Pomladni Navdih 2018 by Navdih, Revija dobrih zgodb

letnik 3, številka 6, marec 2018, brezplačen izvod, vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. 2080, ISSN 2591-0329

ZDAJ ME NIČ NE USTAVI. E-CESTNINJENJE TEŽKIH VOZIL OD 1. 4. 2018 V Sloveniji s 1.4.2018 uvajamo sodobno e-cestninjenje vozil z največjo dovoljeno maso nad 3,5 tone. Vsako težko vozilo mora imeti pred vožnjo po avtocesti nameščeno napravo DarsGo, s katero se cestnina obračuna glede na prevoženo razdaljo. Registracijo lahko opravite na DarsGo servisih ali na spletni strani www.darsgo.si. Za vsa vprašanja pa vam je na voljo naš klicni center: 01 518 83 50. Uredite že danes!

www.darsgo.si

Naše zgodbe

Gotovo tudi vas pot velikokrat zanese na Kostanjevico – na Kapelo, kot radi rečemo. V predoru pod hribom se že vrsto let skriva uganka, ki še danes ni bila razrešena. Pred mnogimi leti, nihče ne ve točno, kdaj, se je tam pojavila plošča z napisom: »Tukaj sva se ljubila, ti in jaz, popolnoma gola.« Celo Val 202 je pred časom na družbenem omrežju spraševal, če kdo ve kaj več, a dalj od ugibanj ni prišel nihče. Psihologinja Maja Hawlina je v enem izmed svojih razmišljanj zapisala: »Kdo je napis vklesal in ga visoko vgradil v kamnito steno? Ponoči, sam, skupaj s kom, oba? Zaradi sreče, izgube, hrepenenja, hvaležnosti, spomina? Kako, da sta se ljubila ravno tu, v hladu in vlagi? Sta ostala skupaj? Sta še živa?« Prvak novogoriškega gledališča in kantavtor Iztok Mlakar pa je v nedavnem intervjuju za Dnevnik izjavil, da je to zanj najlepša spominska plošča na svetu. Njuna zgodba nam ne bo nikdar poznana in prav v tem je njen čar. Kaj pa naše zgodbe, še imajo svoj čar? Za trenutek pozornosti jih objavljamo na vseh mogočih družbenih omrežjih in nestrpno pričakujemo odzive. Kaj pa, če bi zgodbe namesto na svetovni splet raje vklesali »le« v naša srca? Edino tam bodo tudi o(b)stale. Natanko take, kot so v resnici – iskrene in neizumetničene. Negovane in popestovane nas bodo osrečevale in osmišljale, predvsem pa bodo ohranile svojo skrivnostnost in čar.

Damir Ipavec

Drage bralke in dragi bralci. Pomladni Navdih je poln preprostih, a hkrati bogatih zgodb. Sogovorniki prihajajo z različnih področij, vsi pa so v svojem delu našli strast in zadovoljstvo. Morda je pomlad lepa priložnost, da (ponovno) odkrijemo naše strasti in se posvetimo tistemu, kar nas osrečuje. Sreča se skriva v preprostih stvareh, kajne? Pomlad je odprla svoje duri, užijte jo! P.s.: Revija Navdih že od samega začetka presega lokalne okvire in stremi k temu, da bi dobre zgodbe spremljali prav povsod. In glej ga zlomka, privržence ima celo na drugih kontinentih, na najbolj prestižnih dogodkih iz sveta motociklizma. O tem se prepričajte v nadaljevanju ... Barbara Skorjanc, odgovorna urednica Glavna in odgovorna urednica Barbara Skorjanc | Izdajateljica Publicistika, Barbara Skorjanc s.p., Ulica XXX. Divizije 5b, Nova Gorica | Kontakti E: urednistvo@revijanavdih.si, Splet: www.revijanavdih.si, FB: Navdih, Revija dobrih zgodb | Lektoriranje Nika Birsa Vidmar | Oblikovanje Zasnova in izvedba Blaž Erzetič | Na naslovnici Laščakova vila, foto: Damir Ipavec | Tisk Tiskarna Present, Ljubljana Naklada 10.000 izvodov | Distribucija Pošta Slovenije

Tomaž Skale

Ne glede na to, kam greš, je ob meji najbolj zanimivo Ervin Hladnik Milharčič je eden tistih novinarjev, ki svetovno dogajanje pogosto spremlja iz prvih vrst, saj se je preizkusil že kot vojni poročevalec z Balkana, dopisnik z Bližnjega vzhoda in iz ZDA, v zadnjem času pa je poznan predvsem kot Dnevnikov kolumnist in reportažni novinar, čigar zgodbe bralca postavijo v samo središče dogodkov. Novinarstvo dojema kot najbolj zabaven poklic na svetu, saj mu omogoča, da srečuje pomembneže, kot sta Jaser Arafat in Romano Prodi, ter vstopa v najrazličnejše svetove. »Noben drug poklic na svetu ti ne da možnosti, da greš en dan na Škotsko sledit sojenju morilcu Udbe, spet drugič te sredi noči odpeljejo v puščavo, da bi ob sončnem vzhodu videl sudanske piramide, ali pa odpotuješ v Katalonijo, da bi poročal o referendumu, a se znajdeš sredi pretepov med volivci in policijo,« nekaj primerov iz svoje dolgoletne kariere ponudi Ervin Hladnik Milharčič, ki je prepotoval že tri četrtine sveta in si želi še preostalo četrtino, kot se rad pošali. Živel je v Kairu, Jeruzalemu, New Yorku in še kje, a če ga boste vprašali, od kod je doma, vam bo vedno v odgovor ponudil Novo Gorico. Dejstvo, da je odraščal na meji med slovanskim in latinskim svetom, kakor sam opredeljuje ta obmejni pas, ter ob tem ves čas imel dva pogleda na svet, je v pozitivnem smislu močno zaznamovalo njegovo življenje in novinarsko pot. Kot mnogi priznani novinarji ste tudi vi začeli na Radiu Študent. Kako se spomnite tistih časov? Radio Študent je ponujal fantastično okolje za pisanje tekstov, ki dobesedno izginejo v vetru. Že takoj sem lahko preizkušal tudi vse možne žanre, od resnih intervjujev do

popolnoma fantazijskih tekstov. A če česa nisi naredil v redu, so te hitro brcnili, dobri teksti pa so šli v objavo in smo zanje dobili nek minimalen honorar. Ko je zmanjkalo denarja in se je že zdelo, da je zgodbe z Radiem Študent konec, sem takratnemu odgovornemu uredniku Mihi Kovaču predlagal, da ustvarjamo program, kot bi bilo izredno stanje. Tako smo en teden pisali radijsko dramo in si izmišljevali poročila, v katerih smo predelali vse zoprne politične dogodke s konca sedemdesetih in z začetka osemdesetih let po skrajno ironičnem in satiričnem ključu. Takrat sem odkril, da je ironija najmočnejše orodje pisca in sem jo zato v svojih tekstih ohranil vse do danes. Prišel sem do sklepa, da je najbolj banalen smeh enakovreden globoki žalosti. Večkrat poudarjate, da je novinarstvo najbolj zabaven poklic na svetu. V kakšnem smislu? Kot prvo je ta pozicija človeka, ki hodi po svetu s svinčnikom in z beležnico, izjemno osvobajajoča. Omogoča pogled na svet, ki je vedno zelo blizu stvarem, hkrati pa ravno dovolj oddaljen, da je o njih mogoč tudi razmislek. Kot novinar sem videl cel svet, živel na različnih koncih, govoril s kralji ali predsedniki držav, vstopal v prostore, ki so sicer povsem zaprti. Zgodilo se mi je recimo, da sem se prevažal z letalom, v katerem so iz Kenije tihotapili orožje v južni Sudan. Leteli smo pod radarji, tako nizko, da so zgornji listi dreves skoraj šumeli ob krilih, medtem ko je pilot navijal heavy metal. Ko je bil Dubrovnik blokiran, pa sem bil na ladji hrvaških vojakov, ki je bila zadeta in potopljena. Sredi noči smo na nekem otočku končali kot brodolomci, a mi je celo uspelo rešiti svojo beležnico. Novinarstvo je zato najbolj

zabaven poklic, saj mi omogoča, da spoznavam fantastične ljudi, ki mi kažejo čudežne reči. Kako običajno pripravite ljudi, da vam razkrijejo svoje zgodbe? Kamorkoli grem, držim beležnico in svinčnik ter ljudem povem, da sem novinar in bom napisal, kar slišim. Če jih to moti, grem stran. Vse, kar jim lahko ponudim, je vzbujanje zaupanja, da nimam nikakršnega drugega namena kot poslušati njihovo zgodbo in jo povedati naprej. Sem torej le iskreno radoveden. Ko sem živel v Jeruzalemu, sem recimo v nekem trenutku imel beležnico, polno telefonskih številk teroristov. Če me je kaj zanimalo, sem jih pač poklical. Ljudje me povečini sprejmejo zraven kot nekoga, ki bo o njih pisal, zato vedno pazim, da se ne izneverim njihovemu zaupanju. A če hočeš povedati zgodbo neke družbe, ne smeš klepetati samo z ljudmi na ulici, ampak moraš najti sogovornike, ki mislijo s to družbo. Kako kot poročevalec s kriznih območij ohranite čustveno distanco do ljudi, ki se jim dogaja krivica? Kot se zdravnik ne more zjokati ob vsakem pacientu, tudi novinar ne gre na neko prizorišče, da bi se tam jokal. Vedeti moraš, da si tam zato, da daš glas ljudem in poveš zgodbe, ki sicer ne bi bile povedane. Kot vojnemu dopisniku se mi ni zdelo najhuje to, kar sem videl, ampak občutek nemoči. V Sarajevu smo si vsi novinarji delili frustracijo, da naši zapisi nimajo nikakršnega učinka in ne vzbujajo niti empatije bralcev niti političnega razmisleka. Lahko smo samo opazovali na tisoče ljudi, ki so bili žrtve nacionalistične srbske blaznosti – tega nihče ni preprečil, dokler se ni zgodila Srebrenica. Podobno je, ko govorimo o položaju Palestincev. V takšnih primerih se vprašaš, ali ima novinarski posel smisel. Kar nekaj let ste bili dopisnik z Bližnjega vzhoda. Ste se v tistem času naučili kaj arabščine? Moja arabščina je precej primitivna, sem pa kljub temu v njej izpeljal celoten intervju s šejkom Jasinom, duhovnim vodjem Hamasa, ki so ga kmalu zatem ubili Izraelci. Šejk je bil takrat v hišnem priporu in sploh ne bi smel sprejemati novinarjev, zato v bližini ni bilo nikogar, ki bi lahko prevajal. A ker nisem želel zamuditi tako velike priložnosti, sem mu postavljal vprašanja v svoji polomljeni arabščini, nato pa ugibal, kaj mi odgovarja. Razumevanje je bilo še težje, ker je bil šejk tetraplegik in napol gluh. Kljub vsemu sva se nekako sporazumela. Kasneje sem dobil nekoga, da mi prevede pogovor; neskončno ga je zabavalo, kako je šejka zabavala moja arabščina. Evropejci imamo o Orientu vse sorte stereotipov. Kakšen je ta skozi vaše oči? Sanje Evropejcev o Bližnjem vzhodu so povečini sestavljene iz erotizma, mističnosti, čudne arhitekture, ljudi, oblečenih v neke smešne tunike. Skratka, občutek imamo, da je ta svet popolnoma drugačen od našega, daleč stran. Moja izkušnja Bližnjega vzhoda je, da nam je ta zelo blizu. Z Dnevnikovim fotografom Tomažem Skaletom sva se z avtom odpravila od Laščakove vile v Novi Gorici do Afganistana, da bi raziskala, ali se te sanje o Vzhodu kje realizirajo. Ugotovila sva, da so to res samo sanje. Že v Sarajevu je jasno, da ti ponujajo svet,

ki ga tam pričakuješ. Na Baščaršiji dobiš tapete, orientalske lučke in druge stvari, ki jih Bosanci doma nimajo, saj kot vsi drugi kupujejo v Ikei. Enako je v Istanbulu. Ampak sem si rekel, da nekje morajo sanje naleteti same nase. V Mašadu, na severu Irana ob afganistanski meji, sva odkrila čajnico, ki je bila videti zares tradicionalna. V kotu je nekdo igral nek čuden inštrument, natakarji so se gibali kot sence, prinesli so nama zelo tanke mandljeve piškotke. Zdelo se mi je, da je to tisti Vzhod, o katerem sanjamo, nato pa me Tomaž opozori, da ima lastnik čajnice enak iPhone kot jaz. Od njega sem kasneje izvedel, da je čajnico naredil za turiste. S stvarmi iz kataloga je zgradil Orient, ki ga turisti pričakujejo. Ljudje na Bližnjem vzhodu torej živijo enako kot mi, berejo iste knjige in gledajo iste filme. Ideja, da smo ločeni na »njih« in »nas«, mi ne gre v račun. Tudi oni sanjajo o nas, kar se najlepše vidi ob balkanskem koridorju, ko je bilo milijon ljudi pripravljenih pešačiti za neke sanje o Evropi. Z Bližnjega vzhoda ste se v vlogi dopisnika nato kmalu preselili v New York. Kako ste se tam znašli? Amerika je od nas bistveno bolj oddaljen svet od celotnega Bližnjega vzhoda. Nek švedski diplomat me je nekoč opozoril, da Evropejci mislimo, da razumemo Američane, ker znamo angleško, vendar si moramo predstavljati, da govorijo korejsko, saj so čisto drugačna civilizacija od naše, ki povsem drugače razume posameznika in svobodo. V New Yorku pa je fino, da se tam nikoli ne počutiš tujec, saj tujci sestavljajo tri četrtine mestnega prebivalstva. Stopiš v New York in čez deset minut si del mesta; od tebe se zahteva samo, da s svojimi življenjskimi navadami ne motiš neposrednega soseda. Amerika sprejme kogarkoli in karkoli. Ko enkrat športniki zaigrajo za njihovo reprezentanco, se nihče recimo ne sprašuje, ali so Američani, ne glede na to, kakšno je njihovo poreklo. Ko ti dajo papirje, si njihov. Kako je na vaše življenje in delo vplivalo dejstvo, da ste se rodili ob meji? To mi je prineslo samo dobro. Dejstvo, da si imel ves čas dva pogleda na svet, jugoslovanskega in italijanskega, me je dobesedno formiralo kot človeka. Deset minut peš od tam, kjer smo stanovali, si prišel v čisto drug svet. Teh 20 kilometrov na eno in drugo stran, to območje prepustnice je moj svet, tu se najboljše znajdem, zato razumem in se dobro počutim v situacijah, kjer sta si dva svetova blizu. Na meji ljudje nikoli niso samo eno. Na obmejno pot med Slovenijo in Italijo ste se z džipom odpravili tudi v dokumentarcu Marije Zidar Tihotapci identitete. Kako je nastajal ta dokumentarni film? Marija Zidar je želela idejo za dokumentarec, zato sem ji povedal, da se mi zdi meja med tema dvema svetovoma izjemno zanimiva. Sam sem zgolj vozil džip in sogovornikom zastavljal vprašanja, sicer pa sem bežal pred kamero. V resnici je ta svet še dosti bolj bogat, kot ga prikazuje dokumentarec. Ne glede na to, kam greš, je ob meji najbolj zanimivo. Sandra Krkoč Lasič

Niko Vidergar, vodja NLB Poslovalnice Nova Gorica

Prvi koraki na poti do lastne nepremičnine

Promocijsko sporočilo

Nakup stanovanja ali hiše je ena največjih življenjskih naložb, za katero je pogosto potrebno razmisliti tudi o bančnem kreditu. A nič ni nemogoče, če začnemo s pravimi koraki in prav na začetku.

1. korak: Ocena finančnih zmožnosti

2. korak: Oris vaše idealne nepremičnine

»Najprej si morate odgovoriti na vprašanje, ali si nakup nepremičnine lahko privoščite. Odgovor je odvisen od vaših prihrankov in vaše kreditne sposobnosti,« predstavi prvi korak Niko Vidergar, vodja NLB Poslovalnice Nova Gorica. Banka je običajno pripravljena kreditirati do 60 % vrednosti nepremičnine, ki jo kupujete, če jo zavarujete s hipoteko, zato je bistvenega pomena, da ostalih 40 % lahko krijete iz svojih prihrankov. Če bi želeli s kreditom kupiti nepremičnino v celoti, boste v zavarovanje morali zagotoviti dodatne nepremičnine. Ne pozabite na nakup opreme, za kar stanovanjskega kredita ne boste mogli uporabiti.

Vaše finančne zmožnosti vplivajo na izbiro nepremičnine, ne morejo pa biti edino merilo. Zato si morate odgovoriti na vprašanja:

Nato preverite svoj mesečni proračun in ocenite, koliko bi lahko vsak mesec namenili za odplačevanje kreditnega obroka. S temi podatki nato lahko naredite informativni izračun zneska kredita na spletu, a upoštevajte, da ni nujno, da boste res dobili tak kredit.

• Kje bi radi živeli? • Koliko prostora potrebujete? • Čemu se niste pripravljeni odpovedati?

3. korak: Obisk v banki Ko ste se razgledali po trgu in imate okvirni znesek, koliko denarja boste potrebovali, je čas, da se odpravite v banko. »Informativni izračun na spletu vam ne more odtehtati sestanka s kreditnim strokovnjakom. Poleg tega da bo preveril vašo kreditno sposobnost, vam bo lahko odgovoril tudi na vaša vprašanja,« nadaljuje Niko Vidergar. S temi informacijami v roki se lahko lotite pogajanj za nepremičnino oziroma prilagodite iskanje nepremičnine. Vabljeni na Bevkov trg 3, kjer vam nudimo celovito podporo, od informacij glede najema kredita do pomoči ali svetovanja v času odplačevanja.

NLB d.d., Trg republike 2, SI-1520 Ljubljana Foto: Ciril Jazbec

Razmišljate o nečem večjem? Ob najemu stanovanjskega kredita se vam celovito posvetimo. Obiščite naše poslovalnice, kjer vam bodo strokovnjaki za kredite z izkušnjami in znanjem pomagali do ustrezne rešitve.

www.stanovanjskikredit.si

Walcher Mobili

Via nazionale 20 33019 Tricesimo Udine T: 0039 0432851270 F: 0039 0432880537 E: walcher@walcher.it

www.walcher.it instagram: #Walcher_mobili FB: @walcher.mobili

Blagovna znamka Walcher, sprva znana po oblazinjenem pohištvu, s svojimi edinstvenimi izdelki in luksuznimi rešitvami opremlja bivalne prostore v Italiji in drugod po svetu. Pri izbiri blagovnih znamk, ki jih uvrščajo v svoj prodajni program, se močno usmerjajo k izdelkom z oznako »Made in Italy« in tako ponujajo skoraj celotno paleto najboljših italijanskih podje j, z nekaj omejenega nabora tujih proizvajalcev. Podjetje Walcher je močno prisotno na nemškem trgu in vedno bolj iskano med mednarodnimi strankami, zato se s svojimi poslovalnicami že širi tudi na druge konce sveta.

