat so se mi odprla prostranstva. Naslednji dan sem imel še nekaj učnih ur, en vikend za tem pa sem že letel. Tedaj še nismo imeli inštruktorjev. Današnji tečajniki imajo ob prvem skoku več znanja, kot smo ga nekoč nabrali v letu dni. A vedno jim poudarim, da jih sam ne morem naučiti leteti, ampak jim lahko le pokažem pot do letenja, znanje pa morajo naprej iskati sami.

24

Je jadralno padalstvo nevaren šport?

Jadralno padalstvo je varen šport, nevarni smo ljudje. Padalo je naprava za letenje v stabilnih razmerah, torej ob stabilnem laminarnem jugozahodnem vetru in ko ni napovedanih neviht.

Seveda je treba imeti tudi primerno padalo glede na svoje znanje. Če bi tečajniku dali tekmovalno padalo, je enako, kot če bi nekoga, ki je pravkar opravil vozniški izpit, posedli v porscheja. Če še nimaš pravih občutkov, ne moreš obvladati vozila. Ko sem sam začel leteti, so se padala zelo hitro razvijala, a varnost ni bila pomembna, zato je bilo v osemdesetih letih precej smrtnih žrtev. Danes imajo začetniki varna, stabilna padala, ki se ne zapirajo, letijo samodejno in jih ni mogoče porušiti. Nekdo, ki obvlada, pa lahko leti z zmogljivejšimi padali, vendar ta zahtevajo razne reakcije pilota. Če vse to upoštevamo, je jadralno padalstvo precej bolj varno kot vožnja po cesti.

Vas kdaj presenetijo vremenske razmere?

Danes je zelo malo možnosti, da nas vreme preseneti, saj sam gledam na tri različne modele radarjev in zato vem na minuto natančno, kakšne bodo razmere. Včasih te možnosti nismo imeli in smo morali biti že skoraj vremenoslovci. Pred leti sem recimo na vzletišče odpeljal skupino mladih, ki so po vsej sili želeli leteti, ampak meni nekaj ni pustilo v zrak, čeprav napoved ni bila slaba. Za meglico so se namreč ustvarjali veliki kumulonimbusi, oblaki, ki povzročajo zelo velik srk zraka in dvigovanje. Ko so se meglice umaknile, je padalce aktivno vleklo navzgor. Tisti dan so bila dviganja in spuščanja nad 18 m/s, popotna hitrost pa nad 100 km/h. Marsikdo je moral takrat zasilno pristati, nekdo celo na avtocesti. Je pa tudi mene že kdaj presenetilo vreme. Ko sva poletela z neko novinarko in snemala predstavitev za svetovno prvenstvo, je bilo pri nas

čisto jasno, na Tolminskem pa se je pripravljala nevihta. Zaradi nevihtnega piša sem moral malo zapreti padalo, da sva hitreje izgubljala višino. V takšnih razmerah je treba imeti veliko znanja za letenje.

perilo, jaz pa v bundi, zamaskiran in z derezami, saj je bilo zgoraj –15 °C. (smeh)

Je torej tudi vas kdaj strah v zraku?

Elbrus je čisto nekaj drugega. Cel ledenik je razpokan in bilo bi zelo nevarno, če bi kdo od nas pristal v kateri od teh razpok.

Poleg tega smo dva dni čakali na 3.500 metrih, ker je močno snežilo, temperatura pa je bila pod –40 °C. Na srečo so nam vsaj padala peljali z ratrakom, čeprav so hribovska padala precej lažja in manjša. Ko smo prišli na vrh, pa so bile spet odlične razmere in prekrasen razgled. Lansko leto smo imeli v načrtu še Jungfrau v Švici, a nam ob dveh poskusih vreme ni dovolilo poleta.

Zdrava mera strahu je varovalka pred nesrečo. Če te ni nič strah, postaneš predrzen, če te je preveč strah, otrpneš. Tečajnikom vedno rečem: »Če vas ni strah, je mene strah.« Imate kakšne zanimive zgodbe s poletov v tandemu?

Vsak, ki poleti z mano, je zgodba zase. Tu nastane intimen prostor, zato se ljudje pogosto bolj odprejo. Zanimiv se mi je zdel recimo en možakar, ki je trdil: »Ne zaupam ne policiji ne vojski ne župnikom, tebi pa zaupam, saj sva na istih vrvicah.« (smeh) Potem sem peljal enega starejšega gospoda, ki je rekel, da mora še to doživeti, potem pa lahko umre. En čas sva govorila, nato pa je nastala tišina in se ni premikal. Me je bilo že strah, da je res umrl, nato sem ga malo dregnil in videl, da se je gospod tako sprostil, da je kar malo zadremal. Bolj kot vsi znani obrazi in pomembneži, ki so leteli z mano, pa so mi v spominu ostali slepi in slabovidni. Eden med njimi živi v popolni temi, ampak je v zraku zelo jasno pripovedoval, zato sem že dvomil, da je slep. Vedel je recimo, kdaj sva poletela v oblak, ker je čutil vlažnost zraka. Ti ljudje zelo dosti vidijo, ne z očmi, ampak s čutili.

Vam je kakšen polet ostal posebej v spominu?

Vsak polet je po svoje lep. Ker sem tudi planinec, sem poletel že z različnih slovenskih hribov, a vedno sem si želel na Mont Blanc. V ekipi smo si bili enotni, da če že osvojimo vrh, v dolino poletimo s padali. Ker se je treba na tak podvig pripraviti tehnično, kondicijsko in psihično, smo poskus najprej izvedli na italijanskem štiritisočaku Margherita. Vzpon na Mont Blanc sprva ni bil ravno obetaven, saj je bilo dan pred načrtovanim podvigom vreme grozno, a ko smo dosegli vrh, nam je sonce prišlo izpod nog. Tudi zaradi pomanjkanja kisika se mi je zdelo, kot da sem v vesolju. Sem se kar malo zjokal od sreče. Nato smo po 35 minutah s padalom pristali v čisto drug svet. Pristal sem na en travnik blizu hiš, kjer je ženska v svileni srajčki zlagala

"

Kasneje ste poleteli še z Elbrusa, najvišje evropske gore …

Kakšne občutke doživljate v zraku in kaj vam pomeni letenje?

