R5 / 2014, deseta številka by Peter Rau

deveta

osma

Revija Sredn

bljana

tografijo / Lju

ovanje in fo šole za oblik

deseta jubilejna številka

Letnik X / dvojna št. / junij 2014 / 10,00 €

R5 1

5 R blikovanje nje šole za o

Revija Sred

in fotografijo

/ Ljubljana

R5 je revija Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, Ljubljana letnik 10, št. 1 in 2, junij 2014 naslov uredništva: SŠOF/za revijo R5, Gosposka 18, 1000 Ljubljana tajnistvo.ssof@guest.arnes.si odgovorni urednik: Gregor Markelj glavni urednik: Peter Peterka pomočnica glavnega urednika: Betka Pohlin mentorji in sodelavci: Nina Šuštaršič Remic, Boštjan Avguštin, Damjan Kracina, Andreja Kuščer, Igor Kregar, Vita Žerjal Pavlin, Janja Nagode, Alenka Podlogar, Sabina Puc, Saša Vitežnik Jelen, Apolonija Simon, Darko Sintič, Milena Režun, Betka Pohlin, Anton Starc, Aleksander Brezlan, Samo Lapajne, Jasna Kralj Pavlovec, Gregor Markelj, Urban Kržan, Uroš Hohkravt, Sonja Lebedinec, Peter Rombo, Peter Peterka prevajanje povzetkov: Sašo Podobnik oblikovanje in DTP: dijakinje in dijaki 3. a mentor: Saša Vitežnik Jelen tisk: Tiskarna Schwarz d.o.o. založila: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Ljubljana, 2014 ISSN 2335-2884

vsebina Ob jubileju Mnoge stvari pridejo in gredo, nekatere pa se presejejo, prekvasijo ali kakor koli požlahtnijo, če le ne nastopi suša ali kaka druga nadloga. S tiskovinami ni nič drugače. Le najboljše ostane, se plemeniti in raste. Že 10. številka! Kar nekaj dreves je bilo posekanih, bi kdo očital in s tem bi se lahko strinjali. A včasih nekatere stvari padejo zato, da se oplemenitijo na drug način. Sam revijo R5 imenujem kar zlata palica SŠOF. Tolikšna je namreč simbolna vrednost vloženega truda. Sinergijo vseh oddelkov je čutiti skozi vsako številko in tako bi na splošno morala delovati idealna šola. Ne samo prelistajte, pozorno preberite tudi tokratno jubilejno dvojno številko in ob koncu branja še enkrat pomislite, kaj je bolje: drevo spremeniti v drva ali na papir natisniti žlahtni utrip ustvarjalnosti. Ustvarjalnost zmaguje! Odgovorni urednik

. .

uvod . . . . .

spomini . . . . . .

ustvarjalci . . . . . . . . . . .

ustvarjalnost . dijakov . . . .

. . 4

Uvodnik

144

Abstracts

152

10 x R5

fotografije Križank

166 158

razstava dijakov

Razstava . v Mestnem muzeju Prekmurje . / keramika . O projektu / zimski športi . Rogla / bordanje . Zlata lisica Pokljuka / . biatlon

Mire Cetin

162

Andrej Bremec

166

Matej Soklič

170

Jasna Kralj

174

Samira Kentrič

180

Robert Srebrnič

. Andrej Stare

Katarina Hay

184

. Planica, Planica

Janez Puhar

190

Milan Butina

194

. Trst - Ljubljana - Trst . Biseri zamejske Slovenije

Marko Šuštaršič

198

Izar Lunaček

202

Zoran Arizanovič

206 210

projektno delo

Vitranc / . veleslalom . Planica

glasba

. Modna Toskana London . Benelux . . Po lepi modri Vltavi Benetke v . 7 urah . Toskana

strokovne ekskurzije

3D animacija

214

Šah

220

Videomanija

224

Rodja Razkolnikov

202

Studio K' pras'c

Garažni filmčki

102

Natečaj Šentrupert

108

Roboti / stripi

114

Risarski izzivi

118

Matura / likovna teorija

120

240

. Literarni prispevki

Divje rože / modna revija

124

248

Krpanke

130

250

. Krst fazanov Bazar .

SŠOF torbice

132

252

Pust

. Športni dan . Vače

228 234

. Aleš in Erica Debeljak

razmišljanje in . literarno Patrik Komljenovič ustvarjanje

dijaška skupnost

Stopnice

134

254

Maturanti .

Nagrada Vida

138

256

. Izjave profesorjev

maturanti humor 5

ABSTRACTS

8// R5 TIMES TEN

48// SAMIRA KENTRIĆ

SŠOF students talk to the long-serving editor of R5 magazine about its beginnings and its development through the ten issues published so far.

An interview with illustrator and ex-SŠOF student Samira Kentrić, focusing on her work, way of thinking, and experiences.

18// PHOTOGRAPHS OF KRIŽANKE

50// THERE SHOULD BE A MINISTRY OF DESIGN

Milan Butina was a college professor, he created numerous works of visual art - some in his unique new style of cubism -, and wrote a visual arts theory textbook. Butina made many set-design concepts for stage and film; these creations are nowadays exhibited alongside his other works, which range from landscapes to cubist paintings.

66// MARKO ŠUŠTARŠIČ

Double-spread photographs of the school grounds and their surroundings were taken in the early hours of the morning by an industrial design student. They are used to mark the beginnings of articles in the first part of the magazine.

In the interview, renowned designer and ex-SŠOF student Robert Srebrnič talks about his experience at the school and his way to success. Robert has designed many well-known brands and logos, such as Diggit and Radio Center. He is most famous for designing wine labels.

20// INTERVIEW WITH MIRE CETIN

56// THE MAGIC OF JEWELLERY

An interview with former headmaster of of SŠOF, painter Mr Mire Cetin, who reminisces about the times when he was in charge of the school. The article also presents Mr Cetin’s artistic work.

In an interview conducted by SŠOF students, former SŠOF headmaster Mr Andrej Bremec discusses his views on various areas of the school’s activity.

SŠOF teacher Ms Nina Šuštaršič and her students made an interview with jewellery designer Katarina Hay, who is also an exSŠOF student. She now lives in New York, where she has a family and a successful career. Katarina talks about how the knowledge acquired at SŠOF influenced her work and how she found inspiration in the beauty of the school’s architecture. She also reflects on her beginnings, trying to succeed amidst global competition. Katarina likes to design using precious stones and metals, i.e. natural materials. Her work has achieved popularity in the United States and Europe.

38// MATEJ SOKLIČ

60// JANEZ PUHAR

74// INTERVIEW WITH ZORAN ARIZANOVIČ

A tribute to the late painter and SŠOF teacher Mr Matej Soklič. Mr Igor Kregar looks back on the creative and pedagogical work of his former colleague.

An article about Janez Puhar, the inventor of glass-plate photography. His first and most famous photograph, made on satin glass, is featured in the article.

Following his exciting lecture at SŠOF, an interview was conducted with Mr Zoran Arizanovič. He talks about his work in the field of digital visual effects in film production.

62// MILAN BUTINA

80// 3D ANIMATION

The article looks at Slovene visual art theoretician and painter, visual art theoretician Milan Butina and his work.

This year’s 4th-year graphic design students were the first to have the opportunity of trying their hand at 3D animation, which resulted in many interesting creations.

28// INTERVIEW WITH ANDREJ BREMEC

42// JASNA KRALJ Former SŠOF gives a personal account of her times and work at the SŠOF.

On the occasion of the exhibition at the Ljubljana Museum of Modern Art, the article looks at the life and work of modernist painter Marko Šuštaršič.

70// INTERVIEW WITH IZAR LUNAČEK Second-year students made an interview with comics author Izar Lunaček. His first creations date back to his primary-school days; as a secondary-school student, he was already working for the Slovene comic portal Stripburger. Some of his comics have also been published elsewhere; most recently, he published a graphic novel in Spain. Izar finished study of philosophy, comparative literature, faculty of Fine arts and Design and became PhD (Doctor of Philosophy); today, he works as a free-lance comic author. He finds inspiration with both Slovene and foreign authors.

ABSTRACTS

84// CHESS

102// GARAGE MOVIES

A chess tournament took place in Hotel Lev in Ljubljana. Among the attendees was the women’s chess world championship title holder. SŠOF students made chess-themed products during the Project Week with select products being then sold at auction.

Petra Drevenšek is a 3rd-year student at SŠOF. She is very enthusiastic about the work she does: last year, she poured her heart and soul into a short animated movie. But even a short movie requires a lot of work and discipline, which is something Petra can certainly attest to. In her article, she presents the reader with her working process and points out that she learned a great deal making the movie and had fun doing it.

92// VIDEOMANIJA Videomanija is a youth film festival, now in its tenth year. Each year, SŠOF students take part in the festival by designing posters, an activity which takes place during Visual Arts Theory classes. The selected designs are featured in the article.

94// RODYA RASKOLNIKOV’S CONFESSION CAUGHT ON (AWARD-WINNING) FILM Helped by their teachers, the 4th-year photography students made a film based on the classic novel Crime and Punishment by Fyodor Dostoevsky. The film won the first prize at the Slovenščina ima dolg jezik student competition.

96// STUDIO K’ PRAS’C When it comes to animation and stop-motion technique at SŠOF, the innovative group of young enthusiasts Studio k’ pras’c is certain to come to mind. Their collective spirit led them to apply to the Slovenščina ima dolg jezik competition. In collaboration with the Nu-Frame team, they produced a short animated movie and won the competition. The members of Studio k’ pras’c say that they are going to carry on with their creative work and that they will not let stop-motion technique go extinct.

108// COMPETITION FOR BEST ILLUSTRATION The 2013 competition for the best series of three illustrations, which is organised every year by the Municipality of Šentrupert, was won by a SŠOF student. Her prize was a oneweek summer course in Italy. The topic of last year’s competition was “Hayracks used to be full of life once ...”.

110// SARMEDE The student who won last year’s illustration competition talks about the week she spent in the Italian town of Sarmede. The article presents the workshops organised by the international summer school of illustration and includes artwork produced there by the student.

114// ROBOT COMICS The article features comics made by students in the Visual Arts Theory class. The theme of the comics revolves around robots and their performing of various programmed functions.

118// DRAWING CHALLENGES A Drawing class teacher and a student reflect about the challenges of the subject. The article features students’ works created in the class.

120// MATURA EXAMINATION IN VISUAL ARTS THEORY The article presents works by SŠOF students who elected Visual Arts Theory as their fifth Matura subject. The students were assigned titles and given various instructions as to what their creation must include. The article looks into the ways each given title influenced the student’s decisions and their work process. Exceptional creativity and mastery of various techniques and motives can be observed in the works shown.

124// WILD FLOWERS Every year, 4th-year students of SŠOF’s fashion department make their own creations to be featured at the SŠOF fashion show. This year, wild flowers were chosen as the theme, with a special focus on protected species growing in the wild. The designers rose up to the challenge, indeed so much so that our students’ creations were presented in Galerija Emporium fashion department store.

130// PATCHWORK The 3rd-year fashion students were given the task of making small patchworks also representing plants - wild flowers. The students sewed, embroidered, and drew on pieces of fabric, creating beautiful flower imagery.

132// SŠOF PRODUCES ITS OWN SHOPPING BAGS This year, the SŠOF fashion students decided to make one-of-a-kind shopping bags. The bags had to include the SŠOF logo. Each student came up with a different bag design. The SŠOF shopping bags were featured at the Akcija exhibition, while the best ones were also put on display in the Galerija Emporium fashion department store.

ABSTRACTS

134// STEPS The steps are the graduation assignment taken on by Rok, a diligent student from class 4B. The steps change colour yet still retain the look of raw wood reminiscent of old furniture.

138// VIDA In the past school year, the Vida award in recognition of the most successful class was presented for the first time in the history of the school. The award in the form of a statue/sculpture is to be passed on each year with the 4F class students being the inaugural recipients. The Vida was designed by teachers Mr Damijan Kracina and Mr Igor Stanko; the name of the award was suggested by Mr Peter Peterka, and Mr Samo Lapajne modelled the statue in 3D computer software after Mr Kracina’s drawings. A graphical identity for the award was also designed by Mr Aleksander Brezlan.

144// SŠOF STUDENTS’ EXHIBITION IN THE CITY MUSEUM OF LJUBLJANA Under the guidance of teacher Mr Damijan Kracina, the students who had taken part in the pottery workshop in Prekmurje put their creations on exhibition in the City Museum of Ljubljana. The design of the exhibition included the students painting the walls of the exhibition space.

152// PREKMURJE’S FORGOTTEN SECRET SŠOF students from class 3F visited Prekmurje region and took part in an interesting pottery workshop. Master potter Mr Štefan Zelko first gave an overview of the history of pottery and then spoke about his own experience of learning the craft from his father.

156// INTRODUCTION TO WINTER SPORTING EVENTS PHOTOGRAPHY ARTICLES SŠOF and the Ministry of Education, Science and Sport worked together to carry out a project involving photographing winter sporting events. The agreement enabled the school to obtain a number of press accreditations for various major competitions so as to allow students to take photographs and make interviews with well-known athletes. The budding (photo)journalists were overseen by their mentors.

158// ROGLA Rogla hosted its second World Cup snowboarding competition. SŠOF students attended the event, taking advantage of the opportunity to photograph the competitors during and after the race. The competitors also answered some of our questions; interviews with Tim Mastnak, Rok Flander, Rok Marguč, Lukas Mathies, and Olympic Medallist Žan Košir were made.

162// ZLATA LISICA Zlata lisica (the Golden Fox), the two ski races for the women’s Alpine Skiing World Cup in Maribor, were cancelled this year due to bad weather. Since the SŠOF students were already there, they made a few interviews with the competitors.

166// POKLJUKA AND INTERVIEW WITH TEJA GREGORIN At the Pokljuka Biathlon Centre, SŠOF students talked to Teja Gregorin, winner of two Olympic medals in biathlon.

170// VITRANC SŠOF students photographed the giant slalom competition for the 53rd Vitranc Cup in Kranjska Gora. They were also successful in getting short statements by some of the World Cup racers.

174// PLANICA Photography students went to Planica to watch the World Cup ski-jumping and skiflying events. They photographed Slovene and foreign competitors. They also made interviews with participating athletes, including World and Olympic Champion Kamil Stoch, Robert Kranjec, Jernej Damjan, and Peter Prevc.

180// INTERVIEW WITH ANDREJ STARE Celebrated Slovene sports commentator Dr Andrej Stare talks about the many incidents of his career as a sportscaster, various celebrities, and his favourite sport.

184// PLANICA, PLANICA An interview with Mr Slavko Avsenik, a pioneer and legend of Slovene Oberkrainer music.

190// TRIESTELJUBLJANA-TRIESTE Liceo Artistico Nordio art school students from Trieste visited our school for a day, with a return one-day visit later paid by SŠOF students. During either visit, the school and its work was presented, followed by sightseeing of the city. Liceo Artistico Nordio is bigger than SŠOF, while our school has the advantage of its inspirational location, Križanke; the focus of our classes is on learning to draw true-to-life while the Italian school follows a different programme with its students mostly doing practical work. Both visits were exciting for the students, allowing them to see something different and providing new outlooks on art.

ABSTRACTS

194// TREASURES OF FRIULI-VENEZIA GIULIA

220// A TRAVEL AND A JOURNEY

An account of the one-day trip to the Slovene ethnic territory of Italy, where the students saw Miramare Castle, Aquileia, and Risiera di San Sabba, a WW2 Nazi detention centre.

Teacher Ms Milena Režun and 2nd-year students reflect on their impressions and experiences from their trip to Tuscany.

198// FASHIONABLE TUSCANY Third-year fashion students took a trip to Florence to explore renowned clothing and shoe brands. They also took a sight-seeing trip through the city. A few candid moments have been documented in the photographs which accompany the article.

202// LONDON Third-year fashion students went on an excursion to London this winter. There, they took a sight-seeing tour of this exciting city.

206// ACROSS THE BENELUX SŠOF students visited Benelux and saw various sights, such as museums, historical city centres, and cathedrals.

210// BY THE BEAUTIFUL BLUE ... VLTAVA? Second-, third-, and fourth-year students went on a five-day excursion to the Czech Republic.

214// VENICE IN SEVEN HOURS SŠOF teachers took all of seven hours to experience the beautiful city of Venice. The main purpose of the trip was to visit the 55th Biennale of visual arts, with the visits to the Accademia Galleries and the Venice Modern Art Museum in tow. For once, it was the faculty’s turn to have a bit of fun – and they did.

224// CONQUERING MOUNTAINS, CONQUERING FEARS In October, SŠOF students went on a school excursion to Vače, the geometric centre of Slovenia. The sights included the Church of St Andrew and a larger-than-life replica of the Vače situla, an Iron Age bronze bucket. The students then split into two groups; as one visited an adventure park and the other climbed Zasavska Sveta gora, the grey day began to show its sunny side.

226// VAČE An article about Vače, the village famous for the Vače Situla, a significant archaeological find from the Iron Age. At the same time, Vače is also the geometrical centre of Slovenija.

228// INTERVIEW WITH ALEŠ DEBELJAK AND ERICA JOHNSON DEBELJAK In the interview, Erica Johnson Debeljak gives an insight into her personal matters, including how her parents reacted to her decision to move to Slovenia. Aleš Debeljak and Erica Johnson Debeljak are writers.

234// PATRIK KOMLJENOVIČ Patrik is a student at SŠOF. He talks about his works, his beginnings, and the awards he has received for his writing. The article includes an excerpt from his stage work Snežna kraljica (The Snow Queen).

240// WAXING LITERARY R5 issues have always featured literary contributions, both in poetry and in prose, as well as reflections on literary works in the form of an essay.

248// FRESHMEN’S BAPTISM Every year, SŠOF students organise a »baptism« for the first-years. The initiation ritual consists of various tasks, which are evaluated by a committee. The best group is awarded a prize.

250// THE CHRISTMAS BAZAAR In December, a school fair was organised for the first time at SŠOF. The money raised by the sale of artefacts created by the students especially for the fair was placed into the school fund for subsidising school excursions to students unable to afford them.

252// SHROVETIDE CELEBRATION The traditional contest for the best shrovetide costume takes place on Shrove Tuesday in Križanke entrance courtyard.

254// SENIORS’ ROUNDUP The indispensable list of the students finding themselves on the home straight of their SŠOF education.

256// THE HUMOUR ROLL The school is a breeding ground for humour and funny situations. Whether a blunder or a deliberate joke on the part of the teacher, students are certain to write it down. These are this year’s wins - and their winners.

JUBILEJNAĹ TEVILKAR5

5 R x 0 1 im glavnim

lgoletn pogovor z do

om Peterko

vije R5 Petr urednikom re

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

Naključje je naneslo, da ima letošnji 3. a to čast, da oblikuje jubilejno, 10. številko R5. Nekaj o tem, kako je R5 nastala, nam je povedala profesorica Vitežnik in nam namignila, da bomo več izvedeli od vas in profesorja De Glerie, ki je bil glede oblikovanja mentor dijakom pri prvih petih številkah. Kako se je začelo? Pri odgovoru na vaše prvo vprašanje ne bo šlo drugače, kot da se prepustim spominom in emocijam. Bilo je lepo aprilsko popoldne, ko smo na vrtu enote Mali dom Centra Dolfke Boštjančič pekli čevapčiče in se z našimi varovanci pogovarjali o pomladanskem cvetju, poljskih in vrtnih posevkih ter raznih kmečkih opravilih. Vodja Marina Komat mi je že zjutraj, ob jutranji kavi, zaupala skrivnost, da mi bo nekoga predstavila. Nekega gospoda, ki je zaposlen v šolstvu, veliko bere in je na sploh zelo razgledan. »Veš, pa rad potuje,« je še dodala in me opozorila, da ne smem narediti slabega vtisa. »Pogovarjaj se z njim o umetnosti pa filozofiji, nikar pa ne govori o politiki in osamosvojitvenih dogodkih.« In tako sem tistega dne spoznal takratnega ravnatelja SŠOF, Andreja Bremca, ki mi je, potem ko sva se pogovarjala o vse mogočem, omenil, da bodo na šoli jeseni zaposlili dva profesorja slovenščine in da naj se prijavim. Omenil mi je, da je to umetniška šola, kjer je treba pristopati do dijakov nekoliko drugače, da so to umetniške »dušice« in da bom moral biti do svojih sodelavcev potrpežljiv. »Pa uredništvo šolskega glasila mi boš oživil!« Tako sem nalogo, da se lotim prve številke revije R5, dobil na vrtu vzgojno-varstvenega zavoda, kjer sem služil vojaški rok in skrbel za ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Seveda moram biti pošten in povedati, da mesta profesorja slovenščine na tej šoli, kljub zaključenemu univerzitetnemu študiju, morda ne bi dobil, če me ne bi priporočila takratna vodja enote Mali dom, Marina Komat.

(Pre)misli

predmeta o v sklopu sm 2 /0 01 20 tu kV šolskem le ) začeli s stru iku gimnazije tn le 1. (v an a ij za urej je informatik ramskih orod og pr m je an želeli turnim poučev v. Ker smo in predstavite ic dn v le eg pr lje besedil, l, uporab n vsebinski de em vs ed lje pr učite obogatiti o se obrnili na stavitvah, sm ed pr in h predlih ni di ič bese o-teoret h in strokovn ni al ev až br zo adivom. S tem splošnoi vsebinskim gr m ni ič zl ra za predvsem na metov v želji ki je vladala l, ze vr iti ln po e, smo hoteli za in informatik računalništva ja an ev uč na po h vezani področju ovalo vsebin, dno primanjk ve je m na j sa e. določene tem r enščine Pete profesor slov c, ve la de so na pomoč. Odzval se je ivo priskočil zn be lju je m i ine realiziral Peterka, ki na bi skozi vseb da a, ej id je et ja in um Porodila se očja jezikoslov dr po s la de a šk etnost dijaška umetni in likovno um li slovenščino za ve po ko ta o kot začetke nosti ter lahko razumem vo za ve Po o. i gimnaziji, z informatik a na umetnišk nj va zo ve po ga re) medpredmetne imenovano (P skozi revijo, ve do sa la di ov na in lik na ki je obro kratka literar la bi so e ur oš e gimnamisli. Jedro br elka umetnišk dd f-o 1. ga ne krat le dela dijakov ta no podobo dobi so svojo oblikov ki i, er sm . ja ne likovan zije – likov rmacijskega ob a pravila info st ro ep pr i oz sk ji sodelavec

, prof., nekdan

Davorin Babič

Jeseni 2000 sem bil sprejet skupaj še z nekaterimi drugimi profesorji, ki so danes moji dobri kolegi in brez katerih bi mi bilo pogosto zelo težko. Slišali smo, da je pred R5 izšla ena številka šolskega glasila z naslovom Dimenzija, da je pred tem bila pripravljena še neka druga številka revije, ki ni nikoli izšla, pred R5 pa je bil menda tudi poskus, ki ste ga izpeljali vi. Vam je to koristilo, da je nato nastala prva R5? Preden smo izdali prvo številko revije R5, sva s kolegom Davorinom Babičem, ki je poučeval matematiko, izdala glasi-

lo s pomenljivim naslovom (Pre)misli. Objavili smo nekaj priložnostnih člankov in pesmi, kaj več pa nam takrat ni uspelo. V glavnem so bili avtorji prispevkov dijaki, ki sem jim bil razrednik. Tako sem se kaj hitro zavedel, da bo treba, če želimo imeti obširnejše glasilo, oblikovati uredniški odbor, ki ga bodo sestavljali tako učitelji mentorji kot dijaki, tudi tisti, ki jih ne učim. Odločil sem se, da idejo o novi podobi in vsebini šolskega glasila predstavim posameznim šolskim aktivom in dijaški skupnosti. To so bile moje prve izkušnje, povezane z dijaškimi prispevki.

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

Brez odobritve takratnega ravnatelja Andreja Bremca revija ne bi šla v tisk. Kdo je prepričal koga, da se je vse izšlo? Ko sem začrtal programska izhodišča in pridobil nekaj kolegov za sodelovanje, sem idejo predstavil še takratnemu ravnatelju. Vedel sem, da bom moral biti prepričljiv, hkrati pa sem se zavedal, da si ambiciozneje zastavljene revije želi tudi ravnatelj. Strinjala sva se, da se je treba

dela lotiti čim prej, saj so bili cilji visoko zastavljeni, večjih izkušenj z urednikovanjem pa nisem imel. Svetoval mi je še, da naj v ožji uredniški odbor povabim še koga, ki obvlada računalništvo. Tako sem k sodelovanju povabil še dva profesorja, s katerima sem kmalu po prihodu na šolo navezal pristnejše stike in sta se vedno izkazala kot izredno delovna in duhovita, Andreja Kočevarja, ki je takrat poučeval zgodovino, in Boštjana Avguština. Vsi trije smo predstavljali tim, ki je pozneje uspel uresničiti

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

še marsikatero idejo, ne le izdati prvo številko šolskega časopisa. Spominjam se, da smo članke, preden smo jih, skupaj s slikovnim gradivom, oddali v oblikovanje kolegu Blažu, odnesli k Andreju domov, kamor smo za kratek čas preselili uredništvo. V zgodnjih jutranjih urah, ko smo dokončno uredili vse članke in vnesli še zadnje popravke, so bili pepelniki polni cigaretnih ogorkov, prostor zakajen, na mizi pa na

pol prazna steklenica žlahtne jantarjeve pijače. Zabavo smo združili z delom, in to je vedno najboljši recept uspešnega dela in sodelovanja. Takrat še niste bili dolgo na šoli, z uredništvom pa tudi niste imeli izkušenj. Se vam je kje »zatikalo«? Ne spomnim se, da bi imel pri nastajanju prve številke kakšne večje težave, razen to, da revije že prvič nismo uspeli izdati

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

ob dogovorjenem terminu in se je vse skupaj nekoliko zavleklo. Nekaj zamude je nastalo zaradi pozne oddaje člankov, nekaj pa so k temu pripomogli slabi delovni pogoji, ki so jih imeli takrat na grafičnem oblikovanju. Če delaš s šestimi, sedmimi računalniki, ne moreš pričakovati, da bodo besedila oblikovana hitro. Poleg tega smo premalo pozornosti namenili pridobivanju slikovnega gradiva, zato je prva številka s tega vidika bolj skromna. Ko sedaj gledate nazaj – kakšna je razlika v razmišljanju, ko se lotevate nove številke? Hm, razlika je precejšnja. Najprej se je treba zavedati, da je naslovnik precej širši, kot pa je bil na zečetku moje uredniške poti. Če smo prvih nekaj številk revije R5 namenili predvsem dijakom, njihovim staršem in zaposlenim, pa zadnje številke predstavljajo tudi dobro promocijsko gradivo, saj vedno vzamemo s seboj kak izvod, ko predstavljamo šolo, prav tako je nepogrešljiva na informativnem dnevu in dnevu odprtih vrat. Hkrati je revija naše protokolarno darilo, saj zaenkrat nimamo drugih izdelkov, ki bi jih lahko podarili našim gostom. Spomijam se, da ko smo za 7. številko revije R5 intervjuvali ljubljanskega župana Zorana Jankovića, je, potem ko je prelistal revijo, podal naslednji komentar: »Zdaj pa povejte, katera srednja šola ima boljšo revijo.« Dodal je še, da jo bo pokazal svojim sodelavcem, zlasti arhitektu Koželju. In vse to so razlogi, ki zahtevajo tehten in resen

razmislek, katere vsebine vključiti v novo številko, katere rubrike vpeljati na novo in koga bomo prosili za pogovor. Posebej spoštljivo pristopamo do rubrike Spomini, saj želimo k besedi povabiti čim več naših nekdanjih dijakov, ki so v svojem življenju že marsikaj dosegli in lahko z našimi bralci delijo zanimivo izkušnjo, prav tako nekdanjih profesorjev, ki so na šoli pustili neizbrisljiv pečat. Pomebna je tudi odločitev za skupno temo, nekakšno »rdečo nit«, na katero se navezuje nekaj člankov. V letošnji številki je to projekt SŠOF na mednarodnih zimskih športnih prireditvah v Sloveniji, ki smo ga sklenili skupaj s pristojnim ministrstvom. Dve številki sta bili dvojni, kar pomeni, da vam vsako leto revije ni uspelo izdati. Bili sta obsežnejši, ker se je nabralo gradivo dveh let … Revije vsako leto res nismo uspeli izdati. Leta 2006 smo praznovali 60. obletnico naše šole, in kot se za visok jubilej spodobi, smo izdali precej obsežno monografijo Oko, srce, oblika. Vso energijo smo posvetili temu projektu, na katerega smo zelo ponosni. Pred tremi leti pa sem kot predsednik Sveta SŠOF vodil postopek izbire in imenovanja ravnatelja šole. Zvrstilo se je kar nekaj sej sveta zavoda in usklajevalnih sestankov, pripraviti je bilo treba številne zapisnike, sklepe ustrezno protokolirati. Ker je bilo to leto zame zelo stresno, nisem imel dovolj energije, da bi se lotili še revije.

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

Revija R5 res ni običajna revija. Ni niti šolsko glasilo, to stopnjo je prešla že z izidom 1. številke. Da je oblikovana drugače od šolskih glasil, je logično, saj smo šola za oblikovanje. Kaj jo uredniško loči od šolskih glasil? Loči jo predvsem to, da se vsebin lotimo vedno zelo premišljeno, o čemer sem govoril že prej. Z revijo smo že davno presegli podobo klasičnega šolskega glasila, saj so številni članki napisani na visokem intelektualnem nivoju in predvidevajo zahtevnega bralca. Opremljeni so z bogatim slikovnim gradivom, kar pomeni, da so pri načrtovanju vsebin in spremljanju na teren fotografi nepogrešljiv del ekipe. Nikoli nisem pristal na tezo, da morajo biti avtorji le dijaki. Zato vedno povabim k sodelovanju sodelavce, ki radi prispevajo svoje kritične poglede na sodobno umetnost ali pa delijo z nami dragocene izkušnje s popotovanj. Vedno si prizadevam, da bi dijaki spoznali čim več uspešnih in prepoznavnih ljudi iz sveta umetnosti, kulture, gledališča, športa, novninarstva itd., se od njih kaj naučili in z njimi opravili pogovor za objavo v reviji. Tako pridobijo pomembna znanja s področja pisanja intervjujev in reportažnega novninarsta. R5 nima uredniškega odbora. Ima odgovornega urednika (ravnatelj) in glavnega urednika – to ste vi, kar pomeni, da je pravzaprav vse v vaših rokah. Je to dobro?

Seveda ni v redu, ker moram toliko dela opraviti sam, kar je zelo stresno. Najhuje je na koncu, ko pripravljam zadnje članke, roki za tiskanje in promocijo pa se hitro bližajo. Vsako leto se zgodi, da številne članke prejmem v urejanje in lektoriranje, ko so vsi določeni roki že davno mimo. In potem hitim, delam med prostimi urami, ponoči, med vikendom. Intervjuje je treba vedno poslati še v avtorizacijo. Ko revijo dobimo iz tiskarne, je treba poskrbeti za njeno promocijo in obiskati vse tiste, ki so bili tako ali drugače povezani z nastajanjem revije, da jim kak izvod podarim. Zadnje čase mi pri zadnji fazi pripravljanja revije pomaga kolegica Betka Pohlin, ki opravi zadnje branje, za kar sem ji zelo hvaležen. Pri vsaki številki sodelujejo številni dijaki in njihovi mentorji, vendar vseh učiteljev ni med njimi. Kakšen je vaš komentar? Že večkrat sem razmišljal o tem, zakaj se nekateri kolegi »zgodbi«, ki jo »piše« revija R5, nikoli ne želijo pridružiti. Nekateri so sodelovali pri prvih številkah, pa se skupini mentorjev pozneje niso več pridružili. Njihovih razlogov ne poznam, bi pa želel poudariti, da so bila vrata za sodelovanje vedno odprta vsem, tudi tistim, s katerimi se v preteklosti nisem pogosto srečeval. Treba se je zavedati dejstva, da

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

lahko le skupaj dosegamo odmevne rezultate in šolo uspešno »krmarimo«, če pa bomo vlekli vsak v svojo smer, bomo stopicali na mestu. Revija R5 ni namenjena le člankom s strokovnih področij, slišali smo, da se zelo trudite, da je vedno vključeno še kaj s področja športa, glasbe, gledališča, filma … Vsa področja, ki ste jih omenili, me zanimajo že od otroštva. Že v rosni mladosti sem redno treniral nogomet in obiskoval najrazličnejše športne prireditve. Z leti je naraščalo mojo zanimanje za klasično glasbo, zato sem začel igrati klavir. Med študijem sem na novo začel spoznavati evropsko dramatiko in gledališče ter se navdušil za antiko. Vse to sem skušal približati tudi dijakom, vključenost tovrstnih vsebin pa revijo popestri in ji daje dodano vrednost. V prejšnjih številkah je bilo tudi nekaj intervjujev s politiki, potem je padla odločitev, da tega ne bo več, ker je sedanja politika v državi na nekem prelomu in to ni primerno za dijake. Res je težko izbrati, s kom izvesti intervju. Ali vam je žal, da je odločitev taka? S kom izmed njih bi lahko izvedli intervju brez strahu, da se bo čez mesec ali dva pojavila afera? Intervjuji s politiki so bili zanimiva izkušnja, saj je bilo treba pogosto hitro odreagirati, ker so ti ljudje zelo zaposleni, njihov čas pa skopo odmerjen. Vznemirljivo si je bilo ogledati npr. kabinet predsednika Državnega zbora in imeti

voden ogled hrama demokracije, sejno sobo ljubljanskega župana, osrednji prostor Slovenskega panevropskega gibanja itd. Radi smo prisluhnili profesorju Bučarju, ki se je med našim obiskom na Prešernovem trgu 2 spominjal osamosvojitvenih dogodkov. Zelo smo se potrudili, ko smo na šoli organizirali obisk našega evroposlanca, ki nam je predstavil delovanje evropskega parlamenta in drugih evropskih institucij, ki odločajo tudi o naši usodi. Naj omenim, da je prav navezava stikov z našimi evroposlanci omogočila, da so imeli dijaki že večkrat subvencionirano strokovno ekskurzijo v Bruselj in da so si lahko ogledali prostore Evropskega parlamenta. Politikov nismo izbirali glede na všečnost, politično pripadnost, njihov položaj, ampak glede na teme, ki smo jih na začetku šolskega leta izbrali kot osrednje. Menim, da je zaradi odločitve, da politikov zaenkrat ne vabimo k besedi (s čimer se strinjam), revija vsebinsko nekoliko okrnjena, vendar skušamo te vsebine nadomestiti z drugimi rubrikami. Odločitev, koga povabiti na pogovor za revijo ali ga celo povabiti na šolo, pa bi zagotovo terjala temeljit razmislek. Moram priznati, da sem bil zaradi preteklih ravnanj in nepremišljenih izjav nekaterih naših politikov že večkrat razočaran. Veliko je intervjujev, to je zanimiva izkušnja za dijake, vendar je izvedba precej zahtevna – pripraviti je treba vprašanja, snemati (zvočni zapis), pretipkati, izluščiti bistvo, lektorirati in seveda tudi organizirati fotografiranje. Kako vse to organizirate?

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

Pred vsakim intervjujem se je treba dobro pripraviti. Z dijaki se najprej pogovorimo o intervjuvancu, poiščemo zanimive prigode iz njegovega življenja, pregledamo uspehe, preberemo kakšen njegov članek, prelistamo strokovno literaturo itd. Nato se lotimo vprašanj, ki morajo biti pripravljena tako, da je avtor predstavljen čim bolj celostno ali pa so vprašanja dotikajo posameznih tem. Potem se z avtorjem dogovorim za termin in lokacijo intervjuja. Nekateri želijo vprašanja vnaprej, da se nanje lahko ustrezno pripravijo. Z nami je vedno fotografska sekcija, saj je treba poskrbeti za kakovostno slikovno gradivo. Sedaj smo se nekoliko modernizirali in je šola kupila diktafon, na katerega pogovor posnamemo, nato pa sledi poslušanje in pretipkavanje. Seveda je treba iz pogovora izluščiti bistvo, kajti vsega povedanega ni mogoče objaviti. Sledi faza urejanja in lektoriranja besedila. Vsa besedila najprej preberem sam, nato pa jih predam v zadnje branje in oceno odgovornemu uredniku. Vesel sem, da se je pri zadnji številki okrepilo sodelovanje med glavnim in odgovornim urednikom, in upam na tako sodelovanje tudi v prihodnje.

pohvale za najboljšo srednješolsko revijo. Plakete si je mogoče ogledati v šolski knjižnici.

Revija R5 je v sklopu festivala Transgeneracije prejela nekaj nagrad za najboljše srednješolsko glasilo. Koliko?

Letos smo se prijavili na natečaj revije Mentor za najboljše literarno glasilo, literarni zbornik in knjigo s prispevki osnovnošolskih in srednješolskih avtorjev. Potekal je pod pokroviteljstvom Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Žirija, ki sta jo sestavljala profesorja

Na festivalu mladih Transgeneracije, ki ga vsako leto organizirajo v Cankarjevem domu, smo prejeli tri priznanja/

Potem so to kategorijo ukinili in teh nagrad ni več. Ali so jo ukinili zato, ker je več let zapored zmagala R5? Hm, zanimivo vprašanje, na katero pa težko odgovorim. Dejstvo je, da te kategorije že nekaj let ni več, je pa škoda, ker bi s tem lahko dodatno spodbudili in nagradili mentorje, ki svoje delo opravljajo korektno in kakovostno. Prejšnjo številko je šola prijavila na razpis za posebne literarne dosežke v okviru Roševih dnevov, prejeli smo samo priznanje, ker so upoštevali le literarna glasila šol, naša R5 je pa več kot to. Kako to komentirate? Nimamo konkurence. Očitno smo edina srednja šola, ki ima svojo revijo in ne le glasilo v tiskani obliki. Ne le v Sloveniji, tudi v EU ni take nagrade.

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

Miha Mohor, predsednik žirije, in Barbara Rigler, odgovorna urednica revije Mentor in strokovna svetovalka za literarno dejavnost, sta izbrala najboljše publikacije, vse pa so bile razstavljene v Osrednji knjižnici Celje. Razstava je bila mišljena kot ena od številnih prireditev v okviru 27. Roševih dni, tradicionalnega literarnega srečanja mladih. Reviji R5 pa je strokovna žirija podelila posebno priznanje in knjižno nagrado za izvirnejše literarne prispevke. Obžalujem predvsem to, da tekmovalnih kategorij niso razširili. Lahko bi podelili priznanje tudi za celostno podobo srednješolske revije, vsebinsko pestrost člankov, oblikovanje ipd. Prva številka je izšla z odobritvijo takratnega ravnatelja Andreja Bremca, naslednjih osem z odobritvijo ravnateljice Alenke Lukman Košir, deveta pa že pod okriljem ravnatelja Gregorja Marklja. Vsi trije so bili tudi odgovorni uredniki. Ali so se kaj vmešavali v delo? Ne, v moje urednikovanje se niso vmešavali in tudi ni bilo razloga za tako početje, saj sem se ob vseh spornih odločitvah ali kočljivih trenutkih posvetoval z aktualnim ravnateljem. Če sem prej omenil korektno sodelovanje s svojim prvim in zadnjim ravnateljem, naj omenim, da je bilo tudi sodelovanje z ravnateljico Alenko Lukman Košir dobro in da me je pri tem delu podpirala.

Profesor Peterka, zahvaljujemo se vam za odgovore na vprašanja in za vaš trud glede revije R5. Upamo, da bomo leta 2024 lahko brali jubilejno, 20. številko. Dijaki 3. a-razreda Mentor: Saša Vitežnik Jelen, prof. Foto: Darko Sintič

JUBILEJNAŠTEVILKAR5

Foto: Jon Zaletelj, 3. b / Mentorja: Sonja Lebedinec, prof. in Marko Turk, prof.

Čar Križank V medli jutranji svetlobi, brez pisanega vrveža dijakov in ostalih obiskovalcev, se nam tako znane Križanke pokažejo v povsem novi luči. Ozračje je povsem spokojno, skoraj magično. Prostor se prelevi iz dolgočasne stare šole v kraj, ki svojih skrivnosti ne razkrije zlahka. Jutranji obraz Križank sem poskusil ujeti v čim različnejših vremenskih pogojih in letnih časih, da bi kar se da natančno ujel to, ne tako znano stran kraja, kjer preživimo velik del našega dneva in pokazati, da nas stvari, ne glede na to, kako dobro jih poznamo, še vedno lahko presenetijo s skrito lepoto, če le vemo, kje jo iskati. Jon Zaletelj, 3. b

SPOMINI

pogovor z nekdanjim ravnateljem SŠOF,

Miretom Cetinom Akademski slikar Mire Cetin se je rodil 9. oktobra 1922 v Planini pri Rakeku. Večji del svojega otroštva je preživel v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter leta 1952 diplomiral na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost v razredu prof. Gabrijela Stupice. Po diplomi se je zaposlil kot profesor likovne vzgoje in umetnostne zgodovine na gimnazijah v Kranju, Bujah in Kopru, od koder je v letu 1964 odšel v Ljubljano na mesto ravnatelja tedanje Šole za oblikovanje. Vsa leta je deloval kot slikar in strokovni delavec na likovnih in likovnovzgojnih področjih. Bil je predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov in član mnogih upravnih odborov likovnih in likovnopedagoških usmeritev Slovenije ter Jugoslavije. Razstavljal je samostojno ter na mnogih skupinskih razstavah slovenskih in jugoslovanskih umetnikov. Sedaj živi v Ljubljani.

»Voditi kompleksno ustanovo s tako raznolikimi oddelki ni lahko«

Biti slikar in hkrati likovni pedagog je bilo za likovnike, ki so kmalu po 2. svetovni vojni študirali na ALU v Ljubljani, nekaj samoumevnega in hkrati odgovornega. Kako dolgo ste opravljali funkcijo ravnatelja na Šoli za oblikovanje? Na šolo sem prišel leta 1964 in jo vodil do leta 1985, ko sem se upokojil in se lahko spet posvetil ustvarjanju. Pripadam generaciji, ki se je že v zgodnji mladosti, takoj po akademiji, veliko ukvarjala z razvojem modernega likovnega pouka, v smislu spodbujanja predšolske mladine in poučevanja v osnovni in srednji šoli. To dejstvo nam je omogočalo preživetje in hkrati nudilo umetniško svobodo v lastnem likovnem izražanju. V šolstvu je takrat vladala ugodna klima za spodbujanje razvoja kreativnega posameznika tudi v likovnem smislu. Verjetno so se zavedali, da je celoten razvoj družbe povezan tudi z likovnim ustvarjanjem, ki je mladim omogočeno že v najrosnejših letih. Uvajali smo nove metode poučevanja, in to tako v smislu načina izvajanja pouka kot tudi uporabe novih likovnih tehnik. Nekateri naši kolegi so prispevali pomembno strokovno literaturo s tega področja, npr. Alenka Gerlovič in drugi.

Signali , 1966, olje na platnu, 88,5 x 88,5 cm

SPOMINI

Koliko oddelkov (smeri) je bilo takrat na šoli, preden ste zaključili svoj zadnji mandat? Na šoli so bile tedaj tri smeri: grafično, industrijsko in modno oblikovanje. V predmetnik smo začeli sistematično vpeljevati tudi fotografijo. Sprva so pri tem sodelovali zunanji sodelavci, med katerimi bi želel posebej omeniti mojstra fotografije Oskarja Dolenca. Pozneje smo uspeli celotni izobraževalni program fotografije priključiti k že obstoječim likovnim izobraževalnim programom na šoli, kar je bilo za razvoj likovne šole, kakršna je bila naša, in tudi za razvoj fotografije v Sloveniji zelo pomembno. Prej so se fotografi izobraževali na bežigrajskem centru strokovnih šol (nasproti Plečnikovega stadiona), njihov program se je izvajal vzporedno s programi avtoličar, frizer itd. Lahko povem, da so fotografi takrat z veseljem sprejeli dejstvo, da se bodo izobraževali skupaj z dijaki iz drugih likovnih programov.

Koliko je bilo takrat dijakov v razredu, koliko jih je bilo na šoli? Vsi vemo, da danes pri strokovnih predmetih zelo težko ohranjate skupine z manjšim številom dijakov, saj dobijo šole toliko denarja, kolikor je otrok. To pomeni, da ima šola sicer možnost, formirati manjše skupine, vendar ne dobi povrnjenih vseh stroškov, ki pri tem nastanejo. Takrat

Šivilje, 1958, olje na platnu, 75,5 x 110 cm

je bilo drugače. Zato so bile nekatere skupine pri strokovnih predmetih lahko tudi zelo majhne, kar si danes težko predstavljamo. Tudi likovnih predmetov je bilo več, kot jih je danes. Strokovno izobraževanje na naši šoli je predstavljalo nekakšno »ekskluzivo«. Več je bilo poudarka na klasičnih likovnih tehnikah, npr. grafičnih, več je bilo risanja, slikanja, pisave itd. Danes je drugače. V srednjih šolah so vse večji pomen pridobivali splošni predmeti, ki dijaku omogočajo širok nabor odločitev po končanem srednjem šolanju, pomembne so tudi nove tehnologije, ki jih omogočajo elektronski mediji. Treba je vedeti, da je naša šola dijake usposabljala za poklice s področja oblikovanja, ki tedaj na nivoju visokega izobraževanja niso imeli konkurence. Takrat na ALU še ni bilo nekaterih smeri, kot so npr. oblikovanje vidnih sporočil, industrijsko oblikovanje, unikatno oblikovanje, prav tako ni bilo še posebnega univerzitetnega izobraževanja modnih oblikovalcev. Srednja šola za oblikovanje je predstavljala odskočno desko za razvoj oblikovanja na Slovenskem. Veliko naših dijakov je sicer nadaljevalo šolanje na univerzi – bodisi v Ljubljani bodisi v tujini. Med likovnimi smermi so bili to predvsem slikarstvo, kiparstvo in grafika na ALU ter arhitektura na FAGG (Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo). Vendar so k razvoju kvalitetnega oblikovanja prispevali tudi mladi oblikovalci, ki so zaključili šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in so se potem zaposlili v različnih podjetjih, kjer so z novim, modernim oblikovanjem vsak na svojem področju pomembno prispevali k razvoju slovenskega oblikovanja.

SPOMINI

Signal III., 1963, olje na platnu, 50 x 40 cm

SPOMINI

Takrat so se potrebe po novih izdelkih neprestano večale in naše tovarne so imele svoje razvojne oddelke, ki so dali priložnost mladim in njihovim novim idejam. Če se bo našel kdo, ki bo želel napisati kompleksno zgodovino povojnega slovenskega oblikovanja, ne bo mogel prezreti Srednje šole za oblikovanje kot pomembne »valilnice« modernih oblikovalcev, ki je v določenem času posredno odločilno vplivala na razvoj originalnih, slovenskih izdelkov. Tudi med mojim ravnateljevanjem je Šola za oblikovanje po zaslugi kvalitetnih mentorjev dosegla kar nekaj zmag na različnih natečajih in žela številne uspehe. Ali se je bilo tedaj sploh mogoče povezovati s podobnimi srednjimi ali tudi visokimi šolami v tujini? Povezovali smo se z različnimi šolami v okviru tedanjih možnosti, predvsem s podobnimi šolami v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, npr. šolo v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Organizirali smo številne strokovne ekskurzije, prek katerih smo spoznavali likovno izobraževanje v Pragi in drugih evropskih prestolnicah.

Ali je bilo že tedaj težko sestaviti urnik? Kakšna je bila tedenska obremenitev dijakov in učiteljev in do katere popoldanske ure se je pouk najdlje zavlekel? Glede na to, da so šolo obiskovali dijaki, ki so prihajali iz vse Slovenije, je bila vedno prisotna želja, da ne bi imeli turnusa in da se pouk ne bi zavlekel do poznih popoldanskih ur. To nam je bolj ali manj uspevalo, čeprav smo v popoldanskih urah organizirali najrazličnejše tečaje, predvsem risanja, pa tudi nekatere druge likovne dejavnosti, ki so jih v prostem času obiskovali najbolj zagnani dijaki. Vse omenjene dejavnosti so se lahko zavlekle tudi do večernih ur. Strokovni, likovni napredek je bila velika ambicija večine dijakov, zato so bili tečaji risanja in druge spremljevalne dejavnosti zelo dobro obiskani, pa čeprav je bilo tedaj že v rednem programu približno dvakrat več strokovnih predmetov v primerjavi s splošnoizobraževalnimi.

Signal III., 1964, olje na platnu, 70 x 100 cm

SPOMINI

Kaj se je zgodilo, da je Viteško dvorano prevzel Ljubljanski festival? Šolski prostori so se na začetku prepletali s tistimi, ki jih je uporabljal Ljubljanski festival. Zato je bilo treba najti način, kako povezati prostore, da ne bi eden drugega preveč motili. Če se izrazim nekoliko bolj slikovito – prostor, v katerem je danes zbornica, je tedaj uporabljal Ljubljanski festival. Če smo hoteli nemoteno izvajati pouk, smo bili prisiljeni v določene zamenjave. Seveda bi bilo za šolo najbolje, da bi obdržala Viteško dvorano in pridobila tudi nujno potrebne prostore za nemotene prehode in povezave oz. nemoteno delo, vendar takrat to ni bilo mogoče.

Kako je bilo z ogrevanjem Križank v 60. letih? Ogrevanje je bilo kar hud problem, dokler se nismo odločili za centralno ogrevanje, ki ga je pozneje temeljito posodobil moj naslednik.

Našo šolo je obiskovala tudi vaša mlajša hči Katarina, ki je pozneje končala kiparstvo na ALU v Ljubljani in je danes uspešna oblikovalka nakita v ZDA. Vaša starejša hči Veronika je zaključila študij krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti in je danes uspešna oblikovalka vrtov ter teras v New Yorku. Kako bi primerjali njuno srednješolsko izobrazbo glede na to, da sta danes obe likovnici, ki živita in delata v tujini? Vsako izobraževanje omogoča usvajanje posameznih specifičnih znanj, od posameznika pa je odvisno, kaj zmore videti in slišati ter kaj uporabiti. Res je, da sta obe hčeri uspešni likovnici in sem nanju zelo ponosen. Sta zelo različni osebnosti, in to se je pokazalo že zelo zgodaj. Menim, da sta se v času pomembnih odločitev znali pametno opredeliti in poiskati tisto, kar jima ustreza. Z ženo sva ju vedno podpirala in jima pustila prosto izbiro. Treba je vedeti, da je za bodočega likovnika pomembna tako kvalitetna splošna izobrazba kot tudi možnost, da se zgodaj začne učiti risati in usvajati likovne tehnike ter možnosti kreiranja, če začuti to potrebo. Pomembno se mi zdi tudi to, da se mladi izobražujejo tudi po končani srednji šoli. Danes smo v času vseživljenjskega izobraževanja, zato morajo biti mladi ljudje odprti in vedno pripravljeni na nova znanja ter izzive.

Pred kratkim smo imeli v Bežigrajski galeriji II znova priložnost, videti avtorsko poetiko vaših slik. Razstavljena so bila tako vaša dela kot tudi dela drugih članov Skupine 53, katere ustanovni član ste bili. Vodenje šole zahteva ogromno energije, ustvarjalnosti, pozornosti in človeka lahko zelo okupira. Kako ste usklajevali slikarsko ustvarjanje z vodenjem šole? Zelo sem vesel, da smo po dolgih letih spet razstavljali kolegi, ki smo se na prvi razstavi pojavili pod imenom 7 mladih. Bili smo sošolci, prijatelji, ki smo bili sicer vsak po svoje v umetniškem smislu popolnoma individualne osebnosti brez določenega skupnega programa. Družila nas je želja po likovnem raziskovanju in pri tem je vsak ubiral samotne stezice. Zanimivo je bilo, ob tej razstavi, po toliko letih, spoznati to, da nas je kljub temu povezoval nekakšen skupni duh, morda ravno ta zavest o ranljivosti posameznika, človeka iskalca in da nismo želeli na silo slediti aktualnim trendom. Zanimalo nas je raziskovanje avtentičnih idej, ki niso odvisne od zapovedi. Biti ravnatelj tako kompleksne ustanove s tako raznolikimi oddelki res ni lahko. Na srečo so takrat na šoli poučevali zelo razgledani pedagogi, ki so bili izvrstni strokovnjaki, med njimi so bili tudi vrhunski umetniki. Prostega časa mi je res ostajalo izredno malo, vendar sem skušal izkoristiti vsak prosti trenutek za slikanje. Čeprav tedaj nisem mogel imeti velike produkcije, je zame pomembno predvsem to, da sem kljub temu lahko nadaljeval s slikanjem in naprej razvijal svoj prepoznaven slog.

Kateri slovenski slikarji so vas posebej navdihovali? Mlade slikarje je tedaj močno zanimal modernizem – njegov razvoj in vpliv na umetnost tistega časa, čeprav je bil v svetu že dolgo uveljavljen. Poučevali so nas profesorji, ki smo jih zelo cenili, npr. Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, France Mihelič. Vsi so bili profilirane slikarske osebnosti, uveljavljene v širšem likovnem prostoru. Na ALU je kratek čas poučeval tudi arhitekt, profesor Edo Ravnikar, ki nas je navdušil z izredno zanimivimi predavanji o moderni umetnosti in oblikovanju. Ker smo želeli, da bi s predavanji nadaljeval, čeprav program tega ni predvideval, smo nekateri študenti nanj naslovili nekaj prošenj in bili pripravljeni celo zbrati denar. Profesor Ravnikar se je odzval tako, da nam je v nabito polno predavalnico prišel predavat zastonj (pridružili so se nam še študentje arhitekture in umetnostne zgodovine).

SPOMINI

Med starejšimi slikarji, katerih likovni izraz me je posebej zanimal, naj omenim Staneta Kregarja, s katerim sem prijateljeval. Ko sem predsedoval Društvu likovnih umetnikov Slovenije, smo ga predlagali za dobitnika Jakopičeve nagrade. Ker so ostale institucije (ALU in Moderna galerija) takrat predlog društva preglasovale – Jakopičevo nagrado je dobil Marij Pregelj, so se odločili, da Stanetu Kregarju za njegov celotni opus, in to še istega leta, podelijo prestižno Prešernovo nagrado.

Ali je razlog za vitalnost v vaših častitljivih letih, poleg ustvarjanja, zaslužno tudi ravnateljevanje ali morda delo z mladimi? Prepričan sem, da oboje. Delo z ljudmi je, posebej z organizacijskega vidika, izredno zahtevno in odgovorno, vendar se pri tem veliko naučiš. Tudi kot pedagog sem se zavedal dejstva, da imam priložnost, ohranjati posebno kondicijo v smislu neprestane obnove, saj sem svojemu poslanstvu dajal energijo in jo tudi prejemal v dialogu z mladimi.

Ariana Kuder in Anja Resman, 2. a Mentorica: Nina Šuštaršič Remic, prof.

Istrska pokrajina, 1962, olje na platnu , 70 x 100 cm

Foto: Jon Zaletelj, 3. b / Mentorja: Sonja Lebedinec, prof. in Marko Turk, prof.

»Dragi tovariši, takole ne bo šlo, oblikovanje in fotografija sta umetniški praksi in morata imeti svoj prostor pod soncem. Mi bomo naredili vse, da bomo ostali v Križankah.« POGOVOR Z NEKDANJIM RAVNATELJEM SŠOF

ANDREJEM BREMCEM

Z Andrejem Bremcem, univ. dia., prof. svetnikom, sta se pogovarjali Nana Barborič Vesel, 2. f, in Ana Janež, 2. f Mentor: Peter Peterka, prof. Foto: Monika Avsenik, 3. d

SPOMINI

Gospod Andrej Bremec, bili ste dolgoletni ravnatelj SŠOF. Koliko let ste vodili šolo, koliko mandatov? Od 9. septembra 1985 do 22. aprila 2002. Torej skoraj sedemnajst let, kar pomeni štiri zaključene mandate. Pred zaključkom 4. pa so se moji nekdanji sodelavci odločili, da imajo Bremca »dovolj«, in so izbrali drugega kandidata. Izvedeli sva, da ste prej poučevali na Gradbeni tehniški šoli. Kako to, da ste se odločili kandidirati na naši šoli? Vas je kdo nagovoril? Na tej šoli sem bil profesor, od tega deset let predstojnik oddelka visoke gradnje in gradbinec II. Licenčno sem v svoji pedagoški praksi poučeval petnajst strokovnih predmetov z ustrezno vrsto in stopnjo izobrazbe s področja arhitekture, gradbeništva in likovne umetnosti. Spomnim se, da me je obiskala gospa profesorica Alenka Levart, sicer tudi arhitektka, in me vprašala, če bi hotel prevzeti vodenje te šole (prej sva bila »kolega« na faksu). Prejšnji ravnatelj gospod profesor Mire Cetin, akademski slikar, je odhajal v pokoj, tako da nisem nikogar izpodrinil. Za mesto ravnatelja sem se odločil, ker mi je to predstavljalo izziv. To pomembno življenjsko odločitev sem sprejel pri 42-ih. Kako se je vaše ravnateljevanje začelo? Kaj se je dogajalo prvo leto? Ravnateljevanje se je začelo tako, kot bi si najmanj želel. Prišel sem na šolo, ki se mi ni zdela najbolj urejena, vsaj po mojih kriterijih je vladal velik nered. Pri nekaterih profesorjih sem opažal, da svojega dela niso dojemali povsem resno. Kot novi ravnatelj sem se skušal z njimi pogovoriti in jih motivirati za korektno delo. Soočali smo se tudi z veliko prostorsko stisko. Obljube številnih ministrov so bile velike in smele, uresničili pa jih niso nikoli. Že na začetku prvega mandata so nas hoteli preseliti na drugo lokacijo (Center strokovnih šol) in nas »pomešati« z dijaki obrtnih programov IV. stopnje, ki z našimi programi nimajo nobene povezave, torej tudi dijaki teh šol z našim dijaki niso združljivi. Ob mojem prihodu jeseni 1985 smo izdelali idejni program prostorske prenove v Križankah. Odgovornim tovarišem pa sem povedal: »Dragi tovariši, takole ne bo šlo, oblikovanje in fotografija sta umetniški praksi in morata imeti svoj prostor pod soncem. Mi bomo naredili vse, da bomo ostali v Križankah.« Programsko prenovo je vodila profesorica Alenka Levart, ki pa se pri vseh nadaljnjih nalogah, povezanih z izdelavo različnih vrst projektne dokumentacije (gradbenih in drugih izvedbenih del, kot je notranja oprema), ni več vključevala pa tudi ostale profesorice arhitektke ne. Vse sem moral na koncu opraviti sam, in to brez kakršnega koli finančnega nadomestila. Kar je bilo mogoče obnoviti, smo do leta 1991 obnovili. Ves svoj mandat sem imel le deset dni dopusta. Zjutraj sem prihajal v šolo ob šestih, navsezadnje tudi zato, da sem poskrbel, da so dijaki in profesorji prišli v toplo šolo. Česa ste se lotili v prvem mandatu? Kaj ste uspešno izpeljali? Prenovili smo prvo nadstropje in obnovili zbornico ter uredili sanitarije za zaposlene, vse v okviru finančnih zmožnosti. Našli in uredili smo prostor za knjižnico, računovodstvo, tajništvo in ravnateljevo pisarno. Leta 1985/86 se je kar nekaj srednješolcev odločilo za proteste, saj je potekal pouk marsikje v nevzdržnih razmerah. Zato se je tedanja oblast lotila prenove nekaterih šol, in to je bila »voda na mlin« tudi nam. Tako smo prenovili zgornje prostore Križank, ki so predstavljale pravi mali labirint, zato je bilo treba poskrbeti za statiko. Dela smo zaupali cenjenemu inženirju Žitniku. Tudi zbornica je bila veliko premajhna, iz nje pa smo dostopali do stranišča, kar je pri zaposlenih povzročalo nelagodje. Zato sem se odločil, da tudi ta problem hitro uredimo. Zelo sem se moral potruditi za nakup učne opreme. Primeren prostor smo poiskali za hišnika, ki prej ni mogel opravljati vseh vzdrževalnih del. »Velik cirkus« je bil s Festivalom Ljubljana, ki je imel »politične botre« in so skušali narediti vse, da bi nas premestili na drugo lokacijo. Vendar tega nisem dovolil, zato sem jim bil »trn v peti«. Vendar nečesa se je treba zavedati: ne glede na idilično okolje, ki ga

Plečnikove Križanke predstavljajo, ne nudijo ustreznih pogojev za delo. Žal vpogled ministrstva v strukturo pedagoškega dela pri strokovnih predmetih ni bil realen. Vrsto let sem se uspešno zoperstavljal združevanju skupin pri oblikovanju, risanju in fotografiji. Narava dela pri teh predmetih je specifična, individualno delo z vsakim posameznikom zahteva veliko časa za spremljanje njegovega napredka. Veliko svoje energije in prostega časa sem namenil razvoju in napredku šole. In za ves trud mi nikoli ni bilo žal; vse, kar sem počel, sem opravljal z velikim veseljem. Bili smo v času, ko so stalno spreminjali učne programe in seveda tudi učne načrte, pri tem pa vsakokratno siromašili obseg strokovnih predmetov oblikovanja in fotografije. Kot rezervni oficir sem bil vključen v TO, zaščitno brigado vojno-političnega vodstva RS. Na orožnih vajah usposabljanja in urjenja sem preživel preko 24 mesecev. Imam status veterana vojne za samostojno Slovenijo. V naivnem zaupanju obljub različnih ministrov o gradnji nove šole sem obiskal številne finske šole oblikovanja in fotografije, saj je Finska s svojimi ustvarjalci v drugi polovici 20. stoletja veljala za vodilno na tem področju. Študijsko sem obiskal: Helsinke, Lahi, Tervolo, Lapinlahti, Rovaniemi, Kuopio in Inari – lahko pa sem ob željah samo sanjal, da bo naša oblast vsaj v podobni kvaliteti sposobna to izpeljati. S čim ste nadaljevali? Kakšna je bila vaša vizija po prvem mandatu, kje so bile ovire? Vizija je bila predvsem nova šola. Ministri za šolstvo pred in po Gabru pa tudi Gaber sam so obljubljali vse mogoče. Prav tako številni drugi »povzpetneži« z novimi idejami. Občutek sem dobil in ga imam še danes, da je bila šola s svojo ustvarjalnostjo in poslanstvom vedno »trn v peti« aktualni politiki, ker šolamo svobodomiselne ljudi. Sledila je vrsta prenov programov ter učnih načrtov in nekateri smo se zelo trudili, da bi uspeli. Vsako leto sem se ukvarjal s tem, kako te delovne ljudi finančno nagraditi. Da bi mi uspelo, sem se na ministrstvu za to zavzemal, prepričeval in dokazoval. Potem je prišlo obdobje mature. Ko so v politiki odprli razpravo, sem bil med tedanjimi 127-imi ravnatelji eden od treh, ki smo tako zasnovani maturi nasprotovali. Kmalu zatem nihče od nas ni bil več ravnatelj. Lahko rečem, da sem »oče« programa umetniške gimnazije – likovne smeri. Izhajal sem iz prepričanja, da se je pri petnajstih letih zelo težko odločiti za poklic, ki bi ga rad opravljal. Tako lahko dijak talent, ki ga prenese iz osnovne šole, nadgrajuje v srednji šoli, potem pa se pri osemnajstih, devetnajstih letih odloči, ali bo nadaljeval na eni od umetniških smeri. Poleg tega lahko ugotovi, ali je sploh talentiran za določeno področje. Nobene škode ni, če se ob koncu šolanja odloči za študij na drugih fakultetah, ki niso povezane z umetnostjo. Poleg tega pojem inteligence nekateri izenačujejo s fakultetno izobrazbo, s čimer se ne strinjam. Menim, da je talent mnogo več in ga je treba razvijati. V šoli smo zagotovili prostor in sodelovanje studiu Jabolko, ki je tako profesorjem kot dijakom omogočil uporabo računalniške opreme Apple Macintosh. Program umetniške gimnazije smo »ustoličili« leta 1998 in podprli so ga vsi, z izjemo enega strokovnjaka, ki je poučeval na akademiji in se je glasovanja vzdržal. Edini, ki je imel pripombe, je bil nek matematik, ki se je »vtaknil« v poglavje o urbanizmu. Še nekaj je pri tem izjemno zanimivo: v dialogih z ministrom in njegovimi sodelavci sem si prizadeval, da bi jim razjasnil, kaj pomeni ustvarjanje in kako pomembni sta organizacija in izvedba pouka pri strokovnih predmetih. Tako kot se je Don Kihot zaman boril z mlini na veter, sem jih tudi jaz zaman prepričeval, da je nesmiselno enačiti ure oblikovanja z urami splošnih predmetov, saj je oblikovanje stvar navdiha. To sem rešil tako, da sem organiziral šole v naravi v Posočju in Bovcu, kjer smo pet dni risali in oblikovali. Izkazalo se je, da so bila dekleta zmožna v štirih dneh pripraviti modno revijo, da so razni »vragci«, s katerimi v razredu ni bilo »nič«, hodili spat tudi ob dveh zjutraj, saj sta jih program ter delo zanimala. Vse to je zahtevalo veliko napora in zavzetosti, nekateri tudi niso bili pripravljeni delati brezplačno. Za

SPOMINI

pomoč sem prosil celo svojo ženo, da je od petih zjutraj dalje kuhala za vse dijake. Za realizacijo vsake ideje je treba najprej imeti dobršno mero dobre volje, če pa že v najprej vprašaš, kolikšno bo plačilo, je vse skupaj zaman. V projekte je treba najprej nekaj vložiti, da se ti nekaj povrne. Pri svoji obširni paleti različnega strokovnega dela in zgoraj naštetih aktivnosti je ostajalo le malo časa za optimalno družinsko življenje. Nekateri učitelji so mi zelo zamerili, ker jih nisem podprl, ko so skušali kaznovati dijake. Včasih sem znal biti tudi oster in sem profesorju povedal: »Nimaš prav, narobe delaš in s svojim ravnanjem si izzval dijaka. Pravi pedagoški delavec boš šele takrat, ko boš dijaka obravnaval kot sebi enakega – torej da ga spoštuješ. Ali boš svojega otroka »zabrisal« za eno leto? Se boš iz njega norčeval? V dnevnik beležite vse mogoče neumne opombe, npr. »ne sledi pouku«; seveda ne sledi pouku, nezanimiv si! Bereš mu naravnost iz knjige, nič čudnega, da je nepozoren. Ne izkazuj svoje nemoči in nestrokovnosti s trapastimi zapisi v dnevnik! Bodi zanimiv, aktualen in prijazen do dijakov, nasmej se in povej kakšno šalo ter se ne obnašaj, kot da bi vso »učenost tega sveta popapal« in jo potem predajal naprej še štirideset let do pokoja.« Tisto leto, ko sem se zaposlil na šoli, je bilo 38 dijakov, ki so padli na popravnem izpitu; nekateri so bili celo brez možnosti za ponavljanje. Izvedel sem, da dijaki pred izpiti niso imeli priprav. Tako sem uvedel priprave in vse izpite smo ponovili. Rezultat je bila pozitivna ocena pri dijakih, ki so padli iz matematike. Stalno sem poudarjal, da so naši postopki popravljanja in ocenjevanja zgrešeni in se popolnoma razlikujejo od tistih v Skandinaviji in na Nizozemskem, kjer popravljanja negativnih ocen praktično ne poznajo. Ko sem sam učil in ravnateljeval, nisem nikogar disciplinsko zapisal v dnevnik, nihče ni dobil ukora ravnatelja, učiteljskega zbora ali bil celo izključen. Menim, da je narobe, če dijaka izključiš, saj ga potem lahko »vzame« cesta – pravzaprav si mu vzel »življenje«. Tik pred iztekom mojega zadnjega mandata so me obiskali revizorji, ki so pregledali šolsko dokumentacijo. Sporna se jim je zdela zaposlitev profesorja, ki ni imel ustrezne izobrazbe. Žal je bil to profesor z neizmernim pedagoškim občutkom za poučevanje in eden najboljših matematikov na šoli. Sistem žal ne dopušča izjem. Z vsemi možnimi sredstvi sem se zoperstavljal tej odločitvi: »Dokler bom jaz ravnatelj, bo ta profesor učil, saj ga imajo dijaki radi.« Ko sem odšel, ga je novo vodstvo odslovilo. V šolskem letu 1997/98 sem obiskoval šolo za ravnatelje in uspešno opravil ravnateljski izpit. Menim, da mora človek vedno delati po svoji vesti in po najboljših močeh, vedno pa se moraš zavedati, da ravnateljev »stol ni lesen in stabilen, ampak je to steklen stolček na zelo rahlih nogah, v katerega zelo radi brcajo, da slej ali prej padeš«. Kako to gre, vem zelo dobro. »Oblikovna« šola je bila zmeraj nekaj posebnega v slovenskem šolstvu, uradniki pa zmeraj želijo delati po normativih in brez izjem. Kje so bile največje težave v vašem času? Težav je bilo veliko. Vame so se »zaletavali« zaradi videza dijakov in mi stalno govorili, da to ni primerno in da tega ne smem dovoliti. Sam sem menil, da če se dijak pridno uči, me njegov videz prav nič ne moti. Pa naj ima vijolične lase, če hoče! Vedno sem trdil, da je mladina čudovita, drugi pa so menili, da je »vlada prima, narod pa zanič«. Učitelji, ki so sporne osebnosti, imajo pogosto tudi spore v razredu. Pravi pedagoški delavci teh sporov nimajo; o vsem se da namreč pogovoriti. Pri vseh stvareh moraš biti človek, malo pa tudi uradnik, saj sem bil kot ravnatelj formalno odgovoren za vse ocene, tako je pisalo v redovalnici, kar se mi je vedno zdelo malce »neumno«. Zelo težko je v nekem ustaljenem sistemu nekaj spremeniti, pa če sta sprememba in praksa še »tako na mestu«. Vseeno mi je uspelo organizirati poletno šolo, ki smo jo poimenovali Nature design, in naši gostje so bili tudi Finci, ki so bili pri nas tri tedne. Z veseljem sem jim razkazal Slovenijo. Oblikovali so iz stekla, kovine in lesa ter na koncu pripravili razstavo. Lahko rečem, da so bili tako naši dijaki kot tudi finski študentje zelo kreativni. Pri tem je bil najpomembnejši sodelavec maestro slovenskega oblikovanja, univ dipl. obl. Oskar Kogoj.

