R5 revija |s|š|o|f | Ljubljana by Peter Rau

blikovanje nje šole za o

Revija Sred

in fotografijo

/ Ljubljana

R5 je revija Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, Ljubljana letnik 8, št. 1 in 2, junij 2011 naslov uredništva: SŠOF/za revijo R5, Gosposka 18, 1000 Ljubljana tajnistvo.ssof@guest.arnes.si odgovorni urednik: Alenka Lukman Košir glavni urednik: Peter Peterka pomočnica glavnega urednika: Betka Pohlin mentorji in sodelavci: Milena Režun, Betka Pohlin, Vita Žerjal Pavlin, Mateja Cvelbar, Senja Školc Sušnik, Peter Peterka, Alenka Podlogar, Sabina Puc, Gregor Markelj, Anton Starc, Nina Šuštaršič, Iris Skubin, Tamara Špelca Nagode, Boštjan Avguštin, Mateja Schoss, Karmen Klobasa, Saša Ardalić, Brigita Peklaj, Andreja Kuščer, Aleksander Brezlan, Jožica Tomašek, Jože Bitenc, Peter Rombo, Sonja Lebedinec, Saša Vitežnik Jelen, Saša Šušteršič, Dušan Šušteršič, Damjan Kracina, Karel Plemenitaš, Apolonija Simon, Mojca Rus, Blaž de Gleria, Marko Gorenc, Alenka Lukman Košir oblikovanje in DTP: dijakinje in dijaki 3. a mentorja: Aleksander Brezlan in Saša Vitežnik Jelen tisk: Tiskarna Schwarz d.o.o. založila: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Ljubljana

A smisel obstaja, če verjamemo vanj. Življenje je odprta možnost bivanja, sporoča pesnik. Veliki umetniki so vedno bili glasniki novih nazorov, novih verovanj, oznanjevalci velikih duhovnih revolucij. V svojih umetninah so najbolj doživeto in pristno »oblikovali« svoja hotenja, predstave, misli. Njihova dela nas varujejo pred »povsakdanjenjem«. Predstavljajo nam zvezde nad blatnimi cestami vsakdanjega življenja, napajajo nas s tolažilom lepote in misli. Dotikajo se naših src kakor čudovita glasba. Člani uredniškega odbora revije R5 smo prepričani, da umetnost odpira pot novim spoznanjem, čemur se posvečajo tudi številni članki pričujoče revije. R5 je revija Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki izhaja že 10 let! Ta številka je obsežna, zagotovo je dokaz, da se po hodnikih SŠOF, ki letos praznuje visok jubilej, 65-letnico, pretakajo številne ustvarjalne energije. »Ni vsakomur dano, da postane umetnik. Ustvarjalnost v širšem pomenu besede pa bi morali razvijati vsi, da bi našli pot do sebe in dojeli pomen lastnega bivanja.« In kako držijo te besede naše kolegice Milene Režun! Peter Peterka, glavni urednik

vsebina

»Bistvena v prepoznavanju umetnine je dojemljivost za njeno duhovno vsebino, za sporočilo, ki je v resničnih umetninah zelo kompleksno, ne le preprosta znakovna informacija.« Misel Milčka Komelja, priznanega umetnostnega zgodovinarja, ki jo je povedal v pogovoru za to številko šolske revije R5. Misel, ki nam sporoča, da so v umetnini skrite avtorjeve ustvarjalne energije, skrivnostna spoznanja o posamezniku in svetu, boleče izkušnje z grabežljivo in materialistično usmerjeno družbo. Družbo klepetavega sveta, ki se napaja v času praznih in lahko izgovorjenih besed. V času brez vrednot in divjega, neusmiljenega potrošništva. V času nesmisla!

. . 65 let . . . .

sila spomina . . . . .

mednarodno . . . . . . . . . . projektno delo . . . . . . . . . . . . na terenu . .

Uvodnik

Pogovor z ravnateljico

Poklon ustvarjalnosti

Dušan Šušteršič

Jože Bitenc

Mojca Rus

134

. Oh, ti haikuji

Spomini nekdanjih dijakov

136

Literarni . večer

Jožica Tomašek

138

Poezija .

Mesec fotografije

142

. English page

146

Pozitivni . minus

126

. Stane Jagodič

nemirno in kreativno

Bil sem tam

148

. Na začetek

Razstava v Bratislavi

150

. Večni počitek

Razstava v Ljubljani

152

. Krog življenja

Obisk iz Prage

literarno ustvarjanje

154

. Ne ubijaj slavca

Fotografiranje nakita

156

Egalité, . fraternité, empire

Nasprotja – fotografska razstava

157

Desirée .

Photokina

158

. Pasja grofica

Modni izziv

160

Okruški . človeka velike Jugoslavije

Mladi talenti oblikovanja

Kaj naj oblečem za v šolo

162

. Milček Komelj

Šolska moda naših babic

166

. Niko Grafenauer

Frnikola se zavrti

168

. Andrej Rozman Roza

Greenlane 416

DOSS

Neskončni vzorci

Multipli 100

razmi{ljanja

intervju

173

. Po Rozinih poteh

174

. Pavel Gantar

v parlamentu

Maske 102 Sodobna arhitektura za ptice 104

180

. Evropska unija

Vesoljska ladja 108

184

. S poti po Belgiji

Igrivo gibanje 110

190

. Kje so resnične meje Evrope

Insekti 112 194

Planica .

Osilnica 114

198

. Šport brez nasilja

Volnati repinec 116

201

. Samir Handanović

{port

Par 118 Ugljan, otok inspiracije 120

204

. Lanski maturanti

Via Pirano 124

206

. Četrti letniki odhajajo

maturanti 5

pogovor z ravnateljico SŠOF

Alenko Lukman Košir

ob 6

65 -letnici šole

Odločitev, da kandidirate za ravnateljico Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, je bila zelo pogumna in verjetno težka. Gotovo ste o tem veliko razmišljali. Kakšna so bila vaša pričakovanja, ko ste nastopili mandat? Pred devetimi leti je bila na šoli izjemna situacija. Odločitev za kandidaturo ni bila samo moja, temveč skupna, saj smo s kolegi postavljali nove smernice šole, ki so temeljile na prenovi in obnovi programov. Obstajala je nevarnost ukinitve programov oblikovanja, saj le-ti niso bili prenovljeni, kot je zahtevala veljavna zakonodaja. Bili smo prepričani – in nismo se motili – da brez prenove programov oblikovanja SŠOF ne bi več obstajala. Posledično bi to pomenilo, da bi preostala programa priključili sorodnima šolama – fotografskega tehnika h kakšni strokovni šoli in likovno gimnazijo k umetniški gimnaziji – glasbene smeri. Odločitev, da kandidiram za ravnateljico te šole, ni bila težka, saj smo bili s kolegi zelo povezani. Delali smo »petek in svetek« in skupaj uspeli uspešno prenoviti program tehnik oblikovanja ter tako zagotoviti prihodnost šole. Pogosto je bilo težko, naporno, vendar vseeno lepo. Na koncu nam je uspelo. Na začetku svoje ravnateljske poti si nisem predstavljala, kako široko področje bo treba voditi. Vendar če si »vržen v vodo, moraš plavati«. Želim poudariti, da sem imela podporo in pomoč kolektiva.

Počasi zaključujete svoj drugi mandat. Uspešno ste »previharili vse viharje«, šola je v »dobri kondiciji«. Ali lahko izpostavite nekaj najpomembnejših dosežkov oz. dogodkov? Vsak ravnatelj si mora izdelati tako dolgoročne kakor tudi kratkoročne cilje, iz katerih je razvidno, kako bo šola delovala, kako se bo razvijala. Cilji, ki sem jih oblikovala, so bili kolektivu predstavljeni in tudi sprejeti. Osnovno vodilo mojega delovanja je že od vsega začetka temeljilo na likovnosti, integriranosti drugih vsebin v to osnovno bazo, kar dela našo šolo enkratno in prepoznavno. Izpostaviti želim ključne naloge, ki smo jih uspešno opravili med mojim vodenjem šole.

Tendenca je bila, da bi se program tehnik oblikovanja v letu 2003 ukinil in da bi se delno nadomestil s programom umetniška gimnazija – likovne smeri. Dogodki, ki so sledili, so bili zelo dramatični, travmatični in še kaj. Program tehnik oblikovanja smo uspešno prenovili. Zasnovan je tako, da so začrtane kompetence poklica, ki našim dijakom omogočajo zaposljivost, hkrati pa dajejo možnost nadaljnjega izobraževanja. Še sedaj, ob evalvaciji, moramo stalno dokazovati specifiko in enkratnost našega izobraževanja, ki ga CPI hoče nenehno »postavljati ob bok« drugim strokovnim šolam. V dveh mojih mandatih smo prenovili vse naše programe, tudi fotografskega tehnika in umetniško gimnazijo. Naj poudarim, da so pri prenovi in pripravi novih katalogov znanj aktivno sodelovali profesorji naše šole. Finančna sredstva, ki smo jih sami ustvarili, kakor tudi sredstva, ki smo jih pridobili s strani ministrstva, smo usmerili v opremljenost šole. Osrednjo pozornost smo namenili izgledu naših Križank (galerija profesorjev, galerije dijakov), prenovi učilnic, hodnikov, sanitarij. Menim, da smo za izvajanje pouka na vseh smereh dobro opremljeni. Z razvojem naše šole se je z leti povečevalo število dijakov. Prenovljeni programi zahtevajo drugačno organiziranost pouka, več je dela v skupinah. Tako smo se znašli v veliki prostorski stiski in morali smo (po)iskati dodatne prostore. V prejšnjem šolskem letu nam je uspelo, ob zglednem sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in šport, pridobiti dodatne prostore na dislocirani enoti na Roški cesti. Navezanost na naše Križanke je prisotna tako pri učiteljih kot dijakih, a moramo postaviti v ospredje kakovost izobraževanja, ki jo nudijo (le) dodatni prostori. Delovanje šole na več lokacijah je neprimerno. Prihodnost šole vidim v skupni lokaciji, eni zgradbi, v prostorih, ki bodo namenjeni samo naši šoli in bodo načrtovani po merilih, ki jih zahteva naša specifika izobraževanja. Zelo sem se trudila, da bi dijaki imeli dodatne možnosti izobraževanja, in sicer v obliki dopolnilnega pouka, izobraževanja v šoli v naravi, strokovnih ekskurzij, številnih delavnic v okviru OIV … To je pripomoglo k boljšim učnim uspehom dijakov ob koncu šolskega leta, v primerjavi s preteklimi leti pa se je močno izboljšal tudi odstotek uspešnosti na maturi, in to tako na poklicni kot splošni. Trudim se, da je šolsko okolje prijazno tako dijakom kot učiteljem in da delujejo v sožitju in medsebojnem spoštovanju. Navsezadnje veljamo za eno prijaznejših šol. Uspešno smo se vključili v projekte mednarodnega sodelovanja z večjimi šolami, tako na področju fotografije kot tudi oblikovanja. Tako smo, tudi na pobudo Sveta SŠOF, začeli razvijati dodatno mednarodno sodelovanje. Povezali smo se s praško srednjo in višjo grafično šolo in z bratislavsko

srednjo šolo oblikovanja Josefa Vidre. Na obeh šolah izvajajo podobne programe kot mi. Uspešno sodelujemo v evropskem programu Leto varovanja okolja, saj smo letos organizirali izmenjavo dijakov in njihovih mentorjev. Vrh tega sodelovanja pa je odmevna skupna razstava, ki je bila predstavljena tako v Bratislavi kot Ljubljani. Naš dolgoročni cilj je, da postanemo mednarodno prepoznavni. Veliko truda je bilo vloženega v prepoznavnost šole. V zadnjih letih smo izdali številne publikacije, ki šolo predstavljajo celostno. Ob 60-letnici smo izdali monografijo Oko, srce, oblika, v kateri so poleg predstavitvenih člankov zbrani tudi spomini naših nekdanjih dijakov, ki so že uspeli na svojem področju. Svoje posebno poslanstvo ima tudi revija R5, ki smo jo začeli izdajati takoj na začetku mojega ravnateljevanja. Zavedam se, da so uspešni rezultati posledica delovanja vseh zaposlenih in njihove povezanosti ter pripadnosti skupnim ciljem.

Kot ravnateljica morate sprejemati odločitve, ki so pomembne za prihodnost naše šole. Ali se, preden sprejmete pomembne odločitve, s kom posvetujete? Kako sodelujete z organi šole? Usmeritev šole ni le vizija ravnatelja, ampak celotnega kolektiva. Verjetno si vsak vodilni delavec izoblikuje svoj (strokovni) tim, s katerim sodeluje, mu zaupa in se posvetuje. Vodenje šole je zelo kompleksno področje, tako da je posvetovanje s posamezniki oziroma timi nujno, koristno. Nemogoče je, morda tudi nedopustno, da pri tako kompleksnih in pomembnih vprašanjih ne bi vključil kolegov. Treba pa se je zavedati, da na koncu odgovarja le ravnatelj. Osnovne smernice postavljam sama, saj glede na informacije, ki jih vsak dan dobivam, poznam vso širino problema. Nato v fazah razčlenitve dela določim ljudi, ki mi pomagajo izpeljati naloge. Ta način dela izvajam pri kompleksnejših odločitvah, pri vsakodnevnih odločitvah odločam sama. Posebej pa bi izpostavila sodelovanje z Dijaško skupnostjo SŠOF. Menim, da so se dijaki v zadnjih letih dobro organizirali, so zelo dejavni, znajo pa biti tudi zelo kritični. Za uspešno delovanje šole je nujno korektno sodelovanje z vsemi organi šoli.

Do izvolitve za ravnateljico ste poučevali umetnostno zgodovino. Generacije mladih se vas bodo spominjale kot uspešne profesorice, ki je svojo stroko znala približati mladim in jih navdušiti za umetnost. V življenju imam to srečo, da sem si izbrala študij, ki me je popolnoma prevzel in da sem lahko svoja znanja s tako

žlahtnega področja posredovala naprej, dijakom. Umetnostna zgodovina je izredno široko področje in hkrati predmet, ki lahko posameznika pusti v ozkih okvirjih ali pa mu nudi širše možnosti doživljanja in posledično umetnostnozgodovinske interpretacije. Trudila sem se, da sem dijakom posredovala toliko vsebin in smernic v občutenju umetniških del, da so lahko posamezno umetnino razumeli in so jo lahko samostojno interpretirali. Vendar je znanje, ki ga je treba stalno dopolnjevati, le en segment, ki ga učitelj mora imeti. Drugo je avtoriteta, ki si jo učitelj, da lahko uspešno izvaja svoje delo, mora pridobiti. Seveda moraš imeti za to potrebna pedagoška znanja in poznati sodobne pedagoške pristope, biti moraš široko razgledan, mlade moraš spoštovati in v svojem delu preprosto uživati. Pa saj je v vsakem poklicu tako – če opravljaš svoje delo z veseljem, si tudi uspešen. Le medsebojno spoštovanje je prava pot k uspešnemu sodelovanju med učiteljem in dijakom. Umetnostno zgodovino sem poučevala devetnajst let in lahko rečem, da v vseh teh letih nisem imela slabih izkušenj z dijaki. To ne pomeni, da ni bilo slabih ocen; merila so bila jasno zastavljena in spoštovana. Res pa je, da sem dijakom, ki niso bili uspešni, pomagala tudi individualno in jim dajala možnosti, da so svoje neznanje spremenili v znanje. Če pogledam na svojo poklicno pot, je bil to najlepši čas.

Odnos družbe do učiteljskega poklica ni najboljši. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti, da bi se spremenil oziroma izboljšal? Učiteljski poklic je eden najpomembnejših, saj poslanstvo učitelja ni samo posredovanje znanja, temveč tudi vzgoja in pomoč mlademu posamezniku, ki se sooča s številnimi problemi, stiskami in, zlasti danes, nemočjo. Sprašujem se, koliko učiteljev hoče prevzeti odgovornost v celoti naštetega. Če prihaja do razvrednotenja učiteljskega poklica v družbenem smislu, smo delno krivi sami, ker ne zaobjamemo te kompleksne celote in ker sami ne vrednotimo ustrezno svojega dela. Res pa je, da ob vseh nalogah, ki nam jih nalagajo pristojna ministrstva, in to tako z neprimernimi normativi, ki onemogočajo individualne pristope, kakor tudi s šolsko zakonodajo, ki dopušča omalovažujoč odnos nekaterih posameznikov, da prestopijo meje in ustvarjajo možnost izsiljevanja, prihaja do razvrednotenja učiteljevih odločitev. Odgovornosti, ki jih ima učitelj pri svojem delu, so velike. Tu so športni dnevi, številne šole v naravi, strokovne ekskurzije. Koliko možnosti je, da se z avtobusom pred Križanke ne pripeljemo vsi, ali pa koliko skrbi imajo učitelji in koliko truda je treba vložiti, da se vrnemo vsi. Delo razrednika ni le to, da

vodi razred, poroča o rezultatih na konferencah, spremlja in se opredeljuje do odsotnosti ter pripravlja spričevala. Dober razrednik pozna dijake, njihove uspehe in tudi njihove neuspehe ter stiske, ki so zlasti danes zelo hude in boleče. Koliko nemoči se lahko nabere v teh mladih ljudeh in kako prav je, da jim skušamo pomagati. Šola marsikateremu dijaku pomeni več kot dom in kaj je potem razrednik? Če gledamo ta del našega pedagoškega dela, potem zagotovo to delo ni razvrednoteno, ampak je veličastno; če pa pogledamo učiteljevo plačilno listo, potem lahko govorimo o razvrednotenju učiteljskega poklica. Vendar nas je veliko takih, ki kljub vsemu vztrajamo v tem poklicu, pa ne samo za »ljubi kruhek«, ampak zato, ker imamo delo z mladimi radi. Rešitev vidim v večji avtonomiji šole, novih normativih, ki bodo postavljeni tako, da bo učitelj v razredu lahko poučeval in ne miril, zakonodaji, ki bo znala vrednotiti oziroma ceniti učitelja, in seveda primerni plači. Tako bo selekcija v pedagoškem poklicu izločila slabe učitelje in dijakom postavila nove izzive.

Spoštovana gospa ravnateljica, letos bomo obeležili 65-obletnico delovanja v slovenskem šolskem prostoru. Kakšno je vaše sporočilo? Srednja šola za oblikovanje in fotografijo se od drugih šol v marsičem razlikuje. Drugačna je po svojem predmetniku, drugačna po svoji strukturi zaposlenih, predvsem pa so drugačni naši dijaki. Radi imamo umetnost, smo kreativni, razumemo posebnosti, kar nas bogati in ustvarja dobre medsebojne odnose. To pa je tudi popotnica vsem, ki bodo šolo oblikovali tudi v prihodnjih letih.

Z ravnateljico SŠOF in odgovorno urednico revije R5 se je pogovarjal Peter Peterka, prof.

POK LON USTVARJALNOSTI Milena Re탑un

umetnostna zgodovinarka

POKLON USTVARJALNOSTI Milena Režun

umetnostna zgodovinarka

oblikovanje / Aleksander Brezlan

Pomena ustvarjalnosti bi se morali danes bolj zavedati. Pri oblikovanju človekove osebnosti bi morala imeti ustvarjalnost osrednji pomen, da se človek ne bi izgubljal v prehitrem tempu življenja. Ko opazujem zjutraj v avtobusu že navsezgodaj utrujene obraze, brez leska v očeh, ljudi, ki kupujejo v nakupovalnih središčih na tisoče nepotrebnih stvari, se sprašujem, kam to pelje. Današnji človek se ne ustavi, umiri, poglobi vase, ne zna prisluhniti svojim resničnim željam, zato je vse bolj utrujen. Preobrazba človeka je nujna, če hočemo spremeniti svet na bolje – če hočemo sploh obstati. Ni vsakomur dano, da postane umetnik. Ustvarjalnost v širšem pomenu besede pa bi morali razvijati vsi, da bi našli pot do sebe in dojeli pomen lastnega bivanja. Vsak otrok je igriv, ustvarjalen, poln fantazij in sanj. In seveda samosvoj. V svetu pravil, kjer je točno določeno, kaj se sme in kaj ne, kaj je primerno in kaj ni, kjer ti je lažje, da se izgubiš v povprečju, ne pa da izstopaš s svojo enkratnostjo, individualnostjo, se ta otroška »iskra« izgubi. Odrasteš. Začneš se podrejati pravilom in preživiš. Razvijanje ustvarjalnosti v vseh življenjskih obdobjih je nujnost, da se ne izgubimo. Vsakega dela se moraš lotiti ustvarjalno. Delo je pomemben del našega življenja, in če ga opravljaš rutinsko, te izčrpava, če pa vnašaš vanj lastno ustvarjalnost, te poživlja, ti daje nov zagon in še v poznih letih »živahen« um. Človekova potreba po nečem več se kaže tudi v množičnem obiskovanju svetovnih umetniških središč in galerij. Žal brezglavo tekanje po galerijah, kot je npr. Louvre, nima ničesar skupnega z doživljanjem umetnin. Velikokrat se sprašujem, zakaj popotnik preprosto ne posedi v bližini umetniškega dela, ki mu je blizu, in ga vsaj malo (po)doživi. Da doživiš glasbo, likovno delo, umetniško besedo, se moraš umiriti, drugače vse skupaj nima smisla. Pravijo, da je danes čas računalnikov in da ti medmrežje nudi vse. In da knjiga ni več zanimiva. Pa vendar so

knjižnice polne. Ljudje berejo. Veliko berejo. Tudi zahtevno literaturo. Prehranjevanje, služba za preživetje, hiter adrenalinski skok v eksotično deželo – to ni dovolj. Da doživimo polnost bivanja, je treba živeti – drugače. Glasba ti lahko spet vrne občutke, ki so se izgubili; v romanu najdeš misel, za katero se ti zdi, da je od nekdaj tvoja. Rembrandtovi avtoportreti so tako iskreni, da zavržeš vse površinsko in zlagano. Včasih z grozo razmišljam o človeku, njegovih nasilnih dejanjih, njegovi potrebi po moči, prevladi nad sočlovekom in njegovem onesnaževanju planeta. Kot da bi bil pomota! Ko pa zaslišim glasbo, ki izvira iz srca, mi zastane dih. V ustvarjalnosti lahko človekova misel »seže do neba«. Ta članek sem začela pisati, da bi spoznala ustvarjalnost svojih kolegov. Imajo pomembno nalogo, da spodbujajo ustvarjalnost dijakov in jih postopoma naučijo likovnih veščin. In vendar si vzamejo čas tudi za svoje ustvarjanje. Že nekaj iskrenih pogovorov z njimi mi je odprlo okno v njihove iskrene, poštene duše. Z vso resnostjo in poštenostjo se lotevajo ustvarjanja. Vsak ima svoj svet, v katerem je prostor za resnico in iskanja. Kljub temu da vsi poudarjajo pomen obvladovanja likovnih veščin in vpetost ustvarjalca v evropski likovni razvoj, je pri vseh prisoten tisti individualni odziv na bivanje, nekje bolj intimen, pri drugih bolj družbeno angažiran … Sodobne ali klasične likovne tehnike, ki jih uporabljajo, seveda vplivajo na dojemanje njihovega dela, za moje »doživetje« likovnega dela kot izraz dojemanja bivanja danes pa to ni tako bistveno.

Pogovori s kolegi ustvarjalci so seveda odprli najtežjo temo, kaj umetnost sploh je – kdaj je neko delo umetnina in kdaj ni. Obvladovanje likovnih veščin je seveda nujno, vpetost v razvoj evropske umetnosti tudi. Lahko se izražaš abstraktno ali realistično.

Ustaljene definicije me ne zanimajo. Bolj me zanima, zakaj ob določeni glasbi vedno vzdrhtim; zakaj mi določen roman odpira nove dimenzije bivanja; zakaj je Van Goghova Zvezdna noč tako magična, da zaslutiš »čarovnijo« bivanja. Ni veliko umetniških del, ob katerih bi osupnila. In vendar obstajajo. Ob določenih delih se ti zdi, da je skrita vsa resnica tega sveta, da »zapojejo vse strune na violini«. Moj list je bil dolgo prazen, ker sem se ustrašila misli, da misticiram umetnost. Zazdelo se mi je, da moram znova postati »prazen list« in v sebi najti svoj mir. Tega pa je v mojem življenju

premalo. Bolj kot pisanje članka sta me vznemirila mehko padanje snega in kontrast težkih stopinj v snegu; vznemirilo me je poslušanje Chopinovih skladb in mi obudilo senzibilnost. Rada sem imela tiste ure zgodovine umetnosti, ko smo bili vsi povezani v skupnem iskanju in navdušenju. Še tako oddaljeni temi, kot sta npr. grško antično kiparstvo ali grški miti, sta oživeli, če so dijaki poiskali svoje primere in bili tako vključeni v ustvarjanje učne ure. Nasmejali smo se ob hitrih ilustracijah (s pomočjo računalniške tehnike) antičnih mitov, spoznavanje romantičnih slikarskih del ob izbrani glasbi pa nam je »odprlo« nove dimenzije. Preprosta doživetja v Narodni galeriji so da(ja)la odgovore na številna, na prvi pogled zapletena vprašanja: Zakaj se vsi zgrinjajo h Kofetarici Ivane Kobilce? Kaj je v tem portretu? Živi! Vsa navihana, igriva. Ogled filma Amadeus nam je dal misliti. Od kod prihaja glasba, ki je še po več stoletjih tako lepa, da te popelje v ekstazo. Ko se dijaki niso naučili strokovnih izrazov ali pa so bili nemirni med obravnavo pomembnih učnih tem in sem si zaželela »zagnancev« izpred nekaj let, sem se umirila ob pogledu na skicirke in na številne zanimive skice, ki so nastale med mojimi urami. Vem, da sem na pravem mestu, med pravimi ljudmi, in če bi obstajale pravljice, bi morali ustanoviti svojo »državico«, kjer bi vladali lepota, spoštovanje različnosti, individualnost, sočutje in toplina. Pri dolgoletnem poučevanju zgodovine umetnosti na šoli za oblikovanje in fotografijo se ves čas srečujem z ustvarjalnostjo in pomenom ustvarjalnosti za človekov razvoj. S prizanesljivim pogledom izkušenega profesorja motrim notranji nemir mladih v tem času in prostoru in jim skušam vsaj v »srečnih trenutkih« popolne zbranosti približati umetnost. Kaj je gnalo Michelangela, da se je še kot deček uprl očetu in se z vso predanostjo vključil v umetniško delavnico? Medtem ko so njegovi vrstniki veseljačili po krčmah, je sanjal o kosu marmorja, da bi oblikoval kip po svoji zamisli. Kaj je tisto, zaradi česar se je vedno znova osamil in v tišini premleval svojo zamisel, ki jo je pozneje uresničil v kamnu? Ure in ure klesanja, samote, iskanja samega sebe, da so se vsi občutki zlili v lik, ki se je rodil iz »mrtve« gmote. In to lik, poln življenja. V Michelangelovem primeru ni šlo za igro; šlo je za življenjsko nujo, preprosto nekaj, kar moraš početi, da osmisliš svoje življenje. Kaj je gnalo Van Gogha, da se je popolnoma sam naselil v neki hiši v Arlu, da bi doživel naravo v vsej svoji

intenzivnosti, se »prepojil« z vetrom, soncem in »magično« nočjo in svoje močno dojemanje bivanja z vso strastjo svojega bitja prelil na platno? Kaj je gnalo Chagalla, da je iz male vasice v Belorusiji, kjer v židovski skupnosti podoba ni imela veljave, odjadral v Pariz, ker je v sebi začutil slo po ustvarjanju? Njegova oddaljena vasica, starejši Židje, violina, vaške živali so ostali del njega in oživeli v njegovih delih, v katerih meja med realnim in irealnim ne obstaja. Vse to je moral početi. In kaj je iskal Gauguin, da je zapustil meščansko udobnost in z ladjo odplul na Tahiti, živel v slamnati hiši, se družil z elementarnimi, preprostimi domorodci? Gnala ga je sla poustvarjanju. Ustvarjalnost je bila za mnoge umetnike življenjska nuja, nekaj, kar preprosto moraš početi – ne tako, kot hočejo drugi, ampak kot hočeš ti sam. Vsi, čigar dela danes občudujemo v galerijah, so iskali svoj lastni izraz; vsi so sledili sebi in se tudi učili od starih mojstrov. O tistih, ki so se podrejali splošnemu okusu, malo slišimo. Marsikdo meni, da ne moremo primerjati preteklosti s sedanjostjo, da je danes drugače. V času, ko vsi preveč hitimo, ko pridobivamo na tisoče površnih informacij, ko delamo po več stvari naenkrat, je ustvarjalnost še pomembnejša. Vsaka ustvarjalnost pomaga človeku, da najde stik s seboj, da se odziva na svoj način na dogodke, ki oblikujejo njegovo življenje. Ni pomembno, ali svoje videnje sveta izraziš z zvokom, gibom, mislijo, ki jo napišeš na papir, morda s celostnim projektom – pomembno je, da se v tej stvaritvi najdeš in da si resnični iskalec in ne posnemovalec drugih. V času, ko se marsikdo boji prihodnosti in njegove oči nimajo iskrivega leska radovednosti in izpolnjenosti, ko se strah »plazi« povsod, je ustvarjalnost kot izraz »pristnega« jaza nuja za tistega, ki ustvarja, in bogatitev za tistega, ki mu je dano razumeti. Ustvarjalnost omogoča, da se vsaj za nekaj časa umakneš stran od vrveža, »na svoj planet«. Včasih je potreben »stik« z naravo, da sploh veš, kdo si. »V »tišini gozda je vse prav«. »Šelestenje listja, prepletenost dreves in želja, da bi z njimi dosegel nebo«. »In veliko zelene in svetlobe, ki spreminja oblike«. »In spet si otrok ali oseba z jasnim pogledom in čistim odzivom«. Na naši šoli je »ustvarjalni nemir« ves čas prisoten. Pri teoretičnih predmetih so dijaki pogosto nekako »odsotni«, brez prave volje, ko uresničujejo zamisli pri oblikovanju, pa so njihove zamisli izvirne in kar »vrejo« iz njih. Velik pomen pri usmerjanju mladih pa ima tudi »ustvarjalni nemir« profesorjev risanja in oblikovanja. Če ohranjajo svojo ustvarjalno »iskro«, lahko razumejo iskanja mladih. Zato je prav, da predstavimo tudi ustvarjalnost naših profesorjev oblikovanja in risanja. Odgovorno usmerjajo mlade in spremljajo njihovo »rast«. Raznolikost mlade ustvarjalnosti govori tudi o veličini njihovih mentorjev.

Vznemirljivo se je približati ustvarjalnosti naših profesorjev. Za razliko od preteklosti imaš danes veliko več »izpovedne svobode«. Vsak si lahko izoblikuje svoj likovni izraz, vsak lahko izpoveduje svojo resnico. Danes je čas za lepoto različnosti, čas za različna dojemanja bivanja. Vsak ima pravico razmišljati o svetu na svoj način. Po pogovoru s kolegi umetniki sem ugotovila, da je njihova ustvarjalnost resnično odraz njihovega jaza, in torej ni bojazni, da bi njihova ustvarjalna »iskra« usahnila ali se utrudila. Nekateri se izražajo abstraktno, pri drugih se realno prepleta z irealnim, pri nekaterih zasledimo ekspresivno noto. Uporabljajo različne tehnike, kot so olje na platno, računalniška grafika, kolaž. A bistveno je, da zasledimo izvirno izpoved.

Kako prodreti v njihovo »pripoved«? Možnost, da vsak od nas vstopi v slikarsko polje na svoj način, kot pravi naša slikarka Apolonija Simon, nas lahko tudi prestraši. Želim dojeti njeno resnico. Njene besede mi pomagajo dojeti … »Na mojih delih se pojavijo drevesa in človeške figure pa zopet izginejo in se pojavijo drugje, ob zatonu sonca ali jutranji zarji. Ni pomembna zarja, človeška figura ali drevo; pomembno je občutenje te enkratnosti.« Pri Apoloniji sem bila večkrat v ateljeju. Molče sem opazovala njene krajine na velikih platnih. Razumela sem, da rabi veliko miru in tišine, da lahko vstopi v slikovno polje. Ugotavljam, da se lažje približam tistim delom, ki so blizu mojemu dojemanju. Lahko pa sem soustvarjalka. Lahko napišem pesem ob ogledu nekega dela, lahko doživetje izrazim z gibom. To se mi zdi še najbolj pošteno in resnično. Spominjam se svojih večerov poezije ob glasbi Lada Jakše. Iskren pogovor je napolnil prostor in dosegel poslušalce. Iskren pogovor besede z glasbo, stik misli, čustvovanj in valovi skupnega doživetja. Takšni so pogovori ustvarjalca z ustvarjalcem.

Nebo in zemlja, 2010 olje na platnu 120 x 180 cm

Apolonija Simon »Na mojih delih se pojavijo drevesa in človeške figure pa zopet izginejo in se pojavijo drugje, ob zatonu sonca ali jutranji zarji. Ni pomembna zarja, človeška figura ali drevo; pomembno je občutenje te enkratnosti.«

Par, 2010 olje na platnu 180 X 120 cm

Jutro, 2010 olje na platnu 50 x 40 cm

Karel Plemenitaš Obiskala sem tudi atelje našega slikarja Karla Plemenitaša. Ne potrebuje velikih soban, svoboden je tudi brez njih. Pobožaš njegove zapise na keramičnih ploščicah, vznemiri te nežnost porcelana. Toliko ostrine na njegovih abstraktnih delih, toliko iskanja novih poti in novih možnosti, toliko jasnih in dorečenih odzivov na življenje in bivanje. »Rad se odgovorno igram«, pravi resno Karel. Njegovo iskanje, njegova pot ni opotekajoča, je drzna, jasna, vsaki stvari reče DA ali NE. Vse se ga dotakne, zaboli, na vse se odziva, ampak kako veličastno je spoznanje, da očitno ve ali vsaj sluti, da je tudi on stvarnik svojega bivanja in da si upa zapustiti že najdene krajine in ustvarjati nove. Kot stvarnik svojega življenja potrebuje trdnost. Zato njegovi zapisi doživetij niso več dvodimenzionalni, ampak posegajo v prostor. Naš slikar bo zgradil še veliko novih svetov, odkril mnoge pokrajine, saj njegovi prostori stremijo k odkrivanju novega.

Amorfno, 1978 jedkanica in akvatinta

Zastave, 2007 jedkanica in akvatinta

Blaž de Gleria

Zaradi širine razmišljanja je pogovor s profesorjem grafičnega oblikovanja Blažem de Glerio vedno vznemirljiv. V njegovih pogledih je vedno prisotna širša vizija šole, njeni cilji, perspektiva, v izobraževalnem procesu pa se zavzema za oblikovanje celostne umetniške osebnosti, ki razvije vse svoje potenciale. V procesu izobraževanja in oblikovanja kreativne umetniške osebnosti De Gleria poudarja pomen širine znanja, »človek mora biti humanistično izobražen«. Poudarja tudi pomen kolektivnega dela pri oblikovanju, saj brez zmožnosti skupnega sožitja in uresničevanja skupnih ciljev danes ni možno ustvarjanje kvalitetnega grafičnega oblikovanja. Poudarja pomen poznavanja razvoja evropske zavesti in nujnost nadaljevanja. Je eden prvih ustvarjalcev digitalne umetnosti pri nas. Digitalna umetnost je predmet računalniške tehnologije z vsemi možnostmi, ki jih ponuja. Njegova dela nam na sodoben način ponujajo

Montaža, 2007 digitalna risba 50 x 102 cm

P12aP, 2007 digitalna risba 36 x 50 cm

Izjava, 2008 digitalna risba 22 x 25 cm

močno likovno izpoved. Njegovi izmišljeni portreti govorijo o razmišljujočem človeku danes, ujetem v mrežo lastnih misli, strahov, sanj, dvomov. Kot pri pogledu na Rodinovega misleca se mi zazdi, da je portretiranec kot slehernik zaznamovan z vsem, kar je bilo, in včasih preutrujen, da bi zmogel korak naprej iz ujetosti v svobodo. Manjka mu svobode, ki jo zmore neveden, neuk elementarni človek. Ujetost rib v mreže, pogost motiv ustvarjalca, lahko širše govori o naši ujetosti, strahovih in nemem kriku. Ob De Glerievih delih začutiš, kako pomembna je ustvarjalnost za človeka, saj osvobaja, je iztis vsega temnega, ki se plazi v naši podzavesti. »V njegovih delih ni mej med realnim in irealnim«, kar je vsekakor izjemna kvaliteta.

Kaktus, 11. 2. 2011 tempera na platnu 20 x25 cm

Kaktus, 5. 11. 2010 tempera na platnu 40 x 50 cm

Tadej Tozon Velik iskalec na področju likovne ustvarjalnosti je slikar Tadej Tozon. Tudi on poudarja pomen poznavanja starih mojstrov in njihovih iskanj in pomen nadaljevanja poti, ki so jo mnogi prehodili pred nami. Vsekakor je kot slikar današnjega trenutka iskalec novega izraza, ki izvira iz njega samega, obenem pa se navezuje na iskanja svojih prednikov. Za svoja tihožitja pravi, da so barvne študije. In vendar ob njih začutiš nežnost, poetičnost … Tihožitje je motiv, ki ga poznamo v vsem razvoju evropske umetnosti. In vendar je Tozonovo tihožitje samo njegovo in kot tako enkratno. Ob pogledu na njegovo delo začutiš iskanje čistega, izčiščenega izraza. Preprostost oblik in magičnost barve daje slutiti iskanje popolne lepote zelo senzibilne osebnosti. Tozonova tihožitja prav zaradi silne preprostosti oblik in »poezije« barv zažarijo in nas napolnijo s toplino. Štefan, 5. 10. 2010 tempera na platnu 42 x 38 cm

Lahkotnost, 2001 tekoči akril na papirju, 30,5 x 42,5 cm

Igor Kregar Profesor Igor Kregar z vso predanostjo poučuje risanje na naši šoli. Njegovo izredno poznavanje likovnega pa tudi drugega umetniškega dogajanja danes vsekakor prispeva h kvaliteti njegovega pedagoškega dela. Pri svojem lastnem izražanju igrivo uporablja alternativne tehnike, jih preizkuša. V risbah, kolažih, abstraktnem pejsažu, z materiali iz naravnega in urbanega okolja »tke« svoj svet, poln barvitosti in intelektualne širine. Njegova dela govorijo tudi o tem, da lahko bivanje danes nadgradimo s svojo fantazijo, igro in nam tako kaotičnost bivanja ne pride do živega. Njegove nežne pokrajine duše, kjer »ima barva glavno besedo«, pa nas popeljejo v svet poezije in glasbe.

Pejsaž II, 2002 tekoči akril na papirju, 30 x 21 cm

Aleksander Brezlan

AFRICA, 2010 mešana tehnika na papirju, odprt format 28 x 20 cm, 220 strani

trans-formacija, 2010 mešana tehnika na platnu, 380 x 160 cm

Ustvarjalec Aleksander Brezlan se z vso energijo mladega ustvarjalca predaja ilustraciji, slikarstvu in grafičnemu oblikovanju. Kot za večino mladih ustvarjalcev je tudi zanj značilno delovanje v angažirani umetniški skupini z jasno opredeljenim idejnim konceptom. Očarljivo je, da se kot soustvarjalec umetniške skupine CYP2C9 povezuje tudi z literaturo, še posebej s poezijo. Očarljivo je, da mlada skupina govori o idealih, da je njihov simbol sončnica. Če se pravi ideali porazgubijo, sončnica povesi glavo. Angažiranost današnjih umetniških skupin je izrednega pomena, umetnost mora vplivati na spremembe v družbi in opozarjati na krizo vrednot. Izviren je tudi avtorjev popotni dnevnik, kot intimna likovna izpoved. Največ pa pove avtorjeva misel: »Rišem izvzete, doživete življenjske trenutke …« Mladi umetnik je izrazno učinkovit, življenje doživlja kot preplet svetlobe in teme, razcveta in razkroja, kot sintezo nasprotij, močno, dramatično, ekspresivno. Zato se te njegovo ustvarjanje močno dotakne.

(ne)pozabljeno, 2009 mešana tehnika na papirju, skicirka, odprt format 24 x 17 cm, 168 strani

Jeza, 2005 klasična črnobela fotografija barit papir 6 x 6 cm

Žalost, 2005 klasična črnobela fotografija barit papir 6 x 6 cm

Sonja Lebedinec Zaradi izredne likovne senzibilnosti fotografinje Sonje Lebedinec nam njena umetniška dela odpirajo vpogled v vse »kontraste« tega bivanja. Soočeni smo z izredno nežnostjo pa tudi ostrino, ki zaboli. Je mojstrica klasične fotografske tehnike, z neskončnim številom odtenkov, mehkobo in ostrino slike »tke glasbo«, ki zmore vsa občutja bivanja. Ko zrem v njeno izbrano delo, se mi zazdi, »da krhkost in nežnost morskega ježka lahko biva v sožitju z nečim močnejšim, bolj grobim«. Ranljivost in moč se ne izključujeta.

Žalost, 2005 klasična črnobela fotografija barit papir 6 x 6 cm

Slikarka Saša Šušteršič se preda z vsem svojim bitjem svoji krajini. Krajina je ona sama, z vsemi odtenki barv, z vsemi odtenki svojega bitja. Ko ustvarja, hoče popolno zbranost, predanost. Iz del se čuti, da njena duša zapoje ob glasbi, poeziji, v stiku z naravo; da rada gnete in začuti material, iz katerega ustvarja svoje krajine. Vedno znova me vznemirijo barve njenih abstraktnih krajin. Spreminjajo se, kot se spreminjajo Sašina občutja. Govorijo tudi o njeni svetli, pozitivno naravnani osebnosti in želji po čisti, iskreni likovni izpovedi. Spreminjanje, 2010 mešana tehnika na grafičnem listu, 69 X 48 cm

Saša Šušteršič Preplet, 2011 mešana tehnika na platnu, 21 x 21 cm

V črnem, 2010 mešana tehnika na grafičnem listu, 35 x 44 cm

Damijan Kracina Profesor plastičnega oblikovanja Damijan Kracina je s svojo izvirno ustvarjalnostjo in svojimi angažiranimi projekti vnesel svež veter v naše pedagoško delo. V svojih umetniških projektih na zanimiv način opozarja na človekovo odtujenost od narave, na človekovo nezmožnost sožitja z drugimi bitji. Opozarja na človekov superioren odnos do živali, na iztrebljanje in uničevanje živalskih vrst. V večini projektov nevsiljivo vodi ljudi k razmišljanju o nujnosti sožitja vseh bitij na planetu, opozarja na soodvisnost človeka in narave. V svojih projektih povezuje kiparstvo, slikarstvo, glasbo in video v neločljivo celoto, v gledališki dogodek. Prav zaradi pridiha grotesknosti in fantastike v njegovem likovnem izrazu nas njegovo sporočilo ne pusti hladne.

Sanitarium, 2009 keramika/različni materiali

Še veliko je ustvarjalnih profesorjev risanja, fotografije in oblikovanja pa tudi splošnih predmetov na naši šoli, o katerih bi rada spregovorila. Naredila sem prve korake. Pa saj se ne mudi. Ustvarjalnost na naši šoli je vedno prisotna in vedno živa. Sprehajam se po starem delu mesta in gledam igrivo Plečnikovo obrežje reke Ljubljanice. Na poti iz Križank in v Križanke opazim številne znane obraze – zdajšnje in nekdanje dijake, kolege sodelavce … Veliko nas je, iskalcev lastne, originalne poti. Lahko bi nosili sončnico v roki, živo rumeno, svetlečo, in sporočali, da ideali še niso umrli. A ni potrebno veliko besed, dokazovanj … Saj se prepoznamo, najdemo, zaslutimo, vedno znova in znova, na istih poteh … Veliko nas je. Rada pohajkujem od Križank do Prešernovega trga na mnoge različne načine in nikoli mi ni dolgčas. Kaj, če bi jo danes mahnila do Apolonijinega ateljeja; muči me namreč vprašanje, kakšno krajino slika trenutno. Se je na njej pojavilo človeško bitje, morda dve? Sta bitji povezani ali odmaknjeni? Sta zaljubljeni bitji odkrili skrivnosti bivanja? Pa saj to ni pomembno – da ga le čutita …

Rastlinjak, 2010 epoksi/polikarbonat/aluminij/zvok, 200 x 200 x 210 cm

Foto: Sanja Gornjec

SILASPOMINA

Intervju

z nekdanjim profesorjem predstavitvenih tehnik Dušanom Šušteršičem

Vsaka misel je energija!

Spoštovani gospod profesor, najprej se vam zahvaljujemo, da ste si vzeli čas za intervju. Pozanimale smo se in izvedele, da ste sloveli kot zelo dober profesor, ki je dijake veliko naučil in ki je od njih tudi veliko zahteval. Dijaki so vas imeli radi. Katere so po vašem mnenju lastnosti dobrega profesorja? Želel bi poudariti predvsem to, da moraš svoj predmet oziroma svojo stroko predstaviti z ljubeznijo, z veseljem. Če delaš z veseljem, bodo tvoje besede »padle na plodna tla«. Moram priznati, da pri mojih urah včasih ni vladala takšna disciplina, kot bi si jo želel, tako da je bilo včasih treba tudi povzdigniti glas. V vsako nalogo – izdelek je treba vložiti določen trud, in če dijak nalogo naredi z veseljem, ljubeznijo, bo gotovo na koncu dobil dobro oceno; če pa je v delo prisiljen oziroma nemotiviran, pa je ocena lahko tudi slaba. Vsak izdelek, narejen v službi, življenju ali doma, se prepoji z določenimi energijami in človek, ki bo ta izdelek opazoval, se ga dotaknil ali celo uporabljal, se bo tako tudi počutil.

Dijaki včasih nismo pripravljeni slediti profesorjevim navodilom. Včasih se nam, »resnici na ljubo«, tudi ne da. Kako ste motivirali dijake za delo? Glede na to, da sem arhitekt, sem izhajal bolj iz praktičnih nalog, iz življenja in ne iz teorije. Lažje je, če dijaki izvajajo nekaj konkretnega, pri čemer lahko pride tudi do izvedbe. Dijakom sem dovolil, da so izvajali tudi take naloge, ki so jih zanimale. Takoj po upokojitvi, leta 2008, je izšel moj učbenik Predstavitvene tehnike, namenjen vsem srednješolcem pa tudi visokošolcem, ki so na začetku študija arhitekture, krajinske arhitekture, likovne akademije … V njem so na enostaven in razumljiv način razložene osnove posameznih poglavij opisne geometrije, ki predstavljajo osnovo predstavitvenih tehnik, ki so nujno potrebne pri predstavitvi likovnega dela – načrta. Predstavljene so tudi nove izkustvene metode s področja risanja aksonometrije in perspektive, ki so v učbeniku prvič objavljene; so avtorsko zaščitene in zanimive pri različnih predstavitvah. Menim, da bo ta učbenik v pomoč številnim dijakom in študentom.

SILASPOMINA

[biljard] »Prvega, manjšega, sem naredil pri desetih letih, srednjega, leta 1987, in tega na sliki, dvonamenskega, tekmovalne velikosti, leta 1995.«

Ukvarjate se tudi z bioenergijo, večkrat ste predavali o zdravem načinu življenja. Ste znanja prenašali na mlade? Večkrat sem kakšno učno uro posvetil tudi tej temi. Rad sem se pridružil številnim šolam v naravi, kjer sem predstavljal načela zdravega načina življenja: bioritem spanja, bioritem hranjenja, metode učenja, pomen ustreznega prehranjevanja, pomembnost uživanja vode, radiestezijo v zvezi z lego ležišča in mestom učenja, na pobudo dijakov pa tudi bioenergijo. Ker so mnogi dijaki izrazili željo, da bi to področje želeli podrobneje spoznati, sem jim svetoval, naj se začnejo s tem ukvarjati čim pozneje, kajti za to potrebuje človek določeno zrelost in izkušnje (npr. z radiestezijo po 25 letu, z bioenergijo pa po 35 letu). Saj poznate frazo »mlad pa neumen«. Danes ni pomembno to, da si zdrav, ampak je pomemben dober zaslužek. Zato menim, da je uradna medicina v večini primerov podaljšana roka prehrambene in farmacevtske industrije.

Tudi biljard ima svojo poučno zgodbo. To je moj tretji biljard. Prvega, manjšega, sem naredil pri desetih letih, srednjega, leta 1987, in tega na sliki, dvonamenskega, tekmovalne velikosti, leta 1995. Da, na njem se lahko igra tudi namizni tenis, tako da igralna plošča prekrije biljard. Ker se igralni višini obeh iger razlikujeta za približno 4 cm, je bilo treba »pogruntati« čim bolj enostaven dvig oziroma spust. No, za ta dvig sem pri načrtovanju s prijatelji, ki so mi pomagali pri izvedbi, potreboval eno leto. Ko sem to »fotko« pokazal kolegom v zbornici, mi je starejši kolega dejal: »Ti si pa špogaš! To pa košta 10000 DM!«. Moj odgovor: »Vprašanje, kdo si bolj špoga?« Kolega pa roke ob bok in vpraša: »Kako to misliš?« Namreč, mislil je, da mislim njegov avto, ki ga je kupil prejšnji dan za približno 30000 DM. Odgovorim mu: »Pusti ta tvoj avto. Poglej, koliko časa kadiš!?« V petih minutah sva ugotovila, da jih je »posmodil« za 35000 DM v 40 letih. »Kdo si bolj špoga? Ti ali jaz? Jaz imam biljard, ti pa samo pol do tri četrt kile katrana v pljučih!« sem dregnil vanj. Ko sem čez mesec to zgodbo povedal svojemu sorodniku, ki je bančnik, mi je le-ta dejal: »Če bi ta denar sproti nosil v banko, seveda v devizah, bi se osnovni znesek povišal na 85000 DM. Kadilcem v premislek!!!