Kot je nekomu težko opisati, kaj doživlja, ko je sladoled, je težko opisati tudi občutke med letenjem. Če ne poskusiš, ne veš, kako je. Letenje mi pomeni sprostitev od vsakdana, rekreacijo, ki me napolni in sprazni. Tudi neke vrste meditacijo. Gre za užitek, svobodo, ko sem v neki drugi dimenziji, kamor ne nosim problemov.

Sandra Krkoč Lasič

Stefan Stanić, športnik Goriške 2017

Res je, vzdušje je bilo fantastično. Ko sem po zmagoslavju prišel iz ringa, me je pričakalo okrog 30 navijačev, ki so mi čestitali, se z menoj fotografirali ... To so trenutki, za katere se splača trenirati.

Borba le v ringu

V borilni šport je treba vložiti ogromno truda. Trdo je treba trenirati, veliko pa je najbrž tudi odrekanj.

Veliko jih meni, da je zadeva preprosta. Prideš v ring, se »stepeš« in to je to. Vendar ni popolnoma tako. Priprave na borbo potekajo mesec ali dva. Ves čas si v procesu različnih treningov, zelo pomembna je prehrana. Prijatelji grejo na zabavo, jaz moram ostati doma in počivati. Včasih je treba tudi hujšati. Za zadnji dvoboj sem moral izgubiti kar 6 kilogramov, ker sem se prvič boril v kategoriji do 83 kg. Sicer v profesionalnih borbah nastopam v kategoriji do 86 kg.

Koliko časa nameniš treningom?

Odvisno. Ko se pripravljam za borbo in je nasprotnik že znan, potekajo treningi dvakrat na dan. Zjutraj imam uro in pol na aerobni trening v fitnesu, zvečer pa je v telovadnici trening kikboksa, tehnike in vzdržljivosti, ki traja dve uri. Skupaj torej poteka trening dnevno od 3 do 4 ure.

Lani novembra si na svetovnem prvenstvu na Madžarskem osvojil bronasto medaljo in za tem postal tudi najboljši Športnik Goriške 2017.

Za las sem izgubil vstopnico za finale, a tudi tretje mesto je bilo lep dosežek. Naziva najboljšega športnika sem se zelo razveselil, saj mi pomeni tudi veliko motivacijo za nadaljnjo športno pot.

Pred tem si leta 2015 že osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu, leto pozneje pa si se na evropskem prvenstvu v Grčiji povzpel na najvišjo stopničko. Ti bo letos uspelo naslov ubraniti?

Novembra bo evropsko prvenstvo v Mariboru, tako da bomo Slovenci pred domačim občinstvom še bolj motivirani.

Potrudil se bom in upam, da mi bo uspelo. Slovenija ima vrhunske tekmovalce in pričakujem številne medalje.

23-letni Stefan Stanić (desni na sliki) prihaja iz Mirna, za borilni šport pa se je navdušil v srednji šoli. Lanskega novembra se je na svetovnem prvenstvu v Budimpešti veselil bronaste medalje v kategoriji do 84 kg in postal najboljši športnik Goriške leta 2017. Septembra se je v Kopru prvič preizkusil v profesionalnem ringu in po točkah premagal Kranjčana Matica Pranjiča, letošnjega maja pa je v italijanski Gorici zmagoslavno zaključil tudi drugo profesionalno borbo. »Za tekmo smo se odlično pripravili, tako v fizičnem kot tudi taktičnem smislu. Premagal sem izkušenega 32-letnega Italijana Daniela Del Gatta iz Padove, ki je imel za seboj že 14 borb,« je klepet začel Stanić.

Vzdušje na tekmi je bilo sijajno. Imel si tudi veliko navijačev.

26

V otroštvu si se najprej ukvarjal z nogometom. Kako, da si se v srednji šoli odločil za borilni šport?

V Mirnu, kjer sem odraščal, sem se najprej nekaj let res ukvarjal z nogometom. V prvem letniku srednje šole me je za borilni šport navdušil prijatelj Luka Klajdarič. Prvič nas je spravil v telovadnico in nam pokazal, kako je, ko prejmeš udarce. Od cele ekipe, bilo nas je pet, sem samo jaz vztrajal in zdaj sem tu.

Najprej si začel v ŠD Budokai Nova Gorica, potem pa si se odločil za kikboks.

Začel sem v telovadnici Partizan pod vodstvom Emila Benka in Dušana Ličarja. Trenirali smo budokai in tudi opravljali programe za napredovanje v barvah pasov. V Zagrebu sem osvojil črni pas. Potem smo šli v trše discipline in sem se odločil za kikboks.

Trenutno treniraš v italijanski Gorici v Teamu Satori pri priznanem italijanskem strokovnjaku Alfiu Romanutu, ki ga pozna ves svet. Kako si prišel do njega?

Rusiji, Latviji, Moldaviji ... Ko bodo organizirali kakšno tekmo v bližini, bi rad znova nastopil.

Prvič me je k njemu peljal Miran Fabjan, ki se je tudi boril v njegovi ekipi. Ko sem prvič stopil v telovadnico, sem videl, da ni šale. Tam so bili sami profesionalci. Zaslužiti sem si moral spoštovanje borcev. Na prvem treningu »sparinga« sem prejel precej udarcev, a sem jih tudi sam dal. (smeh) Po koncu je prišel Alfio k meni in me povabil, naj pridem na naslednji trening. Tako se je začelo.