SPOMINI

Slišali smo, da ste se za šolo zelo zavzemali na raznih področjih, da ste imeli na ministrstvu včasih »trde boje« in so vas obravnavali kot zelo zahtevnega ravnatelja sogovorca – tam so se vas celo nekoliko bali. Kaj je bilo tisto, kar ste zahtevali – kaj ste jim skušali dopovedati? Ko sem prišel v šolo, sem izpeljal spremembe pri preizkusu likovne nadarjenosti, saj sem menil, da je likovna nadarjenost najpomembnejša za uspešno delo in zaključek šolanja. Sistem smo oblikovali tako, da so dijaki dobili šifre, in tako smo dosegli objektivnejše rezultate. To je bil tudi prispevek k transparentnemu delovanju šole, česar pa za današnjo podobo Slovenije ne moremo reči. Nekateri pravijo, da smo na »dnu«, sam pa menim, da ne samo da smo na dnu, »kopljemo že v zemeljske globine«. Tako nizko smo padli in treba je bilo le dvajset let različnih lumparij tako maloštevilnega naroda. Spomnim se, ko so začeli spreminjati poglede na proces opravljanja pedagoškega dela in so tako namesto terminološke besedne zveze učno-vzgojni proces začeli uporabljati zvezo učni proces. Meni se je to zdelo nedopustno, kajti menim, da je treba mlade tudi vzgajati. Vedno sem bil pristaš sprememb učnega načrta v korist pestrosti in koristnosti dela. Včasih bi si želel, da bi tudi nekateri profesorji z menoj delili mnenje; dijak lahko pogosto izgubi motivacijo, če ne prilagodimo učnega načrta za posameznika, in to prav pri predmetih, ki zahtevajo individualni pristop. Po koncu mandata ravnatelja sem začel poučevati predmet risanja na industrijskem oblikovanju, kar mi je predstavljalo kar velik izziv, glede na to, da sem bil toliko časa ravnatelj šole. Vse izkušnje, ki sem jih pridobil pri poučevanju, sem uporabil pri nastajanju interne publikacije Avtorska šola risanja, od črte, kroga, elipse do karikature. Moj način dela je temeljil na budnem spremljanju nastajanja risbe. Skušal sem ubesediti posamezen likovni problem in z navodili usmerjal dijaka do dobrega rezultata, pri tem pa sem pazil, da posameznika nisem kritiziral. Do naslednje ure sem risbe ocenil in o oceni dijaka obvestil. Tu bi želel poudariti, da je treba dijaka sproti ocenjevati, da se zave, v kakšni risarski kondiciji je. Menim, da je treba delati, študirati, pomagati, pojasnjevati, ga voditi in mu dovoliti, da razvija svoje ideje in mu pustiti lastno razvojno pot. Z dijaki sem se vedno razumel dobro, in ko sem jim na koncu leta prosil, da napišejo svoje mnenje o mojem delu, so napisali zelo lepa mnenja. Mislim, da bi bilo prav, da ob koncu leta tudi dijak oceni svojega učitelja. Tisti učitelj, ki se tega boji, ne more učiti. Kaj se je vam kot profesorju in arhitektu zdelo pomembno, ko ste oblikovali prostor? Se vam je pri tem razvijala kakšna življenjska filozofija in koliko ste jo predajali svojim dijakom? Pri oblikovanju prostora je treba slediti zmožnostim. Treba je imeti vizijo, dovolj finančnih sredstev in seveda pomočnikov. Ko sem prišel na šolo, sem se soočil s kadrovsko in finančno podhranjenostjo, ni bilo arhiva, zbornica ni bila dobro opremljena, računovodstvo in tajništvo sta izvajala svoja dela v skupnem prostoru, kar ni v redu. Izobraževanja za odrasle ni bilo, in ko sem postal ravnatelj, je bilo tu le 16 oddelkov, ko sem odhajal, pa 31. Nihče od zaposlenih ni bil odpuščen. Pri pouku bivalne kulture sem dijakom želel posredovati širšo vizijo tega predmeta. Nisem zahteval, da se učijo definicije in druge podrobnosti na pamet. Bivalna kultura namreč uči tudi to, katero vino bom pil pri kaki jedi, kako se znajti na določenem kraju, katere veroizpovedi imamo itd. Sam sem jih spoznal kar nekaj: rimskokatoliško, protestantsko, islam, hinduizem, budizem … In ne nazadnje, prisluhnil sem tudi nekaterim avtohtonim veram, ki so krivično razumljena kot poganska, čeprav so varovala človeka, naravo in dobrine za preživljanje. Taki so npr. Laponci, ki se v resnici imenujejo Saami, razpršeni v štirih državah in imajo velike zaloge naravnega bogastva. Pisal sem tudi o Eskimih, bil sem celo na Grenlandiji, ki je velika prevara, saj sploh ni zelena, kot navaja ime, ampak prevladujeta sneg in led.

SPOMINI

Med svojim ravnateljevanjem ste veliko energije posvetili organizaciji in izvedbi obšolskih dejavnosti, torej šole v naravi in strokovnih ekskurzij. Danes je šola tudi zaradi teh vsebin prepoznavna. V čem vi vidite dodano vrednost teh spremljevalnih dejavnosti? Kakšni so bili začetki? Katere kotičke naše Slovenije ste izbrali za izvajanje programa šole v naravi in za katera slovenska ter evropska mesta ste bili prepričani, da jih vaši dijaki morajo videti? Strokovne ekskurzije, ki sem jih organiziral za sodelavce, so mi nekateri zamerili, ker sem jih omogočil vsem, tako čistilki kot ravnatelju. Čista šola je prav tako potrebna kot dobra učna ura. Bil sem razočaran, ko se je nekaterih ekskurzij udeležilo zelo malo umetnikov. Na vseh pa je bil naš dolgoletni hišnik Jože Križman, ki razen »grosupeljščine« ni znal nobenega drugega jezika. Na ekskurzije smo hodili, ker je umetnost mednarodna izrazna kategorija in ker mora izobraženec spoznati svet okoli sebe. Obiskali smo Avstrijo, Bavarsko, Italijo vse do Pompejev, Liechtenstein, Švico, Francijo, Portugalsko, Nizozemsko, Veliko Britanijo, Irsko, Švedsko, Norveško, Finsko, Turčijo, Izrael, Jordanijo, Katar, Mehiko, Gvatemalo, Malto, Sicilijo. Moja zadnja strokovna ekskurzija, ki sem jo organiziral kot ravnatelj te šole, je bil Nepal, zato se je še posebej spominjam. Tu smo opazovali himalajsko pogorje ter spoznavali oz. odkrivali spomenike hindujske in budistične kulture. Nekateri si niso opomogli do konca potovanja, številni pa se niso zavedali njegove vrednosti. Menim, de je bila odlično načrtovana, a ne izvedena strokovna ekskurzija v Egipt. Pogoji za udeležbo so bili idealni, vendar jih nekateri niso izkoristili. Danes pa je teh možnosti zaradi pomanjkanja denarja vse manj. Če razmišljam o strokovnih ekskurzijah za dijake, menim, da so bili izleti za dijake preveč ozko zasnovani. Dijaki so sicer pogosto odkrivali lepote italijanske države, vendar menim, da bi morali videti kaj več. Lahko pa rečem, da smo z dijaki obiskali številne slovenske kraje, kjer smo se veliko naučili in obenem zabavali. Danes na šoli organiziramo različne spremljevalne dejavnosti, od modne revije, SŠOF-njade, šolskega bazarja … Vsako leto izide tudi šolska revija R5. Kako se je šola predstavljala nekoč oz. kako ste jo promovirali v vašem času? Modno revijo so dijaki vedno odlično pripravili in z njo navdušili občinstvo. Pripravili smo tudi razstavo dijakov ob 50-letnici šole. Predstavljati se je treba, sem pa tukaj pogrešal eno stvar, ki mi je ni uspelo izpeljati, in to je, da bi se učitelj pokazal s svojim delom. Učitelji strokovnih predmetov bi morali biti nosilci projektov. Imamo kar nekaj odličnih umetnikov, oblikovalcev in fotografov, vendar se javno ne predstavljajo. A bi se lahko, saj imajo velik potencial. Sam sem kot arhitekt sodeloval na različnih jugoslovanskih natečajih, na številih projektih, med drugim pri izgradnji športnega centra blizu bežigrajske šole. Ne bi mogel priti v razred in predavati o raznih gradbenih konstrukcijah, ne da bi sam kaj naredil. Zavod za šolstvo ni menil tako. Vi ste zastavili program za likovno gimnazijo, ki ga z manjšimi spremembami izvajamo še sedaj. Ste bili s tem zadovoljni ali je bil le rezultat kompromisa? Kako o tem razmišljate danes? S programom sem bil kar zadovoljen. Težavo pa je predstavljala neenakopravnost med splošnoizobraževalnimi in strokovnimi predmeti. Prepričan sem, da je v predmetniku vrsta predmetov, pri katerih dijaki sicer osvajajo določena znanja, a na koncu nimajo s temi znanji kaj početi. Vsak, ki je »faks« končal, ve, koliko ur matematike je potreboval, da ne govorim o kemiji, fiziki itd. Zgodovina, zemljepis – koliko smo se tukaj naučili. V knjigah je mnogo modrosti. Ob knjigah, ki jih berete, imejte vedno poleg atlas, da med branjem lahko takoj preverite, kje je kakšna pokrajina, mesto, država. Podobno je pri risanju. Medtem ko rišete, razmišljajte, kajti tako notranje rastete. Mnogi pravijo, zakaj bi risal, če lahko samo pritisnem na fotoaparat. Napaka, v tem primeru je to notranje bogatenje »šlo« mimo tebe. Tako bi morali ljudje razvijati svoja znanja.

SPOMINI

Morda lahko omenim še zgodovino umetnosti, kjer začnejo dijake poučevati o Sumercih in podobnih ljudstvih, zaobidejo pa pojmovanje in obstoj davnih civilizacij Hiperboreje, Atlantide in Lemurije. Sam lahko veliko povem o predkolumbovskih civilizacijah. To, da je Kolumb odkril Ameriko leta 1492, ni res, ker so pred njim na to ozemlje prišli že Vikingi. Te stvari sem dobro preučeval in tudi videl. Menim, da moraš določene stvari videti in situ. Ali si boš kupoval neke drage avtomobile ali pa boš denar žrtvoval za svoje izpopolnjevanje znanja in ga posredoval tudi drugim ljudem. Kakšen je vaš odnos do teh kultur, npr. prvotnih prebivalcev Amerike? Še danes se spomnim, ko je med sprejemanjem novega učitelja umetnostne zgodovine prišla na pogovor za službo neka doktorica znanosti, ki mi je »solila pamet« in skušala opozoriti nase s svojim akademskim nazivom. Ko je končala, sem jo vprašal, če je v okolici Križank opazila kakšen umetnostnozgodovinski oz. literarni spomenik, posvečen znamenitemu Slovencu, in če ve, kaj piše na pročelju Križank. Pojma ni imela! Kolumb oz. Španci so uničili avtohtono kulturo Južne Amerike. Sam sem obiskal številne južnoameriške dežele in videl, opazil mnoge žalostne stvari, ki so se tam dogajale. Slovenija je pravi raj v primerjavi z življenjem tamkajšnjih ljudi, naslednikov izjemno bogatih kultur, ki so jih Evropejci uničili, med drugim tudi v imenu vere. Nekateri misijonarji so celo zažigali njihovo kulturno dediščino v obliki zapisov. Tudi na našem ozemlju so se dogajale podobne reči, npr. sežiganje protestantskih knjig in zatiranje slovenskih protestantov – Primoža Trubarja, Adama Bohoriča, Jurija Dalmatina … Slovenci bi se morali zavedati, da med vsemi »dušebrižniki« velja neko načelo: ljudje so ti pripravljeni odpustiti vse, le uspeha ne. Samo poglejte ta razdiralni duh! »Namesto da bi človeka podprli, ga bomo sesuli!« S tem se mladi ne bi smeli poistovetiti. Ko je bil program likovne gimnazije sprejet, so tovrstne oddelke odprli na različnih šolah po Sloveniji, kar je zmanjšalo število prijav za vpis na SŠOF, selekcija ni bila več taka kot prej, generacije so bile manj številne, vpisnih mest pa je bilo več. Ste to pričakovali, ko ste zastavili program? Prepričan sem bil, da se bo to zgodilo, seveda pa nad tem nisem bil navdušen, saj menim, da na tako občutljivem področju, kot je likovna umetnost, ne moreš delati »disperzije« strokovnega kadra. Mislim, da je Slovenija premajhna, da bi kar vsak kraj imel svojo določeno izobraževalno ustanovo. Z maturo, tako splošno kot poklicno, so naredili zelo neprimerno selekcijo, saj ko sem se sam vpisoval na študij arhitekture, nisem imel sprejemnih izpitov. Vpisalo se nas je več kot 200 študentov, diplomiralo pa le 50. Če človeka nekaj res zanima, bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo to dosegel. Kaj bi zdaj, ko ste se odpočili po dolgoletnem ravnateljevanju, sporočili in priporočili ministrstvu? Kaj bi vi naredili, če bi postali minister za šolstvo? Biti minister pomeni biti v vladi, vlada pa je moštvo, in če imaš v tem moštvu en »kup« ljudi, ki se redko na katero stvar spoznajo, zelo redko pa na tisto, ki jo opravljajo, ne bi želel biti minister. Če pa bi vendarle sprejel to pomembno funkcijo, bi posvetil osrednjo pozornost mladim in jim pomagal pri napredovanju v višje letnike oz. doseganju višje stopnje izobrazbe itd. Nikoli jih ne bi podcenjeval in ne bi dovoljeval, da bi morali v primeru negativnega uspeha ponovno opravljati tudi tiste predmete, pri katerih so bili pozitivni. To je norost enaindvajsetega stoletja. Čas je, da s to prakso prenehamo. Trudil bi se organizirati najrazličnejše mednarodne izmenjave, sploh zdaj, ko smo v EU. Tudi sam sem jih izpeljal kar nekaj. Zagovarjam nekoliko drugačen način poučevanja. Spomnim se, ko smo se z dijaki odpravili na poletno šolo v Rogaško Slatino, in edino navodilo, ki ga je dal dijakom za izdelavo steklenega kozarca Oskar Kogoj, je bilo: »Pojdite v park, naravo in se usedite pod drevo ter črpajte energijo iz zemlje preko njegovih korenin in z neba preko krošnje ter pri tem intenzivno razmišljajte o tem,

SPOMINI

kako bi nekomu, ki ga imate zelo radi, naredili lep izdelek.« In naredili so fantastične stvari! Mladini je treba pustiti svobodo. Menim, da ne glede na to, za kateri študij se boste odločili, poskusite tudi v tujini. Svet je velik in treba je hoditi z »odprtimi očmi« ter izkoristiti vsako priložnost, ki se ti ponudi. Seveda pa je treba biti na potovanjih previden, še posebej, če potuješ sam. In izogibajte se sumljivim krajem. Mladim sem vedno svetoval, naj ne bodo naivni in preveč zaupljivi. Svojim dijakom sem dajal zgled tudi tako, da sem se oblačil v bolj pohodniška in sila preprosta oblačila, da ne bi ustvarjal napačnega vtisa o premoženjskem stanju. Med pogovorom nam je gospod Bremec zaupal še to, da je bil vesel, ko je izvedel, da smo izbrali profesorja Marklja za ravnatelja te šole. Dotaknil se je tudi problematike Festivala Ljubljana in povedal, da so se zadeve glede lastništva oz. upravljanja odločale na visoki politični ravni. Festival je zavzemal dokaj brezbrižno držo do šole in tega, da smo imeli pouk, medtem ko so se oni pripravljali na koncert, pogosto niso upoštevali. Obstajala je ideja, da bi nas preselili v neke neprimerne prostore v Murglah, in imela je celo politično podporo v nekaterih poslancih. Seveda na to nikakor nisem mogel pristati. Spomnil nas je, da je bil na Roški cesti že postavljen vogelni kamen. Vedno je zmanjkalo volje med političnimi veljaki za to, da bi prostorsko problematiko rešili. Izrazil je obžalovanje, da je ohranjeno tako malo arhivskega gradiva. Za konec je povedal še eno anekdoto. Na glavnem hodniku smo imeli omarico, v kateri je bilo shranjeno raznovrstno orodje v primeru naravnih nesreč. Nenadoma se je v njeni neposredni bližini znašel nek dijak šole, ki je iz omare vzel sekiro in iz meni neznanega razloga razbil vrata ene od učilnic. Še danes ne vem, kaj se je s fantom dogajalo oz. ali je bil morda pod vplivom kakšnih prepovedanih substanc. Seveda so moji sodelavci zagnali »vik in krik« in zahtevali njegovo takojšnjo izključitev. Obravnave sem se lotil tako, da sem na razgovor povabil njegovega očeta in mu svetoval, naj fanta popelje v naravo in mu pokaže kaj lepega. Nismo ga izključili, čeprav so bili določeni pritiski. Kot se spomnim, je fant šolo zaključil in pozneje tudi diplomiral ter postal ugleden strokovnjak. Naj še povem, da je fant prihajal iz urejene in zelo ugledne družine. Andreju Bremcu, nekdanjemu ravnatelju SŠOF, smo se za izredno izčrpen in iskren pogovor na koncu zahvalili in mu zaželeli še naprej vse dobro ter ga povabili, naj nas še kaj obišče.

Foto: Jon Zaletelj, 3. b / Mentorja: Sonja Lebedinec, prof. in Marko Turk, prof.

IGRIVI SLIKAR MATEJ SOKLIČ

1926–2005

Likovni pedagog, slikar in oblikovalec, ki je med letoma 1960 in 1990 poučeval na SŠOF.

Spomin na sodelavca, profesorja Mateja Sokliča in njegovo slikarstvo. V začetku devetdesetih, ko sem začel poučevati na SŠOF, sem se v Križankah srečeval s starejšimi kolegi, ki so kljub zrelim letom izžarevali mladostno energijo. Pedagoški eros je botroval njihovi vitalnosti, ki se je manifestirala v telesni in duševni prožnosti, igrivosti, radovednosti in veselju. Slikarji Janez Gruden, Matej Soklič, Janez Močnik, Gorazd Šefran in Darja Vidic so bili tedaj izkušeni likovni pedagogi, priljubljeni zaradi duhovitosti in strokovnosti. Tudi če razmere na šoli niso bile prijazne, to družbe šaljivih kolegov ni zmotilo. Sproščen pogovor ob kavi in cigareti, izmenjava mnenj, informacij, nasvetov in novic je sivini dneva dodal svetlejše odtenke. Stanovska povezanost jim je dajala moč, da so vztrajali v zahtevnem poklicu, se medsebojno spodbujali in kljubovali kritiki predpostavljenih. Izvrstni ustvarjalci na področju grafike in slikarstva, odlični poznavalci likovne umetnosti in pretanjeni mojstri svojega poklica so svoje odlično poznavanje likovnih veščin uspešno posredovali novim rodovom. Pomembni likovni umetniki so navdihovali generacije dijakov. Med profesorji in dijaki je bila vzpostavljena kreativna izmenjava. Ustvarjalno delovno okolje je spodbudilo nastanek risb, slik, grafik, fotografij in oblikovalskih projektov. Izjemni rezultati uspešnega pedagoškega dela omenjenih profesorjev vzbujajo občudovanje in pričajo o kakovosti izobraževalne ustanove v njeni skoraj sedemdesetletni zgodovini. Arhivska dela predstavljajo zakladnico šole, ki novim generacijam učiteljev in dijakov dajejo zagotovilo za njeno strokovno odličnost. Na znanju in ustvarjalnih dosežkih naših predhodnikov lahko gradimo vizijo šole. Hvaležni in ponosni nadaljevalci poslanstva nekdanje Šole za oblikovanje se s spoštovanjem spominjamo nekdanjih profesorjev.

SPOMINI

Med profesorji, ki so prispevali pomemben delež k današnjemu slovesu SŠOF, je zagotovo slikar Matej Soklič, čigar zapuščina še ni bila dovolj raziskana. S spominom na nekdanjega sodelavca in osvetlitvijo njegovega dela želimo dopolniti pestro preteklost šole in predstaviti sopotnika moderne likovne umetnosti na Slovenskem. Matej Soklič je bil rojen v Ljubljani leta 1926. Po mami italijanskega rodu, zaveden Slovenec, ki je bil zaradi narodnega ponosa izključen iz realke, član odpora, udeleženec NOB, ki se v povojnih letih vpiše na Akademijo za likovno umetnost, tedaj delujočo v stavbi današnje Gimnazije Poljane. Iz slikarstva diplomira pri Gojmirju Antonu Kosu. Raziskuje likovne tehnike in uporablja nove materiale. Poleg klasičnega oljnega slikarstva ustvarja tudi likovna dela iz barvnih stekel, eksperimentira s poliestrom, voskom in lesom. Človeško ali živalsko figuro obravnava najprej v (post)kubistični maniri. Znane oblike preoblikuje v sestav barvnih ploskev, obrobljenih z močno konturo. Figura na sliki se nazadnje spremeni v podobo lutke, kakršne so nekoč izdelovali za otroke. Mobilna, iz ploskev sestavljena igrača, ki jo animira poteg vrvice, postane sestavni del slike. Lutka s premičnimi udi tako predstavlja osrednji motiv Sokličevega slikarstva v začetku devetdesetih let, ko umetnika povsem zaposli. Lik pajaca slikar oblikuje v mnogih različicah, s katerimi ustvari zaključen cikel, ki obsega okoli 130 samostojnih figur, med njimi 30 likovnih del, kjer je figura montirana na poslikanem ozadju. Premično oblikovani možici na ozadju ploskovito naslikanega prostora, dekorativni vzorci in stilizirane oblike ustvarjajo vtis odrskega prizora. Ulično gledališče, zabaviščni paviljon z žonglerjem, možiček s tarčo, cirkuški dreser, našemljenec iz glasbenega paviljona, klovn, par iz vremenske hišice, plesalec, trobentač, cirkusantka na monociklu, možic na podstavku, deklica s trakom v laseh, rožo in mehaničnim srcem, poskočni klovn s čepico, fantič s črno masko in v kostumu s harlekinskim vzorcem, dama s parazolom in veseljak s klobukom – vsem tem akterjem likovne pripovedi in še mnogim drugim je slikar našel prostor v razgibani likovni kompoziciji. Originalne podobe geometriziranih figur, izstopajočih iz poslikanega ozadja, je slikar ustvaril iz lesenih plošč, ki jih je oblikoval, spojil z neti, nanje pa prilepil platno in jih poslikal. Figure je oblikoval tako, da jim gledalec lahko premika glavo, roke, noge in stopala. Trup je kvadraten. Prostor je nakazan s skrajšavami v perspektivi. Ženska figura je kot lutka na poteg, mlado dekle z bujno frizuro, prodajalka s tržnice v preprosti oble

Hornist (iz cikla Glasbeniki)

Artistka (iz cikla Cirkusanti)

SPOMINI

Koledar, okoli l. 1991, olje na platnu - kaširano

Hareklin (iz cikla Commedia dell' Arte)

ki iz geometrijskih likov, kjer prevladujeta krog kot kolo in piktogram srca. Vtis prostora pri tej figuri ustvarja naslikana horizontala, ki se je s čeveljci dotika protagonistka. Estetika svetlih barv, ploskovitost, stilizacija in prostor, ki ga nakazujejo Sokličeve podobe, gledalca potegnejo v nostalgično likovno zgodbo, polno igrivosti in veselja. Sokličeve figure pa so, seveda, tudi nosilke idej. S Komedijanti, Sejemskimi tarčami, Muzikanti, Cirkusom, Kolajnami in Ordni kakor tudi z junaki commedie dell' arte, kot sta Pierrot ali Harlekin, nas umetnik hkrati zabava in opominja, da lahko postanemo lutke, ki jih vodi nevidna roka in na katere cilja zabave željan strelec. Nenavadne slike oblikuje iz več kosov poslikanih lesenih plošč, ki jih z neti sestavlja v slikarski mobil. Ta postane slikarjev prepoznavni ikonografski element, ki ga variira s tipiziranimi liki, kot so harlekin, Pierrot, Bepo, karnevalski glasbenik, cirkuški artist ipd. Doživetja iz otroštva, spomin na obisk zabaviščnega sejma ali lunaparka s streliščem, morda tudi srečanje z uličnim gledališčem beneške tradicije, spomin na prizor iz cirkusa ali karnevala, so slikarju dajali snov za nastanek likovnih del. Slikarjev motiv se zoži na dvodimenzionalno figuro, ki jo naslikano ozadje umesti v domišljijski prostor. Dvodimenzionalnost figure slikar dopolni s poslikavo. Na oblike iz vezane plošče, ki jih predhodno polepi s slikarskim platnom, naslika oblačila, predmete in izraz na obrazu. Slikarjeva otroška duša ustvari nežen pravljični svet. Gledalca zabava in potegne v domišljijski prizor, kjer pa se v na videz naivni zgodbi skriva sporočilo. Z igračo, ki ji je mogoče spreminjati položaj udov, samotnim prostorom, v katerega jo umesti, izborom barvne palete in ostalimi kompozicijskimi elementi slikar izraža svoje stališče. Tematizira človekovo vlogo v družbi in se sprašuje o njegovi usodi. Slikar išče srečo v nostalgiji in se osvobaja občutka determiniranosti in ujetosti v življenjski krog. Razrešitev temeljnih vprašanj našega bivanja poišče v iluziji, humorju in igri. Zabavni prizori z vremenarsko hišico, muzikanti, plesalci, harlekini in ostalimi liki iz repertoarja Sokličevega slikarskega sveta nazorno prikazujejo slikarjevo težnjo po izgubljeni otroški sreči. Pri tem uporabi elemente ljudske umetnosti, dizajna, like iz uličnega gledališča in zabaviščnega sejma. Profesor risanja Matej Soklič je bil šarmanten gospod, ki se je vozil v šolo s kolesom. Prijeten sogovornik nasmejanega lica in iskrivega pogleda. Bil je priljubljen učitelj risanja in strokovnih predmetov. Njegov učenec je sedanji ravnatelj SŠOF, profesor Gregor Markelj, ki se z veseljem in hvaležnostjo spominja svojega razrednika. Časovno distanco več kot dveh desetletij, ko sem s profesorjem Matejem Sokličem kratek čas poučeval na SŠOF, je nedavni pogovor s slikarjevo hčerjo Karen in vnukom Žadom,

SPOMINI

ki sedaj končuje šolanje na oddelku za grafično oblikovanje, spremenil in izostril sliko o profesorjevem malo znanem slikarskem opusu. Matej Soklič je sopotnik modernega slikarstva na Slovenskem. Njegova usoda umetnika, ki ima ob poučevanju za lastno ustvarjalnost premalo časa, je usoda mnogih avtorjev, čigar opus ni velik, vseeno pa ga stroka ne sme prezreti. Matej Soklič je ustvarjal ves čas službovanja na šoli in je doživel zanimiv razvoj prav v zadnjih aktivnih letih in še zlasti po odhodu v učiteljski pokoj. Njegovo delo je na razstavah večkrat predstavila profesorica Mirjam Poljanšek, ki je poučevala umetnostno zgodovino na SŠOF. Matej Soklič je kot ustvarjalec deloval na področju slikarstva in uporabnih umetnosti. Napravil je celostno grafično podobo za Medex, bil je avtor sejemskih postavitev, opremljal je lokale, med njimi legendarni bife Šumi na tedanji Titovi cesti nasproti SNG Drama, v katerega so zahajali mnogi umetniki, intelektualci, svobodomisleci, študenti in boemi. Likovna oprema je bila kot sestavni del znamenitega lokala skupaj z oblačili gostov, med katerimi so prevladovali študenti in umetniki iz šestdesetih ter zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja, prikazana v Mestnem muzeju v Ljubljani. Predstavitev nekdanjega profesorja SŠOF, akademskega slikarja Mateja Sokliča, pa ne bi bila celovita, če ji ne bi doda-

li še družinske zgodbe. Likovni talent sta namreč podedovala tudi hči Karen in vnuk Žad. Slikarka Karen se je šolala na ALU in slika olja na platno, v zadnjem času pa tudi ilustrira. S slikanjem motiva okna in zavese je na izjemno subtilen način ustvarila prispodobo za naše večno iskanje ravnotežja med notranjim in zunanjim svetom, med našo intimno in javno podobo. Žad je prav tako podedoval likovni talent, ki ga je pripeljal na SŠOF, kjer končuje šolanje na oddelku za grafično oblikovanje. Njegova priljubljena likovna zvrst so origami. Profesor Matej Soklič bi bil zelo ponosen na svoja naslednika. Učitelji SŠOF, ki se še spominjamo kolega Mateja Sokliča, pa tudi mlajši kolegi, dijaki in bralci šolske revije, ki zanj še niso slišali, bomo poleg članka v reviji R5 ohranjali spomin nanj še z likovnim delom, ki bo izpopolnilo zbirko umetniških del nekdanjih in sedanjih profesorjev SŠOF. Igrivost in veselje, ki odlikuje slikarstvo Mateja Sokliča, bo podobo SŠOF obogatila in na simbolni ravni slikarja vrnila v Križanke. Igor Kregar, prof.

Profesorji SŠOF v Križankah, sedemdeseta leta, profesor Soklič je četrti z leve strani

CONFESSIO

IZPOVED

Kako se je vse skupaj začelo? Bilo je leto 2001, ko sem iskala možnost začasne zaposlitve, ki bi sledila in zadovoljila željo po poučevanju mladih ustvarjalcev, in si tako nabirala nove izkušnje za prehod na drugo delovno mesto. Javila sem se na razpis Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer me ja na razgovor sprejel takratni ravnatelj in pozneje tudi moj kolega Andrej Bremec. Dogovorila sva se, da ostanem leto dni po štiri ure na teden in »postavim na noge« program predmeta bivalna kultura za četrte letnike umetniške gimnazije. Prvega septembra tistega leta sem v roke dobila nekaj, kar naj bi bilo podobno urniku, 26 ur na teden in razredništvo. Ko sem še isti dan želela govoriti z ravnateljem o tem, da se tako nisva dogovorila, je samo zamahnil z roko češ: »Vem, da to zmorete in da boste to odlično izpeljali« ter dodal: »Jutri odidete za teden dni v Bovec, kjer boste izvajali strokovne vsebine predmeta«. »Vrgel me je v ledeno vodo«, kjer sem se morala odzvati hitro in učinkovito. Na eni strani mi je bila dinamika dogajanja všeč, pisana mi je bila na kožo; po drugi strani pa sem se tolažila s tem, da bom tako in tako ostala samo leto dni in da to zmorem. Na koncu sem ostala osem let. In nikoli mi ni bilo žal.

SPOMINI

Ravnatelju in usodi sem hvaležna za to življenjsko izkušnjo. Ob tem pa je treba omeniti še nekaj, kar sama imenujem »vse te v življenju počaka, še posebej tisto, čemur si se izogibal ali si neusmiljeno kritiziral«. Nemalokrat sem v pogovorih s prijatelji ali znanci omenjala lahkost pedagoškega poklica, dolge počitnice, veliko prostega časa in še nekaj stvari, za katere sem vseh osem let obžalovala, da sem jih kdaj koli izrekla, in se tako »posipala s pepelom«. Tako napornega dela do takrat še nisem izkusila, pa čeprav sem delala v različnih arhitekturnih birojih, kot samostojni kulturni delavec na različnih projektih po tedne in mesece, tudi ponoči, in bila asistentka na Katedri za stanovanjske zgradbe na Fakulteti za arhitekturo. Še dobro, da je bila v prvih dneh in mesecih ob meni, prav tako nova na šoli, pa vendar z dolgoletnimi izkušnjami, Diana Večernik Djuratović, ki je ugotovila, da mi neznani »hieroglifski« zapisi na urniku in labirint Križank povzročajo hude težave. Potrpežljivo me je vsakih 45 minut usmerjala, kaj moram odnesti v razred, po katerih hodnikih in stopnicah navzgor, levo in spet navzdol moram (po)hiteti, da pridem pravočasno do naslednjega razreda. Še danes sem ji neskončno hvaležna za vse nasvete in tablice čokolade, ko je zaznala mojo izčrpanost, ter kavo, ko je opazila, da ne morem več komunicirati, predvsem pa sem ji hvaležna za njeno iskreno in toplo prijateljstvo. Pomoč in potrpežljivost so mi namenili tudi dijaki mojega prvega razreda, ki so bili že stari mački srednješolskega izobraževanja. Res je, da smo bili razred z največ opravičenimi in neopravičenimi urami; vendar pa smo na koncu dosegli stoodstotni uspeh na maturi, kar se ni zgodilo ne prej ne potem. Naučili so me, da predavanja ex-katedra niso dovolj; da potrebujejo drugačne didaktične pristope, ki smo jih skupaj razvijali. Na tem mestu se tej generaciji iskreno zahvaljujem. Torej, tako se je vse skupaj začelo!

Mladi in jaz Česa sem se v osmih letih dela z mladimi med 16. in 18. letom starosti naučila? Da so mladi kreativni, inovativni, če jim le damo možnost, čas in spodbudo. Da mladi znajo razmišljati, povezovati različne teme na nov, mrežni način razmišljanja. Da razmišljajo in opazujejo svet okoli sebe in da imajo kritične misli o vsem, kar se dogaja. Da so dovzetni za krivice in neresnice. Da radi izrazijo svoje misli, če jim prisluhnemo. Da radi nastopajo pred razredom in da so radi pohvaljeni. Da so izjemno hvaležni, kadar kot pedagog prepoznaš njihovo edinstvenost, jo potegneš na površje. Mladi so me naučili potrpežljivosti. Naučili so me, da jih moram pazljivo poslušati in da vsaka izgovorjena beseda nekaj pomeni. Bili so moji najzahtevnejši učitelji. Kaj je bil največji nauk, ki so mi ga posredovali? To, da nikoli, ampak res nikoli ne smeš priti v razred nepripravljen in da moraš vedno, pa čeprav včasih izredno težko, dati od sebe največ in najboljše, šele na to lahko od njih zahtevaš vrhunsko kvaliteto, znanje in izdelke.

Bivalna kultura – moj predmet Prvo leto sem razvijala vsebine predmeta bivalna kultura tako, da sem skušala teme, ki smo jih po učnem načrtu morali predelati, prenesti dijakom na inovativen, drugačen način. Učne snovi smo se največkrat lotili skupinsko; dijaki so v štirih šolskih urah raziskali temo, naredili predstavitveni plakat in se dogovorili, kdo bo predstavil nalogo. Po končani predstavitvi so sledila vprašanja in komentarji drugih skupin, na koncu pa smo skupaj oblikovali opisno oceno, kaj je bilo dobro in kaj bi lahko bilo (še) bolje. Ocenjevali smo vsebino, vizualno kulturo, izražanje, mimiko telesa in obraza, očesni kontakt, torej celoten nastop. Drugi način preverjanja znanja je bila igra vlog, kjer smo se spopadli s procesom in načinom komunikacije ter dela pri projektiranju stanovanjskih objektov ali prenov. Zanimivo je bilo slediti vživljanju dijakov v vloge direktorjev, oblikovalcev, arhitektov in naročnikov. Etnologijo smo oblikovali kot spremljavo vsem praznikom, ki so si sledili skozi leto. Za božič so dijaki spekli piškote, kruh in druge dobrote ter jih prinesli v šolo, ob tem pa spoznavali običaje in navade Slovencev ob tem prazniku. Dobrote smo seveda poskusili in jih vedno odlično ocenili. Dogajalo se je, da so morali sami, s svojimi rokami, iz naravnih materialov narediti darilo za sošolca in ga zanimivo zaviti. Sledili so obdarovanje, stiski rok in poljubi, posledično so vpletli tudi bonton predaje in prevzemanja daril, naredili kratek preskok, kako to počnejo drugje po svetu in kako to počnejo oni sami.

SPOMINI

Ob veliki noči smo oblikovali pisanice na svojski, njim lasten način in jih razstavili v zbornici šole in še bi lahko naštevala. Bivalna kultura ni bila samo predmet, ki sem ga učila; pomenil mi je način razmišljanja, kjer sem morala nenehno iskati nove didaktične in pedagoške pristope, ki se niso smeli ponavljati in ki so morali v dijakih vzbuditi zanimanje in voljo za delo. Dijaki so ob takem načinu dela uživali, vsaj tako se je meni zdelo. Predmet sem skušala vpeti v širši kontekst, najprej v medpredmetno povezovanje in pozneje v sodelovanje z muzeji, inštituti in fakultetami. Na tem mestu moram omeniti svoj zadnji razred, 4. f., ki sem ga dobila v 3. letniku z etiketo problematičnega razreda. To je bil »moj« najboljši razred. V njem so sedeli inteligentni, vedoželjni, zabavni, hiperaktivni in srčni ljudje. Dolgo sem razmišljala, kako naj jim v zadnjem letniku predavam (za njih) suhoparen urbanizem in urejanje krajine, ko mi je kolega z grafike prišepnil, kakšen sistem je razvil in implementiral pri svojem delu. Pristop je bil preprost in učinkovit. Že prvo uro bivalne kulture sem jim razložila, da pouka, kot ga poznajo, ne bo. Oblikovali smo skupine z odgovornimi vodji projekta, ki so imeli nalogo sodelovanja in tedenskega poročanja razredničarki. V skupini so bili arhitekt, grafični oblikovalec, tajnik, urbanist in menedžer. Vsak teden so po elektronski pošti direktorji dobivali navodila, kaj morajo pripraviti. Ko smo se srečali, so bile na vrsti predstavitve in evalvacija. Skupine so med seboj tekmovale za najboljšo izbiro lokacije mestnega parka v Ljubljani. Na koncu leta pa so skupine predstavile svoje projekte strokovni komisiji na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije. Ko bi vedeli, kako resno in profesionalno so predstavljali svoje ideje, kako vneto so zagovarjali projekte in kako izbran strokovni jezik so uporabljali. Menim, da sem bila tisto leto najponosnejša razredničarka na šoli. Ti mladi ljudje so presegli sami sebe. Še danes jih vidim, kako fantje v oblekah in kravatah ter dekleta v visokih petah in kostimih predstavljajo sebe in šolo v najboljši luči. Ta razred sem prvič in z velikim strahom peljala v šolo v naravi. Pri tem sta mi pomagala moja kolega, profesor slovenistike Peter Peterka in profesor športne vzgoje Boštjan Avguštin. Vsi trije smo se hitro strinjali, da moramo povečati obseg športnih aktivnosti in animacij ter razvijati timsko delo ter občutek pripadnosti. Osilnica ob Kolpi je bila primeren kraj, kjer smo se lahko posvetili drug drugemu. Teden dni druženja, pohodov, kolesarjenja, raftinga, kopanja v mrzli Kolpi, plezanja po umetni steni, igranja iger – bivalna kultura in slovenščina pa sta bili bolj »češnja na torti« – je bil ključni za vzpostavitev razreda kot celote. Smeha in dobre volje je bilo na pretek. Prvič sem odkrila in se veselila z njimi, da so postali razred z »veliko začetnico«. Vez med njimi je postala močna in je taka ostala do mature ter njihovega odhoda v svet. Ekskurzije so bile tiste, kjer smo največkrat povezali umetnostno zgodovino in bivalno kulturo. Najraje sem jih kombinirala s kolegom Antonom Starcem. Cenila sem njegovo izredno znanje umetnostne zgodovine, vedoželjnost in izjemno podajanje vsebin. Z lahkoto sva prepletala vedenja. V teh letih sva z dijaki obiskala Pariz, Firence, Rim, Dunaj, Toskano, južno Francijo, Dalmacijo, Prekmurje, bovško dolino in še bi lahko naštevala. Eno od zanimivejših potovanj in druženj pa je bilo potovanje po Dalmaciji s končnim postankom na otoku Murterju. Na tem potovanju sva s kolegom Petrom Peterko spoznala mlado vodičko Rajko, ki je vodila strokovni umetnostnozgodovinski del, medtem ko sva bila midva zadolžena za dobro počutje dijakov. Zadnji večer sva se odločila, da jih nagradiva z večerjo v tipični dalmatinski konobi Skalinada, ki se ji je reklo po domače Pri Natku, po lastniku in vedno prijetnem sogovorcu. Ne da bi slutila, so naju dijaki presenetili s kulturnim programom, z izvedbo kratkih predstavitev, petjem in plesno predstavo. Na koncu so naju okronali za kralja in kraljico. Ves večer je bil nabit z medsebojnimi iskrenimi čustvi igrivosti, vsi smo postali otroci in se enostavno zabavali. Največji kompliment pa se je zgodil na koncu večera, ko je k nama s Petrom pristopil starejši nemški par, ki je ob sosednji mizi opazoval in spremljal naš mali večerni program, in pripomnil, da se zahvaljujeta za lep večer in da sta presenečena nad našo povezanostjo. Takih in podobnih doživetij je bilo še veliko, in to mi daje znova in znova potrditev, da je z mladimi generacijami vse v redu, da so fantastični organizatorji, animatorji in nosilci kreativnosti, kjer koli in kadar koli.

SPOMINI

Kolegi Ljudje ustvarjajo šolo. In vsak od njih je del mozaika. Med kolegi, ki so bili v letih mojega poučevanja v zbornici, moram omeniti tiste, ki sem jih cenila in spoštovala. Nekaj od kolegov je bilo/je vrhunskih strokovnjakov, s katerimi nismo razvili kaj več kot korekten in profesionalni odnos, kar je bilo tudi dobro. Nekaj je takih, ki smo se spoštovali, se razumeli in bili strpni drug do drugega. Nekaj pa je takih, s katerimi smo skupaj gradili trenutke ustvarjalnosti, z nekaterimi smo še danes prijatelji. Dovolite mi, da jih omenim: Sabina Puc, modna oblikovalka in v težkih trenutkih tihi branik; Davorin Babič, matematik velikega formata in neizprosen zagovornik resnice; Dušan Šušteršič, stanovski kolega, skromen in duhoven človek, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, kadar koli si prosil zanjo; Saša Šušteršič, mlada slikarka, nežna, zanimiva, z iskrico v očeh; Igor Stanko, praktik, vedno nasmejan in dobre volje, človek, ki se je javno postavil zame, ko je bilo to najbolj potrebno; Andrej Bremec, ravnatelj strogih načel, neizmerno razgledan, svojski v svojem razmišljanju, globoko v sebi pa blaga, nežna duša; Diana Večernik Djuratović, človek z veliko začetnico; Peter Peterka, človek, ki se ni nikoli branil dela in odgovornosti ter je vedno velikodušno priskočil na pomoč; Anton Starc, ki sem ga, poleg izjemnega znanja, ki ga nosi v sebi, prepoznala kot nežnega, čutečega človeka; Boštjan Avguštin, prijatelj, ki me je vpeljal v svet duhovnosti in novih znanj; Ditka Kokol Pestotnik, anglistka, topla in nežna; Sonja Lebedinec, fotografinja, s katero sva lahko odprli katero koli temo in se imeli vedno imenitno. Tako sem jih videla in čutila jaz. Upam, da katerega od kolegov nisem pozabila, če pa sem, se globoko opravičujem. Vsem, prav vsem pa se zahvaljujem, da so bili z menoj tam in tedaj. Kot meteorit zgodbe o Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, ki je bil osem let v njeni orbiti, lahko rečem, da sem ponosna, ko gledam, kako šola raste in se razvija. Z novim vodstvom in novim kadrom je šola pridobila na prepoznavnosti in postala temeljni kamen, iz katerega rastejo visokošolske ustanove, usmerjene v oblikovanje in fotografijo. To je bila moja izpoved, izpoved dela življenjske poti med dijaki in učitelji Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, vpeta in nemo zapisana med križevniškimi zidovi. Mag. Jasna Kralj Pavlovec, nekdanja profesorica bivalne kulture na SŠOF Foto: Karmen Zmrzlak 3. d Mentor: Darko Sintič

Foto: Jon Zaletelj, 3. b / Mentorja: Sonja Lebedinec, prof. in Marko Turk, prof.

NEKDANJIDIJAKI

Kaj vas je navdušilo, da ste se odločili za poklic ilustratorke? Poklic ilustratorke je tisti, pod katerim me boste našli v evidencah Ministrstva za kulturo. Če bi sama poimenovala svojo specializacijo, bi se ta glasila vizualizacija časa, prostora, izkušenj in idej, ki jih živim. Ilustrator naj bi sledil nekemu besedilu, misli neke druge osebe. Jaz tega za ustvarjanje ne potrebujem, izraziti hočem svoj lastni vtis ali preblisk, najraje brez opore pišočega. Tekst in slika sta poroka dveh samostojnih jezikov izražanja, ki sta skupaj lahko srečnejša kot posamično, to pa zato, ker se veselita različnosti drugega, ne da bi si ga skušala podrediti. Vsaka oseba ima najljubši kotiček. Kje najraje ustvarjate? Neizmerno uživam na javnih prevoznih sredstvih. Tem gre zasluga za večino mojih najboljših idej. Če ne gre s prevozom, se zadovoljim tudi s sprehodom ali pa posedanjem na obljudenih mestih. Častim javne prostore in hočem, da se moja dela v javni prostor tudi vrnejo. Ekskluzivnost me ne zanima, navdihujemo drug drugega ves čas, to je to. Poleg tega sem se tudi že tolikokrat preselila, da nisem razvila nobenih prostorskih specifik. Usedem se po turško, na kolena položim desko in to je v glavnem to.

Katera je vaša najljubša tehnika risanja in slikanja? Rada imam kvalitetne papirje in les, svinčnik, voščenko in čopič. Veliko mi pomenita vonj in otip materialov. Včasih se mi zdi, da moja otroška obsesija z risanjem ni bila toliko povezana s tem, kar mi je nastajalo pod prsti, kot je bila posledica mojega skoraj pobožnega odnosa do čistega papirja in ošiljenih barvic, ki mi takrat niso bile tako zelo dostopne. Verjela sem, da bom temu popolnemu materialu naredila krivico, če ne bom dala vse od sebe, da bi bila risba lepša od belega papirja, ki je bil sam po sebi že popolnost. Še danes se mi malo tega zdi boljše od praznega papirja in lepo zloženih barvic. A življenje kliče k intervenciji in kaos je neizogiben. Kot je neizogibna tudi želja po popolnosti. Ali se tudi vam zdi, da čedalje več umetnikov ustvarja digitalno in malo zanemarjajo klasični stil risanja? Nisem prepričana. Verjetno lahko to vaša generacija presodi bolje od moje. Sama sem prepričana predvsem o tem, da se tudi računalniškemu izdelku pozna, če je njegov avtor spreten v prostoročni risbi. To mi je postalo najbolj očitno med obiskom oblikovalskega oddelka na akademiji v Budimpešti. Tam so bili sprejemni izpiti mnogo zahtevnejši od naših in velika večina se je po srednji šoli leto ali več pripravljala nanje. To je rezultiralo v vrhunski risbi oblikovalcev, ki so v višjih letnikih opustili prostoročni pristop na račun računalniške grafike, a je tudi ta še naprej izražala individualno potezo posameznika. Kaj takega za naš oblikovalski oddelek na akademiji ne bi mogla trditi, risba je bila tam šibka, bolj ko ne se je težilo k uniformnosti. A čeprav je res, da je težje »goljufati« v prostoročni risbi, to še ne pomeni, da je ta apriori vrednejša od računalniške.

V očeh opazovalca, časopisna ilustracija

Obiskovali ste šolo za oblikovanje. Kakšne spomine imate na čas šolanja? Moja leta na SŠOF so v celoti zaznamovali profesorji. Na toliko nenavadnih, samosvojih likov s pristno voljo po podajanju znanja kasneje nisem več naletela. Naj bo to ganljiva srčnost gospe Režun, iskreni entuziazem gospoda Kregarja, nevsiljiva pozornost gospe Šuštaršič, rezka neposrednost gospe Hrvatin, eksplozivna energija gospe Pal, svetovljanska nonšalanca gospe Vidic ali prav z ničimer primerljiva ekscentričnost gospoda de Glerie; vse te redke človeške lastnosti so me zaznamovale in še vedno odmevajo v mojem značaju.

NEKDANJIDIJAKI

V tandemu Eclipse med performasom In vino veritas

Ali imate kaj vzornikov, po katerih se zgledujete? Blizu so mi ustvarjalci, ki hodijo po robu, katerih iskrenost je tako brutalna, da zadene tudi tiste, ki so popolnoma drugačnih estetskih in etičnih prepričanj. Tovrstno ustvarjanje dobro poosebljajo Lennie Riefenstahl, Friedrich Nietzsche, Marjane Satrapi, Quentin Tarantino, en tak naš primer pa je Ivan Cankar. Če bi lahko ilustrirali naslovnico katerega koli literarnega dela, katero bi izbrali? Težko, težko odgovorim, o tem nisem nikoli razmišljala. Mogoče bi bil to Marxov Kapital. Ta filozofsko-ekonomska študija kljub svoji razvpitosti ostaja slabo razumljena in težko upodobljiva. Od Slovencev bi me zanimal Kosovel. A priznati moram, da me vse bolj mika delati povsem svoje knjige, vse manj se bojim tudi pisanja. Drugače pa ostajata še dva povsem klasična oblikovalska izziva: načrtovanje igralnih kart in šahovskih figur.

od profesorjev. Zato bi raje poudarila pomembnost načrtnega oplajanja z drugimi strokami in vedami. Dobro je, da umetnik raziskuje čas, v katerem živi, da se zaveda kompleksnosti in da znotraj te najde svojo poklicanost, ki je lahko zelo specifična ali povsem generalna, da je le pristna. Če ste s kmetov, upodabljajte krave, zakaj ne? Meni bi bilo to všeč! Smo v času pluralizma. Kako bi opredelili svoj slog slikarstva? Tudi moj slog je tak kot čas sam, pluralen. Čeprav sta očitna rdeča nit mojega dela klasična risba in poigravanje s simboli, z veseljem ustvarjam tudi instalacije ali zastavim lastno telo v performansu. Tudi v tandemu prav rada delam. Včasih spišem kak analitični tekst ali pa krajši leposlovni preblisk. Rada delam časopise, tudi obleko si skreiram, sebi in bližnjim strižem lase.

Nikakor ne svetujem mladim, naj se vsak znajde kot se lahko; raje se povezujte, iščite podobno misleče, skupaj si izborite več skupnih dobrin. Če bo dobro vsem, bo dobro tudi vam. Če bo dobro le nekaterim, verjetno vi ne boste med temi nekaterimi. Če pa slučajno že boste med temi nekaterimi, mar ni nadležna misel, da nikoli ne boste izvedeli, kako bi vas lahko oplemenitili šele tisti, ki niso dobili možnosti, da bi se realizirali. In koliko bo sploh še takih, ki bodo znali uživati vaše delo? Zato ne govorimo o zaposlitvi, govorimo raje o temeljiti preobrazbi vrednotenja dela. Ariana Kuder, Anja Resman, 2. a Mentorica: Nina Šuštaršič, prof. Fotografije: osebni arhiv

Skodelica kave, časopisna ilustracija

Katere knjige, povezane z umetnostjo, bi priporočali mladim? Ne dvomim, da mladi za vse prave in pomembne knjige izveste

Kaj svetujete današnjim mladim umetnikom glede zaposlitve? To vprašanje kliče po predrugačenju. Kaj mora mladi umetnik storiti, da bo lahko ustvarjal na sebi najprimernejši način in od tega tudi preživel? Umetnik je dolžan prepoznati tendence v svojem okolju, ki spodbujajo svobodomiselnost in enake možnosti za vse. Umetnik ni otok, čeprav se dostikrat tako počuti. Soodgovoren je za svet, v katerem živi, zato je tudi zanj edina pot, postati odgovoren državljan sveta, ki je lep le toliko, kolikor je lep najranljivejšim prebivalcem sveta.

Robert Srebrnič je bil dijak SŠOF (grafično oblikovanje), diplomiral na ALUO (smer vizualne komunikacije). Je priznan oblikovalec, ki se ukvarja tudi z animacijo. Začeti je treba na začetku. Vsi otroci radi rišejo, barvajo, režejo, lepijo ... Kdaj ste ugotovili, da vas likovnost bolj privlači kot druge otroke v razredu? Že kot otrok sem zelo rad eksperimentiral. Barval, lepil, čečkal, trgal, mečkal in sestavljal. Čopiči, tempere in voščenke so bili stalnica v mojem življenju, hišni zidovi pa moja prva platna. Kot vsak otrok sem kmalu spoznal, da je na žalost zidov premalo, zato sem vso energijo preusmeril na papir. Lahko priznam, da je bila tega podviga od vseh najbolj vesela mama. Samo risanje me je popolnoma prevzelo proti koncu osnovne šole. Takrat sem spoznal, da je to moja prihodnost in da si želim veščino izpopolniti, saj sem v tem izjemno užival. Ali je pri tem imel pomembno vlogo učitelj likovnega pouka? (Če se ne motim, ste končali osemletko, kjer je bilo likovnega pouka več kot v devetletki, ste imeli na šoli morda tudi likovni krožek?) Ja, končal sem osemletko in zelo rad sem obiskoval likovni pouk. Vendar učitelj pri mojem razvoju ni imel večje vloge. Najraje sem ustvarjal sam doma. Risbe sem pokazal le redko komu. Šele ko sem likovnemu učitelju omenil, da bi šolanje rad nadaljeval na SŠOF, se mi je začel bolj posvečati. Likovnega krožka nismo imeli.

Otroštvo ste preživeli v Brdih, blizu Medane. Kje in kako ste izvedeli za SŠOF? Spomnim se, da sem takrat iskal srednjo šolo, ki bi ponujala znanje predvsem na področju risanja. Za SŠOF sem izvedel po pogovoru s pedagoginjo na osnovni šoli. Predstavila mi je program SŠOF in vedel sem, da je to pravi naslov. Verjetno ste šli na informativni dan v Ljubljano, da si šolo ogledate. Kdo vas je spremljal in kakšni so bili vtisi, pogovori s starši? Kako ste se med različnimi smermi na SŠOF odločili prav za grafično oblikovanje? Bil je jasen zimski dan. Skupaj s sestro sva se odpravila na pot proti Ljubljani. Ko sva prispela do vhoda v Križanke, se je odprl zame popolnoma nov in nepoznan svet. Stopal sem po dvorišču in z vsakim korakom čutil, kako se mi od vsega pričakovanega šibijo kolena. Vstopila sva v nabito poln prostor, kjer so mame z bodočimi dijaki čakale na začetek informativnega dne. Spomnim se profesorja De Glerie, ki je vse navzoče navdušil s prav posebno predstavitvijo šole in strokovnih predmetov. Lahko povem, da je name naredil zelo močan vtis. Za grafično oblikovanje sem se odločil takoj po informativnem dnevu. Vedel sem, da vključuje ure risanja in oblikovanja, niti slučajno pa se nisem zavedal, kako širok pojem je to. Moda in umetniška gimnazija me nista zanimali, fotografija delno, industrijskega oblikovanja pa takrat nisem povsem razumel. Tako je bila odločitev precej enostavna.

NEKDANJIDIJAKI

Sledil je sprejemni izpit (PLN). Ste imeli kaj treme? Ali ste bili prepričani, da vam bo uspelo? Trema je bila vsekakor prisotna. Zavedal sem se, da se moram ustrezno pripraviti na preizkus, da moram biti miren in osredotočen. Ne bi trdil, da sem bil prepričan v uspeh, sem pa vsekakor upal in dal vse od sebe. Ko sem izvedel, da sem sprejet, je bilo veselje nepopisno. Prvi dnevi v Ljubljani – kako ste se znašli? Kako ste mesto potem odkrivali in spoznavali? Prvi dnevi so bili polni vsega novega. Ljubljana se mi je zdela velika, čeprav jo danes gledam popolnoma z drugimi očmi. Imel sem veliko srečo, da me je sestra prve dni seznanila z vsem pomembnim. Ko sem na šoli in v dijaškem domu sklenil nova prijateljstva, je bilo vse lažje. Ljubljano sem odkrival postopoma. Sprva sem poznal samo relacijo Dijaški dom Vič in Križanke, pozneje sem spoznal tudi ostale predele mesta. Kakšni so spomini na štiri dijaška leta in – se morda spomnite kakšne anekdote, zanimivega ali zabavnega dogodka? Dijaška leta so bila zelo lepa leta. Z vsakim dnem sem postajal bolj zrel. Zgodilo se mi je mnogo lepih in tudi nekaj grenkih stvari, ki so pripomogle k temu, da sem danes tak, kakršen sem. V srednji šoli so se ves čas vrstile zanimive dogodivščine in prigode. Profesorji so bili po eni strani strogi, po drugi strani pa sproščeni in so nas znali tudi nasmejati. V prvem letniku mi je ostal najbolj v spominu prof. Šefran, ki je izjavil, da učenci znamo največ za 3, profesor zna za 4, za 5 zna pa samo Bog! Učilnico je preplavil naval smeha. Zelo lepe spomine imam tudi na prof. De Glerio, ki je v 2. letniku predstavljal strah in trepet. Ko je vstopil v razred, smo nemudoma vsi utihnili in čakali na njegova navodila. Kljub temu nas je znal povezati in je iz vseh nas potegnil najboljše. Na SŠOF ste se že zelo hitro izkazali in ste bili eden od najboljših dijakov v generaciji. Se vam je zdelo kaj težko? Načeloma sta bili, z moje strani, prisotni samo dve možnosti. Krajša in malo lažja ter daljša in težja pot. Ker nisem želel delati stvari polovičarsko, sem ubral težjo in zanimivejšo pot. Odločil sem se, da bom z vztrajnostjo, predanostjo in močno voljo dal vse od sebe. Zavedal sem se, da se bom edino tako

NEKDANJIDIJAKI

lahko nečesa naučil. Med študijem in učenjem sem spoznal, da je oblikovanje lahko zelo kreativno in zabavno, a obenem zahteva veliko truda in različnega znanja. Vsekakor so se pojavili tudi težki trenutki, vendar na celotno izkušnjo gledam pozitivno. Šola je bila takrat tehnološko precej slabše opremljena, bilo je tisto vmesno obdobje, ko smo prehajali na nov način dela. Skupaj smo se učili uporabljati nove računalniške programe, nove možnosti. Takrat verjetno še niste imeli svojega računalnika, ali ste ga lahko uporabljali v dijaškem domu? Ne, takrat še nisem imel svojega računalnika. V prvem letniku smo delali brez te tehnologije. Menim, da je to bila velika prednost, saj smo zaradi tega bolj razvijali ročne spretnosti, ki jih današnje generacije vse bolj zanemarjajo. Šele proti koncu 2. letnika smo začeli uporabljati računalniško tehnologijo. Računalnik je za vse nas predstavljal nove možnosti in nove dimenzije pri oblikovanju, sam proces dela pa je postal hitrejši. V dijaškem domu smo imeli na voljo več računalnikov, ki smo jih lahko prosto uporabljali. In kljub temu je bila vaša generacija tista, ki je na SŠOF pod mentorstvom prof. Blaža De Glerie naredila prve animacije – najprej nekaj manj zahtevnih, potem ste naredili DMOBI, ki je bil rezultat timskega dela. Kako se spominjate dela v okviru tega projekta? Ja, res je. Pri projektu DMOBI sem se zavedal dveh stvari: prvič, da delamo nekaj povsem še neraziskanega (animacija), in drugič, da smo delali timsko. Ni šlo samo za animacijo, ampak tudi za ustvarjanje dobre komunikacije in odnosov med vsemi v skupini. Dober projekt je pogosto rezultat znanja in sodelovanja med posamezniki. Mislim, da je bilo ravno to ključno. V sodobnem času se ljudje vse več povezujejo v skupine. S skupnimi močmi lahko ustvarimo kvalitetnejši in bolj premišljen izdelek, predvsem pa smo hitrejši in učinkovitejši. DMOBI je zame predstavljal velik izziv. Celotna animacija je trajala več kot pet minut. Stalno smo morali paziti na to, da je dramaturška zgodba ostala jasna. Bili smo popolni začetniki in prof. De Gleria nas je z vsakim korakom usmerjal v pravo smer. Rezultat je bil enkraten. Kakšni so bili občutki, ko ste prvič videli montažo celote? Drobceni delci animacije so dobivali celostno sliko šele, ko

smo jih začeli povezovati v montažo. Scene smo razvrstili v predvideno zaporedje, med njimi določili prehode in jih uskladili z zvokom. Vmes smo večkrat opazili, da določeni kadri niso bili dovolj jasni, zato smo jih popravili ali naredili na novo. Montaža je bila bistveni del, saj smo končno lahko videli, kako se zgodba povezuje v celoto. Kljub temu da smo na trenutke skoraj obupali, smo na koncu s pomočjo prof. De Glerie vedno našli rešitev. Zase lahko trdim, da sem izjemno užival, saj sem se zavedal, da se je vložen trud obrestoval. Na ALUO ste za diplomsko nalogo izbrali animacijo, ali se s tem še ukvarjate? Še se ukvarjam. Animacije me privla ijo že od malih nog. Moj otroški svet se je zaradi bližine italijanske meje in s tem dostopnosti do italijanskih televizijskih programov vrtel okrog japonskih risank, ki so bile takrat

NEKDANJIDIJAKI

zelo priljubljene. Zanimivo je, da me je bolj kot zgodba pogosto zanimalo, kako so bile narejene. Čeprav je od takrat minilo že mnogo let, mislim, da se njihov vpliv še vedno pozna.

