R5 revija |s|š|o|f| Ljubljana, 2013 by Peter Rau

Letnik IX / dvojna št. / junij 2013 / 10,00 €

je šole

Revija Sredn

fijo / Ljubljan

je in fotogra za oblikovan

blikovanje nje šole za o

Revija Sred

in fotografijo

/ Ljubljana

R5 je revija Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, Ljubljana letnik 9, št. 1 in 2, junij 2013 naslov uredništva: SŠOF/za revijo R5, Gosposka 18, 1000 Ljubljana tajnistvo.ssof@guest.arnes.si odgovorni urednik: Gregor Markelj glavni urednik: Peter Peterka pomočnica glavnega urednika: Betka Pohlin mentorji in sodelavci: Milena Režun, Betka Pohlin, Vita Žerjal Pavlin, Peter Peterka, Alenka Podlogar, Sabina Puc, Karmen Klobasa, Gregor Markelj, Iris Skubin, Boštjan Avguštin, Nataša Korošec, Mojca Levin, Aleksander Brezlan, Blaž De Gleria, Peter Rombo, Saša Vitežnik Jelen, Saša Šušteršič, Damjan Kracina, Apolonija Simon, Tadej Tozon, Urban Kržan, Igor Kregar, Sonja Lebedinec, Darko Sintič, Magda Stražišar, Samo Lapajne, Sandra Žeželj oblikovanje in DTP: dijakinje in dijaki 3. a mentor: Saša Vitežnik Jelen tisk: Tiskarna Schwarz d.o.o. založila: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Ljubljana, 2013 ISSN 2335-2884

Ko je pred leti počil finančni balon na Islandiji, so prizadeti prebivalci bankirje v jezi pometali v morje, spričo nižje kupne moči pa so se namesto na potovanja po svetu napotili v domača gledališča in na obisk razstav. Skratka – v krizi so uteho odkrili v (domači) umetniški produkciji. V svetu, pa tudi pri nas, so vse močnejši glasovi, ki pozivajo k prevrednotenju vrednot. Slišijo se opozorila, da nas bo iz vsesplošne krize postopoma pripeljal le humanizem, saj se je težnja po nebrzdani gospodarski rasti sprevrgla v virus, ki uničuje tako planet kot tudi njegove prebivalce, krha odnose med ljudmi in jih ponižuje na raven brezpravnih ovac, prisiljenih v prekerna dela in iščoč utehe v nakupovalnih središčih. In kaj je umetnost drugega kot izraz dodane vrednosti humanizma, če se izrazim v govorici ekonomistov? Ponižani in razjarjeni Slovenci odgovornih za nastale razmere najbrž ne bomo pometali v valove Drave, Ljubljanice ali Piranskega zaliva. Lahko pa sledimo islandskemu kulturnemu zgledu: naj bo ta razkošna revija vsakomur, ki jo bo prelistal, dovolj velika spodbuda za obisk domačih kulturnih hramov. Tudi tokratna številka revije R5 namreč prinaša skladne stvaritve, ki so protiutež neubranemu svetu, kot ga doživljamo zadnjih nekaj let. Slovenija je tako kot Islandija majhna dežela, a premore dosti velikih ustvarjalcev, ki so se kalili tudi na naši šoli. Obstaja velika verjetnost, da se bodo v domovih kulture kmalu predstavili tudi mladi ustvarjalci, katerih stvaritve lahko občudujete v pričujoči reviji. Spoznajte jih že danes!

Uredništvo R5

vsebina

Kultura versus kapital

uvod

. . . .

spomini . . .

intervju

. . .

moda . . . . . .

fotografija . . . . . . .

grafično . oblikovanje . . . .

. industrijsko oblikovanje .

Uvodnik

Pogovor z ravnateljem

118

Nočna mora ... sladke sanje .

risanje

126

Leva ali . desna

Marko Gorenc

130

Ekspresionistična estetika .

Spomini na SŠOF

134

Snail Story .

Eva Kastelic

136

Stripovska delavnica .

Jana vilman

144

Cesta v prihodnost .

Ferenc Kiraly

in Suzanne Kiraly Moss

Dr. Josip Korošec

projektno delo

148

Bosna - projekt mostovi .

154

Vse poti . vodijo v Rim

158

Na Dunaj .

160

Pariz. mesto ustvarjalnosti .

strokovne ekskurzije

Modna revija

Belo na črnem

166

Oblikovanje s 5000-letno tradicijo .

Na travniku

172

Pliskovica .

Nežni volneni nakit

178

Kolpastična Kolpa .

Sitopolis

Kot vlak s številnimi vagoni

šola v naravi

180

Hiša Dobrih gospodov .

184

Ljubezen . je univerzalna

Nič več ni tako

188

Poezija .

Ptice v objektivu

200

Maturitetni esej .

fotografiranje produkcijae

Metelkova

202

Ples je moje življenje .

Muza

204

Tabu

Kremnice

Literatura in film

literarno ustvarjanje

ples in glasba

208

Robert Kranjec .

214

Planica 2013 .

{port

Promocija v besedah

216

Veljko Jukič .

DOSS / Humor zmaguje

218

Tomi Trbovc .

Proti nasilju v družini

Natečaj občine Šentrupert

220

Lanski maturanti .

Sarmede - mesto ilustracije

221

Četrti letniki odhajajo .

3D-grafika

102

222

Fazaniranje .

Tipografska delavnica

106

224

Hudomušne izjave profesorjev .

Poganjalčki

108

3D-tehnologije

112

City Vision

116

dijaki in profesorji

maturanti 3

Fazan sšof ... že tretjič Odločitev, da kandidirate za ravnatelja SŠOF, ni bila enostavna. Za tako pomemben korak v karieri slehernega posameznika obstajajo določeni razlogi. Kaj je vplivalo na vašo odločitev? Kakšna so bila pričakovanja? Odločitev res ni bila lahka, in to predvsem zato, ker me je v celoti izpolnjevalo poučevanje v kombinaciji s profesionalnim delom. Lahko mirno povem, da večjih ambicij nisem imel, zato tudi ne posebej velikih pričakovanj. Zavedal pa sem se velike odgovornosti do kolektiva in nalog, ki so me in me še čakajo. Takšnih šol, kot je naša, ni veliko, s tako častitljivo tradicijo pa je pri nas edina. Na odločitev za kandidaturo sta vplivala predvsem situacija, ki je vladala takrat na šoli, in pobuda s strani učiteljskega zbora, ki je preprosto nisem mogel spregledati. Ravnateljske naloge opravljate šele eno leto in že so vidni prvi rezultati. Katere dosežke, dogodke, ki so zaznamovali začetek vašega ravnateljevanja, bi posebej izpostavili? Tako hitrega tempa res nisem pričakoval in naloge se vrstijo ena za drugo. Vse je pomembno, najmanj vidni dosežki so včasih celo (naj)pomembnejši. Lahko pa rečem, da so se odmevni dogodki začeli vrstiti že takoj ob nastopu, npr. modna revija, ko smo med drugim gostili ameriškega veleposlanika in druge ugledne goste.

POGOVORZRAVNATELJEM

Pogovor z ravnateljem SĹ OF Gregorjem Markljem 5

POGOVORZRAVNATELJEM

Treba je poudariti, da so pomembni vsi dogodki na šoli, vsak v svojem kontekstu. Ravnatelj je le odgovorna oseba za delo celotnega kolektiva, ki se ali pa se ne sklada s politiko razvoja šole. To, da pouk teče v normalnih okvirih, je za zunanjega opazovalca povsem običajna stvar, za šolo, ravnatelja in ves organizacijski tim pa velik organizacijski zalogaj in v začetku šolskega leta zagotovo največji dosežek. Za izboljšanje razmer za delo smo prenovili zbornico, ves čas pa posodabljamo IKT- in drugo opremo, in to tako na matični šoli kot na enoti Roška cesta. Kljub temu da sem nagnjen k nostalgiji, smo se v letošnjem šolskem letu dokončno poslovili od papirne oblike dnevnika in redovalnice, ki jih je, to je treba priznati, zanimivo listati (posebej razdelke z zabavnimi opombami in zanimivimi rokopisi). Uvedli smo elektronski način dokumentiranja odsotnosti in ocen, kar je bistveno pripomoglo k bolj organiziranemu pouku. K temu sodi tudi evidentiranje odsotnosti, saj je eden od kriterijev za zaključno oceno obvezna 85-odstotna prisotnost pri pouku. Verjamem, da tu za dijake, ki radi hodijo v šolo, ne bo težav. Na koncu bi poudaril še to, da smo po skoraj 70 letih končno dobili ustrezno oznako – vhodno tablo, ki obiskovalcu sporoča, da je v Križankah sedež SŠOF.

Kakovostno poučevanje na področju oblikovanja je povezano z izkušnjami, ki jih mentor na primeren način posreduje dijaku. Formalno pedagoško znanje tu nima posebne vloge, vsaj pri meni ne. Največ je k pozitivnemu pristopu do dela dijakov in posledično njihovim dobrim rezultatom pripomoglo to, da sem bil tudi sam dijak te šole in da sem imel dobre profesorje strokovnih predmetov in dobre zglede, ko sem začel stopati

Kaj pa nas čaka v prihodnje – katerim področjem šolskega delovanja boste v naslednjih mesecih posvetili največ časa? Težko se opredelim, katerim nalogam bom posvetil največ časa. Vsekakor bodo to reševanje prostorske problematike, ohranjanje osnovnega poslanstva šole, utrjevanje pozicije šole kot edinstvene izobraževalne ustanove na področju likovne kulture. Še naprej bom spodbujal vse tiste dejavnosti šole, ki so se do sedaj izkazale kot pomembne pri razvoju in promociji šole. Tu bo svoje »odigrala« tudi revija R5. Moram priznati, da se že veselim desete, jubilejne številke. Nekaj pa je stvari, ki naj za enkrat še ostanejo skrivnost. Preden ste postali ravnatelj, ste poučevali strokovne predmete na oddelku oblikovanja uporabnih predmetov. Dijake ste veliko naučili in od njih tudi veliko zahtevali. To potrjujejo odmevne razstave, nagrade in sedaj že uveljavljeni oblikovalci. Katere so pa vašem mnenju lastnosti dobrega profesorja? »Dobri profesor« v tem kontekstu vsekakor ni tisto, o čemer pripoveduje znana pesem (obema gre veselo na smeh).

po učiteljski poti. Največja skrivnost je, kako dijaka motivirati, da izkoristi svoj potencial. Talent je pokazal na preizkusu likovne nadarjenosti, zdaj pa ga je treba le še pognati v pravo smer. Ko začne ta ustvarjalni »strojček« teči, ima mentor veliko odgovornost, da ga usmeri tja, kjer se kažejo njegovi potenciali. Da mu pusti svobodo, da spodbuja veselje do ustvarjalnosti, da od dijaka zahteva, da je natančen, vztrajen,

POGOVORZRAVNATELJEM

samozavesten, samokritičen, hkrati pa skromen, ponižen in učljiv. Če profesorju to uspe, potem zagotovo lahko trdimo, da gre za dobrega profesorja, saj bo takšnemu dijaku v življenju zagotovo uspelo.

vni dejavnosti, ki je obrt in ne umetnost«. Katere oblike učnega procesa boste kot ravnatelj podpirali, da bodo dijaki lažje sprejemali, razumeli notranje bistvo, poslanstvo umetnosti?

Naši dijaki usvajajo znanja pri splošnoizobraževalnih in strokovnih predmetih, povezuje pa jih tudi ljubezen

Širina gledanja in dojemanje sveta, ki nas obkroža, je za občutljivega ustvarjalca ključnega pomena in nekateri znajo na te dražljaje odgovoriti na način, ki ga prepoznamo kot umetnina. Umetnika ne moremo kar tako izšolati. Diplomirani umetnik, inženir umetnosti, akademski umetnik – precej nenavadni poklici, ki seveda ne obstajajo. Umetnost je poslanstvo, ki zahteva brezpogojno predanost. Na šoli imamo visoko koncentracijo zelo občutljivih ljudi, katerim pomagamo, da se naučijo gledati in videti, da poiščejo svoje izrazne potenciale, in to ne le na likovnem področju. Morda bo kdo izmed njih svojo ustvarjalnost postavil med presežke – umetnine. Če se ozremo nazaj v zgodovino šole, nas med umetniki, ki so bili dijaki te šole, preseneti marsikatero zveneče ime. Ne glede na to, da smo del nacionalne izobraževalne sheme, ki jasno opredeljuje, katerih standardov se moramo držati, pa lahko pri dojemanju umetnosti uberemo drugačne pristope, kot so na primer medpredmetno povezovanje, timsko delo in s tem navezave na različne projekte. Za našo šolo pa so gotovo prepoznavne strokovne ekskurzije, s katerimi dijakom omogočamo, da se z umetninami seznanijo neposredno, ne samo prek učbenikov. Imate za konec kakšno sporočilo za dijake, bodoče kreativce na različnih področjih? Vsaka ustvarjalčeva zgodba, ki se je začela tu v Križankah, je zgodba zase. Zanimiva in neponovljiva. Če rečem, da sledite svojim sanjam, se bo slišalo precej obrabljeno. Ker pa je vaša desna polovica možganov bolj aktivna kot leva, bi raje dejal, da se zanesite na svojo intuicijo, prisluhnite času in priložnostim. Nikoli ne obupajte – s trdim delom ter vztrajnostjo pridejo tudi rezultati. In zavedajte se, da je največji uspeh ravno to, da lahko delate tisto, kar vas najbolj veseli.

do umetnosti, ki jo na poseben način razvijajo pri umetnostni zgodovini. Milček Komelj je v svoji knjigi Poteze zapisal, da je »pri opazovanju del, razstavljenih v galerijah, potrebna predvsem »notranja usmeritev, ki skuša prestreči skrite vzgibe, in ne zunanje opredeljevanje, ki mu zgodovinarji prirejamo umetnost v deklo za poznavanje dobe, kar je primerno kvečjemu pri tisti liko-

In katero delo trenutno najbolj veseli vas? Hm, priznam, da v zadnjem času predvsem pogrešam (aktivno) brezdelje. Z ravnateljem šole Gregorjem Markljem se je pogovarjal glavni urednik Peter Peterka Foto: Darko Sintič

Intervju z nekdanjim profesorjem

Markom Gorencem

NA KONCU SE VRNEMO

H KAKOVOSTNI ANALOGNI FOTOGRAFIJI Od šole ste se poslovili šele pred kratkim. Najprej bi vas rada vprašala, kaj je bil vaš največji pedagoški uspeh, dosežek, ki se ga vedno radi spominjate? Lahko bi rekel, da je moj največji pedagoški uspeh galerija mojih del, torej dijakov, ki hodijo po vsem svetu, od Amerike, Avstralije, Švice, Nemčije. Hkrati pa tudi vsak posameznik, četudi ne tako priznan, ki pa se je potrdil. Kaj pa je bil vaš največji spodrsljaj? Katera je bila največja neumnost, ki ste jo hote ali nehote zagrešili? Tudi teh je bilo kar nekaj. Denimo, ko sem začel poučevati,

sem delal po nekih matricah in vzorcih. Nekoč me je učenka vprašala, če ji lahko od dvanajstih fotografij pomagam izločiti tri. Ko sem tri izločil, je rekla, da sama meni drugače. Od takrat naprej nisem več govoril, kaj menim sam, temveč sem vztrajal pri tem, naj avtor izrazi svoje mnenje, saj sam oblikuje celoto. Nam lahko zaupate najbolj neprijetno, nerodno izkušnjo, ki ste jo doživeli? V pedagoškem procesu je bila to deklica drugega letnika, ki mi je psovala mamo, zato sem vedno gledal skozi njo. Ta

INTERVJU

deklica je nekega dne v tretjem letniku profesorico Sonjo Lebedinec prosila za pomoč, ta pa ji je dejala, da ji lahko pomagam le jaz, če se mi zmore opravičiti. Tako se mi je dekle opravičilo, jaz pa sem dejal, da ji oprostim, a da tega ne bo nihče od naju pozabil. Za razlog ali povod njenega obnašanja je nikoli nisem vprašal. Ker sva vse skupaj presegla, sva danes izredna prijatelja. Ali ste dela svojih dijakov spremljali tudi pozneje, ko so končali šolo? Da, pogosto. Tipičen primer je fotograf Jane Štravs. On je bil v začetku čisti panker, črno-belo, brez sivin. Ko sem obiskal njegovo razstavo v Škucu, se mi je priklonil in rekel, da sem imel glede sivin prav. Bi izpostavili še katerega od svojih dijakov, ki je na svojem področju uspel? Tu jih je pa cela kupica. Na primer Irena Herak, Jaka Vinšek, Tinkara Trček, ki študira v Avstraliji, pa še bi jih lahko naštel. Na oddelku fotografije stte bodoče fotografe vzgajali od tedaj, ko se je ta program s srednje šole tehničnih strok preselil na SŠOF in ji dal današnje ime. Koliko ravnateljev ste zamenjali? Ali se je pri katerem (posebej na fotografskem oddelku) kaj bistveno spremenilo? Da, iz takratnega centra strokovnih šol sem leta 80 prišel učit na takratno oblikovno. Tedaj sem vedno poudarjal: srednja šola za oblikovanje IN fotografijo, danes pa mi je veliko bolj prijeten sinonim oblikovna, kajti nikoli nisem menil, da je fotografija le obrt. Prvi ravnatelj je bil Miro Cetin, za njim je k sreči prišel Andrej Bremec, ki je šoli vrnil veljavo, kakršno je nekoč imela, pozneje gospa Alenka Lukman Košir, dočakal pa sem tudi četrtega ravnatelja, Gregorja Marklja. Ne bi rad trdil, kateri je bil najboljši, menim pa, da je bil v preteklosti ključen Andrej Bremec, vendar je pred zaključkom svojega mandata postal preveč destruktiven do sodelavcev, zato je mandat tudi izgubil. Izpostavil pa bi tudi Gregorja Marklja, ki se mi je zdel izjemno zanimiv že na kandidaturi. Menim, da se bodo stvari tukaj izboljšale, predvsem zato, ker je mlad. Mlajši človek vidi veliko dlje, ima več širine, saj se ta z leti oži. Meni se sicer niti ni tako zožila, saj sem vedno delal z mladimi, bi se pa zagotovo mi, če bi delal v proizvodnji. Kateri je vaš najljubši model fotoaparata in zakaj? Že od malega sem kazal izredno zanimanje za različne proizvajalce, tako da sem imel fotoaparate, od praktice, kieva, prvega zorkija, canona, nikona, olympusa, dvooke

kamere deltaflex, skratka – nikoli nisem bil vezan. Kar pa se tiče digitalnega področja, sem veliko boljše rezultate dobival s canonom (pri kompaktnih in zrcalno refleksnih kamerah). Pred kratkim sem si tudi kupil novo igračko, Canon 400D, če pa bi želel više, bi se najbrž odločil za nikona. Analogna ali digitalna fotografija? Kateri dajete prednost? Zdaj, ko sem upokojen, se nameravam bolj ukvarjati z analogno fotografijo, za komercialne in reportažne zadeve pa je vsekakor primernejša digitalna. Priznati moram, da slednja nikoli ni bila moja obsesija, tako kot tudi računalnik ne, saj ga jemljem le kot orodje, s katerim na koncu pridem do analogne fotografije. Naš zajem fotografije je namreč analogen, vmes poteka digitalni prenos, na koncu pa se spet vrnemo h kakovostni analogni fotografiji. Nekoč ste nekdanji dijakinji, danes učiteljici na naši šoli, dejali, da SŠOF za vas ni služba, ampak da tja hodite v šolo. Kaj ste želeli s tem povedati? Kot otrok sem bil izredno ubog, edino paralize nisem imel. Nositi sem moral velika, fiksno zatemnjena očala, nobene svetlobe, nobenega sonca. Za fotografijo me je navdušil oče, za kar sem mu zelo hvaležen. Ko sem na šoli zamenjal svojo nekdanjo profesorico, ki je učila tudi prof. Sonjo Lebedinec, in začel poučevati, svojega dela nisem jemal kot službo in me zaradi tega tudi nikoli ni bolela glava. Za konec pa še; na kaj ste v svojem delu najbolj ponosni in na kaj najmanj? Ponosen sem na vse tiste dijake, katerim sem uspel podati več kot samo en segment fotografije, hkrati pa mi je žal, da marsikomu nisem mogel dati več. Večinoma je bilo tako zaradi pomanjkanja časa, zato mi je bil vedno pri srcu zunajšolski pouk, kjer smo bili skupaj 24 ur in smo lahko veliko bolj individualno sodelovali. Lansko pomlad me je poklical nekdanji profesor in mi dejal, da mu je žal, ker mi kot mlad inženir ni mogel dati toliko, kot bi mi lahko pozneje. Profesor Gorenc, hvala za sodelovanje.

S profesorjem Markom Gorencem sta se pogovarjala Maja Remškar, 2. d, in Petra Kraševec, 2. d Mentorica: Magda Stražišar, prof. Foto: Darko Sintič

Spomini na SŠOF

SPOMINI

Lucija Lautar, nekdanja dijakinja in absolventka arhitekture Moje želje o prihodnosti so se izoblikovale že na začetku osnovne šole in se do danes niso spremenile. V otroštvu sem vedno rada ustvarjala, risala, oblikovala Risanje mi je vedno predstavljalo sprostitev, užitek in preživljanje prostega časa. Da bi hobi spremenila v nekaj bolj resnega, sem se leta 2003 vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, na gimnazijo – likovno smer. V življenju so dobri in slabi dnevi. Tako imam tudi jaz na srednješolske dni pozitivne in negativne spomine, vsekakor pa ta leta ne bi zamenjala, spet bi se odločila za oblikovno. Že ko sem obiskovala oblikovno šolo, se je govorilo o veliki prostorski krizi in iskanju nove, primernejše lokacije za izvajanje pouka. Zelo sem vesela, da se v letih, ko sem bila dijakinja, premestitev ni zgodila. Ambient v Križankah soustvarjajo zgodovina, kulturna dediščina, ljudje, majhne učilnice, ozka in strma stopnišča, ozki hodniki, tloris v obliki labirinta, v katerem se v prvem letu večkrat izgubiš in posledično zamudiš pouk, povezanost dijakov, ustvarjalna energija ... Ne predstavljam si, da bi šola za oblikovanje izgledala kot nek sterilni kubus z več etažami, ki jih povezuje široko, prostorno stopnišče, z dolgimi belimi hodniki ter učilnicami levo in desno, z nepreglednim številom dijakov, ki se med seboj ne poznajo ... Ko se spominjam srednješolskih dni, nikakor ne morem mimo sošolcev in učiteljev. Z nekaterimi učitelji nismo imeli le formalnega odnosa dijak-učitelj, ampak smo se z njimi tudi spoprijateljili in se še danes, ko se srečamo, pozdravimo z nasmehom na obrazu. Podobno je s sošolci – nekateri smo se vpisali na isto fakulteto in smo še vedno zelo povezani, z drugimi pa se vsaj enkrat letno srečamo in obujamo spomine. Vsi smo kdaj menili, da so nekatere stvari brezvezne, po glavi se nam je večkrat podilo vprašanje, »zakaj moramo pa ravno to znati«, »pa saj tega nikoli ne bomo potrebovali v življenju« itd. Nismo se zavedali, da nam bo pridobljeno znanje pozneje še kako koristilo. Strokovni predmeti, ki so mi dali največ znanja, so likovna teorija, predstavitvene tenike, risanje in slikanje, bivalna kultura in umetnostna zgodovina, od splošnih predmetov pa slovenščina, fizika in biologija. Pogrešala pa sem kakšen predmet o kiparstvu, modeliranju in fotografiji. Že v prvem letniku sem izoblikovala jasen cilj, biti sprejeta na Fakulteto za arhitekturo. Na sprejemni izpit sem se začela pripravljati že v drugem letniku gimnazije. Prvi dve leti sem obiskovala tečaj na sami fakulteti, zadnje leto pa je priprave na sprejemni izpit organizirala profesorica bivalne kulture. Leta 2007 sem uspešno opravila sprejemne izpite na Fakulteti za arhitekturo, oktobra pa sem se redno vpisala. Vsako leto na fakulteti organizirajo vsaj eno ekskurzijo v tujino. Obiskujem seminar profesorja Aleša Vodopivca, kjer je velik poudarek prav na tem, in so zagovorniki, da je treba umetnost, pa naj bodo to arhitektura, slikarstvo ali kiparstvo, doživeti v realnem merilu, okolju. Sedaj, ko sem absolventka arhitekture, se šele zavedam pomena srednje šole, ki sem jo obiskovala.

Monika Zabret, nekdanja dijakinja in diplomirana slikarka Srednja šola za oblikovanje in fotografijo gotovo nikogar ne (s)pusti brez spominov. Tudi mene ni. Ko sem razmišljala, kam bi se vpisala, sta bili na mojem spisku dve kandidatki. Obe sem obiskala na informativnih dnevih. Vstopila sem skozi vhod prve, kjer so me vljudno sprejele bele stene, urejene učilnice in prijazno osebje. Vse je bilo tako kot mora biti, vse na mestu, točno tam.

SPOMINI

Nato sem v istem dnevu obiskala še drugo kandidatko. Vstopim na dvorišče in iščem učilnico, kjer je potekal informativni dan. Prijazna gospa opazi, da sem izgubljena osnovnošolka. Skozi labirint me popelje do učilnice, kjer že sedi nekaj poslušalcev ... Ko sem zapustila to šolo, ki je bila v popolnem nasprotju s prejšnjo, sem se odločila. Prva mi ponuja red in urejenost. Pri drugi sicer nisem opazila belih sten, vendar je ponujala sproščenost in umetnost. Ni se bilo težko odločiti za oblikovno šolo. Izbrala sem likovno gimnazijo. Ko smo s sošolci in sošolkami prišli v razred, smo se zelo hitro ujeli. V vseh letih med nami ni bilo večjih konfliktov. S profesorji se situacija malo spremeni, vendar mislim, da so si nas zapomnili. Šola ponuja dobre profesorje, vendar se tega začneš zavedati nekoliko pozneje. Ko pogledam nazaj, se spomnim, koliko sem se naučila. Največ sem se naučila pri umetnostni zgodovini, za kar sem profesorju še vedno zelo hvaležna. Najzanimivejši predmet pa je bila likovna teorija, kjer smo vedno dobili zelo zabavne naloge. Po končani maturi sem še vedno čutila željo po slikanju. Vpisala sem se na Visoko šolo za risanje in slikanje. Skozi študij sem iskala vejo v slikarstvu, ki mi je najbližja. Vedno so me navduševale domišljijske slike. Kot Dali, na primer. Prav pred diplomo pa sem spoznala, da je ilustracija tisto, kar iščem. Sedaj sem diplomirana slikarka šole za risanje in slikanje. Ker sem želela sledili svojim sanjam in ilustracijo spraviti v gibljivo sliko, sem se odločila študij nadaljevati na magistrski stopnji Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Tim Golob, nekdanji dijak in študent arhitekture Umetniško gimnazijo – likovne smeri sem obiskoval med letoma 2003–2007. Na šolanje in šolo imam lepe in nepozabne spomine, tako na program in predmete, ki smo jih obiskovali, pa tudi na prostor, torej šolo kot zgradbo, objekt, naraven in vedno živahen ambient. Ena od edinstvenih kvalitet šolanja, ki sem se je zavedal že v času obiskovanja pouka na likovni gimnaziji, je neke vrste svoboda, svoboda do izražanja lastnih interesov, glasbenih preferenc, modnih trendov ali zgolj ekscentričnega življenjskega sloga oziroma odnosa do sveta, družbe in okolice. Tovrstno izstopanje iz družbenega povprečja in kopica interesov, ki kljub različnosti deluje kot združba umetnikov, je resnično kvaliteta, ki jo občuti vsak, ki je kdaj prestopil prag Križank, in jo je pozneje težko podoživeti, saj večkrat vzbuja nostalgične spomine. Kljub veliki svobodi šola nudi kvaliteto tudi pri posredovanju učne snovi in s tem odpira vrata v nadaljevanje na kateri koli študijski smeri; žal je za to treba včasih umiriti vihrav umetniški um in se potruditi, tudi kadar nam snov, npr. matemetika, ali kar koli drugega ni najbolj všeč. Pri tem je velikega pomena tudi to, da se vsak zaveda, da sta znanje in hkrati užitek pri ustvarjanju neke vrste privilegij in je zato potrebno tudi veliko osebno angažiranje, pri katerem so učitelji in mentorji lahko samo v pomoč.

Ambient v Križankah soustvarjajo zgodovina, kulturna dediščina, ljudje, majhne učilnice, ozka in strma stopnišča, ozki hodniki in tloris v obliki labirinta. Lucija Lautar

Ni se bilo težko odločiti za oblikovno šolo. Monika Zabret

Ena od edinstvenih kvalitet šolanja, na likovni gimnaziji, je neke vrste svoboda do izražanja lastnih interesov, glasbenih preferenc, modnih trendov ali zgolj ekscentričnega življenjskega sloga oziroma do družbe in okolice. Tim Golob

Srednja šola za oblikovanje in fotografijo gotovo nikogar ne (s)pusti brez spominov. Monika Zabret

INTERVJU

katalizator energije pogovor z nekdanjo dijakinjo Evo Kastelic

Eva Kastelic, rojena 30. 7. 1986 v Ljubljani, je mlada, talentirana umetnica, nekdanja dijakinja SŠOF. Po končani umetniški gimnaziji – likovne smeri na SŠOF in Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani se je vpisala na slikarski oddelek Likovne akademije v Ljubljani. Že več let se ukvarja tudi s klasičnim solopetjem, ki se ga je do nedavno učila pri priznanem pedagogu in baritonistu profesorju Matjažu Robavsu. Od leta 2008 je tudi štipendistka Mestne občine Ljubljana. Je članica mlade umetniške skupine 3kolektiv, ki deluje od leta 2010. Sestavljajo jo Maša Gala, Eva Kastelic in Katja Felle. V svoji praksi se lotevajo socialnih problematik in se izražajo v razširjenem polju umetnosti. Letos je bila sprejeta na Glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer študira solopetje pri profesorici Barbari Jernejčič Furst. Sodelovala je na več samostojnih in skupinskih razstavah ter projektih: Mikado – Palimpsestne podobe 2011; 16. Slovenska kiparska razstava v Mestni hiši s skupino 3kolektiv, 2012; KC Trbovlje – Videoart festival DigitalBigScreen 2012; Bežigrajska galerija 2, Video festival Narave9 2012; Galerija Kresija – Razstava Večerna risba 2012; redno nastopa tudi na koncertih v okviru različnih prireditev. »Njena domača izdelana umetniška abeceda daje slutiti, da imamo opraviti z mladim umetniškim duhom, ki se pogumno podaja v enigmatični svet artizma.« (zapisano ob razstavi Palimpsestne podobe, KUD atelje Mikado, 2011).

Umetnina je neke vrste katalizator energije, ki jo umetnik vliva skozi proces ustvarjanja.

Z nekdanjo dijakinjo Evo Kastelic sta se pogovarjala Tadej Tozon, prof., in Peter Peterka, prof.

Kako se spominjate časov, ko ste hodili na našo šolo? So vaše 4-letno obdobje zaznamovali kakšni posebni dogodki – v takratnem družbenem življenju ali morda na šoli? Kdo se ne bi spominjal svojih srednješolskih let z vsemi vzponi in padci. Posebno zanimiva so bila naša tradicionalna pustovanja, ki so se z vsem ceremonialom odvijala na dvorišču Križank. Inventivnost v oblačenju je bila pri nekaterih skorajda brezmejna. Eni so si kreirali lastna oblačila, spet drugi pa smo si prizadevali, da bi s svojim izgledom in ponašanjem čim bolj ujeli svoj »stil«. Spominjam se zaprepadenih pogledov svojih staršev, kadar sem se pred njimi pojavila v kakšni od svojih oprav. V razredu smo se dobro razumeli, bili smo prijatelji, spodbujali smo drug drugega, pomagali smo si pri različnih predmetih.

INTERVJU

Se spomnite kakšne anekdote, dogodka? Morda s kakšne strokovne ekskurzije? V Osilnici smo preživljali skupni ustvarjalni vikend. Prelepi sončni dnevi ob Kolpi so nam ponujali pristne vaške in krajinske motive. S papirjem in barvami smo se razkropili po okolici in vsak od nas je po svoje »lovil« svojo sliko. Zvečer so bili na vrsti pogovori in druženje. Tako smo se s sošolkami odpravile na polnočni sprehod po vasi. Razen nekaj cestnih svetilk je bilo popolnoma temno. Ustavile smo se pri vaški cerkvici, v kateri je pritajeno brlela svetilka. Bilo je čarobno, pa vendar tudi nekoliko strašljivo. Naša domišljija je v trenutku dobila krila … Vsaka od nas je k tej skoraj filmski sceni dodala svoj komentar v stilu te ali one grozljivke … Nismo se zavedale, kako urno smo se obrnile in s kakšnim pospeškom smo odhitele proti našemu varnemu penzionu. Nekaj časa smo bile popolnoma tiho, vse pod vtisom razburljivega dogodka, nato pa družno »planile« v smeh.

Vas je kateri profesor na srednji šoli posebej navdušil, nagovoril, presenetil s svojim smislom za humor? Po začetnih težavah, ki sem jih imela zaradi križanja urnikov obeh srednjih šol, ki sem jih vzporedno obiskovala, SŠOF in Srednje glasbene in baletne šole, sem se nekako ujela s profesorico Skubin. Bila je stroga, vendar dosledna profesorica in nadvse zanimiva s svojimi predavanji iz likovne teorije. Posebno rada sem imela slovenščino in profesorico Cvelbar. To je bila dama, ki jo je poleg drugega odlikoval pretanjen smisel za humor. Pa našo razredničarko, profesorico Matejo Schoss, ki je sicer učila biologijo. Vedno je bila pripravljena potrpežljivo prisluhniti našim domiselnim izgovorom.

Dijaki včasih niso pripravljeni slediti profesorjevim navodilom. Tožijo, da so preutrujeni, včasih se jim preprosto ne ljubi delati. So vas profesorji znali motivirati? Katere metode so »ubrali«? Menim, da je dijakom vedno teže povezati vsakodnevno realnost, ki je žal vse bolj površna in plehka, s poglobljeno vsebino, s katero se srečujejo v šoli. Šolska učna snov zato nemalokrat nekako obvisi nekje v zraku. Dijake je zato treba dodatno motivirati. Toda, kako? Odgovor na to vprašanje res ni preprost. Nekaj od tega bi bilo verjetno mogoče storiti s spremembami v podajanju snovi nekaterih predmetov oz. posodabljanjem učnih načrtov. Po drugi strani bi bilo morda koristno razvijanje in uvajanje novih, sodobnih obšolskih dejavnosti v okviru SŠOF, ki bi vključevale čim več dijakov. Po lastnih izkušnjah in izkušnjah prijateljev lahko trdim, da dodatna obšolska dejavnost skoraj vedno pomeni motivacijo pri

učenju šolske snovi. Kadar smo polno zaposleni, se naučimo razpolagati s časom in smo tako produktivnejši.

Kako združujete, prepletate likovno in glasbeno ustvarjanje? Likovna in glasbena umetnost se odlično ujemata. Že od malega mi je oboje zelo blizu. Od drugega razreda osnovne šole sem aktivno plesala klasični balet na SGBŠ Ljubljana, kjer sem se učila tudi oboe, klavirja, ob začetku na Likovni akademiji pa sem začela z učenjem solopetja pri priznanem pedagogu in docentu na AG profesorju Matjažu Robavsu. S slikarstvom sem se najprej srečala doma, saj je naša družina nasploh oblikovalsko in likovno ustvarjalna. Do problemov pri mojem umetniškem udejstvovanju pa prihaja takrat, ko moram usklajevati prenatrpan urnik, tedaj, ko se križata glasbeno in likovno ustvarjanje. Ravno v tem času pripravljam diplomsko nalogo pod mentorstvom profesorja Žige Kariža in študiram solopetje na Glasbeni akademiji v Ljubljani pri profesorici Barbari Jernejčič Fuerst. Urnik je poln, vendar mi to kar ustreza. Tako še bolj intenzivno občutim, kako sta glasbena in likovna umetnost sorodni v mnogih ozirih. Kompozicija, ritem, harmonija, disonance, kontrasti, odtenki in toni – vse to so elementi umetniškega izražanja in so tako v likovni kot v glasbeni umetnosti identični. Zato želim v prihodnje realizirati projekte, ki bodo prepletli obe zvrsti umetnosti. Žalosti me, da se ljubljanske umetniške akademije bolj ne povezujejo med seboj. Poleg tega, da se likovnost povezuje s filmom, gledališčem ali opero, je navsezadnje tudi sestavni del mnogih umetniških performansov.

Umetnik nam govori misli, ki žive z nami in v nas, zato so bili veliki umetniki vedno glasniki novih nazorov, novih verovanj, oznanjevalci velikih duhovnih revolucij. Umetnik nikoli ne nagovarja “vse vprek”, pač pa izbrance po duhu, zato je mnogim tudi težko razumljiv. Ali ste v preteklosti kdaj naleteli na negativne odmeve do vašega dela? Kot ustvarjalka sem na začetku svoje ustvarjalne poti, zato izkušnje velikih umetnikov ne morem kar tako zlahka posvojiti. Seveda pa lahko predvidevam, da bo tudi moj ustvarjalni način in pristop za marsikoga nerazumljiv in tuj. Na splošno menim, da ni nerazumevanje vrhunske umetnosti nič nenavadnega. V umetniškem ustvarjanju se vedno pričakuje inventivnost, malodane iznajditeljstvo, ki je vendarle podrejeno nekemu širšemu likovnoteoretskemu modelu. Vsekakor se porajajo načini in stili, ki široki publiki niso razumljivi, so pa blizu maloštevilnim poznavalcem umetnos-

INTERVJU

ti. Ob tem se nehote vzpostavlja poligon za tihi kulturni boj med tistimi, ki so za, in tistimi, ki so proti določenim umetnikom, stilom … Da bi se izognili brezplodnim debatam za in proti, mora tu posredovati strokovna umetniška kritika, ki pri nas ne deluje ravno najbolje. Umetniki si želimo kritike in strokovne razčlembe našega ustvarjanja, in to ne glede na to, ali nam je kritika naklonjena ali ne. Strokovna kritika pomeni umetniku ogledalo, spodbudo ali opozorilo na pomanjkljivosti …

So vam večji izziv skupinski projekti ali samostojne razstave? Na to vprašanje težko odgovorim. Biti samostojen in samostojno razstavljati je vsekakor primarna želja vsakega umetnika. Na drugi strani je ustvarjanje v skupini, ko se umetniško dopolnjujejo različni karakterji in različni notranji svetovi.

V umetniški skupini 3kolektiv, v kateri sodelujem že več kot leto dni, smo tri dekleta, slikarske kolegice. Poleg mene sta to še Katja Felle in Maša Gala. Skupinsko ustvarjanje nam omogoča kompleksnejše in obsežnejše postavitve od individualnih, zato v prihodnje načrtujemo tudi vključevanje elementov drugih umetniških zvrsti, predvsem glasbe. Udejstvujemo se pri različnih skupinskih in samostojnih projektih. Nedavno smo predstavile projekt REZERVOAR »Svinja je umetnost in umetnost je svinja«, ki je požel veliko zanimanja tudi med širšo publiko. Zanima nas družbena problematika, skušamo biti kritične in veliko eksperimentirati. Naš pristop do dela je svež, lahko bi se reklo, da v marsičem celo malo naiven, vendar to je tisto, kar nas dela drugačne. Ko se prvič lotevamo neke stvari, se vedno poraja vprašanje, kako bo publika to sprejela, kar nam predstavlja velik izziv.

INTERVJU

Milček Komelj, priznani umetnostni zgodovinar in kritik, je v intervjuju za šolsko revijo R5 povedal, da je »bistvena v prepoznavanju umetnine dojemljivost za njeno duhovno vsebino, za sporočilo, ki je v resničnih umetninah zelo kompleksno, ne le preprosta znakovna informacija. V njem je zajeta ustvarjalna osebnost in take slike nas, medtem ko jih gledamo, gledajo tudi same.« Kako vi razumete/pojmujete umetnino? Strinjam se s Komeljem, ko pravi, da umetnino določa mnogo več kot le z znaki, lahko tudi s simboli podana vsebina. Stvaritev mora biti kompleksna, ob gledanju katere nas ne muči zgolj vprašanje, »kaj je umetnik hotel povedati«, ampak nas enostavno čustveno prevzame. Težko si predstavljam, da bi sama lahko imela neko delo za umetnino, če bi me ta pustila ravnodušno, in to kljub temu da bi bila estetsko ali celo likovnoteoretsko na najvišjem nivoju. Ko umetnik ustvarja, gre predvsem za nekaj več, ne le golo obrt. Umetnina je neke vrste katalizator energije, ki jo umetnik vliva skozi proces ustvarjanja. Umetnina je torej tista, ki na široko odpre pot dialogu med umetnino in njenim gledalcem – torej je dvosmerna.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Si obetate kakšne odmevne projekte? V bližnji prihodnosti želim diplomirati na ALUO. V okviru svojega glasbenega študija se mi obeta nekaj nastopov, ki mi pomenijo poseben izziv. To je izkušnja, ki se malodane popolnoma vklaplja v moj intimni svet likovnega doživljanja. Po realizaciji projekta »Umetnost je svinja in svinja je umetnost« pripravljamo v okviru 3kolektiva nove umetniške projekte.

INTERVJU

Jana Vilman je bila rojena na Jesenicah. Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer modno oblikovanje, se je vpisala na študij restavratorstva v okviru Akademije za likovno umetnost. V drugem letniku je ugotovila, da želi tudi ustvarjati, ne samo ohranjati, zato je vzporedno vpisala tudi oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti. In dobila zalet za nove ideje. Med študijem je več let z lastnimi večernimi kreacijami sodelovala na natečajih Delove priloge Ona za obleko za Miss Slovenije ter za Miss Universe Slovenije. Leta 2003 je diplomirala na ALU z diplomskim delom Restavriranje in muzejska prezentacija pahljač, leta 2007 pa na NTF z diplomskim delom Turistični spominki na temo Urške in povodnega moža. Leta 2008 sta pod blagovno znamko Memini in njenim imenom nastali dve kolekciji turističnih spominkov: Urška in povodni mož ter Bohinj, kraljestvo Zlatoroga, pozneje so se pridružili še Ljubljanski zmaj, Lisička, Odeja, ki te greje in Kmečka skleda. Letos nastaja nova zgodba pod imenom Tisto nekaj. Jana Vilman živi v Bohinju, kjer se ukvarja s storitvenim oblikovanjem in interpretacijo kulturne dediščine. Sodeluje s Turizmom Bohinj, v delovni skupini za oblikovanje nove celostne podobe Bohinja v okviru Strategije za razvoj Bohinja ter mednarodnem projektu Evropa divjega cvetja. Trenutno je študentka 2. letnika doktorskega študija na NTF. Polna je svežih idej in želja po novem znanju ter druženju z ustvarjalnimi ljudmi. Sledi motu: »Ovir ni. Vidiš jih samo takrat, kadar umakneš pogled od cilja.«

INTERVJU

Splet nakljuÄ?ij in dela

pogovor z Jano Vilman, akademsko restavratorko 19

INTERVJU

Med letoma 1993 in 1997 ste obiskovali SŠOF, smer modno oblikovanje. Katera znanja ste usvojili na naši šoli in kako jih uporabljate v svojem poklicu? SŠOF ni bila le šola in učenje za doseganje kriterijev učnega načrta. Bila je del odraščanja, krepitve medosebnih odnosov in prostor, kjer si spoznal ljudi iz različnih koncev Slovenije. In seveda odlična osnova za nadaljnji študij. Kako to, da ste se po Srednji šoli vpisali na ALU? Zakaj ste se po dveh letih odločili še za študij mode? V življenju nikoli nisem imela točne vizije, kaj želim početi. Vse se je zgodilo in odvilo (in se še) kot posledica naključij. Vpetost v modno oblikovanje me je v četrtem letniku začela obremenjevati, ni mi bilo več v veselje. Verjetno zato, ker sem bila nepopustljiva sama do sebe in nisem dosegla nivoja kakovosti, ki je bil zame merilo. Enostavno je bilo preveč, moda in šivanje sta postala breme. Bil je čas za odmik in nekaj novega. Za študij restavratorstva sem se odločila, ker sem imela poseben odnos do starega in preteklosti in takrat se mi je zdelo, da je to edini študij, ki bi me res veselil. Čeprav so mnogi dvomili, mi je uspelo opraviti sprejemne izpite. Očitno mi je bilo namenjeno. Po letu in pol študija sem ugotovila, da to enostavno ni zame. Bilo je preveč umirjeno. Kar pustiti študij po dveh letih, sploh če si eden od desetih izbrancev, je bila velika dilema. Običajno dokončam, česar se lotim, ne glede na ovire, in kot naročeno sem nekje slišala, da je možen tudi vzporedni študij. Vpisala sem se z vizijo, združiti študija in se usmeriti v restavriranje tekstila. Zaključili ste študij na ALU, smer restavratorstvo in NTF. Ali nam lahko zaupate svoje izkušnje? So se vaša pričakovanja uresničila? Je bilo naporno? Vzporedno sem delala 3. in 4. letnik na ALU in 1. in 2. letnik na NTF in izpite na obeh fakultetah opravila v junijskem roku, in to brez težav. Nato sem si vzela premor za diplomo na ALU in se dogovarjala za prakso iz restavriranja tekstila v Nemčiji. Teden pred odhodom sem imela prometno nesrečo in moje življenje se je zasukalo v čisto drugo smer. Diplomirala sem na ALU, študij na NTF pa je postal hobi. Z ocenami se nisem obremenjevala, važno je bilo, da opravim izpite. Je bilo pa veliko lažje, ker so me predmeti res zanimali.