Tomaž Skale

Novo Gorico so nekateri sprva videli kot toplice, ker je bila tako čista, nova in lepa Zgodovinarka in raziskovalka dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, njen raziskovalni opus pa se osredotoča predvsem na življenje in odnose ob meji med Slovenijo in Italijo. Zaradi dela na področju povezovanja med obema državama je pred nekaj leti prejela tudi pomemben naziv vitez reda italijanske zvezde. Dejstvo, da je doma iz Solkana, ji je po njenih besedah popolnoma začrtalo raziskovalno pot. »Prostor, iz katerega izhajam, me je poklicno oblikoval. V nekem trenutku študija sem ugotovila, da je specifičnost goriškega prostora tako izjemna, da si zasluži pozornost tudi v mednarodnih raziskavah. Čeprav si vsako leto rečem, da sem s to temo opravila, se mi vedno vrača, saj se vselej odpirajo neke nove perspektive,« pojasni Kaja Širok, ki je izsledke svojih raziskav zbrala v knjigi Kalejdoskop goriške preteklosti. Sodelovala je pri nastanku muzeja na prostem s tako imenovanimi totemi, razpršenimi po obeh Goricah, ki preko sodobne tehnologije pripovedujejo zgodbe tega območja. 70-letnici nastanka Nove Gorice in večjega dela zahodne meje pa so se v Muzeju novejše zgodovine poklonili z razstavo Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945– 1947), ki bo od septembra na ogled tudi v Goriškem muzeju. Kakšna načela in cilje ste si zadali, ko ste zavzeli mesto direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije? V prvem letu sem naredila zelo malo sprememb, ker menim, da so ljudje vedno v šoku, ko se dogajajo neke menjave. Zavedam se, da sem na tej barki samo eden od dejavnikov, in če želim, da barka uspešno pluje, je potreben celoten kolektiv. Že od samega začetka pa sem vedela, da si želim muzeja, ki bi več govoril o ljudeh kot pa o interpretacijah preteklosti, ki

obremenjujejo Slovenijo. Obenem hočem, da je to prostor odprtega tipa, ki obiskovalcem omogoča, da se udejstvujejo pri nastajanju in širjenju muzejske zbirke. Kako pogosto ljudje v muzej prinašajo razne predmete iz preteklosti? Dokaj redno. Pred dvema letoma smo recimo povabili ljudi, da nam prinesejo predmete, ki jih spominjajo na obdobje življenja v Jugoslaviji, saj smo ugotovili, da imamo velik manko v zbirkah socializma. Zanimivo je, da kar imaš pred nosom, najmanj dojemaš kot stvar, ki bi spadala v muzej. Pred kratkim pa smo v sodelovanju s spletnim portalom MMC in z založbo Beletrina pričeli z akcijo, imenovano V iskanju svobode 1968, preko katere zbiramo spomine in material, ki se navezuje na 50-letnico študentskih demonstracij. Velikokrat se ljudje tudi sami obračajo na nas, saj so nas začeli prepoznavati kot partnerja, ki bo hranil njihove spomine. Tudi razstave vse bolj usmerjamo na zgodbe naših prednikov in ne več toliko na zgodbe herojev ter letnice. Kako danes zasnovati muzej, da bo privlačen za čim širši krog obiskovalcev? Danes so muzeji kraji druženja. Niso več tihi zaprašeni prostori, kjer bi vam varnostniki delali »ššš«, ampak se obiskovalci lahko tu normalno pogovarjajo in otroci igrajo. Moj idealen muzej je tisti, v katerem ljudje preživijo skoraj cel dan ali vsaj cel popoldan. Muzej mora odgovarjati potrebam okolice in poskušati razlagati zgodbe na takšen način, da so vsem dostopne, upoštevajoč njihove vrednote, generacijo ali morebitne fizične omejitve.

Kaj o vašem delu pove gesta, da ste tank iz druge svetovne vojne nedavno odmaknili izpred muzeja in ga zamenjali s fičkom? Ideja, da bi tank zamenjali, se je pojavila že pred časom. Ko so ga pred leti neznanci prebarvali v roza, se je tudi vojska odločila, da ga bo umaknila. Moje mnenje je, da je 20. stoletje veliko bolj povezano z zmagami, s preživetjem, s tehnološkim napredkom, s pridobitvijo pravic in svoboščin kot pa z nasiljem in s trpljenjem. In fičko je predmet, ki govori ogromno zgodb. Pripoveduje o ekonomskem bumu ali stični točki med zahodno in vzhodno Evropo, saj so ga proizvajali na obeh straneh. Za mnoge je bil prvi družinski avto, s katerim so se ljudje odpravili na prve dolge dopuste. Danes pa nam služi v izobraževalne namene, saj priča o tem, kako se je družba razvijala. Mladi ne razumejo, kako se je nekoč cela družina s to bolho odpravila na dopust. Zelo je zanimivo, ko se vanj poskušajo stlačiti štirje srednješolci. Fičko je namreč čez dan odklenjen in obiskovalce vabimo, da podoživijo časovno kapsulo. Lani ste v muzeju postavili razstavo Začasna meja, ki je posvečena 70-letnici nastanka zahodne meje in Nove Gorice. Kako je pravzaprav nastala tukajšnja meja? Specifičnost začrtane meje je še danes aktualna, saj ni odgovarjala ne na naravne in ne na katastrske danosti prostora. Podlaga za določanje meje je bil obisk mednarodne zavezniške komisije leta 1946 in podane so bile štiri rešitve: sovjetska, angleška, ameriška in francoska. Zadnja je bila najbolj vmesna in zato tudi sprejeta. Tako kot današnja meja s Hrvaško nikogar ne zadovolji, tudi takratna meja ni bila nikomur po godu. V tem delu raziskav sem zelo hvaležna Anji Medved in Nadji Velušček, ki sta z dokumentarcem Moja meja uspeli ujeti še zadnje pričevalce, ki pripovedujejo zgodbe, kakršnih ne bomo dobili v arhivskem materialu. Pogoste so recimo zgodbe o ljudeh, ki so premikali začrtane mejne količke. Za mnoge je takšna postavitev meje predstavljala družinsko tragedijo. Najbolj so trpele družine mešanih zakonov, saj so se morale odločati, ali bodo živele na strani materinih ali očetovih sorodnikov. Meja je želela določati, do kje sega identiteta v prostoru, ki je bil stoletja multikulturen. Kako se je na tem območju izkazovala multikulturnost? Skozi razstave in raziskave želim vedno pokazati, da je multikulturnost osnovna danost. Takšen je primer Gorice, ki je bila nekoč tudi nemška, a je bila ta populacija po prvi svetovni vojni izgnana iz mesta. Furlanski element se je povsem stopil z italijanskim. Nad slovenskim prebivalstvom, ki se je odločilo ostati v Gorici, pa je po drugi vojni prihajalo do rednih akcij nasilja. Multikulturen prostor se je torej zrušil v rek »vsak naj živi na svojem«. A iz te zgodbe se nismo ničesar naučili, saj se tudi v Novi Gorici po letu 1991 pojavi težnja, da je treba iz mesta zavreči prebivalce iz drugih jugoslovanskih republik. V nacionalno obarvanih trenutkih se torej vedno išče drugega, ki ga je potrebno zavreči iz skupnosti. Kako se je začela gradnja Nove Gorice? Je bil pred tem tu prazen prostor?

kmetije in tovarna opeke. V frnažo in v železničarski dom so se decembra 1947 začele prve naseljevati delovne brigade. Takrat si nihče ni predstavljal, kako se bo mesto gradilo. Starejši ljudje, ki so bili priče temu dogajanju, radi pripovedujejo o glavni cesti, ki pravzaprav ni bila cesta, saj ni bilo avtomobilov, ki bi se vozili po njej. Pa o ruskih blokih kot prvih blokih v Novi Gorici, o katerih je ena gospa rekla: »Najprej smo jih gradili na roke, nato pa še plačali.« V te bloke se je selilo prebivalstvo iz okrajev Goriške, ki pa je še vedno živelo po kmečkih načelih, zato je imelo domače živali v kleteh blokov. Spomnim se intervjuja z neko gospo, ki se je zaradi dela na meji sem preselila iz Beograda. Novo Gorico je videla kot toplice, ker je bilo mesto tako čisto, novo in lepo. Med vikendi so se te toplice enostavno spraznile, saj se je okoliško prebivalstvo vrnilo domov, v mestu pa so ostali le tisti, ki se niso imeli kam vračati. Zavoljo raziskav o obmejnem prostoru ste opravili pogovore s številnimi ljudmi. Kako so povečini reagirali? Zanimiv je bil faktor, da so bile zgodbe moških običajno bolj strukturirane, saj so jih že večkrat pripovedovali, bili pa so tudi v vlogi tistih, ki naj bi se bojevali za svojo zemljo. Bolj zanimivo je bilo opravljati intervjuje v kuhinji, kjer so bile pripovedovalke ženske. Njihove zgodbe so bile precej bolj doživete in žmohtne, saj so pripovedovale o življenju, hrani, preživetju. Iz zgodovine poslušamo predvsem zgodbe borcev in zmagovalcev, ampak zgodovino gradijo tudi zgodbe tistih, ki so v drugih vrstah. Ni sicer bistveno, da spomine samo nabiraš, ampak tudi, kako jih interpretiraš. Pomembno se mi zdi, zakaj se ljudje nekega dogodka spominjajo na nek način. Historične netočnosti pri pričevalcu povejo več kot točnosti, ker govorijo o tem, da so si ljudje določene dogodke rabili zapomniti drugače. Vedno obstaja nek razlog, zakaj so to naredili. Prebivalci ene in druge Gorice se v kulturnem smislu še vedno povezujemo z zadržki. Kje so razlogi? Vsi, ki v tem prostoru sobivamo, imamo zelo slab pogled na identiteto in dojemanje prostora drugega. Z italijanskim kolegom Alessandrom Cattunarjem, raziskovalcem iz Gorice, sva želela predstaviti zgodbo drugega v skupnem prostoru. Nam je popolnoma neznana osebna italijanska interpretacija obmejne preteklosti, Italijanom pa naša. Po mojem mnenju je najpomembnejše ravno spoznavanje bolečine drugega. Mogoče bomo na tak način vsaj mladim rodovom omogočili kakovostno sobivanje ob spoštovanju bolečin, sprejemanju drugačnosti in v zavedanju, da bodočnost tega prostora lahko gradimo le skupaj. Sandra Krkoč Lasič

www.revijanavdih.si

Zgodba, da je bil prej tukaj prazen prostor, je eden od mitov o Novi Gorici, saj je bilo tu zapuščeno pokopališče, bile so

25 let uspešnega delovanja podjetja GOinfo Novogoriško podjetje GOinfo, ki se že od ustanovitve ukvarja z razvojem in implementacijo programske opreme za proizvodna podjetja, v tem letu praznuje 25-letnico. Zgodba se je začela razvijati znotraj podjetja Gostol, ko se je skupina informatikov odločila ustanoviti svoje podjetje in znanje prenesti v razvoj lastnih programov. Direktor Aleksander Pipan, ki je obenem eden od soustanoviteljev podjetja, se spominja začetkov: »Včasih so imela podjetja ogromne računalnike, ki so zasedali veliko prostora, programska oprema je bila izredno draga in praviloma s ameriškim poreklom. Ob prihodu osebnih računalnikov pa ni bilo programske opreme za planiranje proizvodnje. Tu smo mi našli priložnost.« V četrt stoletja se je na tem področju marsikaj spremenilo, saj se programska oprema nenehno razvija, potrebe uporabnikov pa so vse večje. »Danes je bistvo proizvodnje v čim krajšem času narediti čim več in čim boljše, zato vsak dan prihajajo nove potrebe po digitalizaciji, saj ta zmanjšuje stroške, pohitri informacije in podjetja dela konkurenčnejša.« Prav digitalizaciji proizvodnje so v zadnjih letih posvetili največ pozornosti. Tako so v svoj ERP sistem povezali različne naprave, ki omogočajo učinkovitejše poslovanje in večjo konkurenčnost na globalnem trgu (avtomatske skladiščne omare, digitalne tehtnice, merilne naprave, elektronska izmenjava podatkov, nadzor izdelovalnih strojev ipd.). Njihova programska oprema tako obvladuje celoto, od prodaje in nabave, preko logistike, planiranja proizvodnje ali kontrole kakovosti pa vse do računovodskih storitev. Največjo inovacijo zadnjih let prinaša sistem, ki omogoča zajemanje podatkov direktno iz stroja, omeniti pa velja še sistem natančne sledljivosti izdelkov v skladišču in proizvodnji, kar je nepogrešljivo za proizvajalce v avtomobilski industriji.

Že od začetka so ciljne stranke srednje velika proizvodna podjetja. Največ uporabnikov programske opreme GoSoft je na področju avtomobilske industrije in strojegradnje, dobre izkušnje pa imajo tudi na področju elektronike ter lesne industrije. Pred desetletjem so svojo programsko opremo prodali tudi šempetrski bolnišnici in danes jo uporablja že približno polovica slovenskih bolnišnic. Kljub temu, da je slovenski trg precej zasičen z informatiko, v GOinfo beležijo nenehen vzpon prodaje. »Lani in predlani smo imeli največjo rast prodaje v zadnjih letih,« ponosno pove direktor. Njihova prednost pred multinacionalkami je, da imajo oseben odnos z vsakim od okrog 250 poslovnih partnerjev, saj tudi svetujejo glede uporabe in gredo nasproti njihovim potrebam. Prisotni so še na hrvaškem, srbskem in bosanskem trgu, Nova Gorica pa vsekakor ostaja jedro njihovega delovanja, čeprav sogovornik regije ne vidi kot najbolj ugodne za to panogo, saj nima močnega podjetniškega zaledja. V prvih letih je podjetje zaposlovalo med 10 in 15 ljudi, skozi čas pa se je ekipi pridružilo kar nekaj novih sodelavcev in potrebe po kadru še naprej rastejo, zato se bo letos številka povzpela že blizu 40 zaposlenim. Imajo tudi podjetje na Hrvaškem, ki zaposluje 10 oseb. Res pa je tehnični strokovni kader danes težko najti, saj je povpraševanje po njem na trgu veliko. Na razpise za zaposlitev dobivajo prijave iz vse Slovenije, vendar prednost dajejo domačinom. Kot poudarja sogovornik, so zaposleni njihov največji kapital, zato skušajo preko športnih dogodkov, strokovnih srečanj ali teambuildingov nenehno krepiti odnose v podjetju. »Če uspemo zagotoviti okolje, v katerem so sodelavci zadovoljni, tudi stranke z veseljem sodelujejo z nami in tako poslovni rezultati pridejo sami od sebe,« sklene Aleksander Pipan. Sandra Krkoč Lasič

Promocijsko sporočilo

»Za kakovostno rast podjetja sta ključna oseben odnos s poslovnimi partnerji in zadovoljni zaposleni.«

Spremljajte prosta delovna mesta na spletni strani podjetja GOinfo www.goinfo.si/podjetje/zaposlujemo/ 11

Å½IVLJENJU DAJEMO ENERGIJO 12

www.elektro-primorska.si

RRA severne Primorske

Se bomo kmalu vozili z električnimi avtomobili? Regijska razvojna agencija (RRA) severne Primorske je v zadnjih letih izpeljala več deset projektov, ki spodbujajo uravnotežen razvoj regije in krepijo kakovostno življenje vseh nas. V sodelovanju z javnimi ustanovami in zasebnimi organizacijami pripravlja in izvaja različne projekte ter uspešno črpa evropska in domača sredstva.