SILASPOMINA

Kako so se na prej povedano odzvali vaši kolegi? V glavnem pozitivno. Mnogim kolegom sem priskočil na pomoč pri njihovih zdravstvenih težavah, bodisi z nasveti ali pa terapevtsko. Spomnim se, ko je kolegica komaj prišla v zbornico in me prosila za pomoč zaradi slabosti in vrtoglavice. Ocenil sem, da je dehidrirana, in jo vprašal, če zaužije dovolj vode. Odgovorila je, da že 30 let ni spila kozarca vode. Po zaužitju dveh decilitrov vode so po eni minuti vse njene zdravstvene težave minile. Torej priporočam: »pijte vodo«! Da potrdim to tezo o vodi, bom povedal še anekdoto: K meni sta prišla neka gospoda po pomoč. Zdravi je pripeljal bolnega. Bolni je potožil:»Ni pravice na svetu. Poglejte, vse življenje kolikor toliko zdravo živim: ne kadim, ne pijem, ne gledam TV, zgodaj hodim spat, se rekreiram, skratka, živim zdravo, pa sem ves čas bolan«. Zdravi pa je dejal: »Jaz pa to vse počnem obratno: sicer ne kadim, pa nisem bil niti enkrat v življenju bolan«. Pokomentiram: »Vi pijete vodo, vi pa ne!« Zdravi: »Zjutraj spijem na tešče pred umivanjem zob najmanj pol litra vode in to nadaljujem tudi čez dan, pred

obroki hrane«. Bolni: »Jaz pa v življenju nisem spil kozarca vode, popijem pa veliko čajev, sokov, kompotov, kisle vode …« Kaj to pomeni? Čaj, sok in drugi napitki niso voda. Na šoli ste poučevali vrsto let. Kako se spominjate začetkov? V preteklosti so me mnogi večkrat vprašali, zakaj sem se odločil za poučevanje na Srednji šoli za oblikovanje, po dvajsetih letih projektiranja. Na eni od obletnic mature mi je nekdanja sošolka prerokovala iz dlani in napovedala prihodnost. Tako mi je predlagala spremembo poklica, in sicer da bi moral poučevati na Srednji šoli za oblikovanje. No, čez en mesec sem delno že poučeval na šoli, po treh mesecih (imel sem namreč trimesečni odpovedni rok) pa redno kot učitelj predmeta opisna geometrija, ki se je pozneje preimenoval v predstavitvene tehnike.

SILASPOMINA

Perspektive spominov Podoživljam prostor učnih ur predstavitvenih tehnik iz poldrugega desetletja. Ta je bil majhen, meditativen, ustvarjalen. Danes ga mislim kot »muzej«. Prostor je v mojih letih srednješolskega izobraževanja polnila postava profesorja Dušana Šušteršiča, ki je bila vedno uravnotežena s prostorom, njegovim in našim značajem. Njegova šola je bila in je dragoceno gradivo za mnoge likovne prvine in veščine, ki danes kot novonastale ohranjajo virtuoznost avtorskega rokopisa, hkrati pa se prevajajo v jezik skozi sodobne tehnologije v konkretnih realnih perspektivah. Profesor Dušan Šušteršič je vedno organiziral nove poglede, formiral nove ideje, predvsem pa je bil ustvarjalec, ki je s svojo držo poudarjal odgovornost za svoje poslanstvo. Bil je občudovan in občudovanja vreden, ko je s svojo neverjetno tehnično risbo – kompleksno in komplicirano, virtuozno obvladoval (s)likovno polje klasične »staromodne« zelene table. Bele krede in leseni trikotniki so v njegovih rokah bili najbolje uglašeni risarski instrumenti. Ob pogledu na fascinantno vizualno matematiko, ki je bila izhodišče za naše naloge, smo doživljali obilico ustvarjalnih stisk. Profesor Dušan Šušteršič je naše ustvarjalne stiske z zanesljivim čutom za pedagoško realnost in za razumevanje slehernega trenutka vselej uspešno rešil. S stalno miselno zbranostjo in nenavadno natančnostjo je bil zgled in vzpodbuda za uspešno delo, samoumevno disciplino in likovno maniro. Pristen stik, ki smo ga dijaki zlahka in preprosto navezali, nas je vedno znova vračal k učnim uram in vselej smo odhajali z bolj in bolj osvetljenimi obzorji. Danes se profesorja Dušana Šušteršiča spominjam kot enega zadnjih virtuozov »stare« arhitekturne šole s priznano legitimnostjo poklicno profesionalnih in pedagoških faktorjev.

»Perspektive iz preteklosti so perspektive prihodnosti!« Aleksander Brezlan, profesor grafičnega oblikovanja

Ali se je poučevanje v preteklih letih kaj spremenilo? Problem je v tem, da večina dijakov, ko pridejo na srednjo šolo, nimajo razvitih delovnih navad in logičnega mišljenja. Osnovna napaka je po mojem v delovnih zvezkih, ki temeljijo na podobnem konceptu kot nekdanja oddaja Lepo je biti milijonar, v kateri so podani odgovori A–D; podobno velja tudi za maturo. Treba se je zavedati dejstva, da se dijak zaradi slabših ocen, doseženih pri nekaterih maturitetnih predmetih, ne more vpisati na želeno fakulteto, tako da svojo študijsko pot nadaljuje drugje. Kaj to pomeni? Verjetno bo vse življenje zato svoje delo opravljal rutinsko, brez ljubezni, veselja … Vaša ljubezen je tudi fotografija. Priredili ste nekaj fotografskih razstav.

še fotografije so podelili Josipu Brozu Titu za njegov rojstni dan, 25. maja, in počaščen sem bil, da je bila med njimi tudi moja, kar mi je dalo nov zagon. Najbolj sem užival na številnih strokovnih ekskurzijah, ki jih je organizirala naša šola, včasih tudi po dve na leto. »Fotke«, ki jih je mnogo in jih večkrat pregledam, me spominjajo na vse številne ekskurzije. Najraje pa si ogledam fotografije, nastale v Mehiki, Nepalu in Izraelu ter Jordaniji. Lahko rečem, da spada fotografiranje med moje priljubljenejše hobije, posebej sedaj, v času digitalne fotografije, ko ni treba »šparati«. Imam tudi svoj blog, kjer objavljam svoje »fotke«. Fotoaparat me spremlja vsepovsod in ga imam vedno pri sebi, posebej na izletih.

S fotografijo sem se začel ukvarjati devetinšestdesetega leta, kot študent na absolventskem izletu po Španiji. Spomnim se, da sem imel takrat s seboj tri fotoaparate. Triinsedemdesetega leta sem poslal tri svoje »fotke« na jugoslovanski natečaj, ki ga je organizirala beograjska revija Fotokino. Najbolj-

SILASPOMINA

Slovenci radi živimo v »bajturah«, če uporabimo slikovit izraz Mihe Mazzinija, vozimo pa se z najsodobnejšimi vozili. Zakaj je to tako? To je stvar slovenske mentalitete; ne smemo imeti slabšega avtomobila kot sosed. V Sloveniji prisostvujemo prehitremu razvoju v primerjavi z bolj razvitimi državami. Ljudje si nismo vzeli dovolj časa … smo neučakani, želimo preveč, prehitro! Nam lahko za konec zaupate kakšno anekdoto ali pa nasvet za vse nas mlade oblikovalce in ljubitelje umetnosti? Kot sem prej že povedal, delajte z ljubeznijo, delajte z veseljem, s tem boste v vaše delo, vaš izdelek vnesli pozitivno energijo. Seveda je treba delati tudi za denar, saj ga vsi potrebujemo. Kot oblikovalci uporabljajte čim več naravnih materialov, kajti tudi ti imajo svojo energijo. Saj poznate pregovor Nazaj k naravi. Ko delate z različnimi materiali, barvami, se je treba zavedati, da zdravi tudi oblika, torej ko kar koli načrtujete, je treba razmišljati tudi z energetskega stališča. Tudi beseda lahko zdravi. Trdim, vsaka misel je energija, pozitivna-pozitivna, negativna-negativna.

Kako razumete besedo arhitektura? Kaj pomeni biti arhitekt? Arhitektura je umetnost in znanost načrtovanja človekovega ustvarjanja na različnih ravneh, od stavbarstva, oblikovanja notranje opreme, industrijskega oblikovanja, urbanizma, krajinske arhitekture do oblikovanja nizkih gradenj. Biti arhitekt pomeni ukvarjati se z eno ali več zgoraj naštetimi dejavnostmi in za te dejavnosti biti za to odgovoren do uporabnikov. Laična javnost ne razlikuje med arhitekturo in gradbeništvom. Nikolaus Pevsner, evropski zgodovinar iz prve polovice 20. stoletja, je zapisal: »Garaža za kolesa je zgradba, katedrala v Lincolnu je arhitekturno delo«. Kako ste na te razlike opozarjali dijake? Razlika je, da je arhitektura ustvarjanje, kreacija – umetnost, gradbeništvo pa izvedba. Seveda je lahko tudi garaža arhitekturno delo, odvisno je tudi od tega, v kakšno okolje je postavljena.

Ko sem s kolegi sodeloval na natečaju za poslovno zgradbo, smo potrebovali pomoč kolega pri predstavitvi. Ko sem ga čakal v njegovem biroju, sem opazil na steni tri njegove različne predstavitve v obliki slik. Odločil sem se, da jih radiestezijsko izmerim. Prva je imela -30000 zdravilnih enot po Bovisu, druga -15000 in tretja +17000. Ko se je kolega vrnil, sem ga pobaral: »Ti, teli dve si pa samo za denar delal!? To zadnjo si pa ustvarjal z ljubeznijo, z veseljem.« »Točno tako, te zadnje ne dam za noben denar!« mi je takoj odgovoril. Vprašajte se, zakaj so, ko hodite po različnih galerijah po svetu, določene slike tako znamenite in slavne. Ali je res razlog le v vloženem trudu in vseh likovno-estetskih zakonitostih? Načrtujte, ustvarjajte z ljubeznijo, z veseljem, pa se bodo uporabniki vaših uslug dobro počutili, npr. ob sliki, grafičnem izdelku, ob uporabi industrijsko oblikovanega izdelka, v lepem oblačilu, sobi, hiši … Seveda je to počutje odvisno tudi od drugih dejavnikov, npr. materialov, barv, oblik, lege hiše, ležišča, prostora za učenje, delo … pa tudi od kozmičnega in vodnega sevanja, sevanja tektonskih prelomnic, predvsem pa od tehničnega sevanja, ki se je v zadnjih letih povečalo tudi do 10000-krat ali več. Seveda vedno izhajam iz lastnih izkušenj. Lahko navedem še en nazoren primer. Študentko, staro 20 let, je pripeljal k

SILASPOMINA

meni po pomoč njen stric. Bila je popolnoma slepa. Oslepela je v treh mesecih in pol, imela je krvavo rdeče pobarvane lase, nosila črno-rdečo obleko in pri sebi imela črn mobitel. Diagnoza: skleroza očesnega živca. Treba se je zavedati, da črna barva v kombinaciji z rdečo ali pa s cinober rumeno povzroči, da rdeča in rumena sevata. Vprašal sem jo, koliko časa govori po mobitelu in kje ga ima ponoči. »Zelo veliko, med spanjem pa ga imam pod vzglavnikom«, je odgovorila. K sreči se je dalo terapevtsko vidni živec oživeti tako, da spet vidi 100 % že pet let. Čez pol leta sem na enak primer, ki smo ga rešili v desetih minutah, naletel pri gospe, ki je imela enako pobarvane lase in črno-rdečo kombinacijo obleke ter črn mobitel. Vid se ji je zelo hitro slabšal in je že imela dioptrijo +7. Ko sem jo zagledal, sem vzkliknil: »A imate tudi vi ponoči mobitel pod vzglavnikom?« Začudeno je odgovorila: »Kako pa to veste?« Zato vam bi svetoval, da prek mobitela komunicirate čim manj, če pa že, naj bodo pogovori kratki, ne nosite ga ob telesu, posebej ne v žepih ali ob srcu. »To ni hec!«

kokakole, ker so to diuretiki, ki vsebujejo sladila, ki povečujejo apetit. Iz izkušenj vem, da lahko zaradi teh pijač »pridelate« diabetes, cirozo jeter ali pa tudi navidezni napad slepiča. Prav tako ne pijte homogeniziranih mlečnih izdelkov (v skrajnem primeru pasterizirane), toplotno obdelanih sokov (samo sveže pripravljene). Uživajte čim maj toplotno obdelanih ogljikovih hidratov in sladkorjev. V dopoldanskem času je treba zaužiti čim več »žive« hrane (kar je toplotno obdelano, nad 48 stopinj, je vse »mrtvo«, torej brez vitaminov, mineralov, encimov). Iz mrtve celice se pač ne da narediti žive. Med poučevanjem na šoli sem večkrat opazoval dijake in dijakinje, kako vsak odmor obiskujejo avtomate. Ni čudno, da so se nekatere bolezni v zadnjih letih povečale tudi do 10-krat. Če bi želeli na šoli kakršno koli predavanje v zvezi s temi temami, se bom z veseljem odzval. Na koncu bi želel še enkrat poudariti, da razmišljajte pozitivno, kajti »Vsaka misel je energija!«

In še nekaj nasvetov in priporočil … Ko se učite, boste najbolj zbrani, če ste obrnjeni proti jugu. Med spanjem morate biti z glavo obrnjeni proti severu. Če spite slabo oziroma se zbujate, ste verjetno na slabi točki in morate prestaviti posteljo oziroma to radiestezijsko preveriti. Podobno velja, če se med učenjem ne morete zbrati. Seveda so zato lahko tudi drugi vzroki. Pomemben je tudi bioritem spanja. Vsako telo potrebuje določeno število ur spanja, odvisno od tega, koliko strupov smo zaužili dnevno (toplotno obdelana hrana, onesnažen zrak, premočan hrup ali svetloba, tehnično sevanje …), oziroma od hitrosti izločanja strupov prek izločil pri vsakem posamezniku. Če npr. nekdo potrebuje 8 ur spanja, spi pa samo 7 ur, to pomeni na mesec 30 ur oziroma kot da 4 noči ne bi spal. Ko se teh strupov, ki jih telo ne izloči, nabere preveč, zbolimo. Strupi se izločajo v glavnem ponoči. Logično je, da so potem potrebna poživila, npr. kava, cigareti …, če želimo uspešno funkcionirati.

Karikatura: »Zabava v času mojega predavanja.«

[anekdota] Med učno uro opazim, da se dijakinji v predzadnji vrsti zabavata. Na mojo zahtevo mi izročita predmet, ki je bil v središču njune pozornosti, in ko ugotovim vzrok te zabave, zahtevam ime avtorja karikature. Po petih, desetih minutah, ko se mi prestrašeni avtor karikature javi, se obrnem in napotim h katedru, vzamem redovalnico, dvignem kazalec in rečem: »Srečo imaš, da si dobro narisal!« Odprl sem redovalnico in napisal petico. Velikokrat sem to prigodo povedal tudi v drugih razredih s pripombo, da če me bo še kdo skušal narisati, dobi enico, če karikatura ne bo dobra.

Prav tako je pomemben bioritem hranjenja. Pri tem je pomembno, da zadnji obrok zaužijemo do 18. ure oziroma najpozneje do 20. ure, ker želodec v nočnem terminu med spanjem počiva. Pomembno je, da pijete veliko vode, zlasti zjutraj na tešče. Ne pijte raznih gaziranih pijač, posebej ne

Z Dušanom Šušteršičem, nekdanjim profesorjem na SŠOF, so se pogovarjale Ana Marija Šparovec, Patricija Kastelic in Brina Vidmar, dijakinje 3. f-razreda. Mentor: Peter Peterka, prof.

Foto: Urša Alič

Moja zgodba na SŠOF se začne s prijetnim občutkom, da sem bil razrednik šestim generacijam vsa štiri leta izobraževanja na smeri fotografski tehnik. Delo z mladimi, bodočimi fotografi mi je vedno dalo veliko energije pri iskanju novega – naprednejšega v tem lepem poklicu. Pomembno se mi zdi poudariti, da je dinamika pridobivanja novih znanj in dosežkov na področju fotografije (v smislu spremljanja trendov razvoja fotografije) tako velika, da zahteva aktivnost učitelja strokovnih predmetov praktično tudi v njegovem prostem času.

Jože Bitenc

šolski sistem je tog in neživljenjski Žal pa je tega vse manj. Z vso odgovornostjo trdim, da je šolski sistem, ki ga trenutno poznamo, zelo tog in neživljenjski, da jemlje večji del energije učitelju za nepotrebna, povsem nekoristna opravila, ki praktično ne vplivajo na kakovost izobraževanja. Menim, da učitelji dobro poznamo znanja, ki jih mora dijak pridobiti med izobraževanjem. Zato so nepotrebni stalni posegi v sam sistem, saj ne prinesejo izboljšav, naredijo pa lahko veliko škodo. Strokovno izobraževanje mora nuditi kar največ stroki – strokovnim modulom, kar nenazadnje samo po sebi krepi sodelovanje in nujno povezavo s socialnimi partnerji, ki jih izobraževalni sistem tako rad omenja – žal le na papirju. Le večni optimizem me je utrjeval v prepričanju, da je treba vztrajati ob dijakih, ki so za stanje, kakršno koli že je v našem izobraževalnem sistemu, najmanj krivi. Dolžni smo jim posredovati sodobna znanja, pri tem pa smo bolj ali manj prepuščeni lastni iznajdljivosti in kritični presoji.

SILASPOMINA

V svoji pedagoški karieri, ki ni ravno kratka (učil sem tudi na poklicni fotografski šoli), sem »gradil« na odličnem odnosu med dijaki in učiteljem. Morda se bo (marsi)kdo vprašal, kako to doseči, ko pa predvsem danes lahko ravno na tem področju zaznamo marsikatere anomalije. Vedno sem bil do dijakov spoštljiv, in to so dijaki znali ceniti. To je bil način, s katerim sem se jim lahko približal, zato nikoli nisem imel kakršnega koli resnega konflikta. Prepričan sem, da so ure mojega pouka za dijake predvsem prijetne in dovolj zanimive. Vsi skupaj potrjujemo, da je znanje nujno potrebno, ob tako dinamičnem dogajanju na področju fotografije. In prav zato tu ne vidim velikih razlik med učiteljem in dijakom, saj jim večkrat govorim, da sem vesel, ko z njihove strani tudi sam pridobim dober nasvet, ki pripomore k boljšemu razumevanju stroke. Ne gre podcenjevati dijaka, ki dneve presedi za računalnikom in pride do kakovostnih rešitev problema na način, ki mu sicer v šoli ni bil predstavljen. Menim, da dijaki cenijo tovrsten pristop, ki jim je sprejemljivejši od tistega, ko jim profesor ponudi odgovor »za vsako ceno«, pa četudi je morda sporen. Primerjave posameznih obdobij so dokaj natančne, potrjujejo pa nam jih bolj tisti dijaki, ki so izobraževanje pri nas zaključili v že bolj oddaljenih obdobjih, kot tisti, ki so z izobraževanjem »ravnokar« zaključili. Lahko se strinjamo, da je oprema za kakovostno izobraževanje potrebna; še pomembnejša pa sta učitelj, ki stoji pred njimi, in način komuniciranja, ki smo ga uspeli vzpostaviti. Moram poudariti, da oddelek fotografije v nobenem obdobju ni razpolagal s toliko kakovostne opreme, kot z njo razpolaga danes. In tega sem zelo vesel. Bom razumljivejši! Številni naši dijaki se zelo radi vračajo med nas, mnogi študirajo doma ali v tujini. In prav ta podatek mi da neko zadoščenje in potrdilo, da so bili naši odnosi ne samo korektni, temveč tudi topli in iskreni, obenem pa so dijaki dobili tudi dovolj znanja. Le nekaj ur je minilo, ko me je obiskal dijak moje zadnje generacije, ki študira fotografijo v Londonu. Preveč dobro poznam svoje dijake, da bi njegovo pripoved razumel kot nek »lažen poklon učitelju ali šoli«, ko mi z veseljem potrjuje, kako je s pridobljenim znanjem na naši šoli z lahkoto vstopil v popolnoma nov sistem izobraže-

vanja. Svoje znanje je kaj hitro lahko ovrednotil med študenti različnih držav, pri tem pa potrdil moje večno zagotovilo staršem, da pri nas dijak, če to želi, pridobi dovolj znanja za poklic ali nadaljnji študij. Odnosi med učiteljem in dijaki so na področju pridobivanja znanj več ali manj skozi vsa obdobja zelo podobni. Vedno pa sem se zavedal, da učitelj ni samo »znanje«, temveč tudi nekakšen varuh ali mentor splošnih človeških vrednot. Tu pa zlasti v novejšem času čutim še večjo odgovornost pri delu z mladimi, saj zlahka prepoznam njihovo nerazumevanje dogajanja v naši družbi. Dnevno poslušamo laži ali smo zgroženi zaradi sprenevedanja številnih naših politikov, spremljamo krajo družbenega kapitala, slišimo za dnevne pojave kriminala – vendar se ob tem počutimo nemočni. Sam kot učitelj še posebej! Nasveti naših politikov, posredovani prek elektronskih medijev, so eno, stati pred dijakom in v »živo« reagirati na družbene probleme pa je nekaj povsem drugega. Vedno sem bil optimist, in to skušam tudi ostati, vendar mora slednje potrjevati argumentirana beseda. Te pa je glede na stanje v družbi težko najti. Šolsko leto, ki se počasi izteka, bo tudi meni prineslo »spričevalo« minulega dela, saj je prišel čas, ko lahko s trdnim zaupanjem prepustim vse ustvarjeno generacijam, ki prihajajo. Prepričan sem, da bodo še bolj kvalitetno in zavzeto nadaljevali vedno nedokončano pot pridobivanja vrhunskih znanj s področja fotografije. Morda si lahko dovolim majhen nasvet vsem kolegom v zbornici, ki me pogosto sprašujejo, kako doseči prijeten, deloven in razumevajoč odnos med nami. Zelo preprosto! Biti spoštljiv do vsakogar, imeti posluh za vsako idejo, iskati kompromise brez žalitve je pot, ki vodi do uspešnega sporazumevanja in uspešnih medosebnih odnosov. Ne poznam človeka, s katerim se ne bi razumel – pa čeprav se je treba včasih malo potruditi. Jože Bitenc, prof.

Foto: Kristina Mehle

SILASPOMINA

»Vedno sem si želela, da bi dijaki čim bolje (s)poznali kroje …« Spoštovana gospa profesorica, najprej se vam v imenu uredniškega odbora revije R5 zahvaljujemo, da ste si vzeli čas za pogovor. Na šoli ste bili vrsto let zaposleni kot profesorica na oddelku modnega oblikovanja.

Katere predmete ste poučevali? Poučevala sem šivanje in teorijo kroja. Dolgo sem bila sama na modnem oddelku, pozneje pa se mi je pridružila še ena profesorica in sva si delo lahko razdelili.

Kako so spominjate časov poučevanja? Lepi spomini! Če bi rekla drugače, ne bi bilo pošteno. Na SŠOF sem bila zaposlena od 1969–2008, torej veličastnih 39 let.

Ste radi poučevali in prenašali svoje znanje na radovedne dijake? Lahko rečem, da sem svoje delo opravljala z veseljem. Na začetku sem sicer rabila nekaj časa, da sem se navadila, kar je čisto običajno. Kot profesorica sem se zaposlila le začasno, a je tako ostalo vse do upokojitve.

Ali je bil v vašem času pouk organiziran drugače, kot je danes? Pouk je potekal ves čas zelo podobno, čeprav ne vem, kako je zadnji dve leti, odkar sem se upokojila. Poučevanje je temeljilo na individualnem učiteljevem pristopu. Občutek imam, da se glede na učni program metode oz. načini dela niso kaj bistveno spremenili. Kaj pa predmeti – so se prej imenovali drugače? Ime nosilnega predmeta se je spreminjalo. Na začetku se je imenoval tehnologija obdelave materialov in je temeljil tako na praktičnem kot teoretičnem načinu poučevanja. Pozneje se je preimenoval v krojenje. (Sedaj se imenuje konstrukcija in modeliranje.)

Ste tudi sami obiskovali SŠOF? Drži! Tudi sama sem končala to šolo, zato mi okolje ni bilo tuje; pravzaprav se mi je zdelo vse nekako domače. Na svoj način sem okolje že poznala, s tem da sem, tako kot vsak, ki pride na novo, delno spremenila program in tudi način dela. Program se je ravno takrat prenavljal, tako da sem imela dobre možnosti za nekatere spremembe. Je bila šivalnica vedno nad učilnico R9? Ko sem obiskovala to šolo kot dijakinja, smo imeli šivanje kar v učilnici R9. Šivalni stroji so bili pod okni, in kadar je bil na urniku ta predmet, smo jih odkrili in začeli šivati. Ko

SILASPOMINA

pa sem začela poučevati, smo imeli šivalnico dve leti v zelo majhnem prostoru, ki si ga sedaj lasti Festival Ljubljana, potem pa so nas preselili v prostor, kjer je danes knjižnica. Pozneje smo imeli šivanje v učilnici poleg risalnice R1, torej v R12, kjer je sedaj kabinet. Ta učilnica ni bila primerna, saj je vedno, ko je kak dijak želel šivalnico zapustiti, moral skozi risalnico in tako (z)motil druge dijake. Potem so nas ponovno preselili v knjižnico, vendar ker z rešitvijo še vedno nismo bili zadovoljni, smo, ko so šolo obnovili, dobili prostor nad R9, kjer je šivalnica še danes. Moram iskreno povedati, da tudi ta prostor ni idealen, tako da upam, da boste nekoč na šoli našli primernejši prostor za izvajanje tega pomembnega premeta. Koliko ur šivanja ste imeli na teden? Najprej smo imeli 5 ur, pozneje 4. (Sedaj so 3 ure šivanja na teden.) Kako se spominjate pisnih nalog? Ste sestavljali zahtevne preizkuse? Vedno sem si želela, da bi dijaki čim bolje (s)poznali kroje, in sem bila, to moram povedati, kar stroga. Vedno je bilo tako, da so dijaki radi šivali, krojenja pa niso marali. Ampak na koncu 4. letnika, ko so sledile priprave na modno revijo in sama izvedba, pa so ugotovili, vsaj velika večina, da je to tisto, kar ti da neko zaokroženo znanje, skratka, da znaš oblačilo pretvoriti v 3-dimenzionalno obliko. Seveda je na prvem mestu oblikovanje, ampak če kroj dobro poznaš in si ga predstavljaš, sem prepričana, da lažje in bolje oblikuješ. Menim, da sem bila kar stroga in tudi zahtevna. Ampak drugače ne more biti, če želiš »kvaliteto«. Čemu ste se odločili za SŠOF – da bi poučevali ali da bi postali modna oblikovalka? Ko sem končala to šolo, sem se vpisala na Pedagoško akademijo, namreč takrat še ni bilo nobene druge možnosti študija za področje, ki me je zanimalo, in je bila to edina logična izbira. Potem so me povabili na SŠOF, da bi poučevala na oddelku modnega oblikovanja, ker je kolegica, ki je prej tu učila, zbolela in se upokojila. Ko sem začela poučevati, sem bila prepričana, da je to samo začasna rešitev, a sem tu ostala vse do upokojitve. Vsakdo, ki obiskuje ta program in zaključi izobraževanje, si skrivaj želi, da bi se tu pozneje zaposlil. Tudi sama sem globoko v sebi gojila te želje, še zlasti zaradi tega, ker drugih možnosti za službo takrat ni bilo. Izjema so bili tisti, ki so bili štipendisti raznih znanih družb – včasih jih je bilo veliko – drugih zaposlitvenih možnosti pa ni bilo.

Kaj počnete sedaj, ko ste upokojeni? Ali kaj pogrešate poučevanje? Seveda pogrešam poučevanje, ne pogrešam pa šolskega zvonca, kar sem ravnokar razglašala v zbornici svojim nekdanjim sodelavcem. Po upokojitvi vse te dejavnosti, ki si jih počel, nekako pogrešaš, čeprav moram priznati, da sem zadnje leto poučevanja že težko čakala na upokojitev. Drugače pa imam kar najlepše spomine na šolo. Pred kratkim sem se vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, smer umetnostna zgodovina. Je kateri izmed vaših nekdanjih dijakov postal uspešen modni oblikovalec? Kar veliko jih je, npr. Nika Urbas, Uroš Belantič, Urška Drofenik … Od prejšnje generacije pa celotna ekipa Mure, ki je bila zelo močna oblikovalska ekipa, imen pa se na žalost ne spomnim. Dosegli so zelo odmevne uspehe, sedaj pa se je Murina zgodba žal končala. Moje nekdanje dijakinje so danes uspešne modne oblikovalke tudi pri Beti Metlika. (Učila je tudi Sabino Puc, Karmen Klobasa in Sašo Šušteršič – naše zdajšnje profesorice oblikovanja in risanja.) Kateri je vaš najljubši modni oblikovalec? Med oblikovalci so mi najljubši Gianfranco Ferre, od starejše generacije pa Coco Chanel in Lagerfeld. Ta generacija je pustila res velik pečat. Potem pa so še vedno delujoči Armani in drugi slavni oblikovalci. Omenili ste, da se sedaj zanimate za umetnostno zgodovino. Vas katero umetnostnozgodovinsko obdobje posebej navdušuje? Gotovo Egipt in antika. Ti starodavni obdobji sta mi bili vedno skrivnostno privlačni. Če me vprašate za področje mode, pa bi takoj izpostavila obdobje charlestona; to obdobje mi je bilo vedno oblikovno zelo blizu. Kakšna moda vam je všeč? Imate raje nosljivo ali visoko modo? Nosljiva moda za lastno uporabo, drugače pa občudujem visoko modo. Sama sem se vedno oblačila klasično. Kako se spominjate trendov oblačenja vaših dijakov? Zanimajo nas slogi oblačenja. Moda oblačenja dijakov se je zelo spreminjala. Na začetku je moda kot taka imela še nekoliko drugačen pomen. Dekleta so hodila v šolo v kostimčkih, oblekah, v visokih petah – to je bilo obdobje 70. let. Potem so začeli prevladovati bolj praktični, športni modni trendi in sledila so vsa tista obdobja, ki so blizu tudi vam.

SILASPOMINA

Ali so si dijaki sami izdelovali svoja oblačila? Morate se zavedati, da oblačil včasih ni bilo mogoče kupiti, tako da je bilo zelo dobrodošlo, da so si dijakinje same ustvarile svoje kose oblačil. Včasih vseh teh blagovnih znamk v Ljubljani ni bilo, tako da so si resnično vse sešile same. In nekatere dijakinje so bile pač uspešnejše kot druge. Vedno sem trdila, da je to, da imajo nekateri nekaj več ročnih spretnosti, prirojeno. Lahko se sicer priučiš, ampak tiste, ki so »imele malo več tega v sebi«, so bile »lepše« oblečene in so si tudi sešile več kosov garderobe; druge pa so včasih, kot smo rekli žargonsko, nekoliko »zafušale«, ampak vseeno so bile »luštne«, inovativne in zadovoljne s tem, kar so izdelale. Kaj pa ličenje, pričeska? So se stili zelo spreminjali? Predvsem ličenje je bilo strogo obvezno, tudi frizure in tako naprej. Vedno sem rekla, da so naši dijaki prepoznavni kot skupina, če so se kje pojavili. Do danes se je to res zelo spremenilo, ali je to dobro ali slabo, pa težko sodim. So bili kdaj kakšni ekstremni primeri na oddelku modnega oblikovanja, npr. pankerice ipd.? Tudi, seveda! Ko so se pojavili prvi primeri panka, še nismo dobro vedeli, ali je to v redu ali ne; ali to deluje kvarno na mladino ali ne. To, na kar danes nisi več tako pozoren, je bilo včasih zelo izstopajoče in jasno je, da so se »punkdijaki« pojavili tudi na modnem oddelku. Spomnim se, bilo je v 80., da je neka dijakinja imela irokezo – žal se imena ne spomnim. Takrat je ta primer na šoli zelo odmeval. Profesorji niso bili povsem prepričani, ali je primerno in dopustno, da dijaki prihajajo k pouku tako urejeni. Vendar smo na modnem oddelku ta pojav razumeli kot modni izziv, poskus. Ali je bilo v razredu vedno več deklet kot fantov? Včasih je bilo fantov več, vendar so dekleta vedno prevladovala. Moram pa povedati, da so se fantje običajno bolj trudili kot dekleta. So se mladi v vseh teh letih kaj spremenili, npr. njihov odnos do mode, dela, ustvarjanja? Zanimivo bi bilo vprašati dijake. Verjamem, da vsak, ki pride na oddelek modnega oblikovanja, obožuje oblačila, modo, ga zanimajo sodobni modni trendi. Koliko pa se je ta odnos spremenil, pa težko rečem, ker sem se tudi sama morala, tako kot verjetno moje kolegice, prilagajati na to, kako dijaki modo sprejemajo. Včasih so jo dojemali drugače – mogoče bi vi sedaj rekli na bolj romantičen način – sedaj pa je to postalo nekaj drugega; moda je razumljena kot nekaj komercialnega, morda celo kot način življenja. Moda je včasih imela predznak nekega prestiža, tega sedaj, vsaj v vsakdanji modi,

ni več, pa čeprav še vedno govorimo o (poznanih) prestižnih blagovnih znamkah. Menite, da je med mladimi veliko zanimanja za poklic modnega oblikovalca? Zdi se, da ga je kar veliko, kar potrjuje tudi vpis. Morate vedeti, da včasih oddelki niso bili tako polni. Sedaj pa so se normativi spremenili in so razredi posledično večji. Vesela sem, da je še vedno tako velik interes za ta poklic. Vsako leto poteka na naši šoli tradicionalna modna revija dijakov 4. letnika modnega oblikovanja. Si jo ogledate vsako leto? Kakšni so vaši spomini na revijo? Mogoče se spomnite kakšne anekdote iz zakulisja? Seveda si jo ogledam vsako leto. Do danes sta bili le dve modni reviji in je bilo zelo prijetno priti in si revijo ogledati, ne da bi mi bilo treba sodelovati, ker je, kot boste sami kmalu okusili, toliko dela, da je to z besedami težko opisati. To je treba doživeti in šele lastna izkušnja je tista prava. Anekdot je veliko. Vsako leto se kaj zgodi, tudi v tem smislu, da nekaj ne uspe. Včasih upaš, da bo, glede na pridobljene izkušnje s posameznimi dijaki, vse potekalo v najlepšem redu, potem pa te preseneti kakšen dijak, ki prej ni toliko obetal in obratno. Tako se je enkrat na generalki pojavil kos oblačila, konkretno hlače, ki jih, ne glede na prejšnja pomerjanja, manekenka ni mogla obleči, ker je dijakinja enostavno pozabila na zadrgo, in potem smo vzeli škarje, hlače prerezali, pod jopičem na zadnji strani pa z varnostno zaponko zapeli, tako da poseg ni bil opazen. Večkrat se je zgodilo, da se je na kakšnem zelo oprijetem oblačilu pokvarila zadrga – običajno je šlo za daljše zadrge – in jo je bilo treba zelo hitro zašiti, da je manekenka lahko šla na pisto. Potem se je zgodilo tudi to, da smo pomešali vrstni red izhodov. To se je dogajalo na prvih modnih revijah, ko smo predvajali glasbo za vsak model posebej in je bila zmešnjava res popolna. Tega, da bi kakšna manekenka na pisti padla, se ne spomnim, zgodilo pa se je, da so dijaki kdaj tudi oblikovali obuvala, s katerimi je bilo potem zelo težko hoditi. Kakšne platforme, kakšna ogledalca na obutvi … Tako da so se kdaj manekenke tudi porezale in se je potem oblačilo umazalo s krvjo. Anekdot ne bi nikoli zmanjkalo. Ali ste imeli kakšno samostojno modno revijo, na kateri ste predstavili svojo kolekcijo oblačil? Kot oblikovalka sem sodelovala na eni modni reviji, in sicer takoj po zaključku šole. Vsako leto so na sejmu mode organizirali revijo in so potencialne kandidate iskali tudi med dijaki oblikovne šole, tako da sem dobila priložnost in se dejavno

SILASPOMINA

vključila v organizacijo in izvedbo modne revije. Svoje revije pa nisem imela. Morate vedeti, da včasih tega pri nas ni bilo. Nekaj časa je pri nas izhajala revija Elle, in to v slovenščini – danes izhaja v drugačni obliki – in spomnim se, da me je takratna urednica prosila za nekaj strokovnih člankov. Ampak to je bilo »bolj tako« – najeli so te, nikoli pa plačali, tako da je vsak, ki je začel sodelovati s to revijo, sodelovanje kmalu prekinil. Kaj hočemo, »neplačniške« navade so bile razvite že takrat. Kaj pa blago in materiali – so bili včasih dražji ali cenejši v primerjavi z današnjim časom? Menim, da so bili dražji, a so bili, in v to sem trdno prepričana, tudi kvalitetnejši. Predvsem je bil poudarek na naravnih materialih, ki jih danes že težko dobiš. Pri tem nikakor ne mislim, da sodobni, umetni materiali niso kvalitetni. Če primerjamo cene blaga, lahko rečem, da so se spremenile in da je danes veliko lažje dobiti poceni material, kar je za vas dijake gotovo dobro, da lažje eksperimentirate. Včasih je bilo

metrsko blago veliko dražje, tako da si nisi mogel dovoliti, da ne bi nič nastalo. Lahko rečem, da je bilo odgovorno dejanje zarezati s škarjami v drago blago. No, treba je poudariti, da je ponudba blaga danes precej večja. Kaj je z oblikovalskega vidika za vas pomembnejše – da je oblačilo narejeno zelo »oblikovalsko« in npr. vzeto z »drugega planeta« ali pa da nekaj že obstaja in to oblikovalec interpretira po svoje? Izvirnost je gotovo zelo pomembna in je nenadomestljiva, a hkrati mislim, da če znaš iz prevladujočih smernic in že videnih stvari izluščiti neko svojo idejo, je to enako pomembno, saj je ravno tako kreativno. Mislim, da se vsak navezuje na stvari, ki jih je že kje videl, in v to sem prepričana. Nekaj povsem novega pa si je težko izmisliti. Z Mojco Rus, upokojeno profesorico, sta se pogovarjala Ema Nunar in Dejan Petrovič, dijaka 3. c Mentorica: mag. Sabina Puc, prof.

» In ena obleka velja deset tisoč besed.« Zavite stopnice so vodile v »nebo« Križank. Vrata so se odprla v svetlo učilnico, kjer so skrbi izpuhtele. Košček za koščkom blaga, nit za nitjo, vbod za vbodom igle in leto za letom, modna revija in lepa štiri leta na SŠOF. Po SŠOF smo se razkropile in »oplazile« veliko različnih strok. Zato so spomini dokaj različni, a vendar precej podobni na ure šivanja pri nekdanji profesorici Mojci Rus. Način dela je bil pogovor, na podlagi katerega je nastala rešitev in ne prisila. Obračalo se je tako, da smo same želele več. To je ustvarila Mojca Rus. Prvi vbodi in merjenje zašitega. To so prvi spomini na ure šivanja pod okriljem profesorice Mojce Rus, ki je podala »končno« mnenje o uspehu. »ZMAGA!« In pomagale smo si vsa štiri leta. Tekmovalnost je dobra, če pride v pravi meri in s pravim ciljem, vendar je občutek ekipnega dela še lepši. Zgodila se je modna revija, vedno in tudi za nas na koncu 4. letnika. Vesele smo ugotovile, da smo še kako dobro ujele prav vse njene besede.

Z leti so se stroji vrteli, ti so predstavljali karakterje v obliki oblačil in barv blaga. Vdevali smo niti in hiteli z likalniki tako dolgo, da so gube izginile. Vse se je dogajalo v podstrešni učilnici. Vrteči se stroji so delovali kot zavest lastnega karakterja in prispevek SŠOF. Naučila nas je procesa mišljenja po korakih. Združevali smo naučeno z lastnim razmišljanjem in kreativnim pristopom. Kaj lepšega, kot da spoznaš, da počasi sestavljaš detajle in iz kosov blaga oblačilo. Spomnim se, da so bili odmori skoraj nepotrebni. Kot protiutež med urami različnih predmetov. Vlila nam je občutek zaupanja, odkrivanja novosti, ki prinaša veselje do dela in odgovor na vprašanje, kako in kaj se učiti. Pomembna vprašanja, ki se porajajo ob besedah zaupanje, radovednost, vztrajnost, povezanost in sodelovanje. To so odgovori, ki dijake spreminjajo v odrasle osebe. To je znanje za življenje. Saša Šušteršič, akademska slikarka

SILASPOMINA

čila sem se za umetnost. Konec koncev je bil to glavni razlog, zakaj sem sploh prišla v Križanke. Ko sedaj gledam nazaj, strmim hkrati tudi naprej. Menim, da je naš šolski sistem popolnoma zgrešen. Kaj nam bodo gimnazije, razne mature in vsa ostala navlaka? Na koncu je 80 % ljudi nesposobnih. Od 20 % sposobnih ljudi pa je vsaj 10 % zatiranih, 5 % depresivnih, 3 % zapade v napačno družbo ... Morda ostane samo 2 % res sposobnih ljudi. Takšni, ki razumejo življenje, takšni, ki jim ni vseeno. Ampak pustimo, to je čisto druga zgodba. Kdo sem jaz, da lahko sodim? Matematika ni bila nikoli moje področje. Torej, moj nasvet za vse: opazujte svet okoli sebe, uživajte v vsakdanjih malenkostih, smejte se, imejte se radi in ne čakajte 50 let, preden ugotovite, da ste pozabili živeti. Takrat bo prepozno. Potujte, odkrivajte svet. Ne omejujte se z malo Slovenijo! Ne omejujte se v glavah! Vse se da, če se hoče! Valerija Zabret

Del mene, del tebe

Pred menoj je težka naloga. Kako naj strnem vsa štiri leta svojega »bivanja« na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani v krajši sestavek? Namenoma ne pravim šolanja, ampak bivanja – saj sem ja bila vse dneve na šoli (ali pa ob njej). Prostovoljno! Ko si enkrat del šole, kot je »Oblikovna«, kmalu začneš dihati z njo. In kmalu postane ta ista šola neločljivi del tebe, za vedno. Ne bom pretiravala, če povem, da se vsi nekdanji dijaki zelo radi vračamo v Križanke. Križanke … Spomnim se sončnih juter, ko sem vstopila na dvorišče, kjer je bila ena gruča dijakov bolj pisana od druge. Dvorišče, polno dijakov, ki svojo ustvarjalnost in posebnost izraža tudi v svojem stilu oblačenja. Kdor koli opisuje našo šolo, ne more mimo besede raznolikost. Mislim, da ta beseda najbolje opiše šolo in po tem se tudi ločuje od drugih šol. Ni ga tudi dijaka, ki ne bi imel izkušenj z iskanjem učilnic v labirintu hodnikov in stopnišč. Na začetku šolskega leta je na šoli vedno prevladala zmeda novih dijakov, a po tednu ali dveh so vsi že dobro poznali šolo in ti ljubki hodniki so se sčasoma vsem prikupili. Naša šola je vse prej kot dolgočasna, bo rekel vsak, ki jo je kdaj obiskoval. Učni program je pester in omogoča dijaku, da najde tisto, kar ga še posebej zanima. S sošolci smo se razkropili na vsemogoče fakultete in znotraj teh na zelo raznolike študije. Skupni imenovalec vseh pa je umetnost, ki nam jo je v vseh možnih oblikah in na različne načine predstavila in približala ravno Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. Trenutno študiram na Filozofski fakulteti, ki je v neposredni bližini Križank. Velikokrat izkoristim priložnost in grem mimo Križank, da zadiham nekaj tega zraka, ki sem ga dihala štiri leta. Včasih se »pretihotapim« tudi v notranjost, na hodnike in stopnišča, in opazujem spremembe. Opazila sem, da so postavili galerijo v pritličnem hodniku pa tudi, da so pri U-jih zamenjali nekaj risb … To, da je SŠOF za vedno postala neločljivi del mene, ne more nihče spremeniti. Sama pa se trudim, da s kratkimi obiski in sodelovanjem s šolo, kot je na primer tale sestavek, ostanem del šole še naprej. Jerca Jerič Ob omembi moje srednje šole me spomin ponese nazaj v varen, pisani svet Križank. Štiri leta v dveh sekundah zaplešejo pred menoj, kakor da bi se vse odvilo včeraj. Ob vseh doživetjih na šoli še danes najbolj cenim mir in spokojnost v šolskem parku, vedno univerzalno poučne in zabavne ure bivalne kulture in navdihujočo arhitekturo. Križanke so bile resnično najprimernejši kraj za moja najstniška nadebudna leta, ki so kljub nekonvencionalnostim prinesla marsikaj. lepega in uporabnega. Lenart Perko Svoje spomine na SŠOF bi lahko povezala z dijaškim parlamentom, z zanimivimi ekskurzijami, prepletenimi hodniki Križank ... Ampak najbolj od vsega so mi bili všeč zanimivi ljudje, ki so v te prostore zahajali predvsem zaradi umetnosti. Med svojim šolanjem sem srkala vase vse informacije in iskala pravo prihodnost zase. Mislim, da sem jo našla. Odlo-

Pred časom sem prejela telefonski klic učitelja slovenščine iz srednje šole, ki me je prosil, če bi lahko napisala nekaj spominov za to revijo. Ko sem odložila slušalko, sem se najprej zdrznila ob misli – sem res že tako stara, da moram pisati spomine? In ko v tem turobnem nedeljskem jutru sedim pred računalnikom in pišem te vrstice, ugotavljam, da je resnično minilo že dobrih šest let, odkar sem zaključila srednjo šolo. Leta bežijo, ne da bi se tega zavedali. Način življenja nas sili v neprestano hotenje po več, hitrejšem, boljšem. In sedaj, ko sem na pragu življenja, ko se ob gospodarski krizi, brezposelnosti, naravnih katastrofah in vsesplošni revščini skušam postaviti na noge in mi dan pokvari siv las, ki ga najdem v jutranji naglici na poti v službo …, se zavedam, kako lepo, preprosto je bilo življenje v tistih srednješolskih letih. Skrb, ali bom opravila test iz matematike, je zanemarljiva v primerjavi s skrbmi, ki jih imam danes. Res je, da ima vsako življenjsko obdobje svoje skrbi in tegobe, ampak ima tudi svoj čar. Zdi se mi, da je prav čas srednje šole tisti, ki te zaznamuje in nudi le najboljše, če le-to znaš videti in vzeti. Vzameš pa lahko le tisto, kar daš. Kadar koli sem stopila na dvorišče Križank, mi je pogled obstal na pročelju, kjer je napis »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin«. Danes bi temu dodala, da so predvsem tvoja dejanja tvoj spomin«. Danes bi temu dodala, da so predvsem tvoja dejanja tvoj spomin. Menim, da nas v današnjih časih lahko rešijo le še dobri medčloveški odnosi, ki jih je treba graditi in vzdrževati na vseh ravneh in v vseh življenjskih obdobjih. Moji spomini na srednjo šolo so lepi zaradi odnosov, ki sem jih imela z vsemi zaposlenimi – od čistilke do vodstva. In pred nekaj leti, ko sem prišla v Križanke na obisk, sem na hodniku srečala tri svoje najljubše učitelje, in to sem jim brez zadržkov tudi povedala. Kljub vsemu so tudi učitelji le ljudje, s srcem in dušo, ki ob testih in spraševanjih opravljajajo le svoj poklic. In tudi ko so vam dnevi naporni, noči neprespane

SILASPOMINA

SŠOF je zagotovo zelo drugačna od drugih srednjih šol. Že samo ozračje starih Križank je nekaj posebnega, potem so tu še razredi in hodniki, ki spominjajo na labirinte v starih gradovih. Najpomembnejši pa so seveda učitelji in dijaki, ki s svojo drugačnostjo dajejo šoli svojstven utrip. Spomini na tisti divji čas mojega življenja vzbudijo v meni nekakšno nostalgijo, pa čeprav še ni preteklo dosti časa od sedenja v in seveda za Križankami. Svoje občutke lahko primerjam s tistimi, ki se mi zgodijo takrat, ko si s prstov poližem še zadnje ostanke svoje najljubše čokolade. To je mešanica zadovoljstva, potem nekakšne žalosti, da je že mimo, in hrepenenja po še. Žal mi je, da je vse skupaj tako hitro minilo. To je bil čas brezskrbnosti, prvih »pravih« ljubezni, norega »žuranja«, iskanja samega sebe in najboljših variant »špricanja«, »kofetkanja« Pod skalco, napadov smeha in prerekanja s profesorjem fizike (zaradi neprestanega delovanja mojega govornega aparata), iskanja svetega grala po Italiji (v vseh možnih cerkvah), spoznavanja kulinaričnih izdelkov s Krasa (predvsem vinarskih izdelkov), nepogrešljivih obiskov galerij in muzejev, 12-tih ur pouka, dolgih vrst pri kupovanju malice v Zalogajčku, sedenja na trdih pručkah pri urah risanja in slikanja (joj, kako ti zaspijo noge zaradi dolgega sedenja), grajanja našega neznanja in nezainteresiranosti pri urah francoščine, izogibanja telovadbi (zaradi »krčev« večkrat mesečno), neprestanega govorjenja o fantih, oblekah in seksu, druženja s sorodnimi dušami in neprestanega ustvarjanja … Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za to srednjo šolo, in če bi se morala še enkrat, bi se odločila enako. Lahko sem izražala sebe, svojo drugačnost, svojo mladost in svoje ideje. Ker me niso zatrli v kali, še vedno ustvarjam na različne načine. Zaradi profesorja Petra Peterke pa sem pristala na Filozofski fakulteti v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo. Pa naj še kdo reče, da ti srednja šola ne pusti pečata. Desiree Žnidarič