Vsak študij ti da neko širino, osebna poznanstva. Na ALU se prek risanja soočiš sam s seboj, na NTF-ju se odpirajo nove dimenzije ustvarjalnega razmišljanja. Sta si pa oba »faksa« podobna v odnosih med profesorji in učenci. Zaradi narave dela so bolj osebni, kar je dragoceno. Ni vse v faktografskem znanju, konec koncev vse piše v knjigah in na spletu. Kako so na vaše ustvarjanje vplivali mentorji? Predvsem so mentorji s svojim znanjem, usmerjanjem in pogovori vplivali name z odpiranjem novih dimenzij, pogledom na svet iz zornega kota, ki je bil drugačen od mojega. In nekatere stvari sem dojela šele leta pozneje, nekaterih še nisem. Kdo vam je bil vzornik pri ustvarjanju? Konkretnega vzornika nisem nikoli imela. Vedno me je zanimalo, kaj se dogaja na sceni ter kaj in kako delajo najboljši. Ali ste obleke za miss Slovenije in miss Universe Slovenije izdelovali zaradi vaše želje po oblikovanju ali mogoče zaradi medijske prepoznavnosti? Kot študentka sem ob vikendih delala v trgovini z metrskim blagom Gramatex, kjer so vse moje kreacije sponzorirali z materialom in me spodbujali k ustvarjanju. Imela sem idealno priložnost, da se preizkusim ne le v kreativnosti, ampak v resničnem svetu, ko je treba skico razviti do krojev, izbrati material in izdelati obleko. Bil je velik izziv, saj sem vse delala sama. Prvič sem sodelovala na natečaju kot študentka 1. letnika. Uspeh je bil že, da je bila obleka dokončana do modne revije, povrhu se je uvrstila v finale. In zato je bil naslednji natečaj zopet nov preizkus. Sodelovanje na natečajih je bila ena najboljših življenjskih šol. Kateri dogodki so najbolj zaznamovali vašo poklicno pot? Moja poklicna pot je splet naključij in dela. Ključne odločitve so se zgodile brez velikega načrtovanja. Pogosto se vprašam, kam sploh grem. Vmesne cilje si postavljam sproti, življenjske oz. poklicne odločitve prihajajo spontano. Trenutno sem se našla v projektih, ki povezujejo turizem, oblikovanje in marketing. Zadnji splet naključij je bil vpis na doktorski študij. Želela sem samo informacijo o vsebini in pogojih za študij, pa so mi prijazno ponudili, da se lahko še vpišem, kljub temu da je rok vpisa potekel. Odločitev ni bila težka, naslednji dan sem bila zopet študentka.

INTERVJU

Ali je v Sloveniji mogoče preživeti z ustvarjanjem turističnih spominkov? Pravijo, da kakovostnih spominkov primanjkuje in da je to tržna niša. Predvsem v turizmu je prodaja tesno povezana s posameznikovo izkušnjo, zgodbo, interpretacijo in prodajnim mestom. Tako kot vsaka dejavnost je preživetje odvisno od tega, na kakšen način se lotiš in koliko sebe si pripravljen vložiti v posel. Nam lahko poveste kaj več o svojem projektu dekorativnih luči? Lučke so bile ustvarjene na pobudo ICRA-e (Idrijsko-Cerkljanska razvojna agencija), kjer so mi ponudili razstavni prostor. Moj oče je že od malega povezan z gozdom in gorami in v naravi opazi umetelne oblike starih štorov in korenin, ki jih nosi domov in razstavlja po hiši. To je bil najin prvi skupni projekt in v izbranih kosih je zasvetila luč. Pri ustvarjanju sem izhajala iz zgodbe Idrije in njene preteklosti, ljudi, ki so tam živeli. Moških, ki so delali v rudniku, in njihovih žena, ki so za dodaten zaslužek klekljale čipko. Boj za preživetje. Skupna jima je bila luč. In tako se je svetloba ujela v steklo s čipko in lesene oblike, ki jih je ustvarila narava. Izvedeli smo, da je bil vaš razrednik na oblikovni šoli profesor Plemenitaš. Kako se ga spominjate? Se spomnite kakšne anekdote? Profesor Plemenitaš ni bil le razrednik, bil je veliko več. In že kmalu je spoznal, da je z ženskami križ. (Čeprav smo imele tudi moškega predstavnika.) Osebno se je angažiral in čutil odgovornost za vsakogar posebej in nas usmerjal na naši poti. Takrat, v najstniških letih, niti nisem dojela, kako pomembno vlogo je odigral. Imeti razrednika, ki verjame vate in ti opraviči uro, ko sliši iskren izgovor »sem tako lepo sanjala«, razrednika, ki mimogrede povabi starše na razgovor in vzbudi slabo vest očetu, ker komaj ve, v katerem razredu je hči, razrednika, ki te pozimi in poleti v sandalih vodi po muzejih in galerijah in ti odstira svetove, da vidiš, kar je očem nevidno, razrednika, ki se potrudi, da napreduješ, tudi če ne dosegaš kriterijev, razrednika, ki te sicer besen, objame, ko te najde po enournem iskanju po središču Pariza, ker si želela kupiti torbico, in razrednika, ki se vpiše na plesni tečaj, da na maturantskem plesu zapleše z vsako od svojih princes. Neprecenljivo je premalo. Z Jano Vilman se je pogovarjala Tina Homan, 4. c Mentorica: Alenka Podlogar, prof. Foto: osebni arhiv

INTERVJU

pogovor s

Ferencem Kiralyjem Gospod Ferenc Király, kaj je botrovalo Vaši odločitvi za šolanje na oddelku za kiparstvo na Šoli za umetno obrt v Ljubljani? Na območju, kjer sem se odraščal, so živeli Slovenci in Madžari skupaj več generaciji. Toda leta 1945 ni bilo enostavno nadaljevati obvezno šolanje za nas, ki smo izhajali iz madžarskih družin. Pred drugo svetno vojno sem obiskoval madžarsko osnovno šolo, po vojni sem se vpisal v četrti letnik. Kljub moji zelo slabi slovenščini sem šolo končal. Sledila je nižja gimnazija, vendar je bilo zaradi jezika težko napredovati. Nihče ni vedel, kaj storiti z menoj. Profesorji so dejali očetu, da je edina stvar, za katero sem sposoben, risanje. Omenili so Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Tokrat sem prvič slišal za to šolo. Zame ni bila dosegljiva, ker nisem opravil male mature. Seveda pa tudi slovenskega jezika še nisem obvladal. Čas je mineval hitro, medtem sem delal na kmetiji, in ker je bil oče prevoznik, sem prevzel vlogo kočijaža. Leta 1950 je oče dejal, da moram storiti nekaj resnega za svojo prihodnost. Ker sem rad risal in slikal, sem mislil, da bi šel za vajenca tapetništva in ličarske stroke, misleč, da se bom tu seznanil z barvami, kar mi bo pri slikarstvu prav prišlo. V času vajeniške šole so bili učitelji navdušeni nad mojo sposobnostjo risanja. Leta 1953 sem končal šolanje in naredil pomočniški izpit. Upravitelj šole mi je za lepo vedenje in dober učni uspeh podaril knjigo o kiparju Augustu Rodinu, kot da bi vedel, da bom nekoč postal kipar. Prebral sem knjigo znova in znova, poln občudovanja. Knjiga je še bolj vzbudila mojo željo po umetnosti in sprejemu na Šolo za umetno obrt. Ko sem se zanimal za sprejemni izpit, so mi žal odvrnili, da iz vajeniških šol ne sprejemajo, kljub temu da sem naredil malo maturo. Razočaran sem sprejel službo v tovarni v Kidričevem in seveda v prostem času dalje risal in slikal v upanju, da mi bo prej ali slej uspelo priti na to šolo. Ker je moj upravitelj vajeniške šole v Lendavi vedel za moje želje, me je leta 1955 z dopisnico obvestil, da bodo na Šoli za umetno obrt jeseni izvedli naknadne sprejemne izpite. Bil je prepričan, da mi bo tokrat uspelo. Očeta sem seznanil s situacijo in dejal mi je, da ne bo lahko. Menil je, da imam stroko in dobro zaslužim, češ da so umetniki vedno bili reveži. Po daljšem premisleku pa je le privolil in dejal, da bomo že nekako. Sprejemni izpit sem uspešno opravil in moje življenje se je popolnoma spremenilo. Jasno sem se zavedal,

da imam pred seboj zelo težko nalogo. Vedno bom hvaležen očetu, ker mi je pomagal vsa leta mojega študija. Kako je tedaj potekal študij kiparstva, koliko časa je trajal in kakšen program je imel? Šolanje na Šoli za umetno obrt je trajalo pet let. Prvo leto smo bili vsi učenci deležni splošne likovne vzgoje, v nadaljevanju pa smo se morali odločiti, v katerih oddelkih želimo študij nadaljevati. Že takrat so razmišljali o reorganizaciji šole, iskali so povezave s proizvodnjo, kako približati oblikovanje, posodobiti izdelke različnih proizvodov. Za ta program splošne likovne izobrazbe v prvem letniku sta prevzela odgovornost profesorja Marjan Pogačnik in Zoran Didek. Predstojnik oddelka kiparstva je bil prof. Božo Pengov, ki nas je spremljal do diplome. Pri programu je bil poudarek na rezbarski in kamnoseški tehniki in spoznavanju tehnologije materialov. Tehnologije umetniških materialov in orodij nas je učil slavni tehnolog Radivoj Hudoklin z bogato družinsko tradicijo. Pri praktičnem delu smo vsak dan imeli modeliranje, risanje figur ter kompozicije itd. Pozneje, ko smo dovolj obvladali tehnike, smo lahko sproščeno izvajali ideje in zamisli v različnih materialih.

INTERVJU

Kako ste dobili zamisel za diplomsko delo Galebi, morje in ribe? Ste želeli mavčno plastiko realizirati v obstojnejšem materialu, npr. v kamnu? Za diplomski izpit sem dobil tri naloge: jedilni pribor in zajemalko za moko, pri prosti temi pa sem izbral naslov Galebi, morje in ribe. Jaz, ki sem prišel iz skrajne severovzhodne Slovenije, sem vsako leto kot ferialec z drugimi dijaki preživel počitnice na morju. Name je morje naredilo globok vtis. Tako sem se lotil združevanje teh simbolov v perforirani steber. Naredil sem idejno skico, velikosti približno 80 cm, ko mi je predstojnik oddelka dovolil uresničiti jo v dimenziji, kakor jo sedaj imate na vaši šoli. Seveda sem razmišljal, da bi bilo skico fantastično realizirati v marmorju ali celo v bronu, a žal so to bile samo sanje, kajti materialni pogoji za take projekte so bili nedosegljivi. Tokrat sem imel že dovolj izkušenj v kamnu, med študijem sem ogromno klesal za slovenske kiparje in tako sem zelo dobro poznal slovensko kiparstvo in kiparje. Kiparstvo naših sosedov in kiparjev po svetu sem spoznaval prek knjig in reprodukcij. Občutki so bili takrat še negotovi, da bi lahko govoril o svojem vzorniku. Moram priznati, da so mojo diplomsko nalogo takratni mediji že ocenili kot nekaj novega, modernega, enako tudi profesorji. Katere oddelke je imela v času Vašega izobraževanja Šola za umetno obrt? Šola za umetno obrt je bila takrat zelo raznolika, z različnimi oddelki: kiparstvom, keramiko, tekstilom, graverstvom, arhitekturo, slikarstvom, čipkarstvom-vezilstvom, grafiko. Študentje smo imeli bogato izbiro smeri, tako da se je bilo marsikateremu težko odločiti. Kateri profesorji so Vas učili, kdo je Šolo vodil in kateri Vaši vrstniki so se uveljavili? Ravnatelj šole je bil France Žen. Predstojnik kiparskega oddelka je bil prof. Božo Pengov. Vrstili so se profesorji za razne predmete in oddelke: Karel Zelenko, Stane Dremelj, Marijan Pogačnik, Zoran Didek, Radivoj Hudoklin, prof. Peršin, profesorica Učin, prof. Misija, profesorica Oblak. Med vrstniki, ki so se uveljavili, vem za Jožeta Spacala in Toneta Lapajneta. Menda so še drugi, ker pa sem zgodaj zapustil Ljubljano, sem pravzaprav izgubil vse stike z njimi. Študij ste nadaljevali na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in v Zagrebu, pri prof. Frančišku Smerduju ter pri prof. Vjekoslavu Rukljaču in prof. Franetu Kršiniću. V čem se je študij na obeh akademijah razlikoval? Takrat je študij na obeh akademijah trajal pet let. Ra-

INTERVJU

zlika med obema akademijama je bila ta, da smo na ljubljanski akademiji imeli poleg likovnega izobraževanja še pedagoške vede. Zagrebška akademija je slovela samo po likovnem izobraževanju. Glede programa bi za obe akademiji lahko trdil, da je potekal v klasičnem smislu. Spoznavanje človeškega telesa: anatomija, modeliranje, risanje, in to vse po živem modelu, in še ostali teoretični predmeti. Veliko pozornosti je bilo namenjeno klesanju kamna in lesa ter spoznavanju orodja in materialov. V nekdanji skupni domovini je bilo hrvaško kiparstvo zelo cenjeno, Slovenci smo veljali za odlične grafike, Srbi pa so sloveli kot imenitni slikarji. Ste se poleg kiparstva ukvarjali tudi z drugimi področji likovnega izražanja? Znano je, da ste kopirali srednjeveške freske v Martjancih in da kiparji nasploh svoje zamisli najprej razvijate v risbi. Po končani akademiji sem se zaposlil v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti, kjer sem tudi vodil razstavni paviljon arhitekta Novaka. Kolega Franc Mesarič, ki je vodil kopiranje srednjeveških fresk v Martjancih, me je nagovoril, da bi se poskusil v kopiranju fresk. Ker sem rad slikal – zame je to bil nov izziv – celo znani umetnostni zgodovinar dr. France Stele je pozitivno ocenil verodostojnost mojih kopij – sem se tega dela lotil. Kiparska risba je zame sveta stvar, negoval sem jo od začetka in še sedaj. Ideje, zamisli, izražene v risbi, nato še oblikujem v raznih materialih. Risba je stalno prisotna pri direktnem klesanju v kamnu ali lesu, oblikujem, rišem, torej je risba nepogrešljivo sredstvo pri ustvarjanju. Znana je tudi vaša vloga odličnega pobudnika in organizatorja mednarodnih likovnih kolonij in kiparskih delavnic. Zaslužni ste tudi za ustanovitev Galerije – Muzeja v Lendavi. Prejeli ste tudi prestižno nagrado za umetniške dosežke, ki Vam jo je podelilo madžarsko ministrstvo za kulturno dediščino leta 2005. Že kot dijak Šole za umetno obrt pa ste dobili Plečnikovo nagrado. Vaš opus je cenjen zaradi originalne in prefinjene mojstrske obdelave materialov. Razvili ste prečiščen kiparski slog, v katerem duhovito oblikujete stilizirane forme od aluzij na figuraliko iz naravnega ali pobarvanega lesa do meditativnih skulptur iz kamna. Kje jemljete snov in kaj Vas navdihuje pri ustvarjanju? Rad imam življenje, življenje v vsaki obliki, vse, kar me obdaja, ne ozirajoč se na trende; izogibam se grupiranju; čutim, da mi je najlepše delati s svojimi mislimi in idejami, in to mi nudijo človek, njegovo življenje, radost in lepota. Isto najdem v živalskem in rastlinskem svetu. Lepo mi je, če s svojimi umetninami uspem osrečiti ljudi.

INTERVJU

Katere kiparske materiale najraje uporabljate? Najraje uporabljam naravne, klasične materiale: kamen, les, glino, bron, železo, baker, srebro. Izogibam se materialov iz plastike.

procesu vedno odkrijem nekaj novega, kar me spodbuja k nadaljnjemu ustvarjanju. Poleg navedenih akcij se med letom rad udeležim kolonij doma in v tujini. Skratka, moje delovanje je zelo pestro.

V Ljubljani smo se lahko seznanili z Vašim umetniškim opusom na razstavi v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Pregledna razstava ob Vaši 70. letnici je poleg imenitne monografije pritegnila z dokumentarnim gradivom, fotografijami Vaše javne plastike in drugimi deli, med katerimi smo videli tudi Vaše diplomsko delo, kar je bil povod za moje raziskovanje. Umetnik z opusom, kakršen je Vaš, bi bil lahko predstavljen tudi s filmskim portretom, dokumentarcem o Ferencu Királyju. Se Vam ne zdi, da ste umetniki iz oddaljenih regij morda pri medijski promociji nekoliko prezrti? Res je to, da smo po eni strani medijsko zapostavljeni. Znano je, da na periferiji težje prideš do medijske promocije, ogromno truda moraš vložiti, da te opazijo. Enako kot v centru moraš biti stalno prisoten, stalno pred očmi publike in stroke. Ker smo na obmejnem in dvojezičnem območju, moram priznati, da dobivamo iz tega razloga več pozornosti. Tako sem bil deležen medijske promocije iz več sosednjih držav – Madžarske, Avstrije, Nemčije. Vsaka pohvala in priznanje prav prideta, ne samo za ustvarjalca, ampak za vsako dušo.

S Ferencem Királyjem se je pogovarjal Igor Kregar, prof. Foto: osebni arhiv

Kakšni so Vaši aktualni umetniški načrti? Najlepše mi je sanjariti o svojih idejah in jih realizirati v materialih. Če kdo kaj kupi ali naroči, seveda prav pride za eksistenco. Vendar za tem stoji nekaj višjega: ustvarjanje in še enkrat ustvarjanje. Rad rečem, da brez idej in načrtov, vsaj v ustvarjanju, ni napredka. Že sedmo leto naša lendavska mednarodna likovna kolonija izvaja odlivanje v bron. To me zelo veseli, spodbuja me k realizaciji novih idej. Vsako leto odlijem v bron po dve skulpturi. To je čudovit občutek in vedno komaj čakam, da leto pride naokrog. Skozi leto ustvarim več malih kipov z namenom, da ko pride čas, lahko izberem dve skulpturi za odlivanje v bron. Rad portretiram, včasih dobim tudi kakšno naročilo. Imam več nedokončanih projektov v kamnu in lesu. K temu se rad vračam, kajti v tem

pogovor s

Suzanne Kiraly Moss Gospa Suzanne Király Moss, kdo pa je Vam odprl vrata v svet umetnosti? Morda v zelo zgodnji mladosti otrok med igro posluša svoje starše, ko se pogovarjajo o nekaterih stvareh, kar otroku potem ostane v spominu. Ta spomin otroci pogosto ohranijo v svoji podzavesti. Morda se je tako zgodilo tudi pri meni: odkar pomnim, sem želela postati umetnica, slikarka, ustvarjalka slik – enako kot moj oče, ki je odšel že v moji rani mladosti. Ko sem prvič videla eno njegovih slik, sem že bila vpisana v večerno šolo za risanje v Chicagu. Slika je izgledala kot kopija dela starega mojstra, to je vrsta velikih slik na platnu, kakršno bi lahko našli v kakšni cerkvi – po mojem mnenju je bila prava mojstrovina – in od takrat naprej sem bila prepričana, da je moja želja po slikanju že v mojih genih. Vašo ljubezen do umetniškega ustvarjanja ste pokazali že kot otrok z risbami konj, nato pa nadaljevali s študijem slikarstva in restavratorstva v različnih kulturnih okoljih. Likovno izobrazbo ste si pridobili najprej v večernih tečajih in dopisnih šolah v ZDA. Rojeni v Chicagu, v ameriški zvezni državi Illinois ob nemirnem Michiganskem jezeru na meji s Kanado, ste maturirali na tehniškem inštitutu v El Pasu, v Texasu. Slikarsko ste se izpopolnjevali v Chicagu, večerna predavanja obiskovali na prestižni šoli The Art Students League v New

Yorku, študirali slikarstvo in restavratorstvo na Dunaju in slikarstvo še v Zagrebu, kjer ste na Akademiji za likovno umetnost spoznali Ferenca Királyja. Kako ste vse te vplive uporabili za oblikovanje lastne likovne poetike? Moj najljubši učitelj v Teksasu, gospod Thurston, nas je učil različnih vrst umetnosti. Slikal je čudovite akvarele po spominu in moje navdušenje za ta medij izvira od njega. V Chicagu nas je v večernem razredu, ki sem ga obiskovala, učil mojster portreta in freske Louis Grell in bila sem navdušena nad njegovo predanostjo klasični tehniki risanja. Vendar je najmočnejši temelj za moj prihodnji razvoj nastal v New Yorku in sem na njem gradila svoj razvoj, kamor koli me je moja študijska pot vodila. V New Yorku sem eno leto študirala pri Douglasu W. Gorslineju. Njegov poudarek na eksperimentiranju me je iztrgal iz ozkih krempljev klasične risbe. Naučil nas je, da ne upoštevamo le predmeta, ki ga rišemo, temveč tudi njegove obrise in prostor okoli njega. Največ hvaležnosti pa dolgujem Robertu Brackmanu na Art Students League, ki mi je vcepil najmočnejše vodilno načelo v vseh mojih študijskih letih. Bila sem v njegovem razredu slikarstva, kjer smo slikali po živih modelih. Gospod Brackman je bil po srcu impresionist. Imel je velik odpor do uporabe črne barve in jo je odločno zavračal v vsaki slikarski tehniki. To je name naredilo tako močan vtis, da sem več desetletij trmasto zavračala uporabo črne barve. »Naj bodo vaše barve čiste«, je rekel. »Zmešajmo jih sami. Ne rabimo 100 različnih tub!« Tako je skozi vso mojo poklicno slikarsko pot moja paleta bila dokaj omejena na osnovne barve, barvo zemlje in bele barve. Med študijem na dunajski in zagrebški akademiji sem pridobila številne nove informacije in tehnike, zato sem lahko lepo nadgradila to, kar sem prinesla iz Združenih držav Amerike. Ob Vaši 70-letnici je izšla čudovita monografija, v kateri bralec spozna Vašo izjemno vitalnost in svetovljanstvo, ki se odraža v Vaših risbah, ilustracijah, grafiki in slikarskih delih. Vsebinsko in izrazno širino, raziskovalni duh in potrebo po vizualizaciji metafizičnih in teozofskih tem ste realizirali v mnogih ciklusih s pomočjo aluzij in simbolov, kjer se niste nikoli povsem odrekli navezavi na naravne oblike in na izhodišče likovnega upodabljanja z večno temo figure, krajine in predmetnega sveta. Vaša

INTERVJU

likovna govorica je univerzalna, tankočutna in ekspresivna. Odlikujete se z domiselnim prepletanjem abstrahiranja in nazornega slikarskega nagovora, s katerim gledalcu posredujete likovno sporočilo. Naslovi Vaših del vodijo opazovalčevo oko v aktivno doživljanje slikarske sugestije. Vaš slikarski temperament se kaže tudi pri uporabi barve, ki ji poleg risarskega oblikotvorja dajete pomembno vlogo. S katerimi slikarskimi projekti se trenutno ukvarjate? Poti, tako v dobesednem kot tudi v simboličnem pomenu, so še vedno osnova številnih mojih del, kot so bile že vrsto let. Posebej mi je všeč sestavljanje kompozicije z materialom kolažev in omenjeno barvno shemo. To je dejansko vrsta minimalizma. Vendar trenutno delam na projektu, ki vključuje v mojih slikah kamnine in minerale, skupaj s simbolnimi potmi ali spiralami, ki jih pogosto uporabljam, dodajam jim pa še filozofsko simboliko. Ob tem se ne odpovedujem slogu, ki sam ga razvila do sedaj. Pravzaprav nerada govorim o delu, ki je v teku, dokler se dokončno ne izoblikuje; ker je to bolj ali manj nov projekt, za zdaj še nimam veliko pokazati. Znana je tudi Vaša ljubezen do pisanja poezije in do branja knjig nasploh. Je imela literatura vpliv na vaše likovno ustvarjanje? Literatura je verjetno imela največji vpliv na mojo ustvarjalnost. Že kot otrok sem prebrala veliko knjig in slike so v moji glavi nastajale iz različnih delov teksta, polne realne telesnosti, kar sem pogosto skušala oblikovati. Pozneje, ko se je povečalo moje zanimanje za abstraktno umetnost, so tudi zamisli v moji domišljiji postajale bolj abstraktne, kar sem v kompozicijah po navadi izkoristila. V najstniških letih mi je bila všeč znanstvena fantastika, ki ustvarja čudovite predstave za poizkus vizualne razlage. Potem so sledile knjige o teozofiji, kozmologiji, modrosti vzhodnih religij in o znanstvenih raziskavah v vesolju. Vse so odigrale pomembno vlogo pri poglabljanju mojega zavedanja o ustvarjalnih možnostih. Mislim, da nikoli nisem stala pred platnom in se vprašala, Kaj naj slikam? Vedno je čakala neka podoba, da jo oživim, in verjetno imam skico že pripravljeno, še preden se odločim, da jo naslikam. Kakšno poslanico bi dali mladim likovnikom, dijakom SŠOF? Sledite svoji zvezdi in nikoli ne obupajte! Nadalje bi predlagala: rišite, rišite, rišite. Ne počnite tega z računalnikom in grafično tablico, rišite s svinčnikom, črnilom, čopičem to, kar vidite v naravi. Naučite se vseh vidikov vaše umetnosti kot obrti. Pridobite občutek za obliko ter prostor in s tem potem lahko počnete kar koli želite.

Vaša razgibana življenjska pot in bogat umetniški opus sta vsekakor lahko navdih tudi za izčrpnejšo medijsko predstavitev. Ste morda pomislili, da bi napisali knjigo spominov in jo opremili z duhovitimi risbami, kakršne so reproducirane v monografiji iz Vaših študentskih skicirk? Včasih sem razmišljala, da bi pisala o svojem življenju, in moja snaha mi je to tudi že predlagala. Na svojem računalniku imam celo nekaj zapiskov, vendar še nisem razmišljala o tem, da bi knjigo tudi ilustrirala. Gre za vprašanje časa, glede na to, da je aktualnih pet ali šest drugih projektov, za katere porabim večino svojega časa. Med drugimi pripravljam stalno dokumentacijo o svoji umetniški poti in umetniški poti mojega soproga. To delam ločeno za vsakega zelo natančno in imam materiale že v približno 30 fasciklih. Še vedno slikam in rišem. Veliko časa porabim za svojo zbirko kamnin in mineralov. Relativno nov projekt je prevajanje: prevajam 73 pesmi mojega deda, ki so napisane v češčini, jaz pa jih iz slovenščine prevajam v angleščino. To bo trajalo verjetno nekaj mesecev. Torej ni tako enostavno se usesti in začeti pisati. Vendar kdo ve, morda bom dočakala enako starost kot mamina babica, ki je živela 101 leto, in če bo tako, bom morda lahko tudi to naredila. S Suzanne Király Moss se je pogovarjal Igor Kregar, prof. Foto: osebni arhiv

NAOBISKU

Srečanje z

dr. Josipom

Korošcem ustvarjalcem, raziskovalcem, navdušenim popotnikom in dolgoletnim predstojnikom Restavratorskega centra Slovenije.

Pomena ohranjanja kulturne in naravne dediščine se v današnjih časih veliko ljudi premalo zaveda. Si predstavljate, kakšen bi bil svet, če bi izginile vse gotske katedrale, gradovi, antična svetišča, slike in kipi v galerijah, Plečnikova Ljubljana, egipčanski templji, Sikstinska kapela z Michelangelovimi freskami, Gaudijev park Quell v Barceloni, Slavolok zmage v Parizu, rimskoantični panteon v Rimu, če ne bi bilo več glasbe, poezije, romanov, gledališča? Vse, kar je človek ustvaril v različnih časih in prostorih, govori zgodbo o našem bivanju na tem planetu. V času, ko smo na prelomnici, ali se bomo odločili biti ljudje ali nas bo še vedno gnal pohlep po imeti in posedovati, so spoštovanje in varovanje narave ter seveda spoštovanje ustvarjalnosti, pretekle in sedanje, še kako pomembni. Zato je še posebej dragoceno, da smo se lahko srečali z raziskovalcem, ustvarjalcem in dolgoletnim predstojnikom Restavratorskega centra Slovenije, dr. Josipom Korošcem. Njegova zasluga je, da so se vse dejavnosti restavratorskega centra združile na enem mestu, v eni zgradbi, in da je koncept ovrednotenja kulturne dediščine, varovanja in restavriranja znanstveno in idejno zasnovan v vsej širini in strokovnosti. Dr. Korošec nas je povabil, da smo se sprehodili po oddelkih Restavratorskega centra Slovenije. V slikarskem in kiparskem oddelku so bili med restavratorji tudi naši nekdanji dijaki in srečanje je bilo prav prisrčno. Po pripovedi dr. Korošca smo doumeli, da gre za enega najbolj sodobnih in strokovnih evropskih restavratorskih centrov. Dr. Korošec je zaradi širine strokovnega znanja in ustvarjalne iskre izredna osebnost, prevzeli pa so nas tudi njego-

NAOBISKU

va človeška toplina, širina njegovega razmišljanja in njegov kozmopolitski duh. Njegova silna radovednost in ustvarjalni duh sta kot iskra, ki vedno tli in ne bo nikoli ugasnila. Navdušeno govori tako o pomenu ohranjanja materialov, kot so kamen, les, turkiz, lapis lazuli ipd., za ohranjanje kulturne dediščine kot o potovanjih v nam manj znane dežele, kot so Sirija, azijski del Turčije, Afganistan, Egipt, Sicilija, Izrael … Po njegovih pripovedih se ti zdi, da je lahko doma kjer koli, da se lahko razume s komer koli, ki je širokega duha. Dr. Korošec nam je pokazal tudi svoje risbe, ki so njegove spremljevalke vse življenje. Prav zdaj pripravlja razstavo svojih risb v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Prevzeti nad njegovo toplino in radovednostjo ter ustvarjalno iskro smo poslušali kot začarani. Z njim smo potovali po neznanih krajih, ki nam jih je opisoval. Dr. Korošec je vsekakor dokaz, da je svetel, pokončen in obenem blag lahko le človek z izpolnjenim življenjem in poslanstvom, da je strokovnjak na svojem področju, obenem pa vedno odprt za nove možnosti, nova raziskovanja, vedno ustvarjalen in iskriv. Ob sproščenem klepetu so dijaki četrtega letnika grafičnega oblikovanja – Nastja Lojen, Natan Vršič in Jan Kršinar – dr. Korošcu postavljali vprašanja s področja njegovega šolanja, restavriranja, zanimala pa so jih tudi njegova potovanja ter seveda ustvarjalnost. Dr. Korošec je na vprašanja odgovarjal tako široko in zanimivo, da je njegova razlaga presegla same odgovore. Ker so naši dijaki četrtega letnika na prelomnici svojega življenja, ko se odločajo, kaj bodo študirali, je Natana zanimalo, če si je dr. Korošec že od mladih nog želel biti restavrator in kaj je študiral. Odgovor je bil do konca sproščen in odkritosrčen: »Če bi bilo po moje, ne bi delal, če bi že moral kaj delati, bi se malo ukvarjal z umetnostjo. A delal sem vse mogoče … Pripravljal zakone na ministrstvu za kulturo, pripravljal sem učne načrte … Včasih te okoliščine pripeljejo do nekega dela, poklica, poslanstva. Realnost je, da ne delaš vedno tistega, kar te zanima, a tudi v tem je čar. Po svoje sem vesel, da me je življenje zapeljalo na neznana področja.« Dr. Korošec je potem razložil, da je glede na življenjske okoliščine študiral umetnostno zgodovino v Beogradu in tam tudi diplomiral. Nekaj časa je celo učil zgodovino in umetnostno vzgojo na gimnaziji Šentvid, kjer je bil prej dijak, ki je, kot pravi sam, učiteljem povzročal sive lase. Doktoriral je na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani z raziskovalno nalogo s področja torevtike. Deloval je tudi na ministrstvu za kulturo, kjer je bil zadolžen za razne dejavnosti, med drugim tudi za varstvo kulturne dediščine, galerijsko dejavnost, glasbo … Sledilo je intenzivno obdobje vodenja Restavratorskega centra Slovenije, tedaj kot samo-

stojne institucije, in prispeval je, da so na področju restavriranja, varovanja in vrednotenja kulturne dediščine naredili velik korak naprej in kot raziskovalna institucija sodijo v sam evropski, lahko tudi svetovni vrh. O samem poklicu restavratorja meni naslednje: »Naše delo je najbližje zdravstvu, medicini, kot zapriseženemu zdravniku mi ni nobeden od pacientov pomembnejši od drugega, ampak so vsi približno enako pomembni. Ko pridem z neko stvarjo, o kateri razmišljam, a mi ni tako blizu, v določen stik, skušam odkriti v njej tudi določene vrednote, ki so čudovite, te motivirajo in te navdušujejo. Vedeti pa morate, da je restavratorstvo poklic, ki je v nekem smislu življenjski – to ni poklic, ki ga končaš, ko se upokojiš. To je poklic, ki mu pripadaš. Močnejši je od tebe! Zato ta poklic ne ustvarja samo zadovoljstva, veselja, ampak tudi neke vrste obveznosti.«

»Naše delo je najbližje zdravstvu, medicini, kot zapriseženemu zdravniku mi ni nobeden od pacientov pomembnejši od drugega, ampak so vsi približno enako pomembni. Ko pridem z neko stvarjo, o kateri razmišljam, a mi ni tako blizu, v določen stik, skušam odkriti v njej tudi določene vrednote, ki so čudovite, te motivirajo in te navdušujejo. Vedeti pa morate, da je restavratorstvo poklic, ki je v nekem smislu življenjski – to ni poklic, ki ga končaš, ko greš v pokoj. To je poklic, ki mu pripadaš. Močnejši je od tebe! Zato ta poklic ne ustvarja samo zadovoljstva, veselja, ampak tudi neke vrste obveznosti.«

Naše dijake je zanimala tudi tema sogovornikovega doktorata. Razložil je, da se je teme s področja torevtike lotil raziskovalno. Ta tehnika je značilna za našo situlsko umetnost v starejši železni dobi, z njo pa se srečamo tudi v antični Aleksandriji. Dr. Korošec je razložil, da pri torevtiki iz ravne ploskve izvabljaš volumen. Pri njenem raziskovanju mu je znatno pomagala risba, način njegovega risanja je bil opora. Glavna tema našega pogovora pa je bil seveda strokovni pristop k sodobnemu restavriranju in dijakinja Nastja je pripravila precej vprašanj na to temo. Sogovorec je posebej poudaril, da restavriranje ne pomeni delati iz starega novo in da brez poznavanja znanja o materialih in načinu gradnje

NAOBISKU

spodbujala človekovo ustvarjalnost. Publikacija je bila zato posvečena vprašanjem o vrsti lesa, starosti, oblikah ogroženosti in novem postopku zaplinjanja z anoksi metodo. Dr. Korošec omenja, da je že prazgodovinska kultura z značilnimi palafitskimi naselji uporabljala les kot temeljni gradbeni material, ki je pomenil skupaj s keramiko in kovino večji del snovnega sveta, ki ga je proizvajala tedanja družba. Opozoril je tudi na dragocene lesene slovenske zlate oltarje, lesene orgle in kulturno krajino v vseh obdobjih. V publikaciji je zapisal, da so splošne analize pokazale, da je danes kar precejšen del dediščine, ki jo v celoti ali delno tvori les, ogrožen do te mere, da preprosto izginja iz našega prostora. V zadnjem obdobju so naravoslovne in likovne stroke odkrile in preizkusile vrsto metod, s katerimi jo je mogoče učinkoviteje ohranjati in preprečevati delovanje povzročiteljev. Dr. Korošec poudarja: »Vsako neustrezno obravnavanje sestavin dediščine pomeni v določeni meri spreminjanje dejstev o preteklosti, neko delno izmišljeno podobo in s tem nastajanje lažnih Pompejev tiste resnice, po kateri se edino človek ozira nagonsko.« Po vseh teh pripovedih smo doumeli, da bi morali prebrati precej strokovne literature in biti prisotni na številnih raziskavah, da bi se res zavedli vseh razsežnosti varstva kulturne dediščine. Seveda bi radi vprašali dr. Korošca še marsikaj, npr. o njegovem projektu Zvoki planinskega polja. Kako so zvok beležili? Kaj je sedaj tisti temeljni zvok, ki ga to polje kot tako ima? Ampak ne vem, zakaj so naše skupne

težko prideš do varstva dobrin preteklosti. Razložil je tudi, da je pojem varstva in zaščite dediščine vse širši, pomen varovanja pa je glede na vse večjo ogroženost narave vse večji. Posebej je poudaril: »Težko ločim naravno od kulturne dediščine. Tovrstni delitvi sem nasprotoval. Brez naravnih danosti kulture ne moremo imeti. Če ti varuješ, ohranjaš in ustvarjaš zaščito neke dobrine preteklosti, moraš ohranjati tudi materiale, iz katerih so izdelane, npr. kamen, les, moraš pa imeti tudi znanje o uporabi teh materialov v preteklosti. Ko smo npr. restavrirali križev pot v Šmarjah pri Jelšah, smo odkrili pozabljen kamnolom peščenjaka in raziskovali, kako se ga obdeluje.« O dragocenosti posameznih materialov za ohranjanje kulturne dediščine nam je pripovedoval zgodbe, tako npr. o pomenu libanonske cedre za celotno egipčansko kulturo. O pomenu lesa za naš prostor je dr. Korošec pisal v publikaciji restavratorskega centra Les v restavratorstvu. Tam je zapisal, da je les ključni material v okviru kulturne dediščine pri nas in da je od nekdaj material in prvina žive narave, ki je

»Težko ločim naravno od kulturne dediščine. Tovrstni delitvi sem nasprotoval. Brez naravnih danosti kulture ne moremo imeti. Če ti varuješ, ohranjaš in ustvarjaš zaščito neke dobrine preteklosti, moraš ohranjati tudi materiale, iz katerih so izdelane, npr. kamen, les, moraš pa imeti tudi znanje o uporabi teh materialov v preteklosti. Ko smo npr. restavrirali križev pot v Šmarjah pri Jelšah, smo odkrili pozabljen kamnolom peščenjaka in raziskovali, kako se ga obdeluje.«

NAOBISKU

misli vedno znova ušle na potovanja, na zavedanje, kako pomembno je za raziskovanje prav doživetje različnih kultur v različnih krajih sveta. Dr. Korošec je pripovedoval, da se v neznanih krajih kar nekako znajde, da najde ulico, zgradbo, čeprav ni bil nikoli tam. Spominja se, da je bil kot mladenič prvič v Londonu, brez karte, samo za nekaj ur, pa se je odločil, da bo obiskal National Gallery in si tam ogledal točno določeno sliko Francesca Goye Dona Isabela. Kar tako po občutku je šel na mestni avtobus, našel galerijo, si ogledal izbrano delo in še mnoga druga in vse se je dobro izšlo. In nam je priporočil: »Vedno imejte nek cilj, ga uresničite, pri tem pa boste odkrili veliko boljše in pomembnejše stvari. Samo motivacijo morate imeti, občutek za prostor in malo za čas.« Z iskrivimi očmi in hrepenenjem po potovanjih smo se morali od dr. Korošca posloviti. Pogovor smo zaključili s pomembnim vprašanjem: Vsi si želimo, da bi na svetu vladal mir in da ne bi bilo nestrpnosti – kako bi človeštvo to lahko uresničilo?

»Za izhodišče bi moralo biti spoštovanje, ne ljubezen, spoštovanje. Spoštovanje nasploh in spoštovanje časa, ki je zelo dragocena dobrina. Če pogledam ljudi - samo hitijo, hitijo. Ampak potem pogledaš in vidiš, da se naenkrat kar ustavijo in ne vedo, kaj bi. Kam potem hitijo? Hitijo v nič. Spoštovati lastni čas, živeti polno življenje, seveda z neke vrste optimizmom, da si zadovoljen, da lahko živiš, da lahko doživljaš, da imaš te posobnosti, najsi bo to čutno, čustveno ali pa miselno. Vse te kvalitete so med seboj neločljive.« Hvala, dr. Korošec, da smo lahko preživeli čas z vami. In veliko lepih doživetij na vašem naslednjem potovanju. Srečanje so pripravili, opisali in fotografirali dijaki 4. letnika grafičnega oblikovanja: Nastja Lojen, Natan Vršič, Jan Kršinar in profesorica umetnostne zgodovine Milena Režun

LINIJA

MOD

MODNAREVIJA

D N A R E V I J A 2012

Foto: Žan Anželjc

Linija je bila tema zadnje modne revije, na kateri so se predstavili dijaki naše šole. Dogodek vsako leto pritegne pozornost širše javnosti. Letos si je modno revijo ogledal tudi ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli. V uvodnem delu smo se predstavile dijakinje 3. letnikov, v nadaljevanju modne revije pa so se predstavili, kot vsako leto, 4. letniki z zaključnimi nalogami. Linija kot ena osnovnih likovnih prvin je oblikovalski izrazni izziv, s katerim smo skupaj s 4. letniki odpotovali v svet raznoraznih črt. Zaključni letniki so linijo prenesli v oblikovanje tekstilnih površin v obliki različnih poslikav, potiskov in tekstur, linije so iskali v šivih in detajlih, konstruiranju krojev, preji, ki se prepleta v oblačilo, gubanju tkanine … Njihove ideje so poudarile barve, ki so se skladale z aktualnimi modnimi smernicami. Seveda smo linije v oblačilih iskale tudi dijakinje 3. letnikov, vendar na malo drugačen način. Dobile smo srajčevino različnih vzorcev, nato pa se poigrale z vzorci na njej in razmišljale o ženski obleki. Vse skupaj smo dopolnile še z različnimi linijami, kot so vrvice, prepletenimi trakovi, gumbi in gumbnicami, pasovi … Ob besedi modna revija so se naše linije združile v čudovita oblačila, ki smo jih prenesle na papir. Narisanih je bilo nešteto skic in s tem veliko norih idej, sešitih veliko poskusnih zamisli, vendar so se morale naše misli osredotočiti in poiskati najboljše ideje. Sledili so dnevi trdega dela, a tudi veselja, saj smo dogodek že komaj čakali. Najprej se je bilo treba posvetovati s profesorico, kako bomo oblačilo izdelali. Sledila sta risanje kroja in polaganje na tkanino. Vsak prosti trenutek za izdelavo izbranih oblačil so izkoristili tudi dijaki 4. letnikov, ki sem jim je kar videlo, kako se trudijo in kako so pod pritiskom časa. Ob tem, kaj nas čaka prihodnje leto, smo se zamislili; namreč že za en izdelek je treba vložiti veliko truda, kaj šele za dva. Res, da smo imele nekoliko lažjo nalogo kot maturanti, vendar smo želele, da so naše obleke iz srajčevine popolne, zato je bila vsaka linija skrbno premišljena in natančno izdelana. Strah prvega pomerjanja se nam je razblinil, ko smo izvedele, da smo na pravi poti.

Foto: Žiga Rebolj

MODNAREVIJA

Ob tem smo dobile še večji zagon in izdelave obleke smo se lotile še bolj zavzeto. Sledilo je drugo pomerjanje oblačil na manekenkah. Ob pogledu na naše že skoraj povsem izdelane obleke ter na oblačila 4. letnikov, ki so bila čudovita in lepo izdelana, pa smo se že zavedale, da se približuje veliki trenutek. Minevali so zadnji dnevi, ure in minute, ki smo jih preživele ob piljenju zadnjih linij in detajlov. Sledila je generalka z manekenkami in s tem pogled na celoten videz oblačil z obutvijo. In prišel je 16. maj, ki smo ga že vse nestrpno pričakovale. Dijakinje 3. letnikov smo gledalce popeljale do dvorane ter poskrbele za vse goste, saj so imeli četrtošolci že dovolj skrbi in dela. Vendar pa tudi nam ni bilo vseeno, saj smo čutile nekaj strahu, ki pa se je razblinil ob prihodu manekenk na modno pisto, ki so oblačila profesionalno prikazale. Vse se je dobro izšlo, kar smo videli tudi na obrazih obiskovalcev. Sledili sta še druga in tretja ponovitev revije, obenem pa je raslo zadovoljstvo, da je bil naš trud poplačan. Navdušeni pogledi obiskovalcev so povedali vse. Lanskoletna modna revija je uspela, pred nami pa je že nova, ki se je že nestrpno veselimo.

Foto: Žiga Rebolj

Neža Sinjur, 4. c Mentorica: mag. Alenka Podlogar, prof. Mentorica foto: Sonja Lebedinec, prof.