Začetki očitno niso bili preprosti. Dejal si, da si si moral zaslužiti spoštovanje borcev. Kako je to izgledalo?

Kaj pa finančna plat? Se lahko z borbami tudi kaj zasluži?

Več ko imaš dvobojev, bolj ko si znan in uspešen, večji je tudi finančni prihodek. Nekaj prispeva organizator, sicer pa pokrovitelji, ki bi se jim rad zahvalil. Vsaka pomoč mi pride zelo prav.

Ti znanje borilnih veščin kdaj pomaga tudi v vsakodnevnem življenju?

Izven ringa svojega znanja ne izvajam, se pa počutim samozavestno in vem, česa sem sposoben. Doslej še nisem imel incidentov in upam, da jih tudi ne bom imel.

V ringu ni prijateljstva. Vsak ve, zakaj je treniral, vsak pride po zmago, nihče ne želi izgubiti. Pridemo v ring, se borimo, zmagamo ... V ringu je vojna, po borbi pa lahko gremo skupaj na pijačo. Tukaj ni nič osebnega.

Kaj pa tvoji nadaljnji cilji v kikboksu?

Cilj je iti naprej, zmagati na vsaki borbi. Vedno se veselim novih izzivov, izkušenj. Iz borbe v borbo in čim več zmag.

Pri kikboksu je pomembna fizična pripravljenost, kakšen pomen pa ima mentalno stanje?

Bo kikboks po tvojem mnenju kdaj tudi olimpijska disciplina?

Fizična priprava je zelo pomembna, mentalno stanje pa prav tako. Čeprav se morda čudno sliši, je ta šport kot šah. Lahko si odlično fizično pripravljen, si le trenutek nezbran in te nasprotnik zadene v brado, zaspiš in si zaključil. Mentalno stanje je ključ. Če to ni stabilno, tudi telo ni. Veliko se dela na strategiji, analiziranju borcev, taktiki, psihološki pripravi ... Za to so odgovorni tisti, ki ti stojijo ob strani, torej cela ekipa.

Velika zahvala gre Alfiu Romanutu pa Nenadu Šalji, ki stoji v kotu, in Janu Softiču.

Pogajanja na olimpijskem odboru že potekajo. Upam, da bo tudi kikboks, ki je vsako leto bolj zanimiv, postal olimpijski šport. Lepo bi bilo, če bi lahko tudi jaz kdaj nastopil na olimpijadi.

Stefan, za konec najinega pogovora morda še napotek vsem mladim, ki jih ta šport zanima in bi se z njim radi ukvarjali.

Kaj jim sporočaš?

Kako pa je s poškodbami?

Poškodbe so sestavni del športa, na srečo večjih nisem doživel. Imel sem težave s hrbtom, tako da sem moral izpustiti nekaj mesecev treningov. Ko se poškoduješ, se je treba pozdraviti in šele za tem nadaljevati, da si lahko še močnejši.

Nastopaš pod okriljem zelo močne ruske profesionalne organizacije W5, ki skrbi za K-1 borbe. Kaj to pomeni?

Za tistega, ki morda ne ve, naj povem, da je to nekaj podobnega, kot bi recimo nogometaš igral v Ligi prvakov. Z njimi sem podpisal triletno pogodbo. Organizirajo dvoboje po

Bolj kot njim, bi rad povedal njihovim staršem, da kikboks ni razbijaški šport. Gre za disciplino, spoštovanje, krepitev samozavesti. Zame je to eden najboljših športov, tako v telesnem, umskem kot tudi duhovnem smislu. Da ti praktično vse!

Marko Lazar

www.revijanavdih.si

TOPLOTNE TOPLOTNE ČRPALKE ČRPALKE KOTLI NA DRVA IN PELETE

Subvencija Subvencija dodo40%!

40%!

Subvencija Subvencija dodo 50%!

50%!

27

V ljudskih rekih o vremenu je nekaj resnice O vremenu se povečini pogovarjamo, ko nam zmanjka drugih tematik, razen v primeru, če je naša sogovornica vremenoslovka.

Dr. Vanja Blažica je meteorologinja iz Ajdovščine, zaposlena na Agenciji Republike Slovenije za okolje, kjer se največ ukvarja z vremenskimi napovedmi, namenjenimi uporabnikom v določenih dejavnostih, na primer transportu ali energetiki. Svoje znanje pa je primaknila tudi k vrtnarski mobilni aplikaciji Posadi.si.

Kaj te pri meteorologiji najbolj privlači?

Najbolj mi je všeč, da je v ozadju veliko logike in matematike.

Vremenoslovci imamo opravka z ogromno številkami, ki so za širšo javnost precej neuporabne, če jim ne vdahnemo vsebine.

Sicer pa je ta poklic najbolj vznemirljiv v času vremenskih ujm, čeprav je takrat na nas tudi velika odgovornost, saj ima netočna napoved lahko zelo negativne posledice. Najbolj so zoprne situacije, ko je za neurje srednja verjetnost, saj lažni alarmi zamajejo zaupanje v napovedi in opozorila.

Kako nastane uradna vremenska napoved?

Vremensko napoved, ki je dostopna v medijih, pripravi dežurni prognostik. Kot orodje uporablja vremenske modele, informacije pa ovrednoti s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami, kot na primer poznavanjem vremenskih procesov za določen čas v letu. Napovedi z računalniškimi programi je mogoče izdelati za poljubno daleč vnaprej, a bolj kot se časovno oddaljujemo, večje so napake, zato je model običajno dober do 3 dni vnaprej, smiselno pa ga je uporabljati tja do 10 dni vnaprej.

Obstaja kakšno praktično vremensko pravilo?