Kratko, a »sladko«

in spričevalo ne najlepše, naj vam, kot starejša kolegica, povem, da so vse to le pripave na življenje, vse to vas utrjuje in in vas dela močne, da boste lahko kljubovali vsem nadaljnjim oviram, ki bodo stale ob poti življenja. Čeprav sem se sprva zdrznila ob misli, da sem res že tako stara, da moram pisati spomine, ugotavljam, da so mi sedaj, v teh spremenljivih časih, prav ti spomini v uteho … In nedeljsko jutro ni več tako turobno. Iskreno upam, da tudi vi ustvarjate take spomine. Anja Grčar

Vse se je začelo nekega lepega sončnega dopoldneva, ko so se vrata v Križanke na široko odprla. Bili so dnevi, ko si je vsak nadobuden osmošolec ogledal nekaj srednješolskih klopi, da bi se odločil, kje bo preživel nekaj naslednjih let. Ponesreči sem se pridružila skupini, ki je predstavljala grafiko, in takoj mi je padla v oči okroglolična profesorica z živo rdečo šminko na ustnicah, ki je živahno nekaj razlagala, poleg nje pa je stal bradat profesor in nas zabaval s svojimi dovtipi. Bila sem živčna in zelo neodločena, kam naj se vpišem, saj je to vendar ena pomembnejših življenjskih odločitev. Tresla sem se od nervoze in sama sebe skušala slišati, saj sem vedela, da mi bo samo moj notranji glas znal povedati, kako naj se odločim. Kmalu mi je pozornost ukradel sonček, ki je skozi okna učilnice vabil v topel objem. »To je to!« sem zaslišala v svoji mali betici. In sem se odločila. Sonce mi je pokazalo pot in po štirih letih šolanja mi nikoli ni bilo žal, da sem se tako odločila. V Križankah sem pridobila številne izkušnje, doživela vzpone in padce. Bilo je veliko rajanja in smeha, ki ga ne bi zamenjala za nobeno zaprto ustanovo z najpametnejšimi učenjaki te naše male državice. Raznolikost ljudi mi je napolnila duha različnih in edinstvenih pogledov na svet, ki so me vsako leto na novo oblikovali in naredili še močnejšo in boljšo. Hvaležna sem za edinstveno izkušnjo in hvaležna vsakemu profesorju in dijaku, ki je k temu pripomogel. Marina Vrbavac

Nekoč je nekdo rekel, da je »oblikovna« šola življenja. Minilo je le nekaj let od končane mature, pa ob misli nanjo in ob sprehodu mimo Križank že (za)čutim nostalgijo. Imel je prav! Lepo je bilo. Natrpani urniki, ki nas nevede pripravljajo na univerzitetne, profesorji, ki ne vem, kako to, ampak so tako posebni, da bi lahko o vsakem napisali knjigo, dvorišče, ki nas je družilo kot družino, Zalogajček s svojimi sendviči, ekskurzije in še in še. Vse to naredi Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. S tem in s svojo čarobno lokacijo ji uspe oblikovati mlade ljudi čisto po svoje in ne kot male ovce, ki lebdijo po svetu po istih, že preverjenih korakih. Vsem dijakom, ki se še odločate o nadaljnjem študiju ali delu, polagam na srce – bodite pogumni in pojdite v svet! Več kot ga vidiš, manjši je. Zala Mušič

Spominjam se meglenega ljubljanskega jutra, ko sem na šolskih stopnicah zmedeno iskala učilnico, kamor me je napotila informatorka v preddverju. Zamujala sem na sprejemne izpite. Z zardelimi lici sem naglo vstopila in si v naslednjih urah nepreklicno zapečatila usodo. Sledila so štiri leta neprestanega smeha med sošolci, pogumnih modnih kreacij, norih podvigov na dvorišču, osvežujočih ekskurzij, nemogočih izgovorov zaradi občasnih namernih izostankov ... Priložnosti za utelešenje naše domišljije je bilo res veliko. Križanke so bile prizorišče zavidljivo sproščenega šolskega vzdušja. Bile so moja zabava, kamor je prišlo veliko pomembnih ljudi – zvestih prijateljev in srčnih profesorjev. Ponosna sem, da sem bila del zgodbe – SŠOF. Katarina Mueller

Jožica Tomašek

Iz drugačnega sveta

SILASPOMINA

Odlomek iz pisma

Šolo za oblikovanje sem spoznala kot študentka. Ko sem prihajala v Slovansko knjižnico, sem nekajkrat slišala šolski zvonec v bližini, zagledala lepo urejena dekleta in sproščene fante z velikimi sendviči. In izvedela sem, da je v Križankah Šola za oblikovanje, pozneje tudi fotografijo. Nekaj let po diplomi sem prišla učit ravno na Šolo za oblikovanje in tu ostala do upokojitve. Bila sem mlada in morala sem se učiti. Učitelj se kljub ljubezni do mladine in navdušenju za svojo stroko »naredi« šele z večletno prakso. S fakultete smo prihajali z nekaj teoretičnega znanja iz pedagogike in psihologije in z dvema praktičnima nastopoma v šoli, zato je bilo delo v razredu tudi za učitelja vzgojni in učni proces. Kako podati snov, da bi motiviral mlade ljudi za aktivno sodelovanje v učnem procesu, kako pravično oceniti njihovo delo in znanje, kakšen odnos vzpostaviti z učenci, da ne bi bilo razmerje preveč hladno, strogo in ne preveč razpuščeno, ne da bi izbiral poceni metode všečnosti, kako doumeti celotno osebnost mladega človeka – so bila vprašanja, s katerimi si se ukvarjal ne samo v razredu, ampak tudi doma. In se učil, delal tudi napake in jih popravljal. Moram priznati, da sem pri tem svojem pedagoškem učenju na Šoli za oblikovanje imela dobre učitelje – dijake. Mnogi med njimi umetniško nadarjeni, občutljivi in svobodni, jaz pa naučena, da sta delo in dogovorjeni red tudi moralna vrednota. Veliko notranjih stisk in trpljenja je bilo potrebno, da sem omehčala svojo osebnost in vzpostavila pristnejši stik z dijaki. Opravljati pedagoški poklic v času eksperimentiranja s samoupravnim delegatskim sistemom in usmerjenim izobraževanjem ni bilo lahko in je jemalo moči za pravo ustvarjalno pedagoško delo. Gore jezikovno nerazumljivega gradiva, ki

naj bi ga preštudirali, da bi lahko »glasovali« za strokovne odločitve, ki pa so bile že prej politično dogovorjene, so predstavljale sizifovo delo. Metoda, da smo učitelji sami sestavljali pravilnik o nagrajevanju, pa je bila najlažja pot do razprtij med sodelavci. A smo s treznostjo in kompromisi tudi to prestali. Kolektiv je bil čudovit. Grenke izkušnje se je dalo pozabljati z navdušenjem učiteljev in učencev za strokovno in tudi splošno izobrazbo. Svoj čar so Šoli za oblikovanje dajale tudi Križanke. Bile so drugačne od funkcionalno grajenih šol, sprva brez centralne kurjave; pozimi smo razrede ogrevali z gašperčki, včasih so bili prostori zakajeni in nas je zeblo, dokler nismo z odrekanjem zbrali dovolj denarja za ogrevanje. A smo kljub vsemu radi zahajali v Križanke, in to ne samo v šolskem času, ampak tudi med počitnicami. Takrat smo učitelji med počitnicami dežurali, in če si šel mimo, si se rad oglasil v šoli in se srečal z dežurnim sodelavcem. Posebno veselje pa je vsem, ki smo delali na Šoli za oblikovanje in fotografijo, dajal uspeh mnogih naših dijakov na različnih področjih: postali so odlični oblikovalci, dobri slikarji in fotografi, nekateri so uspeli tudi na povsem drugih področjih. V vsem tem času je šola rasla v preizkušnjah, »zorela« in našla svoje mesto v slovenskem prostoru, pripravljena z novimi generacijami ustvarjalnih ljudi spreminjati estetsko in duhovno podobo naše domovine.

Jožica Tomašek, nekdanja profesorica slovenščine na SŠOF

V knjigarni Konzorcij, na oddelku umetnosti, kamor redno zahajajo naši dijaki in profesorji, dela ga. Lidija Zorman, ki je tudi sama hodila na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer grafično oblikovanje, potem pa je diplomirala iz umetnostne zgodovine. Tudi sama se je ukvarjala s fotografijo, predvsem analogno, večinoma za osebni in družinski arhiv. Že tretje leto zapored je v knjigarni organizirala mesec fotografije, izložba je bila na ogled do 3. oktobra 2010. Zelo je zadovoljna z odzivom mimoidočih, veliko ljudi se je ustavilo in si ogledalo fotografije. Z Lidijo Zorman se je pogovarjala Daša Kankaraš, 3. d Mentorica: Sonja Lebedinec, prof.

v izložbi knjigarne Konzorcij

foto: Sanja Gornjec, Mojca Pivar, Tina Umer modeli: Tina Umer, Urša Alič, Sara Piltaver, Uroš Sedej

m e s e c - f o t o g r a f i j e

PROJEKTNO DELO

MEDNARODNOSODELOVANJE

”Nežni zametki burje so poprijeli mojo pikčasto rutko in jo popeljali po okamnelih

Bil sem tam stanovanjskih ulicah.”

Ko sem se prvič sprehajala po spokojnem Štanjelu in občudovala njegove lepote, sem hitela od ulice do ulice in čutila rahel vetrič, ki me je spodbujal k temu, da sem bila še pozornejša na vse detajle. Fotografirala sem tiste kotičke, pri katerih se mi je ustavil pogled. Nežni zametki burje so poprijeli mojo pikčasto rutko in jo popeljali po okamnelih stanovanjskih ulicah. Poskušala sem jo ujeti v najzanimivejših trenutkih, ko se je vetrič z njo poigraval. / Ruby Reya

MEDNARODNOSODELOVANJE

”Moji portretiranci so bili večinoma začudeni, zakaj sem izbral prav njih.”

Ideja za izvedbo projekta je začela nastajati ob doživljanju miru, ki vlada v Štanjelu. Naša naloga je bila, predstaviti Štanjel kot kraj, bogat s kulturno dediščino, in v to vključiti svoje razmišljanje, sporočilo. Ob sprehajanju po kraških uličicah ni opaziti veliko ljudi. Ko sem pa naletel na kakšnega, sem največkrat srečeval starejše Štanjelce. Začel sem razmišljati o veliki povezavi med lepotami kraja, ki jih vsak dan vidijo številni turisti, z zgodbami ljudi. Ljudje, ki tukaj živijo, so tisti, ki so to, kar danes imenujemo kulturna dediščina, ustvarili. Vsakdo, ki obišče turistično točko, sliši o tistih, ki so zasnovali idejo o taki arhitekturi. Mene pa je v Štanjelu zanimala zgodba tistih, ki so to, kar vidim, ustvarjali z rokami. Zgodba njihovih pogledov in ta povezava z zapuščino. Tako sem se odločil, da bo moj opus sestavljen iz portretov starejših Štanjelcev. Nikogar do takrat nisem poznal, tako da je bilo za fotografiranje potrebno trkanje od vrat do vrat, navezovanje stikov in povpraševanje o ljudeh, ki sem jih iskal. Moji portretiranci so bili večinoma začudeni, zakaj sem izbral prav njih. Bili so sila prijazni. Projekt mi je bil izziv tudi s tehnične plati, saj je v celoti izveden analogno, fotografiral pa sem s kamero srednjega formata. S to kamero sem se na ta projekt pripravljal že prej in me je popolnoma navdušila. Fotografije sem povečeval sam, kar je bilo na tako velik format zame nekaj novega. / Žiga Rebolj

MEDNARODNOSODELOVANJE

V muzeju tipične kraške hiše sem razmišljala o tem, kako je vse minljivo, in da tudi ko nekaj vidimo, nam ti spomini kmalu zbledijo. To sem hotela predstaviti s svojimi fotografijami. Serija fotografij predstavlja dele kraške hiše oziroma njenih detajlov, ki skupaj s časom in spomini minevajo in izginjajo iz naše kulture. / Mojca Pivar

MEDNARODNOSODELOVANJE

Serija fotografij predstavlja ljudi, ki prihajajo in odhajajo. Za fotografiranje sem uporabila samo del telesa, natančneje noge, ki jih najbolj povezujemo z gibanjem. S fotografijami sem želela prikazati večno hitenje in naglico, ki sta dandanes vse pogostejša. Ljudje se ne ustavijo niti za trenutek, da bi malo pogledali okoli sebe in zadihali, ampak se jim vedno nekam mudi. Tokrat pa so bili ujeti v objektiv. Njihovo gibanje sem želela prikazati z uporabo daljših ekspozicijskih časov, ki podobe zabrišejo in s tem še poudarijo pretirano naglico. / Karin Schauer Za kuliso moje serije fotografij mi je služil Štanjel. S sprehodom po mestecu sem odkrivala skrite kotičke tipične kraške gradnje in si izbrala prizore, za katere se mi je zdelo, da najbolje predstavljajo moj pogled na Štanjel. Večina nas pozna občutek umirjenosti, ko zagledamo prizor, ki nam je všeč, nato pa nam ga nekdo ali nekaj s prihodom v naše vidno polje zmoti. In ravno to sem skušala ujeti s svojo serijo petih črno-belih analognih fotografij; kako nam oseba s svojim nezavednim prihodom zmoti naš razgled. Poiskala sem prizor, ga umestila in nato čakala na mimoidoče, ki so nevede stopili v kader. / Sanja Gornjec

Sanja Gornjec

Karin Schauer

MEDNARODNOSODELOVANJE

Med sprehajanjem po Štanjelu in opazovanjem arhitekture sem pomislila, kako bi na to gledali otroci. Pomislila sem, kako v vsaki stvari najdejo zabavo, nekaj zanimivega in igrivega; kako v realnem svetu s sovjim pogledom vidijo stvari v drugačni luči. Svet sprejemajo na drugačen način in ta njihov način sprejemanja in opazovanja sem skušala ujeti v trenutek. Tako je nastalo 6 fotografij.Fotografije v ospredju prikazujejo motiv igrivosti, v ozadju pa arhitekturo Štanjela./ Kristina Mehle

MEDNARODNOSODELOVANJE

V fotografijah je ujeta zgodba, ki na segmente spominja na pravljico o Sneguljčici (zlobna mačeha, ki lovi princa in Sneguljčico, zastrupljeno jabolko ...). Kolekcijo sem razdelil na dva dela: glavno zgodbo, ki predstavlja pravljico o Sneguljčici, ter avtoportrete. Ti z bizarnimi pozami, pretirano obrazno mimiko ter predmeti iz glavne zgodbe povezujejo odnos med obema sklopoma. Dobimo absurden, iluzionističen svet, poln bahavosti in nesmislov. / Nejc Vencelberger

Mentorica: Sonja Lebedinec, prof.

MEDNARODNOSODELOVANJE

razstava

slovenskih in slo

v Bratislavi

Foto: Zoran Gregorič

MEDNARODNOSODELOVANJE

ovaških dijakov

MEDNARODNOSODELOVANJE

Razstava fotografij slovaških in slovenskih dijakov Dijaki prvega letnika fotografije smo si skupaj s profesorico Sonjo Lebedinec ogledali fotografsko razstavo slovenskih in tujih dijakov v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Po prihodu v galerijo smo se razkropili in si ogledali tiste fotografije, ki so nas najbolj prevzele. Sama sem se osredotočila na temne slike, s katerimi so avtorji eksperimentirali s svetlobo in daljšim časom osvetlitve. To me je zanimalo, ker sem tudi sama to že poskušala in sem preprosto hotela ugotoviti razliko med mojimi in njihovimi »fotkami«. Svojo «pot« sem nadaljevala v drugi sobi, kjer so bile

fotografije naših dijakov. Menim, da so te fotografije bolj razgibane, privlačne, dodelane …, skratka boljše. Najbolj se mi je vtisnila v spomin fotografija nog v gibanju, ki je bila uporabljena tudi na promocijskem plakatu. Ob njenem doživljanju sem zaznala neko posebno sporočilo skromnosti in hitenja, kot bi hotela sporočiti: »Pazi, življenje ni tako dolgo, kot se zdi!« Všeč pa mi je bilo tudi to, da se je dijakinja odločila za črno-belo fotografijo in je v tem primeru barve »postavila na stranski tir«. Poleg te so mi v spominu ostale še nekatere fotografije naslednjih dijakov: Elene Gerthoferove,

Foto: Anže Vrabl

MEDNARODNOSODELOVANJE

v Ljubljani Karin Schauer, Nejca Vencelbergerja, Ruby Reye in Balázsa Seböka. Pred odhodom sem se za nekaj minut ustavila pri ''sestavljenih'' fotografijah, kot smo jih poimenovali s sošolci. Avtorji so bili dijaki iz Bratislave. Bil je nekakšen kolaž. Mislim, da so bile posamezne stavbe in rastline ter njihovi deli fotografirani ob različnih trenutkih dneva, pod različnim kotom, v različnem vremenu in z različnimi fotoaparati. Nato so jih v različnih oblikah sestavili v celoto, in nastal je nekakšen mozaik pogledov na svet različnih ljudi, ampak ko si »fotko« pogledal od daleč, je tvorila celoto, kakor da bi bral napis:

»Mi imamo nekaj skupnega!« Razstava je bila zelo zanimiva, v njej sem uživala in dobila ''dozo'' umetnosti za nekaj časa, hkrati pa sem dobila tisoč in eno idejo za fotografiranje. Tilyen Mucik, 1. d Mentorica: Sonja Lebedinec, prof. Postavitev razstave: Gregor Markelj in Igor Stanko

MEDNARODNOSODELOVANJE

Foto: Anže Vrabl in Rok Berglez

Obisk češke šole v Ljubljani

SŠOF se je v zadnjih letih uspešno povezala s sorodnimi šolami po Evropi. Tako smo jeseni gostili dijake in profesorje praške srednje in višje šole oblikovanja (Vyšši odborna škola graficka a stredni prumyslova škola graficka), ki jih je vodil njihov ravnatelj dr. Jan Sehnal. Gostom s Češke smo predstavili našo šolo, izobraževalne programe in ob razstavljenih eksponatih – ob tej priložnosti smo pripravili priložnostno razstavo – predstavili glavne dosežke našega ustvarjanja. Pozneje smo češkim prijateljem razkazali še našo prestolnico in pričakovano so jih najbolj navdušili arhitekturni spomeniki Jožeta Plečnika. Presenečeni nad lepotami našega glavnega mesta so nadaljevali pot v Italijo. Alenka Lukman Košir, ravnateljica

Foto: Kristina Mehle

PROJEKTNODELO

Foto: Ĺ˝iga Rebelj

Foto: Mojca Pivar

Foto: Kristina Mehle

Dijaki drugega in tretjega letnika oddelka fotografije smo se v ĹĄolskem letu 2009/2010 lotili obseĹžnega projekta, ki je zahteval profesionalen pristop. Fotografirali smo nakit za Zlatarstvo Kodre, ki vsako leto pripravlja mednarodno razstavo unikatnega nakita.

F O T O G R A F I R A N J E N A K I TA

Foto: Mojca Pivar

PROJEKTNODELO

Mentorica: Sonja Lebedinec

Foto: Kristina Mehle

Foto: Sanja Gorenjec

Foto: Mojca Pivar

Za nas je bil to velik fotografski izziv, saj smo se prvič soočili s tako različnimi materiali (briljanti, diamanti, belo zlato, korale,…). S fotografijami so bili zadovoljni tako organizatorji kot tudi avtorji nakita. Katalog in razstavni prostori, ki so jih opremili z našimi fotografijami, pa so krasno dopolnili otvoritev razstave.

F O T O G R A F I R A N J E N A K I TA

Nasprotja Otvoritev fotografske razstave

2010

PROJEKTNODELO

V sodelovanju s SVŠGL je nekaj dijakov oddelka za fotografijo imelo nalogo posneti zaključni nastop plesalcev umetniške gimnazije, smeri sodobni ples. Delo je potekalo več dni v Stari elektrarni na vaji, generalki in treh predstavah. Z najboljšimi fotografijami smo pripravili večjo razstavo v Stari elektrarni, ki je bila spremljevalni program ob njihovi premierni uprizoritvi, in kasneje še stalno razstavo v prostorih SVŠGL-ja.

Foto: Sašo Štih

Mentorica: Sonja Lebedinec

Foto: Sašo Štih

Foto: Žiga Rebolj

PROJEKTNODELO

Foto: Sanja Gornjec

Ph t kina Z ladjico smo pluli mimo številnih manjših mest, utrdb za pobiranje mitnine, gradu Pfalza, ki je na otočku sredi Rena, in točke Lorelei, kjer se Ren zelo zoži. Legenda pravi, da je na tej točki pela sirena, ki je s svojim čudovitim glasom premamila marsikaterega mornarja, ki je nato nasedel na čereh. Naslednji dan smo se odpravili na sejem. Kljub opisom in fotografijam smo bili vseeno presenečeni nad razsežnostjo tega sejma. In prav zato smo takoj začeli raziskovati. Prvi dan smo bili malce »izgubljeni«, a smo vseeno našli mnogo zanimivih in privlačnih fotografskih novosti.

Vsako drugo leto se v Kölnu v Nemčiji odvija eden največjih fotografskih dogodkov, sejem Photokina. Kot je že v tradiciji, smo ga fotografi obiskali tudi letos. Spremljali so nas profesorji Jože Bitenc, Peter Rombo, Janko Testen in Zoran Gregorič. Pozneje se nam je pridružil še naš odličen vodič Branimir Mikulaš. Vožnja proti Nemčiji je trajala vso noč, kar nas je precej utrudilo, takoj zjutraj pa nas je že čakala ladjica, ki nas je popeljala po Renu, da bi si ogledali dolino Lorelei. Dolina je zelo slikovita, na pobočjih levega in desnega brega reke se dvigajo vinogradi renskega rizlinga, med njimi pa so gradovi, ki si sledijo drug za drugim. Z ladjico smo pluli mimo številnih manjših mest, utrdb za pobiranje mitnine, gradu Pfalza, ki je na otočku sredi Rena, in točke Lorelei, kjer se Ren zelo zoži. Legenda pravi, da je na tej točki pela sirena, ki je s svojim čudovitim glasom premamila marsikaterega mornarja, ki je nato nasedel na čereh. Naklonjeno nam je bilo tudi vreme, zato so nastale številne dobre fotografije. Po triurni vožnji z ladjico smo še bolj utrujeni prispeli na kopno in se pred prihodom v študentski hotel povzpeli še do gradu Marksburg. Po ogledu smo se odpeljali v Düsseldorf, kjer smo se nastanili. Düsseldorf je glavno mesto nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija in gospodarsko središče Nemčije; od Kölna je oddaljen nekaj manj kot štirideset kilometrov. Zelo gosto poseljeno mesto se razprostira ob reki Ren. Düsseldorf je znan po številnih dogodkih, modi in sejmih.

Takoj ko smo prispeli v hotel, smo se razporedili po sobah

Na tej strokovni ekskurziji smo preživeli prijetne dni, a

in se nastanili, nato pa je sledila večerja. Zvečer smo se

smo se po zelo dinamičnem tednu tudi utrudili in si (skri-

dogovorili, kako bo teden potekal, potem pa smo »izčrpani«

vaj) želeli čim prej domov. Zadnji dan nas je čakal še krajši

popadali v postelje.

obisk sejma, potem pa smo se z žičnico, ki nas je popeljala nad mestom, odpeljali v kölnski živalski vrt, ki spada med

Naslednji dan smo se odpravili na sejem. Kljub opisom in

najstarejše nemške živalske vrtove in omogoča ogled več

fotografijam smo bili vseeno presenečeni nad razsežnostjo

kot 500 različnih živalskih vrst. Slovi po prekrasnem akva-

tega sejma. In prav zato smo takoj začeli raziskovati. Prvi

riju, tropski hiši, hiši džungle, v kateri prebivajo opice, in

dan smo bili malce »izgubljeni«, a smo vseeno našli mnogo

ogromnem parku s sloni. Sledila sta le še pozno kosilo in

zanimivih in privlačnih fotografskih novosti. Vsak od nas

dolga vožnja domov.

je našel, kar ga je zanimalo, hkrati pa občutil, kaj pomeni prehoditi prenekateri kilometer sejma z vrečami, polnimi propagandnega gradiva. Od prevelikega navdušenja smo

Tamara Puc, Polona Prosenik, Žiga Rebolj, 3. d Mentorja: Jože Bitenc, prof., Mateja Cvelbar, prof. foto: Brglez 2.d, Smodek 3.d

pozabili na čas in prav kmalu smo se morali vrniti v hotel. Po večerji smo se sprehodili po mestu Düsseldorf in si ga ogledali. Teden se je nadaljeval z ogledi sejma, saj je bil preobsežen, da bi si ga lahko ogledali v enem dnevu Z mestno železnico smo se nekajkrat zapeljali do središča Kölna, nekateri so se odpravili celo peš. Tu smo si ogledali znamenito katedralo in obiskali nekaj fotografskih ter tudi nefotografskih trgovin. Gradnja gotske katedrale se je začela leta 1248 in je z nekaj prekinitvami trajala vse do leta 1880. Glavna ladja je dolga 144,5 ter široka 86,5 metra, stolpa pa sta visoka častitljivih 157 metrov. Katedrala velja za najvišjo zgradbo v mestu. Krasi jo 12 zvonov, izmed katerih so štirje srednjeveški. Največji zvon (St. Petersglocke, zvon sv. Petra), ki je bil izdelan leta 1922, tehta 24 ton in je najtežji prostozibajoči se zvon na svetu. Pred katedralo »(po)iščejo« med številnimi turisti svoj zaslužek ulični umetniki, glasbeniki, žonglerji in berači. Za kratek čas smo izkusili življenje v res velikem in lepem mestu in hitro spoznali, da zna le-to biti tudi naporno.

PROJEKTNODELO

Teden pred jesenskimi počitnicami nas je razredničarka razveselila z novico – namesto pouka bomo imeli projektni teden. Tema na oddelku modnega oblikovanja je bila obleka iz trakov. Tekstilno podjetje Velana, d. d. nam je podarilo ogromno (za njih neuporabnega) materiala. Neprodane zavese, zavese z napako ter drugo blago je bilo pospravljeno v velikih škatlah. Kot prvi izziv je predstavljal velik kup materiala, ki ga je bilo treba razvrstiti po barvah. Pozneje smo dobili vsak svojo lutko ter se začeli ukvarjati z dano nalogo, delali smo v parih. Tako si se moral spopasti z velikim kupom tkanin, iz katerega si moral izbrati najustreznejši material. Za začetek je bilo treba oblikovati najmanj 20 različnih kreacij iz trakov, ki so bili z bucikami pripeti na lutko. Profesorici Alenka Podlogar in Sabina Puc sta skrbeli za ustvarja-lno delo ter usmerjali razvoj naših kreacij. Skupaj smo sklenili dogovor ter izbrali najizvirnejše rešitve oblek iz trakov. Kljub različnim mnenjem je na koncu zmagal slavni stavek naših dveh profesoric: »Všečnost ni kriterij«. Pred nadaljevanjem mučnega razmišljanja nas je rešil konec dneva. Naslednje jutro smo prišli z bistrimi glavami in polni novih idej v naš šolski atelje. V polnem zagonu smo v naslednjih dneh oblikovali izbrano obleko in se vmes tudi malo pozabavali. Dneve nam je krajšala mirna glasba in pripetile so se zanimive dogodivščine: od raznih zapletanj v trakove, spotikanj v kupe neuporabljenih

zaves, oblačenje sošolcev v naše zelo izvirne kreacije do vmesnega fotografiranja. Nastale so zanimive slike detajlov. Da smo si popestrili že tako zabavne ure, smo si ponagajali in si kradli nujno potrebne trakove ter bucike. Bile pa so tudi spontane nesreče, ki so se zgodile zaradi neprisotnosti naše duše v našem telesu. Mnogi smo občutili bolečino zapičene bucike. Vsak dodeljen odmor so nam misli uhajale k sončnim jesenskim popoldnevom ter pečenem kostanju. Mentorici sta nam že prvi dan omenili presenečenje ob koncu tedna. Naša radovednost je skušala razkriti to eno in edino strogo varovano skrivnost, vendar nam ni uspelo. Ob koncu tedna, ko so bile naše obleke že izdelane, smo lutke postavili v krog. Učiteljski zbor si jih je ogledoval in komentiral kot v marsikaterem resničnostnem »šovu«. Na težko pričakovan dan je bila skrivnost razkrita. Profesorica nam je rekla, da je bila odločitev težka in da bodo zmagovalci tega izziva predstavljeni v Mestnem muzeju v okviru Meseca oblikovanja in nagrajeni z odlično oceno. Po pogovoru s kolegi so prišli do zaključka. Izbrane obleke so …« Petim dvojicam so se sanje uresničile, razred je zaploskal in vsi smo srečni odšli počitnicam naproti. Špela Fabjan in Nives Gruden, dijakinji 3. c-razreda Mentorica in foto: mag. Sabina Puc, prof.

PROJEKTNODELO

MLADI TALENTI OBLIKOVANJA Moda, moda, moda ... Kako jo obožujemo! Modni svet je barvit in vsestranski, ustvarjalen in glamurozen, lep in poln presenečenj. Foto: Sanja Gornjec, Tatjana Cankar, Žiga Rebolj

Pomlad prinese novo življenje. Drevje vzbrsti, iz zemlje pokukajo prve pomladanske cvetlice, na oddelku modnega oblikovanja pa se začnejo vznemirljive priprave na modno revijo. Nekajmesečno snovanje idej, v glavi, na papirju, preizkusnih materialih, začne dobivati vidno oblačilno podobo. Pred nami je še nekaj dragocenega časa, da izpilimo vse detajle, kritično preverimo likovno in barvno artikulacijo celostne podobe ter izvirne kreacije postavimo na modni piedestal – da vzbrstijo pod odrskim soncem in se obrnejo v svet.

Mladi talenti so navdih za kolekcije iskali v svojih dnevnikih. Izvirih, ki nikoli ne usahnejo, kjer lahko vsakdo živi svoje sanje. Da bo letošnja modna revija izjemno vitalna in raznolika, je bilo mogoče slutiti že iz različnih zgodb, ki so bile najprej zapisane z besedami, potem »preoblečene« in v gibajoči interpretaciji predstavljene gledalcu. Toliko, kolikor je bilo mladih talentov, toliko je bilo tudi različnih zgodb. Vsaka se je začela na svojstven način. Košček mavrice. Instinktivno občutenje vsebine. Oblačilo iz njihovega dnevnika.

Modne revije dijakinj in dijakov zaključnih letnikov modnega oblikovanja vedno pritegnejo pozornost širše javnosti. Kako tudi ne? Stvaritve, ki so rezultat večletnega izobraževanja in dela, naj bi nakazale, kakšni bodo stebri prihodnje slovenske modne industrije.

Interpretacije zgodb se kažejo v vedoželjnih raziskavah materialov, različnih obdelavah, tehnološko naprednih tiskih, v drznem modeliranju krojev. Modeli so futuristične vizije asimetričnih in amorfnih oblik, ki domiselno razkrivajo zgodbo, za nas še vedno skrito, v oblikovalčevem dnevniku. Svoj pomen idejne sporočilnosti je prispevala tudi barva, ki je bila ali mladostno razposajena ali umirjeno elegantna ali kričeča, morda skrivnostna in boleča.

Letošnjo modno revijo smo izvedli v maju, v Viteški dvorani ljubljanskih Križank. Na reviji se je s svojimi kreacijami predstavilo 20 dijakinj pod mentorskim vodstvom mag. Sabine Puc, prof. Alenke Podlogar in mag. Karmen Klobasa. Na idejno vsebino modne revije je vplivala razglasitev Ljubljane za svetovno prestolnico knjige. Stvari se nenavadno povezujejo, naključja ali kakor koli jim že rečemo se seštevajo. Zato napovedujem, recimo, izid novih dnevnikov mladih talentov.

Zapise so z nami delile Nives Kos, Špela Kopač in Barbara Krmelj, dijakinje 4. c-razreda, nekaj izbranih preoblečenih besed pa lahko preberemo tudi s fotografij. Mag. Karmen Klobasa, prof.

PROJEKTNODELO

Talenti o svojih kreacijah Nives Kos: »Ko zadane ljubezen in se zapiše v moj dnevnik … Spoznala sem ga na treningu motokrosa. Od takrat naprej je motoristični svet moja stalnica. Zato ni naključje, da sem idejo za oblačila črpala prav iz motorističnih oblačil. Ščitnike sem preoblikovala v trde geometrijske oblike in jih postavila na rame. Majice pa so mi bile vodilo za mehka krila iz všitih likov. Združujem trdo in mehko, tako v materialu kot tudi v obliki. Športni stil in eleganco. Kontrasti so vidni tudi v nežnih odtisih gum.« Špela Kopač: »Ne pišem dnevnika. Moj dnevnik so zbrani spomini v moji glavi. Tako so nastali tudi navdihi za Steam punk kulturo, ki izhaja iz literature in domišljije ljudi, ki častijo viktorijansko dobo. Kultura verjame, da so računalniki iz časa industrializacije in da delujejo na zobnike in paro. Ustvarila sem oblačila s potiski zobnikov, voluminoznih oblik z dodanim kovinskim leskom v materialu in dodatkih.« Barbara Krmelj: »Zapisujem čustva. Naloženi papirji od vsepovsod so interpretirani v polaganju blaga v gube in pokrivanje kovinskega ogrodja, ki predstavlja našo glavo. Plastični trakovi, ki se gnetejo po oblačilih, pa mi predstavljajo moje sanjarije. Ker še vedno hrepenim po plesu, sem se odločila, da moji kreaciji predstavita balerini.« Ker je vsak dnevnik dragoceno darilo, prav tako pa tudi pot, ki jih bo nekatere vodila na nadaljnji študij Naravoslovnotehniške fakultete, smer oblikovanje tekstilij in oblačil, Visoko šolo za design in druge umetniške fakultete, nekatere v tujino, nekateri pa še iščejo povabilo, na katero pot naj se odpravijo, je še kako pomembno, da jim znamo omogočiti umeščanje novih, svežih idej v širši slovenski prostor, tja, kjer se zberejo modni navdušenci, se zabliskajo bliskavice znanih modnih fotografov in se razplamtijo pogovori z modnimi novinarji. Mentorsko delo je bilo tudi letos usmerjeno v organizacijo dogodka in na promocijsko tržišče. Za pričeske in make-up je poskrbel zlati sponzor Max Factor, pod vodstvom Tine Fabjan, vodje umetnikov ličenja. Nazadnje, vendar ne najmanj, je ob tovrstnem dogodku treba izpostaviti tudi medoddelčno sodelovanje na naši šoli. Skupaj naredimo več in bolje. Mag. Karmen Klobasa, prof.

Foto: Vodišek Enoletno sodelovanje dijakinj 4. letnika oddelka za modno oblikovanje (generacije 2009/10) s Slovenskim šolskim muzejem pod mentorstvom profesoric Alenke Podlogar in Karmen Klobasa je bilo novembra 2010 zaključeno z odprtjem razstave Kaj naj oblečem za v šolo? Idejna zasnova za oblačila je nastala pri predmetu modno oblikovanje, realizirana pa je bila med projektnim tednom. Razstavo je odprl minister za šolstvo dr. Igor Lukšič in bo na ogled do 1. 5. 2011. Projekt je finančno podprl Slovenski šolski muzej. Razstava o oblačilnem videzu učencev in učiteljev skozi čas, ki jo je pripravila kustosinja mag. Marjetka Balkovec Debevec, predstavlja nadaljevanje njihove uvodne razstave Šolska moda na fotografijah. Sklop aktualne razstave Kako

bi bilo, če bi ponovno oživele? – avtorice so naše dijakinje – je nastal kot projekt rekonstrukcije starih oblačil, ki so jih nosili šolarji in učitelji, upodobljeni na šolskih fotografijah. Projekt je primer dobre prakse sodelovanja in povezovanja šole z zunanjimi inštitucijami, ki omogočajo nadgradnjo pedagoškega procesa s konkretnimi projekti in njihovo realizacijo. Pri tem gre za skrbno umestitev vsebin projekta na podlagi splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v programski, metodično-didaktični in izvedbeno-organizacijski učni proces, kar omogoča uresničevanje poklicnih kompetenc, ki jih narekujejo poklicni standardi. Alenka Podlogar, prof.

Foto: Žiga Rebolj

PROJEKTNODELO

Foto: Vodišek

1 Učenke pri izdelavi krojev 2 Učenki pri izdelavi oblačil 3 Detajl: šivanje 4 Minister za šolstvo in šport Igor Luščič 5 Intervju s profecorico Alenko Podlogar 6 Občinstvo 7 Moda učencev skozi čas 8 Moda učencev skozi čas

PROJEKTNODELO

Strgan žep in skrbno zakrpana luknja - tega je danes premalo

ŠOLSKA MODA

NAŠIH BABIC IN DEDKOV Skrbno zlikana obleka s predpasnikom. Kravata, bela srajca, čez suknjič fazona ovratnik in žepek za uro. Razigrana oblekica z volančki, ležečim ovratnikom s karo vzorcem za mamino princesko. Saj se ni nič spremenilo! Namen oblačil in osnove krojev so še vedno podobni. A vendar bi si danes težko predstavljala, da bi profesorica prišla v razred oblečena v črno obleko z visoko zapetim ovratnikom, obleka z dolgimi rokavi bi segala do gležnjev. Sama bi kot učenka vzravnano sedela v klopi, oblečena v bluzico z dolgim krilom in šolskim predpasnikom, in vadila svoj lepopis. Dijakinje modnega oddelka 4. letnika smo za dober mesec postale raziskovalke obdobja naših (pra)babic … Poglobile smo se v njihova oblačila, kroje, poslušale pripovedovanja babic in prababic, ki se še spominjajo starih časov. Njihovi spomini in pripovedovanja, fotografije svetega obhajila, birme, poroke in portreti družine so nam zelo pomagali.

Gospa Helena, (85 let) učiteljica razrednega pouka Spominja se, kako je njena mama (rojena leta 1888) vedno znova tarnala, ko je škrobila ovratnike svojima sinovoma – eden je bil učitelj zgodovine, drugi pa jezikoslovec. Njen oče je bil vedno uglajen v srajci, telovniku, suknjiču in sivih hlačah. Nikoli si ni umazal obleke, tudi takrat ne, ko je moral hoditi po blatnem polju. Njegovi čevlji so bili vedno čisti. Njene sestre so bile 20 let starejše od nje, nosile so črne obleke, v kombinaciji s svetlo bluzo, stisnjeno v pasu. Krila so bila krojena v krogu in padala ravno do gležnjev. Spominja se tudi bluz in vrhnjih delov z naborki iz trdih tkanin. Pozimi so nosili mufe, zimske plašče s krznenimi ovratniki in večje klobuke. Učiteljice so bile za veliko noč in državne praznike še posebej urejene, modne, s frfotajočimi svilenimi oblekami. Deklice so nosile vedno nove oblekice, v kombinaciji z lakastimi čeveljčki. Obleke so bile krojene na A, večinoma so bile temnejših barv, med njimi se je našla tudi rahla roza in bež. Deklice so nosile čez spodnje bele oblekice predpasnike, ki so se zapirali na hrbtu, in lakaste čeveljčke s pentljo. Dečki

so nosili srajce, tudi telovnike z naramnicami. Moške obleke so bile iz listra, poletnega materiala, lepo je bilo vidno tkanje s svilenimi nitmi, ki so ustvarile svetleč efekt. Številna oblačila učiteljic in moških je bilo narejenih iz tafta. Otroci so nosili bombažne tkanine. Med vzorci so prevladovali karo, pepita, pikčasti in kvadratni.

Gospa Marija je hodila v šolo leta 1934 Kako ste bili oblečeni v šoli? Obute smo bile v ročno zašite copate, za katere so imeli starejši družinski člani prav posebne kroje. Pozimi smo nosile volnene »žabe«, da nas ni zeblo. Skozi vse leto smo nosile krilca in oblekice, če je bil mraz, pa smo se ogrnile z volnenimi jopicami. Na začetku smo imeli na glavi rute, pozneje pa smo dobile volnene kape s cofkom. Če si imel starejše brate ali sestre, si imel srečo, da si pozneje dobil njihove že ponošene čevlje. Katere barve so prevladovale pri oblačilih? Oh, vsemogoče, od rožnate do zelene, rjave, modre ... Kdaj ste končali šolo? Imela sem 13 let, ko so Italijani prišli v naše kraje in izgnali moje starše v tujino. Oba brata so poklicali v vojsko, tako sem ostala sama. Zame je skrbel moj nepravi stric. Pri njem sem preživela večino časa. Ali ste se po 13 letu še kaj šolali? Pozneje sem začela hoditi v večerno šolo, v kateri smo imeli še vedno vse pomembne predmete. Nato sem se hodila šolat k dvema tetama, in sicer za šiviljo. Podnevi sem pomagala na kmetiji. Potem ko so Italijani odšli in so se starši vrnili, je bilo veliko dela na kmetiji.

PROJEKTNODELO

Polne vtisov in novih spoznanj smo se lotile krojenja in šivanja. V knjigah in na posnetkih naših babic in starejših krajank smo podrobno preučile vse detajle, ovratnike, žepe, rokave, vzorce in se posvetovale s profesoricama, katero oblačilo na posnetkih je najprimernejše za izdelavo. Nekatere so si izrisale in krojile po sedanjih šolskih krojih, nekatere so kroje prerisale iz knjige z zgodovinskimi oblačili. Delo smo si razdelile – prva je delala srajco, druga hlače, spet tretja celotno obleko … Na koncu smo iskale še primerne gumbe, okrasne trakove ali čipke, ki so se najbolj skladali s podobo na sliki. Nastali so oblačilna podoba učiteljice in učitelja, obleka za učenke, ki so se izobraževale v dekliškem vzgojnem zavodu uršulink, oblačili za fantka in deklico. Glavne vrednote oblačil iz starih šolskih časov so bili skrb in ohranjanje, dovršena izdelava, enostavni, a zelo uporabni kroji, kakovostno oz. vzdržljivo blago. Oblačila so bila njihovo bogastvo. Ponosili in izkoristili so jih do konca. Nekateri kosi so vzdržali tudi naslednje generacije sester in bratov – malo prevelike ali prekratke, toda še vedno dobro uporabne.

Menim, da danes na naše veliko bogastvo velikokrat pozabimo. Kultura oblačil stremi k napredku, presežku, svobodi izražanja, ki je potrebna za razvoj. Toda poplava nekakovostnih oblačil ter vsakotedenski nakupi novih majic ali hlač nas ne vodijo v pravo smer. Oblačila bi bilo treba spoštovati. Nakup majice bi moral biti trdo zaslužena nagrada ali resnična nuja. Prav tako bi morali bolje skrbeti za svoja oblačila. Raziskovanje in izdelovanje starih šolskih oblačil je bilo zanimivo in poučno. Ne gre le za krojenje in šivanje, ampak še za marsikaj drugega, nepoznanega – gre za zgodbe in nauke ljudi, ki so v svojem življenju veliko prestali; da npr. oblačilo ni namenjeno le zaščiti telesa, ampak se za vsako obleko, suknjičem, srajco skriva zgodba, ki pusti sled tudi na oblačilu. Strgan žep in skrbno zakrpana luknja – tega je danes premalo. Živa Božičnik, dijakinja modnega oblikovanja Mentorica: Alenka Podlogar, prof. Foto: Sabina Puc

PROJEKTNODELO

frnikola

Lucija Medved

SE ZAVRTI

Našo ekipo sestavlja šest dijakov. Vsak izmed nas je prevzel določene vloge pri načrtovanju in izvedbi animacije. Delovna skupina Frnikola je samo ena od skupin, ki so se izoblikovale v 4. a na oddelku za grafično oblikovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Lastno kreativnost in ustvarjalnost je tim uveljavil tudi na drugih oblikovalskih področjih, ki so v podporo animaciji z naslovom Skrivnosti Pariza. Namen serije je opozoriti na probleme bivanja v metropolah.

parižanka

parižan

brezdomec

PROJEKTNODELO

MONTAŽER SLIKE IN ZVOKA. Montaža je ena od osnovnih izraznih sredstev animacije. Sinhronizacija slike z zvokom ali izgovorjenim besedilom zahteva natančnost in dobro poznavanje programov za montažo, kot so: Final Cut, Premier, Light Efects ... TEKSTOPISEC. Poskrbi za vse tekste, kot so scenarij, PR besedila, slogan, in idejno zasnovo animacije, hkrati pa oblikuje tudi poročilo dela tima Frnikola.

Sara Kecelj je prevzela vlogo organizatorja. Lucija Medved oblikuje besedila za različne namene: PR besedila, slogan, scenarij, idejna zasnova animacije. Samo Benedičič je prevzel vlogo režiserja, mojstra zvoka in usmerja idejno zasnovo neštetih risb, ki jih nato računalniško urejajo Sara Kecelj, Anže Krajc in Samo Benedičič. Lea Lipnik oživlja risbe na osnovi dobro pripravljenega scenarija in snemalne knjige. Delovna skupina Frnikola je tudi lastnica svoje blagovne znamke KNOFF, ki je zasnovana na elementih in zakonitostih timskega dela v strokovnem izobraževanju. Oblikovalec blagovne znamke je naš odločen Anže Krajc. Za podobo tima skrbi Miša Hafner, ki je doma iz zaspane notranjske vasice, za zdravje in krepost besedil pa naša skrbna profesorica Betka Pohlin Beti. Nad vso radostjo delovna pekla je skrbel Blaž de Gleria Deglerc, prof. Prepoznavni smo pod imenom FRNIKOLA. Majhna, toda barvno igriva in mladostno radoživa marmorirana steklena kroglica, iz katere znamo vedeževati. V zvezi z našim imenom frnikola pa smo izbrali tudi slogan, ki se glasi: We roll in the right way. Frnikola je poskočna zaradi posebnosti v svoji sestavi, usposobljenosti in odgovornosti šestih posameznikov. Za idealno število članov v kreativni skupini velja število sedem. Takšna sestava tima omogoča pestro razporeditev opravilih, ki vam jih bom z veseljem predstavila. ORGANIZATOR. Je nepogrešljiv v ekipi, odgovoren, da timsko delo poteka tekoče in usklajeno z načrtovanim obsegom in dinamiko dela. Organizator skupine Frnikola razdeljuje naloge in nadzira delo, hkrati pa skrbi za delovno vzdušje in motiviranost. RISAR. Risarji upodabljajo različne figure, predmete, karakteristične scene. Tudi naša risanka kipi od posebnih efektov buuuuum, zuuuuum, dummm ..., ki predstavljajo poseben risarski izziv.

OBLIKOVALEC CELOSTNE PODOBE. Oblikuje podobo naše skupine »od glave do pete« ter poskrbi za zanesljiv zgled v javnosti. REŽISER. Vloga režiserja je najpomembnejša pri odgovornosti za celovitost projekta. ANIMATOR. Risbe iz papirja prenese v elektronsko obliko, jih preoblikuje in jih oživi z gibanjem. Na začetku našega delovanja smo bili postavljeni pred različne oblikovalske izzive. Med pomembnejšimi nalogami je načrtovanje in izdelava animacije kot kronskega izdelka naše skupine, z zanimivo vsebino, idejo in glavnim, udarnim sporočilom. Na začetku smo imeli različne ideje, po tehtnem premisleku pa smo se odločili za SKRIVNOSTI PARIZA, za katerega smo imeli kar nekaj izpeljav končnega izdelka. Skrivnosti Pariza je le ena od serij, saj načrtujemo tudi Skrivnosti Ljubljane, Skrivnosti Londona, Skrivnosti Madrida ... Osnovna ideja naše serije Skrivnosti Pariza je v mogočnih mestih, kot je Pariz. Vedno vidimo njihove svetovno znane znamenitosti, mogočne zgradbe, katedrale, mostove in muzeje, torej ves blišč. Redko pa vidimo bedo, ki je potisnjena v ozadje. Pogosto se ne zavemo, da se v takšnih mestih skriva tudi veliko socialnih problemov, revščine, bede, socialno izključenih, osamljenih in zanemarjenih ljudi. Z našo animacijo želimo sporočiti oziroma prikazati in opozarjati na vse plati »mogočnih« mest sodobne družbe, saj ima vsako mesto več plati.