.Kakšna naročila najrajši sprejemate? Kaj je za vas izziv?

Po diplomi na ALUO ste se uveljavili kot grafični oblikovalec, prejeli nekaj nagrad in priznanj za svoje delo. Kako se povezujete z naročniki, kako poteka komunikacija, kako jih prepričate?

Sprejemam vsa naročila. Trenutno za oblikovanje in podjetništvo niso najboljši časi. Mislim, da je lahko vsak projekt izziv. Zato ne izbiram med boljšimi ali slabšimi projekti, sprejmem vse projekte. Najraje delam na področju ilustracije, embalaže in etiket za vino. Z večjim veseljem se seveda lotim projektov, kjer imam proste roke pri ustvarjanju.

Sam delovni proces je povezava natančnosti, discipline in seveda izkušenj ter znanja, ki sem si ga pridobil skozi čas. Po pogovoru z naročniki vedno definiram želje, potrebe, smernice, obseg dela in vse ostale stvari, ki so nujno potrebne za to, da delo poteka brez večjih zapletov. V kreativnem delu skušam čim bolj optimalno definirati in predstaviti primerne rešitve – pri vsem tem vedno upoštevam tudi tehnične omejitve.

Ne živite v Brdih, ne ukvarjate se z vinarstvom, vendar ste s tem še zelo povezani prek oblikovanja. Na tem področju je dela za oblikovalce še precej. Kdo in kako bi naj ozaveščal pridelovalce hrane, da je tudi oblikovanje pomembno za trženje? Ministrstvo za kmetijstvo? Kdo bo pa njih informiral?

Naročnikom vedno ponudim dva predloga: enega, ki zajema vsa njihova pričakovanja, in enega, ki se po moji presoji zdi boljši. Po predstavitvi pustim, da se sami odločijo in sami izberejo. Zanimivo, skoraj vedno se odločijo za boljšo opcijo

Mislim, da se pridelovalci hrane zavedajo, kako pomembno je oblikovanje. Želijo in hrepenijo po tem, da bo njihov izdelek videti privlačnejši od konkurenčnega izdelka. Embalaža je ovoj oz. zunanja podoba, ki potrošnika nagovarja k nakupu. Seveda sta pomembni tudi kvaliteta in cena izdelka, vendar

NEKDANJIDIJAKI

cah onesnaževanja. Ljudje se redko sprašujejo o družbenokritičnih temah, ki so v resnici pomembne za vse nas. Lepo oblikovani in poceni izdelki so pogosto pomembnejši od ekološkega vidika izdelave. Mnogokrat se na spremembe v okolju preprosto požvižgamo. Oblikovalci smo lahko sokrivi pri nastajanju nepotrebnih smeti. Imamo pa tudi moč, da se pri vsakem projektu postavimo vsaj v vlogo svetovalca, če se že v vlogo odločevalca ne moremo. Vedno lahko stroške tiska, raznih luksuznih papirjev in drugih materialov zamenjamo z ekološkimi in recikliranimi. Dobri oblikovalci te stvari upoštevajo. Tudi sam sem to večkrat storil.

mislim, da je pogosto embalaža tista, ki pripomore k dokončni odločitvi. Glede informiranja bi bilo najbolje ustanoviti ministrstvo za oblikovanje. Do takrat pa se moramo vsi truditi. Potrebovali bi organizacijo, ki bi javnost informirala, kaj je dobro in kaj slabo oblikovanje. Kaj lahko naredimo oblikovalci? Ne le glede trženja – kaj lahko naredimo glede ekologije? Manj embalaže pomeni manj onesnaževanja, pomeni pa tudi manj delovnih mest. Mislim, da bi morali oblikovalci včasih sami prevzeti pobudo in narediti korak k temu, da naročnike ozavestimo o posledi-

Se strinjate s sloganom AA (Advertising Agency): »Advertising is right to choose« (oglaševanje omogoča pravico do izbire)? Ali se bolj strinjate s tem, da je oglaševanje postalo onesnaževanje? Lahko citiram Jana van Toorna: »Oblikovanje pripomore, da se potrošniki ne ukvarjajo z resničnostjo, ampak s fascinantnimi podobami.« Oblikovanja se naročniki večinoma poslužujejo z namenom, da izdelek javnosti predstavijo v najboljši luči in ga za vsako ceno prodajo, ne glede na to, da se zatemnijo negativne posledice za osebno in javno zdravje. V zadnjih letih so vidni določeni premiki predvsem na področju oglaševanja v okviru globalnega segrevanja, kajenja, pitja alkohola, otroškega dela in podobno. Vendar če pogledamo natančno, še vedno občudujemo in si želimo velik lep

NEKDANJIDIJAKI

avtomobil, čeprav vemo, da zelo onesnažuje okolje, in še vedno prekomerno pijemo in kadimo, čeprav poznamo negativne plati tega početja. Kot sem že omenil, bi oblikovalci morali samoiniciativno ozaveščati ljudi o onesnaževanju ter narediti nekaj dobrega za družbo. Edina omejitev pri vsej zadevi je naša (za)vest, pomembna pa je tudi nepristranskost. Zavedati se moramo, da z ozaveščanjem sebe in drugih lahko naredimo veliko. Zgodba je redkokdaj enostranska, zato se načeloma strinjam z obema citatoma. »Advertising is right to choose,« vendar je v nekaterih primerih le onesnaževanje. Z oblikovalcem vizualnih komunikacij, nekdanjim dijakom SŠOF, Robertom Srebrničem, se je pogovarjala profesorica Saša Vitežnik Jelen.

Ä&#x152;AR NAKITA MED NOVIMI OBLIKAMI IN TRADICIJO pogovor z oblikovalko nakita Katarino Hay, rojeno Cetin

NEKDANJIDIJAKI

Kolekcija Črno zlato, 1992

Katero smer oblikovanja ste obiskovali, kakšni so spomini na SŠOF? Na SŠOF sem obiskovala industrijsko oblikovanje. Zagotovo mi je znanje risanja, med drugim tudi tehničnega, kjer smo se naučili predstaviti dimenzije oblik in različne poglede na predmete, nudilo dobro podlago za poznejše likovno ustvarjanje. Šola je imela že od nekdaj neverjetno napreden in zanimiv program. Ker je bil moj oče Mire Cetin dolga leta ravnatelj šole, se spomnim, kako sem že kot majhna deklica občudovala dijaške izdelke, kadar koli me je oče vzel s seboj v šolo. Ni naključje, da sem se pozneje tudi sama odločila, da bo to moja šola. Rada se spominjam svojih sošolcev, saj sem z nekaterimi obdržala stike vsa ta leta. Pogosto tudi pomislim, kakšno srečo smo imeli, da smo imeli pouk v čudoviti zgradbi, ki nas je vedno znova navdihovala. Plečnikova arhitektura, ki smo jo med šolanjem skoraj spregledali, je v teh daljnih krajih v duhu vedno z menoj. Lani so se moji sošolci srečali ob obletnici mature. Zelo mi je bilo žal, da sem zamudila ta dogodek, ki je bil, sodeč po slikah, prisrčen.

Labradorit, safir, apatit, biser, peridot, srebro

Po končani srednji šoli ste nadaljevali študij kiparstva na ljubljanski ALU. Glede na to, da ste danes uspešna oblikovalka nakita, nas zanima, kdaj se je v vas rodila ljubezen do tega poklica? Zelo me je vznemirilo dejstvo, da se s spremembo proporcev oz. velikosti umetniškega dela sorazmerno spremeni tudi njegova funkcija. Kar sami po sebi so bili moji prvi izdelki nakita čisto prave miniaturne skulpture. Čeprav se je moj stil od takrat radikalno spremenil in postal bolj komercialen, je zame, tudi če oblikujem zaročni prstan ali prestižno ogrlico, moj pristop še vedno enak – oblikujem osebno skulpturo v malem. Po diplomi vas je pot zanesla v ZDA, kjer ste ostali do danes. Kakšni so pogoji za mladega oblikovalca tam? Kakšne preizkušnje so vas čakale na poklicni poti in kako so vas med množico oblikovalcev opazili? Ker sem začela svojo kariero kot umetnica, je bila zame pot nekoliko drugačna, kot če bi se takoj osredotočila na oblikovanje nakita in tržišče. Moram reči, da je kljub današnjim novim tehnologijam in neskončnemu številu informacij ostal princip, da je oblikovalec/umetnik opazen, enak kot pred dvajsetimi in več leti: dolge ure trdega dela, vztrajnost in, najpomembneje, zaupanje vase. Ko sem prišla v NY, je bilo med umetniki začetniki znano načelo: »Pošlji po pošti :) sto izvodov iz svoje osebne mape, deset galerij ti bo odgovorilo in ena se bo zanimala ter mogoče celo odkupila tvoje delo.«

*Peridot je dragi kamen, ki je v bistvu čist kristal olivina. Znana nahajališča so v lavi na otoku Zabarjad v Rdečem morju, v Arizoni, Severni Karolini, na Havajih, v Nevadi, Novi Mehiki, Mjanmaru...

Vaš nakit je požel kar nekaj priznanj in bil razstavljen v mnogih uglednih galerijah. Ali nam lahko zaupate, na katere uspehe ste še prav posebej ponosni?

Rubin, granat, citrin, biseri, pozlačeno srebro

Ker sem v določenem trenutku spoznala, da so trgovine v galerijah in muzejih tiste, ki so zame najzanimivejše, sem se odločila, da bom skušala nagovoriti tudi lastnike komercialnih trgovin. Odziv le-teh je bil, da bodo takoj odkupili moje kolekcije, če jih uspem prevesti v srebro in drage/poldrage kamne. To me je spodbudilo, da sem se vpisala v tradicionalno zlatarsko šolo, kjer sem usvojila nekatere tehnike – vlivanje, varjenje, vstavljanje kamnov itd. Ker me je ta novi medij neznansko zanimal in povsem prevzel, sem od takrat naprej praktično ves svoj čas posvetila tradicionalni izdelavi nakita. Kakšne možnosti ima danes oblikovalec, ki se želi poklicno ukvarjati z oblikovanjem nakita, v tujini? V Ameriki je za oblikovalca še vedno dovolj možnosti praktično na vseh nivojih, od dodatnega izobraževanja do številnih podjetij, ki vedno iščejo inovativne in »drugačne« ideje. Še posebej to velja za tiste, ki vedo, kateri vidik oblikovanja jih zanima. Verjetno je dobro, če se mlad oblikovalec, še posebej, če prihaja iz druge države, najprej zaposli pri večjem podjetju. To je najlažji in najhitrejši način, da se seznanite z ameriško tehnologijo in tukajšnjimi principi dela. Zagotovo pa so med nami tudi pogumni oblikovalci, ki bodo takoj ubrali samostojno pot.

Svojo kariero lahko razdelim na tri obdobja. Prvo zajema čas, ko sem kot mlada umetnica predstavljala svoje »skulpture za telo oz. oblačilne skulpture« (sculptures to wear) in je trgovina Muzeja Guggenheim odkupila mojo kolekcijo Črno zlato. Želela bi omeniti tudi skupinsko predstavo oblikovalcev v trgovini Exit Art in dvodnevno prodajno predstavo (Trunk show) v prestižni trgovini Henri Bendel. Drugo obdobje je zanimivo, ker so moji uspehi izključno vezani na zaposlitev za polni delovni čas. V tem obdobju sem si ustvarila družino, in ko sta bili moji hčeri še majhni, sem se odločila, da bo najodgovorneje to, da sprejmem zaposlitev kot oblikovalka, ki mi jo je ponudila pomembna zlatarska hiša. Delala sem vse, od skiciranja, tehničnih risb, preverjanja modelov do preverjanja in popravljanja prototipa, ki je bil pozneje poslan na Kitajsko v serijsko proizvodnjo. Kljub napornemu delu in dolgim uram sem še vedno našla čas za otroke. Moje tretje obdobje se je pravzaprav šele začelo. Po dolgih letih sem ugotovila, da neskončno pogrešam svoj lastni pristop do izdelave nakita. Izkazalo se je, da vsako minuto prostega časa porabim za izdelavo popolnoma novih kolekcij. Moji hčeri, sedaj stari 12 in 15 let, mi radi priskočita na pomoč, če je treba. Čeprav so kolekcije šele na samem začetku, sem vseeno odprla svojo spletno stran. Ali nakit izdelujete sami? Katere postopke uporabljate? Kako pa je z dobavitelji? Če gre za manjša naročila, zmorem sama, pri čemer elemente, ki so uliti, naročim v lokalnih delavnicah. Predizdelane elemente, npr. verige in zaponke, naročim pri tajskih in indijskih dobaviteljih. Podobno velja za naravne kristale in kamne. Moji postopki vključujejo vlivanje, zvijanje ter navijanje žic, nizanje korald, obeskov in drugih enot, prepletanje, oblikovanje zank s pomočjo različnih klešč itn. Rada preizkušam nove tehnike in različne kombinacije materialov in se tako vedno znova razveselim zanimivih in posrečenih rešitev oblikovanja in konstrukcije.

NEKDANJIDIJAKI

Kakšno je vodilo vašega oblikovanja oz. kaj vas je navdihovalo nekoč in kaj vas navdihuje danes pri novih kreacijah nakita? Kateri materiali vas najbolj zanimajo? Na začetku je bil moj pristop strogo vezan na umetnost. Čeprav se še vedno imam za umetnico, je moj način izdelave sedaj bolj praktičen in manj eksperimentalen. Materiale, iz katerih sem na začetku izdelovala nakit – les, papir, guma in steklo – so zamenjali srebro, pozlačeno srebro, naravni kristali, dragi in poldragi kamni. Še vedno uporabljam usnje, bombaž in steklo, ampak na bolj prefinjen način. V svojih izdelkih uporabljam izključno naravne materiale in ta način izdelave in produkcije bom tudi v prihodnje obdržala, ker je trajnostno naravnan in okolju prijazen. Pri oblikovanju nakita posvečam danes veliko pozornost pomenu in lastnostim kamnov ter kristalov. Zame imajo še vedno pomembno vlogo simboli iz različnih virov. V tej žlahtni kombinaciji simbolov, kristalov in kovin skušam dati izdelku tudi močno vsebino. Katere kose nakita najraje nosite vi?

pomena kamnov (rubin, granat, citrin, biser) in kontrastnih oblik (zaobljenih kamnov nasproti kockastim kovinskim členom), ampak tudi zato, ker mi predstavlja zares nov začetek na več kot enem nivoju. Zelo rada tudi nosim minimalistične 18-karatne zlate uhane, ki jih je oblikoval moj dolgoletni vzornik Robert Lee Morris in so bili moja prva »naložba«, ko sem prišla v NY. Glede na to, da že nekaj let živite v ZDA – kaj najbolj pogrešate iz Slovenije? Najbolj pogrešam naravo in arhitekturo s preteklostjo. Dve stvari, ki jih v NY težko najdeš. Pogrešam sprehode po stari Ljubljani in kraje, kot sta Bohinj in Piran. Na srečo, četudi na splošno prevladuje določena predstava in stereotipna slika o NY, so tukaj predeli, ki spominjajo in nosijo značaj starega sveta. Smo pa v končni fazi mi ljudje odgovorni za svet, ki si ga ustvarimo, in s tem zavedanjem smo lahko praktično povsod doma. Rok Korenčan, 2. f Mentorja: Nina Šuštaršič Remic, prof., Peter Peterka, prof.

V eni mojih najljubših kolekcij Čudež (“The Miracle”) je ogrlica, ki je praktično postala del mene, in to ne samo zaradi Katarina Hay v svojem studiu

USTVARJALCI

Janez Avguštin Puhar se je rodil 26. avgusta 1814 v Kranju, očetu Jožetu in materi Mariji. Imel je brata in tri sestre. V svojih rosnih letih je obiskoval šolo v Kranju in se pozneje vpisal na ljubljansko gimnazijo, kjer ga je profesor Janez Kersnik navdušil za kemijo. Večino časa je posvetil fotografiji, umetnosti in kemiji, a se je moral podrediti materini želji in se tako izšolal za duhovnika. Velja za prvega fotografa na svetu, ki je izumil fotografijo na steklu. Že v svojih mladih letih se je srečal z dagerotipijo, ki jo je iznašel Francoz Daguerre. To, da so z dagerotipijo dobili le en odtis, je Puharja spodbudilo k razmišljanju, kako bi postopek poenostavil in hkrati izdelal več kopij. Z najrazličnejšimi poskusi je prišel do končnega rezultata, ki ga je poimenoval svetlopis. Njegova posebnost sta bila kemični postopek z žveplenimi izparinami in suh fotografski proces. Uporabljal je paro in ni potreboval kopeli. Očiščeno ploščo iz navadnega stekla za zrcala je prevlekel s tanko plastjo žveplenih izparin. Na ogreto steklo jih je nanesel s pomočjo prižgane žveplene paličice, ki jo je dal v primerno cevko. Ploščo je nato v zatemnjenem prostoru za nekaj sekund izpostavil jodovi pari. Ploščo je vložil v preprost, ročno narejen fotografski aparat. Sledila je osvetlitev plošče, med katero so se iz železne posodice na dnu aparata usedali hlapi živega srebra. Med segrevanjem je živo srebro izparevalo. Pripravljeno ploščo je Puhar osvetljeval skoraj minuto, nato pri močni svetlobi še 15 sekund. Slika je bila slabo vidna, zato jo je Puhar utrdil z bromovo paro in utrdil z alkoholom. Da bi ohranil tako nastalo fotografijo, je stekle-

no ploščo prevlekel s firnežem. Pokril jo je z drugo stekleno ploščo in zalepil robove. Tako kot dagerotipije so bile tudi Puharjeve fotografije hkrati negativ in pozitiv. Leto pozneje je o svojem izumu in postopku pisal v reviji Carnioli. Leta 1851 je skupaj z dvema fotografoma predstavil svoje fotografije na steklu na razstavi v Londonu, ki si jo je ogledalo šest milijonov ljudi. Leta 1852 je prejel povabilo za sodelovanje na svetovni razstavi v New Yorku, tri leta pozneje pa je sodeloval na svetovni razstavi v Parizu. Kljub njegovemu enkratnemu izumu pa ni lahko prišel do »enkratnega« naziva. Njegov tekmec je bil fotograf Niepce, ki v večini strokovne literature velja za izumitelja fotografije na steklu, kajti Puhar svojega postopka ni takoj patentiral. Na srečo pa je poslal na Dunaj svoje fotografije kot zanimivost, ki so pozneje služile kot dokazno gradivo, da je bil njegov izum pred Niepcevim. Komisija mu je na pariški Akademiji za kmetijstvo, obrt in trgovino priznala naziv izumitelja fotografije na steklu. Njegov postopek se imenuje puharotipija. Puhar je sprožil »revolucijo« v zgodovini fotografije, ker nam je s svojim postopkom omogočil razmnoževanje fotografij. Kljub temu da je mnogo fotografiral, je njegova fotografska zapuščina skromna. Nekaj fotografij hranijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Ob njegovi dvestoletnici rojstva smo mu hvaležni in se s ponosom spominjamo nanj. Sara Gregorčič, 3. d, Monika Avsenik, 3. d Mentorica: Sonja Lebedinec, prof.

USTVARJALCI

Puharjeva prva slika na steklu Vir: Foto amater, 1934, Februar

Avtoportret, okoli 1950, gvaš na papirju

SLIKAR, SCENOGRAF, LIKOVNI TEORETIK, PEDAGOG

MILAN BUTINA

Akad. slikar, profesor dr. Milan Butina je izjemno zanimiva osebnost, saj je poleg žlahtnega likovnega ustvarjanja kot nestor slovenske likovne teorije napisal ključna raziskovalna likovnoteoretična besedila. Njegove knjige ima na polici vsak likovnik in so vedno aktualne, in to tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru. Na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo smo lahko ponosni, da je dr. Milan Butina, še preden je poučeval na Akademiji za likovno umetnost, nekaj let poučeval likovno teorijo tudi na naši šoli. Ko smo z nastankom umetniške gimnazije – likovne smeri po daljšem času v šolski kurikul znova uvedli ta predmet, je bil dr. Milan Butina pobudnik in avtor učbenika Likovna teorija. V Centru sonoričnih umetnosti v galeriji Vodnikova domačija je od 7. novembra 2013 do 15. januarja 2014 potekala pregledna razstava z naslovom LIKOVNA UMETNOST IN NARAVA – razstava slik Milana Butine ob 90-letnici avtorjevega rojstva. Uredništvo

USTVARJALCI

Na otvoritvi razstave je avtorjevo delo predstavil akad. slikar, profesor dr. Jožef Muhovič. Cilj življenja je cenjenje, je nekoč zapisal angleški pisatelj in filozof Gilbert Keith Chesterton. Prav nič ni smiselno ne ceniti stvari in enako nesmiselno jih je imeti več, če jih ceniš manj. Podobno bi lahko danes rekli tudi za t. i. »kulturne dogodke«: nesmiselno jih je prirejati veliko, če se jim zaradi množine potem ne utegnemo posvetiti, in če jih že prirejamo, potem zahtevajo čas in napor srca ter duha, da jih lahko tudi ustrezno doživimo in cenimo. »Da bi bil svet drugačen in bi se (post)moderni človek nehal dolgočasiti, se mora«, pravi Chesterton na drugem mestu, »spremeniti gledalec, njegov pogled, ne pa to, kar gleda. Da bi Sonce videli kot čudež, ni potrebno novo Sonce, temveč nova pozornost«. In taka »nova pozornost« odpira vrata tudi v razstavo risarskih in slikarskih del profesorja Milana Butine, ki jo tokrat odpiramo ob 90-letnici njegovega rojstva. Ljudem, ki se v Sloveniji ukvarjajo z likovno ustvarjalnostjo, in tudi tistim, ki zgolj spremljajo dogajanja na tem ustvarjalnem področju, Milana Butine ni treba posebej predstavljati. Mnogi so celo prepričani, da ga še predobro poznajo: po njegovih tako rekoč „ponarodelih“ likovnoteoretskih monografijah (naj ob tem omenim samo Elemente likovne prakse, Slikarsko mišljenje in Malo likovno teorijo), po njegovih, v slovenskem kulturnem prostoru enkratnih sintetičnokubističnih tihožitjih iz obdobja med letoma 1956 in 1975 in po njegovih tehnično dovršenih krajinskih akvarelih ter gvaših, v katerih mnogim ni bilo nikoli dano ugledati kaj več kot atavistični „domačijski“ realizem in lirizem. Vendar je s kompleksnimi ustvarjalnimi opusi vselej tako, da jih nikdar ne spoznamo preveč dobro, saj do njih ne vodi nobena takojšnja razvidnost, ampak le postopno in naporno odkrivanje. To velja tako za Butinove knjige, ki jih imamo sicer že dolgo med seboj, a so za nas njihove tematizacije še vedno izziv, saj ne govorijo sladkega jezika splošne umljivosti, ampak študiozni in realistični jezik teoretskega črnega kruha. In prav isto velja za njegov že predstavljeni slikarski opus. Če ne opazimo, da se pod podobo drevesnega listja na Butinovih akvarelih vate pretaka svetloba, ki je protagonist vsega Butinovega slikarstva, da v dramaturgiji oblakov kraljuje radoživo akcijsko slikarstvo v akciji, pod povrhnjico trivialne vedute strast do »čiste« likovnosti, potem imamo z Butinovim krajinskim realizmom in lirizmom še veliko dela, saj mnoge njegove bistvene dimenzije za nas ostajajo v »mrtvem kotu«. Še več dela se nam obeta ob Butinovih artefaktih, ki jih imamo sploh v »prvem branju«, se pravi ob delih, ki javnosti še niso bila predstavljena.

Teh del, s katerimi pričujoča razstava javnosti znanega Butino kontrastira z javnosti neznanim, v Butinovi zapuščini ni tako malo. Najdemo jih v vseh obdobjih njegovega ustvarjanja, čeprav ne moremo vselej ugotoviti, zakaj so do danes ostala v temi ateljejskega depoja. Mnoga med njimi namreč vsebujejo oblikotvorno moč, ki je, kot se lahko vsakdo sam prepriča, tudi čas ni mogel zatemniti. Med takimi deli je možno omeniti na primer portretno študijo neznane Angležinje iz zgodnjih šestdesetih let, ki ji živosti, svežine, slikarske preciznosti in prečiščenosti do danes nista mogli ugrabiti niti avtorjeva takratna mladost niti polstoletna patina zgodovinskega časa. Drug tak primer so na primer Drevesa iz leta 1965, ki v oljni tehniki ne povzemajo le odprtega kolorita in svežine, ampak avtorsko nadgrajujejo slikarske in duhovne vzpodbude, ki jih v kulturo za »železno zaveso« izklicujejo Matissove krajinske artikulacije iz prve dekade 20. stoletja. Odgovor na to, zakaj Butina ni ostal na tej obetavni koloristični sledi, je mogoče dobiti iz študija razvojnega utripa njegovega celotnega opusa. Razstava Butinovih del v Vodnikovi domačiji ponuja obilo možnosti, da s samostojnim angažmajem in novo pozornostjo pridemo na sled ne le neodkritim dimenzijam slikarjeve ustvarjalnosti, ampak istočasno tudi neodkritim doživljajskim horizontom in potencialom sodobnega človeka, tj. nas samih. Niso potrebne ravno nove Butinove krajine, portreti, tihožitja in risbe (čeprav je na tej razstavi kar nekaj še nerazstavljenih del), da bi v njih ugledali »čudež« Butinovega slikarstva, kot se izraža Chesterton, ampak naš novi pogled in naša odprta pozornost, ki lahko iz Butinove umetnosti potegneta med naše bivanjske horizonte še nepoznane eksistencialne dimenzije sveta … in nas samih. Vsem iz srca želim, da bi jih res.

Romeo in Julija (neizvedeno), 1961, scenski osnutek

V Tivoliju, 1962, barvne krede

Pomladna gmajna, ni datirano, akvarel

Šmarna gora, 1968, olje na papirju

MILAN BUTINA (1923, Kočevje – 1999, Ljubljana)

USTVARJALCI

Akademski slikar Milan Butina je na ALU Ljubljana diplomiral 1951., 1979. magistriral ter 1982. doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot slikar in scenograf je bil 20 let zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem. Nato je poučeval na Srednji šoli za oblikovanje, pozneje pa na ALU in Oddelku za tekstilno tehnologijo FNT v Ljubljani. Kot gostujoči profesor je poučeval tudi na AGRFT (1972–74), PA, na oddelkih za arhitekturo in design Univerze v Ljubljani. Svojo pedagoško kariero je zaključil leta 1990 kot redni profesor ljubljanske univerze. Od leta 1995 do leta 1999 je bil tudi nosilec in izvajalec predmeta likovna teorija na Šoli za risanje in slikanje/Arthouse-College of Visual Arts v Ljubljani. V časopisih in revijah je objavil vrsto člankov in razprav s tega področja. Za gledališče, film in televizijo je ustvaril okoli 100 scenografij in kostumografij, za katere je na Sterijinem pozorju v Novem Sadu prejel več nagrad. Kot slikar je imel 33 samostojnih in 29 skupinskih razstav v domovini in tujini. Leta 2009 je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu obširna retrospektivna razstava, ki je osvetlila mnoge vidike Butinovega slikarskega, likovnoteoretičnega in pedagoškega delovanja. Zadnja pregledna razstava Butinovih del je bila odprta novembra 2013 ob slikarjevi 90-letnici. Ob razstavi so priredili tudi dve okrogli mizi o aktualnih likovnih tematikah na Slovenskem. Milan Butina je avtor več obsežnih in kompleksnih likovnoteoretskih monografij in knjig: Elementi likovne prakse (Mladinska knjiga, 1982), Slikarsko mišljenje (Cankarjeva založba, 1984, ponatis 1994), O slikarstvu (založba Debora, 1997), Prvine likovne prakse, založba Debora, 1997), Uvod v likovno oblikovanje (založba Debora, 1997), Mala likovna teorija (založba Debora, 2000, ponatis 2003), Teoria figurativa (Krea, 2007, italijanski prevod Male likovne teorije), učbenik za umetniške gimnazije – likovne smeri Likovna teorija (založba Debora, 2004). Milan Butina je tudi avtor preko petdesetih znanstvenih razprav in člankov. Manj znano je, da je Milan Butina kot scenograf sodeloval leta 1961 pri treh TV-filmih v okviru produkcijske hiše RTV Ljubljana, in sicer pri otroški TV-igri Baba Dijen in košček sladkorja (1961, režiser Janez Drozg, scenarist Jože Rod, scenograf Milan Butina), otroški TV-igri Na počitnice (1961, režiser Hinko Košak, scenarist Tone Pavček, scenograf Milan Butina) in TV-igri V pričakovanju jutra (1961, režiser Mirč Kragelj, scenarist Vitomil Zupan, scenograf Milan Butina).

Tihožitje s čajnikom, 1956, olje na platnu

Milan Butina velja za utemeljitelja likovne teorije kot znanstvene discipline. Za svoje delo je leta 1985 prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljane. Leta 1995 je v Ljubljani v počastitev njegove sedemdesetletnice potekal znanstveni simpozij z naslovom Realnost likovne teorije, leta 2000 in 2011 pa v njegov spomin simpozija z naslovoma Kje je likovna teorija in Likovno – vizualno. Milan Butina je bil med drugim član Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije (tudi dolgoletni član upravnega odbora in njen tajnik), Jugoslovanskega združenja likovnih umetnikov, Slovenskega oblikovalskega društva, Slovenskega filozofskega društva idr. Sodeloval je v več strokovnih komisijah, delovnih skupinah in žirijah, med drugim za Levstikovo in Prešernovo nagrado. Z njegovim življenjem in delom se lahko seznanite tudi prek številnih publikacij, kot so npr. Jugoslovanska likovna enciklopedija I, Enciklopedija Slovenije I, International Who’s Who of Intelectuals, International Who’s Who in Education (oboje Cambridge, UK), Kdo je kdo za Slovence. Milan Butina se je s svojim slikarskim in likovnoteoretičnim delom trajno zapisal med največje Slovence in s svojim šarmom, človečnostjo in strokovnostjo med svoje dijake in študente. Dr. Jožef Muhovič akad. slikar

Poplava, olje na platnu, 1955, Moderna galerija, Ljubljana

Marko Šuštaršič (1927–1976), Prešernov nagrajenec

redno z njegovim slikarstvom zares vzpostavil in dokončno

(1962) in nekoč tudi profesor na Srednji šoli za oblikovanje

izoblikoval po Šuštaršičevem drugem študijskem bivanju v

v Ljubljani (1962–1967), kjer je poučeval risanje in grafič-

Parizu, zahvaljujoč nagradi za slikarstvo, ki jo je prejel na II.

ne tehnike, je nedvomno eno od ključnih imen povojnega

bienalu v Parizu leta 1961, in kjer je nekaj mesecev preživel

modernizma na Slovenskem in v takratni Jugoslaviji. Tako

tudi v ateljeju Johnnyja Friedlaenderja, ki ga drugače tesno

na primer velja omeniti, da je bila ena od idej umetnostne-

povezujemo z Mednarodnim grafičnim bienalom oziroma

ga zgodovinarja Luca Menašeja ne nazadnje prav ta, da bi

tudi s t. i. Ljubljansko grafično šolo.

povojno slikarstvo na Slovenskem lahko zajeli v konstela-

Po tej prvi retrospektivni razstavi se je seveda zvrstilo

ciji treh zvezd, in sicer Gabrijela Stupice, Marija Preglja in

še nekaj pomembnih manjših retrospektivnih in pregle-

njunega učenca Marka Šuštaršiča.

dnih razstav Šuštaršičevih del. Retrospektiva iz leta 2013 v

Prvo retrospektivo del Marka Šuštaršiča so odprli leta

moderni galeriji v Ljubljani pa je bila prva velika retrospek-

1981, pet let po slikarjevi smrti, v Likovnem razstavišču

tiva Marka Šuštaršiča na Slovenskem in prva retrospektiva

Rihard Jakopič v Ljubljani, ki je takrat delovalo pod okriljem

njegovega opusa v matičnih prostorih Moderne galerije, ki je

Moderne galerije. Njena kustosinja je bila Melita Stelè Moži-

obenem nenačrtovano praznovala tudi 60. obletnico »sedme-

na. Razstavljeno je bilo 84 del, od tega 72 slik in 12 grafik.

rice mladih«, pozneje Skupine 53, pravzaprav njeno prvo

Slikarstvo je zajemalo obdobje od leta 1952 do vključno leta

razstavo v malih dvoranah Moderne galerije in s tem prvo

1975, grafika pa dela, ki so nastala med letoma 1963 in 1973,

Šuštaršičevo predstavitev takratni javnosti. Retrospektiva

potemtakem ključne primere grafičnega opusa, ki se je vzpo-

je zajemala 472 del v slikarstvu, grafiki, risbi pa tudi osnut-

USTVARJALCI ke, skice in študije ter tri eksponate dokumentarne narave:

je začel razvijati že v najstniških letih, in sicer pod mentor-

življenjepis in slikarjevo besedilo, pravzaprav prepis njego-

stvom slikarja Franja Stiplovška. Predstavitev njegovega

vega tipkopisa z odgovori na vprašanja neznanega novinar-

grafičnega opusa pa se je začela z njegovim študijskim delom

ja, ter arhivski videoposnetek izobraževalne oddaje RTV

na Akademiji za likovno umetnost od leta 1951 naprej.

Slovenija Slikarstvo: Oljne tehnike (1976), ki kaže Marka

Vsebinski in prostorski načrt razstave je sledil prepro-

Šuštaršiča med slikanjem v ateljeju. Idejni avtor oddaje je bil

stemu, le na videz nevtralnemu načelu, ki vsekakor pritiče

drugače akademski slikar Marijan Tršar, svoj čas prav tako

(prvi) veliki retrospektivi: dela se je namreč kronološko

član Skupine 53.

naraščajoče razporedilo po petih dvoranah desnega krila

Dela, ki so prišla iz številnih javnih in zasebnih zbirk v

Moderne galerije. Prva dvorana se je iztekla pred sredino

Sloveniji in na tujem (Hrvaška, Srbija, Črna gora), so zaje-

petdesetih let: v njej so bila razstavljena najzgodnejša dela

mala obdobje od leta 1944 do vključno marca leta 1976.

v vseh tehnikah, z jasno vidnimi nastavki poznejših likovnih

Nekatera dela predhodno niso bila še nikoli oziroma (vsaj

in vsebinskih problemov (npr. študij velikih imen evropskega

v Sloveniji) zelo redko razstavljena, kar velja tako za pred-

slikarstva od zgodnje renesanse do modernizma, postopno

študijske in študijske poskuse, za večino risb na časopisnih

izginjanje prostora, vprašanje figure in na videz kaotičnega,

fotografijah kot tudi za štiri pomembne slike iz Srbije, ki so

a vendarle strogo premišljenega razporejanja predmetov na

po dolgotrajnem pregovarjanju z Ministrstvom za obrambo

venomer bolj enoviti barvni površini, doseganje učinka patine

Republike Srbije junija 2013 vendarle prišle dopolnit veliko

ali postaranosti, zagate intimne plati življenja ali izginjanje

retrospektivo: Interier (1955−1957), prvi Dokument o Pohor-

meja med zunanjim in notranjim ter s tem povezana golota,

skem bataljonu (1961), Slikanica – Neznani dokument (1971)

razgaljanje oziroma celotno vprašanje notranjščin, zunanj-

in Bolničarke (1975). Slikarstvo je tako zajelo tudi mladostne

ščin, aktov v krajini itn.). Druga dvorana je zajemala dela

akvarele, gvaše in tempere iz leta 1944. Iz teh najzgodnej-

do zgodnjih šestdesetih let, potemtakem prvo kolikor toliko

ših let so bile razstavljene tudi študijske risbe in skice, ki jih

zaokroženo ustvarjalno, koloritu sledeč bolj kot ne »temno«

Parada, olje na platnu, 1962, Moderna galerija, Ljubljana

USTVARJALCI obdobje in prehod v naslednje obdobje, ki je bilo predstavlje-

materialni in drugi, tudi intimni naravi opusa ali posamičnih

no v osrednji dvorani in za katero je značilna izostritev vseh

del, zlasti v smislu podčrtavanja premen, a tudi vseh pona-

poprej nastavljenih likovnih in vsebinskih vprašanj. Zadnja

vljanj, stalnic, da ne rečemo problemov, variant in vračanj, in

dela v tretji dvorani pa so že kazala predzadnje obdobje t. i.

sicer v razporejanju del, kjer je bilo to mogoče, torej po parih

slikanic, na katerih so se stare in nove podobe ter predmeti

ali trojčkih, kar je bilo nedvomno najbolj izpostavljeno v tretji

ujeli v geometrijsko kompozicijsko mrežo močnega barvnega

dvorani, ki je zajemala šestdeseta leta, torej Šuštaršičevo še

vtisa, ki spominja na učinek množičnih občil. Zadnja, tj. peta

danes, vsaj za večino, najbolj prepoznavno ustvarjalno obdo-

dvorana je bila v celoti posvečena poslednjemu ustvarjalne-

bje. Razporeditev po petih dvoranah se je srečno uskladila s

mu obdobju, t. i. zeleni fazi figur pred gričevnato ali gorsko

pred-študentskim in študentskim ter nato s štirimi velikimi,

krajino, za katero je značilen (močnejši) preskok v realizem,

dokaj zamejenimi, a med seboj tesno prepletenimi ustvarjal-

četudi gre vendarle za nadaljevanje tem predhodnega obdo-

nimi obdobji. V ospredju kronološkega principa tako nikakor

bja (npr. povzemanje oziroma spreminjanje figur iz množič-

ni bil razvoj avtorjevih idej v običajnem smislu napredovanja

nih občil in časopisnih fotografij), a tudi starejših obdobij

ali zgolj izpopolnjevanja, temveč prej vsa vračanja, zanke

(vprašanje krajine oziroma figure pred ali v krajini). Razsta-

in zasuki, celo nenehni postanki na določenem mestu ali na

va pa se je zaključila z nekaterimi nedokončanimi deli, ki so

več mestih, ki nam kažejo, kaj neko umetnostno delo (vsakič

jasno pokazala nenadnost Šuštaršičeve (prezgodnje) smrti.

znova, ponavljajoče) zaznamuje oziroma usmerja.

Kronološki ali študijski način postavitve danes seveda še

Če zaključim z nekoliko osebno noto: morda je edina

zdaleč ni več edini možni in velikokrat se ga lahko proble-

pohvala, ki jo je kustos dolžan sprejeti, prav ta, ko vam

matično dojema kot bolj kot ne zastarelega, za sodobno

obiskovalci, zlasti tisti, ki so s Šuštaršičevim opusom že

umetnost lahko bojda povsem neprimernega. Kronološki

seznanjeni, povedo, da so dobili občutek, kakor da ga vidijo

princip pa je v sebi vendarle strnil nekaj osnovnih zahtev,

prvič oziroma da ga naenkrat sploh ne poznajo. In da so si

pravzaprav vnovične zahteve po osnovah: najprej izčrpnosti

razstavo zato morali ogledati večkrat.

v smislu kritičnega ali analitičnega kataloga, nato enostavnosti, a ne zgolj kot »gole kronološkosti«, temveč obenem poskusa utišanja kakršne koli očitne, preveč izstopajoče ali samopašne kuratorske izjave ali posega, ki bi retrospektivo preveč obarval, dela prehitro izrabil za ilustriranje oziroma jim onemogočil, da opravijo lastno delo, npr. da sama ustvarijo lasten kontekst. Edini vidnejši kuratorski poseg je sledil

Razglednice, 1971, iz ciklusa slikanic, detajl

Dr. Marko Jenko, kustos Moderne galerije in kustos retrospektive Foto.: Dejan Habicht in Matija Pavlovec

Romantična kompozicija, olje na platnu, 1974, Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

Marko Šuštaršič se je rodil 13. novembra 1927 v Cerknici. Leta 1941 je njegova družina prisilno izseljena v Srbijo (Zaječar), kjer se leta 1944 pridruži partizanom oz. 1. četi V. bataljona I. krajiške brigade. Po vojni je odlikovan z medaljo za hrabrost. Leta 1947 se vpiše na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer diplomira in nato leta 1953 konča še specialko za stensko slikarstvo. Pozneje poučuje na III. Gimanziji v Kranju, eksperimentalni osnovni šoli Prule, Srednji šoli za oblikovanje, Pedagoški akademiji, leta 1973 postane docent na Akademiji za likovno umetnost. Vse življenje ogromno razstavlja tako doma kot v tujini, bodisi samostojno bodisi skupinsko (Skupina 53, Skupina 69). Za svoje delo dobi veliko domačih in tujih priznanj ter nagrad, tudi postumno. Umrl je 27. marca 1976 v Ljubljani. Avtoportret, olje na platnu, 1951

USTVARJALCI

IZAR LUNAČEK AVTOR STRIPOV INTERVJU sem začel za Slovenskih novice redno risati tedenski strip Miniji – živalice, ki s travnika na robu mesta komentirajo človeško družbo. Ta je leta 2003 izšel tudi v dokaj obsežni knjigi. Potem sem še več let risal za Delo, Mladino, splet in vse pridno zbiral v knjižnih publikacijah, ki jih je sedaj že približno šest. Kje ste se izobraževali? Po gimnaziji sem hotel na Likovno akademijo, ker so tam študirali moji največji domači idoli, od Mustra, Gatnika pa do Lavriča, ter tudi zato, ker se mi je po letih samouštva zahotelo še malo klasične likovne izobrazbe. Ker nisem bil sprejet, sem se vpisal na filozofijo, ko pa sem naslednje leto le opravil sprejemce na slikarstvu, pa sem malo »žongliral med obema faksoma in risarskimi džobi«. Filozofijo sem po diplomi študiral naprej še do doktorata in bil ta čas celo asistent na faksu, sedaj pa še vedno skušam delati na obeh polih naenkrat, kolikor se to le da.

Izar Lunaček, foto: Borut Peterlin

Od kod sploh izvira vaše zanimanje za strip? Rišem, odkar pomnim, v stripe pa sem sličice začel zlagati nekje zgodaj v osnovni šoli. Že pri devetih sem spenjal male strip revije za domačo rabo, pri enajstih pa smo imeli s prijatelji na krožku v Pionirskem domu že svojo serijo s stalnimi junaki. Tako me strip spremlja pravzaprav že vse življenje. Tudi berem jih že od malega, začel sem z Mikijevim zabavnikom in Miki Mustrom, potem pa sem prek Snoopyja ter Calvina in Hobbesa prešel na resnejše stripe, kot sta na primer Miller in Moore. Kdaj pa ste se resno začeli ukvarjati z risanjem stripa? Prve enostranske stripe sem v srednji šoli objavljal v naši odlični in edini strip reviji Stripburger, na začetku faksa pa

Zakaj ravno strip? Strip mi je bil vedno zelo domač zaradi kombinacije zgodbe, idej, besede in slike. Statične, samozadostne risbe so se mi zdele dolgočasne pa tudi potrpljenja za dolgotrajno risanje monumentalnih kompozicij nisem imel, zato so mi bile stilizirane sličice v serijah prav pisane na kožo. Po drugi strani sta me vedno zanimali literatura in filozofija, ki pa sem si ju tudi v glavi redno prevajal v nazorne podobe. Pri stripu si lahko daš duška s pripovedjo, idejami, humorno risbo, ta preplet pa mi res nekako naravno leži. Koliko časa potrebujete za risanje enega stripa? Ena stran stripa nastaja približno 5 do 10 ur, odvisno, kako natančna je risba. Najprej narišeš skico in kompozicijo, potem pa se lotiš dela s črnilom. Ali ustvarjate tudi za tujino? Do sedaj sem delal le za Slovenijo, ker pa sem večino leta 2012 preživel v Barceloni, sem se ponudil tudi tamkajšnjim založnikom – Španci imajo namreč precej bogat stripovski trg – in lani je moj Založeni raj izše pri nas in v Španiji. Ravno prejšnji teden pa sem se vrnil z največjega evropskega strip festivala v francoskem Angoulemu, kjer sem imel pogovore z nekaj založniki, in sedaj čakam, kaj se bo izcimilo iz tega. Francozi imajo največje strip tržišče v Evropi in če kaj

izdaš tam, je to finančno ter glede odziva bralcev in kritikov veliko bolj hvaležno delo kot v Sloveniji. V kakšnem okolju najraje ustvarjate? Imate poseben prostor/kotiček? Včasih sem veliko delal na Akademiji, potem nekaj let doma, kar pa mi ni preveč ustrezalo, ker sem težko preklapljal med delom in prostim časom. Sedaj imam že nekaj let, po zaslugi Stripburgerja, atelje na Kersnikovi, kamor hodim vsak dan, in to je res super – ko stopiš noter, veš, da je to tvoj prostor za ustvarjanje in da tam ni prostora za nič drugega. Se je možno preživljati le z risanjem stripov ali je potrebno poiskati še kakšen drug vir dohodka? V Sloveniji to ni mogoče. Prvič zato, ker časopisi od krize tiskanih medijev ne objavljajo več toliko stripov, drugič pa tudi zaradi slabega plačila, ki je posledica premajhnega trga. Tudi če bi lahko vsak teden nekje objavil stran ali dve, bi bil honorar prenizek, da bi se dalo od tega (pre)živeti. Tako se nas večina slovenskih striparjev preživlja z ilustracijami za revije in knjige, kjer je posla več in je razmerje med vloženim časom in denarjem bolj ugodno. Ilustracijam tako posvetim nekako dva dni na teden, ostali čas pa stripom in filozofiji.

Minimaček iz stripa Miniji iz leta 2003

Komu najprej pokažete svoj izdelek? Kdo je do vašega dela najbolj kritičen? Za laično reakcijo, brez vsakega premisleka, ki mi ponavadi zelo veliko pove, se zanašam kar na mnenje svojega dekleta. Potem, ko popravim najbolj »ven štrleče kikse«, pa ponavadi delo pokažem še komu od svojih stripovskih prijateljev, ki mi znajo dati ustrezno kritiko. Ampak vseeno moraš pri sprotnem delu vendarle zaupati predvsem svojemu občutku, saj samo ti veš, kakšna je pravzaprav tvoja vizija in kaj bi rad s stripom dosegel.

Trivia night vision.iz ciklusa Založeni raj

Kaj še počnete v prostem času, ko ne rišete? Popivam, berem, potujem, se družim s prijatelji in dekletom ter gledam dobre filme in serije. Enkrat na teden igram tudi nogomet za nesposobne. Od kod črpate navdih? Ideje ponavadi pridejo kar same od sebe, ko hodiš po cesti ali gledaš v zrak. Kdaj te navdihnejo tudi kakšni drugi stripi ali filmi ali pa zafrkavanje s prijatelji in drugimi bližnjimi. Če imaš stalne like in moraš zgodbe pisati redno, za tedenske objave, kot je bilo to pri Minijih, Oklepaju ali Založenem raju, svojim karakterjem ponavadi načrtno vržem neko situacijo in gledam, kako se bodo odzivali. Če so dobro izdelani, bodo slej ko prej naredili kaj smešnega. Ustvarjate še kaj, poleg stripa? Če ne štejemo filozofskih spisov, ki so mejni žanr med znanostjo in umetnostjo, potem ne. Včasih sem pisal kratke zgodbe, na faksu pa sem risal samostojne risbe, slikal in kiparil. Trenutno me mikajo multifiguralne kompozicije, kot so Hieronymus Bosch, kakršne sem delal tudi na akademiji, in so nekje med stripom in grafiko, ampak bomo videli, kdaj najdem čas za to. V katerih tehnikah najraje ustvarjate stripe? Najraje imam črnilo v kombinaciji s peresom ali čopičem. Miniji, race in oklepaj so bili vsi risani s čopičem, namočenim v tuš, Založeni raj pa z rotringovim isographom, s kakršnim delajo arhitekti. Zadnje čase eksperimentiram z manj specializiranimi orodji – z navadnimi keramičnimi svinčniki in tankimi flomastri, kjer gre delo hitreje in je bolj sproščeno. Vas poleg likovne umetnosti zanima še katera druga? Vedno mi je bila blizu literatura, ker rad berem, od Kafke, Dostojevskega, Bartha, Marqueza do Vonneguta. Rad imam rock glasbo, ki jo veliko poslušam, pojem in plešem, ampak zaigrati pa ne znam čisto nič.

USTVARJALCI

Stran iz knjige Oklepaj, 2007

USTVARJALCI

Izrez iz stripa Oklepaj, 2005

V vaših stripih je mnogokrat prisotna tudi erotika? Zakaj? Telesna intimnost se mi je vedno zdela pomemben del »lajfa«, mi pa na sploh zelo ustrezajo povezave med visokim in nizkim, med intelektualnim, idejnim svetom in zelo konkretnimi telesnimi aktivnostmi, kot so hranjenje, seks in izločanje. V mojih stripih bi sicer lahko rekli, da se ideje izvajajo na materijo, ampak tudi materija je prav nadležno okužena z idejami. Čeprav je v teh stripih veliko seksa, ta nikoli ni povsem enostaven in nikoli ne poteka povsem gladko, ampak so z njim kar naprej težave. Od kod navdih za zgodbe? Podoben odgovor kot prej – od likov samih, iz filozofskih knjig, iz drugih del in iz sveta okrog sebe. Vam je že kdo zavrnil objavo stripa, ker je bil ta preveč kritičen? Kritičen pristop do stvari, prevpraševanje vsega, nejemanje reči za samoumevne – vse to imam nekako privzgojeno že od malega, to je bilo pravzaprav gojeno in vzpodbujano v naši družini. Zato me je vedno zanimala tudi filozofija, pa tudi umetnost nasploh je po sebi, po mojem mnenju, praviloma disciplina prevpraševanja samoumevnega. Stripa mi sicer še niso zavrnili, sem pa moral nekajkrat malo prilagoditi ilustracije; kadar se je urednikom zdelo, da bi kaj lahko preveč razjezilo bralce ali lastnike medija. Ko je bil Zvon še lastnik MK, smo imeli take težave s seksualnimi vsebinami ali kritiko klera, ko pa smo imeli nekje drugje »desne lastnike«, pa s kritiko desnih strank. Kako ste (iz)oblikovali svoj slog? Predvsem prek stika z drugimi avtorji. Ko sem bil mlajši, sem risal fantazijsko, kot vsi otroci, potem sem začel imitirati Disneya, Mustra, Garfielda, kar sem pač takrat bral. Za osvajanje tehnike čopiča sta me navdihnila Watterson (avtor Calvina

in Hobbesa) in Walt Kelly (avtor stripa Pogo), ki je vplival tudi na vsebino Minijev. Ljubezen do malih načečkanih dekoracij in poetičnega jezika sem dobil od Herrimana (Krazy Kat), moje »paljenje« na Tonyja Millionairja je vidno v Oklepaju, zadnje čase mi zgodbeno vedno bolj »dogaja« Alan Moore, likovno pa Munoz (in še bi lahko našteval, če bi mislil, da kak bralec koga od teh avtorjev dejansko pozna). V osnovi je skratka tako, da čutiš, kam bi se rad premikal in po poti »kradeš trike od raznih velikanov«, ki jih občuduješ, konglomerat vsega skupaj pa je potem nekako »tvoj slog«. Pred kratkim ste bili v Afriki. Torej, radi potujete? Zelo rad potujem in zadnjih 13 let sem bil vsako leto vsaj en mesec po svetu. Že z bivšo ženo sva prepotovala več kot 50 držav, potem sem malo izletnikoval sam, z dekletom pa sva bila sedaj tudi že v Pakistanu, na Papui in v Boliviji. Potovanje me bogati, ker ti »odpre glavo« – ko vidiš, kako drugače živijo ljudje na drugih koncih sveta, nehaš jemati za samoumeven način, kako živimo mi. Pa tudi zelo zabavno je in ogromno lepih kulturnih in naravnih stvari je po svetu, ki bi jih bilo škoda zamuditi. Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Preživeti še naprej od risanja, reči, ki »mi dogajajo«, in raziskovanja konceptualnih problemov, ki me dražijo. Misliti, risati, ustvarjati in ne umreti od lakote, to je nekako to. Če smo bolj konkretni, pa sedaj vzporedno delam na dveh novih strip projektih, celovečercu o žirafi – privatnem detektivu, in seriji kratkih stripov za splet o skrivnem življenju neživih predmetov. Obenem po malem pišem še neko bolj »poppy varianto« svoje doktorske raziskave, ki bi jo rad objavil v tujini.

Danaja Padovac, Katja Rakovec in Sara Grosek Mentorica: Nina Šuštaršič Remic, prof.

Zakaj ste se odločili za slikarstvo? Spomnim se, da sem rad risal že v vrtcu. Sčasoma je v meni vedno bolj zorela misel, da bi se vpisal na Akademijo za likovno umetnost. Obiskoval sem srednjo strojno šolo, kjer sem vedno raje risal kot se učil strojnih predmetov, pa čeprav sem pri nekaterih predmetih osvojil znanja tipografije in risanja, ki so mi pozneje zelo koristila. Spoznal sem, da bo moja kariera vezana na slikarstvo. Kako to, da ste se preusmerili s slikanja na filmsko industrijo? V drugem letniku akademije sem dobil svoj prvi računalnik, na katerem so bile dostopne že prve verzije programov Maya, Photoshop itn., in tako sem jih začel spoznavati. Ko sem dobil močnejši procesor, vso noč nisem spal, ker sem spoznaval programe. To se mi je takrat zdelo nekaj novega, zanimivega. Zadeve sem začel podrobneje spremljati in z rastjo moči procesorjev sem spoznal, da programi omogočajo generiranje nove realnosti, ki pa je lahko tako kompleksna in prepričljiva kot fotografija ali realistična slika. Večina mojega slikanja je bilo vezana na fotografijo in foto realizem, zato se mi je zdelo zanimivo v sliko vnesti čas in gibanje, saj v klasični sliki tega ne moremo narediti.

Spomnim se, da sem ob obdelavi pokrajin razmišljal, kako zanimivo bi bilo, če bi listi na drevesih oživeli in se začeli premikati – da bi bili animirani. Vse bolj sem se začel poglabljati v 3D-modeliranje in grafiko, hkrati pa sem se še vedno ukvarjal s klasično grafiko, tako da sem imel vedno ob sebi obe smeri. Pozneje je seveda prevladal digitalni del. Ali ste že prej obvladali računalniške programe ali ste potrebna znanja pridobili med izvajanjem projektov? Seveda sem nekaj računalniških znanj imel že prej, marsičesa pa sem se naučil ob delu. Prvi moji projekti, ki niso bili povezani z akademijo, so bili vezani na računalniško oblikovanje. Na začetku smo se bolj ukvarjali z internetnimi stranmi in reklamami, sodelovali smo tudi z ljubljanskimi postprodukcijskimi hišami za reklame in televizijo. Več projektov smo naredili, več smo se naučili. Bili smo ustvarjalna skupina ljudi, ki smo se dobro poznali, si med seboj pomagali in širili znanja. Treba se je zavedati, da takrat še ni obstajala samostojna študijska smer, prav tako ni bilo specializiranih tečajev, medtem ko je danes povsem drugače. Takrat smo se izobraževali po lastni iniciativi, s pomočjo sodelavcev.

USTVARJALCI

Vaša prva večja filma sta bila Fred Claus in the Golden Compass. Je bilo takrat delovno okolje težavnejše kot npr. pri filmu Robin Hood, kjer ste imeli verjetno veliko več delovnih izkušenj? Zagotovo je bil prehod z računalniških iger na film razburljiv, saj smo pri računalniških igrah tehnološko bolj omejeni in tudi zahteve so strožje kot pri filmu. Tudi selitev iz Nemčije, ki je zelo varna in prijazna država, v središče Londona je bila s socialnega vidika zelo zahtevna. Ko gre za projekte in način dela, pa bi želel poudariti, da so danes delovni pogoji slabši kot takrat. Roki oddaje projektov se krajšajo, tako je časa za izdelavo vedno manj, zahteve pa so vse večje. Rekel bi, da je ta industrija zelo fluidna, je pa res, da je treba stalno spremljati novosti. Pri projektih si ponavadi vzamemo teden ali dva za spoznavanje orodij, nato naredimo prototipe, da ugotovimo, kako jih bomo uporabili, in to je pravi način, da delo poteka lažje in hitreje.

Ta softver, s katerim delaš znotraj enega studia, je nekakšna osnovna arhitektura za tiste stvari, ki so jih sami predpisali in naredili. Tako delo optimiziramo, delo je opravljeno na drugačen način kot pri drugih studiih, vse je narejeno hitreje. Ali odločitve sprejemate timsko ali je za to določena neka vodstvena ekipa? Organiziranost in način dela določi tim, in to velja tako za podjetje kot posamezne oddelke znotraj podjetja. Vsi timi

Glede na to, da ste mojster risanja ozadij, mest, pokrajin itn. – vas zanimajo tudi druga področja? Seveda! Med računalniško kariero sem spoznal in pokril praktično vsa področja, izjema je animacija, saj zanjo nimam primerne izobrazbe. Za to imajo zaposlene specializirane ljudi, ki animirajo karakterje, pošasti, promet itn. Ali je sodelovanje s studii iz tujine zaradi razdalje in načina komunikacije težavno? Je, seveda je, vendar se tako delo v tujini sprejema kot običajen način dela. Sestanki, intervjuji in korekture se ponavadi opravljajo kar po Skypu, čeprav je res, da je tak način dela možen pri manjših projektih. Pri večjih projektih, ko je npr. The Golden Compass, se delo povečini izvaja znotraj hiš in studiev, ki sodelujejo pri projektu, skoraj nič se ne dela na daljavo. Res pa je, da producent, direktor in režiser komunicirajo tudi prek Skypa. Težko bi namreč del filma nastal tu in del v tujini, saj za to ni pravnih možnosti. Vse reklame filma in akcije so skrbno varovane, in če delček filma pride v javnost pred premiero filma, to za projekt predstavlja veliko finančno izgubo. Zato si želijo ohraniti absoluten nadzor in varnost nad vsem materialom, slikami itn. Ali se postopki studijskega dela razlikujejo? Osnovni nabor orodji je isti. Glavna orodja, ki se uporabljajo danes, so Maya, Photoshop in Nuke. Če smo znotraj teh treh softver dovolj kompetentni, se lahko vključimo v vsak projekt. Uporabljamo tudi druge programe, ki ta nabor dopolnjujejo. Res pa je, da imajo vse 3D-aplikacije, ki jih imajo studii vključene v svoje mreže, naložena orodja, ki so bila razvita znotraj hiše in so dosegljiva vsem zaposlenim.

imajo določene vodje ali t. i. liderje (lead modeler, lead texture artist itn.) in ti nadzorujejo vse zaposlene. Tako vodja oddelka komunicira z nadzornikom 3D-oddelka. Vsi nadzorniki se nato sporazumevajo z nadzornikom vizualnih efektov, ki pokriva območje enega studia. Ta nadzornik se povezuje z ostalimi nadzorniki iz drugih studiev, skupaj pa komunicirajo z nadzornikom celotnega projekta. Ta komunicira z režiserjem in direktorjem studia.

USTVARJALCI

Torej gre za široko mrežo delovne razporeditve? Da, struktura zaposlenih je hierarhično razdeljena. Vsak posameznik točno ve, na katerem nivoju se odločitve sprejemajo. Tako npr. pri teksturiranju gradu prejmete zaključen model gradu, referenčne slike in skice o samem videzu. Tvoja naloga je, izdelati predpostavljen grad, sprejeti določene kreativne odločitve o tem, kakšna bo podoba gradu, tekstur pa ni, saj je bila zadeva že prej potrjena. Res pa je, da lahko vplivamo na videz z vizualnimi efekti, določimo lahko, kako bodo npr. opeke popraskane, ali bo po njih rastel bršljan itn. Računalniški programi se vse hitreje nadgrajujejo, izboljšujejo. Ali vas to dodatno obremenjuje pri samem delu? Ljudje, ki imajo ustaljeno delovno prakso, kjer ni toliko sprememb, doživljajo to pogosto stresno. Meni to ne predstavlja dodatne obremenitve, saj sem se na spremembe navadil. Pri tem delu si ne smeš privoščiti istega načina dela več kot dve leti, sicer se lahko zgodi, da po dveh letih dvajset odstotkov orodij ne boš poznal. V jeseni sta se nadgradila dva velika programa, Nuke in Houdini. Potreboval sem tri mesece, da sem spoznal vsa nova orodja; seveda sem to opravljal v svojem prostem času. Novitete je treba redno spremljati, navsezadnje tudi zaradi tega, ker ti omogočajo hitrejše in kakovostnejše delo. Katero programsko opremo uporabljate za take podvige, na katerih operacijskih sistemih delate? Skoraj vso delo opravimo na PC-jih, Mac-ov skoraj ne uporabljamo. Vsa podjetja so namreč namestila svoje mreže na operacijski sistem Linux in nanj usmerila proces dela, saj je bil ta takrat najstabilnejši. Če bi želeli prenesti celotni studio z enega operacijskega sistema na drugega, bi to za podjetje pomenilo velik podvig. Neuporabnost Mac-ov je tudi posledica nezmožnosti prilagajanja konfiguracij, saj imajo le-ti točno določene predpise, tako da kakšne velike izbire tu ni. Medtem ko delovne postaje za povprečno delo v studiih uporabljajo PC-je. Glede na obsežnost naloge se izbere najboljša grafična kartica in RAM, ki sta ključna za dobre rezultate, ter seveda dober monitor, ki nam karseda realistično prikaže barve. Dobro je, da poznamo osnove operacijskih sistemov Linux in Windows, saj lahko v primeru težav pri dostopanju do referenčnih slik ipd. to znanje uporabimo. Menim, da sta Windows in Linux najpogostejša. Operacijski sistem Windows so še pred kratkim uporabljali le zaradi programa Photoshop, če pa bi ta obstajal tudi na operacijskem sistemu Linux, bi verjetno ta sistem prevladal.

V kolikšni meri je pri samem delu prisotna kreativnost? Tega je vedno manj (smeh). Filmi so z ekonomskega vidika postali industrija v malem. Vse skupaj poteka po navitem hollywoodskem studijskem sistemu. Danes je skoraj nemogoče predlagati nov film za produkcijo, če nimate drugega, tretjega in četrtega dela filma že koncipiranega. Vsi današnji filmi, npr. Spiderman, ki imajo osemdeset odstotkov slik računalniško generiranih, delujejo po tem principu. Bolj ko se čas odmika, manj je svobode, kreativnosti. Danes gonilna sila ni več kreativnost, ampak marketing in zaslužek. Seveda zaposlujejo kreativne ljudi, vendar tega ne moremo primerjati s kakšnim avtorskim evropskim filmom. Dober primer je npr. film Pan's Labyrinth. Film je španski projekt, in če se ne motim, je bil delno sofinanciran tudi zunaj Evrope. Vsebuje klasične efekte z lutkami in maskami, računalniške efekte in sodi med klasične filme. Vsa ta področja jim je uspelo združiti v enem filmu, in to v celoti v okviru režiserjeve avtorske estetike. Tak projekt je mogoče izvesti le v Evropi. Tudi zaposleni se zaradi pomanjkanja kreativnosti pritožujejo. Koliko časa potrebujete za snemanje in urejanje filmov? Za celotno snemanje težko rečem, za efekte pa smo potrebovali približno osem do devet mesecev, pri čemer je sodelovalo okoli štirideset ljudi. Ponavadi se v studiih opravlja več projektov hkrati, tako da je en tim sodeloval pri enem filmu, drug pri drugemu itn. Odvisno je tudi od same zahtevnosti projekta. Če en tim projekt hitreje zaključi, se potem priključi drugemu timu in mu pomaga izpeljati projekt do konca. Ali je konkurenca iz filmske industrije velika? Je delo pri velikih filmih težko dobiti? Začetniku je kar težko dobiti delo pri velikih in odmevnih projektih, saj kadrovske službe iščejo ljudi z izkušnjami in običajno ne sprejmejo ljudi, ki nimajo še nobenega filma. Moj prijatelj je nekaj časa delal v Hongkongu in naredil veliko reklam in glasbenih videospotov, kjer je bil nadzornik tehnološko zelo zahtevnih projektov, in ko se je vrnil v Ameriko, mu niso dodelili službe nadzornika. Po poizvedovanju je ugotovil, da dela ni dobil, ker medtem ni sodeloval pri hollywoodskih projektih. Ti so razumljeni kot najzahtevnejši, zato želijo imeti izkušene in preverjene ljudi, take z referencami. Seveda so podjetja zelo dobre povezana s šolami in inštituti, kjer (pri)dobivajo nove ljudi. V kadrovski službi so določeni zaposleni samo za to, da se udeležujejo festivalov animacij in efektov, kakršen je npr. FMX v Stuttgartu, kjer postavijo stojnice, spremljajo diplomska dela študentov, jih pozneje preučijo, in če

se odprejo nova delovna mesta, takoj vedo, koga poklicati. Vedno pokličejo tiste najboljše, najbolj perspektivne. Slovenci radi cenimo tisto, kar nastane v tujini. Ali je zadeva utemeljena ali imamo sposobne ljudi tudi v Sloveniji? V nobenem primeru ne moremo trditi, da so naši ljudje in študentje manj talentirani. Problem pri nas je ta, da ne obstaja ustaljeni študijski program, ki bi nas do tega pripeljal. Seveda so tudi taki, ki to znanje pridobijo sami, so zelo uspešni in bi brez težav lahko delali pri večjih projektih v tujini. Naša naloga je, da v naslednjih desetih letih ustvarimo dobre študijske programe, ki jih ne smemo povezovati z multimedijskimi vsebinami, saj so taki ljudje preveč ozko usmerjeni. Študij je treba organizirati tako, da bodo po zaključenem izobraževanju nekateri postali odlični animatorji ali programerji, saj bodo le tako lahko sodelovali pri velikih in odmevnih projektih. Ta industrija je tako zelo kompetitivna, da je posledično malo projektov, ki bi dopustili, da se med delom učiš določenih osnov. Pri nas je to še mogoče pri reklami, pri kateri lahko hitro usvojiš nekatere osnovna znanja, medtem ko tujina tega ne dopušča. Kako zgleda delovni dan nekoga, ki se ukvarja z efekti? Te službe so relativno fleksibilne. Vmes se vedno najde čas za kavo ali sendvič, drugače pa so dela in naloge zelo dobro razdeljeni. Za vsak prihajajoči mesec dobiš delovni razpored, datum roka oddaje itn. Vsak dan imamo produkcijske sestanke, ki se imenujejo dailies. Organizirani so po

skupinah in oddelkih, prisotni so tudi notranji nadzorniki. Na teh sestankih se opredeljujemo do pravkar opravljenega dela. Tako vse težave sproti rešujemo. Ti sestanki so sicer intenzivni, vendar organizacijsko odlično zastavljeni. Delamo od devetih zjutraj do šestih popoldan. V angleških studiih na začetku podpišete pogodbo, v kateri je zapisano, da se odrekate štirideseturnemu delovnemu tednu, kar se sklada s smernicami Evropske unije. Pri tem delu se je pač treba zavedati, da bodo med produkcijo prišli tudi dnevi, ko boste delali tudi do dvanajst ur na dan ali pa bo prišel mesec, ko ne boste omeli prostega vikenda. Glede na natrpan urnik verjetno ni veliko časa za počitek. Kako si vi privoščite oddih? V prostem času rad gledam filme. Drugače pa se trudim čim bolj »oddaljiti« od računalnika. Tako se npr. odpravim na sprehod v naravo, na ribolov ali pa počnem kaj bolj materialnega, npr. kiparim, šivam itn. Pri delu z računalnikom dobiš sčasoma občutek, da je to delo brezosebno. Zato je pomem bno, da se v prostem času od njega umakneš. Po drugi strani se je izkazalo, da imajo tisti, ki izdelujejo igrice in jih igrajo v nekem zaprtem univerzumu, manjše možnosti, priti do svežih in inovativnih idej, kot tisti, ki vse to počnejo in hkrati gledajo tudi avtorsko animacijo. Nastanejo boljše ideje in imajo širši kreativni spekter. Podobno je tudi pri filmih. Če bi gledali samo filme s posebnimi efekti, bi hitro pozabili sveže ideje, če pa gledamo starejše, klasične filme, lahko dobimo veliko novih in zanimivih idej.