19. STOLETJE BELO NA ČRNEM Zgodovina se je pisala črno na belem, mi pa smo jo razstavili na koščke, jo preučevali iz druge perspektive in v ospredje postavili belo. Pot od bale papirja do veličastnih oblačil izpred dvesto let. V pričakovanju projektnega tedna smo s sošolkami doživljale »veseli december«. Bližale so se počitnice ter prazniki in prosti dnevi, me pa smo se intenzivno posvetile ustvarjanju

Avtorice: Anamarija Virant, Maja Begobić, Mateja Rački

projektne naloge. Na začetku smo mislile, da bo ta teden uvod v težko pričakovane počitnice, da bo pouk »lahkotnejši«, ampak to ni bilo tako – čakalo nas je naporno delo.

PROJEKTNODELO

Naša naloga je bila, izdelati zgodovinsko oblačilo iz papirja. Že prvi dan smo ugotovile, da je delo s papirjem precej težje, kot smo si predstavljale, saj nam papir ni omogočal takšne svobode kot blago. Lepljenje in spenjanje različnih vrst papirja sta bila vse prej kot zabavna. Težavo so nam predstavljali detajli – naborki, volani, aplikacije. Še večji izziv pa nam je predstavljala tehnična skica. Vseeno smo želele oblačilo dokončati v petih dneh. Tudi delo v skupinah, za katero smo menile, da bo predstavljalo najzabavnejši del naloge, je postajalo izziv, ko so nastala prva ustvarjalna nesoglasja med nami. Naš proces se je začel s preučevanjem zgodovinskih obdobij 19. stoletja in raziskovanjem vsake najmanjše podrobnosti, kar je pomenilo, da smo se morale »preseliti« v pretekla stoletja ter ustvariti oblačila, ki so jih nosile takrat ženske. Ugotovile smo, da se je moda v 19. stol. zelo hitro spreminjala in ustvarila številne zanimive silhuete. Odkrivale smo slogovne elemente klasicizma, romantike, drugega rokokoja, obdobja neenotnosti vse do fin de siècla. V 19. stoletju se je moda prvič v zgodovini oblačenja začela spogledovati s preteklostjo. Na začetku 19. stol., v obdobju klasicizma, so ženske nosile prosojna oblačila z visoko dvignjenim pasom, kar je spominjalo na klasične grške in rimske draperije. Z Napoleonovim kronanjem za francoskega cesarja pa se je ponovno uveljavila aristokracija. Na dvoru so bila predpisana temna oblačila, ki so bila v kontrastu s snežno belo srajco. Tkanine so bile okrašene in izvezene z zlatimi nitmi. Moški so se zgledovali po angleških dandyjih in se oblačili v frake, telovnike, srajce, po letu 1820 pa so začeli nositi dolge hlače. Ženska linija je ostala nespremenjena, začeli so uporabljati nove materiale, ki so se prilagodili hladnejšemu podnebju. V modi so bili ponovno svila, brokat, žamet in volna. Z romantiko se je pojavilo zanimanje za barok. Ženske so se znašle v času širokih svilenih kril, ogromnih balonastih rokavov in močno zatisnjenih steznikov. Z njimi so ustvarile silhueto z ozkim pasom, ki je ponovno dobil svojo naravno lego, širokimi rameni in poudarjenimi boki. Na višku romantike so rokavi dosegli največjo velikost, krila pa so se skrajšala in pokazala ženske gležnje. Zaželena je bila kar največja polnost kril, zato so jih podložili s številnimi podkrili. Moški so nadaljevali tradicijo elegantnega in brezhibnega oblačenja po vzoru dandyjev. Druga polovica 19. stol. se je začela z drugim rokokojem, ko se je uveljavil šivalni stroj in razvila prestižna pariška visoka moda (fr. haute couture). Moški so se postavljali z visokimi cilindri, damam pa so dvorili oblečeni v frake, pod katerimi so nosili telovnike, srajce in hlače. Velik hit so predstavljale rokavice, brez katerih moški ni zapustil

PROJEKTNODELO

hiše. Ženske so svojo silhueto poudarjale s stezniki in ovalnimi krinolinami, ki so spodaj dosegle obseg desetih metrov. Čeznjo so nosile krila, bogato okrašena s številnimi volani, ki so bila za posamezne materiale natančno predpisana. Svoj šarm so dame skrivale pod senčniki. Obdobje neenotnosti (fr. la belle époque) je zaznamoval hiter tehnološki razvoj, kar je omogočilo izdelavo uporabnih predmetov, to pa je povzročilo zmešnjavo posnemanja različnih preteklih slogov. Če se to ni odražalo v moški modi, ki je ostala funkcionalna in enostavna, se je toliko bolj poznalo pri ženskih oblačilih. Modni trendi so se drastično menjali skoraj vsako desetletje, kar je bilo takrat »svetlobno hitro«. Ženske so v tistih letih lahko izkusile vse, od mode turnirja, kjer se je ovalna krinolina preoblikovala v ožjo polovično krinolino, kar je popolnoma spremenilo žensko silhueto, ki je postala spredaj ravna, zadaj pa pretirano poudarjena. Leta 1880 se je slog oblačenja spet spremenil in prinesel dvodelne obleke, ki so pozneje odprle vrata angleškemu kostimu. Na koncu stoletja pa je sledil še fin de siècle, ki ga lahko z eno besedo opišemo kot razvoj. Moda se je po letu 1890 preveč razpasla in izpolnila okus vsakega posameznika, kar je povzročilo, da smo lahko naenkrat videli velik ovratnik Marije Medici, ozke rokave direktorija, ogromne nabrane rokave v obliki koštrunjega stegna in čevlje s konico. Pojavili so se prvi avtomobili in kinematografi. Vodilna oseba je bil Oscar Wilde, ki je imel prefinjenim slog oblačenja. Z razvojem medijskih komunikacij in izidom prve revije Vogue leta 1892 so ljudje, predvsem ženske, lažje sledili hitremu spreminjanju mode. Znani ilustrator Charles Dana Gibson je ustvaril Gibson girl, lik neodvisne in samozavestne ženske. Ustanovijo se številne nove hiše visoke mode, pojavijo pa se tudi prve trgovine z oblačili, kar je omogočilo lažji dostop do novih trendov. S pridobljenim znanjem smo tako skrbno pripravile modno ter pozneje še tehnično skico in se lotile oblikovanja papirja v zahtevane forme. To nam je vzelo ves teden, in čeprav so nastala drobna nesoglasja in nismo več čutile prstnih blazinic, razbolelih od bucik, smo se vseeno trudile in ne le dokončale oblačilo, ampak se tudi bolj povezale med seboj. Uspelo nam je. Že res, da smo za obleke porabile veliko več časa, kot smo načrtovale, a na koncu je bil trud poplačan. Ustvarjeni izdelki so bili čudoviti. Konec tedna se je ob pogledu na dokončane obleke v naših dušah naselilo zadovoljstvo, ki nas je prevzelo in nam dalo nov zagon za nadaljnje projektno ustvarjanje. Liza Portir, 3. c Mentorica: mag. Sabina Puc, prof. Foto: Andraž Bernik, Sabina Puc Mentorica foto: Sonja Lebedinec, prof.

Avtorice: Tina Homan, Prisha Justinek Alfirev, Tjaša Doblekar

na travniku

Avtorica: Kaja Repanšek, 2.c

Foto: Darko Sintič

1 izhodišče, 19 raznovrstnih travnikov, 19 interpretacij v stilu in barvi, 19 zgodb, kjer se rojevajo navdihi, misli in sanje modne prihodnosti.

PROJEKTNODELO

Pred vami je izbor treh travnikov, ki se razprostirajo od neba do zemlje v mikrokozmos enega samega cveta. In le oni vedo, kaj jih je nagovorilo in kaj Ĺželijo z izdelkom sporoÄ?iti drugim.

Avtorica: Eva Cerar, 2.c

Foto: Darko SintiÄ?

Avtorica: Martina Kočar, 2.c

Foto: Darko Sintič

Narava nas večno nagovarja, naj se potopimo v njeno obilje in se ji prepustimo. Bili smo tam. Likovna in barvna analiza je zasnovana na podlagi fotografije izbranega travnika, ki v likovnem ustvarjanju posreduje zamisel likovnoestetske strukture tekstilnih vzorcev. Znanja so razširjena še na področja klasifikacije, razvrščanja, usklajevanja in vrednotenja posameznih barv in barvnih sklopov ter navsezadnje razvijanje lastne kromatične izpovedne senzibilnosti. V eksperimentalnem delu sporočilo travnika oživi v zračni čipki. Izdelek je spoj strojne tehnologije in unikatnega oblikovanja.

Karmen Klobasa, prof.

Avtorica: Martina Kočar

PROJEKTNODELO

Nežni

volneni nakit Projektni teden 2. letnika modnega oblikovanja je bil zelo poučen, zanimiv in inovativen, saj smo polstili volnena vlakna. Rezultat napornega tedna se je zrcalil v živopisanem nakitu različnih oblik.

Avtor: Denis Lukeševič

Med najzanimivejšim tednom v šolskem letu smo spoznali tekstilno tehniko »filcanja« volnenih vlaken in izdelovali nakit. Takoj ko smo izvedeli, kaj bomo med projektnim tednom delali, smo bili navdušeni. Sprva smo razmišljali o barvah, s katerimi bi radi ustvarjali, in njihovih medsebojnih kombinacijah. Veliko je bilo različnih odtenkov travnato zelene, škrlatne, kraljevsko modre, naravno sive, bordo rdeče, malo manj oranžne, manjkali nista celo citron rumena in črna. Vsak si je izbral svoje barve volnenih vlaken, ki smo jih naročili po spletu, pri tem pa je bilo najboljše, da so bili dostavljeni natančno takšni odtenki, kot smo si jih zamislili. Prvi dan, ki je minil izjemno hitro, se je začel s pripravo delovnega prostora, ki je moral vsakemu nuditi čim več kreativne svobode. Nato smo si razdelili nebeljena volnena vlakna in tri izbrane barvne odtenke. Ko je imel vsak, kar je potreboval, nas je profesorica Sabina Puc seznanila z najstarejšo tekstilno tehniko polstenja. Zelo zabaven, vendar dolgotrajen ročen postopek mehka ovčja vlakna pri obdelavi s toplo milnico spremeni v zelo trden material – polst.

Avtorica: Jana Mohar

Prednost pred vsemi fazami dela je imela dobra ideja. Vsak je vsaj približno vedel, kaj želi ustvariti in pozneje izdelati. Problem je bil le, kako se tega lotiti in doseči zastavljen cilj. Iz volnenih vlaken smo najprej začeli oblikovali kroglice, svaljke, razne cvetne liste, kjer smo za dosego želene oblike za pomoč prosili še dijake oblikovanja uporabnih predmetov, nastale so tudi spirale, barvasti vrtinci v krogu ... Za popestritev smo na spolsteno volno dodali tudi perlice, trakove in barvne niti. Nastale elemente smo nanizali v izbrano obliko nakita z uporabo laksa in žice. Po štirih težkih in napornih dnevih so bile naše roke ožuljene ter suhe, a bilo je vredno. Kombinacije, ki smo jih dosegli z barvami, oblikami in dodatki, predvsem pa z domišljijo, so nas pripeljali do zavidljivo estetskega nakita. Vsak je v svojo kolekcijo prenesel svoj značaj in nastala je raznovrstna paleta unikatnega nakita. Na koncu je bil vsak vesel in zadovoljen z izdelkom ter se nasmehnil ob pogledu na različne ogrlice, uhane, zapestnice, broške, prstane, sponke za lase, šale … Teden si bomo zapomnili predvsem po sproščenosti, obsežni paleti želja, močni motivaciji in izkušnji, ki nam je večini dala bolj nazoren pogled na zahtevnost modnega oblikovanja.

Avtorica: Patricija Kastelic

Eva Cerar, 2. c Mentorica: mag. Sabina Puc, prof. Foto: Žiga Rebolj Mentorica foto: Sonja Lebedibec, prof.

Avtorica: Agata Frelih

PROJEKTNODELO

Sitopolis je prva skupinska razstava, ki smo jo pripravili dijaki 2. letnika modnega oblikovanja skupaj z mentoricama Sabino Puc in Ano Malalan. Razstavo smo odprli 30. novembra 2012 v šolski galeriji SŠOF, osrednji govorec je bil ravnatelj Gregor Markelj. Na razstavi smo predstavili inovativno potiskane Tmajice in tekstilne vzorce. Razstava je prikaz našega dela na temo velemesta sveta. Beseda sitopolis je sestavljena iz dveh pojmov, sito oz. sitotisk ter polis – mesto. Pred začetkom dela smo si ogledali strokovne revije zadnjih modnih smernic in trendov za prihajajoči letni čas, iz katerih smo črpali navdih in nadgradili naše ideje. Oblikovanje se je začelo z risanjem motivov na papir in umeščanjem elementov na majico. V drugem delu smo izbrane motive pomanjšali na velikost 5 x 5 cm in oblikovali tekstilne vzorce po različnih sistemih ponavljanja.

Tiskanje na majico je potekalo v več fazah, od izdelave šablone v podjetju Mumino, izbora barv in tiskarskih past do tiskanja v šolskem ateljeju. Tiskanje je lahko zelo zabavno opravilo, vendar pa so bili za natančnost potrebni mirni živci in potrpežljivost. Po končani realizaciji je sledilo fotografiranje majic na lutkah. Izdelali smo tudi projektno nalogo, v kateri so shranjene naše inspiracije, idejne zasnove motivov, tehnične skice in fotografije majic. Ker smo bili z nastalimi deli zadovoljni, smo jih izobesili v galeriji in pripravili priložnostno razstavo. Predstavili smo le del naših izdelkov. Naj povemo, da smo sicer potiskali 66 majic, ki smo jih izdelali v 6 šolskih urah. Vsak od nas je izdelal 2 x 6 tekstilnih vzorcev, za katere smo porabili 2 x 6 ur. Kot lahko opazite, je bil projekt v znamenju števila 6. V izdelavi potiskov na majice smo zelo uživali. To je bila prva projektna naloga, pri kateri se je jasno pokazalo, da ima vsak izmed nas svojevrsten stil in da smo si v tem zelo različni. Z veseljem bi vse še enkrat ponovili, saj smo bili zelo zadovoljni in navdušeni nad izdelki.

Foto: Dan Pečnik

Ajda Rep in Lena Miličević, 2. c, Mentorica: mag. Sabina Puc, prof. Mentor foto: Sonja Lebedinec, prof.

Tiskanje na majico je potekalo v več fazah, od izdelave šablone v podjetju Mumino, izbora barv in tiskarskih past do tiskanja v šolskem ateljeju.

MANEKENSTVO

^ Pogovor z dijakinjo Prisho Justinek Alfirev Njeno življenje je vlak s številnimi vagoni. Včasih potuje v enem, včasih v drugem. Kdaj pa kdaj pa tudi preskoči iz enega v drug vagon. To se zgodi, kadar znamo prisluhniti sebi, ko verjamemo v tisto, kar si želimo. No, morda je potrebno še kaj več. Prisha Justinek Alfirev je dijakinja 4. letnika modnega oblikovanja na SŠOF. Vzorna učenka, ki jo je ambicija po okušanju modnega sveta odpeljala tudi v manekenstvo. Letos je že drugo leto nastopila na tednu mode v Parizu, že kar nekaj let pa sodeluje tudi na tednu mode pri nas. Ko je nastajal tale pogovor, je bila Prisha že nekaj časa v Sloveniji in se je posvečala predvsem zamujenim šolskim obveznostim.

Si se že navadila na ritem v Sloveniji, ki je precej drugačen, kot si ga bila vajena v Parizu? Ritem v Parizu je hiter. Preden se teden mode začne, imam na dan tudi do deset kastingov. Potrebni so neprestani premiki, vzdržljivost. A vsega se hitro navadiš. V čem se naš teden mode razlikuje od pariškega? V Parizu je to zelo velik dogodek, ki traja en teden ali več. Začne se s Houte Couture modo (visoko modo), sledijo Ready to wear kolekcije. Potem se teden mode preseli v druga modna središča. Naslednji je New York. Na modnih revijah v Parizu se predstavi okrog 100 oblikovalcev. Tu dela vsak oblikovalec svojo revijo, ki se odvijajo na različnih krajih, v galerijah, muzejih, nočnih klubih, ob različnih urah, skozi ves dan. Revije so bolj zaprtega tipa kot pri nas, namenjene za povabljene goste, med katerimi so predvsem modni uredniki, filmske in glasbene zvezde, umetniški direktorji. Pri nas je vse skupaj skromnejše, predstavitve na razstavišču in modne revije se odvijajo tri dni. Vsi oblikovalci, ki jih je bistveno manj kot v Parizu, predstavijo svoje kolekcije oblačil na skupni modni reviji.

MANEKENSTVO

Kako usklajuješ šolo in manekenstvo? Ko sem se odločala, da grem za dva meseca v Pariz, se nisem zavedala, da bo tako naporno. Kasting in še en kasting, nešteto kastingov. Pariz je v Evropi najbolj zahteven trg, težko je dobiti delo. Ko sem bila v Parizu, sem se posvečala izključno delu tam, sedaj se trudim, da bi bila uspešna v Sloveniji. Trenutno me najbolj obremenjuje šolska »časovnica«, kako nadoknaditi zamujeno. A ni težko, saj nimam težav z učenjem. Projekte delam ponoči, ko se vse umiri. Če si notranje dovolj motiviran, zmoreš vse. Noro, v bistvu komaj dojemam vse skupaj.

jemo in izdelujemo oblačila, a hkrati razvijamo tudi odnos do njih. Če pa pogledam modno revijo z očmi modne oblikovalke, pa imam na revijah priložnost, opazovati raznovrstnost v kolekcijah, stil, zanima me material, zanimajo me kroji, izvedba oblačil. Pred teboj neprestano visijo najnovejši »trendi«, kombinacije z modnimi dodatki in čevlji. Zakulisje modnega dogajanja je res zanimivo in dinamično. Spoznaš tudi veliko ljudi različnih poklicnih profilov, vizažiste, frizerje, umetniške vodje, tako da povezave med manekenstvom in modnim oblikovanjem vsekakor obstajajo.

V Parizu si okusila tudi blišč in glamur modnih brvi. Predstavljala si kolekcije visoke mode znamk Bouchra Jarrar, Maxime Simoens in Julien Fournie. Kaj mora imeti dekle, da jo izberejo za model Houte Couture Pariz? Vsak oblikovalec išče svoj profil za predstavitev kolekcije. Izpostavljeni so telesni proporci 90.: višina 175–180, pas 60 in boki največ 90 cm. Pomembna je tudi hoja, gibanje. Na kastingih je vedno veliko deklet (približno 200) in bila sem zelo vesela, da sem prišla v ožji izbor, kjer dekleta izbirajo oblikovalci.

Kaj se ti zdi najtežje v modnem svetu? Uspeti! Mislim pa, da za uspeh ni dovolj samo trdo delo, ampak tudi sreča. Biti ob pravem času na pravem mestu.

Ti ob napornih dnevih uspe jesti zdravo in skrbeti za postavo? Navadila sem se, da jem 5-krat na dan. To je pomembno. Pijem veliko vode. Sem športno aktivna in veliko spim. Moda se te dotika iz različnih zornih kotov, vedno pa je v središču zanimanja oblačilo, ki ga (s)kreira modni oblikovalec in predstavi model na modni brvi. Kako vidiš to simbiozo med poklicema? Ko predstavljam oblačilo na modni brvi, sem zelo pozorna na stil oblačila. Moj odnos do oblačil je sofisticiran. Ni mi vseeno, kako vzamem oblačilo z obešalnika, kako ga oblečem, nosim in potem spet slečem ter po končani predstavitvi spet postavim na obešalnik. Menim, da se razlikujem od drugih deklet, in verjamem, da na to vpliva tudi izobraževanje za poklic modnega oblikovalca. V šoli sicer obliku-

Za svoja leta se mi zdiš zelo zrelo in odgovorno dekle, ki racionalno razmišlja o svoji prihodnosti. Kakšni so tvoji načrti? Ko bom končala srednjo šolo, bom nadaljevala z manekenstvom. Na modni brvi se dobro počutim, to me izpolnjuje. Trenutno se najbolj vidim v tem. Model potrebuje kakšni dve leti za preboj, kar mi je zdaj uspelo. Vztrajala bom nekje do 25. leta, potem pa bom verjetno že prestara. Trenutno si še vedno želim delati v Parizu, kjer sem začela. Moj naslednji cilj pa je New York. Pozneje bi rada študirala modno oblikovanje, vendar je vse odvisno od tega, kakšne bodo razmere v Sloveniji. Sledila bom svoji viziji, svojim občutkom. Pomembno se mi zdi, da zaupaš in verjameš vase. Da, moda je lahko vse to in še več. Je način življenja, če si jo znamo vzeti (modo namreč). Prisha, hvala za prijeten klepet. Naj bo prihodnost čim bolj podobna tebi. To pa pomeni, da naj bo prijazna in lepa, včasih skromna, pa tudi veličastna, vedno pa navdihujoča in izvirna. S Prisho Justinek Alfirev, dijakinjo 4. letnika modnega oblikovanja, se je pogovarjala Karmen Klobasa, prof. Foto: osebni arhiv

Nič

PROJEKTNODELO

več

O tem sem se prepričala lansko pomlad, ko sva skupaj s prijateljem Goranom Petraševićem fotografirala dekleta po mestu Velenje. Celotna zadeva je potekala v okviru projekta Vintage Vikend. Vse skupaj je bilo kar zahtevno, kajti na fotografijah smo želeli zbuditi nostalgično vzdušje, a ker so stavbe iz časa Titovega Velenja prepletene z modernimi steklenimi in minimalistično izpopolnjenimi objekti je bilo težko najti pravo okolje in zorni kot. Rezultat je bil presenetljiv in tako je v okviru eMCe placa v Velenju potekala tudi fotografska razstava z naslovom ‘’Živel 12. Maj! Živel Vintage Vikend!’’ Iz tega lahko sklepam tudi, da se ljudje prav tako spreminjajo skozi čas, kot se spreminja mesto, v katerem živijo. O tem bi lahko “filozofirala in nakladala”, a sem se odločila, da priložim fotografije in vam dam prosto pot, da si ustvarite lastno mnenje o stvareh, na katere dandanes skorajda ne pomislimo več … O stvareh, ki niti slučajno ne smejo izumreti.

Tilyen Mucik, 3. d Foto: Tilyen Mucik Mentorica: Sonja Lebedinec, prof.

ni tako, 61

kot jekot bilo je bilo več kot je Nič Nič kot je bilo več včasih ... ni tako, kot je bilo včasih ni... tako, Nič ni ni tako, kot je bilo kot je bilo kot jeNič bilonivčasih tako, Nič kot je bilo ... kot včasih ... Nič včasihNič večni tako, ... kot je bilo

Nič ni tako, ni tako,

včasih ...

foto: Julij Lombergar

Ptice v objektivu Fotografije ptic so se mi v mapah nabirale že štiri mesece, zato sem se sedaj po tako dolgem času le odločil nekatere objaviti. Z njimi želim tudi širši javnosti pokazati raznobarvne ptice, s katerimi se sicer le redko srečujemo v hrušču in trušču velikih mest. Verjetno pa lahko vsak meščan bele Ljubljane, ki se zanima za živali, vidi raznovrstne ptice in udomačene veverice v bližini mestnega središča – v Tivoliju. Če človek dovolj pozorno posluša, v Tivoliju lahko sliši speve ščinkavcev in trke detla. Številne živali so udomačene in se jim lahko približamo, jih hranimo in opazujemo. Za tovrsten hobi pa si mora človek vzeti veliko časa, če želi v objektiv ujeti tudi redkejše vrste ptic. Nekatere ptice se pojavijo le malokrat, zato je za fotografa srečanje s takšno ptico prav osrečujoče, pri drugih malo manj redkih pa lahko preizkusi svoj občutek za kompozicijo in motiviko. Nekatere redkejše ptice, ki sem jih fotografiral, se med selitvijo ustavijo tudi v Ljubljani, te, ki pa sem jih fotografiral, pa so stalnica v Tivoliju, kjer jim je namenjena velika hranilnica. Ni je težko opaziti, saj veliko ljudi okoli dreves drži iztegnjene roke s hrano v njih. Vsakemu fotografu, ki rad diha svež zrak, predlagam, da se vsaj enkrat napoti v Tivoli in posveti svojo pozornost živalim. Če se tja odpravite umirjeni, lahko katera ptica prileti tudi na vašo roko. Julij Lombergar 64

foto: Sanja Gornjec

fotografiranje produkcije SVĹ GL Mentorica: Sonja Lebedinec

foto: Žan Anželjc

foto: Sanja Gornjec

foto: Ĺ˝iga Rebolj

PROJEKTNODELO

METELKOVA

Tisočinka za tisočinko … Čas mineva, pripravlja minute, ure, dni, tedne, mesece, leta. Z vsako tisočinko nova zaznava zunanjega sveta. Novi predsodki, dvomi, prepričanja, zmeda. Trenutek se ustavi, zmeda v spoznanje, spoznanje v izkušnjo. Življenje v tisočinkah, kjer vsak delec predstavlja celoto, če le eno odvzamemo, se celota spremeni v nesmisel. Svet se sesuje.

PROJEKTNODELO

Tako tudi Metelkovo sestavljajo drobni delci, očem vidni in nevidni. Vsak košček jo oživi, ji daje poseben pridih, dušo in srce alternative. Na posameznika v vsakem trenutku deluje drugače. Prava tisočinka je marsikomu vzbudila strah, saj so mu preostale predstave prostor zazidale s predsodki. Druga tisočinka je vodila k priložnosti po odkritju nečesa novega. V tretji tisočinki je velika večina zaznala lepoto okolice. In nadaljnje so utirale pot k srcu. To pot smo ujeli skozi fotografski objektiv, jo zavili v raznolike izdelke in jih postavili v zaznavo vsakomur, ki živi za Metelkovo, ki je že slišal zanjo ali pa ga le daje radovednost.

foto: Maj Zalaznik, 3. b

Pri projektu so sodelovali: Patricija Baš, Petra Brelih, Urša Godina, Irena Iljaž, Nika Vižintin, Sara Klakočer, Karmen Gužvič in Maja Raščan Mentorica: prof. Sonje Lebedinec

Namuznite se MUZI! Muza, v grški mitologiji ena od boginj umetnosti in znanosti, je hkrati sinonim za umetniški navdih. MUZA pa je bila tudi kratica za festivalsko in razstavno dogajanje nove prireditve v organizaciji Gospodarskega razstavišča: M kot muzika, muzikalije, U kot umetnost, Z kot založništvo in A kot antika. MUZA festivala knjige in umetnosti, ki je od 23. do 26. maja 2012 vabil na Gospodarsko razstavišče.

SŠOF Ljubljana na Festivalu knjige in umetnosti Festival MUZA je vabil obiskovalce, da si privoščijo kulturo, ki ni prestižnega značaja, da spoznajo od blizu, kaj vse mesto Ljubljana ponuja. Festival MUZA je bil namenjen vsem generacijam ter je ponujal pestro in razvejano prizorišče za različne veje umetnosti. Dostopen je bil prav za vse, saj ni imel vstopnine. Dogodek je imel svoj bolj statični kontekst v obliki sejma oziroma ponudbe storitev in izdelkov, ki je bil prodajnega značaja, ter festivalski del v obliki raznih predstav, nastopov, performensov ipd. Na njem so se predstavljali slovenski založniki, javni kulturni zavodi Mestne občine Ljubljana, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Evropska prestolnica kulture 2012, Foto zveza Slovenije, ljubljanske glasbene šole, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana ter drugi.

Vsem, ki jih zanima edinstven pogled skozi fotografski objektiv na še bolj edinstven umetniški in kulturni prostor Metelkova mesto, je bila namenjena samostojna razstava fotografij dijakov SŠOF Tisočinka sekunde. Svoje poglede so v razstavi v celoto oblikovali dijaki 4. letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Vsak grafični izdelek – razglednica, fotografska knjiga ali plakat – predstavlja edinstven pogled na Metelkovo kot objekt izražanja. Unikatnost je le ena izmed besed, ki opisuje končne izdelke. Izkazujejo vztrajno delo ter ljubezen do fotografije in oblikovanja. Obiskovalci so se veselo »muza-li«, medtem ko so spoznavali, kako potekata fotografiranje in stilska preobrazba manekenke, ali izdelovali nakit z najstarejšo tekstilno tehniko – polstenjem ali pa risali in ustvarjali. Vse to in še več je šolarje, dijake in odrasle čakalo na delavnicah, ki jih je samo za MUZO pripravila Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Obiskovalci so polstili živo pisane kroglice, »špagete« in »potičke« ter jih nanizali v ogrlice, zapestnice, uhane idr. Na delavnici

risanja so spoznavali perspektivo, senčenje in svetlenje po modelu figure. Na delavnici fotografiranja, ki je bila namenjena učencem zadnje triade osnovnih šol, pa so sodelovali pri celotnem procesu priprave manekenk in tudi pri samem fotografiranju. »V svetu duha ni ne zmag ne porazov, je samo iskanje, pot in upanje.« Navdihnjeni s citatom Maxa Frischa smo na Gospodarskem razstavišču snovali festival MUZA. Ker verjamemo, da je mogoče zajemati umetnost z veliko žlico, da umetnost iščemo, sanjamo vsi. Sanjali smo jo skupaj, brez velike zajemalke, ki jo je prispevala Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, bi se nam svet duha izmuznil, v njem ne bi bilo zmage, ki je vedno tedaj, ko zaveje pravi duh. Hvala Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, njenim dijakom, mentorjem in vodstvu. Marjana Lavrič Foto: Žiga Rebolj Mentorica: Sonja Lebedinec, prof.

MEDNARODNOSODELOVANJE

Bili smo tam /v Štanjelu/ in bili smo v Kremnicah Mentorica: Sonja Lebedinec, prof.

V Kremnice sem prišel z idejo fotografiranja domačinov, utripa vsakdanjega življenja. A težka atmosfera tega mesta me je v trenutku prihoda zagrnila. Mrzlo ozračje, mrki pogledi domačinov, ometi hiš s stoletno zgodovino kažejo svoje brazgotine. Ljudje se ne smejijo. Rekel sem si: »Huh, tole bo pa temačen, neprijazen utrip«. A v trenutku, ko sem zagledal kovaško delavnico umetniške šole v Kremnicah, sem se premislil. Stara, umazana in temna delavnica, v njej pa učenci »svojega kova«. To je to! Na fotografijah sem želel prikazati njihovo delo v delavnici in učence v vsakdanjem okolju. Zaradi vzdušja in realnosti prikaza sem se odločil, da bom fotografiral na črno-bel negativ srednjega formata. Tako so nastali socialnorealistični posnetki, kot da niso iz današnjega časa. Anže Vrabl

MEDNARODNOSODELOVANJE

Prispeli smo v majhen kraj na Slovaškem z imenom Kremnica, kjer se je odvijal naš enotedenski projekt v sodelovanju s slovaškimi dijaki iz bratislavske šole ŠUV. Ko smo po dolgi vožnji končno prispeli, se je naš pogled ustavil… Na eni strani novi stanovanjski objekti, ki so silili visoko v nebo, na drugi strani pa razpadajoče hiše, ki so nam vzbujale strah. Oblačno vreme, temačnost, vlažnost in mraz so vplivali na moje razpoloženje, kar sem seveda skušala ujeti v svoj fotoaparat. Vzdušje na fotografijah sem poudarila s tehniko HDR, z barvami pa sem ponazorila vesele in prijazne ljudi tega kraja, ki so že v zgodnjih jutranjih urah hiteli vsak v svojo smer. Čeprav so mi sprva delovali neprijazni in zdolgočaseni. O tem, da prvi vtis ni vedno pravi in da se iz vsake izkušnje naučimo nekaj novega, sem se prepričala prav v tem delovnem tednu, bila sem presenečena. Kristina Mehle

MEDNARODNOSODELOVANJE

Ne da me je mesto potrlo, pustilo me je tako čudno otopelo. Privadiš se, čeprav se mi je zdelo to na začetku nemogoče. Ko sem se z vedno manjšo kepo v želodcu sprehajala po ulicah, sem se začela spraševati, kako mesto doživljajo njegovi prebivalci. Na videz odmaknjeni in tako drugačni od nas. Obiskali smo šolo, ki je zelo podobna naši (oblikovanje, poudarek na kovini). Že prej smo na ulici srečali tri metalce in ni nam bilo najbolj jasno, od kje so se vzeli, ker so bili s svoj podobo popolno nasprotje staremu mestecu. Ko pa smo prestopili prag šole, smo zagledali množico mladih ljudi, ki jih prej na ulici ni bilo videti. Kot da bi se pred sivino mesta poskušali skriti v staro stavbo svoje šole. Po ogledu šole pa sem na kovaškem oddelku našla ''svoje metalce.'' Mladi fantje in dekleta z robustnimi kovaškimi rokami, prijaznimi nasmehi in očmi, polnimi življenja, so me prepričali v to, da sonce v tem mestu je. Čeprav skrito in ga je treba najti. Jaz sem ga našla v teh mladih ljudeh. Takoj ko sem jih ponovno zagledala, ožarjene z ognjem za nakovali, sem vedela, da jih hočem upodobiti v mestu, ki mi bo služilo kot kulisa, kot del nekega fiktivnega, namišljenega sveta, kot pravljico. K temu so zelo pripomogla njihova oblačila v srednjeveškem slogu, ki so jih izdelali sami; med drugim so si sami skovali meče in izdelali verižno srajco. Sanja Gornjec

MEDNARODNOSODELOVANJE

Foggy, depressive, rainy ... That's how Kremnica (Slovakia) looked when we arrived. I was overwhelmed with feelings. At first, it seemed impossible to make a great collection of photos in such a melancholic place. But on the other side, you could make perfect photos in this dark atmosphere. We took a walk around the city. I didn't have any inspiration at all. After few hours spent there, I got used to that mood, and started seeing it as a place where we're gonna work for a week. Ideas started raining into my head. I decided to bring something paranormal to my photos. Something, that could fit into that atmosphere perfectly. So, I decided to shoot »ghosts«. Colors on my photos are bright and warm because they show a reflection of the people living there. They were a total contrast to how city looked like on a first sight. But there is still something sad and scary captured on photos like the place itself was.

Staša Gruškovnjak

MEDNARODNOSODELOVANJE

… Izgubljeno otroštvo, izgubljen otroški smeh, v temačnih ulicah brez začetka in konca. Le en korak spremeni počutje, iz mračne ulice stopiš v še bolj temačno, zapuščeno hišo. Bojiš se, kam stopiti, na kaj paziti! Ne veš, ali bodo ruševine prenesle tvojo težo. Zaveš se krute realnosti, svet beži, zbeži pred nami. Zavestna realnost se nenadoma spremeni. Zaznaš dražljaj, sam si, pomisliš na preteklost, ko uzreš zavržen lep del preteklosti, ki sedaj beži v pozabo. Toplina v “duši kiča” se razmegli. Duševno in prav tako psihično si na dnu, sprašuješ se: »Le kam, le kam je odšla živa preteklost?« Kje so otroški nasmehi, ki so včasih bili, ki so krasili nepozabno lep prostor?. Izgubljeni v času tavajo neznano kam, obstajajo, ne obstajajo več. Čas se ustavi, ljudem se ne mudi nikamor, tavajo kakor izgubljene lutke, ujete v svoji duši. Ponoči tema zakrije mesto, le šopek javnih luči, ki brnijo v mesečino, živijo. Ni žive duše, zaslišiš korake iz teme, ki odmevajo neznano kam. Strah napoji tvoje žile, zaveš se, nikogar ni. Koraki se izgubijo in spet napoči turobna tišina, ki ubija. Začutiš mesto, ozreš se nazaj in že potuješ proti svoji lepi deželi Sloveniji … Žan Anzeljc

foto: Lara K.Bochl Dijaki drugega letnika fotografije smo se udeležili projekta Izbranja založbe Modrijan. Za domače branje nam je profesorica Vita Žerjal Pavlin predstavila tri sodobne romane, vsak pa si je glede na svoj interes izbral, katerega bo prebral. Za projekt sta bila ključna dva romana: Val, avtorja Todda Strasserja, ter Ubežni delci Anne Michaels. Na temo romanov smo se nato nekateri postavili v vlogo direktorja fotografije pri filmu, če lahko tako rečem, pod mentorstvom profesorice Sonje Lebedinec pa smo posneli fotografije, ki so bile pozneje razstavljene na video projekciji v knjigarni Modrijan. Zelo zanimivo je bilo, da nas je več bralo isti roman, a je za svoje fotografije vsak izbral drugačno okolje snemanja ter različne starosti fotografiranih oseb, kar je velik pokazatelj različnega dojemanja zgodbe vsakega posameznika. In v tem je tudi čar literature; vsak jo dojema po svoje, vsak si vrti svoj film, ko jo prebira. Ne bom pa rekla, da ne spodbujam filmske industrije, saj je vredno pogledati tudi kakšen film in tako pridobiti še drugačen pogled.

Sama sem prebrala roman Val, v katerega sem se, priznam, zelo vživela, saj opisuje eksperiment ameriškega učitelja, ki s pedagoškim eksperimentom skuša svojim dijakom predstaviti, kako so ljudje med drugo svetovno vojno sledili nemškemu nacističnemu voditelju Adolfu Hitlerju. No, pa da se vrnem nazaj k rdeči niti projekta in roman povežem s filmom, bom tako kot za večino ekranizacij literature dejala, da je roman mnogo boljši od filma, čeprav so ga ustvarjalci aktualizirali in iz Amerike 60. let »preselili« v sodobno Nemčijo. Ker sem si doslej skoraj vedno prej ogledala film, nato pa se lotila branja knjige, sem brala z manjšim navdušenjem, saj nisem razmišljala o likih, o prostoru, praktično o ničemer, ker sem imela v glavi že gledani film in je bilo branje samo neka obnova, sedaj pa mislim, da bi moralo biti ravno obratno. Ko sem prebrala roman Val, sem si zavrtela svoj film s svojimi liki in prostori dogajanja, kot sem si jih zamislila sama, zato me potem film z istim naslovom ni najbolj pritegnil, čeprav je

foto: Lucija Rosc

foto : Tilyen Mucik

foto: Lucija Rosc

foto : Tilyen Mucik

PROJEKTNODELO

foto : Lucija Rosc

PROJEKTNODELO bil zasnovan zelo samostojno in mu je predstavljalo literarno delo le osnovno zgodbeno ogrodje. Vem, da je dandanes zelo moderno gledanje filmov in da se veliko mladih nekako oddaljuje od branja knjig, saj jim ob gledanju ni treba preveč razmišljati. Tako se zgodbe hitreje prenašajo in je seveda prav, da so filmi posneti po literarnih delih. Kakšna je motivacija filmarjev, ko za svoj izdelek izberejo literarno predlogo, kaj se dogaja pri prenosu zgodbe iz literarnega v filmski medij in na še mnogo podobnih vprašanj smo ob koncu projekta v knjigarni založbe Modrijan dobili odgovore glavnega urednika revije Ekran Gorazda Trušnovca in direktorja založbe UMco ter odgovornega urednika revij Bukla in Premiera Sama Ruglja. Verjamem, da posneti film po zelo dobrem literarnem delu ni »mala malica«. Če sama ugotovim, da se je po določeni knjigi posnel film, si sedaj najprej preberem knjigo. Nekateri imajo raje filme, nekateri literaturo, nekateri pa si knjigo preberejo in nato kot obnovo pogledajo film, če je posnet po zgodbi seveda, kajti vsi niso. Projekt Izbranja je bil zelo dobrodošel, posebej za nas fotografe, ki smo se lotili snemanja fotografij. Menim, da je zelo dobro uspel in nam dal drugačne smernice razmišljanja o filmu in literaturi. V zanimivem pogovoru s poznavalcema filma pa smo dobili vpogled tudi v svet filmske produkcije in spoznali vlogo direktorja fotografije pri filmu. Špela Moroz, 3. d Mentorica: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof. Mentorica foto: Sonja Lebedinec, prof.

TIMSKODELO

Mladostniško ekipo Kvintet sestavljamo štiri zelenke: Maja Medved. Petja Novak, Neva Kumelj in naša voditeljica Valentina Kumer. Obiskujemo 4. letnik Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, smer grafično oblikovanje. V času šolanja smo si nabrale veliko znanja s področij grafičnega oblikovanja, risanja, likovne teorije, slikanja, fotografije ... pa tudi potrebna splošna znanja. S prakso smo pridobile izkušnje, ki nam bodo omogočale samostojno delo.

Osebna izkaznica kreativne ekipe / kraji, od koder prihajamo / značilnosti članic / kultura dela in razdelitev funkcij Maja se iz Rakeka v Ljubljano pripelje z vlakom, do šole pešači še 10 minut, med hojo ji družbo dela glasba. Je prizadevna in delavna. Med šolanjem je večkrat dosegla visoko uvrstitev na festivalu DOSS, prejela je tudi priznanje za oblikovanje celostne podobe festivala. Njene zadolžitve v skupini obsegajo razen animiranja tudi režijo in skrb za zvok. Petja se v Križanke odpravi kar s kolesom, pot do šole ji vzame 10 minut. Članice ekipe smo precej različne tudi glede zanimanja za razna področja, naša Petja je izrazita in navdušena kiparka. Opravlja dela tekstopisca, montaže in poskusnega snemanja. Neva prihaja z Dolenjske, iz Radeč, naša voditeljica Valentina pa s Primorske, doma je v Kopru. Neva in Valentina sta sostanovalki v dijaškem domu. Neva je nadarjena za tuje jezike, angleščina ji gre zelo dobro, zato ima vlogo prevajalke. Ker ima rada strip in animacijo, ji različni rakurzi ne delajo težav, ker ima še bogato domišljijo, je naša režiserka in animatorka. Valentina je

prevzela vlogo organizatorke, ker ji to najbolj leži. Občasno je nasmejana, včasih tečna, vendar zmeraj spodbuja ostale k delu in nam daje podporo. Ko gre za govor, je igralka, sodeluje pa s Petjo še pri montaži, saj sta obe dobri poznavalki programov iz paketa Adobe. Animacija je zahtevna ne glede na tehniko izvedbe. V naši skupini smo kot osnovna programska orodja izbrale CorelDraw in Adobeov Flash. Maja, ki se ukvarja tudi s karikaturo, ima pomembno vlogo pri oblikovanju likov naših junakov, ki pa morajo biti umeščeni v določen prostor, obdani in opremljeni s predmeti, potrebujejo kostume in tudi obrazno mimiko, pri čemer sodelujemo tudi ostale članice skupine. Osnovni gradniki / ime skupine Čeprav smo v ekipi samo štiri članice, smo si izbrale ime Kvintet, saj peti element predstavlja kreativna domišljija, ki je prisotna tudi, ko nas ni. Besedo kvintet smo vzele s področja glasbe, kjer pomeni skupino petih glasbenikov, ki so medsebojno usklajeni glede instrumentov ali glasov, znanja in sposobnosti, da dosegajo kvaliteto produkcije. V glasbi in likovnosti

govorimo o pomenu harmonije, o skladnosti, o enotnosti in kontrastu, o razmerjih, o ritmu ... Ker smo skupaj že četrto leto, so povezave med nami močnejše in lažje delujemo kot ekipa, razlike med nami postanejo prednost. Iščemo nove izzive, smo vztrajni in neutrudljivi. Čeprav smo si vloge v skupini razdelile, se nekatere podvajajo, saj nas je premalo, da bi vsaka opravljala le eno funkcijo, ne glede na delitev pa si med seboj pomagamo z nasveti. Smo usklajena skupina štirih mladih nadarjenih oblikovalk, ki nas mentor pror. Blaž De Gleria usmerja in vodi do kvalitetno izpeljanega projekta. Izhodišče / ideja / metode in način dela / strategija S projektom animacije, ki smo si ga zastavile, želimo opozoriti, v kakšnem stanju je naš svet. Menimo, da je pomembno, da se ljudje zavejo, v kakšni situaciji živijo. Še zmeraj jih veliko skuša slediti svojim sanjam, temu, kar jih

veseli, kljub temu da morajo opravljati enolična opravila in zoprne obveznosti. Živimo v času svetovne krize, v stresu, z manj smeha in veliko nervoze. Svet lahko opisujemo z zelo različnimi pridevniki – živimo v sodobnem svetu, bogatem, revnem, poplavljenem ... Ljudje z dejanji in dejavnostmi, ki jih veselijo kljubujejo stresnim razmeram in stremijo k pozitivnemu razmišljanju. O tem smo razmišljale članice naše skupine, želimo širiti pozitivno razmišljanje, zato bi rade naredile večjo serijo animacij na to temo. Naš slogan je: “Sledi svojim sanjam, poslušaj srce in hodi svojo pot!” Animacijo smo poimenovale Let, ker gre za idejo vožnje z raznobarvnimi baloni. Animacija poudarja pomembnost sanj za naše počutje in občutek sreče, ki jo lahko dosežemo na različne načine. Lahko bi nastala serija animacij Sledi sreče. Naša strategija je delo na zabaven način, tako lahko delamo z veseljem. Naše vrednote so razen osnovnega

sporočila še domišljija, produktivnost, vztrajnost, prilagodljivost, sproščenost, dobri medsebojni odnosi ... Naš pristop k delu je tak, da si ga najprej razdelimo, vendar se pri vsaki pomembni odločitvi posvetujemo. Cilji dela / želje po nadaljevanju dela / vizija Od dela v skupini pričakujemo veliko, saj postopno napredujemo. Izdelujemo snemalno knjigo in sočasno izpopolnjujemo like junakov. Cilj skupine je izdelati končno verzijo animacije in jo pokazati javnosti. Upamo, da si jo boste z veseljem ogledali. V prihodnosti, po opravljeni maturi, se bomo članice skupine spet sestale in poskusile nadaljevati delo, narediti serijo kratkih animacij, ki se bodo nadaljevale, posegale v realni in fantazijski svet. Ideja za animacijo omogoča tudi zasnovo računalniške igrice za otroke, v kateri bi iskali balone in leteli z njimi. Morda bi lahko ustanovili društvo, ki bi obupanim ljudem pomagalo uporabiti domišljijo in odleteti.