Oddaljenost nevihte lahko ocenimo, če izmerimo, koliko časa mine med tem, ko vidimo strelo in zaslišimo grom. Tri sekunde pomenijo, da je nevihta en kilometer stran. V tem primeru je bolje teči. (smeh) Kako pa ste meteorologi naklonjeni raznim vremenskim pregovorom?

Ne maramo tistih pregovorov, ki se navezujejo na točne dneve, v določenih ljudskih rekih pa je tudi nekaj resnice. Na primer

28

ledeni možje ne prinašajo hladnega vremena vedno na točno določene tri dni sredi maja, nam pa nakazujejo, da se tudi v tem obdobju lahko še zgodi prodor mrzlega zraka, kar se dostikrat uresniči.

Vreme pogosto krivimo za slabo počutje. Upravičeno?

Vreme zagotovo vpliva na počutje, vendar smo nekateri bolj, drugi manj dojemljivi za ta vpliv. Ko je oblačno in manj svetlobe, na marsikoga učinkuje depresivno, spet drugi se slabo počutijo ob večji vlagi in visokih temperaturah. Zanimiv je tudi podatek, da v oblačnem in meglenem vremenu večina bolj intenzivno ogreva njihova domovanja kot ob jasnih jutrih, četudi je temperatura enaka, saj sonce daje občutek toplote.

Letošnjo pomlad smo precej hitro smuknili v kratke rokave. Je to zaskrbljujoče?

Kolegi klimatologi so nedavno predstavili študijo, ki kaže, da se povprečna temperatura statistično značilno dviguje. Poletja so na primer vsako desetletje približno 0,5 °C toplejša. Vendar pa smo po drugi strani imeli pred toplim aprilom izrazito hladen marec, tako da je bila povprečna januarska temperatura celo višja od povprečne temperature v marcu.

V goriški regiji so temperature običajno nekoliko višje kot drugje po Sloveniji. Zakaj je tako?

Gre za nizko ležeče območje, ki nima hlajenja iz morja, kot ga imajo na Obali. Hkrati na ta predel vpliva še zrak iz Padske nižine, ki je precej vlažen in topel, od tam pa k nam poleti nosi tudi ozon.

In kakšna je vremenska napoved za poletje?

V zadnjem desetletju so poletja toplejša od povprečja in tudi za letos napovedi kažejo tako. Je pa njihova zanesljivost nad Evropo že za mesec vnaprej precej slaba, zato se nanje ne moremo zanesti.

Sandra Krkoč Lasič

Moja idealna klima s klimatsko napravo MITSUBISHI ELECTRIC, serija MSZ-LN

V stanovanjih in drugih manjših prostorih najpogosteje uporabljamo klimatske naprave z 2,5 in 3,5 kW nazivne moči hlajenja. Ustrezni modeli serije klimatskih naprav MITSUBISHI ELECTRIC MSZ-LN spadajo v A+++ razred energijske učinkovitosti, tako v načinu hlajenja kot ogrevanja. Standardna verzija zunanjih enot omogoča ogrevanje do –15 °C zunanje temperature, za hladnejša območja pa je na voljo posebna verzija, s katero ogrevamo do –25 °C zunanje temperature.

Modele MSZ-LN si lahko ogledate v izbranih razstavnih salonih po Sloveniji in razstavnem salonu VITANEST v Novi Gorici. Za dodatne informacije pišite na vitanest@vitanest.si ali brezplačno pokličite na številko 080 1959.

VITANEST d. o. o.

Razkošje modela MSZ-LN je vidno na prvi pogled. Za prednje ohišje naprave je proizvajalec MITSUBISHI ELECTRIC uporabil poseben material, zaradi česar se naprava že na pogled zelo razlikuje od večine naprav na trgu. Izbor notranjih enot poleg rdeče zajema še črno in dve beli verziji. Prefinjen dizajn je dosežen z mojstrsko tehnologijo barvanja, ki ustvari intenzivne, odsevne barve in na otip zaznavno prvovrstno kvaliteto.

Razkošne so tudi v napravi uporabljene tehnologije. Udobje zagotavlja učinkovit sistem čiščenja zraka s plazemsko tehnologijo, ki odstrani tudi mikroskopsko majhne delce in samodejne dvojne lamele z ločenima loputama, ki popolnoma neodvisno usmerjata prijeten tok zraka vsem osebam v prostor.

MITSUBISHI ELECTRIC je za zaščito toplotnega izmenjevalnika, ventilatorja in zračnih kanalov notranje enote uporabil dvojni zaščitni premaz, ki preprečuje nabiranje prahu in maščob in s tem podaljšuje življenjsko dobo delovanja naprave.

Promocijsko sporočilo

Najnaprednejša pa je tehnologija prilagajanja delovanja naprave glede na prisotnost ljudi v prostoru. Na ohišju notranje enote je »3D I see« senzor, ki zazna telesno temperaturo prisotnih, s čimer zagotavlja popolnoma prilagojeno udobje.

29

Kako pogosto moramo kožo očistiti in regenerirati s pilingom?

V poletnih mesecih posvetimo več pozornosti svoji koži Topli dnevi nas kličejo na prosto, na sonce. Pri izpostavljanju sončnim žarkom pa moramo biti zelo pozorni. O tem, kako našo kožo pripraviti na poletne dni, smo se pogovarjali z Alenko Mrežar, vodjo najbolj celovitega centra za dobro počutje na Goriškem, Spa Perla.

Če kdaj, si prav poleti želimo, da naše telo in koža zadihata in zasijeta. Kaj velja zato najprej narediti?