Besedilo: Lucija Medved, 4. a Avtorji slikovnega gradiva: Samo Benedičič, Miša Hafner in Sara Kecelj, 4, a Lektorica: Betka Pohlin Beti, prof. Mentor: Blaž de Gleria

PROJEKTNODELO

špela blaž

greenlane

416

v besedah Smo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in piše se leto 2010. Na začetku meseca septembra

smo se zaključni četrti letniki odločili, da v timskem delu realiziramo animirani film. Ker gre za obsežen projekt, ki vključuje različne prvine - kreativno pisanje, organizacijo dela, grafično oblikovanje, montažo, risanje, oblikovanje zvočnih efektov, vodenje gradiva ter znanje tujih jezikov, je mesto mentorja zasedel naš profesor Blaž De Gleria. Pri tem projektu ima vsak svoje obveznosti, ki jih vestno in odgovorno

izpolnjuje. To velja tako za kreativo in običajna znanja kot za izvedbo. Pomembna vrlina pri timskem delu je tudi redno in točno prihajanje k pouku, ki ni več organiziran običajno, temveč je zasnovan na novih oblikah metodike pouka.

tim

PROJEKTNODELO

uroš kim

motej

klarisa

Kot primer timskega in zaključnega dela v četrtem letniku se vam bo predstavila skupina Leva noga. Za njihovim humoristično obarvanim imenom se skriva sedemčlanski tim vizualnih oblikovalcev. Vsak od nas dela na svojem področju, ki pa se povezuje z drugimi. Tekstopiski Klarisa in Špela Z. skrbita, da so vse ideje dokumentirane in zapisane, ter oblikujeta promocijska besedila. Tudi vse naše začetne ideje in zamisli sta združili v eno - najbolj kreativno in domiselno, po kateri sta napisali scenarij za animacijo. Režiserka Kim je na sončni obali po scenariju napisala snemalno knjigo, po kateri so risarji

špela

Naši začetki so bili v dramatičnem stanju. Vsi smo se s timskim delom prvič srečali, kar nam je povzročalo velike težave. Nismo se znali povezati med seboj in vsak je delal po svoje. Toda proti koncu leta smo ugotovili, da s to obliko dela lahko dosegamo boljše končne izdelke, če si med sabo izmenjujemo mnenja in ideje. Tudi druge skupine so potrdile naše domneve, saj smo sedaj veliko bolje organizirani in naše delo poteka hitrje.

Špela Zelko. 4. a Mentor: Blaž de Gleria

Špela Š., Uroš in Klarisa narisali akterje za animiran film in jim določili karakterje. Za življenje in celotno zgodbo v animaciji sta poskrbela animatorja in montažerja Uroš in Kim. Da pa bo naš tim imel dobro in zanesljivo podobo v javnosti, je poskrbel oblikovalec celostne grafične podobe, Blaž. Za red in disciplino je poskrbel naš strog in močan Tim. Naš tim oblikuje tudi blagovno znamko Greenlane, zato smo se odločili, da bo naša animacija temeljila na njeni promociji. Naša osnovna ideja pri animaciji je prikazati pomembno vlogo narave oziroma travnatih površin v današnjem sivem svetu. Našo zamisel smo zato prikazali z različnimi življenjskimi dogodki, ki se odvijajo na travnatih površinah. S to idejo želimo preko animiranega filma ozavestiti ljudi o pomembni vlogi narave in o ohranitvi parkov v mestih.

DOSS /// DIJAŠKA OGLAŠEVALSKA SCENA SLOVENIJE

Pred dobrimi štirimi leti je prof. Rosana Pahor, ki je takrat poučevala na Srednji ekonomski in trgovski šoli Nova Gorica našo šolo pritegnila v šolski projekt z naslovom DES-MAR (design v marketingu) kot mrežni projekt CPI 2007 - Skriti zaklad. Projekt DES-MAR je imel že nekaj zaledja – leto pred tem so uspešno sodelovali z italijansko šolo. Razmišljanje prof. Rosane Pahor je bilo osredotočeno na realen problem sodobne potrošniške družbe – razmišljanje o oblikovanju na področju trženja. Razmišljanje o tem, kako oblikovati za trg, je tudi razmišljanje o tem, kje se zgodba pravzaprav začne. Razmišljanje o izdelku ali storitvi je povezano z načrtovanjem prodaje, ob tem pa seveda z razmišljanjem o vizualizaciji, o podobi. Prof. Rosana Pahor je izhajala iz izkušenj, po katerih naročniki oglaševanja premalo poznajo področje oblikovanja in oblikovalci premalo poznajo marketing. Zato je zasnovala in izvedla projekt sodelovanja v katerem so sodelovale štiri šole: Srednja ekonomska in trgovska šola Nova Gorica Srednja gradbena, geodetska in ekonomska šola Ljubljana Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Gimnazija Nova Gorica – umetniška gimnazija – likovna smer Dijaki obeh ekonomskih šol so v sklopu pouka (timsko) zasnovali svoja učna podjetja, jih opredelili in poskušali marketinško zastaviti projekt in vzpostaviti komunikacijo z oblikovalci. Dijaki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo in dijaki Umetniške gimnazije likovne smeri iz Nove Gorice pa so po njihovih zahtevah oblikovali CGP (celostno grafično podobo) in oglas. Zelo jasno se je izpostavil problem, ki je v realnem poslovnem svetu pogost – naročnik nima jasne vizije na področju marketinga, ne zna artikulirati sporočila in definirati pričakovanj, oblikovalci pa nimajo pravega napotka. Naši dijaki so prevzeli iniciativo in dosegli nekaj nominacij ter prejeli tudi prvo nagrado za tiskani oglas na festivalu DOSS 2008 (Jerca Šink za oglas Ama-njama). V sklopu projekta DES-MAR so bili izdelki (CGP in oglasi) razstavljeni v prostorih Gimnazije Nova Gorica. S Srednjo ekonomsko in trgovsko šolo Nova Gorica smo sodelovali tudi leto zatem, spet smo oblikovali celostne grafične podobe in oglase za učna podjetja in dosegli nekaj nominacij in nagrad na festivalu DOSS 2009 – 3. mesto v kategoriji tiskanih oglasov (Miha Erič in Jan Pogorelec) in Žarek za ilustracijo (Miha Erič, Jan Pogorelec, Ines Lavrin, Eva Boruta). V naslednjih dveh letih je žal zamrlo sodelovanje med šolami, na festivalu DOSS pa so brez navezave na učna podjetja sodelovali dijaki SŠOF pod mentorstvom prof. Aleksandra Brezlana in prof. Blaža de Glerie, ter spet dosegli nominacije in prejeli nagrade; prof. Aleksander Brezlan je bil obakrat imenovan za mentorja leta.

Leta 2008 smo prvič zablesteli na DOSS-u.

AA (Advertising Agency) trdi, da je oglaševanje pravica do izbire (Advertising - the Right to Choose). Res je, da ima oglaševanje tudi informativni značaj, žal pa je ta nivo velikokrat presežen v negativnem smislu - oglaševanje je motnja, je mentalno onesnaževanje in je onesnaževanje urbanega okolja. V nekdanji državni ureditvi (Jugoslaviji) je bilo oglaševanje označeno z besedno zvezo - ekonomska propaganda, na TV se je pojavljal napis EPP (ekonomsko prpagandni program). Beseda propaganda je imela slabšalni prizvok, vendar je bil EPP vsak dan na programu državne TV, saj se je socialistična Jugoslavija spogledovala z zahodnimi državami in na svoj način sledila marketinškim strategijam. Oglaševanje ni onesnaževanje, kadar oglas obdrži informativni značaj, pritegne publiko z inovativno zasnovo, ob tem pa poskrbi za etični in estetski vidik tudi kadar gre za provokativno idejo. Če vsebuje še humorno poanto, zagotovo sledijo nagrade. Na področju oglaševanja sta v Sloveniji veliko naredila Jernej Repovž (direktor prve oglaševalske agencije v Sloveniji – Studio Marketing, ki je najprej začela delovati kot del časopisne hiše Delo) in Jure Apih, ki je zasnoval in uveljavil oglaševalski festival Zlati boben, ki je z leti prerasel v pomembno mednarodno oglaševalsko prireditev. Na Primorskem je nastala ideja, da bi dijaki potrebovali svoj festival kreativnih rešitev na področju oglaševanja, organizirali so DOSS, katerega vodja je Tanja Ušaj Hvalič. Saša Vitežnik, prof.

Dijaška oglaševalska scena Slovenije je vsakoletna vzpodbuda dijakom za uresničevanje svojih idej izven šolskih zidov. Že DOSS 2010 je prinesel obilico radosti tako dijakom, kakor tudi mentorjem. Dogodek in spremljevalna razstava sta odigrala ključno vlogo pri zadovoljstvu mladih ustvarjalcev. Lanski DOSS je prinesel odlične rezultate naših dijakov in dijakinj ter bil obenem temelj za partnerski odnos v sodelovanju pri projektu nove celostne grafične podobe DOSS-a 2011. Oblikovalki, dijakinji Maja Medved in Irena Iljaž sta novo CGP DOSS 2011 zasnovali in uresničili. Tudi na letošnjem DOSS-u je odličje za animiran oglas naše šole prejel dijak 4. letnika, Peter Primožič. Sledila so še druga priznanja za kreativne dosežke. Naš »dizajn laboratorij« pa že pripravlja novo formulo za uspeh, da bomo »na sceni« tudi v prihajajočem letu. Aleksander Brezlan, prof.

0 201 da n OSS a D glas Ho lan d a r g o ez a , r n B ik prva ož Bern sander k Prim or: Ale t men

prva na Peter grada DO S P mento rimožic, p S 2011 ro rj & Bla a: Aleksa mo sšof n ž de Gleria der Brezla n

ART WD OOS SRK ;)

b a k t e r i j e i n

n e s k o n č n i

v z o r c i

Niso vse bakterije slabe - nekatere nujno potrebujemo, o tem vemo premalo. Sodobna znanost se veliko ukvarja z bakterijami - ne le s tistimi, ki človeku škodujejo, nova dognanja kažejo, da lahko na različne načine koristno uporabljamo bakterije in tudi viruse.

Grafični oblikovalec mora biti čim bolj razgledan, zato je medpredmetna integracija zelo zaželjena. Lansko leto so dijaki v 1. letniku grafičnega oblikovanja izdelali neskončne vzorce na temo celic ter se na ta način povezali s področjem biologije. Letos so ustvarjali na temo bakterij. Pri biologiji sta jim prof. Marjeta Kišek in prof. Mateja Schoss razložili nekaj osnov s področja mikrobiologije. Na spletnih straneh je že veliko kvalitetnih fotografij izpod mikroskopa. Oblike, kompozicije, barvne kombinacije, ki so likovno zanimive, so bile dijakom osnova za ustvarjanje novih oblik, ki tvorijo vzorec. Po skiciranju in poskusnih risbah so izdelali neskončne vzorce s tehniko raporta, ki omogoča neprekinjeno nadaljevanje risbe. Delali so ročno, s pomočjo fotokopij. Tehnika raporta zahteva natančnost pri merjenju, rezanju, sestavljanju, lepljenju. Vnaprej je treba razmisliti o likovnih spremenljivkah - velikosti, položaju, številu, gostoti, teži. Ko vzorec sestavimo, so vidne vse napake. Končni izdelek obsega sestavljen vzorec v pozitivu in negativu ter vsaj eno barvno varianto. Nato lahko dijaki po svoji želji vzorec obdelajo še z uporabo računalniških programov. Še predno so dijaki začeli oblikovati svoje vzorce, smo izvedeli, da je ekipa slovenskih študentov prejela prestižno veliko nagrado na univerzi MIT prav na področju raziskovanja uporabe bakterij. Slovenija ima kapacitete na tem področju, imamo kvalitetne fakultete, nadarjene in zagnane študente, imamo nesebične mentorje in še zmeraj imamo ustanove, ki so sposobne aktivirati ves svoj potencial, kadar imajo mladi raziskovalci ideje, ki lahko presežejo dosedaj znano.

»Izvirna zamisel slovenske ekipe je, da bi encime, ki sodelujejo v sintezi posamezne spojine povezali v natančno določen vrstni red preko vezave na dvojno vijačnico DNK. Zaporedje DNK v tem primeru deluje kot program, ki natančno določa vrstni red vezanih encimov in na ta način tudi vrstni red reakcij, ki vodijo do nastanka izbranih spojin, ki nastajajo v tako spremenjenih bakterijah. Ideja ima izjemno velik potencial predvsem za proizvodnjo zdravil, biogoriv, pa tudi drugih uporabnih spojin. Člani ekipe so dokazali, da je zamisel dejansko izvedljiva na primeru sinteze violaceina, vijolično obarvane spojine, ki ima protitumorsko delovanje. V celicah, v katere so vstavili DNK program, so dosegli kar šestkratno povečanje proizvodnje violaceina. Kot pomembno dodatno prednost tega inventivnega pristopa so opazili, da so s povečanjem proizvodnje zaželene spojine tudi preprečili nastajanje stranskega produkta. Poleg izboljšanja biosinteze ima njihov pristop zanimive potenciale tudi za procesiranje informacij.« (S spletnih strani Kemijskega inštituta; http://www.ki.si) Člani ekipe, ki je dokazala, kaj lahko dosežejo mladi, ki jih zanima interdisciplinarnost in timsko delo, so študenti biokemije, mikrobiologije, medicine, biotehnologije, biologije in računalništva ter njihovi mentorji s Kemijskega inštituta, EN-FIST centra odličnosti, Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, Biotehniške fakultete ter Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, pod vodstvom prof. dr. Romana Jerale, vodje Laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Saša Vitežnik, prof.

DESNO: Neskončni vzorec na temo bakterij, kolorirana risba, Katka Kregar, 1. a LEVO: Računalniška obdelava vzorca

100

101

PROJEKTNODELO

EA 100/155

EA 8/155

multipli - eksperiment v sitotisku Tehnika sitotiska omogoča avtorju eksperimentiranje z barvo. Kadar avtor med odtiskovanjem serije spreminja barve, lahko take odtise imenujemo multipli. Pri praktičnem pouku v 4. letniku grafičnega oblikovanja smo se odločili, da bomo raziskovali barvne variacije, ki jih lahko izvedemo v seriji 150 odtisov dvobarvnega sitotiska. Za eksperiment je bil primeren osnutek Tadeja Oblaka. Barvo je spreminjal že pri prvem odtisu, tiskal je na razne

EA 60/155

vrste papirja (različnih barv, tekstur in gramatur), zato so nastale številne kombinacije; pravzaprav ni dveh enakih izvodov. Tiskal je brez naravnalnih križev (pasarjev), kar mu je seveda povzročilo precej preglavic. Različice, ki jih je Tadej odtisnil, bodo dober pripomoček za nadaljnje delo pa tudi za razlage in razmišljanja pri pouku likovne teorije. Saša Vitežnik, prof.

EA 146/155

102

EA 67/155

103

MASKE

Se vam je že kdaj zazdelo, da vas predmeti gledajo; da neko vozilo gleda grdo ali pa se prijazno nasmiha; da odprt opekač zdolgočaseno zazeha ali da so gumbi na nekaterih napravah kot oči, nos in usta? Ne, to vsekakor niso naključja; tako se načrtujejo izdelki našega vsakdana. Imajo obraze, človeške ali živalske, tudi imena, nekateri pa celo govorijo. To razmišljanje nas je spodbudilo, da smo se lotili oblikovanja in izdelovanja obraznih mask. Obiskali smo tudi sejem v Frankfurtu in se seznanili s sodobnim oblikovanjem vozil. V delavnici so nato dijaki spoznali kompozitni material in delo z njim, naučili so se natančnosti in predvsem potrpežljivosti. Sodelovali so dijaki tretjega letnika. V delavnici sva jim kritično gledala pod prste in seveda pomagala Igor Stanko in Gregor Markelj. Gregor Markelj, prof.

104

PROJEKTNODELO

Kaja Weisseisen, 3. b

Miro Jurevič, 3. b

Lucija Vodopivc, 3. b

Monika Smolič, 3. b

Andreja Zalar, 3. b

105

PROJEKTNODELO

Oblikovalci uporabnih predmetov smo se lotili študije ploskve v prostoru, in to v uporabnem smislu. Gre za ptičje krmilnice. Zgled nam je bila sodobna arhitektura, ki ideje črpa iz osnovnih geometrijskih elementov. Omejili smo se na dva materiala: vezano ploščo in akrilno steklo. Rešitve nakazujejo nove možnosti ptičjih krmilnic, ki so lahko ustrezen dodatek modernim arhitekturnim rešitvam. Z nalogo so se spopadli dijaki drugega letnika. V delavnici sta jim strokovno podporo nudila profesorja Igor Stanko in Lado Košir. Gregor Markelj, prof.

106

107

1. Lidija Plestenjak 2. Urša Sačer 3. Tina Lipovšek

PROJEKTNODELO

108

4. Peter Štumberger 5. Rok Jarc 6. Tim Zrimšek

fotografije: Gregor Markelj

PROJEKTNODELO

109

Iz mogočih in nemogočih »delov« domišljije ustvarjalcev so se iz kartona »rodile« pošasti, kreature iz nam neznanih galaksij ter najbolj odročnih delov vesolja. Udeleženci delavnice plastičnega oblikovanja na vesoljski ladji M4 in M5, pod mentorstvom »kapitana« prof. Kracine, strmimo v prazen list papirja. In kako se glasi naloga? Iz danih materialov ustvariti ter realizirati svojo vesoljsko kreaturo. Nihče, niti kraetorji sami, ne ve, kaj se bo »izcimilo«. Na papirju se začnejo pojavljati prve ideje. Čez nekaj časa nekdo zareže v karton … 110

Foto: Jan Pirnat

PROJEKTNODELO

Iz mogočih in nemogočih »delov« domišljije ustvarjalcev so se iz kartona »rodile« pošasti, kreature iz nam neznanih galaksij ter najbolj odročnih delov vesolja. Čas svoje rane mladosti so preživele na kraju svojega ''rojstva'', v učilnicah M4 in M5. Čeprav so se v razredu, ki je po svoji notranji opremi bolj spominjal na vesoljsko ladjo kot na izobraževalni prostor, sprva počutile domače, so kmalu zamenjale kraj svojega bivališča. Najprej so se »odpravile« na skupinsko slikanje v fotografski studio, pozneje pa preselile na »planet« Roška, kjer sedaj »rezidirajo« v učilnicah plastičnega oblikovanja. Žiga Hančič, 3. f Mentor: Damijan Kracina, prof. 111

PROJEKTNODELO

Kaj je mobile v likovnem smislu? Do kam lahko deformiramo oblike, da so še vedno funkcionalne? Je uporabnost pomembnejša od prvega vtisa? Zadnji teden pred novoletnimi počitnicami preteklega leta smo se pod mentorstvom Nine Šuštaršič in Janka Testena v oblikovanju premične oblike preizkusili tudi mi, takrat še 3. g. Osnovna ideja je bila ustvariti gibljivo obliko, ki bi temeljila na kombinaciji geometrijskih likov, barve in osebnega sloga vsakega posameznika. Razumljivo? Pa saj tudi sami nismo takoj dojeli.

Enya Belak, 3. g 112

Pravzaprav smo na sam koncept sprva gledali malce skeptično. Nekaj več kot dvajset gimnazijcev, potisnjenih v strnjeno projektno delo, ki ga (milo rečeno) nismo bili vajeni. Svoje interpretacije ideje smo z nekaj nezaupanja začeli počasi izrisovati na papir. Prešli smo torej iz miselnega snovanja v prakso. Že prvi dan so po učilnici U6 odmevale salve smeha, katerih vzrok je bilo naše skiciranje mobilov, ki smo jih seveda že na začetku krstili za pajacke, čeprav na to v realnosti niso preveč spominjali. Odločili smo se namreč, da idejne zasnove sledijo klasičnemu modelu »figure na vrvicah«. In ker nismo katera koli šola, kjer bi se klasičnega modela mogoče celo držali, so naši pajacki postajali pretežno kar zapletene oblike, od krilatih in ilustrativnih bitij do okroglih form, kjer je prevladovalo vzorčenje, pa do oblik, ki so sicer res spominjale na osebo, vendar je za njimi stal dokaj zahteven sistem niti, ki so kasneje figuri omogočale razpiranje kart. Večino časa smo se ukvarjali z izvedbo teh idej. In kjer so ideje, je treba najti tudi prostor zanje. Naslednje štiri dni smo okupirali tri učilnice v Križankah, deloma pa tudi najbližjo kopirnico, ki je začasno služila za kopije in plastifikacijo izdelkov. Od tam smo se vračali z zvitki barvnega papirja, ki se mu pač še ni moglo reči izdelek, ampak del procesa zbiranja materiala. Izdelki sami so prišli na vrsto zadnja dva dneva. Svoje barvne osnove smo lepili, rezali, pritrjevali, podvajali sloje ... Preproste nitke, ki so naredile stvar funkcionalno, so se izkazale za ne preveč preproste pri napeljavi. Tukaj se je oblikovna izkazala kot šola s

PROJEKTNODELO

»In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.« (Pablo Picasso)

Nuša Jurjevič, 3. g

super dijaki in profesorji. Ti manjka lesena matica? Ni problema, povej industrijcem. In si prišel do matice. Logično je bilo tudi, da se nisi ukvarjal samo s svojim izdelkom. Če je nekdo potreboval pomoč, smo se pač ubadali s trenutnim problemom. In po nekaj prehitro končanih urah so bili naši pobarvani, zlepljeni, izrezani, prežebljani in plastificirani izdelki nared za poziranje. Zgrnili smo se v eno od manjših risalnic in izvedli skupinsko in posamično fotografiranje izdelkov, kar je prevzel profesor Janko Testen, fotografije in gibljive slike pa lahko najdete na šolski spletni strani:

http://ssof.si/joomla/index.hp?option=com_ phocagallery&view=category&id=56:p rj-ekt-teden-09-10&Itemid=81. Z izdelki smo v istem letu sodelovali na razstavi Transgeneracije v Cankarjevem domu. Naše mnenje? Radi imamo projektni teden. Nuša Jurjevič, 4. g Mentorica: Nina Šuštaršič Remic

Matic Lukšič, 3. g

Samo Bihar, 3. g

113

PROJEKTNODELO

Med ustvarjanjem je bilo treba uporabiti le domišljijo, kar pa nam ni delalo nobenih težav. Najpomembnejše je bilo, da smo se dijaki med delom zabavali.

V okviru likovnega natečaja na temo »Žuželke«, ki je bil razpisan v okviru 16. Slovenskega festivala znanosti, smo dijaki 3. f- in dijakinja 3. g-razreda (Patricija Kastelic, Teja Gerkman, Valerija Pegam, Ana Lekše, Petra Kostevc, Žiga Glavan, Veronika Pezdirc, Mihael Jenko, Dominik Jakša in Ana Šparovec ter Nastja Budna) prejeli posebno nagrado s področja plastičnega oblikovanja. Prav tako je tudi naša mentorica, profesorica biologije Mateja Schoss, prejela posebno priznanje za mentorstvo. Dobili smo nalogo, izdelati žuželko. Tako so nastali členonožci, predvsem pajkovci in krilate žuželke, in to iz različnih materialov – papirja, kartona, blaga, žice, celo elektronskih komponent. Med ustvarjanjem je bilo treba uporabiti le domišljijo, kar pa nam ni delalo nobenih težav. Najpomembnejše je bilo, da smo se dijaki med delom zabavali. Komisija za dodelitev nagrad natečaja Slovenske znanstvene fundacije je 12. julija 2010 sprejela sklep in izbrala zmagovalna likovna dela (prispelo je preko osemsto likovnih del mladih iz vse Slovenije) ter dela, ki so bila razstavljena vse tri dni festivala v preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani, in sicer od 21. do 23. septembra 2010. Glavni namen 16. slovenskega festivala je bil, da se udeleženci seznanijo s postopkom nastajanja idej. Prav zaradi tega je bilo sporočilo festivala znanosti: »Ideje spreminjajo svet«. Žiga Glavan, 3. f Mentorica: Mateja Schoss, prof.

114

PROJEKTNODELO

FOTO: M. Schoss

115

NATERENU

Tema likovnoraziskovalne učne poti Osilnica 2010 je bila znanstvena ilustracija (živalske in rastlinske vrste) ter ekspresivno slikarstvo večjih formatov. Delo je bilo zasnovano interdisciplinarno. Gre za združevanje moči, medsebojno sodelovanje in predstavitev s projektom v obliki razstave in dokumentarne publikacije. Delo je temeljilo na terenskem raziskovanju neokrnjene in edinstvene narave. Nato se je kreativni proces aktiviral v ateljeju, kjer so mladi ustvarjalci ustvarjali na različnih področjih likovnih praks. Učna pot je bila zasnovana na najsodobnejši način, brez posegov v naravo, v izobraževalnem duhu, umetniškem udejstvovanju in sprostitvi. Aleksander Brezlan, mentor

116

117

NATERENU

Navdih, ki prihaja s človekovega telesa in mu daje moč za ustvarjalnost, je nekaj posebnega. In prav ta navdih sem začutila ob pogledu na videz navadno rastlino, imenovano volnati repinec. V deželi Petra Klepca sem dobila prav posebno nalogo, naučiti se opazovanja detajlov ter narisati rastlino kot znanstveno ilustracijo. Znanstvene ilustracije najdemo v raznih leksikonih, ki prikazujejo različne rastlinske in živalske vrste. Prikazane so z vsemi detajli, tako da so najbolj podobne resničnim. Motiv sem dobila na zelo nenavaden način. Ob pogovoru s sošolko sem na mizi opazila lonček, poln cvetlic. Toda tista prava je bila povsem neobičajna roža, polna hladnih barvnih odtenkov. Začutila sem prav posebno energijo, ki jo je oddajala, in začela risati. Lotila sem se skice, in sicer kar z navadnim svinčnikom. Odločila sem se, da jo bom skušala narisati kar se da natančno, z vsemi podrobnostmi, kot so luknjice in žile v listih, jajčeca, ki jih je morda odložil pajek in so ostala na rastlini, dlačice na cvetu in svetlobni odtenki, ki so puščali sledi na rastlinskih delih. Delo je bilo naporno, toda treba je bilo vztrajati in biti potrpežljiv do konca, kar je poudaril tudi profesor oblikovanja. Sčasoma je bila skica gotova, toda to še ni bilo vse; čakal me je še zahtevnejši del naloge – napraviti izdelek. Izbrala sem poljuben list papirja in pripravila tempera barve ter raznovrstne čopiče različnih velikosti. Ko izdeluješ original, moraš biti pozoren na list papirja, da ga ne umažeš ali zmečkaš po robovih – ostati mora čist in nepoškodovan. Začela sem mešati primarne barve. Uporabila sem hladne barvne odtenke. Tehnika, za katero sem se odločila, je bila tempera na papir. Za začetek sem uporabila mešanico rumene in modre in tako dobila želeno zeleno barvo. Z dodajanjem črne in bele barve sem dobila raznovrstne odtenke zelene, ki sem jih uporabila za osnovno podlago rastline. Pozneje sem dodala še nekaj odtenkov rjave in rožnate. Za detajle sem uporabila zelo tanek čopič in namešala nekaj svetlejših ter temnejših barv. Dele listov, ki so vidni kot zadnja plast, sem pobarvala svetlejše, zunanje dele pa temnejše. Nato sem

118

na zunanje dele previdno in počasi narisala podrobnosti z malce temnejšimi odtenki. Na zadnje plasti listov sem dodala še nekoliko svetlejše barvne odtenke, s čimer sem ustvarila občutek globine in rastlino malce spremenila, tako da je še vedno delovala kot realistična, a vendarle je bila drugačna. Znanstvena ilustracija sodi med najzahtevnejše kategorije risanja, saj zahteva veliko natančnosti, predvsem pa detajlov, ki so s prostim očesom skoraj nevidni. Počasi in previdno sem rastlino tudi dokončala. Izdelek je bil skorajda popoln, saj je dajal občutek mehkobe. Pritegnil me je sam motiv rože, ki je izgledala preprosto, a vendarle popolno, kot nekakšna zgodba, polna vzponov in padcev, a na koncu še vedno topla ter prijazna, kot nekakšna volna, ki je sprva groba, na koncu pa vsa mehka in čista. Zame je bila to čudovita izkušnja. Ko ti gre včasih slabo, ne obupaj, ampak vztrajaj in uspelo ti bo – morda ne tisti trenutek, ko bi želel; enkrat, ko sploh ne boš vedel in pričakoval, bo posijalo sonce in sreča ter potrpežljivost bosta postala tvoja zvesta prijatelja.

Anja Medved, 3. a Mentorji: Aleksander Brezlan, prof., Peter Peterka, prof., Boštjan Avguštin, prof.

NATERENU

119

NATERENU

120

NATERENU

Zame je slikanje v osnovi miselni proces, šolo v naravi pa sem sprejela kot navdih za ustvarjanje. Na kratkem sprehodu sem ugotovila, da je Osilnica, kjer smo se nastanili, kraj, ki leži na terasi med sotočjem Kolpe in Čabranke. Dolina je zanimiva zaradi visokih sten, kakršna je npr. Loška stena, s katere vidimo na celotno dolino in prelep hrvaški Risnjak, ki je del nacionalnega parka. Za dolino je značilno sveže podnebje, narava je idilična, posebej zanimive so številne kraške planote in izviri. Poštenost, delavnost in skromnost domačinov pa pooseblja junak njihovega kraja, Peter Klepec, ki so ga vzeli kar za svojega. Tu zasledimo tudi svojevrstno arhitekturo malih vaških hišic in cerkvic, ki so opremljene v novogotskem slogu, redke objekte naravne dediščine ter bogato floro in favno. Med vsemi opazovanimi živalmi so me najbolj navdušili jeleni, ki sem jih vsako jutro zasledila na paši, ko sem pogledala skozi okno svoje sobe. Spremljale so jih ptice z jutranjim petjem. Pravzaprav so plesale okoli njih, lahkotno letele in lebdele s svojimi krili. To me je napeljalo do razmišljanja o njihovi sestavi in zmožnosti letenja. Ko smo prišli s sprehoda, smo začeli načrtovati. Izbirali smo lahko med slikanjem znanstvene ilustracije ali ekspresivnim slikarstvom, za katerega sem se tudi odločila. Kar sem potrebovala za začetek, sta bila zvrhana mera domišljije in posluh za »tišino«. Resnično sem potrebovala ta posluh, zato sem se v Osilnici umaknila v svojo sobo in začela skicirati. Vedela sem, da bom delala na napeto bombažno platno, veliko 50 x 70 cm. Največ časa sem posvetila motivu peresa. Oblikovala sem več variacij, razmišljala sem o slikanju pavjega peresa na platno. Odločila sem se za navadno krovno pero. Pri neki skici mi je pero ušlo z začrtanega formata, zato se mi je zdela dobra ideja, če se osredotočim tudi na zanimivo prostorsko postavitev. Tako je moje delo postalo bolj odprto. Ker se navdušujem nad modernisti, sem iskala vzporednice, zglede pri njih. Moje osnovno oblikovalsko načelo so zaznamovale čiste in »preproste« oblike. Hotela sem, da je moje delo grafična in geometrijska sestavljanka, »zapakirana« v zanimivi formi. Na platno sem s pomočjo trakov začrtala geometrijski pravokotnik, velik 20 x 40 cm, in ga pobarvala s srebrno gledališko barvo za obraz. Razlogi, da sem jo uporabila, so povezani z raziskovalnim projektom sošolke Nike, ki pa se je pozneje odločila, da bo za platno izbrala kar svoj obraz. Potem sem se posvetila izdelovanju peresa.

Odločila sem se za svetlo moder akril, ker ta barva pomirja, z dodatkom temnomodre barve, ki je na koncu prevladala. Vzela sem navaden karton in ga pobarvala ter pozneje posušila na naravni toploti in svetlobi. Opazila sem, da je barva razpokala po celotni površini, in se ustrašila, da se bom morala vrniti na začetek. Po premisleku in posvetu sem ugotovila, da je preprosta tekstura peresa odlična ideja. Pero, dolgo en meter, sem izrezala iz kartona, ga malo upognila, tako da je nastala 3D-kompozicija, kar je dalo sliki še atraktivnejši vizualni učinek. Želela sem, da bi bilo to moje delo odraz počutja določenega dne v Osilnici. In resnično je – je spomin na dan, obsijan s soncem, ko smo se, polni energije, udeležili različnih športnih dejavnostih, medtem ko so nekateri poležavali na travniku in tako preživljali (težko prigarani) prosti čas. Oblikovala sem slikovno govorico dveh simbolov, nekaj preprostega, a vseeno skrivnostnega. Gledalcu puščam prosto pot glede asociacij na moje delo in mu želim pričarati občutek, da sta geometrijski pravokotnik in pero par. Vsak ima nekaj, česar drugi nima; sta simbola, ki se dopolnjujeta.

Tonja Gašperlin, 3. a Mentorji: Aleksander Brezlan, prof., Peter Peterka, prof., Boštjan Avguštin, prof.

121

NATERENU

Z nasmehom se spominjam tistih dni skupnega življenja v šoli v naravi na hrvaškem otoku Ugljanu. Rada zapišem, da je bil to eden izmed najlepših »uvodov« v poletne počitnice. Po dolgem in napornem šolskem letu nam je bilo vsem »po godu« vsaj za kratek čas zapustiti spomine in »boje« za seboj. Zase lahko rečem, da sem se veselila novih risarskih in slikarskih izkušenj, še posebej pa vsake minute, preživete v družbi sošolcev.

122

Končno smo se kljub nekaterim zapletom le odpravili iz naše Slovenije proti Zadru. Po nekajurni vožnji smo prišli do tra jektne luke, nato pa je sledila vožnja po morju. Mnogi smo letos prvič odšli na morje, zato smo bili vsi v napetem pričakovanju, da skočimo vanj. Nastanili smo se v apartmajskem naselju sredi borovega gozdička v kraju Kukljica. Pred večerjo smo se odpravili na kratek sprehod po otoku, da bi se seznanili s slikovitostjo kraja in motivi, ki bi lahko bili primeren navdih našega ustvarjanja. Pozorni smo bili predvsem na primerno kompozicijo, iskali smo zanimive kadre. Vstajali smo ob 7. uri, kar marsikomu ni bilo všeč, a profesorji so vedno našli »rešitev« za jutranjo zaspanost in nas »nagnali« na jutranji tek ali sprehod. Nobeno jutro se ni začelo brez telovadbe in kopanja. Na začetku našega bivanja v Kukljici smo izvedli večje število skic poenostavljene oblike človeškega telesa, in to zlasti zato, da bi se zavedali, kakšne oblikovne možnosti ponujajo različne risarske tehnike in orodja ter kakšne oblikovne možnosti ponuja uporaba čopiča, ki ga do sedaj nismo bili vajeni. Pozirali smo si kar sami. Pri skiciranju smo bili pozorni na oblike telesa kot celote in se namenoma nismo ukvarjali z detajli. Vaja je bila namenjena uvodu v slikanje, ki se mu v okviru rednega pouka do sedaj nismo mogli posvetiti v tolikšni meri. Pozneje smo izbirali motive po svojih željah. Tako smo nekateri slikali tamkajšnjo krajino, odbleske na vodni gladini, čolne, mediteransko rastlinje, hiše in druge zanimivosti, lahko pa smo ustvarjali slike, ki jih je narekovalo posebno vzdušje tamkajšnjega kraja in trenutka. Od slikarskih tehnik smo preizkusili pastel, akvarel in akril. Profesorica risanja nam je povedala, da je večina starih mojstrov slikala na predhodno podslikavo in izjemoma na belo podlago. To dejstvo smo uporabili pri slikanju z akrili. Od slikanja smo se lahko odpočili tako, da smo se udeležili odbojke na mivki, ki je bila stalno na »meniju« športnih dejavnosti. Šušljalo se je, da se ekipa našega razreda trudi premagati skupinico (dveh) profesorjev v nasprotni ekipi. Kolikor vem, nam to ni uspelo nikoli. Zvečer smo se nekateri spet odločili za risanje, saj smo pri opazovanju krajine ugotovili, kako se nam pred očmi spreminja glede na čas dneva, kar je razumljivo, saj se spreminja barvni spekter. Vedeli smo, da se zaradi zahajajočega sonca barvna paleta spremeni. Prevladujejo oranžne oz. različne zemeljske tople barve, kar moramo upoštevati tudi na platnu.

123

NATERENU

Magične učinke na gledalca pa imajo v tem času tudi odsevi na vodni gladini, ki jih sicer za čas poldneva ni. Nekateri sošolci pa so se odpravili na plažo oziroma nočno kopanje. Zjutraj si je vsak izbral svoj kotiček in prinesel opremo. Stojala in deske z listi smo prinesli kar na plažo in začeli ustvarjati. Večina je risala z akvareli. Najprej smo motiv okvirno, brez kakršnih koli podrobnosti skicirali na papir s svinčnikom, nadaljevali pa smo s slikanjem v izbrani slikarski tehniki. Pri slikanju z akvareli je bolje, če upoštevamo določeno zaporedje, odvisno od načina, kako želimo upodobiti nek motiv. Če želimo prepričljivo ustvariti globino prostora in nazorno upodobiti stvari v njem, najprej slikamo zadnje plane, nato pa se postopno pomikamo proti prvemu. Seveda so stvari v zadnjih planih manj intenzivne barve in ločljivosti, s čimer ustvarimo zračno perspektivo, ki pomaga do iluzije prostora v sliki. Preden se lotimo detajlov, pobarvamo največje ploskve, nato pa samo še dodajamo odtenke in podrobnosti. Slika nastaja postopoma. Njeno nastajanje je proces, ki ga je treba vseskozi po svojih močeh obvladovati, kar pa ni vedno lahko. Slikanje na platno »se je širilo po razredu kot kuga«. Kmalu smo vsi, polno motivirani, preizkušali tehniko – akrile. Od akvarelne tehnike se razlikuje po kritnosti, saj z njo lahko slikamo tako lazurno kot pastozno. Akvarelna tehnika je težja, saj se pri njej praviloma ne uporablja bele barve. To pomeni, da puščamo beline lista prazne, da se zlijejo v kompozicijo, medtem ko pri akrilih lahko stalno nanašamo barvo čez barvo in tako popravljamo sliko. Dnevi so minevali, naša dela pa so kar intenzivno nastajala. Morje, ki ga je bilo v Kukljici na pretek, je bilo skoraj vedno del motiva krajine. Vprašanje, kako ga upodobiti, je begalo mnoge. Težko ga je upodobiti, ker je tako spremenljivo: zdi se, kot da ima mnogo oblik in hkrati nobene. Sama sem se odločila za motive morja oziroma na splošno narave. Že od nekdaj sem si želela ustvarjati na prostem, najbolj pa me, in to že od otroštva, navdušuje narava, zlasti živalski svet. Zato ni bilo vprašanje, česa se bom lotila. Mentorica je imela s seboj veliko slikovnega gradiva, ki smo ga lahko dobili na vpogled, ko so nam nekatere oblike zaradi zapletenosti oziroma težavnosti povzročale preglavice. Mene zanimajo upodobitve v realističnem slogu, saj si od nekdaj želim poustvariti realnost. Vseeno se zavedam, da tako upodabljanje ni lahko, saj zahteva veliko veščine. Slikati sem začela z akvareli, ki so mi povzročili nekaj težav, po zaslugi mento-

124

ričinega vodenja pa sem na koncu vseeno uspela naslikati dve solidni sliki. Neko popoldne sta nas profesorja presenetila z orientacijskim pohodom po opisani poti. S sošolci smo se razdelili v več skupin ter si nadeli zanimiva imena. Na štartnem mestu smo dobili navodila za varno reševanje nalog, prejeli tekmovalni kartonček z vsemi nalogami ter se odpravili na pot. Skupine so štartale v 5-minutnih presledkih, da se ne bi na poti srečevale. Pohod je bil zabaven, saj smo na poti reševali različna vprašanja, pogosto šaljive vsebine, in sicer iz geografije, biologije, slovenščine, celo kemije. Tako smo morali zapisati npr. kemijsko formulo za morsko sol, hkrati pa tudi čim več frazemov na besedo sol, npr. »ne me soliti« (smeh). Pravo presenečenje je čakalo na koncu poti. Cilj je bil v čudovitem peščenem zalivu, na nasprotni strani otoka, kjer smo prebivali. Nekoliko utrujeni in predvsem razgreti od sonca smo hitro izpolnili še zadnja vprašanja na tekmovalnem kartončku, jih oddali profesorjem, nato pa smo se pognali v morje. Kakšno olajšanje in sprostitev! Pred vrnitvijo v našo vasico smo izvedeli za rezultate tekmovanja, profesorji pa so glasno prebrali nekaj najbolj »izvirnih« odgovorov. Bilo je polno smeha, najuspešnejši pa so prejeli tudi nekaj sladkih priboljškov. Dan pred odhodom domov se je že čutila slaba volja, saj smo težko sprejeli dejstvo, da se naša »avantura« končuje. Kot privilegij zadnjega dne so nam profesorji ponudili kratek sprehod do peščene plaže, kjer smo si lahko privoščili kopanje in zabavo. Ko smo se vračali v kamp, smo se morali znova »postaviti na trdna tla«, da bo treba nazaj v sivo Ljubljano. Zvečer smo svoj prosti čas želeli čim bolj izkoristiti in vesela sem, da smo se ta večer povezali. Celoten razred se je zbral na plaži, kjer smo skupaj uživali zadnje trenutke večera. V zraku je bilo mogoče čutiti toplino in dobro voljo, veter pa je raznesel naše glasove in smeh po kampu. Pred odhodom smo pripravili še manjšo razstavo naših izdelkov. Naša mentorica je bila prav tako navdušena nad našimi izdelki kot mi, kar potrjuje tudi naslednji odstavek: »Med dijaki 2. f, zdajšnje 3. f, sem se ves čas počutila dobro. Deloma zato, ker se med seboj dobro razumejo, deloma zato, ker jih ni bilo treba prav nič siliti k likovnemu ustvarjanju. Njihov trud je obrodil sadove: nastalo je veliko zanimivih izdelkov v različnih risarskih in slikarskih tehnikah. Raznolikost izraznih sredstev in oblikovnih pristopov ter pestra paleta želja posameznikov glede vprašanja, kaj upodobiti in kako upodobiti nek motiv, sta sooblikovali medsebojne

NATERENU

slikarsko-risarske izkušnje. Tako so se dijaki drug od drugega naučili več, kot so mislili, da se bodo. Ob končni razstavi, ki smo jo postavili na ulici ob apartmajih, se je pokazala raznovrstnost in kvaliteta njihovih izdelkov. Rezultati so dijake presenetili. Pri običajnem pouku nikoli ne pride do izraza medsebojna dinamika, tj. interakcija vseh prej navedenih dejstev, ki smo jih doživeli skupaj v Kukljici in ki ima za rezultat presežek v kvaliteti likovnih izdelkov.« Menim, da smo bili teh nekaj dni na morju kar produktivni, saj so nastale mnoge zanimive slike in risbe. Priznam, da nas je presenetila njihova številčnost in dovršenost. Opazila sem številne motive, od hiš, cerkva, cvetov, portretov do marine, čolnov in plaž. Če me kdo vpraša, česa sem se naučila v tej šoli v naravi, bi mu lahko odgovorila z romanom. Mislim pa, da je poleg risarskih spretnosti prav tako pomemben del spoznavanje sebe prek drugih in spoznavanje drugih prek sebe. Mislim, da smo se vsi v teh dneh naučili solidarnosti in razumevanja tako do profesorjev kot sovrstnikov.

Urša Prek, 3. f Mentorji: Boštjan Avguštin, prof., Iris Skubin, prof., Peter Peterka, prof.

125

via Pirano

NATERENU

126

NAOGLEDIH

Po zaspanem »dobro jutro« se je kaj kmalu pokazal pravi obraz dijakov 2. a- in 2. b-razreda, ki smo se podali na ekskurzijo z dvonadstropnim avtobusom – bitka za sedeže je še vedno aktualna in se več kot izplača, sploh če se prebiješ do sedežev spredaj zgoraj. Odpre se ti pogled, ki spominja na celozaslonski ekran, in ni malenkosti, ki bi jo lahko spregledal. Na Kras smo prispeli v meglenem jutru, in če nas je prijetna vožnja uspavala, nas je naslednje dejstvo zagotovo zbudilo: v jamo Vilenico vodi veliko stopnic in morali smo jih prehoditi (»nazaj gor prisopihati«) brez izjeme. Kljub temu da smo se soglasno odločili, da danes nihče več ne potrebuje treninga, smo se strinjali, da so kapniki vredni ogleda. Naša pot se je nato skozi značilno kraško pokrajino med vinogradi vila proti Hrastovljam, kjer smo si ogledali staro cerkvico z znamenitimi freskami Janeza iz Kastva iz leta 1490. Čeprav so bili nekateri deli poškodovani, smo si freske z zanimanjem ogledovali. Nekateri smo urno pograbili skicirko in svinčnik, drugi so bolj prisluhnili razlagi. Toliko motivov, barv, pomenov, zgodb, in to na tako majhnem prostoru, in tudi Mrtvaški ples je s svojo sporočilnostjo prav fascinanten.

so spet pograbili skicirke ali se šli potepat po ljubkih ozkih uličicah, ki te pripeljejo do kakšne slaščičarne, lepega razgleda ali pa morda do zanimive fotografije. Mene je navdušil pogled na desetine oranžnih streh. Vsaka je bila za odtenek drugačne barve in z drugačnimi strešniki, zadaj pa se je lesketalo morje. Poleg tega je obmorski vetrc lepo pihljal in tudi rastlinje je drugačno. Vonji in zvoki morja se pomešajo, z nežnim dotikom sonca pa si že skoraj lahko pričaraš spomin na poletje. A kaj, ko se je (pre)kmalu končalo in smo morali domov. Sicer pa se vsaka prijetna »dogodivščina« žal hitro konča. Eva Razložnik, 2. b Mentorica: Senja Školc Sušnik, prof.

Ko sem pozneje pripravljala seminarsko nalogo za umetnostno zgodovino, sem izvedela, da je nekaj motivov, ki so upodobljeni, povsem unikatnih in jih niso našli nikjer ali pa zelo redko še kje drugje po svetu. Polni vtisov in v pričakovanju naslednje, končne in najbolj priljubljene destinacije smo po vinski cesti brez pomislekov zapustili deželo refoška in s soncem, ki je končno posijalo, ubrali »via Pirano, mesto vsem znano«. Tam smo si ogledali znamenito Benečanko, najslavnejšo hišo v Piranu, ki jo, če ne zaradi gotskega okrasja in rdeče fasade, zagotovo poznate po romantični zgodbi. Gre za ljubezen med lepo Pirančanko in beneškim trgovcem, ki ga je pot pogosto vodila stran od nje. Ljudje so venomer opravljali in ji očitali, da ji ne posveča dovolj časa, in ko mu je to povedala, je dal na hišo, v kateri sta se dobivala, vzidati kamnito ploščo 'Lasa pur dir' – »Pusti, naj govorijo«. Ogledali smo si še nekaj značilnosti starodavnega mesteca, med drugim tudi stari trg, potem pa so nam (»Končno!«) dali nekaj prostega časa. Kot bi mignil, smo se razpršili, eni najprej na osvežujoč sladoled, drugi na skale ob morje, ki jih je grelo sonce. Nekateri

127

NEMIRNOINKREATIVNO

Pogovor z umetnikom

Stanetom Jagodičem Obisk pri Stanetu Jagodiču v njegovem stanovanju v Dravljah je bil topel in prežet z občutkom, da mu pripovedovanje in podajanje življenj skih izkušenj mlajši generaciji pomenita svojevrstno zadovoljstvo. V prijetnem pogovoru o njegovi življenjski poti, ki ni bila lahka, je zaživela njegova vsestranska osebnost človeka in umetnika. Njegova likovna dela, ki dajejo celotnemu stanovanju posebno razpoloženje, so dodatno podkrepila besede, s katerimi je predstavil svoje poglede na svet, svoje multimedijsko ustvarjanje in komentarje na svetovno likovno produkcijo.

Stane Jagodič je po izobrazbi slikar, grafik, risar, vizualni oblikovalec in ima za seboj kar nekaj slikarsko-grafičnih ciklov, vendar se je že ob študiju na akademiji začel ukvarjati tudi s karikaturo oz. s satirično risbo, fotomontažo, kolažem, objekt-montažo in po diplomi še z asemblažem, fotositotiskom, spraygramom, performansi in publicistiko. Poleg tega je bil organizator odmevnih likovno-kulturnih dogodkov in uspešen navezovalec z mednarodno uveljavljenimi umetniki, raziskovalci v fotomediju ter ostalih novodobnih zvrsteh in tehnikah.

Stane Jagodič se je rodil leta 1943 v Celju in mladost preživel v raznih krajih na Šmarskem (Šmarje pri Jelšah), kjer je doživljal pristno naravo in podeželjsko življenje, ki po drugi svetovni vojni ni bilo lahko. Kot otrok se je soočil s prvinsko vaško arhitekturo v slikoviti naravi in jo že v osnovni šoli začel v obliki perorisbe prenašati na papir. Po osnovni šoli se je vpisal na Šolo za umetno obrt v Ljubljani, ki se je kasneje preimenovala v Šolo za oblikovanje, in tam z odličnimi ter nepozabnimi pedagogi usvojil številna znanja v tehničnem in simbolnem smislu. Šolanje je nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1970 in nato ustvarjal kot samostojni umetnik. Veliko je razstavljal, objavljal (doma in v tujini) in za svoja dela prejel preko 50 priznanj, nagrad. Bil je pobudnik in vodja mednarodne Grupe junij,

katere ustanovni člani so bili: Stane Jagodič, Harald Draušbaher, Viktor Gojkovič in Enver Kaljanac, vsi rojeni v mesecu juniju. Zanimivo je, da so prvi trije pred akademskim študijem končali ljubljansko Šolo za oblikovanje in Enver Kaljanac Šolo za oblikovanje v Sarajevu. Grupa junij je imela 11 stalnih članov, vendar je na njihovih odmevnih razstavah sodelovalo okrog 200 ustvarjalcev iz 39 držav. Med njimi: Christo in Janne Claude, Richard Long, Roman Cieslewicz, Arthur Tress, Christian Vogt, Emilio Vedova, Joan Fontcuberta, Lorenzo Merlo, Floris. M. Neususs, Nils-Udo, Adolf Born, Jugoslav Vlahović itd. Jagodič je bil tudi pobudnik Slovenskega trienala satire in humorja Aritas in časopisa Aritas-satirA, ki pa se zaradi finančnih težav nista obdražala.