DRŽAVNOTEKMOVANJEDOSS

Humor zmaguje Na raznih oglaševalskih festivalih zmagujejo oglasi, ki premorejo humorno poanto. Pri antioglaševanju, ki je seveda zmeraj neprofitno, pa je humor zelo močno orožje. Večinoma gre za oglaševalske akcije, ki jih v državi sproži posamezno ministrstvo ali nevladna organizacija, občasno so objavljeni mednarodni natečaji, ali pa gre za tekmovanje. Za državno tekmovanje srednješolcev v oglaševanju je zavod DOSS v letu 2012 razpisal družbeno temo – pretirano uporabo spletnih družabnih omrežij in opozarjanje na neprijetnosti in nevarnosti pri tem. Ker je ta tema pomembna za mlajše mladostnike, ki marsikdaj brez razmišljanja sledijo povabilom na spletu, smo se

o antioglaševanju in razpisani temi tekmovanja pogovarjali tudi v 1. letniku grafičnega oblikovanja. Dva dijaka sta se lotila naloge in enemu od njiju je uspelo prepričati komisijo z izdelkom “En Kurbus”. S tehniko računalniškega kolažiranja malce prirejenih običajnih elementov internetnih povabil in logotipov strani, ki jih najstniki uporabljajo, je dijak Matic Veber ustvaril primerno podlago za humorno besedilo. Dovolj prepričljivo za zmago in še celo več – komisija je temu oglasu pripisala toliko točk, da je Matic Veber osvojil prestižni naslov dijaka leta. Saša Vitežnik Jelen, prof.

oblikovanje kolekcije treh zgibank: Nastja Lojen, 3. a

oblikovanje zgibanke za osnovnošolce: Petja Novak, 3. a

SODELOVANJE

sodelovanje

za delo

z zgibankami proti z ministrstvom Na pobudo ge. Ane Vodičar, direktorice Direktorata za družino na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, so dijaki 3. letnika grafičnega oblikovanja oblikovali kolekcijo štirih zgibank za različne skupine ljudi, ki imajo težave zaradi nasilja v družini. Dve zgibanki sta namenjeni žrtvam, dve pa povzročiteljem nasilja. Ena je zasnovana za osnovnošolce in so jo učitelji otrokom razdelili v šoli. Dijaki 3. a so se naloge lotili zelo resno, komisija MDDSZ je imela težko delo pri izboru štirih zgibank za izvedbo. Odločili so se za dvobarvne rešitve avtoric Petje Novak in Nastje Lojen, ki sta prejeli prvi dve nagradi, tretjo pa je dobila Inja Zalta za usklajeno kolekcijo vseh štirih zgibank. Dobrih idej je bilo še precej, zato smo poskrbeli tudi za dodatne nagrade.

Mentorica: Saša Vitežnik Jelen, prof.

družino

nasilju v družini socialne

in sšof

oblikovanje kolekcije štirih zgibank: Inja Zalta, 3. a

MDDSZ SODELOVANJE

zadeve

NATEČAJ OBČINE ŠENTRUPERT

NATEČAJILUSTRACIJE

V začetku aprila 2012 smo od občine Šentrupert in OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert prejeli povabilo k sodelovanju ob prvi izvedbi pravkar odprtega natečaja ilustracij kratkih zgodb, posvečenemu upodobitvam sedmih zgodbic iz bogate dediščine Šentruperta, Zgodbice grofice Barbo. Natečajni razpis je od udeležencev zahteval, da si izberejo eno od priloženih zgodbic, ter izdelajo dve notranji ilustraciji in naslovnico za knjigo. Malce nenavaden razpis – podrobno napisana in strukturirana vsebina besedila s tehničnimi zahtevami, prijavnico in nalepko, kar pri natečajih žal ni običajno, nenavadna pa je bila tudi razpisana nagrada za srednješolce: “Za izviren likovni izraz in najbolj prepričljivo podobo izbrane zgodbice v kategoriji srednjih šol bodo prejemnici ali prejemniku nagrade kriti vsi stroški enotedenske udeležbe na mednarodni šoli ilustracije v mestu Sármede v Italiji, ki jo vodijo vrhunski ilustratorji in se je udeležujejo študentje likovnih smeri z vsega sveta (prevoz, bivanje s prehrano in strokovno vodeno izobraževanje).” Več mentorjev je dijake takoj obvestilo o zanimivem natečaju, vsak po svoje jih je poskusil pripraviti za sodelovanje. Delali so samostojno, doma, imeli so možnost posvetovanja z mentorji, kot je to na naši šoli običajno pri natečajih. Za pravočasno oddane izdelke smo organizirali skupno pošiljanje, vendar je na natečaju zmagala dijakinja Sara Omovšek, ki je svoje ilustracije poslala sama, ker se je izvedbe lotila pozno, vendar je vztrajala in uspela. O tem, kaj in kako je razmišljala, Sara za R5 ni napisala ničesar, obdobje inkubacije je dolgo trajalo, kdaj se ji je posvetilo, kaj bo izvedla, ne pove, opisala pa je, kako ji je uspelo oddati svoje izdelke: “Dva dni pred oddajo se je začela izdelava ilustracij za zgodbico grofice Barbo z naslovom Bela dama z gradu. Kot je bilo naročeno, sem predvidela dve ilustraciji in naslovnico. Skušala sem poudariti arhitekturne elemente v sceni in druge podrobnosti, da bi prikazala vzdušje tedanjega časa. Uporabila sem sorodne barve ter ilustracije popestrila s kontrastnimi in intenzivnejšimi barvami. Na dan oddaje, ko je bilo treba izdelke poslati po pošti, ilustracije še niso bile končane. Začela se je borba s časom in morala sem se znajti, ilustracije sem sproti sušila s fenom, da so bile nared za nadaljevanje. S sestrino pomočjo sem še pravočasno prispela na ljubljansko poštno enoto na Viču, ki je bila edina odprta do 23-ih. Pravo olajšanje sem občutila šele, ko sem pošiljko oddala. Še vedno ne morem verjeti, kako zelo se mi je splačalo vztrajati, in prav to je v življenju najbolj potrebno – vztrajati in nikoli dopustiti, da se zaprejo vrata, še preden imaš priložnost stopiti v svet.” Rezultati natečaja so bili znani konec maja, sledilo je odprtje razstave, na katero je udeležence in mentorje povabila občina Šentrupert. Sara Omovšek in mentorica Saša Vitežnik Jelen

Ilustrirala: Sara Omovšek

NATEČAJILUSTRACIJE

Ilustrirala: Sara Omovšek

BELA DAMA Z GRADU »… na Rakovniku, v gradu je strašilo. Bela dama je bla. To je bla hčerka prvega posestnika na Rakovniku, so rekl. Ona je mela enga ... so jo vidl, če je bil pijan al jo je res vidu, tega ne vemo, je šel z gradu pozn ponoč domov, hotu je domov in kar naenkrat na dvorišču vidi eno belo postavo, ki pride ven iz kapelce. Tista je šla proti vratom, hišnim al gradovim vratom v dvorišču, ne in je vedno večja postajala. Ta človk je zbežal čez glavna vrata ven iz dvorišča, potem se je pa ozrl, tista je pa šla za njim, ko je bla pri vratih, je bla že tako velika kot vrata. On je bežal, bežal, bežal po tej poti, ki gre proti Nemški vasi, je bla krajša pot čez njive, je bežal in je teku in je teku in zmerom je mel tisto postavo, je zmer večja postajala. Tok da je, in kar naenkrat menda se je zgrudu in kar naenkrat se je zbudu zjutrej, je že zora bla, je ni blo več tiste gospe, in se je najdu samo enih 100

Ilustrirala: Sara Omovšek metrov naprej. Celo noč je teku, ampak ni pršou naprej. Moja teta, sestra mojga očeta, jo je tud vidla. Je bla oblečena v zelo starinski obleki in teta je pršla gor po stopnicah in ji pride nasprot, iz enih vrat pride ta gospa, starinsko oblečena. To jo je mela zares za osebo, to ni blo ponoč, dobr je zgledala, je priklek nardila in je rekla Gruess Got, ne, ta dama pa ni nč odgovorila, se je kar napotila prot eni drugi sobi, tam je šla pa spet noter in je ni blo več. Teta je šla iskat tisto gospo pa je ni našla več. Jaz nisem nikdar nč vidla. Ne vem, ne vem, nisem imela nikol tisto, da bi se mi lahko kej pripetilo, no, jaz sem mela tako vtis, da predniki me ščitijo, sem se tako zaščiteno počutila v gradu, dokler so pršli partizani, pol pa ni blo več te zaščite, tega občutka.«

NATEČAJILUSTRACIJE

Prijetno sobotno popoldne konec maja lanskega leta mi bo ostal v spominu po obisku OŠ Dr. Pavla Lunačka, kjer so pripravili razstavo natečaja za ilustracije na temo Zgodbice grofice Barbo. Organizator in gostitelj razstave sta se zanimivega projekta lotila zelo strokovno in profesionalno. V Šentrupertu imajo vizionarskega župana, ki je z idejo za izid knjige povezal ustvarjalnost lastnega kulturnega okolja. Občina, ki je pravi skriti biser med dolenjskimi griči, ima pomembno kulturno izročilo tudi v stavbarstvu kozolcev. Uredili so Park kozolcev, kjer lahko občudujemo tesarske mojstrovine prednikov, ki so znali iz lesa napraviti funkcionalno arhitekturo, v katero je vgrajena edinstvena estetika. Ilustratorski projekt, ki vključuje ustvarjalnost mladega rodu celo preko občinskih meja in neguje lokalno zgodovino skozi spomine nekdanje prebivalke kraja, je občina uresničila z razpisom za ilustracije, s katerimi bo opremljena knjiga zgodb grofice Barbo. Razpis je naletel na lep odziv in rezultat bomo lahko kmalu videli v knjižni izdaji. Med razstavljenimi deli srednješolcev so najpomembnejše ilustracije prispevali dijaki naše šole pod mentorstvom profesorjev z oddelka za grafično oblikovanje. Petčlanska strokovna komisija je dodelila prvo nagrado Sari Omovšek, dijakinji SŠOF, ki si je s tremi ilustracijami na izbrano zgodbo iz otroštva grofice Barbo - imenitne gospe, ki je otroštvo preživljala v okolju Šentruperta, kasneje pa je njen dom postal Dunaj - priilustrirala enotedensko delavnico v italijanskem središču ilustratorstva, malem mestu Sermede, ki leži 60 km severno od Benetk. Tudi ostale ilustracije naših dijakov so s svojo izvirnostjo

foto: Igor Kregar

VTISI Z RAZSTAVE

in likovno kvaliteto vzbujale zanimanje stroke in javnosti. V kategoriji srednješolcev so bila dela dijakov SŠOF domala brez konkurence. Ostale ilustracije, ki so po številu predstavljale glavnino razstavljenih del, so prispevali učenci različnih osnovnih šol, največ seveda z Dolenjske. V tej kategoriji je bila izbrana učenka šole gostiteljice, ki je za nagrado dobila enodnevni izlet v omenjeno italijansko mestece Sarmede, ki slovi po razstavah in likovnih delavnicah, posvečenih ilustratorski ustvarjalnosti. Obisk Šentruperta in njihove OŠ je prijetno presenetil ne le z odlično izvedbo natečaja in lepo postavitvijo razstave v mansardi ter gostoljubjem organizatorjev, ampak tudi z odkritjem izjemne zbirke izvirnih ilustracij slovenskih avtorjev in prav tako impresivne zbirke slovenskih izvirnih otroških slikanic, ki si jih je mogoče ogledovati kot v galeriji ali v muzeju, saj so razstavljene po vsej šoli. Obiskovalec šole sledi lepo opremljenim in po avtorjih razvrščenim ilustracijam, razstavljenim po stenah ter knjigam v vitrinah po vsej šoli. Posebnost knjižne zbirke so tudi tuje izdaje slikanic. Tako lahko med ostalimi zanimivostmi vidimo tudi knjižno izdajo Lile Prap v japonščini. Obe zbirki danes štejeta že okoli 900 enot. Pobudnik

NATEČAJILUSTRACIJE za tako imenitno zbirko je nekdanji ravnatelj, ki je svojo ljubezen do otroških slikanic in izvirnih ilustracij slovenskih avtorjev želel predstaviti mladini in širši javnosti. V Sloveniji ima omenjena zbirka zelo pomembno mesto. Ilustracije slovenskih avtorjev so dobile svoj dom, kjer je postavljena stalna razstava naših najpomembnejših ilustratorjev. Poleg Bienala slovenske ilustracije in Galerije Šivčeva hiša iz Radovljice, ki je prva pri nas sistematično razstavljala dela ilustratorjev, se v novejšem času knjižno slikarstvo občasno pojavlja tudi v drugih razstaviščih. V Ljubljani pa je Galerija Sončnica v stavbi Konzorcij edina, ki izključno razstavlja originalne ilustracije slovenskih avtorjev. Ilustratorsko znanje pa je v zadnjih letih mogoče pridobiti tudi na ljubljanski ALUO (Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje), kjer bo kmalu končala študij prva generacija, ki si je za študij izbrala področje ilustracije in animacije. Na različne smeri študija ALUO se vsako leto po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih vpiše lepo število dijakov naše šole. Da je podoba knjige in knjiga podob, kot se je ob prvem Bienalu slovenske ilustracije za književno slikarstvo poetično izrazil Boris. A. Novak, resnično pomembno področje naše kulture, pa pričajo tudi priznanja, med katerimi je največje Prešernova nagrada, ki jo je za svoj izjemen opus letos prejela Marlenka Stupica. Igor Kregar, prof.

OBČINA ŠENTRUPERT Občina Šentrupert leži v osrednjem delu porečja Mirne, kjer se odpre pogled na dolino reke Bistrice z veliko gotsko cerkvijo sv. Ruperta. Trško naselje obdajajo poseljena pobočja šentrupertskih hribov, porasla z gozdovi in vinogradi, ki dajejo kraju značilen podeželski značaj. Občina se razteza na 49 km², okoli 2800 prebivalcev pa živi 25 naseljih. Leta 2007 je Občina Šentrupert pričela samostojno pot in se odcepila od večje občine Trebnje. Z izdelano vizijo razvoja želi občina zagotavljati kakovost življenja vseh generacij z ohranjanjem naravne dediščine, postati energetsko samooskrba in mednarodno prepoznavna po ljudskem stavbarstvu in izvirnem turizmu. Viziji že sledi, kar dokazuje inovativni projekt izgradnje nizkoenergijskega, nizkoogljičnega lesenega vrtca, za katerega je dobila celo priznanje za najbolj inovativno lokalno skupnost. Za razvoj turizma in ohranjanje avtohtonega ljudskega stavbarstva je zelo pomemben nastajajoči prvi muzej kozolcev na svetu, poimenovan Dežela kozolcev, ki bo po odprtju v sredini leta 2013 zagotovo postal eden izmed pomembnejših generatorjev turizma v Mirnski dolini. Kulturno bogastvo občine predstavljajo stalne razstave in kulturno-turistične prireditve različnih društev.

Podobe domišljije v mestu ilustracije Sarmede Po zmagi na natečaju Zgodbice Grofice Barbo v Šentrupertu je 15. julij, dan mojega odhoda, zelo hitro prišel. Odšla sem v čarobno italijansko mesto ilustracije Sarmede, ki se nahaja približno 60 km severno od Benetk in leži v objemu hribov in zelenih gozdov. Hiše krasijo čarobne freske, ki jih dopolnjujejo čudovita dekoracija, elementi arhitekture, scenografija in izbrane barve. V času tečaja sem bila nastanjena v Casa Castelir. Hiša ima, zunaj in znotraj, čudovite ilustracije z zgodovinsko tematiko. V njej so bila nasta-

njena še druga dekleta - iz Španije, Brazilije, večina pa je prišla iz Italije. Tečaj smo imeli v osnovni šoli, ki je bila približno dva kilometra oddaljena od moje nastanitve. Tečaj je trajal šest dni od 9.30 do 19.00, z letošnjo tematiko Zgodbe iz Rusije, vodila pa ga je Linda Wolfsgruber, samostojna ilustratorka, ki deluje tudi na področju slikarstva in grafičnega oblikovanja in nam približala tehniko, zagon k domišljiji, novih idej in ustvarjalnosti do pomena izdelave ilustracije. Linda je vodila tečaj v italijanščini, meni pa je vse razložila v angleščini. V skupini nas je bilo dvanajst, vseh sta-

MEDNARODNAPOLETNAŠOLA

rosti, večinoma so bili udeleženci likovno izobraženi, nekateri pa so si želeli pridobiti več znanja s področja ilustracije za svoj užitek in prosti čas. Linda je izbrala ljudsko zgodbico o deklici, miški z zvončkom in medvedu. Celotna skupina je izdelovala ilustracije s tehniko tempere. Vsak posameznik je izdelal približno pet ilustracij, prizore in motive smo skupaj razdelili in določili po Lindinih navodilih. V istem terminu moje delavnice je delovala še ena, pri ilustratorju Svjetlanu Junakoviču. Njihova tema pa so bile Benetke. Razgiban urnik tečaja nas je popeljal v Riserva naturale orientata Pian di Landro-Baldassare naravnega rezervata, ki je skoraj v celoti zajet v gozdu, kamor smo odšli dopolnit naše risbe gozda, in do jam Caglieron. Zvečer, po tečaju je sledila težko pričakovana večerja in druženje s sostanovalkami. Sprva je bilo to kar težava saj jaz nisem znala nič italijanščine, njihova angleščina pa ni bila ravno najbolj tekoča. Prvi dan so bile prvine pantomime še posebej dobrodošle. Kljub temu pa smo se vseeno hitro ujele. V mestu Sarmede smo si ogledali razstavo priznanega češkega ilustratorja Štepana Zavřela, ustanovitelja velikega mednarodnega festivala knjige otroške ilustracije, ki je največji v Evropi. Bil je tudi idejni vodja pri ustanavljanju Mednarodne šole ilustracije Le immagini della Fantasia, ki je še danes zelo priznana na področju ilustracije. Ogledali smo si tudi Zavřelovo posest in hišo, kjer je preživel zadnja trideseta leta svojega življenja. Zadnji dan tečaja smo zaključili z manjšo interno razstavo, pokomentirali naše izdelke, manjkala pa seveda tudi ni pogostitev. Z ostalimi udeleženci in sostanovalkami smo si izmenjali e-naslove in se seveda dodali med prijatelje na Facebooku. Nova poznanstva in ustvarjanje sta pustila velik pečat na čudovit del mojih počitnic. Pridobila sem si dragoceno zbirko novega znanja, ki ga želim v življenju čim bolje uporabiti.

Slika zgoraj: Freska v Mestni hiši občine Sarmede

Slika spodaj: Naslovnica knjige z ilustracijo Štepana Zavřela

Sara Omovšek, 4.a / Foto: Sara Omovšek Mentorica: Saša Vitežnik Jelen, prof.

Slika levo zgoraj: Poslikava fasade na hiši Casa de Castelir kjer so stanovali udeleženci poletne šole Slika na str. 100 -101: Beg z zvončkom, ilustracija Sare Omovšek, ki je nastala v času poletne šole, Sarmede, 2012

100

101

3D GRAFIKA Mentor: Samo Lapajne

GREGA BODLJAJ

102

MARUŠA DOLENC

PETJA NOVAK

AJDA ZUKANOVIĆ

103

TINA HOČEVAR

3D GRAFIKA P

o kratkih poletnih po~itnicah smo septembra ponovno zasedli {olske klopi. Novo {olsko leto je prineslo tudi nov predmet, imenovan 3D-animacija.

DARKO GAVRILOVIÄ&#x2020;

Dijaki grafi~nega oblikovanja smo se lotili modeliranja svojih glav v programu Blender. Sprva nam je program, tako kot vsaka nova stvar, povzro~al nemalo preglavic in je bilo treba vlo`iti kar nekaj truda, da smo ga usvojili. Nau~ili smo se uporabljati {tevilna razli~na modelarska orodja in pridobivali ob~utek za orientacijo v virtualnem 3D-prostoru.

V prostem ~asu obiskujem {e te~aj kiparstva, kjer neizmerno u`ivam, zato mi tudi modeliranje v virtualnem prostoru ne povzro~a te`av.

NEVA KUMELJ

Petja Novak, 4. a

104

TONI MATIC

DARJA NAGLIČ

ALEŠ PETERNELJ

105

NASTJA LOJEN

T IdPeOlGa Rv A F S K A nica V času projektnega tedna smo za dijake 1. in 2. letnika grafičnega oblikovanja organizirali tipografsko delavnico v Studiu tipoRenesansa, ki jo je vodil g. Marko Drpič. Razlagi o postopku ročnega stavljenja s premičnimi kovinskimi črkami in demonstraciji delovanja tiskarskega stroja Heidelberg Tiegel iz l. 1950 je sledilo ustvarjanje dijakov z lesenimi črkami in drugimi tipografskimi znaki. Kompozicije so dijaki ročno odtisnili s sočasno uporabo dveh barv. Saša Vitežnik Jelen, prof.

106

svinčenimi črkami) je bila skoraj pol tisočletja najbolj razširjena tiskarska tehnika. V zadnjih nekaj desetletjih so jo izrinile druge hitrejše tehnike, a občutek, ki ga čutimo pod prsti, ko potipamo po starem narejen odtis, in globina črne barve z novimi tehnikami ne moreta biti presežena. Marko Drpić

107

foto: S. Vitežnik Jelen

Tehnika visokega tiska (tiskanje s

P O G A N J

PROJEKTNODELO

Oblikovanje avtomobilov oz. vozil zagotovo najbolje označuje industrijskega oblikovalca, čeprav vemo, da oblikovalci največkrat oblikujejo vse kaj drugega. Pa vseeno, vabljivo področje je pritegnilo tudi generacijo tretjega letnika oblikovanja uporabnih predmetov. Ker gre za zelo zahtevno področje oblikovanja in ker časa za tisto, kar v šoli najraje počnemo, ni nikoli dovolj, smo se naloge lotili nekoliko poenostavljeno. Naša tema so sicer res bili avtomobili, ciljna skupina pa so bili najmlajši uporabniki vozil, otroci od 1–3 let. Običajno te avtomobilčke imenujemo poganjalčki. Otrok na njih sedi in se odriva z nogami, vozilce pa usmerja s čisto pravim krmilnim obročem. Da smo se izognili ergonomskim raziskavam, smo za osnovo temeljito premerili in analizirali enega od obstoječih izdelkov, nato pa na osnovi tega ustvarili svoje ideje. Nekatere so abstraktne, nekatere posnemajo prave avtomobile, marsikatera rešitev pa se zgleduje po oblikah živalih. Ko so bile skice sprejemljive in ideja dodelana, se je začela izdelava makete v merilu 1 : 2,5. Osnova je iz poliuretanske pene, ki smo jo nato utrdili s kompozitom iz steklenih vlaken in epoksidne smole. Izdelava takšnega modela je precej zahtevna, saj je treba paziti na simetrijo in ustrezno kakovost obdelane površine. Cilj je bil, da je končni izgled podoben avtomobilski karoseriji. Vsekakor so bili na preizkušnji natančnost, vztrajnost in potrpljenje. Dobrih rezultatov brez pomoči profesorja Igorja Stanka ne bi bilo, saj je s svojimi bogatimi izkušnjami dijakom pomagal in nepopustljivo vztrajal pri kakovosti izdelanega modela. Večini je uspelo in tako smo ideje ponosno predstavili javnosti na razstavi v okviru Meseca oblikovanja 2012. Mentor: Gregor Markelj, prof. Foto: Darko Sintič

108

A L Č K

PROJEKTNODELO

109

P O G A N J

PROJEKTNODELO

110

A L Č K

PROJEKTNODELO

111

3D-tehnologije V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je na ameriških univerzah, kot je Utah (ki je najzaslužnejša za razvoj 3D-grafike), in v nekaterih naprednih podjetjih, npr. General Motors in Boeing, začela razvijati nova tehnologija, imenovana 3D-računalniška grafika. Kljub vsem preprekam (slabše zmogljiva strojna oprema) je kazala izredno velik potencial. Na začetku je bila predmet raziskav ali pa so jo uporabljali v razvojnih univerzitetnih laboratorijih, v 80-ih pa že pri nastajanju animacij in filmskih efektov. Trenutno je 3D-tehnologija na izredno visoki ravni in doživlja največji razcvet v filmski industriji, vendar tudi na drugih področjih ne zaostaja (produktna industrija, animacija, scenografija, arhitektura, avtomobilska industrija …).

Petrolejka / Aljaž Mrak / mentor: Uroš Hohkravt, prof.

3D-tehnologije so izredno dobro integrirane tudi v oblikovalske procese. Z njihovo pomočjo lahko hitreje in lažje pridemo do želenih ciljev. S 3D-računalniško grafiko si industrijski oblikovalci pri razvoju novih izdelkov pomagajo predvsem pri konstruiranju izdelka, njegovi vizualizaciji, materialih, prikazu v smislu uporabe (simulacije uporabe), v zadnjem obdobju pa nam v končni fazi procesa 3D-model služi tudi kot možnost materializacije s pomočjo 3D-tiskalnika. Vseh teh prednosti se zavedamo tudi na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, zato smo že pred časom v program uvedli predmet CAD, pri katerem se vseh teh procesov učimo, jih spremljamo in z njihovo pomočjo razvijamo naše izdelke. Načrtujemo tudi nakup 3D-tiskalnika, s katerim bodo lahko naši dijaki svoje znanje poglobili in lažje predstavili svoje izdelke, ki so jih zasnovali med učnim procesom. Kitara / Aljaž Mrak / mentor: Uroš Hohkravt, prof.

112

Uroš Hohkravt, prof.

PROJEKTNODELO

Banjo / Andraž Oražem / mentor: Uroš Hohkravt, prof.

Odpirač / Rok Kostanjšek / mentor: Uroš Hohkravt, prof.

113

Klavir / Aljaž Mrak / mentor: Uroš Hohkravt, prof.

PROJEKTNODELO

114

PROJEKTNODELO

115

mednarodna delavnica

City Vision Vsi smo zadovoljni, da smo lahko sodelovali pri mednarodnem projektu, saj smo spoznali veliko novih ljudi in nekatera poznanstva se utegnejo izkazati za koristna. To so prijetne izkušnje, ki širijo obzorja in željni novih dogodivščin zagnano stopamo naprej.

Januarski ponedeljek … Ob skorajda nečloveški uri se je pet dijakov zaključnega letnika smeri industrijsko oblikovanje zbralo na glavni železniški postaji. Eva, Andraž, Miha, Rok in Ambrož smo z namenom, da se udeležimo petdnevne delavnice o izdelavi zemljevidov, opremljeni s potovalkami in kavo, počakali Andrejo. Nasmejana učiteljica zgodovine, ki je bila naša spremljevalka, je tudi sokoordinatorka projekta CityVision, ki za letos pripravlja izdajo alternativnega zemljevida – Ljubljana za mlade.

116

Po prihodu v Celovec sta nas pričakala David in Stefan, vodji projekta in lastnika urbane galerije Artlane, kjer smo preživeli večino časa. Po nastanitvi v mladinskem hostlu smo se prestavili v galerijo, kjer so nam predstavili urnik za ves teden, spoznali pa smo tudi dijake avstrijske šole za dizajn, ki so poleg nas sodelovali pri projektu. Naredili smo analizo že obstoječega zemljevida – kaj je dobro, kaj bi popravili, predstavili smo naša opažanja. V torek dopoldne smo imeli predavanje o kartografiji – kakšne

MEDNARODNOSODELOVANJE

tipe zemljevidov imamo, kaj je na njih, kaj je pomembno ... Po okusnem kosilu v bližnji restavraciji smo se razporedili v mešane skupine in vsaka je natančno pregledala določen del mesta. Z Isis, avstrijskim dekletom, ki obiskuje smer zlatarstvo, sva hitro našli precej skupnih točk - in tako skoraj celo uro obtičali v dvojezični knjigarni. Najino pozornost je pritegnila trgovina s hi-fi opremo dovršenega dizajna, ki je imela na izbiro tudi stare vinilne plošče vseh žanrov. Za piko na i pa sva stopili še v Diseno, dizajnersko trgovino, ki je bila

prava paša za oči, saj so bili na enem mestu zbrani sami presežki, ki so združevali uporabnost in estetiko. V sredo smo oblikovali fotokolaž iz fotografij, ki smo jih naredili na terenu. Nekatere so bile prav posrečene, saj smo fotografirali vse, kar se nam je zdelo zanimivo in tako smo mesto prikazali v drugačni luči. Individualno ali v parih smo začeli snovati koncept za lastni zemljevid, za informacije in mnenja pa smo se lahko obrnili na Stefana in Davida, ki je tudi grafični oblikovalec. V četrtek smo razvili prototip. Lahko

smo se odločili za eno področje in ga podrobneje razdelali – na primer grafične ikone, funkcionalna postavitev tem in informacij, torej preglednost in berljivost zemljevida, oblika, dimenzije ... Popoldne smo imeli vsi sodelujoči predstavitev svojih rešitev in prisluhnil nam je tudi profesor z avstrijskega oddelka za dizajn. Nad našimi idejami in predlogi so bili navdušeni in utegne se zgoditi, da bodo katerega izmed njih vključili v prihodnje izdaje. Zvečer smo se skupaj odpravili v Irish pub, ki je bil pov-

sem zaseden. Ob četrtkih tam namreč igrajo kviz in zabavno je videti na kupu toliko veselih ljudi, ki v skupinah ugotavljajo odgovore na premetena vprašanja. V petek smo se odpeljali v Ferlach oziroma Borovlje, bližnji kraj, kjer je imela tehniška šola HTBLVA dan odprtih vrat. Predstavili so svoje projekte in smeri, med drugim tudi strojništvo, orožarstvo, zlatarstvo in industrijsko oblikovanje. Eva Razložnik, 4. b

117

RISANJE

Nočna mora se je spre Moja odločitev, da se vpišem na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, je izvirala iz preprostega veselja do risanja in radovednosti, če sem dovolj dobra, da opravim preizkus likovne nadarjenosti. Rezultati so pokazali, da sem preizkus uspešno opravila. Zbrala sem 20 točk, kar je pomenilo, da sem dosegla najmanjše število točk, za katere še velja, da je izpit opravljen. Začetek srednješolskega izobraževanja se je hitro približeval, s tem pa tudi prva ura risanja. Spominjam se, da smo ta predmet imeli ob petkih, prve tri šolske ure. Bila sem zelo nervozna. To mi je bilo nekaj popolnoma tujega, nisem namreč vedela, kako bo vse skupaj potekalo. Vseeno sem si »prisiljeno« rekla, da bo že šlo. Pa sem se motila. Že takoj, ko je profesorica razlagala o viziranju, perspektivi, opazovanju in razmerjih, se mi je začel »nabirati cmok v grlu«. Vedela sem, da ne bom zmogla. Nikoli! To misel je takoj dokazala prva risba. Risali smo desko. Navadno desko. Vse, kar je bilo treba narisati, je bilo, da si določil najbližje oglišče in rob deske, pomeriti naklone, in to narisati. Vendar se mi je zataknilo pri naklonih stranic. Štiri črte, ki bi se morale po dve in dve stekati v isto smer, so ubrale vsaka svojo pot. Nič mi ni bilo jasno. Vse korekture so me samo še bolj zmedle. Po nekaj tednih sem nekako doumela, kaj točno moram narediti. Seveda pa so se kmalu začele pojavljati še kocke, kvadri, pozneje pa še elipse in valji. Zdelo se mi je, da po vsakem novem predmetu začenjam znova. Težave sem imela predvsem z razmerji, ki jih nisem mogla določiti, nič mi ni šlo od rok. Začela sem z zadržkom in strahom. Pa ne zato, ker bi me profesorica popravljala zaradi tega. Prav nasprotno, nad menoj ni obupala niti takrat, ko sem jaz izgubila upanje v uspeh. Risanja me je bilo strah zaradi risanja samega, zaradi sebe in svoje nezmožnosti dograjevanja znanja. Počasi mi je vse skupaj predstavljalo ogromno muko. Navsezadnje sem le nekako prebrodila prvi letnik. Že tako sem imela težave s svojo identiteto in osamljenostjo, vendar me je spoznanje: »Urša, ne znaš risati!« popolnoma »sesulo«. To je krepilo še moje neprestano primerjanje z drugimi, z njihovimi »popolnimi« risbami, z dejstvom, da so imeli na preizkusu veliko več točk od mene, in z njihovim talentom, ki ga pri sebi nisem videla. Nikoli tudi nisem prejela nobenih pohval sovrstnikov, kar mi je srkalo moč in še bolj krepilo misel, da moje risanje ni vredno »počenega groša«. Nekako skeptično sem vstopila v drugi letnik. Oktobra smo odšli v Osilnico na slikarsko-spoznavni teden. Tam se mi je odprl svet slikarstva. Prvič sem se zares srečala z njim.

Sprva se mi je zdelo, da mi ne bo šlo, vendar sem sredi tedna doživela razsvetljenstvo. Tisti dan sem naslikala pet slik, večinoma na les. Ne vem, kaj mi je bilo, ampak takrat sem prvič začutila majhen, majcen delček svobode in sreče. Počasi se je to začelo izražati tudi pri risanju. Tisto leto smo začeli preizkušati nove tehnike, kot sta oglje in tuš, in tu sem se našla. To vem šele zdaj, takrat pa se tega še nisem čisto zavedala. Mogoče se mi je zdelo prelepo, da bi bilo res. Na koncu drugega letnika smo za domačo nalogo dobili, zame osebno, kar velik izziv. Prekopirati smo morali sliko impresionističnega avtorja. Počutila sem se zelo majhno in sem se odločila, da bom poiskala preprosto sliko, kar pa seveda, še posebej iz tega obdobja, praktično, ne obstaja. Izbrala sem Reinoirjevo sliko Portret Moneta. S to sliko sem imela kar precej dela. Že zaradi tega, ker nisem imela veliko znanja o slikarstvu. Na koncu mi je nekako uspelo in zdelo

Urša Vurnik, 4. g / mentorica: Saša Sušteršič, prof.

118

RISANJE

menila v sladke sanje se mi je, da sem delo dobro opravila. Vse, dokler nisem videla slik sošolcev, ki so se mi zdele boljše. Mišljenje mi ni spremenila niti odlična ocena. Ta, že rahlo bolestna primerjava z drugimi mi je ostala nekje do polovice tretjega letnika. Takrat sem spoznala, da ima vsak svoj stil slikanja in risanja in da je pravi čudež, da me poučuje profesorica, ki je to podpirala in mi omogočila, da sem to razvila. Ne samo meni, ampak verjetno tudi marsikomu drugemu. V tretjem in četrtem letniku sem se udeležila ekskurzije v Prekmurje, kjer sem počasi spoznala, da je slikanje del mene in da bom poskušala pri tem vztrajati. Zaupanje v svoje sposobnosti je bilo vse večje, čeprav še danes nisem čisto prepričana vase. Letos pripravljam razstavo. Pred tremi leti na kaj takega ne bi upala pomisliti. Takrat sem vsako uro risanja zadrževala

solze, danes so to ure, na katere čakam ves teden. V tem sem našla svoj svet, svoj pravi jaz. V tem svetu bi se rada izgubila in v njem tavala vse življenje. Upam, da bom. Samo vztrajati je treba, pomaga pa tudi, če imaš ob sebi ljudi, ki ti znajo svetovati. Včasih je dovolj že, če te podpira oseba, ki jo zelo ceniš in spoštuješ. Imela sem to srečo, da sem popolnoma obupana vstala in sprejela slikarsko-risarski del mene. Občutek je neverjeten. Po dveh letih in pol joka, padcev, žalosti in obupa sem si končno obrisala oči in se nasmehnila temu napredku. Sedaj pa se samo čudim, kako življenje obrača stvari, dokler ni vse tako, kot je treba.

Ana Vičič, 4. g / mentorica: Saša Sušteršič, prof.

Urša Vurnik, 4. g

Tamara Erman, 1.a / mentorica: Saša Sušteršič, prof.

119

RISANJE

Luka Zabret, 4. f / mentor: Karel Plemenitaš, prof.

Ana Jančar, 4. f / mentor: Karel Plemenitaš, prof.

120

Petra Pivk, 3. f / mentor: Karel Plemenitaš, prof.

RISANJE

Dolar Žan Ticijan, 1. f / mentorica: Apolonija Simon, prof.

Ana Janež, 1. f / mentorica: Apolonija Simon, prof.

121

RISANJE

Mihaela Žitko, 2. f / mentor: Igor Kregar, prof.

Filip Mikuž, 1. g / mentor: Igor Kregar, prof.

Aja Vogrinčič, 2. f / mentor: Igor Kregar, prof.

122

RISANJE

Tjaša Hrovat, 2. a / mentor: Tadej Tozon, prof.

Eva Razložnik, 3. b / mentor: Tadej Tozon, prof.

Daniel Koprivec, 2. g / mentor: Tadej Tozon, prof.

123

RISANJE

Nal Klemen, 4. g / mentorica: Iris Skubin, prof.

Lucija Kržišnik, 3. g / mentorica: Iris Skubin, prof.

124

Urban Klinkon, 4. g / mentorica: Iris Skubin, prof.

Gašper Rems, 4. b / mentor: Janko Testen, prof.

RISANJE

Eva Razlo탑nik, 4. b / mentor: Janko Testen, prof. Eva Razlo탑nik, 4. b / mentor: Janko Testen, prof.

125

MEDPREDMETNOSODELOVANJE

126

MEDPREDMETNOSODELOVANJE

Leva ali desna? Ne, ne bomo govorili o politični usmerjenosti. Z levo in desno mislim možganski polovici. Naši možgani se delijo na levo in desno polovico oz. hemisfero. Vsaka od njiju ima svoje naloge, čeprav sta medsebojno povezani in sodelujeta. Leva možganska polovica je logična, matematična, znanstvena; desna polovica obvladuje ustvarjalnost, prostorske sposobnosti, vidne zaznave, zavedanje o oblikah in barvah, čustva. Osebe, pri katerih prevladuje desna stran možganov, so sanjači ali pa umetniške duše. Dejstvo je, da jim matematika in računanje ne gresta najbolje, zato pa se njihovi potenciali izražajo na drugih področjih. Zato, dragi profesorji matematike, potrpite, prosim, z našimi umetniki in vztrajajte.

127

Kot sem omenila že prej, pa leva in desna polovica možganov sodelujeta, kar so dokazali naši dijaki, ko so svoje umetniške talente prenesli tudi v naravoslovje. V prejšnjem šolskem letu so dijaki prvih letnikov pri kemiji in biologiji »aktivirali« svojo nadarjenost ter ustvarili nekaj kemijskih in bioloških umetnin. Edino navodilo, ki so ga dobili, je bilo, kaj naj naredijo. Vse drugo, od ideje do izbire materiala, barv, načina izdelave, pa je bilo rezultat delovanja desne polovice možganov. Cilj projekta je bil, dijakom približati naravoslovje ter povezati določene pojme. Pogosto se učimo tako, da o neki zadevi samo beremo, vendar si je ne predstavljamo, ker nimamo o njej nobene slike ali dejanskega predmeta, na katerega bi svoje predstave navezali. Zato se med učenjem začnemo dolgočasiti in nam snov postane nezanimiva. Dejstvo je, da si bolj zapomnimo stvari, ki jih vidimo, otipamo …, kot pa če o njih samo beremo. Tako so dijaki prek lastnih izdelkov in predstav spoznavali kemijske in biološke pojme, drugim dijakom pa olajšali učenje, saj smo prav vse izdelke uporabili kot učne pripomočke. Morda še ena zanimivost: ljudje, pri katerih prevladuje desna polovica možganov, naj bi oboževali rock glasbo. Zato, dragi umetniki, uživajte v dobri glasbi, prepustite se ustvarjalnosti desne polovice možganov ter dajte možnost kdaj tudi levi polovici, saj šele obe tvorita celoto. Mojca Levin, prof.

128

129

Foto: Darko Sintič

MEDPREDMETNOSODELOVANJE

Med projektnim tednom so gimnazijci 3. letnika medpredmetno spoznali obdobje 2. svetovne vojne in desetletje po njej ter estetiko ekspresionizma v likovni umetnosti in glasbi. Dijaki, ki so si ob tem izbrali še scenografsko delavnico (vodil jo je prof. Damijan Kracina), pa so spoznali tudi primer slovenskega literarnega ekspresionizma z zgodbo Slavka Gruma (1901–1949) Zločin v predmestju (predstavila jo je prof. Vita Žerjal Pavlin). Ta zgodba je bila spodbuda za poustvarjanje ekspresionistične estetike v vizualni umetnosti. Ob ogledu dela filma Das Cabinet des Dr. Caligari iz leta 1920 pa so se dijaki navezali še na filmsko scenografijo iz obdobja ekspresionizma. Potem so iz kartona in papirja izdelali ekspresionistične scenografske elemente za predstavljeno zgodbo ter objekte in like večjih dimenzij. Končne izdelke so fotografirali in tako si lahko ogledate fotozgodbo, ki jo spremlja izhodiščno Grumovo besedilo. 130

EKSPRESIONISTIČNA V LITERATURI IN

ESTETIKA N FILMU

131

Slavko Grum

ZLOČIN V PRED MESTJU Dež šumi z neba, pere znočena okna, tok-trrtok se premetavajo kaplje po žlebovih. Uspavajoče žlobudra voda na cesti. Vse spi, vsi mestni stanovalci spijo. Sicer tu in tam bleskne okno, sede kdo na posteljni rob, toda vsi so zaposleni s spanjem, vse opravijo z mižečimi očmi. Vendar se mora nekaj zgoditi, neke izvestne stvari se morajo goditi v mestu. V zraku je. Dušeč in soparen je vzduh. Pravzaprav nihče ne spi, samo na tem so, da bi morali spati. Čakajo.

Različni preteči šumi so v prostorih. Pri šivilji Zenobiji že od večera vrta v lesu mrtvaška ura. Debela vratarica na 28 je dvakrat čula, kako se je na dvorišču porušila skladovnica drv.

Hiše so popolnoma pošev nagnjene nad cesto. Konec Usnjarske je odjeknil korak. Potiho in grozeče se izlušči iz noči. To ni običajen korak, nekaj strašnega je v njem. Sedaj je razločiti: šepa! Objesten in brezbrižen, kakor v največjem hrupu dneva, buta v tišino. Vedno bližje prihaja, bližje in bližje. Ometa ulico s svojo skrivnostjo. Povsem določno je usmerjen, nekaj groznega mora imeti mož v mislih, da je usmerjen tako naravnost.

132

MEDPREDMETNOSODELOVANJE

Bdeči dvignejo glavo, pridržijo dih. Zgrabijo se za postelje. In v hipu se vsi zgrozijo, da postane, da naenkrat ustavi korak in — Kaj potem, kaj potem? Ustavljeni korak bo obvisel nad ulico in se ne bo zganil več. Vso noč bo visel nad ulico in bo treba bdeti nad njim. Sedaj — v istini — obstal je. Nekaj mora tuhtati, nekaj strašnega mora — V brneči krogli raste v ulici tišina. Narašča bolj in bolj. Tišči ob šipe. Bog —-! Prestopil je, zaklesal se je dalje v cesto. Bedeči se sprostijo, padejo v znak. Dež, tok-trrrtok. Popustijo posteljne robove. Zasnivajo. Od časa do časa zaječijo in zasnivajo.

Debela vratarica, ki se je vrnila v jutru s trga, je v veži spustila torbo iz rok: Nasproti v četrtem, francoska Marija! Po hiši zaloputajo vrata, stopnice polne nog. Krog prevrnjene torbe v veži gruča ljudi. V srajcah, neumiti. Štiri rane ima. S sekiro jo je moral! Zelo prijatelji so vsi, povsem tuji se prijemljejo za roke, gledajo iskreno v oči. Sovražniki si odpuščajo. Po stopnicah privihra pisar izpod strehe v nočni čepici in s flavto v roki. Vprašuje, kaj je. Vsi ga prezirajo, ker še ne ve, nihče mu noče razkladati. Ukorjen se mora postaviti ob stran ter pobirati posluške.