Kakšne občutke ste imeli ob prejemu oskarja za posebne efekte? Občutki so bili dobri, saj smo vsi v timu bili nad opravljenim delom zadovoljni. Treba pa se je zavedati, da je oskar prav tako timska nagrada. Pri projektu so sodelovala tri ali štiri podjetja, ki so prav tako zaslužna za uspeh. Za osvojenega oskarja so najzaslužnejši polarni medvedje, saj velja animacija pošasti in živali za najzahtevnejše področje računalniške grafike. In prav po tem se večji studii razlikujejo od manjših. Ko smo izdelovali živali za film Zlati kompas, nam je pomagal specializirani strokovnjak s tega področja, ki je izkušnje pridobil že pri filmu King Kong. Glede na to, da se tehnologija hitro spreminja, posebne efekte v filmih vse težje prepoznamo. Kako jih kot strokovnjak na tem področju doživljate vi? Izdelke običajno pregledujemo sliko za sliko, tako da je skoraj nemogoče, da bi kakšen delček razkril, da zadeva ni računalniško animirana. Seveda je veliko odvisno tudi od same vsebine; če je npr. v zgodbo vključena osemglava hobotnica sredi pristanišča, lahko predvidevamo, da gre za računalniško animacijo. Sam skoraj nikoli ne gledam takih filmov oz. jih spremljam le toliko, da vidim, kakšne projekte ustvarjajo moji kolegi. Morate vedeti, da toliko časa preživim v virtualnem tridimenzionalnem svetu, da gledam čisto druge vrste filmov (smeh). Ali je honorar za opravljeno delo dober? Da, to so po navadi zelo dobro plačana dela, zato je to za nekega mladega kreativca s finančnega vidika zelo zanimivo. Seveda pa se je treba zavedati, da skoraj ni prostega časa in da je treba biti stalno dosegljiv. Če se projekt izvaja npr. na Novi Zelandiji, moraš tja odpotovati. Tako pač je, vendar ko si mlad, ti tak način življenja tudi odgovarja. Zagotovo je za mlade, ki so naveličani gospodarske krize in recesije, ta industrija zelo perspektivna, saj vedno potrebujejo nove ljudi, in to vedno več. Kaj vam pomeni animacija in kje iščete svoje priložnosti v Sloveniji? Glavni cilj po dveh letih izkušenj poučevanja animacije in posebnih učinkov na AGRFT je, da se ta znanja vključijo v študijske programe na Fakulteto za računalništvo in informatiko in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Moja želja je, da bi ustvarili šolski sistem, kjer bi dijaki pridobili osnovna znanja klasične 2D- in 3D-animacije in bi se pozneje na univerzitetnem nivoju lahko posvetili osebnim projektom. Današnja situacija pa je taka, da na univerzitetnem nivoju učimo študente določnih osnov animacije,

saj tega znanja nikjer ne morejo dobiti. Po drugi strani pa lahko pogledamo uspehe naših mladih animatorjev, npr. Kolje Sakside, Špele Čadež itn., ki so že zdaj zelo uspešni. Škoda je, da šolski sistem teh ljudi ne opazi in vključi v izobraževanje, saj je očitno, da je interes za računalniško animacijo pri mladih vedno večji, dobrih programov, ki bi jih do tega pripeljali, pa ni. Ali načrtujete kakšne nove projekte? Trenutno sodelujem pri projektu, ki obeležuje jubilej Emone. Drugače pa večino svojega časa namenjam poučevanju. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem se odločil, da znanja, vezana na animacijo in posebne učinke, skušal vpeljati v študijske programe. Julija bomo organizirali poletno šolo na Fakulteti za računalništvo, kjer bomo skušali študij ustrezno promovirati, da se bodo ljudje končno zavedli, da obstaja. Ali ste kdaj razmišljali, da bi se začeli ukvarjati z igranjem ali režiranjem filma? Da! Ko sem pri studiu Viba opravljal naloge tehničnega direktorja, sem pisal tudi scenarije, a žal ni bilo podpore s strani takratnih pristojnih ministrov in filmskih centrov. Imam nekaj neuresničenih idej za animirane filme, prav tako imam pripravljeno kombinacijo animiranega filma ter žive slike. Upam, da mi bo vse to v prihodnje uspelo uresničiti (smeh). Imate poleg slikarstva in obdelave posebnih efektov še druge hobije? Da, fotografijo. Zelo rad fotografiram, rad se ukvarjam z ribolovom, potem mi pa že skoraj zmanjka časa. Seveda pogledam še kakšen film (smeh). Fotografija pa je zelo pomembna, če ustvarjate na tem področju, saj lahko prek fotografije vse dejavnike analizirate. Fotografija predstavlja referenco za večino stvari, ki jih delamo. Dobra fotografija, kinematografija in sama tehnologija snemanja so bistvene za moje področje. Urška Rigler, 4. a Mentorica: mag. Apolonija Simon, prof.

USTVARJALNOSTDIJAKOV

3D-GRAFIKA 3D-oblikovanje in animacija doživljata v današnjih časih skoraj neverjeten razcvet. Postala sta nepogrešljiva segmenta filmske industrije in industrije videoiger pa tudi grafičnega in industrijskega oblikovanja, arhitekture in vizualnih umetnosti. Tudi na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo spremljamo razvoj sodobnih tehnologij in smernic v oblikovanju, sledimo duhu časa in dijakom odpiramo vrata v navdušujoče pokrajine 3D-svetov. 3D-oblikovanje in animacijo dijaki spoznavajo pri predmetu 3D-grafika, obiskujejo pa ga dijaki tretjih in četrtih letnikov grafičnega oblikovanja. V tretjem letniku se dijaki seznanijo z osnovnimi znanji in tehnikami 3D-oblikovanja. Na začetku ustvarjajo enostavnejše 3D-modele, do zaključka šolskega leta pa izdelajo že svoje 3D-avtoportrete. V četrtem letniku nadgrajujejo svoje znanje in spoznajo različne 3D-animacijske tehnike in postopke. Po svojih zgodbah izdelajo scenarije in oblikujejo storyboarde. Na enostavnih primerih se učijo priprave modelov in načinov animiranja površin, udov, kamere, tekstur ... V letošnji številki R5 so predstavljena dela dijakov četrtega letnika grafičnega oblikovanja. Samo Lapajne, prof.

GREGA BODLAJ

ALEŠ PETERNELJ

NAIA ŠKRINJAR

ŽAD SOKLIČ

ALEŠ PETERNELJ

ŽAD SOKLIČ

USVARJALNOSTDIJAKOV

MARUŠA DOLENC

ALEŠ PETERNELJ

85 ALEŠ PETERNELJ

ŠAH

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Patrik Komljenovič

15. marca 2014 je v ljubljanskem Hotelu Lev potekal edinstveni, enodnevni mednarodni šahovski spektakel LJUBLJANA CHESS FESTIVAL, kjer so se šahisti borili za nagradni sklad v višini 11.000,00 EUR in obenem nepozabno zabavali!

Bor Šparemblek

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Direktorici turnirja, šahistki Indira Bajt in Darja Kapš, sta se odločili organizirati turnir, kot ga v Sloveniji in svetu še nismo imeli. Idejo je podprl ruski poslovnež Vasily Perevalov, ki je tudi veliki ljubitelj šaha. Častni pokrovitelj festivala je bil Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Obisk svetovne šahovske prvakinje Alxandre Kosteniuk Posebna gostja festivala je bila ruska velemojstrica svetovnega slovesa, Alexandra Kosteniuk. Nekdanja svetovna prvakinja je ena najprepoznavnejših šahistk, ki s svojimi osupljivimi foto seansami šah vpeljuje v svet visoke mode (in velikih denarjev). Priljubljena »Saša« je v Ljubljani odigrala VIP simultanko in bila ves dan na voljo šahovskim navdušencem za avtograme, fotko ali zgolj nasmeh.

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Dobrodelna nota festivala

V dobrodelne namene so se gostje turnirja lahko udeležili simultanke ali pa so na šahovski dvoboj izzvali svetovno znanega šahista ali šahistko. Istočasno je potekala dobrodelna prodaja umetniških del s šahovsko tematiko. Umetniške stvaritve so delo dijakov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Z zbranimi sredstvi v višini 551,06 evrov bodo nakupljeni šahovski kompleti, ki bodo podarjeni vrtcem in domovom starejših občanov.

Foto: Luka Rifelj

Posebnosti turnirja Festival so zaznamovale številne posebnosti. Recimo oblačilni kodeks, ki je novost na naših prostorih in ki je spomnil na zlata šahovska leta. Zmagovalce turnirja je doletela posebna čast, saj jim je nagrade izročil Dedek Mraz iz ruskega mesta Veliki Ustjug. V Sloveniji se od Dedka Mraza poslovimo že za Silvestrovo. V Rusiji, ki je mrzla dežela, pa Dedek Mraz zapusti deželo šele v marcu. Tako je bila Ljubljana njegova zadnja destinacija v letošnji zimi pred zasluženim počitkom.

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Osrednji dogodek je bil vendarle turnir, zagotovo najmočnejši enodnevni spektakel, ki smo ga kdajkoli videli na naših tleh. Ostri boji, kot jih lahko pričara le šah na hiter tempo, so minili predvsem v divjem boju velemojstrske falange. 230 šahistov, od tega več kot 30 velemojstrov in velemojstric se je borilo za denarni sklad v višini 11.000 evrov. Končni vrstni red so nosilci najvišjega naslova zanesljivo obvladali in pobrali prav vseh 15 nagrad za najboljše. Zmaga in glavna nagrada 2.000 evrov

je odšla v Rusijo, z velemojstrom Vladimirom Dobrovim, ki je po porazu v drugem kolu nanizal sedem zaporednih zmag. Drugi je bil ratinški favorit Madžar Ferenc Berkes, že tretji pa najboljši domačin Luka Lenič. Najboljša ženska je bila bolgarska velemojstrica Adriana Nikolova.

Živa Oblak

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Projektni teden na temo šaha Približeval se je čas, namenjen projektnemu tednu in treba je bilo opredeliti naloge, ki se jih bodo lotili dijaki. Prav v tem času je prof. Aleksander Brezlan prejel ponudbo za sodelovanje naše šole s strani šahovske velemojstrice Darje Kapš, ki je bila glavna organizatorka mednarodnega šahovskega turnirja z dobrodelno noto “Ljubljana chess festival 2014”, ki je potekal 15. marca v hotelu Lev v Ljubljani. Zelo dobra naloga za projektni teden, vendar prezahtevna, da bi jo izpeljali v enem tednu in

z enim mentorjem. Prof. Brezlan se je povezal s prof. De Glerio, ker oba poučujeta dijake 2. letnika grafičnega oblikovanja, ki so se lotili ilustracij na temo šaha, tema projektnega tedna se je na ta način povezala z učnim načrtom in so dijaki lahko nadaljevali delo tudi po koncu projektnega tedna. Časa je bilo malo, odgovornost pa velika. Dijaki so pod mentorstvom obeh profesorjev izdelali veliko ilustracij, mentorja sta skupaj z organizatorji izbrala 22 izdelkov, ki so bili v času prvenstva razstavljeni in ponujeni na dobrodelni dražbi.

Tamara Erman

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Prof. Brezlan je za ta projekt navdušil še dijake 1. letnika grafičnega oblikovanja, ki so v povezavi z učnim načrtom za 1. letnik prispevali kaligrame – s prirezanim dvodebelinskim peresom so pisali besede, ki so ilustrirale temo šaha. Nekaj se jih je tudi uvrstilo na dražbo. Razen ilustracij in kaligramov, so dijaki izdelali še motive za tisk na majice, ki so bile prav tako del dobrodelnih aktivnosti festivala. Na oddelku za modno oblikovanje so v času projektnega tedna izdelali kostume za “šah v živo” in ena

kreacija – kralj, seveda, je bila na turnirju uporabljena kot maskota. Z dijaki smo se pogovarjali o tem kaj bi še lahko naredili. Veliko idej je še in zagotovo se bo sodelovanje s Šahovsko zvezo Slovenije in šahovsko šolo Caissa še poglobilo. Organizatorji turnirja so se zelo potrudili in prepričani smo, da je Slovenija naredila dober vtis, ponosni smo, da je naša šola aktivno sodelovala. S takimi referencami se radi pohvalimo.

“Šahovski prostor je razsvetljena soba.” Bor Šparemblek

“Nekateri kažejo pot, drugi jo prehodijo.” Živa Oblak

“Moja ilustracija predstavlja šahovske figure v domišljijskem stilu. Ideja je prišla sama od sebe, iz kotičkov moje podzavesti.” Ariana Kuder

“Šahovski prostor je prostor v katerem se skriva duša šahista.” Bor Šparemblek

“Ilustracija ponazarja petelinji boj, to je dvoboj med šahistoma, ki se borita za zmago. Ideja za ilustracijo so slike iz živalskega sveta.” Nejc Smrtnik

Špela Tošnjak

“Nekateri žarijo v luči, drugi se plazijo v temi.” Živa oblak

Nejc Smrtnik

USTVARJALNOSTDIJAKOV

DESETLETNICA VIDEOMANIJE V Sloveniji se odvija kar nekaj video festivalov, ki se posvečajo kratkim neodvisnim filmom, vendar pa bi se srednješolec le stežka uvrstil v program katerega izmed njih. Vzrok je samosvoja generacijska mladinska kultura, ki se nerada priklanja predstavam odraslih, hkrati pa se že bistveno razlikuje od osnovnošolskega filmskega otroškega ustvarjanja. Zaradi tega smo se pred več kot desetimi leti odločili, da vsem srednješolcem – ne glede na to, ali ustvarjajo sami doma ali pa v okviru obšolskih interesnih dejavnosti – zagotovimo prostor, kjer bodo svoje stvaritve lahko predstavili vrstnikom. Organizirali smo letni filmski festival Videomanija. Do neke mere je bil projekt neznanka. Koliko takih filmov nastaja v Sloveniji, ni vedel nihče. Vedeli pa smo, da v šolah ni veliko filmskih mentorjev ali krožkov in da bo za uspeh projekta pomembna produkcija, ki bo nastajala zunaj šolskih ali organiziranih okvirjev. In res, vsako leto se je prijavilo od 40 do 50 avtorjev, ki so svoje filme naredili sami, skupaj s svojimi prijatelji. Tem se je pridružilo še približno enkrat toliko avtorjev, ki so filme naredili v okviru organizirane dejavnosti, s pomočjo mentorjev.

Inja Zalta 94

Anže Ermenc

S projektom smo želeli promovirati filmsko umetnost oz. ustvarjalnost med tistimi, ki do filmskega medija pristopajo predvsem kot potrošniki. A mladinsko filmsko ustvarjanje ima še druge prednosti. Skoraj vsak filmski mentor bi kot prednost uvajanja filmske ustvarjalnosti med mlade omenil, da se ga srednješolci motivirano in brez prisile lotijo sami. Res se nekateri mladinski filmski projekti ne zaključijo z narejenim filmom, ampak vzrok za to so ponavadi prevelike ambicije in ne pomanjkanje volje ter motivacije. Zame osebno pa

Lana Arih

je prednost filma med mladimi v njegovi lastnosti, da združuje na eni strani imaginacijo in fantazijo, na drugi pa realizem objektiva, ki hočeš nočeš vedno povzroči kakšno razpoko v »zamišljenih gradovih«, tako da nas prisili v ponovni razmislek o naših stališčih ali naši poziciji v družbi. Miha Peče, soorganizator festivala Plakat za Videomanijo že peto leto zapored oblikujejo dijaki tretjega letnika SŠOF pri predmetu likovna teorija.

Tara Lombergar

Nina Šuštaršič, prof.

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Izpoved

Slovenščina

Rodje Raskolnikova

ima dolg jezik

USTVARJALNOSTDIJAKOV

na nagrajenem filmu

Z Zločinom in kaznijo Dostojevskega sem bil najprej omamljen, potem pa se spominjal le še nekaterih dogodkov in jih povezoval z vsakdanjim življenjem ter se bolj in bolj gnal za bistvom romana. Neizmerno sem hvaležen vsem, ki so mi pomagali pri tem zelo osebnem projektu, še posebej profesorjem Boštjanu Božiču, Viti Žerjal Pavlin in Daretu Sintiču, saj so tudi sami v film vložili veliko truda. Takrat, ko ustvarjalci filma »nismo bili zmožni biti strogi do sebe«, so do nas bili strogi profesorji in prav ta trdna volja nas je pripeljala do zmage med strokovnimi šolami na dijaškem tekmovanju Slovenščina ima dolg jezik. S sošolcema Andražem Moharjem in Nikito Huber Kralj sem se s svojo vizijo lahko odločno soočil. Njuna igra je tako doživeta, da jima človek ne bi verjel, da pred tem še nista imela veliko izkušenj s filmskim igranjem. Glasbo smo najprej želeli narediti sami, potem pa smo se zanesli na strokovnjaka Lada Jakšo. Najbolj sem vesel, da smo dosegli ta uspeh, ker je bila tema na trenutke res težka. Veseli me, ker se vsi lahko vživimo v vlogo Rodje Raskolnikova. Njegovo izpoved smo po svoje že vsi doživeli. Julij Lombergar, 4. d Mentorica: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof.

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Nihče med nami ne ve natančno, kako in zakaj se je vse skupaj začelo. Vseeno pa se nam zdi, da je imelo vse skupaj opraviti s tekmovanjem Slovenščina ima dolg jezik, ki dijake spodbuja k uprizarjanju knjižnih del na filmskem traku. Oblikovala se je ideja, da bi v skladu z načelom, ki se mu v ljudskem jeziku pravi »drugače kot pri sosedu«, ne samo snemali, temveč knjižno predlogo kar animirali, in sicer v tehniki stop motion. To pomeni, da je vtis gibanja ustvarjen s hitrim zaporednim izmenjevanjem sličic, ki se jih posname s fotoaparatom in sestavi v videoposnetek. Ta tehnika se nam je zdela najprimernejša, saj ne zahteva visokega nivoja tehnoloških predznanj, ki so potrebna pri izdelavi računalniške grafike in podobnih »vragolijah«

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Tako smo se zbrali štirje, ki nas je projekt privlačil. Trije smo že imeli nekaj predhodnih izkušenj z animacijo, četrti, Domen, pa se je spoznal tudi na glasbeno produkcijo. Sleherni od nas je lahko izkusil prav vsako področje produkcije animiranega filma, in sicer od snovanja scenarija, ki ni bil prav nikoli čisto končan, izdelave lutk, kostumov, scene, oblikovanja kadrov, samega animiranja, upravljanja s fotografskim aparatom in računalniškim programom, ki nam je bil v pomoč pri snemanju, pa vse do montaže posnetkov, postprodukcije in zvočnega opremljanja.

100

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Naš prvenec je torej nastal v okviru tekmovanja Slovenščina ima dolg jezik, za predlogo pa smo izbrali kratko zgodbo Ovalni portret, avtorja Edgarja Allana Poeja. Preučili smo zgodbo in se začeli sestajati v lokalu, ki je sčasoma postal ne samo zbirališče, temveč tudi prostor dialoga, razmišljanj in ustvarjalnega vrveža. Sčasoma smo zgodbo razdelili po prizorih, zasnovali sceno, lutke, kostume, naredili načrt dela in si razdelili opravila. Vse, kar je bilo uporabljeno v animaciji, smo izdelali sami. Za lutke smo uporabili ogrodje iz aluminijaste žice, ojačano z medenino in lesom. Scena je v celoti lesena in pobarvana z akrilnimi barvami, okna pa smo izrezali kar iz prosojnic in prosojnega papirja. Glasbeno in zvočno opremo je zložil in uredil Domen.

101

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Konec decembra smo začeli snemati. Za nekaj dni smo se odpeljali v Sevnico, kjer smo prazno in nekoliko zaprašeno hišo spremenili v od življenja kipeč amaterski studio. V temni sobi z odejami preko oken, pregreti od gradbeniškega reflektorja, usmerjenega na sceno in lutke, smo s fotografskim aparatom, povezanim s prenosnim računalnikom, zajemali sličico za sličico. Animirali smo v izmenah in tako je animiral prav vsak od nas. Lutke smo zaradi večjega nadzora nad gibi z vijaki privili v podlago. Tako smo posneli prvi prizor. Snemanje smo nadaljevali med projektnim tednom v šoli, kjer smo za ves teden na voljo dobili Zeleni kabinet v Križankah in v njem posneli še zadnji prizor. Profesor Rombo je priskrbel pravo studijsko osvetlitev, ki je omogočala še veliko kvalitetnejše delo. Delo je zahtevalo potrpljenje, zato smo si ob koncu dneva vedno vzeli oddih in iz hvaležnosti »nežno ubili« kakšno možgansko celico. Ko je bil Ovalni portret pripravljen, smo ga poslali na tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik, kjer je bil na naše veliko veselje nagrajen z zlatim priznanjem. Poslali smo ga še na tekmovanje festivala Animateka, kjer tudi ni bil prezrt, saj smo si za nagrado prislužili akreditacijo za ogled festivala Animateka v Ljubljani. Z Ovalnim portretom smo sodelovali še na nekaj tujih natečajih, vendar bomo morali na uspeh ob tovrstni konkurenci še malo počakati. Morda se nam priložnost ponudi z našim novim projektom. V želji, da bi se še dodatno izobrazili na tem področju, smo se v ljubljanskem studiu NuFrame dogovorili za obisk pri mojstrih svojega poklica. NuFrame se ukvarja z razvojem predvsem komercialne računalniške animacije, postprodukcijo, zvočnim opremljanjem, sodeluje pa tudi s samostojnimi umetniki in drugimi studii. Poleg tega se ukvarjajo tudi z razvijanjem spletnih strani, aplikacij, videoiger ipd. So ekipa mladih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni podati košček svojega znanja in pokazati, kako poteka delo v pravem studiu, ki je, kot smo spoznali tudi sami, nedvomno zahtevno in naporno.

102

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Razložili so nam, kako potekata korekcija in postprodukcija filma in kakšen je postopek pri izdelavi računalniške animacije. Prijazno so nas vodili skozi postopke dela in razložili uporabo računalniških programov. Skušali so nas prepričati – menim, da v naše dobro – da stop motion postaja mrtva tehnika animacije. Strinjali pa smo se, da stop motion animacija ne sme kar »umreti«, zato smo se letos ponovno odločili za njegovo reanimacijo in nov projekt. Tokrat bomo preizkusili nekaj novega. Zasnovali smo lastno zgodbo, ki jo bomo pripovedovali z govorico senc. Animirali bomo sence figuric iz medeninaste pločevine in motivov, izrezanih iz neprosojnega papirja, ter sence predmetov, ki priročno ležijo v neposredni bližini. Vse to bomo kombinirali tudi z risbo, ki bo v ozadju dopolnjevala dogajanje v prvih planih. To je torej zgodba našega malega studia, ki pa, kot vidite, ni samo studio, temveč je tudi vrelišče ustvarjalnosti, novih idej, druženja in skupnih interesov. Črt Mate, 4. f Mentor: Damjan Kracina, prof.

103

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Garažni filmčki 104

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Moje zanimanje za animirani film nima jasnega začetka, je le konstanten kaos občudovanja in nerazumljivosti, ki se razceplja na še več nerazumljivih dejstev, ki jih moram najprej najti, potem razpoznati, definirati, kolikor znam, pogledati od daleč, od blizu, pod kotom, nanje nato pozabiti, se jih spet spomniti, še enkrat pregledati od daleč, od blizu, pod kotom in nato ugotovim, da nimam pojma, za kaj gre. Na vse skupaj pozabim in čakam, da se spontano ponovno pojavi na višjem nivoju zavesti in mišljenja. Ves dramatični proces se rad upočasni, ko profesorica omeni tekmovanje za najboljši animiran film, a brez skrbi, hitrost spet pridobi, ko se bliža čas oddaje.

Torej, kje začeti? Da je mogoče tekmovati za najboljši animirani film na razpisu revije Stripburger, sem izvedela konec oktobra 2011 in takrat so se moji možgani spremenili v prazno votlino, na katere osvetljenih predelih so se »pasle muhe«. Brez znanja in brez začetne zamisli sem se »plazila po jami« v upanju, da najdem kanček navdiha. Ker je bilo to tudi moje prvo leto v srednji šoli, sem se vmes posvečala še drugim stvarem. S svojim filmskim projektom sem se začela resno ukvarjati šele, ko se je v kinu Dvor začela Animateka. S sestro sva odšli na ogled naključne zbirke filmov (sicer je to bila zbirka filmov iz The National Film Board Of Canada), ki je navdihnila zamisel za moj film. Hotela sem narediti nekaj zabavnega v stilu Looney Tunes in filmov tega ogleda. Takrat se mi je zdelo izredno težko predstaviti to zamisel, kljub njeni preprostosti, na nek smiseln in razločen način. S tem sem se ukvarjala vse do zadnjega tedna pred oddajo svojega prvega animiranega filma. Podobe sem animirala tako, da sem navadne pisarniške liste razrezala na štiri kose. Te sem po plasteh, kot sem jih potrebovala, polagala na stekleno ploščo, pod katero sem položila sobno svetilko. Ob straneh svetilke sta bila postavljena dva kupa knjig, ki sta podpirala steklo. Postavitev je bila zame dovolj praktična. Doma. V internatu pa je bilo sprva nekoliko bolj nerodno, saj

nisem imela ne svetilke ne stekla. Liste sem zato polagala na okno, kar je bilo zelo zoprno, saj te hitro začnejo boleti roke, za nameček pa lahko rišeš samo, dokler je zunaj še svetlo. Težavno, če je zima. Pozneje sem se le pozanimala, če bi si lahko sposodila svetilko ter steklo, in vzgojiteljica je moji želji ustregla. Animirala sem ponavadi ob popoldnevih, takoj po pouku. Vikend pred oddajo sem imela vse risbe s fazami gibanja pripravljene za fotografiranje. Fotografirala sem ponoči, da bi dosegla večji kontrast črno-belega. Nič zahtevnega pravzaprav, pa vseeno je moj fotoaparat ob misli, da bo moral v spomi

105

USTVARJALNOSTDIJAKOV

nu zadržati več kot dvajset slik, »zblaznel«. Nagajal mi je pri ostrenju, ni se mogel odločiti, kdaj bi sliko zadržal na spominski kartici in kdaj ne. Nikoli ni bilo jasno, če je že poln in ali lahko naredim še kak posnetek. Prisegla sem mu »grozno smrt«. Dan pred oddajo filma sem imela vse pripravljeno za dokončno sestavo faziranih slikic v film. Zaradi računalniške nepismenosti nisem imela pojma o programih, s katerimi bi to lahko naredila. Ker sem nekoliko poznala Windows Movie Maker, sem ga zato uporabila. Velika napaka! Čeprav mi je računalnik petkrat zamrznil, nisem odnehala (zakaj ne?!) in ob sestavljanju doživela zaslužen živčni zlom. Ker takrat še nisem imela prenosnega računalnika, mi je prijateljica iz internata posodila svojega. Po nekajurnem vstavljanju sličic sem se podala na internet po zvočne efekte. To je bila grozna izkušnja in tudi Movie Makerju

106

sem prisegla »grozno smrt«. Ne vem, katera bitja so bila zmožna producirati program s tolikšno sadistično vrednostjo, ampak prepričana sem, da za zajtrk jedo cele »galaksije« in da njihovo »zehanje« oddaja melodijo Verdijevega Rekviema. Če program že ni brisal slik, pa je zamrznil računalnik in predvajanje narejenega dela filma povsem onemogočil. »Sovražim te, Windows Movie Maker, sovražim te!« Podrobnega nastajanja filma se sicer ne spominjam več. Sem se pa soočila s pomembnim dejstvom, da je pri animaciji zelo težko doseči prepričljiv videz gibanja, ki ga imajo osebe in drugi udeleženci v realnosti, in da se ob tem izgubi velik del kvalitete. Pri večjem projektu je vse to še bolj očitno. Želela sem, da bi bilo gibanje videti bolj tekoče, časovna razporeditev bolj premišljena, a na žalost je bilo oboje »grozno«. »Katastrofa!« A

USTVARJALNOSTDIJAKOV

toliko vloženega dela je bilo treba oddati, preveč je bilo garanja. Razočaranje nad filmom je bilo zame hitro pozabljeno: šola je pomagala. Kmalu sem popolnoma pozabila, da sem film sploh naredila, dokler mi niso profesorji na vsem lepem čestitali za neko nagrado, ki naj bi jo prejela. Nisem imela pojma, o čem so govorili. Šele pozneje sem dobila SMS-sporočilo, da sem osvojila prvo mesto. Dobiti takšno nagrado je šokantno, a ni spremenilo mojega pogleda na film. Sploh ga nisem hotela videti do konca šolskega leta, saj sem prav dobro poznala vse »največje« napake v njem. Danes imava spet »normalen« odnos in vidim tudi njegove kvalitete.

A sem se iz tega kaj naučila? NEEEEEEEEEE... Novo šolsko leto, nov poskus filma. Tokrat vem več: prej začeti, natančnejše priprave in boljša porazdelitev dela. Ah, ta vonj po teoretičnih načrtih, vselej je enak. S pripravami sem začela že julija, in kar sem potrebovala, je bila ideja. Takrat je sušo spremljalo vsaj realno sonce. Nekje tik pred začetkom šolskega leta sem bila sposobna videti nejasne obrise nekaterih prizorov skupaj z bizarno zamislijo »Lahko bi bilo v barvah.«

Jeseni sem te zamisli razvijala v vestnem spremstvu praznih ur na vlaku. Prizore, ki so se mi zdeli najbolj spodbudni, pa čeprav brez podpore vsebine, sem skicirala na prve kupčke papirja. Na začetku sem risala tudi skice za ozadja, vendar brez vsaj približnega scenarija nisem imela motivacije, da bi jih nadaljevala. Do novega leta sem imela faziranih (animiranih) približno polovico scen iz realnega sveta.

107

Faziranje je tokrat potekalo tako, da sem si najprej na četrtino lista s svinčnikom zarisala ozadje, ga nato obrobno prilepila na steklo nad lučjo in na listku z ozadjem držala drug list, na katerega sem risala figuro. Na začetku, ko še nisem občutila stresa, sem si jemala bistveno več časa in potrpljenja za vsako animacijo. Za nekatere prizore sem tudi sebe posnela s kamero, da sem na podlagi posnetka preučila podrobnosti gibov (npr. tista scena, ko se lik oblači). Hja, takrat sem bila »teoretično« blazna in sem nameravala ves film narediti po takšnem postopku. Pozimi je bila situacija videti takole: s hitrostjo dveh sekund filma na sedem ur risanja sem imela narejeno približno tretjino filma (vse v zvezi s tem filmom je bilo računano s približno matematiko) in polovično zamisel za dogajanje v srednjem delu, ki naj bi bil še pobarvan, fotografiran in fotomontiran na ozadje. Priprave pred animacijo so bile skrčene na improvizirane črte na listu, ki

108

so označevale pot in smer, v katero naj se giblje figura. Predstave o lepi, stilizirani, minimalistični drugi dimenziji so bile skrčene v spako minimalizma. Večino dni, kadar ni bilo zahtevnih obveznosti za šolo (bile so celo dobrodošle), sem z lučko in kupi papirja posedala v kotu sobe do večerje. Šele po večerji sta prišla na vrsto odmor in šola. Natančnost je začela »nažirati bitka s časom« in moje risanje se je spremenilo v kracanje. Vse tiste zimske dneve, ko sem lenarila, sem morala nadomestiti sedaj. Nekje na poti sem začela »bruhati« papir iz vseh možnih predalov, saj sploh nisem več mogla risati. Morala sem nekaj spremeniti, da bi se počutila bolje. Nek vikend sem se zato spravila kolorirat. To se mi je zdelo malo lažje, vendar, gledano iz današnje perspektive, sta bili obe tehniki pri tolikšni količini slik izredno ponavljajoči se. In obeh se naveličaš. Prišel je tisti zadnji teden pred oddajo filma. V petek ponoči sem dokončala zadnjo fazo risb. V soboto dopoldan so bili vsi prizori kronološko razvrščeni in pripravljeni za fotografiranje. Sposodila sem si prijateljičin fotoaparat, da ne bi imela enakih težav, kot sem jih imela prvič. Popoldan sem začela z računalniško obdelavo slik. To je zahtevalo veliko več časa, kot sem pričakovala, zato me je mami, da bi dokončala delo, za dva dni

USTVARJALNOSTDIJAKOV

opravičila šole. V sredo zvečer, ko sem nameravala vstaviti slike v arobne programe za animacijo, se je zgodila prva katastrofa, za katero sem si kriva popolnoma sama: izrinjeni spomini so zadržali svojo sapo. Odprla sem Windows Movie Maker! A slišite rekviem v ozadju? Bil je dan pred oddajo (še enkrat preberi prejšnji stavek) in bila sem preutrujena, da bi se uvajala v nov program in vse njegove »frke«. Proti jutru sem (seveda) obupala nad Movie Makerjem. Nameravala sem dokončati svoje delo naslednjo jutro, ko sem dežurala v domu. Sledilo je, da tega jutra program ni hotel izpljuniti filma. Ni mogel shraniti vsebine. Pomoč grafika, sestrinega prijatelja (hvala, Sury), je pokazala, da so fotografije prevelike resolucije. Bil je že večer in čez deset minut bo potekel rok za oddajo. S sestro sva poklicali prireditelje tekmovanja (številka je bila na prijavnici) in se nekako dogovorili, da bi film lahko oddala v ponedeljek. Bila sem resnično polomljena in za trenutek se mi

je zdelo, da je bil ves trud zaman. Izčrpana sem šla spat in naslednji dan pravočasno prispela na naval spomladanskih kontrolk (»ja, veliko enk je padlo«). Med vikendom je bila resolucija slik zmanjšana, vstavljene so bile v drug program in sledila je enostavna oddaja filma. Tokrat se mi je nagrada zdela veliko bolj zaslužena. To sta torej garažna filmčka, čisto v amaterskem stilu, z najosnovnejšimi tehnikami, v surovih kosih iz domačega laboratorija, kjer stvari delujejo tako, kot bi morale, le na »račun znatne rezine možganov«. S kupčkom listov ob strani v zatemnjenem prostoru so videti prvi primitivni začetki mojih zahtevnejših projektov. Čaka me še zanimiv vzpon. Proizvajanje animiranih filmov je lahko brutalno, predvsem, če jih delaš ob šoli, a vseeno bi jih lahko delala do konca življenja. Ampak, da ohranim zdrav odnos z njimi, si moram vzeti odmor.

Petra Drevenšek, 3. f Mentorici: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof., Saša Vitežnik Jelen, prof.

109

USTVARJALNOSTDIJAKOV

NATEČAJ OBČINE ŠENTRUPERT ZA NAJBOLJŠO ILUSTRACIJO NA TEMO

KOZOLCI SO BILI NEKDAJ POLNI

ŽIVLJENJA

Na natečaju za najboljšo ilustracijo, ki jo vsako leto razpisuje občina Šentrupert, je v srednješolski kategoriji za leto 2013 zmagala naša dijakinja Katka Kregar. Lanskoletna tema je bila za mlade ilustratorje zelo zahtevna, naslov se je glasil: »Kozolci so bili nekdaj polni življenja.« Dijake sem spodbujala h kritičnemu razmišljanju o odnosu do tradicije in kulturne dediščine, kar je Katka znala povezati s svojim likovnim izrazom. Uspelo ji je. O tem, kako je izkoristila nagrado – teden dni poletne šole ilustracije v Italiji, pa pričajo naslednje strani.

110

USTVARJALNOSTDIJAKOV

111

UTRINKI IZ DEŽELE ILUSTRACIJ V MESTU SARMEDE Po zmagi na ilustratorskem natečaju v Šentrupertu, ki mi je prinesla enotedensko izobraževanje v mednarodni šoli, je 8. julij prišel zelo hitro. Zgodaj zjutraj sem se odpeljala v Sarmede v Italiji, majhen kraj v okolici mesta Treviso. Med ilustratorji znane Sarmede se nahajajo 60 kilometrov severno od Benetk in so od Ljubljane oddaljene 223 km. Mestece se je proslavilo po mednarodni šoli za ilustratorje, ki so jo pred dobrimi 30 leti ustanovili po zaslugi češkega ilustratorja Štefana Zavrela, ki je živel v bližnji vasi Rugolo. V okolici, na višini 400 m nad morjem, se zbirajo ilustratorji od vsepovsod, da bi si pridobili novo znanje. Nastanjena sem bila v Casa Castelir. Hiša ima zunaj in znotraj zanimive poslikave, zaradi katerih sem se na trenutke počutila, kot da živim v skrivnostni deželi čudežnih zgodovinskih bitij. Vsak dan sem v spodnjem nadstropju hiše imela jutranji obred s čajem in kupom stripov, ilustracij in umetniških knjig ter si tako nabrala inspiracijo za odhod v atelje. Ob mojem prihodu je bila v ateljeju, ki so ga uredili v eni od vaških hiš, že zbrana skupina tečajnikov, na čelu s profesorjem Svjetlanom Junakovićem. Hkrati je potekal tečaj za ilustratorje tudi pri profesorici Lindi Wolfsgruber. Tema njenega tečaja so bili insekti, sama pa sem si raje izbrala nadaljevalni tečaj na temo zgodbice, ki smo jo pred prihodom prejeli po elektronski pošti. Pritegnili so me njegova slikarska tehnika, ki spominja na kolaž, prefinjen občutek za harmonično kombiniranje barv in njegov smisel za humor, skrit v hudomušnih pravljičnih bitjih. Na tečaj se je bilo mogoče prijaviti na osnovi likovnih del, ki smo jih profesorju predhodno poslali v oceno.

112

USTVARJALNOSTDIJAKOV

sem med odlične ilustratorje in pod okrilje izvrstnega profesorja. Sprva sem se počutila nekoliko nelagodno, saj še nikoli nisem ustvarjala v tako veliki skupini. Ker pa je bilo okolje zelo sproščeno in inspirativno, sem hitro navezala stike in se tudi sama preizkusila v različnih likovnih tehnikah. V atelje smo prihajali ob 9.30, slikali, risali, si izmenjevali mnenja, prirejali »mini razstave«, poslušali glasbo in se zvečer prijetno utrujeni odpravili v Casa Castelir, kjer nas je gospa Daniela pričakala z obilno italijansko večerjo. Že navsezgodaj zjutraj nam je kazala recepte in natančno predstavila svoje »najboljše jedilnike« in kaj kmalu odhitela v dolino po nakupih. Po večerji smo, kot je za Italijane običajno, pili kavo in si izmenjevali vtise preteklega dneva. Na začetku je bilo kar nekaj težav, pozneje pa smo se s pomočjo pantomime in posameznih kretenj sporazume(va)li že bolje. K sreči sem se lahko z mentorjem pogovarjala v maternem jeziku, ker slovensko dobro razume, sama pa tudi razumem hrvaško. Na začetku prvega delovnega dne smo morali najprej predstaviti svoja dela, gospod Junaković pa V skupini nas je bilo 15, naš mentor pa je

nam je razložil, kako bo potekal teden in kakšno bo

bil priznani hrvaški slikar, ilustrator, grafični

pravzaprav naše končno delo. To je bil dan skiciranja,

oblikovalec in kipar Svjetlan Junaković, dobi-

urejanja misli in zbiranja idej ter pozornega branja

tnik številnih mednarodnih nagrad za ilustraci-

zgodbe. Drugi dan se je začela izdelava prve večje

je. Zagrebčan, rojen leta 1961, je diplomiral na

ilustracije. Uporabila sem tehniko kolaža in jo začela

Akademiji za likovno umetnost Brera v Milanu leta 1985. Je docent na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, trenutno pa poučuje na mednarodni šoli ilustracije v Sarmedi. Udeleženci delavnice so bili predvsem Italijani, nekaj pa nas je bilo tudi iz drugih držav. To je bila družba starejših in likovno dobro podkovanih ustvarjalcev z različno predizobrazbo. Ko sem doma, zaprta med štirimi stenami, izdelovala svoje ilustracije in se trudila, da jih izvedem čim bolj kakovostno, sem na končne izdelke vedno pogledala z nasmehom na obrazu. Na tečaju sem vsak dan z zanimanjem opazovala široko paleto slikarskih tehnik, zakladnico idej in izpiljen slog posameznikov ter se počutila, kot da vsak dan znova prihajam v umetniški laboratorij. Ko sem tako pogledala iz »svoje škatlice«, sem spoznala, koliko dela, nadgrajevanja, vaj in učenja me čaka, in tega sem se veselila. Prišla

113

izdelovati na svoj nekoliko bolj stiliziran, grafični način. Vedno sem se spraševala, kakšen je občutek, ko svoj izdelek »gneteš« ves dan in pozabiš na okolico. Nisem točno vedela, kako bom pustila domišljiji prosto pot in se popolnoma prepustila ustvarjanju, kar je bila moja največja želja. Ko sem tako začela izdelovati svojo prvo ilustracijo, nisem imela okoli sebe ničesar, kar bi me zamotilo in odvrnilo od dela. Pred menoj je bila ilustracija, ki je kar klicala po nadgradnji. Počutila sem se kot kipar, ki svoj izdelek iz ure v uro transformira ter pusti domišljiji in občutku prosto pot. Mentor je od časa do časa prišel do vsakega posameznika, podal korekture ter nazorno demonstriral, kako delo slikarsko izboljšati. Všeč mi je bilo, da ni bil samo poudarek na tehnični izvedbi ilustracije, ampak je stremel k temu, da v vsako skico vneseš dobro idejo in neko zgodbo. Teden mi bo tudi zaradi tega ostal v spominu, saj je potekal kot pravljica,

114

USTVARJALNOSTDIJAKOV

polna domišljije in kreativnih domislic. Profesor Junaković nam je predstavil svojo izjemno ilustratorsko tehniko, ko je v manj kot dvajsetih minutah izdelal prepričljiv prizor. Zanimivo je bilo opazovati, kako izurjen in natančen je pri svojem delu. Vsak slikarski korak na njegovi ilustraciji je pomenil temelj za naslednjega, niti ena poteza ni bila zaman. Naslikal je kita s cigareto v ustih, namesto vodnega curka se je iz njegovega trupa vil cigaretni dim. Pogledal je ilustracijo, a ker mu ni bila všeč, je spremenil kita v koalo, okoli katere se je ovijala mesnata kača. Slikar mi je deloval kot »čarovnik« z magičnim čopičem, s katerim je – malo za šalo, malo zares – spreminjal živali iz ene v drugo. V večernih urah smo si ogledali dela različnih ilustratorjev in profesorjevo nekajminutno risanko My way. Svojo prvo ilustracijo sem končno zaključila in že začela razmišljati o drugi. Nikoli do sedaj se nisem resno preizkusila v slikanju, zato sem se odločila, da drugo ilustracijo izvedem tako. Še posebej o barvah sem izvedela marsikatero slikarsko »skrivnost«. Rekel je: »Ni pomembno, kako pozorno in dolgo gledaš nek predmet, ki ga hočeš naslikati, ampak kaj vse vidiš na njem in iz katere perspektive si ga dovoliš pogledati.« Spoznala sem, da listje ni samo zelenkasto, ampak so v

Poleg dveh glavnih ilustracij smo izdelovali tudi manjše hitre skice. Ob besedah, kot so npr. steklenice, lonci, sestavine za kuhanje, kuhar, račun ipd., smo se prepustili ustvarjalnemu razmišljanju. Beseda je tako vzbudila neko zgodbo oz. idejo, ki smo jo interpretirali hitropotezno v slikarski izvedbi. Naš cilj je bil izbor ilustracij, ki se bodo pojavile v knjigi in obogatile zgodbo, manjše skice pa bodo služile za popestritev besedila. Težko smo izbrali ilustracije za tisk, saj so bile vse zelo dodelane, narejene s premišljeno tehniko in domiselno komponiranim prizorom. Izkušnja iz mednarodne ilustratorske šole je bila zame v vseh pogledih izjemno koristna. Spoznala sem veliko novega in pridobila dragoceno ilustratorsko znanje. Navezala sem stike z ustvarjalci iz tujine in imela čast, da mi je ilustratorske veščine posredoval uveljavljeni hrvaški umetnik Svjetlan Junaković. Iz Sarmede sem odnesla bogato zakladnico inspiracije in domišljije, kar me še sedaj bogati. Katka Kregar, 4. a Mentor: Peter Peterka, prof.

njem skrite tudi rumena, siva, bela in vse do modre barve. Na slikanje sem začela gledati kot na »neskončno dolgo pot, na kateri lahko vsakič znova posadiš nove sadike in opazuješ, kaj vzklije«.

115

ROBOTI

Urša Glavač Laura Kračun

Andraž Drobnič

Ariana Kuder

Pri predmetu likovna teorija smo dobili nalogo s področja likovnega oblikoslovja, in sicer z risbo ustvariti prepričljiv lik robota z določenimi značajskimi potezami. Roboti kot mehanizirana bitja naj bi bili že po svojem bistvu neranljiva bitja, ki ne izražajo svojih čustev. Vendar v marsikaterem literarnem delu kljub temu naletimo na izjeme, kot je na primer večno depresivni robot v delu Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji. Morali smo si izmisliti zanimivo členjene oblike, ki so spominjale na antropomorfne, živalske ali celo rastlinske oblike, in jih prepričljivo narisati. Vsak je svojega robota poimenoval in mu določil zadolžitve, ki naj bi jih robot znal izvajati. Ta vloga je vsakemu od teh izmišljenih »stvorov« pogojevala značaj: prijazen robot, poskočen robot, nevaren robot itd. Za piko na i je vsak svojega robota vpletel v svojo zgodbo in nastal je strip. Zgodba naj bi bila kratka in jedrnata, lahko celo fragmentarna. Pojavne oblike robotov so se v stripu spreminjale zaradi gibanja, različnih okoliščin in izraznih možnosti, zato smo jih skušali narisati z različnih pogledov (od zgoraj, spodaj). Oblike robota smo pokazali od blizu, od daleč itn. Izhajali smo iz osnovnih telesnin, kot so krogla, kvader, stožec, valj, in uporabili določena risarska znanja. Oblike robotov so vključevale organske in geometrijske forme. Ugotovili smo, da so v duhu z nami že določeni arhetipi podob, ki smo jih vsrkali s podobami zabavne industrije. Temu se težko izognemo, zato je to tudi eden od značilnih likovnih izrazov naše generacije, kar ima lahko svoje dobre in slabe strani. Ariana Kuder, 2. a

Trina Meršol Čuček

Mentorica: Nina Šuštaršič, prof.

Tina Karanovič

116

Tamara Erman

USTVARJALNOSTDIJAKOV

117

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Živa Oblak 118

USTVARJALNOSTDIJAKOV

119

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Zelo velik izziv za učitelja predstavlja soočanje z začetnimi pristopi poučevanja prvih letnikov. Učni načrt predmeta risanje in slikanje za umetniško gimnazijo – likovne smeri zelo počasi in sistematično »ugnete« dijake v spretne risarje, še toliko bolj, ker so le-ti zelo motivirani za likovno ustvarjanje. Nemalo se jih odloča za šolanje na naši šoli ravno zaradi želje po risanju in slikanju. Učitelj posamezniku risarske in slikarske naloge prilagaja, učni načrt pa mu omogoča, da postopno stopnjuje težavnostno stopnjo nalog. Za uspešno delo je zelo pomembna motivacija dijaka, ki se končno kaže tudi v kvaliteti izdelkov, ki nastajajo pri tem predmetu. Prav zaradi tega mora učitelj zelo pozorno spremljati napredek posameznika in mu zastavljati vedno nove risarske izzive. Paziti mora, da ga ne »uspava« v njegovem odnosu do risarskih nalog. Torej morajo biti izzivi ravno pravšnji, vedno na nivoju zmožnosti, ki bo zagotavljala uspeh in zadovoljstvo. Razvijati mora dijakovo samokritičnost, ki pa ne sme biti zavirajoča ali premočna, mora biti zagon k vedno boljšim in bolj inovativnim rešitvam.

Če sem prej omenila, da je treba vsakemu posamezniku zagotoviti in prilagoditi risarske in slikarske naloge, to omenjam prav iz razloga, da posamezni dijaki hitreje absorbirajo znanje in bi jim vztrajanje na določenih osnovnih nivojih predstavljalo monotonost, njihova ustvarjalnost pa bi lahko zamrla. Vsak dijak je tako postavljen pred nalogo, ki jo bo brez težav razumel in rešil. Prvemu letniku zastavljam kompleksnejše in zahtevnejše naloge, ki so namenjene tudi višjim letnikom. Izkazalo se je, da so kos postavljenim motivom in da so nastali izvrstni izdelki. Lahko rečem, da so prav vsi zadovoljivo rešili naloge, nekateri pa so celo presegli povprečje s tako dobrimi rezultati, da smo nekaj teh izdelkov postavili na ogled. Kontinuiteta dela je potrebna za razvoj kreativnosti, ustvarjalnosti ter občutka za prostor. Dijaki se dobro zavedajo, da bodo še uspešnejši, če bodo tudi doma raziskovali in nadgrajevali svoj likovni razvoj in potencial. Vsekakor jim bodo tovrstna znanja prišla prav na vseh področjih, ki se jih bodo lotevali med izobraževanjem in seveda tudi pozneje. Mag. Apolonija Simon, prof.

120

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Lahko priznam, da bi k uram risanja in slikanja prihajala z manjšim navdušenjem, če bi me v risalnici vsakič pričakala postavljena kompozicija kock, kvadrov, valjev in krogelnih oblik, torej risarskih osnov, ki naj bi jih vsak dijak ob koncu prvega letnika obvladal. Prav zato mi je še toliko bolj všeč, da si je, seveda ko smo te osnove dodobra usvojili, profesorica z nami upala iti korak dlje in nam zastavila nekoliko zahtevnejše preizkušnje. Naloge niso bile pretežke, vedno so bile prilagojene našim sposobnostim, mi je pa risanje kompleksnejših telesnin, organskih form, človeške figure in prostora predstavljalo kar velik izziv, in to ne le zaradi zahtevnejše naloge same, pač pa tudi zato, ker sprva nisem dovolj verjela vase, da sem zmožna kaj takega dovolj dobro narisati. Vendar so mi vsaka pohvala sošolcev, vsaka profesoričina pozitivna kritika in predvsem dokončan izdelek, s katerim sem bila zadovoljna, služili kot dodatna motivacija; dali so mi energijo za novo ustvarjanje in željo po doseganju višjih ciljev, hkrati pa so spodbujali samokritičnost. Seveda so prišli trenutki, ko sem se »lovila« pri določanju razmerij, proporcev in poseganju v prostor, vendar sem se tako naučila vztrajnosti in potrpežljivosti. To pa je pot, ko se razvijamo in rastemo, in to ne le kot mladi ustvarjalci, temveč tudi kot posamezniki. Ana Janež, 2. f

Foto. Darko Sintić Prof.

121

USTVARJALNOSTDIJAKOV

MATURITETNI IZPIT IZ

Na naši šoli se poučuje tudi predmet likovna teorija, in sicer v programu umetniške gimnazije – likovne smeri ter grafičnega oblikovanja. Likovno teorijo je možno izbrati tudi kot maturitetni predmet. Dijak ima na maturi možnost, poleg svojega znanja pokazati tudi domišljijo in posledično neko likovno kreacijo. Pri tovrstnem izpitu je največji poudarek prav na likovni ustvarjalnosti. Pisni del izpita sestavljata dve poli: prva zajema nekaj teoretičnih vprašanj, odgovori dijaku prinesejo 30 odstotkov pisne ocene; druga predstavlja ustvarjalno nalogo z natančnimi navodili in razpoložljivim časom 120-ih minut in pomeni 50 odstotkov ocene. Zadnjih 20 odstotkov mature je namenjenih zagovoru desetih likovnih izdelkov (v okviru pripravljene mape), dijak mora odgovoriti tudi na dve likovnoteoretični vprašanji. Obe poli ocenjujejo zunanji strokovnjaki. Drugo, ustvarjalno polo (likovni esej) ločeno ocenjujeta dva ocenjevalca. Če se njuna ocena preveč razlikuje, dijakovo likovno delo oceni tretji. Kriteriji ocenjevanja likovnega izdelka so: ustvarjalnost, upoštevanje zahtev naloge, uporaba likovnoteoretičnega znanja in tehnična izvedba. S tehnično izvedbo je mišljena kvalitetna in smiselna raba likovne tehnike v povezavi z likovno idejo. Na slikovnem gradivu je prikazanih nekaj izvirnih rešitev ustvarjalnih nalog za maturitetno polo naših nekdanjih dijakov. Predstavljene so naslednje teme: vas in mesto, transformacije, mikrokozmos, stroji, imaginarni neskončni prostor, preproga, podvodni svet, gibanje. Kot lahko sami zaznate, rezultati prav gotovo kažejo na zelo širok ustvarjalni spekter naših dijakov in domišljijsko izvirnih idej. Maja Novak Mentorici: Iris Skubin, prof. in Nina Šuštaršič Remic, prof.

122

Martina Jurak

LIKOVNE TEORIJE

Dan Pikalo

123

Naja Ĺ krinjar

Patricija Kastelic

Tilen SepiÄ?

124 Patricija Kastelic

Petra Kostrevec

Lara Kulaš

125

Vivana Škrabec

Črt Mate

DIVJE ROŽE

MODNA REVIJA DIVJE ROŽE SO BILE TEMA ZADNJA MODNE REVIJE, NA KATERI SMO SE PREDSTAVILI DIJAKI MODNEGA OBLIKOVANJA. V UVODNEM DELU SO SVOJO KREATIVNOST PREDSTAVILI DIJAKI 3. LETNIKOV POD MENTORSTVOM MAGISTRE SABINE PUC, NATO JE SLEDIL VRHUNEC VEČERA, ZAKLJUČNA REVIJA DIJAKINJ 4. LETNIKA POD MENTORSTVOM MAGISTRE ALENKE PODLOGAR.

Namen projekta je, ponovno vzbuditi zanimanje za kulturo divjih rastlin med novimi evropskimi generacijami ter ohraniti njihovo bogastvo in raznolikost. Gospoda Klemna Langusa, direktorja Zavoda za turizem Bohinj, smo vprašali, kako je Bohinj povezan s projektom Evropa divjih rož.

126

USTVARJALNOSTDIJAKOV V Slovenji imamo zelo bogato naravo, zato pri nas še vedno lahko najdemo razkošne cvetoče travnike, nabiramo gozdne sadeže, poiščemo mir v objemu visokih dreves in na gorskih grebenih občudujemo alpsko cvetje. V naši državi uspeva preko 3000 različnih rastlinskih vrst, zato ni dovolj, da se narave le zavedamo in jo občudujemo, temveč moramo zanjo tudi skrbeti in jo ohranjati. Naša šola se je vključila v mednarodni projekt Evropa divjih rož (Wildflower Europe), ki prek umetnosti in spodbujanja kreativnosti opozarja na pomen ohranjanja naravnih cvetočih travnikov in divjeraslih rastlin.

»V Bohinju se zavedamo izrednega pomena varovanja in ohranjanja okolja. Ponosni na svojo naravno in kulturno dediščino si želimo razvijati turizem, ki bo ob trajnostni naravnanosti tudi ekonomsko učinkovit. Pred leti smo prisluhnili ideji dolgoletnega obiskovalca Bohinja in naravovarstvenika g. Iana Mitchella o organizaciji mednarodnega festivala alpskega cvetja. Ta je z leti prerasel v medna rodni projekt Evropa divjih rož, ki ga vodi Turizem Bohinj.« »Naloga projekta je, vzpostaviti festivale cvetja v partnerskih državah (Velika Britanija, Hrvaška, Bolgarija in Romunija) in prek umetnosti in kreativnosti opozarjati na pomen divjeraslih rastlin in tradicionalnih okolij. Povezani festivali tako slavijo cvetje kot del medkulturne evropske identitete, ki povezuje ljudi, kulturo, ustvarjalnost, tradicijo, zgodovino in zavarovana območja z izjemnim botaničnim in kulturnim bogastvom.« »Mednarodni festival alpskega cvetja tako širi svoje pos»Mednarodni festival alpskega cvetja tako širi svoje poslanstvo tudi na polja ustvarjalnosti, zavedajoč se, da lepote narave ni možno doseči, se ji pa lahko približamo.«

Na podlagi vseh teh dejstev so se naše mentorice odločile, da bodo divje rože tudi tema naših letošnjih kreacij. Torej, kot je narava v zgodovini navdihovala umetnike, je ta letos navdihnila tudi nas.

Foto: Anže Vrabl

127

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Spraševali smo se . . .

Kako naj divje rože vpeljemo v modne kreacije? Kateri pristop uporabiti? Po glavah nam je rojilo mnogo vprašanj, mnogo idej.

Foto: Anže Vrabl

Dijaki 3. letnika so divje rože predstavili s pomočjo digitalno oblikovanih vzorcev. Vsak posameznik si je izbral alpsko cvetlico in jo na svoj način vključil v vzorčno kompozicijo za tekstilni vzorec. Njihove ideje so poudarile žive, intenzivne barve, takšne, kot so značilne za prečudovit rastlinski svet. Zavod za turizem Bohinj je tretjim letnikom sponzoriral tkanino za izdelavo srajčnih oblačil in tiskanje vzorcev.

128

Dijakinje 4. letnika pa smo imele še nekoliko težjo nalogo. Nismo bile omejene na digitalni tisk in ne na cvet v prvotnem pomenu besede. Tako smo pojem divja roža razširile tudi na lubje, korenine, listje, plodove, zemljo … Naravo smo v kreacije vpeljale na različne načine: nekatere sošolke so se odločile za tisk, ki so ga ustvarile same, spet druge za poslikave, razne teksture cvetov, prenos rastlinskih elementov v kroje in uporabo značilnih barv cvetlic.

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Čeprav smo bile zelo zaposlene in pogosto nismo vedele, kako naprej, je bil naš trud poplačan.

Ko smo 9. maja na modni pisti zagledale manekenke v naših kreacijah ter odziv obiskovalcev, smo bile navdušene. Skoraj vsakodnevne korekture, sprotno delo in mnenja mentoric so nas kmalu privedli do čudovitih, unikatnih in edinstvenih kolekcij. Za nami so bili tedni risanja idej, konstruiranja krojev, iskanja ustreznih materialov, sedenja za šivalnimi stroji, neprespanih noči in pomerjanja oblačil na manekenkah.

Sledili sta še druga in tretja ponovitev revije, obenem pa je raslo tudi naše zadovoljstvo. Po koncu dogodka je Zavod za turizem Bohinj v sodelovanju z gostilno Danica poskrbel za nepozabne domače prigrizke s cvetlicami. Sama pogostitev je bila resnično nekaj posebnega. Poskusili smo skuto s trobenticami, domačo klobaso, napitek iz metinih listov, ampak vse je najbolj prevzela čokolada iz domačih ocvirkov. Vsi obiskovalci so bili navdušeni tudi nad dobrotami.

129

Foto: Anže Vrabl

S tem se naša pot še zdaleč ni končala.

Foto: Peter Rombo

Nekatere posameznice smo bile povabljene k sodelovanju na Festivalu frizerskih, oblikovnih in tekstilnih šol Slovenije v Kopru. Temeljito smo se pripravile na dogodek in sestavile prav posebno koreografijo. Skupaj z našimi mentoricami, ravnateljem in fotografi smo se z avtobusom odpravili v Koper. Tam so nas lepo sprejeli. Ogledali smo si Srednjo tehniško šolo Koper, kjer smo imeli tudi kosilo. Dijakinje srednje frizerske šole so poskrbele za naš urejen videz in nas lepo naličile. Sledila je generalka, kjer smo vadile koreografijo, s katero smo predstavile svoje kreacije. Da pa so si gledalci našo predstavitev zagotovo zapomnili, je poskrbela tudi naša sošolka, manekenka Prisha Justinek Alfirev.

130

USTVARJALNOSTDIJAKOV

A tudi to še ni konec. Celotno modno revijo smo ponovili še v Bohinju. Zavod za turizem Bohinj je za nas rezerviral avtobus in skupaj s fotografi četrtega letnika, ki so skrbno beležili našo zgodbo, smo se odpravili v naš neokrnjeni biser. Z nami so se odpravile tudi manekenke, ki so imele najprej generalko, nato pa je sledila ponovitev revije. Tam pa se je s svojimi kreacijami predstavila tudi Janja Vilman, nekdanja dijakinja naše šole, tista, ki nas je vpeljala v celotni projekt, in odlična modna oblikovalka. Poprosili smo jo za komentar oz. oceno naših kreacij.

»Divje rože so zelo široka tema, ki se povezuje s posameznimi rastlinami ali pa z zgodbami v ozadju, ki so del naše tradicije in vsakdana. Nad kreacijami sem bila navdušena, divje rože ste vnesli v vse plasti razmišljanj o temi in oblačilnem videzu. Priznam, da sem pričakovala, da bo večina kolekcij povezana z digitalno obdelavo fotografij rastlin in aplikacijo rastlinskih vzorcev na material. Vesela sem, da ste to presegli in se izrazili tako v grafiki kot v formah, zahtevnih krojih in uporabi različnih materialov. Vsaka oblačilna podoba je izražala svojo osebno zgodbo, ki je povezovala temo z ustvarjalcem, s čimer ste dokazali, da ste vrhunski oblikovalci. Iskrene čestitke vam in mentoricam za odlično opravljeno delo in veliko uspeha na nadaljnji poti.«

Zgodilo pa se je tudi »nemogoče«. Direktorica Galerije Emporium Tina Frlič nas je povabila k sodelovanju. V tretjem nadstropju galerije smo skupaj z dijaki tretjih letnikov postavili razstavo z našimi kreacijami. In to ni bilo enostavno. Iz Križank je bilo treba modne kreacije prepeljati na vozičkih vse do Galerije Emporium. Vsem mimoidočim, ki so nas opazovali, smo z veseljem povedale, da smo s SŠOF, in jih vljudno povabile na razstavo. Slavnostno smo jo odprli 4. julija 2013, osrednja govorca pa sta bila ravnatelj SŠOF in direktorica Galerije Emporium. Prišli so tudi novinarji, ki so dogodek in s tem naše kreacije objavili v revijah. Foto: Peter Rombo Avtorica: Tina Homan, 4.C Mentor: mag. Alenka Podlogar, prof.