Da bo koža kar najbolj sijoča, je treba sprva s pilingom odstraniti njene odmrle celice. Tako je koža pripravljena na nanos negovalnih oz. anticelulitnih izdelkov, ki jih bolje absorbira. Poleg tega izvedba pilinga, zaradi krožnih masažnih gibov, izboljša prekrvitev kože in pomaga tudi pri odpravljanju celulita.

30

Piling priporočamo enkrat do dvakrat na teden, odvisno od vrste kože. Pri tanki in občutljivi koži je enkrat popolnoma dovolj. Če ga izvedete sami doma, temeljito zdrgnite komolce, kolena in stopala. Pri tem pa bodite previdni, saj lahko s premočnim pilingom kožo poškodujemo ter pospešimo njeno staranje.

In kako izbrati najprimernejši piling za svoj tip kože?

Piling je del ritualov za dobro počutje, zato se o tem brez zadreg lahko posvetujete tudi s strokovnjaki za nego kože, mojimi sodelavci v centru Spa Perla, kjer izvajamo različne pilinge: od solnega z mediteranskimi zelišči, sladkornega s kokosom ali eteričnimi olji citrusov do kremnega z vonjem pomarančnih cvetov, ki je še posebej primeren za občutljivo kožo.

Piling si lahko ne nazadnje lahko privoščimo tudi za razvajanje svojih čutov in sprostitev. Kakšen namig – kaj nas čaka to poletje?

Posebni pomladno-poletni uspešnici sta negovalni malinov piling in tropski piling papaja-ananas, katerega posebnost je zaključek tretmaja z nanosom izjemno hranljivega losjona. Tudi sicer pa ne pozabite na redno uporabo dnevnih negovalnih krem z zaščitnim faktorjem. Tako bo poletje res prijetno.

Znate igrati briškolo?

Briškola je primorska in ljudski glas pravi, da nisi pravi Primorec, če nisi vsaj enkrat v življenju držal v rokah italijanskih kart, ki se namesto v običajnih štirih barvah razlikujejo po podobah: špada (sablja), bašton (palica), kopa (pokal, kupica) in danari (denar).

Korenine te igre po nekaterih virih segajo na Nizozemsko, od koder se je preko Francije razširila po Španiji in v več različicah po vsej Italiji, od tam pa je našla pot na Primorsko, v Istro in po hrvaškem primorju do Dalmacije, italijanski migranti pa so jo ponesli vse do Južne Amerike.

Briškola in zagreti briškolerji so pomemben delček v mozaiku tradicije in kulturne dediščine našega in širšega primorskega prostora od Benetk, preko Goriške, Krasa in Trsta pa do Istre. O briškoli lahko zato upravičeno govorimo kot o igri brez meja.

MESTNA OBČINA NOVA GORICA

Ob preseganju prostorskih in generacijskih okvirjev je briškola tudi ena izmed iger, ki jo s posebnimi tipnimi kartami igrajo tudi slabovidni in slepi. Tudi zato bodo v Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Nova Gorica, v sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica in družbo Hit, organizirali prvi mednarodni družabni dogodek BRIŠKOLA OPEN NOVA GORICA za Hitov pokal.

V želji, da bi v nedeljo, 17. junija, pod arkadami novogoriške mestne hiše, združili vse, ki jih ta temperamentna mediteranska igra navdušuje. Vzporedno bosta v duhu prijateljstva namreč potekali tekmovanji slepih in slabovidnih ter ostalih tekmovalcev, ki jim bo ostro oko pomagalo pri »branju« taktik soigralcev. Turnirska vpisnina (10 evrov) bo namenjena za rehabilitacijo slepih in slabovidnih ter za nagradni sklad tekmovanja.

Zanimivi bosta tudi razstavi kart, fotografij in drugih spominov, povezanih z briškolo, ki jih bodo ob tej priložnosti na ogled postavili v Hitovih igralniško-zabaviščnih centrih Perla in Park. Vsebina razstav bo prilagojena tudi slepim in slabovidnim.

31

Najlepši pozdrav pomladi na jezeru Maggiore

Boromejski otoki

Katjuša Karlovini Zima, ki letos nikakor ni želela vzeti slovesa in narediti prostora prvim pomladnim žarkom, je v naju zasadila nemir in željo, da bi najlepši čas v letu že v začetku njegove ere doživeli v vsej polnosti in čarobnosti, ki jo lahko prinese le pomlad.

Odločitev je padla hitro: prebujanje narave po dolgem zimskem spanju bova opazovali ob drugem največjem jezeru v Italiji, najzahodnejšem od treh predalpskih jezer naše sosede, čigar površina sega tudi na območje Švice. Jezero Maggiore in Boromejski otoki, ki se nahajajo na zahodnem delu jezera, so namreč v tem času en sam cvet, ki ga je mogoče občudovati tako v čudovitih botaničnih vrtovih kot v lepo urejenih parkih.

Ravnodušnih obiskovalcev tu preprosto ni.

Katjuša Karlovini

32

Boromejski otoki so ime dobili po grofu Carlu Borromeu, ki je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v tedanji milanski kneževini, njegova družina pa je otoke dobila v last že v 14. stoletju. Verjeli ali ne, toda Boromejci so del otokov, ki skupaj merijo zgolj dvajset hektarjev, v svojem lastništvu zadržali vse do danes. Kakšnega razkošja je bila že pred davnimi stoletji vajena ta pomembna italijanska družina se je še danes mogoče prepričati v njihovi prelepi palači na otoku Madre ter v baročnem gradu družine Borromeo na otoku Bella, dveh od treh najbolj obleganih otokov ob jezeru Maggiore, od koder je mogoče občudovati še Otok ribičev ter občutno manjša otoka Isolino di San Giovanni in Malghera, ki dopolnjujeta peterico, iz katere so sestavljeni Boromejski otoki. Toda še veliko bolj kot blišč, razkošje in glamur, v katere so se tudi v svojih otoških rezidencah odeli Boromejci, obiskovalce od blizu in daleč običajno začarajo botanični vrtovi ter bujna subtropska vegetacija in nenavadno rastlinje tukajšnjih otokov. V čarovniji, spleteni okrog tisočih in tisočih cvetov, različnih oblik, barv in vonjav ter občudovanja vredne prisotnosti nadvse fotogeničnih primerkov živalskih vrst, človeku mora zaigrati srce, saj bi bilo v nasprotnem primeru zagotovo kamen.