že tretjino. E-mobilnost pospešeno uvajajo v razvitih državah tudi s posameznimi ukrepi, denimo zapirajo mestna središča za vozila na fosilna goriva. »Tak ukrep so sprejeli tudi v več nemških mestih, čeprav je tam zelo močna avtomobilska industrija. Pri nas pa se zdi, kot da je politična volja glede e-mobilnosti zaspala.« Zato pa so toliko bolj dejavni v RRA severne Primorske. S projekti ENERMOB (v sklopu programa ADRION), MUSE (Interreg V. Italija-Slovenija) in EnerNETMob (Interreg Mediterranean) pripravljajo analize in načrte za razvoj električne prometne infrastrukture ter vzpostavitev celovite medregionalne (tudi čezmejne) mreže polnilnic električnih vozil, v naslednjih letih pa naj bi zagotovili financiranje postavitev teh polnilnic in nabavo električnih vozil. »S projekti bomo razvili smernice in akcijski načrt za lokalne javne uprave, vzpostavili sodelovanje z raziskovalnimi središči in s širšo javno upravo ter poskrbeli za ustvarjanje čim boljših razmer za prehod na električna vozila,« je še povedal Črtomir Špacapan in sklenil s podatkom, da v Sloveniji največ voženj opravimo na razdalji do 40 kilometrov, zato imamo ugodne razmere za razvoj e-mobilnosti. Seveda ne samo avtomobilov, tudi motornih koles in koles. D. P. Promocijsko sporočilo

Kot je povedal direktor Črtomir Špacapan, so trenutno v ospredju trije projekti na temo e-mobilnosti: »Evropska unija si prizadeva, da bi v naslednjem desetletju postali nizkoogljična družba, zato z direktivami in s cilji spodbuja uporabo vozil na električni pogon. Z njimi bomo zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov ter hrup v mestih, kar bo pozitivno vplivalo tako na okolje kot na naše zdravje. Prehod na električna vozila pa ni preprost. Povprečno baterija avtomobila zadostuje za od 200 do 300 kilometrov vožnje. Tehnologijo sicer še izboljšujejo, vseeno pa bomo morali razviti novo infrastrukturo in poskrbeti za večjo dostopnost polnilnic baterij. Obenem se baterije polnijo precej dlje kot napolnimo rezervoar z bencinom. Električni avto bi polnili doma čez noč (baterija se napolni v nekaj urah) in na hitrih polnilnih postajah ob avtocesti, ko napolnjenost baterije pade na približno 30 %. V tem primeru bi za napolnitev potrebovali kakih 20 minut.« Čeprav še nimamo ustrezne mreže polnilnic, polnjenje baterije pa traja dalj časa, bi se za nakup električnega vozila gotovo odločilo več kupcev, če ne bi bila ta vozila draga. »Cena elektrike je bistveno nižja od bencina. Za 100 kilometrov vožnje bi povprečno porabili elektrike za nekaj več kot 1 €, če baterijo polnimo doma, medtem ko za to razdaljo odštejemo za bencin približno 8 €. Poleg nižjih stroškov goriva je cenejše tudi servisno vzdrževanje vozila. Žal pa se ustavi pri slabši ponudbi električnih vozil, sploh na majhnem slovenskem trgu, in njihovi visoki ceni. Kljub subvenciji Eko sklada, ki za nakup električnega avta znaša 7.500 €, ta še vedno stane od 25.000 do 30.000 €. Pričakujemo, da se bo postopoma z vse večjo ponudbo cena znižala,« je pojasnil sogovornik. Trenutno imamo v Sloveniji le 0,1 % električnih avtomobilov, medtem ko jih imajo na Danskem in Norveškem

MUSE 13

Za drugačno politiko je potreben pogum Jaka Fabjan, univerzitetni diplomirani pravnik, mladi očka in kleni Novogoričan. Znani ste po vašem aktivizmu in borbi za pravice šibkejših. Bili ste član mnogih gibanj in se udeležili protestov ter drugih akcij. V zrelejšem obdobju ste se odločili za politični aktivizem. Kako to? Menim, da je čas za menjavo politične generacije. Sedanji politiki me ne prepričajo, zato sem se v politiko odločil vstopiti sam. Pravzaprav sem se v to podal s skupino somišljenikov, s katerimi smo pred leti ustanovili gibanje Goriška.si. Zanima me tudi državna raven, zato sem se vključil v procese, ki so nam naposled prinesli stranko Levica. Menim, da je to edina stranka, ki predstavlja menjavo generacij na politični sceni in katere poslanci so v prvem mandatu v parlamentu z dejanji dokazali zvestost svojim usmeritvam. Pojdiva k vaši karierni poti in pogledu na gospodarske teme. Če se prav razumemo, delate v izvozni panogi. S katerimi državami poslujete in kakšne so vaše izkušnje? Na trenutnem delovnem mestu poslujem zlasti s Francijo in z Belgijo. Morda je najbolj izstopajoča izkušnja podcenjujoč odnos, ki ga na zahodu gojijo do srednje in vzhodne Evrope. Imajo nas za revno periferijo. Pogosto me poslovni partnerji sprašujejo po višinah naših plač. Ko izvejo, da so nižje od njihovih, s posmehom zahtevajo dodatne popuste na naše cene. Poslušal sem tudi že očitke, naj kar delamo za nizke cene, saj da smo deležni finančne pomoči EU. A kljub večvrednostnemu občutku, niso nič boljši od nas. Plačilna disciplina je še slabša kot pri nas, podjetja izginjajo, ne da bi poravnala dolgove, izmišljujejo si reklamacije, da bi izsilili nižje cene ipd.

No, podatki kažejo, da se je Slovenija izvila iz recesije in da je pri tem imel ključno vlogo ravno izvoz. Izkušnje me utrjujejo v prepričanju, da zmoremo več in bolje kot na zahodu in da moramo nehati igrati vlogo evropske periferije. Izvoz? Da, a ne cenen izvoz. Imamo znanje! Konkurenčnost? Da, a ne na račun ljudi. Vprašajte se, kdo žanje sadove »razcveta”, ki ga omenjate. Ali so se za enak delež zvišale tudi plače? Dobički ostajajo tujim in domačim lastnikom in bankam, medtem pa življenjski stroški vztrajno naraščajo. Goričani smo bili priča podražanju položnic za vodo, in sicer zato, ker naj bi občina vložila milijone nepovratnih sredstev EU v predrago čistilno napravo, sedaj pa drago vzdrževanje plačujejo občani. Kdo se je s to investicijo okoristil? Ste zelo kritični do sistema. Znate nakazati tudi kakšno rešitev? Predlagam pravičnejšo porazdelitev dohodkov, ki jih ustvarjamo skupaj. Vztrajam na predlogih Levice za zvišanje minimalne plače, obvezno delitev dobička zaposlenim v podjetjih, ki se za to odločajo, višji količnik pri odmerjanju pokojnin, pravico bolniške odsotnosti za s. p. in več pravic za študente. Naša prihodnost je v tehnologiji, znanju, sodelovanju in sočutju. Svojo odločnost za dosego ciljev sem pokazal kot aktivist Goriške. si, saj sem odigral ključno vlogo pri uvajanju participativnega proračuna v novogoriški občini. Nejc Rožman Ivančič

Boljši svet ni daleč za obzorjem

V študentskih letih je kot aktivist gibanja za Mostovno leta 2002 dosegel velik uspeh z vzpostavitvijo Kulturnega centra Mostovna, katerega je vodil prva štiri leta. O glasbenem in širšem kulturnem dogajanju na Goriškem pred 20 leti je izdal knjigo Strah pred svobodo. Z glasbeno skupino Iamdisease je izdal 2 albuma in je še vedno koncertno aktiven. V kulturo in umetnost je stalno vpet, zato še toliko bolj razume pomen projekta Evropska prestolnica kulture: »Projekt lahko postane odlična odskočna deska za ponovni vzpon širšega območja Nove Gorice in sosednje Gorice, hkrati pa tudi poveča dostopnost kulture in umetnosti vsem prebivalcem. Umetnost je v osnovi internacionalna, tako se tudi Goriška lažje sreča s preostalim svetom.« Na sploh meni, da se mora Goriška bolj odpreti, sprejemati nove ideje in ljudi ter s tem doseči kvalitetnejši razvoj. Kot človek, ki je razpet med Ljubljano in Novo Gorica, se tega še toliko bolj zaveda. Že od rane mladosti je zelo kritičen do sistema, ki dopušča izkoriščanje ljudi pri delu ter uničevanje okolja. Statistični podatki o gospodarski rasti ga ne zaslepijo, če ob tem posluša osebne izpovedi delavcev, ki so prisiljeni delati neplačane

nadure. Turistična propaganda o smaragdni reki Soči se sooči s pogledom na bruhajoče oblake dima tik ob reki ter kruto statistiko obolelih in umrlih zaradi azbestoze. Del doline in njenih prebivalcev je uničen, država pa še vedno dopušča škodljivo sežiganje odpadkov v cementarni. Preveč je poražencev, uničenje okolja je postalo globalni problem, ki na dolgi rok ogroža obstoj človeške vrste. Občutek, da svet ni pravičen, nas ne sme ustaliti v prepričanju, da spremembe na bolje niso možne. »Pridružil sem se stranki Levica, ker je edina politična sila, ki se zaveda velikosti teh problemov in jih je tudi sposobna reševati. Dejstvo je, da ne živimo v najboljšem izmed svetov, zato je potrebno iskati alternativo, ki bo zamenjala kruto bitko za obstanek med ljudmi in uničevanje okolja.” Trdno je prepričan, da je potrebno odločno zaustaviti izkoriščanje delavcev in omogočiti ekonomsko demokracijo, da bodo zaposleni soodločali v podjetjih in jim bo pripadal tudi del dobička. Razvoj tehnologije mora najprej služiti potrebam skupnosti ter olajšati delo ljudem. Ohraniti je potrebno lokalno kmetijstvo, za razvoj katerega so na Goriškem odlične možnosti. Institucije je potrebno ponovno približati ljudem, tudi tako, da se jim da več možnosti, da lahko enakopravno sodelujejo npr. v sodnih postopkih, kjer so sedaj revnejši veliko na slabšem. Za želene družbene spremembe je potreben tudi osebni pogum. Vsak dan, ne samo ob volitvah vsaka štiri leta. A posameznik ni dovolj, ljudje morajo združiti moči in skupaj najti najboljše rešitve. »Boljši svet ni tako daleč za obzorjem, kot se nam dozdeva,« zaključuje Rusjan. Nejc Rožman Ivančič

Promocijsko sporočilo

Marko Rusjan je del naraščajoče populacije dnevnih migrantov, ki se vsakodnevno vozijo na delo z Goriške v druge dele države, predvsem v Ljubljano. Visoko izobražen magister pravnih znanosti je poklicni izziv našel v vlogi pomočnika direktorice Moderne galerije, državnega muzeja za moderno in sodobno umetnost. »Na poti se srečujem z mnogimi Goričani, ki iz različnih razlogov porabijo več kot 2 uri dnevno samo za pot. Služb je v naših krajih premalo, pa tudi slabše plačane so.« Rusjan je kritičen do centralizacije države, v katero pelje nenehno krčenje stroškov v javnem sektorju in gospodarstvu, ne glede na potrebe ljudi.

Za skupni cilj se je potrebno boriti skupaj Matjaž Nemec je eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenske politike. Priljubljenost in prepoznavnost pa je poleg aktivnega političnega življenja (z)gradil tudi z dolgoletnim udejstvovanjem na številnih športnih in dobrodelnih dogodkih. Matjaža Nemca smo vprašali, kaj meni o priložnostih v naši regiji, pri čemer poudari: »Zavedam se, da razvoj in gospodarska rast nista edino merilo uspešnosti družbe – biti morata v harmoniji z naravo. To je naša skupna odgovornost.« V enem izmed intervjujev ste izjavili, da ste sanjali o uspešni karieri nogometaša, šele nato politika. Vam izkušnje iz nogometa pridejo prav tudi na političnem parketu? Šport me je naučil timskega dela, tovarištva, spoštovanja, pa tudi tega, da se je za skupni cilj treba boriti skupaj! Marsikatera lastnost, ki sem jo osvojil pri nogometu, velja za moje življenjsko vodilo. Menite, da je med vašimi kolegi dovolj športnega duha? Želim si, da bi se vsi skupaj, ne samo politiki, veliko bolj zavedali, da bomo kot država mnogo boljši in uspešni na celi vrsti področij, če bomo sodelovali. V zavedanju, da smo država vsi mi, da smo država ljudje.

Promocijsko sporočilo

Če se ustaviva še v našem okolju. Katere priložnosti velja – po vašem mnenju – izkoristiti, katere smo morda že zamudili? V zadnjem obdobju so se po letih stagnacije končale nekatere pomembne investicije, kot so urgentni center v Šempetru, nova stavba VDC v Novi Gorici, ponovni zagon smučišča Kanin in izgradnja centralne čistilne naprave v Vrtojbi. Začela se bo obnova Vogrščka, ki bo obudila razvoj kmetijstva in sadjarstva, pa izgradnja novih prostorov v Stari Gori, nadaljujeta se rekonstrukcija hitre ceste H4 in izgradnja protivetrne zaščite, Vrtojbensko-biljenski griči dobivajo nove najemnike, revitalizacija bohinjske proge se predstavlja z novim postajališčem v Solkanu; imamo dostop do avtovlaka iz Nove Gorice in število potnikov se znatno povečuje, kar je najpomembneje. Te in druge investicije, kot je nova prometna ureditev mednarodnega mejnega prehoda v Vrtojbi, se bodo zaključile do leta 2020. Razmišljati moramo, kaj bomo po tem. Vizija razvoja projekta Evropske prestolnice kulture 2025 je za nas ena od velikih priložnosti, da pokažemo, da tudi majhna, a povezana skupnost zmore in zna realizirati projekte evropskih razsežnosti.

Imate izjemen čut za sočloveka. Kako lahko vsak posameznik pripomore k boljšemu jutri? Mislim, da se naše okolje prebuja. Ljudje želijo, da se jih sliši, opozarjajo na to, kaj smo kot skupnost v preteklosti naredili narobe. In to pozdravljam. Mnoga območja v državi se razvijajo hitreje kot naša in čas je, da nadoknadimo izgubljeno. Evropska prestolnica kulture je projekt izjemnih priložnosti, ki bi pozitivno in pospešeno vplival na razvoj vseh segmentov družbe. Tudi tistih do sedaj nerealiziranih izzivov, kot so obnova vile Rafut, gradu Rihemberk, železniške postaje ... Prav tako je veliko priložnosti v športnem, verskem, vojnem in kulturnem turizmu. Prav turizem se pri nas razvija pod nacionalnim povprečjem in v sodelovanju z Gorico bi si želel poletnega festivala po zgledu ljubljanskega. Vsa ta področja imajo še ogromno neizkoriščenega potenciala, da postanemo prepoznavni in s tem tudi bolj zanimivi in privlačni. Med večjimi, a hkrati pomembnejšimi izzivi vidim povezovanje Gorice in Nove Gorice ter njunega zaledja kot skupne turistične destinacije, ki bi pomenila izjemnost tudi v globalnem pogledu, zato je v EZTS potrebno vključiti tudi druge občine. Podpreti je treba pobudo o prostocarinskem območju, kar bi pospešilo razvoj logistike, infrastrukture in višjo kakovost bivanja – predvsem za tiste, ki živijo ob železniški postaji. Barbara Skorjanc

Elena, kaj vse počnete? Veliko bi lahko naštela, ampak bom poskušala strniti po področjih. Zaposlena sem na AJPES-u, kjer povečini sodelujem s podjetniki in z gospodarstveniki, strokovno pa se ukvarjam z razvojem javnega sektorja, zato sem vključena v različne razvojne skupine. Sem tudi članica svetov v javnih zavodih na področju kulture in članica občinskega Odbora za kulturo, šolstvo in šport. Dejavna pa sem še na področju mladine, saj sodelujem s skavti, in tudi kot članica v županovi komisiji za oceno otroških in mladinskih programov. Moja najpomembnejša služba pa je vsekakor biti mama in žena. Magistrirali ste na Fakulteti za upravo. Kakšen je vaš pogled na slovensko javno upravo? Žal imamo v javni upravi še vedno zelo tog sistem delovanja v nasprotju z gospodarstvom. Dokler tega ne bomo rešili, ne moremo pričakovati napredka. Kakšno pa je vaše mnenje o današnji vlogi mame in družine nasploh? Menim, da je v današnji družbi, polni stresa in nasilja, družina tisti prostor, ki te osrečuje in bogati, hkrati pa ti daje moč za vsa dejanja, ki jih moraš kot mama postoriti. Ohraniti moraš energijo še za druge aktivnosti in obveznosti, ki so zunaj družinskega kroga. Družina je tudi vir ljubezni in topline ter osebnega zaupanja in miru. To je prostor, v katerem se mora vsak izmed njenih članov počutiti varen in slišan. Kaj bi še želeli sporočiti bralcem in bralkam? Živimo v zelo lepi in mladi državi, ki pa mora zaradi svoje mladosti še veliko narediti, da bo v njej življenje za vsakega izmed nas prijetno, zato je na vseh državljanih odgovornost, da Sloveniji pomagamo pri njenem razvoju in se odzovemo na dolžnosti in možnosti, ki so nam Slovencem dane.

Magda Kruh živi na Trnovem pri Gorici. Prihaja iz delavsko krščanske družine, po poklicu je medicinska sestra – refleksoterapevtka. Želja po svobodi odločanja v poslovnem svetu jo je pripeljala do ustanovitve zasebne ambulante alternativne medicine v Novi Gorici. S sodelavcem, ruskim zdravnikom, pomagata reševati težave ljudi, tako na fizičnem kot energetskem področju. Zakaj ste se odločili prav za alternativno medicino? Je holističnega značaja in zdravi vse štiri vidike našega telesa – telo, um, čustva in dušo. Že grški filozof Sokrat je dejal: »Ne moreš pozdraviti očesa, če ne pozdraviš najprej glave; ne moreš pozdraviti glave, če ne pozdraviš telesa; ne moreš pozdraviti telesa, če ne pozdraviš duše.« V tem izreku je po mojem mnenju zajeta celotna filozofija alternativne medicine. Katero vodilo vas spremlja v življenju? »Kar delaš, delaj s srcem.« To ne velja le v odnosu do drugih ljudi, temveč tudi pri vzgoji mojih otrok, ki so mi v življenju tudi največji učitelji. Otroci so del mojega življenja, vendar si jih ne lastim. Lahko rečem, da sem ob njih naredila »intenziven tečaj« iz ljubezni. Biti starš je najvišja stopnja poguma, saj te pripelje do trenutka, ko se moraš soočiti z »izgubo« tistega, kar ti pomeni največ. Ko otroci odrastejo, pripadajo življenju, usodi, njihovim družinam. Zame to ni ravno žalosten trenutek, ampak potrditev, da sem vzgojila samostojne in odgovorne ljudi.« Česa vas nismo vprašali, pa bi radi povedati? Predvsem me moti kaos (predolge čakalne vrste, korupcija, beg mladih zdravnikov v tujino, zaposlovanje tujih zdravnikov, brez znanja slovenskega jezika ...) na področju zdravstva, nesodelovanje uradne z alternativno medicino. Opažam pa, da v Sloveniji vlada nered skoraj na vseh področjih. Imate morda kakšno idejo za izboljšanje tega stanja? Stojim na realnih tleh, sledim samo uresničljivim rešitvam. V življenju so mi pa sveta štiri načela: Pravica, resnica, spoštovanje in sodelovanje. A. F. Foto: Foto atelje Pavšič-Zavadlav

Promocijsko sporočilo

Elena Zavadlav Ušaj je zelo topla in prijetna oseba, ki na vprašanje, od kod prihaja, vedno odgovori: »Iz Solkana.« Kljub temu, da zadnjih 15 let živi v Novi Gorici, se od Solkana nikakor ne more ločiti, saj je še vedno tesno povezana z njim zaradi svojih otrok, ki obiskujejo Osnovno šolo Solkan. Povezana je tudi s Foto ateljejem Pavšič Zavadlav, kjer je zaposlen njen mož. Človeka vedno sprejme z nasmehom na obrazu, mu prisluhne in pomaga, če le more. Le redkokdaj jo boste videli neaktivno, saj je zelo dejavna.