131

USTVARJALNOSTDIJAKOV

TRAVNIŠKA PRIMER SLOVENSKEGA AVTOHTONEGa CVETJA Spomnim se, ko so nas že v jutranjih urah obiskale starejše ženice. Nisem vedela, zakaj, vendar sem čutila, da je njihov prihod povezan s projektnim tednom. Pozneje, ko so nam zaupale, da nas bodo naučile osnov vezenja, se je »slika v moji glavi hitro zbistrila, popravila«. Navdušila so me njihova dela, še bolj pa sem bila vesela podatka, da bomo usvojili različne tehnike vezenja, saj so mi take ročne spretnosti že od nekdaj pri srcu. Skupaj smo preživeli nekaj nepozabnih trenutkov, počutili smo se umirjeno, sproščujoče in navdihujoče. Pozneje je marsikdo svoje pridobljeno znanje o vezenju uporabil v svoji krpanki. Naša naloga med projektnim tednom je bila, izdelati svojo travniško krpanko, ki prikazuje slovensko avtohtono cvetje. Meni se je naloga zdela zelo zanimiva, še posebej zato, ker smo pozneje naše krpanke poslali na natečaj. To se mi je zdela dobra priložnost tako za nas dijake kot za šolo. Da se dokažemo! Ozračje je bilo delovno in včasih napeto. Vsak je premišljeval, kako bi najbolje izdelal svojo krpanko. Tudi sama sem precej dolgo časa razmišljala, katero rožo naj upodobim. Glede na to, da nisem ljubiteljica rož, sem se odločila, da si bom izbrala nenavadno, mogoče ne najlepšo na prvi pogled, a zagotovo zelo posebno in seveda avtohtono rožo. Ker je planika zaščitena roža in je ne smemo trgati, sem se odločila, da bom izdelala svojo unikatno planiko, tako, ki bo lahko svobodno potovala po Evropi z drugimi sodelujočimi krpankami. Naj pojasnim, da je natečaj potekal še na Hrvaškem, v Bolgariji, Romuniji in Veliki Britaniji. Sama sem se dela lotila precej spontano. Odločila sem se za uporabo raznovrstnih materialov različnih barv in tako ponazorila svojo planiko. Za ozadje sem uporabila bombažno platno zelene barve, za liste pa sem taisti material obrnila, saj je bil na hrbtni strani modrikasto zelen. Liste sem pozneje še poljubno obšila z ročnimi šivi. Delo je potekalo zelo hitro, dokler ni prišel na vrsto cvet.

132

USTVARJALNOSTDIJAKOV

KRPANKA Tukaj se je vse skupaj ustavilo in po daljšem premisleku ter posvetovanju z mentoricami sem se odločila, da ga bom izdelala iz volnenih vlaken, in sicer tistih, ki smo jih lani uporabljali za polsten nakit. Ta sem oblikovala v želene oblike, ki sem jih pozneje še ročno prešila. Da bi cvet prišel še bolj do izraza, sem v sredino prišila zelene niti osnovnega materiala, ki sem jih pobarvala z rumenim akrilom. Seveda smo izbrali različne oblike dela ter materiale. Nekateri so celotno krpanko izvezli, drugi so svojo rožo naslikali z barvami za tekstil, tretji pa so jo izdelali kar strojno na šivalni stroj. Vsak je v svojo krpanko vključil samega sebe in na koncu za »piko na i« napisal še zgodbo, ki je izdelek predstavila. Nekateri so pisali že skoraj »romane« in si izmislili razne zgodbice, drugi pa so napisali le nekaj povedi, da bi zajeli bistvo svoje krpanke. Jaz sem bila med bolj redkobesednimi, saj je bil moj namen in cilj krpanke ta, da bi nekaj zaščitenega in nedosegljivega naredila dosegljivo. Milka Marin, 4. c Mentorica: mag. Alenka Podlogar, prof.

MAK – PAPAVERACEAE, POPPY Navdih za krpanko sem dobila pri svoji družini. Predstavlja našo štiričlansko družino. Cvetovi so različni, a vseeno podobni. Povezani so med seboj, kot je povezana moja družina. Premišljeno izbrane barve nas predstavljajo značajsko; vsi smo namreč kar živahni, posebej moj oče in jaz. Cvetovi izžarevajo milino, živahnost in usklajenost. Stebla predstavljajo naše življenjske poti, ki so v neki točki združene, potem pa se spet razhajajo. Cvetovi so postavljeni v krožni obliki kot življenjski cikel. Vse ima svoj začetek in konec, čeprav smo povezani – za vedno. Ula Mihajlović, 4. c Mentorica: mag. Alenka Podlogar, prof.

133

USTVARJALNOSTDIJAKOV

134

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Nakupovalne torbe so del našega vsakdana in nam pomagajo pri prenašanju različnih stvari, dijaki 2. letnika modnega oblikovanja pa smo se njihovega oblikovanja lotili iz drugega zornega kota. Imate nakupovalno torbo? Kakšno bi si želeli? Pred ta izziv nas je ob koncu lanskega šolskega leta postavila profesorica Sabina Puc. Oblikovati smo morali unikatno torbo za nakupovanje. Svoji domišljiji smo dali prosto pot. Pri tem smo morali upoštevati to, da bo torba predstavljala našo šolo. Zato smo morali v oblikovanje vključiti njen logotip, nastalo je mnogo različnih idejnih skic. Zadali smo si različne izzive. Nekateri od nas so torbe nadgradili z različnimi strojnimi šivi, spet drugi so jih okrasili z zanimivimi vzorci, ki so jih ustvarili s pomočjo barv za tekstil. Nekateri smo jih tudi dopolnili z ročnim vezenjem, kar nam je vzelo veliko časa in zahtevalo veliko potrpljenja.

Vsak si je zamislil drugačen koncept. Lani jeseni ste si lahko v okviru galerije SŠOF ogledali razstavo z naslovom Akcija, kjer so bile na ogled naše nakupovalne torbe. Poleg izdelkov ste lahko občudovali tudi projektne naloge, ki so prikazovale celoten proces oblikovanja in realizacije torb. Imeli smo tudi to čast, da so bile julija 2013, ob izdelkih tretjih in četrtih letnikov, nekatere torbe razstavljene v Galeriji Emporium. Čeprav smo vanje vložili veliko dela in se zaradi njih kar nekajkrat »prijeli za glavo«, je bilo naše delo ob koncu projekta poplačano. Lana Toškan, 3. c Mentorica: mag. Sabina Puc, prof. Foto: Špela Moroz in Tamara Rajh, 4. d

135

USTVARJALNOSTDIJAKOV

BRIGHTSTAIRS izdelek iz slovenskega lesa

136

USTVARJALNOSTDIJAKOV

Zaključna naloga – izdelek iz avtohtonega slovenskega lesa – uspešno predstavljena na Mesecu oblikovanja. V programu tehnik oblikovanja – oblikovanje uporabnih predmetov – zadnjo piko na i uspešnega zaključka izobraževanja s poklicno maturo predstavlja projektna naloga z zagovorom. Nosilna tema je bila izdelek iz avtohtonega slovenskega lesa, izbirali pa smo lahko med dvema skupinama izdelkov, in sicer nakit ali pohištvo.

137

USTVARJALNOSTDIJAKOV

138

Odločil sem se za pohištvo, konkretno stavbno pohištvo. Les kot material mi je zelo blizu, prav tako tudi eksperimentiranje z ambientalno svetlobo. Zadal sem si cilj, da to dvoje združim in skušam izpeljati rešitev, ki bo vključevala slovenski les v kombinaciji s sodobno svetilno tehniko. Dobre rešitve sem iskal tudi na področju konzolnega vpetja lesenih stopnic, kjer sama osvetlitev najpogosteje ni v sklopu stopnih ploskev. Takoj sem si postavil omejitev, in sicer da nas izdelek kljub vsemu ne sme prepričati le z impresivnim izgledom, čeprav sem, glede na odziv javnosti, dosegel tudi ta učinek. S stopnicami BrightStairs med drugim tudi privarčujemo. V stopne ploskve je vgrajen najnovejši in najvarčnejši RGB LED-sistem, zato njihova življenjska doba delovanja lahko doseže tudi do 70 let, medtem ko barvo svetlobe lahko popolnoma prilagodimo ambientu, trenutnemu razpoloženju ali okusu. Stopnice so varne, saj celotna pohodna površina ponuja zanesljiv oprijem – stik z naravnim orehovim lesom. Za družine z majhnimi otroki ali za starejše oz. ljudi s težavami pri ravnotežju je predvidena različica z varnostno ograjo. Zaključno nalogo sem uspešno zagovarjal in javnosti predstavil v okviru razstave na Mesecu oblikovanja oktobra 2013. Za uspešno izveden projekt se moram vsekakor zahvaliti tudi mentorjem: Urošu Hohkravtu, Igorju Stanku in Jaki Jagriču. Rok Kostanjšek, 4. b (2012/13) Mentor: Uroš Hohkravt, prof.

139

NAGRADASŠOF

V preteklem šolskem letu smo prvič v zgodovini naše šole podelili nagrado vida in tako razglasili najboljši oz. najuspešnejši razred na šoli. Ta laskavi naziv si je za šolsko leto 2012/13 prislužil 4. f-razred. Nagrado smo podelili ob koncu pouka, na zaključni prireditvi v letnem avditoriju Križank. Dijaki 4. f so prejeli prehodno nagrado v obliki kipa/ skulpture in majico z logotipom nagrade, ki jih bo spominjala na ta dosežek. Njihov dosežek smo zapisali z zlatimi črkami v zgodovinsko knjigo uspehov naše šole. Dijaki 4. f-razreda so nagrado prejeli zato, ker so dosegli zavidljiv učni uspeh, imeli nizek odstotek odsotnosti, so uspešno sodelovali na športnih, kulturnih in drugih

140

področjih in tako znatno prispevali k pozitivnemu ozračju na šoli. Posamezne dosežke razredov je pozorno preučila komisija za podelitev nagrade, ki so jo sestavljali ravnatelj šole in mentor ter predstavnik dijaške skupnosti. Komisija je v ožji izbor vključila tri razrede, učiteljski zbor pa je po krajši razpravi in tehtanju dosežkov izbral z javnim glasovanjem prej omenjeni razred. Kako je sploh prišlo do ideje, da razglasimo najboljši razred? Zakaj vida? O tem, da bi tudi na naši šoli nagradili najboljši razred in tako ustvarili zdravo tekmovalnost med dijaki, smo razmišljali že dalj časa. Vedno se je ustavilo pri realizaciji.

141

Foto: Darko SintiÄ?

NAGRADASŠOF

Po spremembah, ki so se dogodile na šoli, ko smo dobili novo vodstvo in vpeljali številne novosti, pa je skupina posameznikov, ki je v projekt verjela, pripravila idejne osnutke, ki so takoj dobili širšo podporo. Razmišljali smo, da je treba pripraviti natečaj in k sodelovanju povabiti tako kreativne dijake kot mentorje. Predstavljali smo si nagrado v obliki kipa, na katerem bo zapisano ime nagrajenega razreda ter bo vse leto razstavljen na vidnem mestu v prostorih šole. Dijaki pa bi v spomin na dogodek prejeli nagrado manjše velikosti ali pa bi jih preprosto peljali na izlet. Želeli smo si, da bi se dijaki z nagrado identificirali, da bi bila resnično njihova, da bi jo tudi sami poimenovali in oblikovali. Zapisali smo, da bi nagrada

142

simbolizirala uspešnost posameznega dijaka in razreda, ime pa bi moralo biti prepoznavno in povezano s kreativnim ustvarjanjem. Na osnovi oddanih predlogov, osnutkov, idej in skic smo se predlagatelji projekta odločili, da ga idejno nadgradimo in poiščemo najustreznejšo konceptualno izvedbeno rešitev. Odgovornost za končno oblikovno rešitev je prevzel akademski kipar in profesor na SŠOF Damijan Kracina. Prepričani smo bili, da mora biti izbrano ime nagrade večplastno in da mora biti zanimivo in prepoznavno, da bo postalo prepoznavni simbol uspešnosti. Po raziskavi možnih imen za nagrado in analizi imen, ki so jih prispevali dijaki, je profesor slovenščine Peter Peterka predlagal ime vida.

NAGRADASŠOF

Vida, ki je v slovenski književnosti vedno označena s stalnim pridevkom lepa, je slovenski mit. Doživel je številne literarne obdelave. Ljudska pesem o lepi Vidi naj bi nastala med 9. in 11. stol., ko so Mavri iz Španije in severne Afrike napadali jadranska obalna mesta. Prešernova prepesnitev ljudske balade, ki je bila prvič objavljena leta 1832 v Kranjski čbelici, ima elegični konec, saj Vida svoje dejanje obžaluje in hrepeni po družini ter domu. Pesem je predelana v (pred)romantičnem duhu, saj Vida prek pogovora s soncem izve za sinovo smrt in naravi izpove svoja čustva. Vida je predvsem žrtev hudobije drugih, saj je njeno hrepenenje zlorabljeno. V Cankarjevi drami Lepa Vida pa je v ospredju neizpolnjeno hrepenenje, proti koncu besedila pa Vida postaja simbol hrepenenja po večnem in neminljivem.

Hrepenenje samo je božansko. Hrepenenje po neskon-čnem nas polni z življenjem. Hrepenenje pa prinaša s seboj tudi bolečino. In ali niso prav iz bolečega doživljana krute vsakdanjosti in stiske, kako »strahotam« tega sveta ubežati, nastala čudoviti »spomeniki umetnosti«. Vi-da, vi ste tisti, ki ste znanilci lepše in svetlejše prihodnosti in ki boste prek ustvarjalnih in kreativnih »apostolatov« »lepeh« umetnosti popeljali človeštvo do novih spoznanj. Vizija! »Videti dlje« je sposobnost, ki ni dana vsakomur. Je del umetnikovega »portreta« in njegovo poslanstvo. In »vita« pomeni življenje. Živeti in hrepeneti. Lepo je biti del tega življenja in si privoščiti svoje sanje in svoje ustvarjanje. Zdelo se nam je, da je ime pravo.

143

NAGRADASŠOF

Po analizi vseh prispelih dijaških predlogov je profesor Kracina izdelal skice za končno oblikovno rešitev. Izhajal je iz imena nagrade in osnovnih geometrijskih likov krog-trikotnik-kvadrat. Koncept konstrukcije oblike je ta, da iz omenjenih osnovnih dvodimenzionalnih likov forma »zraste« in se transformira v štiri črke, ki skupaj tvorijo ime nagrade. Skulptura simbolično prikazuje pot dijaka, ki kot posameznik vstopi v skupnost, kjer s svojim uspešnim in pozitivnim delovanjem postane del medsebojno povezane ekipe, ki postane najboljša ekipa na šoli. V skulpturi dijake predstavljajo osnovni geometrijski liki, najboljši razred pa se simbolično manifestira v črkah VIDA. Iz osnovnih treh likov spodaj se forma transformira v obliko črk zgoraj, vertikalne linije se elegantno prepletajo in spominjajo na organsko rast. Poudarjeni so kontrasti med ostrimi robovi in mehkobo vertikalnih krivulj.

144

NAGRADASŠOF

Skulptura se spogleduje z doprsnim portretnim kipom, saj nas zaradi sredinske zožitve spominja na ramena, vrat in glavo. Skice profesorja Kracine je v programu za 3D-oblikovanje računalniško oblikoval profesor Samo Lapajne in izdelal vizualizacijo s tehničnim načrtom. Po načrtu je profesor Kracina izdelal skulpturo iz umetne mase in epoksidne smole. Po številnih urah modeliranja, lepljenja, brušenja in kitanja je skulptura dobila končno obliko. Vendar, ne še čisto dokončno … Skulpturo je do perfekcije izpopolnil profesor Igor Stanko, ki je površino detajlno obdelal in dodal skulpturi končno podobo in barvo. Na drugem oddelku SŠOF pa je nastala grafična podoba nagrade, ki jo je izdelal profesor Aleksander Brezlan. Mag. Damijan Kracina, prof., Peter Peterka, prof.

In vido za najboljši razred je dobil …

145

RAZSTAVAIZDELKOV

Foto: Damijan Kracina

Keramični izdelki kot tudi dokumentarni material iz šole v naravi – video in fotografije – so bili predstavljeni na enomesečni spremljevalni razstavi v sklopu velike razstave Kolo, ki je bila od maja 2013 do maja 2014 na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Skupina dijakov je pod mentorstvom profesorja Damijana Kracine postavila multimedijsko razstavo, ki je poleg njihovih izdelkov v črni keramiki vključevala dokumentarni film, fotografije, video kot tudi njihovo avtorsko glasbo, ki je bila narejena prav za to razstavo. Dijaki so s pomočjo vizualnih referenc poslikali stene galerijskega prostora. Navdih so črpali iz vzorcev in dekoracij na arheološki keramiki iz zbirke mestnega muzeja. Izbrane predmete so postavili v smiselno in domišljeno ambientalno prostorsko instalacijo. S pomočjo tehnične službe muzeja smo poskrbeli za ambientalno osvetlitev in primerno ambientalno zvočno kuliso. Razstava je bila deležna številnih pohval, začudenja in pozitivnih kritik. Razstavo je obiskalo več tisoč obiskovalcev in tako smo uspeli našo izkušnjo širiti dalje. S »trdnim navideznim mostom oblikovanja s 5000-letno tradicijo« smo skupaj z dijaki, mentorji, muzealci, arheologi, lončarji, fotografi povezali koliščarje z Ljubljanskega barja, prekmursko lončarsko tradicijo, SŠOF in obiskovalce razstave. S tem smo »knjigi« naše in svetovne kulturne dediščine dodali pomembno in zanimivo poglavje. Razstava dijakov se je v avgustu preselila v galerijo Doživljajskega parka Vulkanija pri Gradu na Goričkem. Razstava s spremljevalnim video- in dokumentarnim materialom ter izdelki dijakov bo na ogled do maja 2014.

146

147

RAZSTAVAIZDELKOV

148

tudi njihovo avtorsko glasbo, ki je bila narejena prav za to razstavo. Dijaki so s pomočjo vizualnih referenc poslikali stene galerijskega prostora. Navdih so črpali iz vzorcev in dekoracij na arheološki keramiki iz zbirke mestnega muzeja. Izbrane predmete so postavili v smiselno in domišljeno ambientalno prostorsko instalacijo. S pomočjo tehnične službe muzeja smo poskrbeli za ambientalno osvetlitev in

RAZSTAVAIZDELKOV

primerno ambientalno zvočno kuliso. Razstava je bila deležna številnih pohval, začudenja in pozitivnih kritik. Razstavo je obiskalo več tisoč obiskovalcev in tako smo uspeli našo izkušnjo širiti dalje. S »trdnim navideznim mostom oblikovanja s 5000-letno tradicijo« smo skupaj z dijaki, mentorji, muzealci, arheologi, lončarji, fotografi povezali koliščarje z Ljubljanskega barja, prekmursko lončarsko tradicijo, SŠOF in obiskovalce razstave. S tem

smo »knjigi« naše in svetovne kulturne dediščine dodali pomembno in zanimivo poglavje. Razstava dijakov se je v avgustu preselila v galerijo Doživljajskega parka Vulkanija pri Gradu na Goričkem. Razstava s spremljevalnim video- in dokumentarnim materialom ter izdelki dijakov bo na ogled do maja 2014. Avtor: Mag. Damijan Kracina, prof.

149

RAZSTAVAIZDELKOV

Jeseni 2012 smo se dijaki tretjega letnika umetniške gimnazije udeležili šole v naravi v Prekmurju. Dijaki smo pod strokovnim vodstvom lončarja Stefana Zelka in učitelja Karla Šalamona spoznvali tradicionalne metode oblikovanja in žganja gline. Rezultat delavnega vikenda so bili zanimivi izdelki, ki so nastali po navdihu prazgodovinskih lončenih posod, odkritih med arheološkimi raziskavami kolišč na Ljubljanskem barju. Izdelki so postali del spremljevalnega programa ob razstavi Kolo, 5200 let v Mestnem muzeju Ljubljana. Nekateri dijaki smo želeli natančneje spoznati proces pripravljanja razstave, predvsem pa sodelovati pri poslikavi sten z vzorci, ki so se pojavljali tako na prazgodovinskih posodah kot na naših izdelkih. Oblikovanje prostora je potekalo na več srečanjih, in medtem ko so eni poslikavali stene, je druga skupina oblikovala mini restavratorsko delavnico, saj so bili nekateri naši izdelki med žganjem v peči in pozneje med transportom poškodovani in zato potrebni manjših popravkov. Za popestritev razstave smo k izdelkom iz Prekmurja dodali tudi šahovske figure, nastale pri predmetu plastično oblikovanje pod mentorstvom profesorja Damijana Kracine, in fotografije vtisov iz Prekmurja. Sooblikovanje razstave je bila zelo zanimiva izkušnja, saj so srečanja in kolektivno delo s sošolci utrdili prijateljske vezi. Zanimivo je bilo opazovati preplet idej in vzorcev posameznikov, ko smo poslikavali zidove. Vsak je namreč dodal svoje elemente na steno, ki so se na koncu zlili v celoto. Prepričana sem, da je vsak član ekipe pri projektu užival in bi z veseljem znova sodeloval. Iva Davidovič, 4. f Mentor in foto: Mag. Damijan Kracina, prof.

150

RAZSTAVAIZDELKOV

151

RAZSTAVAIZDELKOV

Razstava

Navdih iz preteklosti Oblikovanje s 5000-letno tradicijo Spremljevalni program ob razstavi Kolo, 5200 let Muzej in galerije mesta Ljubljane Razstava dijakov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, 24. 5. 2013–19. 6. 2013 Sodelujoči dijaki in mentorji SŠOF pri pripravi razstave Oblikovanje in postavitev razstave: Iva Davidovič, Lara Erjavec, Špela Grbec, Natalija Kosmač, Lene Lekše, Črt Mate, Brina Meze Petrić, Katja Vrenko Fotografije iz šole v naravi v Prekmurju, Grad, september 2012: Leon Porenta, Črt Mate, Natalija Kosmač Avtorji izdelkov na vabilu in plakatu: Špela Grbec, Katja Vrenko, Samantha Zgonc Video: Mag. Damijan Kracina, prof. Oblikovanje vabila in plakata za razstavo: Aleksander Brezlan, prof. Fotografija: Darko Sintič Mentorji: lončarstvo, redukcijsko žganje: lončar Štefan Zelko in Karel Šalamon, učitelj, OŠ Grad kiparstvo, plastično oblikovanje, izbor del in oblikovanje razstave: Damijan Kracina, prof., SŠOF Sodelovanje z Mestnim muzejem Ljubljana: Irena Šinkovec, kustodinja

152

foto: Darko SintiÄ?

153

ŠOLAVNARAVI

Tèpsija, sklejca in pütra so le nekatere posode, ki so jih v Prekmurju izdelovali v preteklosti. Danes pa jih zna izdelati le redko kdo. Eden izmed teh redkih izdelovalcev je Štefan Zelko, ki velja za enega najboljših slovenskih lončarjev. Gospoda Zelka smo spoznali v Prekmu rju, kjer smo bili septembra v šoli v naravi. Poleg lončarjenja smo spozna(va)li tudi druge tehnike oblikovanja gline, kot je kiparjenje. Lahko pa smo risali, slikali ali snemali film. Vendar je izmed vseh dejavnosti prav lončarjenje najbolj nenavadno in, lahko bi tudi rekli, skoraj izumrlo. Prav zato si gospod Zelko želi ohraniti te starodavne običaje ter znanje in jih skuša prenesti na čim več ljudi. Tudi mi smo imeli priložnost, spoznati to značilno tehniko izdelovanja posod, ki pa ni tako enostavna, kot bi sprva mislili. Za lončarjenje je potrebna ilovica, ki jo gospod Zelko koplje kar sam. »Ilovico sem včasih kopal doma, vendar je ni več »veliko«, zato jo hodim kopat drugam. Izkopano ilovico je treba dobro pregnesti, da je primerna za oblikovanje, in to vzame precej časa in moči.«

154

ŠOLAVNARAVI

Preden smo sami poskusili izdelati kakšno posodo, smo si ogledali gospoda Zelka pri delu. Ko je bila glina pripravljena, jo je silovito vrgel na vreteno oz. »šajbo«, da se je prijela za podlago, ker bi v nasprotnem primeru drsela z vretena. Za lončarjenje uporablja vreteno, ki ga poganja z nogo. To mu omogoča boljši nadzor nad tem, kar dela. »Preden začneš posodo oblikovati, je pomembno, da si zmočiš roke, saj tako zmanjšaš trenje.« Gospod Zelko je tako pomočil kar celo roko v skledo z vodo in začel oblikovati posodo, ki je bila takrat še neoblikovana gmota gline. »Začel bom s pütro, ki je posoda za vino ali vodo.« Najprej je vzel usnjen trak in z njim oblikoval zunanje stene

ter tako kepo spremenil v enostavno posodo. Sledilo je podrobnejše oblikovanje posode. »Pütre oblikujemo tako, da jih naredimo iz treh delov.« Tako je posodo razrezal na tri dele in se vsakemu posebej posvetil. Ko je končal, je dele ponovno zlepil skupaj. Na koncu je posodo okrasil z barvami. »Za okraševanje posode uporabljamo različne tipe gline, ki se razlikujejo po barvah. Uporabil bom belo in rumeno.« Z belo glino je naredil dva trakova po zgornjem delu posode in nato med njima z rumeno glino še en rumen trak. Nato je s prsti naredil vijugast vzorec in posoda je bila izdelana. Za izdelavo pütre je porabil približno deset minut.

155

»Potreboval sem dve leti, da sem pridobil dovolj lončarskega znanja, da lahko izdelam pütro, potem pa sem potreboval še nekaj let, da postanejo moje pütre dovolj uspešne.« Ko smo ga vprašali, kakšna se mu zdi ta, ki jo je pravkar naredil, nam je odgovoril: »Ne zdi se mi najboljša, lahko bi naredil lepšo.« Nam pa se je zdela posoda popolna. Ko je oblika posode končana, jo je treba še nekaj časa sušiti. Nato ji lahko dodamo ročaj, ki ga prilepimo s »kašo«, kar je tekoča glina. Za tem jo damo v peč. Obstajata dva načina peke posod. Pri enostavnejšem so izdelki glinene barve, torej rjavo oranžne. Obstaja pa še zahtevnejši način, ki se imenuje reduk-

156

cijsko oz. črno žganje in pri tem je peč popolnoma zaprta, da vanjo ne pride nič kisika. To naredi izdelke črne oz. temno sive barve. Kot rečeno, je ta način zahtevnejši, saj se moramo prepričati, da je peč popolnoma zaprta. Izdelki, ki se pečejo tako, počijo pogosteje kot tisti, ki se pečejo na navaden način. »Vse, kar vem o lončarstvu, sem se naučil od očeta. Doma sem moral večkrat pomagati, ko so se izdelovale posode. Tudi svoje otroke sem naučil lončariti,« je odgovoril gospod Zelko na vprašanje, kje se je naučil lončariti. Izdelovanje posod se nam je zdelo popolnoma enostavno in težko je bilo verjeti, da je gospod potreboval dve leti, da izpopolni svoje lončar-

zanimivejšo in spremeni te izdelke iz navadne posode v umetnost. Kljub vsem napakam in neznanju smo delavnico zapustili z lepimi spomini. »Če želite zares znati lončariti, morate to znanje razvijati,« je bila zaključna misel lončarja Zelka, ki je popolnoma resnična. Nekateri bodo pridobljeno znanje izkoristili in nadaljevali s to staro tradicijo, nekateri pa bodo na to gledali kot na zanimivo izkušnjo. Petra Iljaž, 3. f Mentorica: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof.

Foto:

sko znanje. Prav zato nas je zanimalo, kakšen občutek je oblikovati glino. Vsak se je usedel za svoje (električno) vreteno in dobil kos gline. Nato smo začeli oblikovati. Občutek gline pod rokami je neopisljiv, deluje mehko in sproščeno, vendar obenem svojevoljno, kar je razumljivo, saj je na začetku prav glina tista, ki »vodi« pri lončarjenju. Oblike posode na začetku ne moreš določiti sam, ampak se prepustiš vretenu in glini. Pogosto se zgodi, da je posoda previsoka in pretanka ter zato poči ali pa ima predebele stene, ki jih je težko stanjšati. Vse to pa naredi glino

157

158

Foto: Andraž Anzeljc 4. d

SŠOF NA MEDNARODNIH ZIMSKIH ŠPORTNIH PRIREDITVAH V SLOVENIJI

PROJEKTNODELO

Na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana želimo našim dijakom ponuditi dodatne, nove izzive, ki se navezujejo na nove oblike dela in omogočajo drugačno uresničevanje ciljev. Zaradi drugačne organizacije omogočajo izbiro metod in oblik dela, ki jih je sicer težje uporabiti v okviru rednega pouka, kot npr. terensko, skupinsko in projektno delo. Znotraj teh oblik dela omogočajo interdisciplinarno obravnavo in poglabljanje posameznih vsebin, ki dijake posebej zanimajo. Naša šola ima že častitljivo tradicijo, kmalu bomo obeležili 70. obletnico. Od drugih šol se v marsičem razlikujemo. Predvsem pa v tem, da na mnogotere načine razvijamo svoje ustvarjalne potenciale, da smo dovzetni za umetnost in da razumemo posebnosti, kar nas bogati in ustvarja spoštljive medsebojne odnose. Naši dijaki usvajajo, poleg splošnoizobraževalnih, zlasti tista temeljna strokovna znanja, ki vodijo do poklica – grafični in modni oblikovalec, oblikovalec uporabnih predmetov, fotograf, arhitekt, slikar, ilustrator, kipar, krajinski arhitekt, restavrator, novinar ipd. V tem šolske letu sta SŠOF in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport – Direktorat za šport pristopila k projektu, ki bo našim dijakom iz programov fotografije in umetniške gimnazije – likovne smeri ter njihovim mentorjem omogočil praktično usposabljanje in izpopolnjevanje ter neposredni stik z velikimi mednarodnimi športnimi dogodki v Sloveniji. Želimo vzgojiti in izobraziti morda najboljše športne fotoreporterje in novinarje, ki bodo skozi vrhunsko fotografijo in poročanje znali najbolje predstaviti odmevne športne dogodke ter promovirati vrhunske rezultate domačih in tujih športnikov. Pred vsakim tekmovanjem smo uspeli pridobiti zadostno število PRESS-akreditacij, kar nam je omogočilo nemoteno fotografiranje na terenu, sodelovanje na novinarskih konferencah in komuniciranje z udeleženci, predvsem športniki in njihovimi trenerji. Na tem mestu bi se želel posebej zahvaliti magistru Darku Repenšku z MIZŠ za vse koristne nasvete in pomoč. Dejstvo je, da nam brez njegove podpore ne bi uspelo. Po zaključku sezone zimskih športov želimo v avli ministrstva ter na hodniku šole pripraviti razstavo, morda pa nam bo uspelo fotografije trajno razstaviti tudi v reprezentančnih prostorih organizacijskega komiteja posameznega tekmovanja. O tem, katerih tekmovanj smo se udeležili in koga smo uspeli povabiti pred mikrofon, lahko preberete v reportažah, ki so obogatene z izjavami vrhunskih domačih in tujih športnikov, krajšimi intervjuji ter bogatim slikovnim gradivom. Sodelujoči dijaki in mentorji smo zadovoljni, da smo pridobili številne pozitivne izkušnje, usvojili nova znanja ter tako prejeli dobro popotnico za nadaljnje delo.

Foto: Karmen Zmrzlak

Mentorji: Andreja Kuščer, Boštjan Avguštin, Peter Rombo in Peter Peterka

159

SVETOVNI POKAL V DESKANJU NA SNEGU, ROGLA 2014

PROJEKTNODELO

160

PROJEKTNODELO

Foto: Andra탑 Anzeljc, 4. d

161

V dobri formi pred olimpijskimi igrami so očitno tudi slovenski deskarji. Žan Košir je tako na sobotnem paralelnem veleslalomu za svetovni pokal osvojil drugo mesto in tako ohranja možnosti za osvojitev tako malega kristalnega globusa v paralelnem veleslalomu kot tudi velikega kristalnega globusa v skupnem seštevku svetovnega pokala. Tim Mastnak je s četrtim mestom dosegel uspeh kariere, Rok Marguč, zmagovalec tekme v paralelnem slalomu na svetovnem prvenstvu 2013, je bil sedmi, Rok Flander, svetovni prvak v paralelnem veleslalomu leta 2007, pa osmi. Zmagal je Avstrijec Lukas Mathies.

Rok Marguč Foto: Karmen Zmrzlak, 4. d

Na Rogli je drugič potekalo tekmovanje za svetovni pokal v deskanju na snegu. Udeležili smo se ga tudi dijaki SŠOF in dobili priložnost, postaviti našim in tujim tekmovalcem nekaj vprašanj ter jih fotografirati tako med nastopom kot tudi pozneje v ciljni areni. Zanimalo nas je, kako so zadovoljni s svojimi rezultati, če je slabo vreme kaj vplivalo na njihov nastop in kako se počutijo med domačimi navijači. Rogla je gostila tekmo svetovnega pokala v izjemno težkih razmerah, saj je deževalo, ves čas pa je bila na progi tudi megla, tako da je bila vidljivost zelo slaba.

Foto: Andraž Anzeljc, 4. d

»Vreme na moj nastop ni vplivalo, pogoji na progi so bili za vse enaki. S svojimi rezultati nisem najbolj zadovoljen, želel sem si več. Vsekakor sem želel priti na stopničke in dobiti medaljo. Upam, da bom v Nemčiji dosegel kaj več, vendar pa nas najpomembnejše tekme v tej sezoni – v mislih imam olimpijske igre – še čakajo.«

Rok Flander »S svojim rezultatom nisem ravno najbolj zadovoljen. V prvi vožnji, ko sem tekmoval proti Žanu Koširju, sem zlomil »pancer« in se potem niti nisem mogel boriti naprej. Mislim pa, da v takih pogojih nikoli nisem ravno blestel in je osmo mesto kar dober pokazatelj forme pred samo olimpijado. Mislil sem, da bo vreme bolj vplivalo na moj nastop, sicer pa je bila proga vrhunsko pripravljena. Med slovenskimi navijači se počutim super in mislim, da bi morali imeti več takih tekem. Pri deskanju na snegu mi je najbolj všeč življenjski stil, saj sem veliko v naravi, kar se mi zdi v vseh pogledih dobro. Zadnje čase me zanima odkrivanje meja koncentracije in športnikovih fizičnih sposobnosti.«

Tim Mastnak »S svojim rezultatom sem zadovoljen, čeprav sem osvojil nehvaležno četrto mesto. Čutim pa malo grenkega priokusa, saj vem, da bi lahko bil tretji. Na današnji nastop se nisem pretirano pripravljal, včeraj sem bil še doma, kjer sem se tudi spočil, danes pa sem »raztural«. Med domačimi navijači se počutim super. Glede na to, kakšno je danes vreme, »vsa čast«, da so tako navijali. Pomagali so mi, da sem danes tukaj, kjer sem.«

162

PROJEKTNODELO

Lukas Mathies »To je moja prva zmaga in počutim se super. Danes je bilo noro. Vreme je bilo sicer »zanič«, ampak proga je bila odlično pripravljena. Organizatorji so se res potrudili.« Ich fühle mich super – viel besser als am Morgen. Das Wetter war zwar „bescheiden“, aber die Piste war bestens präpariert. Die Organisatoren haben gute Arbeit geleistet. I feel great – this is my first victory. It's been a crazy day today. My goal for the Olympics is to race and have fun, and that's it.

Žan Košir Najprej čestitke za drugo mesto. Kakšni so vaši občutki? Občutki so odlični kljub dežju. Priznati moram, da sem kar zadovoljen. Malo je manjkalo, pa bi zmagali tudi v finalnem nastopu. Kaj si o tem mislite? Ko si na progi, je težko vedeti, kje točno se nahajaš, kako uspešen si. Slišal sem, da je tudi Mathies naredil nekaj napak, in če mogoče na določenih delih proge ne bi toliko tvegal, bi danes zmagal. Vedno si želiš prizorišče tekme

svetovnega pokala zapustiti kot zmagovalec. Mogoče mi bo uspelo zmagati na naslednji tekmi. Je vreme zelo vplivalo na vaš nastop? Na začetku ni bilo tiste potrebne energije, nikakor se nisem mogel »sestaviti«, pozneje pa me je »zagrabilo« in me deževno ter vetrovno vreme sploh ni več motilo. Tudi megla, ki se je začela spuščati po dolini, me ni motila, prav tako ne mokra oblačila; pomemben je bil le še nastop, ki bi zadovoljil mene in moje navijače. Kaj pričakujete na olimpijskih igrah? Cilj je, uvrstiti se do 5. mesta, želim pa odpraviti napake v odločilnih vožnjah, ko gre za izpadanje. Smo dijaki SŠOF in zanima nas, če imate morda tudi vi radi umetnost, kakšno sporočilo za nas? Prosil bi vas, da mi posredujete kakšne kontaktne podatke, da bi se naučil delati v programu Photoshop. Sicer pa lahko mirno povem, da vas umetnike zelo spoštujem, saj vem, da imamo podoben način življenja. Morda se bom kakšnemu področju umetniškega ustvarjanja posebej posvetil, ko bom nehal tekmovati. Živa Jurkas, 2. f, Nana Barborič Vesel, 2. f Mentor: Peter Rombo, prof.

FOTO:Karmen Zmrzlak 4.d

163

PROJEKTNODELO

NA ZLATI LISICI V KRANJSKI GORI Prvo februarsko soboto smo se dijaki naše šole s spremstvom in mentorstvom profesorjev odpravili v Kranjsko Goro na Zlato lisico, v želji, da pred mikrofon in v fotografski objektiv ujamemo najboljše smučarke tekmovalnih »strmin«. Kljub praznovanju ob 50. jubileju tekmovanja za Zlato lisico – tradicionalne ženske tekme svetovnega pokala v veleslalomu in slalomu – je tekmo že od zgodnjih začetkov spremljala smola. Najprej je bila z mariborskega Pohorja prestavljena v Kranjsko Goro, potem pa so tam organizatorjem povzročale težave še obilne padavine. Da bi kljub slabim vremenskim pogojem izpeljali obe tekmi, so se požrtvovalni in vztrajni prireditelji vso noč trudili z odstranjevanjem velike količine novozapadlega snega. Odstranili so ga kar 1.000 kubičnih metrov. Zaradi slabe vidljivosti v gosti megli s kombinaci-

164

jo ledenega dežja so start, ki je bil predviden ob 10. uri, prestavili za pol ure. Vremenski pogoji so bili vse slabši, nič ni kazalo, da bi izza oblakov posijalo sonce, za smučarke je posta(ja)lo prenevarno. Tako se je žirija odločila, da veleslalom dokončno odpovejo. Odhod v Kranjsko Goro pa za nas vseeno ni bil povsem zaman. Pred mikrofon smo »ujeli« nekdanji uspešni smučarki Alenko Dovžan in Urško Hrovat. Urška Hrovat je na vprašanje, kakšne rezultate pričakuje od naših športnikov na olimpijadi, povedala, da bo zelo zanimivo, saj se zmagovalcev nikoli ne da določiti v naprej. Nekateri športniki sicer veljajo za favorite, vendar pogosto prihaja do presenečenj. Dijakom naše šole svetuje, naj čim več ustvarjajo. Želi si, da bi slovenski smučarji lahko nekoč oblekli kreacije dijakov modnega oblikovanja, po čemer bi bili še bolj prepoznavni. Alenka Dovžan pa je na vprašanje, kakšen odnos ima do sodobnega oblikovanja, povedala, da se sicer ne počuti domače na področju oblikovanja, da pa ima zelo rada likovno umetnost. Kot mladostnici se ji je porodila želja, da bi se portretirala. Ker je svoje želje običajno uresničila, je portret tudi nastal in je delo akademskega slikarja Jake Torkarja. Po prvem vprašanju, ki ni bilo povezano s smučanjem, ji je vidno odleglo in pogovor smo nadaljevali v povezavi s smučanjem. Izvedeli smo, da se kljub končani smučarski karieri še vedno giblje v krogu športnikov in da ima svojo smučarsko šolo. Poklicno pa se ukvarja z gostinstvom, saj ima na Jesenicah svojo restavracijo Ejga (čisto po jeseniško). Restavracija je opremljena zelo »dizajnersko«, na star železarski način. Zaupala nam je, da ima Tina Maze na olimpijskih igrah za osvojitev medalje lepe možnosti, saj bo nastopila v vseh petih disciplinah in je tako manj obremenjena kot druge smučarke, ki tekmujejo npr. samo v eni ali dveh disciplinah. Tini se fizična in psihična pripravljenost stopnjuje, zato lahko upravičeno pričakujemo kakšno medaljo, tudi zlato. Na vprašanje, ali bo organizatorjem tekmo v slalomu uspelo pripraviti do te

Foto: Jan Misir 4. d

PROJEKTNODELO

mere, da bodo smučarke lahko varno in uspešno nastopile in da bi bili pogoji za vse tekmovalke enaki, pa je odgovorila, da so možnosti za izvedbo tekme pičle. Menila je, da bi bilo tveganje, zdaj ko smo tik pred začetkom olimpijskih iger, za poškodbe tekmovalk preveliko. Po razočaranju ob odpovedi sobotne tekme je organizatorjem uspelo za nedeljski slalom pripraviti skrajšano progo. V drugi vožnji je prišlo do odstopov smučark, ki so bile po prvem teku v samem vrhu. Tako so po presenetljivem razpletu tekme ob močnem sneženju tekmovanje za Zlato lisico dobile tri najhitrejše smučarke, ki so se povzpele na stopničke. Svojo prvo zmago v svetovnem pokalu je slavila Švedinja Frida Hansdotter, drugo in tretje mesto pa sta si »prismučali« sestri Marlies in Bernadette Schild iz Avstrije. Od Slovenk je do točk prismučala le Maruša Ferk, Tina Maze pa je z odstopom tik pred ciljem druge vožnje ostala brez uvrstitve. Vedno zgovorno in nasmejano Alenko Dovžan smo posebej za revijo R5 zaprosili še za nekoliko daljši pogovor, ki smo ga izvedli po nedeljski slalomski tekmi. Pred dvajsetimi leti ste prejeli prvo slovensko olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo. V Lillehammerju ste osvoji-

li bronasto medaljo v kombinaciji. Kako se danes spominjate teh trenutkov? Seveda, to so lepi spomini. Še posebej, ko spremljam naše tekmovalce, ki so izredno uspešni na tokratnih olimpijskih igrah. Zelo si vesel, ker je tudi tebi nekoč uspelo osvojiti kolajno. Veljali ste tudi za eno od možnih dobitnic medalje v superveleslalomu na olimpijskih igrah. V znamenitem slovenskem zavoju je »splavala po vodi« morda tudi zlata olimpijska medalja. Kaj se je takrat pravzaprav zgodilo? Je bila napaka posledica pomanjkljivega ogleda proge ali trenerjevih navodil? Trener se je takrat odločal, ali naj nam posreduje informacijo, da je treba ta zavoj »vzeti« precej višje, kot smo se odločili na ogledu. Odločil se je, da nam informacije ne posreduje, saj je menil, da bi lahko progo na tem delu odpeljale preveč zadržano, za medaljo pa je treba odpeljati »na limitu« in zelo tvegano. Mislim, da se je odločil prav. Napaka je bila moja, saj bi lahko kljub temu brez težav odpeljala naslednji zavoj. Vendar se po storjeni napaki nisem več trudila in sem odstopila. To je cena mladosti in neizkušenosti. Trener Jaro Kalan mi je pozneje povedal, da sem imela 0,45 sekunde prednosti pri zadnjem vmesnem času, kar bi morda

165

PROJEKTNODELO

kljub napaki zadostovalo za medaljo. To je bila šola, da je treba vedno vztrajati in ne glede na napake pripeljati do cilja. Ko ste se vrnili v Slovenijo, so tako vas kot tudi druge športnike lepo sprejeli. Kje so vas najlepše počastili – v Ljubljani ali doma v Mojstrani? Veličasten sprejem so nam pripravili že na Brniku, kjer so nas takoj po pristanku letala pričakali starši, ožji sorodniki in številni navijači. Po prihodu v Ljubljano smo šli najprej na Kongresni trg, kjer nas je pričakala množica smučarskih navdušencev. Vsekakor pa je bil zame najbolj nepozaben sprejem v Mojstrani, kjer sem doma. Spominjam se, da so naju z Juretom Koširjem počakali pred vasjo in naju nato s kočijo odpeljali do središča vasi. Pričakali so me vsi prijatelji, znanci, sovaščani … A časa za veselje ni bilo veliko, saj smo že naslednje dopoldne odleteli v Ameriko, kjer so bile naslednje tekme za svetovni pokal.

Ko ste tekmovali, so vas skupaj s preostalimi tremi smučarkami poimenovali »vražja dekleta«. Kako vam je uspevalo ustvarjati odlično skupinsko vzdušje, ki je znatno prispevalo k odličnim rezultatom reprezentance? Nekaj podobnega danes doživljamo pri skakalcih. Treba je poudariti, da so bili takrat drugačni časi in vse tekmovalke smo bile iz iste generacije. Skupaj smo trenirale, spale, jedle ... Praktično smo v letu preživele skupaj 200–300 dni. Dobri rezultati so bili samo posledica odlične klime v

Foto: Jan Misir 4. d

Ali vam je osvojeno medaljo pozneje uspelo unovčiti? Morda v poslovnem življenju? Kako so vas sprejemali po koncu kariere in kako danes? Lahko rečem, da sem svojo medaljo kar v redu unovčila – odprla sem svojo restavracijo EjgA na Jesenicah, kjer poleg splošne gostinske dejavnosti ponujamo tudi cateringe. Po

koncu športne kariere se je bilo težko navaditi na drugačen način življenja. Za nekdanjega vrhunskega športnika se je v poslovnem svetu zelo težko dokazati, saj vsi poznajo le tvoje športne uspehe in mislijo, da česa drugega nisi sposoben. Zato moraš biti še toliko boljši. V prostorih nad restavracijo sva skupaj z mojim partnerjem Edvinom, nekdanjim hokejistom, zgradila dom in si ustvarila družino. Restavraciji in svoji družini, možu ter otrokoma, 8-letnemu Luku in 5-letni Niki, sem posvetila ves svoj čas. V restavraciji je tudi olimpijski kotiček, kjer je razstavljenih nekaj spominskih predmetov in slik iz moje športne kariere. Še posebej je to zanimivo za tuje turiste in goste. Pozimi sem tudi »smučarsko« dejavna, saj imam smučarsko šolo v Mojstrani, kjer poučujem mlade smučarje.

166

Foto: Jan Misir 4. d

PROJEKTNODELO

ekipi in izredno trdega dela. Druga drugi smo dvigovale moralo, se bodrile, navijale ena za drugo in skušale ustvarjati pozitivno klimo znotraj ekipe tudi takrat, ko nismo imele najboljšega dneva in rezultatov. Zelo rade se spominjamo teh časov in veliko mi pomeni, da smo še danes z dekleti v zelo dobrih odnosih. Pogosto se srečujemo na kosilih, piknikih, pa tudi na morje hodimo skupaj. Zdaj se že naši otroci družijo in igrajo. S katero od deklet ste se najbolje razumeli? Ste izbrale »kapetanko« ekipe? Lahko rečem, da nisem konfliktna oseba. Zato sem se z vsemi zelo dobro razumela, najbolj pa z Urško Hrovat, s katero sva še danes največ v stiku. Nismo imele kapetanke, vendar smo se pogosto pošalile, da je Nataša Bokal naša mama, saj je bila devet let starejša. Kljub temu smo se zelo dobro razumele. V podobni vlogi je bila pred več kot desetletjem tudi Tina Maze, ki je bila ob koncu moje kariere že članica A-ekipe – takrat 17-letno dekle se je že udeleževala tekem svetovnega pokala in drugih velikih tekmovanj. Ali nam lahko za konec, ekskluzivno za našo revijo, zaupate

kakšno anekdoto? Tragičnega 11. septembra 2001 smo bile na kondicijskih pripravah v Portorožu. Kolesarile smo do Savudrije. S Špelo Pretnar sva rahlo zaostali, in ko sva prispeli na vrh hriba, nama fizioterapevt pove: »WTC so napadli.« Jaz mu pa odgovorim: »Pa kaj, midve ga bova pa zdaj.« »Debelo« me je pogledal in si najbrž mislil svoje. Takrat si njegove reakcije nisem znala takoj razložiti, saj sem mislila, da meri na skupino, ki je bila hitrejša in veliko pred nama. Zdelo se mi je, da se nama nekoliko posmehuje, ker sva bili tako počasni. Ko smo vse skupaj prišle v hotelsko sobo, smo na CNN videli, kako so letala zadela dvojčka v New Yorku. Bile smo zelo prizadete, mene pa je nekoliko peklilo zaradi nesporazuma na cesti. Brina Meze Petrič, 4. f, Kaja Bolčina, 4. f Mentor: Peter Rombo, prof.

167

Pokljuka 2014 Foto: Andraž Anzeljc, 4. d

Na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju so se slovenski športniki z osmimi osvojenimi medaljami in številnimi drugimi vrhunskimi uvrstitvami za vedno zapisali v športno zgodovino. Med drugim je biatlonka Teja Gregorin osvojila sploh prvo olimpijsko medaljo za slovenski biatlon. Po Sočiju so biatlonke in biatlonci nadaljevali s svetovnim pokalom in prva postaja je bila v Sloveniji, na Pokljuki. Biatlonski center na Pokljuki je bil med 5. in 9. marcem prizorišče treh tekem za svetovni pokal za dekleta in fante. Tako so izvedli sprint, zasledovanje in skupinski start. Biatlonska elita z najboljšimi slovenskimi predstavniki je v lepem sončnem vremenu privabila številne obiskovalce. Jakov Fak, prvi zvezdnik slovenske moške ekipe, je pred sezono na olimpijskih igrah v Sočiju načrtoval medaljo. Pozneje sta mu načrte prekrižala poškodba rame in bolezen, zato je bil njegov odhod na olimpijske igre v Soči celo pod vprašajem. Na samih igrah je bila forma nato vsak dan boljša, prišel je celo do četrtega mesta, a za odločilni korak, osvojitev olimpijske medalje, mu je zmanjkalo časa.

168

Na Pokljuki si je tretjič zapored želel stopiti na zmagovalni oder, da bi popravil uvrstitev v skupnem seštevku svetovnega pokala. Ob Faku so v moški konkurenci nastopili še Klemen Bauer, veteran Janez Marič in Peter Dokl, ki je bil najboljši v internih slovenskih kvalifikacijah za četrto mesto v slovenski ekipi. Marič je napovedal, da bo na Pokljuki nastopil zadnjič. Glavna slovenska biatlonska zvezdnica, bronasta z olimpijskih iger v Sočiju, Teja Gregorin, se pokljuških tekem ni udeležila v najboljši telesni pripravljenosti, saj je takoj po prihodu z olimpijskih iger zbolela in pred Pokljuko opravila le en pravi trening. Upali smo, da ji bo olimpijska medalja vlila dodatno samozavest in da bo iz tekme v tekmo svoje rezultate izboljševala. Nastopili sta še dve Slovenki, Andreja Mali in Anja Eržen. Člani fotografske projektne skupine – tokrat žal v okrnjeni sestavi, saj se nam niso mogli pridružiti kolegi iz novinarskih vrst – smo se z našim mentorjem Petrom Rombom udeležili četrtkove tekme za svetovni pokal na Pokljuki. Na

PROJEKTNODELO

sprinterski preizkušnji je presenetljivo zmagala avstrijska biatlonka Katharina Innerhofer, saj je bila pred današnjim dnem njena najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu 22. mesto. Drugo mesto je osvojila Rusinja Darja Virolajnen, kar je bilo tudi zelo presenetljivo. Tretja je bila Belorusinja Nadežda Skardino. Najboljša Slovenka je bila bronasta z OI v Sočiju Teja Gregorin, in sicer na 21. mestu. Gregorinova je odločno začela in bila po petih zadetih strelih leže v boju z najboljšimi, na drugem streljanju pa je, podobno kot pred njo na moški tekmi Jakov Fak, grešila. Nepokriti sta ostali osma in deseta tarča, časovne izgube pa še vedno rahlo obolela tekmovalka ni uspela nadomestiti na tekaški progi. Švedski biatlonec Bjoern Ferry je bil zmagovalec moške sprinterske preizkušnje svetovnega pokala na Pokljuki. Drugo mesto na uvodni tekmi pokljuškega praznika je osvojil Rus Anton Šipulin, tretji je bil Nemec Arnd Pfeiffer. Najboljši Slovenec je bil ponovno Jakov Fak, ki se je podal na progo kot deveti. Dolgo je bil v igri za visoka mesta, celo vodil, a v težkih vetrovnih razmerah stoje zgrešil tri tarče. Na odlično pripravljeni progi je kljub vsemu iztržil 15. mesto. Klemen Bauer je bil 17., na sobotno zasledovanje pa se je s 44. mestom uvrstil tudi Janez Marič. Najboljši biatlonke in biatlonci sveta so na Pokljuko zvabili rekordno število obiskovalcev. »Tako dobrega navijaškega vzdušja, kot ga je v treh tekmovalnih dneh biatlonskega svetovnega pokala pričarala 18.000-glava množica, na Pokljuki še ni bilo,« so nam navdušeno pripovedovali številni domači in tuji kolegi fotografi. K rekordnemu obisku sta prispevala tudi čudovito vreme in pravljična zimska kulisa z dva metra debelo snežno odejo, še bolj pa najbrž poolimpijsko navdušenje nad dogodki iz Sočija. Rudno polje je bilo tako prizorišče pravega biatlonskega praznika, za najvišjo oceno je zmanjkal kakšen odmevnejši dosežek slovenskih reprezentantk in reprezentantov, pa čeprav šesto mesto Jakova Faka na zasledovalni tekmi ni kar tako. Po končani tekmovalni sezoni, ko je na zadnji tekmi svetovnega pokala v Oslu zasedla 2. mesto, smo Tejo Gregorin prosili, da svoje vtise iz uspešne športne kariere strne tudi za našo revijo.

169

PROJEKTNODELO

TEJA

Foto: Andraž Anzeljc, 4. d

GREGORIN Ste dobitnica prve slovenske olimpijske medalje v biatlonu. Poleg tega ste na vseh tekmah v Sočiju nastopili odlično. Ste pred igrami pričakovali in načrtovali takšne rezultate? Seveda smo načrtovali vrhunsko formo za olimpijske igre. Moja skrita želja je bila, osvojiti olimpijsko medaljo, da pa bi lahko osvojila dve medalji, pa si nisem predstavljala niti v sanjah. Športniki običajno povedo, da je za osvojitev olimpijske medalje treba trdo delati, vztrajati, se marsičemu odreči, imeti tudi športno srečo. Bi temu dodali še kaj, morda kaj

zelo specifičnega, kar velja izključno za vas? Z vsem naštetim se popolnoma strinjam. Je pa res, da je bila moja želja po olimpijski medalji izredno velika, zato sem bila tako motivirana. In prav tej močni želji, ki je »živela v meni« že od nekdaj, lahko pripišem, da so bili moji nastopi na igrah tako uspešni. Imate tudi srebrni medalji s svetovnih prvenstev. Ju lahko primerjate z olimpijskim bronom? Katera medalja vam je dragocenejša? Seveda mi največ pomeni olimpijski bron, saj olimpijske igre potekajo na 4 leta, svetovno prvenstvo pa je na programu vsako sezono. Sicer pa imajo medalje na velikih tekmovanjih vsaka svoj pomen in mi veliko pomenijo. S temi medaljami je poplačan ves trud, ki sem ga vložila na moji športni poti. Pred dobrim desetletjem ste prestopili iz tekaške smučarske vrste v biatlonsko. Kateri so bili razlogi za takšno odločitev, ki je bila, sodeč po odličnih dosežkih, pravilna? V tekaških vrstah mi je vse skupaj postalo preveč monotono. Zato sem se preizkusila v streljanju, in ko so mi rekli, da sem za to nordijsko disciplino talentirana, sem se kaj hitro odločila za prestop med biatlonke. Priznati moram, da mi nikoli ni bilo žal. Pred leti ste izjavili, da boste zanesljivo tekmovali še na igrah v Sočiju. Kaj načrtujete v prihodnje? Ne bom odgovorila, da bom aktivno tekmovala vse do naslednjih olimpijskih iger, ker ne vem, ali sem lahko dovolj motivirana za tako dolgo obdobje. Zagotovo pa bom nastopala vsaj še naslednjo sezono.

170

PROJEKTNODELO

Nam lahko na kratko predstavite življenje vrhunske biatlonke – od začetka priprav pa do konca tekmovalne sezone? Priprave na novo sezono se začnejo že maja, ko začnemo pridobivati predvsem na vzdržljivosti in splošni moči. Veliko časa in napora posvetimo tudi tehniki streljanja. Bliže ko je sezona, bolj so treningi specifični in intenzivni. Takrat je treba streljati tudi pod visokim srčnim utripom. S sotekmovalci v reprezentanci preživite veliko časa. Kakšno je vzdušje v ekipi? Kaj se je spremenilo s prihodom Jakova Faka v slovensko reprezentanco? Drži! S sotekmovalci preživim več kot dvesto dni na leto in lahko povem, da se odlično razumemo. Smo kot ena mala družin(ic)a. Držimo skupaj v dobrem in slabem. S prihodom Jakova Faka je slovenska reprezentanca postala še močnejša in boljša. Kakšni so vaši načrti po koncu tekmovalne kariere? Menite, da vam bo osvojena olimpijska medalja lahko olajšala pot do zastavljenih ciljev? Po koncu tekmovalne poti si želim ostati povezana s športom, v nasprotnem primeru pa želim še naprej delati v slovenski vojski.

Na zadnji tekmi za svetovni pokal na Pokljuki se je zbralo mnogo biatlonskih navdušencev. Menite, da priljub-ljenost in prepoznavnost biatlona v Sloveniji naraščata? Lahko pričakujemo večje število mladih, ki se bodo vključili v to športno panogo? V zadnjih letih priljubljenost biatlona v Sloveniji zagotovo narašča, kar je zanesljivo posledica tudi vse boljših rezultatov slovenske reprezentance. Upam, da bomo s temi uspehi uspeli privabiti večje število mladih, ki se bodo ukvarjali z biatlonom. Kakšna je po vašem mnenju slovenska biatlonska prihodnost? Alpsko smučanje je, denimo, v krizi, saj ni mladih tekmovalcev, ki bi bili sposobni posegati v svetovni smučarski vrh. Nekaj mladih talentiranih tekmovalcev zagotovo imamo, vendar bo treba vložiti še veliko truda, da bodo dosegli nivo, potreben za vrhunske rezultate v svetovnem pokalu. Poleg tega so to tekmovalci, ki so stari 16, 17 let in se še kalijo kot biatlonci. Upam, da ne bodo prezgodaj odnehali, ker bi bilo škoda, da ne bi razvili svojega talenta. Prepričana sem, da jih čaka še zelo lepa prihodnost. Andraž Anzeljc, 4. d, Jan Misir, 4. d Mentor: Peter Rombo, prof.

171

PROJEKTNODELO

53. POKAL VITRANC V KRANJSKI GORI 2014 Foto: Andraž Anzeljc 4. d

Na dan žena, 8. 3. 2014, se je ekipa SŠOF odpravila v Kranjsko Goro, kjer se je tradicionalno odvijal že 53. Pokal Vitranc. Ogledali smo si moško veleslalomsko tekmo, ki je potekala na progi Podkoren. Dijaki smo smučarjem postavili nekaj vprašanj ter jih fotografirali med njihovim nastopom. Med drugim nas je zanimalo, kako se počutijo pri nas, kakšna se jim zdi postavitev proge ter kako so zadovoljni z doseženimi rezultati. Podkoren je bil idilično obsijan s soncem, ki je organizatorjem zaradi topljenja snega povzročal nemalo preglavic. Domačih in tujih navijačev se je zbralo kar veliko število, in sicer 13 000. Vsi so zavzeto mahali z zastavami in glasno spodbujali tekmovalce. 172

173

PROJEKTNODELO

V prvem teku se je s časom minute, dvanajstih sekund in šestinšestdesetih stotink najbolje odrezal predstavnik ameriške reprezentance Ted Ligety. Drugo mesto je z zaostankom dvainštiridesetih stotink zasedel Norvežan Henrik Kristoffersen, tretji pa je v cilj prismučal švedski veleslalomist Matts Olsson. Slovenski smučar Žan Kranjec je za las zgrešil možnost za nastop v drugem teku, saj je pristal na nehvaležnem 31. mestu z le stotinko sekunde zaostanka. Trije od preostalih petih slovenskih predstavnikov so se uvrstili med 51. ter 56. mestom, dva pa sta odstopila. Na cilju nam je po prvem teku uspelo pred mikrofon ujeti Svindala, Ligetyja, Kostelića, Kranjca ter Žeraka. Ted Ligety je start zapustil četrti in si po prvem teku prismučal vodstvo. Kljub temu da je še vedno v igri za

veleslalomski globus, se zaveda, da bo v finalu zelo težko, saj ima Avstrijec Marcel Hirscher pred njim ogromno prednost. O progi je povedal, da je nekaj posebnega. »Druga prizorišča zahtevajo mojstrstvo na določenih odsekih, v Kranjski Gori pa je celotno progo treba odpeljati maksimalno.« Omenil je tudi, da je bila proga zaradi visokih temperatur vedno bolj načeta. V Slovenijo se z veseljem vrača, saj mu je to prizorišče prineslo že veliko vrhunskih rezultatov. Glede na to, da je na olimpijskih igrah v Sočiju osvojil zlato veleslalomsko medaljo, pravi, da se počuti bolj sproščeno, a posebnih sprememb na tekmah ni, še vedno se mora za rezultat potruditi. S startno številko 8 se je na progo spustil norveški smučarski šampion Aksel Lund Svindal. Ko je prispel v cilj, nam je na vprašanje, kakšna se mu zdi proga ter kako je

174

zadovoljen z rezultatom po prvem teku, odgovoril: »Proga je v dobrem stanju, glede na vremenske razmere je sneg dokaj kvaliteten. Končno imamo tudi jasno vreme, kar mi zelo ustreza. Rezultat je povprečen, ni ne preveč dober ne katastrofalno slab.« Zanimalo nas je tudi, ali ima po svojem mnenju možnosti za osvojitev velikega kristalnega globusa v skupni razvrstitvi svetovnega pokala. V smehu je odgovoril, da za to nima dobrih možnosti. Hrvaški smučar Ivica Kostelić, ki je v svoji karieri osvojil kar 26 zmag v alpskem smučanju, je startal osemindvajseti. Proga, ki je bila zaradi vremena na žalost že v slabšem stanju, mu ni prinesla dobrih rezultatov. Prvi tek je končal na 40. mestu in se posledično v drugega ni uvrstil. V ciljni areni ni mogel skriti razočaranja, kljub temu pa nam je prijazno odgovoril na nekaj vprašanj. Povedal je, da vedno obstajajo cilji, ki jih še nisi dosegel. Ti so zanj pomembnejši kot zmage same, zato si vsak dan postavi nove cilje in jih skuša doseči ter tako izpolnjuje samega sebe. Žan Kranjec, slovenski smučar, na katerega smo vsi polagali upe, se je po progi spustil enaintrideseti in tekmo na istem mestu tudi končal. Kljub temu da so razmere dopuščale dober rezultat tudi višjim startnim številkam, se ni najbolje odrezal. Ko smo ga vprašali, kaj je šlo narobe, je povedal: »Številka je bila v redu, proga je bila dobra, a dobrih razmer nisem izkoristil. Ker je bila tekma na domačem terenu, je bil pritisk toliko večji. Poskušal sem se zbrati in vse odmisliti, a to vseeno ni pomagalo. Čeprav sem dal vse od sebe, je bilo očitno nekaj v moji podzavesti.« Splošno gledano, je v sezoni napredoval, v prihodnosti pa si želi stopničke v svetovnem pokalu. Po prvem teku nam je uspelo ujeti še enega predstavnika slovenske reprezentance, Mišela Žeraka, ki je prvi tek končal na 54. mestu. O progi je povedal: »Bila je v dobrem stanju, a kljub temu mislim, da se je bilo z višjimi številkami težje prebiti naprej.« S svojo sezono ni bil najbolj zadovoljen. »Do novega leta je šlo vse po načrtu, potem pa se mi je pripetila poškodba. Od takrat naprej ne najdem več prave tekmovalne forme.« Upa na čim manj poškodb v prihodnosti, izboljšanje številke v evropskem pokalu ter preboj med najboljših trideset v svetovnem pokalu. Po enournem premoru je sledil drugi tek. Tudi tokrat je Ted Ligety z dvema minutama, tridesetimi sekundami in osemdesetimi stotinkami zadržal vodstvo. Za njim je za osemnajst stotink zaostal Avstrijec Benjamin Raich, norveški predstavnik Henrik Kristoffersen pa je prejšnje drugo mesto izgubil za sedem stotink in se tako uvrstil na tretje. S to zmago je Ligety že šestič osvojil najvišje mesto v veleslalomski disciplini v Kranjski Gori in tako postal tekmovalec z največ zmagami na tem prizorišču.

V ciljni areni smo najprej govorili z norveškim dobitnikom zlate olimpijske superveleslalomske medalje, Kjetilom Jansrudom. Proga v drugem teku se mu je zdela dokaj v redu. Pohvalil je tudi organizatorje, ki so jo kljub visokim temperaturam obdržali v dobrem stanju. Kljub odstopu na kranjskogorski tekmi pa je bil na olimpijskih igrah v Sočiju zelo uspešen. Zanimalo nas je, ali se je po olimpijskih igrah težje motivirati. »Niti ne. Vesel sem medalje in ponosen nase, vendar je olimpijskih iger že konec; zdaj se moram osredotočiti na nove cilje ter zaključiti sezono. Res je, da sem bil po olimpijskih igrah zelo utrujen, vendar sem si že uspel nabrati novih moči.« Aksel Lund Svindal, nekdanji zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala in nosilec številnih medalj, se tudi po drugem teku ni odrezal najbolje in pristal na 17. mestu. Povprašali smo ga, kako se počuti po tekmi. »Imel sem višje cilje, hotel sem biti hitrejši. Res pa je, da ne moreš biti vedno na vrhu. Sprejeti moraš svoj rezultat, tudi če ni najboljši.« Po končani tekmi smo se udeležili novinarske konference, na kateri nam je uspelo govoriti z Benjaminom Raichom, dobitnikom številnih zlatih medalj z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. S svojo sezono ni preveč zadovoljen, a pravi, da se bo v naslednjem letu skušal bolje odrezati. Raich je v Kranjski Gori prvič stal na stopničkah leta 1998, letošnje pa so bile na tem smučišču že njegove dvanajste. S tem je postal tekmovalec, ki je največkrat stal na zmagovalnem odru na tem prizorišču. Zanimalo nas je, ali se od takrat, ko je tu tekmoval prvič, kaj spremenilo. »Prav veliko se ni spremenilo, še vedno moram dati vse od sebe. Včasih je težko obvladovati pritisk s strani trenerjev, navijačev in novinarjev. Kljub temu mi je Kranjska Gora prinesla veliko dobrih rezultatov; tukaj mi je zelo všeč, počutim se svobodnega.« Meni, da je nova generacija zelo konkurenčna in da mora sam ostati v dobri formi, drugače jim težko sledi. Vita Rau in Anja Kraševec Dervarič, 3. g Mentor: Peter Rombo, prof.