Ampak pojdimo lepo po vrsti: najprej na otok Bella, zagotovo najbolj razkošen otok na jezeru Maggiore. Čeprav v dolžino meri zgolj 320, v širino pa 400 metrov, ne bi mogel bolje utelešati ljubezni do lepega, ki so jo Boromejci očitno še kako gojili. Praktično ves otok, ki je dobil ime po ženi Carla Borromea, Isabelli D’Adda (Belli), pokrivata veličasten grad iz 18. stoletja v lombardsko-baročnem stilu s številnimi štukaturami, freskami, slikami, tapiserijami in kristalnimi lestenci in eden najlepših primerkov italijanskih parkov v Evropi, prepoln kipov, vodnjakov, dišečega cvetja, kamelij, limonovcev, rododendronov in pomarančevcev, ki se v kar desetih terasah spuščajo proti jezeru. Kar težko si je predstavljati, da je park še vedno opremljen z veliko vodometi

iz 17. stoletja, ko so posebne črpalke napeljevale vodo naravnost iz jezera; zgradili so tudi podzemno kanalizacijo za namakanje več kot 2000 različnih vrst rastlin, ki uspevajo tu, in menda jo uporabljajo še danes. Nič čudnega, da je lahko lepotica Bella s svojimi čari tako radodarna vse leto.

Ko si zaželite razkošja drugačne vrste, morate obvezno na otok Madre, ki je z 220 metri širine in 330 metri dolžine največji med Boromejskimi otoki. Brez prevelikega obotavljanja bi ga za največjega lahko razglasili tudi, če bi med peterico tukajšnjih otokov iskali najbolj izjemnega po številu redkih dreves in eksotičnih rastlin, številu cvetov kamelij, ki se bohotijo celo v nekaj metrov visokih živih mejah, ali gracioznih primerkih tukajšnjih živalskih prebivalcev, še zlasti pavov, zlatih fazanov in različnih papig. A to še zdaleč ni vse: ali ste, denimo vedeli, da je prav tu Lancilotto Borromeo že v začetku 16. stoletja začel gojiti citruse, ki jih je prinesel iz Ligurije?

In da palačo Boromejcev obkroža kar osem hektarjev vrtov v angleškem slogu, ki skrivajo celo »stopnišče mrtvih«, ki je bilo v prejšnjih desetletjih okrašeno s čudovitimi vijoličastimi glicinijami. Ter da je tu doma kašmirska cipresa, katere semena je Boromejcem davnega leta 1862 s Himalaje poslal njihov posebni odposlanec William B. Pentland. Zagotovo najslavnejše drevo otoka Madre, ki premore kar 70 ton in je kot živa dediščina edini tovrstni primerek v Evropi, je 28. junija 2006 iz tal izruval tornado, ki je tistega dne pustošil po severnem delu otoka. Toda v obsežni akciji, v kateri so sodelovali tako botaniki, vrtnarji in inženirji kot tudi predstavniki drugih strok, so drevo s pomočjo helikopterja ponovno namestili v prvotni položaj in mu zagotovili ustrezno

Katjuša Karlovini

oporo ter tako ohranili fantastični drevesni primerek, ki danes izginja celo v svojem naravnem habitatu, v Himalaji.

Za konec še na Otok ribičev, ki ga imenujejo tudi Isola Superiore. Tu vztraja še nekaj deset ljudi, ki se v največji meri ukvarjajo z ribištvom in turizmom, obenem pa je to med tremi največjimi Boromejskimi otoki – mimogrede, Otok ribičev meri 350 metrov v dolžino in 100 metrov v širino – edini, ki je naseljen, ki ni v lasti Boromejcev in za ogled katerega ni treba plačati vstopnine. Prekrit je s slikovitimi ozkimi ulicami, vse pa vodijo na promenado, ki obkroža otok. Je že čas za kosilo? Tu lačni zagotovo ne boste, saj vam bodo številne gostilne ribe iz jezera ponudile na krožniku. In ko so brbončice zadovoljne, želodci pa polni, je najboljši čas za načrtovanje novih popotniških podvigov na kopnem, ki obkroža jezero Maggiore in otočke na njem. Kajti tudi tam lahko človek veliko vidi: mondeno mesto Stresa, kjer se v smeri proti Bavenu bohoti promenada s številnimi luksuznimi hoteli, ki so jih v preteklosti obiskovale številne kronane glave, filmski zvezdniki in druga slavna imena. Tu sta še park Villa Pallavicino s čudovitimi srednjeveškimi vrtovi in celo mini živalskim vrtom ter slikoviti vrtovi Ville Taranto v Verbanii, ki so naju pričakali s pravim festivalom tulipanov. Da bi to podobo lepote, ki se na vitkem steblu dviga k soncu, in v svoji domovini Perziji uteleša ljubezensko vznesenost in hrepenenje, doživeli v najlepši izvedbi, nama tako sploh ni bilo treba na Nizozemsko, kjer je že v 16. stoletju izbruhnila t. i. tulipomanija, ki na nek način traja še danes. Ampak o tem mogoče kdaj drugič.