A. F. Foto: Foto atelje Pavšič-Zavadlav

Danijela Manoilov: multiplikatorka in kamišibajkarka

Mateja Nikolič

Danijela Manoilov je 34-letna Novogoričanka, ki se je po osmih letih dela v razredu v vlogi profesorice angleščine in italijanščine odločila za nekaj novega; ostala je sicer v šolstvu, a sprejela izziv čisto nove funkcije – multiplikatorke. V istem obdobju je spoznala tudi kamišibaj, gledališko zvrst, v katero se je zaljubila. To dvoje se je prepletlo v zanimivo zgodbo ... Kaj sploh počne multiplikatorka oz. Multiplikator? Multiplikator je oseba, ki širi (multiplicira) znanje in veščine v skupnosti, v kateri deluje. Delam na osnovni šoli, kjer ustvarjam vsebine, ki so popestritev rednega pouka in so namenjene tako učencem kot pedagoškim delavcem, včasih pa tudi celotni novogoriški skupnosti. Pri oblikovanju krožkov, tečajev, delavnic in srečanj črpam iz svojega znanja in izkušenj, povezujem pa se tudi s podjetji, z nevladnimi organizacijami in z izobraževalnimi ustanovami na Goriškem. Ena od dejavnosti, ki jo izvajaš za učence in ki pritegne pozornost zaradi nenavadnega imena, je krožek kamišibaj gledališča. Za kakšno vrsto gledališča gre? Gre za pripovedovanje zgodb ob slikah, ki jih kamišibajkar (pripovedovalec) vleče iz majhnega lesenega odra, imenovanega butaj. Kamišibaj prihaja z Japonske; v japonščini kami pomeni papir, šibaj pa gledališče. V Slovenijo je kamišibaj prispel leta 2013 in se od takrat naglo razširil po vseh slovenskih regijah. Učenci, ki obiskujejo kamišibaj krožek, ustvarjajo čudovite avtorske zgodbe ali takšne, ki temeljijo na literarni predlogi.

Kako pa si sama odkrila kamišibaj gledališče? Leta 2016 sem se udeležila delavnice kamišibaj gledališča v Novi Gorici. Pred začetkom delavnice o kamišibaju nisem vedela ničesar, tudi nikoli nisem slišala za kamišibaj, a opis delavnice me je takoj pritegnil. Ostalo je zgodovina; zaljubila sem se v to izrazno umetnost, postala kamišibajkarka in pomislila, da bi kamišibaj morda bil všeč tudi nekaterim otrokom, s katerimi delam v šoli. Ti so se takoj navdušili. Začutili so lepoto in ustvarjalno vrednost kamišibaja. Ko otroci izdelajo kamišibaje, so na vrsti nastopi. Nastopamo za učence in zaposlene na šoli, gostujemo na drugih šolah, pa tudi v vrtce gremo. Maja letos bomo veliki in majhni kamišibajkarji iz celotne Slovenije prispevali k postavitvi Guinnessovega svetovnega rekorda. Poskusili bomo izvesti čim večje število kamišibaj nastopov v enem dnevu. Ali obstaja osrednji dogodek za kamišibajkarje? Da! To je festival kamišibaja, ki se zgodi vsako leto konec avgusta v pravljičnem zavetju Pirana. Prejšnje poletje sem prvič nastopila na festivalu, in sicer s staro japonsko zgodbo Žabici v smetani, ki govori o vztrajnosti. Med številnim občinstvom je bil tudi ataše Japonske v Sloveniji, ki je bil navdušen nad tem, da je prepoznal zgodbo iz svoje dežele, čeprav moje pripovedi v slovenščini ni razumel. To jasno govori o izrazni moči kamišibaja! Danijela, želim ti veliko uspeha pri postavljanju svetovnega rekorda. Barbara Skorjanc

World Scholar’s Cup – doživetje, ki si zasluži več kot samo »wow« Predstavljajte si: budilka vam zvoni ob petih zjutraj, hitro vstanete iz postelje in se oblečete v formalna oblačila. Ne dokončate zajtrka in že drvite na avtobusno postajo pred OŠ Milojke Štrukelj. Kaj pomeni ta odprava?! Koga ali kaj izbranci sedmega, osmega in devetega razreda nestrpno čakajo ob šestih zjutraj? Zakaj se nervozno pritožujejo prijateljem, da jih je strah? In le kako so vsi pravočasni? A ni navada najstnikov, da zamujajo? To je bil dan, ko smo se udeležili mednarodnega tekmovanja World Scholarʼs Cup, ki je potekalo v začetku februarja v Ljubljani. Prvi dan smo tekmovali na mednarodni šoli OŠ Danile Kumar, drugi pa v Cankarjevem domu. Po dobrodošlici smo se lotili dela; prva disciplina je bila skupinska debata, sledilo je sodelovalno pisanje spisa, potem pa »Scholar’s challenge«,

v katerem smo morali odgovoriti na 120 vprašanj v eni uri. Pomerili smo se v disciplini »Scholar’s bowl«; v dvorani Cankarjevega doma smo skupinsko odgovarjali na mnoga vprašanja z različnih področij, in sicer s klikerji, na katerih smo stisnili tipko za pravilen odgovor. Ta dan je tudi vsak izmed udeležencev tekmovanja posvojil alpako! No, ne pravo, plišasto! Tako puhaste so in obstajajo v vseh možnih barvah! Nekateri tekmovalci so prikazali svoje mnoge umetniške talente med »Scholar’s Show«. Na koncu pa zaključna prireditev in razglasitev rezultatov. Učenci OŠ Milojke Štrukelj smo pobrali kar 96 medalj in dva pokala. Dva učenca sta celo prejela »Honor medal«, medaljo časti. Larissa Stepanova

Pustolovska avantura

Promocijsko sporočilo

E: info@socafunpark.si T: 00386 40377477 www.socafunpark.si

Kaj še čakaš! Pridruži se nam na nepozabni dogodivščini med krošnjami dreves ob reki Soči v Solkanu »pri starem jezu«. Obratujemo ob vikendih, med poletnimi počitnicami pa tudi med tednom. Za skupine 8 oseb ali več park odpremo tudi izven urnika. Poleg obiska parka ti lahko pri nas organiziramo nepozabno rojstnodnevno zabavo, fantovščino ali dekliščino, team building za podjetja, kolesarsko avanturo ali se pomeriš v laser tagu- dinamični laserski strelski igri. Več o naši ponudbi in cenah si lahko pogledaš na http://socafunpark.si/sl/adrenalinski-park/ pod rubriko Aktivnosti.

Umetniški Navdih – odslej tudi Literarne strani S pomladjo so revijo Navdih obogatile Literarne strani, na katerih bodo svoj prostor našle zgodbe, ki so morda res le fiktivne, a zato nič manj navdihujoče od resničnih. Z njimi odpiramo možnost mladim piscem in ilustratorjem iz Nove Gorice ter okolice, da se v Reviji dobrih zgodb predstavijo goriški javnosti. Vse preveč je namreč zaprek, ki v potrošniškem svetu založb zastavljajo pot še neznanim mladim avtorjem, ti pa so pogosto prikrajšani celo za nasvet in podporo pri svojem ustvarjanju. Z Navdihom bo svetla moč njihovih mladih besed in črt zasvetila med nami. Literarne strani bosta v letošnjem letu vpeljali mladi Solkanki, prijateljici in sedaj maturantki Gimnazije Nova Gorica Jasna Reščič in Valentina Lazar. Jasna Reščič že od otroštva piše krajšo in daljšo prozo ter izpovedno poezijo. Do sedaj je svoje prispevke objavljala v šolskem glasilu ter sodelovala na nekaterih pesniških natečajih. Piše tudi literarne eseje, uživa ob branju romanov ter se zanima za zgodovino in umetnost. Valentina Lazar se likovno izraža, odkar pomni. Motivi njenih risb in slik obsegajo tako fantazijske podobe kot resničnosti. Svoj stil še razvija. Udeležuje se likovnih tečajev in natečajev, v prostem času pa svojo pozornost posveča še domačim in divjim živalim, med katerimi jo najbolj zanimajo zveri Slovenije. V štirih letošnjih izdajah Navdiha bosta mladi ustvarjalki v besedi in sliki bralcem ponudili štiri kratke Sredozemske zgodbe. Dogajanje je postavljeno na različne obale nam

bližnjega Sredozemlja, v različna (zgodovinska) obdobja, njihovi nosilci pa so pirati, gusarji in drugi morski in obmorski razbojniki, ki že od nekdaj tavajo po morju med Evropo, Afriko in Azijo. V kratkih zgodbah so osvetljene ženske različnih starosti. V Pomladnem Navdihu boste spoznali majhno piratsko deklico ter omiške pirate, ki so v srednjem veku prestrezali pot trgovskim ladjam v današnji Dalmaciji. Barbara Skorjanc

Sredozemske zgodbe

I. Venera Mesec je s srebrnim prahom posipal valove Cetine, na katerih so se v skritem zalivu zibale sagite Omišanov. Njihovim zamolklim trkom je sedeč na koncu lesenega pomola prisluškovala deklica Venera. V letu, preden se je rodila, so omiški pirati dvakrat izropali beneško ladjo istega imena, po kateri je piratska hči dobila ime rimske boginje. A od tedaj galeje Venere niso več videli v vzhodnem Sredozemlju. Venera je sredi zvezdnega neba zagledala svetlo črto, ki se je zarisala, kakor bi se zvezda utrnila proti skalnim hribom, in takoj za tem izginila. Ni še utegnila razmisliti, kaj padajoča zvezda pomeni, ko je na Braču za trenutek zasvetila luč in zopet ugasnila. V obzidanem mestu so se na dogovorjen znak začuli koraki in naznanili može, ki so se spuščali k vodi. V nočni temi se je piratskemu gnezdu skozi nevarno ožino drzno bližala beneška galeja. Skozi braški kanal je plula brez vojaškega spremstva, a plovilo in vse na njem je bilo do zob oboroženo. Toda vse strelivo samotni ladji ni moglo koristiti, saj je plula v podvodno past. Sagite so jo ukleščile s treh strani. Pot naprej ji je ostala še odprta in medtem ko je posadka polnila topove, so galjoti močneje zamahnili, da je benečanka z napetimi jadri zletela čez visoke valove. A kmalu je z dnom udarila ob podvodni piratski zid, da so hreščale deske. Vesla so še naprej udarjala ob valove, medtem ko so poskušali v podpalubju zamašiti nastale razpoke, skozi katere je v galejo udirala voda. Na gladini so jo obkolile sagite, čakajoče na predajo. Vendar Benečani niso vzdignili bele zastave, ko se je izkazalo, da lukenj ni mogoče zamašiti; namesto tega so jih sami le še povečali. Nad pirate pa se je privalil topovski ogenj. Omišani so se čudili. Nekaj sagit je obšlo benečanko in ji odrezalo še edino pot, ki bi jo lahko uporabila, če bi uspela prečkati zid. A na to ni bilo misliti, saj je počasi tonila. Pirati so se posvetovali. Že nekaj dni so vedeli, da se jim po kanalu med celino in otoki bliža galeja. Toda zakaj bi Benečani pluli proti orientu skozi nevarne ožine, če so bili tokovi za plovbo v tej smeri ugodnejši na odprtem morju? Krmar očitno tudi ni poznal podmorske nevarnosti pred Omišem. In sedaj so se potniki na videz radovoljno zapisali smrti v valovih, raje kot ujetništvu in odkupnini. Možje so zmajevali z glavami in se spraševali, ali se v tem ne skriva ukana zvitih prebivalcev Apeninskega polotoka. Tedaj se je posvetovalcem približala še ena sagita.

»Kaj ste videli?« »Približali smo se ji in jo spoznali – Venera je!« Pirati so se spogledali. »Že deset let je nismo videli. Kaj počne spet tu?« »Ni res, da je deset let – komaj devet jih bo, kar smo jo izropali. Takrat se je vračala iz Konstantinopla.« »Jaz sem mislil, da se je potopila.« »Tako so govorili.« Vse je oblil hlad ob teh besedah. »Videli smo jo od blizu. Kot da bi bila včeraj splovljena, taka je. Ampak je Venera in stara mora biti čez petnajst let.« »Le kaj jo je pripeljalo sem?« Vraževerni Omišani so tiho mrmrali ter se previdno ozirali po temni morski gladini proti toneči galeji, ki jo je osvetljevala svetloba strelov s palube. »Zdaj ni kaj storiti,« je nazadnje spregovoril starešina. »Če bi jo hoteli v naskoku zavzeti, bi padlo preveč mož. Veliko smodnika imajo, a zmanjkalo jim ga bo, če ga ne bo prej premočila voda. Ko si namočijo noge, se bodo morali predati.« Potem pa je zamrmral v svojo temno brado: »Nekaj dragocenejšega

od zlatnikov morajo prevažati, če se bodo raje potopili kakor predali.« Pirati so prenočili v sagitah in ko se je za hribi zazorilo in se je nebo obarvalo sivo modro, se je na severu v prelivu zarisal obris ladje, ki se je približevala z veliko hitrostjo. Omišani so kmalu spoznali, da je hitra beneška jadrnica z galjoti. Na njenem premcu se je z odprtim gobcem svetil pozlačen beneški lev. Oplašili so se, obrnili sagite in se prihulili med svoje skale. Bližajočo jadrnico so kmalu opazili tudi Benečani na Veneri. A Omišani so se motili, ko so mislili, da lev hiti na pomoč boginji, saj so srca potnikov vztrepetala ob pogledu na prihajajočo dvojambornico, ki jih je dohitela že ujete na piratskih limanicah. Ko so se sagite oddaljile, je streljanje ponehalo, najeti poveljnik ladje pa je stopil v prvo podpalubje, v katerem sta na svojih ležiščih sedeli dve preprosto oblečeni ženski. Obrnil se je k starejši. »Signora, beneška dvojambornica z levom. Napadalci so se umaknili. Niso mogli biti dogovorjeni.« Ženski sta se spogledali z bledima obrazoma, kapitan pa je nadaljeval. »Ako bi se predali napadalcem? To so omiški pirati. Če bi jih plačali iz svojih bogatih skrinj, signora, bi nas vse branili pred … zasledovalci.« »Pa mislite, da je za to časa dovolj?« »Lev je hitra jadrnica, toda če bi poskusili …« Benečanki sta nekaj trenutkov molčali. Nato je rekla mlajša: »Jaz se ne bom predala piratom. Moja čast … In kadarkoli bi naju prodali, če bi jim ponudili več, kot premoreva midve. In beneški trgovci premorejo.« Starejša je prikimala. »Ne bomo se predali. Pripravite smodnik za razstrelitev ladje.« »Signora, dovolite, da se posadka preda piratom, če se vi ne želite.« Dama ga je ostro pogledala. »Pietro, plačali sva vas, da naju varno prepeljete preko morja,

pa tega niste storili. Zato boste umrli z nama. Za nama ne sme ostati nobena sled. Ali mislite, da ne bi dož verjel, da ste naju ugrabili in umorili vi, če bi našel najini trupli na ladji?« Pietro je molčal. »Prosim, pohitite,« je dodala gospa. Končno je prikimal. »Na povelje.« Pohitel je na krov, vendar ne zato, da bi pripravil smodnik. Okoli sebe je zbral posadko in nekaj trenutkov kasneje so mornarji v vodo že spuščali čolne, sedali vanje in jih z vesli poganjali proti obali, da bi si od Omišanov izprosili zatočišče in se jim pridružili pri morskem razbojništvu. Ko sta dami v podpalubju ostali sami, je starejša zopet spregovorila: »Poskusili sva, da bi zbežali živi in si tako rešili tudi življenje, a nama ni uspelo. Božja volja je, da za svojo neposlušnost umreva, a v svoji milosti nama Gospod dovoli umreti na bojišču najine časti.« Njena mlajša družabnica je bila bleda, a ko ji je dama ponudila čašo vina, v katero je bila kanila nekaj kapljic brezbarvne tekočine, jo je prijela z obema rokama in jo ponesla k ustnicam. Starejša Benečanka je prva mirno izpraznila čašo in jo odložila na mizico. »Bog nama bo sodil, še preden bo ladjo razneslo na drobne kose. Milostljiv nama bo, čeprav sva grešili še s tem zadnjim dejanjem, a razumel bo najino stisko in nama odpustil.« Dami sta pokleknili na ladijski pod in pričeli tiho molitev. Ustnice na bledih obrazih so se premikale, ko se je strup počasi širil po njunih telesih. Mlajša se je kmalu z osivelo poltjo sesedla. Starejša je s pogledom ošinila njeno drgetajoče telo in molila dalje. Njeno enakomerno mrmranje besed ni potihnilo, niti ko je tudi sama omahnila in se pričela krčiti v bolečinah. Venera je bila že preko polovice potopljena, ko se je ladja z levom ustavila pred zidom. Na krov stare galeje so med mornarji stopili tudi možje iz premožnejših trgovskih družin in jo pričeli preiskovati. Paluba je bila opustela in šele v prvem podpalubju, katerega pod je že ovlažila voda, so našli omedleli dami. Lekarnar, ki mu je signora zaupala, jo je prevaral in ji ni prodal smrtonosnega strupa. Ženski so prenesli na jadrnico, ta pa se je okretno obrnila pred piratskim zidom in se pričela urno oddaljevati.