Foto: Andraž Anzeljc 4.d

PROJEKTNODELO

»My chance of winning the overall World Cup title is slim.« SVINDAL »It’s never easy to prepare the course when it’s 10°C in the spring. It was difficult after the Olympics because I was a little tired, but now it’s OK. I’m happy about winning Olympic gold, but it’s over now and I have to finish the season.« JANSRUD »I had higher goals. I wanted to be faster, but you have to take what you get.« SVINDAL »You have to stay in shape, otherwise it’s impossible to compete with the new generation. It's not always easy to handle the pressure.« RAICH »I’ve always liked this course, it has a lot of personality.« LIGETY

175

Foto: Sara Ivanov; 3. d

V PLANICI TOKRAT TUDI NOVINARJI SŠOF 176

PROJEKTNODELO

Planiški praznik se je začel z uradnim treningom in kvalifikacijami za petkovo tekmo na prenovljeni Bloudkovi skakalnici. V Planico, dolino skakalnic, smo se odpravili tudi dijaki, da bi najboljše smučarje skakalce fotografirali in povprašali o njihovih pričakovanjih ter občutkih ob koncu sezone. Na začetku smo imeli nekaj težav pri iskanju prostora za novinarje, saj so nas redarji nekajkrat napačno usmerili. Opazili smo, da tudi oni niso imeli natančnih in zanesljivih informacij o razdelitvi sektorjev za posamezne ciljne skupine. Ko se nam je uspelo prebiti skozi veliko množico navijačev do našega mesta, se je trening začel in prvi skakalci so že opravili svoj skok. Prizorišče se je počasi polnilo s športnimi navdušenci iz vse Slovenije in tudi tujine. Posebej nas je veselilo to, da je bilo med njimi veliko mladih; marsikatera šola je namreč organizirala športni dan, tudi naša. Številni domači navijači in čudovito vreme sta pričarala pozitivno vzdušje, oboje pa je seveda močno pripomoglo k izjemnim uspehom naših tekmovalcev. Slovenski skakalci so tako v kvalifikacijah dosegli odlične rezultate, na tekmo se jih je poleg Petra Prevca uvrstilo devet od dvanajstih. Spodletelo je le Damjanu, Nagliču in Justinu. Med prvo peterico so se uvrstili kar štirje slovenski predstavniki. Najdlje je v kvalifikacijah skočil Matjaž Pungertar

in s tem napovedal odlične uvrstitve naših skakalcev v tekmovalnem delu planiškega praznika. Sledil mu je Anže Lanišek, s svojimi sedemnajstimi leti najmlajši skakalec kvalifikacij. Tretje mesto je zasedel Norvežan Stjernen, takoj za njim pa sta se uvrstila Nejc Dežman in Cene Prevc. Za 18-letnega Ceneta, ki je tudi uradno začel letošnji planiški praznik, so bile to prve kvalifikacije za nastop na tekmi svetovnega pokala. Uspel mu je odličen skok, praktično brez napak, in ob tem se je, kot je nasmejano povedal, počutil fenomenalno: »Bučno navijanje domačih navijačev je k temu le še pripomoglo, vedno jim uspe pričarati prav posebno vzdušje. Moj vzornik med skakalci je seveda moj brat Peter, že od nekdaj mi je velik zgled in ga močno občudujem.« Povedal je še, da od tekme za svetovni pokal ne pričakuje veliko, želi si le pokazati svoje najboljše skoke. Tudi Nejc Dežman, mladinski svetovni prvak na posamični tekmi, ki se je s štirimi desetinkami naskoka pred Cenetom uvrstil na četrto mesto, je bil vesel nastopa pred domačimi navijači: »V Planici zelo rad skačem, med slovenskimi navijači je vedno najlepše. S skakanjem sem začel, ko je tukaj zmagal Primož Peterka, s tem je postal tudi moj vzornik. Poleg njega je to še Noriaki Kasai.«

Foto: Sara Ivanov; 3. d

177

Foto: Monika Avsenik, 3. d

PROJEKTNODELO

Pred mikrofon smo ujeli tudi Roberta Kranjca, ki je pred dvema letoma na planiški letalnici slavil zmago. 117 metrov in pol dolg skok je zadoščal, da je za las ujel mesto za petkov nastop. »Čeprav mi bolj ležijo poleti, sem s skakalnico kar zadovoljen. Pretekla sezona je bila zelo vznemirljiva, tudi jutri bom poskusil dati vse od sebe. Se pa spomnim lanskega obiska vaše šole. Moram povedati, da je bilo zelo prijetno, imel sem se »fajn«. Pogovarjali smo se tudi z drugimi našimi skakalci. Tomaž Naglič nam je zaupal, da mu prenovljena skakalnica ustreza, čeprav raje skače na letalnici. »Z letošnjo sezono sem zadovoljen. Med domačimi navijači se počutim odlično, pripomorejo k dobremu vzdušju, vlijejo mi dodatno motivacijo ter prispevajo k boljšim rezultatom.« Rok Justin pa s svojim nastopom ni bil najbolj zadovoljen. »Sposoben sem skočiti dlje. Vesel sem glasnih navijačev, ki vsako leto pripomorejo k dobremu vzdušju v Planici. Lahko še dodam, da imam med skakalci veliko vzornikov, eden od njih je seveda Peter Prevc. Drugače pa sem sam svoj človek in menim, da si mora vsak graditi svojo pot.« Olimpijski junak iz Sočija, Peter Prevc, ki je pristal pri 125 metrih in pol, je imel kot drugouvrščeni v svetovnem pokalu že zagotovljen nastop na petkovi popoldanski tekmi.

178

Po nastopu je povedal: »Super je, da je med tistimi, ki so se uvrstili na tekmo, veliko Slovencev, saj je ozračje pred tekmo veliko boljše. To dobro vpliva na priprave za skoke v konkurenci. Poleg tega ni vse breme le na posamezniku, ampak se le-to porazdeli med vse. Danes je ogrevanje za jutrišnjo tekmo, vreme je čudovito, navijačev je veliko, med njimi tudi veliko otrok. To je najboljša možna podpora in tega smo vedno zelo veseli.« Norvežan Andreas Stjernen je s 127 metrov dolgim skokom pristal na tretjem mestu in tako »razbil« slovensko prevlado. S svojim nastopom je bil vidno zadovoljen. »Upam, da mi bo tako dober skok uspel tudi jutri.« Najraje skače v Planici, zato vsako leto koma j čaka, da se vrne. Tu se počuti odlično, še posebej, ker je vse vrhunsko organizirano. Uvrstitev med najboljših pet pa je ušla njegovemu rojaku Tomu Hildeju, ki se prav tako vedno veseli Planice, kjer je letos nastopil že devetič. Bil je zadovoljen tako s svojim nastopom kot z nastopi ostalih norveških predstavnikov. Zanimalo nas je tudi, ali se poleg smučarskih skokov ukvarja še s kakšnim športom: »Zelo mi je všeč padalstvo, včasih pa igram tudi golf.« Norveški skakalec Bjørn Einar Romøren, ki je leta 2005 postavil rekord na planiški velikanki – skočil je neverjetnih

Foto: Lana Bregar

Foto: Manca Borštnar, 2. d

PROJEKTNODELO

239 metrov – je po dveletnem premoru vesel, da spet skače pri nas. V prihodnje bo skušal predvsem uživati v skakanju in priti spet v formo. Veseli se dolgih poletov na prenovljeni planiški velikanki. Morda bo prav njemu uspelo doseči nov svetovni rekord. Avstrijec Gregor Schlierenzauer, ki je v svoji karieri nanizal že 52 zmag, ima ob koncu letošnje sezone mešane občutke: »Nekateri nastopi so mi uspeli, drugi ne, ampak tako je pač v športu. Ker je sezone konec, si želim v Planici predvsem uživati v skokih.« Skok, dolg 121 metrov, je bil za nemškega predstavnika Richarda Freitaga dovolj, da se je uvrstil med najboljšo petnajsterico. Vesel je bil svojega uspeha, pohvalil pa je tudi naše fante in dobro pripravljeno skakalnico. Njegovemu rojaku Markusu Eisenbichlerju 118 metrov žal ni zadoščalo za uvrstitev med najboljših štirideset. Nad svojim skokom je bil razočaran, veseli pa se prihodnjega leta, ko bodo v Planici spet poleti. Poljaka Dawida Kubackega smo pred mikrofon ujeli še pred kvalifikacijami. S prvima skokoma na treningu ni bil zadovoljen, prav tako ne z letošnjo sezono. V kvalifikacijah je svoj nastop opravil mnogo bolje – pristal je pri 122 metrih in pol ter se tako uvrstil na petkovo tekmo.

Simon Ammann, večkratni olimpijski prvak, bo vztrajal v naslednji sezoni svetovnega pokala, saj se od skokov, ki so njegova največja strast, ne more kar tako posloviti. Kako pa gleda na svoje olimpijske uspehe? »Tekmovati na tako pomembnem dogodku, kot so olimpijske igre, je hkrati čast in breme. Drugače pa dam vse od sebe vsako leto; skoki so del mene.« Vzdušje v Planici se mu vedno zdi sijajno, zato tu rad tekmuje. Pred mikrofon nam je kljub glasni množici otrok, ki so se prerivali za njegov avtogram, uspelo dobiti tudi japonskega veterana Noriakija Kasaija. Pri 42 letih je še vedno v svetovnem vrhu, v Sočiju pa je osvojil srebrno medaljo. Na vprašanje, kaj je njegova skrivnost za neverjeten uspeh, je le nasmejano zmajal z glavo: »Nimam nobenega recepta za uspeh. Imam pa veliko izkušenj in zaupanja vase. Na naslednji olimpijskih igrah bom zagotovo sodeloval. O upokojitvi še ne razmišljam.« Ana Janež, 2. f, Nana Barborič Vesel, 2. f Mentor: Peter Rombo

179

Foto: Sara Gregorčič

PROJEKTNODELO

Jernej Damjan

Jurij Tepeš

V Sloveniji je krožila šala, da je v Sapporu potekalo slovensko državno prvenstvo v skokih, ker so prva tri mesta osvojili domači skakalci. Ali menite, da lahko take dosežke ponovite tudi tukaj? Treba se je zavedati, da v Sapporu ni bilo vseh konkurentov, ker so se na domačih skakalnicah pripravljali na olimpijske igre. Zato smo tudi bili tako uspešni. Zaključek sezone je, vsi se bomo potrudili po svojih najboljših močeh.

Lani ste zmagali na posamični tekmi v Planici. Menite, da vam to lahko uspe tudi letos? Prepričan sem, da letos takih dosežkov ne morem ponoviti, navsezadnje tudi zato, ker mi manjše skakalnice ne odgovarjajo.

Kaj ste spremenili, da ste spet začeli dosegati odlične rezultate? Vse se je začelo odvijati lani, ko sem zamenjal klub in trenerja ter spremenil način dela. To je bila edina možnost, da iz svoje kariere še kaj naredim, in vesel sem, da se je vse »poklopilo«. Je skakalnica dobro pripravljena? Pripravljena je v redu, planiški delavci so se zelo potrudili. Nimam pripomb!

Takoj po odskoku se vam je odpela varnostna vez, posledica pa je bil hud padec. Kako se počutite? Danes sem padel veliko huje kot na velikanki. Še vedno čutim posledice, vendar menim, da nima smisla tega pogrevati. Ne glede na počutje in bolečine moram končati, kar sem začel, navsezadnje gre za zadnje tekme letošnje sezone. Dosegli ste svetovni rekord v poletih skakalca s kamero na čeladi. Ste na to ponosni? Zelo rad skačem s kamero, in ko mi je lani uspelo posneti ta dober skok, sem bil zelo zadovoljen. To je vsekakor nekaj posebnega in moram priznati, da sem kar ponosen.

180

Foto: Andraž Anzeljc

Smo dijaki SŠOF in zanima nas, ali radi obiskujete galerije. V galerije ne hodim, ker mi za to pogosto zmanjka časa, drugače pa umetnost cenim. Doma hranim zanimivo prijateljevo sliko.

Foto: Lea Makovec

Foto: Sara Gregorčič

PROJEKTNODELO

Jaka Hvala

Kamil Stoch

Pred vami je še dolga kariera. Lani ste bili fantastični, letos pa vam je šlo nekoliko slabše. Kje se je zalomilo? Neuspeha nisem pričakoval. Spodletelo mi je predvsem pri tehniki, saj je zaradi nenehnih tekem, hitrega ritma, menjavanja skakalnic in majhnega števila skokov na treningih nisem mogel izboljšati. Pravzaprav se je zalomilo že lani, vendar temu med poletjem nismo posvečali dovolj pozornosti. Za naslednje leto je zato predviden prilagojen program; poudarek bo predvsem na tehniki, da utrdim osnove skakanja, da v prihodnje ne bo več takih težav.

Are you happy with your jump? Yes, I am. It was my first jump on this hill, and I think I did a good job.

Janne Ahonen je vaš vzornik. Ste mu to kdaj zaupali? Z drugimi slovenskimi skakalci se družimo po tekmah in si izmenjamo določene informacije, s tujimi skakalci se le pozdravimo. Z njim sem sicer že večkrat govoril, vendar mu tega, kar ste me vprašali, nisem povedal.

How do you like it in Slovenia? It’s great. I’m expecting a lot of fans and a great competition tomorrow.

What are your goals for this season’s final competitions? I just want to do my best. Can you compare ski jumping and ski flying? Each competition you take part in makes you stronger and more experienced. I really like the ski flying hill here.

181

PROJEKTNODELO

»NI NEVARNEGA ŠPORTA!« (pogovor z Andrejem Staretom)

Dijaki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo smo se letos, skupaj z našimi mentorji, udeležili vseh največjih zimskih športnih prireditev pri nas, kjer smo se pogovarjali s številnimi našimi in tujimi vrhunskimi športniki. Zato nas je zanimalo, kako na vse te dogodke gledajo novinarji, ki te prireditve spremljajo in komentirajo že vrsto let in so odlični športni poznavalci. Tako smo na pogovor povabili Andreja Stareta, legendarnega športnega komentatorja in novinarja, ki s svojim znan-

182

jem, spontanostjo in humorjem že desetletja navdušuje slovenske športne navdušence pred TV-zasloni. Dijaki in profesorji SŠOF menimo, da si Andrej Stare, ki je komentiral športne dogodke na številnih zimskih in letnih olimpijskih igrah ter evropskih in svetovnih prvenstvih, letos pa bo komentiral tudi tekme s svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji, zasluži za svoje izvirne izjave »komentatorskega oskarja«.

PROJEKTNODELO

Po izobrazbi ste zdravnik, po poklicu pa športni komentator ... Po duši sem športnik in šport je moja obsesija. Zdravnik sem postal, ker sem se zaljubil v dekle, ki se je vpisalo na medicinsko fakulteto. Zato sem se za ta študij odločil tudi sam; ona sicer študija ni dokončala, jaz pa sem ga (smeh). S športom živim že dolgo časa, saj me privlači že od desetega leta starosti. Spominjam se navdušenja, ko smo z očetom in stricem hodili na tekme. Vse se je začelo leta 1966, ko je potekalo svetovno prvenstvo v hokeju na ledu v Ljubljani, kjer sem si ogledal vse tekme. Pozneje sem spremljal evropsko prvenstvo v košarki, tekmovanje v umetnostnem drsanju, gimnastiki itd. Med spremljanjem tekem sem si določene podatke in ugotovitve zapisoval ter jih urejal. To me je popolnoma zasvojilo. Ste odličen komentator, ljudje vas radi poslušajo. Kaj menite, da vas dela posebnega, drugačnega? Relativno pozno sem začel razmišljati, kaj je tista dodana vrednost, ki loči povprečnega in odličnega komentatorja. Menim, da moraš izpolniti kriterije poslušalcev – biti moraš informativen, strokoven in zabaven. Poleg tega moraš vključiti še oseben odnos oziroma stališče, zaradi katerega te ljudje radi poslušajo, in si pridobiti njihovo zaupanje. Prav tu sem našel pot, ki je mnogi moji kolegi niso. Bistvo mojega medijskega prodora je bilo tudi spoznanje, da moram o ljudeh govoriti le dobro. In to je tisto, kar loči dobre in slabe novinarje. Katere športne panoge najraje komentirate? V svoji 35-letni reporterski karieri sem komentiral dvaindvajset športnih panog, danes pa komentiram atletiko, nogomet, hokej na ledu in smučarske skoke. Težko rečem, kateri šport najraje komentiram, ker tega tudi sam ne vem. Vsekakor najbolj uživam v hokeju na ledu, atletiki, nogometu, smučarski skoki in poleti pa so zame »jagoda na vrhu smetane«. Ali obstaja katera športna panoga, ki je ne bi želeli komentirati? O ritmični gimnastiki ali sinhronem plavanju npr. ne vem prav veliko, zato se tega ne bi niti lotil, čeprav so športnice prekrasne. Težko bi komentiral tudi žensko košarko, pa čeprav sem bil tudi sam košarkar. Na splošno nimam odpora do nobene športne zvrsti. Poleg štirih športnih panog, ki jih

komentiram, jih je tudi nekaj, ki jih zelo podrobno spremljam. Včasih se npr. pogovorim s kakšnim kolegom, ki komentira kolesarstvo. Dobro se spoznam tudi na borilne ter severnoameriške športe. Ali se tudi sami ukvarjate s kakšnim športom? Odkar sem srečno ločen (smeh), to je že šest let, vsak dan, ne glede na to, ali sem v tujini ali doma, pretečem pet kilometrov, da se dobro preznojim. Moram povedati, da sem v tem času izgubil že petnajst kilogramov in se počutim kot sokol (smeh). Šport me spremlja vsepovsod in moram reči, da mi je dal veliko. Katere domače in tuje športnike najbolj občudujete in zakaj? Naj na začetku tega vprašanja povem, da Slavko Jerič, moj dober novinarski kolega, piše knjigo o mojem življenju in je v njej zapisano tudi to. Stikov in druženj s športniki, tako domačimi kot tujimi, je bilo zelo veliko. Z mnogimi med njimi sem se zbližal, z večino sem se srečal in spoznal čisto po naključju, še danes pa se z mnogimi srečujem na različnih tekmovanjih, tudi tistimi, ki so že zaključili svojo športno kariero. Spoznal sem športnike, ki nastopajo v različnih športnih panogah, od nogometašev do skakalcev, a po mojem mnenju so hokejisti najbolj »normalni« in najmanj vzvišeni športniki – z izjemo hokejistov ruske reprezentance. Takšni, kot so hokejisti, bi morali biti vsi športniki. Ali se morda zgledujete po kakšnem drugem komentatorju? Ko sem se začel ukvarjati s tem poslom oz. hobijem, leta 1979, sem imel nekaj ljudi po katerih sem se zgledoval. Eden teh je bil Mirko Strehovec, radijski komentator, veliko sem se naučil tudi od Marka Rožmana. O načinih dobrega komentiranja sem se pogovarjal z Ivom Milovanovičem itd. Danes je situacija nekoliko drugačna, saj sem sam mentor in vzor kar nekaterim mladim komentatorjem, ki jim seveda z veseljem pomagam. Še danes prijateljujem z mnogimi kolegi iz nekdanje Jugoslavije, kot na primer z Božem Sušcem. Moj dober prijatelj je tudi Arne Scheie, norveški komentator, ki je na svoji zadnji komentatorski tekmi javno izjavil: »Jaz sem norveški Andrej Stare,« jaz pa sem rekel: »Jaz sem pa slovenski Arne Scheie.« (smeh) Tudi s poljskim komentatorjem Włodzimierzem Szaranowiczem imava dobre odnose,

183

PROJEKTNODELO

zato lahko rečem, da se odlično razumem tako z domačimi kot tujimi komentatorji. Letos, na olimpijskih igrah v Sočiju, sem se zbližal z avstrijskimi in kanadskimi komentatorji. Moram reči, da so vsi zelo prijetni. Kako bi komentirali letošnje dosežke slovenskih športnikov na olimpijskih igrah? Takšnih uspehov po mojem mnenju ni pričakoval nihče. Nastopi so bili fenomenalni, kar kažejo dve zlati, dve srebrni in štiri bronaste medalje. Moram pa povedati, da so si po mojem mnenju s svojim nastopom tudi naši hokejisti prislužili zlato medaljo. Lepo je bilo doživeti Soči, tamkajšnji olimpijski park, ki je bil obkrožen s številnimi slovenskimi družinami, ki so navijale za naše hokejiste. Ko omenjam predvsem hokej, ne želim zmanjšati vrednosti dosežkov ostalih tekmovalcev, ki so osvojili medalje; a vseeno mislim, da so hokejisti dosegli odličen rezultat, čeprav so bili (samo) sedmi. Zaradi izjemnih nastopov so bili deležni celo podpore zelo zahtevnih ruskih navijačev. Povem lahko, da je najprestižnejša medalja na zimskih olimpijskih igrah prav hokejska. Kanada je imela zato v Sočiju kar šestnajst hokejskih komentatorjev. »Upam, da bo nekoč šport spet zajadral na stara pota, kot je bil, kajti denar ni vse. Zdravje mora biti seveda prvo.« Lahko komentirate to vašo izjavo. To je neko splošno znano dejstvo, ki drži. Slovenci smo narod športnikov, smo fenomen. Imamo vrhunske dosežke v vseh temeljnih športnih panogah, če upoštevamo število športnikov in prebivalcev ter razmere, v kakršnih ti športniki delajo. V vseh športih imamo vsaj nekaj športnikov svetovnega formata, poleg tega je tudi vse več rekreativnih športnikov. Lahko rečem, da smo »športne duše«, in ko je treba, stopimo skupaj. Ste imeli na začetku komentiranja tremo, jo imate še vedno? Kako si pomagate? Sam nikoli nisem bil »tremaš«, a menim, da je malo pozitivne treme vedno dobro imeti. Zame je vsak TV-prenos enako pomemben, zato se na komentiranje vedno dobro pripravim. Ko prenašaš tekmo, moraš »vklopiti celotne možgane«, ne smeš biti obremenjen s kakršnimi koli omejitvami, kajti le tako lahko daš ljudem oz. poslušalcem kar največ. Če o dogajanju le suhoparno poročaš, si gledalcem manj zanimiv, kot če znaš med tekmo kdaj pa kdaj povzdigniti glas, povedati stavek, ki si ga morda drugi ne upajo, in zapeti še kakšno pesmico (smeh). Katere plati svojega dela imate radi in katerih ne? Zelo zanimivo vprašanje. Vedno sem vesel, ko je konec

184

PROJEKTNODELO

prenosa in ko vem, da sem delo dokončal in dobro opravil. Moti pa me to, da se moram pogosto prebijati skozi množico navijačev. Bi želeli z nami deliti kakšno anekdoto iz studia? Teh anekdot in zanimivih dogodkov je toliko, da bi lahko napisali knjigo. Kaj vse se je zgodilo … Morda lahko omenim hokejsko srečanje na OI med Slovenijo in Avstrijo, ko sem po četrtem zadetku slovenske reprezentance popolnoma spontano zapel nekoliko predelan verz himne Olimpije Kakor vihar … je krenil Jan Muršak. Spot, objavljen na You tubu, je bil na OI med najbolj gledanimi. Napisali ste dve knjigi. Zakaj ste se odločili za pisanje? Ta navdih sem dobil v nekem, vsaj zame stresnem obdobju, ko smo se osamosvajali. Zgodovina slovenskega športa je bila takrat premalo poznana, zato sem se odločil popisati zgodovino hokeja na ledu in nogometnega kluba Olimpije. Poskrbeli smo tudi za prevod v angleščino, kar je bilo v svetu dobro sprejeto. Odločil sem se tudi, da bom napisal še eno knjigo, ki se bo tematsko navezovala na 500. derbi med Olimpijo in Jesenicami. Mislim, da bo zelo zanimiva. Ali je težko komentirati, če ekipa za katero navijate izgublja? Kaj se takrat dogaja v vaši glavi? Na televiziji sem prenašal oseminpetdeset tekem med Olimpijo in Jesenicami. Nobena skrivnost ni, da živim v Ljubljani, lahko pa rečem, da sem s tem neobremenjen in da vedno profesionalno pristopam do svojega dela. Zdelo se mi je naravnost neverjetno, ko so mi mnogi navijači rekli: »Ejga, žabar, baraba,« jaz pa sem jim odgovoril: »Ti si pa ta rdeč.« To so bili izjemni derbiji. Spomnim se hokejske tekme leta 1968, ko so Jesenice v Ljubljani zmagale 16 : 0. Takrat sem se jokal, in to je bil eden najhujših dni v mojem življenju. Potem sem bil v začetku 90-ih na tekmi med obema »rivaloma«, ko je Olimpija zmagala 17 : 0. Ko govorimo o tako dolgem obdobju, je težko reči, katera ekipa je boljša. Ekipi sta do danes odigrali že okoli 460 srečanj in je ena ekipa od druge boljša le za tri zmage. Moram še dodati, da kolikor poznam hokejiste, so bili drug do drugega vedno korektni; na tekmah so bili nasprotniki, potem pa so šli skupaj na pivo, tako da med njimi ni bilo nobenega sovraštva. Večji problem je pri navijačih, ki so bili najprej v redu, potem pa so postali huligani, kar je v tem prekrasnem športu zelo moteče.

veliko časa. Tako sem bil zelo vesel, ko me je na letališču videl nekdanji nogometaš Olimpije N'Toko in za mano vpil: »Gospod doktor …« Tudi v nogometu se igralci med seboj ne sovražijo, saj danes npr. igrajo trije Ljubljančani za Nogometni klub Maribor. Tudi tu so problematični navijači, ki gredo v svojem navijanju v skrajnosti. Glede na to, da imamo radi likovnost, vas moramo vprašati, če se tudi sami ukvarjate z umetnostjo? Morda rišete, slikate ... Naj povem, da je bil moj oče akademski slikar. V stanovanju imam okrog sto petdeset slik. Obožujem slikarstvo, obiskal sem vse večje galerije po svetu in moram reči, da je slikarstvo del mojega življenja. Ker sem očitno podedoval del očetovega talenta, se moram pohvaliti, da sem prejel tudi tri nagrade na mednarodnem slikarskem Ex-tempore v Piranu in na Ptuju. Gospod Milan Hace mi je pred kratkim sporočil, da želi pripraviti razstavo mojih slik na Ljubljanskem gradu. V glavnem pa sem svoje slike razdal, nekaj pa tudi prodal. Obožujem slikanje, predvsem akril na platnu. Umetnost z menoj živi, občudujem pa predvsem renesančne umetnike in impresioniste. Imate življenjski moto, ki bi ga želeli deliti z našimi dijaki? Naj vas vodi ljubezen do športa in umetnosti. Šport je v bistvu del umetnosti. Umetnost ni šport, vsebuje pa elemente športa. Anja Kraševec Dervarič in Bea Brufach, 3. g Mentorja: Boštjan Avguštin, prof., Peter Peterka, prof. Mentor fotografije: Peter Rombo, prof. Foto: Maša Kokalj, 4. d

Do sedaj ste omenjali v glavnem hokej. Kaj pa nogomet? Morate vedeti, da sem bil trinajst let zdravnik NK Olimpije in takrat sem spoznal igralce z druge, bolj človeške plati. S temi fanti se še vedno rad srečam, saj smo skupaj preživeli

185

INTERVJU

“Planica, Planica ...” POGOVOR S SLAVKOM AVSENIKOM

Slavko Avsenik, ki bo letos dopolnil petinosemdeset let, je utemeljitelj narodno-zabavne glasbe in ustanovitelj svetovno znanega Ansambla bratov Avsenik. Skupaj z bratom Vilkom sta napisala več kot tisoč skladb, med katerimi je najbolj znana Na Golici. Le-ta je doživela preko šesto predelav in še danes drži rek »Ni veselice brez Golice«. Začetki Avsenikove glasbe segajo v leto 1953, ko je Slavko ustanovil svoj trio, ki je nekaj let pozneje prerasel v Gorenjski kvartet, kmalu zatem pa v Kvintet bratov Avsenik. Danes je na tisoče narodno-zabavnih ansamblov po vsej Evropi, a le Slavku Avseniku se je kot najuspešnejšemu izvajalcu narodno-zabavne glasbe leta 1987 skupaj s svojim ansamblom uspelo zapisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Na odru so imeli več kot deset tisoč nastopov, med katere sodita tudi koncerta v prestižni berlinski Filharmoniji in na olimpijskem stadionu v Berlinu pred kar 90.000-glavo množico navdušencev. V letih delovanja so prejeli diamantno, dve platinasti in dvaintrideset zlatih plošč, evropska komisija pa jim je dodelila tudi kristalnega oskarja za izvirno glasbo. Več kot šestintrideset milijonov prodanih albumov je dokaz, da je Slavko Avsenik eden izmed največjih genialnih glasbenih ustvarjalcev vseh časov.

186

INTERVJU

Ste velik ljubitelj športa. Kateri vam je najljubši? (V smehu) Sem bil. Ljubitelji športa smo pravzaprav vsi. Meni je najbolj všeč alpsko smučanje, potem pa skoki, nogomet in tako naprej … Slišali smo, da ste se v mladosti ukvarjali s smučarskimi skoki. Vaš osebni rekord znaša 74 metrov. Kdo vas je navdušil za skoke? Zakaj ste prenehali s skakanjem? Ja, 74 metrov sem skočil na 80-metrski skakalnici v Planici. Za skoke me je navdušil moj bratranec, ki je imel tovarno nogavic. Z njim sem v mladosti ob 1. maju vozil triglavski smuk in tako me je nekega dne povabil v Planico, da bi poizkusil s skoki. Pozneje sem postal član skakalne reprezentance, a sem se leta 1952 poškodoval na tekmi v Celovcu, kjer sem skočil predaleč in udaril z glavo ob tla. Zaradi poškodbe hrbtenice se je moja športna pot zaključila. Ste kdaj skakali tudi na večji napravi? Povzpel sem se tudi na 100-metrsko skakalnico, kjer sem bil že pripravljen na skok, ko je prišel dr. Dečman, naš trener, in mi povedal novico z Norveške, da ne priznavajo naše skakalnice. Iz protesta nisem skočil. Kako se počutite, ko obiščete Planico in se ob doseženih daljavah zaslišijo znameniti zvoki skladbe »Planica, Planica, snežena kraljica«? Skoke in polete spremljam po televiziji. Sicer smo z ansamblom večkrat igrali v Planici, v živo pa sem si tekmo ogledal le enkrat. Menim, da se na TV-zaslonu tovrstne športne dogodke spremlja veliko bolje, saj vidiš skakalca vse od vrha zaletišča do izteka skakalnice. Vsekakor pa sem zelo vesel in počaščen, ko ob izredno dolgem poletu, ki meri 215 metrov in več, zaslišim svojo skladbo. Kdo med športniki vas najbolj navdušuje? Danes seveda Peter Prevc in Tina Maze, saj sta mojstra svetovnega formata.

Ste že kot otrok hrepeneli po glasbi? Ste kdaj pomislili, da boste nekoč z njo osrečevali ljudi? Ne, o tem nisem nikoli razmišljal. Ko sem bil star petnajst let, mi je oče dal na izbiro študij ali delo v tovarni. Na srečo sem se odločil za delo v tovarni, ker sem posledično moral oditi v Ljubljano. V tekstilni tovarni Tonosa sem dobil delo. Medtem ko sem bil z ženo v Ljubljani, me je moj brat Vilko, ki me je že prej slišal igrati na harmoniko, poklical, da potrebuje novega harmonikarja. Kmalu sem se znašel v oddaji Četrtkov večer, ki sta jo ustanovila Janez Bitenc in moj brat. Tako se je začela moja glasbena pot in od takrat je minilo že več kot šestdeset let. So bili tudi vaši starši naklonjeni glasbi? Ivan Avsenik, moj oče, je bil velik ljubitelj glasbe, zato je vse štiri otroke spodbujal k igranju. Nekoč je bratu kupil klavirsko harmoniko, sestri citre, starejšemu bratu violino, meni pa diatonično harmoniko, ampak nisem bil zadovoljen. Raje bi imel klavirsko harmoniko. Kdo je odkril vaš talent za glasbo oz. harmoniko? Pravzaprav me je odkril brat Vilko, ki me je prosil, da spremljam Korena in Danico. Drugače pa nikoli nisem hodil v glasbeno šolo, od nekdaj igram po posluhu. Kdaj ste spoznali, da želite življenje posvetiti glasbi? Vse se je začelo v Ljubljani, ko smo ustanovili Gorenjski kvartet ter začeli prejemati vabila za veselice. Ker smo takoj začeli žeti uspehe, smo imeli praktično za štiri leta vnaprej vse sobote in nedelje zasedene za glasbene nastope. Ko je skupina dobila menedžerja iz Avstrije, se je začela še mednarodna glasbena pot. Lahko povem, da se je vse dogajalo naključno, nikdar nisem pomislil, da bom glasbenik. Vedno sem si želel, da bi doma skrbel za kmetijo in gostilno, ampak usoda je hotela drugače.

187

INTERVJU

Kakšni so bili začetki ansambla? Najprej sem ustanovil svoj trio, kmalu zatem pa je nastal kvartet, s katerim smo se leta 1953 predstavili v oddaji Četrtkov večer, in to je bila prava revolucija. Od takrat naprej smo bili »zasedeni« in smo bili na turneji tudi po tristo dni. Nikoli si nisem mislil, da bo ta glasba imela tak uspeh. Vemo, da ste večino glasbenih idej prispevali vi. Ste morda imeli poseben kotiček oz. kraj, kjer ste dobivali navdih? Posebnega kotička nimam, glasbo pogosto ustvarjam kar iz »fotelja«. Včasih se zbudim z novo melodijo in podobno je z mojim vnukom Sašem. Na odru ste delovali zelo sproščeno, vaš nasmešek je bil tako iskren, pa čeprav ste bili pogosto zelo utrujeni, morda kdaj tudi slabe volje … Ko si na odru, moraš občinstvo spoštovati. Nekega dne sem si zlomil nogo, bilo je ob petih popoldne, a še isti dan sem bil ob osmih zvečer na glasbenem odru. Če ne bi šel takrat na oder, bi vse propadlo. Če ne spoštuješ svojih privržencev, oni to hitro začutijo. Zame bi bil »kriminal«, če bi se na odru prikazal zagrenjen. Čeprav sem bil včasih utrujen, je bila moja edina misel, da sem pred nastopi trdo vadil; tako sem prišel na oder pripravljen in to je publika tudi čutila. Za glasbenika je največja nagrada, če te ljudje sprejmejo. Ste bili pred nastopi kdaj nervozni? Pred nastopom je vsakdo malo nervozen. Sam sem take trenutke reševal tako, da sem se eno uro sprehajal na svežem zraku in pil vodo ter si tako (o)lajšal nervozo. Med pogovorom se nam je za kratek čas pridružila gospa Brigita Avsenik, Slavkova žena, in nam povedala, da je bil Slavko izredno discipliniran in to je zahteval tudi od drugih članov ansambla, kar je zagotovo eden od glavnih razlogov za več kot 30-letno uspešno nastopanje na domačih in mednarodnih odrih. Člani ansambla so med programom vedno pili le vodo, zamujanje ni bilo dopustno. Dodala je še, da je imel njen mož vedno red tako v družini kakor v ansamblu. Bili ste samouk na harmoniki. Ste poznali note? Ne, nikoli nisem igral po notah. Kako z bratom Vilkom ustvarjata melodije? Jaz ustvarim melodijo, brat pa poskrbi za njen aranžma. Za kompozicijo moraš imeti dar, da vse to zapišeš, pa moraš imeti ustrezno izobrazbo.

188

INTERVJU

Vaša najznamenitejša skladba je Na Golici. Slišali smo, da je največkrat zaigrana instrumentalna skladba na svetu. Kako je nastala? V tovarni nogavic, kjer sem bil zaposlen, sem moral nadzirati delovanje 50-metrskega stroja. Med delom sem prisluhnil ropotu stroja in na misel mi je prišla viža »parararampam parararampam«. Takoj sem jo napisal na list papirja, in ker not nisem poznal, sem jo zapisal po svoje, doma pa zaigral bratu, ki jo je aranžiral. Zakaj ste skladbi dali naslov Na Golici? Ste za to imeli kakšne posebne razloge? Skladb nikoli nisem namensko naslavljal, razen če sem dobil naročilo. Te skladbe so npr. Mozirje, Radenci, Menina planina … Naslovi niso tako pomembni, bistvena je melodija. Ob osamosvojitvi Slovenije so nekateri izrazili željo, da bi napisali skladbo, ki bi predstavljala uradno besedilo slovenske himne. Tako je nastala skladba Kot viharnik vrh gora, ki pa pozneje ni bila izbrana … Skladba je bila napisana iz »fotelja«. Ko sem premišljeval, mi je na misel prišla smreka viharnik, ki je tako trdna, da kljubuje vetru, mrazu in snegu – skratka nihče je ne more uničiti. Tako trden je po mojem globokem prepričanju tudi naš narod, ki je v vseh teh stoletjih kljuboval vsem »viharjem«.

uspehov ne bi bilo. Imam veliko srečo, da mi je bog dal talent za dobro vižo in za povrh še tako ženo. Katerega nastopa se najbolj spominjate? Nekaj posebnega je bil nastop v razkošni berlinski Filharmoniji, kjer smo igrali v razprodani dvorani, kar je bil izjemno velik dosežek. Kakšno glasbo najraje poslušate danes? Najraje imam revijske orkestre, in sicer Glenna Millerja. Od naših slovenskih pevk pa moram reči, da je Ema Prodnik nenadomestljiva. Zelo priljubljeni ste tudi v Avstriji, Nemčiji, Švici in drugod po svetu. Kje so vas najlepše sprejeli? Zelo lepo so nas sprejeli na avstrijskem Koroškem, radi so nas poslušali na radiu Celovec in tako smo postali najprej popularni v Avstriji. Iz Avstrije pa je glas o naši glasbi segel tudi v Nemčijo, Švico in Holandijo. Kaj menite o glasbi Lojzeta Slaka in opredelitvi Slovencev, da se vaša glasba posluša bolj na področju Gorenjske, Slakova pa na Dolenjskem? Slak pomeni v glasbi toliko kot Gaspari v slikarstvu. Njegove viže so nekaj neverjetnega, z njimi je osvojil vso Slovenijo.

S katerimi pisci besedil ste sodelovali? Besedilo skladbe Slovenija, od kod lepote tvoje je napisal Marjan Stare, sicer pa je večino besedil napisal Ivan Sivec. Kdo je napisal Planico? V glavnem je to moje besedilo, ker sem jo tudi sam doživel kot skakalec, ampak jaz (v smehu) nisem letal tako kot ptice. Zaradi nastopov ste bili veliko zdoma. So bili kakšni dnevi, ko ste se vračali k družini? Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj sem moral podpisati pogodbo trikrat po deset let za celoletno igranje in včasih sem bil zdoma tudi po tristo dni. Pozneje so turneje trajale dvesto dni, in ko smo imeli premor, smo ga izkoristili za vrnitev domov. Seveda sem bil za glavne praznike, kot je npr. božič, vedno doma, saj so se vrnili domov tudi naši menedžerji. Kako ste uskladili družinsko in glasbeno življenje? Moram pošteno povedati, da je moja žena nosila največje breme in odgovornost uspešnega družinskega življenja. Če me ona ne bi podpirala in se žrtvovala, potem vseh teh

189

INTERVJU

Sicer pa je k njegovi uveljavitvi v Sloveniji, podobno kot meni, veliko pripomogel brat Vilko. Na slovenskem glasbenem zemljevidu se je pojavil podobno kot jaz – njemu je bil dano nekaj, meni nekaj, skupaj pa sva v Sloveniji dosegla veliko. Sicer pa nimam občutka, da je velika razlika med Gorenjsko, Štajersko in Dolenjsko. Imam občutek, da so nas vsi lepo sprejeli. V Sloveniji je veliko narodno-zabavnih ansamblov. Zakaj se po vašem mnenju nihče ne približa prepoznavnosti in popularnosti, ki ste ju bili deležni? Mi smo bili začetniki tovrstne glasbe. Danes je mnogo ansamblov in hvala bogu, da se mnogi z igranjem te glasbe tudi preživljajo. A doseči tak uspeh, kot smo ga mi, je težko. Original je vendarle samo eden. Ali sta vas zvezdništvo in popularnost kdaj motila? To, da smo bili popularni, me ni nikoli motilo. Morate pa vedeti, da je biti slaven lepo, živeti slaven pa zelo težko. V trenutku, ko te ljudje sprejmejo in postaneš prepoznaven, nisi več tako svoboden, kot bi želel biti. Kako ste izbirali člane ansambla, predvsem vokalno zasedbo, ki se je med vašim delovanjem spreminjala? Ko je brat Vilko odšel k vojakom, sem moral poiskati nekaj novih članov zasedbe, saj smo imeli številna povabila za igranje na zabavah. Potreboval sem kitarista, zato sem v ansambel povabil Leva Ponikvarja, ki se nam je z veseljem pridružil. Tako je nastal Gorenjski kvintet. Ko je s petjem prenehal nenadomestljivi Franc Koren, smo potrebovali novega vokalista. Kmalu zatem sem slišal peti Alfija Nipiča, ki mi je bil tako všeč, da sem ga vprašal, če bi se nam pridružil. Najprej je sicer nekoliko okleval, a je povabilo vseeno sprejel. Nato mi je pomagal poiskati še vokalistko Jožico Svete, pozneje pa se je zasedbi pridružila še Joži Kališnik. Ema Prodnik, ki je bila v ansamblu od leta 1961 do 1982, je bila sopranistka, Jožica je bila altistka, Alfi pa baritonist. Ali še kaj poprimete za harmoniko? Katere skladbe najraje preigravate? Ja, še. Kadar sestavljam bolj romantične melodije, potem igram na klavir, če igram polko, vzamem v roke klavirsko harmoniko, če zaigram kakšno »bolj po domače«, pa je na vrsti diatonična harmonika. Najraje sicer preigravam nove skladbe, saj v njih lahko vedno poiščem nove možnosti in motive za njeno izvedbo, kar mi predstavlja posebno zabavo.

190

Ali je res, da ste imeli posebno, samo za vas prirejeno harmoniko? Ne, ni res. Svoje harmonike pravzaprav dolgo časa sploh nisem imel. Pozneje mi je vse inštrumente priskrbel zastopnik Hohnerja, tako da s tem nisem imel več težav. Gotovo ste bili zelo zadovoljni, ko se je starejši sin Slavko odločil za študij glasbe. Kako je bilo z ostalima dvema sinovoma? Slavko, starejši sin, je v Ameriki zaključil študij filmske glasbe in mi veliko skladb tudi aranžiral. Moj drugi sin Martin je slikar, Gregor pa je zelo dober kitarist. Vašo glasbo sedaj predstavlja vaš vnuk Sašo. Ali zanj še vedno prispevate kakšno skladbo? Ja, nenehno ustvarjam nove skladbe. S Sašem pripravljava poseben projekt, namreč na njegovi novi zgoščenki bom prvič igral klavir. Viž imam veliko, zato moram le še veliko in dobro vaditi, da bom lahko vse to odigral (smeh). Projektu se bo pridružil še Slovenski oktet in prepričan sem, da bo zelo zanimivo. Nam lahko kaj več poveste o projektu in ansamblu, ki ga vodi Sašo Avsenik? Ansamblu se je pridružil tudi Jurij Zrnec, znan humorist in pevec, nekoč tudi dijak SŠOF. 28. marca je ansambel Saša Avsenika praznoval 5-letnico delovanja. K sodelovanju so povabili tudi priznanega dramskega umetnika, ki je pristopil kot moderator, humorist in imitator (kot poklon legendarnemu Francu Koširju). Po uspešnem koncertu in dveh novonastalih skladbah smo se z njim dogovorili za pogostejše sodelovanje. Slišali smo, da vaša vnukinja Monika izredno lepo poje in igra inštrument. Je še kdo od vaših vnukov, razen Saša in Monike, glasbeno dejaven? Vsi so glasbeno aktivni, a naj poudarim, da se sami odločajo za svojo pot, tudi glasbeno. Naj delajo tisto, kar želijo. Vam je všeč, poleg glasbene, tudi katera druga umetnost? Imate smisel za risanje, fotografijo in oblikovanje, kot ga imata vaši vnukinji Nataša in Monika, ki sta dijakinji naše šole? Saj nimam časa, da bi delal kaj drugega, kot se ukvarjal z glasbo. Danes sem na primer naredil že dve skladbi. Ko si enkrat povezan z glasbo, se ji ne moreš odreči. Vedno mi pride na misel kakšna nova melodija, zato sem povezan le z glasbo.

INTERVJU

Kakšen je vaš življenjski moto, ki bi morda koristil tudi našim dijakom? Če hočeš biti uspešen, moraš trdo delati ter biti povsem predan svojemu delu.

Eva Antončič, 2. a, Anja Kraševec Dervarič, 3. g, Maruša Vehovar, 3. g; Fotografija: Monika Avsenik, 3. d Mentorja: Boštjan Avguštin, prof., Peter Peterka, prof.

Pri iskanju čim boljšega zvoka sta brata Avsenik skupaj prišla do imenitne zasedbe – harmoniki in klarinetu sta dodala trobento in bariton. Nastal je znani Gorenjski kvartet. Naslednje leto je kvartet doživel nekaj pomembnih sprememb: najprej se mu je pridružil kitarist, nato pa še pevski par. Nastal je legendarni Kvintet bratov Avsenik. Z vse številnejšimi radijskimi in javnimi nastopi se je začel zmagoviti pohod Avsenikov. Ko je Avsenike med dopustovanjem ob Vrbskem jezeru na Radiu Celovec slišal urednik bavarskega radia, je bil nad njimi navdušen. Uvrstil jih je v svoj program in jih preimenoval v Oberkrainer kvartet. Telefunken je z njimi posnel prvo malo ploščo, na kateri se je pojavila tudi instrumentalna polka Na Golici … V Berlinu je ansambel zaigral na olimpijskem stadionu pred devetdeset tisoč poslušalci. Leta 1964 so sprejeli povabilo, da sodelujejo na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku, v Hamburgu pa so za prvi milijon prodanih plošč prejeli tudi svojo prvo zlato ploščo. Po nastopih v najbolj priljubljenih nemških televizijskih oddajah Zlati strel in Moja melodija so Avseniki postali zvezde evropske narodno-zabavne scene. Ob 35-letnici delovanja so Avseniki v svoje vitrine spravili že 32. zlato ploščo. Takratni minister za kulturo dr. Matjaž Kmecl jih je takrat označil za pojem slovenske uspešnosti. Številne Avsenikove pesmi so začele ponarodevati. Ansambel je postal legendarna domača narodnozabavna skupina.

191

Dneve pred iztekom leta 2013 smo dijaki 2. f-razreda namenili krajši mednarodni izmenjavi. Povezali smo se z dijaki sorodne umetniške šole v Trstu (Liceo Artistico Nordio). Tako kot smo jim mi predstavili delovanje naše šole ter jim razkazali Ljubljano, tako so nam tudi oni razkazali Trst in predstavili šolo.

192

Prišli so zgodaj zjutraj. Pričakali smo jih v risalnici, kjer smo pripravili predstavitev šole, nato pa smo jih popeljali naokoli ter jih seznanili z vsemi dejavnostmi, ki jih izvajamo na šoli. Gostje so bili navdušeni nad pestrostjo in kakovostjo naših programov. Jutranji prigrizek ob toplem napitku sta pospremila kratek klepet in medsebojno spoznavanje. Znanje iz angleščine je bilo prvič na preizkušnji. Pozneje smo jih popeljali po Ljubljani, kjer so si ogledali ožje mestno jedro ter spoznali zgodovino Ljubljane. Ob koncu ogledov smo obiskali še stalno zbirko Moderne galerije. Ob koncu smo se veselili vrnitve našega obiska na njihovi šoli v Trstu in seveda na tihem upali, da nas bo takrat razvajalo sicer zimsko, a vseeno toplo primorsko sonce.

MEDNARODNOSODELOVANJE

Tako smo se iz oblačne in mrzle Ljubljane z avtobusom odpeljali proti Italiji. V sončnem Trstu so nas lepo sprejeli radoživi dijaki in njihovi profesorji, ki so nas seznanili s potekom pouka ter učnim programom njihove šole. Nadvse presenečeni smo bili nad dejstvom, da morajo v šolo hoditi tudi ob sobotah. Ob koncu so nas razvedrili z energičnim petjem in nas pogostili z značilnimi italijanskimi dobrotami (mmm!), ki so jih pripravili sami. Sledil je ogled šole. Razkazali so nam vse, od risalnic do telovadnice. Najdlje smo se seveda zadržali v delu, ki je namenjen likovnemu ustvarjanju. Tam smo si lahko ogledali in spremljali potek dela, ki pa se precej razlikuje od našega v tem, da se učijo predvsem s prerisovanjem drugih risb ter slik in izdelovanjem maket. Njihovi programi so bolj abstrak-

193

MEDNARODNOSODELOVANJE

tni, kot izrazno sredstvo veliko uporabljajo barvo in različne materiale. Takoj, ko smo vstopili v prostore, kjer poteka pouk strokovnih predmetov, smo opazili, da se od naših zelo razlikujejo. Bili so predvsem veliko večji, v njih so bile razporejene mize z delovnim materialom in pripomočki. Zanimivo je, da uporabljajo veliko več različnih strojev in naprav, s katerimi izdelujejo izdelke industrijskega in modnega oblikovanja. Ob stenah so bili razstavljeni izdelki dijakov, njihove slike, risbe ter stojala z oblačili. Izvedeli smo, da platna ter drug material priskrbi šola, vendar izdelki ostanejo v njeni lasti. Ko smo končali z ogledom, ki nam je vzel kar nekaj časa, saj je njihova šola precej večja od naše, smo se po skupinah odpravili na ogled Trsta. Vodili so ga dijaki, ki so nam v svoji »prikupni« angleščini razkazali mestne znamenitosti. Peljali so nas do dvorca San Giusto (Svetega Justa), kjer smo za kratek čas uzrli lepoto obmorskega mesta ter naredili nekaj skic rimskih ostankov. Nato smo si ogledali teater, do katerega je v času Marije Terezije segalo morje, danes pa ga obkrožajo hiše in ceste, ki vodijo do morja. Popeljali so nas še po uličicah starega mestnega jedra, da smo lahko v celoti dobili vtis o Trstu, mestu z izredno bogato zgodovino. Dolga leta je

194

na primer tam bival in ustvarjal irski pisatelj James Joyce. Sprehodili smo se ob kanalih stare tržaške tržnice Ponte Rosso (Rdeči most), ki nekoliko spominjajo na Benetke. Ogled smo zaključili s postankom na glavnem trgu Piazza Unità d'Italia (Trg enotnosti), ki velja za največji evropski trg ob morju. Po zanimivem ogledu smo imeli tudi še nekaj prostega časa. Odšli smo vsak v svojo smer, nekateri so si poiskali prijetno kavarno, drugi so se sprehodili do morja, spet tretji pa so zavili v trgovine. Ko se je stemnilo, se je v soju prazničnih luči in okrasja glavni trg spremenil v prekrasno božično pravljico. Na pročelju mestne hiše, ki stoji na trgu, so se izpisovala voščila v različnih jezikih, pred njo pa je kraljevala mogočna božična jelka. V dnevu, preživetem v Trstu, smo bili seznanjeni z načinom dela in delovanjem šole naših italijanskih vrstnikov, kar je bila nadvse zanimiva izkušnja in zagotovo prispevek k večji medkulturni povezanosti. Judita Kociper, 2. f, Nana Barborič Vesel, 2. f Mentorja: mag. Apolonija Simon, prof., Peter Peterka, prof.

195

STROKOVNAEKSKURZIJA

BISERI ZAMEJSKE ITALIJE Pot nas je vodila od Sredipolja, najbolj znanega in veličastnega spominskega kompleksa v Italiji, do Ogleja, živečega arheološkega spomenika, preko Miramara, snežno belega gradu Maksimiljana Habsburškega, nad katerim »visi« prekletstvo, proti Trstu in Rižarni, stavbi koncentracijskega taborišča z muzejem v spomin in opomin.

Na hladno, a lepo oktobrsko jutro smo se podali na izlet v zamejsko Italijo. Pot nas je vodila mimo Postojne proti Tržiču (Monfalcone) v Sredipolje (Redipuglia). V Sredipolju stoji spomenik, kostnica, najbolj znan in veličasten italijanski spominski kompleks, posvečen 100.187 italijanskim vojakom 3. armade, ki so med prvo svetovno vojno padli na kraškem bojišču soške fronte. Spomenik je bil dokončan leta 1938. Zgradili so ga na pobočju griča Monte Sei Busi po načrtih arhitekta Giovannija Greppija in kiparja Giannina Castiglonija. Kostnica je podobna velikanskemu stopnišču, na vrhu katerega stojijo trije visoki kamniti križi, kapelica in vojaška opazovalnica. Na začetku stopnišča, simbolično pa na čelu svoje armade, je grob komandanta 3. armade, princa Emanuela Filiberta Savojskega, drugega vojvode Aoste, ki je obkrožen z žarami štirih generalov. Prostor je simbolično ograjen z verigo torpedovke Grado. Na vrhu griča je več pešpoti, ki se vijejo po strelskih jarkih, prepletenih z bodečo žico. Kilometer dalje od italijanske kostnice v smeri proti Foljanu (Fogliano Redipuglia) je pokopališče z ostanki 14.550 avstro-ogrskih vojakov. Povzpeli smo se do vrha in se predali občutku veličine oz. majhnosti, ki sta ju pričarala celotna arhitektura in pogled, ki se je odprl pred nami. Na vrh vodi približno 400 stopnic, a trud se izplača. Mi smo jih premagali »le« navzdol.

196

STROKOVNAEKSKURZIJA

ekskurzija v Sredipolje, Oglej, Miramar in Trst

Pot smo nadaljevali proti Ogleju. Aquileia, staro rimsko mesto iz 13. do 9. stoletja p. n. št., je bil v antiki eno izmed devetih najpomembnejših mest v rimskem imperiju. Mesto je bilo v času rimskega imperija pomembno središče in vojaška postojanka, v 4. st. pa središče krščanstva s sedežem škofije, pod katero je spadal tudi del našega ozemlja. Današnje mestece je pravzaprav arheološki spomenik, saj so na vsakem koraku ohranjeni številni arheološki ostanki. V lepo ohranjeni Poponovi baziliki smo si ogledali stare talne mozaike, ki so podobe zgodb (iz) Stare zaveze. Žal ni bilo časa za ogled arheološkega muzeja, kjer so razstavljeni predmeti iz starorimskega cesarstva.

Z grajsko zgodovino smo se seznanili prek informativnih zapisov v samih prostorih. Sprehodili smo se tudi po grajskem vrtu, ki je že dobival lepe jesenske barve. V Trstu smo si nekoliko oddahnili in srknili pravi »tržaški« kapučino. Ob koncu izleta smo si ogledali še Rižarno, zbirno in uničevalno taborišče v Trstu.

Nadaljevali smo pot in se ustavili v bližini Trsta, pred gradom Miramar (Castello di Miramare; mira mar pomeni v španščini gledati morje). Idiličen snežno beli grad, tik ob morju, ki iz daljave izgleda kot iz filma, je urejen tudi v muzej. Obdan je z visokim obzidjem, ki je služil kot zaščita pred napadalci, in na vsakem koraku označen z različnimi grbi in čudovitimi svetilkami. Zgrajen je bil med letoma 1856 in 1860, po načrtih arhitekta Carla Junkerja in po naročilu Maksimiljana Habsburškega, in je naravnost čudovit od zunaj in znotraj. Skoraj z vsakega okna se nam odpira pogled na morje, od tod tudi ime. Sam frontalni pogled na grad odkrije vso lepoto in zanimivo gradnjo tistega časa. Prav tako sta vsak balkon in okno poglavje zase. Čudovit park pred gradom in urejeni vrtovi, kjer se je sprehajala gospoda, so polni kipov in eksotičnega rastlinja. Po senčnem drevoredu se lahko sprehodiš do morja, kjer sta privatno kopališče in privez. Bogata opremljenost dvorca še danes priča o načinu življenja znanih kraljevih rodbin iz 19. stol., ki so bile tukaj na obisku ali oddihu. Ornamenti ob oknih in grajski stropi so izjemni. Zlahka bi »skočil« v tisti čas, užival v življenju, ki ga takšno udobje ponuja, če se gradu ne bi držalo prekletstvo; vsi prebivalci tega gradu naj bi umrli nesrečne smrti.

197

STROKOVNAEKSKURZIJA

Rižarna je velika stavba pri Sv. Soboti (San Sabba), zgrajena leta 1913, v kateri so najprej luščili riž – od tod tudi ime – leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. Leta 1944 so v notranjosti zgradili krematorijsko peč, v kateri so sežgali 4000–5000 ljudi (tudi 50–70 trupel dnevno). Žrtve so bili po večini Slovenci, Hrvati, italijanski protifašisti in Židi. Rižarna je bila poleg tega tudi zbirni center za nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, skozi katerega je šlo okoli 20.000 oseb. Rižarno je vodil Odilo Globocnik, »strokovnjak« za uničevalna taborišča; pred Rižarno je postavil oz. vodil taborišča Sobibor, Majdanek in Treblinka. Leta 1965 so Rižarno s predsedniškim odlokom razglasili za državni spomenik. Zgradbo so obnovili pod vodstvom arhitekta Romana Boica in spremenili v mestni muzej (Civico museo della Risiera di San Sabba).

198

Te dokumente, ki jih je zaplenila jugoslovanska vojska, hrani Arhiv Republike Slovenije. Vrata in stene teh čakalnic smrti so bile poslikane in popisane. Žal je ohranjenih bolj malo risb in napisov, čemur so botrovali zavezniška okupacija tovarne, nato sprememba v begunsko taborišče za Italijane in tujce, vlaga, prah in malomarnost ljudi. Na srečo v spomin in opomin ostajajo dnevniki raziskovalca in zbiratelja Diega de Henriqueza, ki jih hrani muzej, poimenovan po njem. Gre za skrbne prepise teh poslikav, nekaj strani dnevnika pa je na ogled tudi v sklopu razstave v Rižarni. Tudi stavbe s krematorijsko pečjo in povezanim dimnikom ne moremo več videti, saj so jo razstrelili bežeči nacisti v noči med 29. in 30. aprilom 1945, da bi zabrisali dokaze svojih zločinov. Med ruševinami so pozneje našli vreče s človeškimi kostmi in pepel ter tudi kij, ki so ga uporabljali za usmrtitev pred sežigom. Originalni kij so

STROKOVNAEKSKURZIJA

pozneje ukradli. Leta 2000 je bila izdelana kopija, ki jo je Giuseppe Novelli podaril muzeju in je sedaj del razstave. Omeniti velja prvi dve celici, ki so ju uporabljali za mučenje in zbiranje zaplenjenega materiala. Tu so med drugim našli na tisoče osebnih izkaznic, ki so jih zaplenili ne samo ujetnikom in deportirancem, ampak tudi delavcem, poslanim na prisilno delo. Dan je hitro minil, izvedeli in videli smo veliko novega. Družba je bila prijetna, izlet odlično voden, profesorice so nam podale številne informacije. Navdušila nas je mogočna arhitektura spominskega parka v Sredipolju, a s posebej močnimi vtisi smo zapustili Rižarno, kajti z grozo in srhom smo doživeli razstavljene dokaze o grozodejstvih te stavbe. Oglej nas je navdušil, predvsem pa muzej na prostem, saj različni arheološki ostanki »ležijo« vsepovsod po mestecu. Najimenitnejši in sanjsko lep se nam je zdel Miramar. Dobesedno vživeli smo se v grajsko življenje in se za kratek čas preselili v čas, ko so se po tem gradu in vrtu sprehajale mične gospodične in elegantni gospodje. Prevzela nas je zgodba o prekletstvu, ki »visi« nad to čudovito arhitekturno umetnino.

Posebno doživetje pa je predstavljal pravi »tržaški« kapučino, saj je to obmorsko mesto prava prestolnica kave. Prvo kavarno so v Trstu odprli pred približno 265 leti in kavarne so postale in so še vedno zbirališča kulturnikov, umetnikov, pisateljev, intelektualcev in boemov. V 19. stol. je trgovanje s kavo predstavljalo glavni tržaški posel, Tržačani pa so še dandanes največji porabniki kave v Italiji. Popijejo jo kar 10 kilogramov letno na oseb. Povprečna letna porabe kave v Italiji pa je »le« 4,5 kilogramov. Prijetno utrujeni smo se vrnili domov in si obljubili, da se v te kraje še kdaj odpravimo. Imeli smo se res »fajn«.

Rok Korenčan, 2. f Mentor: Peter Peterka, prof.

199

STROKOVNAEKSKURZIJA

Firence – mesto, ki je dalo številne renesančne umetnike in ustvarilo najznamenitejša dela. Ob pogledu na številne arhitekturne presežke in umetnostnozgodovinske spomenike smo skušali začutiti duh časa, ki v znanstveni in kulturni zgodovini človeštva pomeni »ponovno odkritje sveta in človeka«.

200

STROKOVNAEKSKURZIJA

To srednjeveško središče evropske trgovine in rojstno mesto renesančne Italije smo si ogledli tudi dijaki 3. c-razreda. Na mrzlo marčevsko nedeljo smo se zgodaj zjutraj odpravili na dolgo pot, ki nas je po Apeninskem polotoku vodila po Padski nižini vse do toskanskih gričev. Po prihodu v Firence smo najprej obiskali Palazzo Pitti, v kateri smo si ogledali dve galeriji. V prvi je zanimiva zbirka zgodovinskih kostumov Galleria del Costume, v kateri smo občudovali oblačila in oblačilne dodatke preteklih dob. Posebej nas je navdušilo redko ohranjeno oblačilo iz 16. stoletja dame Eleonore Toledo, ki ga nosi na znamenitem portretu, na katerem je upodobljen tudi njen sin Giovanni de Medici. Sledil je še ogled umetniških del v Gallerii Palatina. Po ogledu razkošne palače smo se sprehodili čez most Ponte Vechio do trga Piazza della Signoria, kjer smo opazovali zgradbi Palazzo Vecchio

in Loggia dei Lanzi. Sprehodili smo se še skozi mesto do Gallerie dell'Accademia, kjer smo si ogledali slavni kip Davida. Po napornem dnevu smo se namestili v hotelu, v katerem je prvo noč, zlasti v nekaterih sobah, strašilo, vendar smo vseeno uspeli nabrati dovolj energije za naslednji dan. Vstali smo zgodaj in si po zajtrku ogledali zbirko v Museu nazionale del Bargello. Sledil je sprehod do muzeja Salvatore Ferragamo, kjer smo občudovali legendarne čevlje mojstra, ki je znal obuti filmske dive in ugledne osebnosti, od Grete Garbo, Glorie Swanson, Marlene Dietrich do Marilyn Monroe ... Tu si je bilo mogoče ogledati tudi razstavo Marilyn, posvečeno znameniti filmski igralki. Zbirka filmskih kostumov in zasebnih oblačil, med katerimi bi omenila zlasti legendarno obleko, ki jo je igralka oblekla, ko je pela ameriškemu predsedniku Kennedyju za rojstni dan, obutve in slavnih

201

STROKOVNAEKSKURZIJA

fotografij je v nas vzbudila pravo navdušenje. Nato smo si ogledali severozahodni del mesta, kjer je nekaj reprezentativnih renesančnih zgradb. Popoldan smo se z avtobusom odpeljali v Montevarchi, kjer smo si ogledali hišo Prada, znamenito mednarodno italijansko modno podjetje za proizvodnjo luksuznih usnjenih izdelkov, predvsem ročnih torbic in čevljev, in ekskluzivno središče The Mall, kjer so trgovine prestižnih modnih znamk, kot so Alexander McQueen, Armani Jeans, Balenciaga, Bottega Veneta, Burberry, Dior, Emilio Pucci, Ermenegildo Zegna, Fay, Fendi, Giorgio Armani, Gucci, Hogan, Lanvin, Loro Piana, Roberto Cavalli, Salvatore Ferragamo, Sergio Rossi, Stella McCartney, Tod's, Valentino, Yves Saint Laurent. Prosti čas smo izkoristili za ogled trgovin in raziskovanje modnih izdelkov. Proti večeru smo se vrnili v Firence in jih po večerji doživeli še nekoliko drugače. Na ulicah je bilo presenetljivo mirno. Zadnji dan smo izkoristili za ogled umetniške zbirke v La Galleria degli Uffizi in muzeja Gucci, kjer so razstavljeni prestižni ročno izdelani usnjeni izdelki. Na koncu smo si ogledali še trg Piazza del Duomo s stolnico Basillica di Santa Maria del Fiore.