Katja Željan

33

Pag ‘83 Pred časom sta me otroka izzvala, kako je bilo »v starih časih«, torej ko sem bila še otrok. Kako je bilo živeti »brez« igrač in gledati črno-belo televizijo. Pravzaprav čisto preprosto. Ker je bilo povsod tako. Morda so sosedje malo prej kupili barvno različico, pa smo jo gledali pri njih doma. Igrače, kolesa pa smo si izposojali med sabo. Verjeli ali ne, z igračami, ki so bile aktualne še pred dobrimi 30 leti, so se igrali tudi moji otroci. »Kako pa je bilo na morju?« Hm, a v »starih časih« mislita? No, tako je bilo …

Dopust – obvezno 10 dni. Destinacija – obvezno Hrvaška. Otoke smo izbirali glede na aktualno ponudbo, ki so jo v podjetju mame ali očeta pripravili tisto leto. Pag, Cres, Rovinj, Mali Lošinj. Koliko prostora za prtljago je imel družinski »hrošč«,

s katerim je oče spretno prehiteval zadnje kilometre pred vstopom na trajekt, vam ne znam povedati. Gotovo pa je, da smo vanj spravili popolnoma vse. In ker je trajekt peljal le nekajkrat dnevno, je bilo torej še kako pomembno, da se je izkoristila prav vsaka prilika, da je oče pokazal svoje »šoferske« spretnosti. Čeprav je mama ob tem skoraj doživela živčni zlom, sva se z bratom le hudomušno nasmihala – pa saj gremo vendar na morje! Niti obvezna glasbena spremljava Tereze Kesovije nama ni pokvarila razpoloženja. Ravno nasprotno – Prijatelji ove noči me še danes popeljejo v tisto vzdušje, polno pričakovanja.

Zaslužen počitek in otroška brezskrbnost. Potrebujemo še kaj več? Pag ‘83, Pag 2018.

Barbara Skorjanc

CITROËN C4 CACTUS NOVA KOMBILIMUZINA Z VZMETENJEM S PROGRESIVNIMI HIDRAVLIČNIMI OMEJEVALCI Progressive Hydraulic Cushions ™ *UDOBJE ŠE NIKOLI NI BILO TAKO OBČUTNO.

OBČUTITE GA V CITRO-CENTRU Nova Gorica!

Povprečna poraba goriva: 3,4−5,1 l/100 km, emisije CO2 11 . Ogljikov dioksid (CO2) je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona, delcev PM10 in PM2,5 ter dušikovih oksidov.

CITRO-CENTER Nova Gorica,Kormberk, Industrijska cesta 3a, 5000 Nova Gorica,

T: 05 393 39 15, e-pošta: citro.center@siol.net

ŽIVLJENJU DAJEMO ENERGIJO www.elektro-primorska.si

Dopust

Kevin Lozar

S poletno vročino in izobiljem obveznosti nam misli kar same pohitijo v želje po dopustu. Odklop, počitek in mir so za mnoge prve asociacije, vendar se pogosto dogaja, da je dopust vse prej kot to. Kot za vsako družinsko situacijo tudi za dopust velja, da se je dobro vnaprej pripraviti nanj in premisliti več vidikov, ne zgolj »tehničnih« podrobnosti (destinacija, pakiranje, prevoz, cena, hrana, aktivnosti, možnosti za otroke ipd.). Tukaj mislim predvsem na razmislek o odnosih, sodelovanju, upoštevanosti vseh članov, reševanju konfliktov, pripravljenosti na pogajanja, kompromise, »fair play«.

Vsak družinski član ima namreč svoja neizrečena pričakovanja in če se želimo izogniti kasnejšim nevšečnostim, se je dobro vnaprej pogovoriti in dogovoriti. Pogovoriti se pomeni, da lahko vsak pove ali napiše svoja pričakovanja, želje in ideje ter kaj je za uresničitev tega pripravljen storiti, pa tudi o svojih skrbeh, strahovih in dilemah. Drug drugega skrbno poslušamo in dovolimo, da se vsak lahko izrazi. Zdaj smo šele pri željah, nato sledi pogajanje in dogovarjanje, ko skupaj iščemo rešitve, možnosti izvedbe ter upoštevamo, da ne more biti vse podrejeno enemu. Odločitev bosta sprejela starša, lahko si vzameta čas za razmislek. Pomembno je, da odrasli poskrbimo za dober zgled, da ne omalovažujemo predlogov drugih in da se vsak čuti upoštevan, razumljen in se je zato tudi bolj pripravljen potruditi ter se do določene mere odreči uveljavljanju svojega na račun drugih.

Bistveno je, da smo pristni, pošteni do sebe in drugih, da se zanimamo za pričakovanja in želje vsakega otroka oz. mladostnika posebej, da postavimo tudi omejitve in pravila ter poudarjamo, kakšne bodo zadolžitve oz. sodelovanje za skupno dobro. Pri tem upoštevamo vse družinske člane, vsak naj prispeva nekaj svoje energije v skladu s sposobnostmi, odrasli naj ne bi uveljavljali svoje volje preko siljenja, očitkov ali zlorabe moči. Če je mogoče, je dobro ustvariti sodelovalno družinsko vzdušje, sicer pa je pomembno povezati koristi in dolžnosti ter predstaviti otroku pomembnost, da smo skupaj, da se spoštujemo, smo prijazni in se imamo kar se da lepo. Prepir pomeni, da nekdo ni bil slišan, upoštevan. Ko mu prisluhnemo, prepir izzveni, čeprav to ne pomeni, da mu moramo v vsem ustreči. Pomembno je ustvariti

vzdušje, da se lahko veselimo in pričakujemo, čeprav obstaja tudi možnost, da stvari ne bodo šle po načrtih.

Do-pust pomeni predvsem do-pustiti sebi in drugim, da smo lahko to, kar smo, da se sprostimo in oddahnemo od vsakdana.