Ko so tistega večera sence zagrnile Cetino, je na pomolu zopet sedela Venera. V tišini so zaškripale deske pomola in mlad fant je obstal ob deklici. »Veš, kaj se je dogajalo sinoči in danes?« Odkimala je. »Priplula je beneška galeja Venera.« Venera se je zdrznila ob zvenu svojega imena in se nehote ozrla v smeri neba, kjer je prejšnji večer videla padajočo zvezdo. »Nasedla je na zidu in potem je streljala na nas, dokler ni priplula jadrnica z levom. Latini so imeli svoje medsebojne račune. Ko je lev odšel, smo pregledali Venero. Na njej ni bilo veliko, nas je pa napadla njena posadka. Nerazumljivo so kričali, ampak mi smo jih vse posekali. Pri sebi so imeli nekaj zlatnikov.« Deklica je še vedno molčala, ni ga pozorno poslušala, saj ji je v glavi odzvanjalo le ime rimske boginje. Fant pa je zopet nerodno spregovoril. »Nismo dobili Venere, ampak jaz bom dobil Venero.« Venera je bila zmedena. Pogledala je piratskega fanta, ki je bil kakih sedem let starejši od nje, in poskušala doumeti pomen njegovih zadnjih besed. Sramežljivo se mu je nasmehnila, potem pa svoj pogled zopet usmerila v valovito gladino Cetine, izginjajočo za skalami in hitečo proti Sredozemskemu morju.

www.revijanavdih.si

Majhno, a učinkovito Nevidni slušni aparat Beltone Beltone nevidni slušni aparat ponuja čudovit zvok v miniaturnem paketu. Ročno izdelan aparat se skrije v ušesni kanal, saj se ujema z natančnimi obrisi anatomije ušesa. Aparat je narejen za maksimalno udobje in vrhunsko doživetje poslušanja, saj deluje kot naravno uho. Vgrajena je najsodobnejša tehnologija, ki analizira vašo okolico, nato pa samodejno prilagodi glasnost in zmanjšuje hrup v ozadju. Več informacij na www.slusniaparati-beltone.si Bonus d.o.o., Erjavčeva ulica 30, Nova Gorica T: 05 393 6775, M: 031 601 581, E: bonus.doo@siol.net PON.-TOR. 13:00-19:00, SR.-PET. 9:00-15:00

Damir Ipavec

Če nenehno iščeš nove izzive, živiš zelo polno življenje Etko Tutta se je z umetnostjo srečal že v otroštvu, saj izhaja iz slikarske družine. Likovno umetnost je študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani, zato je sprva nekaj časa poučeval, kasneje pa se povsem posvetil slikarstvu in za svoja dela, ki se nahajajo tako v različnih muzejih sodobne umetnosti po Evropi kot tudi v privatnih zbirkah, prejel več mednarodnih nagrad. Ukvarja se tudi s skulpturami, z instalacijami, s keramiko, z grafičnim in s prostorskim oblikovanjem ter celo z računalniško umetnostjo. Sam poudarja, da večine njegovih slik ni mogoče gledati premočrtno, saj je na njih ogromno dogajanja, zato gledalcu, podobno kot na računalniškem monitorju, pogled skače sem ter tja. Novogoriški ustvarjalec se udeležuje različnih umetniških dogodkov po vsem svetu, saj je prepričan, da »ko spoznavaš tuje kulture, raste tudi tvoja«. Obenem je organizator mednarodnega srečanja umetnikov MMM ART v Medani ter pobudnik projekta Krog umetnosti, ki prepleta umetnost z vinsko kulturo. Pravo malo vinoteko ima tudi v svojem ateljeju, kjer je med običajnimi ter umetniško poslikanimi steklenicami moč najti tudi njegovo lastno penino. Njegov ustvarjalni prostor, v katerem ga zvesto spremlja kosmati štirinožni prijatelj, je tako namenjen tudi druženju, a menda le redko vmes posežejo debate o umetnosti. »Svoje povem s slikami. Kdor te uspe razumeti, v redu, sicer pa ne vidim smisla, zakaj bi nekoga govorno prepričeval o svojih delih.« Izhajate iz slikarske družine. Kako je ta vplivala na vašo ustvarjalno pot? Veselje do umetnosti je na naju z bratom prenesel oče – tudi sam slikar. Že v otroštvu sva obiskovala italijanska mesta in hodila po galerijah ter muzejih, tako da se nama je umetnost že zgodaj

vpisala v gene. Brat Klavdij se je hitro našel v slikarstvu in takoj postal tudi priznan. Sam pa sem končal pedagoško akademijo, saj sem v mladosti želel biti v družbi, medtem ko je slikanje delo s samim sabo. Učil sem na Osnovni šoli Frana Erjavca, takrat imenovana še IX. Korpus, pri 30 letih pa sem se zaposlil na Hitu in začel delati predvsem v večernih urah, tako da sem imel cele dneve proste. Počasi me je prijelo in sem začel slikati. Najprej nisem imel nikakršnih ambicij, ker pa so h Klavdiju hodili številni kritiki in drugi ljudje iz teh krogov, je na hitro padla odločitev, da tudi meni priredijo razstavo. Tako sem dobil še dodaten navdih, začel še več delati in vedno bolj uživati v tem. Imate sicer kakšen poseben obred, preden začnete slikati? Ko svobodno pristopiš k platnu, nikoli ne veš, kaj boš naredil. Sam nikoli ne štartam z neko idejo, kaj bi rad povedal, ampak poskušam prepustiti telesu, da slika. Največkrat se začne s tem, da umažem platno, saj je belo platno šok. Včasih mi to, da nekaj svobodno nanesem na platno, ponudi že določene odgovore za naprej. Če me ta iztočnica ne pelje nikamor, umažem še malo več. Prej ali slej se mi pojavi neka ideja in potem začnem konstruirati, se igrati s kompozicijo, pa z barvami. Izbiro barv vedno prepuščam roki. V mojih delih prevladuje rdeča, ki je najbolj zahtevna za delo, saj je v tej barvi zelo ozka barvna lestvica. Niste zavezani le slikarskemu platnu, ampak ustvarjate denimo tudi instalacije, skulpture ali izdelke v keramiki. Kaj vas žene k preizkušanju vedno novih medijev? Zame je lepo, da odkrivam vedno nove materiale ali različne formate, saj vsaka nova situacija s seboj potegne novo razmišljanje. Sicer smo v življenju vedno omejeni, pri ustvarjanju pa sam sebi odrejaš svobodo, saj lahko sam sprejemaš odločitve

o vsem, o vsaki piki, ki si jo naslikal, o sporočilu, ki si ga hotel predstaviti z vizualnimi elementi. To je najlepše pri tem delu. Lahko greš malo levo, malo desno. Včasih se tudi vrneš nazaj, lahko pa tudi odletiš. Kam vas običajno odnese? Sam nočem slediti nekim tokovom, ampak večinoma poskušam naslikati tisto, kar pride iz mene. Tega, kar imaš v sebi, ne moreš enostavno prenesti na platno, zato je vedno borba naslikati, kar čutiš, in biti s tem tudi zadovoljen. Ko odhajaš iz ateljeja, se zaradi tega dostikrat počutiš prazen. Da lahko ljudje z dela preberejo, kakšna oseba sem, se mi zdi največja moč, ki jo je pri ustvarjanju mogoče doseči. Ni pa nujno, da je tisto, kar pride iz mene, trenutno modno, v družbi priznano in vsem všeč. Če se podpišem pod sliko, pomeni, da sem tak in tak, kar pa ljudi včasih lahko tudi šokira. Ker se jim razkrijem, so lahko, ko ocenjujejo moje slike, kritični tudi do mene. Delo umetnika je vedno podvrženo ocenjevanju, ki je lahko zelo pristno, enostavno ali zahtevno, vselej pa ima določen vpliv na avtorja. Prav v tem vidim čar poigravanja s samim seboj, pa tudi z gledalcem. Je po vašem mnenju na Goriškem ugodna klima za umetniško ustvarjanje? Kraj je premajhen, da bi se lahko profesionalno ukvarjal z umetnostjo. Nova Gorica nima zgodovine in tradicije, saj je postsocialistično mesto, ponuja pa zelo ugodno pozicijo za ustvarjanje, saj ima zelo visoko kulturo bivanja in kulturni utrip. Ko hodim po svetu, malokdaj naletim na tako bogat kraj, poln vsega. Žal pa vidim pomanjkanje v sistemih, ki bi znali vse te potenciale izkoriščati in postaviti naše ljudi na višje nivoje. Se vam zdi, da je na tem območju dovolj prostorov za razstavljanje? Prostorov je dovolj, ampak je težko vzgojiti ciljno publiko, ki bi spremljala umetnost. Za koga bi gradili nove galerijske prostore, ko pa je že v obstoječih galerijah obisk majhen. Poleg tega lahko razstave včasih celo slabo vplivajo na umetnikov razvoj. Nekoč so bile razstave tržni mehanizem umetnika, saj se je na njih kaj prodalo, danes pa se niti pod razno ne dogaja več kaj takega. Pomembneje mi je dati sliko v vsakdanje življenje, kot pa da visi v neki galeriji ali je pospravljena v kleti kakšnega muzeja. Čeprav so moje slike tudi na zavidanja vrednih pozicijah, tako v muzejih sodobne umetnosti kot v zasebnih zbirkah, sem bolj ponosen, če jih nek vinar obesi v svoji kleti, saj se na ta način vrne primarni

stik s publiko. Postavi me v situacijo, kakršna je bila pred 30 leti, ko je skoraj v vsakem domu visela kakšna slika. V sodelovanju z vinarji snujete prav posebne zgodbe. Na kakšen način se povezujeta umetnost in vino? Doslej smo v sodelovanju z vinarji speljali različne projekte – poslikali smo steklenice iz keramike, sode, pa etikete za vino. Ustvarili smo večje število slik, ki dopolnjujejo njihove vinske zgodbe – ukvarjali smo se s skulpturo, grafiko in še marsikaj drugega je nastalo na naših druženjih. Izkušnje obojih so se lepo prepletale, saj so tudi vinarji neke vrste umetniki, predvsem pa je sodelovanje obogatilo vse nas, saj smo se eden od drugega veliko naučili. S časom smo dobili idejo, da bi pri posameznih vinarjih iz Goriških Brd in Vipavske doline odprli kulturne ambasade različnih držav. Tako trenutno obstaja enajst domačij, na katere prihajajo umetniki iz prav toliko držav, s čimer pa se krepijo tudi diplomatske, poslovne in turistične vezi med državami. Kaj pa je gnalo vas, da ste ustvarili svojo penino? Ker veliko sodelujem s številnimi vinarji in sem se z določenimi tudi spoprijateljil, sem se nekoliko bolj izobrazil tudi na tem področju. Sam skušam biti ves čas kreativen – tudi, ko kuham špagete, če se malo pošalim. Pomislil sem, zakaj pa ne bi imel še svoje penine, pri nastajanju katere sem nato sodeloval od začetka do konca. Na ta način se mi odpirajo novi vzorci razmišljanja in rečem lahko, da preizkušam pozicijo igranja z življenjem. To daje možnost, da lahko večno ostaneš otrok. Če nenehno iščeš nove izzive, živiš zelo polno življenje. Kdo je Etko Tutta, kadar ni slikar? Še vedno slikar. Sicer se v prostem času rad družim s prijatelji, ki jim prav tako kot meni veliko pomenita kvalitetna komunikacija ter izmenjava mnenj, izkušenj. Pogosto organiziramo tudi srečanja in zabave. Primorci to preprosto rabimo. Težko bi se uprl tem užitkom. Vesel sem, da imam možnost ustvarjanja v tako »zračnem« prostoru, kot je Goriška. Ljudje, narava, okolje so mi izjemno blizu, čeprav se z našo odprtostjo lahko kosajo tudi Štajerci in Dolenjci. Rad imam dobro družbo, uživam v vsem dobrem in lepem, a vendar – najraje ustvarjam v svojem ateljeju. Moram pa priznati, da je za ustvarjalno delo potrebno ogromno časa. Imam veliko srečo, da mi žena Sanja ob tem vedno stoji ob strani in me pri mojem delu vedno vzpodbuja. Sandra Krkoč Lasič

Da so Brda kraj, kjer se vijejo posebne vezi med svetovi in ljudmi, dokazujejo tuja veleposlaništva in številni umetniki, ki se bodo aprila ponovno združili v Krogu umetnosti. Briške domačije bodo v tem času še bolj barvite in živahne, umetnost bo stalna spremljevalka. Dela več kot 50 umetnikov bodo na ogled od 21. aprila naprej v Vili Vipolže, pa tudi na briških domačijah in po kleteh. 25

Medtem ko ljudje pogojujemo ljubezen, vas bo pes vedno imel rad Mojca Furlan iz Lokavca v svoji psarni že sedmo leto vzreja škotske ovčarje. Za to pasmo se je odločila, ker so jo prevzele njihova nežnost, inteligenca in osupljivo lepa dlaka, ki jim med tekom plapola v vetru. Kot vzrediteljica si je ime ustvarila tudi v tujini, saj je male psičke oddala že na Finsko, Dansko, v Švico in Italijo. »Tudi v tujini so ljubitelji psov očitno videli, da delam po nekoliko drugačnih metodah kot večina ostalih vzrediteljev. Ko človek dela s srcem, se to prej ali slej opazi,« je prepričana sogovornica. Za zdaj je namreč edina vzrediteljica škotskih ovčarjev v Sloveniji, ki legla vzgaja po programu Puppy Culture, s čimer imajo mali kužki bolj stabilen značaj, boljši imunski sistem in so vzgojeni že pred odhodom v nov dom. Mojca je trenutno zaposlena tudi kot profesorica angleškega jezika, a so njene sanje, da bi delala zgolj s psi – morda bo nekega dne odprla svojo pasjo šolo.

s katero si pri vzreji veliko pomagava, sva v Angliji obiskali vzrediteljico ene najuspešnejših psarn na svetu, medtem ko sva na Finskem potovali od vzreditelja do vzreditelja in bili pri vsakem dobrodošli. Doma pa je potrebno imeti posebno sobo za kotenje, zaprt prostor, iz katerega mladički ne morejo odtavati. V prvih dveh tednih se namreč lahko podhladijo, saj še ne morejo uravnavati telesne temperature, zato morajo biti na toplem pri mamici ali pod posebno lučko. V tem začetnem obdobju mora biti lastnik nenehno z mladički, tudi spati mora z njimi, saj mamica pogosto ne ve, kako se obnašati, lahko jih celo pomendra. Škotske ovčarke so sicer zelo dobre mame, vendar je že toliko časa udomačeni pes na splošno izgubil nagon po preživetju, zato gre pri razplodu lahko marsikaj narobe.

Kako te je pot zanesla k vzreji škotskih ovčarjev?

Psički je med eno in drugo kotitvijo potrebno omogočiti dovolj počitka, in sicer približno eno leto. Pomembno je tudi, da ji najdeš glede na rodovnik kompatibilnega partnerja. Če ima psička kakšne pomanjkljivosti, bodisi vizualne, karakterne ali zdravstvene, poiščem samca, ki bo to nekako popravil. Če le imam možnost, se pri tem obrnem v tujino. Recimo pri predzadnjem leglu sva s prijateljico samca uvozili s Finske. Samčke najdem predvsem preko Facebooka, kjer sem v navezi z okoli 5.000 vzreditelji škotskih ovčarjev z vsega sveta. Do sedaj nisem nikoli večkrat uporabila istega samca, saj se trudim za gensko raznolikost in se zato izogibam parjenju psov v sorodu. Nekaj časa je bilo sicer popularno med seboj pariti sorodnike, saj so bili njihovi mladički zelo lepi, vendar katastrofalnega zdravja.

Ko sem bila stara deset let, smo se z družino preselili, kar je bilo zame precej težko, zato sem si kupila psičko Gajo. Poginila je ravno na dan, ko sem diplomirala, zaradi česar mi je bilo zelo hudo in takoj zatem nisem želela imeti psa, vendar sem ga s časom začela pogrešati. Zato sem si kupila psičko Sky, prav tako škotsko ovčarko, ki je zelo lepa predstavnica svoje pasme, zaradi česar me je vzrediteljica spodbudila, naj se udeleživa kakšne razstave. Ker sva bili uspešni, naju je nekako potegnilo v ta svet, v katerem sem spoznala krog ljudi, ki se ukvarjajo tudi z vzrejo. Kakšni pogoji so bili potrebni, da si se lotila vzreje? Najprej sem potrebovala znanje, ki sem ga pridobila predvsem skozi pogovore z vzreditelji z dolgoletnimi izkušnjami. Nekatere mentorje sem obiskala tudi v tujini. S prijateljico Katarino Petrič,

Na kaj je še potrebno paziti?

Veliko delaš po principu solastništva. Kaj to pomeni?

Ker imam zelo dobre linije, jih želim peljati naprej, za kar je potrebno iz vsakega legla obdržati enega psa, vendar se v tem primeru lahko kaj hitro nabere 20, 30 psov. Tolikšnemu številu psičkov se ne moreš posvetiti in jih imeti v hiši, saj sama ne maram zapiranja psov v pesjake. Rešitev je, da najdem ljudi, ki bi se poskusili v vzreji. Gre za vzorec iz tujine, pri katerem si z lastniki delim skrbništvo in jim pri vzreji pomagam s svojimi izkušnjami. Trenutno je eno takšno leglo v Ljubljani, ki ga obiskujem nekajkrat na teden. Pomoč sem denimo družini nudila tudi med kotitvijo, ko smo bili na telefonski liniji skoraj celo noč. K vzreji kakšnih psov stremiš? Velik pomen dajem značaju in se trudim vzrejati stabilne pse. V času, ko je bil popularen film Lassie, si je vsakdo želel škotskega ovčarja, kar je pripeljalo do znižanja kakovosti te pasme, saj so se mnogi lotili njene vzreje zgolj zaradi zaslužka. Škotski ovčarji so bili zato nekaj časa zelo plašni in celo agresivni, sama pa se trudim dokazati, da so družinski psi z dobrim karakterjem. Kakšni prijemi so potrebni za vzgojo takšnih psov? Legla vzgajam po programu Puppy Culture. Kužke že od petega tedna učim »sedi«, »prostor«, navajam jih na druge ljudi in živali, na vožnjo z avtom, povodec, čistočo in podobno, zato novi lastniki v roke dobijo že zelo prilagojenega kužka. Namesto pohvale uporabljam kliker, saj se pes na ta način hitreje uči. Že tako majhni kužki kot gobe vse posrkajo vase in jim to znanje ostane za zmeraj. V omenjeni program spada tudi zgodnja nevrološka stimulacija, ki je prevzeta od vojske. Gre za delo s posebnimi dotiki v prvih 14 dneh, kar pomaga, da imajo psi boljši imunski sistem in se lažje odzovejo na stres tudi v odraslem obdobju. Zadala sem si vrhunsko vzrejo psov, kar pa pomeni tudi več vloženega truda in stroškov.

legla sem obdržala psičko Lio, ki je imela nekaj zdravstvenih težav, zato ni za vzrejo, ampak je naša ljubljenka. Iz zadnjega Skyjinega legla pa sem obdržala še Lani, za katero smo ob rojstvu mislili, da ne bo preživela, a se je na vso moč borila. Ko je bila stara tri dni, ji je odpadla še konica repka, zato sem odlašala s prodajo. V tem času mi je tako zlezla pod kožo, da je nisem mogla oddati. Kljub vsemu je zelo uspešna na razstavah, saj je že pri dveh letih šampionka Slovenije in Hrvaške. Imaš kakšen nasvet za lastnike škotskih ovčarjev? Svetovala bi, naj psa hranijo s surovim mesom, saj je tako bolj zdrav, ima manj alergij, bolj zdrave zobe brez oblog, boljšo prebavo, lepšo dlako in je tudi bolj živahen. Sicer pa je zelo pomembno, da že majhne kužke socializirajo, saj so škotski ovčarji glede tega še malce bolj občutljivi. Čim večkrat jih s seboj peljite v mesto na kavo, da se privadijo različnih situacij. Še bolje pa je, če jih že nekje pri osmih ali devetih tednih vpišete v pasjo šolo. Kar se bo kužku zgodilo do četrtega meseca, bo sprejel za svoje, kasneje pa se težje privaja na nove stvari. Škotski ovčarji so zelo prilagodljivi, saj so zunaj zelo živahni in se z njimi lahko igramo z žogo, s frizbijem ali treniramo tek čez ovire, medtem ko se doma povsem umirijo. Vselej pa velja, da so zelo navezani na lastnika. Medtem ko ljudje pogojujemo ljubezen, vas bo pes vedno imel rad in vas nikoli ne bo zapustil. Sandra Krkoč Lasič