128

NEMIRNOINKREATIVNO

Jagodič je umetnik, ki se ukvarja z različnimi likovnimi mediji, zvrstmi, ki idejno odražajo njegove življenjske socialno-politične izkušnje in občečloveška doživetja. Kot humanist je zelo občutljiv za medčloveške odnose, zato je med pogovorom jasno nakazal, da je njegova ustvarjalnost odraz številnih impulzov stehniziranega in potrošniškega sveta. Njegova ustvarjalna moč temelji na prodornem intelektualnem sklepanju, ki pa ni nihilistično niti optimistično. S svojimi angažiranimi deli opozarja in civilizacijo sili k streznitvi, da ne bi svoj sicer občudovanja vreden tehnološki napredek spremenila v smrtnonosni bumerang. Umetnik po eni strani obožuje vizualnost in zapleteno delovanje strojev, ki so plod zgodovinskega kolektivnega razmišljanja, raziskovanja in odkritij, po drugi strani pa se boji površnega in nekotroliranega zasledovanja zapletenih in nevarnih naprav (številne nesreče, nezgode zaradi dirke, elektrike, bolezni zaradi zastrupitve, ekološke onesnaženosti, smoga…) in končno strah pred duhovno odtujenostjo ljudi ter izgubo etično-moralnih norm.

Pri svoji angažirani ali svobodni poetični kombinatoriki si pomaga z različnimi predmeti, prvinami, kletkami, konzervnimi pločevinkami, kamni, lutkami, telesnimi odlitki, človeškimi ali živalskimi okostji, v performansih tudi z ženskim aktom ter lastno podobo, kjer pogosto koristi različne izvore svetlobe (umetne in naravne). Zanimivo je dejstvo, da Jagodiča kot kreativnega človeka ne zanima zgolj zunanja forma človeka, živali, stroja, ampak pri svojem ustvarjanju prodira v notranjost organskih in anorganskih teles. Že leta 1972 je ustvaril serijo fotomontaž, pri katerih si je pomagal z zavrženimi roentgenskimi filmi in je pestro likovno kombinatoriko predstavil v poetično zastavljenih podobah, ki imajo v svoji prosojnosti in modrini poseben čar. To zvrst je naslovil s skovanko X-Ray-Art. Postopoma je začel demontirati, razpirati tudi manjše ali večje strojne naprave in v obliki znanstvene fantastike prikazal reliefno slikovito razvejana jedra sodobnih naprav, tudi računalnikov.

129

Kot likovnega raziskovalca ga ni zanimala zgolj posvetna realnost, ampak tudi mikro in makropojavnost, vidna s pomočjo mikroskopa, teleskopa in satelitskih neskončnih podob vesolja. Jagodič se izraža tudi v besedni obliki, pretežno v likovnostrokovnem smislu, med njegovimi literarnimi deli pa izstopata dve knjigi Art Paradox in Dobro jutro, gospod Orwell! Knjiga vsebuje angažirane pesmi, aforizme in fotomontaže z izrazito antmilitaristično tematiko. Izšla je med vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije leta 1993. Druga zelo zajetna knjiga ima naslov Orbis Artis-Nemirno in kreativno 1943-2004 (izšla leta 2006) in v kateri je veliko pozornost namenil tudi Šoli za oblikovanje in Domu Ivana Cankarja, kjer je kot dijak stanoval. Toplo jo priporoča dijakom naše šole in tistim, ki prebivajo v DIC-u. Posebej se nama zdijo zanimiva besedila, v katerih opisuje pot od internata do Križank ter Križanke z bližnjo okolico...

Pot v šolo, nova prijateljstva, znanstva. Pestra in nadvse poučna je bila naša pot v šolo. Naši predhodniki so razdaljo, ki je potekala ob vznožju grajskega hriba in ob zavoju reke Ljubljanice, poimenovali pot od Marijanišča do Križank. V zgradbi Doma Ivana Cankarja je bila nekoč deška sirotišnica, ki so jo upravljale šolske sestre (nune). Med prvimi gojenci Marijanišča je bil pesnik Josip Murn-Aleksandrov, gojenec od leta 1884. Zanimiv je tudi podatek, da je ob koncu 19. stol. med gojenci bival ilustrator in slikar Maksim Gaspari. V Križankah so v preteklosti živeli menihi križevniškega reda, torej na obeh straneh poduhovljeni in skromni predhodniki. Mi, novodobni menihi kreativnega duha smo v šolo pretežno pešačili in poredko uporablili mestni trolejbus ali kolo. Hodili smo posamezno, v dvoje ali v gruči. Po pločnikih in prek trgov so se nam večkrat pridružili tudi drugi dicarji, pretežno dijaki iz višjih in seveda tudi nižjih letnikov Šole za oblikovanje. Najbolj so mi ostali v spominu dicarji, ki so kasneje nadaljevali študij na Akademiji za likovno umetnost.

Od Robbovega vodnjaka do Križank in nazaj v središče mesta Moja najpogostnejša pot do šole je bila mimo Rotovža, katerega sivino so krasili črni baročni okrasi in zgoraj nad fasado dokaj skromen, temen kovinski stolpič z uro. Na levi strani kamnite mestne hiše je stal originalen Robbov vodnjak (1751, danes je na tem mestu posnetek; original je v Narodni galeriji v Ljubljani) z vitkim obeliskom, fontano in kamnitimi figurami, ki predstavljajo tri kranjske reke. Ta baročni kiparski biser me je vedno znova presenečal, kaj vse zmore ta umetniška

130

NEMIRNOINKREATIVNO

fantazija in obrtniška preciznost človeške roke, in to v trdem in krušljivem marmorju. Kamnite kipe sem seveda primerjal z baročnimi figurami, ki so me v mladosti spremljale v kapelah Križevega pota nad Šmarjem in domači cerkvi sv. Roka. Opazil sem precej sorodnosti ter ugotovil, da gre le za različne materiale, vsebinsko pa za sakralno in posvetno umetnost. Lahko rečem, da je mestna figuralno razgibana fontana z vodnimi curki in svojo kiparsko dovršenostjo večkrat potešila mojo duhovno in tudi telesno žejo, pkredvsem v pasje vročih poletnih dneh. In ne samo mene, tudi žejne sošolce, utrujene turiste in razgrete golobe. Takoj za obljudenim parkom Zvezda je name naredila mogočen vtis veličastna neorenesančna palača, nekdanji Deželni dvorec oziroma sedež Univerze v Ljublani. S precej razgibano, skoraj utrdbeno fasado in številnimi stolpiči. Kakšnih sto metrov naprej me je pozdravila zgradba Lontovž (SAZU), ki ima v timpanonu uro. Vsa štiri dijaška leta me je opozarjala na morebitno prehitevanje ali zamujanje šolskih obveznosti. Če sem imel dovolj časa, sem zelo rad za nekaj trenutkov postal pred Plečnikovo univerzitetno knjižnico, ki je stala in še danes trdno stoji čez cesto. Presenečala me je zaradi svoje nenavadne fasade, oblečene v gladko žgano opeko, in dodatnih okrasov z močno izstopajočimi, že kar robustnimi svetlimi kamni. Posebej v sončnem vremenu je rustikalna površina dobila kiparsko-reliefen videz, kar je nad stranskim vhodom dodatno popestril monumentalen bronasti kip Mojzesa (1927) kiparja Lojzeta Dolinarja. Ker je nadnaravne velikosti in v alegorični pozi z iztegnjeno roko proti nebu, sem si hitro predstavljal biblijsko osebo s palico v roki, s katero bi lahko udaril po kamniti steni in iz nje bi čudežno pritekla pitna voda. Tega čudeža nisem dočakal, sem pa ob tej stavbi doživel nevihte, ki s svojimi močnimi nalivi niso mogle do živega niti bronastemu kipu niti trdni opečnati kamniti steni. Po toliko letih je stavba ostala nespremenjena, le Mojzesov kip je dosti bolj zelen in kljuka v obliki konjske glave, ki krasi glavni vhod, močneje oguljena. V mestu so me navduševale še druge znamenitosti. Na primer enkratno pročelje uršulinske cerkve sv. Trojice z visokimi masivnimi polstebri, mrežo oken v nadstropjih in predvsem zaradi nenavadnega strešnega zaključka, ki smo ga pri umetnostni zgodovini označili s terminom 'oslovski hrbet'. Posebno nagnjenje sem imel do bogato okrašenega pročelja ljubljanske opere.

baritonistov in sopranistk. S tem pa še ni rečeno, da kot dijak, na primer zadnjega letnika, nisem poznal opernih melodij. Nasprotno, strastno rad sem jih poslušal na radiu, televiziji in filmu. Na neorenesančni zunanjščini operne hiše so name naredili bogat vtis zanimivi štukaturni okrasi in v samem timpanonu napol razgaljeni akti, ki ponazarjajo gledališko dejavnost. Kip genija s plamenico, sedečo Dramo in Opero (1892) na vrhu zgradbe avtorja Alojza Gangla so po potresu odstranili. Kip genija je Jože Plečnik v restavrirani obliki prenesel v Križanke. Lahko pa sem si alegorične figure istega kiparja, ki simbolno predstavljajo Tragedijo in Komedijo (1895), ogledal v dveh nišah nad vhodom opere, levo in desno. Ob vsakem mimohodu sem nekdanjim ljubljanskim projektantom zameril majhno velikost operne zgradbe in si želel, da bi bila višja in širša vsaj za nekaj metrov, kar bi ustrezalo za tako bogat in alegoričen kiparski okras. Mislim, da sem bil pod vtisom ogromne in veličastne zagrebške opere, ki sem si jo ogledal že v času osnovne šole, ko smo šolarji obiskali tradicionalni zagrebški velesejem. Danes pač zrelo ugotavljam, da je bilo takratno mesto premajhno, da bi si lahko privoščilo dunajske ali zagrebške arhitekturne razsežnosti.

Priznam, da opere v času srednje šole v notranjščini nisem nikdar videl, ker nisem imel denarja, primerne obleke in čevljev niti pravega poguma.

Sem pa na pločniku ob Cankarjevi cesti pogosto prisluhnil opernim vajam takratnih glasovno prodornih tenoristov,

131

NEMIRNOINKREATIVNO

Plečnikove Križanke Najbrž se je vsak oblikovalec čutil privilegiranega, ker mu je bilo dano, da se je šolal v tako lepem zgodovinskem stavbnem kompleksu, kot so Križanke. Z neposredno soseščino tvorijo raznorodno, vendar bogato kulturno dediščino, ki spominja na gledališko scenografijo. Samo jedro z nekdanjimi samostanskimi zgradbami, ki so v preteklosti pripadale meniškemu redu nemških križnikov, je v letih 1952 - 1956 temeljito predelal in prenovil ter domiselno okrasil nihče drug kot arhitekt Jože Plečnik. Prav prof. Stane Dremelj nas je opozoril, da v teh prostorih niso prebivali križarji, temveč križniki, kar me je hitro spomnilo na osnovnošolskega prijatelja in sošolca Križnika. Tlorisna zasnova Križank obsega: dominantno baročno cerkev Marije Pomočnice, strnjene stavbe nekdanjega samostana, glavno dvorišče, ki ima na desni strani dvignjeno parkovno teraso, v ozadju za desnim krilom zgradbe gledališki prostor letnega gledališča, v samem jedru 'peklensko dvorišče' in na levi strani cerkve za obzidjem vrtno preddverje z lipo ter kamnitimi historičnimi reliefi. Glavnino vseh prostorov je leta 1946 zasedla takratna Šola za umetno obrt, ki se je v prvem letniku mojega šolanja, leta 1960, preimenovala v Šolo za oblikovanje. Sicer so še tukaj prostori pisarn Festivala Ljubljana in gostišče Plečnik. Velikopotezni arhitekt ni posegel samo v samostanski kompleks, temveč tudi v neposredno okolico, ki jo predstavljajo Vegova, Križevniška in Gosposka ulica, Trg francoske revolucije, Emonska ter Zoisova cesta. Okolico Križank je Plečnik posvetil spominskim obeležjem pomembnih kulturnih osebnosti iz slovenske zgodovine, in to s poudarkom na kiparstvu, kamnoseštvu ter parkovni ureditvi. Ko sem se prvič znašel za masivnim, rustikalnim križevniškim obzidjem, je name najmočnejši vtis naredilo glavno dvorišče, ki ga je arhitekt slikovito zaznamoval z arkadami v obliki gledaliških lož in stene okrasil z ornamenti v tehniki sgraffito. Ves kompleks je popestril z balustradami, slopi, različnimi nadstreški, pergolami in kamnitimi lučmi, ki spominjajo na semafor. Nekatere punkte sten ali niše je polepšal z raznorodnimi historičnimi kamnitimi elementi in kipi, ki jih je pripeljal iz opuščenih oziroma porušenih ljubljanskih stavb. Takoj ob vhodu na glavno dvorišče sta me na levi strani v nišah pozdravili dve figuri, narejeni iz peščenca. Njuna obraza sta odsevala blagost, ki je delovala optimistično in spodbujevalno. Prvotno sem mislil, da kipa predstavljata Marijo in Jezusa, vendar so me kasneje poučili, da moški in ženska s knjigo v rokah simbolizirata učenost, industrijo, napredek in znanost. Ker figuri ločita dva stebra, ki tvorita prosto stoječi vhod s preklado, sem si v tistih oddaljenih časih s posebno pozornostjo ogledal ornamentalni

132

okras, ki še danes krasi zgornji del stebrov. Ta prestavlja prekrižan srp in kladivo ter zvezdo v tehniki sgraffito, kar mi nikakor ni šlo v kontekst z Marijo in Jezusom. Šele kasnejše razkritje vsebine kipov me je osvobodilo misli, da se močno verni Plečnik vendarle ni ponorčeval iz socializma ali obratno. Obe peščeni figuri sta danes močno poškodovani in obžalujem, da so celo kamniti kipi v nekaj desetletjih izgubili svojo prvotno celovito podobo. Še vedno pa megli in dežju kljubuje majhen bronast kipec z naslovom Harlekin, ki krasi odprtino zidu v obliki gorenjskega okna. Leta 1957 ga je tja postavil kipar Stojan Batič in imenitno simbolizira Ljubljanski festival. Drobni kipec je nas dijake na poseben način opozarjal na prihajajočo moderno kiparsko in slikarsko figuraliko v duhu kubizma. Pred sprejemno pisarno festivala je na desni strani na kamniti ograji postavljena herma s Plečnikovo glavo v temnem marmorju (1950/51). Izklesala jo je kiparka Vladimira Bratuž Furlan.

Kremeniti obraz slavnega arhitekta mi je vseskozi vzbujal vtis, kot da z napol priprtimi očmi motri svoje križevniške okrase in hkrati bdi nad mladimi rodovi oblikovalcev. Strogi obraz, ki spominja na modreca z Daljnega vzhoda, podkrepi tudi njegov stavek, ki ga je dal izpisati na frontalno steno nad arkadami:

Le tvoja dela so tvoj spomin! Če mi je bilo na glavnem dvorišču vse jasno, posebej ob sončnem vremenu, ko so prišli do pravega izraza vsi poglobljeni ornamenti, me je s posebno skrivnostjo navdajal dokaj zakoten prostor oziroma dvignjena terasa na desni strani. Tukaj je Plečnik na primerno visok podstavek postavil alegorično kompozicijo, ki je pred potresom krasila pročelje ljubljanske opere. Kot je bilo že omenjeno, gre za restavrirano kiparsko rešitev v belem marmorju z naslovom Genij, Drama in Opera (1892), ki jo je za opero izdelal kipar Alojzij Gangl. Ker so kamnito kompozicijo v Križankah objemali temni zidovi in ob njej rasle košate lipe in poleti nanjo metale močno senco, se je v moji fantaziji izoblikovala podoba, ki bi lahko predstavljala pogansko svetišče. Čeprav v tistem času nisem poznal pojma metafizika, lahko danes rečem, da sem imel ob tej skrivnostni sceni prava metafizična občutja. Ker sem že omenil lipi, moram poudariti, da so bile Križanke parkovno močno ozelenele, kar se je ohranilo do danes. Že ob glavnem vhodu se je začela viti divja trta in s svojim slikovitim popenjanjem okrasila obrambni zid in majhno stavbo na desni strani. Popenjalka je zažarela v svoji pravi lepoti v jeseni

133

NEMIRNOINKREATIVNO

in dajala vtis rdečih plamenov, ki so se slikovito stegovali po stenah in se prevešali celo na zunanjo stran utrdbe. Na desnem obzidju, ki tvori teraso, se je dvigal bujni bršljan in polepšal ozadje kamnitega kipa Herkula, ki je nekoč stal pred stiškim dvorcem in so njegovo kopijo pred nekaj leti ponovno postavili pred omenjeno stavbo, v kateri je danes glasbena akademija. Kip v Križankah so v zadnjem obdobju hudo demolirali huligani in se znesli tudi nad nekaterimi rastlinami, ki so bile v času našega šolanja bujne in neokrnjene rasti. V letnem gledališču, ki takrat še ni imelo pomične strehe, sta prostor za orkester levo in desno krasili dve ležeči in razgaljeni muzi, odliti v bron, akademskega kiparja Slavka Kranjca. Če bi imeli lepo oblikovani lepotici 'ušesa', bi lahko slišali marsikatero duhovito na račun svojih pohotnih oblin, da pregrešnih misli, ki so se porajale v glavah dijakov, niti ne pojasnjujem. Tudi zunanji del križevniškega zidu je imel določene kiparsko reliefne okrase, katerim so se v sodobnosti pridružili novi. Na vzhodnem, vogalnem delu celotnega

kompleksa, ob Auerspergovi palači, je kamnita. Spominja na rimski portal ali bogat neoklasicistični nagrobnik. Na čisto ploskev drugače močno členjene površine je zgoraj vkomponiran okrogel relief Marije z Jezuščkom, ki spominja na Marijo Pomočnico na Brezjah. Spodnji del kamnitega znamenja je zaščiten z bogato kovano ograjo, zgornjega z majhnim nadstreškom pa zadaj za obzidjem krasi lipa. Ta podoba v svetlem, vendar že precej patiniranem marmorju nas je spremljala vsa štiri leta in predvsem pobožnim učencem ob težjih trenutkih dajala določeno uteho, če že ne pomoči. Spodnji del kamnitega znamenja je zaščiten z bogato kovano ograjo, zgornjega z majhnim nadstreškom pa zadaj za obzidjem krasi lipa. Ta podoba v svetlem, vendar že precej patiniranem marmorju nas je spremljala vsa štiri leta in pred vsem pobožnim učencem ob težjih trenutkih dajala določeno uteho, če že ne pomoči. Srečanja z umetnikom Stanetom Jagodičem se bova vedno hvaležno spominjali.

Poklonil nama je nekaj dragocenega: občutek, da kar koli se bo v bodočnosti z našo Šolo za oblikovanje in fotografijo dogajalo, je tudi njena bogata zgodovina neizbrisni del slovenske kulturne preteklosti, ki ji zaradi srečnih okoliščin pripadava tudi midve. Lana Hladnik in Gabrijela Pirc Mentorica: Nina Šuštaršič Remic

134

135

LITERARNOUSTVARJANJE

136

137

LITERARNOUSTVARJANJE

138

LITERARNOUSTVARJANJE

139

LITERARNOUSTVARJANJE

140

LITERARNOUSTVARJANJE

141

LITERARNOUSTVARJANJE

142

LITERARNOUSTVARJANJE

143

LITERARNOUSTVARJANJE

144

LITERARNOUSTVARJANJE

145

LITERARNOUSTVARJANJE

146

147

LITERARNOUSTVARJANJE

Minus je ena tistih besed, ki jih nihče noče slišati. Ena izmed tistih oblik, ki jih oči običajno nerade vidijo. Njegova monotonost oblike v kontrastu z razsežnim številom pomenov … Skoraj zavidljivo, kako lahko brez posebnega truda dosega svoje cilje; vpliva na človeka, njegov pogled; prevzema odgovornost za posameznikovo srečo – mogoče njegov bančni račun; gre še dlje, spreminja gospodarska stanja držav; označuje pomanjkanja in krize; ureja svetovne trge, izkušene spravlja v obup. Prav povsod se ga da čutiti kot slabšo polovico v zakonu s plusom. Skriva se po malem tudi v prav vsakem človeku. Obenem pa se zna izkazati na trgovinskih razprodajah, piše sporazume v električnih napeljavah IN PRINAŠA DOBIČEK FIRMAM KONTAKTNIH LEČ. Tako je! Če »pogledamo« v podrobnosti, je dioptrija eden tistih človekovih minusov, kjer je človek brez moči spreminjanja in predan v tuje roke, prisiljen svoj minus popraviti, nevtrali-

148

LITERARNOUSTVARJANJE

ziizmed vas, vas, ki se lahko pohvalite s popolnim vidom oz. nulo, doživel, kar sem uspela doživeti jaz. Na deževen dan s čudno težkim, nizkim pritiskom in svetlobo, ko ljudje z dioptrijo ne vidimo prav nič bolje z lečami, očali ali brez, za povrh še na četrtek, ki predstavlja tisto »brezvezno« vmesno fazo med ponesrečeno sredo in komaj pričakovanim petkom, slabe volje, ker sem se pred dnevi hudo narobe odločila – čakam na pomemben pogovor. Pogovor, ki bi mogoče razrešil moreče občutke prejšnjih dni in ga na nek način nočem. Sedim na mokri klopci, preklinjam, ker ponovno nimam dežnika, premočena kapuca pa mi na zadnjem delu vratu dela več škode kot koristi. V tem sogovornik, prav tako slabe volje in »znerviran«, prisede … Očiščena koncentracije, v trenutkih, ko jo najbolj rabim, med pogovorom iščem izhode med besedami in si skušam zapomniti vsaj kako pomembno, da bom, v primeru, da me sogovornik vpraša, če vem, o čem govori, odrešena ponovitve … Preblisk v naslednjem trenutku prekine moje razmišljanje s trilijoninko sekunde dolgim šokom, ki mi refleksno sproži vse mišice v telesu. Začutim celo tiste, za katere nisem nikoli prej vedela, in dlani se mi samodejno privijejo h glavi. Pomanem si oči in si zaželim, da ne bi videla ničesar. Opravičim se sogovorcu, stečem na stranišče bližnjega lokala in si na silo spravim leče z oči. Impresionistični avtoportret, ki ga zagledam s pogledom v ogledalo, iz mene izsili nasmeh. Meter oddaljena od ogledala in še za meter, ki si ga ogledalo vzame, da izriše podobo vase, opazujem zamegljene poteze frizure, katere bujnost skrije telo, ki, kot da bi potegnilo skupaj z zamazanimi potezami obraza, izgleda drobno in otroško … Stečem nazaj in sploh ne opazim, da sedeča skulptura na klopci ni več moj sogovorec. Med približevanjem se smejim, in ko opazim, da je bil nasmeh poslan napačnemu naslovniku, se ustavim in zardim. Ozrem se okoli sebe in s kotičkom očesa zaznam odgovor neznanca s klopce v obliki prijaznega nasmeha, ki mi da občutek, da je neprijetnost zmote odveč. Sproščene roke med naglim obračanjem telesa v iskanju prave osebe zaplapolajo kot krilo majhne punčke in otroško razigrano jim sledi mimika obraza. Naslonjen na stavbi nasproti me s prekrižanimi rokami opazuje on in se smeje moji nerodnosti. Najbrž še pomislil ni, da sem ga kljub najinemu dobremu poznanstvu zamenjala za neznanca, in čeprav ne ve, da ga trenutno gledam z minusom vred, se zdi, kot da je razigrano srečen, ker me je uspel zafrkniti. Lahko bi krivila drug drugega za ta nevšečen dogodek, ampak ta trenutek je vse

to neverjetno nepomembno. Približam se mu in prodoren pogled v oči izda mojo malo skrivnost osvoboditve. Zmaje z glavo in med smehom načne pogovor, v moji notranjosti pa se plete le sladka misel, da sem ga uspela nasmejati. Med govorom opazujem njegove obrazne poteze in vse se mi zdi novo. Občuti mojo odsotnost, ki ga očitno niti ne zmoti. Šarenice njegovih oči imajo popolnoma drugačen odtenek, lasje se zdijo svetlejši, bel nasmeh zasije na njegovem obrazu in – ali se samo meni zdi – nehalo je deževati. Niti najbolj vrhunsko izostrena fotografija se ne bi mogla kosati s tem zgodovinskim prizorom. Naposled začnem odgovarjati, ker hočem imeti še naslednjih nekaj minut, da si lahko brez omejitev in neprijetnega občutka ogledujem osupljive detajle njegovega izraza … Vendar mi zmanjka besed. Govori in me sprašuje, razlaga in se smeje … Počasi opazi, da bom za nekaj časa ostala kar poslušalec, in se ne ustavlja … Ve, da sem v redu in da so vprašanja o slabem počutju odveč. V ozadju glavnega elementa vidim, kako se mimo naju sprehajajo močno zamegljene slike ljudi, tako barvne in čudovite. Tudi če bi hotela preusmeriti pozornost s sogovorca in pogled uperiti v mimoidoče, se slika ne bi izostrila, zato tega niti ne poskušam. Nanje pozabim, pozabim na vse. Odklopim se, prevzame me nepozaben občutek popolne koncentracije, popolne želje po novih informacijah. To, čemur fotografi pravijo vrhunska »fotka«, se sedaj pred mano odvija brez prestanka. In najboljše pri vsem tem je, da lahko tak svet gledam, kadar hočem in kjer koli hočem, in ko rabim trenutek zase, ne rabim za to zaprtega prostora. Pred sabo imam popolnoma nov, svoj svet, svet, kjer ni čas konstanta in ni odvisnosti od nje, svet, kjer sta prostor in čas odvisna od človeka v objektivu. In če me vprašaš, kaj sem si od tega dneva zapomnila? Čisto vsak tvoj detajl … Delčke nasmehov in tisoč različnih pogledov s prekrasnimi kontrastnimi ozadji, ki jih v prostem času še vedno razbiram in zlagam v fotoalbum spomina.

Ajda Bertok, 3. g Mentorica: Mateja Cvelbar, prof.

149

Nov začetek ali dekle odpre oči

LITERARNOUSTVARJANJE

Mir. Tišina. Nepredstavljiva, neznana pojma, ki izrišeta hrepenenje na obrazu. Neraziskano, skeleče hrepenenje v mladih srcih, ki izgledajo že napol odrasla, a še zmeraj »iščeča«, nemirna v iskanju pravega utripa najpomembnejše mišice. Namišljena svoboda, ki daje trenutno zadovoljstvo, občutek varnosti in neodvisnosti, odrivanje realnosti, nelomljive bakrene kletke sveta. Hladen zrak in oster vonj po snegu vdirata pod oblačila in besneče mrazita belo kožo, notranjost njenega telesa pa žgejo krvavi zublji ognja, ki ga ni moč pogasiti. Vročina, ki se širi po vseh modrih žilah njenega mirujočega telesa, ki miruje le na zunaj, znotraj pa se svet stresa ob zamazani hitrosti njenih misli, besed, ki jih ne more ubesediti.

Misli. Občutki.

Plavajo v njeni ožgani krvi in jo napolnjujejo s tokom čustev, ki se razlikujejo le z kdo, kdaj in zakaj. Toliko obrazov, teles in oči, ki vidijo njene misli, saj so sami del njih. Stresa se ob razgaljenosti, ne fizični, ampak razgaljenosti, kjer ne obstajajo obleke, ne diskretnost, čeprav bi si tega želela, ampak se film njenega življenja prodaja po nizki ceni lačnim mrhovinarjem v njeni glavi.

Strah. Tesnoba.

Izguba moči pod vplivom neznanega, vesoljskega. Ne tema, ampak svetloba zastrašuje rjavo-zelene oči, da se odprejo še bolj in izstopijo na belem obrazu. Tema, prijetna slepota, zakriva napake, poplave, hudobnost in morilce njene že tako skrhane duše, svetloba pa ne nudi zavetja nevednosti, ampak jo oslepi s pogledom na vse nočne more njenega prestrašenega utripa.

Žalost. Obup. Jok.

Vroče solze, delci njene duše vrejo iz obvezanega srca, ki bo kmalu razpadlo. V vsaki kaplji drug obraz, drug razlog, druga bolečina. Čas zamrzne in postane iluzija, ona pa še naprej objokuje ljubezen, strast, veselje, žalost, izgubo, smrt, a obraz

150

ostane del narave, brezbrižen izraz, ki jo enači z marmornim kipom, ki prijateljuje s pticami. Oči pa so ognjeno žive, prestrašene, presenečene. Prvič joka samo od znotraj in svoje ihtenje sliši le kot prizvok vetrov v vrtincu z umrlim listjem.

Smrt.

Nepredstavljiv občutek, tema, konec. Počitek od trušča, nenehnih misli, obupa. Vse življenje je zaman, ko stojiš pred neznanimi vrati, brez obleke, brez sebe. Sladka, topla tema vleče v neznane globine, v počitek, mir, svobodo. Vleče, a ona se upira, ne upa izpustiti luči, ki jo je strašila vse življenje. Ne upa izpustiti diha, zapreti težkih vek. Zasliši glas, znan glas iz otroštva, ki miri njen strah in ga pošilja nazaj na nori svet, ki bije smrtno bitko za njen um. Upor se zmanjšuje, saj je to tisti glas, ki jo je zapustil in zaradi neznosne bolečine skoraj izginil iz spomina. Veselje jo napolnjuje in kmalu njena roka ponovno dobi obliko in njeno telo se vrne iz goltajoče megle. Oči se spet svetijo. Glas majhne, prijetno okrogle ženske, živomodrih oči. Hladno morje ugaša ogenj v njenih žilah. Poje ji pesem, ob kateri vse pozabi, in razpre prste prve roke. Tema je vse bližje, misli vse bolj jasne, megla izgine in spet sliši sebe. Pomirjena, odeta v sivino, barvo brez čustev, na meji med znano, a grozečo svetlobo, ter nepoznano, a vabljivo temo miru. Glas se oddaljuje in obup jo preplavi, a zadnje besede ostanejo. Tema je tam. Oddaljena skok navzdol. Odločnost jo napolni. Ne konec.

Nov začetek ...

Dekle odpre oči. Eva Beus, 2. a Mentor: Peter Peterka, prof.

151

Vode Mentor: Iris Skubin

V e č n i

p o č i t e k

LITERARNOUSTVARJANJE

V večeru, ko še zadnji sončni žarek izgineva za bližnjo goro, ki še kar nekaj časa za zahodom naše najsvetlejše zvezde vztrajno gori, se spominjam naju. Že ptice so obmolknile in vse je leglo k počitku, le mene objema modrikasta svetloba polne lune, ki tako tiho lebdi in nevede obuja grenke spomine. Nepremično se naslanjam na odmrlo drevo in še vedno strmim v temni prepad svoje duše. Hladen piš zapiha mimo mojih ušes in mi strese telo. V vetriču zaznam tvoj vonj. Vonj, ki me je oblegal tako dolgo, a vseeno premalo. Premalo, da bi spoznala resnične lepote in idile, ki jih je svet skrival za naju. Predramim se in ozrem čez ramo. Pogled se ustavi na majhni, z mahom porasli ravnini tik ob mrtvem drevesu, kjer sva nekoč tako brezskrbno dremala. Pred očmi se odvrtijo leta, negibno drevo oživi, na njem pa se razcvetijo živo rumeni cvetovi. Veje lahkotno plapolajo v vetru in vsake toliko časa odvržejo cvet, ki ga veter lahkotno ponese v tvoje lase. V senci na mehkem mahu poležavam in te opazujem, kako se tvoji rahlo valoviti lasje mamljivo dotikajo vrhov travnih bilk, ko se sklanjaš in nabiraš cvetlice. Opazujem vsako tvojo kretnjo, bleščanje bele obleke, ki plaho plapola v vetru in odbija poznopomladno sončno svetlobo. Kmalu se najina pogleda srečata in jaz zamaknjeno strmim v tvoje oceansko modre oči, ti pa se le lahkotno nasmehneš, kot da bi mi hotela povedati, da naju nič na svetu ne more ločiti. Tiho pristopiš k meni in se skloniš nad moj obraz. Čutim tvojo sapo in slišim tvoje mirno srce, ki bije le zame. Zaskrbljeno me pogledaš, jaz pa le odvrnem pogled in ovijem svoje roke okoli tvojega vratu. Po licu mi polzijo solze, za katere še sam ne vem, ali so solze sreče ali obupa. Vrneš mi objem in tiho zašepetaš: »Ne skrbi, ljubi, res je, odpotovati moraš, vendar danes, danes je najin dan, saj sva v raju.« Takrat nisem povsem razumel njenih besed, vendar danes jih. Danes razumem in vem, da sem spoznal tako raj kot tudi pekel na tem zemeljskem svetu. Naslednje jutro sem odpotoval s svojo posadko. Spomnim se najinega slovesa, spomnim se tvojih besed, da me boš zmeraj čakala in nikoli izgubila upanja. Oh, ljubezen moja – ko bi le vedela, kako si želim, da bi držala besedo. Kako lahko tako čista duša in tako toplo srce zajameta najtemnejši oblak zla, iz katerega še tako nebeška svetloba ne najde izhoda? Novica o moji smrti se je razširila hitreje od poti, ki jo sonce opravi vsak dan. Še preden sem lahko preklical zmoto svojih tovarišev, sem odhitel domov. Sedem dni neprestanega boja z divjimi valovi prostranega morja se je izplačalo, ko sem končno ugledal kopno. Kljub neopisljivi utrujenosti sem se divje pognal do njenega doma.

152

Na verandi ugledam njeno objokano mater, ki svoj zabuhel obraz skriva v dlaneh, upajoča na božjo odrešitev, in neprestano ponavlja iste besede, ki spominjajo na molitev. Ne da bi se ustavil, se poženem po gozdni poti navzgor do najinega skrivnega kotička. V divjem srčnem utripu in globokem dihanju se osupljivo zavem, da tudi sam molim. Molim, da jo bom še kdaj videl, in upam, da – danes. Bolj ko se približujem najinemu »raju«, bolj čuden občutek me prevzema, ki pa se ga skušam otresti. Končno se pogled »razleze« iz temnega gozda v megleno jaso. Za trenutek se ustavim in skušam umiriti svoje dihanje. V polmraku se razgledam po jasi in počasi stopam proti golemu drevesu, ki se že skrbno pripravlja na zimo. V mrzel zrak se razkadi oblak moje sape, ko zagledam v slani travi obrise mladega telesa. Brezglavo se vržem na kolena pred nepremično utelešeno lepoto, zastane mi dih in vsaka celica v mojem telesu okamni. Iz mene vre tisoč občutkov, solze mi preplavijo obraz, večerno tišino pa pretrgajo obupni kriki. Dekle privijem k sebi in skušam obrisati kri z njenega prelepega obraza. Glavo mi preplavijo divje neustavljive misli in dvomi. Skušam slišati bitje njenega milega srca, vendar njene prsi ostajajo tihe. Moji spomini me ne odpeljejo dlje od tega trenutka. Vem le, da sem se zbudil v postelji mojega rodnega doma, kjer mi je moja ostarela mati v bolečini razodela, kako vesela je, da sem ostal živ. V zgodbi, kako so me našli, (še vedno) v objemu mrtvega dekleta, prepojenega s krvjo, se čuti krivda, saj ji niso mogli pomagati. »Ni ji bilo pomoči, sin moj, izgubila je preveč krvi ...« Te besede mi še danes odmevajo v glavi. Sprašujem se, zakaj so me rešili; zakaj me niso pustili hladni noči, da mi vzame še ta ničvreden pojem življenja, nevredno dihanje in bitje srca. Predramim se in slike mi izginejo izpred oči. Danes sem tu, ljubezen moja – danes prihajam. V roki se zablešči srebrno rezilo, ki sem ga pozneje našel v travi poleg drevesa. Tako omamljen se zagledam v staro drevo, ki ni od tiste noči dalje nikoli več cvetelo, in tiho šepetam: »Poglej, ljubezen moja, odraz mojega življenja, to drevo je prav tako umrlo s teboj tiste noči kot tudi moja duša. Že nekaj let s teboj plavam in božam tvoje lase, danes pa je čas, da se ti pridružim.« Z desnico pritisnem rezilo na levo zapestje in z vso močjo zarežem. Enako storim na desni roki in se mirno uležem pod hrast. Bolečina je sladka, celo mamljiva. Nemo strmim v zvezde, ko počasi ugaša moj plamen življenja. Kmalu me premaga utrujenost, zaprem oči, se nasmehnem in končno padem v globok spanec – odrešitve. Urša Prek, 3. f Mentor: Peter Peterka, prof.

153

Kocmur Mentor: Iris Skubin

Krog življenja

LITERARNOUSTVARJANJE

Nekoč je živel neandertalec. Bil je čokat in kosmat, umazan in popraskan in vse, kar ga je zanimalo, je bilo, kako bo dobil hrano in kako bo v tistem čudnem stanju sveta, ko je vse okoli njega črno in se še grozljivejše in glasneje sliši oglašanje drugih prebivalcev gozda, ležal nekje na toplem. Njegovo življenje je bilo vsak krog, vsako menjavo svetlega in temnega, enako. Dokler ni na nebo izza hriba prišla tista žareča topla krogla, je spal, če mu je bil veliki On naklonjen, na toplem v jami ob majhnem ognjišču. Velikokrat je bil z njim še kdo iz njegove vrste; pravzaprav je bilo tako še bolje. Je vsaj imel koga za lov, in če so prišli zobati stvori z ostrimi kremplji, ki so puščali rdečo vodo iz teles, so se skupaj ubranili. Ampak velikokrat je bilo za koga prepozno. Rdeča tekočina se je iz njegovega telesa kar hitro izlila na grobo površino zemlje. In tedaj je bil tisti kos zemlje do nadaljnjega preklet. Potrebno se mu je bilo na daleč izogniti, da so lahko črni duhovi v miru odnesli truplo. To pa je trajalo kar nekaj menjav svetlega in temnega. Naš neandertalec je bil drugače kar spreten lovec. Da je ostal močan, si je moral vsak dan poiskati sveže meso. Največkrat je bila to kakšna srna. Ta se je nič hudega sluteč pasla na majhni jasi in njen plenilec je bil tako tih in neočiten, hkrati pa pretkan in hiter, da je brez velikih »ceremonij« kaj kmalu pristala v njegovem želodcu. Srečen zaradi dobrega ulova ter sit od bogatega mesa se je neandertalec ob večerih zavlekel v jamo. Velikokrat je naletel tudi na kakšno samico, katere družbe je bil ponavadi vesel. In tako je krožilo življenje. Nekoč je živel gospod Kovač. Gospod Kovač se je imel za povprečnega prebivalca Zemlje, vozil je povprečen avto, delal za povprečno plačo, imel povprečno lepo ženo in povprečno pridne otroke. Njegova hiša je bila srednje velika, z zeleno trato na vrtu in nabiralnikom na vrtni ograji. Imel je psa in pred leti je na drevesu na vrtu otrokom zgradil drevesno hišico. Njegov dan je bil rutina. Zjutraj je vstal, čez stol je že visela zlikana srajca, ki mu jo je prejšnji večer pripravila žena za v službo, oblekel se je in odšel na zajtrk. Otroci so ga pozdravili, ga objeli in stekli na avtobus. Žena mu je pomolila kovček, zahtevala poslovilni poljub in že je bil nared, da sede v avto. V službi je prekladal pole papirja, prepisoval dokumente, ubogal in poslušal nadrejenega ter nadzoroval podrejene. Za malico so mu dostavili sendvič ali pico, včasih je zavil v bližnjo restavracijo. Z delom je nadaljeval do treh, nato se je odpravil domov. Tam je skupaj z družino pojedel kosilo, nato so skupaj pospravili kuhinjo. Če je bilo treba kaj popraviti, je segel po kleščah in kladivu, drugače pa je legel k popoldanskemu počitku. Nastopil je večer in skupaj z ženo sta pogledala novice po svetu. Ko je bilo le-teh konec, so začeli skupaj gledati film, nato so počasi vsi odšli spat. Tako izgleda dan gospoda Kovača. Nekoč je živel neandertalec. Bil je čokat in kosmat, umazan in popraskan in vse, kar ga je zanimalo, je bilo, kako bo dobil hrano in kako bo v tistem čudnem stanju sveta, ko je vse okoli njega črno in se še grozljivejše in glasneje sliši oglašanje drugih prebivalcev gozda, ležal nekje na toplem.

Kako obsežen je pravzaprav ta krog? Eva Mavsar, 3. g Mentorica: Mateja Cvelbar, prof.

154

155

avor: Dora Kaštrun, mentor: Iris Skubin

RAZMIŠLJANJA

Harper Lee

Ne ubijaj slavca Roman ameriške pisateljice Harper Lee Ne ubijaj slavca iz leta 1960 (slovenski prevod Janeza Sivca leta 1964) bi najbolje in najbolj na splošno opisali kot roman, ki pripoveduje o času odraščanja in sprejemanju odgovornosti za sočloveka ter odnosu do njega. Ko razmišljam o besedilu, vidim, koliko snovi za razmišljanje pravzaprav ponuja njena vsebina, ki je, kljub temu da je to odlično delo nastalo pred petdesetimi leti, aktualno tudi v današnjem času. Najbolj zanimivo v romanu se mi zdi to, kako se v celoto zlivajo različne teme, ki so v sami zgodbi tako povezane, da je težko govoriti o eni, ne da bi pri tem omenil tudi drugo. Dogajanje, postavljeno v trideseta leta dvajsetega stoletja, spremljamo skozi oči šestletne deklice Scout Finch, ki z bratom Jemom in očetom Atticusom odrašča v starem, »utrujenem« mestu Maycomb v Alabami. Otroka s prijateljem Dillom preživljata poletja ob uprizarjanju iger, ki zrastejo v njuni domišljiji, pri čemer jim glavni navdih in sredstvo za preganjanje dolgčasa predstavlja skrivnostni Arthur 'Boo' Radley – sosed, ki so ga le redki krajani imeli priložnost spoznati ali vsaj videti, da bi prišel iz hiše. Najbolj od vsega preseneča prepričljivost literarnih oseb – njihove osebnosti so grajene dovolj realistično, da bi marsikdo našel kakšno iz svojega okolja oz. v njih prepoznal samega sebe. Bralec ima tako že po nekaj straneh občutek, da bere knjigo iz zbirke, katere prejšnjih delov sicer ne pozna, a so mu značaji oseb nekako preveč domači, da bi se znebil občutka povezanosti z njimi. Družina Finch je postavljena pred preizkušnjo, ko Atticus, po poklicu odvetnik, dobi nalogo, da brani Toma Robinsona, obdolženega posilstva Mayelle Ewell. Čeprav oče glavne junakinje že v začetku ve, da bo sodbo izgubil, in kljub temu da dokaže Tomovo nedolžnost, ga porota spozna za krivega. Sem že omenil, da je Tom črnec? Skoraj vsakdo, ki pozna položaj temnopoltih ljudi v prvi polovici prejšnjega stoletja, bi to še kako pričakoval in ne bi niti pomislil, da bi se sploh

156 156

boril za črnčevo oprostitev, razen Atticusa. Ta se od mnogih ostalih odvetnikov v tistem pa tudi v današnjem času močno razlikuje, saj mu vest ne dopusti, da bi se preprosto izognil odgovornosti – kar ljudje še dandanes pogosto počnemo. »Junaštvo je, če pred začetkom veš, da boš poražen, pa kljub temu začneš, ne glede na to, kaj in kako bo.« Zaradi predsodkov ljudi poleg Atticusa, »zagovornika zamorcev«, trpita tudi Scout in Jem, ki morata prenašati takšne opazke in pripombe o svojem očetu tako od sošolcev in krajanov kot tudi od lastnih sorodnikov, ki jim je pomembnejši ugled družine. A na srečo sta deležna dobrega vpliva svojega razumevajočega očeta, ki ima pri svojih poznih štiridesetih že mnogo življenjskih izkušenj. Med drugim ju uči spoštovati vsakega človeka, ne glede na to, kako nasprotno je njegovim načelom, mnenju, prepričanju, pogledu na svet. Kako poznan nam je takšen odnos? Skozi roman sta Scout ter Jem priča mnogim dogodkom, ki nedvomno vplivajo na izoblikovanje njunega mnenja o svetu. Na otroka, predvsem starejšega Jema, ki v obdobju pu-

Kolikokrat se srečujemo z drugače mislečimi ljudmi, drugače verujočimi, drugače politično ali še kako drugače usmerjenimi, pa nočemo imeti z njimi nikakršnih opravkov, takoj ko izvemo, kako drugačni so od nas; takoj, ko izvemo, kaj so in si o njih ustvarimo mnenje, ki navadno temelji na predsodkih. Še preden jih spoznamo.

RAZMIŠLJANJA

bertete postaja celo nekoliko bolj občutljiv od sestre, najbolj vpliva očetov poraz na sodišču. Svet, kakršnega je še pred kratkim poznal, počasi izginja in poruši se njegova vera v pravico, ko spozna, kako nepravičen je lahko človek. Ko vidita, česa vsega je zmožen storiti sočloveku, izgubljata tisto otroško nedolžnost, ki ločuje brezskrbno otroštvo od odraslosti. Nedolžnost se kaže tudi pri Tomu, saj ga nedolžnega obsodijo na smrt. Ko obupan poskusi pobegniti iz zapora, ga stražarji ustrelijo. Tudi vsakega drugega bi na njegovem mestu prevzel obup, ko bi spoznal, da njegov svet, v katerega je še včeraj verjel, pravzaprav nima vrednot. Naslov »Ne ubijaj slavca« ima le malo opraviti s samo zgodbo, a ima zato toliko večji simbolni pomen. »Slavčki nam pojo v zabavo; ničesar drugega ne delajo. Ne objedajo nasadov in vrtov, ne gnezdijo v kozolcih; toda srca si izpojo za nas. Zato je greh ubiti slavčka.«

Tako sem izluščil sporočilo, da človeka pravzaprav določa le eno: njegove odločitve. »Če so vsi ljudje enaki, zakaj se potem ne razumejo med seboj?« se sprašuje Scout. Zaradi takšnih in drugačnih odločitev. Odločitve so tiste, ki narekujejo naše življenje. Odločitve so tiste, ki pokažejo, kdo smo, ko so pod vprašaj postavljene vrednote. Zato nam je lahko roman v poduk vedno, ko izbiramo med pravo, a težjo in napačno, vendar lažjo potjo. Samo Bihar, 4. g Mentorica: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof.

Tomovo usodo bi lahko primerjali z naslovom knjige. Slavec tu predstavlja nedolžnost, lahko bi rekli celo otroško nedolžnost; morda Tomovo nedolžnost – in uničiti kaj, kar je navznoter tako dobro in nedolžno, kot je slavček, Tom ali otroštvo, bi bil greh. Danes smo potem tako rekoč vsi ljudje grešniki – morda ne ravno neposredno, gotovo pa je enako grešna že naša brezbrižnost. Ko na primer ljudje v časopisu ali na televiziji vidijo lačne otroke, trupla in odtrgane ude iz vojne v neki daljnji deželi, marsikdo preklopi na drugi program; nekateri zastokajo v smislu »Joj, kaj se to dogaja«; morda kdo potoči kakšno solzo ali pa celo napiše ček. A le redki storijo več. Zatiskamo si oči pred tem, kar se dogaja, saj se nas vse skupaj sploh ne tiče, in tako ne storimo ničesar oz. minimalno, da bi pomagali nekomu, ki je po vsej verjetnosti celo bolj nedolžen od na samih, pa se mu vse to vseeno dogaja. Ne preseneča, da je avtorica leto po izidu knjige prejela Pulitzerjevo nagrado, eno najprestižnejših priznanj za dosežke na tem področju, saj je kritiko družbe in vrednot tako uspešno vpletla v zgodbo, da bralec nedvomno ob vsakem branju najde kakšno novo vzporednico med literarnim svetom in tistim, v katerem živi. V romanu so osebe pogosto postavljene pred odločitev, ko morajo izbirati med odgovornostjo in uresničitvijo tistega, po čemer hrepenijo. Vseeno zberejo pogum in se postavijo na stran zatiranega ter se borijo, čeprav vedo, da se je svet obrnil proti njim in da ne bodo s tem ničesar spremenili. Vse to samo zato, ker je »edina stvar, ki se ne pokorava zakonu večine, človekova vest.«

157 157

E F E

galité

enakost

raternité bratstvo

mpire

carstvo

ljudi pred zakonom in svobodo vere, medtem ko je »stopil korak nazaj« pri ženskah, saj jim je nekaj pravil odvzel, npr. lastninsko pravico, ki jim je bila zagotovljena med revolucijo. Če zanemarimo Napoleonovo razumevanje gospodarskega življenja in administracije, pa ne moremo spregledati njegovega razumevanja vsakdanjega javnega življenje francoske družbe. Ideja o zakoniku izvira še iz časa absolutistične monarhije. Ludvik XIV. je skušal realizirati zakonik z izdajo t. i. velikih »ukazov« iz leta 1667 in 1672. Med revolucijo je Ustavotvorna skupščina postavila zahteve po zborniku meščanskih zakonov za celotno kraljestvo. A je ostalo le pri zasnovi. Z pripravo zakonika je hotel Bonaparte pohiteti, zato se ga je lotil, ko je bil še prvi konzul. Za ta projekt je imenoval komisijo, ki bi takratnim razmeram prilagodila nekaj načel rimskega in bavarskega prava ter revolucije. Njihova združitev naj bi stabilizirala državo. Komisija je intenzivno delala tri mesece, rezultati pa so bili predstavljeni na sodiščih. Med letoma 1801 in 1803 so pripravili 36 zakonov in 2281 členov, ki so bili leta 1804 v celoti predstavljani v enem največjih francoskih »spomenikov«, t. i. Meščanskem zakoniku oz. Codu Civilu. Leta 1807 je bil preimenovan v Napoleonov zakonik in predstavlja dediščino vsem evropskim državam. Z Zakonikom je želel ohraniti interese meščanske družbe. Zakonik natančneje opredeljuje družino, in sicer iz lastniškega zornega kota. Določa poročne pogodbe, dediščino in donacije, ki so glavni cilj njegovega zanimanja. Družina je predstavljena na principu avtoritet. Mož je glava družine, žena mu je neenakopravna in podrejena (člen 213). Ne sme služiti denarja, sploh pa ima omejene pravice, če je neporočena. V zakoniku so očitne razlike med moškim in žensko. Moški ima

Napoleon Bonaparte je bil vojaški in politični vodja Francije. Rojen je bil na Korziki kot naslednik obubožanega, a plemenitega plemiča in pravnika Carla Bounaparta. Šolal se je na francoski vojni akademiji in revolucijo pričakal s činom topniškega kapetana. Njegovi vojni uspehi, pogum, plemenitost in popularnost so iz njega naredili političnega in narodnega heroja. Ljudje so hrepeneli po stabilnosti države, saj so med revolucijo živeli v nenehnem strahu in skrbi za lastno življenje, življenja ljubljenih in premoženje. Leta 1799, po vrnitvi iz Egipta, je Napoleon izvedel državni udar in se razglasil za prvega konzula. Pet let pozneje pa je zasedel mesto cesarja. Poleg osvajanj pa Napoleona pomnimo kot moža, ki je dosegel številne spremembe na področju francoske notranje politike. Uvedel je številne liberalne reforme, s katerimi je staro fevdalno družbo zamenjal s kapitalistično. Vse njegove reforme

pravico, zahtevati ločitev, v primeru ženine nezvestobe, lahko jo celo zapre v t. i. popravno ustanovo, in to za dve leti. Na drugi strani lahko žena zahteva ločitev le v primeru, če mož pripelje domov svojo družico, za ta greh pa se lahko odkupi tako, da plača denarno odškodnino. V primeru odkritega ljubimkanja je mož tako rekoč oproščen, medtem ko je bila večini žensk odvzeta svoboda. V tem delu zakonika lahko odkrivamo vplive Napoleonovega zasebnega življenja in njegov odnos do oboževanih žensk; Josephine je bila seveda izvzeta. Čeprav Napoleonov zakonik ohranja fundamentalisične principe revolucionarne zakonodaje, pa vseeno ukinja fevdalizem, svobodo javnega izražanja (uvede cenzuro) in enakost pred zakonom glede na spol. Francoski zakonik lastništvo razume kot absolutno, nesporno in sveto pravo. Utrjuje gospodarski liberalizem in kapitalistični razcvet

so zbrane v Napoleonovem zakoniku oz. v Code civilu.

porevolucionarne Francije.