Za družino ali samohranilce z majhnimi otroki ali z mladostniki je dopust lahko napornejši, če starši pričakujejo odklop in mir zase, ne upoštevajo pa potreb otrok. Tako je normalno, da je dopust in priprava nanj tudi vir konfliktov, pomembno pa je, kako jih razrešujemo. Pogosto je težava tudi v tem, da mnogo moških od ženske oz. matere pričakuje, da bo (tudi) na dopustu skrbela za otroke in zanj, on pa si bo lahko privoščil oddih. Enako servilnost pogosto pričakujejo večji otroci in mladostniki. Tako se nehote razkrijejo pomanjkljivosti vzgoje, nefunkcionalnost ter naši siceršnji medsebojni odnosi in nezavedni vzorci. Pri svojem delu se pogosto srečujem s prikrito ali odkrito izgorelostjo, saj se mnogi razdajajo na vseh koncih in jim je dopust samo še dodatna obveznost.

Razumem, da je mnogim res težko ob vsej utrujenosti in pritiskih najti še čas in energijo ter prepotrebno umiritev za ukvarjanje z otroki. Toda to je naložba tudi zanje. Dobro je razmisliti o delu dopusta kot aktivnosti (izleti, potovanja, ogledi znamenitosti, športna in druga doživetja, animacije za otroke …) ter o delu dopusta kot počitku, ko ne delaš nič, ko si lahko nekje v miru, ko samo si. Vse to se sliši za nekatere že preveč sanjsko, vendar se mi zdi prav razmisliti o vsaj nekaj dneh, ko bi si odklop lahko privoščili.

Pa četudi to pomeni, da si bo treba organizirati počitniško varstvo, najeti ali prositi koga za pomoč, se morda obrniti na kake organizirane aktivnosti za otroke itd. Mnogi bi namesto zdravil potrebovali samo pravi oddih. Sprostitev in mir nas čakata, kjerkoli si ga bomo dovolili začutiti, bodisi doma ali v samotnih kotičkih narave, na morju, v toplicah ali v hribih, na kampiranju ali na duhovnih vajah. Bralcem želim, da bi si prav vsak lahko vzel malce odmika v tišino ter doživel umiritev in regeneracijo od vseh pritiskov, stresa, hrupa in naporov vsakdana. To namreč potrebujemo prav vsi, tako odrasli kot tudi otroci. Prijazne poletne dni želim vsem.

Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

37

Marko Lazar

Novogoriški podmladek navdušil Sredi maja je Nova Gorica gostila zaključni turnir državnega prvenstva za košarkarje do 15 let. Mladi Novogoričani so osvojili srebrno medaljo in se veselili največjega uspeha kluba. V četrtfinalu so premagali moštvo Slovan iz Ljubljane, v polfinalu po izjemnem preobratu Grosuplje, v finalu pa so morali priznati premoč prvemu favoritu turnirja, Heliosu iz Domžal. Slednji je bil boljši z 82 : 69.

Gregorič transporti Tomaž Gregorič s.p.

Ajševica 15, 5000 Nova Gorica T: 040 426 556

Marko Lazar

ČEŠNJE ZA LUCIJO Tudi letos se bo zgodilo, in to s prav posebnim namenom, tradicionalno

7. DOBRODELNO DRUŽENJE OB ČEŠNJAH, NOGOMETNI ŽOGI IN GLASBI Fundacija Vrabček upanja, Občina Brda, Nogometni kluba Brda, Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport Brda, Kotalkarski klub Renče VAS VABIJO

v Vipolže - v nedeljo, 3. junija 2018 ob 18. uri Vsa zbrana sredstva bodo namenjena ambasadorki fundacije Vrabček upanja in najuspešnejši slovenski umetnostni kotalkarici Luciji Mlinarič za nadaljnje zdravljenje.

Kako boste pa vi preživeli letošnje poletne počitnice?

Poletje je zame čas za sprostitev. Kjerkoli, samo da se duša in telo odpočijeta. Prave počitnice so tiste, za katere si vzameš več časa naenkrat in tako lahko doživiš popoln odklop. Včasih pa so počitnice lahko mozaik krajših oddihov in obiskov neznanih krajev. Slednje velja tudi za naše letošnje poletje. Morje, hribi, novi kraji in še dve poroki.

Upam, da smo dobro načrtovali in da se nam bo letošnje poletje vtisnilo v spomin po krasnih doživetjih.

Alenka Prislan Uršič

Najlepši letni čas, poletje, bomo v družinskem krogu uživali doma in na počitnicah.

Izkoristili bomo čas za druženje, igranje v naravi in dogodivščine v vodnih parkih, kamor sinova rada zahajata.

V pričakovanju obilnejšega sonca, vode ter igrivosti pozdravljamo letošnje poletne počitnice.

Miljan Stevanović

Poletne počitnice bom preživel z družino na morju ter nekaj dni v hribih. Hčerkico bom učil plavati, sinčka pa igrati nogomet … Komaj čakam! :) Dani Strehar Priznam, da je poletje moj čas. Ko se temperature dvignejo, sem v hipu na dopustu.

Sploh pa moram biti na dopustu – hočeš nočeš. Pravijo, da se mi od junija do septembra kolesca v glavi vrtijo drugače, jaz pa temu pravim »slow motion« in se sploh ne trudim, da bi bilo drugače. Pa po horoskopu sem rakica, torej bom poletje preživela na in v morju.

Suzana Pertovt

Poletje je letni čas, ki mi je najljubši. V tem obdobju se družinski ritem malo umiri – počitnice, topli sončni žarki, večerni sprehodi, druženje ... kaj še človek potrebuje več?

Letošnje poletje pa bo zame sploh posebno, saj bo, glede na to, da sem na porodniškem dopustu, namenjeno predvsem uživanju in »cartanju« z mojimi otročički. Naj traja čim dlje!

Tatjana Vidmar