202

In ker se vse lepo enkrat konča, se je tudi naša kratka tridnevna ekskurzija v »srce« Toskane zaključila. Čakala nas je še dolga pot domov, nazaj v realnost in šolske klopi. Posebej bi se želela zahvaliti profesorici Sabini Puc, ki nam je pripravila pester in zanimiv program, ter seveda turistični agenciji Unitours, ki je pomagala pri uresničitvi programa in ga še dodatno popestrila. Sara Grižon, 3. c Ekskurzija v Firence je bila naša prva večdnevna ekskurzija, ki smo se je vsi zelo veselili. Videli smo marsikaj zanimivega, vedno pa se bom spominjala muzeja, v katerem smo si ogledali tako slike kot kipe najveličastnejših umetnikov. Lana Toškan, 3. c Najbolj sta me navdušila kip Davida in razstava Marilyn, kjer so zbrana igralkina oblačila iz njenih najbolj legendarnih filmov. Lena Miličević, 3. c Mentorica: mag. Sabina Puc, prof.

STROKOVNAEKSKURZIJA

203

STROKOVNAEKSKURZIJA

204

STROKOVNAEKSKURZIJA

London je ena izmed svetovnih modnih prestolnic. Dom številnih oblikovalcev in umetnikov ter središče umetniškega ustvarjanja. Že hoja po prelepih londonskih ulicah posamezniku vlije motivacijo in željo po uspehu, kar smo tudi sami izkusili. Kdo si ne želi obiskati enega izmed svetovnih velemest – Londona? Prav ta želja se nam je dijakom in dijakinjam 3. letnika modnega oblikovanja uresničila. Po večmesečnem čakanju je končno le napočil dan odhoda. Zgodaj zjutraj smo se zbrali na letališču, kjer smo mnogi nestrpno pričakovali ne le obisk Londona, temveč tudi prvi let z letalom. Navdušeni smo po manj kot dvournem letu pristali v Londonu. Takoj smo naleteli na prvo znamenitost, ko smo se vkrcali na angleški avtobus, ki nas je po levem prometnem pasu odpeljal v mesto. Kmalu smo bili v samem mestnem središču, se peljali po njegovih neskončnih ulicah ter se obračali na vse strani, ko smo v svoj objektiv skušali ujeti prav vsako malenkost. Mislim, da je bil vsak izmed nas, tudi tisti, ki so London že obiskali, nad videnim in doživetim navdušen. Najprej smo obiskali eno izmed najprestižnejših fakultet za modno oblikovanje na svetu, Royal College of Art. Imeli smo to čast, da smo si ogledali delo na oddelku School of Material in razstavo študentov Working in progress, kar je bila tudi izredna priložnost za pridobivanje informacij o nadaljnjem študiju v tujini. V štirih dneh, ki smo jih preživeli v Londonu, smo obiskali mnogo galerij, razstav in muzejev – National Gallery, British Museum, Design Museum, kjer smo npr. občudovali razstavo Hello, My name is Paul Smith priznanega angleškega modnega oblikovalca. Na voljo smo imeli tudi nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za raziskovanje Londona. Kot modni navdušenci smo si ogledali luksuzne prostore in oblačila v veleblagovnici Harrods, ki je v samem središču Londona. Sprehodili smo se po modnih ulicah Dover Street, New Bond Street in Old Bond Street z ekskluzivnimi modnimi znamkami. Veliko pozornosti je v nas vzbudila ulica Savile Row, kjer domujejo vrhunski moški krojači.

205

STROKOVNAEKSKURZIJA

Tretji dan smo po angleškem zajtrku zapustili London in se z avtobusom odpeljali na pot proti neolitskemu spomeniku Stonehengeu, ki smo ga dosegli v nekaj urah. Na poti smo spoznavali tipično angleško podeželje in manjša naselja. Po nepozabnem ogledu zgodovinskega čudesa smo se odpeljali do mesta Bath, ki je znano po vročih vrelcih. Obiskali smo rimske terme in poskusili termalno vodo. Sledil je sprehod do znamenitega Circusa, kjer zgradbe tvorijo obliko pravilnega kroga in so zgrajene v gregorijanskem slogu. Nato smo pot nadaljevali do ulice Royal Crescent, kjer so zgradbe formirane v polkrožnem loku. Lokacijo večkrat izkoristi filmska produkcija za sceno v zgodovinskih filmih. Ogled smo zaključili v muzeju Fashion Museum, kjer smo občudovali kostumsko zbirko in se oblekli v viktorijanske dame. Obiskali smo tudi znano zgodovinsko utrdbo Tower of London, kjer smo lahko občudovali kraljeve dragulje in se fotografirali s stražarjem Beefeaterjem. Z ladjico smo se nato po mogočni Temzi odpeljali do Greenwicha, od koder so nekoč pristaniški delavci skozi predor pod Temzo hodili na delo na doke. Med vožnjo smo molče opazovali zanimive arhitekturne bisere vzhodnega dela Londona in zapluli mimo Docklandsa. Po pristanku ob Royal Naval Collegeu smo se sprehodili mimo slavne trgovske ladje Cutty Sark skozi park do znamenitega observatorija in ničelnega poldnevnika, kjer je čudovit razgled na London.

Vsak večer smo večerjali na najbolj znanih londonskih ulicah v tipičnih angleških pubih. Po večerji sta nas profesorja Sabina Puc in Anton Starc popeljala še po nekaterih značilnih in malo drugačnih predelih Londona, kot so Soho, Chinatown ter Savile Row, seveda pa smo že prej prečesali ulice in trge, kot so Oxford Street, Bond Street, Piccadilly Circus, Leicester in Trafalgar Square. Po napornih celodnevnih dejavnostih smo se odpeljali nazaj do hotela, kjer smo prespali in se zjutraj zbudili pripravljeni na nov dan. Dvomim, da je bil med nami kdo, ki si ne bi želel ostati vsaj še nekaj dni, vendar je napočilo nedeljsko jutro, ko smo se morali odpeljati na letališče. Vendar nas dobra volja ni zapustila, saj smo že razmišljali o novi ekskurziji, ki nas čaka prihodnje leto. Pariz – mi te že nestrpno čakamo! Lana Toškan, 3. c Mentorica: mag. Sabina Puc, prof. Foto: Sabina Puc, Lana Toškan, Ester Gradišar, Sara Grižon

206

STROKOVNAEKSKURZIJA

Še preden smo z razredom odšli v London, sem dolga leta sanjarila o njem. Vendar ne glede na vse slike, filme in zgodbe z motivi Londona nihče ni zmožen opisati lepote mesta. Najbolj so me navdušili vzdušje Londona, temačnost in skrivnostnost mesta, ki je obdano z magijo. Počutila sem se, kot da bi bilo tam vse mogoče. Že sama zgodovina Londona, ki je povezana z izjemnimi pisatelji, umetniki in legendarnimi modnimi oblikovalci, me je povsem prevzela. Čeprav smo National Gallery le preleteli, sem si predstavljala, kako bi lahko tam ostala za več ur, podobno sem se počutila tudi v galeriji, kjer je bila razstava Hello my name is Paul Smith. Razstavljeni so bili delčki življenja legendarnega modnega oblikovalca Paula Smitha. Ob ogledu razstave sem se počutila navdihnjena in polna življenja, saj je name oblikovalčeva energija močno vplivala. Obiska Londona ne bom nikoli pozabila in upam, da se bom kmalu vrnila.

naredila velik pečat. Od nekdaj sem si želela živeti in študirati v Londonu, zato mi je bilo v veliko veselje obiskati to velemesto, ki med drugim velja za modno prestolnico. Vrnila sem se bolj motivirana in pridobila zagon za nadaljnje delo. V Londonu je kaj videti, obiskati, zato mi ni žal, da sem se pridružila skupini popotnikov.

Lena Miličevič, 3. c

Ekskurzija v London je zagotovo nepozabna izkušnja. V tako kratkem času smo si ogledali številne znamenitosti, ki nam bodo ostale v lepem spominu. Profesorja Sabina Puc in Anton Starc sta nam London predstavila v najlepši luči in prepričana sem, da so kljub slabemu vremenu vsi uživali.

Na svojem ponovnem potepanju po Londonu sem pridobil obilo pozitivnih izkušenj. Najbolj se mi je vtisnil v spomin Royal College of Art, kjer smo si ogledali razstavo študentov in prostore fakultete, kjer potekajo predavanja. Ker sem že bil v Londonu, sem si moral obvezno ogledati trgovino najljubšega modnega oblikovalca Maisona Martina Margiela, ki predstavlja pravo modno »meko«. Navdušila me je konceptualna trgovina Dover Street Market, ki jo je ustanovila modna oblikovalka Rei Kawakubo, ki dela za Comme des Garçons. Skratka, ekskurzija se mi je zdela zelo zanimiva, in to tako z vidika umetnostne zgodovine kot tudi modnega oblikovanja.

Sara Grižon, 3. c Ekskurzije v London sem se zelo veselila. Razburljivo je bilo že to, da smo šli z letalom (jaz prvič). London je bil pričakovano deževen, a v spominu mi bo ostalo kičasto sončno nebo nad Stonehengeom. Všeč sta mi bila vrvež velemesta in nočni utrip. Ajda Rep, 3. c

Karin Slobodnik, 3. c

Erik Starc, 3. c

207

STROKOVNAEKSKURZIJA

Gaja Pegan Nahtigal, 3. f Mentor: Anton Starc, prof. Foto: Anja Poznič, Neža Perovšek

Pot smo začeli z dvanajsturno nočno vožnjo skozi Avstrijo, Nemčijo in Luxembourg. Prva prava postojanka na našem potovanju je bil Evropski parlament v Bruslju. Stoji v modernem delu mesta, polnem visokih steklenih stolpnic, uradnih središč in poslovnih stavb. Zgradba je večnadstropna, v njej je mnogo predavalnic, sejnih sob, kabinetov ipd. V eni izmed sob smo se pogovarjali s slovensko predstavnico v bruseljskem parlamentu in izvedeli veliko o njegovem delovanju in nalogah. Po koncu predstavitve smo si ogledali skulpturo, ki visi od vrha do tal parlamenta. Sestavljena je iz tanjših in debelejših, večjih in manjših palic, ki predstavljajo države, kot celota pa predstavlja Evropo. Če se jo dotakneš, se zamaje, premakne. S tem delo metaforično predstavlja delovanje Evrope. Vse države, ne glede na velikost in pomembnost, so med seboj tesno povezane in delujejo kot celota. Nadaljevali smo z nekoliko »klišejskim« ogledom Atomiuma. Hitro iz avtobusa, kratek ogled vsem poznane stavbe, hop na avtobus in naprej proti Antwerpnu. Mesto slovi po tem, da ima enega največjih in najpomembnejših evropskih pristanišč, kar mu je skozi zgodovino dalo močan gospodarski in kulturni pečat. Antwerpen je med drugim znan tudi kot domovina številnih pomembnih in priznanih modnih oblikovalcev. Mnogi zagotovo poznate skupino Antwerpenskih šest. Gre za šest svetovno priznanih modnih oblikovalcev, ki so med letoma 1980 in 1981 diplomirali na antwerpenski univerzi finih umetnosti. Naš najpomembnejši ogled v Antwerpnu je bil obisk Rubenshuisa. Gre za privatno hišo slikarja Rubensa, ki je ohranjena in rekonstruirana po takratnem originalu. Stoji ob glavni mestni ulici. Skozi vhodna vrata vstopimo na dvorišče z nekaj kipi, umetelno poslikanimi okni in balkonom. Dvorišče se nadaljuje v večji vrt, skorajda park, s skrbno urejeno travo, simetrično postavitvijo klopic in grmičev. V notranjosti so prostori skrbno in natančno opremljeni. Stene so okrašene z bogatimi tapetami iz rjavordečkastega usnja. Oprema hiše in prostorov je bogata, kar odseva meščansko in udobno Rubensovo življenje. Stene krasijo Rubensove slike, od portretov, avtoportretov, tihožitij pa do pokrajin in njegovih znanih prikazov mitologije ter zgodovinskih dogodkov. Kot zadnji prostor smo si ogledali njegov studio, osebno galerijo, prostor z visokimi stenami, od tal do stropa napolnjenimi s slikami.

208

STROKOVNAEKSKURZIJA

Med ogledom slavne katedrale v središču mesta in odhodom v težko pričakovani hotel smo imeli nekaj prostega časa za ogled mesta, kratko raziskovanje njegovega »duha« in morda čas za porcijo slavnega belgijskega »pomfrija«. Končno smo prispeli v hotel, kjer smo odložili prtljago, hlastaje pojedli večerjo in ponovili že znan večerni ritual: druženje po sobah, profesorji nas podijo vsakega v svojo, sčasoma jih ubogamo, zaspimo na udobnih posteljah, (pre) zgodnja budnica … Potem pa kosmiči, kava, sok, kruh, med, v žepe čim več paštet, marmelad, jabolk in kruha, kovčke v roke, na avtobus in hop naprej. Pot nas je vodila v novo državo – Nizozemsko. Deželo ravninskih prostranstev, velikih mlinov na veter, lesenih coklov, tulipanov, ozkih opečnatih hiš, kanalov in koles. Prvo mesto, ki smo ga obiskali, je bil Delft. Kot številna druga nizozemska mesta tudi to spominja na pravljico. Ozki kanali, razpredeni čez mesto, prikupni, romantični mostički, vpeti čeznje, ozke opečnate hiše z okrašenimi strehami in prijazni, odprti ljudje, ki dobro govorijo angleško. Čeprav je prikupnost vseh teh mest že morda nekoliko pretirana, vsaj za moj okus, so v »svojem kiču« zelo prijetna, topla in udobna.

V središču mesta smo obiskali dve cerkvi: eno bolj preprosto, kamnito, drugo okrašeno, bogato. V eni izmed njiju so pokopani člani kraljeve družine. Poleg katedrale stoji muzej Vermeerjevih slik. Slikar iz 17. stoletja me je nekoliko dolgočasil s svojo ponavljajočo se tematiko in kompozicijo, a me na drug način zelo prepričal. Slike odsevajo karakter, vsebino, trenutek. Kot da gre za fotografije, ki natančno zajamejo trenutni izraz na obrazih. Prav tako je Vermeer mojster svetlobe in opazovanja, preučevanja le-te. Den Haag, nizozemska upravna in gospodarska prestolnica. Obiskali smo Gemeentemuseum Den Haag, muzej moderne umetnosti z največjo zbirko Mondrianovih del. Notranjost stavbe spominja na kopališče, dom za ostarele ali toplice. Stene so namreč od vrha do tal oblečene v keramične ploščice umazano rumene barve. V zgornjem nadstropju je postavljena stalna razstava renesančne umetnosti, pri kateri smo bili posebej pozorni na Rembrandtovo sliko Anatomija dr. Tulpa.

209

Dolgo pričakovani Amsterdam! Najprej smo si ogledali velik Van Goghov muzej, ki je s tremi nadstropji v celoti posvečen Van Goghu, enemu največjih nizozemskih slikarjev. Posvetili so mu zadnje desetletje njegovega ustvarjanja; v tem času je ustvaril večino svojih del. Po krajšem postanku smo si ogledali še en muzej moderne umetnosti, Stedelijk Museum. Zopet velik razstavni prostor z mešanico modernih in sodobnih del. Slike, vsakovrstni predmeti, pohištvo, inštalacije, skulpture. Skratka pester nabor vseh oblik moderne umetnosti.

Naslednja obsežna razstava je posvečena Mondrianovim delom. Od zgodnjih del, ki prikazujejo ne ravno abstraktna, a vseeno stilizirana drevesa, prek njegove dobe kubizma pa do poznih popolnoma abstraktnih, geometriziranih del. Ostale razstavljene umetnine v muzeju so delo znanih modernih umetnikov, kot so Kandinsky, Monet, Van Gogh, Picasso … Razstavni prostor se je nadaljeval še v klet.

Ko smo zvečer prispeli v naš hotel ob jezeru, smo nestrpno čakali na večerjo in počitek. Rijksmuseum je bil zadnji muzej na naši ekskurziji. Je najpomembnejši amsterdamski muzej velikih dimenzij, posvečen predvsem baročni nizozemski umetnosti, ki

Dan smo zaključili s krajšim izletom do obale Baltskega zaliva. Pet kilometrov mivke, morja, malih školjk s črtastim vzorcem in nobenega kamna. Zelo prijeten zaključek dneva. Potem smo dve noči ostali v hotelu blizu Amsterdama. Bil je skrivnosten hotel, poln neštetih ozkih hodnikov in skrivnih vijug. Balkoni sob so bili dvajset metrov oddaljeni od jezera. Nizozemska zemlja ni prav rodovitna, prepojena je z mivko, a kljub temu so se Nizozemci znašli. Veter, ki stalno piha, so »pretvorili« v energijo. Zato toliko mlinov. Z njimi so na primer drobili pigment za barve. Enega takih mlinov smo si ogledali tudi od znotraj. Predstavnika tradicionalne Nizozemske sta tudi sir in obutev – leseni cokli. Izdelavo sira nam je predstavilo prijetno dekle v njihovi tradicionalni kmečki opravi, ročno izdelavo cokel pa fant v delavnici s starim orodjem. Leseni cokli najrazličnejših oblik in velikosti so bili zelo praktični čevlji za vse vremenske razmere.

210

Zadnji dan naše ekskurzije smo zopet preživeli v Amsterdamu, in ker nismo načrtovali večjih ogledov, smo imeli več prostega časa. Kot pravi turisti smo se z ladjico počasi vozili po amsterdamskih kanalih. Kot gradbeni element so uporabljali predvsem opeko, ki je za te kraje tipična, za razliko od nas, ki uporabljamo apnenec. Da bi bila opeka še trša, so uporabili tehniko dvojnega žganja. Ozke hiše pa so posledica nekdanjega nepremičninskega zakona: ožja je bila hiša, manjši je bil davek.

STROKOVNAEKSKURZIJA

Rijksmuseum je bil zadnji muzej na naši ekskurziji. Je najpomembnejši amsterdamski muzej velikih dimenzij, posvečen predvsem baročni nizozemski umetnosti, ki predstavlja njihovo zlato dobo. V njem se bohoti še ena zelo znana Rembrandtova slika, Nočna straža. Ob slikah smo si lahko ogledali tudi razne predmete: jedilni pribor, pohištvo, kipe, oblačila, glasbila, svečnike, posodo ... Vsekakor je bil tudi tokrat del razstave posvečen moderni umetnosti. Za konec smo se sprehodili skozi oblačen Amsterdam, se s »kančkom očesa« dotaknili tudi slavne Rdeče četrti, ki je, podobno kot liberalen odnos do marihuane, značilnost Amsterdama. Sprehod smo nadaljevali mimo cvetlične tržnice z nešteto tulipani do glavnega trga v središču mesta, kjer kraljeva družina sprejema evropsko in svetovno elito. Sprehod do avtobusa in proti domu. Belgija in Nizozemska mi bosta ostali v lepem spominu. Deželi, polni prijetno kičastih, visokih in ozkih opečnatih hišic in prijaznih, toplih ljudi. Nizozemska pa poleg tega še kot liberalna država, kot država koles, tulipanov in prijetnih ulic, okrašenih z nešteto kanali, jezeri in lepimi mostiči.

211

STROKOVNAEKSKURZIJA

Po lepi modri Vltavi

utrinki s poti po Češki

212

Zbudili smo se v deževno in megleno jutro. Vendar za nas je bil ta dan vse prej kot običajen – čakalo nas je potovanje v Prago. Otovorjeni s kovčki in potovalkami smo se zbrali pred Križankami. Navdušeni in iskrivih oči smo se odpeljali proti Avstriji. Preden smo se dokončno prebudili, smo že zapustili našo deželo. V Avstriji nas je čakalo prvo presenečenje – sneg. Vodička nas je zabavala z igro asociacij: »Katera je prva stvar, ki vam pride na misel ob besedah Avstrija, Nemčija in Češka.« Tako smo se začeli pogovarjati o razlikah med germanskimi in slovanskimi deželami. Tradicionalne noše, jodlanje, Mozartove kroglice, znani skladatelji in še in še – to so tipične avstrijske značilnosti. Izvedeli smo za največjo tovarno bombonov Haribo v Linzu in sklenili, da jo nekoč obiščemo. In potem smo se pogovarjali o nemških avtomobilih in farmacevtskih izdelkih. A najzanimivejša je bila Češka. Fante so zanimale lepe Čehinje, še večjo pozornost pa so namenjali odličnemu poceni pivu. Ugotovili smo, da so nekatere risanke, ki so nas spremljale vse otroštvo, nastale prav na Češkem: A je to, Pajo in Yajo, Krtek … Izvedeli smo veliko o češki kulinariki, pri čemer se nam je zdela posebej zanimiva njihova solata, ki je ne kisajo, ampak sladkajo. Pozneje smo jo poskusili v hotelu. Mnenja deljena! Po nekaj postankih in številnih zanimivih podatkih smo prispeli do naše prve postaje – Češki Krumlov. Mestece slovi po lepi arhitekturi v mestnem jedru in gradu, ki smo si ga posebej skrbno ogledali. Sprehodili smo se skozi čudovite

vrtove s številnimi cvetlicami, grmički in sveže pokošeno zeleno travo. Sledil je ogled galerije najbolj priznanega češkega fotografa Jana Saudeka, ki je mojster fotografiranja izjemno čutnih aktov. Preden smo se odpravili proti Pragi, smo si vzeli še nekaj prostega časa za nakup spominkov, fotografiranje in malico. Po prevoženih 500 kilometrih smo končno prišli v Prago. Namestitev v hotelu, osvežujoča prha, zaslužena večerja. Po večerji smo »kot ubiti« popadali v postelje, saj smo bili izmučeni od dolge in naporne poti. Prebudili smo se v megleno jutro in se po obilnem zajtrku odpeljali naravnost do ene največjih praških znamenitosti. Ogledali smo si staro grajsko četrt HRADČANI, občudovali notranja dvorišča, se sprehodili skozi čudovite sobane kraljeve palače, ki so nas za trenutek odpeljale v preteklost. Stolnice svetega Vida nismo spregledali. Po prostem času smo morali poiskati izgubljeno razredničarko, ki je vsa prestrašena tavala naokoli in nas iskala, saj se je preveč

213

zatopila v nakupovanje spominkov na Zlati ulički. Skozi mestno četrt Male strane smo se odpravili do impozantne cerkve, kjer je nekoč potekala poslovilna slovesnost od velikega Mozarta. Med ogledovanjem fresk, slik, številnih kipov v cerkvi sv. Mikulaša so se mi v mislih predvajale najbolj znane Mozartove melodije. Vsi smo bili zelo navdušeni in prevzeti nad najbolj poznanim praškim mostom – Karlovim mostom. Ob lepem vremenu si je na Karlovem mostu mogoče ogledati številne stojnice umetnikov, ki turistom ponujajo ročno izdelan nakit, lončeno posodo, spominke. Če želiš, narišejo tudi tvoj portret ali karikaturo. Imeli smo dovolj prostega časa, da smo lahko vse te trenutke ujeli v objektiv. Pozneje smo si ogledali še cerkev, ki je delo našega največjega arhitekta Jožeta Plečnika. Bili smo ponosni, da je slovenski arhitekt v Pragi pustil tako velik pečat. Naš zadnji ogled je bil sprehod skozi staro mestno jedro do trga Staroměstské náměstí

214

z mestno hišo, ki je znana po čudoviti astronomski uri in je postala pravi simbol češke prestolnice. Zvok budilke. Jutro. Začetek tretjega dneva našega bivanja v Pragi. Cilj grad Karlštajn. Po prihodu smo imeli nekaj prostega časa, saj so razumevajoči profesorji ugodili naši veliki želji po jutranji kavi. Počasi smo se vzpenjali proti veličastnemu gradu. Ob pogledu nanj nam je vsem zastal dih. Počutili smo se kot v pravljici. Majhna vasica s prikupnimi hiškami, do katerih so vodili mostički, na drugi strani pa stojnice in prijazni prodajalci, ki so nas vabili k ogledu najrazličnejših predmetov. Po ulici se je širil vonj po odlični hrani, ko pa si se ozrl navzgor, se je na griču v vsej svoji veličini bohotil grad. V 14. stol. ga je dal zgraditi rimski cesar in češki kralj Karel IV. V njem so shranjeni češki dragulji in insignije. Sledil je ogled notranjosti gradu, nad katerim sem bila tako navdušena, da sem ostala brez besed. Veličastne sobane z visokimi obokanimi stropi, čudovito pohištvo … Za trenutek sem se počutila, kot da se je čas ustavil oz. prevrtel nazaj. Bilo je naravnost očarljivo! Najprej so nam pokazali zgodovinsko sobo, ki ponazarja, kako je grajska gospoda živela nekoč. Zanimiva se nam je zdela tudi kapelica Device Marije, kjer nam je lokalna vodička v angleščini predstavila zgodbo, ki se navezuje na freske. Legenda pravi, da ko je žena končno rodila težko pričakovanega sina, je nanj že čakal sedemglavi zmaj. Angeli so otroka pred zmajem zavarovali tako, da so ga vzeli k sebi, kar pa je zelo razjezilo

STROKOVNAEKSKURZIJA

zmaja, in razplamtela se je vojna med angeli in zmaji, dobrim in zlim. Ker so zmagali angeli, so se besni zmaji spravili še nad otrokovo mater, vendar so angeli pomagali tudi njej. Dali so ji krila in tako je lahko poletela v nebesa, kjer se je spet srečala s svojim sinom. Na koncu smo si ogledali še najmogočnejšo sobano na samem vrhu stolpa – zakladnico. Na stenah so visele čudovite slike pomembnih mož, strop je bil pozlačen, in takoj ko si vstopil, si zagledal veličasten oltar, ki je bil zavarovan z zlato ograjo. Tudi v tej sobi si se počutil pravljično. Ko smo zapuščali grad, smo se počasi vračali v realnost in od vseh doživetij smo si zaslužili nekoliko daljši odmor. Dekleta smo seveda stopile do stojnic, nato pa smo se razgledale po vasici. Ker je bil to naš zadnji večer, smo se odločili, da bomo druženje »potegnili« nekoliko dlje v noč. Družili smo se pred hotelom in čisto po naključju spoznali naše sovrstnike iz Bosne, ki so bili v Pragi na maturantskem izletu. Od Prage smo se poslovili s plovbo po reki Vltavi. Nihče ni bil preveč »židane« volje, saj smo si vsi želeli ostati še kakšen dan več in nas je misel na odhod razžalostila. Toda po vkrcanju na ladjico se je vse spremenilo. Ob kavici smo občudovali to prečudovito mesto še z drugega zornega kota, se zabavali, sanjarili o tem, kako se bomo še vrnili, in kovali načrte za naš prihodnji obisk. Obiskali smo še praško šolo za oblikovanje in fotografijo, kjer smo si ogledali razstavo njihovih izdelkov in likovnih umetnin, ravnatelj pa nam je prijazno predstavil programe, način dela in možnosti za nadaljnji študij. Vsi potrti, ker se je naše potepanje prehitro končalo, smo sedli na avtobus in razmišljali o dogodivščinah, ki smo

jih doživeli. Praga nas je nekoliko spominjala na Ljubljano, verjetno zaradi našega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je tam preživel del svojega življenja. Verjamem, da si bo prav vsak od nas, popotnikov iz 2. d, 3. d in 4. a, zapomnil to naše potepanje. V prekratkih štirih dneh smo doživeli, izvedeli in videli veliko novih stvari ter okusili prav poseben čar tega mesta.

Manja Fürst, 4. a, Maruša Dolenc, 4. a Mentorja: Peter Peterka, prof., Sonja Lebedinec, prof.

215

VTISI S SPREHODA PO BENEŠKIH MUZEJIH IN GALERIJAH OB 55. BENEŠKEM BIENALU VIZUALNIH UMETNOSTI

BENET Prelep jesenski dan pred polno luno je bil kot naročen za slikovito doživetje Benetk in za bližnje srečanje z umetnostjo. Le nekaj ur vožnje iz Ljubljane in že prideš v prečudovito okolje italijanskega mesta na lagunskih otočkih, kjer na vsakem koraku lahko opazuješ živahen utrip mesta in prisluhneš pojoči govorici sproščenih domačinov, če si le privoščiš potep po stranskih ulicah in trgih. Le nekaj minut hoje in že stojiš vzhičen med vrhunskimi dosežki stavbarstva. Nekdanje bogastvo Beneške republike in vrhunski dosežki umetnikov, ki jim je mesto dajalo najzahtevnejša naročila, so vidni v arhitekturi palač, trgov, cerkva, v kiparstvu, še bolj pa v slikarstvu, ki je vplivalo na razvoj evropske umetnosti. Svetloba Mediterana, ujeta v pesem kamna. Barve, ki so navdihnile stare mojstre in se prek Guardija, Caneletta in Turnerja spogledovale z Monetom in moderno umetnostjo. Veseli, igrivi in lahkotni jug je prinašal temperament severu. Italijanski človek je že od antike imel izrazit občutek za oblikovanje, v kar se lahko prepričamo tudi v 21. stoletju, saj je italijanski dizajn pojem za eleganco, lepoto in dovršenost. Vpliv beneške arhitekture na sedanjo podobo Ljubljane je najopaznejši pri Plečniku. Na svojem študijskem potovanju z

216

rimsko štipendijo po Italiji, med letoma 1888–89, se je Jože Plečnik najprej ustavil v Benetkah. Tu je črpal navdih za poznejšo ureditev obrežja Ljubljanice. V Italiji je našel vzore v oblikovanju trgov, arkad, mostov in stavb, kar je najlepše uporabil pri ureditvi ljubljanske tržnice, kjer je s kolonado uveljavil steber kot razpoznavni znak svoje arhitekture. V Benetke smo likovni ustvarjalci in drugi častilci lepih umetnosti od nekdaj potovali na študijske izlete, saj predstavlja srečanje z mestom in njegovo umetnostjo neprecenljivo izkušnjo. Potrditev najdemo v literaturi Izidorja Cankarja, ki nam v romanu S poti opiše junakovo navdušenje ob ogledu Tizianove znamenite oltarne slike Assunta. Spomnim se lastnih občutkov ob ogledu slikarske razstave Tiziana Vecellia v Doževi palači ali ob obisku v Scuoli di San Rocco, kjer me je prevzela sugestija Tintorettovih gigantskih figuralnih kompozicij. Izbira Benetk za ustanovitev bienala je bila leta 1895 zaradi slavne kulturne preteklosti mesta povsem upravičena. Znamenito italijansko mesto so likovni producenti, umetniki in javnost izbrali za svoje. Rojstvo moderne umetnosti, predhodnice sodobnih likovnih praks, ki jih lahko vidimo na 55.

beneškem bienalu, se je začelo v ateljejih starih mojstrov. Umetnosti sedanjega časa ne bi mogli nikjer doživeti bolje kakor v Benetkah. Razumevanje del sodobnih umetnikov nam omogoča bližina italijanskih mojstrov preteklosti, od Bellinijev, Tiziana, Veroneseja, Giorgiona, Tintoretta do Tiepola. Benetke so idealno mesto za intenzivno učno uro iz poznavanja slikarstva, saj so tam ključna dela evropske zgodovine umetnosti, prav tako pa je v vsakem času mogoče obiskati več aktualnih razstav. Tako si je bilo v času našega izleta možno ogledati v enem dnevu znameniti mojstrovini slikarjev iz preteklosti, kot sta denimo Nevihta in Veliki val, kakor tudi razstavi Umetnikovo oko in Enciklopedična palača. Moj izbor ogledov je tudi tokrat vseboval preplet starega in novega. Komplementarnost v sestavljanju vtisov se mi zdi zelo dobra metoda. Primerjave, razlike v posameznostih in skupno v bistvenem. Spomnim se obiska Firenc okoli l. 1990, ko sem ob renesansi lahko občudoval tudi tradicionalno afriško umetnost na veliki razstavi, ki so jo postavili na gradu. Turizem, ki je v Benetkah postal pomembna gospodarska panoga že sredi 19. stoletja, danes predstavljamo tudi obiskovalci bienala. Mednarodnemu bienalu likovnih umetnosti je leta 1932 sledil še beneški filmski festival, pozneje tudi bienale arhitekture in leta 1996 bienale oblikovalcev stekla. Tudi na gledališče in ples niso pozabili. Tako je kulturni utrip mesta vedno živahen in kozmopolitski. Sindikalni izlet profesorjev SŠOF v Benetke je bil seveda namenjen ogledu 55. bienala vizualnih umetnosti, ki je vse od ustanovitve leta 1895 priljubljen cilj občudovalcev slikarstva, kiparstva, grafike in sodobnih likovnih praks. Prestižna kulturna manifestacija je ponesla slavo Benetk po vsem svetu. Umetniki, ki razstavljajo na bienalu, so praviloma najboljši predstavniki sodelujočih držav. Seznam nagrajencev preteklih bienalov sestavljajo ključna imena moderne umetnost: Braque, Moore, Chagall, Matisse, Zadkine, Masereel, Dufy, Calder, Nolde, Ernst, Arp, Miro, Villon, Chadwick, Fautrier, Hartung, Tapies, Vedova idr. Slovenski umetniki so bili prisotni na bienalu s svojimi deli vse od začetka. Že l. 1987 sta bila povabljena v Benetke kot razstavljavca Ivana Kobilica in Ferdo Vesel. Leta 1924 je

URAH

V SEDMIH

TKE

kot prvi Slovenec nastopil Veno Pilon. Za svoja ekspresionistična grafična dela je prejel nagrado. Pozneje sta bila nagrajenca za grafiko tudi Lojze Spacal in France Mihelič. Leta 1984 je imel Zoran Mušič, ki je živel in ustvarjal v Benetkah, retrospektivo razstavo. Pozornost francoskih kritikov je leta 1986 pritegnil slikar Emerik Bernard. Le Figaro ga je razglasil za odkritje in je o njem pisal v superlativih. Na bienalu so razstavljali tudi Tone Kralj, Gabriel Stupica, Matija Jama, Gojmir Anton Kos, Božidar Jakac, Marij Pregelj, Slavko Tihec in Janez Bernik, ki se je predstavil večkrat – najprej z grafikami, ki so mu prinesle nagrado, pozneje še s slikami. V zadnjem obdobju zastopajo Slovenijo nekateri mlajši slikarji, kiparji in multimedijski ustvarjalci. 55. beneški bienale tudi tokrat predstavlja sodobno likovno produkcijo v Vrtovih in v Arzenalu. Mojo pozornost pa sta bolj kot Enciklopedična palača – tako je umetniški direktor Massimiliano Gioni poimenoval kuratorske razstave v več kot 50 nacionalnih paviljonih – pritegnili posthumni razstavi slikarja Emilia Vedove in Antonia Tapiesa. Naslednika kubistov, nadrealistov, ekspresionistov in abstraktne umetnosti sta prebudila zanimanje mnogih častilcev modernega slikarstva. Zlasti razstava Antonia Tapiesa, lani umrlega katalonskega slikarja, čigar dela – slike na lesu v mešanih tehnikah sem si z velikim občudovanjem nekoč v Benetkah že ogledal – je med kolegi žela največ zanimanja. Ogled njegove razstave v Palači Fortuny je izpolnil vsa pričakovanja. Prejemnik zlatega leva na beneškem bienalu leta 1993 je zaznamoval moderno slikarstvo. Tapiesova umetnost temelji na materialnosti, informelu, znaku in lapidarni liniji. Risba je groba, poteza široka, format slike povečan, slika fizično vstopa v prostor, izbrani materiali so alternativni, postopki izdelave avantgardni. Tudi ko Tapies upodablja akt, to naredi z osupljivo domiselnostjo in lahkotnostjo. Na njegovih slikah se dogaja čudežna transformacija grobe snovi, ki pred gledalčevimi očmi oživi. Sugestijo figure na primer doseže s polivanjem brezbarvnega laka na leseni plošči. Barv, narejenih za umetniško rabo, skoraj ne uporablja. V umetne smole zameša marmorni prah, barvitost je asketska in temelji predvsem na tonskih razlikah, ki jih daje narava materialov, vključenih v igrive likovne kompozicije. Presenetljiv izbor izraznih sred

217

STROKOVNAEKSKURZIJA

stev, nekaj linij, skopa barvna paleta, dosežena z značilnimi zemeljskimi pigmenti, obvezni znak plus, so formalno prepoznavni elementi Tapiesove likovne govorice, ki je hkrati lapidarna in asociativna, prvinska in metaforična. Poleg omenjenih razstav pa je v Benetkah priložnost za ogled slikarskih del starih mojstrov v galeriji Akademija, kjer je najbogatejša zbirka beneškega slikarstva, nepogrešljiva za poznavanje zahodnoevropske umetnosti. Za poznavanje moderne evropske in ameriške umetnosti je pomembna izjemno bogata zbirka Peggy Guggenheim, ki domuje v bližnji palači Venier di leoni ob Velikem kanalu. Tu so zbrana dela modernistov: Picassa, Ernsta, Kleeja, Dalija, Bacona, Pollocka, Marinija, Moora, Giacomettija idr. V prijetni kavarni, opremljeni s črno-belimi fotografijami z motivi iz življenja zanimive dame P. G., mecenke in ustanoviteljice zbirke, sem si leta 1995 ogledal razstavo olj, pretežno tihožitij Giorgia Morandija, pa tudi makete, skice za slavni Guggenheimov muzej v Bilbau, delo ameriškega arhitekta Freda Gherryja. Od septembra je na ogled tudi gostujoča razstava Avantgarda pariškega fin de siecla z deli Signaca, Bonnarda, Redona in drugih francoskih umetnikov iz tega časa: Degasa, Moneta, Renoirja idr. Obisk Z. P. G. z antološkimi deli moderne umetnosti je prijeten tudi zaradi lege ob Velikem kanalu in vrta v atriju, kjer so razstavljene zanimive skulpture pomembnih modernističnih umetnikov. Benetke, ki so v svojem zlatem obdobju dale zahodnoevropski umetnosti vrhunske mojstrovine Bellinijev, Carpaccia, Tiziana, Veroneseja, Tintoretta, Tiepola, Guardija in Caneletta, če naštejemo le najpomembnejše slikarje, katerih dela lahko občudujemo v galeriji Akademija, cerkvah in palačah, so danes prepoznavne po bienalu, kjer se že dobro stoletje zbirajo nasledniki starih mojstrov, da bi z vznemirljivo likovno govorico prikazali duh časa. Z umetniki prihajajo množice ljubiteljev lepih umetnosti, med katerimi ne manjkajo umetnostni teoretiki, profesorji, zgodovinarji, slikarji, kiparji, grafiki, esteti, ustvarjalci, ki se izražajo s sodobnimi tehnologijami, videom in instalacijami, pa tudi vsi spremljevalci sodobnih romarjev za lepoto, ki bi bili radi seznanjeni s sodobno umetnostjo. Vse te množice turistov prinašajo v Benetke denar, ki ga veselo in tudi v zadovoljstvo meščanov menjavajo za kulturne in druge dobrine. Pozimi, ko se umiri turistični vrvež, Benetke pokažejo svojo skrivnostno lepoto, s katero se je več let ukvarjal kipar Marko Pogačnik. Napisal je knjigo Skrivne Benetke, posvečeno mestu, v katerem je našel nevidno moč univerzalnega duha v simbolni govorici umetniških del in narave. V Benetkah je prepoznal podobo ribe. V knjigi je predstavil duhovno bistvo nekaterih beneških cerkva in mesta kakor tudi simbo-

218

STROKOVNAEKSKURZIJA

liko izbranih slikarskih del beneških mojstrov. Za svoj prvi cilj sprehoda po beneških muzejih in galerijah sem izbral Ca´Pesaro in njegov Muzej moderne umetnosti, ki so ga Benetke ustanovile vzporedno z bienalom. Zgodovinsko palačo, predvsem njeno notranjost, so po osmih letih in po načrtih Borisa Podrecce prenovili, da je zasijala v sodobni podobi. Arhitekt Boris Podrecca z mednarodnim ugledom združuje v eni osebi multikulturnost. Delno slovenskih korenin, po materi iz Mostarja, Tržačan, ki ima v Benetkah oz. v njeni okolici dve izpostavi in svoj dom s studiom na Dunaju, profesor arhitekture v Stuttgartu in gostujoči profesor na mnogih šolah za arhitekturo v Evropi in Ameriki, je podpisal načrte tudi za Novo Giudecco, četrt v laguni. V Ca´Pesaro, imenitni arhitekturi beneškega baroka, domuje ob Velikem kanalu v dveh etažah mednarodna zbirka umetniških del, nastalih od konca 19. stol. do danes, v zgornji etaži pa je Muzej orientalske umetnosti. Med stalnimi predmeti tradicionalne japonske, kitajske in indonezijske kulture je sedaj na ogled tudi znamenita grafika Kasušige Hokusaja Veliki val. V vitrinah so razstavljene tudi Hokusajeve knjige mange: 21 različnih naslovov brez besedila, kjer zgolj lesorezne podobe sestavljajo zgodbo, podobno nekakšnemu albumu črno-belih ilustracij. Vsako knjigo je bilo mogoče digitalno prelistati od naslovnice do zadnje strani. Srečanje z deli Klimta, Rodina, Manzuja, Chagalla, Sironeja, Carraja, De Chirica, Wildta, Morandija, Tapiesa in Vedove je poleg Hokusaja in ostalih odličnih del iz obeh zbirk napovedovalo z umetnostjo prežet dan. Sprehod po Benetkah sem nadaljeval iz predela Sv. Pavla, kjer se nahaja Ca´ Pesaro, prek mosta Rialto v predel Sv. Marko, kjer je muzej Fortuny (na trgu San Beneto). Tam je postavljena spominska razstava Antonija Tapiesa. V staro

gotsko palačo, kjer je sedaj muzej, se je leta 1886 vselil genialni Španec Mariano Fortuny y Madrazo, ki si je v imenitni hiši uredil dom in atelje. Ambient je kot iz filma: veliki prostori z visokim stropom in starinsko opremo, kjer ne manjka umetniških del, ki jih je nenavadni lastnik hiše z izbranim okusom pripeljal od vsepovsod. Fortuny, rojen leta 1871 v Granadi, fotograf, slikar, modni kreator, arhitekt, izumitelj in dizajner svetil, je bil med najustvarjalnejšimi umi z začetka 20. stoletja. Sodobniki so ga slavili kot zadnjega renesančnega človeka. Iznašel je postopek za plisiranje, barvanje in tisk svile. Njegove obleke sta nosili plesalka Izadora Duncan in igralka Sarah Bernardt. Tapiesova razstava, ki se začne v spodnjih prostorih, se nadaljuje v etaži, kjer so slike razmestili med ostala umetniška dela in ateljejsko opremo muzeja Fortuny. Izjemno zapuščino je leta 1949 prepustila mestu umetnikova vdova. V hiši se tako srečujemo z afriško plastiko, Budovim kipcem, kopijami grškega kiparstva, slikami Motherwela, Rothka, Picassa, lastnikovimi slikami in fotografijami, tekstilom in tapetami, ki jih je oblikoval, reflektorji, premičnim lesenim odrom, velikim lesenim manekenom, kostumi, maketami in vitrinami s skrivnostno osvetljenimi pripomočki in materiali, v družbi s Tapiesovimi slikami velikih formatov. Doživetje te razstave je bilo izredno zanimivo, saj se vse dogaja v pridušeni svetlobi stare beneške palače, v starinskem, aristokratskem ateljeju vsestranskega umetnika in oblikovalca, med imenitni umetninami, kot bi se znašel v drugem času ali sredi filmskega studia, kjer snemajo Velikega Gettsbyja ali prizore iz romana Slika Doriana Graya. Po počitku na balkonu muzeja, okrepčilu in pijači sem si za »intermeco« izbral ogled slovenskega ˝paviljona˝, kjer je na ogled multimedijska instalacija Jasmine Cibic. Našel sem jo v Galeriji A + A, ki je skrita na ulici Malipiero v bližini Palače Grassi. V soseščini so še galerije s predstavniki Bosne in Hercegovine, Črne gore in centralne Azije. Projekt slovenske predstavnice z naslovom Za naše gospodarstvo in kulturo, ki vsebuje ogled dveh filmov, preddverje pa krasijo izposojena olja – tihožitja, sicer likovni inventar iz Državnega zbora RS, mi bo ostal v spominu le po tapetah in zavesah z grafičnim motivom slovenskega endemita, jamskega hrošča in po minimalistični preureditvi galerijskega prostora, kjer izstopa železna ograja, delo kropskega kovača, oblikovano v štirih pasovih z napisom FOR OUR ECONOMY AND CULTURE. Sodobno zasnovan likovni projekt od gledalca pričakuje vživljanje v zgodbo preko instalacije, ogled dveh za to priložnost posnetih igranih filmov in branje esejev v katalogu razstave. Otvoritveni performans in ideja preizpraševanja odnosa med umetnostjo in ideologijo je pritegnila pozornost

219

STROKOVNAEKSKURZIJA

kritikov, ki so naš ''paviljon'' uvrstili med najzanimivejše na 55. beneškem bienalu. Bosansko sodobno umetnost zaznamujejo travmatične izkušnje vojne in z njo povezana tragična usoda njenih prebivalcev. Kratko epizodo s sodobno likovno umetnostjo sem prekinil s sprehodom po sončnem trgu Sv. Štefana in se prek trga Sv. Vidala in lesenega mosta nasproti Galerije Akademije podal v predel Dorsoduro, kjer sem se odpravil najprej na Punto della Dogana. Predel Benetk Dorsoduro se tam potopi v morje v obliki konice sulice in občutek imaš, kot da si na premcu ladje. S te točke se odpira pogled proti bližnjemu središču Benetk z zvonikom na trgu Sv. Marka in Doževo palačo na eni strani in otočkom San Giorgio Maggiore s Palladijevo cerkvijo sv. Jurija in sosednjim otočkom Giudecca s cerkvijo Odrešenika na drugi strani. Pogled na otoček San Giorggio Maggiore me je spomnil na obisk Benetk leta 1995. Mojo pozornost je namreč sedaj pritegnila ogromna rožnata skulptura, ženski akt britanskega kiparja Marca Quinna, ki je vabila na spremljajočo razstavo 55. beneškega bienala v galerijo Fundacije Giorgio Cini, tedaj pa je bila tam

220

postavljena skulptura znamenitega britanskega umetnika Henryja Moora. Razstavo kipov, risb, jedkanic in tapiserij Henryja Moora, enega najpomembnejših kiparjev 20. stoletja, sem si s hčerko in v družbi družine Lozej pred 18 leti tudi ogledal. V prostorih Fundacije Giorgio Cini, ki domuje na otočku San Giorggio Maggiore, so l. 1952 s pomočjo UNESC-a pripravili prvo mednarodno konferenco na temo Vloga umetnika v sodobni družbi. Med govorniki je bil tudi kipar Henry Moore, ki je izpostavil svobodo umetniškega ustvarjanja. Leta 1948, ko so po šestletni prekinitvi zaradi vojne bienale zopet obudili, je bil Moore dobitnik mednarodne nagrade za kiparstvo. Sprehod sem nadaljeval ob Kanalu Giudecca mimo cerkve San Spirito, kjer sem naključno naletel na razstavo Emilia Vedove v Galeriji Fundacije Emilia in Annabiance Vedova. Tam so bila razstavljena likovna dela na temo beneških karnevalskih mask. Vedova je polizdelke –maske iz papirja – vključeval v svoje likovne kompozicije, kjer dominira kontrast med belim in črnim. Na originalen način je zapredel maske v nadrealistično zgodbo, kjer je npr. deformirana obrazna maska iz belega papirja ujeta med črnimi vzmetmi zavrženega ležišča. Sodobna interpretacija starega motiva me je spomnila na dela Pietra Longhija, beneškega slikarja iz 18. stol., čigar razstavo žanrskih prizorov, kjer ne manjka karnevalskih motivov, sem pred leti videl v goriški palači Attems. Prikazali so se mi tudi liki iz risb Giambattiste Tiepola s karikaturami Benečanov v času karnevala. Maske, likovni navdih, ki je buril domišljijo mnogim umetnikom. V organizaciji Fundacije Vedova je bila na ogled tudi razstava skulptur ameriškega popartista Roya Lichtensteina.

STROKOVNAEKSKURZIJA

Zaključni predel Dorsodura sem v nadaljevanju obkrožil in se vrnil do cerkve Santa Maria Della Salute, katere notranjost sedaj restavrirajo. Kratek postanek na stopnicah pred cerkvijo sem izrabil za razglede po Velikem Kanalu. Sledila je pot proti izhodišču potepanja po Benetkah, z vmesnim krajšim ogledom izbranih del v galeriji Akademija, kjer je postavljena razstava Leonardo Da Vinci, L´Uomo univerzale. Bil je še topel popoldanski čas, ko sem pešačil ob Kanalu Giudecca in med pohajkovanjem naletel v cerkvi Santa Maria Della Visitazione še na razstavo kitajskega dalijevca. Zhong Biao je pripravil multimedijsko razstavo, ki jo je delno inspirirala literatura Jorgeja Luisa Borgesa. Hiperrealistični imaginarij, naslikan z oljem na platnu, je bil razstavljen na zelo nenavaden način. Po stenah so se vrstile risane podobe med praznimi pozlačenimi okvirji, medtem ko so bile slike različnih formatov obešene nad gledalcem, kot da bi lebdele pod cerkveno kupolo. Skozi množico podob v bleščečih barvah nas slikar osuplja s fotografsko preciznostjo, s katero upodablja univerzum sodobne civilizacije med razcvetom in razpadom. Angažiran in atraktiven slikarski nagovor. Kita-

jec, ki slika dalijevsko, vendarle ne napravi name prepričljivejšega vtisa. Virtuoznost brez metafizike deluje plehko. Zadnje impresije Benetk sem lovil na poti do Tronchetta. Srečanje s kolegi v avtobusu je bilo zelo živahno. Izmenjali smo si vtise in se kmalu po 18. uri odpeljali proti slovenskemu Krasu, kjer smo imeli v gostilni pri Skoku v Šepuljah večerjo. Prijetno druženje ob dobri hrani in teranu, še vožnja do Ljubljane in dan je bil izpolnjen. Zapomnil si ga bom po srečanju z mestom, v katerega se rad vračam. Zadoščal bi že odsev Benetk, ki jih oko lahko doseže s piranskega zvonika, da bi začutili, kako lep je ta svet.

Igor Kregar, prof. Foto: Igor Kregar in Dušan Šušteršič

221

STROKOVNAEKSKURZIJA

Potovanja... odpotovanja... Potujemo, da spoznavamo neznane kraje. Potujemo, da doživimo kulturne sredine umetnosti, vrhunska umetniška dela. Potujemo, da presežemo vsakdan, rutino, presekamo z večnim ponavljanjem banalnosti vsakdanjika, da od daleč drugače zremo vase, drugače gledamo na svoje bivanje, smisel življenja. Potujemo, da se spet najdemo, sestavimo, ugotovimo, kdo smo, ugotovimo, kaj je resnično pomembno, da znamo ločiti površna druženja od resničnega nasmeha. Potujemo, da se naučimo spoštovati različnost, ljudi, ki drugače razmišljajo kot mi, in da znamo z njimi bivati v sožitju. Vsako potovanje je odisejada, ki ti ponuja preizkušnje, da postaneš boljši človek z vso širino duha. Zato je Vinci v Toskani, Leonardov rojstni kraj, tudi pot k sebi. Med oljkami, ob trepetanju vetra, tam, kjer je doma tišina, kjer zapojejo kitare, tam lahko začutimo naravo, doživimo vso širino stvarstva …

Vsi, ki znamo doživeti in razumeti umetnost, vemo, da ne moremo umetnin spoznavati le iz knjig, pripovedovanja ali televizije. Seči moramo do korenin, spoznati pokrajino, kjer so nastale, doživeti energijo kamna, oljk in stopati po poteh Leonarda, Michelangela in drugih velikanov. Toskana z mehkimi griči, mediteranskim rastlinjem in srednjeveškimi mesti te navdihne tudi za lastno ustvarjalnost. Zopet smo bili v Toskani, konec marca 2014. Že več kot dvajset let potujemo tja, dijaki in profesorji. Da si ogledamo izjemna dela v galeriji Uffizi v Firencah, Michelangelovega Davida; da se sprehodimo po ulicah tega izjemnega kulturnega središča srednjeveške in renesančne umetnosti; da razmišljamo o tem, da lahko človek izrazi vse svoje ustvarjalne zmožnosti ob določenih pogojih. Sprehod mimo stolnice z Brunelleschijevo kupolo, mimo baptisterija, ki ga ravno restavrirajo, do slavnega trga Piazza della Signoria, kjer je prvotno stal Michelangelov David. Firence smo imeli »kot na dlani« s trga srednjeveške cerkve San Miniato al Monte. Sprostitev na stopnicah San Lorenza … Množice ljudi, vrste pred muzeji! In čisti kontrast … Skrivnostni sprehodi po zavitih ulicah srednjeveškega mesta San Gimignano, Trg čudežev v Pisi z izjemno srednjeveško arhitekturo, Duomom, Baptisterijem, Camposantom. In mehka trava. In tam med oljkami na koncu poti poklon Leonardovi ustvarjalnosti. Obmolkneš nad lepoto. Razmišljanje poklanjam dijakom 2. a- in 2. g-razreda ter profesorjema Avguštinu in Kregarju in vsem pravim popotnikom SŠOF. Milena Režun, prof. Avtor fotografij: Bor Šparemblek, 2. a Avtorica skic: Tamara Erman, 2. a

222

STROKOVNAEKSKURZIJA

223

STROKOVNAEKSKURZIJA

224

STROKOVNAEKSKURZIJA

Ne da se opisati, kako čarobno je mesto San Gimignano. To staro mestece izžareva toliko ustvarjalnosti in življenja, da jemlje dih vsem, ki ga obiščejo. Ozke ulice ter visoke stavbe te obdajajo povsod. Ni mi žal, da sem si ga ogledala. Rada bi se vrnila. Karin Škrlj, 2. a Občutek, ko se sprehajaš po galeriji, ki je stala mnogo let pred rojstvom naših babic, je neopisljiv. Mogočnost in skrivnostnost prostora ustavita čas. Različne slike vzbudijo posebne občutke v vsakemu izmed nas, in ko začutimo neko nevidno posebno vez med nami in sliko, se nam odprejo čuti in svetovi, ki so samo naši. To je nekaj najlepšega in za to izkušnjo sem zelo hvaležna. Ariana Kuder, 2. a Magično pohajanje skozi drobne ulice zgodovine, arhitektura, ki v vsakomur obudi čas srednjega veka, ter domačini, ki tako srčno ljubijo svoje korenine, je nekaj, kar bi moral doživeti vsak. Oljke, ki zakrivajo kamnito hišo znanega izumitelja Leonarda da Vincija, plapolajo v tihem komaj slišnem vetru. Vonj po pomladi nas je posedel na svežo zeleno travo. To je bila čudovita izkušnja. Anja Resman, 2. a Občutek, kjer se vse lepote tega sveta združijo v en sam kraj, lahko občutimo samo v Vinciju. Tu si kot svobodna duša, ki lahko leti kamor koli in se lahko skrije v vsak kotiček tega sveta. Kamnite hiše, vinogradi, lahkotna pokrajina, stare trdne oljke, ki se brezskrbno zibljejo ob glasbi kitare in vetra … Oh, tu si sam svoj jaz. Eva Antončič, 2. a

225

ČLENITVE TKANIN ALI NA ZASAVSKO SVETO GORO Zjutraj, še pred soncem, so lahko domačini Vač izza čipkastih zaves opazovali tresoče se dijake, ki so se potrpežljivo vzpenjali po gozdnih poteh. Utrujenih teles so vstopili v modrikaste krošnje in izstopili iz opazovalčeve glave. Le še psi so si prizadevali za našo budnost. Petra Drevenšek, 3. f Mentorja: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof., Peter Peterka, prof. Foto: Karel Plemenitaš, prof. V ponedeljek, 14. oktobra, smo se namreč okrog osme ure začeli zbirati pred vhodom Križank. Presenetljivo malo obročkov dijakov, ki so se prebujali in skušali s prestopanjem dobiti nekaj toplote, si je neodvisno od cilja porazdelilo po avtobusih. Po približno pol ure umirjene vožnje smo prispeli na Vače, geometrično središče Slovenije. Bridek hladen veter nam je kar takoj po izstopu iz avtobusa zaželel uspešen dan in nas spodbujal, da ne bi ponovno zaspali. Medtem ko smo čakali na ogled domače cerkve svetega Andreja, smo imeli dovolj časa, vzljubiti lokalne domače živali, ki so se, ne da bi se zmenile za mraz, sprehajale naokrog. Ko se je začel ogled, smo vsi morali razočarano ugotoviti, da notranjost cerkve ni nič kaj toplejša, vendar so nas slikarije hitro osvobodile tovrstnih misli. Pot smo nadaljevali peš do povečanega duplikata vaške situle. Obnovili smo naše znanje o njenem umetnostnozgodovinskem pomenu ter se razdelili v dve skupini. Tisti, ki so bili namenjeni v adrenalinski park, so takoj odšli, drugi, ki so bili pripravljeni povzpeti se na Zasavsko Sveto goro, pa so počakali na preostanek skupine, ki je prišla nekoliko pozneje, in se še enkrat, tokrat manj pozorno, posvetil vaški situli. Na začetku je vreme še delovalo sivo, vendar nas je sonce dohitelo in se z naporom trudilo, da nam vlije vsaj nekaj motivacije. Vsekakor pa smo bili blaženi zaradi toplejšega vremena. V razkošno osvetljenem gozdu je gibanje začelo razpuščati omrtvičenost iz otrplih udov. Mirno in počasi smo hodili, dokler nismo prispeli do prvega klanca, ki je vso umirjenost izpil iz nas v enem samem sunku. Z nadmorsko višino se je višala tudi frekvenca okoliških

226

glasov. Po premagani prvi oviri smo brez postankov nadaljevali pot, in to kljub naši povečani žeji po zraku. Teren je postajal vse živahnejši. Majhne steze, ki so delovale že tako ali tako ozke, so bile pokopane pod igrivostjo dolgih odebeljenih korenin. Spretno smo se privili do naslednjega klanca, tokrat z grdim pogledom na »šoder«. Drobno kamenje, ki je prekrivalo vzpetino, je oboževalo naša stopala, objelo jih je, ampak zaradi svoje gostote ni imelo dovolj moči, da bi jih obdržalo na želenem mestu. Na vrh smo prispeli pod vprašljivimi koti. Kočo smo dosegli z dušico, privezano okrog zapestja, da nam ne bi ušla. Popadali smo po klopeh in se predali počitku. Nekateri so se usedli na bližnji hribček ob koči ali kar na travo in malo zadremali ali pa opazovali svobodne koze, ki so se sprehajale naokrog. Po odmoru smo se kljub protestom nekaterih sprehodili do tamkajšnje cerkve in se skupinsko fotografirali. Previdno smo se drsali po zadnjem klancu navzdol in tokrat celotno pot nadaljevali mirno ter brez presenečenj. Zasidrani na avtobusnih sedežih smo lahko v miru pregledali vse izkustvo in v njem našli tisti zadovoljni izpopolnjeni občutek, ki ga dobiš po pohodu. Nekako se ves napor, tudi če ni imel oprijemljivega cilja, spreobrne v sladek dremež tkanin fizičnega obstoja. Sploh ne mislim, da pretiravam. Počitek se zdi bolj zaslužen in avtobusni sedeži so najbolj udobna stvar na svetu. Ob vrnitvi v Ljubljano pa se je porodilo vprašanje, kako se skobacati domov. To se je izkazalo za presenetljivo preprosto, saj so noge hojo opravljale že mehanično. Prijeten občutek po opravljenem delu, ki nas je premleval že na avtobusu, se je dokončno razcvetel po topli prhi in božanski mehkobi znane domače postelje.

227

VAČE – GEOMETRIJSKO SREDIŠČE SLOVENIJE Vače so vse do leta 1879 trpele pomanjkanje vode. Tega leta pa so zgradili vodnjak sredi trga, ki je izkopan v živo skalo. Ob tem vodnjaku je nastala tudi pesem Janeza Menarta Vaške klepetulje. Ko je prišel na obisk k svojemu prijatelju, ki je bil doma v hiši poleg vodnjaka, je poslušal klepetanje žensk, ki so zvečer hodile po vodo. »Cigu-cigu, cigu-cig ... Tam pri šterni vre brbljanje, zloben smeh in hehetanje, zdaj pa zdaj začuden vzklik, klokotanje vode v vedra in cvileči cigu-cig.«

Situla z Vač, okrog 500 pred Kr., najdišče Vače, bronasta pločevina, vel. 23,8 cm, Nardoni muzej Slovenije, inv. št. P 581, (foto: Tomaž Lauko)

Vače so znane kot prazgodovinsko nahajališče iz starejše železne dobe. Tu so odkrili ostanke ilirskega naselja in grobove z žarami in okostji. V grobovih so našli obilico predmetov, med njimi slovito situlo, posodo iz brona, ki jo hrani Narodni muzej v Ljubljani. Original je visok 24 cm. Zanimive so zlasti njene podobe, figure, razporejene v tri pasove. Zgornji pas prikazuje sprevod konjenikov in vozov, srednji gostijo, rokoborbo in darovanje, na spodnjem pa so upodobljene živali.

228

Na Vačah se je rodil Matevž Ravnikar, ki velja za pomembnega pisatelja, prevajalca in reformatorja slovenske proze. Profesor France Kidrič, ki je raziskoval Ravnikarjevo življenje in delo, je ugotovil, da je pisal najlepši jezik svoje dobe. Pesnik F. Prešeren, ki je bil Ravnikarjev učenec, pa se je pošalil iz svojega učitelja, ker je vpeljeval nekatere nove jezikovne oblike: »Gorjancev naših jezik potujšavši si kriv, da kolne kmet molitve bravši.«

foto: Damijan Kracina

Osrednji spomenik je cerkev sv. Andreja, ki je bila zgrajena leta 1844. Notranjost je zelo bogata. Oltarno sliko je naslikal Matej Langus, križev pot je delo slikarja Valentina Metzingerja, orgle pa so delo mojstra Franca Jenka. Posebna znamenitost je kapela božjega groba. Ta je iz raznobarvnega brušenega stekla, ki zažari v vsej svoji lepoti, ko se prižgejo luči.

229

INTERVJU

Ona in on – Debeljakova. Erica – nekoč bančnica, danes iskriva pisateljica in prevajalka. Aleš – izvrsten slovenski pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture, med drugim je prejel Jenkovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Oba skupaj – starša treh otrok – najstarejša, Klara, je obiskovala našo šolo in lani zaključila program umetniška gimnazija – likovna smer. Srečanje z njima – osebno, prek elektronske pošte ali njunih del vedno pomeni užitek – zanimiva, odprtega duha, drugačna, sproščena – nepozabna.

230

INTERVJU

Kdo je pravzaprav Aleš Debeljak? Rad bi rekel, da sem meščanski bohem, ampak v resnici sem le bohemski meščan. Spoznavamo vas skozi vaše eseje, pesmi, spremne besede … Kako bi označili sebe kot pesnika? Melanholični ton in estetika temnega modernizma. Vaš ustvarjalni opus je zelo bogat - objavili ste devet knjig pesmi, štirinajst knjig esejev … Kako poteka vaš ustvarjalni proces? Kdaj pišete? Najraje se umaknem v najeto stanovanje v hiški, ki stoji na pobočju nad piranskim zalivom, brez wi-fi in tv se potopim v svet iz prebranih in izsanjanih knjig, da bi temu vesolju mogoče dodal še eno, svojo. Zelo veliko tudi berete. Zapisali ste, da z branjem knjig poiščete bivališče, četudi začasno, v »krpanki« pripovedi in izkustev, dejstev in fantazije. Kje imate trenutno svoje bralno zatočišče? Pravkar sem prebral knjigo z naslovom 1913, ki jo je napisal nemški kulturni novinar Florian Illies, govori pa o »letu pred velikim viharjem«, tako da evropskim umetnikom tedanjega časa sledi pri njihovih vsakdanjih navadah, ustvarjalnih vzponih in človeških padcih v letu pred vojno, ki je preobrazila zemljevid Evrope.

V nekem intervjuju, ko so vas spraševali o evropejstvu in njegovih mejah, kot izhodišče razmišljanja pa je predstavljal vaš esej Književna republika, ste povedali, da šele ko ste živeli in študirali v Ameriki, ste spoznali, da ste Evropejec. »Na potovanjih s knjigami in z nogami rad spoznavam svojo domovino, da bi jo bolj ljubil. Imam namreč ožjo in širšo domovino, Slovenijo in Evropo.« Kako danes, v času hude gospodarske in moralne krize, doživljate svojo »ožjo in širšo domovino«? V čem so prednosti in slabosti Evrope? Je možna nova Evropa? Evropa nas lahko zaščiti pred lastno topoumnostjo, sreče pa nam ne more prinesti. Kako preseči stereotip o Evropejcih z juga in vzhoda Evrope kot o »ljudeh z napako« oz. »drugorazrednih« državljanih? Kako globoko v zgodovino sega ta razkol? Politične meje in meje med državami se spreminjajo, stereotipi in predsodki pa ostajajo, ker koreninijo v procesih dolgega trajanja, ki so se izoblikovali v srednjem veku. Takrat je vzhodna Evropa nastopala kot »ubi leones« (tam, kjer so levi, torej neraziskana področja divjine), v post-renesančni dobi pa so prostori vzhodne in srednje Evrope, torej tudi slovenske dežele, doživeli le obrobno, površno in pomanjkljivo modernizacijo, se pravi, da gre za prostore, v kateri prevladuje podeželska mentaliteta in skupnostno nagnjenje k avtoritarnim političnim režimom.