Napoleon je hotel reorganizirati Francijo. Leta 1804 je vpeljal nov zakonik, imenovan CODE CIVIL. Izdelal ga je odbor pravnikov. Zakonik sestoji iz 2281 členov. Bonaparte je uzakonil nekaj revolucionarnih načel, npr. enakost vseh

in je prilagojen tamkajšnjim razmeram in tradiciji. Code Civil

158

Napoleonov zakonik je sprejet v mnogih evropskih državah ostaja eno največjih Napoleonovih daril potomcem.

Lucija Šutej, 3. f Mentorica: Tamara Nagode, prof.

RAZMIŠLJANJA

»Nisem bila nikakršna kraljevska prikazen, nikakršna izredna lepota, nikakršna grande dame …«

Zgodovina je kot dolg roman, poln pretresljivih dogodkov in nenavadnih osebnosti, če le odstremo sivo zaveso letnic in nezgovornih dejstev. Vedno je bilo privlačno tisto nepojasnljivo zaporedje dogodkov, ki so nas pripeljali do tega, kar imamo danes, in ko ugotavljamo, da bomo čez nekaj sto let ali pa že prej tudi sami pripadali zgodovini, se zavemo, da so bili nekoč tudi tisti dogodki, ki se jim danes čudimo in jih raziskujemo, pravzaprav sedanjost. Tudi takrat so živeli preprosti ljudje, o katerih pa ne vemo kaj dosti; lahko si le predstavljamo, kako so živeli in kakšne so bile njihove zgodbe. Veliko privlačnejši za raziskovalca zgodovine so tisti, ki so posegli v usode vseh tistih običajnih ljudi ter zaradi svojih dejanj in nenavadnih usod postali znameniti. Eden takih je bil gotovo Napoleon I. Njegova nenavadna osebnost in skoraj neverjetna usoda, ki ga je prepeljala od begunca do cesarja, je navduševala že mnoge, med njimi tudi pisce zgodovinskih romanov. Ena izmed njih je tudi pisateljica Annemarie Selinko, rojena leta 1914 na Dunaju. Po poklicu je bila novinarka, na svojih popotovanjih po Evropi pa je dalj časa preživela tudi na Švedskem, kjer se ji je porodila ideja o romanu o Désirée, Napoleonovi prvi ljubezni, ki ga je na tak ali drugačen način spremljala vse življenje. Roman beremo kot dnevnik mlade ženske, ki se je povsem nepričakovano znašla v središču vrtinca dogodkov, pomembnih ne le na Francijo, temveč tudi za celotno Evropo. Désirée se je rodila v nemirnem času pred francosko revolucijo kot hči marseillskega svilarja Françoisa Claryja. Ko jo je svakinja nekoč pozabila spečo v mestni hiši, je tam spoznala Napoleonovega starejšega brata Josepha in prek njega kmalu tudi Napoleona samega. To je bil začetek njene nenavadne zgodbe, ki jo je popeljala od preproste marseillske

meščanke do švedske kraljice. Napoleon je Désirée zasnubil, toda v času svojega hitrega vzpenjanja v družbi je potreboval vplivnejšo nevesto. A njune poti se kljub temu niso popolnoma ločile. Désiréejina starejša sestra se je omožila z Napoleonovim bratom in tako je Désirée ostala članica Bonapartove družine. Nazadnje se je poročila z Jean-Baptistom Bernadottom, ki se je hitro vzpenjal z Napoleonom in veljal hkrati za enega najsposobnejših generalov in pozneje maršalov v takratni Franciji. A Bernadotte ni nikoli slovel kot velik Napoleonov privrženec in razmerje med njima je bilo mnogokrat zelo napeto. Ko je Désiréejinega soproga posinovil še švedski kralj, je ta francoskemu cesarju dokončno obrnil hrbet v prid svoje nove domovine in ga v bitki pri Leipzigu, v veliki koaliciji z Rusi in Avstrijci, usodno porazil. Ko se je Napoleon s svojo armado odpravil na pohod v Rusijo, je Bernadotte predlagal ruskemu carju požig Moskve in s tem še pospešil propadanje Napoleonovih načrtov o veliki združeni Evropi. Désirée je sledila soprogu na njegovi življenjski poti, kakor je vedela in znala. Vzgojena je bila v dokaj premožnem, a vendarle preprostem meščanskem okolju in mnogokrat ni bila pripravljena na naloge, ki ji jih je namenilo življenje. A na francoskem dvoru, kjer so bili mnogi podobnega porekla, je še šlo, na Švedskem pa so bili nad njo razočarani. »Prav nič kraljevskega ni na meni«, je zapisala v enem svojih dnevniških zapiskov in bržkone je imela prav. Na njej ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na slavo in veličino. Désirée ni junakinja, pred katero bi sklanjali glave, ni ena znamenitih osebnosti, do katerih čutimo ponižnost. Désirée je taka, kot smo mi sami. Ima svoje strahove in svoje muhe, včasih se nasmehnemo ob njeni preprosti naivnosti, in vendar jo vzljubimo zaradi njene preprostosti. Njena očarljivost se skriva v tem, da jo razumemo, ne da bi se vživljali v vlogo, povsem drugačno od naše lastne, kajti Désirée je navsezadnje v vsakem izmed nas. Da nam vedeti, da so bile tudi znamenite osebnosti v svojem bistvu le ljudje iz mesa in krvi, in ko se nam pred očmi počasi odvija njena življenjska zgodba, polna nepričakovanih (pre)obratov, na katere ni imela sama skoraj nobenega vpliva, ugotavljamo, da v življenju pravzaprav res ni pomembno, kdo si, temvečkaj si, kajti Désirée je, zvesta sama sebi, ostala navsezadnje vse življenje le očaljva hči marseillskega svilarja. Lucija Mandić, 2. f Mentor: Peter Peterka, prof.

159

Predstavitev romana Annemarie Selinko Désirée

Désirée

ovolite torej, da se cesar Napoleon prikloni kraljici lepote in odkritosrčnega poguma.

predstavitev romana Bogdana Novaka Pasja grofica Bogdan Novak, danes eden najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, je avtor številnih del. Dokazal je, da je iz njega nastalo vendarle »nekaj« in še več, saj so njegove knjige prodajne uspešnice. Lahko rečemo, da se ga drži srečna številka, saj je rojen 4. 4. 1944 kot četrti otrok v družini ob 444,4 kilometra dolgi reki Muri v Murski Soboti. Najprej je bil knjižničar, nato novinar pri Dnevniku, Delu, Teleksu, pozneje tudi odgovorni urednik Pavlihe. Od leta 1991, ko je končal svojo novinarsko kariero, se je vse do lanske upokojitve preživljal izključno s pisateljevanjem.

gospodu Filipu Manioniju, kraljevo-cesarskemu tajniku topovskega uredništva. Gre za pripadnika družbene »smetane«, v katero je uvajal tudi svojo prelestno rejenko. Ta se je na glamuroznih balih z ekskluzivno družbo in dragim šampanjcem dobro počutila in kmalu postala ena od bolj zaželenih soplesalk. Z Manionijem je imela sprva prijateljske odnose, ki pa so se kmalu razvili v sovraštvo, saj jo je Manioni posilil. A sčasoma ga je Emilija kljub številnim neprijetnim izkušnjam vzljubila in mu začela postavljati svoja pravila, in to tudi takrat, ko sta se ljubila.

Navdih za zgodovinski roman Pasja Grofica je dobil po zaslugi profesorja Darka Vilerja, kustosa v Idrijskem muzeju. Ta mu je pokazal sliko Viktorije Kraus, ki jo je naslikal Lampij v podobi Venere in je shranjena prav v idrijskem muzeju. Ko mu je povedal, kdo je na njej upodobljen in da je bilo naslikano dekle poročeno z Napoleonom, se mu je porodila zamisel o zgodovinskem romanu. Mama Viktorije Kraus je bila po rodu Slovenka, oče pa Bavarec, ki je prišel v Idrijo za nadzornika v rudniku.

Nekega dne jo je na plesu opazil sam Napoleon Bonaparte, ki se je na Dunaj kot zmagovalec prišel pogovarjat o pogojih predaje. Sanje iz otroških let so se ji hitro izpolnile. Kot vse je tudi njega preslepila njena lepota. Zanimivo je, da je kljub Napoleonovi navzočnosti na plesu oblekla črno obleko, a je to storila premišljeno. Ko jo je Napoleon vprašal, zakaj se mu ne prikloni, mu je odvrnila, da žaluje, ker je njena dežela okupirana in da se okupatorju že ne bo (pri)klanjala. Dodala pa je tudi, da bo za vedno njegova največja prijateljica. Napoleon jo je še isti večer poklical k sebi in strastno sta se ljubila. Pozneje jo je vzel s seboj v Pariz in jo nastanil v eni od svojih rezidenc.

Naslov romana je zanimiv in je povezan z glavno književno osebo Emilijo oziroma Evo Kraus. Napoleon jo je povišal v baronico in ji namenil visoko rento. Določil pa je skrbnika, ki je zapravil vse premoženje, ki ga je imela, in storil samomor. Tako je Emilija izgubila vse imetje in umrla v veliki revščini. Doma je imela veliko živali: mačke, opice, predvsem pa pse, zato so jo klicali pasja grofica. Roman pripoveduje o Emiliji Ceciliji Evi Kraus, prelepi Idrijčanki, ki je morala po smrti svojega očeta iz finančnih razlogov kmalu zapustiti domovino. Mama, ki ji je hotela zagotoviti srečno življenje, jo je poslala na Dunaj za pastorko, h

160 160

Ker je svojega »Bonija«, kakor ga je klicala, zelo pogrešala, saj je bil ves čas na vojnih pohodih, mu je dala na izbiro čutnost ali pa načrtovanje novih vojn. Ker je poosebljala »slovensko trmo«, se je odločila, da ga bo spremljala na vseh vojaških pohodih, in sicer v preobleki poročnika francoske vojske; kajti zavedati se je treba, da Napoleon žensk v vojski ni odobraval. Pobrila si je čudovite kodre, si nadela uniformo ter poslej kot poročnik Emil Kraus spremljala svojega »Bonija« na vseh njegovih osvajalskih pohodih. Od tega je ni odvr-

RAZMIŠLJANJA

nilo niti na tisoče padlih v osvajalskih pohodih, na katerih si je Napoleon »gradil cesto« do za takratni čas neuresničljivih sanj o Združenih državah Evrope. Napoleon ji je večkrat povedal, da v življenju še ni srečal tako pogumne ter vztrajne ženske, saj mu je stala ob strani tudi v najbolj muhastih dneh. Napoleon ji je priznal, da ne ljubi nikogar, saj je politično bitje; všeč so mu bile ženske, ki so bile skromne in zveste. Cesar si je moral poiskati drugo ženo, saj Josephine, njegova prva žena, ni mogla zanositi. Kljub temu da je imel že mnogo žensk, ki so mu rodile otroke, a jih je po tem takoj zapustil, je moral najti cesarico. Pri tem mu je pomagala Emilija, kljub žalosti in strahu, da jo bo zapustil. Z nekaterimi dekleti se je poročil skrivaj in jim zabičal, da o tem ne smejo govoriti. Z eno od njegovih »žen«, Marijo Walewsko, pa se je Emilija nekoliko bolj zbližala, med njima se je namreč razvilo ljubezensko razmerje. Bili sta zelo dobri prijateljici, vse dokler ni Napoleon postal oče njenega otroka in jo zapustil. Ena izmed nevest je bila tudi Emilija, s katero se je poročil, ker mu je pozdravila rano na nogi. Bil je namreč ogorčen ob misli, da jo je treba amputirati. Poškodovano nogo je zdravila z naravnimi zelišči in skuto, kot jo je naučila njena mati. Za svoj rojstni dan si je Napoleon zaželel novo ženo, odločil se je za avstrijsko princeso Marijo Luizo. Ločil se je od svoje prve žene, Josephine, in poročil cesarsko potomko, saj je upal, da mu bo rodila potomce. Pred seboj je imel nov cilj. In upal je, da bo s to ženitno pogodbo lažje sklenil mirovno pogodbo z Avstrijci. Rodil se mu je sin in Emilija je bila prepričana, da se bo posvetil tistemu, kar ga je najbolj veselilo, novi vojni. Ko se je odločil za Marijo Luizo, se je odločil zoper ruskega carja Aleksandra. Bil je ljubosumen nanj in na njegovo moč, hkrati pa se mu je zdela Rusija edina nagrada, vredna velikega Napoleona. »Da je ta vojna neizogibna, žal moji častniki ne vedo,« je zmajal z glavo. »Vsa Evropa mora postati ena družina, tako da bi se vsak Evropejec lahko počutil doma, povsod kadar potuje po njej.« Zanimivo je dejstvo, kako je Napoleon razmišljal o združenih evropskih narodih – danes Evropski uniji. Toda združena Evropa, ki jo je imel v oblasti, je začela s porazom pred Moskvo razpadati, saj ni zmogel več povrniti vojski moči, kot jo je imela prej, in začeli so se vrstiti porazi.

ščen od vseh, ki jih je vse leto obsipal s častmi in denarjem, je pristal na to, da ga lahko odpeljejo na otok Elbo v ujetništvo, kamor je prve dni prispel z angleško fregato. Sredi marca pa je udarilo kakor »strela z jasnega«: Napoleon je konec februarja »pikolovsko« poplačal vse svoje grehe na Elbi in odplul proti Franciji ter se odločil za nov pohod na Pariz. Toda sedaj je prihajal »streznjeni« Napoleon, ki ni več verjel v sanje o Združenih državah Evrope, saj jih nikoli niso sanjali z njim ne Francozi ne drugi narodi. Pri kraju Waterloo se je spopadel z zavezniško vojsko združenih pruskih, nizozemskih in britanskih vojakov, vendar je ponovno doživel poraz. Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeni otok Svete Helene, kamor so ga odpeljali v večno suženjstvo. Brž ko je Emilija dobila pismo s Svete Helene, na kateri so Napoleona Angleži pazili kot na žival v živalskem vrtu, se je odpravila na potovanje do otoka. Skupaj z generalom Dupontom sta ponoči preplula morje in uspela priti do Napoleona. Zdravje mu je precej pešalo, kajti imel je težave z želodcem, zato so ga že poprej zdravili z določeno količino arzenika. Emilija se je spomnila, kako je v otroških letih rešila muk pretepenega psička z arzenikom, in se odločila, da bo tako rešila tudi Napoleona. Vsak dan mu je arzenik mešala v vino in fižolovo solato, ki jo je imel najraje. S tem ga je počasi zastrupljala, in to bi naredila še enkrat, samo da bi Napoleona rešila vseh muk in mu tako pomagala. Zdravniki so mislili, da so ga pokopale njegove kronične težave z želodcem, saj je zaradi strupa še bolj tožil o bolečinah v trebuhu in tudi oni so ga zdravili z arzenikom. Med umiranjem je Emilijino roko stiskal krčevito, kot zadnjo trdno in zanesljivo oporo na poti v onostranstvo. Po vrnitvi z otoka ji je čez nekaj let umrla mama, preselila se je v Salzburg, kjer si je kupila posestvo. Strta in revna je na svojem posestvu tudi umrla in zapustila zgodbo, na začetku katere je obljubila Napoleonu, da bo njegova prijateljica do smrti. Bila je imenitna ženska, ki ga ni zapustila, pa čeprav ji je neštetokrat strl srce kot večini deklet, in res je bila na koncu edina oseba, ki jo je zares ljubil, saj je spoznal, da je zanj žrtvovala vse. Viviana Škrabec, 3. f Mentor: Peter Peterka, prof.

Oktobra so bile Napoleonove čete temeljito poražene pri Lipskem. Francoski vojaki so bežali proti domovini z eno samo mislijo, da bi lahko umrli na domačih tleh. Za njimi je bežal tudi Napoleon, vse do Pariza, ki so ga aprila naslednjega leta že obkolile pruske čete. Zaman se je skušal izogniti vdaji, tako da je pogoltnil strup. Ves bled, izčrpan in zapu-

161

I ŠK

OK ELIKE V

G U J

Sarajevski Malboro, niz kratkih zgodb Miljenka Jergoviča, je presunljiv prikaz vojne v Bosni in njenih posledic. Ne s stališča odmaknjenega opazovalca, temveč povsem od blizu, skozi t. i. »osebne izkaznice« malih ljudi. Glede na to, da nam tematika osamosvojitvene vojne ni tuja, je slovenski prevod literarnega dela nastal sorazmerno pozno, knjiga je pod okriljem založbe V. B. Z. Ljubljana izšla leta 2003, skoraj osem let po prvi (hrvaški) izdaji. Eden od dejavnikov, ki naredijo prozno zbirko tako pristno, je prav gotovo ta, da bosanski avtor (ki sicer živi in dela v Zagrebu) dogajanja v Sarajevu ne obsoja, distanco ohranja z golimi dejstvi, a bralcu zleze pod kožo svojevrsten jezik, okleščen vseh odvečnih slogovnih sredstev, ki je povsem skladen z grenkostjo dogajanja. Enostavno ni čas za imitacijo življenja, kot bi se izrazil Jergovič. Knjiga bo verjetno razočarala bralce, ki pričakujejo literarni presežek v smislu dovršene in tekoče zgodbe, večji del pa bo prevzet nad pristno neposrednostjo in svežim pristopom k že tolikokrat obravnavani temi. Rdeča nit sicer različnih zgodb je torej vojna in seveda Sarajevo. Sarajevo kot mesto dogajanja ni samo zunanji dejavnik. Avtor doseže, da ima kraj enako vlogo

162

O L Č

A K VE

L S O

E J I AV

kot človek. Z drugimi besedami, človek, njegovo okolje in vsakdanji predmeti tvorijo nerazdružljivo celoto. Kaktus, v eni od redkih avtobiografskih zgodb, je ogledalo lastnika. Ne glede na to, koliko sle do življenja ima, se v temi (ki ima metaforičen pomen brezizhodnosti, ujetosti, pomanjkanja ljubezni) njegova rast ustavi, upogne se pod bremeni, na koncu pa se brez vsakega pompa tiho poslovi in ovene. Če je v tem primeru odhod iz realnega življenja neizogibna nuja, sledeči akter premore močno željo po dokončnem odhodu, toda življenje ni več v njegovih rokah. Salih F. nima nikogar več. Tipičnemu Jergovičevemu junaku pred nosom zakoljejo ženo in otroke. Hišo mu požgejo, on pa pristane v psihiatrični bolnišnici. Zdravniki opazujejo vsak njegov gib. Dajo mu papir, rečejo, naj riše. In riše. Nariše sonce. Okorno rumeno sonce z velikim nasmehom. Ne ve popolnoma, zakaj tako je verjetno videl v slikanicah svojih mrtvih otrok. Psihiatri preučijo sliko in si ogledujejo moškega v celici. Vprašajo ga, kaj bi naredil, če bi videl morilce svojih najbližjih. Potem, ko jim trikrat odgovori, da ne bi naredil ničesar, vprašanja pa se še kar vrstijo, Salih odvrne, da bi jim dal risati velika rumena sonca, tako kot zdaj zdravniki njemu. Po teh besedah Saliha F. razglasijo za norca. Avtorjev slog je torej zelo neposreden. Vsak del knjige, vključno z uvodom, dnevniškim zapisom o Jergovičevem otroštvu, govori sam zase, zato je celotno delo pisano za branje z dolgimi premori za razmislek med posameznimi zgodbami, saj sicer izgubijo svojo težo. To je tudi glavni problem knjige.

RAZMIŠLJANJA

Vse zgodbe skupaj ne tvorijo dovolj povezane celote, prebiranje ene enote za drugo postane enolično, kar spodbija siceršnjo težnjo po raznolikosti in provokativnosti. Otožna melanholija, ki preveva drugo polovico literarnega dela, se zaključi z zadnjo črtico, zadnjim poglavjem, ki avtorja najbolj razgali. Jergovič spregovori o odnosu do rodnega mesta, njegovo poosebljenje pa je sarajevska knjižnica, ki klone pod granato. Od nje ostane le pogorišče. Hkrati z iluzijo o civilizaciji knjige pa ugaša tudi utopična iluzija o civilizaciji človeštva. Jergovičeva čustva do domovine so razdvojena. Počuti se kot izdajalec, ki je najdražjo stvar zapustil, ko ga je najbolj potrebovala. Ni namreč naključje, da živi zunaj Bosne. V Zagreb je prispel kot vojni begunec. Hrvaška ni njegov dom, toda tudi Sarajevo ni njegovo zavetje. Knjige o ruševinah ljubega kraja so »pokora« za njegovo izdajstvo. Po drugi strani se počuti zavržen on sam. Zavržen od države, ki mu ni ponudila varne opore, zavržen od življenja, ki ga ni vodilo po shojenih poteh. Dolžnost do domovine odpira vprašanja o človekovih pravicah, ki v času vojne postanejo tako nepomembne. Namen vojne je, sporoča avtor Sarajevskega Marlbora, obrniti ljudi drugega proti drugemu, zatreti v njih ljubezen in podreti njihove ideale. Kljub vsemu ostajajo vrednote, ki so tako globoko v vsakem posamezniku, da jih noben sistem ne more izpriditi. In glavna ideja knjige je prav to. Med trpkimi vrsticami tli dejstvo, da bo v ljudeh vedno tudi dobro. Zanimivo je, da si Jergovič dovoli tako utopično razmišljanje. Res pa je, da je v vse zgodbe vpete veliko ironije. Nekakšne južnjaške ironije, ki se vmeša vedno, kadar je resničnost prehuda. Zato avtorjeve pravljične segmente lahko jemljemo kot parodijo na avtorja, na vojno in predvsem na nas same. Sarajevski Marlboro je očitno napisan povsem premišljeno, brez kančka improvizacije. Čustven uvod skozi otroško razmišljanje, niz zgodb o medčloveških odnosih

v času nemirov ter močan zaključek, ki zaokroži celoto. Zaključek, ki naj bi najbolj razkril avtorjevo razmišljanje, a je ne glede na to najbolj klišejski in natančno »zrežiran« segment, ki želi doseči razsvetljenje bralca, a mu ta viteška naloga žal spodleti. Če pozabimo na analiziranje poglavij, seciranje vsake od nepopolnih povedi, je skupek pripovedi o življenju posameznih oseb v eni od republik takrat razpadajoče Jugoslavije zelo dober literarni prvenec balkanskega avtorja mlajše generacije. Čeprav ustreza ožjemu krogu bralcev (poleg tega, da jih zanima zgodovina in jim ustreza vojna tematika, se morajo spoprijeti z okleščenim slogom, ki jim neolepšano predstavi krhkost življenja), bo nanje naredila močan vtis. In kot avtor stoji ob pogorišču nacionalne knjižnice, stoji vsak dan na tisoče ljudi ob ruševinah samih sebe, brez preteklosti in brez prihodnosti. Zato »Pobožaj svoje knjige, tujec, in se spomni, da so prah.« (Miljenko Jergovič, Sarajevski Marlboro)

Nuša Jurjevič, 4. g Mentorica: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof.

163

Umetnostni zgodovinar z duĹĄo pesnika

MilÄ?ek Komelj 164

INTERVJU

ilček Komelj velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in likovnih kritikov, hkrati ga poznamo kot mojstra pisane besede in pesnika. Rodil se je v Novem mestu, po gimnazijski maturi je šolanje nadaljeval na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1973 diplomiral iz umetnostne zgodovine in slovenskega jezika s književnostjo. Dve leti pozneje je s temo Ekspresionizem v slovenski upodabljajoči umetnosti magistriral in leta 1984 doktoriral z disertacijo Mladostna umetnost Božidarja Jakca. Od 1977 je bil zaposlen v Arhivu Slovenije, med letoma 1982–84 je bil kot kustos Dolenjskega muzeja sodelavec Božidarja Jakca, od leta 1985 pa je zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od 1989 kot izredni profesor. Je predsednik Slovenske matice, najstarejšega kulturnega in znanstvenega društva v Sloveniji, in redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Njegovo zanimanje za umetnost izhaja iz lastnega mladostnega slikanja in srečevanja z umetniki, posebej nekdanjimi ekspresionisti, povezanimi z njegovim rojstnim Novim mestom. Objavil je številne monografije in študije zlasti o slovenskem slikarstvu 19. in 20. stoletja, posebej tudi v razmerju do književnosti. Na novo je osvetlil obdobje likovnega ekspresionizma in cela desetletja sistematično sodeloval z Božidarjem Jakcem pri pregledovanju njegovega zasebnega arhiva, pomembnega za slovensko umetnost 20. stoletja. Ob raziskavah umetnosti je pripravil vrsto razstav s študijskimi katalogi. Tesno povezovanje z najvidnejšimi slovenskimi sodobnimi umetniki, ki so ga sami povabili k sodelovanju, ter spremljanje njihovega dela (posebej umetnosti Janeza Bernika in Draga Tršarja) ga je usmerilo v preučevanje in presojanje novejše likovne ustvarjalnosti. Prijateljsko sodelovanje z urednikom založbe Nova revija Nikom Grafenauerjem je na njegovo pobudo rodilo trilogijo o slovenskem slikarstvu od 18. do 20. stoletja (Poteze, Obrazi, Svetniki) z zgodovinskim pregledom in interpretacijami umetnin ter dolgoletno sistematično predstavljanje slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja v rubriki Galerija v Novi reviji. Vse njegovo delo izhaja iz zavzetosti za umetnost in stremi k približevanju umetnin; pri tem dosledno izhaja iz intimnega zanimanja in iz prepričanja, da je smisel pisanja o umetnosti v posredovanju njenih skrivnosti zainteresiranim ljubiteljem.

Foto: Ajda Janežič, 2.d

Ko sem se pripravljala na intervju, sem v vaši knjigi Poteze, v kateri razmišljate o slovenskem slikarstvu 20. stoletja, prebrala, kako ste doživeli Rembrandtove slike v dunajskem umetnostnozgodovinskem muzeju. Zapisali ste, da so vas slike neposredno nagovorile, da so te slike v resnici žive in da ste se z umetnikom celo pogovarjali. Kaj se je takrat pravzaprav zgodilo? Ko sem šel pred petnajstimi leti z Arhitekturnim muzejem na dvodnevno ekskurzijo na Dunaj na ogled Corbusierove razstave, sem raje kot razstavo obiskal umetnostnozgodovinski muzej, in ko sem tam v miru sedel pred Rembrandtovimi avtoportreti in podobo slikarjevega sina Tita, ne da bi se mi kamor koli mudilo, sem se v enega izmed njih tako zatopil, da sem zaslišal, kako me je umetnik nagovoril, mi gledal v srce in me celo tolažil. Ko sem se hotel pozneje od njega odtrgati in galerijo zapustiti, sem se vedno znova vračal predenj, tako da sva si postala s slikarjem že kar nekako blizu. Ne glede na to, ali mi je zares govoril ali pa je šlo le za halucinacijo, mi to doživetje samo po sebi izpričuje, da lahko ostajajo slike, v katere umetnik vnaša samega sebe, povsem žive in zgovorne tudi skozi stoletja, toliko bolj pa sem to lahko doži-

vel ob slikarjevem avtoportretu; zato sva se lahko s slikarjem čutila celo sodobnika. Prava umetnost namreč sije skozi čas, ogovarja človeka in ostaja zanj prepričljiva, ne glede na vse zgodovinske spremembe; to, kar se je tedaj »zgodilo«, to spoznanje samo nazorno potrjuje. Očitno pa je to moje doživetje videti zelo nenavadno, saj na vprašanje o njem ne odgovarjam prvič. Že več študentov pa mi je tudi povedalo, kako jih je zapis o njem, naslovljen Rembrandtova tolažba, prevzel in jih celo usmeril v dojemanje umetnosti, ki ni zgolj zunanje, omejeno le na stvarne podatke. Slika vidi in čuti, kot je čutil umetnik; v sliki ne smemo prepoznavati le zunanjih podatkov, ki so lahko zelo suhoparni. Torej je pogled na umetnikovo sliko pogled v živega človeka, ki te gleda, čeprav te v bistvu ne vidi? Vendar – ali je mogoče, da tudi v resnici vidi in da vse skupaj le ni iluzija? Bistvena v prepoznavanju umetnine je dojemljivost za njeno duhovno vsebino, za sporočilo, ki je v resničnih umetninah zelo kompleksno, ne le preprosta znakovna informaci-

165

INTERVJU

ja. V njem je zajeta ustvarjalna osebnost in take slike nas, medtem ko jih gledamo, gledajo tudi same, vsaj tako sem doživel ob Rembrandtu in še ob kakem portretu, saj je za njihovo pristno doumevanje najbolj potreben pristen in čim bolj neposreden stik. Seveda je umetnost oziroma umetnina, in s tem tudi Rembrandtov avtoportret, če gledamo povsem fizikalno stvarno, lahko videti le iluzija, saj je podoba le poslikana površina platna, pa vendar lahko zremo skoznjo v daljni prostor ali v človeško dušo. Hkrati pa je vanjo v resnici zajeta avtorjeva ustvarjalna energija, in zato je umetnina gotovo resničen odtis umetnikove življenjske vzhičenosti ali bolečine, ki sega skozi čase, in zato se lahko tudi z umetnikom iz nekdanjih časov pogovarjamo kot s sodobnikom. Ustvarjalec v njej ostaja duhovno živ, tudi ko je v resnici morda že dolgo mrtev, saj ga lahko skozi umetnino še vedno dojemamo z vsem njegovim bistvom. Tudi če nas v resnici ne vidi, nas vsekakor živo nagovarja, kot da bi nas videl; taka umetnina pa gotovo ni le iluzija, in zato se lahko ob njej celo vprašamo, kaj je bolj iluzorno: umetniška podoba kot duhovna uresničitev človekove nesmrtnosti ali minljiva, konkretna, zgolj telesna realnost. Če umetnost ni le iluzija, pa nas lahko ustvarjalec morda tudi resnično vidi, tako kot je morda mene med mojim doživljanjem Rembrandta. A tega v resnici ne vemo, četudi se »zatapljamo« v njegov pogled, tako kot še ne poznamo odgovorov na vprašanja o temeljnih življenjskih skrivnostih. V knjigi Poteze ste zapisali, da je pri opazovanju del, razstavljenih v galerijah, potrebna predvsem »notranja usmeritev, ki skuša prestreči skrite vzgibe, in ne zunanje opredeljevanje, ki mu zgodovinarji prirejamo umetnost v deklo za poznavanje dobe, kar je primerno kvečjemu pri tisti likovni dejavnosti, ki je obrt in ne umetnost«. Vendar ali se vam ne zdi, da organizirani ogledi razstav in navsezadnje šolski sistem ne temeljijo prav na kronologiji, nekih zunanjih podatkih, pogosto pa se zaobide notranje bistvo? Imate povsem prav. Umetnine se v šolah, kolikor vem, prikazujejo predvsem kot ponazorilo zgodovinskih procesov. V ustvarjalnem in likovnem smislu jih, kolikor mi je znano, bolj kot umetnostni zgodovinarji razlagajo tisti pedagogi, ki so tudi sami ustvarjalci. Z besedilom o srečanju z Rembrandtom sem, ne da bi to nameraval, pokazal na nujnost stika z umetnino, ki se ji je treba predati z dušo in je ne le secirati ter primerjati. Organizirani šolski ogledi se že zaradi svoje skupinskosti omejujejo na navzven razvidna zgodovinsko kronološka ter ikonografska, to je motivna opredeljevanja, v galerijah pa včasih slike celo obdajajo s tovrstnimi poučnimi

166

besedili, napisanimi tik ob njih na steno, to pa kljub njihovi sicer koristni informativnosti vsaj mene osebno vedno zelo moti, ker sem prepričan, da umetnine nikakor niso le ponazorilo zgodovine, slogovnega razvoja ali družbenih razmer, marveč vse kaj drugega kot le-to. V svojem bistvu se razkrivajo šele same po sebi, kot »bitja« s svojo lastno ustvarjalno individualnostjo. Tudi če gledamo na umetnost zgodovinsko, pa je bistveno, kako umetnost svoj čas sama soustvarja, in ne le, kako ga ponazarja oziroma dokumentira kot zgolj dekla za prepoznavanje dobe. Predvsem pa je pomembno, kako svoj čas tudi presega in kakšna je v svoji individualni živosti, s katero šele nas intimno nagovarja. To živost pa je mogoče dojeti samo z vživetjem v umetnino in ne s poslušanjem shematičnih šolskih razlag, ki nam jih drdrajo naučeni razlagalci oziroma vodiči. Kako pa te skušnjave rešujete vi? Pogosto ste v vlogi razlagalca umetniških podob. Sam takih skušnjav ob gledanju podob že dolgo nimam več, pa četudi je bil študij umetnostne zgodovine, kot sem ga doživel v študentskih letih, usmerjen zlasti v guljenje podatkov in letnic, v razbiranje vplivov ter prepoznavanje motivov, niti najmanj – če izvzamem profesorja Staneta Mikuža – pa ne v doumevanje umetnin kot umetnin. Usmerjanje samo na zunanje opredelitve pa vsaj zame pomeni ukvarjanje z umetnostjo, ne glede na umetnost. Glede na vse povedano, sem seveda v zadregi, kadar moram razlagati umetnine drugim, ker se počutim, kot bi bil njihov nadlegovalec. A to zadrego brž premostim, ko se prepustim pripovedovanju o podobah, kot jih sam doživim v dialogu z njimi, ne s šolskimi knjigami. Če mi je umetnina blizu, pa me lahko menda zanese tudi v bolj ekstatično govorjenje. Zato tudi zelo nerad javno vodim po galerijah, ne morem pa se temu izogniti v fakultetni predavalnici. Vendar pa dojemam take naloge kot priložnost, da lahko poudarim nujnost potrebe po osebnem dialogu z umetnino, in se po skupnem in hkrati predhodnem ali sklepnem individualnem ogledu, ko podobe študentom v očeh zaživijo, ob njih lahko tudi o marsičem pogovorimo. Zavedati pa se je treba, da resničnih umetnin ni mogoče nikoli doumeti do kraja, vsaj ne največjih, in da jih vsak pogled oživi vedno na novo. Šele po takem dojetju pa je smiselno z živo besedo ali pisno pojasnjevati tudi njihova likovna in druga izhodišča. Radi sodelujete in prijateljujete z »novorevijaši«, svoje članke objavljate tudi v reviji Ampak. V 57. številki je bil predstavljen slovenski nacionalni program, idejni nastavki za poznejšo osamosvojitev

INTERVJU

Z Novo revijo sem sodeloval od vsega začetka njenega izhajanja kot član izdajateljskega sveta, danes pa sem član uredniškega odbora. Vmes sem dolga leta z veseljem sodeloval z njenim dolgoletnim urednikom, svojim najdražjim prijateljem Nikom Grafenauerjem, pri izbiranju in komentiranju njene likovne spremljave. Prav on pa je tudi najbolj prepoznal moje nagnjenje do osebno poudarjenega razlaganja umetnin, me v tej usmeritvi še spodbudil ter mi celo naročil pisanje takih knjig, trilogijo Poteze, Obrazi in Svetniki. Z Grafenauerjem kot predsednikom Kluba Nove revije pa sva v nekdanjih klubskih prostorih pripravila tudi številne likovne razstave ter pogovore ob njih in skupaj obiskala vrsto umetniških ateljejev, v katerih sva se še bolj intenzivno pogovarjala s slikami kot s slikarji. V času t. i. slovenske pomladi sem iz primarne zavzetosti za ohranitev in afirmacijo slovenstva vse takratno dogajanje spremljal zelo intenzivno in z velikim upanjem, tako vsakodnevna manifestiranja na Roški cesti kot vsa tedaj številna zborovanja. Po večerni proslavi ob razglasitvi državne samostojnosti sem bil še na razstavi karikatur Boruta Pečarja v galeriji Slovenijalesa in tam me je pesnik Ciril Zlobec na vprašanje, kaj če bo jugoslovanska vojska na razglasitev odgovorila z nasiljem, pomiril v prepričanju, da se to zagotovo ne bo zgodilo. A se je v svojem optimizmu močno uštel, saj me je naslednje jutro zbudila s telefonskim klicem bibliotekarka oddelka za umetnostno zgodovino, češ da ne bo mogla priti v službo, ker so na cesti tanki. Potem se je vse dogajalo nadvse naglo in sem vse desetdnevno bojevanje zavzeto spremljal, četudi le po televiziji – najbolj srhljivo je bilo, ko so se oglašali podivjani generali. Vmes sem tudi koga obiskal in opogumil, kot vedno pa sem se ukvarjal tudi z umetnostnimi vprašanji. Spominjam se, da je bila prav tedaj objavljena moja ocena razstave slikarke Bare Remec. Šele pozneje sem izvedel, kako so na Novi reviji vzpostavljali telefonske zveze s svetom, da so lahko vplivnim ljudem poročali, kaj se v resnici dogaja, ter kako je Niko Grafenauer deloval kot pravi komandant. Zato sem, kadar pesnik obuja te junaške spomine in se ozira po poslušalcih, kar v nekakšni zadregi, četudi vem, da bi s svojim znanjem tedaj ne bil kaj prida koristen. Zagotovo pa sem se v napetosti tistih dni bal predvsem tega, da bi med bombardiranjem Ljubljane ne uničili umetnostnih spomenikov. Po samostojni Sloveniji sem hrepenel, kar pomnim, ker sem vse bolj razpoznaval prikrite in vedno bolj jasno razvi-

dne raznarodovalne težnje, usmerjene v »jugoslovanizacijo« oziroma »Srboslavijo«, in zato sem v rubrike na letališčih ali različne vpisne knjige v tujini vedno napisal, da sem iz države Slovenije, tudi če je še ni bilo. Ko sem prišel od vojakov, iz pozneje tako zloglasne kasarne v Lukavici pri Sarajevu, pa sem zaradi nakopičene mednacionalne »mržnje«, ki sem jo tam videl in spoznal, doma napovedal, da bo izbruhnila vojna kvečjemu med samimi jugoslovanskimi narodi in ne med Jugoslavijo in zunanjim napadalcem, kar so oficirji pri vojakih predpostavljali kot edino možnost. Čas samostojne Slovenije je bil v zgodovinskem pogledu zame gotovo najsrečnejši, toda žal le zelo kratek. Z Milčkom Komeljem se je pogovarjala Nuša Jurjevič, 4. g Mentor: Peter Peterka, prof.

Foto: Rok Berglez, 2.d

in demokratizacijo Slovenije. O tem, kako se spomni teh časov, smo za letošnjo številko naše revije vprašali tudi gospoda Grafenauerja. Kako pa se osamosvojitvenih časov spominjate vi?

167

INTERVJU

Velik mož

Velikih strasti

Foto: Murič

Utrinki s pogovora z Nikom Grafenauerjem

»Na srce nama je položil, da država niso politiki, ampak LJUDJE, ter da moramo vedno, vedno v srcu nositi nacionalni ponos.« 168

INTERVJU

Pravijo, da so umetniki strastni ljudje in da nihče ni bolj strasten kakor pesniki – Niko Grafenauer nikakor ni izjema. Kljub temu da se začenja že sedmo desetletje, »kar hodi po svetu«, v njem še vedno gori silen ogenj in pesnik ponosno in z veliko gorečnostjo govori o stvareh, ki so mu pri srcu – pesništvu, slovenstvu, politiki in navsezadnje tudi pijači ter ženskah. Grafenauer sprva nastopi kot zelo strog mož in v trenutku, ko ga človek spozna, čuti vsaj malo strahospoštovanja in občudovanja, ampak vseeno je zelo radodaren z nasveti in brez težav, celo z veseljem, z drugimi deli svoja filozofska spoznanja, mišljenje in pogled na svet.

uredniškega odbora Nove revije delajo že vrsto let. Naposled je klel komunizem in hvalil evropskega duha ter se veselil ob dotični jantarni pijači, ki bo zaradi cenzure ostala neimenovana. Morda bi veliki pesnik povedal še vrsto drugih stvari, a sta noč in pozna ura končali naše »debatiranje«. Te dni Grafenauer z zadovoljstvom praznuje svoj sedemdeseti rojstni dan in zakaj ga ne bi? V letih, kar živi, je zagotovo postal eden največjih slovenskih pesnikov, ki se lahko kosa s samim Prešernom, in ponosni smo, da ga imamo. Aleš Oblak, 3. f

Med številnimi urami, ki sva jih z Meto preživela v njegovo družbi, je pogovor, no, prej Grafenauerjev monolog, nanesel med drugim tudi na stanje duha pri nas in veliki pesnik je zaskrbljeno govoril o pomanjkanju slednjega in o tem, da si s takšnim odnosom, kakršnega imamo Slovenci do naše dežele, države, ki jo je on pomagal ustanoviti, sploh ne zaslužimo. Na srce nama je položil, da država niso politiki, ampak LJUDJE, ter da moramo vedno, vedno v srcu nositi nacionalni ponos. Pozneje je pesnik zaskrbljeno govoril o prihodnosti zahodne filozofije in miselnosti, ki so jo nekdaj skovali stari Grki in smo jo pozneje razvili Evropejci. Govoril je o številnih ljudeh, katerih imena so mi zaradi samega števila ušla iz spomina, ki jih je nekdaj poznal, a so ga že zapustili. Smrt je označil za edino skrivnost, ki se še izmika njegovim pesmim. Seveda se je med hudimi in težkimi mislimi pomenljivo ustavil pri ženskah, nečem, kar mu je globoko pri srcu, in starih prijateljih. Ponosno je govoril o Slovenskem zgodovinskem atlasu, prvem atlasu, ki bo popisal celotno zgodovino Slovencev, na katerem Grafenauer in drugi člani 169

Andrej Rozman Roza

Foto: Žiga Rebolj

»To, da ljudje mislijo, da smo s Prešernom postali Slovenci, je napaka.«

pogovor s pisateljem, pesnikom, dramatikom in igralcem Andrejem Rozmanom Rozo

Leta 1978 je pustil študij slovenistike, s prijatelji ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom in v naslednjih letih organiziral vrsto odmevnih gostovanj tujih uličnih gledališč v Ljubljani, s katerimi je premagal strah tedanjih oblasti pred spontanim dogajanjem na ulici. Med letoma 1981 in 1995 je bil vodja alternativnega Gledališča Ane Monro in začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Piše parodične in komične pesmi, pravljice in gledališke komedije za otroke in odrasle, predeluje klasična besedila za druge medije, jih prestavlja v sodobnost ali preprosto prevaja. Marca 2003 je ustanovil Rozin teater kot najmanjše možno gledališče. Njegova dela so prisotna v mnogih učbenikih in antologijah (Nasmeh pod solzami, Slovenski smeh, Cvetnik slovenske parodije, Komadi, Drugi komadi, Zlata čebelica ...) Za ustvarjanje pesmi se je navdušil že zgodaj. V gimnaziji je bil urednik glasila in predvsem zagrizen modernist. Mislil je namreč, da je treba v slovensko književnost vnesti futurizem, dadaizem in nadrealizem. Njegov osrednji motiv je, ugajati, a biti hkrati pošten in iskren do svojega pogleda na svet. Spreten je predvsem jezikovno. Ta talent pripisuje dednosti in premišljenemu odnosu do jezika. Jezik ima za dejstvo in ne ideal. Pravi, da kaj je prav, ne določajo jezikoslovci, ampak jezik sam, ki se vztrajno razvija, poenostavlja in bogati. Sam skuša ujeti v svoje verze čim bolj resničen jezik. Sprva ni bil humorist. V njegovih zrelih letih ustvarjanja je pisal resna dela, v katerih je hotel povedati resnico sveta, vendar ta niso bila nikjer objavljena. Zato je poskusil z literarnim branjem, ki pa najprej ni bilo uspešno, dokler ni vsega poskusil na bolj humoren način. Občinstvu je bilo všeč in tako je postal tudi humorist. Z vsestranskim umetnikom sva se srečala dan prej, preden je odšel na Kitajsko. Ali mu je to uspelo, ne veva, saj je tisti vikend močno deževalo. Izvedela pa sva veliko zanimivega o njegovem ustvarjanju. 170

INTERVJU

Sodite med najizvirnejše in najbolj vsestranske sodobne ustvarjalce pri nas. Pišete za otroke in odrasle, prevajate, režirate, nastopate, igrate in imate celo svoje gledališče, v katerem se duhovito in občutljivo odzivate na vse tisto, kar se dogaja v naši družbi in s posameznikom v njej. Kaj od naštetega pa počnete najraje? V bistvu najraje pišem daljše tekste, ker to počnem doma in si lažje razporedim čas in seveda, če je to takrat, ko se ne mudi, kadar je dovolj časa, da me ne »preganja« kakšen rok, saj je problem pisanja to, da moraš imeti dovolj časa. Trudim se, da se dovolj zgodaj lotim vsake stvari. Tudi nastopam rad, ampak to je včasih zelo stresno, adrenalinsko in me psihično zelo izčrpava. Vas zanima še katero področje oblikovanja slovenske besede? Kaj pa še obstaja? Nastopam in pišem. Ko sem obiskoval srednjo šolo in še nekaj let potem, sem se modernistično ukvarjal z besedami, tako da sem se ukvarjal tudi s črko kot vizualnim simbolom, potem pa se mi je zdelo, da prideš do nekega konca in potem s tem nimaš več kaj početi. Ali se je po vašem mnenju bralna kultura v zadnjih letih v Sloveniji kaj spremenila? Zagotovo se spreminja in se bo še spremenila, saj je dandanes veliko drugih medijev. Ljudje več berejo prek interneta in manj knjige. To je pač normalno. In ljudje več gledajo, ker je mogoče več videti, medtem ko včasih ni bilo tako. Včasih je bila knjiga revolucija in je spremenila svet, dandanes pa to počnejo mediji.

Črn scenarij je zagotovo ta, da se jezik siromaši, in smo še bolj dvojezični, kar se mi zdi problematično, saj je komunikacija tako vedno slabša. Neumno se je iti nacionalno državo in imeti jezik, ki je vedno bolj siromašen. V Sloveniji je kultura subvencionirana in imamo na eni strani vrhunsko kulturo, ki dela za to, da jo kritiki opazijo in pohvalijo, in nato dobi denar od države, medtem ko je popularna kultura, ki je vezana na trg, katastrofalna. In če popularna kultura ni razvita, če nimaš filmov ali TV-nadaljevank, ki bi jih z veseljem gledal, se ti siromaši besedni zaklad. Dovolj zaenkrat o jeziku, malo več o vas. Že prej ste omenili, da ste se v gimnazijskih časih navduševali nad pesništvom, zanimali so vas avantgardni slogi – ludizem, futurizem, nadrealizem. Po izidu vašega pesniškega prvenca Nikoli rostfraj pa ste se posvetili gledališču in igralstvu. Ustanovili ste ulično gledališče Pred razpadom. Kako se vi spominjate teh časov? Zanimivo je bilo. Družili smo se in se trudili narediti predstavo, kljub temu da smo bolj malo vedeli. Zelo veliko časa smo porabili kar tako. Fino nam je bilo, da smo skupaj, in ogromno časa smo si vzeli za to. Imeli smo različne poglede na to, kaj naj bi delali. Hoteli smo nekaj spremeniti v tem svetu, pa nismo vedeli, kako; vsak je imel svoje ideje. Nismo pa znali iti narazen, ker bi potem vsak sam ostal, in smo iskali nekaj skupnega. Bilo je zelo »iskateljsko«.