Tajinstvene zveze z zločinom se vedo. Mizar, ki se je vrnil domov pijan šele davi, je videl ob praznem stavbišču izstopiti iz izvoščka elegantnega tujca v kepu in cilindru. Možu z lajno, ki prenočuje v kleti, je ponoči ušla opica. Različne stvari so. In vse mogoče leži še v preteči prihodnosti. Odvetnikova služkinja je čitala v gospodovem jutranjiku, da bo kmalu vojska.

133

THE

SNAILSTORY

Once upon a time, there was a little snail who had

the nicest little house you’ve ever seen. One day, she decided to take a bath. She slipped out of her wonderful house, tucked it under a leaf, and took a dewdrop bath.

Just as she was about to slip back into her house, something terrible happened. There was nothing under the leaf! Her beautiful snail house was gone! “Help” cried the little snail. “There are thieves and robbers on the loose!” (Passage taken from Who Stole My House? by Barbara Veit, 2005, Annette Betz Verlag, Vienna, Austria)

134

Soon she realized that crying won’t help, since it could only worsen the situation. Quickly she put her red dress on and decided to search for her house. She looked under the first leaf, but there was nothing underneath it. There was nothing under the second leaf either.

MEDPREDMETNOSODELOVANJE

“Well, maybe” she thought “someone could give me a call, so the phone in my house would ring and I would be able to hear where my snail house is.” She went to her snail friend Bill. “Baby, you need to help me out!” she cried. “I’m eager to help” responded Bill the snail. She explained the whole situation to him and they agreed that the best idea was to use the phone.

She gave him her number and he dialed it. After a few rings, they were able to locate the house. “Wow, you really helped me out with this one” she was impressed. The houseless snail was very happy to get her house back with a little help from technology and her friend Bill.

Later that night, the phone rang again. It was Bill the snail and he asked her out on a date. He was finally able to call her, because she had given him her number. From that day on, they lived happily ever after. Technology can really improve snails’ lives. Neža Pompe, 4. f Mentorica angleškega besedila: Sandra Žeželj, prof. Mentor ilustracij: Karel Plemenitaš, prof. 135

Projektni teden je potekal januarja 2013. Dijaki so se udeleževali različnih delavnic. 15 dijakov iz različnih razredov naše šole pa je obiskovalo stripovsko delavnico. V okviru projektnega tedna je na šoli gostoval akademski slikar, ilustrator in stripovski avtor Ciril Horjak, tudi nekoč dijak grafičnega oblikovanja SŠOF. Dijaki so imeli možnosti seznaniti se s kratko zgodovino stripa kot masovnega medija in iz prve roke slišati, kako se nekdo, ki se preživlja z ilustracijo in stripom, v praksi loteva tovrstne problematike. Med drugim je bilo zanimivo slišati, koliko časa avtor posveti tekstu, njegovi strukturi, časovnemu podajanju, ritmičnemu razporejanju, tako da bralcu omogoči optimalno razumevanje sporočila. Spretni risar, kadar je sam tudi avtor teksta, praviloma porabi več časa za strukturiranje besedila, kot ga porabi za likovno podobo celote. Tekst je namreč treba ritmično in časovno razporediti, ga postaviti v mrežo ene ali več strani, odvisno od dolžine pripovedi, oz. prilagoditi prostoru, ki je avtorju na voljo ob publikaciji v medijih. Glede na to, da strip praviloma združuje tekst in sliko, sta za kvaliteto stripa oba dela pomembna. Ni vseeno, kako se neko zgodbo pove, in ni vseeno, kako se jo upodobi. Tu objavljamo nekaj stripov dijakinj SŠOF, nastalih v okviru stripovske delavnice. Vsi se navezujejo na skupno izhodišče, za katerega upamo, da bo imelo nadaljevanje. Zato ste vsi dijaki, ki vam je to področje blizu, vabljeni, da pomagate tvoriti zanimive zgodbe. Te zgodbe naj se dogajajo stripovskim osebam, ki smo jih zamislili na začetku projektnega tedna z naslednjim besedilom:

136

PROJEKTNODELO

UVOD Zamisel je oblikovati strip na dolgi rok – strip, ki bi lahko postal prepoznavna dejavnost SŠOF v Ljubljani. GLAVNI OSEBI (značaja, karakterja, protagonista) Glavni osebi stripa sta brat in sestra, oba dijaka SŠOF v Ljubljani. On hodi v tretji letnik, ona pa v prvega. Ni potrebe, da natančneje določimo, katero izobraževalno smer obiskujeta. Za SŠOF sta se odločila zato, ker ju oba zanima likovno, vizualno področje. Vendar ni nujno, da ju zanima samo to. Sta predvsem najstnik in najstnica. Oba značaja ustvarimo tako, da podobe same prek dejanj in drž ter izrazov obraza kažejo njuna značaja. Enega izmed njiju oblikujte tako, da se bo ta značaj kazal bolj prek dejanj, drugega bolj prek izrazov obraza in drž, ki izražajo različna čustvena stanja (veselje, jezo, zamišljenost, sanjarjenje itd).

UPODOBLJENI PROSTOR Veliko dogajanja bo vezano na Ljubljano, ne pa nujno vse dogajanje. Zato bo treba naštudirati nekaj tipičnih krajev v Ljubljani (npr. šolsko okolje Križank), ki so zlahka prepoznavni in bodo tudi v stripovski risbi prepoznavni. Načeloma ni pomembno, da so vse reči iz realnega prostora v risbi zveste, vendar jih nekaj mora biti tipičnih ali bolje arhetipičnih (npr. prepoznavna silhueta mesta Ljubljane, nebotičnik, Zmajski most ipd). Realno obstoječi prostori so namreč lahko del domišljijskih, fantastičnih zgodb. Lahko ustvarimo fantazijske zgodbe, vendar morajo imeti svojo doslednost. Iris Skubin, prof. in Janko Testen, prof. Ilustracija: Živa Oblak, 1. a

NAJPOGOSTEJŠI KRAJI DOGAJANJA IN VKLJUČEVANJE STRANSKIH OSEB 1.Družinsko okolje: starši, drugo sorodstvo, družinski prijatelji, sovražniki, sosedje, hišni ljubljenčki ipd. 2.Šolsko okolje: prijateljstva, ljubezni, antipatije, simpatije, sodelovanja, skupne akcije in dejanja ipd. 3.Vstopanje v stik s 3. osebami: osebe zunaj družinskega in šolskega okolja, s katerimi tvorimo lahko normalne zgodbe (npr. hobi, šport, herojstva, glasb, izleti …) ali fantazijske oz. domišljijske zgodbe.

137

138

PROJEKTNODELO

Ĺ˝iva Oblak, 1. a / januar 2013 / projektni teden

139

140

141

Lea Rejc, 3. g / januar 2013 / projektni teden

142

PROJEKTNODELO

Katja Vrenko, 3. f / januar 2013 / projektni teden

143

PLASTIﾄ君OOBLIKOVANJE

Cesta v

144

PLASTIČNOOBLIKOVANJE

prihodnost Dijaki 3. f- in 3. g-razreda so pri predmetu plastično oblikovanje dobili nalogo, da iz kartona in papirja naredijo stolp. Pri tem so raziskovali in uporabili različne oblikovne in konstrukcijske rešitve za sestavljanje tega ploskovnega materiala. Ena od zahtev pri načrtovanju je bilo upoštevanje nekaterih dimenzij, saj so posamezni individualni izdelki dijakov na koncu povezani s cesto, po kateri smo resnično zapeljali daljinsko voden avtomobilček. Projekt Stolp se tematsko in formalno navezuje na projekt Mostovi, ki so ga nekateri od teh dijakov izvedli med projektnim tednom decembra 2011. Damijan Kracina, prof. Foto: Urban Urbanc, 4. d

145

Foto: Darko Sintič

PLASTIČNOOBLIKOVANJE

146

Cesta ustvarjalnosti in domišljije povezuje različne stolpiče, ki skupaj tvorijo mogočen most, preko

katerega nas po cesti

vozi avtomobilček SŠOF

147

PROJEKTMOSTOVI

Mostovi - Bosna

čarobna dežela, skrita v senci zgodovine

148

STROKOVNAEKSKURZIJA

Ta balkanska država, v kateri smo imeli čast preživeti pet dni, je mogoče ena izmed najbolj čarobnih dežel, kar jih premore svet. V svojem prostoru skriva kotičke, ki smo jih imeli možnost videti tudi sami, in posamezne prizore slikovite narave, odprtih ljudi, minaretov in da ne govorim o neizmernih količinah čevapčičev, ki mi še danes vzbujajo slast in s tem pričarajo nasmeh na obraz.

149

PROJEKTMOSTOVI

Vtisi se mi zdijo pomembni in takoj, ko smo prispeli čez mejo v Bosno in Hercegovino, se je začela odpirati narava. Cesta je kmalu postala ovinkasta in je peljala mimo reke, okoli katere so se vzpenjale manjše vzpetine, porasle z gozdom. Naravnih lepot ni manjkalo in tudi mesta, predvsem manjša, so imele v sebi nekaj čarobnega. Skoraj vsako mestece je imelo nekje na hribu ostanke trdnjave ali gradov. Manjša mesta so bila gručasta, hiše so se vzpenjale proti tej trdnjavi, vmes pa se je prebijala tlakovana cesta. Ob hišah pa se je tu in tam dvigoval minaret in sredi dneva se je zaslišala muslimanska molitev, ki je odmevala med stavbami in obračala glave nam radovednežem, medtem ko so domačini opravljali svoja dela naprej in poslušali glas. Za nas je bilo mogoče zanimivo, da nikjer nismo videli cerkva, le džamije. V Visokem smo videli posebej moderno džamijo, tako imenovano Šerefudinovo belo džamijo, ki je s svojo belo fasado in svetlo zelenimi dodatki res nekaj posebnega. Ta svetišča so tudi drugače zelo zanimiva, še posebej za nas, ki prihajamo iz kulture, kjer islam ni nekaj vsakdanjega. Notranjost džamij je po navadi zelo pisana in polna okraskov. Notranjost te prevzame in res začutiš orientalski vpliv. Po vsej državi se vidi, da je Bosno zelo prizadela vojna pred dvajsetimi leti, saj so napol porušene in zbombardirane stavbe prisotne povsod. To se lepo vidi v Sarajevu, glavnem mestu, kjer je predmestje še vedno napol porušeno oz. so še na ne povsem 150

STROKOVNAEKSKURZIJA

podrtih stavbah začeli graditi nove. V okolici mesta pa se po hribih razprostirajo nepregledna območja belih križev, ki stojijo na grobovih, kjer so pokopane vojne žrtve. Kljub temu ima tudi Sarajevo svoj čar, še posebej osrednji del mesta, Baščaršija, kjer se hitro izgubiš med čevabdžinicami in burekdžinicami ter številnimi stojnicami, kjer prodajajo vse, od kiča do čevljev. Tu in tam lahko tako kot povsod najdeš reveže, ki prosijo za nekaj denarja in te proseče gledajo. Če greš mimo restavracije, te hitro lahko začne natakar vabiti, da prisedeš, in če naročiš čevapčiče v kakšni čevabdžinici, lahko hitro izveš življenjsko zgodbo tistega, ki ti jih je postregel. Ljudje so bili povsod dokaj radovedni, češ: »Glej, Slovenci so tukaj!« Nekateri so začeli spraševati, od kod smo, neka gospa je meni in še nekaterim sošolkam povedala, da pozna nekoga iz Litije. Skratka, ljudje v Bosni so zelo odprti in predvsem prijazni in vse je zelo poceni. Včasih bi najraje dal še malo več zraven, ker so kakšne stvari skoraj brezplačne. Ker je bil glavni razlog, da smo šli na to potovanje, dejstvo, da smo sodelovali v projektu Mostovi, smo si seveda ogledali Mostar. Novo mesto, nova zgodba. Tudi tu lahko začutiš utrip turističnega mesta, saj je zelo posebno in edinstveno. Že sam most, ki se imenuje Stari most, povezuje dva različna bregova. Na eni strani so muslimani, na drugi pa katoliki, ki se ne marajo preveč. Oboje pa povezujejo stojnice, ki jim res ni konca. 151

PROJEKTMOSTOVI

Te lesene stvari lahko najdeš v še tako nepomembnem mestu, kar pa v bistvu velja za številne države. Kakor koli, Bosna mi je dala veliko. Mogoče se tega zavedam šele sedaj. Vsekakor je bilo tistih pet dni spet ena priložnost več, ko smo spoznavali drug drugega. Tako profesorji kot dijaki. Podobno velja za ure na avtobusu, ko se lahko zapreš v svoj svet s slušalkami in se izgubiš nekje med naravnimi lepotami in kar naenkrat poletiš visoko nad vsem. V takih trenutkih pozabiš na vse težave in tako je bilo tudi v Bosni. Mogoče je bilo tam vse le še bolj sproščeno. Ne vem točno, zakaj, ampak je bilo. Bilo je vse nekako domače, sproščeno, zato mi je zelo težko, ko se ekskurzije končajo, ker potem v šoli ni isto. Nekaj se spremeni, ampak vedno ostane spomin. Na poti proti domu smo se ustavili še v Splitu, dalmatinskem mestu, kjer nas je večina opazovala valovito morje in hrepenelo po poletnih počitnicah, vendar smo se kmalu morali odpraviti na pot. Preden sem na avtobusu zaprla oči, sem še enkrat podoživela teden, ki je bil za nami. Res je neverjetno, da lahko neka dežela izžareva tako lepoto. S temi mislimi sem zaspala in se prebudila, ko smo prišli na mejo. Ko sem iskala svoj dokument in ga pokazala cariniku, sem se še enkrat ozrla proti Bosni, se nasmehnila in zaprla oči. Urša Vurnik, 4. g Mentorica in foto: Saša Šušteršič, prof. 152

STROKOVNAEKSKURZIJA

MOSTAR Svet na dveh bregovih, povezan z mostom. Svet na dveh bregovih, bregova v dveh svetovih. Bogovi na obeh bregovih zagovarjajo mir. Ljudje na obeh bregovih se bojujejo za mir, za svobodo lastne vere, za enotnost lastne vere, za edinost lastne vere, za uniÄ?enje vseh ostalih. Ljudje na obeh bregovih se bojujejo proti drugim, ljudje na obeh bregovih, se bojujejo proti sebi. Tam pa je most, most, ki jih zdruĹžuje, Ä?eprav le zato, da so v boju.

153

VSE POTI VODIJO V

RIM

154

STROKOVNAEKSKURZIJA Pridih Rima smo izkusili tudi dijaki 4. letnikov umetniške gimnazije na štiridnevni strokovni ekskurziji. Pozdravili so nas nekaj stopinj toplejše podnebje, vonj pice in pašte, številne stojnice s pisanimi rutami in uhani ter jutranji mestni vrvež, ki nas je spremljal med čakanjem pred vhodom v slavni Vatikanski muzej. Prispeli smo eno uro pred odprtjem muzeja, vsakih 5 minut pa se nam je med čakanjem pridružil še nov avtobus turistov. Na koncu smo torej popolnoma doumeli, da je Vatikan res majhna, s turisti najbolj oblegana državica. Vatikanska pinakoteka, poleg delov palač, ki so zaradi svoje umetniške veljave odprti javnosti, predstavlja del obširnega kompleksa Vatikanskega muzeja. Poleg velike knjižnice in galerije zemljevidov (na enem izmed njih je upodobljeno tudi Cerkniško jezero v velikosti polovice Slovenije), so predstavljena pomembnejša dela umetnikov 15. stoletja. Zlasti dragocena so Rafaelova dela Madonna di Foligno, Spremenjenje na gori in deset tapiserij po njegovih risbah, Caravaggiovo Polaganje v grob, Renijevo Križanje sv. Petra, Domenichinovo Obhajilo sv. Hieronima, Pinturicchiove freske ter nekatera Peruginova in Botticellijeva dela. Teh nismo mogli zgrešiti, saj so se pred njimi trle množice obiskovalcev. Med ogledovanjem vatikanskih umetnin smo uzrli tudi Rafaelovo znamenito Atensko šolo – upodobitev antičnih filozofov, katerim je obraze zamenjal z obrazi osebnosti svojega časa. Po večurnem ogledu smo se skozi neskončno gnečo uspeli preriniti do opevane Sikstinske kapele, katere poslikavo je Michelangelu zaupal papež Julij II. Približno dve desetletji pred njim so jo okrasili razni umetniki (med njimi Perugino, Rosselli, Ghirlandaio, itd.) s freskami iz Mojzesovega in Kristusovega življenja. Varnostno osebje je moralo ves čas miriti množico turistov, ki so fotografirali in glasno občudovali Michelangelove upodobitve Stare zaveze in Poslednje sodbe. Leta 2013 bodo uvedli še strožje ukrepe s 100 metrov dolgo preprogo in ventilatorji, ki bodo s podplatov in oblačil obiskovalcev ostranili prašne delce, s čimer se bodo vrste čakajočih turistov še podaljšale. Med gradnjo vatikanske Cerkve sv. Petra so pri dolgotrajnem in zahtevnem delu v 17. stoletju sodelovali mnogi umetniki. Ti so veljali za prave nevoščljive bojevnike tistega časa. Komaj je eden izmed njih dokončal svoje delo, že ga je drugi zasenčil s svojo arhitekturno spremembo. Slogovno neenotnost največje rimskokatoliške cerkve je poenotil Bernini z veličastno kolonado stebrov, ki nas je ločila od nenehnega vrveža mesta. Pred vstopom v cerkev smo morali ničkolikokrat čez različne senzorje za preverjanje sumljivih predmetov, ki pa so kar velikokrat zasvetili z rdečo lučjo. Ena izmed sošolk se je izmuznila z izgovorom, da nož nujno potrebuje za rezanje salame. V notranjost cerkve smo stopili mimo zazidanih bronastih vrat, ki jih odprejo le ob svetih letih, ter skrivaj fotografirali umetniška dela, med drugim Michelangelovo Pieta. Zvečer smo se prek Angelskega mostu sprehodili čez reko Tibero in z dežniki nad glavami bežali pred »padavinami« ogromne jate škorcev. Uzrli smo Oltar Avgustovega miru ali t. i. Ara Pacis Auguste ter si v cerkvici Santa Maria del Popolo ogledali Caravagiovo Križanje sv. Petra ter Savlovo spreobrnjenje. Tako marsikatera majhna, na videz nepomembna cerkvica v Rimu hrani veliko umetniško mojstrovino, česar se Rimljani še kako dobro zavedajo. Ves čas smo morali brskati za kovanci, da smo lahko s 50. centi za minuto osvetlili občudovano delo.

155

UMETNOSTNAZGODOVINA Naslednji dan smo si ogledali romansko baziliko Santa Maria in Cosmedin, kjer nam je pogled pritegnila antična maska, imenovana Usta resnice. Imenova na je po srednjeveški legendi, ki pravi, da maska odgrizne roko vsakemu lažnivcu, ki jo položi v njena usta. Pred njo so stale množice turistov, ki so se za nekaj denarcev bahali s svojo resnicoljubnostjo. Pravijo, da je tu ena izmed najdaljših čakalnih vrst v Rimu, pa tudi, da Usta niso ugriznila še nikogar. Kdo bi razumel? Pot nas je vodila po dolgih Michelangelovih stopnicah do vrha Kapitola s kipoma dvojčkov Kastorja in Poluksa. Edini konjeniški kip, ki se je ohranil od nekoč neštetih, je spomenik Marka Avrelija, ki ga je Michelangelo prestavil in postavil v središče Kapitolskega trga. Kapitol je bil nekoč sedež tedanjega sveta, pomembnost kraja pa smo začutili tudi zaradi razgleda na stari del Rima, forume, Severov slavolok, Saturnov tempelj in druga velika dela. Spustili smo se mimo simbola Rima, Volkulje, ki doji izpostavljena dvojčka Romula in Rema (ta so dodali ob koncu 15. stoletja), do enega najpomembnejših forumov v Rimu, Foruma Romanuma. Ta je eden najbolj presenetljivih arheoloških spomenikov antičnega Rima. Trg je bil stoletja srce mesta, saj se je tu odvijalo javno življenje starih Rimljanov. Toda o veselem življenju (razen nekaterih srečnih potepuških mačk) na forumu dandanes ni več sledu, samo predstavljali smo si lahko, kako so namesto današnjih ruševin takrat stale mogočne stavbe bazilike, kurij in templjev, slavoloki, knjižnice in prodajalne. Med potjo smo se čudili mogočnosti Trajanovega stebra in Koloseja oz. Flavijskega amfiteatra. Kljub temu da so Kolosej v renesansi uporabljali za priročen kamnolom, nas je še vedno prevzel s svojo veličino. Hiteli smo proti Katakombam sv. Kalista, najpomembnejšim grobnicam iz začetkov krščanstva. Občudovali smo številne rove, starokrščanske simbole in freske ter se smejali posnetku vodiča, ki se je z italijanskim naglasom, mehkimi šumniki in širokimi e-ji trudil govoriti knjižno slovensko. Za »piko na i« smo dan zaključili z ogledom Bazilike svetega Petra v verigah. Bazilika slovi po Mihelangelovem veličastnem kipu Mojzesa, ki velja za eno največjih njegovih del. Anekdota pravi, da je Michelangelo, ko je končal Mojzesa, s kladivom udaril po kolenu kipa in zavpil: »Zakaj ne govoriš z menoj?« Ogledali smo si verige, v katere je bil vklenjen sv. Peter v Jeruzalemu, pozneje pa v Mamertinskih ječah v Rimu. Danes so shranjene pod velikim oltarjem, mi pa smo se čudili kovini, ki je po toliko stoletjih še vedno kos uničujoči rji. Tretji dan našega popotovanja po Rimu nas je pri znamenitih Španskih stopnicah pričakalo jutranje sonce, ogled smo nadaljevali po trgu Piazza Navona, okrog katerega stoji mnogo cerkva. Nedaleč stran stoji San Luigi dei Francesi, ena izmed mogočnih cerkva, ki v svoji notranjosti hrani Caravaggiovo sliko Klicanje sv. Mateja. Na Piazza Navona smo občudovali lesketanje vode, ki je tekla iz Fontane štirih rek z egipčanskim obeliskom. Od tistega dne se nam je »domači« Robbov vodnjak zdel zelo »skromen«. Ogledali smo si še Panteon, nekoč svetišče sedmih najpomembnejših rimskih bogov, danes odlično ohranjeno cerkev, grob rimskih kraljev in spomenik, posvečen slikarju Rafaelu. Žal nismo dočakali dežja, da bi se prepričali o premišljeni gradnji, zaradi katere, kljub edini veliki svetlobni odprtini na stropu, dež ne pade v prostor.

156

STROKOVNAEKSKURZIJA Na ulicah okrog Panteona stojijo številne slaščičarne in kavarne s pristnim italijanskim sladoledom. Za pravo poslastico s petimi kepicami je treba odšteti 7 evrov, za dobro kavo okrog 10. Ampak rimska kava ni nikjer drugje na svetu rimska in zato ljudje množično zasedejo in napolnijo vse kavarne. Z ulic, polnih trgovin, kavarn in turistov, smo prišli še do enega največjih in najznamenitejših rimskih spomenikov, slavno Fontano di Trevi. Na tem mestu so se včasih združevali trije mogočni akvadukti, ki so se zlivali v ogromen bazen za pranje perila. Danes se v fontani lesketa mnogo denarcev, saj legenda pravi: »Če vržeš prvi kovanec v vodo, se spet vrneš v Rim. Če vržeš drugi kovanec, se zaljubiš v Rimljanko ali Rimljana. Če vržeš tretji kovanec, se z njim ali z njo poročiš.« Kot smo opazili, so turisti precej vraževerni ljudje, saj Rimljani v fontani letno zberejo okrog 150 tisoč evrov kovancev, domačini pa se še vedno, kljub željam turistov, poročajo med seboj. V večernih urah smo želeli obiskati še muzej Borghese, ki se nahaja v najbolj imenitnem rimskem parku Villa Borghese. Žal vanj nismo mogli vstopiti, saj je bilo število obiskovalcev omejeno, teh pa je vedno veliko. Toda nismo obupali, s profesorjem smo se pritihotapili do stranskih kril muzeja in umetnine občudovali kar skozi velika okna. Videli smo Berninijev kip Apolona in Dafne, kip Davida s kamnom, slike Tiziana, Rubensa, Caravaggia, Rafaela, Boticellija in drugih. Dobre volje smo se sprehodili še po večernem Rimu in odšli na večerjo, kjer smo, tako kot vsak večer, za predjed jedli pašto, pa tudi lazanjo, mesne in krompirjeve specialitete z mediteranskimi začimbami ter italijanske majhne sladice. Zadnji dan smo se odpeljali do rimskega Tivolija. Znano je, da si je cesar Hadrijan, po ogledu vseh provinc svoje države, na prijetnem gričevnatem svetu pred Tivolijem postavil velikanski dvorec, imenovan Villa Hadriana, ki naj bi bila v malem odsev vse svetovne države. Veliki ribniki, mogočne terme, kipi krokodilov, Amazonke in drugi spomini na Egipt so navduševali njegove obiskovalce. Nas pa je najbolj navdušila mediteranska idila, mir pred množicami turistov, nasadi oljk, ostanki mozaikov in zbrana svetovna umetnost takratnega časa. Naužiti vseh rimskih doživetij smo se počasi odpeljali domov, proti Ljubljani. S smehom smo se spominjali, kako smo se izogibali priseljenih prodajalcev, ki so s polnimi rokami rut, dežnikov in najnovejših »izumov proti dolgčasu« prežali na skupine turistov. In kako smo si zatiskali oči pred svojevrstnim obračanjem avta, medtem ko je voznik dvakrat zadel sosednji avto in skoraj prevrnil skuter, kar pa je menda v teh krajih povsem običajno. To so bili štirje čudoviti dnevi s profesorji, sošolci, vodičem Branetom, ki smo jih doživeli ob doživljanju umetnosti, spoznavanju zgodovine, okušanju odlične hrane, poslušanju glasbe, ob polnih stojnicah, pod rimskim nebom in na starih tlakovanih ulicah, kjer prodajajo čisto vse, tudi rabljene stole. Bil je pravi antični paradiž! Anja Cizel, 4. f Foto: udeleženci ekskurzije in Wikimedia

157

STROKOVNAEKSKURZIJA

NA DUNAJ

V oktobru je na Dunaju potekal že šesti mesec oblikovanja, v sklopu katerega so se po mestu odvijale številne razstave, predavanja, delavnice in predstavitve oblikovalcev. Tega dogodka seveda mladi »industrijci« iz 2. b nismo smeli zamuditi, temveč smo si Dunaj z vsemi njegovimi čari ogledali 4. oktobra v spremstvu razredničarke Sandre Žeželj in profesorja Antona Starca. Še na pol v spanju in z eno nogo v postelji smo se na Dunaj odpravili zgodaj zjutraj. Po nekajurni vožnji in lepem vremenu, ki nas je »pričakalo« v mestu, smo bili hvaležni, ko nas je avtobus odložil na dunajskem Ringu. Ob tej znameniti cesti so v 19. stoletju zgradili parlament, državno opero, mestno hišo in še številne druge zgradbe, ki so iz arhitekturnega vidika zelo pomembne. Teh stvaritev si nismo podrobno ogledali, saj smo bili namenjeni na prvo oblikovalsko razstavo. Ta se je odvijala v »Österreichische Postsparkasse« oz. v stavbi dunajske poštne hranilnice, ki je delo tedanjega najvplivnejšega arhitekta Otta Wagnerja. Po mojem mnenju primernejše stavbe za razstavo ne bi mogli izbrati, saj sta se razstava danskega oblikovanja in stavba po lastnostih, kot sta »lep dizajn ter uporabnost«, odlično povezali. Dansk møbeldesign oz. dansko oblikovanje je znano predvsem zaradi dveh osebnosti, ki sta se z deli uveljavila v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Arne Jacobsen, sicer izučeni arhitekt, se je kot oblikovalec dokazal z brezčasnimi stoli Grand Prix, »Myren- Stuhl« (navdih za obliko stola je bila mravlja) in »Lilien-Stuhl« (lilija). Svetovno znana pa sta njegova naslanjača Aegget in Svanen, ki ju je oblikoval kot del opreme svojega hotela SAS. Oba sta preprostih, zavitih, mehkih organskih oblik, ki spominjajo na nekakšno »lupino«, v katero se lahko umakneš med čakanjem na ‘’check-in’’ v hotelu. Ta »stara dizajna« sta danes največji prodajni hit, kar le dokazuje brezčasnost dobrih oblikovalcev. Takrat danski oblikovalci niso uporabljali jekla, kar je izkoristil Poul Kjaerholm, ki je v svoje minimalistično oblikovanje predvsem hotelskega, čakalniškega pa tudi domačega pohištva vključil prav ta material in ga kombiniral z usnjem, lesom, marmorjem ali rattanom. Njegovi pomembnejši kosi so ležalna kavča PK24 in PK80 ter mizica PK61. Oba oblikovalca sta sodelovala s kopenhaško mizarsko delavnico Fritz Hansen, ki je bila že pred tem zelo uspešna, vendar je višek prodaje dosegla prav z njunimi izdelki. Polni oblikovalskih vtisov smo se nato odpravili v samo mestno središče, kjer je največja znamenitost gotska katedrala sv. Štefana. Po hitrem ogledu smo se naprej sprehodili do Zacherlove hiše, ki predstavlja Plečnikovo

158

STROKOVNAEKSKURZIJA

najpomembnejše mladostno delo. Zunanji del stavbe je prekrit s temnimi granitnimi ploščami, na kateri je dinamiko ustvaril s spreminjanjem razmerij okenskih odprtin ter s kipi Atlasov, ki podpirajo strešni zaključek. Kot mlad in neizkušen arhitekt se je dokazal s koristno rešitvijo vogala, ki v oblem zavoju poveže ulici. Vse opisane značilnosti zunanjosti so ustrezale slogu takratne moderne dunajske secesije, ki je kot umetnostni slog poudarjala izvirnost, opustila težko okrasje historičnih slogov ter uporabila ploskovite, pestre ornamente. Popolno nasprotje je ena največjih dunajskih znamenitosti, to je zimska rezidenca Habsburžanov, ki se imenuje Hofburg. Ta nas ni preveč zanimala, kajti vsi smo že komaj čakali dvourni prosti čas za raziskovanje Dunaja. Sošolci smo se vsak po svoje razpršili: nekateri so se vrnili v središče mesta in si ogledali modne trgovine ala Versace, Dolce & Gabbana in Zara, drugi so sprehodili po trgovinah na Mariahilfer Strasse, zagotovo pa smo si vsi privoščili kavico v Starbucksu. Sama sem si ogledala razstavo japonskega slikarstva v znamenitem Leopold Museum ter se sprehodila do najznamenitejše stavbe dunajske secesije, imenovane prav po tem slogu ‘’Secesija’’, ki je neopisljivo lepa ter spominja na svetišče. Po prostem času smo se ponovno zbrali ter se odpravili do muzeja umetnostne zgodovine (Kunsthistorisches Museum), ki je neverjetno mogočen, tako v arhitekturnem smislu kot v predstavljenih zbirkah. Časa nismo imeli veliko, zato nam je profesor pokazal le za nas najpomembnejše slike italijanskih renesančnih in flamskih slikarjev. Poudarek niti ni bil toliko na avtorjih in delih, temveč je bilo pomembneje to, da se naučimo sliko opazovati, brati in razumeti. Po ogledu smo se kot razred še fotografirali pred muzejem ter se nato odpravili do mesta, kjer nas je pričakal avtobus. Kljub utrujenosti, ki smo jo že vsi čutili v kosteh in predvsem v očeh, smo še vedno bili sposobni občudovati mogočne novogradnje ter stare stavbe, ki so »vihrale« mimo nas. Domov smo se vrnili polni vtisov in novega znanja, ki ga bomo lahko uporabili pri načrtovanju naslednjih projektov. Sanja Halb, 2. b Foto: Matej Urh Mentorica: Sandra Žeželj

159

PARIZ

160

STROKOVNAEKSKURZIJA

mesto ustvarjalnosti Popotniški dnevnik s potovanja po Parizu v februarju 2013 posvečam vsem pravim popotnikom s SŠOF, še posebej pa dijakom 3. letnika oddelka grafičnega oblikovanja, industrijskega oblikovanja in likovne gimnazije, ki so bili, podobno kot njihovi kolegi v prejšnjih letih, dovolj zavzeti in motivirani, da so se odločili z avtobusom odpotovati v Pariz kljub utrudljivi nočni vožnji in čakanju v vrstah pred vstopom v svetovno znane galerije. Dnevnik posvečam vsem radovednim, ustvarjalnim, ki so jim številna potovanja spremenila pogled na življenje, vsem, ki so, podobno kot Odisej, na številnih poteh doživljali svojo »odisejado življenja« in se pomirjeni znova vračajo v svoj »pristan« … Večina umetniških smeri 19. in 20. stol se je razvila v Parizu, ustvarjalci iz vsega sveta še danes najdejo navdih v tej kulturni metropoli. Doživeti Pariz pa pomeni veliko več kot spoznati njegovo zgodovino, umetnostne spomenike in razstavne prostore. V Parizu začutiš svobodo in širino duha, radost bivanja in svoje neomejene ustvarjalne zmožnosti. Široke ulice, veter, ki piha ob Seni, knjigarne na prostem, starinarnice, kava v lokalih, ki gledajo na ulice, doživetje moderne umetnosti v centru Georges Pompidou, portretiranje na Montmartru, doživetje slik impresionistov v muzeju D`Orsay, zanimivi obrazi ljudi z vsega sveta … Vse to so drobne stvari, zaradi katerih se rad vračaš. Pariz je (še vedno) eden največjih centrov umetnosti, zato dijakom in profesorjem naše šole vedno znova predstavlja izziv. Doživimo svobodni utrip Sene, kozmopolitski duh mesta, igrivost Montmartra, vzpon na Eifflov stolp, knjigarne okrog centra Geoges Pompidou, srkanje kave v tipičnih kavarnicah, hitrost metroja, zanimive pariške strehe, urejenost parkov, starinske vrtiljake, zanimive kioske, cvetličarne z zanimivimi šopki cvetja, poulične glasbenike, zanimive mostove, Elizejske poljane s prestižnimi modnimi trgovinami, Slavolok zmage in njegovo edinstveno povezavo s sodobnim slavolokom na La Défense … Namenoma sem spregovorila najprej o doživetju Pariza, ker je za nas ustvarjalne ljudi zelo pomembno, da vsrkamo radost in širino tega mesta, kar seveda vpliva tudi na našo ustvarjalnost. Pariz je mesto svetovnih galerij likovne umetnosti in to je tudi vzrok, da se vedno znova z dijaki in profesorji vračamo v francosko prestolnico. V priznanih galerijah doživljamo in spoznavamo dela velikih umetnikov, preučujemo srednjeveško, neoklasicistično in sodobno arhitekturo in se navdušujemo nad izjemno lepo oblikovanimi trgi in parki. Ko se vrnemo v šolo, si lahko dijaki izberejo eno izmed mnogih

tem, povezanih s Parizom, za seminarsko nalogo in znova lahko podoživimo že videno. Letos sem se s kolegi, profesorjem plastičnega oblikovanja Damjanom Kracino, profesorjem bivalne kulture Jako Jagričem, profesorico matematike Majo Velkavrh, in seveda dijaki tretjih letnikov odpravila v Pariz že konec februarja. Brez našega vodiča Martina (iz agencije Trud), ki smo ga kar posvojili, seveda ne bi šlo. Za potovanje smo se odločili sami pravi popotniki, tako da je bila nočna vožnja izziv, ne pa muka. Izpred Križank smo se opravili ob šestih zvečer in potovali po Avstriji in Nemčiji. Filmi so nam burili domišljijo, postanki pa so nas vedno znova prebujali. Spali smo na vse možne načine. Prav zabavno je, kako iščeš idealno sedečo pozicijo, pozicijo z nogami v zrak. Noč smo preživeli in v Franciji smo že odprli najprej eno oko, potem drugo oko, in glede na to, da se je »rojeval« lep sončen dan, smo se začeli veseliti … Oba naša »kapitana« voznika sta nas prav elegantno pripeljala v središče Pariza in nas na krožni vožnji seznanila z velikimi spomeniki, kot so Slavolok zmage, Panteon, Garniejeva opera, Eifflov stolp, Place de la Concorde … Vodič Martin nas je opozarjal na tisoč in eno zanimivost in prvi vtis je bil enkraten – pogled na Seno, mostove, ladje, otoček Ile de la Cité. Avtobus mora »počivati«, mi pa smo radovedni izstopili. Malo svobode na Latinski četrti, možnost izbora eksotične hrane ali čebulne juhe ali zelo počasno srkanje cafe au lait. In bili smo pripravljeni na strokovni ogled. Najprej smo si ogledali katedralo Notre Dame kot primer zgodnjegotske arhitekture, raziskali zunanje opornike in oporne loke, se zabavali ob demonih, ki so zrli na nas z vrha cerkve, uživali v skrivnostnem vzdušju, ki so ga v notranjosti ustvarjale rozete in ostala okna, okrašena v tehniki vitraž. Posebno doživetje so na novo uliti zvonovi, kot spomin na srednjeveške zvonove, ki so jih nekoč odnesli iz zvonika. Dovolili smo si nekaj časa za individualno doživetje, potem pa smo se odpravili proti drugi srednjeveški umetnini, kapeli Sainte Chapelle. Zgradil jo je kralj Ludvik IX. Sveti kot relikviarij za Kristusovo krono. Zanimivo je, da je bila dvorna gotska kapela s čudovitimi vitraži zgrajena v enem letu. Doživeti kapelo je seveda nemogoče, dokler nas ne pregledajo in razdelijo v dve skupini. Preseneti te, da je že spodnja kapela za služinčad kot iz pravljice, zgornja kapela za kralja pa zaradi številnih vitražev, skeletne gradnje in vpliva svetlobe na barvno steklo kot iz drugega sveta.

161

STROKOVNAEKSKURZIJA

In že hitimo k novemu cilju, tokrat z metrojem. Naš vodič nas uvede v ta skrivni podzemni pariški svet. Vsega se še moramo naučiti – kako ravnati z vstopnico, kaj storiti, če ti metro »odpelje pred nosom«. No, šalo na stran, vse je bilo premišljeno do potankosti. Če bi slučajno kdo ne mogel vstopiti, bi z njim počakal eden izmed profesorjev in skupaj bi se odpeljala z naslednjim metrojem. Hitimo po stopnicah navzdol, hitrost, hrup, koncentracija, adrenalin, vstopamo v vagon, se stiskamo, opazujemo zanimive potnike vseh starosti, izstopamo, vse je potekalo odlično … In že smo točno pred muzejem kiparja Rodina. Ko zagledaš rokokojsko palačo, kjer je imel Rodin svoj atelje, ne moreš verjeti, da so tako lepo zgradbo Parižani namenili umetniku, ki je pravzaprav oblikoval javne spomenike popolnoma drugače, kot je bilo takrat v navadi. Ogledali smo si mnoge kipe v lepo urejenem parku, na primer MISLECA, Calaiske meščane, Vrata pekla … V notranjosti muzeja pa smo obstali ob njegovem kipu POLJUB in mnogih delih iz belega marmorja, ki jih je navdihnila kiparka in Rodinova velika ljubezen Camille Claudel. Za tiste najbolj subtilne med nami je bil zanimiv kontrast med njenimi deli z močno izpovedjo, a polnimi bolečine in vonja po smrti in Rodinovimi, ki slavijo življenje. Sicer polni vtisov, a utrujeni smo se z metrojem odpeljali proti hotelu in že sanjali o dobri večerji in seveda osvežilni prhi. Čakal nas je lep hotel na La Défense, a treba je bilo še odvleči prtljago, dobiti ključe, se stuširati, preobleči … Sledila je pariško obarvana večerja in prijeten klepet. Še prvi stik z moderno četrtjo La Défense … Noč je bila prekratka, a sladka. Zajtrka res ni bilo pametno zamuditi, saj si lahko izbiral med mnogimi dobrotami, kot so francoski sir, palačinke, sadje, jogurt, skuta … Lep sončen dan vabi! Tokrat smo gospodje, ki se vozijo po Parizu z avtobusom … Po sončnem Parizu, mi svetovljani s SŠOF! Zdaj se nam zdi Pariz že domač … Vabijo nas mostovi, Sena, kavarnice, a naš cilj je velik. V muzeju d’Orsay si želimo ogledati slavna dela impresionistov, kot so Monet, Renoir, Degas, in postimpresionistov, kot so Cezanne, Van Gogh, Lautrec … Že sama železniška postaja, v kateri je muzej, je veličastna. Ko potrpežljivo opravimo vse preglede, dobimo vstopnice, stvari odložimo v garderobi. Če ne bi bilo vsega tega in vseh varnostnikov in vseh, ki ti ne dovolijo, da razlagaš … A tako je to, če si v svetovno znanem muzeju. A že strmimo v sliko ZAJTRK V TRAVI. Drzna ženska zre v nas, polna svobode in neukrotljivosti. Svobodomiselno delo, ki je sprožilo toliko zgražanja pri »malih dušah« … In skok do osrednjih impresionističnih del … Utrip barve in svetlobe! Impresionisti so ljubitelji življenja. Pred nami se na slikarskih delih odpirajo mehki travniki, vabijo Monetovi lokvanji,

162

Renoirjeva Gugalnica, Degajeve balerine in Van Goghove slike. Močno intenzivno slikanje, oda življenju in tema, ki se plazi povsod … Prevelike skupine ljudi onemogočajo, da bi se človek dalj časa zadržal pred sliko in jo podoživel … O, nekateri smo si privoščili še kavico v bližini muzeja, saj smo ugotovili, da pridobiš veliko časa, če si brez prtljage in ti ni treba v vrsti čakati nanjo. Na željo naših dijakov smo se odpeljali do pokopališča Père Lachaise in si ogledali grob Jimma Morrisona, Edit Piaf, Modiglianija, Oscarja Wilda … Ker je bilo sončno, smo se z veseljem ustavljali tudi pred drugimi zanimivimi nagrobniki. Sledil je ogled galerije Louvre, seveda izbranih del, saj ima ta muzej toliko oddelkov, da bi morali ostati v Parizu leto, pa si še ne bi mogli vsega ogledati. Nekaj svobodnih trenutkov pred vstopom v galerijo nam je dalo polet. Malo se ozreš okrog, gledaš zanimive ljudi, stoje malo pomalicaš … Marsikdo si je na ploščadi pred Louvrom privoščil ogled slavne steklene piramide, ki je ustvarila most med starim in novim. Ker smo imeli vstop v Louvre rezerviran, je vse potekalo gladko, celo moja razlaga ob določenih slikarskih in kiparskih delih ni predstavljala nobenega problema. Vemo, da so muzej odprli po francoski revoluciji, šele po letu 1800 so si vsi ljudje lahko ogledali slavna dela preteklosti, prej pa so naročniki umetniških del, večinoma plemiči, umetnine občudovali v svojih sobanah. Ker vedno pravim, da tekanje po galerijah nima nobenega smisla, sem izbrala za dijake določena dela, ob katerih smo se ustavljali, se pogovarjali o njih. Kratka razlaga teh del je pomembna, saj sta potem razumevanje in doživljanje močnejša. Tako so dijaki prvič videli slavna antična dela, kot je Nike Samotraška, polno moči in svobode. Videli so helenistično kiparsko delo Miloška Venera, Fidijeve reliefe s Partenona, Michelangelova sužnja, slavno neoklasicistično delo Amor in Psihe … Vsa ta dela smo že obravnavali v šoli, a jih videti v živo in doživeti je nekaj povsem drugega. Kako prijetno je bilo videti dijake, ko so se posedli v veliki dvorani francoskega slikarstva na tla in prisluhnili moji razlagi Gericaultovega dela Splav Meduze, dela, ki je dramatično in polno življenjske sile … Motiv namreč prikazuje boj za življenje na razburkanem morju in tudi veliko željo po življenju … Življenje in smrt, svetloba in tema – vse to je značilno za romantiko. Ko smo prispeli v dvorane, kjer so predstavljena dela italijanske renesanse, je bila seveda največja gneča pred Leonardovo Mona Liso … Vzeli smo si dovolj časa, da si je vsak izmed nas delo ogledal na svoj način, molče. Pogosto premišljujem, zakaj izbranim delom v muzejih ne namenijo celega prostor, da bi si lahko vsak v miru in tišini ogledal umetnino. Tako pa je zastekljena Mona Lisa tako majčkena med mnogimi deli in množico ljudi, v hrupu, zato ne more povedati tega, kar bi rada … Zame je to izredna umetnina,