Na kaj morajo ljudje biti pozorni, ko kupujejo psa? Nakup psa je vložek v prijetnega življenjskega spremljevalca za vrsto let. Kupcem zato vedno svetujem, naj odštejejo nekoliko več denarja in kupijo psa z rodovnikom, saj je to certifikat, ki pove, kakšno je zdravje psa in kdo so njegovi starši. Psi brez rodovnika so sicer tudi lahko krasni, pogosto pa so agresivni, plašni, imajo zdravstvene težave in v odrasli dobi vizualno morda sploh niso podobni škotskim ovčarjem. Dobro naj se pozanimajo tudi, kako vzreditelji ravnajo z mladički. Če bi ljudje pse kupovali zgolj pri odgovornih rejcih, sploh ne bi potrebovali zavetišč. Na Finskem recimo ne poznajo niti mešancev niti zavetišč, saj pri njih vsi kupujejo rodovniške pse. Kdor si ga ne more privoščiti, se dogovori za solastništvo. Menda se tudi ti dobro pozanimaš, komu oddaš psa … Res imam zelo visoke kriterije (smeh). Vsak dan mi piše ogromno ljudi, tudi iz tujine, vendar sem zelo izbirčna. Moj prvi pogoj je, da psiček živi v hiši z ljudmi in ga obravnavajo kot družinskega člana. Koliko psičkov imaš trenutno sama doma? Sama imam tri pse. Z menoj je še vedno omenjena Sky, ki je sedaj stara devet let, a še zmeraj zelo aktivna. Iz njenega prvega

»Stopala nosijo celega človeka, a so še vedno najbolj zapostavljen del telesa.« V centru za nego stopal PEDIVITAL, Mojca Gregorič opravlja storitve specialne pedikure po zgledu priznanih podologov iz tujine. Pravi, da stopalom kot najbolj obremenjenemu delu telesa ne posvečamo dovolj pozornosti, kar še posebej pri diabetikih lahko privede do resnejših zapletov. Konec lanskega poletja ste odprli prvi center za nego stopal na Goriškem. Kaj vas je privedlo do odločitve in zakaj ravno nega stopal? Že med študijem v Ljubljani sem opravila prekvalifikacijo za kozmetično tehnico in nadaljevala z izobraževanjem po programu NPK pediker. Takrat sem se prvič srečala s pedikuro in težavami s stopali. Po vrnitvi v Novo Gorico sem opazila priložnost v nudenju specialnih storitev izključno za nego stopal, ker pa me tudi sicer področje zelo zanima in delo veseli, odločitev o odprtju lastnega centra ni bila težka. Opažam, da je ozaveščenost o pomenu redne nege stopal precej slaba, kar se trudim izboljšati z opravljanjem 15 minutnih brezplačnih pregledov in svetovanjem o potrebni sanaciji ter nadaljni negi. Premalo se zavedamo, da stopala nosijo celega človeka, pa tudi sicer – če nas boli zob bomo obiskali zobozdravnika, pri stopalih bomo pa že »stisnili«, a žal se šele, ko se pojavijo hujše bolečine zavedamo, kako je pomembna redna in preventivna nega stopal. Kako se primerjate z drugimi kozmetičnimi saloni in kakšna je vaša razlika? Veliko prednost imam v tem, da opravljam izključno storitve pedikure. Morda je zaradi tega strank nekoliko manj, a hkrati mi to dopušča, da se poglobim v vsako težavo. Težko si predstavljam nuditi vse kozmetične storitve in hkrati biti pri vseh strokoven in natančen, saj že samo spremljanje trendov in redno izobraževanje pri strokovnjakih iz tujine zahtevata ogromno časa.

Promocijsko sporočilo

Tudi sam interier je zasnovan v minimalističnem stilu, zgolj z najnujnejšo opremo in kratko izložbo. Za idejno zasnovo in realizacijo sta poskrbela Sebastjan Winkler in Katarina Iskra, ki sta iz majhnega prostora naredila zelo funkcionalen center. Kako pa sledite trendom na tem področju, kje se izobražujete? Center podologije je zagotovo Nemčija. Nazadnje sem opravljala seminar z delavnico pri priznanem nemškem podologu Andreasu Greppmayru, trenutno zaključujem

izobraževanje o negi diabetičnega stopala pri diabetologinji dr. Vilmi Urbančič Rovan, kar je hkrati tudi nadgraditev tečajev nohtne protetike in nohtnih sponk 3TO za vraščene in deformirane nohte pri Slavici Bizjan. Redno spremljanje tehnoloških in storitvenih novosti s področja podologije mi predstavlja del vsakdana, večinoma prek nemških strokovnih revij in knjig priznanih profesorjev. Kakšne so najpogostejše težave zaradi katerih ljudje poiščejo pomoč pri vas? Najpogosteje so to težave z vraščenimi nohti, ki se začnejo pojavljati že pri otrocih. Starejši pa večinoma iščejo pomoč zaradi težav z deformiranimi nohti, glivičnimi okužbami nohtov, kurjimi očesi in razpokami na stopalih. Veliko pa je tudi strank z diabetesom, ki potrebujejo redno in strokovno nego stopal. Kako pa poteka storitev v vašem centru? Primarno opravljam storitve specialne pedikure, se pa posvečam tudi osnovni, kozmetični pedikuri. Prvi obisk običajno traja uro in pol ker se s stranko najprej pogovorim o spošnem zdravstvenem stanju, zatem pregledam stopala in vse težave zabeležim v osebni karton, pri čemer lahko določene tudi fotografiram in tako spremljam potek zdravljenja v bodoče. Po opravljeni storitvi se dogovorimo o morebitnih nadaljnih obiskih, saj je sanacija težav običajno daljši postopek, ki se ga ne da rešiti z enkratnim obiskom. Kako se lahko stranke naročijo v vašem centru? Naročanje poteka telefonsko na številki 041 224 056 ali osebno v centru Pedivital na Delpinovi 7a, v pritličju poslovnega centra Hit.

G REJE ME TOPLOTNA ČRPALKA

080 19 59

www.vitanest.si

Uvoz in distribucija klimatskih naprav, toplotnih črpalk in sistemov za prezračevanje z rekuperacijo toplote VITANEST d.o.o., NOVA GORICA | tel.: 05/338 49 99 | e-pošta: vitanest@vitanest.si

Branko Belingar

Voziti tam, kjer nekateri komaj hodijo, ali kako je Branko Belingar bencin zamenjal za mišice Z neštetimi stereotipi, s katerimi predalčkamo ljudi, bi lahko lete delili tudi na tiste, ki živijo v ustaljenih manirah in se vnaprej izognejo stvarem, ki bi jih lahko privedle v težave, ter na tiste, ki so jim za to isto mirnost v srcu potrebni izziv, avantura in »okus meja«. Verjetno se strinjate, da imajo slednji s svojim življenjem kar nekaj dela, in verjetno bo tudi držalo, da jim je dolgčas nekaj tujega. Med slednje sodi tudi Solkanec Branko Belingar – človek, ki ima dolge delavnike, a ob tem vsak dan sede še na kolo. Verjemite, ni ga bilo prav lahko posesti k mizi. O splošno poznanem rekreativnem kolesarjenju nima kaj dosti povedati, srce pa mu zaigra, ko beseda steče o enduro kolesarjenju – novi, hitro rastoči veji tega športa, katerega pionir je tod okoli prav Branko Belingar. Branko, nam lahko za začetek na kratko pojasniš, kaj pravzaprav je enduro kolesarjenje in kako se razlikuje od klasičnega gorskega kolesarstva? Enduro je ena od vej gorskega kolesarjenja, torej tistega, ko se s kolesom podamo v naravo na bolj neurejen teren. Enduro pa znotraj tega dobiva prav posebno mesto, saj je nekakšna mešanica adrenalinskega downhila in t. i. croscountrya, ki se praviloma odvija po bolj urejenih kolovozih. Pri enduru se z lastnim poganjanjem povzpnemo na nek vrh po bolj ali manj zahtevnih stezah in se nato spustimo nazaj v dolino. Pri tem nas ne sme ovirati, če je na določenih mestih treba ob kolesu pešačiti ali ga celo naložiti na ramena. Prav zaradi tega se je ponekod oprijelo tudi ime hike&bike – planinarjenje in kolesarjenje. Mogoče bi ga lahko primerjali s turnim smučanjem, saj ga tudi Planinska zveza Slovenije imenuje turno kolesarjenje. Morda koga še vedno bega – turno ali enduro kolesarjenje?

Pravzaprav sta si zelo blizu, saj gre za uporabo enakega tipa polnovzmetenih koles, poleg tega se oba izvajata v enakem okolju. Drži pa, da je enduro kolesarjenje zašlo v tekmovalne vode, saj se od leta 2011 tudi v Sloveniji prirejajo dirke, medtem ko je turno kolesarjenje ostalo »rezervirano« za gorska pohajkovanja. Gre za nevaren šport, ki se ga lotevajo le tisti najbolj pogumni? Vsak šport, zlasti tak, ki je na meji adrenalinskega, s seboj prinaša določeno tveganje, ki je na nek način posebna draž ali začimba, če hočete. Je pa res, da je tveganje mogoče zmanjšati s spoštovanjem terena in z zavedanjem svojih zmogljivosti. Največ pa z uporabo ustrezne zaščitne opreme, brez katere tudi sam ne grem na kolo. Kaj te žene v te adrenalinske podvige, imaš morda kakšnega vzornika? Že v mlajših letih sem se dokaj uspešno preizkušal v različnih hitrostnih športih in to obdobje tudi okronal z naslovom državnega prvaka v gorsko-hitrostih dirkah. Kasneje so me prevzele gore in nekako samoumevno je bilo, da sem bencin zamenjal za mišice. In če temu dodamo še kolo, dobimo turno ali enduro kolesarjenje (smeh). Glede vzornika pa … Ne, gotovo ne. Gre za eno mlajših disciplin, zato smo vsi, ki smo se je pri nas lotili kakšnih deset let nazaj, pravzaprav orali ledino. Najprej smo iz okoliških vrhov prihajali po kolovozih, ki pa so z napredkom v tehniki vožnje kmalu postali nezanimivi. To je botrovalo temu, da smo se selili na zahtevnejše steze in začeli voziti povsod tam, kjer nekateri komaj hodijo.

Za spuščanje s hriba se uporablja iste poti, kot jih uporabljajo pohodniki. To prinese tudi kakšne zaplete, kajne? Res je. O tem se je že veliko govorilo in pisalo, a zaenkrat očitno še nismo prav blizu dokončni rešitvi. Planinske steze v gorah so za svoje vzeli planinci in temu se seveda ne gre čuditi. Tudi zakonodaja nas je v nekaterih nepremišljenih dikcijah kar izenačila z vozniki kros motorjev ali celo džipov, kar je seveda nedopustno. Ostale, t. i. alpske države so hitro spoznale, da gre za hitro rastočo vejo športa in s tem rast turizma, zato niso stale križem rok. Prilagodile so zakonodajo in z razlogom dale turnim kolesarjem svoje pravo mesto, pri nas pa to nikakor ne steče. Dejstvo je, da kolesarji prihajamo v gore, tudi če je nekaterim to še tako tuje. Menim, da bi z dobrimi medsebojnimi odnosi in s posluhom hitro rešili težave, saj je za vse dovolj prostora. Veseli pa me, da je vedno manj pohodnikov, ki godrnjajo za nami.

novim avanturam naproti. Že veliko tega je bilo, a ni še čas za spomine, še vedno so v prvi vrsti načrti. Eden izmed tovrstnih podvigov je bil leta 2014, ta je bil tudi medijsko bolj odmeven. Bili smo med prvimi, ki smo se s kolesi povzpeli na 4.167 metrov visok Toubkal v Maroku. Omenil si tekmovanja. Te je kdaj potegnilo, da bi se pomeril s tekmeci? To pa gotovo. Že nekajkrat sem se postavil na startno rampo in odpeljal nekaj dirk. Sicer bolj iz radovednosti, a sem bil kljub temu zelo zadovoljen z uvrstitvami. Ni treba posebej poudarjati, da se na takšnih tekmah kar tre vrhunsko natreniranih mladcev, ki so svoje kariere začeli v downhillu. Njim in nenazadnje tudi sinu, ki sem ga očitno uspel navdušiti za ta šport, bom prepustil tekmovališča, sam pa se bom raje še pogosteje odpravil v gore.

Pred časom pa je nastala tudi skupina ljubiteljev tega adrenalinskega športa.

Branko Belingar Kot sem omenil, žal še nismo v tistih časih, ko si bomo samoumevno delili steze po okoliških vrhovih. Prav zato nam ni preostalo drugega, kot da se zaenkrat nekoliko umaknemo »na svoje«. Pet let nazaj smo se začeli zbirati okoli neformalne skupine TC Skalnica, ki zdaj šteje kakšnih 15 članov, od najstnikov do tistih, ki so že prešli 50 let. Vsak je dobrodošel. Jedro te skupine se je predlani udeležilo »trail bilding vikenda«, ki ga je na Robidišču organiziral konzorcij Odprimopoti.si – gre za združenje vseh skupin, ki se pri nas zavzemamo za ustrezno ureditev kolesarjenja v naravnem okolju.

Lahko za konec najinega pogovora zaupaš bralcem revije Navdih, kaj je tisto, kar definira enduro kolesarja in zakaj se pridružiti skupini adrenalinskih zanesenjakov?

Pri nas smo se najprej lotili čiščenja mulatjer na Skalnici in Sabotinu, kar je kmalu preraslo v izgradnjo par odsekov poti, ki sodijo v sam vrh odličnosti tovrstnih stez v tem delu naše domovine in širše čez mejo. S čiščenjem mulatjere na Sabotinu smo lansko pomlad udeleženci mednarodne akcije Skrbi za svoje poti (Take Care of Your Trails) presenetljivo in z naskokom zmagali. Prav zaradi številnih delovnih ur, ki smo jih opravili na terenu, nas sedaj, zlasti ob vikendih, obiskuje vse večje število tovrstnih kolesarjev iz Italije in ostalih delov Slovenje, saj naše podnebje omogoča kolesarjenje tudi pozimi.

Igor Kleč

S tvojim kolesom pa si večkrat pogledal tudi čez mejo. Brez tega seveda ne gre. Čepenje v domačem zapečku ne prinaša idej in napredka. Že vrsto let se vsaj enkrat letno s kolesom in z dobro družbo vkrcam na letalo in odpotujem

Šport štejemo med vseživljenjske aktivnosti in turno ali enduro kolesarjenje je gotovo ena izmed njih. To je dejavnost, ki krepi telo, družabnost in povezuje z naravo. Turnim kolesarjem ne vlada štoparica, ampak ta šport združuje vedre, v prihodnost zazrte ljudi s polno mero timskega duha. Zato se ni treba vprašati, zakaj ja, ampak raje, zakaj pa ne.

Gregorič transporti Tomaž Gregorič s.p. Ajševica 15, 5000 Nova Gorica T: 040 426 556 31

Pomlad v odnosih

Kevin Lozar

Narava se bo kmalu prebudila v pomladnem zelenju. Tudi v naše odnose naj pride sveže vzdušje. Pogled lahko zamenjamo tako, da spremenimo zorni kot gledanja. Namesto občutkov odpora in zavračanja ob neki neprijetni situaciji lahko pogledam nanjo z drugega vidika. Iščem, kaj me vse to želi naučiti, česa še ne vidim in kaj lahko presežem. Če me strah pred zdravstvenimi postopki spravlja v izogibanje obiska zobozdravnika, lahko pogledam, kakšne koristi mi bo prineslo preprečevanje zobobola. Namesto, da si mamino pritoževanje in kritiko razlagam, kot da nisem sposobna ali da nič ne naredim prav, si lahko kot odrasla oseba rečem, da vse to govori o njej in njenem nezadovoljstvu, ki z mano nima nič skupnega. Še vedno pa v meni ostajata bolečina in žalost neslišanosti, če mama ne zmore obvladati svoje jeze in razumeti, da sem se potrudila, naredila po svojih najboljših močeh in da ni nujno, da je delo opravljeno samo na njen način. Oče lahko začne v sinovem uporništvu opazovati še kaj več kot le razburjenega in sitnega otroka in skuša med vrsticami razbrati, kaj mu sin z nasprotovanjem sporoča – da je jezen, da ga pogreša, da ga ne razume in da ga ne upošteva v njegovem doživljanju.

drugega, ne razmejimo in ne preverimo pa tega, kar je naš odziv, in tega, kar je druga oseba med vrsticami res želela sporočiti. S tem, kar govorimo ali kakor se obnašamo, ter zlasti z načinom, na katerega to počnemo, namreč sporočamo o svojem doživljanju dogodka in o svojem čustvenem odzivu nanj. Namesto, da bi zmogli sprejeti odgovorno držo in povedati, kaj doživljamo (npr. da smo razočarani, jezni in se ne strinjamo s tem, kar je oseba povedala ali naredila, ter opišemo svoje predloge in pričakovanja), pogosto to odigravamo z vedenjem. Dogodek si interpretiramo kot napad nase in potrebo, da se branimo. Tako se zapletamo v konflikte. Vse izrečene besede pogosto jemljemo dobesedno in jih otroško vzamemo nase (kot da govorijo o nas), ne razumemo pa še, da je druga oseba s tem želela le nekaj sporočiti o svojem čustvenem odzivu, npr. jezi, nezadovoljstvu, čeprav tega še ni zmogla izraziti bolj konstruktivno. Vsi potrebujemo iskreno zanimanje in pristne povratne informacije o doživljanju. Odgovorni smo za svoje odzive na čustva. Svoje vedenje in besede zmoremo začeti zavestno izbirati in se učiti novega. Pomiri nas to, da sami sebi in drug drugemu verjamemo, da si dovolimo čutiti, kar čutimo, doživljati, kar doživljamo, in se skušamo v tem razumeti in zaznati, četudi drugi lahko stvari doživlja drugače. Pogosto sta jeza in zamera tisti, ki nam preprečujeta stvari videti še v drugi luči. V partnerskem odnosu lahko skušam možu povedati o moji čustveni stiski, da me boli ter sem prizadeta in jezna ob njegovem gledanju televizije, medtem ko mu nekaj pripovedujem. Partner od mene pričakuje razumevanje njegove potrebe po začasnem umiku ob predelavi boleče vodjeve zavrnitve, čeprav bi si kot ženska želela vse vedeti takoj in zdaj. V starševsko-otroškem odnosu si otrok silno želi biti sprejet, razumljen in slišan, čeprav je to zavito v izsiljevanje, uporništvo ali užaljenost, ko mu več ne podaljšamo časa za računalnik. Naj z novimi pogledi pomladno ozelenijo naši medsebojni odnosi. Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

Opažam, da se pogosto napačno razumemo, saj si vsak iz »svojega domačega sveta« interpretiramo izjave in vedenje

polikarbonati polikarbonati notranja notranjavrata vrata kovinska vrata kovinskaininpožarna požarna vrata pločevinaste pločevinastekritine kritine materiali inin kovinarje materializazaoknarje oknarje kovinarje komarniki komarniki

www.pantal.si www.pantal.si 32 Žnidarčičeva 31, 5290 Šempeter pri Gorici – v bližini tehničnih pregledov Žnidarčičeva 31, 5290 Šempeter pri Gorici – v bližini tehničnih pregledov

Z lenarjenjem ni nič narobe, nič! Mehka odeja, udoben kavč, dobra knjiga (mimogrede, ste že prebrali Pogodbo Mojce Širok?), nekaj piškotov in dišeč čaj … popolno popoldne ali popoln večer. Sama si to kar pogosto privoščim, a ob toplih dneh me hitro nekaj pošlje ven; mogoče sončni žarek, ki me požgečka po uhlju, mogoče glasno ptičje petje, sunek vetriča, ki zaniha glasbilo na balkonu, ali pa vzkliki otrok, ki se podijo po vasi, pa spomin na jutranji razgled do oddaljenih zasneženih gora … in tako se spomnim, koliko bolje se počutim v naravi, pod milim nebom. Telesu in umu dobro denejo ležanje v travi, poslušanje ptic in opazovanje oblakov ali drevesnih krošenj. In krajev, kjer se da to početi, je v naši deželici ogromno.