Zastava je »krneki«.

Grb na njej je postavljen nepremišljeno. Ko pojejo Zdravljico, pa jo »fušajo«. Poleg tega se ne držimo vsebine Zdravljice. Če bi se jo, bi naša državna politika podpirala Palestince, Baske, Kurde ...

Se pravi, da mediji spreminjajo družbo? Absolutno, saj so mediji stik, prek katerega so ljudje povezani v neke skupnosti. Prizadevate si, da bi bila knjiga obdavčena z ničto stopnjo DDV.

Foto: Žiga Rebolj

Mislim, da bi moralo biti vse, kar je povezano s slovenskim jezikom, obdavčeno z ničto stopnjo, to pa zato, ker smo majhno jezikovno tržišče. Žal pa je ekonomska tendenca Evropske unije, da bi se evropske jezikovne skupnosti čim bolj zlile, zato prepoveduje ničti DDV. Velika Britanija je edina, ki tega ne upošteva, kar pa je svojevrsten paradoks, saj je edina, ki ima res tak jezik, ki je tržno blago. Evropa ima očitno tendenco, da zabriše različnosti, kar se mi zdi slabo, ker je jezik le tisto orodje naših možganov, s pomočjo katerega mislimo. In če imaš znotraj jezika slabšo ponudbo, to osiromaši tudi misli. Če upoštevate vse te dejavnike – kako vidite slovenski jezik čez 20, 50 let? V kakšno smer se bo razvijal, če se bo?

171

Foto: Anže Vrabl

Humor je orodje,

je orožje, s katerim narediš neko stvar zanimivejšo. Če na svet ne bi gledal s humorjem, potem bi se ulegel, ne bi prižgal luči niti zaves ne bi odgrnil.

Pa se je iz tega »iskanja« potem razvilo tudi ulično gledališče? Največji zagon uličnemu gledališču je bil, ko so nam ga prepovedali. Zelo so se bali, da bomo delali na ulici kaj neprimernega in potem smo mi, da bi pokazali, da je to »normalno«, začeli vabiti tuja ulična gledališča. Pripeljali smo veliko dobrih teatrov iz različnih koncev Evrope. Ob tem smo se v bistvu tudi učili. Potem pa smo s tem nehali in ustanovili gledališče Ane Monro, kar pa je bilo že spet nekaj čisto drugega. Pred gledališčem Ane Monro je bil čas premisleka in iskanja, pri gledališču Ane Monro pa je že bilo jasno, da hočemo nek komunikativen teater. Nastopali smo tudi skupaj z rokerskimi bendi, za inspiracijo pa sta nam bili tako commedia dell’ arte kot sovjetska avantgarda, tako da smo na začetku delali nekakšne umetniške burke. Prej ste rekli, da ste hoteli spremeniti svet vsak po svoje, seveda vsi z umetnostjo. Ali vam je uspelo kaj spremeniti na slovenskih tleh? Na nek način mi je uspelo, saj sem znotraj otroške literature uspel lektorje prisiliti, da upoštevajo moj način pisanja, in otrokom predstavil bolj živahen svet, kot se mi zdi, da je bil prej. Kar se tega tiče, sem toliko spremenil, da mi je všeč. Bolj pa bi si želel ustvarjati film in televizijo, a imam, kar se tega tiče, same slabe izkušnje. Dejansko je tako, da bi bilo lahko fino, pa ni.

172

Začeli ste tudi s projektom Improliga … Improliga je nastala po naključju, predstavil pa nam jo je prijatelj iz Rotterdama, kjer so takrat to delali. Imeli smo tečaj, kjer so nas učili, mi pa smo to znanje podajali naprej, tako da smo potem ustvarili ligo. Dandanes je improvizacija prisotna že v osnovnih šolah, predvsem pa v srednjih šolah s Šolsko impro ligo (ŠILA). Kakšno je vaše mnenje o tem? Dandanes tega več ne spremljam, zdi se mi pa super. Zagotovo ne more škoditi. Nasploh je pomembno, da že v osnovnih šolah učijo učence javnega nastopanja. Ker sem videl, kako se je začelo, je bilo zanimivo videti, kako hitro se nekaj lahko razvije s pomočjo prizadevnih ljudi. Leta 2003 ste ustanovili Rozinteater, najmanjše možno gledališče, saj ga sestavlja en sam stalni igralec. Kako vam to uspeva, gleda na to, da ste edini stalni član gledališča? V resnici sem s tem gledališčem začel že leta 1995, ko sem ugotovil, da ne morem več delati z Gledališčem Ane Monro. Leta 2003 sem Rozinteater le formaliziral in mu dal ime. Bistvena razlika med Gledališčem Ane Monro in Rozinteatrom je ta, da je v Ani Monro nastopalo veliko ljudi, zaradi česar so bila gostovanja dražja – ali pa so bili honorarji slabši. Poleg tega smo bili prijateljska skupina, v kateri je vladala enakopravnost pri odločanju o vsem. Ker se mi je zdelo, da tako ne morem več delati takih predstav, kot bi jih želel, sem zapustil skupino. A še

INTERVJU

danes kdaj sodelujemo in smo še vedno prijatelji. Sedaj delam predstave, v katerih imam največ tri soigralce. Vendar sem vedno jaz tisti, ki prevzemam vso odgovornost in imam zato tudi glavno besedo. V svojih delih slovenske junake, mite, pesmi radi poveste na drugačen način. Ali je vaš cilj demitizacija slovenskih junakov? Pravzaprav jih postavim samo v nov čas. Zdi se mi, da mit še vedno ostane. Trudim se jih prenoviti, da jih postavim v nov zgodovinski kontekst ... Pri Martinu Krpanu, v katerem gre že pri Levstiku za boj med islamom in krščanstvom, sem napisal uvod še pred 11. 9. Potem se je zgodila vojna v Iraku. Zato sem napisal nadaljevanje, v katerem hoče Bush poslati Krpana v Irak. Pri Levstiku se vrne v domovino, v moji verziji Krpan emigrira v Švico. Na ta način sem napisal tudi pesem Mejnik, v kateri sem uporabil spor med Slovenijo in Hrvaško glede meje. Glede na to, da radi uporabljate tudi aktualnopolitične teme – ali gre še vedno za poskus spreminjanja sveta? Ne gre za to, da bi mislil, da lahko spremenim svet. Na svet je treba začeti gledati na drugačen način; svet se spreminja in globalizira. Treba je živeti danes in s tem, kar imaš.

vsebine Zdravljice. Če bi se jo, bi naša državna politika podpirala Palestince, Baske, Kurde ... Da so si vsi narodi enaki. Pa naša politika ni taka. Mi nismo zaradi tega v Afganistanu, pa čeprav bi Ljubica Jelušič to rekla. Hočem povedati, da smo na simbole težko ponosni, ker so narejeni zelo nepremišljeno. A je tako tudi s slovenskimi filmi? Ja, preveč na hitro se dela. Saj je v redu, da imaš depresivne filme, ampak kdaj pa rabiš kaj drugega. Distorzija je eden izmed redkih slovenskih filmov, ki mi je bil všeč. Ni bil presežek, je bil pa eden izmed boljših. Ker mnoge naše dijake zanima igralski poklic, kakšno je vaše sporočilo? A je ta poklic rezerviran samo za igralce ali je to lahko vsak? Zagotovo moraš imeti to v sebi. V resnici pa ne vem, jaz se nisem nikoli s tem zares ukvarjal. Vedno sem se želel ukvarjati z literaturo, potem je prišlo še to zraven, kot delo, ki je malo bolje plačano. Drugače bi mi igralci boljši del zaslužka vzeli. Očitno imam nek talent v sebi. Se pa rajši družim z igralci kot s pisatelji. Igralci so v redu, samo malo preveč sami sebe vidijo. Ali lahko primerjate delo na televiziji z delom v Ani Monro?

Se strinjate, da je rdeča nit vaših del humor? Ja, se trudim. Humor je orodje, je orožje, s katerim narediš neko stvar zanimivejšo. Pogled na svet skozi humor je lažji. Če na svet ne bi gledal s humorjem, potem bi se ulegel, ne bi prižgal luči niti zaves ne bi odgrnil. S humorjem je svet zabavnejši. Konec koncev, kaj hočeš drugega? Kakšno pa je vaše stališče do najbolj čislanega slovenskega pesnika Prešerna? Za vas je Jovan Vesel Koseski, kljub Stritarjevi obtožbi, pesnik, ki ga je vredno prebirati ... Koseski je bil v tistih časih zelo popularen. Prodal je 2000 izvodov. Prešeren jih je v 20 letih, po izidu svoje knjige, prodal manj kot 1000 od 1200 natisnjenih. Prešeren je bil za študente, za neke liberalne ljudi ... Koseski pa je bil za množice. Koseski je ljudi navdušil, da so Slovenci, ne Prešeren. To, da ljudje mislijo, da smo s Prešernom postali Slovenci, je napaka. Prešeren je ljudem dajal občutek, da smo bolj kulturni, kot smo. Koseski pa je bil šovinističen, do Nemcev je bil prezirljiv ... Slovencem je pripisoval vso slovansko zgodovino in še rimsko zraven. Na podlagi laži je navdušil Slovence nad tem, da bi imeli lastno državo. Kakšno pa je vaše mnenje o naših državnih simbolih, kot sta himna in zastava? Kakšen odnos imamo Slovenci do njih?

Problem televizije in problem filma je, da rabiš veliko ekipo in veliko denarja, da je to zahtevna zadeva in potem se te stvari delajo površno in se preveč poenostavljajo. Enostavno ne naredijo tako, kot je treba. Pri Ani Monro smo vsi delali s srcem; marsičesa nismo vedeli; marsikaj smo naredili površno oziroma brez potrebnega znanja, ampak vseeno s srcem. Medtem ko pa tam včasih manjka obojega, srčnosti in znanja. Ker ni konkurence, ker imaš samo eno akademijo, ki proizvaja umetnike s tega področja. Dobijo službo in delajo filme, vendar jih nihče ne prisili, da bi napredovali. Če primerjaš češko in slovensko kinematografijo – to je katastrofa, kako se pri nas dela. Tudi filmi, ki veljajo za dobre, so v veliki meri zame zelo šibki, eni pa tako na tri četrt. Res presežkov pa po mojem mnenju ni. Še huje je s tv-nadaljevankami, ki se ne ukvarjajo s tem svetom; ne predstavljajo in ne govorijo o resničnem življenju. To je glavni problem našega filma in predvsem nadaljevank – da v njih ne prepoznamo sveta. Ne samo visoke umetnosti, tudi popularno kulturo moraš imeti, da spodbudi neko refleksijo v družbi, in to tukaj manjka. To je moj največji očitek tem stvarem, tudi tistim, ki so sicer profesionalno narejene.

Z Andrejem Rozmanom Rozo sva se pogovarjala Matic Lukšič in Dan Pikalo, dijaka 4. g Mentorja: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof., Peter Peterka, prof.

Zastava je »krneki«. Grb na njej je postavljen nepremišljeno. Ko pojejo Zdravljico, pa jo »fušajo«. Poleg tega se ne držimo

173

Foto: An탑e Vrabl

174 174

Po rozinih poteh!

Že štiri leta delujem na področju amaterskega teatra, in sicer v okviru študentske lutkovno-artistične skupine Artizani. S skupino uspešno uprizarjamo naši zadnji dve predstavi Čarovnik iz Oza in Životok. Gostovali smo že na številnih festivalih, tako mednarodnih kot domačih. Tako smo se udeležili tudi Linhartovega srečanja, kar je za vsako gledališko skupino izjemna čast. Linhartovo srečanje je festival amaterskega gledališča v Sloveniji. Letos ga je že petič zapored gostila Postojna. Od 7. - 9. oktobra 2010 smo si ogledali osem med seboj zelo različnih predstav in gledaliških zasedb. Kot spremljevalni program pa sta nam svoje odrsko znanje pokazali skupini s Hrvaške in iz Velike Britanije. Po koncu predstave The Rover (Velika Britanija) je napočil najbolj napet trenutek festivala, podelitev prestižnih matičkov in Linhartove listine. Tokrat so podelili matička za: • najboljšo žensko vlogo – prejela ga je Meta Černe za vlogo Yolande v predstavi Družinska zadeva v izvedbi Šentjakobskega gledališča Ljubljana; • najboljšo moško vlogo – prejel ga je Luka Gluvić za odlično interpretacijo Jeffreya v predstavi Jeffrey Bernard je bolan v izvedbi Gledališča GGNeNi KD Teater Grosuplje; • najboljši skupinski uprizoritveni dosežek – prejela ga je skupina Artizani za predstavo Životok - Circle of life; • najboljšo predstavo – prejelo ga je Šentjakobsko gledališče Ljubljana za predstavo Družinska zadeva.

In še o predstavi Družinska zadeva … Pričujoča uprizoritev je razgrnjena pred gledalce kot rahločutna, vendar sproščena freska tako imenovane »navadne« družine – družine našega vsakdana. Samo igralci vedo, kako zahtevna je pravzaprav preprostost likov, ki so se v uprizoritvi Šentjakobskega gledališča med seboj spopadali, ljubili, prezirali, si lagali in prisegali. Zahtevnost preprostosti, navidezni paradoks gledališča, je bil osnovni izziv, s katerim se je režiser Jaša Jamnik ukvarjal in v skupini talentiranih igralcev našel konstruktiven umetniški odgovor. Družinska zadeva posega v svet urbane družbe, ki na malega človeka pritiska nenavadno močno in od posameznika zahteva odrekanje intimnim željam, idealom, osebni sreči ter lastnemu razmišljanju. Značaji te drame so vpeti med vozne rede podzemne železnice, mestne avtobusne linije, utrip četrti, v katerih imajo svoj lokal, ki jim nudi preživetje in s katerim se v čustvenem in materialnem smislu prebija skozi življenje. Igralski deleži vseh nastopajočih so izjemni, tenkočutno izvedeni, osmišljajo razmerja med njimi in nudijo roko identifikacije gledalcem, od katerih se marsikdo zave, da živi prav takšno odtujeno življenje.

Ana Lekše, 3. f Mentor: Peter Peterka, prof.

175

na uro slovenske zgodovine!

176

foto: Vida HabjaniÄ?

V DrĹžavni zbor

INTERVJU

Društvo Focus za sonaraven razvoj je v okviru evropskega tedna mobilnosti v Državnem zboru pripravilo razstavo o javnem potniškem prometu. Predstavljeni so bili tudi izbrani izdelki naših dijakov, ki so nastali v okviru projekta »Javni promet je kul!« na oddelku za grafično oblikovanje. Društvo je s to akcijo želelo okrepiti ozaveščenost mladih o pomenu javnega potniškega prometa ter jih spodbuditi, da postanejo aktivnejši pri dvigovanju kakovosti javnega potniškega prometa. Na pomembnost javnega potniškega prometa, prilagojenega potrebam življenja mladega človeka, je opozoril tudi slavnostni govorec, predsednik Državnega zbora dr. Pavel Gantar. Po odprtju razstave je bil za udeležence organiziran voden ogled Državnega zbora. Posebej me je navdušila freska akademskega slikarja Slavka Pengova, ki prikazuje zgodovino Slovencev od njihove naselitve na ozemlju današnje države do obdobja prenove uničene dežele po končani drugi svetovni vojni. Pengov fresko začne s preseljevanjem narodov ob razpadu rimskega imperija in naselitvijo Slovencev. Slikar je upodobil skupino mož, žena in otrok, ki prihajajo iz temnega ozadje naše pradomovine. Krepak moški zabija v zemljo kole, kar je znamenje, da se bodo naselili v tej deželi. V zavetju gradišča so se pod lipo zbrali k posvetu modreci. V naslednjem prizoru je v ospredju knežji kamen in volitve kneza na Krnskem gradu. Ta običaj, ko karantansko ljudstvo voli svojega kneza, se je ohranil globoko v srednji vek, ko Karantanija že dolgo ni bila več samostojna, in spada med edinstvene v vsej evropski zgodovini. Na ta znameniti obred se je pri oblikovanju ameriške Deklaracije o neodvisnosti oprl tudi ameriški predsednik Thomas Jefferson. Zadušitev upora Ljudevita Posavskega proti bavarski nadoblasti je bila za karantanske Slovence usodna: Karantanija je postala navadna upravna enota frankovske države – grofija. V 10. stoletju so naše kraje pestili vpadi Madžarov, ki so velik del ozemlja tudi zasedli, nato pa se je na slovenskih mejah pojavil nov sovražnik – Turki. Turški vpadi, neučinkovita obramba in nove fevdalne dajatve so spodbudile odpor kmetov. Na freski je upodobljen veliki hrvaško-slovenski kmečki upor iz leta 1573. 16. stoletje zaznamujejo vzpon slovenskih mest, razcvet obrti in trgovine ter kulture in umetnosti. Primož Trubar ponazarja kulturni razvoj dežele. V rokah drži prvo slovensko tiskano knjigo Abecedarij, s katero je postavil temelj za nadaljnji razvoj slovenskega knjižnega jezika. Poleg Trubarja je upodobljen Janez Vajkard Valvasor, avtor znamenite Slave vojvodine Kranjske. Naslednja skupina na poslikavi predstavlja t. i. Zoisov krog,

ki so ga prežele ideje francoskega razsvetljenstva: baron Žiga Zois, dramatik Anton Tomaž Linhart, pesnik Valentin Vodnik, ki navdušeno pozdravlja rojstvo Ilirskih provinc, in slikar Matevž Langus. Sledi Prešernov krog: v sredini je mogočna postava Franceta Prešerna, ob njem pa sta upodobljena Matija Čop in Andrej Smole. Revolucionarno leto 1848 ponazarjata avstrijski grb in dunajski parlament. Slovenske politične struje so takrat oblikovale prvi politični program Zedinjena Slovenija. V prikazovanju konca 19. stoletja je upodobljeno delavsko gibanje. Začetek 20. stoletja ponazarjajo pisatelj Ivan Cankar, prva svetovna vojna in nastanek države Kraljevine SHS. Zadnji del freske je posvečen drugi svetovni vojni in narodnoosvobodilnemu boju, vse do osvoboditve leta 1945, zaključek freske pa obdobju zanosa in želje po obnovi domovine. Opazil sem, da na freski ni upodobljen jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, ki je imel pomembno vlogo tudi v slovenski zgodovini. V preddverju velike dvorane Državnega zbora stoji skulptura Ruvajoča se dečka, delo kiparja Franceta Kralja iz leta 1942.

Pogovor s predsednikom zbora, dr. Pavlom Gantarjem

Državnega

Predsednik Državnega zbora si je po odprtju razstave vzel čas za kratek klepet s člani uredniškega odbora šolske revije R5. Pogovarjali smo se o dosedanjih izkušnjah gospoda Gantarja z evropskimi poslanci, o izkušnjah z evropskimi institucijam in predvsem o sodelovanju nacionalnega parlamenta z Brusljem.

Medtem ko smo v zadnji številki šolske revije R5 nekaj razmišljanj namenili predsedovanju Slovenije Svetu EU, so povezovalna tema letošnje številke evropske institucije. Slovenci o nalogah in vlogi evropskih institucij še vedno vemo premalo. Zanima nas, kakšno je sodelovanje s predstavniki Evropskega parlamenta in drugih evropskih institucij? Ali naš glas v Bruslju dovolj odmeva? Strinjam se s tem, da Slovenci premalo vemo o evropskih institucijah. Bruselj je daleč in zdi se, da so dogodki in odločitve za nas nekako posredno pomembni, kar pa ne drži – so zelo neposredno pomembni, vplivajo na naše življenje, na to, koliko denarja bomo dobili iz njihovih fondov, koliko bomo prispevali ali kakšna zakonodaja se bo sprejemala. Se pravi, da je Bruselj zelo pomemben in sodelovanje Državnega zbora z evropskimi institucijami, predvsem pa evropskim parla-

177

V preddverju velike dvorane stene krasijo mozaiki, freske ter druga umetniska dela priznanih slovenskih umetnikov.

mentom, je stalno, dobro in tekoče. Treba se je zavedati, da so nacionalni parlamenti dobili z novo Lizbonsko pogodbo več pristojnosti. Tako nas je EU dolžna obveščati o vseh zakonodajnih postopkih, ki potekajo v Evropskem parlamentu, in tako lahko izrazimo svoje mnenje, vezano na naše interese. Pomembno pa se je zavedati tudi tega, da kadar menimo, da Evropski parlament pri določenih odločitvah preveč posega v naše pristojnosti, lahko sprožimo t. i. preverjanje načela subsidiarnosti. Tako Evropski parlament opozorimo (izzovemo), da ne sme posegati v naše odločitve oz. zadeve. Lahko rečem, da zelo dobro sodelujemo z evropskimi institucijami, ljudmi, poslanci in poslankami – predvsem našimi. To sploh ni več zunanja politika, to je naša politika. Ali nam lahko poveste, katere pristojnosti, ki jih je prej imel nacionalni parlament, smo ob vstopu v Evropsko unijo izgubili? Ob vstopu v EU načeloma nismo izgubili nobene pristojnosti, ki smo jo imeli prej. Preprosto to pomeni, da o zadevah, ki so zdaj sicer v pristojnosti EU, prej pa so bile v pristojnosti slovenskega parlamenta, vseeno razpravljamo in dajemo stali-

178

šča oz. predloge, in to prek Komisije za zadeve EU ali celo prek obravnave v Državnem zboru. S tega vidika suverenosti nismo izgubili. Drži pa, da moramo usklajevati svoje interese z interesi drugih članic, ampak to smo navsezadnje hoteli. Če smo kje izgubili suverenost pri odločanju, smo jo na področju monetarne politike, saj Narodna banka Slovenije ne more več oblikovati svoje, ampak to počne Evropska centralna banka. Tu smo izgubili še največ pristojnosti, dobili pa smo valuto, ki je trdnejša in nas umešča v krog razvitejših držav. Menite, da so naši evroposlanci pri lobiranju, ko gre za uveljavljanje slovenskih interesov, dovolj prodorni in uspešni? Tisti, s katerimi veliko sodelujem, so po mojem zelo prodorni in uspešni, tudi zelo angažirani in uspešni na svojih področjih. V Evropskem parlamentu je zaposleno veliko poslancev, in več kot jih je, manj je posameznik opazen. Vendar moram poudariti, da so naši kar glasni in posledično tudi opazni. Posebej bi izpostavil Tanjo Fajon, ki je pridobila ugled za-

foto: Vida Habjanič

radi močnega prizadevanja pri liberalizaciji vize v državah nekdanje Jugoslavije, pa Iva Vajgla, ki uspešno deluje na področju zunanje politike. Romana Jordan Cizelj je tam že dolgo dejavna v odborih za okolje in podobne zadeve. Skratka, naši evroposlanci so prepoznavni, so aktivni, zato menim, da smo Slovenci na zadnjih volitvah v Evropski parlament razmeroma dobro izbrali. Zanima nas urnik predsednika Državnega zbora. Ali ostane kaj prostega časa, npr. za branje ali ogled kakšne razstave? No, to je urnik, ki ga ne določam sam, ampak ga določajo drugi. Dnevi so precej zasedeni, predvsem pred in med zasedanji Državnega zbora; še posebej to velja za jesenski in pomladanski čas, ko sem v Državnem zboru od jutra do večera. Kljub temu si vzamem čas tudi za branje strokovne in leposlovne literature ali obisk kakšne prireditve. Takrat se moj dan za uro ali dve še podaljša. France Bučar je na vprašanje, ali dosegamo visoke standarde parlamentarne demokracije, za 6. številko šolske revije R5 odgovoril, da če nimaš politične funkcije, ne moreš ničesar doseči. Povedal je še,

da mora imeti politični podsistem manjšo vlogo, drugi podsistemi, kot so šolstvo, kultura, znanost, pa večjo stopnjo avtonomije. Se vi z njegovo oceno strinjate? S tem zadnjim delom se strinjam. Menim, da bi podsistemi, kot so kultura, raziskovanje, gospodarstvo, morali meti večjo vlogo. Nisem pa prepričan, da povsem drži, da če hočeš kaj doseči, moraš imeti politično funkcijo. Imamo številne pobude civilne družbe, ki je že marsikaj dosegla tako na lokalni kot na nacionalni ravni, zato se s to oceno ne morem strinjati. Rekel pa bi še to, da se pogosto zgodi, da nekdo, ki se angažira oz. izpostavi, pozneje nadaljuje svoje delo v politiki in postane celo funkcionar. Menim, da je prostora za angažma in za to, da bi kaj dosegli tudi zunaj politike, dovolj.

Ideja o slovenski državi je nastala na temelju slovenske kulture. Slovenci brez svoje kulture ne bi obsta(ja)li. Vprašanje pa je, koliko je danes zavest o lastni identiteti prisotna.

179

INTERVJU

Verjetno se je treba stalno spraševati, kdo si. Kakšno je vaše stališče? Smo Slovenci dovolj domoljubni?

Razstava grfičnih oblikovalcev v državnem zboru.

Kakor kdo, bi rekel. Za nastanek slovenske države so bili zelo pomembni kultura, jezik in identiteta, ki se je izoblikovala skozi znamenita, ikonska kulturna dela. Želim pa omeniti še nekaj, na kar je opozorila že antropologinja Alenka Goljevšek. Zapisala je, da včasih zanemarjamo pomen tehnične kulture za nastanek in razvoj Slovenije. Da niso pomembni le leposlovje, slikarstvo, arhitektura, skratka jezik in umetnost, temveč tudi tehnična kultura izumiteljev, ki so pomembno prispevali h gospodarskemu razvoju in napredku. Naj omenim Bleiweisa in druge pomembne ljudi, ki so v 19. stoletju močno vplivali na razvoj industrije, tehnične kulture in umnega gospodarstva, kot so to poimenovali naši predniki. Tako da bi tudi tem ljudem morali dati priznanje za oblikovanje slovenskega naroda, ki je sicer izjemno vezan na kulturno izročilo, vendar ekonomsko ne bi mogel »stati inu obstati«, če ne bi razvil svojih lastnih potencialov. Domoljubje, pogosto zlorabljena beseda! Domoljubje je nekaj, kar izkazuješ s svojim delom, svojo privrženostjo, svojo pripadnostjo in angažiranostjo. Včasih se mi zdi, da nekateri, ki imajo veliko domoljubja na jeziku, to počnejo le iz preračunljivosti. Lahko bi rekli, da so tisti, ki so navidez zelo domoljubni, tudi v Državnem zboru imamo take, bolj preračunljivi kot domoljubni. Vsekakor pa mislim, da je šolski sistem dolžan podati neko temeljno vzgojo o tem, kje smo, kdo smo, kako smo se razvili in kaj je pravzaprav naša identiteta. Menim, da je to zelo pomembno. Slovenci imamo skupne vrednote, imamo pa tudi vrednote, ki nas razlikujejo. Če bi bili vsi enaki, potem je vseeno, ali nas je tisoč ali pa en sam. Pomembno je, da smo si med seboj različni. Slovenska umetnost je imela pomembno vlogo v zgodovini slovenskega naroda. Bistveno je prispevala k ohranjanju slovenske identitete. Ima to vlogo tudi danes?

Glavna dvorana državnega zbora.

foto: Anže Vrabl

180

Vsekakor! Menim, da sledi tej poti, vendar pa se je ta diapazon umetnosti razširil s klasičnih polov, literature in slikarstva, na številne druge vizualne umetnosti. Film je pomemben dejavnik slovenske identitete, ne glede na to, da nimamo močne filmske industrije. Imamo zelo razvito oblikovanje, tako lahko omenim ljubljansko šolo za oblikovanje, s katero so povezani številni znani oblikovalci. Moram povedati, da sem imel v okviru obiska na Danskem priložnost obiskati muzej industrijskega oblikovanja, v katerem so razstavljeni proizvodi, nastali v času od šestdesetih do konca prejšnjega stoletja, in ko sem videl oblikovane izdel-

Dr. Pavel Gantar, poslanec ter predsednik državnega zbora RS.

ke za njihovo masovno porabo, sem si rekel, da vsemu, kar so naredili Danci, lahko mi »ob bok« postavimo naše, slovenske proizvode: prve Gorenjeve aparate, Iskrine radijske sprejemnike, da ne govorimo o telefonih, mikrofonih, zvočnikih, skratka celi paleti industrijskih proizvodov. Vse to, kar imamo Slovenci sami, lahko »ob bok« postavimo nacijam, ki so v svetu znane kot oblikovalsko močne, kot je npr. Danska. Ne smemo se sramovati Iskre iz 60. let. Žalostno je, da te Iskre danes nimamo več, Danci pa imajo še vedno svoje proizvode. Slovenci bi se morali vprašati, če smo res poskrbeli za razvoj na vseh področjih. Mogoče so bili na področju industrijskega oblikovanja v šestdesetih letih postavljeni standardi, ki jih moramo danes ponovno dosegati. Ali nam lahko za zaključek zaupate kakšno anekdoto, ki se vam je pripetila kot predsedniku Državnega zbora ali morda še prej kot ministru? Se vam je zgodila kakšna nerodnost? Ja, pripetljajev je na sejah veliko. No, prav zadnji pripetljaj, ki se mi je zgodil, je bil v Rimu, kjer sem se srečal s predse-

foto: Vida Habjanič

dnikom italijanske poslanske zbornice Gianfrancom Finijem. V zgradbi poslanske zbornice imajo tudi lasten frizerski salon. Ko sva šla mimo, je v salonu sedel vodja italijanske opozicije, gospod Pier Luigi Bersani. Gospod Fini me je Bersaniju predstavil, in ker je bil že na stolu, me je Bersani vprašal, ali imamo tudi v Državnem zboru kaj podobnega. V smehu sem mu odgovoril: »Ne! Mi z opozicijo počnemo vse drugo, samo strižemo je ne.«

S predsednikom Državnega zbora se je pogovarjal Matevž Remškar, 3. f, Mentorja: Peter Peterka, prof., in Aleksander Brezlan, prof. Foto: Vida Habjanič in Anže Vrabl

181

EVROPSKAUNIJA

EVROPSKA UNIJA ZDRUŽENA V RAZNOLIKOSTI Z razvojem družbe ter s pojavom trgovine in bančništva se je začela oblikovati ideja o večjih teritorialnih enotah, ki bi omogočala učinkovitejše delovanje gospodarskih subjektov ter s tem tudi večjo gospodarsko rast. Na osnovi te ideje se je oblikovala tudi Evropska unija.

Ideja povezovanja evropskih držav se je oblikovala v novem veku in se je razvijala počasi; leta 1929 je nastala prva državna pobuda. Po drugi svetovni vojni sta pobudo za povezovanje evropskih narodov podali Francija in Nemčija, katerih voditelji so si prizadevali, da bo evropskim narodom gospodarsko povezovanje omogočilo tudi politično sodelovanje. Danes Evropska unija obsega manj kot polovico ozemlja Združenih držav Amerike, to je več kot 4 milijone km², vendar ima, za primerjavo z ZDA, 50 % več prebivalstva. Dejansko ima EU za Kitajsko in Indijo tretje največje število prebivalstva na svetu (več kot 495 milijonov). Po pogledu na zemljevid torej ni največje območje, vendar zajema 27 držav, ki se med seboj po velikosti zelo razlikujejo, od Francije, ki je največja, do Malte, ki je najmanjša. Stopnja rodnosti v EU pada, življenjska doba Evropejcev pa je vse daljša; ta gibanja in kazalci močno in pomembno vplivajo na našo prihodnost. Čeprav so države EU bogate zaradi svoje raznovrstnosti, so enotne v svoji zavezanosti k miru, demokraciji, pravni državi in spoštovanju človekovih pravic. Prizadevajo si za ohranjanje teh vrednot v Evropi in drugje, za rast skupne

182

blaginje in uveljavljanje skupnega vpliva s sodelovanjem na svetovnem prizorišču. 1. maja 2004, v peti širitvi, skupaj s še devetimi državami (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška) vstopi v EU tudi Slovenija. Kratek zgodovinski pregled pomembnejših mejnikov EU • 1950, 9. maj: Robert Schuman, francoski zunanji minister, je imel pomemben govor, v katerem je predstavil predloge, temelječe na idejah Jeana Monneta. Predlagal je, naj Francija in Zvezna republika Nemčija združita proizvodnjo premoga in jekla v organizaciji, ki se ji bodo lahko pridružile tudi druge evropske države. Tega dne se je tako rekoč rodila Evropska unija, zato vsako leto 9. maja praznujemo dan Evrope. • 1951: Ustanovljena je bila Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) s ciljem, da se v Evropi uveljavi skupni trg, ki ga bodo vodili skupni organi. Pogodbo je v Parizu podpisalo šest držav: Belgija, Francija, Zvezna republika Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska in je začela

EVROPSKAUNIJA

veljati 23. julija 1952, za obdobje 50 let. • 1957: Ustanovljena je bila Evropska gospodarska skupnost (EGS), ki je uveljavila skupni trg za vse dobrine in s tem okrepila gospodarsko sodelovanje med članicami. Šest držav je v Rimu podpisalo Rimski pogodbi – Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Pogodbo Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom), veljati sta začeli 1. januarja 1958. • 1973: Prva širitev: s pristopom Danske, Irske in Združenega kraljestva k Evropskim skupnostim se je članstvo povečalo na devet držav. Norveška se ni priključila, ker je večina prebivalstva na referendumu glasovala proti članstvu. • 1978: V Bruslju je bil ustanovljen skupni evropski monetarni sistem z namenom, da bi omejil nihanje tečajev valut držav članic. • 1981: Druga širitev: Grčija pristopi k EU, s čimer se je število članic povečalo na deset. • 1986: Tretja širitev: S pristopom Španije in Portugalske se je število članic povečalo na dvanajst. • 1992: Podpis Pogodbe o Evropski uniji v Maastrichtu (rojstvo EU), veljati je začela 1. novembra 1993. • 1993: Vzpostavljen je bil enotni skupni notranji trg, ki temelji na štirih svoboščinah: prostem pretoku ljudi, blaga, storitev in kapitala. • 1995: Četrta širitev: S pristopom Avstrije, Finske in Švedske k EU se je število članic povečalo na petnajst. Na Norveškem so prebivalci na referendumu zopet glasovali proti članstvu. • 1997: Podpis Amsterdamske pogodbe. • 2001: Podpis pogodbe iz Nice, veljati je začela 1. februarja • 2002: 12 članic evroobmočja je uvedlo evrske bankovce in kovance. Evropski svet je na zasedanju v Københavnu odločil, da se bo deset držav kandidatk (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija) 1. maja 2004 pridružilo Evropski uniji. • 2004, 1. maj: Peta širitev: Državam članicam Evropske unije so se pridružile Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. 25 članic EU podpiše Pogodbo o Ustavi za Evropo. • 2007: Šesta širitev: Bolgarija in Romunija sta se pridružili Evropski uniji. Slovenija je uvedla evro. Podpis Lizbonske pogodbe, ki začne veljati 1. decembra 2009. • 2009: Sedme neposredne volitve v Evropski parlament.

Politika EU temelji na šestih ključnih dejstvih: • prva skupna politika evropskih skupnosti je temeljila na kmetijstvu (SKP), katere cilj je bil, zagotoviti primeren

življenjski standard kmečkemu prebivalstvu; • skupni trg, ki temelji na štirih svoboščinah – prostem pretoku ljudi, blaga, storitev in kapitala; • skupna evropska valuta (evro), ki se uporablja v 19 državah, od leta 2007 tudi v Sloveniji; bankovci so v vseh državah enaki, kovanci pa ohranjajo nacionalne posebnosti; • Evropska unija z instrumenti regionalne politike razporeja sredstva od bogatih k revnejšim regijam; s tem manj razvitim regijam pomaga odpraviti gospodarsko zaostalost; • z ukrepi energetske politike naj bi EU prevzela vodilno vlogo na področju uporabe obnovljive energije, zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in tako omejila globalno segrevanje; • nadaljevanje Lizbonske strategije (vlaganje v znanost in inovacije, spodbujanje podjetniških zmogljivosti, spopadanje z izzivi globalizacije in demografskih sprememb ter energetsko politiko uporabe obnovljivih virov) je Strategija Evropa 2020, ki zagovarja premišljeno, trajnostno in vključujočo rast držav Evropske unije.

Najpomembnejši evropski organi Evropski parlament, ki zastopa interese vseh državljanov; Evropski svet, ki usmerja in načrtuje prihodnost združene Evrope; Svet, v katerem posamezni ministri zastopajo interese svoje države; Evropska komisija, ki načrtuje in usmerja prihodnost celotne Unije; Sodišče, ki zagotavlja enake pravice in zakone za vse državljane Evrope; Evropska centralna banka, ki je odgovorna za monetarno politiko in stabilnost evra; Računsko sodišče, ki skrbi za pravilno porabo evropskega proračuna.

Evropski parlament Evropski parlament (s sedežem v Strasbourgu in Bruslju) je edino neposredno izvoljeno telo Evropske unije, 736 evropskih poslancev predstavlja nas, državljanke in državljane. Izvoljeni so vsakih pet let (od leta 1979 dalje), v vseh 27 državah članicah Evropske unije in v imenu njenih 500 milijonov državljanov. Parlament je dejavno udeležen pri pripravi zakonodaje, ki vpliva na vsakodnevno življenje državljanov Evropske unije, kot je recimo zakonodaja o okoljski zaščiti, pravicah potrošnikov, enakih možnostih, prometu in prostem pretoku delavcev, kapitala, storitev in blaga. Parlament je skupaj s Svetom pristojen tudi za letni proračun Evropske unije. Slovenski evroposlanci: Jelko Kacin, Tanja Fajon, Lojze Peterle, Ivo Vajgl, Mojca Kleva, Milan Zver, Romana Jordan Cizelj.

183

EVROPSKAUNIJA

Evropski svet Evropski svet opredeljuje splošne politične usmeritve in prednostne naloge Evropske unije. Z Lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati 1. decembra 2009, je Evropski svet postal institucija. Predseduje mu Herman Van Rompuy. Evropski svet daje Uniji potrebne spodbude za njen razvoj, ne opravlja zakonodajne funkcije. Sestavljajo ga voditelji držav oziroma vlad držav članic ter njegov predsednik in predsednik Komisije. Pri njegovem delu sodeluje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Glede na dnevni red lahko člani Evropskega sveta sklenejo, da vsakemu od njih pri delu pomaga minister, predsedniku Komisije pa član Komisije. Evropski svet se sestane dvakrat v vsakem polletju na sklic svojega predsednika. Če razmere tako zahtevajo, predsednik skliče izredno zasedanje Evropskega sveta.

Simboli EU Evropska unija ima pet simbolov: zastavo, himno, skupno geslo, enotno valuto in svoj praznik.

Zastava EU Krog dvanajstih zlatih zvezd simbolizira solidarnost in harmonijo med evropskimi narodi. Število dvanajst velja za tradicionalen simbol popolnosti, celovitosti in enotnosti. Število zvezd nima nič skupnega s številom držav članic in se ne spreminja z širitvami EU. Modra zastava z zlatimi zvezdami je postala zastava EU leta 1986, že pred tem pa jo je za svojo izbral Svet Evrope.

Himna EU Tako kot zastavo so tudi himno prevzeli od Sveta Evrope leta 1986, ko so za uradno pesem izbrali zadnji del Beethovnove devete simfonije, bolj znan pod imenom Oda radosti.

Evropska komisija Je izvršilni organ Evropske unije s sedežem v Bruslju. Komisija ima 27 članov in pripravlja predloge nove evropske zakonodaje, skrbi za pravilno izvajanje odločitev EU in nadzoruje porabo sredstev EU. Komisija se tudi zavzema za interese Evrope kot celote in zagotavlja spoštovanje evropskih pogodb in zakonodaje. Njen predsednik je José Manuel Barroso, podpredsednici pa Catherine Ashton – visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Viviane Reding – zadolžena za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo. Član komisije je tudi Janez Potočnik, ki je komisar za okolje.

Dan Evrope Dan Evrope praznujemo 9. maja, ko je francoski zunanji minister Schuman leta 1950 prebral deklaracijo. Predstavil je zamisel o ustanovitvi evropske ustanove, ki bi pod skupno upravo združila francosko in nemško proizvodnjo premoga in jekla.

Geslo Evropske unije »Združeni v raznolikosti«, ki pomeni, da smo v EU Evropejci združeni v skupnih prizadevanjih za mir ter da so številne različne kulture, tradicije in jeziki prednost za evropsko celino. Geslo je bilo izbrano leta 2000 na natečaju, na katerem so sodelovali učenci in dijaki.

Svet Evropske unije Svet Evropske unije (imenujejo ga tudi Svet ministrov) je glavni organ odločanja v EU. Države članice izmenično prevzamejo predsedovanje Svetu za šest mesecev. Vsake seje Sveta se udeleži po en minister iz posamezne države članice. Glede na temo na dnevnem redu so posamezne seje Sveta namenjene ministrom za zunanje zadeve, kmetijstvo, industrijo, promet, okolje itd. Svet ima zakonodajne pristojnosti, ki jih deli z Evropskim parlamentom v tako imenovanem »postopku soodločanja«. Poleg tega si Svet in Parlament delita odgovornost za sprejemanje proračuna EU. Svet je odgovoren tudi za sklepanje mednarodnih sporazumov, o katerih se pogaja Komisija. Kadar odloča o pomembnejših vprašanjih, na primer o spremembah pogodb, uvedbi nove skupne politike ali o pridružitvi nove članice k Uniji, mora biti odločitev znotraj Sveta soglasna.

184

Evro Evrski bankovci so v vseh državah enaki, kovance pa izda vsaka država posebej: ena stran je pri vseh enaka, na drugi pa je prikazan značilni nacionalni simbol države. Evro je kot knjižni denar postal plačilno sredstvo leta 1999, v fizični obliki pa so ga ustanoviteljice monetarne unije začele uporabljati leta 2002. Slovenija evro uporablja od leta 2007.

Mladi in EU Evropska unija ponuja mladim večje možnosti izobraževanja in zaposlovanja, načrtovanje kariere in vključevanja v družbeno življenje, kar konkretno uresničuje z različnimi programi in projekti za mlade. Tistim, ki bi radi te nove možnosti oz. priložnosti izrabili so na razpolago različni forumi, npr. Evropski mladinski forum ali Evropski mladinski portal, ki ponujata različne odgovore na pogosta vprašanja mladih.

EVROPSKAUNIJA

V zadnjih desetih letih je bila v Evropski uniji nenehno izražena potreba po kakovostnem izobraževanju. Glavni cilj je družba ˝znanja˝, ki naj bi bila ključ do višje stopnje zaposlenosti, kar je eden izmed glavnih prizadevanj Lizbonske pogodbe. V okviru tega je Evropski svet podprl različne cilje, kot so poučevanje dveh tujih jezikov že v osnovni šoli in okrepljeno sodelovanje v poklicnem izobraževanju oziroma usposabljanju. Eden izmed najpomembnejših ciljev Evropske unije je visoka zaposljivost, kar še posebno velja za mlade. Evropski mladinski pakt (sestavni del Lizbonske strategije) namenja posebno pozornost zaposljivosti mladih in njihovi družbeni vključenosti.

Študij v tujini Slovenci smo s članstvom v Evropski uniji pridobili tudi možnosti za študij v državah članicah, saj se lahko v drugih državah članicah izobražujemo pod enakimi pogoji kot njeni državljani. To pomeni, da se lahko slovenski študentje izobražujejo na kateri koli univerzi v Evropski uniji, če izpolnijo vpisne pogoje. Slovenski študenti v drugih državah članicah plačujejo enako šolnino, kot jo plačujejo domači študenti. Pogoje za pridobitev štipendij in bivanje v študentskih domovih pa določa vsaka država ali univerza zase. Helena Tahir, 4. g Mentorica: Betka Pohlin, prof.