STROKOVNAEKSKURZIJA

163

in me prav nič ne zanima, ali je to Leonardov portret ali ne. Ko jo gledam, me prepoji mir, ob njenem nasmehu se zavem, da je življenje velika skrivnost. In da človek ob zlitju z naravo doživlja radost bivanja. Po vseh teh doživetjih se nas loteva utrujenost, zato se avtobusa in naših voznikov še posebej razveselimo. Dovolj je bilo že malo posedeti na mehkih sedežih avtobusa in življenjska sila se je vrnila. In naš vodič Martin, poln iskrivega duha in domislic, nas je prepričal, da je prav zdaj pravi čas, da doživimo še Montmartre. Tako smo se odpeljali do vznožja griča Montmartra, izstopili in začela se je pustolovščina. Svobodno smo se sprehajali po bohemskih uličicah, polnih ljudi z vseh koncev sveta, poceni trgovin(ic) s spominčki, kavarn, slaščičarn … Vsak si je lahko za nekaj evrov kupil kakšno neumnost, na primer majico z napisom Pariz, umetniško baretko, spominek Eifflov stolp, značilno črno-belo razglednico z motivom pariških ulic, plakat Toulousa Lautreca z motivom kavarne Moulin Rouge … Postali smo tudi pred zabaviščem Moulin Rouge, ki še vedno obstaja, razmišljali, kako bi tudi mi kot Picasso, Renoir, Monet, Lautrec v tem svetovljanskem vzdušju delali prve korake kot umetniki. In še podvig! Vzpon na Montmartrski grič, ogled eksotične cerkve Sacré Coeur, trga, kjer še danes slikajo

164

slikarji portrete in karikature turistov … Še po vijugastih ulicah mimo lokala La Moulin de la Galette do avtobusa in sanje o večerji ter ob večerji prijeten klepet. Zaspiš kot ubit! Prha je zdravilo, zobna ščetka in pasta dragocenost. Vrh doživetij vedno predstavlja tretji dan. Po obilnem zajtrku smo naložili naše potovalke v avtobus, potem pa jo mahnili na stanovanjsko in poslovno četrt La Défense. Vsak izmed nas je lahko na svoj način preživel prosti čas na sodobnem predelu Pariza. Tudi visoke stolpnice, zgrajene v 20. stoletju, so zanimive, sploh pa sodobni slavolok, na katerega se lahko povzpneš z dvigalom in vidiš ves Pariz. Lahko sediš na stopnicah pred slavolokom in opazuješ ljudi na veliki ploščadi pred seboj. Seveda smo samo ljudje in marsikdo si je v trgovinicah pod ploščadjo nakupil francoskih sirov, lahko pa tudi kakšno krasno pariško oblačilo … »Drobna veselja so začimba življenja.« No, glavna točka tega dne je obisk Muzeja sodobne umetnosti v centru Georges Pompidou. Ta muzej že vrsto let navdušuje tako profesorje kot dijake. Kar srce ti zaigra, ko vidiš originalna dela Kandinskega, Matissa, Picassa, Dalija, Warhola, Chagalla, Brancusija, Giacomettija … Užitek ti zopet pokvari to večno čakanje v vrsti za vstopnice … Težko se

odrečeš gostujoči razstavi Dalija … O, če bi lahko podaljšali – pa ne moremo! Morda pa bi lahko nastopili v pouličnem gledališču, kaj zaslužili in še ostali … Šala! Že smo pred centrom Georges Pompidou, čas za oglede je minil, zunaj je postalo mrzlo, utrujeni smo, pa bi radi še raziskali trgovinice z umetniškimi razglednicami … Pa knjigarne malo naprej … Pa vozili bi se še po tekočih stopnicah do vrha muzeja, se sprehajali okrog vodnjaka Stravinski … Všeč sta mi razigranost in radoživost centra Georges Pompidou. Na koncu smo se ogreli v Brancusijevem ateljeju. Čakal nas je še vzpon na Eifflov stolp, brez tega ne gre. Avtobus in naša »kapitana« sta nas že čakala in odpeljala do stolpa. Avtobus, naš drugi dom! V avtobusu si spočiješ noge, se pogreješ, gledaš na ulice … In že smo pod Eifflovim stolpom. Še zadnji podvig … Smo že na vrhu! Kot ptice! Če pomisliš, da je bil stolp zgrajen le za svetovno razstavo leta 1889, zdaj pa ga obiskuje ves svet … Kako dobro se vidi Pariz daleč spodaj! In ladje, Sena, parki, Slavolok zmage, Louvre, Panteon, montmartrska cerkvica Sacré Coeur. Vseplošno navdušenje, fotografiranje … Porabili smo še zadnjo energijo, noč je, avtobus čaka … Vstopamo na toplo. Ne vem, če bo kdo sploh gledal filme med vožnjo. Peljemo se mimo pariških ulic, poslavljamo se … Že

mislimo na vodo, iščemo blazine, pa »deke«, mehka vožnja nas zaziblje v spanje … Sledi nočna vožnja po Franciji, Nemčiji, Avstriji … Spimo, spimo, spimo, zunaj sneži! Neverjetno, sonce v Parizu je bilo gotovo darilo za nas popotnike … Vemo, da smo vse bližje domu, zato dolgo vožnjo nekako preživimo, čeprav je imamo že dovolj in si zaželimo domače »banje«, domače juhice, domače postelje … Potem bomo lahko šele razmišljali, kaj vse smo videli, doživeli in kdaj se bo kdo izmed nas še vrnil … Če z dijaki dolgo let potuješ, si srečen, da se vsi varno vračamo domov, nimaš veliko zahtev, pravzaprav vse manj. Veš, da bodo mlade glave vse doživeto pregnetle, podoživele, da bo še veliko resnih pogovorov o umetniških delih pri pouku umetnostne zgodovine. Na koncu lahko rečem: res smo na SŠOF pravi popotniki. Lepoto tega potovanja smo ustvarili skupaj s svojo veliko željo po raziskovanju: dijaki in profesorji, naš vodič Martin in tudi naša dva voznika. Vse smo dali od sebe, si vse ogledali, vse doživeli in tako dodali en droben kamenček v mozaik svojega življenja. Upam, da smo zrasli tudi kot ljudje. Milena Režun, profesorica umetnostne zgodovine

165

ŠOLAVNARAVI

OBLIKOVANJE S 5000-LETNO TRADICIJO utrinki iz šole v naravi v Prekmurju 166

ŠOLAVNARAVI

Šolo v naravi v Prekmurju smo za naše dijake organizirali že četrtič. Letos smo, poleg tradicionalnih umetniških delavnic lončarjenja, slikanja in kiparstva, odkrivali svet arheologije. Delavnice smo povezali s kulturno dediščino kolišč, predvsem z arheološkimi najdbami z Ljubljanskega barja. Pri oblikovanju v glini smo izhajali iz oblik in grafičnih motivov, ki so se ohranili na arheoloških najdbah in predstavljajo neprecenljiv dokument o ljudeh, ki so pred 4000 leti živeli na tem območju. Dijaki so s pomočjo lončarskih mojstrov in mentorjev s tradicionalnimi metodami oblikovanja in žganja gline izdelali sodobno oblikovane izdelke. Raziskovanje sveta koliščarjev smo povezali s »črno keramiko« – redukcijskim postopkom žganja gline, ki so ga poznali že v neolitiku. Dijaki so se navduševali tudi nad najstarejšim kolesom z osjo na svetu, ki je staro 5200 let in ga hrani Mestni muzej Ljubljana. Izdelki in projekti, ki so nastali v okviru šole v naravi, bodo kot spremljevalni program razstavljeni na razstavi Kolo, ki bo na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Damijan Kracina, prof.

Mentorji: lončarstvo, redukcijsko žganje: Karel Šalamon, prof., OŠ Grad, in g. Štefan Zelko kiparstvo, modeliranje v glini, osnove varovanja dediščine: Damijan Kracina, prof. risanje in slikanje: Saša Šušteršič, prof. bivalna kultura: Jaka Jagrič, prof. likovna teorija: Iris Skubin, prof. sodelovanje z Mestnim muzejem Ljubljana: Irena Šinkovec, kustosinja Foto: udeleženci šole v naravi

167

Konec septembra smo se dijaki umetniške gimnazije tretjih letnikov podali na podaljšan vikend v Prekmurje. Kljub ogromni količini gline in opreme, ki smo jo natovorili, je na avtobusu ostalo nekaj mest, te pa so z veseljem zasedli dijaki četrtih letnikov, ki se jim je lanska izkušnja vtisnila v lep spomin. Združili smo programe PLO, BIK in RSL ter v naslednjih dneh skicirali, spoznavali naravne znamenitosti Pomurja, kiparili in se poskusili v lončarjenju. Od kepe gline, skozi packarijo vse do osnovnih lončarskih izdelkov sta nas spretno in potrpežljivo vodila Karel Šalamon in Štefan Zelko. Slednji je vpisan v register žive kulturne dediščine in je pod okriljem Unesca. Prikazal nam je svoje spretnosti in v nekaj trenutkih izpod svojih prstov izoblikoval tipično prekmursko pütro. Dneve smo tako preživeli ob poustvarjanju prikazanih oblik, izdelovanju projektov, ki so nam jih zastavili profesorji, in lončarjenju na vretenu. Ob osnovni šoli Grad, kjer smo bili nastanjeni, stoji tudi peč za črno peko, kamor smo naložili izdelke in zakurili. Večere smo tako preživljali ob petju in druženju okoli tople peči. Iz šole v naravi v Prekmurju sem se vrnila polna vtisov, novih spretnosti in znanja. Upam, da bo prihodnje leto spet kak sedež na avtobusu prost in me zopet vzamejo s seboj. Iva Didovič, 3. f

168

V Prekmurje smo se odpravili, da bi tam čim več ustvarjali in svoje ideje izrazili skozi umetniška dela. Čeprav okolje, kjer smo bivali, ni bilo razkošno, smo si dokazali, da se z globljim pogledom lahko umestiš vanj z lastno perspektivo, kjer koli si. Stalno smo lebdeli v inspirativnem vzdušju okolice, iz katere smo lahko črpali, karkoli smo želeli, naj bo to navdih ali samo zadovoljstvo ob lepem razgledu. Do potankosti smo spoznali lončarstvo in se tudi sami preizkusili. Moram reči, da je veliko težje kot zgleda, ampak vseeno skrajno zanimivo in zabavno. Ko si naredil en lončarski izdelek, si moral narediti še vsaj tri. Nekateri smo se raje posvetili modifikaciji gline, medtem ko so drugi prepletali kaotične harmonije barv po platnih. Inspiracijo smo črpali iz mostiščarjev, ki so bili osnovno izhodišče ter glavna tema za naše kreacije. Končni izdelki so bili raznoliki, skupna sta jim bila rdeča nit ter pečat njihove kulture. Delo in produktivnost smo spojili z zabavo, s čimer smo dosegli neizmerno voljo po proizvajanju in utelešenju svojih idej, ne da bi se sploh zavedali bremena, ki ga to včasih predstavlja.

Jaka Štrukelj, 3. f

169

Dnevi so bili sončni in navdihnjeni s kakšno hladnejšo sapico vetra. Že prihod je bil prijetno in lepo postlan, odhod pa željan ponovnih tamkajšnjih pripetljajev. Sproščen duh, prežet s tradicijo, mlade roke so ponovno prebudile staro obrt. Malce vedenja o preteklem, ščepec znanja in telesa, polno pack od gline. Blazinice prstov, ki zgladijo lice kipa, da potlej zažari, kot bi storil to obraz človeka. Vrteče se kolesce, glinena kepa, ki uhaja izpod mojega nadzora. Pozorne misli iz ničesar kar hitro ustvarijo vrč, ki bo odžejal žejne, zmeda in površnost še kepo spremenita v packo. Prav smešna se mi zdi glinena zmes, morda prav zato ljuba človeku. Ko je še čisti nič, je vsa okorna, kot otrok kriči človeku, naj jo reši. Ko ima dovolj dotikov in postane vsa popolna, ustavi roke in si za vedno zaželi ta raj. Scvre si živost v ognju, obstoji, zamrznjena v trenutku. Stoji prelestno, upor starosti, vedno lepa. Dokler ne popusti ponos in trdo srce ne poči, se v črepinjah več popolnosti ne razloči. Maja Novak, 3. g

170

Nastanili smo se v osnovni šoli, kar je bilo že samo po sebi zelo zanimiva izkušnja. Na voljo smo imeli različne dejavnosti; nekateri so skicirali, drugi kiparili, sam pa sem se s preostalimi preizkusil predvsem v lončarjenju, pri čemer sem postavil svoj temperament na živahno preizkušnjo. Dijake, ki so se ukvarjali z delom na vretenu, je usmerjal gospod Karel Šalamon, ki je potrpežljivo vodil naše prste preko kepe do lončenine in nas naučil zakonitosti oblikovanja gline. Poleg dela pa smo imeli tudi kar nekaj prostega časa, ki smo ga seveda vsi tako ali drugače izkoristili. Med igro in delom sem torej spoznal marsikatero pomembno stvar in tako se hipnotično vrtenje lončarskega vretena, mokra voljna glina pod mojimi prsti, krajevne zanimivosti in druženje čez dan ter ob večerih danes strnejo v lep spomin na šolo v naravi v Prekmurju. Črt Mate, 3. f Mentorica: Iris Skubin, prof

Dokler ne popusti ponos in trdo srce ne poči, se v črepinjah več popolnosti ne razloči. 171

ŠOLAVNARAVI

Šolo v naravi smo namenili predvsem likovnim vsebinam, le-te pa povezovali z drugimi učnimi predmeti – zgodovino, umetnostno zgodovino in geografijo. Dijaki so tako v prijetnem okolju kraške vasi pridobili dragocene izkušnje s področja risanja in slikanja tipične kraške arhitekture, ki jo zaznamuje kamen, simbol Krasa.

PLISKOVICA šola v naravi

172

ŠOLAVNARAVI

Zadnji šolski dnevi pred prvomajskimi prazniki so bili za oddelek 1. f umetniške gimnazije – likovne smeri na SŠOF organizirani v Pliskovici. V slikovito okolje Krasa sva dijake spremljala zgodovinarka Tamara Špelca Nagode in slikar Igor Kregar. Prvi postanek na poti je bil v Štanjelu, kjer nas je lokalni vodič sprejel v stavbi, kjer je galerija Lojzeta Spacala. S temperame-ntnim opisom življenja nekoč in danes nas je seznanil z razgibano zgodovino kraja. Z melodično primorsko govorico je vodič vsekakor pripomogel, da nam je obisk zanimivega mesta ostal v lepem spominu, kljub neprijetnemu hladu in dežju, ki sta nas tam pričakala. Zapomnili se bomo tudi njegove pripombe, da je pravilno naglaševanje imena Štanjel na prvem zlogu. Po ogledu umetniških del Lojzeta Spacala, pomembnega slovenskega likovnega ustvarjalca, rojenega v Trstu leta 1907 – v dolgem in izjemno ustvarjalnem življenju je iskal navdih za svoje grafike in slike prav v vaškem okolju Krasa in tržaškega primorja – smo obiskali še tipično hišo nekdanjega Štanjela in si tam ogledali etnološko zbirko. Ogled kraškega bisera smo zaključili na Ferrarijevem vrtu, ki ga je zasnoval arhitekt Maks Fabiani, rojen v sosednjem Kobdilju. Znameniti vrt je nastal po naročilu arhitektovega nečaka, tržaškega zdravnika, ki je v času pred 2. svetovno vojno s stričevo pomočjo začel preoblikovati mestece v mikaven zdraviliški kraj za bolehne ali pa samo pomehkužene Tržačane. V Štanjelu smo naleteli tudi na ustanovo, ki skrbi za kulturno dediščino Maksa Fabianija, pomembnega avstro-ogrskega arhitekta, urbanista, profesorja, župana, izumitelja, pisca, misleca in humanista. V Centru za arhitekturo Krasa je postavljena stalna razstava o tem znamenitem Slovencu. Stroka ga uvršča med najpomembnejše arhitekte Srednje Evrope na prelomu iz 19. v 20. stoletje. S svojimi deli je zaznamoval Trst, Dunaj in Ljubljano in je s Plečnikom, katerega rod prav tako prihaja s Krasa, zapustil Evropi dragoceno stavbno in urbanistično dediščino.

173

Ime kraja prihaja od pliskovice, kar je lokalni izraz za poljsko pastirico, ki je nekoč bila zelo pogosta ptica med pastirskimi staroselci, ki so po njenem temperamentu nekatere ovce klicali pliske.

Poleg omenjenega Centra za arhitekturo Krasa pa je v Štanjelu še Arhiv ustanove Maks Fabiani, ki so ga ustanovili kot temelj nastajajoče tematske knjižnice o kraški arhitekturi. Monografija o Maksu Fabianiju, delo Andreja Hrauskyja, Janeza Koželja in Mirana Kambiča, ki je izšla pri založbi MK, bi bila dobra pridobitev za šolsko knjižnico. Naslednji postanek je bil v vasi Sveto pri Komnu, kjer smo si ogledali arhitekturni spomenik iz 16. stoletja, cerkev svetega Tilna, ki pritegne s svojo centralno osmerokotno tlorisno zasnovo glavnega prostora. Ta ima v središču nosilni steber z lepim korintskim kapitelom, ki podpira 16 strešnih dežnikasto razprtih tramov. Geometrično igro tramov dopolnjujejo rombasto okrašene rdeče-bele planete. V novejšem prezbiteriju je mogočen kamnit slavolok, v njem pa glavni oltar, ki je označen kot eden najlepših baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem. Na ta edinstveni sakralni prostor nas je med pripravami na šolo v naravi opozoril profesor Leon Belušič, arhitekt, ki bo na šoli za arhitekturo nasledil legendarnega Janeza Suhadolca pri predmetu predstavitvene tehnike – prostoročno risanje. Z njim smo že prej navezali stike, saj smo bili povabljeni na ogled razstave risb študentov in grafičnih del – povečanih reprodukcij digitalno obdelanih arhitekturnih risb z grafitom in oljnim pastelom profesorja Suhadolca. Slednji nam je ob obisku predstavil tudi knjigo, ki jo je pripravil za potrebe predmeta in opremil s primeri najboljših risarskih nalog študentov arhitekture z naslovom Prostoročno risanje za arhitekte.

174

175

ŠOLAVNARAVI

Ker gre za dober učbenik, zanimiv tudi za potrebe predmeta predstavitvene tehnike na SŠOF, smo ga v dveh izvodih kupili za našo knjižnico. Po ogledu cerkve v Svetem smo nadaljevali vožnjo do našega cilja, Pliskovice, ptičje vasi, kjer so zelo pogosti priimki Orel, Žerjal, Čuk ipd. Popoldan, čeprav še v dežju, smo prispeli v Pliskovico in se tam nastanili v prijetnem okolju Mladinskega hotela. Vreme se je uneslo, zapihala je burja in po kosilu smo lahko odšli s skicirkami raziskovat vas, da bi v njej našli likovne motive za kasnejše ustvarjanje večjih del na papirju, nekaj pa tudi na platnu. Nekateri smo iskali motive s fotoaparatom. Prvi večer smo po večerji preživeli ob ogledu nagrajenega risanega filma, s katerim je na Stripburgerjevem razpisu v kategoriji Animacije zmagala dijakinja 1. f, Petra Drevenšek. Zahtevne naloge se je lotila brez mentorja, kljub temu pa jo je izvrstno izpeljala. Napravila je štiriminutni risani film, ki navdušuje z duhovitostjo in neposrednostjo. Mlada avtorica je vse to dosegla s svojimi gibljivimi risbicami, narisanimi z grafitom. Nagrajenka si zasluži našo posebno pozornost, saj bo decembra, ob začetku 9. Animateke, njena risanka z naslovom Skrinjica, predvajana v kinu Dvor, kar je izjemen dosežek za gimnazijko. Sledil je pogovor, kjer nam je avtorica odgovarjala na vprašanja o nastajanju tega filma. Njeno risanko bi lahko dali na spletni portal šole in izredno nadarjeni likovnici pomagali tudi drugače, saj je trenutno brez štipendije, na kar nas je opozorila razredničarka.

176

Večer smo nadaljevali še z ogledom prvega dela zanimivega dokumentarnega filma z naslovom Fabiani/Plečnik. Drugi dan šole v naravi je bil v celoti namenjen likovnemu ustvarjanju. Po zajtrku je skupina dijakov odšla v delavnico h kamnoseku Jerneju Bortolatu, mojstru umetnostne obrti, ki ima svojo hišo v soseščini in vodi kratke tečaje, kjer se je mogoče seznaniti s temelji kamnoseških veščin. Tečajniki so dobili kamnito ploščo velikosti A5, na kateri so na osnovi predhodne risbe skušali s kamnoseškim orodjem izdelati svojo zamisel v dveh tehnikah: z žlebičenjem in s točkovno obdelavo površine. Nekatera dela so prav lepo uspela. Po delavnici pri kamnoseku so dijaki risali in slikali v vasi, kjer jih je k upodabljanju pritegnila značilna kraška arhitektura z izrazitimi kamnoseško izdelanimi vhodi na zagrajena dvorišča, t. i. portoni. Ta motiv je bil poleg risanja vaških hiš in cerkve, ki dominira nad njimi, najpogostejši.

kraške arhitekture, ki jo zaznamuje kamen, simbol Krasa. Z oblikovanjem unikatnih predmetov in osnovnimi kamnoseškimi tehnikami ter orodji so se seznanili tudi v delavnici pri kamnoseškem mojstru. Tako so doživeli prgišče Krasa, ki je za marsikoga pravo odkritje, primerljivo z italijansko Toskano ali francosko Provanso. Bogastvo naravne in kulturne dediščine, ki smo jo spoznali na Krasu, nas je duhovno obogatilo in nas navdihovalo za likovno ustvarjanje, polno novih izzivov. Dragocene izkušnje, ki so jih dijaki tako pridobili, so vsekakor zelo pomembna dopolnitev izobraževalne ponudbe SŠOF. Zapisal in dokumentiral Igor Kregar, prof.

Večerja tega dne je bila v znamenju palačink, za katere je imenitno poskrbela kolegica, ki jih je napekla dober stot, nekaj pa so k temu dodale še dijakinje. Lep večer in druženje ob slastnih dobrotah so popestrili dijaki še z igranjem kitare in petjem. Tretji dan smo po zajtrku odšli na učno pot in se na njej med doživljanjem pomladno prebujajočega se Krasa ustavili v vasi Kosovelje. Pohod nas je prijetno razgibal in polni vtisov smo prišli nazaj v Pliskovico, kjer je pred kosilom sledil še pregled in komentar nastalih likovnih del. Sledilo je le še slovo. Šolo v naravi smo namenili predvsem likovnim vsebinam, le-te pa povezovali z drugimi učnimi predmeti – zgodovino, umetnostno zgodovino in geografijo. Dijaki so tako v prijetnem okolju kraške vasi pridobili dragocene izkušnje s področja risanja in slikanja tipične

177

178

ŠE VEDNO »KOLPASTIČNA« KOLPA

utrinki iz spoznavne šole v naravi

ŠOLAVNARAVI

Veliko smo se tudi pogovarjali, izmenjavali mnenja in izkušnje, igrali na kitaro in peli. Le med risanjem je bila popolna tišina, da smo se lahko zbrali in osredotočili na risanje predmetov v različnih kompozicijah ter »ujeli« ustrezne proporce, ravne linije in okrogline.

Poletje se je dokončno poslovilo in jesen se je k nam počasi priplazila v obliki dežnih kapelj, pisanih krošenj in vedno hladnejših dni. Ko sem zjutraj, pred odhodom v šolo v naravi, pogledala okoli sebe, sem zagledala zaspane obraze svojih sošolcev ter naša spremljevalna profesorja, našega razrednika Petra Peterko in profesorja Boštjana Avguština. Odpravili smo se v Sela pri Osilnici, v zgornji del Kolpske doline, ki ji domačini pravijo tudi dežela Petra Klepca. Dolina je znana po čudoviti naravi, ljudje pa jo obiskujejo predvsem zaradi športno-rekreativnih dejavnosti v neokrnjeni naravi – v okoliških gozdovih in rekah Kolpi in Čabranki. Nastanili smo se v hotelu Kovač, prijetnem prenočišču prijaznih gostiteljev in dobre hrane. Ob prihodu smo se sprehodili skozi Osilnico in se seznanili s podobo vasi, spoznali nekaj prijaznih ljudi in obiskali edino trgovino, ki nas je v naslednjih dnevih pridno »oskrbovala« s sladkarijami in drugimi priboljški. Kljub

odlični hrani se čokoladi in žvečilnim gumijem vseeno nismo mogli odreči. Izvedeli smo, da je prvi dan vedno namenjen pohodu. Kljub pomislekom se je naporna hoja razvila v prijeten izlet, namenjen predvsem spoznavanju okolice in iskanju navdiha za poznejše ustvarjanje. Med nekajurnim potenjem po zavitih gozdnih poteh in manjših vzpetinah je bil to tudi primeren trenutek za pogovore in spoznavanje sošolcev, čemur je bila šola v naravi tudi namenjena. Naša profesorja sta bila naravnost navdušena nad najdenimi jurčki, ki jih je prijazno hotelsko osebje pozneje pripravilo za večerjo. Zvečer, po nekajurnem pohajkovanju po prostranih osilniških gozdovih, smo se zbrali v našem skupnem prostoru. Po kratki predstavitvi vsakega posameznika smo se razdelili v pet skupin, ki so v naslednjih dneh tekmovale v različnih športnozabavnih, družabnih in poučnih igrah. Manjkale niso niti potegavščine, ki so nas najbolj zabavale.

ŠOLAVNARAVI

Dnevi so potekali zelo hitro. Jutro se je začelo s telovadbo, ki je vključevala tek in gibalno-raztezne vaje. Številni smo bili navdušeni nad novo pridobljenim znanjem o tai chiju, ki nam ga je podal profesor Avguštin. Po zajtrku so običajno sledile športne dejavnosti, ki so bile poleg družabnih iger in risanja vodilne aktivnosti šole v naravi. Medtem ko so se nekateri sošolci na paintballu podili po gozdu in se »streljali« z barvnimi žogicami, smo se drugi urili v risanju predmetov iz narave. Pri risanju so nam bile v pomoč tudi fotokopije, ki jih je za nas pripravila profesorica Simon. Najpogumnejši so si »privoščili« tudi rafting na ledeno mrzli Kolpi, v prostem času pa smo se sproščali v bazenu z osvežujočo hladno vodo in jakuzziju. Tako smo se kljub dežju in slabemu vremenu neskončno zabavali. Zadnji dan smo na manjšem travniku tekmovali v različnih spretnostih, npr. v »smučanju« na dolgih smučeh, hoji po plastičnih zabojih, lovljenju steklenic, hoji s hoduljam …, ki so zahtevale ekipno usklajenost, kar je zaradi nerodnosti in nespretnosti skupin sprožalo salve smeha. Veliko smo se tudi pogovarjali, izmenjavali mnenja in izkušnje, igrali na kitaro in peli. Le med risanjem je bila popolna tišina, da smo se lahko zbrali in osredotočili na risanje predmetov v različnih kompozicijah ter »ujeli« ustrezne proporce, ravne linije in okrogline. Pri tem so nam pomagali cvetovi, drevesni listi, sadje, storži ter različni manjši predmeti, npr. zobna krtačka, vžigalnik, šilček ipd. Risali smo tudi stole v različnih položajih. Tako so se naše skicirke pridno polnile z različnimi motivi. Večeri so potekali v prijetnem druženju s sošolci in profesorjema, ki sta pripravila številne družabne in zabavne igre. Zadnji večer smo tekmovali tudi v kvizu. Včasih hudomušna vprašanja so se dotikala geografije, književnosti, zgodovine, športa, glasbe in celo fizike; slednja, ki jih je, kot smo izvedeli pozneje, pripravil profesor Kržan, so bila vezana na reševanje različnih enostavnih fizikalnih problemov. Vse dni je potekala tudi igrica Moj skriti prijatelj, zato smo drug drugemu, seveda skrivaj, podarjali drobna darilca in vsak od nas je bil vesel, ko je pred vrati sobe našel čokolado, vrečko bombonov, jabolko, cvetlico, celo pršut. Sočasno so v sosednjem prenočišču prebivali učenci sedmega razreda Osnovne šole Tržič in med nami se je stkalo nekakšno »malo« prijateljstvo. Skupaj smo se odpravili na koka kolo in prijetno kramljali, zadnji večer pa smo se jim pridružili tudi v »disku«, ki so ga za naše zadnje druženje pripravili hotelski uslužbenci. Na odhod smo se pripravljali z nekakšnimi grenko-sladkimi občutki, veseli, ker se vračamo domov, in žalostni, ker se je naše štiridnevno druženje v Osilnici mnogo prehitro končalo. Dnevi, preživeti v naravi, ob različnih športnih dejavnostih, igrah, pogovorih in predvsem druženju, so pripomogli k temu, da so se naši odnosi poglobili. Drug drugega smo bolje spoznali in ugotovili, da lahko povezani dosežemo veliko več. Menim, da je bila ta šola v naravi v Osilnici odličen uvod v štiriletno druženje, učenje in ustvarjanje na najboljši srednji šoli – SŠOF. Nana Barborič, 1. f Mentorja: Peter Peterka, prof., Boštjan Avguštin, prof.

179

LITERARNOUSTVARJANJE

Hiša dobrih gospodov Pogovor z bivšim dijakom Alešem Oblakom

V prejšnjem šolskem letu sta kar dva dijaka četrtega letnika izdala svojo knjigo – eden izmed njiju je Aleš Oblak, čigar knjiga nosi naslov Hiša dobrih gospodov. Delo je preplet različnih zvrsti in je vredno branja, kar potrjujejo ugodne kritike in dobri odzivi bralcev. Razveselila nas je tudi novica, da je Aleš Oblak prejel evropsko nagrado za najbolj perspektivnega mladega pisca znanstvene fantastike. Kako pa svoje delo doživlja Aleš in kako se spominja časov, ko je še hodil na našo šolo, pa si preberite v intervjuju.

Kaj te je navdihnilo k pisanju knjige? Je ideja zanjo zorela dalj časa? Ideja za Hišo dobrih gospodov se je porodila iz zelo zanimive bivanjske situacije, ki sem jo kot otrok doživljal v poletnih dneh. Takrat smo se vsi bratranci in sestrične zbrali pri starih starših, kjer se je delalo, kjer smo spali pod eno streho, se pogovarjali … Gre za spomin na zelo lep čas, neko obdobje nedolžnosti, če hočete, ki pa je žal minilo, in iz te melanholije ob spominjanju na minule dni je nastala ta zgodba oziroma natančneje zgodbe. Seveda pretirano, mestoma groteskno nasilje ni del teh spominov, ampak izvira iz mračnejšega kota moje duše. Od kod si črpal snov – kaj te je navdihovalo? Velik navdih mi je bila domača dežela. Slovenske pokrajine, gorenjska hribovja, gričevja nad Cerknim, predvsem pa moj domači kraj Trebija. Navdih sem pogosto črpal iz narave. Zgodbe odsevajo mraz zime in megleno turobnost jeseni. Sami zapleti posameznih poglavij so popolnoma fiktivni, vendar sem določene motive vzel iz meni dobro poznanega življenja, na primer lov na jelena ali pa sečnja drv. Pomemben vir snovi je bila vsekakor tudi židovskokrščanska mitologija (če jo lahko tako imenujem) ter stare legende o herojih in bogovih. Vsi junaki Hiše dobrih gospodov so na nek način prapodobe človeških herojev. So pametni, lepi in močni, vendar pa globoko v sebi nepopolni ter s tem človeški. Prav tako vsak predstavlja določene poteze človeškega metafizičnega sveta. Tako je Alecto, na moj okoren mladostniški način, metafora za moralni relativizem, v liku Viktorja se zrcali človekovo neizogibno srečanje s smrtjo, Valerij pa je prispodoba sadizma.

180

Nekatera imena junakov so zgodovinsko znana – si imel za to kakšen poseben razlog? Imena niso toliko reference na zgodovino, marveč se v njihovem izvoru skrivajo pomembne značajske poteze likov ter njihov položaj v celotni zgodbi. Gabriel recimo v hebrejščini pomeni »mož božje moči« in v svoji zgodbi res deluje kot roka neke višje sile, ki kaznuje in odrešuje; Alecto pa je bila starogrška praboginja Furija, ki je kaznovala tiste, ki so uperili svoj srd zoper druge. Pisanje knjige je precej zahtevno delo. Si med pisanjem naletel na kakšne ovire? Si kdaj obupal? Med pisanjem nikoli ne čutim obupa. Tudi kadar se soočam z ovirami, so zame le izziv, ki ga je treba sprejeti. Vse se da, če se hoče. Kakšne kritike je prejela knjiga? Se ti je kakšna izmed njih zares vtisnila v spomin? Kritike so bile večinoma pozitivne, vendar sem se vseeno bolj posvetil tistemu, kar roman kvari. Čeprav sem pri svojem delu zelo samokritičen, je težko videti napake, če ti jih kdo ne pokaže. To je bila moja pisateljska šola in zaradi nje sem sedaj boljši umetnik. Vseeno pa si bom za vedno zapomnil dobro opazko, ko je bilo moje delo postavljeno ob bok Mojstru in Margareti. Bulgakova sem vedno občudoval in na ta komentar sem zares ponosen. Kakšen je bil občutek, ko si v roke prvič prejel natisnjeno knjigo? Občutek, ko takole vidiš utelešenje svojega trdega dela in na nek način svojih misli, je resnično nepopisen. Skoraj nadrealističen.

LITERARNOUSTVARJANJE

Katero poglavje oziroma del knjige pa je tisti, na katerega si najbolj ponosen? Do dela Hiša dobrih gospodov sem zelo kritičen. Morda bolj kot kdor koli drug se zavedam drobnih pomanjkljivosti ter strašljivo pogostih napak, ampak poglavje Angelski zdravnik je bilo v mojih očeh vedno brez napak. Se ti zdi, da si se v pisanju našel in bi želel nadaljevati? Imaš v kratkem v načrtu še kakšno knjigo? Dejstva, da to čudovito zadevo, ki se ji reče zgodba, nekdo ustvari, sem spoznal ob povestih Hansa Christiana Andersena in takrat sem spoznal, da bom pisatelj. To so moje sanje, razlog, da sem. Dokončan imam še krajši roman, ki mi veliko pomeni, in po malem tipam za založnikom, ki bi ga utegnil izdati. Trenutno se bolj kot prej posvečam kratki prozi in počasi, res počasi, pripravljam daljše delo, ki bi mu lahko brez slabe vesti rekli roman.

In čisto za konec – morda kakšna anekdota ... Dobro znano dejstvo je, da se v Dantejevi božanski komediji profesor Peterka vidi v prvem krogu pekla, skupaj z izvrstno družbo Vergila, Homerja in Aristotela. Kot velik navdušenec nad antično kulturo rad govori o starih tragedijah, atiški demokraciji itn. Tako sem se nekega dne prebudil na avtobusu sredi Grčije, po tipično preživeti maturantski noči, in zaslišal profesorjev milozvočni glas, kako razlaga Aristotelovo Poetiko. Še nikdar dotlej nisem videl bolj trdo spečega ljudstva kot takrat, potem ko sem se ozrl po avtobusu. Peterkov glas ima zares »čarobno moč« ... Uspavanja namreč! Z Alešem sta se pogovarjala Sandra Cvijetič, 4. g, in Katarina Kuk, 4. g Mentor: Peter Peterka, prof.

foto: Tamara Mišmaš, 4. d

Le nekaj mesecev je preteklo od takrat, ko si uspešno opravil maturo in tako zaključil šolanje na SŠOF. A bi te vseeno vprašali, kakšni spomini te vežejo na našo šolo? Kaj bi priporočil bodočim dijakom? Na srednjo šolo imam krasne spomine, tu sem spoznal številne »obupno« nadarjene in perspektivne ljudi. Govorim o vseh norcih, s katerimi smo plezali po hotelih v Grčiji. (smeh) Kar se pa tiče nasvetov, pozorno poslušajte profesorico Skubin, kajti v sebi nosi veliko modrost, in pa, za božjo voljo, ne začnite brati Zločina in kazni dva dni pred rokom.

181

Aleš Oblak

odlomek iz poglavja Angelski zdravnik

Hiša dobrih gospodov

LITERARNOUSTVARJANJE

182

Gabriel si je obliznil prste, ko je med njegovimi ustnicami izginil še zadnji grižljaj koruznega kruha, obloženega z mastnim kosom jagnjetine, medtem ko je Rafael zadovoljno predel v žepu njegovega plašča, grizljaje ostanke mesa. Stari Januš si je zadovoljno požvižgaval, ko se je sprehajal med stojnicami, občudoval starinske lesene jadrnice, kipe devic in ljubkih morskih deklic na njihovih premcih ter mogočne kovinske parnike z velikimi kolesi, spečih poleg njih. Opazoval je plapolanje črno-belih zastav v hladnem zimskem vetru, črne plakate s podobo bele cesarice, ki je nagovarjala množice, ter njen veličastni marmorni kip, ki se je, zasnežen, lesketal v soju sonca. »Slišiš, Rafael,« se je nasmehnil stari Januš in s prsti segel v žep, kjer je božal mačka, »kaj pravi cesarica?«Potlej se je navihano namuznil ter s piskajočim glasom oponašal vladarico: »Razum je vse! Ven, neumneži! Hahaha! Vse lepo in prav, le da sem jaz za čas svojega življenja prebral knjigo ali dve in vem, da je le malo besed, ki zapustijo njene mehke ustnice, resničnih.« »Kaj res, stara sablja?« je Gabriel dal glas Rafaelu. »Res, res,« se je gromko zasmejal Januš, vesel, da se je imel s kom pogovarjati, »o industrijski revoluciji, lovih na Strahove in vojni za Eldengran piše, kakor da ima Cesarstvo razuma vse zasluge zanje. Pha! Resda sem bil komaj otrok, ko so naši sovaščani odhajali na fronto na zahod, borit se z demonskimi hordami in prekletimi kralji, ki so stali za njimi, ampak dobro vem, da je bilo takrat cesaričino mesto zgolj močvirje in nekaj lesenih kolib.« Tedaj je stari Januš zgrabil najbližji črni plakat s prekrižanim nalivnim peresom in povečevalnim steklom, obema belima, nad katerima je pisalo: RAZUM JE MOČ, ter ga jezno strgal iz umazane porjavele opečnate stene. »No, no, Gabriel,« je starec zopet oponašal piskajoč glasek svojega mačka, »umetniki niso prav nič krivi za to.« »To ni umetnost, muci,« je žalobno odkimal Gabriel, »umetnost je orodje duše, sredstvo za doseganje višje resnice. To je le propaganda, sredstvo za doseganje nadzora!« »Morda, morda,« je skozi Janušev popačeno globoki glas dejal mucek. »Misliš, da bi nama gospod Pastir Tsmikavt zameril, če bi kupila malček medice?« Gabrielov pogled je zataval navzgor, na lesen napis vrh hiše, pred katero sta se znašla, in njegov pogled, barve globokega gozda, se je zalesketal, ko je uzrl besedi: PIVNICA PRI KOSMATI LISICI, VINO IN MEDICA. Stari Januš je z zadovoljnim izrazom na obrazu vstopil v zatemnjeno trgovinico in prešerno vzkliknil:»Dober dan, gospodje!« Uzrl je tiho, žalobno sobico, katere stene so bile skrite za debelimi vinskimi sodi, tla pa prekrita s črnimi tlakovci. Zaradi prahu težke škrlatne zavese so zastirale svetlobo in turobni polmrak je goltal kamro. V sobi so bili trije ljudje: stari oštir, ki je na oni strani kamnitega točilnega pulta čistil steklen kozarec za pivo, plečati mladenič temačnega pogleda, ki je vase kar metal žganje, in starka, jokajoča in cmihajoča v kotu. Vsi so okrog vratu imeli zavezane temno modre rutice in vsi so imeli žalostno, mrakobno in na sploh nesrečno senco v očeh. Gabriel se je usedel za točilni pult poleg plečatega mladeniča, spustil Rafaela, da se je sprehajal gor in dol po lepljivem kamenju, ter si naročil piva. »Povejte mi, dobri gospod, čemu ta žalost, saj vendar sedite na parih hektolitrih vina, piva, medice in žganja?« je vprašal stari Januš, se zahvalil za visok kozarec piva ter se z levico začel igrati z Rafaelom. »Oh, saj ne bi razumeli,« je nesrečno zamomljal stari oštir, »vam ni treba nositi bremena, ki ga nosimo mi.« »Pa ja niso kakšna čudna sekta?« je Gabriel zašepetal z Rafaelovim glasom in se navihano nasmehnil, ko je ugotovil, da ga nihče ni slišal. »O čem govorite, gospod?« je vprašal stari Januš in na dušek izpil pol kozarca.

LITERARNOUSTVARJANJE

»Ne vem, če vam privoščim veselje in žalost našega bremena, popotnik,« je zajokal oštir, napolnil kozarec z žganjem, ga izpil, ponovno napolnil, ga spet izpil, potlej pa se je resnobno zazrl Gabrielu v oči. »Umetniki, filozofi, znanstveniki, doktorji, sveti možje, celo Pastirji so propadli, njihove misli pa so se pogreznile v sence blaznosti po tem, ko so uzrli to, na kar pazim … Nikdar nisem hotel te časti, a je moja … In moje je breme.« »Gospod, podcenjujete me,« je dejal stari Januš in do konca spil svoje pivo, »Pravijo, da je človeku laže pri duši, če deli svoje breme. Morda bi jaz hotel prevzeti vaše prekletstvo nadse.«»Videti ste kot moder mož,« je suho prikimal oštir, »naj vam bo. Morda vam uspe.« Naenkrat je mišičasti mladec poleg Gabriela vstal in mu z roko pomignil, naj sledi oštirju, ki je izginil za majhnimi durmi na oni strani točilnega pulta. Ko je Januš s pogledom oplazil trde mišice, ki so zategovalo mladčevo srajco, in njegov neizprosni pogled, ki bi lahko lomil kamenje, je spoznal, da morda vse skupaj ni bila najpametnejša reč, kar jih je kdaj storil, obenem pa sta ga strah pred zlomljenim tilnikom in radovednost premagala. Sledil je starcu v dolgo sobano na oni strani vratc. Tam je uzrl dolg hodnik, ki ga je iz teme vlekla le bleda modrikasta svetloba, ki je padala skozi stare, obrabljene zavese oken. V zraku je poplesaval prah in visel vonj po starem papirju, postanem pivu ter gnitju. Sobana je bila napolnjena s kupi težkih knjig, zvezkov, zvitkov ter listov, brezbrižno nametanih ob steno. Gabriel je s pogledom oplazil eno izmed bukev ter z nje razbral naslov, Baltazar Fraiser: Eseji in misli o lepoti, volumen 265. »Dvesto petinšestdeset? Uau,« je dahnil Gabriel ter sledil oštirju v naslednjo sobo. Ta je bila napolnjena s slikami in kipi. Na steni so bile izobešene oljne slike, akvareli, lavirane risbe, skice zarisane z ogljem in črnilom, vse od natančnih študij anatomije do izjemno dodelanih obraznih portretov, vzdolž sobe pa so se bohotili marmornati, bronasti in leseni kipi iste podobe, ki se je pojavljala na slikah. Vsa dela so prikazovala čudovito mladenko mlečno bele kože in dolgih, pšenično svetlih las, ki so se kakor slap spuščali vzdolž njenega hrbta. Stari Januš je občudoval njene zelenkaste oči in lok njenega telesa ter se spraševal, kaj ga bo čakalo v naslednji sobi. Starec je odprl vrata in gnusen vonj po crkovini ter gnitju je napolnil zrak, vonj tako ostuden, da se je Gabriel komajda uprl želji po bruhanju. V naslednji sobi, kamrici brez oken, so bila ena prek drugega nametana trupla, mrtve podobe oseb, sešite iz različnih kadavrov. Tla so bila zamazana s temno mešanico krvi ter gnoja, podgane in muhe pa so se pasle na gnijoči koži mesnatih lutk. »Kaj, hudiča, je to?« je zasikal stari Januš si z levico zakril nos ter usta, z desno pa je izza pasu izvlekel svoj dolgi nož.»Zgolj še eden izmed ponesrečenih poskusov, da bi se rešili našega prekletstva,« je otožno zamomljal starec. »Pisci in filozofi so spisali na tisoče spisov, umetniki naslikali na stotine slik … in doktorji so skupaj sešili najlepše dele najlepših bitij, ki so stopila v Mrtvakov dol, a nikomur ni uspelo ustvariti ognja, ki nas slepi …« Gabrielov svet se je zavrtel in bruhajoč je treščil na tla, poleg sivih obrisov ljudi, ovenčanih s temnimi šivi. Videl je obraze lepih deklic, prišite na lepo izoblikovane moške lobanje ter dolge nohte na koncu dolgih prstov krepke mišičaste roke. Starega Januša, vojnega veterana, bojevnika, ki je videl, kako so bila življenja raztrgana v strelnem ognju, je pogled na lutke, sešite iz kadavrov mož, žensk, dečkov in deklic prikoval na tla. Ko je izpraznil vsebino svojega želodca in si z vrhnjo stranjo dlani obrisal hladen pot s čela, je svojo dlan potopil v gosto, smrdečo tekočino na tleh in se komajda dvignil na tresoče noge. S tal je pobral svoj dolgi nož ter se grozeče zazrl v starega oštirja. Gabriel je kar čutil bledico, ki se je širila preko njegovega lica, ko je zrl v starčeve oči, v katerih nista žarela sadizem ali obžalovanje, temveč razočaranje. »Pridi, popotnik. Naj ti pokažem,« je suho dejal ter se obrnil proti težkim železnim vratom, zamazanih s posušeno krvjo, na koncu sobe. Vrh vrat je bilo vanje vrezano sporočilo LEPOTA VREDNOTI ŽIVLJENJE. Starec je počasi začel odklepati po ducatu težkih kovinskih ključavnic. Naposled so se duri le odprle.