švigale od ene lepote k drugi. Lepota gora bo pregnala vse stresne misli na obveznosti in hitenje vsakdana. Po povratku v dolino si boste zagotovo zapeli: »Kako lep je ta svet, sem kmalu vrnem se spet!« Mojca Lipicer

Večina od nas že ima svoj najljubši kotiček za sprostitev, a življenje nam bogatijo vznemirljiva zvedava raziskovanja, ko se čudimo domišljiji matere narave in skrivnostnosti neživega sveta. Ko imamo ob koncih tedna več prostega časa, se lahko odpeljemo kam dlje, nekam, kjer še nismo bili; na primer na Jezersko, kjer pomladni sončni žarki pridno topijo sneg, zelenijo prostrane travnike in napenjajo listne popke na rastlinah. Če nam ni do napornih podvigov, lahko samo posedimo ob Planšarskem jezeru (v obliki srca!) in opazujemo odsev gora v njem, se odpravimo na krajši sprehod po zgledno označenih poteh, mimogrede pa se še založimo z domačimi dobrotami na prijaznih kmetijah. Kdor bi pa rad doživel dih jemajoče razglede, se bo odpravil na enega od okoliških vrhov – Virnikov Grintovec ali Pristovški Storžič ne bosta pretežek zalogaj za povprečne pohodnike. Nanju vodijo ravno prav dolge (približno dve uri), ne prenaporne poti mimo prostranih travnikov in skozi mogočne gozdove, na vrhu pa smo nagrajeni s pogledom daleč po Koroški, na strme stene Kamniških Alp, kmetije v dolini, pa tudi Julijske Alpe. Ko se boste prijetno utrujeni krepčali z malico iz nahrbtnika (ker zgoraj ni nobene koče), ne boste niti opazili, kako hitro čas mineva, saj bodo oči nenehno

Mojca Lipicer je pohodnica in tekačica, nenehno v iskanju novih pustolovščin, svoja popotniška doživetja pa beleži na https://mojchka.wordpress.com/. Spremljate jo lahko tudi na Instagramu: instagr.am/mojchka.

SEMOLIČ Borut Mrevlje s. p. Gradnikove brigade 53 Nova Gorica 05/ 30 28 828

Vsem strankam želimo vesele Velikonočne praznike. 34

Arhiv Hit/Jadigi3

Somelje, nepogrešljiva figura vinskega sveta »Vino je edinstvena in plemenita pijača.« Tako pogovor pričenja somelje 3. stopnje Dragan Trivić, ki je svetu gostinstva predan že vrsto let. Vedno znova se ga razveselijo gostje Perlinih restavracij, navdušujejo pa ga različni festivali in dogodki, povezani z vini. Nazadnje je na festivalu Park Wine Stars obiskovalcem predstavil zanimiv svet vinskih arom. Do vina imate poseben odnos, kar dokazujete z vsakodnevnim delom z gosti, ki jim predstavljate zanimiv svet slovenskih in tujih vin. Morda čisto na kratko, kakšna sta danes vloga in delo someljeja?

Kaj je bilo tako posebnega na tej delavnici, s čim ste prepričali obiskovalce?

Somelje je tisti, ki mora poskrbeti za to, da vino najde pravo pot od pridelovalca do kozarca gosta. To pa je v praksi, v kombinaciji z drugimi obveznostmi natakarja, zelo zahtevno delo. Vina je potrebno spoznati, sodelovati pri izbiri in nabavi, oblikovati in skrbeti za aktualno stanje vinskega lista, zagotoviti pravilno skladiščenje, vino pripraviti za postrežbo, pomagati gostu pri izbiri z nasveti, najti primerne rešitve pri spajanju s hrano, diskretno krmariti med željami gostov in cenovnimi okviri ter izpeljati postrežbo na profesionalnem nivoju. To si vino in gost zaslužita. Zanimanje za vina je vse večje, vedno več ljudi se odloča za someljejske tečaje, se o vinih izobražuje, jih odkriva, potuje … tudi na račun številnih dogodkov, povezanih z vini in s kulinariko. Kakšno je vaše mnenje o festivalih in vinskih prireditvah?

Pomemben del festivalskih programov je tudi kulinarika. Veliko je govora o vrhunski slovenski kulinariki, o dosežkih slovenskih kuharjev, pa vendar se marsikomu ta svet zdi nedosegljiv. Je temu res tako?

Festivali in enogastronomski dogodki, ki se vrstijo tudi v Hitovih restavracijah, so zanimiva priložnost, da se ljudje neobremenjeno približajo, spoznajo in uživajo v svetu vin. Nikakor pa ne smejo biti taki dogodki sami sebi namen. Gosti si želijo novih izkušenj, zato se je vredno potruditi in jim ob takih priložnostih predati kar čim več znanja. Tudi zato sta se Park Wine Stars in njegova poletna različica na Goriškem že zelo dobro uveljavila. Vesel sem, da smo skupaj s sodelavci obiskovalce letos vnovič presenetili, tokrat z delavnico arom v vinih.

To delo moraš imeti rad. Ne sme ti biti škoda časa za izpopolnjevanje, spoznavanje, tudi predajo znanja mlajšim, novim sodelavcem. In tu je prednost dela v tako raznolikem kolektivu, kot je v Hitu. Za dobro izkušnjo gosta – ki ga pripelje nazaj – smo odgovorni vsi, oba svetova, tisti v kuhinji in strežbi.

Izziv je bil namenjen in primeren za vse obiskovalce, brez razlik. Skupaj s sodelavci smo uspeli zbrati in razstaviti več kot sto vzorcev naravnih arom v vinih. Razstava je bila res zanimiva. Ponudili smo pet tipičnih vin, od mladih belih do zorjenih rdečih in sladkih vin, ter izzvali goste, da v predstavljenih vzorcih sami poiščejo prepoznavne arome. Malo smo jih spodbudili, jih usmerili, zanimivi pa so bili njihovi odzivi. Ob nekakšnem treningu lastnih čutov so bili zelo presenečeni in veseli novih spoznanj.

Velja se pozanimati o recimo degustacijskih menijih, kjer se v restavracijah potrudijo, da za vnaprej znano ceno predstavijo zanimiv izbor jedi. Zato vrhunsko res ni tako nedosegljivo. Dokaz za to sta tudi Perlina restavracija Calypso in restavracija Tiffany v Parku, kjer bodo v aprilu priredili že 50. enogastronomski večer. Svet vin in kulinarike gresta torej z roko v roki, delo v kuhinji in strežbi pa velja za zelo zahtevno in stresno. Je prav zato pri teh poklicih toliko bolj pomembno, da si jim iskreno predan?

L. P. J.

Tomaž Povodnik

Kadar mečem puško v koruzo, jo vržem tako, da grem lahko hitro ponjo Miran Rudan je že kot najstnik dosegel številne glasbene uspehe, saj je dolgolasi pevec z zasedbo Rendez Vous pri rosnih osemnajstih gostoval po celotni Jugoslaviji in sodeloval z nekaterimi velikimi imeni glasbene scene bivše Juge. Predvsem starejše in srednje generacije se ga zagotovo spominjajo, kako s hripavim glasom prepeva Debelo dekl’co, Zeleno dolino ali Shopping in Graz. Konec osemdesetih je močno zaznamoval tudi delovanje skupine Pop Design, h kateri se je ponovno vrnil pred desetletjem, vmes pa je nanizal več izjemno uspešnih solističnih albumov, med katerimi velja izpostaviti izdelek V srce in njegovo gonilno skladbo Laure ni več. Pevec, ki je na slovenski glasbeni sceni preko 30 let, izhaja iz Krškega, a je živel že skorajda na vseh koncih Slovenije. Pravi, da je »tak človek, ki ne zdrži na enem mestu«. Kljub temu ga je tudi novogoriška publika že dolgo nazaj vzela za svojega, tako da na tem koncu vedno hitro razproda koncerte. Glasbenik niste postali po naključju, saj izhajate iz glasbene družine, kajne? Res je. Moj zdaj že pokojni stric Albin Rudan je bil izšolan glasbenik, ki je nastopal kot klarinetist pri Avsenikih. Tudi stari oče je bil neverjeten talent, čeprav se ni nikoli šolal. Zgleda, da sem tudi sam podedoval nekaj teh lastnosti, vključno z barvo glasu. Smo res ena taka glasbena družina, žal pa nismo nikoli nastopili skupaj. Rad bi tudi, da kateri od mojih treh sinov zabrede v glasbene vode, saj je to zelo lep posel, čeprav potrebuješ dosti živcev in volje, pa seveda moraš biti talent. Začeli ste v zasedbi Moulin Rouge, v katero ste prišli preko avdicije. Kako se je spominjate? Bilo me je grozno strah. Takrat je bila avdicija uradno objavljena v reviji Stop in prijavljenih nas je bilo med 200 in 300. Vsak je imel 5 minut, da se je pokazal. Zgleda, da sem bil tisti pravi, če so med vsemi izbrali mene. Takrat so sicer vsi dobri solisti in skupine prihajali iz glavnega mesta, sam pa sem prišel iz Krškega. Ko se je razvedelo, da so k Moulin Rouge pripeljali nekoga zelo talentiranega, so se kmalu začeli zame zanimati Rendez Vous, ki

so takrat ravno menjali pevca Božidarja Wolfanda – Wolfa. Pri osemnajstih sem tako doživel že marsikaj, saj smo v tistem letu koncertirali in hodili na festivale po celi Jugoslaviji, zato se ne spomnim, da bi sploh imeli kakšen prost dan. Kako ste kot osemnajstletnik doživljali vse skupaj? Težko. Takrat so vsi govorili o tem, da je Rendez Vous pripeljal enega mladega, lepega, dolgolasega pevca. Včasih kdo reče, da ob takšnih uspehih ne postane bolj važen in vzvišen. Meni se je vse to dogajalo. Dobesedno mi je pokalo srce. Takrat sem bil mulec in doživljal vse na drugačen način kot danes. Še vedno se spomnim občutka, ko sem prišel v studio Tivoli, ki je bil takrat eden najboljših in najdražjih v Jugoslaviji. V njem so snemale velike jugoslovanske zvezde. Bil sem hkrati navdušen in prestrašen. Ker moja duša pelje bolj v žleht rokersko glasbo, si nisem predstavljal, da bom postal komercialni pevec, zato mi je bilo zelo težko, ko sem kot svoj prvi komad snemal Debelo dekl’co. Ko se danes poslušam, si rečem: »Ajoj, Rudan, kaj si delal. Grozno petje.« Na začetku sem bil še nekako v strahu, nato pa sem iz leta v leto napredoval. Zakaj ste se kljub velikim uspehom po nekaj letih odločili zapustiti Rendez Vous? Ker sem nerad na enem in istem mestu. Dobil sem dobro ponudbo od skupine Pop Design, ki takrat sicer še ni imela nobenega znanega komada. Skupaj smo ustvarili album Slava vojvodine Kranjske, ki je bil prodan v neverjetni nakladi in postal številka ena. Na njem sta bili uspešnici Na božično noč in Nekoč bom zbral pogum. Prepir s takratnim šefom skupine Tonetom Košmrljem pa je bil razlog, da sem se kmalu razšel tudi s Pop Design in odločil za solo kariero. Ena od prelomnih točk v vaši solo karieri je bil nastop v vlogi back vokalista ob zmagi Tota Cutugna na Evroviziji leta 1990 v Zagrebu. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Tadej Hrušovar je takrat nekako prišel v kontakt s Totom Cutugnem. Ob tem, da je pripeljal svoj Pepel in kri, je poleg videl

še mene s hripavim glasom. Toto Cutugno je menda takoj rekel, da me hoče imeti zraven. Zmaga je zmaga, čeprav v vlogi back vokalista. Zagotovo je precej vplivala na mojo solo kariero, saj so moje plošče takrat postale še bolj popularne. Za vašo solistično kariero je bilo pomembno tudi sodelovanje z nekaterimi novogoriškimi glasbeniki … V Novo Gorico sem se preselil kmalu po razhodu s Pop Design in tu spoznal skupino Avtomobili, s katero smo naredili tri fenomenalne plošče, ki mi še danes zelo veliko pomenijo. Gorica je bila takrat namreč usmerjena v neke nove glasbene trende. Konec devetdesetih pa sem v sodelovanju s kitaristom Borom Zuljanom ustvaril album V srce, ki je bil v tistem času najbolj prodajan izdelek, saj je bila na njem tudi velika uspešnica Laure ni več. Kmalu za tem sem imel hudo prometno nesrečo, ki je bila v neki obliki tudi čudežna. Glede na to, da se je nekaj časa govorilo, da morda sploh ne bom preživel, je verjetno tudi to pripomoglo k prodaji plošče. Po tem dogodku kar ene par let nisem ustvarjal. Pred desetimi leti ste se vrnili k Pop Design. Ste zgodbo nadaljevali tam, kjer se je končala v osemdesetih, ali ste začeli povsem znova? Cela zgodba se je začela nekako na novo. Vabili so me kar dve leti, nato pa sem ugotovil, da če združimo kompletnega Mirana Rudana z zasedbo, ki je v tem času prav tako pridobila številne nove izkušnje, bi zadeva lahko celo funkcionirala. In dejansko je uspelo. Po dveh letih ponovnega sodelovanja smo recimo napolnili ljubljanske Križanke. Produkcijsko smo šli zelo naprej. Nismo želeli, da bi nam ljudje očitali, da smo neki starčki, ki imajo dobro staro muziko. Nekatere stare uspešnice smo tako povsem predelali in obenem ustvarili nove komade, kot so Reci, da si moja, Nisem ti verjel, Vprašaj me, kako živim, Vzela si moje srce in nazadnje Norcu podoben. Ustvarjamo predvsem z mislijo na mlado publiko, ki je na naših koncertih v večini. Mladi ljudje nam dajo dobesedno neko novo energijo. Napisali ste tudi besedila za številne uspešnice. Je v ozadju katerega teksta kakšna posebna zgodba?

Novi T-Roc. Prirojena samozavest.

Za vsemi. Lahko recimo izpostavim Na božično noč, melodijo katere smo si izposodili od dveh nemških glasbenikov. Ko sem začel pisati tekst, me je takoj popeljalo v zimski čas, v neko idilo in postopoma tudi do božiča. Še danes vidim na isti način hišo na hribu. To je bil moj najbolj srčen tekst. Takrat sem prvič dojel, da zgodbe ne smem povedati tako, kot jo sam mislim in se je meni zgodila, ampak jo moram prilagoditi tako, da se bo v njej našel vsakdo. To mi še bolj uspeva pri novejših besedilih, ki pa so malo bolj žleht, kot na primer verz »če si predober, si norcu podoben«. Govorim o tem, kako so nekoga, ki je bil preveč prijazen, na koncu zafrknili. To se je tudi meni zgodilo že tolikokrat v življenju in mislim, da se lahko v teh par stavkih najde vsakdo. Nekateri so bili skeptični nad tem besedilom, a trenutno je Norcu podoben naša največja uspešnica. Tekste vselej pišete v slovenščini. Kaj s tem sporočate poslušalcem? Na desni roki imam vtetoviran »amen« kot odgovor moji poškodbi in vsemu ostalemu, kar se mi je dogajalo v življenju. Na drugo roko bi si nekega dne rad vtetoviral napis »Narejeno v Sloveniji«, saj imam zelo rad našo državo. Žal mi je, da Slovenci ne bolj cenimo svojega dela, pa ne mislim samo na glasbo. S svojim ustvarjanjem se bom še naprej trudil, da slovenski jezik naredimo še bolj speven. V življenju ste imeli kar nekaj osebnih in kariernih padcev. Kaj vam daje moč, da se vselej vrnete na glasbene odre? Mogoče sem v srcu res tisti pravi glasbenik, ki ne more brez tega, a nisem sam v tem, temveč je za menoj cela ekipa. Dostikrat je sicer prišel trenutek, ko sem pomislil, da bi se nehal ukvarjati z glasbo, ampak me je vedno nekaj povleklo nazaj. Kadar mečem puško v koruzo, jo vržem tako, da grem lahko hitro ponjo. Velikokrat mi moč dajejo pozitivni odzivi poslušalcev. Včasih na Facebooku najdem kakšen tako ganljiv zapis, da se mi kar zasolzijo oči. Takrat si rečem, da moramo biti naslednjič še boljši. Sandra Krkoč Lasič

www.volkswagen.si www.abcavtocenter.si

Kdor želi odkrivati nove poti, potrebuje samozavest! Novi T-Roc jo ima vgrajeno serijsko. Prepričal vas bo tako s svojim svežim in razburljivim videzom kot tudi s celo vrsto inovativnih asistenčnih sistemov, ki bodo poskrbeli za udobno, navdušujočo in še varnejšo vožnjo. Želite tudi sami odkrivati nove poti? Vabljeni v prodajni salon A.B.C. AVTO CENTER!

Uresničujemo prihodnost. Emisije CO2: 155−118 g/km. Kombinirana poraba goriva: 6,8−5,1 l/100 km. Emisijska stopnja: EURO 6. Emisije NO X: 0,0519−0,0148 g/km. Število delcev: 0,00263−0,00001 x 1011. Ogljikov dioksid (CO2) je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona, delcev PM10 in PM2,5 ter dušikovih oksidov. Nekatera prikazana in navedena oprema je na voljo opcijsko. Slika je simbolna. Porsche Slovenija d.o.o., Bravničarjeva 5, 1000 Ljubljana.