185

EVROPSKAUNIJA

Ob 20. uri se kolesa avtobusa, na katerega smo se vkrcali učenci 2. f- in 3. g-razreda, zavrtijo in naša vožnja izpred spomenika francoske revolucije proti Bruslju se je začela. Napoleonovo zlato obličje bdi nad nami, medtem ko se odpravljamo v deželo, kjer je dočakal svoj bridki konec. Odpravili smo se v deželo čokolade in stripov – Belgijo. Sprva se vozimo po nam dobro znani Sloveniji, vse dokler nismo pred Karavankami prečkali slovensko-avstrijske meje ter zapeljali skozi predor, kjer nas je pričakala Avstrija. Kljub temu da je bila večina posadke zaradi dolge vožnje ‘’oborožena’’ z dodatno opremo, kot so odeje in napihljive blazine, ni bila vožnja nič manj naporna. Sprva na avtobusu vlada veselo ter klepetavo vzdušje, vendar do avstrijsko-nemške meje vse potihne. Le še nekaj nas trmasto bedi, medtem ko se vozimo po sedaj že zasneženi nočni pokrajini. Zaradi Schengenskega sporazuma se le malokdo zaveda, da se sedaj vozimo po Nemčiji. Naš vodič Brane nas skozi monotono brnenje avtobusnega motorja sem in tja opozori na posamezne pomembne točke oziroma znamenitosti, ki se nahajajo zdaj na levi zdaj na desni strani. Občasno se ustavimo za kratek počitek na bencinski črpalki. Seznanimo se z novimi cenami, ki niso za nas Slovence prav nič navdušujoče. Milo rečeno, zunaj vlada peklenski mraz, zato se nihče ne odloči za daljši odmor na prostem. Kmalu smo spet vsi zbrani na avtobusu in vožnja se nadaljuje. Tisti, ki smo bedeli vso noč, smo lahko opazovali sončni vzhod. Vodič Brane nam zaželi dobro jutro, vendar je v njegovem glasu čutiti malo sarkazma. Kljub udobnim sedežem in vsem spalnim pripomočkom nas večina čuti vse kosti. Kmalu pridemo do prve točke naših ogledov – Kolen. Ob prihodu v mesto nas na levi strani pozdravi most arhitekturnega mojstra Eiffla. Ko se sprehajamo po železniški postaji, v daljavi zagledamo megalomansko Kolensko katedralo. V njej naj bi bile shranjene kosti svetih treh kraljev, zaradi česar je mesto Kolen postalo priljubljeno romarsko središče vernikov z vsega sveta. Ko stojim pred mogočno katedralo, se samemu sebi zazdim izjemno majhen. Vsaj tako impresivna je bila tudi bogato okrašena notranjost cerkve in grobnice pod katedralo. Sledi kratek sprehod

186

EVROPSKAUNIJA

po mestu. Naš vodič nam ob dopolnjevanju profesorja Starca in profesorice Nagode osvetljuje posamezna zgodovinska in umetnostnozgodovinska dejstva. Velik del objektov je zaradi bombardiranja zaveznikov med 2. svetovno vojno porušen, zato si lahko sedaj na žalost ogledamo le restavrirana dela. Po končanem ogledu imamo nekaj prostega časa, ki ga izkoristimo za pohajanje po mestu ter obisk trgovin. Dekleta so šle večinoma na ‘’lov’’ za oblačili, medtem ko se je nekaj fantov z otroškim zanosom zapodilo v trgovino lego kock. Ob dogovorjenem času se zberemo pred katedralo, se vkrcamo na avtobus ter nadaljujemo vožnjo proti Aachnu, kraju, kjer je pokopan sam Karel Veliki. Naš avtobus se približno opoldne ustavi v Aachnu. Izstopimo in se odpravimo na kratko pešačenje proti veliki silhueti zgradbe, ki se riše pred nami. Gre za dvorno kapelo, ki so jo na ukaz Karla Velikega začeli graditi okoli leta 790. Karla Velikega poznamo kot prvega cesarja, zaščitnika katoliške vere. V šestinštiridesetih letih njegovega vladanja je to cesarstvo doseglo največji obseg. Na božični dan, leta 800, ga papež okrona za cesarja celotnega imperija. Zaradi uspehov, ki jih je dosegel, je postal nedosegljiv ideal vsem srednjeveškim vladarjem. Poenotil je zakone, vero ter pisavo, imenovano karolinška minuskula. Po njegovi smrti, leta 1814, so ga pokopali v Aachenski kapeli. Že dejstvo, da so v kapeli kronali cesarje, pove, za kako pomembno kulturno-politično središče takratnega časa gre. Ker so se arhitekti zgledovali po antičnih idealih, je kapela dobila tloris z osnovo osemkotnika ter dvonadstropnim obhodom in kupolo na vrhu. Včasih je bil to svet kraj, ki je simboliziral cesarjevo centralizirano oblast in moč, danes pa je poln turistov ter ljubiteljev zgodovine. Med radovedneži, ki si kraj podrobno ogledujejo, smo tokrat tudi mi. Tako zunanjost kot notranjost kapele sta prava »paša za oči« za vsakogar, ki se vsaj malo spozna na umetnost. Za dvor so v tistem času nastajale najsijajnejše rezbarije ter umetniška dela v najbolj finem in

cenjenem materialu. Karel Veliki je s papeževim dovoljenjem snel dragocenosti z vseh ravenskih cerkva ter jih uporabil pri svoji dvorni kapeli, da bi dosegel popoln blišč in slavo. Po ogledu kapele se odpravimo proti avtobusu, saj čas »ni na naši strani«. Tokrat zadnjič na tem popotovanju stojimo na nemških tleh. Mimo mesta Lieg in čez t. i. »rudarske« griče se naša pot nadaljuje do prestopa belgijske meje. Po celodnevni vožnji razmišljamo le še o vroči prhi in postelji. Ko se pripeljemo pred mladinski hotel, se že mrači. Po večerji se eden od profesorjev spomni, da nam bo koristil ‘’kratek’’ sprehod po belgijski ledeni noči. Ime glavnega »krivca« za ta sprehod, ki bo vsem ostal v kar »najlepšem« spominu, nam do danes ni poznano. Ko se vsi zvrstimo pod prho, vse potihne. V tistem trenutku smo vsi prepričani, da je postelja eden boljših izumov. Zaspim v pričakovanju, da bom naslednjega dne videl prizorišče ene največjih bitk 19. stol. Še preden se zjutraj popolnoma zbudim, sem že na avtobusu za Waterloo. Po zvočnikih, situaciji primerno, doni istoimenska skladba ABBE in ustvarja dobro vzdušje. Med vožnjo nekateri po mikrofonu predstavijo svoje seminarje. Kakšna sreča, da je bila moja tema Napoleon. Na obzorju vidimo bronastega waterloojskega leva, ki kraljuje na velikem, umetno nasutem griču in ki simbolizira triumf sil svete alianse nad Napoleonom. Po ogledu rekonstrukcije waterloojske bitke se odpravimo skozi nekakšen muzej bitke. Vidimo različne eksponate iz bitke ter celo lobanje nesrečnikov, ki so padali za čast in slavo svojih kraljev in cesarjev. V spominu mi bodo najbolj ostale voščene lutke, ki so nas s svojo avtentičnostjo in resničnostjo popeljale dvesto let v preteklost. Napoleon ob večernem mraku hodi po taboru in pregleduje čete, maršal Michel Ney v kritičnih trenutkih bitke deli ukaze, grof Wellington pa sloni nad mizo ter načrtuje spopad. Na ogled je celo avtentična Napoleonova posmrtna maska, delo njegovega zdravnika z otoka Sv. Helene. Po končanem ogledu se povzpnemo po nekaj sto stopnicah proti waterloojskemu levu,

187

EVROPSKAUNIJA

loojskem polju. Po desetih urah bitke so padli še zadnji streli. Prvič v zgodovini je bila premagana celo slavna Napoleonova Stara garda, sestavljena iz samih najizkušenejših vojakov. Ob koncu bitke so raje izbrali smrt pod streli kot častno predajo, ki jim jo je ponudil grof Wellington. Združene vojske Anglije, Nizozemske ter Prusije so na koncu slavile zmago nad Napoleonom. Wellingtona so ob vrnitvi v Anglijo zasuli z nazivi in častmi. Postal je prvi minister Anglije. Maršala Michela Neya so aretirali le nekaj dni po spopadu. Dovolili so mu, da je na usmrtitvi poveljeval svojemu lastnemu strelskemu vodu. Napoleon Bonaparte je po bitki zbežal, vendar neuspešno. Zavezniki so ga ujeli, aretirali ter izgnali na otok Sv. Helene, kjer je leta 1821 dočakal svoj žalostni konec. Življenje se je spet vrnilo v stare tire. Svobodomiselne ideje razsvetljenih filozofov so bile začasno zatrte ter pomedene »pod preprogo«. Veljaki predrevolucionarne ere pa so si počasi ponovno pridobili svoj položaj in vpliv. Naš ogled se je počasi bližal kraju. Tisti najbolj zagreti so zadnje trenutke porabili za nakup spominkov. Waterloojsko polje sem po nekaj minutah povsem izgubil izpred oči. Ostali so le živi vtisi ter predstave waterloojske bitke.

od koder se nam odpre prekrasen pogled na prizorišče bitke. Zrem na teren pod seboj, ravninski svet, ki je omogočil brutalen spopad. Težko si predstavljam, da so tu letele glave in grmele muškete, dokler ni na tleh pred mano ležalo več tisoč padlih vojakov. Bitka je pomenila konec Napoleonovih apetitov po združeni Evropi, seveda pod njegovim okriljem. Kljub svoji opevani strateški genialnosti je moral tokrat priznati premoč svojemu nasprotniku grofu Wellingtonu, ki ga je v zadnjem spopadu popolnoma porazil. Napoleon Bonaparte – za nekatere samovšečen tiran, za druge pa junak ter utelešenje plemenitih idej francoske revolucije – je svoj »fatalni« poraz doživel 18. 6. 1815 na Water-

188

Po več kot dnevu neprestane vožnje se na avtobusu počutim povsem domače, zato hitro zaspim. Ko se zbudim, uzrem futuristično oblikovane zgradbe. Zavem se, da smo v srcu Evropske unije, v Bruslju. Panoramska vožnja po večmilijonskem mestu nas pelje mimo bazilike Nationale du Sacre Coeur, osrednje železniške postaje in po notranjem obroču mimo sodišča, Notre Dam du Sablon, Kraljeve palače, vse do sedeža Evropskega parlamenta, ki je naša naslednja turistična točka. Tokrat imamo še posebno srečo, saj nas sprejme slovenski evroposlanec Zoran Thaler in nam doživeto predstavi delovanje parlamenta. Ogledamo si tudi znamenito konferenčno dvorano. Na slikah ter televiziji v njej vedno vlada gneča številnih poslancev in politikov z vsega sveta, zato se mi sedaj prazna zdi zelo fascinantna. Nekateri od nas bi še ostali, vendar »tempus fugit« – čas teče. Naša naslednja postaja je Antwerpen, prestolnica diamantov ter domicil slavnega Rubensa. Klasično se je ogled mesta začel z ogledom cerkva, ki jih je velika večina med nami prenehala šteti že

EVROPSKAUNIJA

po prvem sestopu z avtobusa. Včasih se nam zdi, da profesor Starc o oltarjih, freskah in slikah ve več, kot pa so vedeli avtorji sami. Navdušeni smo si ogledali Rubensovo hišo in njegov atelje. Ob njegovih slikah se nas večina zave, kako utopično je upati, da bomo kdaj dosegli njegov nivo. Bil je smetana tedanje družbe. Manj pomembna naročila so sprejeli njegovi učenci, za pomembnejše naročnike pa si je mojster vzel čas ter sliko »zmodeliral« do potankosti. Deloval je tudi na političnem področju, in sicer kot diplomat, ter kot protokolarna darila pogosto poklanjal svoje slike. Kot je o Rubensu rekel profesor Starc: »Ena redkih zgodb o uspehu s happy ending koncem.« Ogledali smo si tudi delavnico diamantov. Kako iz diamantov delajo briljante, koliko karatni so, kakšna je razlika med diamanti, kaj hitro pozabim. Večji vtis je name namreč naredil Rubens. Kaj hočeš – fantje žal nismo tako dovzetni za diamante in nakit. Po končanem ogledu smo imeli kar nekaj prostega časa, ki ga je večina izkoristila za to, da je dobesedno »okupirala« razne čokoladnice po mestu. Sledila je vožnja do prvega mladinskega hotela. Zahvaljujoč »skuliranosti« ter popustljivosti profesorja Avguština, nam takoj po risanki še ni bilo treba zatisniti oči. Tudi ta noč mine popolnoma brez zapletov. Naš tokratni jutranji odhod se zgodi nekoliko pozneje kot prejšnje dni. Sumim, da so profesorji vedeli, da smo šli spat zjutraj ne zvečer. Naša naslednja postaja je Gent, kraj, kjer sta se poročila Maksimilijan Habsburški in Marija Burgundska. Vodič Brane nam po mikrofonu pripoveduje o spletkah ter dogodivščin Habsburžanov. Sprva se mi zdi, da gre za obnovo telenovel iz prejšnjega tedna, saj izvemo nenavadne in smešne podrobnosti. Očitno so Habsburžani Branetova specialiteta. Maksimilijan Habsburški je razdaljo, ki smo jo mi mukoma prevozili z avtobusom, elegantno opravil s konjem. Svoje neveste Marije Burgundske pred poroko ni videl niti na sliki. Fantje smo se strinjali, da je šlo za »izrednega pogumneža«. Kmalu se znajdemo na gradu, na kraju poroke. Brane nam slikovito opiše pretekle dogodke in vsi kar vidimo Maksimilijana, kako galantno razjaha konja pred grajskim portalom. Pot nas vodi mimo mestne hiše do gradu flamskih vojvod. Ogledamo si oltar slikarskega mojstra Jana Van Eycka, ki ga je narisal z neverjetno natančnostjo. Naša naslednja postaja je Brugge, ki velja za najlepše belgijsko mesto. Ogledamo si muzej tapiserij in čipk, ki zlasti na fante ni pustil posebnega vtisa. Sledi potepanje po mestu. Turisti, ki nas sem in tja ogovorijo, nas imajo večinoma za Ruse oziroma Poljake, kar nas »na moč« zabava. Sledi ogled muzeja Groening, kjer se nam zaradi Van Eyckove neverjetne miline slikanja vse slike zdijo površne in nedodelane. Dan se je bližal koncu. Kljub utrujenosti smo se odločili za vožnjo do Severnega morja, česar nismo obžalovali. Skoraj povsem sam stojim v temi na prostrani plaži, čutim sunke severnega vetra in se počutim sijajno. Vsakdo, ki je roko pomočil v vodo, je zaradi silnega mraza to dejanje kaj hitro obžaloval. Zaradi neprijaznega severnega vetra, ki te prepiha do kosti, smo se hitro vrnili v avtobus in nazaj do hotela. Naš zadnji dan v Belgiji smo izkoristili za podrobnejši ogled Bruslja. Za povprečnega Slovenca je Bruselj vsekakor fascinantno mesto. Vse stare zgradbe so obnovljene do zadnje potankosti in pozlate. Na tleh v vsem Bruslju ne vidiš niti enega samega papirčka ali odpadne embalaže. Polno je

189

antikvariatov, trgovin s spominki, čokoladnica pa se tako ali tako nahaja na vsakih nekaj metrov. Težave so nam predstavljale visoke cene, ki so se nam v primerjavi s slovenskimi v mnogih primerih zdele naravnost nezaslišane. Ogledali smo si kraljevi belgijski muzej umetnosti, v katerem je mogoče videti dela številnih znanih umetnikov. Zaradi svoje ekstravagantnosti je name največji vtis napravil muzej Reneja Magritta. Tisti najbolj »zagreti«, ki nam vse te slike še niso »gledale iz ušes«, smo se v prostem času odpravili še v muzej Salvadorja Dalija. Pot nas je vodila tudi mimo bruseljske maskote Belgijskega dečka vse do osrednjega trga, ki je zaradi številnih lepih zgradb krona Bruslja. Sledil je arhitekturni muzej, v katerem

190

smo si ogledali raznovrstne mize in stole. V spominu mi bo najbolj ostala miza, narejena iz zlepljenih knjig in učbenikov. A to ni bila edina nenavadna stvar v Bruslju. Vsi smo se spraševali, čemu služijo plastične krave, biki in prašiči naravnih velikosti, ki smo jih zasledili v številnih trgovinah. Ker je Belgija dežela stripov, vsekakor nismo smeli izpustiti tudi stripovskega muzeja. Gre za izredno velik muzej, ki je pravi raj za vsakega, ki je vsaj nekajkrat v življenju vzel v roke strip. Videli smo originalne risbe smrkcev, Lucky Luka, Tintina ter Asterixa in Obelixa. Z muzejem stripov se je naša belgijska pustolovščina tudi uradno zaključila. Poslovili smo se od Bruslja ter se vkrcali na avtobus. Pred dokončnim odhodom iz Belgije smo si ogle-

dali še 102 metra visoko zgradbo v obliki atoma, imenovano Atomium. Zgradili so jo leta 1958 kot simbol nove atomske dobe. Po ogledu smo se odpravili proti domu. Verjetno mi ni treba poudariti, da se nam je pot domov zdela vsaj za polovico daljša. Spotoma smo se pozno ponoči ali zgodaj zjutraj enkrat ustavili v Luksemburgu ter opravili kratek sprehod. Luksemburg je res majhna država; majhna celo za nas Slovence. Po avtocesti smo ga prevozili v kar smešno kratkem času. Nemčija pa je bila vsa pokrita s snežno odejo. Postanki okoli četrte ure zjutraj sredi Nemčije, pri sila nizkih temperaturah, niso nič kaj prijetni, zato večina ostane na avtobusu. Ko se naslednjič zavem samega sebe, so Karavanke že za

nami, pred nami pa Slovenija. Ko se pripeljemo pred Križanke, zagledam Napoleonovo zlato obličje, ki s spomenika nemo strmi na nas. »Malo je ljudi, ki jim tudi po porazu postavijo spomenik ter jih okitijo z zlatom« si mislim. Vrnitve v Ljubljano sem vesel. Za nami so nova spoznanja, nove izkušnje, nova dogodivščina, ki bi jo kljub naporni vožnji z avtobusom z veseljem ponovil. Napisal: Žiga Hančič, 3. f Mentorja: Tamara Nagode, prof., Anton Starc, prof.

191

j e so resnične m e j e E v r o p e »Spominjam se mladostne zagnanosti, ob pravem času na pravem mestu. Malo je generacij, ki so imele tovrstno srečo, da smo se lahko na primer ob štirih zjutraj zbasali v avto na Dalmatinovi ulici in se odpeljali direktno v Berlin, da z majhnimi »krampi« sodelujemo pri razbijanju Berlinskega zidu. To so dogodki, vključno z razpadom Jugoslavije, ki se zgodijo enkrat na sto let, in vsaka generacija nima te (ne)sreče, da jih lahko doživi in celo aktivno sodeluje pri njih.« (Pogovor z evropskim poslancem Zoranom Thalerjem, v oktobru 2010)

192

EVROPSKAUNIJA

Rekli ste, da ste ob tem, ko ste sodelovali pri določenih zgodovinskih dogodkih, čutili neko zadoščenje. Že kot študent ste se angažirali za politiko ter bili v parlament izvoljeni na prvih slovenskih demokratičnih volitvah. Kako se spominjate časov osamosvajanja? Da, to drži. To sedaj vidim po svoji hčeri, ki mi včasih v šali potoži, da se sedaj ne dogaja nič velikega in dramatičnega, npr. kaj takega, kot se je dogajalo konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prejšnjega stoletja se sliši nekoliko čudno, saj se mi ti dogodki sploh ne zdijo tako zelo oddaljeni. To so bili posebni dnevi, tedni in meseci, bili smo vzneseni, dogajale so se stvari, ki jih danes pogrešamo – optimizem, navdušenje nad spremembami ter vera, da se stvari obračajo na bolje. Take stvari vedno ostanejo v lepem spominu. Rekel bi, da imamo ljudje na srečo neko slonovsko lastnost, da nam lepše stvari bolj ostanejo v spominu. Zato včasih prihaja do romantiziranja tistih starih časov. Vendar to ni nič slabega. Torej menite, da nam danes manjka nekega entuziazma? Se mladi premalo vključujejo v politiko? Tu gre za preplet okoliščin, ki niso v redu. Ker imamo začaran krog javnega mnenja ter medijev, ki to »kurijo«, se vse bolj prepričujemo, da je vse zanič. Prepričujemo se, da je življenje grozno, da ni upanja in pomoči. Govorim konkretno o medijih. Če kje, potem v Sloveniji velja ''Bad news is good news''. V Nemčiji, Belgiji, Franciji, Luksemburgu in celo v Grčiji nimajo tako negativne medijske situacije. Gre za neko prepričevanje samega sebe, da se je treba obesiti na prvo vejo – če se malo pošalim. Ko so ljudje vprašani, kako nam gre kot družbi in državi, menijo, da nam gre katastrofalno; ko pa so ljudje vprašani, kako jim gre v zasebnem življenju, je tega negativizma občutno manj. Iz tega sklepam, da so ljudje bolj pesimistični, kot pa bi bilo treba. Drug problem pa je ta, da sta politika in javna sfera izredno zaprti za nove generacije. V javnem življenju imamo v glavnem ljudi, stare nad petinštirideset let, kar je slabo. Problem je tudi ta, da imamo znotraj formalno demokratičnega parlamentarnega sistema stranke, ki so izrazito nedemokratični igralci. Že Churchill je rekel, da je demokracija grozen sistem, vendar boljšega ne poznamo. Stranke so tako znotraj sebe izrazito hierarhično in nedemokratično urejene. Vse je odvisno od enega samega človeka. V naših političnih strankah se po petnajst in več let nič ne premakne. Tu enostavno ni prostora za mlade, svobodomiselne ter navsezadnje tudi za ženske.

Za vami je eno leto službovanja v Evropski uniji. Kako se razumete s člani vaše poslanske skupine ter Odbora za zunanje evropske zadeve, katerega član ste? Rad delam v evropskem parlamentu, ker je tam veliko razgledanih, sposobnih, izobraženih ljudi, tudi s smislom za ironijo in humor. Ne govorim samo o poslanski skupini; govorim tudi o strokovnjakih za različna področja. Ogromno je tudi mladih ljudi, ki so šli skozi veliko sit in posledično ogromno vedo. Delo poteka v političnih skupinah in ne po nacionalnih delegacijah. Trenutno nas je v naši delegaciji sedem, pričakujemo pa še osmega člana. Menim, da je ta sedmerica ''palčkov'' zelo v redu. Gre za sposobne in razumne ljudi. Ko je treba, se med seboj pogovorimo ter sodelujemo. Vzdušje v naši poslanski skupini socialistov in demokratov bi označil za prijateljsko in tovariško. Bistvena razlika med evropskim in nacionalnim parlamentom je ta, da se v evropskem parlamentu precej manj zmerjamo. Če v nacionalnem parlamentu nekdo na primer trdi, da je dan in da je nekaj belo, mora nekdo na vsak način trditi, da je obratno. V Evropskem parlamentu pa se večinoma ukvarjamo z vsebino. Včasih se na kakšni seji ostrina dialoga zaostri, tudi za popestritev vzdušja. Ko odidem iz dvorane, grem lahko s katerim koli članom parlamenta mirne duše na kavo, medtem ko imaš za naš parlament vtis, da bi poslanci najraje »utopili drug drugega v žlici vode«. Ste torej s kolegi v parlamentu presegli delitev na leve in desne? Vsekakor dobro sodelujemo tudi s kolegi z desne strani. Razlike seveda obstajajo, da ne bo pomote, in prav je tako. Pravilno je, da politika pokriva celoten spekter interesov. Na projektnih zadevah se da zelo dobro sodelovati. Številni desničarji menijo, da je dobro, da zahodnobalkanske države ne potrebujejo vizuma za vstop v Evropsko unijo. To smo dosegli lani za Srbijo, Črno goro in Makedonijo, sedaj pa se trudimo, da nam bo to uspelo še za Bosno in Hercegovino ter Albanijo. V Sloveniji je pri delitvi na leve in desne problem v tem, da se še vedno ne moremo odločiti, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni. To sovraštvo iz štiridesetih let prejšnjega stoletja se prenaša s starih na nove generacije. Gledanje skozi prizmo, kdo je ''rdeč'' in kdo ''bel'', je nekaj najbolj uničujočega za sodobno Slovenijo.

193

EVROPSKAUNIJA

Kako bi opisali delovnik evroposlanca? Kako prenašate vse napore?

zaradi večernih debat oz. večernega dogajanja. Vikendi pa so k sreči namenjeni tudi ''dogodivščinam'' v Sloveniji.

Na srečo imam dobro kondicijo. Po pravici povedano, se počutim kot igralec na neštetih odrih. Počutim se, kot bi igral v gledališču, tekal z odra na oder ter izvajal svoje nastope. Poslanci imamo samo dva asistenta, v moj poštni predal pa pride dnevno tudi po tristo elektronskih sporočil. Že to, da vsa e-sporočila preberemo, nam vzame veliko časa in energije. Je pa res, da je delo neskončno zanimivo, od npr. problema zalezovanja, ukinitve prej omenjenih viz do problema izginotja modroplavute tune, ki jo preveč intenzivno lovijo za izvoz na Japonsko. Teme so skratka vse mogoče. Navadno sem v Bruslju od nedelje zvečer do petka dopoldan. Petek je navadno namenjen volilni bazi oz. stikom z domačo državo. Pogosto potujem. Zadolžen sem za Makedonijo kot eno izmed štirih kandidatk za vstop v Evropsko unijo. Izvolili so me tudi za podpredsednika delegacije za Južni Kavkaz: Gruzijo, Azerbajdžan in Armenijo. Delovnega časa praktično ni. V Bruslju delamo od devetih zjutraj do polnoči, zlasti

Botruje vaši zadolžitvi za Makedonijo kakšen poseben razlog?

194

Že na začetku, ko smo si razdeljevali delovna področja, sem si želel, da bi mi dodelili bolj nemirne dele sveta in ne npr. Japonsko ali ZDA. Navsezadnje vemo o balkanskih državah nekaj več kot drugi kolegi. Če kdo omeni kakšen makedonski kraj, se nam vsaj približno sanja, kje leži, ali pa smo tam že bili. Če piše kaj po makedonsko ali pa v cirilici, pa to za nas ni ''španska vas''. Menim, da je Makedonija ključni člen za preprečitev kakšnih novih ''neumnosti'' na Balkanu. To je država, ki ji predvsem Grki in Bolgari oporekajo obstoj ter celo to, da so nacija. Kot vemo, so imeli pred slabimi desetimi leti celo državljansko vojno, ki je sicer bila rešena z Ohridskim sporazumom. Vendar te napetosti še vedno trajajo, se krepijo ter zaradi grške blokade lahko tudi eksplodirajo. V nasprotju z nami, ki smo bili v preteklosti zmožni neke poli-

EVROPSKAUNIJA

tične zvitosti, Makedonci ostajajo v pasti, ki so jim jo nastavili Grki. Grki so po eni strani zamegljeni s svojim grandioznim mišljenjem o sebi, po drugi strani pa frustrirani zaradi svoje sedanje marginalnosti. Vztrajajo pri tej nesrečni blokadi, tako da situacija ni dobra. Kakšna je vaša evropska vizija prihodnosti? Meni ni problem biti optimist in idealist. Predstavljam si, kot se reče v angleški frazi, ''during our life time'', za časa naših življenj, vso Evropo združeno v eni politični tvorbi – EU. Tu si moramo zastaviti vprašanje, kje so resnične meje Evrope. Ko sem hodil v šolo, je bil najvišji vrh Evrope Mont Blanc v francosko-italijanskih Alpah, danes pa je to Elbrus na Kavkazu. In meja Evrope je prav tam. Meje Evrope predstavljajo države, kot so Rusija, Gruzija, Azerbajdžan in Armenija, torej vse do Kaspijskega jezera. Po tej logiki, zlasti v političnem smislu, spada v Evropo tudi Turčija. Menim, da se bo čez deset do petnajst let pokazalo, da Evropska unija potrebuje Turčijo bolj kot Turčija njo. Za popolno zaokrožitev manjkajo še dežele, kot so Belorusija, Moldova, Ukrajina ter prej omenjene z Južnega Kavkaza. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z Rusijo. Pričakujem, da se bo Rusija v generaciji ali dveh še bolj evropeizirala ter se začela bolj nagibati k Evropi. Ne smemo pozabiti, da je Rusov vzhodno od Urala samo okoli dvajset milijonov. Samo v provinci Kitajske, ki meji na Rusijo, pa je sto sedemdeset milijonov ljudi. To so ogromna neravnovesja. Poanta je skratka v tem, da vidim potencial v združitvi evropske celine v Evropsko unijo. Po mojem imamo kapaciteto, da ostanemo najprivlačnejši del sveta v smislu kombinacije med gospodarsko uspešnostjo ter socialno varnostjo in stabilnostjo. Ker vemo, da marsikje ni prijetno živeti, niti v najbolj bogatih državah, če ne spadaš med zgornjih nekaj odstotkov bogatašev. V Evropi te razlike niso tako zelo velike. Če pa pogledamo, kaj se dogaja na ravni politične zavesti in političnega izražanja, pa dvomim, da smo lahko taki optimisti. Zdi se mi, da zlasti mladi generaciji popušča občutek za pomembnost miru ter človekovih pravic. Vrednote, ki so se nam zdele pomembne, so danes samoumevne ter posledično ogrožene. V vseh državah so vse uspešnejše stranke, ki bi bile še pred dvajsetimi leti označene za fašistične, npr. na Nizozemskem in Švedskem. Gre za govor, ki je sovražen do tujcev, do manjšin, gre za govor, ki je izrazito bojevit, nasilniški in radikalen. Na žalost postaja vedno bolj sprejemljiv. Raziskave kažejo, da imajo najradikalnejše stranke večino podpore s strani mladih državljanov. Kaj je vzrok temu? Če se nekoliko poglobimo, lahko to opazimo že na osebni ravni. Če si ves čas bombardiran z raznimi resničnostnimi odda-

jami ter anonimnimi forumi na internetu, težko razmišljaš drugače. Anonimni forumi se mi zdijo zelo problematični, saj so leglo sovraštva. Ljudje, zaščiteni z anonimnostjo, izjavljajo stvari, ki jih pod svojim imenom nikoli ne bi izrekli. S tem pa se širita nestrpnost in sovraštvo. Zdi se mi, da določene stvari podcenjujemo, npr. razvoj v smeri ksenofobije, populizma ter ekstremizma. Včasih je sicer smešno gledati skrajne desničarje, ki so sicer v Evropski uniji, hkrati pa so proti njej. Na tem področju izstopajo zlasti Britanci, Poljaki in Čehi. Njih ne zanima, da je največji dosežek Evropske unije, da so se prenehale vojne znotraj nje. Bi bilo smiselno povezati države zunaj evropskega prostora z državami Evropske unije? Tu je treba biti previden. Za sedaj gre le za dve že prej omenjeni državi, se pravi za Rusijo in Turčijo. Geografsko gledano, sta sicer razpeti med Evropo ter Azijo, vendar bi ju lahko prišteli k evropskim državam. Pri Evropi je stvar v tem, ker nima morske meje z Azijo ter gre torej za Evrazijo. Če tradicionalno velja, da je Evropa do Urala, potem velik del Rusije leži v Evropi. Tudi ruski pisatelji, Dostojevski, Puškin in Tolstoj, veljajo za tipične evropske literarne predstavnike. Sankt Peterburg je izrazito evropsko mesto. O tej združitvi se teoretično pogovarjamo v okviru prihodnjih dvajsetih let. Takrat pa boste imeli, upam, vi mladi več besede in bo to prepuščeno vaši presoji. Sam sem vedno podpiral tako razmišljanje. V Rusiji sem bil velikokrat in lahko rečem, da gre za fascinantno državo. Zato bi jo bilo smiselno čim bolj integrirati v Evropo, in to še zlasti zato, ker tudi v Rusiji obstaja volja za to. Misel ob koncu? Morda kakšna anekdota? V politiki in državniških zadevah ne gre nikoli podcenjevati osebnih odnosov, simpatij in antipatij. Slovenci pa imamo zaradi svoje zadržanosti včasih lahko težave. Vedno se je lažje dogovarjati, če že imaš ustvarjene neke odnose oz. dogodivščine, ki ostanejo v lepem spominu. Nekdanjemu španskemu zunanjemu ministru, ki je pozneje postal generalni sekretar Nata, sem na nekem srečanju podaril album skupine Laibach z naslovom NATO. On ga je dal svoji hčeri. Ko sva se naslednjič srečala, mi je povedal, da ga je hči izobrazila, za kaj pri skupini Laibach gre in kaj je sploh NATO. Z evropskim poslancem Zoranom Thalerjem sta se pogovarjala Žiga Hančič in Miha Jenko, 3. f Mentor: Peter Peterka, prof.

195

ŠPORT

V Planici je med 18. in 21. marcem 2010 že enaindvajsetič potekalo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih. Udeležili smo se ga tudi dijaki oddelka fotografije. Za sodelovanje smo se odločili, ker imamo v 3. letniku na programu športno reportažo in soočanje s fotoreporterstvom in (pre)potrebne izkušnje lahko pridobimo le na terenu. Z veseljem smo sprejeli vabilo k sodelovanju in nekaj dni preživeli kot fotografi odmevnega dogodka. V Planici smo se dijaki naučili veliko novega in dobili neprecenljive izkušnje. Spoznali smo, kaj pomeni akreditacija v pravem pomenu besede, saj brez nje fotograf nima možnosti dobiti ugodnega položaja za fotografiranje. Snemanje na tako pomembnem dogodku pa je velik psihofizični napor, zato se je nanj treba pripraviti, kar smo sami tudi storili in projekt izpeljali vrhunsko.

196

Ĺ PORT

Foto: Igor Domiljan

197

ŠPORT

Foto: Anže Smodek

Foto: Vid Rotar

198

Foto: Anže Smodek

Foto: Žiga Škerjanec

199

NAŠ ŠPORT JE ŠPORT BREZ NASILJA!

200

ŠPORT

ijaki prvih letnikov SŠOF in profesorji mentorji smo se vključili v projekt Ministrstva za šolstvo in šport Nasilje in nedostojno vedenje v športu in na športnih prireditvah, ki je v obliki predstavitev in kreativnih delavnic potekal februarja v športni dvorani Tabor v Ljubljani. Dogodek je povezoval predstavnik Ministrstva za šolstvo in šport in vodja projekta Darko Repenšek, ki je predstavil tudi vlogo sodnikov kot udeležencev športnih dogodkov. Naši dijaki so svoje poglede na različne oblike nasilja v športu delili z nekdanjimi in še aktivnimi vrhunskimi športniki, novinarji ter profesorji športne vzgoje: legendo slovenskega športa Mirom Cerarjem, ambasadorjem za šport, strpnost in fair play Republike Slovenije, njegovim namestnikom dr. Stanislavom Pinterjem, priznanim športnim komentatorjem in novinarjem Ivom Milovanovičem ter športnima legendama, košarkarjem Dušanom Hauptmanom in hokejistom Ivom Janom. Vidik športa mladih pa je predstavila rokometašica Rokometnega kluba Krim Mercator Sanja Gregorc, slovenska reprezentantka z bogatimi mednarodnimi izkušnjami.

201

ŠPORT

vodoma so gostje z različnih vidikov obravnavali fenomen nasilja v športu, v nadaljevanju pa so bili k sodelovanju povabljeni tudi naši dijaki, ki so v obliki delavnic razpravljali o različnih oblikah nasilja v športu in v sodobni družbi nasploh. Svoje poglede, spoznanja, izkušnje so predstavili v obliki nastopov, te pa podprli z zanimivo oblikovanimi plakati.

veseljem ugotavljam, da je projekt osveščanja mladih o družbeno nesprejemljivih oblikah nedostojnega vedenja na športnih prireditvah uspel. To potrjuje tudi slogan »Naš šport je šport brez nasilja«, ki je vse sodelujoče dijake in profesorje ter goste povezal ob koncu prireditve. Peter Peterka, prof.

202

ŠPORT

Samir Handanović »Motivi za napredek vedno obstajajo.« Samir Handanović je nedvomno eden najbolj nadarjenih slovenskih nogometašev, po mnenju mnogih pa že sedaj, pri 26. letih, najboljši slovenski vratar vseh časov. Kariero je začel v Slovanu ter leta 2003 prestopil v Domžale. Svojo profesionalno pot je nadaljeval v Udinah, kamor je prestopil leta 2004. Kot posojeni igralec Udineseja je nosil dres Trevisa, rimskega Lazia in Riminija. Leta 2007 se je vrnil k Udineseju, od takrat pa ima tudi status prvega vratarja omenjenega kluba, ki uspešno nastopa v italijanski Serii A. 2004 je debitiral za slovensko nogometno reprezentanco in do sedaj zbral že skoraj 50 nastopov. Za reprezentanco je nastopil tudi na obeh kvalifikacijskih tekmah proti Rusiji, ki je Slovenijo popeljala na svetovno prvenstvo v Južno Afriko. Po izjemno uspešnem nastopu na svetovnem prvenstvu, ko je naša reprezentanca vknjižil svojo prvo zmago, ga je inštitut za nogometno zgodovino in statistiko uvrstil med najboljše vratarje na svetu.

Dijaki SŠOF, ki pripravljamo športno rubriko šolske revije R5, smo ga zmotili na Ptuju, med pripravami na kvalifikacijski tekmi za uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 2012 na Poljskem in v Ukrajini. Inštitut za nogometno zgodovino in statistiko vas je uvrstil med najboljše vratarje na svetu. Kateri vratarji so se na zadnjem svetovnem prvenstvu po vaše najbolje izkazali? Najboljši so bili zanesljivo vratarji moštev, ki so se prebila do polfinala in finala. Menim, da je bil najboljši španski vratar Iker Casillas. Bilo pa je tudi nekaj novih talentiranih in zanimivih vratarjev, na primer urugvajski vratar Fernando Muslera. Vsa moštva, ki so se prebila v zaključne tekme prvenstva, so imela vrhunske vratarje. Bi morda kakšnega vratarja iz preteklosti izpostavili kot vzornika? Da, recimo Petra Schmeichela. Gre za generacijo vratarjev, ki sem jih spremljal v obdobju odraščanja, zato so posledično moji vzorniki. Kdo je bil poleg Slovenije vaš favorit na svetovnem prvenstvu? Menil sem, da bodo glavni favoriti tega prvenstva nogometaši Čila. Vendar je Španija povsem zasluženo osvojila svetovni naslov kot že pred leti evropskega. Imajo dober odnos do mladih, gojijo dinamičen in atraktiven nogomet, kar se jim je obrestovalo že na evropskem prvenstvu. Iz španske lige lahko za zgled vzamemo igralce Barcelone, ki igrajo najlepši in verjetno najboljši nogomet na svetu. Omenil bi še angleško reprezentanco, za katero sem pričakoval, da se bo uvrstila višje. Kje vidite odlike posameznih reprezentanc, če primerjamo reprezentance Južne Amerike, Evrope ali Afrike? Vse ekipe so vrhunske, različna je le mentaliteta igralcev. V Južni Ameriki, na primer, še vedno igrajo bolj sproščen in napadalen nogomet kot v Evropi. Drugače pa vsi trenirajo, in zato dosegajo vrhunske rezultate, tako da večjih razlik in presenečenj ni.

203

ŠPORT

Nov slogan slovenske nogometne reprezentance se glasi: Never judge greatness by size (nikoli ne ocenjuj kvalitete po velikosti). Menite, da si je Slovenija na zadnjem svetovnem prvenstvu utrdila svoj položaj na svetovnem nogometnem zemljevidu? Glede na velikost Slovenije se mi zdi že velik dosežek njen nastop na evropskem ter dvakrat na svetovnem prvenstvu. Ker smo majhni, se moramo bolj dokazovati. Pri nogometu nikoli ne smeš zaspati. Nikoli se ne smeš zadovoljiti s preteklimi dosežki, ampak vedno stremeti k napredku. To velja tudi zame. Niso me uvrstili med prvih deset vratarjev, tako da motivi za napredek vedno obstajajo. Se dogaja, da katero moštvo svojega nasprotnika podcenjuje? Včasih pride tudi do tega. Kljub temu da so morda našo reprezentanco v preteklosti kdaj podcenjevali, menim, da do tega ne prihaja več. V današnjem nogometu ni več takšnih razlik med reprezentancami kot včasih, zato posledično ni več takšnih favoritov. Ali so priprave na tekme, kot so tekme svetovnega prvenstva, kaj drugačne od drugih? Gre bolj za to, da se znaš po naporni klubski sezoni spočiti, nabrati novo energijo, da se lažje pripraviš na svetovno prvenstvo. Za naše moštvo to sploh ni predstavljalo nobenega problema. Imeli smo dobro načrtovane priprave, vse začrtane cilje smo dosegli. Dan pred tekmo se nekoliko bolj poglobiš in razmišljaš o poteku igre, vendar moram poudariti, da ne gre za kakšne posebne psihične priprave. Če je vse tempirano in načrtovano pravilno ter v ekipi vlada dobro vzdušje, priprave ne predstavljajo nobenega problema. Pred tekmo preučite igro nasprotnika? Pred tekmo si navadno ogledamo kakšen polčas ter posamezne izseke tekem nasprotnika. Tako vidimo, kako nasprotniki funkcionirajo, kje so njihove nevarne točke ter slabosti. Če igraš v boljših evropskih klubih, ni večjih presenečenj, saj nekatere igralce že poznaš. Taktiko vaše reprezentance prilagajate nasprotniku? Na svetovnem prvenstvu imamo svoj sistem ter svojo igro. Tako smo povsem neodvisni od drugih moštev. Kaj se v odmoru med polčasoma dogaja v garderobi? Ali morda spreminjate strategijo igre? Strategija se lahko spreminja kadar koli, ne samo med polčasoma; lahko se spreminja tudi med samo tekmo. Kaj se med polčasoma dogaja v garderobi, je navadno odvisno

204

od rezultata. Določene stvari si igralci običajno povemo kar med seboj. Včasih pridejo tudi težki trenutki in težke besede, odvisno od poteka igre in trenutnega rezultata. V nogometu je takšne stvari težko predvideti in jih posploševati. Kako vi sprejemate negativno kritiko svojih soigralcev? V našem moštvu so dobre in slabe kritike. Vendar osebno zaradi tega v odnosih nimamo nobenih problemov. Kritiko moraš sprejeti, saj je ta dobra za ekipo. Ob zmagoslavjih manjši spori hitro zbledijo. Je za vrhunskega vratarja pomembnejši občutek, talent ali trening? Za vse, kar delaš, vsekakor potrebuješ občutek. Menim, da gre za kombinacijo vsega naštetega. Potrebuješ trening, prav tako pa nekaj občutka in talenta, da lahko postaneš vrhunski igralec. Kakšna je razlika med tekmami na slovenskih stadionih ter stadionih svetovnega prvenstva, ko igraš pred večtisočglavo množico? Vzdušje vpliva na vas? Vas spodbuja ali morda moti? Vsekakor vzdušje vpliva name. Na tekmah, kjer so tribune polne, je prisotnega več adrenalina. Na vse igralce takšno vzdušje prav gotovo vpliva pozitivno. Vendar je tekme tako različnih formatov težko primerjati. Vsekakor negativno vzdušje nastaja takrat, ko ni navijačev. Vsi igralci živimo in treniramo za to, da bi nekoč lahko igrali na tako visokem nivoju, ob takšnem vzdušju, kot je recimo na svetovnem prvenstvu. Na zadnjem prvenstvu smo videli kar nekaj sodniških napak. Menite, da bi bila v prihodnosti za sojenje smotrna uporaba moderne tehnologije? Tehnologija napreduje, se razvija in mislim, da bo na koncu res prišlo do tega. Tudi v vseh ostalih športih, kjer tega še niso storili. Nogomet bi sicer s tem lahko izgubil del svoje čarobnosti. Vedno so pozitivne in negativne strani. Če razmišljam o tem, bi rekel, da bo v desetih do petnajstih letih prišlo do uporabe moderne tehnologije tudi pri sojenju v nogometu. Vidite vratarji prepovedane položaje ter morebitne prekrške bolje od stranskih sodnikov? Ne! Stranski sodniki prepovedane položaje vidijo bolje od nas, saj so postavljeni v linijo z napadalci. Njihova naloga je skratka ta, da so pozorni na tovrstne situacije. Včasih se ti zdi, da določene stvari vidiš, ker so zelo očitne. Stranski sodniki so za te položaje nepogrešljivi, včasih pa morebitne prekrške vidijo slabše.

ŠPORT

Nekateri vratarji so se pritoževali na zadnji model Adidasove žoge, ki je bila uporabljena na svetovnem prvenstvu? To je res. Žoge so narejene v korist napadalcev, saj bi ljudje radi videli gole. Goli pač dajejo v nogometu neko zadoščenje ter užitek. Načeloma pa se ne pritožujem, saj je bila žoga za vse enaka. Le delo nas, vratarjev, je bilo s tem še dodatno oteženo. Slišali smo pritožbe na glasne trobente vuvuzele. Menite, da bi jih bilo treba prepovedati? Strinjam se, da bi jih bilo treba prepovedati. Svoj čar odvzemajo predvsem navijačem samim. Igralci raje vidimo, da nas navijači vzpodbujajo s petjem ter ploskanjem kot pa z vuvuzelami, ki po mojem mnenju nimajo nobenega posebnega smisla. Zame so bile moteče. Je kakšna posebna razlika med pravo ter umetno travo? Razlike so zelo velike. Mi raje igramo na pravi travi, saj je kvalitetnejša od umetne. Katera tekma vam je ostala najbolj v spominu kot igralcu slovenske reprezentance ter kot igralca italijanskega prvoligaša Udineseja? Na klubskem nivoju se najbolj spominjam obeh tekem pokala UEFA med Werderjem in Udinesejem, na reprezentančnem pa sta bili vsekakor prelomni tekmi proti Rusiji, ki sta nas popeljali na svetovno prvenstvo. Šušljalo se je o raznih ponudbah s strani velikih klubov – Juventusa, Bayerna, Arsenala? Zaenkrat ni bilo nobene konkretne ponudbe, torej ostajam igralec Udineseja. Kako pa bo v prihodnosti, bomo še videli. Stvari se v nogometu hitro spreminjajo. Kakšne stvari se lahko zgodijo tudi čez noč. Za kateri klub bi igrali, če bi lahko izbirali? (smeh)Vsi ljudje smo nagnjeni k temu, da napredujemo. Jaz na tem področju nisem nobena izjema. Upam, da se bodo določene stvari v prihodnosti zgodile. O konkretnih imenih ne bi govoril. Sem profesionalec, lahko igram kjer koli. S tem nimam težav.

Kakšne vzpodbudne besede za bodoče vratarje? Mesto vratarja je zelo delikatno ter včasih nehvaležno. Za vratarja je pomembno zlasti to, da se ne sme bati napak. To je del našega poklica. Ko se začneš ukvarjati s tem, veš, za kaj gre. Če narediš napako, se moraš zavedati, da je to del tega športa ter iti naprej. Med intervjujem smo ugotovili, da gre za prijaznega in skromnega, a vendar zelo izkušenega nogometaša, ki natančno ve, kaj želi v svoji karieri. Nedvomno gre Samir z veliko hitrostjo naprej in samo vprašanje časa je, kdaj bo zaigral za katerega od velikih klubov. Ob koncu našega druženja je bila najbolj zadovoljna Patricija, ki je prejela številne avtograme našega vratarja ter se z njim tudi fotografirala.

S Samirjem Handanovićem sta se pogovarjala Patricija Kastelic in Žiga Hančič, dijaka 3. f Mentor: Boštjan Avguštin, prof. Foto: Urban Urbanc, 2. d

Vidite določene prednosti posameznih lig? Niti ne. Vsaka liga ima svoje posebnosti ter s tem svoj čar. Morda je za gledalce najlepša in najbolj atraktivna angleška liga. Težko bi rekel, katera je boljša in katera slabša. Obstajajo različni slogi ter doživljanja nogometa.

205

lanski maturanti 2009/10

Grafično oblikovanje 4. a

Ana Breden, Eva Boruta, Maja Cingerle, Miha Erič, Nina Gorišek, Julia Kaja Hrovat, Maja Kalaš, Luka Kastelic, Braco Koren, Jernej Krvina, Ines Lavrin, Marko Mitrić, Tone Mlakar, Jan Pogorelec, Maja Rusjan, Urška Smole, Rebeka Šerbel, Rok Šifrer, Aleksandra Tomc, Odisej Trobentar Murgelj, Nina Velič, Staš Vrenko.

Oblikovanje uporabnih predmetov 4. b Žiga Adamič, Tatjana Ahčin, Luka Antič, Luka Bergant, Tanja Bogičevič, Saša Božič, Žan Brezec, Denis Eberl, Ema Habe, Sebastjan Hočevar, Matej Ivanuša, Barbara Jenko, Maruša Jenko, Urša Kdunc, Jaka Kenda, Iris Marinčič Pokovec, Jan Meznarič Jakopič, Ada Mušič, Žiga Posedi, Aleš Presetnik, Miha Rihtar, Matijas Severhen, Barbara Škrbec, Urša Šlibar, Lara Šude, Črtomir Torkar Zupančič, Aleša Uranič, Primož Zaman, Petra Zorko.

Modno oblikovanje 4. c Nika Babnik, Živa Božičnik Rebec, Špela Danko, Tina Drobnič, Tea Eftimovski, Eva Jakimoski, Marja Kaluža, Špela Kopač, Nives Kos, Neža Kranjc, Barbara Krmelj, Tjaša Macerl, Nika Potokar, Tina Rozina, Tina Ruatr, Lana Urbančič Rak, Tina Verbič, Katja Vilfan, Maja Zadnikar, Katarina Žniderič.

Fotografski tehnik 4. d Sonja Bizjak, Tatjana Cankar, Klara Ceglar, Simon Clemente, Igor Čož, Polona Eržen, 4. d Ana Goltez, Nadia Hozić, Sebastian Kohl, Maša Lenček, Luka Mihelič, Tamara Nemetih, Urša Pečnik, Žiga Petkovšek, Žiga Perk, Manca Ravšelj, Nina Rojec, Karin Schauer, Aleks Sedušak, Sašo Štih, Nejc Vencelberger, Alex Veršnik.

Umetniška gimnazija − likovna smer 4. f Petra Bohinc, Doris Botonjić, Tajda Češarek, Ana Dolenšek, Blaž Gracar, Nika Gračner, 4. f Živa Ivanc, Matic Jelovčan, Janja Jurečič, Blažka Jurjavčič, Pia Klančar, Anže Klavžar, Boštjan Likar, Vesna Ljubijankić, David Lukač, Andreja Majnik, Nejc Mehle, Katarina Merslavič, Kristina Merslavič, Neva Mlakar, Janja Omers, Tina Opalk, Sarah Osterc, Jasna Poljanar, Helena Pucelj Krajnc, Anja Romih, Urška Strel, Sonja Suhadolc, Manca Štepic, Tibor Tekavec, Ajda Tofolini, Nejc Trošt, Luka Vrhunc. 4. g 4. g Helena Bernik, Zala Božič, Jerca Čiča, Maša Debevc, Urša Dolgan, Nuša Filipović, Tina Grampovčnik, Neja Hmeljak, Rebeka Jerman, Martina Jurak, Irena Kavšek, Anja Kenda, Urša Koželj, Kaja Krebel, Maša Križman, Lara Kulaš, Lara Loboda, Rebeka Lovrić Anušić, Špela Nemec Bonie, Klara Nikitenko, Nina Pal, Katarina Plestenjak, Tanja Sabol, Tjaša Sušin, Klemen Šalamon, Ajda Šeme, Kaja Zalokar, Špela Zorec, Nina Železnik, Sara Žgajnar.

206

207

Avtor: Andrej Ĺ enk, mentor: Iris Skubin, prof.

četrti letniki odhajajo 2010/11

Grafično oblikovanje Samo Benedičič, Primož Bernik, Maks Bricelj, Anže Ermenc, Ajda Ferk, Miša Hafner, 4. 4. a a Urška Jazbinšek, Nina Juvan, Sara Kecelj, Ina Klanšek, Anja Korošec, Anže Krajc, Urša Kušar, Lea Lipnik, Lucija Medved, Tadej Oblak, Taja Oman, Sai Pan, Jakob Pezdirec, Maša Potec, Peter Primožič, Žiga Rautner, Marina Remenar, Valentina Remenar, Uroš Sedej, Kim Šain, Nina Škerjanc, Špela Šmid, Cecilija Cilka Toplak, Blaž Trušnovec, Klarisa Veselič, Timotej Zakrajšek, Špela Zelko.

Oblikovanje uporabnih predmetov

4. b 4. b Žan Frantar, Miro Jurjevič, David Kirinčič, Gašper Mulej, Nina Podobnikar, Karina Rvšelj, Jakob Ropert, Brigita Sečnik, Luka Slak, Monika Smolič, Urban Šunkar, Lucija Vodopivc, Kaja Weisseisen, Andreja Zalar.

Modno oblikovanje 4. cc Jona Bednjanec, Rebecca Bogataj, Kim Carli Kašpirc, Mateja Drobnič, Klavdija Frelih, 4. Neža Albina Gorišič, Katja Grčman, Vanesa Habjanič, Hana Hees Pavlinc, Mateja Holjevac, Lucija Jankovec, Kaja Kavčič, Petra Kolarič, Nina Likozar, Tina Malovrh, Julijana Puc, Sara Rman, Katja Šalkovič, Vesna Uršič.

Fotografski tehnik

4. d Urša Alič, Zarja Blažina, Bernarda Conič, Igor Demjan, Vid Erbič Križanec, Sanja Gornjec, 4. d Tinkara Gradišek, Nejc Grašič, Anže Kreže, Monika Meglen, Kristina Mehle, Alen Murić, Mojca Pivar, Ruby Reya, Vid Rotar, Borut Standeker, Simon Škafar, Žiga Škerjanec, Tina Umer, Špela Velepec, Valerija Žnidaršič.

Umetniška gimnazija − likovna smer 4. ff Ajda Barle, Tina Berdajs, Tamara Bregar, Nina Cikač, Sanel Fazlić, Veronika Gnidovec, 4. Ana Jagodic, Tatiana Kocmur, Vid Koritnik, Monika Krštinc, Krista Likar, Sara Marolt, Edith Mehle, Neja Nahtigal, Maja Nosan, Neža Oblak, Sara Piltaver, Ana Pšenica, Nina Pufek, Eva Rupnik, Nejc Skvarča, Andreja Srna, Nika Starin, Maja Ana Strnad, Luka Svetlin, Andrej Šenk, Monika Šinkovec, Nina Štefe, Tim Testen, Maja Wolf, Neja Zorzut. 4. g g 4. Enya Belak, Samo Bihar, Jan Flerin, Urban Grm, Lea Gubanc, Lana Hladnik, Kristina Ilić, Tina Jereb, Nuša Jurjevič, Katarina Juvan, Ana Kavčnik, Špela Koprivnik, Matic Lukšič, Danaja Mertelj, Jerneja Mevželj, Anja Novak, Dan Pikalo, Gabrijela Pirc, Petra Potočnik, Nika Rosman, Daša Štrbenc, Karmen Šušteršič, Tin Švagelj, Helena Tahir, Mitja Želježnjak.

208

209

Avtor: Tina Berdajs, mentor: Iris Skubin, prof.

210