183

LJUBEZEN JE UNIVERZALNA

Eva Razložnik, s katero smo se v predavalnici na Roški pogovarjali ob praznovanju Prešernovega praznika, je mlada, simpatična pisateljica, sicer pa dijakinja SŠOF, ki je objavila že dva mladinska romana. Pri založbi Smar-team je leta 2010 najprej izdala roman Verjemi v svoje sanje, leto za tem pa še enega, Saksofonata. 184

LITERARNOUSTVARJANJE

Po nekaj stavkih intervjuja pred radovedno šolsko publiko se je ozračje sprostilo in s pozitivno energijo smo nadaljevali. Izvedeli smo o pisateljičinem razmišljanju, kar nam je njen drugi roman prikazalo v drugačni luči. Že iz naslova lahko sklepamo, da je knjiga povezana z glasbenim ustvarjanjem, natančneje z igranjem saksofona. Izvedeli pa smo, da čeprav Eva saksofona ne igra, naravnost obožuje glasbo, ki prihaja iz kovinske tube. To je tudi razlog, da ima ta motiv v njeni zgodbi pomembno vlogo.

Gaja: Je pisanje zate predvsem užitek ali tudi muka, saj verjetno preko 100 strani ne napišeš v eni noči? Seveda se kdaj tudi zatakne, včasih se ne spomniš besede, ki jo hočeš, in potem jo čakaš, dokler ne pride, ker veš, da nobena druga ne bi bila enako dobra. Včasih spoznaš, da si zašel, in potem zbrišeš, dodaš, kolikor si pač zgrešil. Na srečo je to z računalniki enostavno, vsekakor bolj kot s pisalnimi stroji, ki so jih uporabljali včasih. Alenka: Kako se lotiš pisanja? Si narediš načrt ali oblikuješ zgodbo sproti? Bistvena je ideja, ki ima v literaturi drugačen pomen kot motivi in teme, ki jih vključuješ. Tudi če imaš zgodbo že v glavi, jo razvijaš naprej in spreminjaš. Gaja: Kje najraje pišeš oziroma kje se počutiš najbolj ustvarjalno? Najlažje je seveda za računalnikom, sploh, ko imaš enkrat vse zapiske na kupu in jih je treba urediti. Drugače pa je pomembno, da si stvari takoj napišeš, ker drugače jih pozabiš. In pozabiš jih za vedno! Vse, česar se spomniš, je, da je bilo nekaj dobrega … Nikita: V zadnjem romanu dobro opisuješ glasbo, njeno ustvarjanje in igranje saksofona. Ga igraš tudi ti? Ne, jaz igram violončelo, ampak je tudi saksofon fantastičen!

Alenka: Eva, gotovo ti je za knjigi že marsikdo čestital. Dovoli, da ti še jaz. V obeh romanih piše, da sta bili objavljeni v okviru dijaškega natečaja Z domišljijo na potep. Si se lotila pisanja, ko si zvedela za natečaj ali že prej? Ne, šele, ko sem izvedela za natečaj. Rok za oddajo je bil decembra, tako da sta obe nastali v treh, štirih mesecih. Je bilo pa pri drugi lažje, ker sem že vedela, na kaj moram paziti.

Gaja: Zanimivo se mi zdi, da je zgodba tvojega drugega romana Saksofonata napisana iz treh različnih zornih kotov, pripovedujejo trije pripovedovalci, eden je mlajši moški. Je bilo težko pisati s stališča moškega? Verjetno ni vse čisto prav, ampak preveč pa po mojem občutku tudi nisem zgrešila – saj je ljubezen univerzalna.

Nikita: Čeprav ni minilo dolgo od izida obeh knjig, bi kaj v njih spremenila? Kako sedaj gledaš nanju? Ja, kmalu se začneš držati za glavo. Spremenil bi ogromno stvari, poleg tega vidiš, koliko si izboljšal besedišče, koliko si odrasel in se spremenil. Ampak je v redu, ker vidiš lasten napredek in ne ponavljaš napak. Gaja: Romana sta med seboj precej različna. Imaš kakšnega literarnega vzornika oziroma vzornike? Katero literaturo rada bereš? Klasiko. Proust, Bulgakov, Hesse (Siddharta, nujno preberite vsi!), od poezije pa Kosovel, Zajc, Baudelaire ... Alenka: Kaj te je navdihnilo, da si začela pisati roman Verjemi v svoje sanje? Mogoče kakšen dogodek iz življenja? Ne, pri tem je bila iztočnica razpisana tema, ena izmed treh je bila ‘uresničene sanje’ in na podlagi tega sem napisala prvo zgodbo. Nikita: Roman Saksofonata je ilustrirala Inja Roj. Kako, da niso pri založbi povabili kar tebe, saj hodiš na oblikovno?! Ona je njihova ilustratorka, v bistvu sploh nisem vedela, da bi se lahko dogovorila in naredila sama. Gaja: Razmišljaš, da bi v prihodnosti povezala literarno in likovno ustvarjanje? Nikoli ne veš kako se bo obrnilo v življenju. Lahko precej načrtuješ, pa te vedno nekaj preseneti, ampak mislim, da je ravno to tisto, kar popestri življenje. Variety is the spice of life. Vedno je treba zaupati svoji intuiciji.

Gaja Pegan Nahtigal in Alenka Žumer, 2. f Mentorica: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof. Foto: Karmen Zmrzlak, Neža Pompe

185

Saksofonata odlomek iz romana

LITERARNOUSTVARJANJE

186

Ko sem končno odklenil stanovanje, pa je to delovalo čudno izpraznjeno. Obstal sem med vrati. »Očitno imamo manjši problemček,« sem rekel in se obrnil k njej, ki ni vedela, kakšna je razlika. Spustil sem jo noter in potiho zaprl vrata. Bilo je prijetno toplo in takoj je slekla plašč. »A ravno danes je moral pobrati stvari!« sem se tiho jezil. »Kaj se je zgodilo?« je z zanimanjem vprašala. »To, kar sem najmanj pričakoval! Dobro, ni panike. Saj lahko spim na kavču. Bi mogoče topel čaj, da se pogreješ?« sem vljudno vprašal, čeprav bi jo raje pogrel sam. »Umm, ja, lahko,« se je nasmehnila in kot vedno sem potreboval še nekaj sekund, da sem prišel k sebi ter stopil v prostor, ki je bil hkrati kuhinja in dnevna soba. »Kaj! Nisem vedel, da je bil kavč njegov!?« sem zgroženo kriknil, ko sem ugotovil, da je odnesel tudi kavč. Če ne bi bil tako olikan, bi ga poklical v tem trenutku in ga nadrl. »Pa tudi on ne zna ugašati luči!« Ana je prišla za mano in se začela smejati. »Nisem te še videla jeznega. Všeč mi je!« se je smejala in moja jeza se je zgubljala v njenem ljubkem smehu. Pristavil sem za čaj in odložil jakno. »Joj, oprosti, nisem ti ponudil copat!« sem rekel, ko sem videl, da je bosa in se prestopa v pisanih črtastih žabah. »Čakaj, moram pogledati, ali je odnesel tudi mojo posteljo. Morda je mislil, da sta obe njegovi,« sem sarkastično dodal in se odpravil proti spalnici. »No, na srečo je še tu, sem zaklical, toda ko sem se obrnil, sem videl, da je prišla za mano in stala pod podbojem ter se razgledovala. »Všeč mi je,« je rekla, in to me je resnično razveselilo. »In ta poster je res lep,« je dodala. Bila sva v sobi, ki jo je videla od spodaj. Opazoval sem jo, ko je gledala skozi okno in si že stotič nocoj zaželel, da bi jo poljubil. Sedaj sem že vedel, kakšen okus so imeli njeni poljubi, in nisem mogel reči, da mi je bilo zaradi tega kaj lažje. »O čem razmišljaš?« je vprašala. »Nočeš vedeti,« sem se zdaj zarežal jaz. »Seveda hočem vedeti!« Rešil me je piskajoč čajnik, ki je naznanil, da je čaj gotov. »Daj no, imaš iste misli kot jaz?« je vrtala dalje. »Odvisno,« sem sem namrščil in se pretvarjal, da globoko razmišljam o tej možnosti. »Odvisno od tega, o čem razmišljaš ti,« sem rekel in ji namenil kvazipameten pogled, ob katerem se je zasmejala. Roke je opirala ob mizo in me opazovala. Iz omare sem vzel dve veliki skodelici in se z vso pozornostjo posvetil nalivanju čaja, kot da je to izrednega pomena. Čakal sem njen odgovor. Niti tokrat mi ga ni ponudila z besedami. Ta njena nepredvidljivost mi je bila neznansko všeč. »So torej bile iste misli?« je rekla potem. Skomignil sem. »Dalo bi se reči ...« Nagajivo sem jo pogledal, ona pa se ni več menila zame. »Tale mi je bolj všeč,« je rekla in pograbila lonček z motivom mačke, ki hodi po slemenu strehe ob krajcu lune. Še enkrat sem skomignil. »Res mi je vseeno,« sem rekel, čeprav je ta lonček postal svet. »Televizijo pa še imaš, vidim,« je rekla in poiskala glasbeni program ter ga stišala na primerno jakost. Blues koncert. »Lepo.« Všeč mi je bilo, kako se je takoj počutila domačo. Ni je bilo treba prositi, naj stopi naprej, se usede, ali ji ponujati čaja. Njena nesramežljivost in spontanost sta se zavihteli na vrh lestvice zaželjenosti. »Res škoda, da ti je odnesel kavč,« je rekla in se presedla na neudobnem stolu, ki

LITERARNOUSTVARJANJE

ga je obrnila proti televiziji. »Mhm,« sem zamomljal, ko sem se ji približal in se usedel na stol poleg nje malo bolj nazaj. »Ti stoli pa niso preveč udobni,« je rekla. Všeč mi je bilo, kako se je kar naenkrat naredila nedostopno, in to me je samo še bolj podžgalo. »Mhm,« sem še enkrat zamomljal in jo poljubil na vrat. Kako lepo je dišala ... »Škoda, ker ga je že konec,« je zavzdihnila, ko je bilo koncerta konec, in začela preklapljati ter se obnašala, kot da se ni nič zgodilo. Vstal sem in se odpravil iskat spalno vrečo, v kateri naj bi spal. Če bi sedel poleg nje še nekaj trenutkov, bi jo moral poljubiti, toda v nič je nisem hotel siliti. Začel sem brskati okoli in nikakor nisem mogel najti presnete spalne vreče. Televizija jo je začela dolgočasiti in rekla je, da gre spat. Kar tako. »Prav,« sem rekel, kaj pa naj bi drugega. Celo sobo sem že obrnil okrog, vse omare, ostala je samo še spalnica, v katero pa je sedaj že odšla ona. Presenetila me je s tako naglo odločitvijo in nisem imel druge izbire, kot da grem tja in jo poiščem. Odlašal sem trenutek, nisem vedel, kako hitro bo zaspala ali kako bo reagirala, če bom kar prišel v sobo. Zato sem čakal in ugotavljal, kaj vse je bivši cimer odnesel. Toda zaspanost se me je polaščala in nisem mogel razmišljati. Plus to, da je bila ona v moji postelji ... še samo ob misli na to sem se bal, da mi bodo možgani eksplodirali. Po tiho sem odškrtnil vrata in stopil noter. Noč ni bila preveč svetla in že takoj sem se spotaknil ob nekaj, kar je ležalo na tleh. Malo sem brskal, ampak sploh nisem vedel, kje naj iščem. »Kaj pa delaš?« je rekla. »Oprosti, če sem te zbudil. Spalno vrečo iščem, si jo mogoče kje videla? Zvita je v rolo, temno modre barve je,« sem se poglobil v opis. »Spalno vrečo? Zakaj boš zdaj rabil spalno vrečo?« se je začudila. »Da bom spal v njej?« sem se še bolj začudil jaz. Kaj pa naj bi drugega počel z njo? Seveda so bile tudi boljše ideje, kje bi lahko prespal, toda nisem hotel biti perverzen in jih predlagati. »Ee...v spalni vreči?« je rekla. »Kaj?« sem se zmedel, ker sem bil v mislih že drugje. »Saj ne misliš resno, da boš spal v spalni vreči?« je rekla. »Kaj pa naj bi po tvoje storil?« sem jo postavil pred odločitev. Kako nesramno od mene. »No, jaz sem že od začetka mislila, da si bova posteljo delila,« je rekla, kot da je to samoumevno. »A tako,« sem rekel. V notranjosti mi je razbijalo, mislil sem, da me bo razneslo. »Oh, daj no. Saj sem šla prostovoljno s tabo. V nič me nisi prisilil, se spomniš?« zdaj je že izgledalo, kot da me prosi, naj grem spat. »Tudi prav,« sem se več kot zadovoljen z razpletom pokril s toplo odejo. Čez dve minuti sem vstal. »Kaj je pa sedaj?« je rekla skoraj razočarano. »Si se spomnil, kje je spalna vreča?« »Ne, luč sem pozabil ugasniti.« Eva Razložnik

187

LITERARNOUSTVARJANJE

Umetnosti si ni mogoče podrediti! Pri pouku slovenščine smo brali Kosovelove konstruktivistične pesmi. Te slogovno radikalne pesmi, ki učinkujejo kot nekakšna lepljenka, montaža različnih, na prvi pogled nepovezanih motivov, so nas nagovorile z idejnim sporočilom, angažiranostjo in aktualnostjo. Kapitalistična družba umetnosti nikoli ni cenila in si jo je skušala na različne načine podrediti. Zato še kako držijo pesnikovi verzi: »A, B < 1, 2, 3.« In misel, da bo temelj nove, bolj humane civilizacije novi, etično prerojen človek, »človek z dušo«, je tista, ki Kosovelovim pesmim daje posebno energijo. »IA!« Pisanja konsov se je lotila tudi Neža in pesem Konc ∞ predstavlja enega od njenih vrhuncev. Kaj pa menite vi? Peter Peterka, prof.

Konc ∞ Kvadratno sonce bo sijalo. Zakaj se še vedno vrtimo v krogu? Ne riši prepovedanih črt! Nikoli ne bomo obupali. Kvadratno sonce. Zakaj se še vedno vrtimo? Ne riši črt! Nikoli mi. Kvadratno. Zakaj? Ne riši! Nikoli! Neža Pompe, 4. f

188

LITERARNOUSTVARJANJE

In še nekaj Nežinih misli o Kosovelovi konstruktivistični poeziji in pesmi Konc ∞ Moj stik s poezijo. Ob branju Kosovelova se mi je zazdelo, da se lahko zares vživim v njegove pesmi. Kosovelove pesniške umetnine so polne vizionarskih podob in izražajo krizo, na las podobno današnji. Izredno zanimivo, da so njegove pesmi po toliko letih še vedno aktualne kot« vroča žemljica«. Pesmi, polne simbolov in skritih pomenov, zahtevajo celotnega bralca. Zaradi prikritega sporočila dajejo občutek skrivnostnosti. Razume ga le tisti, ki se pesmi dovolj preda. A včasih je bolje, da ne razumejo vsi vsega.

Danes, ko vsi govorijo le še o reformah in varčevalnih ukrepih, težko vidimo smisel v tem početju. Krčenje in izgubljanje stika z »realnostjo« je v moji pesmi ponazorjeno z odvzemanjem. Vprašajmo se, ali se s tem ne krči tudi naša možnost izbire? Zdi se, da nas, kljub enostavnemu in hitremu dostopanju do informacij, želijo zapreti v kletko in poslati nekam na »mrzlo luno«. Se lahko za nas samoumevne vrednote izgubijo? Se bo naša družba preoblikovala v tolikšni meri, da je ne bo mogoče več prepoznati? Imam občutek, da se nam zatika že pri definiciji pojma »svoboden človek«. Jo vi poznate? Neža Pompe, 4. f

189

LITERARNOUSTVARJANJE

Tjaša Velkavrh, 1. f

sšof “Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin” – vklesana, je ta misel, ta modrost, v filozofijo in srca dana. Vsi umremo, a le večina nas živi, saj manjšina je tistih, ki se jih ne rodi, kakšna škoda, da niso tu, med nami, čeprav lahko bili bi izobčeni, sami. Še vseeno veliko bi spoznali, pri ovirah vztrajali in se vdali, na napakah bi se učili, še kaj lepega za druge naredili. Izbrani talenti na SŠOF bi hodili, da svobodne ptice končno zamahnejo s krili, vsa štiri leta izboljšujejo svoj let, s tem pa spreminja se tudi pogled. Z višav uzrli bi svet svoj prelepi, a kljub očem nekateri so slepi – bistvo je skrito očem, zato pa s srcem poglej, zazri se globoko v resnico in jo dalje povej.

190

LITERARNOUSTVARJANJE

Eva Razložnik, 4. b Mentorica: Betka Pohlin, prof.

zamaknjen pogled neznatno trepetanje o čem razmišljaš

temna tih ota brlenje d robne luč ke razsvetlj uje noč

prekmalu pošla - pomislim preplašeno zaloga poguma

zrem sko z dihnem s i okno apo na ši po rišem ob raze

191

LITERARNOUSTVARJANJE

Dunja Derenda, 2.a

Borba za čast, borba za svoje srce Kje sem ga pozabila, ko sem drugim poljube delila? Pri njem sem ga pustila. Pri njem, ki je odšel. Saj še bije, saj še čuti, tiho bije svojo pesem, nežne sanje plete iz spominov nanj. Deklica zakaj? Mladenič zdaj leži, zaprl je oči. Tvoji prsti trepetajo, od njih cedi se topla kri.

Ta, ki me je zabodel v srce Deklica nedolžna, čara mladeniče. Ustnice napenja, s krhkimi prsti trepeta. Z dolgimi lasmi opleta, sama ve, da je prekleta. Padli borec za svobodo, list zmoti mirno vodo. Švistne meč, zasliš’ se vzdih, deklica začut’ prepih! Njegov namen, edini cilj, reže kamor seže. Deklica iz pekla, grdo si se opekla.

Muhožgančkar Muhožgančkar pojdi stran. Pojdi daleč za goro, preplavaj veliko vodo. Ne oziraj se. Ne vračaj se. Prehodi dolgo pot.

192

LITERARNOUSTVARJANJE

Maja Novak, 3. g Mentorica: Betka Pohlin, prof.

Stala sem tam, na konici pomola, ki je kot smerokaz ostro kazal proti širnemu oceanu. Burja je neusmiljeno iskala vsak gol delček mojega telesa, kamor bi lahko ostro zarezala s svojim hladom. Pljuski valov ob obalo, zavijanje vetra in sem ter tja kak krik galeba so bili edini glasovi, ki jih je zaznalo moje uho. Mislila sem, da je konec, ko dosežeš svoje sanje, drugačen. Da občutki ne zbledijo. Nekako nisem nikdar pomislila, da te ponovno čaka vsakdan. Želje se spremenijo v spomine ter le še zadnjič sem lahko opazovala valovje, ki je bilo leta in leta moje hrepenenje, jutri pa bo spet obstajala le še bežna slika v glavi. Mnogi so mi dejali, da naj bi morje celilo rane in šivalo raztrgane duše. Meni pa se je ta ogromna voda zdela kot luža hladnih solza, ki jim ljudje nikdar niso pustili na plan. Tisto, kar v resnici pomirja človeka, je pogled na neskončnost te žalosti, ki jim pove, da niso sami, da tudi drugi s pokončno postavo vred nosijo neizrečene besede, neizpolnjene sanje ter nepriznano žalost. Zato so obrazi množice okoli mene tako zelo nesrečni in zaigrani. Ker ne jočejo, ko želijo jokati, ne ljubijo, ko začutijo ljubezen, in si ne upajo zares živeti, ko imajo za to priložnost. Ves čas čakajo na znamenja, ki bi jim potrdila, da si zdaj zaslužijo smeh in da jim je dovoljeno biti srečen. Sram jih je čutiti zadovoljstvo, ko pa jih obdajajo žalost, krivice in nesrečno otrpli obrazi. Prešinila me je misel, da sem v daljavi zaznala kopico otroških glasov. Nisva več sama, morje in jaz, tako kot sva bila do sedaj, ko so minili meseci in leta, brez besednega učenja. Kako smešna bitja smo ljudje.

193

LITERARNOUSTVARJANJE

izgubila sem se, utopila v željah lastnega uma, ne vidim, megleno je vse, le stojim, nemočno, kot nagačena kuna. kopičim ljubezen v poln predal, vse leze, pada na plan, prosim ljudi za šanso in prosim, prosim za to, da po rokah jih nosim.

194

LITERARNOUSTVARJANJE

Na eni strani odrivam ljudi, ki me iščejo, potrebujejo, ljubijo, na drugi strani iščem pozornost od tistih, ki je zame nimajo, je nočejo imeti, me ne potrebujejo.

Ironično? Sploh ne.

Čisto vsakdanje, navadna stvar, stvar, ki jo počne preveč žensk, žensk v mojem vsakdanu, žensk, ki jih poznam in one poznajo mene.

Zakaj?

Še ne vem. Dandanes vedeti, kaj želiš, ni tako preprosto. Težki so ti medsebojni odnosi, na katerih v bistvu gradimo lajf. Ati mi je rekel, da mi lahko z mamo pomagata pri marsičem, a ko pride do ljubezni, si moram pomagati sama. Pa še kako prekleto prav je imel.

Kaj si želimo?

To je zbiranje semen iz blata. Prepoznati razliko med stvarmi, ki nam mežikajo, in tistimi, ki nas kličejo iz duše ... Biti slep od želje po nečem ali nekom je lahko pogubno. Želeti si nekaj in se istočasno v sebi spraševati, če sploh obstaja nekdo, ki ti lahko da to ... Spoštujem ženske, ki ljubijo same sebe tako močno, da ljudi, ki bi jih ljubili, ne potrebujejo oz. jih potrebujejo, a jih ne iščejo, ker pridejo sami od sebe. Mogoče se tudi meni kdaj pripeti kaj podobnega ... Do takrat pa ...

Pravijo, ne zaljubi se, ker boli.

Kaj točno boli, ne vedo. Ne vedo tega, da je ljubezen nekaj najlepšega, da je ljubezen tista, ki ti da upanje, sanje, cilje. Ne vedo, kaj bi bilo brez nje, prav tako kot ne vedo, da so je sami v tem trenutku prav tako deležni. Res je, da bi marsikaj bilo drugače brez čustev, včasih bi bile stvari preprostejše in zelo hitro bi se jih dalo pozabiti. Ampak zakaj? Zakaj bi si poenostavljali življenje, če pa je lahko zanimivo in polno izzivov. Obožujem občutek življenja, ko čutim, da sem živa in se nenormalno zavedam tega.

Kako imeti stik s človekom in pri tem ne sprožiti nikakršnih čustev?

Žal me v vrtcu niso naučili manipuliranja s čustvi, žal me starši niso naučili, kako oditi, še preden zaboli, in žal me življenje do sedaj tega še ni izučilo (čeprav bi me lahko). Težko je ignorirati takrat, ko ti srce divja od veselja. Težko je zaspati brez glasu osebe, ki ti pomeni veliko ali vse. Težko je zanikati, da ni nič, če veš, da je. Težko je sam sebe prepričevati, da ni to to, ampak je. Težko je … dan za dnem ubijati si stvari v glavo, za katere veš, da se bodo zgodile slejkoprej, čeprav še ne veš, kako jih boš prebolel. Težko je metati kepe čustev v vrečo in jo z najmočnejšim vozlom močno zavozlati, če pa se zavedaš, da bo tudi ta vreča enkrat polna … Včasih je najtežje prenašati strah … Strah pred tem, da se boš navezal na osebo in da boš potem potreboval veliko več časa, da se boš naučil zopet sam stopiti v dan.

195

LITERARNOUSTVARJANJE

Hodila sem in hodila, po cesti, ki se je vlekla tja v nedogled. Nato po gozdni poti, prekriti s posušenimi, ovenelimi listi, ki so svoje v tem svetu že opravili. Vsake toliko časa pohodim storž ali želod, ki se pod mojim telesom zdrobi in uniči, vse, kar je od njega ostalo, pa je bil le skromen zvok, zvok, ki ga je uničil. Prišla sem na mesto, kamor sem bila namenjena, pripravljena, da se obujanje spominov začne ...

196

LITERARNOUSTVARJANJE

Nazadnje sem bila na tem mestu kot otrok, ko se je moje življenje šele začenjalo. V glavi sem imela sliko, na kateri je bilo vse živo zeleno, povsod polno mesnatega robidovja, ki se je šopirilo s svojimi trni. Mesto, polno otroškega smeha, gugalnic in igre. Mesto, kamor sem zahajala s takšnim nepopisnim veseljem in srečo. Nato preklopim misli, se ozrem okoli sebe, spreleti me srh, mravljinci od stopal navzgor, lezli so po meni, jedli so mojo kožo, po rokah dobivam kurjo polt, glava postane težka, zvrti se mi, nato se zavem ... Okoli mene je vse posušeno, robidovje je bordo rdeče barve, tisti mesnati listi so tako tanki, da so že prosojni, gugalnice so čudežno izginile, ostali so le železni valji, prekriti z rjo, hodim po preprogi indigo barve, žafrani so gnetejo med seboj, zapiha veter ... Bila sem v popolnem transu, vse dokler nisem pogledala pod noge in ugotovila, da bi skoraj pohodila iglo. Ozrem se po tleh, igla pri igli, steklenice vina in metadona se mešajo med seboj, ne vem, katerih je več, ne morem jih prešteti, ker ne vem, kje naj začnem. Slišim zvok listja, ozrem se, pred mojimi očmi se znajde bela mačka in me gleda, zmoti me zvok žolne, pogledam navzgor, nebo je bilo tako belo, da nisem videla ničesar, zopet se mi zvrti. Bele omele so jedle krošnje hrastov, tistih veličastnih hrastov ... Bršljan jih je objemal in mah prekrival. Ko sem se zavedla, mačke ni bilo več. Odtrgala sem indigo žafran in ga shranila, pokadila dušo melanholije in odšla. Še zadnjič sem se ozrla z mislijo, potopljeno v otroštvo.

Hodila sem in hodila, nazaj proti domu, z glavo polno vprašanj …

Kako? Zakaj? Kako je to možno v tako kratkem času? Zakaj sem se še včeraj igrala s prazno glavo, danes pa divjam na vse strani s polno glavo? Pogledam naravnost in opazim sinje modre hribe, zavem se, da življenje teče dalje, nič ni večno in prav je tako. Zdaj požiram zelen čaj z vanilijo in utapljam spomine ...

Tilyen Mucik, 3. D Mentorica: dr. Vita Žerjal Pavlin, prof.

197

LITERARNOUSTVARJANJE

Nebo se trga, medtem ko angeli bridko jočejo nad izgubljeno zemljo. Belina nas prekriva, pod njo pa polno duhovne umazanije, le zadnja luč se dviguje, ki v sebi nosi poslednjo željo. Gledam, kako se plast za plastjo nanaša, vsak skupek svetlečih diamantov sestavlja dih jemajočo celoto. Še grozote zemlje ta popolnost nadvlada, angeli na zemljo pošiljajo še zadnjo pomoč, še zadnjo lepoto. Opazujem snežinke v vetru in kmalu dobijo obraze, kot da jih reka premetava, vse hitijo z namenom, se ne ozirajo na okolje, ne menijo se, na kaj letijo, vse se zdi tako nedolžno, da je čudno. Mrtvo je vse, kar se je upiralo, kar je bilo živo. Odločitev je sprejeta in ni več vrnitve, ovijam šal okoli belega vratu, odpirajo se vrata, belina brez rešitve. Odločilni korak, da me mraz uklešči, Sneg se zaganja vame, zato se ne upiram in zaplešem v nevihti.

198

pesmi Izgubljena v labirintu lastnih misli, drgetajoči kriki punčke, ki je nihče ne sliši. Realnost, ki se oddaljuje iz njenega dosega, pušča srh na premraženem hrbtu, propadle misli letijo k rajskemu vrtu.

Veter v srcu hladi vrelo kri, klici iz prostosti prodirajo skozi gosto temo, kličejo njeno ime, razdirajo vrvi. Teče, a se ne premakne, trga se iz jeklenega prijema, svetloba ponikne v temo. Izsušeno grlo požira neme krike. Krivda trga dušo, še zmeraj ne ugleda luči, kriki punčke preglasijo spomine. Solze usahnejo, kriki najdejo prostost, vrvi odpadejo, tema besno vanjo strmi, nemočna punčka odpre oči.

LITERARNOUSTVARJANJE

brez naslova Eva Elena Beus

Svetloba posije skozi okno duše, vsa sence

jame, vanjo u e s i k lepota,

vr ti v filmu, vvse življenje se

ne najd ejo

več pod obe

Ko je notranjost

na,

ta razme

samo še zunanjost ohranja obliko, moja senca pa vsak dan bolj

bledi.

Prevrnjeni stol, prevrnjeno življenje. Leteče ptice, leteče želje. Ognjeni las, ognjena osebnost. Svobodna volja, zame le nedoumljiva želja.

Eva Elena Beus, 4. a

199

LITERARNOUSTVARJANJE

Lik očeta v maturitetnih romanih

Konje krast in Pomladni dan Kosmačev roman Pomladni dan in Pettersonov Konje krast spadata med modernistične romane, saj je romaneskna zgodba prepletena z asociativnimi elementi, torej pripovedovalčevim spominom. V obeh romanih se v vlogi prvoosebnih pripovedovalcev predstavita sinova Pob in Trond, ki se prek spominov vračata v svojo mladost in otroštvo ter tako bralcu razkrijeta svojo preteklost in življenje, ki ga je krojilo dogajanje 1. in 2. svetovne vojne. Pomembno vlogo imata oba pripovedovalčeva očeta. Dogajanje romana Pomladni dan je postavljeno v vas Bukovica, blizu Slapa ob Idrijci na Tolminskem, kamor se Pob vrne po 15-letni odsotnosti. Bukovica sicer ni omenjena z imenom, vendar pripovedovalec zapiše, da ko je bil nekoč pri Vojnačevih doma, ko so ti imeli še polno vsega, in mu je Pepč, sin mlade Vojnačke, zagnal v glavo kost ter ga ozmerjal z »bukovško lakoto«. Doma ga pričaka teta Anca, ki mu s pripovedovanjem osvetli dogajanje med njegovo odsotnostjo. Teta mu med pripovedovanjem omeni tudi pripovedovalčevega očeta, ki je odšel v vojno, a se še ni vrnil. Vsak dan ga je čakala in zračila njegovo (mašno) črno obleko, ki pa se je Pobu zdela kot črna zastava, saj je malo pred prihodom domov izvedel o očetovi tragični smrti v koncentracijskem taborišču. Okoliščine očetove smrti mu je razkril njegov star prijatelj, ki so ga takoj po osvoboditvi rešili strahot koncentracijskega taborišča. Pripovedovalčevega očeta je ubil esesovec Steiner, in sicer tako, da ga je s coklo udaril po glavi. To pripovedovalca prizadene, takoj oživijo spomini na očeta in ga navdajo z globoko tesnobo. Pozneje pomisli, da so tudi mnogi drugi partizani izgubili svojega očeta. »Tisti pomladni dan je bil torej resnično lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. In prav takšna je bila Kadetka, ki se je tako nepričakovano oglasila v njem.« Primerjava dekleta z lepoto pomladnega dneva napoveduje, da bo Kadetka osrednji lik romana in da se bo prav ob njej in zaradi nje vse negativno prevrednotilo v pozitivno, pripovedovalec pa bo zmogel spet polno zaživeti. Kadetka je nezakonska hči pokojne sosede Vojnačeve Justine in češkega kadeta, katere otroštvo je bilo žalostno in težko, saj so njeni starši naredili samomor. Pob se ob prihodu domov spominja njene otroške podobe, njenih pšeničnih las, njenega veselja in neskončne radovednosti. V otroštvu sta bila prijatelja, bila je ob njem, ko je delal, se učil za izpite in ležal v svoji čumnati. Prav zato je do nje čutil posebno navezanost, otroško ljubezen in pozneje tudi lepotni ideal ženske, ki si jo je večkrat priklical v spomin tudi med odsotnostjo. Njegova čustvena naklonjenost do nje se odraža tudi ob koncu romana, ko se po dolgih letih spet srečata in jo opiše kot popolnost njegovega razmišljanja in sanjarjenja o njej. V romanu Konje krast pa kot druga (najpomembnejše) literarna oseba nastopa pripovedovalčev oče. Pripovedovalec po imenu Trond z njim

200

LITERARNOUSTVARJANJE

preživi večino svojega otroštva v osamljeni vasici na Norveškem, ob meji s Švedsko, kjer Trondov oče med vojno skriva številne prebežnike in jih spremlja do norveško-švedske meje ter prenaša pošto s pomembnimi informacijami. Trond na začetku o tem ne ve ničesar, saj uživa brezskrbne počitnice z očetom. Ta ga uči loviti ribe, jezditi konje, sekati drevje, kositi travo. V močnem nalivu skupaj plešeta divji »indijanski ples«. Trond pomaga pri nevarnem splavarjenju lesa in se čuti ponosnega, ko ga oče pohvali in ga pričaka z veliko brisačo. Njegovo načelo, da »sami odločamo, kdaj boli«, ga prikazuje kot odločnega, pokončnega in pogumnega človeka, ki ne dovoli, da bi ga življenjske preizkušnje strle, in ki se jasno zaveda, da si človek sam kroji svojo usodo. Oče se v Trondovih očeh zrcali kot prijatelj, zaveznik in oče v eni osebi. Predstavlja mu zgled in avtoriteto, vse, dokler se njun odnos ne prekine z očetovim dokončnim slovesom. Idealiziran pogled na očeta se je skozi leta sprevrgel v nerešeno vprašanje, zakaj je odšel brez slovesa ali obrazložitve. Edino in poslednje očetovo pismo po njegovem odhodu je prineslo novico, da denar od splavljenega lesa podarja družini in da se ne bo več vrnil. Trond je z mamo odšel v banko, z denarjem sta kupila pravo moško obleko, in takrat je spoznal, da mu oče ne more biti več zgled in ideal ter da mora odločati sam o svoji usodi. Toda očetov zgled skandinavske zaprte drže, nerešenih vprašanj in nesposobnosti soočanja s samim seboj ter bližnjimi se je pozneje večkrat odražal tudi v njegovem življenju, ko je po ločitvi s prvo ženo prekinil vse stike s hčerama in po smrti druge žene odšel živet v samotno kočo na deželo, ne da bi se uspel soočiti s svojo preteklostjo. Kontrast Trondovemu očetu predstavlja Pobov oče, ki je tradicionalen kmečki človek. Kot kmet in družinski človek se je zavedal, da mora biti ljubeč in odprt ter da mora s svojo delavnostjo in skrbnostjo do drugih dajati zgled svojim otrokom. Kljub težkim razmeram in preizkušnjam, ki jih je prinesla vojna, je bil poleg deda trden temelj družine, avtoriteta in dober zgled. Svoji bolni ženi je ob umiranju zaigral na harmonij, poskrbel za sinovo izobrazbo na tolminski gimnaziji, poskrbel za varnost in blagostanje tudi med njegovo odsotnostjo. Očetovski zgled in podporo je dajal sinu tudi ob aretaciji, ko ga je policija osumila veleizdaje in sodelovanja na shodu študentov na Bajniški planoti nad Tolminom, verjetno pa tudi sodelovanja v tajni organizaciji TIGR. Oče je svojo podporo in razumevanje izrazil, ko je sinu pomagal pri prebegu v kraljevino Jugoslavijo. Menim, da je pripovedovalčev oče, kljub njegovi obrobni zgodbi, zelo trdna in vodilna sila Pobovega življenja. Čeprav je bil Pob bolj zagledan v Kadetkino usodo, je njegovo življenje ostalo na trdnih temeljih ravno zaradi očeta, ki je s svojo skromnostjo, ljubeznijo in dosmrtno zavezanostjo do družine predstavljal zgled in nevidno oporo svojemu sinu in bližnjim. Kosmačeva zgodba, ki je postavljena v čas obeh vojn in hude italijanizacije primorskih Slovencev, postavlja literarne osebe pred še večje preizkušnje in od njih zahteva trdnost, kar predstavlja slovenskega človeka kot nevtralnega borca proti slabemu in trdnemu vsakdanu, slovenskega očeta pa kot žuljavega, skromnega in neizpostavljenega, a hkrati zelo pomembnega človeka. Anja Cizel, 4. f Mentor: Peter Peterka, prof.

201

moje Ples je탑ivljenje

202

IZVENŠOLSKEDEJAVNOSTI

tervjujev in objavljenih fotografij v revijah sem omogočila, da so tudi drugi spoznali, koliko truda in talenta je treba za nastop na odru in seveda tudi to, kako lepo je plesati. V plesu je treba preprosto uživati. Nastop v oddaji Slovenija ima talent mi je vlil samozavest in dal potrditev, da moram vztrajati. Nina Dremelj, 1.c Mentorica: Nataša Korošec Foto: osebni arhiv S plesom se ukvarjam od svojega 4. leta. Ples je moje življenje in ne predstavljam si dneva brez plesa.

Naša dijakinja Nina Dremelj je bila na fes-

Plešem jazz balet, show dance, moderni ter klasični

tivalu Transgeneracije 2013 proglašena

balet. Vse od prvih plesnih korakov plešem v ljubljan-

za “NAJ PLESALKO LETA”. Čestitamo.

skem Plesnem klubu Wolfy. Vse moje koreografije, tudi oba nastopa v oddaji, je sestavil moj trener Dam-

Uredništvo R5

jan, ki me spremlja in trenira že od vsega začetka. Sodelovanje v prvi sezoni oddaje Slovenija ima talent je bila zame izjemno velika izkušnja. Prek oddaje me je spoznala vsa Slovenija, ne samo tisti, ki nekaj veljajo v “plesnem svetu”. Pohvale pa sem prejemala tudi iz tujine. Na evropskih in svetovnih odrih nastopam že od svojega 7. leta, zato mi nastop pred kamerami in komisijo ni delal nikakršnih težav ali povzročal strahu. Prav zanimivo je bilo spoznati, kako nastajajo take oddaje, kako poteka snemanje, generalke in koliko časa snemajo prizore za nekajminutni prispevek na televiziji – v to je vloženo veliko truda in znanja. Zelo sem bila zadovoljna, da se mi je uspelo nastopiti v polfinalni oddaji, na velikem odru POP TVja. Spoznala in spoprijateljila sem se s številnimi nastopajočimi in spoznala mnoge znane osebnosti. Prav prijetno je bilo slišati mlada dekleta, ki so govorila, da bi rade plesale kot Nina Dremelj iz »Talentov«. Mogoče sem z nastopom komu odprla vrata v “plesni svet” in na to sem ponosna. Prek številnih in203

TABU intervju s člani skupine Tabu

Smo boemi, ki se moramo “glasno” izražati, ljubimo umetnost in želimo živeti svobodno življenje. V četrtek, 22. 11. 2012, tik pred šolsko zabavo Kornet, smo se pod Plečnikovim okriljem v objemu naših preljubih Križank sestali s skupino Tabu, katere vokalistka Tina je bila dijakinja naše šole. Obiskovala je smer fotografije in pravi, da dijaških let ne bo nikdar pozabila. V nadaljevanju pa več o tem, kaj vse so nam še zaupali Tabujevci. 204

GLASBA Tina, SŠOF ste obiskovali med letoma 2000 in 2004. Zaključili ste smer fotografije, in to uspešno. Kako se spominjate tistih časov? So se vaša pričakovanja uresničila? Vedno, ko me kdo vpraša, kam sem hodila v srednjo šolo in če bi kaj spremenila, odgovorim, da ne. Da si težko predstavljam, da bi hodila na neko ‘’pošterkano’’ gimnazijo, v stavbo pravokotne oblike, z ločenimi WC-ji ... Veliko stvari in dogodkov se mi je vtisnilo v spomin: profesorji, Plečnik, trgovina Zalogaj, dvorišče, sonce, sami »pisani« ljudje okrog mene … Prostori Križank in sproščen ter navdihujoč ambient so vsekakor pustili svoj pečat in me izoblikovali. Glede na to, da je to umetniška šola, vam je znanje, ki ste ga pridobili pri nas, še kdaj prišlo prav, kljub temu da ste »odtavali« v glasbene vode? Zdi se mi, da smo ljudje, ki se odločimo za Oblikovno oz. jo zaključimo, že po naravi drugačni od tistih, ki gredo po osnovni šoli na gimnazijo, saj ne vedo, katero področje jih vleče k sebi; potrebujejo še malo časa ... Tisti, ki se odločimo za poklicno šolo, pa po navadi že kar zgodaj začutimo, kakšne vrste »dušice« smo; v tem primeru smo boemi, ki se moramo »glasno« izražati,

ljubimo umetnost in želimo živeti svobodno življenje. Glasba je tako le eden od kanalov. Kaj pa ostali člani? Vas zanima še katero drugo umetniško področje, poleg glasbe? Treba je priznati, da se s Tino, ki je šolana fotografinja, ne moremo primerjati. Kakšno »fotko« s telefonom že posnamemo, kaj več pa tudi ne (smeh). Je pa glasba že kar konkretno umetniško področje, tako da smo z njo nekako zapolnjeni. Glede na to, da imate za seboj že kar dolgo kariero, me zanima, kaj je tisto, kar skupino povezuje, so to morda skupni interesi, karakterno ujemanje ali pa je dovolj močna vez že samo ljubezen do glasbe? Predvsem to, da imamo skupne cilje in vizijo, ki se nekako dopolnjujejo. Mislim, da je imeti pet različnih karakterjev v »bendu« nekako tako, kot da bi bil poročen s štirimi ljudmi; ne pogovarjaš, prepiraš in ljubiš se ter ne obljubiš zvestobo le enemu, ampak se prilagajaš in sprejemaš štiri drugačne in različne osebe. In s temi osebam i ustvarjaš glasbo, ki jo spet lahko delimo na različne okuse in zvrsti, ki so nam ljube. Prilagajanje drug drugemu je nujno.