Vabljeni k testiranju samozavesti! A.B.C. AVTO CENTER d.o.o., Industrijska cesta 3a, 5000 Nova Gorica, Telefon: +386 5 33 02 450, e-pošta: abc.avtocenter@siol.net, www.abcavtocenter.si

Center tradicionalne tajske masaže Dotik praznuje 15. obletnico Eden prvih centrov tajske masaže v Sloveniji je bil zgrajen na ideji, da ljudje v stresnem vsakdanu potrebujejo dotik. Z današnjim hitrim tempom življenja je postala skrb zase nuja. Kadar upočasnimo in sprostimo telo, um in čustva ter ozavestimo ta trenutek, veliko lažje krmarimo skozi izzive, ki jih prinaša življenje.

Promocijsko sporočilo

Pred 15 leti je bil tajski masažni center na Goriškem novost, še nepoznana dejavnost in poskus uvajanja dobre prakse s Tajske – odprtje le-tega je zagotovo bilo pogumno dejanje. Z leti je zanimanje za dejavnost naraščalo. Danes center obiskuje vedno več takšnih gostov, ki si masažo privoščijo redno; enkrat tedensko, kot je to navada na Tajskem. V vseh teh letih so ljudje center dobro sprejeli, na kar nakazuje število obiskov. Obiskovalci lahko izbirajo med več kot 30 različnimi masažami za različne namene – sprostitvene in protistresne masaže, masaže za vitalnost in lajšanje bolečin, refleksne masaže stopal, razstrupljevalne masaže in masaže, oblikovane posebej za mamice. Ponudba vsebuje tudi masažne storitve, ki jih le redko zasledimo v slovenskih wellnessih in masažnih centrih. Ena takšnih je Tok sen masaža, ki od maserke zahteva dodatno izobraževanje in še natančnejše poznavanje anatomije telesa, predvsem pa sposobnost zaznavanja težav ter zmožnost začutiti in oceniti, kje v telesu so težave ter kakšna naj bo jakost dotika. Srce Centra Dotik so strokovno usposobljene in profesionalne tajske maserke, ki s svojo energijo in prijaznostjo prispevajo k prijetnemu vzdušju in zagotavljajo pristnost tajskih masaž. Vsak, ki prihaja v center dobrega počutja, ima sicer svojo

lastno zgodbo, želje in pričakovanja, zato osebje stremi k temu, da je vsaka masaža intuitivno prilagojena stanju in počutju posameznika. Del ključa do uspeha je tudi posluh za želje in pričakovanja gostov. S tem namenom je stalno izobraževanje in izpopolnjevanje maserk redna in nujna praksa, ki zagotavlja pestrost ponudbe, kateri se vsako leto doda kakšna novost. Širina besede dotik dopušča, da se bo dejavnost centra širila. V Dotiku si zelo želijo in tudi načrtujejo širitev prostorov, ki bo omogočala vključitev dodatnih sorodnih dejavnosti, ki podpirajo celostni program za dobro počutje. Poti do sprostitve je več. Med njimi poseben ugled in priljubljenost uživa masaža. Z njo obnovimo vitalnost telesa, zbistrimo duha in krepimo zdravje. Masaže so koristna preventiva za težave, kot so bolečine v vratu, hrbtu in ramenih, ki jih povzroča današnji način življenja, zato se v večjih podjetjih že uveljavlja trend masaž na delovnem mestu. Vse več je starejših obiskovalcev, ki skušajo s pomočjo masaže odpraviti razne težave. Upokojencem namreč ob četrtkih in petkih dopoldan nudijo posebne ugodnosti, ob 15-letnici pa pripravljajo 15 dni popustov na masažne storitve za čisto vse obiskovalce. Ceneje se bo mogoče masirati med 20. aprilom in 4. majem. Centru Dotik želimo vse najboljše ob rojstnem dnevu in veliko uspehov še naprej! Barbara Skorjanc

Letošnje modne zapovedi

Veselje pri oblačenju je umetnost. Morda ne pomislimo, da je tudi moda neke vrste umetnost, ki je na globalni ravni v vrhu vseh področij umetnosti – pravzaprav že od pojava prvega oblačila. Različnim stilom v različnih obdobjih pravimo trendi. Na trende pa vpliva ogromno dejavnikov – od političnih do ekonomskih dejavnikov, pa tudi svet glasbe in filma. Ti niso vsako leto enaki. Večina ljudi se na trende ne ozira, a vseeno velja pomisliti tudi na to, da se oblačimo »v koraku s časom«. Poleg trendov vsako leto zaznamuje tudi določena barva. Letos je to Ultra Violet. In kaj bo v letošnji sezoni pomlad/poletje najbolj v trendu? Bleščice, karo vzorec, plastična oblačila, pastelne barve, impresionizem, nojevo perje, obleke brez ene naramnice, prosojne obleke, potiski metuljev, kavbojski stil, starinski rožasti potiski, obleke iz lahkih materialov, kot je voile, bodisi bombažen bodisi svilen, gole barve oziroma oblačilni kompleti v eni barvi, hlačni kostimi, zašiljena krila, pike ter obleke, posute s kristali. Vse to bomo lahko opazili prav na vsakem koraku. Nekateri vzorci in materiali so nevsakdanji, nekateri starejši, nekateri čisto novi, ampak kljub temu najde moda vedno nekaj za vsakogar. Rok Čibej

zdajšnjega stanja v njegovem domovanju. »Harmonija, mir, red, čistoča … kot v raju! Vsi smo srečni in zadovoljni, zdaj ko koza ne razgraja več noč in dan,« je vzneseno razlagal moški. Modrec si je zadovoljno pogladil brado, vedoč, da bo ta človek poslej drugače gledal na morebitne prihodnje težave.

Koza v hiši

Julija Černe

To pripoved sem slišala v najstniških letih in moje razumevanje njene poante se je tekom let spreminjalo.

Obupan moški je obiskal velikega modreca, da bi mu potožil o svoji težavi s prenaseljenim domom. V isti hiši so namreč stanovali njegova družina in vse bližnje sorodstvo, kar je predstavljalo vir neskončnih konfliktov in problemov. Modrec je pozorno poslušal možakovo pripoved in mu dal nasvet, naj v hišo pripelje kozo in ga ponovno

obišče čez teden dni. Mož nad predlogom seveda ni bil navdušen. V resnici je bil kar zgrožen in je podvomil v modrečevo prištevnost, vendar se je na koncu odločil, da napravi, kar mu je bilo rečeno. Po tednu dni se je človek vrnil k modrecu. Tokrat ni bil samo obupan, ampak že na meji živčnega zloma. S prihodom koze v njegovo bivališče so se pogoji za življenje dramatično poslabšali, zaradi česar so trpeli vsi družinski člani. »Razdejanje, hrup, smrad, umazanija, to je nevzdržno! Tega se ne da več prenašati,« je tožil siromak. Modrec je spet pozorno poslušal njegove besede in na koncu le rekel: »Dobro, zdaj odpelji kozo iz hiše. Čez teden dni me ponovno obišči.« Seveda tokrat možak ni pomišljal niti za sekundo, vso pot do doma je tekel, da bi čimprej izpolnil nova navodila. Sedem dni je minilo in modrec je že pričakoval ponoven obisk tega prosjaka. Ob tokratnem snidenju je človek zgledal zadovoljen, pomirjen … celo srečen! Ko ga je modrijan povabil, da spregovori o spremembah po tem, ko je bila koza odstranjena, starec ni mogel prehvaliti

Nedavno sem z osebo, ki mi je zelo blizu, zašla v intenziven spor. Ko sem sama pri sebi premlevala, kaj bi se lahko naučila iz te situacije, sem prišla do spoznanja, da je človeška sposobnost empatije oziroma sočustvovanja ključna pri sklepanju in ohranjanju vseh vrst (medčloveških) odnosov. Moč vživljanja v čustvena stanja drugih živih bitij je temeljna za ves svet. S tem, ko prepoznavamo lastne potrebe, se spontano naravnamo tudi na potrebe naših bližnjih (pa tudi ne tako bližnjih), hišnih ljubljenčkov, sobnih rastlin – skratka vsega, kar je živo. To v nas oblikuje nekakšen »psihološki zemljevid«, na katerem so zabeležene nuje, želje, zahteve, muhe in druge posebnosti oseb, ki naseljujejo naš (intimni) svet. Samo pomislite na svojo mamo, kako točno predvidi, kaj potrebujete v tem trenutku. Pa ne samo to, ampak tudi, kaj boste potrebovali jutri, pojutrišnjem … čez 10 let. Z zrelostjo, z izkušnjami in s percepcijo postanejo tej naši »zemljevidi« vedno bolj podrobni, bolj točni, bolje definirani. Naučimo se rokovati z našimi šefi, s partnerji, z ljubimci, z našimi otroki, s tujimi otroki, z mamami, z očeti, s prijatelji, z znanci, s tujci … Človeka in situacijo znamo oceniti »na oko«. Prepoznamo jih, vemo, na kaj »trznejo«, zaslutimo, v katerem grmu tiči zajec in kako bomo tega zajca najlaže zbezali ven … Ko se pripravljamo na druženje z drugimi, se naša osebnost, naš govor, naše prioritete prilagodijo njihovim, naučimo se govoriti »čustveni jezik« naših soljudi. V idealni situaciji je takšna pripravljenost obojestranska. Nič ni narobe, če je naša identiteta elastična in je zmožna zaobjeti različne okoliščine. Prav je, da priznavamo želje in pravice drugih ljudi. Empatija bo vedno na mestu, vendar ne pozabimo, da zdrav duh terja, da znamo vtise, ki jih poberemo, ob koncu dneva spustiti kot »kozo iz hiše«. Len Černe

Brda v vrtincu pomladnega dogajanja Brda, oh in sploh, vedno in ob vseh letnih časih. Zgodaj spomladi začnejo cveteti sadna drevesa in vabijo vse ljubitelje narave in odlične hrane v našo pravljično pokrajino. Ko se začne prebujati narava, se pri nas prebudi tudi pestro kulturno dogajanje. Za nami je vedno bolj uspešno tekmovanje mladih glasbenikov Svirel, ki je letos gostilo več kot 720 mladih glasbenikov iz 23 držav. Tekmovanja so potekala na dveh lokacijah, v Vili Vipolže in na Gradu Dobrovo, spremljevalni koncerti pa poleg slednjih še v cerkvicah in vaških domovih. Kot posebnost v obliki ponudbe MENUet Music pa so tekmovanja potekala tudi pri gostinskih ponudnikih. S kulturo se lahko v Brdih srečate vsak dan. Na Gradu Dobrovo je na ogled stalna zbirka Zorana Mušiča, v Gradnikovi hiši razstava Alojza Gradnika, v Vili Vipolže pa stalna razstava o zgodovini najlepše renesančne vile v Sloveniji. V Hiši kulture v Šmartnem je do 15. aprila na ogled razstava italijanskega akademskega slikarja Claudia Pescija.

in nedeljo, 22. aprila, v okviru Ecomaratona Collio – Brda. Trase povezujejo italijansko in slovensko stran Brd. Prvi dan imate na voljo 8,3 km dolgo traso, naslednji dan pa 24,4 km ali 46,2 km. Zagotovo lahko rečemo, da gre za enega najslikovitejših športnih dogodkov pri nas, saj se tekači podajo skozi vinograde, oljčnike, po stezicah, skozi vinske kleti in gradove. Po napornem teku si 21. aprila povrnite moči na enogastronomskem dogodku Brda in vino. Festival je tako na vinskem kot na kulinaričnem področju prerasel v največji enogastronomski dogodek. Enostavno pripravljene briške jedi so zamenjali izvirni in dovršeni krožniki, ki gredo z roko v roki z vrhunskimi briškimi vini. Center dogajanja je lepo ohranjena srednjeveška vas Šmartno v geografskem središču Brd. Za kuliso starega taborskega obzidja se je v lanskem letu predstavilo več kot 25 izbranih restavracij ter skoraj 40 briških vinarjev,

Promocijsko sporočilo

Aprila pridejo na svoj račun ljubitelji dobre hrane in žlahtne kaplje, mogoče še nekoliko bolj kot sicer. Enogastronomski Praznik rebule in oljčnega olja bo v soboto 14. in nedeljo 15. aprila. Višnjevik vabi z več kot 70 rebulami znanih vinskih pridelovalcev s slovenske in z italijanske strani Brd, z bogatim naborom številnih nagrajenih oljčnih olj, z zelenjavno frtaljo, s cvrtim pršutom z belo polento, s slastnimi pekovskimi mojstrovinami domačih gospodinj ter z nepozabno zabavo z Dejanom Vunjakom. Briško planinsko društvo vas bo v okviru dogodka popeljalo na Pohod med oljkami in vinogradi, na katerem bodo obiskovalci spoznali zanimive, še neodkrite kotičke Brd v okolici Višnjevika, Krasnega in Gradnega. V kolikor vam je pohod premalo, se lahko udeležite že 6. edicije tekaških maratonov teden kasneje, in sicer v soboto, 21. aprila,

med katerimi so bili tudi vinarji z italijanskega dela Brd. Bogato enogastronomsko ponudbo bodo dodatno popestrili ponudniki butičnih izdelkov z domačo marmelado, s sušenim sadjem, z oljčnim oljem, s keramiko, z izdelki iz sivke itd. Za bolj aktivne je ta dan v dopoldanskem času na voljo Enogastronomski pohod po briških gričih z degustacijo briških dobrot ter s spoznavanjem naravne in kulturne dediščine Brd. V sredo, 25. aprila, vas pričakujemo na prvi čezmejni kolesarski dirki Collio – Brda MTB CUP maraton, na kateri lahko izbirate med štirimi različnimi trasami, ki povezujejo italijansko in slovensko stran čudovitih Brd. Tudi maj in junij sta v Brdih športno obarvana. V okviru Festivala pohodništva, s katerim so Brda vključena v vseslovenski projekt »Slovenija hodi«, je organiziranih več 10 različnih tematskih pohodov, vsak drugačen, vsak zanimiv. Podate se lahko na Sabotinski nočni pohod ob polni luni. Že četrto leto zapored pa lahko okusite še eno edinstveno doživetje bosonogega pohoda med vinogradi, sadovnjaki in oljčniki, Bosi po Brdih, na katerem doživite še pristnejši stik z naravo. Festival pohodništva se v Brdih tradicionalno zaključi s pohodom Od češnje do češnje, ki je v zadnjih letih že krepko presegel število tisoč pohodnikov. Kolesarski športni navdušenci zagotovo ne boste zamudili kolesarskega maratona Junaki vinogradov, ki vsako leto na nek način odpira češnjevo obarvan mesec junij. Športno obarvanega dogodka se vsako leto udeleži zavidljivo število kolesarskih navdušencev, ki pridno seštevajo kilometre na poti iz Ljubljane v Dobrovo.

www.revijanavdih.si 42

Prav prvi vikend v juniju tudi briški vinarji na široko odprejo vrata svojih kleti na Dnevih odprtih kleti. V objemu briških vinogradov, na dvoriščih in med sodi boste spoznavali tisočere obraze vrhunskih briških vin. V spominu pa vam bodo za vedno ostale gostoljubnost, delavnost, preprostost in srčnost briških ljudi. Drugi vikend v juniju, od 8. do 10. junija, je namenjen Prazniku češenj. V celoti ga posvečamo češnjam, kulinariki, domači obrti, raznim razstavam, bogatemu kulturnemu in zabavnemu programu na dveh prizoriščih, in sicer v Dobrovem in idilični srednjeveški vasici Šmartno. Na osrednjem, že 52. Prazniku češenj bo letos potekala tudi Briška poroka. Večni da bosta srečna izbranca dahnila na Gradu Dobrovo in se ob spremstvu svojcev in obiskovalcev podala na sprevod skozi slikovite vasice. V tem letnem času vabijo topli sončni žarki in dišeči cvetovi. Goriška Brda s svojo barvitostjo in z omamnimi gurmanskimi doživetji postajajo tudi ena najlepših poročnih destinacij. Obred med vinogradi, češnjevimi nasadi, oljkami, zabava v stari vinski kleti … Ta pokrajina nam ponuja edinstvenost, katero vam v Brdih popestrijo še s pisanimi dogodki in z nepozabnimi doživetji.

y ph

Roberta Filipič

Uro

Vse letne čase imam rada, a pomlad je posebna. Vse se prebuja, tako v naravi kot v nas. Rada hodim v naravo, se potepam po hribih in dolinah, ob rekah in morju ter po najbolj skritih kotičkih mame Zemlje. Opazujem prebujanje narave, razcvetanje rastlin, ptičje petje, žuborenje vode … vse sporoča in kliče k prebujanju … prepuščam se tej spomladanski energiji, ki me navdihuje in tudi v meni prebuja nove ideje, ki me peljejo po poti ponovnega razcvetanja.

Alma Photog ra

Katere so pa vaše najljubše spomladanske aktivnosti?

Pomlad = sonce, svoboda, sreča. Pomlad obožujem predvsem zato, ker ljudje zaradi prijetne klime postanejo preprosto srečni in nasmehe delijo vsepovsod. Življenje je preprosto in lahkotno. Kaj je lahko še boljše? Okrog nas sije sto sonc, klopce so polne, mladost je v razcvetu in ljubezen vsepovsod.

š Rojc

Nataša Benedejčič

Foto-forma.si

Pomlad vedno pričakujem z navdušenjem. Tek v naravi, jutranje kolesarjenje in »letenje pod oblaki nad morsko gladino« oz. kajtanje mi osvobodijo misli, me napolnijo s pozitivno energijo in delujejo antistresno. Četudi imam svoj fitnes, kamor se lahko kadarkoli zatečem, sem velik ljubitelj športov v naravi in se jim nikoli ne bi mogel odpovedati. Rad eksperimentiram in preizkušam nove veje športa, saj mi adrenalin vedno znova vliva moč. Matjaž Komel

Ker je moj hobi fitnes, je spomladi čas, ko se del moje športne aktivnosti iz zaprtega prostora preseli na prosto. Sprehodi, tek in razne aerobne vaje v prebujajoči se naravi me navdajajo z dodatno energijo in motivom, da vztrajam v svojem hobiju in na poti k cilju. Navkljub letom želim ostati v primerni telesni kondiciji. Dušan Djogić

Pomlad je čas aktivnosti. Rada tečem, hodim, kolesarim. Aktivnost nam daje energijo, da smo zdravi in uspešni. Predvsem pa sem pripravljena na novosti, ki me čakajo to pomlad. Veselim se je! Karmen Kropej