231

INTERVJU

Kakšno pa je vaše stališče do reševanja gospodarske krize, ko nas politične elite vedno znova prepričujejo, da je treba varčevati in po drugi strani vpeljevati nove davke? Ali ni zgodovinska izkušnja že pokazala, da varčevanje kot državna politika ni nikoli pomenila ustreznega odziva na gospodarsko krizo, ampak jo je le poglobilo. In ali ni prav to pripeljalo do svetovnega spopada? Imate povsem prav. Res je, da nihče natančno ne ve, kaj delati in kaj storiti. Res pa je tudi to, da je med ponujenimi rešitvami za reševanje evra kot valute in Evropske unije kot političnega projekta najslabša tista, ki bi Evropsko unijo spremenila v orodje za vsiljevanje ideologije varčevanja za vsako ceno. Če bo Evropska unija postala bič mednarodnega kapitala na hrbtih osiromašenih ljudi, če bi torej postala to, kar je Mednarodni denarni sklad predstavljal v osemdesetih in devetdesetih v južni Ameriki, se bo odpovedala svoji najbolj izvirni značilnosti, institucionalni solidarnosti. Če se bo to zgodilo, se bo Evropska unija preobrazila v agencijo za kapitalsko upravljanje, Evropejce pa bo ločevala meja med mravljo in murnom, med garaškim protestantskim severozahodom in zapravljivim katoliško-pravoslavnim jugovzhodom.

preko vrhunskih dosežkov nacija prepoznava kot – dobesedno!- eno telo. Nujno je treba dodati še to, da poistovetenje poteka le z zmagovalci, zato smo dobitniki olimpijskih medalj in izjemnih dosežkov kar vsi člani nacije, izgubi pa vedno zgolj posamezni športnik.

Posledica gospodarske krize v Sloveniji so zagotovo tudi številni pritiski na kulturo in literaturo oz. umetnost. Kakšno je vaše stališče? Slovenska država se je rodila iz kulture, se pravi iz duha pesmi. Duha pesmi najlepše zastopa knjiga, ki se je zgodovinsko uveljavila kot metafora za kulturno ustvarjalnost. Knjiga ima odlikovano mesto v slovenskih skupinskih predstavah. Za to obstajata dva razloga: zgodovina in metafizika. Najprej ohranja književnost ugled zato, ker se slovenska javnost še vedno spominja odločilnega pomena, ki ga je izročilo slovenske književnosti imelo pri vzpostavitvi samostojne države. Hkrati pa se zaveda tudi metafizične predpostavke, katere domet seže onstran sedanjega kriznega časa: zaveda se, da brez zgodb postane življenje dolgočasno, brez hrepenenja in poezije pa človek postane topoumen. Drugače rečeno: človek brez kulture, torej brez širokega nabora dostopnih zgodb, postane dovzeten za eno samo, namreč za tisto, ki mu jo vsiljuje oblast.

S študenti se morajo spreminjati tudi učitelji, profesorji … Kakšen je po vašem mnenju sodoben pedagoški pristop? Iskreno in z obžalovanjem povem, da pojma nimam.

Poznamo vas kot enega izmed vodilnih intelektualcev in pesnikov, ki je dozorela v osemdesetih. Manj znano pa je, da ste tudi večkratni republiški prvak v judu. Kakšno vlogo ima po vašem mnenju šport pri krepitvi slovenske narodne zavednosti? Pri športu je na delu misleče telo, ki omogoča, da se

232

Zelo radi hodite tudi v hribe, prehodili ste planinsko transverzalo in stali na vrhovih vseh najpomembnejših slovenskih gora.Kaj vas žene na slovenske vrhove – mir, narava, premagovanje napora, slovenski ponos …? Spoznaj domovino, da bi jo bolj ljubil! Ste redni profesor za kulturne študije na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani in redni gostujoči profesor za balkanske študije na podiplomski šoli College d’Europe, Natolin-Varšava. Kakšna je sedanja generacija študentov? Kje vidite največje razlike med generacijo študentov pred dvajsetimi leti in danes? Pri sodobnih generacijah vidim neko čudno pomanjkanje strasti za življenje idej in njihovih zgodovinskih ter sedanjih sporov, čeprav puščam tudi možnost, da presojam v skladu z zastarelimi merili.

Ob branju vaših del ne moremo spregledati, da vas je zelo zaznamovalo, prevzelo tudi očetovstvo. Kako vas je oblikovala ta vloga? Očetovstvo je največji izziv, saj človeku omogoča, da neguje začudenje in začaranost ob največji skrivnosti življenja, ki je v tem, da »iz roda v rod duh išče pot« in se vedno znova spotika. Tudi vaša žena je pisateljica, prevajalka. Verjetno preberete vsa njena dela še pred izdajo. Ste njen prvi kritik? Sem Ericin prvi pozorni bralec in blagi kritik, drži. SŠOF ima že častitljivo tradicijo, kmalu bo obeležila 70. obletnico. Od drugih šol se v marsičem razlikuje, predvsem pa v tem, da na mnogotere načine razvija ustvarjalne potenciale naših dijakov, ki so dovzetni za umetnost in razumejo posebnosti. Ni skrivnost, da je šolo obiskovala tudi vaša hči Klara. Kako ste vi videli razvoj naše šole v zadnjih letih?

INTERVJU

V okviru javnih srednjih šol in moje selektivne izkušnje imam vtis, da je SŠOF ena redkih, kjer bodisi v imenu individualnega talenta bodisi v imenu skupinske tradicije vendar obstaja neka mehka zona za pogajanja in dogovore, pa tudi za strpnost, ki bi jo morda pri standardnih gimnazijah komaj našli, če sploh. Pred kratkim ste se vrnili s polletnega bivanja na evropskem inštitutu za humanistiko na Dunaju, kjer ste bili višji raziskovalni svetnik. Verjetno odmik in distanca prineseta nova videnja. Kateri so vaši najnovejši pogledi na Slovenijo in Slovence? Slovenci zase mislimo, da smo Avstrijci, le da imamo dušo, vse bolj pa se mi zdi, da smo Balkanci, le da nimamo poguma. Kaj ste si zaželeli ob vstopu v novo leto? Želim si, da bi Klara spoznala in uživala prednosti visoke izobrazbe; da bi Simon spoznal in užival prednosti kompromisa; da bi Lukas spoznal in užival prednosti redoljubnosti; da bi Erica začela pisati nov roman; da bi sam nehal pretirano nostalgirati in da bi bila Slovenija sončna dežela ne le vremensko, ampak mentalno…in da bi vladal svetovni mir, hahaha. V Slovenijo vas je pripeljala velika ljubezen do bodočega moža – Aleša Debeljaka. Zapisali ste, da je bil na prvem zmenku do vas napetelinjen, mačističen in politično nekorekten ter da vam je povedal, da je trajalo tri tedne, predno vas je poklical, ker je na zabavi pobral tudi dve drugi telefonski številki in najprej poklical njiju, saj se mu je zdelo, da bosta manjši izziv. Toda niste se pustili zmesti. Kaj vas je vodilo, da ste tako močno sledili svojemu srcu? Takrat nisem vedela, kam bo peljala najina ljubezenska pot. Aleš je bil zanimiv in seksi in zame neustavljivo privlačen. Razumne odločitve mi nikoli niso dobro šle in poglejte, kam me je to pripeljalo! Po usodnem Aleševem stavku: »Ne morem, da te ne bi ljubil« ste zapustili Ameriko in se preselili na drugo celino, v državo, za katero vaši sorodniki še niso slišali. Kakšen je bil odziv vaših najbližjih? Moja družina je svobodomiselna in odprtega duha, pa

tudi sama se rada družim s takšnimi ljudmi. Z eno besedo: nihče med nami ni zadeve vzel tako resno, kot bi jo moral. Ko sem imela dvajset let, sem se iz San Francisca preselila v New York, kar je velik skok. In dvanajst let kasneje sem naredila še en velik skok. Sčasoma smo seveda vsi spoznali, kako ogromna in dokončna je bila takšna odločitev, kakšen prelom predstavlja, in kako se človek ne more nikoli zares vrniti in kakšno bolečino nosi. Ne glede na to, kako izpolnjujoče je moje življenje v Sloveniji, z mojo ameriško družino ne morem imeti takih čvrstih vezi, kakršnih bi si želela. Kako bi reagirali, če bi vam podobno novico – o selitvi na drugo celino – sedaj zaupal eden izmed vaših otrok? Za svoje otroke želim, da bi uresničili lastne sanje, izkusili življenje in pustolovščine in da bi se učili o

svetu in pričakujem, da bodo zato vsaj nekateri od mojih otrok zapustili Slovenijo, še posebej danes, v času s pičlimi priložnostmi za mlade. Taki njihovi odločitvi ne bi nasprotovala in z Alešem jih spodbujava, naj zasledujejo svoje ambicije doma in v tujini. Toda glede na moje zgornje spoznanje, kako srce parajoče je živeti daleč proč od nekaterih ljudi, ki jih imaš rad, kot se to zgodi ob ločitvi otrok od staršev in starih staršev od vnukov, seveda upam, da se bodo vsaj nekateri od otrok vrnili in si ustvarili življenje kje blizu, da jih bom lahko redno obiskovala. Amerika je kar daleč.

233

INTERVJU

V knjigi »Prepovedani kruh« (2010) ste med drugim izvrstno opisali svoje doživljanje Slovenije ob preselitvi iz New Yorka – slovensko urejanje hiš, široko povijanje, birokratsko zapletenost … Kaj pa vas je v Sloveniji navdušilo, v čem vidite prednost pred življenjem v New Yorku? Takrat, ko sem prišla v Slovenijo, sem imela za sabo dvanajst let hitrega, vznemirljivega, izčrpavajočega, dragega družabnega vrtinca, ki je bil New York v osemdesetih. Po prihodu v Ljubljano sem tako zares uživala v počasnejšem življenjskem ritmu in odsotnosti socialnega pritiska, in v sposobnosti, da človek zastane, mirno diha in mogoče prebere knjigo, ne da bi moral nujno poznati najnovejšo restavracijo ali gledališko uprizoritev ali likovno razstavo. Čeprav se ni zgodilo čez noč, danes ne

le da uživam v naravi, ampak jo naravnost potrebujem - naravo, ki je tak dragoceni dar Sloveniji, gore, gozdovi in zelene površine na dosegu roke. Če hočeš v New Yorku videti kaj takega, se moraš prej voziti pet ur.

V Ameriki ste se ukvarjali z ekonomijo, z bančništvom, v Sloveniji pa postajate uveljavljena pisateljica in prevajalka. O kakšnih tematikah najrajši pišete? Na začetku sem pisala o velikanski spremembi v lastnem življenju, o preselitvi iz Amerike v Slovenijo. Svoja opažanja slovenskega življenja sem opisovala z vidika »autsajderke«, ki je bil očitno zanimiv tako za ameriške kot za slovenske bralce. Pisala sem o osebnih razsežnostih življenjske izbire in o tem, kaj pomeni imeti otroke, ki imajo tako drugačno identiteto od moje, kaj se dogaja z mojo lastno identiteto potem, ko sem zapustila rodno deželo. Ampak sčasoma sem se, naj bom odkrita, naveličala pisanja o teh tematikah. Natančneje, naveličala sem se primerjalnega okvira, naveličala sem se tega, da stojim zunaj in gledam noter. Želela sem pisati bolj neposredno, o neposrednih doživetjih, ne o primerjalnem izkustvu. Tako moj roman » »Antifa cona« (2012) pomeni popolno prekinitev z dosedanjo prakso opazovalke in komentatorke stvarnosti, saj predstavlja poskus, da bi napisala izmišljeno zgodbo, torej zgodbo, ki ni moja lastna in nima primerjalnega, pač pa domišljijski okvir. Pravzaprav ne vem dobro, kam bi umestila svoje ustvarjalno pisanje. Nočem pisati o ameriškem življenju, po dolgih letih odsotnosti tudi nisem več bogve kakšen strokovnjak za to tematiko, nekako nepristno pa se mi zdi pisati slovenski roman, kot da bi se že rodila Slovenka. Tako sem roman »Antifa cona« zasnovala kot svojevrstno literarno detektivko, v kateri nastopajo mladi v neimenovani deželi, podobni Sloveniji, in tudi v naslednjem romanu »Tovarna koles« nastopajo mladi v neimenovanem mestu, podobnem Ljubljani. To je moj spremenjeni pristop, še vedno pa iščem nove vidike pisanja, tematike, glasove.

Pravkar ste z bivanjem v Sloveniji dosegli ameriško polnoletnost - teče 21. leto bivanja v Sloveniji. Se še vedno kdaj počutite kot tujka ali ste se že popolnoma udomačili in začeli razmišljati, se obnašati kot prava Slovenka? Nisem več povsem Američanka in nikoli ne bom povsem Slovenka. Tako pač je in navsezadnje je tako, kot si želim. Brez dvoma je lažje pripadati plemenu in nikoli podvomiti v plemenske navade ali modrost, a hibridna svetovljanska izkušnja ponuja izzivalnejše in zanimivejše življenje.

Vam je bilo težko začeti s pisanjem, glede na to, da je vaš mož Aleš Debeljak zelo cenjen pesnik in pisatelj, ki je postavil visoke standarde? Vse se je zgodilo nekako naravno. Urednica pri časniku Delo me je prosila, naj napišem podlistek o moji izkušnji Američanke v Sloveniji in iz tega se je rodila knjiga »Tujka v hiši domačinov« (Obzorja, Maribor 1999). Pisala sem v drugačnem žanru od Aleša, ki pa je tako ali tako velikan na sceni; nikoli se nisem primerjala z njim oziroma me to ni skrbelo. Aleš mi je v vseh teh letih nudil tudi neverjetno veliko podpore in še vedno je tak. Brez

234

INTERVJU

njegove neusahljive podpore in ljubezni morda ne bi imela poguma, da bi pisala v različnih zvrsteh in se tudi javno zavzemala za zadeve, ki niso popularne. Dodati moram, da nisva vedno istega mnenja o vseh rečeh in v našem domu potekajo živahni pogovori o politiki, kulturi in identiteti. Zdaj imamo priložnost, da vašega moža spoznamo še z drugega zornega kota. Kakšno je življenje z Alešem Debeljakom? Javno in tudi zasebno je Aleš visoko moralen in premišljen in je v družini nekakšno sidro. Hkrati pa je Aleš mnogo bolj nežen in sladek od tega, kar javno kaže s svojim močnim glasom in hiperartikuliranimi stavki. Ima pa tudi ljubko otročjo plat. Po letih upiranja, da bi v hiši imeli žival (tega Aleš nikoli ni poznal), smo si nedavno vendarle omislili kužka z imenom Che (po Che Guevari) in tako sem se nekega popoldneva vrnila domov in ju zalotila, kako se razigrano valjata po podu dnevne sobe. Življenje nikoli ne neha presenečati! Pred časom ste močno kritizirali slovenski šolski sistem, potem pa ste se od tega nekoliko distancirali. Kaj vas je najbolj motilo? Vsak nacionalni šolski sistem ima poleg izobraževalnega tudi družbeni cilj. Družbeni cilj slovenskega je konformizem: zato poudarek na memorizaciji, faktografiji in zanemarjanju ustvarjalnosti in kritične razprave. Ta poudarek je bil morda primeren v jugoslovanskih časih, popolnoma neprimeren pa je za sodobno tekmovalno informacijsko družbo, v kateri obstaja preobilje informacij, zato potrebujemo ljudi z močnimi spoznavnimi veščinami, ki lahko precedijo ta tok in sprejemajo inovativne odločitve. Mislim, da so napake šolskega sistema neposredno krive za krizo v Sloveniji, kjer imamo v najboljšem primeru na oblasti piflarje, v najslabšem pa lopove, nobeni pa nimajo idej za rešitev zelo stvarnih problemov, s katerimi se soočamo v državi. Mislim, da je šolski sistem, vključno z univerzo, vsaj deloma odgovoren za nezadovoljstvo med mladimi in njihovo množično odhajanje v druge dežele. Slovenija je majhna, zato gre za tragedijo epskih razsežnosti.

gimnaziji za najbolj pozitivno izkušnjo, pretežno zaradi razredničarke Janje Nagode, ki je Klarin razred imela očitno rada. Klara si je našla tudi čudovite prijateljice in prijatelje in zdaj gleda na srednješolske dni z nostalgijo. Vseeno moram reči, da sem bila zaprepadena spričo metode, po kateri dijak lahko »pogrne« zaradi zamujanja k pouku ali odsotnosti, pa čeprav ima dobro oceno. V Klarinem zaključnem letu je praktično polovica razreda imela negativne ocene in to le malo pred maturo. Zame to pomeni, da je nekaj narobe z ocenjevalnim režimom. Velika potrata energije in čustev. Raziskave so na primer pokazale, da se šolski uspeh med najstniki znatno izboljša ob uvedbi bolj smiselnega urnika, ki se sklada z njihovo biološko uro, pouk se začne ob bolj razumni uri. Kaj najrajši delate v prostem času? Čudaško, ampak igram karte, bridž, pri Tivoli bridž klubu in na nacionalnih turnirjih. Zadnjih pet let je to moja strast. Prav tako uživam v nordijski hoji, potrebujem to; večinoma hodim na Golovec, pa tudi tenis igram. Z otroci in možem radi gledamo kvalitetne televizijske serije, kot so »The Wire«, »Breaking Bad«, in »Borgen«. Če že, imam hobijev preveč. Objavili ste že pet del. Pišete novo knjigo? Napisala sem roman o najstnikih, »Antifa cona«. O najstnikih pišem tudi v romanu Tovarna koles, ki pri založbi Modrijan izide 2015. V njem se ukvarjam z aktualnimi zadevami, s korupcijo in posledicami vladne politike, ki je razočarala mlade ljudi. Najlepša hvala za pogovor. Janja Nagode, prof. Peter Peterka, prof. Fotografije: osebni arhiv

Imate tri otroke, vaša hčerka Klara je lansko šolsko leto maturirala na naši šoli. Kako ste spremljali srednješolsko pot vaše hčere, kakšno mnenje ste si ustvarili o naši šoli? Če odštejemo leta v vrtcu, sem od vseh mojih stikov s slovenskim šolskim sistemom imela Klarin čas na likovni

235

INTERVJU

Snežni vihar prinaša talent!

pogovor s Patrikom Komljenovićem, dijakom 1. a

236

INTERVJU

Patrik Komljenović se je rodil 23. 7. 1998, od letošnjega leta je dijak 1. letnika grafičnega oblikovanja. Svojo ustvarjalnost in zanimanje za pisanje je pokazal že v osnovni šoli. Piše pesmi, krajša dramska besedila, pogosto obiskuje razstave in se udeležuje likovnih natečajev. S svojim deli se predstavlja na raznih kulturnih prireditvah in srečanjih mladih talentiranih ustvarjalcev. Zelo je aktiven tudi na področju gledališke umetnosti, zanimajo ga scena, režija in igranje. V prihodnosti si želi združiti poti v eno samo, jo »utrditi« in obogatiti z novimi likovnimi in literarnimi umetninami. Kakšni so bili tvoji prvi literarni začetki? Pisati sem začel v 6. razredu, ko sem se udeležil natečaja Z domišljijo na potep. Veliko smo ustvarjali in poustvarjali tudi pri pouku slovenščine, pri čemer ima največ zaslug učiteljica Sonja Lenarčič, ki me je vpeljala v svet literarnega ustvarjanja in pripomogla k izdaji prve samostojne knjige, ki sem jo naslovil Prekletstvo. Zanjo sem prejel posebno priznanje in bil eden izmed nagrajencev. Naslovnico knjige sem ilustriral sam. O čem pripoveduje tvoja prva knjiga, kdo so glavni protagonisti, kaj jih opredeljuje? Manja je glavna junakinja, ki ne ve, česa vse je zmožna, kajti v njej se skriva posebna moč. Oče je preveč zaposlen s svojim delom, zato se Manji ne posveča dovolj. Skrivnostna služkinja pa se zdi vse bolj sumljiva. Manja se z očetom preseli v zapuščeno hišo strica Cirila Močnika. Četudi se sprva zdi, da bo življenje na podeželju dolgočasno, se po odkritju stričevih dnevnikov začnejo stvari odvijati z bliskovito naglico. Razkritje skrivnostnega izginotja stričeve hčere Manjo pripelje do spopada s prekletstvom, ki že vrsto let visi nad hišo.

Kako pa se delo konča? Vse skupaj se sliši zelo skrivnostno. Hm, na to vprašanje pa ne bom odgovoril, naj bo konec nekoliko »zavit v tančico skrivnosti«. Morda pa vas bo tudi to spodbudilo, da boste delo vzeli v roke in ga prebrali. Ali si napisal še kakšno drugo delo? V tem trenutku čakam na izid svoje nove knjige V objemu zvezd. Kot sem opazil, nisi nadarjen le za pisanje proze, ampak te zanima tudi dramska umetnost. Kaj ti pomeni oder? Lahko rečem, da se na odru počutim kot doma. Na njem najdem vse: moč, navdih in seveda prostor, na katerem lahko ustvarjam. Zelo rad sem sodeloval v dramskem klubu in obiskoval dramski tečaj. Zdi sem mi, da prek odra lahko odkrivam druge osebe, ki »živijo« v meni, in prek njih ustvarim posebne značaje. Ko pišem, si vse skupaj predstavljam na odru, saj se mi zdi, da je trenutek oz. neko dejanje na odru tisto pravo, pristno, in da lahko le tako vse skupaj prikažem v želenem pogledu. Nato sledi zapis v obliki proznega dela, dramskega besedila ali pesmi. Kdaj so v tebi odkrili talent za pisanje? To, da sem morda nadarjen za pisanje, so opazili že v prvih letih osnovne šole. Zdi se, da je bil odločilni trenutek, ko smo si s sošolci ogledali gledališko predstavo Snežna kraljica. Pozneje sem vsebino dela nekoliko predelal in ga v posodobljeni verziji postavil na oder. Vse do devetega razreda osnovne šole sem pisal več spremenjenih verzij klasičnih pravljic, v devetem razredu pa sem spisal svoj muzikal Charles Dickens, Božična pesem. Rad sem priskočil na pomoč tudi takrat, ko je bilo treba postaviti in oblikovati kakšno

237

INTERVJU

sceno oz. prireditveni prostor, in tako pogosto uspešno sodeloval z učiteljico likovne vzgoje, go. Ireno Tušek, ki me je vedno postavljala pred nove izzive in mi pomagala razumeti stvari, s katerimi se spopadam, in pri tem, kako rešiti likovni problem in iz manj narediti več. Ali se je kdaj zgodilo, da katerega dela nisi dokončal oz. si pozneje začel znova? Navdih je le skica v glavi in potrebuje veliko piljenja, da nastane želeno besedilo. Veliko del oz. spiskov in idejnih zapiskov je ostalo nedokončanih, toda vedno ko najdem katerega izmed njih, ga shranim oz. začnem znova, če me ideja pritegne. Katero je tvoje zadnje delo? Moje zadnje delo je Snežna kraljica, ki sem ga priredil kot dramsko besedilo. Moram poudariti, da sem navdih za ustvarjanje črpal iz japonske umetnosti in kulture. Zelo sta me pritegnili atmosfera in skrivnostna čarobnost jutrovih dežel. Pogum in volja sta tisti vrlini, ki so ju prebivalci vzhodnih držav morali imeti, da so lahko ohranili svojo kulturo, kar tudi obravnavam v Snežni kraljici. Prav to me je prepričalo, da sem zgodbo postavil v ta čarobni svet, poln domišljije. Dramsko besedilo Snežna kraljica sem pred kratkim poslal na natečaj za najboljše mladinsko dramsko besedilo. Od kod črpaš navdih za svoje delo? Rad se poglobim v osnovno vsebino dela in ga s svojimi očmi predstavim na papirju. Če besedilo pišem iz »glave«, pa zberem čim več misli, jih zapišem, nato pa jih preberem in poiščem glavno točko. Vedno se vprašam o pomenu in vlogi književne osebe, ki jo želim predstaviti, in kako jo lahko prikažem kot osebnost. Čas in kraj ustvarita atmosfero, ki naredi branje še zanimivejše. Skušam se vedno dotakniti aktualnih tem ter jih zaviti v tančico skrivnosti, da jih mora bralec šele izluščiti in tako dojeti, zakaj je delo sploh nastalo. Pri mojem pisanju ima pomembno vlogo domišljija, ki me vedno popelje na pravo pot ter mi »prinese« idejo, ki jo potrebujem. Ko imam vse to, pa lahko odprem nov dokument in začnem graditi nov svet. V prvih dneh druženja sem ugotovil, da ti tudi likovna umetnost predstavlja izziv, vrednoto – si tudi na tem področju prejel že kakšno nagrado? Največjo nagrado mi predstavlja to, da sem se lahko udeleževal kolonij in srečanj amaterskih in ljubiteljskih slikarjev pa tudi šolskih kolonij, na katerih sem pridobil veliko izkušenj. Kot priznanje razumem tudi to, da sem lahko ilustriral svojo in tudi knjige drugih avtorjev. Zadnjo nagrado pa sem dobil na Mali Groharjevi koloniji Škofja Loka.

238

Katere »poti« želiš ubrati v prihodnje? Veliko je poti in vsaka kaže v pravo smer, ampak moj »kažipot« še ni pokazal točno določene. Morda ne bo to le ena pot, ampak bosta to dve poti, ki bosta potekali vzporedno. Tako razmišljam o gledališču, oblikovanju in seveda pisanju. In še sreča, da se te umetnosti med seboj prepletajo, saj mi to odločitev nekoliko (o)lajša. Ali te družina pri tvojem ustvarjanju podpira? Moja družina me zelo podpira, vendar do mojega dela niso prizanesljivi in ga spremljajo skozi oči kritikov, saj mi povedo, kaj si mislijo o delu. Vedno me tudi navdihujejo in mi dajejo podporo, da lahko nemoteno ustvarjam. Zdi se, da je osnovna šola veliko pripomogla k tvojemu literarnemu in likovnemu ustvarjanju … Ja, osnovna šola je bila vedno moja »valilnica«, ki me je postavljala pred nove izzive. Vključevala me je v projekte, ki jih drugače učenci niso izvajali, in me pripravila do te stopnje, da sem sposoben ustvariti samostojna dela, s katerimi se lahko predstavim. Zato se svojim mentorjem ne morem dovolj zahvaliti za vse delo, ki so ga opravili. Njihovega truda in volje ne bom nikoli pozabil in nadvse sem jim hvaležen, da so me usmerili na pravo pot. S Patrikom Komljenovićem, dijakom 1. a-razreda, se je pogovarjal Anže Petelinšek, 1. a Mentor: Peter Peterka, prof. Foto: Sara Gregorčič, asistentka: Barbara Klemenčič Mentor: Peter Rombo, prof.

INTERVJU

Snežna kraljica / 10. prizor Oder prikazuje temačno ulico, v ozadju vidimo postavo (Miwa je sključena, izmučena). Z desne na oder pritava Gerda; ne ve, kje je. GERDA: Še eno mesto, še ena pot. MIWA: Še en hladen veter, še ena lačna noč. Gerda se obrne in zagleda ubogo dekle. GERDA: Gospa, je z vami vse v redu? Premraženi izgledate? MIWA: Je že dobro. Le tako sama sem. GERDA: Nič več, jaz sem tukaj! MIWA: Oh, dekle, mislim, da bi morala biti doma pri svoji družini. GERDA: Oh, ko bi le lahko – toda nekoga iščem. MIWA: Oprosti, dekle, toda tukaj ne boš našla ničesar – ne hrane ne prenočišča. GERDA: Oh, da nisem opazila! Premraženi ste. Gotovo vas bo moj plašč ogrel. Gerda sleče svoj plašč ter z njim pokrije premraženo brezdomko. GERDA: Lačni ste! Vem, da ni veliko, toda ostal mi je kos kruha, ki vam bo nekoliko potešil lakoto. (premolk) Oh, saj res, niti predstavila se nisem! Gerda sem! Kako pa je vam ime? MIWA: Po številnih imenih in vzdevkih so me že klicali, toda pravega imena se ne spomnim več, vse je zavito v gosto meglo. GERDA: Imena niso pomembna, šteje le pošteno in dobro srce. MIWA: Prav tako ljubica … Ko se Miwa dotakne Gerdinih toplih dlani, se njeno srce odtali. Čas se ustavi, zadnji stavek se Miwi prelomi v ustih.

Dekle v zrcalu Zdi se, da spomin prevaral me je. Temna noč in osamljeno dekle. Je to naloga? Je to usoda? Ne! Gotovo motim se! Sem le dekle v zrcalu, čakam, da osvobodiš me. Čakam dan in noč, kadar zvezde na nebu svetijo se! Vem, da nisem pripravljena bila, zmeraj sama, borila se za dva. Sem kaj dosegla? Sem kaj spremenila? Oh, ne! Le srce izgubila!

239

INTERVJU

Sem le dekle v zrcalu, čakam, da osvobodiš me. Čakam dan in noč, kadar zvezde na nebu svetijo se! Čakala sem na ulici sama, misli izgubljene, le deklica. Nisem se vdala, sem le čakala, da nekdo reši me! Sem le dekle v zrcalu, čakam, da osvobodiš me. Čakam dan in noč, kadar zvezde na nebu svetijo se! Toda zdaj vse je drugače. Preteklost se pokazala je. Zato zdaj vem, zakaj tu stojim! Gerda! Rešila si me! Vem, da dekle v zrcalu ve, da konec je. Spomini so tu, prevar pa več ni, zdaj, zdaj vem, zdaj vem, kaj storim! Med zadnjimi verzi Miwa odvrže umazano ogrinjalo, pod njim se skriva čudovita princesa. MIWA: Gerda, hvala ti za tvojo odprto roko ... GERDA: (presenečeno) Kako, poznate moje ime? MIWA: Tvoja zgodba je poznana vsem vetrovom, ki žvižgajo po teh krajih. GERDA: Vetrovi? Toda, saj vetrovi ne govorijo. MIWA: S teboj morda ne, toda meni povedo zgodbe iz vseh krajev tega Sveta in tvoja je najpogumnejša. GERDA: (zmedeno) Ne razumem. MIWA: Gerda, zdaj se spomnim. Sem pogrešana princesa jeseni. Miwa mi je ime. Nisem mogla gledati, kako ljudje trpijo na ulicah, zato sem zapustila palačo in postala ena izmed njih, postala sem obubožana, postala sem brezdomka. Vem, da se sliši neumno, toda tukaj sem, med ljudmi, ki me res potrebujejo, in to veliko bolj, kot jaz potrebujem bogastvo. Gerda, ti si edina, ki si mi pomagala, edina si, ki si mi ponudila roko dobrote.

240

INTERVJU

GERDA: Hotela sem biti le prijazna, saj to ni nič takšnega. MIWA: Gerda, tvoje srce žari, žari v dobroti in ljubezni. Tvoja zgodba je pogumna in, Gerda, želim slišati njen konec. Suno! Na oder prihiti snežna sova Suno. GERDA: (še vedno presenečena) Sovo imate? MIWA: Gerda, mislim, da vem, kje je tvoj Kay. GERDA: Veste, kje je Kay? SUMO: Kaya je vzela Snežna kraljica. MIWA: Gerda, moja sestra ga ima! Toda ne bo ti ga zlahka vrnila, zelo se boš morala potruditi, da ji ga iztrgaš iz naročja. GERDA: Moje srce pripada njemu in naredila bom vse, da ga dobim nazaj. MIWA: Gerda, to je Suno, moja tiha ptica. Je ena izmed redkih, ki ji je uspelo pobegniti iz palače Snežne kraljice. Ona te bo vodila do nje. In Gerda, ne pozabi, tvoje srce lahko uniči vsak urok! GERDA: Najlepša hvala! MIWA: Edino ti imaš moč, da stopiš sestrino srce. Gerda in Suno zapustita oder. Sledi zatemnitev. (Odlomek iz Snežne kraljice, avtorja Patrika Komljenovića)

241

PESNIKOVE BESEDE PODOŽIVLJAM S SVOJIM SVETOM (razmišljanje o Minattijevih pesmih)

V zbirki Nekoga moraš imeti rad beremo osebnoizpovedne pesmi, ki jih je pisala roka pesnika, polnega intimne melanholije, čigar lirika je predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena. Njegove pesmi slikajo podobe pokrajin, opevajo ljubezen, samoto in tesnobo ter predvsem izpovedujejo o človeku, ki stran od ljudi, zaprt sam vase, razmišlja o življenjskem smislu in išče sledi človeške topline. Ivan Minatti se je rodil leta 1924 v Slovenskih Konjicah. Svojo ustvarjalno pot je začel s pesniško zbirko S poti, v kateri je pomešal izkušnje iz partizanskih bojev z intimnimi občutki, polnimi groze nad takratnim krutim svetom. Med njegove najznamenitejše pesniške zbirke sodijo Bolečina nedoživetega, Ko bom tih in dober ter Nekoga moraš imeti rad. Prav slednja ga je uvrstila med naše najpomembnejše literate. Bil je tudi odličen prevajalec, med drugim je prevedel mladinsko delo Mali princ. Mnoge Minattijeve pesmi lahko podoživljam s svojim svetom, s svojim življenjem, z vsem, kar me obdaja. Pogled na svet iz izpovedovalčeve perspektive se mi je mestoma zdel že nekoliko preveč mračen in pesimističen, morda prav zato, ker si sama pogosto postavljam ideale, sanjam o lepi prihodnosti, si gradim gradove v oblakih, kot bi zapisal Prešeren. Zato sem se ob branju njegovih pesmi, predvsem tistih, ki izpovedujejo žalost in obup, nekoliko zbala, da bom nekega dne tudi sama prišla do spoznanja, da svet vendarle ni to, kar sem si nekoč predstavljala, da je vse skupaj le iluzija mladostniških dni. Vendar je, kljub temu da Minatti pogosto uporablja motive smrti in minljivosti, še vedno nagnjen k upanju in hrepenenju, saj je prav to tisto, kar človeku daje pogum in voljo. V pesmi Krik lirski subjekt orisuje človeka, ki tudi v najtežjih trenutkih, ko je na kose razbit, na križ pribit, ko

242

Foto: Darko Sintič

RAZMIŠLJANJE

V povojnem obdobju, v času pesnikovega ustvarjanja, se je v njegovi duši vse preveč dogajalo, da bi kaj zadržal zase, in ker ni sledil spodbudnemu in borbenemu pesništvu, ki se je uveljavljalo tisti čas, je tipični predstavnik slovenskega intimizma. Natopil je kot poet, ki zna z vsako pesmijo nagovoriti posameznika, pa naj ta opeva ljubezen, samoto, družbo, življenje ali smrt. Vsakdo lahko najde pesem, ki sledi njegovi zgodbi. Tudi sama sem ob mnogih Minattijevih pesmih dobila občutek, kot da mi pesnik bere misli, se izraža prek mene, govori z besedami, ki bi jih sama želela uporabiti. Seveda v lepem, poetičnem jeziku, z izvirnimi, a razumljivimi metaforami, v katerih je tako iskreno, rahločutno in nežno znal peti le Minatti. Ana Janež, 2. f Mentorica: Janja Nagode, prof.

MAKOV CVET

Dal sem ji makov cvet, dala mi je poljub zmeden, vihrav poljub in je zbežala spet.

Sonce zakril je oblak veter je v žitu zavel. jaz sem za njo strmel, božal rdeči mak.

243

Podlaga / foto: Klemen Jeke

izgubljen tava po svetu lastnega jaza, kliče po sreči in boječe, skoraj neslišno, upa, da bo srečal nekoga, ki bi ga lahko razumel in odgovoril na njegov klic. Tu se v pesmi kaže pesnikova usmerjenost v optimizem, vera v dobro. Vednost, da je na svetu še vedno nekdo, ki te razume in ljubi, je prisotna tudi v naslovni pesmi Nekoga moraš imeti rad. Ljudje za svoj obstoj potrebujemo veliko stvari, a najpomembnejša je prav ljubezen. Brez nje človek usahne. Mora ljubiti in mora biti ljubljen, saj ga ljubezen osmišlja, gradi in osrečuje. Pri tem pa potrebuje nekoga ob sebi, zato se pesnik upira samoti in v drugih bitjih išče vrednote, ki jih pri človeku ne najde več. Ljubezen od človeka prenese v naravo, trave, reke, drevo in morje. Neslišna, a ne popolnoma nečuteča bitja, ki se oglasijo, kadar obmolknejo ljudje, so zvesti spremljevalci Minattijeve poezije že od samega začetka. Travnik, gozd, barje – vse to je pesnikovo bivališče; sem se je zatekal kot razigran deček, nato kot hrepeneči mladostnik in na koncu kot razočaran, osamljen poet. Kot umetnik, ki »ne koristi« pa tudi »ne škodi«, najbolje funkcionira v naravi, tu lahko spusti drzne ptice svojih sanj. Narava je torej prostor, ki mu dovoli, da se izraža, se sprašuje: »Kdo sem? Kaj sem? Ali obstaja življenje po smrti?« Minattijeva lirika se je razvijala vzporedno z njegovim življenjem in tako je rasla tudi njegova lirična samopodoba. Od prvih, v ritmu lahkotnih pesmi, ki so polne mladostne drznosti in razigranosti, do ekspresivnih, v tonu temačnejših pesmi, ki so se pojavile s pesnikovo resignacijo, se je pojavil tudi streznjen pogled na svet. Vse bolj negotovo gleda v svojo prihodnost, sluti eno samo neizbežno gotovost – smrt, minevanje, konec. Kot je v spremni besedi zapisala pesnikova žena in pisateljica Lojzka Špacapan, je človek kot ogenj, ki izgori v dim in pepel, kot zvonjenje zvonov, ki utihne v večerni zarji. Človek je minljiv in tega se je Minatti dobro začel zavedati. Svojo minljivost je pogosto primerjal z motivi iz narave; minljiva je breza, ki jo človek poseka in posadi novo; minljiva je pomlad, saj se vsako leto rodi nova. Pesnik se ne boji smrti, ravno nasprotno; v svojih pesmih se pogosto sprašuje, kam odletijo ptice, ko se stemni, kaj neki tiči nad oblaki. Nekaj pa ga je vseskozi vleklo tja gor. Morda le gola človeška radovednost ali pa je morda samo želel odpotovati v drug svet, onkraj samote, onkraj vsega neprijaznega. Od tam bi tih in dober še vedno lahko občudoval naravo, še vedno lahko čutil svobodo ptic in samoto dreves. Smrt ne prizanese nikomur, tudi največjim in najboljšim ne, in zaveda se, da bo tudi sam nekega dne odšel. Vse se bo spremenilo, njegove besede ne bodo mogle več sestavljati verzov, vendar bo v njegovi duši ostala ljubezen do vsega, kar je ljubil – do narave, bližnjih in življenja samega – kot v refrenu »rad jih imam« večkrat ponovi.

Dum Spiro Spero

RAZMIŠLJANJE

Pojavila se je tam. Tiha, mirna, med kopico ljudi, NEVIDNA. Skrivala se je pred pogledi neznancev. Stala je v kotu in iskala znan obraz. Opazila je dekleta, ki jih srečuje vsak dan. Vedela je, da se bo njeno čakanje izplačalo. V prostor je stopil eden izmed mnogih. Srce ji je začelo razbijati. Jo bo opazil? Naj se mu približa? Stala je ob steni in ga opazovala. Kratek pogled, tih pozdrav. To je bilo vse. Ni se zmenil za zdolgočaseno dekle. Pridružil se je dekletom in se zabaval. Smejal se je in plesal z njimi. Čudovito ga je bilo gledati. Gledati in sanjariti. Kako bi bilo biti tisto dekle? Prenehala je s sanjarjenjem. Odločila se je, da se bo zabavala. Kot še nikoli prej! S kotičkom očesa ga je opazovala. Večer je preživljal s tistimi dekleti. Stal je ob svoji mali skupinici, se pogovarjal in ob priložnosti zaplesal. Ni si upala do njega. Ves čas je bila v njegovi bližini. Ves čas je zbirala pogum. A ni ji uspelo. Ko so dekleta odšla, se mu je približala. Ogovoril jo je. Na široko se je nasmejal in kot vedno delal norca iz samega sebe. Kaj naj mu reče? O, le zakaj mu je priznala čustva? Prej je bilo vse toliko lažje! Naenkrat ji je pošla energija. Morala je sesti. Odšla je v kot, k hladnemu oknu. Opazil jo je. Srce ji je začelo hitreje biti. Stopil je do nje in ji rekel, naj gre v sobo, če ji je dolgčas. To jo je razjezilo. Zakaj se do nje obnaša, kot da je mala punčka? Zakaj se obnaša kot veliki brat? Odklonila je ponudbo in ostala ob oknu. Ko je odšel, se ji je spet povrnila energija. Spet je dobila zaupanje vase. Spet se je zabavala. Čeprav so bili na plesišču le še redki, je veselo skakala po prostoru z novo prijateljico. Tik preden so prišli ugasnit glasbo in jih poslali spat, se je pojavil ON. Nova prijateljica jo je spodbujala, naj zgrabi priložnost, a si ni upala. Ko so vsi začeli pobirati balone s stene, je videla novo priložnost. Zgrabila je srce in se začela igrati z njim. Poskusila mu ga je neopazno podati. Uspelo ji je. Ujel je njeno srce. Ni ga podal naprej. Obdržal ga je. Čeprav ob koncu dneva njena največja želja ni bila izpolnjena, je on odšel v sobo z njenim srcem. Sedaj gre ura proti jutru. Vsi v posteljah. Spijo. On, kdo ve, kje? Ona v sobi. V rokah drži pisalo in piše. Piše o večeru, kot ga še ni doživela. Fantu svojih sanj pa sporoča le to: Dum spiro spero – Dokler diham, upam! Claudia Lepej, 1. d Mentorica: Betka Pohlin, prof.

244

RAZMIŠLJANJE

Vsak človek je svet zase in niti dva od več kot šestih milijard svetov nista enaka. Podobna mogoče že, a nikoli, res nikoli, enaka. Vsak človek ima drugačen pogled na svet in drugačno razmišljanje. Kljub temu pa lahko s kom najdemo »skupno točko«, podobno razmišljanje. Med vsemi ljudmi, ki jih poznam, nisem našla takega, ki bi bil kot jaz. Sicer moram priznati, da sem srhljivo podobna svoji mami, a vendar se najino razmišljanje kar hitro razide. Vsak človek je edinstven, vsak je izjema. Sicer govorijo, da naj bi vsak imel približno devet oseb, ki so mu podobne, a tukaj gre le za videz. Biti enak nekomu je nemogoče. Morda po videzu (enojajčni dvojčki), a ko združimo videz z osebnostjo, razmišljanjem in vedenjem – je vsak človek svet zase. Pa vendar se sprašujem, če je človeku ta njegov svet, torej on sam, sploh dovolj? Ali zadošča sam sebi? Ali zna živeti sam s seboj? Moj odgovor je odločen ne, kajti človek vse življenje teži k temu, da bi našel partnerja, da bi svoj svet združil še z nekom, ki mu je po navadi popolno nasprotje. In kaj nastane takrat? Ali nastane nov svet? Se dva združita v enega? Se sploh kaj zgodi? In konec koncev je dobro, da smo si različni. Kaj bi bilo, če bi bili vsi enaki? Zdi se mi pozitivno, da smo različni, a na žalost to prinese tudi različne negativne posledice, ker mnogi niso pripravljeni sprejeti drugačnih. V mislih imam diskriminacijo in vse ostale oblike izpostavljanja ter zaničevanja ljudi, ki so drugačni. Menim, da je čar ravno v drugačnosti. To pa današnja družba izničuje, če ne celo zaničuje. Ne ceni drugačnosti tako, kot bi jo morala, in postavlja razne lepotne ideale in kriterije, katerim naj bi ustrezali. Najslabše pri tem pa je, da se jim ljudje prilagajajo, da se spreminjajo za druge. Jih osreči ustrezanje družbi? In spet – ali niso sami sebi do-

volj? Zakaj stremijo k temu, da bi ustrezali lepotnim idealom? Ali se zavedajo, da s tem povzročajo vse več podobnosti med ljudmi? Se zavedajo, da izgubljajo svoj svet?! Ne glede na družbo in okolico bi moral vsak razmišljati s svojo glavo in biti ponosen na svoje razmišljanje ter svojo osebnost in videz. Ljudje se ne bi smeli podrejati družbi in njenim idealom. Družba je storila svoje, s tem ko je dosegla, da jo posamezniki poslušajo in ji sledijo. Njeno delo je opravljeno. Zato pozivam vse, ki to berete, da mislite s svojo glavo in za tem razmišljanjem tudi stojite. Da ste ponosni sami nase in da se ne podrejate družbi. Bodite to, kar ste. Bodite svet zase! A to vam govori dekle, ki »ne vidi meter pred seboj«, dekle, ki »ni svoj svet« in ki je svoj svet ... saj ne vem ... izgubila. Ali pa so ji ga vzeli drugi. Morda pa je kriva težnja, tista o združitvi dveh svetov, se spomnite? Pa vendar razmišljam s svojo glavo in vi berete plod mojega razmišljanja. Če vam je všeč ali ne, če vam ustreza ali ne – to je to. To sem jaz. In se ne spreminjam. In kot vsako ima tudi moje razmišljanje vzpone in padce v obliki bolj ali manj utemeljenih tez. Kljub temu pa moram reči, da sem ponosna nanj in ga z veseljem delim s tistimi, ki so me pripravljeni poslušati. Nina Krajnc, 2. d Mentorica: Janja Nagode, prof.

245

Poe

LITERARNOUSTVARJANJE

LJUBEZENSKA

POLJUB

Kar gledam in gledam in strmim v prazno. Gledam predse, kjer je bitje krasno.

Nekoč, morda prav kmalu, ustnice ustnic se bodo dotaknile, vse sanje mi bodo oživile.

Obraz in nasmeh in oči, moj pogled v njih se izgubi!

Takrat ljubezen bo vzklila, vse, kar želi si, bo dobila, bolj kot vse ga bo LJUBILA.

Naj ti pomagam, o bitje prekrasno! Kaj te teži? Kaj ti ne leži?

Claudia Lepej, 1. d Mentorica: Betka Pohlin, prof.

Vsak premik je zaklad. Vsak dotik nova pomlad. Te tople roke, to veliko srce, TO ogreje me! V tvojem objemu se stopim, ob tvoji pohvali kar lebdim. Bodi z menoj, TUKAJ in ZDAJ. Spremljaj me vdano, VEDNO in POVSOD. Claudia Lepej, 1. d Mentorica: Betka Pohlin, prof.

246

HAIKUJI Obrisi idej ne najdejo smisla strah me je! Tema! Obraz brez oči v iskanju svetlobe na planetu senc. Jaz hočem barve, ki še ne obstajajo, in glas tišine.

Urša Rahne, 3. d Mentorica: Betka Pohlin, prof.

ezija

LITERARNOUSTVARJANJE

SWAN SONG

Sleepless, A swan sings His final song. A lonely tune That echoes Above the valleys, Casting beauty To the hearts bellow.

And the hearts listen, And they wonder, How beautiful and sad A song of end can be. “Why would it sing And let us hear What can never Be heard again?” – They ask. “Why would it sing And let us hear, The moment it Can sing no more?” – They wonder.

BREZ NASLOVA I

Gledam te v oči, skozi gmoto vseh skrbi. Utapljaš se v glavi, z mislimi v omami.

Omama je okvara, z mislimi predana cvetu novega življenja. Nova pot, neznano kam vijuga iz dneva v dan.

Okupacija, kje je relacija?

BREZ NASLOVA II Kot list na mestu pritrjena. Na veji mogočnega povelja. Vetra se bojim a hkrati zadrhtim ob misli na spremembo. Spodbuja na skrivnostne me poti, ki vabijo me v naročje svoje.

But face the truth That everyone denies – The swan has always sung Yet no one ever listened.

Zakaj oklepati se korenin, če že sapa me premami, da zletim v svet. Zletela bom in padla. A ne glede na vse, sem list. Padem a spomladi znova zacvetim.

Domen Gorjup, 4. g Mentorica: Andreja Kuščer, prof.

Naja Kepeš, 3. a Mentor: Notranji glas

247

Poez Poez LITERARNOUSTVARJANJE

LJUBEZEN

Po strehi od avta odbija zvok se dežja, v objemu se nežno moja ljubezen smehlja. Na sedežih mrzlih se s prsti prepleta, med dvema srcema neizbežno je ujeta.

HIŠA

Hiša na koncu, smeje se soncu. Deležna je teme, je prostor za breme. V njej je sovraštvo, prisotno prostaštvo. Se smeje hudobno ali joka turobno.

Sara Gregorčič, 3. d Mentorica: Betka Pohlin, prof. VRANA

SPOMIN Daj se mi vtisni, kakor žerjavica, ki počasi tli, na mojo kožo. Upihni to vročino, ki vleče iz mene to zmajsko bolečino, nauči me trpeti. Nariši travno bilko, a prikaži mi gozd, vonjaj to svobodo, zavrti mi čas, kjer vse obstane.

Sara Gregorčič, 3. d Mentorica: Betka Pohlin, prof.

248

Visoko v tišini sivega neba V vetru jadra črna vrana. Nihče ne ve, kam gre. Nihče ne vidi črne vrane. Sam strmim za njo, Ko izginja v daljavi. Nihče nikoli ne vidi vrane. Le sam vem, da je tam, Nekje daleč na mrtvem obzorju. Da leti proč. Minute minejo. Ljudje hodijo mimo In se čudijo mojemu strmenju. Kmalu vrane tudi sam Ne vidim več. Domen Gorjup, 4. g Mentorica: Betka Pohlin, prof.

zija zija

LITERARNOUSTVARJANJE

SUNSETS

TUDI PTICA UMRE SAMA

Sonce je zašlo in ptice so potihnile. Rože so zaprle svoje cvetne liste in človek je upihnil toplo svečo. Nad gozd je legla megla v pričakovanju nočnih senc. Med listi mlade bukve se prikaže zadnji lunin krajec. Sence vstajajo iz svojih grobov, odpravljajo se na neskončen lov. Tiho se plazijo po suhem listju, vohajo že žrtvin strah. Na starem drevesu je ptica sama v gnezdu. Hladni veter se ji zaganja v drobne kosti, ne zmeni se za mehki beli puh, ki se vztrajno upira. Sence grozljivo počasi lezejo po deblu navzgor. Stegnila je sedaj senca tenko roko in zapela mehko. In pela je, da bi bilo ptičku še zadnjič toplo. Sence izginjajo, gozd se budi. Vse veselo pleše, dela se nov dan.

I miss the place Where waves break And the water seems as pure As a cold mountain river.

I miss the place Where I rest and think About the days that have passed And the days yet to come.

At the edge of the sea And the endless crystal ocean, In the shades of the setting sun, Where crickets sing their lullabies. There I would lie, Embraced by the warmth Of long lost memories. There I would lie, Till the day ends And dreams become reality.

Le ptica ne pleše, mirno leži. Leti med sencami in poje svojo tiho pesem.

So far away. With the sunset. At last.

Dunja Derenda, 3. a Mentorica: Betka Pohlin, prof.

Domen Gorjup, 4. g Mentorica: Andreja Kuščer, prof.

249

DIJAŠKASKUPNOST

Tudi letos smo dijaki višjih letnikov priredili krst fazanov, kjer smo naše »fazan(čk)e« uradno pozdravili in sprejeli na šolo. Odločili smo se, da se vsi skupaj »popeljemo« v petdeseta leta in se prepustimo duhu tistega časa. Ekipa dijaške skupnosti se je zelo potrudila, da je pripravila vse naloge ter dvorišče Plečnikovih Križank spremenila v «borilno areno«; »fazani« so se morali, da bi bili »vredni« krsta, pošteno potruditi (beri: boriti), da so svojemu razredu prinesli tako želene točke za zmago.

250

DIJAŠKASKUPNOST

Ozračje so popestrili glasba iz »50´s«, ples ter risanje in nekaj splošne izobrazbe. Dijaki so si morali nadeti takratna modna oblačila in na dvorišču so »zasijale« stare legende, kot so Elvis Presley, Johnny Cash ter ženski in moški liki iz filma Briljantina. Prva naloga je bila »ogrevalna«, saj so predstavniki razredov zaplesali oz. »zatistali« v ritmu 50-ih. V nadaljevanju so dokazali, da tudi brez rok lahko rišejo motive svetovno znanih slik. Pri tretji nalogi smo skušali ugotoviti, koliko so se naučili pri zgodovini, zato so morali na komičen način upodobiti motiv kmečkih uporov ter ga zagovarjati; tako smo jih tudi prek te naloge začeli pripravljati na pouk in življenje, saj bodo morali znati zagovarjati svoj izdelek in stališča. Po nekaj težjih vprašanjih smo končno prišli do zaključka, prešteli smo točke in razglasili zmagovalce. Zmagali so dijaki 1. letnika grafičnega oblikovanja. Na koncu so bili prav vsi povabljeni na zaključno zabavo. Tjaša Tomc, predsednica Dijaške skupnosti SŠOF

251

DIJAŠKASKUPNOST

BOŽIČNO

NOVOLETNI

BAZAR

252

DIJAŠKASKUPNOST

Novost letošnjega šolskega leta je bil predbožični sejem, ki ga je s pomočjo mentorice Apolonije Simon organizirala predsednica dijaške skupnosti Tjaša Tomc. Pod mentorstvom nekaterih učiteljev strokovnih predmetov so nastali najrazličnejši majhni, koristni in cenovno ugodni uporabni izdelki, s katerimi smo skušali zbrati nekaj denarja za šolski sklad in dijaško skupnost in kot šola pokazati, da se zavedamo občutljivosti časa, v katerem živimo, ter da nam za tiste, ki so potrebni pomoči, ni vseeno. Kljub časovni stiski in učenju zaradi bližajoče se ocenjevalne konference so se dijaki zelo potrudili. Na mizah so se znašli čestitke, obeski za ključ(k)e, koledarčki, pakirani božični piškotki, ekološki okraski, modni dodatki iz blaga, risbe, fotografije … Tokrat smo prireditev organizirali v učilnici R1. Starši, ki so prav takrat zaskrbljeni prihajali na govorile ure, so se, ob pogledu na nasmejane in ponosne dijake, nekoliko »(o)mehčali« z ameriškimi kolački ter osvežujočim jabolčnikom. Ker smo dokazali, da znamo organizirati tudi tako zahtevne dogodke, in ker smo zbrali kar nekaj denarja, smo se v dijaški skupnosti, ob odločni podpori vodstva šole, odločili, da bomo ta projekt spremenili v tradicionalni šolski dogodek, ki bi ga v prihodnje želeli organizirati kar v preddverju Križank. Seveda bi si želela, da bi se dogodku pridružilo čim več dijakov in profesorjev naše šole, če pa bi zbrali še kaj več denarja, bi tako lahko pomagali številnim dijakom, ki so zaradi denarne stiske prikrajšani za marsikaj poučnega in zanimivega. Tjaša Tomc, 3. a Mentorica: mag. Apolonija Simon, prof. Foto: Kristina Žetko, 2. a

253

DIJAŠKASKUPNOST

Dijaška skupnost vsako leto na pustni torek organizira etnološki dan. Ker je bil ta v lanskem šolskem letu zaradi slabega vremena odpovedan, smo se letos odločili, da ga izvedemo, ne glede na vreme, in res se je izkazalo, da nam je bilo le-to tokrat naklonjeno. Komisija, ki so jo sestavljali dijaki, je ocenjevala maske, te pa so bile nagrajene s pustnimi krofi. Za naslov najboljše maske so se letos lahko potegovali tudi profesorji, saj si v dijaški skupnosti želimo tudi njihovega sodelovanja. Letošnja posebnost je bila skupinska maska – šahovske figure, ki so jo izdelale dijakinje na projetknem tednu. Po besedah etnologa Janeza Bogataja je pomen pusta, ki predstavlja obdobje od novega leta do pepelnice, še danes večstranski. Najprej je to čas veseljačenja in norčavosti ter šemlenja, nadalje pa pomeni tudi čas pričakovanja konca zime in napoved pomladi. Z veseljačenjem je povezano tudi čezmerno uživanje najrazličnejših prazničnih jedi in pijač, saj pomeni pust napoved daljšega postnega obdobja.

254

Naše letošnje pustno rajanje je potekalo na šolskem dvorišču Križank. Dijaki, ki smo sodelovali pri organizaciji pustovanja, smo se pošteno »nagarali« z načrtovanjem in izvedbo tega dogodka. Zbor »pridnih delavcev« je bil že prvo šolsko uro, v strahu, da nas dež ne dohiti, pa smo delali urno in hitro, da smo naše dvorišče okrasili z barvnimi baloni, trakovi in pustnimi maskami, ki so jih izdelali prvi letniki na projektnem tednu. Ob 11. uri so se na dvorišču prikazale najzanimivejše in najrazburljivejše maske, ki so tekmovale na izboru za najboljšo masko. Nekateri pa so se našemili le zato, ker je naš ravnatelj Gregor Markelj, (našemljen v rastafarijanca), vsem maškaram delil krofe. Dogodek je popestrila tudi šolska impro liga, skupina Kot Kot Kot, ki je odigrala dve točki. Dijaki so na izboru za najboljšo masko lahko nastopili posamično ali v skupinah, pojasniti pa so morali, kaj predstavljajo. Pri tem pa so si lahko pomagali z glasbo, ki jo je predvajal Anže Jenko. Seveda smo imeli tudi komisijo, ki so jo sestavljali dijaki: Filip Jembrih, podpredsednik dijaške skupnosti, Anja Hohnec Rupert, podpredsednica, Anja Kraševec Dervarič in Luka Jenko. Ko se je komisija odločala, kdo bo zmagal, pa smo na oder poklicali še profesorje, ki so se izvrstno izkazali in pripravili »pravi šov«, ob katerem smo se dijaki zelo nasmejali. Zmagovalec posamezne najboljše maske je bil Jon Zaletelj, ki je predstavljal zaspanca, naslov najboljše skupinske maske pa sta si zaslužili dijakinji, našemljeni v varnostnika. Za najboljše maske med profesorji pa so bili izbrani profesorji Milena Režun in Darko Sintič. Vsi so prijeli nagrado in iskrene čestitke.

Tjaša Tomc, 3. a Mentor: Urban Kržan, prof. Foto: Kristina Korber

255

četrti letniki odhajajo 2013/14

Grafično oblikovanje Tjaša Aleksič, Žan Andolšek Ružić, Grega Bodlaj, Maruša Dolenc, Nikita Fric, 4. 4. a a Manja Fürst, Ana Goetz, Ema Gomzi, Maša Grajzar, Izidor Gramc, Jošt Grdadolnik, Ana Grgovič, Tjaša Hrovat, Jaka Javornik, Tjaša Korbar, Katica Kregar, Tara Mekič, Darja Naglič, Aleš Peternelj, Mojca Petrič, Tadej Potočnik, Luka Pulevič, Matic Ritonja, Žad Soklič, Naia Škrinjar, Ajda Zukanovič 4. b Helena Čuka, Nika Dolgan, Nika Drobnič, Monika Habulin, Ivana Kocmur, 4. ac Klavdija Reba, Manca Vrtačnik

Oblikovanje uporabnih predmetov 4. b Tilen Čurin, Doroteja Dolinšek, Katarina Gorinšek, Gal Gregorc, Deja Hauptman, 4. b Anja Hohnec Rupert, Lea Kadivnik, Ajda Kadunc, Petra Krmelj, Maša Kužner, Andrej Marinčič, Neža Medved, Katarina Mikulič, Jan Nussdorfer, Maruša Pintar, Lili Plestenjak, Zala Pogorelc, Urška Rigler, Klara Smrdelj, Barbara Sušnik, Tjaša Šorn, Klara Šparovec, Andraž-Rudi Vrhovšek, Peter Zimic, Kaja Žugelj

Modno oblikovanje 4. 4. cc Lana Angel, Eva Cerar, Tjaša Doblekar, Saša Dragaš, Agata Frelih, Mirjam Javornik, Patricia Kastelic, Martina Kočar, Matija Lah, Denis Lukeševič, Milka Marin, Ula Mihajlović, Jana Mohar, Mateja Rački, Kaja Repenšek, Teja Rojnik, Mojca Šinkovec, Saša Šuštar, Marija Tadić, Amadeja Tanko

Fotografski tehnik 4. d Andraž Anzeljc, Patricija Bizjak, Kaja Bogović, Nina Butkovič, Mojca Culot, 4. d Victoria Harinski, Neža Hribar Ferlin, Nikita Huber Kralj, Triša Klobučar, Maša Kokalj, Metka Komatar, Lucija Kous, Lara Krivec-Bochl, Melanie Likar, Julij Lombergar, Jan Misir, Andraž Mohar, Špela Moroz, Tilyen Mucik, Dan Pečnik, Jan Pirnat, Klara Poglavc, Tamara Rajh, Lea Remic, Lucija Rosc, Ajda Simonič, Mia Zigmund

Umetniška gimnazija − likovna smer

4. 4. ff Kaja Bolčina, Lea Cör, Iva Davidovič, Tinka Dolinar, Patrik Dvorščak, Lara Erjavec, Špela Grbec, Karin Javornik, Eva Jelenc, Petra Kavčič, Katarina Končina, Natalija Kosmač, Lene Lekše, Črt Mate, Brina Meze Petrić, Petra Povirk, Tara Ana Renko, Jaka Štrukelj, Tatjana Tanko, Nika Udovič, Maria Vlasova, Katja Vrenko, Mateja Zajc, Anja Zupanec 4. 4. g g Kim Benkovič, Eva Bobek, Sara Bobek, Tina Cekuta, Domen Dimovski, Kristina Furlan, Pika Gačnik, Tajda Goričan, Domen Gorjup, Lucia Jamnik, Žoel Kastelic, Ines Košenina, Tina Pia Kristan, Lucija Kržišnik, Tara Lombergar, Lea Meserko, Maja Novak, Monika Pešič, Katarina Prislan, Lea Rejc, Anja Rupar, Anej Sosič, Jerneja Sotlar, Danaja Škafar Milek, Iza Tehovnik, Tajda Tonin, Zala Vehar, Jerneja Vode, Nina Vodnik, Patricija Vogrič, Samantha Zgonc

256

Katarina KonÄ?ina / mentorica: Iris Skubin, prof.

257

sem vas dodal! na dijaka, Kako se sedaj ki se »Zajc piše to zbriše? Pa Zajc. sem že hotel nehaj, krep ti pohvaliti vaše bom na fotografije... stopla!« Brezlan: »Če ne K r žveste, an: spiš dober, ne »A živiš dober, in SŠOF da je iz Izjave profesorjev SŠOF to ni dober!« Izjave profesorjev živalskega Bernetič: »Jaz vrta ris ušel ga raje kar not baje... to je ftaknem ne... zdej glavkuli seveda. (O na tema v Stražišar zbornici... rpravilih): a z r e d n»Ne ih Tako da, če boste videli bom dovolila, kakšnega risa pred Križankam »č lVo sv ae k nič skrbet, k n i s t e idoločeno m a p rdee vt ie. .č. z a švdihov t e v i lin o Prov vidte.« iNihče z d i h o ni v. vF ei lčoezno.f«ska stran profesorja Brezlana. Betka se pri Bernetič: uri razjezi »Ne na dijaka, snorca e delaj b ize ki se »Zajc piše Zajc. mene!« nehaj, k ti K r ž a n : bom na rep Ali ima stopla!« dijakinja K r žveste, an: prebavne »A m ogtonč ej e? da je iz m o živalskega Skrbi me, vrta risto ušel da ne bo baje... je šr ak zo nl jeksezdej glav-v na tema lo po 20zbornici... m i n u Tako da, če tMao g h o. č. e. boste videli kakšnega je pa risa pred zaprta... Križankam P r o f e nič skrbet, sor zakaj n i s t e se pogop varjamo o z ardee vt ie. .č. HUMOR

»Vsak človek ima določeno število vdihov in izdihov. Nihče ni večen.« /Filozofska stran profesorja Brezlana/

Betka se pri uri razjezi na dijaka, ki se piše Zajc. »Zajc, nehaj, k’ ti bom na rep stop’la!«

Bernetič: »Ne delaj sebe norca iz mene!«

Kržan: »A veste, da je iz živalskega vrta ris ušel, baje ... to je zdej glavna tema v zbornici ... Tako da če boste videli kakšnega risa pred Križankami, nič skrbet’, niste preveč zadeti ... Prov vidte.«

Kržan: »Ali ima dijakinja prebavne motnje mogoče? Skrbi me, da ne bo školjke razneslo po 20 minutah... Mogoče je pa zaprta ...« Profesor: »Zakaj se pogovarjamo o njenem prebavnem sistemu?« Kržan: »Zato ker se z vami razen o dreku nimam kaj pogovarjat.« Kržan (dijakinji): »Pa kaj je danes z vami?! Kako se obnašate! Pa še na facebooku sem vas dodal! Kako se sedaj to zbriše? Pa sem že hotel pohvaliti vaše fotografije ...« Brezlan: »Če ne spiš dober, ne živiš dober, in to ni dober!«

Bernetič: »Jaz ga raje kar not ftaknem ne ... kuli seveda.«

Stražišar (o razrednih pravilih): »Ne bom dovolila, da se sprehajate po uri med razredom!« Zabret piše slovnico, in ker je ure že skoraj konec, pride Peterka do njega in reče: »No, dejmo Luka, da ne bo bruka!«

258

Skubin: »Jst sm še pod vplivom, veste, sm čez vikend mau u London skočila.«

Betka: »Kaj pa je to?« (Pokaže na obeske.) Dijakinja: »Obeski za ključe.« Betka: »Aaa ... A pa so samo za ključe?« Dijakinja: »Ne ne, lahko si date tud štrik okol’ vratu pa obesek gor.« Betka: »AHA ... ŠTRIK SI DAM LOHK ZA VRAT!« Dijakinja: »Profesor’ca, a vi kej bildate?« Betka: »Ne zakaj, sovražim to.« Sošolka: »Vsi občudujejo vaše roke.« Betka: »Naslednjič se bom ovila v rjuho.«

Betka: »Jaz imam neizmerno rada vse svoje sodelavce, vključno s šefom.« Dijakinja: »Kaj pa ns dijake? N’s ne marate?« Betka: »Tako je.«