205

GLASBA Če se kdaj ne uspemo uskladiti, glasujemo. Zavedamo se, da skupaj počnemo dobro stvar, ki nam samim – in kar je najlepše v tem poslu – tudi drugim prinaša veselje. Poleg tega smo skupina, ki živi za »špile«, in ko se »zbašemo« v kombi ter smo celo pot glasni in nasmejani, ni nobenih dvomov, da smo dobra ekipa in da uživamo ta čas, ki ga preživljamo skupaj. Kakšno je širše sporočilo vaše glasbe? Odvisno, nismo ravno družbeno angažirano usmerjen »bend«, bolj kot rock smo pop in ustvarjamo glasbo za zabavo; smo skupina, ki spodbuja ljudi k temu, da uživajo. Radi se dotaknemo tudi kakšne tabu teme, nimamo pa neke skupne filozofije, h kateri bi stremeli in jo širili. Tisto, kar nas odlikuje, so predvsem nastopi v živo, kjer želimo doseči, da se nam ljudje popolnoma prepustijo, pozabijo na probleme, uživajo, da se zavedajo, da so zdravi, in da cenijo stvari, ki jih imajo v tistem trenutku. Kaj pa besedila? Katere teme so po vašem mnenju občinstvu najbližje? Maco: Kakor kdaj, zadnji album naj bi bil spet bolj ljubezensko usmerjen, na tak ali drugačen način se tam pojavljajo pesmi o odnosu med dvema, to pa se potrudimo nekako »zapakirati« v ne preveč sladek in sluzast »ovoj«, tako da se da besedilo samo po sebi razumljivo prebrati, hkrati pa še vedno dobro zveni. Tina: Trenutno smo ravno v fazi priprave nove »plate«. Izi in jaz piševa tekste in v teh časih, ki niso ravno navdihujoči, se je težko odločiti, kako širiti svoje sporočilo. Pa saj smo vsi isti! Včasih potrebujemo, da nam nekdo samo reče, da bo še vse v redu, spet drugič pa nas mora »brcniti v tazadnjo«, ker ni vse v redu; včasih hočemo slišati resnico, po navadi pa ne. V večini smo ljudje raje srečni kot nesrečni, kajne, tako da če v tekstih opominjamo na to, da imamo eno skupno stvar, ki nam je vedno na voljo, se pravi ljubezen, težko zgrešimo. Morda kaj več o novi plošči? Pripravljamo jo. Tokrat si datuma izida nismo postavili; ko bo dovolj dobra, bo izšla. Načrtujemo jo do naslednjega leta. Kateri so vaši vzorniki, kdo/kaj vas navdihuje? Tina: Vsak ima svoje vzornike, ki so nas kot prvi navdihnili, da se z nečim ukvarjamo; prejšnjim se

206

pridruži nekaj novih, nekatere pozabimo ... Moja prva je Anouk. In kako se je to zgodilo? V d-razredu sva bili dve Tini, in že ko sem prvič preletela seznam sošolcev in opazila na njem zapis Tina Zdešar – zdaj se piše Žakelj – mi je bilo zanimivo in zabavno. Pozneje sva postali najboljši prijateljici. In prav ona mi je posodila zgoščenko Urban solitude in vrnila sem jo »konkretno obrabljeno«. Takrat sta se mi glasba in vokal osmislila in mi »naselila« telo. Navdih pri in za ustvarjanje pa vedno pride iz okolice, čustev in mnenj, ki so tvoja refleksija nanjo. Maco: Bolj kot vzornike iščemo le še navdih, ni več nekega boga, ki bi se mu klanjali, ker lahko odigramo skoraj vse, kar slišimo ... Gre le za navdih! Se pa navdih in vzorniki spreminjajo, in več ko veš o umetnosti, zahtevnejši postajaš in tvoje zanimanje se z leti spreminja. Pri ustvarjalcih je najpomembnejša kreativnost, in ko vidiš nekaj novega, neko novo idejo, si zagotovo navdušen. Če nisi ves čas »svež«, počasi ponikneš. Tina, velika uspešnica je tudi pesem Mi je žal, ki jo pojete skupaj z Zlatanom Čordićem – Zlatkom. Kako to, da ste k sodelovanju povabili prav njega? Pravzaprav je on povabil mene. Seveda nisem vedela, kakšen bo odziv, zato sem sedaj zelo vesela, da vidim, da zmorem tudi sama nekaj dobrega narediti. Najboljši občutek je, ko slišiš, da je ljudem tvoje delo všeč. Tina, Slovenijo je maja na izboru za Pesem evrovizije v Azerbajdžanu zastopala 16-letna Eva Boto s pesmijo Verjamem. Eva je do evrovizijskega nastopa prišla po zmagi na izboru Misija evrovizija. Pri tem projektu ste kot članica strokovne komisije tudi vi soodločali o zmagovalcu. Tudi to je bila za vas verjetno posebna izkušnja? Ste bili z Evinim nastopom morda razočarani, ste morda pomislili, da bi morali na festival poslati dvojčici Prusnik? Sama sem podpirala dvojčici. Tam sem bila zato, da v človeku prepoznam tisto energijo, simpatijo in impulz, ki ga je vsem na »ogled« nosil tudi Freddie Mercury – Mr. Bohemian Rhapsody, njega verjetno vsi poznate. In to sta dvojčici imeli v sebi, neustrašnost in sproščenost, kar pa je dopolnjevala še najbolj čista ljubezen do glasbe kot umetnosti in lepo sporočilo, ki sta ga želeli ponesti v svet. Tega danes manjka vsepovsod. Ne vemo več, zakaj točno počnemo to, kar počnemo, in kaj naj počnemo s tem, kar imamo. Poleg tega je Evrosong en sam cirkus. Letos so vsi po vrsti »fušali«, ko sem jih poslušala na neki pred-

GLASBA stavitvi v Amsterdamu. Dvojčici tako ne bi izstopali (smeh), bi pa mogoče ravno s svojo energijo prepričali marsikoga. Sem pa zelo ponosna na Evo in na vse, kar je kot šestnajstletnica morala biti. Svoje delo je odlično opravila. Vse skupaj je bila posebna izkušnja, ko se »podaš v tovrstne vode«; nikoli zares ne veš, kaj te čaka – ne jaz kot »sodnica«, še manj pa ti otroci, ki skupaj s starši za nekaj mesecev postanejo lastnina televizijske hiše.

Tina: Še posebej jaz se jih zelo veselim, ker tu še nisem nastopila, sem pa štiri leta iz učilnic poslušala tonske vaje in priprave ... Drugi člani skupine so tu že nekajkrat igrali in se nastopa skupaj zelo veselimo, saj so Križanke eden izmed najlepših slovenskih odrov. Ambient je vsekakor odličen. Za koncert bomo naredili nekaj predelav starih »komadov«, predvsem pa bo vse skupaj bolj intimen vpogled v našo skupino, v posamezne člane, v ustvarjanje vseh teh let, ko smo skupaj. Drugo leto, 25. maja, bo namreč petnajst let Tabuja.

Vam je v spominu ostala kakšna anekdota, zanimivost iz zakulisja? Pravzaprav nič posebnega, niče ni padel, si kaj polomil, razbil … Seveda je bilo veliko prepirov, a to je tako in tako nekaj običajnega. Vse poteka oz. naj bi potekalo po urnikih, načrtih in se odvija zelo hitro, si pa po navadi ves dan tam, zato da si zvečer dve uri na ekranu v vsaki dnevni sobi.

Pa spomini na dijaška leta? Nihče ni bil ravno odličnjak, to vam lahko potrdimo in podpišemo na papirju (smeh). Srednješolska leta so definitivno najbolj nora leta v življenju, to so nam takrat govorili vsi, ki so to že prestali, pa se tega sploh zares ne zavedaš, potem pa ugotoviš, da je to res. Najbolj uživaš takrat, ko si postavljen v nek sistem oz. urnik, ki ga pač moraš uspešno ali manj uspešno čez dan prestati, a si poleg tega popolnoma svoboden.

S čim se še ukvarjate v zasebnem življenju? Pravzaprav nas zanimajo vsa področja, povezana z glasbo, da se je vsaj malo dotikajo. Predvsem pa smo že tako zelo v »njej«, da je že naš prosti čas prepleten z glasbo. Primož npr. igra bobne, za hobi pa še klavir. S prekrižanimi rokami leže na hrbtu na tleh. (smeh). Nihče ni športnik, smo pa poleteli, z raketo, ki smo jo sami izdelali, na oder (smeh). Nova plošča … Načrtujete kakšen večji koncert? Delali bomo z radijem. Tik pred začetkom poletja pripravljamo koncert v Križankah.

Torej, bi šli še enkrat nazaj v srednjo šolo? Definitivno, kadar koli.

S člani skupine Tabu in vokalistko Tino Marinšek, nekdanjo dijakinjo SŠOF, se je pogovarjala Maja Novak, 3. g Mentor: Peter Peterka, prof. Foto: Patricija Bizjak

207

VRHUNSKIŠPORT

208

Foto: Urban Urbanc

Oktobra nas je s svojim obiskom v Križankah razveselil Robert Kranjec, svetovni prvak v smučarskih poletih in najboljši smučarski letalec zadnje sezone, ki je že zdaj z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega skakalnega športa, pa čeprav še zdaleč ni rekel svoje zadnje besede. Je sinonim za Planico, rojen letalec, ki se spogleduje z medaljo na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014. Kljub napornim pripravam na prihajajočo sezono, ko se utrujen vrača v Kokrico pri Kranju, kjer ga čakata žena Špela in kuža Ozzy, si je vzel čas in »priletel« v Ljubljano. Sprehodili smo se po šoli in najprej obiskali risalnico, kjer si je Robi ogledal risarske spretnosti naših dijakov. V šali jim je dejal, da bo za mesec dni prevzel razredništvo njihovega razreda. Na oddelku fotografije smo mu predstavili projekt Planica, Robi pa si je z veseljem ogledal tudi naše najnovejše fotoaparate, ki jih dijaki uporabljajo pri fotografiranju planiških junakov. V ateljeju smo opravili še skupinsko fotografijo. Ko smo se napotili proti ravnateljevi pisarni, so Robija prepoznavali naši dijaki in se presenečeno nasmihali. Z našim najboljšim skakalcem in letalcem zadnjih let smo opravili še intervju za šolsko revijo R5 in ugotovili, da je tudi sam umetniško nadarjen, saj priložnostno fotografira in riše. Robi nas je vse presenetil s svojo preprostostjo, iskrenostjo in sproščenostjo.

Foto: Aljaž Janša, 4.d

INTERVJU

Kakšni so bili tvoji začetki? Koliko daleč te je »odneslo« tedaj? Preden sem začel trenirati, sem skakal za svojim blokom. Kako je to zgledalo? Naredil sem skakalnico, za primeren spust oziroma odskočišče pa »poštamfal« hrib. V kranjskem klubu Triglav sem začel trenirati z osmimi leti skupaj s prijateljem. Moj prvi »uradni« skok je bil dolg tam nekje 7 do 8 metrov. Več ni šlo! V skakalnem športu je tako, da najprej začneš na majhni skakalnici in postopoma prehajaš na večje. Si kdaj poskusil skočiti v klasični, vzporedni tehniki, da bi občutil, kako so skakali vse do sezone 1990/91? Začel sem skakati v V-slogu, tako da v klasični (paralelni) tehniki nisem nikoli poskusil skočiti. Kdo je po tvojem najboljši skakalec vseh časov in zakaj? Adam Malysz, najboljši poljski skakalec vseh časov, mi je najbolj pri srcu, pa ne samo zaradi skokov in njegovih uspehov, ampak tudi zato, ker je super oseba.

Kako se najraje »odklopiš«, ko tekmovalni »cirkus« potihne? Čistega »odklopa« pravzaprav nisem nikoli deležen. Mogoče za kratek čas marca, po planiški prireditvi, ko se z nahrbtnikom odpravim na kakšen potep. Nazadnje sem tako po Aziji potoval z ženo Špelo. Če bi lahko izbiral – katero slavno osebo bi posadil na frizerski stol? Na balin lahko ostrižem kogar koli (smeh). A s tem se v bistvu ne ukvarjam več, tako da bi mogoče samo za »hec« sfriziral kakšnega kolega. Rad imaš motociklizem. Si že spoznal Valentina Rossija? Spoznal sem ga letos, ko sem odšel za dva dni v Valencijo. Beseda je večinoma tekla o deskanju in smučanju. Pravi, da nerad smuča.

209

VRHUNSKIŠPORT

210

INTERVJU

Najvišja hitrost, ki si jo dosegel s svojim motorjem? Ko dirkam, se s hitrostjo ne ukvarjam, lahko pa govorimo o približno 270 km/h. Če se ne motim, je rock tvoja prva izbira, ko gre za glasbo. Katera je tvoja najljubša skupina in na katerem koncertu si bil nazadnje? Ali si morda pred skokom zavrtiš kakšno skladbo, da ti »dolije« samozavest in poveča motivacijo? Ko se vozim, ne sme manjkati glasba Metallice, ki mi odzvanja v ušesih tudi v Planici, ko skačem. Sicer pa je izbor odvisen tudi od tega, s kom se vozim. Če sva v avtu z ženo, potem poslušava mehki rock, ker pravi, da »satan muzike« ne mara. Za koncerte običajno zmanjka časa ali pa se turneje »mojih« bendov pokrivajo s tekmovalno sezono. Katera je zadnja knjiga, ki si jo prebral? Zadnja, ki sem se je lotil – šlo je za nek kriminalni roman – sploh nisem prebral do konca, ker me ni pritegnila. (Uuu, pa vrn’t jo moram, ker me doma že čaka opomin.) Sicer pa rad berem kriminalke, posebej takšne s psihološko »začimbo«, o kakšni znani osebnosti. Ko se začne sezona, preberem knjigo na teden. Si kdaj igral računalniško igrico Delux Ski Jump? Seveda, pred dvema, tremi leti smo v sobah tako preganjali dolgčas.

Foto: Urban Urbanc

Si že bil na Triglavu? Ja, enkrat. Bilo je pred tremi leti, ko se je po poletni sezoni iz Bohinja podala na vrh celotna skakalna reprezentanca. Imeli smo se enkratno! Moram priznati, da me je popolnoma prevzela dolina Triglavskih jezer, ki je res čudovita. Kako zgleda tvoj jedilnik? Imaš med sezono odmerjene kalorije? Tako hudo spet ni. Ne obremenjujem se npr. s tem, da bom raje pojedel 100 gramov riža, ker ima 200 kilo kalorij manj v primerjavi s čim drugim. Sicer pa ne jem veliko. Obroki so sicer skromni, a jih je zato dnevno nekoliko več. Ne bom pa razgalil jedilnika do kalorije oz. žlice natančno, ker bodo zdravniki rekli, da sem »prismojen«. In tu pridem do zaključka, da edino, kar pri tem športu ni dobro oz. me moti, je, da moram toliko paziti na prehrano. Katera pa je tvoja najljubša jed? Nisem izbirčen, rad imam morsko hrano, meso, testenine. No, le žolce ne bi jedel.

211

Foto: Žan Dolinar, 4.d

VRHUNSKIŠPORT

Kje se vidiš čez deset let? Nekje v Aziji, na pesku, poleg lesene hiške. S čolnom bi lovil ribe. In to je to! Ob katerem delu treninga se najbolj »muzaš«? Naši treningi so raznovrstni. Sestavljajo jih fitnes, poskoki, atletika, tek, vaje za piljenje skakalne tehnike in sami skoki. In vse našteto rad počnem. Si si kdaj zaželel, da bi se nehal ukvarjati s športom? Sam se tega ne spomnim, mi je pa mama omenila, da so se v obdobju najstništva kdaj pojavili tovrstni prebliski. Sicer pa zadnja štiri leta v skokih in poletih res uživam. Katera športna panoga ti je poleg skokov najljubša? Ni športa, ki mi ne bi bil všeč. Rad imam vse športe, od košarke, nogometa, in-line hokeja do skvoša, downhilla itd.

212

Kaj pričakuješ od OI v Sočiju leta 2014? Medaljo? Ja, želja je medalja. Če bi moral v sezoni 2013/14 izbrati med zmago v Planici in zmago na OI v Sočiju – katero bi izbral? V Planici sem že zmagal, tako da bi se v tem primeru odločil za Soči.

Foto: Žan Dolinar, 4.d

INTERVJU

Se v prihodnosti, če se ti ponudi priložnost, vidiš v vlogi trenerja skakalcev? Zaenkrat ne, ampak puščam odprto tudi to možnost. Zdi se mi, da sem že toliko let profesionalni športnik, da bi se po aktivni športni karieri mogoče lotil česa novega. Si po naravi umetniška duša? Uživam v fotografiranju in risanju. Nazadnje sem narisal oljno sliko z motivom motorista za prijatelja, nekdanjega

dirkača. Včasih, ko sem imel več časa, sem risal precej več. Doma sem si celo poslikal stene svoje sobe. Se vidiš kot prihodnjega rekorderja v Planici? To si želim, ampak na žalost je to precej odvisno tudi od drugih dejavnikov, npr. vremenskih pogojev, višine zaletišča, odločitev tekmovalne žirije in ne le od mene. Koliko tatujev imaš? Je stegenski »joker« edini? Imam dva: eden je na hrbtu, drugi, kot rečeno, na stegnu. Stara sta po eno oz. štiri leta. Poleg »jokerja« imam še sonce z dvema obrazoma. Eden mi je všeč, drugi ne. Tvoj življenjski moto? Uživaj življenje! Z Robijem Kranjcem se je pogovarjala Neža Pompe, 4. f Mentorja: Boštjan Avguštin, prof., Peter Peterka, prof.

213 Foto: Urban Urbanc

PLANICA 2013

Foto: Tilyen Mucik

214

DELONATERENU

Foto: Brunec

Foto: Monika Avsenik Mentor: Peter Rombo, prof.

215

»Biti moraš predrzen toliko, da kljub vsemu uporabiš pravila, ki si se jih naučil do 80 %, 20% pa moraš biti predrzen in eksperimentirati z drugačnimi koti, prijemi, nastavitvami in situacijami.« Na šoli nas je obiskal fotograf, urednik revije Avto Fokus, novinar, Canon ambasador in v prostem času tudi učitelj karateja, gospod Veljko Jukič. Kot Canon ambasador nam je predstavil fotografsko opremo, ki nam jo ponuja Canon, z njim pa smo se za revijo R5 pogovarjali tudi o njegovi fotografski poti in izkušnjah, pridobljenih kot fotograf formule 1. Veljko Jukič se je nad fotografijo navdušil že v mladih letih, prebral vso literaturo, ki je bila takrat na razpolago, in seveda tudi veliko fotografiral. V tretjem letniku je prejel od očeta za uspešno opravljen letnik prvi fotoaparat Canon A1 z objektivom FD-50mm f/1.4, ki je za tiste čase veljal kot vrhunski fotoaparat. Ker ni imel denarja za druge objektive, je omenjeni komplet na očetovo začudenje prodal in kupil slabšega, Canon AV-1 ter objektiva 28 mm f/2.8 in 135 mm f/3.5 in tako začel svojo fotografsko pot. Že pri 17.-ih je prvič poročal s formule 1 v Italiji, kjer pa se mu je pripetil »neljubi dogodek«, ki ga je pošteno zaznamoval. Pred dirko si je izposodil Canon pro opremo, ki bi jo po dirki moral vrniti, vendar je ni hotel oz. jo je »pozabil« in jo obdržal do naslednjega dne. Zato so po policijskih postajah razposlali informacije o njem in »ukradeni opremi«. No, na koncu se je vse srečno razpletlo le z opozorilom. Vendar tega pri Canonu niso pozabili. Ko je že mislil, da mu opreme ne bodo več posodili, so ga na njegovo začudenje, ko je poročal s sarajevskih olimpijskih iger, poklicali v njihov tabor in mu dali na razpolago vso fotografsko opremo. Tako se je začela njegova fotografska pot. A skromno dodaja, da ima veliko zaslug za njegov uspeh in uveljavitev tedanji urednik revije Avto fokus. Kdo vas je navdušil za fotografijo?

Je kakšno lažje vprašanje? (smeh). V bistvu to izvira iz mene, iz moje otroške radovednosti. Vzornika nimam, ker sem živel v okolju, v katerem se je nekaj kolegov resno ukvarjalo s fotografijo, zato je to tudi mene pritegnilo. Poudaril bi, da navdušenje za fotografiranje prihaja iz moje civilizacijske in otroške radovednosti.

Katero srednjo šolo ste obiskovali?

Želel sem se vpisati na fotografsko šolo, vendar sem na koncu pristal na strojno-tehniški šoli, ker sem se odločil, da je fotografija postranska stvar, ki jo »izpolnjujem« le kot svoj hobi.

216

Pozneje sem študiral ekonomijo. Na žalost sem se takrat preveč ukvarjal s potovanji in reportažnim delom, tako da študija nisem zaključil. Pozneje sem študiral še multimedijo in bil tokrat uspešen. Če bi se zdaj odločal, bi se takoj vpisal na šolo za medije, takrat pa to ni bilo mogoče.

Vaši začetki z analogno in digitalno tehniko …

Če tehnologiji primerjam, je digitalna tehnika vsaj 10-krat učinkovitejša in lažja za obdelavo, ker je bistveno manj kemičnih procesov. Včasih si na terenu delal z analognim in digitalnim fotoaparatom, vendar si film razvijal doma. Danes delamo vse digitalno, temnica »potuje« s teboj v ob-

OBISKNAŠOLI

liki računalnika. Digitalna tehnologija je po eni strani silna pridobitev, ker nam 10-krat poveča učinkovitost in skrajša čas obdelave, ponuja pa nam nove kreativne možnosti. Po drugi strani pa je imel tudi filmski trak svoj čar. Fotografija na tem prozornem materialu je imela nekoč dokumentarno vrednost, ker si jo lahko shranjeval v materialni obliki, ki je omogočala nadaljnje razmnoževanje fotografije. Danes je sveda drugače. Digitalna fotografija nima take teže kot košček filma, ki pomeni trajno informacijo z arhivskim pomenom. Po vseh teh letih sem si kupil fotoaparat na film, s katerim naredim 2–3 filme skozi vse poletje, vendar dokumentiram tudi digitalno, da imam arhiv opremljen na oba načina.

Ali dogodke na formuli 1 še fotografirate s postopkom analogne fotografije, kjer je v proces vključeno razvijanje filma?

Nič več! Na začetku razvoja digitalne tehnike sem visokokakovostno fotografijo delal na aparat s filmom, tiste, ki sem jih moral poslati dalje takoj, pa na digitalni fotoaparat. Leta 2004, ko sem se pripravljal na pot v Avstralijo, sem imel s seboj dve digitalni ohišji in za vsak slučaj še dvajset filmov in seveda analogni fotoaparat. Vendar sem se na koncu toliko zanesel na digitalno tehniko, da ni bilo več treba imeti rezervnega »beck upa« (analognega aparata). Na prehodu med analogno in digitalno fotografijo sem naredil približno 70 % fotografij v digitalni tehniki in 30 v analogni. To je botrovalo moji odločitvi, da filma več ne potrebujem.

Koliko časa že fotografirate?

S fotografijo se ukvarjam že približno 38 let. Ljubiteljsko sem začel svet fotografije spoznavati pri 12., napredoval sem hitro. Na srednji šoli sem imel tudi fotografski krožek in mentorja, ki mi je dal na razpolago temnico in vso potrebno opremo. To mi je zelo pomagalo pri razvoju. Pri 17ih sem začel sodelovati z revijo Avto Magazin. Pri 18ihsem imel že kopico objavljenih stvari. Vendar sem po srednji šoli moral kot vsi v vojsko. Takrat sem vse filme pustil na uredništvu, in medtem ko sem bil odsoten, so drugi veliko objavljali. Med študijem mi je bil edini motiv novinarska/reportažna fotografija. Tako lahko rečem, da sem se že zgodaj začel profesionalno ukvarjati s fotografijo in služiti denar za potovanje in opremo.

Ali na prireditvi formule 1 uporabljate tudi video?

Na F1 delaš za video ali pa za tiskane medije. Če delaš za tiskane medije, imaš prepustnico, ki ti dovoljuje samo novinarsko in fotoreportersko delo, medtem ko je prepovedano hkrati snemati z videom. Zato tega medija ne uporabljam, ker sem lahko kaznovan. V prostem času posnamem tudi kakšen filmček. Pri tem uporabljam še staro tehniko HDV-kamere, za nekatere stvari pa tudi tehnologijo, ki jo omogočajo EOSaparati.

Ali ste se kdaj med samo prireditvijo formule 1 počutili ogroženega? Nesreče v vaši bližini, leteči delci …

Seveda! To se mi je zgodilo že nekajkrat, predvsem v boksih, ko sem spregledal ali pa nisem slišal dirkalnika in sem mu komaj ušel. Enkrat sem se postavil za fotografiranje na nek ovinek, ko se je zgodila nesreča in so po zraku letele gume

in številni avtomobilski deli. Vendar je v takem primeru moj prvi refleks, da držim aparat pred glavo in fotografiram; kot karateist namreč vem, da je obraz najšibkejši del človeške glave.

Od kod ljubezen do formule 1?

Tipično za mlade fante je, da jih privlačijo lepe »punce« in hitri motorji ter avtomobili. (smeh) Svojo navdušenost za hitrost sem le še stopnjeval – najprej sem spremljal domače športne prireditve, kot so speedway, motokros in rally, pozneje pa tudi atraktivno formulo 1, ki sem jo sicer spremljal že kot mladenič.

Kako pridobiti akreditacijo?

Formula 1 je silno zaprt »klan« (krog). Že samo za vstop v ta »klan« je treba vložiti zelo veliko truda in časa. Ko pa si enkrat »noter«, pa moraš večkrat letno poslati svoje objavljene fotografije na svetovno avtomobilistično organizacijo (FIA). Fizično moram biti prisoten na 12 dirkah letno od skupaj dvajsetih. Če ne izpolnim teh pogojev, izgubim dostop do nekaterih »con« in se lahko osredotočim samo na akcijske posnetke. Vendar se večina dogajanja dogaja zunaj dirkalnih površin. Dostop mi zelo pomaga, saj pišem tudi članke za revijo Avto Fokus in tako lahko fotografiram in zbiram izjave ter zgodbe dirkačev hkrati.

Najljubše prizorišče?

Tri lokacije so zares fenomenalne. Avstralija je očarljiva zaradi svetlobe, ljudi ... Do Japonske čutim posebne simpatije, ker se tam počutim kot doma. Najatraktivnejše prizorišče pa je zagotovo Monte Carlo, in sicer zaradi jaht, prijaznih ljudi, mondenega prizorišča – tu formula 1 res zažari v vsem svojem blišču, ki pa mogoče ni nujno realen.

Kako usklajujete zasebno življenje z delom, ki ga opravljate? Po Evropi običajno potujem skupaj z družino, enkrat letno se odpravimo tudi kam dlje. Sicer pa je tako, da sem poleti precej odsoten, pozimi pa sem več doma.

Naslednje potovanje …

Prejšnji teden sem prišel iz Abu Dabija. Naslednji vikend pa potujem v Brazilijo, kjer bo potekal razplet med dirkači za osvojitev naziva svetovnega prvaka. Zadnji trenutki boja za osvojitev naslova so nekaj posebnega. Preprosto želim biti zraven in občutek, da lahko spremljam te velike dogodke in jim dam svoj pogled ter dimenzijo, je enkraten.

Misel za konec …

Treba je obvladati tehniko »v piko«. Torej »imeti znanje fotografije v malem prstu«. In potem je treba biti pri vsem tem domiseln, iznajdljiv in včasih tudi (pre)drzen. Pravila, ki si se jih naučil, moraš uporabiti v »80 odstotkih«, v »20« pa moraš biti predrzen in eksperimentirati z drugačnimi koti, prijemi, nastavitvami in situacijami. Z Veljkom Jukičem sta se pogovarjala Triša Klobučar, 4. d, in Urban Urbanc, 4. d Mentor: Peter Rombo, prof. Foto: Vasja Pigac, 4.d

217

ŠPORT

TREBA JE IMETI SMISEL ZA HUMOR, TO ZELO POMAGA INTERVIJU S TOMIJEM TRBOVCEM Tomi Trbovc je predstavnik za odnose z javnostmi pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS). Opravlja funkcijo, ki je nekakšen strelovod, kamor se usmerja vsa dobra in slaba volja, ki jo premore »alpski svet«. Ker je šport polje sladko-grenkih trenutkov, mu nikoli ni dolgčas. Med sezono časa za predah nima in vikendi mu ne prinašajo klasičnega oddiha od dela. Toda v svoji vlogi uživa, čeprav njegov telefon zvoni skoraj 24 ur.

Kaj je tvoja naloga? Večino časa koordiniram intervjuje za naše tekmovalce in »iščem« njihove izjave, obenem pa z objavljanjem novic, ki jih pošiljajo kolegi z vseh možnih tekem, skrbim za ažurnost krovne spletne strani. To od mene terja, da sem nenehno v stiku s tekmovalci, trenerji, organizatorji … Včasih se zgodi, da je kdo slabe volje in ne dvigne telefona, kar mi delo nekoliko oteži. S tem pa se krog mojih nalog še ne sklene. Skrbim namreč tudi za promocijo projektov, kot je oddaja »Gremo na smuči«, bdim nad ambasadorstvom (kot je bila žal neuspešna nominacija Planice za nordijsko svetovno prvenstvo leta 2017), sem komunikacijska vez z mednarodno smučarsko zvezo in njihovimi predstavniki za odnose z javnostmi ipd. Služba od tebe zahteva, da si neprestano dosegljiv. Kako poteka tvoj delavnik? Od začetka oktobra do konca aprila traja sedem dni na teden, od jutra do večera. Včasih ga prestavim ali poteg-

218

nem tudi v noč, če naši tekmovalci tekmujejo v Ameriki ali na Japonskem. Še dodatno mi z »računa časa trga dnevni znesek« sodelovanje pri organizaciji Planice, saj, čeprav gre samo za 4-dnevno tekmovanje, priprave na skakalni praznik potekajo skozi vse leto. Koliko ljudi sodeluje pri pripravi planiške prireditve? Med letom dela na tem projektu od štiri do pet ljudi. A globlje ko smo v zimski sezoni, »debelejša« je ekipa in 14 dni pred prireditvijo se številka giblje med 100 in 150 ljudmi. Zadnje dni pa za nemoten potek prireditve skrbi 600–650 ljudi. Kdaj si se pridružil? Letos bo to že moja 38. Planica, s tem da sem star 37 let. Kako je pa to mogoče? Moj oče je bil novinar in me je prvič peljal v Planico, ko sem bil star vsega 11 mesecev. Od takrat nisem zgrešil niti ene

INTERVJU

prireditve, ki se je odvila pod Poncami. Očetov status mi je omogočal, da sem bil vedno blizu dogajanja. Ko sem bil star 12 let, sem vlogo gledalca in očetovega spremljevalca zamenjal za vlogo pomočnika. Moja planiška pot se je začela tako, da sem pomagal v tiskovnem središču. Prenašal sem rezultate, nosil novinarjem čaj ipd. Počasi sem začel spoznavati, kako stvari delujejo, in naključja so me privedla do mojega današnjega delovnega mesta. Kakšen je tvoj odnos s športniki? Lahko rečem, da dober, saj sem v vseh teh letih sklenil kar nekaj prijateljstev. S Petro Majdič npr., čeprav je zaključila svojo kariero, še vedno odlično sodelujeva. Ker nisem konfliktna oseba, me včasih porabijo za »blazino« in pošljejo na misijo, da rešim nekaj, kar je na videz morda nerešljivo. Treba je imeti smisel za humor, to zelo pomaga. S katerim športnikom se najbolj razumeš? Razumem se z vsemi, je pa vsak kdaj tečen. Je že tako, da so vsi dobro volje, ko dosegajo dobre rezultate, malce manj pa, ko rezultati niso zadovoljivi. Ni pa nikogar, ki ga ne bi mogel videti ali s katerim ne bi govoril. To bi bil v mojem poklicu samomor. Kateri dnevi so zate najbolj stresni? Prvih štirinajst dni na začetku sezone, vsi, ki se pokrivajo s svetovnimi prvenstvi (potekajo na dve leti), in vikendi med sezono, ko potekajo številne tekme v vseh panogah. Takrat telefon nenehno zvoni.Podobno velja za štiridnevno tekmovanje v Planici, ko telefon kar ne neha zvoniti. Pa relaksacija? Odkar imam sina, ki je star dve leti, je to nekoliko težje. Poleti, ko imam daljši dopust, grem z družino na morje. Uživam pa še na Krasu, kjer želim nekoč tudi živeti. Lahko razjasniš pojma skakalec – letalec? Na svetu je pet letalnic, mednje sodi tudi planiška, na katerih se, kot temu pravimo, leti. Za status letalca je treba doseči daljavo najmanj 160 metrov, česar se na običajni skakalnici ne da doseči. Vedno več je tudi skakalk … Ja, ženski skoki se hitro razvijajo in prejšnja sezona je bila prva, v kateri so imela dekleta tekmi svetovnega pokala tudi pri nas v Ljubnem. Obisk je bil izjemen, televizijska gledanost presenetljivo visoka. Zato je to zagotovo disciplina, ki ima svetlo prihodnost. Leta 2014 bodo dekleta tudi prvič nastopi-

la na olimpijskih igrah v Sočiju in Slovenci imamo kar nekaj perspektivnih skakalk, tako da lahko potihem računamo tudi na kakšno medaljo. Se sam ukvarjaš s športom? Ko deček sem treniral plavanje, drugače pa sem aktivno športno udejstvovanje zadnje čase nekoliko zanemaril, le poleti kdaj pa kdaj »zajaham« kolo. To je eno od področij, ki še čaka na moj večji angažma. Nedavno sem moral Robiju Kranjcu zaradi izgubljene stave po stopnicah kar trikrat na vrh planiške skakalnice nesti smuči in moram priznati, da sem se kar pošteno zamislil nad svojo kondicijo. Kako se med seboj razumejo tekmovalci? V redu! Skakalna ekipa, če jo dam za zgleden primer, to lepo odraža tudi v rezultatih. V ekipi namreč vse funkcionira. Fantje so zadovoljni, se veliko družijo, nasploh vlada pozitivno, sproščeno vzdušje in posledično so tu tudi dobri rezultati. Verjetno veliko potuješ? Na leto sem zdoma od 30 do 40 dni, kar je v primerjavi s trenerji in tekmovalci, ki so na poti tudi po 200 dni na leto, malo, zato sem s stanjem zadovoljen. Imaš rad svojo službo? Kateri so najlepši »službeni« trenutki? Seveda jo imam rad. Najlepše je to, ko si zraven, ko se zgodi kaj velikega, npr. odmeven rezultat. V pretekli zimi je bil to trenutek, ko je Robi Kranjec postal svetovni prvak v smučarskih poletih. A s tem veličastnim trenutkom, ki je bil razlog za nepopisno veselje v našem taboru, sta prišli tudi moji stresni delovni uri, saj sem moral Kranjca postaviti pred vse kamere in novinarje, pravočasno odpeljati na doping kontrolo pa na fotografiranje in podelitev nagrad in pokala. Ampak »epski« športni trenutki ti vlijejo dodatno energijo in res z veseljem delaš.A vsaka medalja ima dve plati in včasih je treba koga tudi tolažiti; šport je namreč mešanica uspehov in neuspehov. Kdaj se zato potoči tudi kakšna solza, toda vsi ti sladko-grenki trenutki kažejo, da je šport vendarle šport z vrednotami, ki jih je treba ceniti.

S Tomijem Trbovcem se je pogovarjala Neža Pompe, 4. f Foto: Žan Dolinar, 4. d Mentor: Peter Rombo, prof.

219

lanski maturanti 2011/12

Grafično oblikovanje 4. a Anamarija Ačko, Blaž Avsec, Patricia Baš, Anastasija Branc, Petra Brelih, Aleksandra Cimprič, Johan Dagarin, Gruša Erjavec, Matic Flajs, Tonja Gašperlin, Urša Godina, Barbara Grah, Karmen Gužvić, Tjaša Lupše Hanzlowsky, Irena Iljaž, Sara Klakočer, Špela Kočer, Nina Marinčič, Anja Medved, Jan Mihalič, Lenart Pikelji, Gea Pleničar, Tilen Prebil, Maja Raščan, Luka Rous, Tina Šuštar, Maja Tušar, Špela Vizjak, Nika Vižintin

Oblikovanje uporabnih predmetov 4. b Marcel Benedetič, Anže Čanžek, Gregor Ferk, Jakob Gregorčič, Rok Jarc, Sabina Kavčič, Nik Kidič,Tjaša Knez, Tim Kropivšek, Tina Lanišek, Tina Lipovšek, Sara Mandelj, Martin Markovič, Marko Mavec, Sonja Mihelčič, Matej Mlinar, Tina Novak, Vivijan Omahen Zavolovšek, Nejc Osovnikar, Peter Pešžut, Lidija Plestenjak, Urša Sačer, Lea Salaj, Vildana Salanović, Valentina Škofic, Maja Štremfelj, Anja Zabukovec, Anja Zakotnik, Tim Zrimšek

Modno oblikovanje 4. c Donna Blimen, Neža Bregar, Lea Dolenšek, Laura Džamastagić, Špela Fabjan, Danijela Frelih,Nives Gruden, Lea Grujić, Saša Hašič, Špela Jelovčan, Urša Jerlah, Tjaša Korošec, Anja Kužnik, Tea Mlinar, Ema Nunar, Dejan Petrović, Iza Tavčar, Maša Trček, Tjaša Žagar

Fotografski tehnik 4. d Dajana Anić, Žan Anzeljc, Maja Fučak, Loti Gostič, Staša Gruškovnjak, Živa Hrovat, 4. d Daša Kankaraš, Anže Malovrh, Sabina Možina, Sara Omahna, Veronia Perič, Polona Prosenik,Tamara Puc, Žiga Rebolj, Bit Sever, Alja Smerdel, Aleš Štebe, Špela Vertl

Umetniška gimnazija − likovna smer 4. f Elizabeta Brina Blaž, Ana Dojčinovič, Jan Fortuna, Teja Gerkman, Žiga Glavan, Kaja 4. f Hafner, Žiga Hančič, Dominik Jakša, Barbara Jazbec, Mihael Jenko, Nika Jereb, Patricija Kastelic, Darjan Kocmur, Petra Kostevc, Ana Lekše, Špela Malej, Klemen Markovič, Nina Matičič, Jan Medved, Aleš Oblak, Sebastjan Oblak, Valerija Pegam, Veronika Pezdirc, Jure Plavec, Urša Prek, Matevž Remškar, Anja Rupnik, Teja Samsa, Domen Schulz, Viviana Škrabec, Ana Marija Šparovec, Lucija Šutej 4. 4. g g Nina Baznik, Neža Benedičič, Gašper Bernot, Ajda Bertok, Blaž Blatnik, Nastja Budna, Eva Živa Dobnik, Tea Eršte Meškovič, Nika Fugina, Kaja Golob, Nina Goropečnik, Mariša Jagodič, Eva Jeraj, Tia Kralj, Aljaž Krštinc, Taja Lesjak Šilak, Špela Marussig, Eva Mavsar, Marko Palme, Liza Penov, Lea Rojec, Teja Roštan, Vana Smolnikar

220

četrti letniki odhajajo 2012/13

Grafično oblikovanje

4. 4. a a Eva Elena Beus, Lara Dular, Darko Gavrilović, Tina Hočevar, Manca Krajnc, Janja Kravanja, Jan Kršinar, Neva Kumelj, Valentina Kumer, Nina Lang, Lavra Lavrič, Nastja Lojen, Maja Medved, Petja Novak, Sara Omovšek, Polona Pečan, Špela Penič, Eva Petretič, Manca Pugelj, Aljaž Rendla, Anja Rožič, Veronika Rupnik, Mateja Tonejec, Matic Toni, Katja Verbič, Natan Vršič, Inja Zalta, Sabina Zorman

Oblikovanje uporabnih predmetov 4. b Andraž Bernik, Špela Čuk, Urška Draksler, Vesna Golob, Miha Goršin, Domen Herič, 4. b Hana Jereb, Špela Kodrič, Ana Marija Kojić, Rok Kostanjšek, Andreja Kovšca, Žan Kralj, Ambrož Močnik, Aljaž Mrak, Larisa Omerzu, Andraž Oražem, Eva Razložnik, Gašper Rems, Nuša Resnik, Mateja Rogelj, Maja Rudolf, Jerneja Sedevčič, Klemen Verbovšek, Anamarija Žakej

Modno oblikovanje 4. 4. cc Larisa Albreht, Maja Begovič, Eva Bizjak, Sara Cvirn, Tjaša Doblekar, Nina Drobnič, Karmen Hočevar, Tina Homan, Kristina Humar, Prisha Justinek Alfirev, Špela Konjšek, Monika Mezgec, Urška Miklič, Liza Portir, Sara Rotar, Katarina Rus, Neža Sinjur, Urška Špan, Anamarija Virant, Patricija Volčič

Fotografski tehnik 4. d Rok Berglez, Maja Čebron, Žan Dolinar, Vida Habjanič, Eva Himelrajh, Romina Ivančič, 4. d Ajda Janežič, Aljaž Janša, Gaja Kladnik, Eva Kržič, Tamara Mišmaš, Jera Novak, Vasja Pigac, Tea Pušica, Ribana Rožac, Sandra Šuštar Šmid, Anja Tišina, Urban Urbanc, Nika Urh, Sara Vodišek, Anže Vrabl

Umetniška gimnazija − likovna smer 4. 4. ff Tjaša Bavčar, Anja Cizel, Uršula Gorjanc, Rebeka Grdič, Ana Jančar, Eva Janeš, Janja Janša, Katja Jarc, Ana Jurejevčič, Dora Kaštrun, Lucija Mandić, Tilen Nedanovski, Evelin Novljan, Anina Peric, Rebeka Petrovčič, Laura Polenšek, Neža Pompe, Vesna Prezelj, Nika Rebolj, Ana Rozman, Hana Šebalj, Tea Šulek, Tjaša Travižan, Ajda Urankar, Larisa Vičič, Luka Zabret Nataša Avsenik, Neja Bervar, Julija Cesnik, Sandra Cvijetič, Klara Debeljak, Ita Gaber, 4. 4. g g Domen Karun, Nal Klemen, Urban Klinkon, Karin Kokalj, Sara Komac, Mojca Koželj, David Kucler, Katarina Kuk, Luka Petrač, Gal Plešnar, Janez Vid Polkar, Eva Potrbin, Eva Rak, Ela Repovš, Monika Slemc, Maruša Uhan, Ana Vičič, Rea Vogrinčič, Urša Vurnik, Nejc Zajec, Luka Zorc, Klara Železnikar

221

foto: Lara Krivec Bochl

222

FAZA NIRA NJE 2012 V oktobru se je kot vsako leto ponovno odvijal krst fazanov, tradicionalni dogodek, na katerem se dijakinje in dijake prvih letnikov simbolično ‘’krsti’ oziroma prek raznih nalog ter prestanih izzivov tudi simbolično sprejme medse. Na krst sta fazane privabila pismo z rdečim pečatom in predpisana obleka v stilu 70. let. Odvil se je prijeten sončen dan na idilični lokaciji, na dvorišču naših preljubih Križank, in prijetno vzdušje se je na mestni plaži po krstu nadaljevalo v pozno popoldne.

Za ogrevanje v nadaljnja štiri leta tedenskega risanja so prav gotovo dokazali nadarjenost in smisel za estetiko … Ena od zahtevnejših nalog je bila, da so morali dijaki s svojimi telesi prikazati sliko znanega umetnika.

Da so lahko uspešno opravili prvo nalogo, so morali dijaki prvih letnikov že v naprej pripraviti kratko predstavitev in z veseljem smo si ogledali nekaj zelo izvirnih.

Za tiste, ki so že takoj pokazali pravi uporniški duh naše šole, pa je bila SŠOF-klečalnica, na kateri so imeli izbrani možnost začutiti nostalgijo.

V nalogi z naslovom Art attack so morali dijaki iz različnih naravnih materialov, po zgledu oddaje z istim naslovom, ustvariti čim bolj zanimivo sliko živali, ki jim je bila določena.

Maja Novak, predsednica dijaške skupnosti

Iz slame ustvariti amebo ni ravno lahka naloga!

223

HUDOMUŠNE IZJAVE PROFESORJEV

Pri pouku je lahko tudi zabavno. Za to poskrbijo tudi naši profesorji, ki s svojimi izjavami dokazujejo, da imajo smisel za humor. Odločili smo se, da nekaj od teh izjav objavimo tudi v reviji R5, da se ob prebiranju tudi malo nasmejimo in razvedrimo. Peterka: »Sem se pogovarjal z eno tajnico,vendar z rezultatom pogovora nisem bil zadovoljen. Naglo sem se ji zahvalil in ji rekel hvala lepa gospodična, vejico pa kar sami postavite. Nikoli več me ni poklicala.«

Bernetič Pal med pisanjem eseja: »Ali kdo ve, na kateri strani je v Novicah črna kronika?« Nihče ne odgovori. Profesorica: »Ja, ali ne berete Novic?«

Kržan: »Z matematiko moraš ravnati kot z ljubosumno žensko. Vsak dan se ji moraš posvečati, drugače ni nič! In matematika je tudi lepa kot ženska!«

Gregorič: »To, da zamudite vlak, ni izgovor, da zamudite na pouk. Naši vlaki vozijo tako počasi, da bi ga lahko peš dohiteli do naslednje postaje.«

Pohlin: »Ja, kje pa je kaj za brisat tablo ... Ali ima kdo kak robček?« Tišina v razredu. Pohlin: »Ja, kaj, naj slečem hlače pa z njimi obrišem tablo?!«

Matovina: »Imam veliko dela z vami. Lahko bi mi dvojno plačali. Polovico razreda učim, polovico pa mirim.«

Znameniti glas iz šolskega zvočnika, ki nam pridno poroča o vseh novičkah glede gledaliških abonmajev: »Za to predstavo morate pa res pohiteti, ker je že od začetka razprodana!« Plemenitaš daje navodila za domače risanje avtoportreta: »Vsakršni pirsi, okraski in vsadki me sploh ne zanimajo. Zanima me le vaš portret! Lasje, obrvi, trepalnice – vso to 'dlakovje' sploh ni pomembno!« Dijak: Poglej, Nika, to je zate, ker imaš rada zebre. Nina Šuštaršič: »Kaj pravite?« Dijak: »Pravim, da ima Nika rada zebre.« Nina Šuštaršič: »Veste, to je tak čas. Ene zebe, drugim je vroče.« Prof. Starc se je v učilnici na Roški trudil spustiti rolete, pa so se ves čas nekaj zatikale. Enkrat je padla ena stran, drugič druga, z obema rokama je vlekel najprej eno dolgo vrv, nato drugo... Prof: “Hahaha, si bom doma namontiral take rolete, pa bom vadil. Počutim se kot na jadranju.” Rau: »Veste, sem imel včeraj primer, ko je deklica skoraj zlomila ekran. Ni ji uspevalo, računalnik dela ni opravil tako, kot je želela. Tolkla je po tipkovnici! Samo, veste, to je čisto normalno!«

224

Tozon o nekem božjem hramu: »To je najstarejša cerkev v Sloveniji. Starejših ni. Mislim, so, samo tole je bolj staro.« Dijakinja se med poukom matematike zasmeje. Bartolj: »Jaz ne morem delati v takem okolju!« Dijakinja: »Smeh je pol zdravja, profesorica.« Bartolj: »Potem pa bodite malo bolni.« Matovina: »Malo bomo pohiteli z ustnim ocenjevanjem, ker nas potem čaka požar!« (Tisti dan smo imeli na šoli požarno vajo.) Starc popisuje dijake na avtobusu. Prikotali se jabolko. Starc: »Katera Eva je izgubila jabolko, ker jaz nisem Adam in ne bom nasedel tej 'fori'.« Gregorič: »Ali nič ne gledate vojaških filmov?« Dijakinja: »Ne!« Gregorič: »Ja, kaj pa? Ali samo Smrkce gledate, ali kaj? Jaz sem si jih kar zlovdu, da jih gledam za pomiritev, ko končam z vašimi urami.« Izjave je zbrala in uredila Deja Hauptman, 3. b