Spodbuden vpliv števila šest

NUMEROLOGIJA, NAPOVEDI

Leto števila 6: ljubezen, sočutje, odgovornost, zdravje, materialna varnost Spodbuden vpliv števila šest

števila šest bo zato potrebno zavedanje o krepitvi ljubezni do vseh in do vsega, a dejavno z ustvarjanjem materialnih dobrin, ki koristijo vsem.

Sočutje bo pogosto povezano s pomilovanjem in usmiljenjem, kar bo za »tarče« takšnega odnosa boleče in porazno. Sočutje je v številu šest mišljeno kot razumevanje različnosti drugih ter neenakih potreb in možnosti. S sočutnim razumevanjem bo zato možno ustvarjati enake možnosti za uveljavitev vseh, posebno oviranih, ranljivih, bolnih, potrebnih pomoči, oskrbe, nege, osebne asistence.

Odgovornost se bo v letu števila šest najbolj kazala v zagnanosti za delo, a ne samo v poklicu ali poslovni dejavnosti, temveč tudi zasebno, pri ustvarjanju dobrih življenjskih okoliščin posameznika, družine, širše skupnosti. Odgovornost bo potrebno izraziti tudi do vseh tistih, s katerimi sodelujemo in živimo, pri ukvarjanju z mladimi, vsekakor pa bomo največ naredili z lastnim dobrim zgledom v vsakdanjem življenju, ne samo z besedami. Odgovornost se bo dokazovala pri tistem, kar bomo počeli, četudi nam ne bo ravno v veselje, ampak bo nujnost, kar bo odraz zrelosti, pri mladini tudi sprejetosti v svet odraslih. Energije števila šest vibrirajo tako, da močno spodbujajo ljubezen, sočutje, odgovornost, potrebo po materialni varnosti in zdravju. Rezultati vseh treh naravnanosti pa niso vselej najbolj osrečujoči.

LETO PRILOŽNOSTI

Edinstveno priložnost bodo vsekakor v letu števila šest imeli ljudje, ki so rojeni v letu števila šest (seštevek rojstnega leta) ali pa je šest njihovo osebno število (seštevek celega rojstnega datuma). Pri njih bodo ljubezen, sočutje in odgovornost najbolj opazni, saj se bodo močno odzivali na dogajanje okoli sebe. Njihova trdnost sicer ne bo največja, zato pa se bodo skozi leto dodatno usposabljali za poklic, poklicanost, da opravljajo dobra dela, skrbijo za zdravje drugih in krepijo materialno varnost. Pri tem ne smejo pozabljati nase.

Pomanjkanje samozavesti in počasnost bodo skušali odpravljati z vključevanjem v razne tečaje, obiskovanjem terapevta, početjem česa takega, na kar bodo lahko ponosni. Pri odpravljanju težav, povezanih z zdravjem, nerodnosti pri obnašanju, zadreg in osebnih stikov, jim bosta pomagala medicinska hipnoza ali avtogeni trening. Odpirali bodo dodatno poslovno ali popoldansko dejavnost, nekateri se poslovno osamosvajali. Navezovanje na trdnejše osebnosti od sebe bo še vedno potrebno.

Tisti z osebnim številom šest bodo morali v letu števila šest sprejemati priložnosti za dodatno izobraževanje, širjenje komunikacijske in socialne mreže, se učiti samopromocije, uveljavljanja svojih prednosti in trženja tistega, kar znajo, zmorejo in imajo. Samopomilovanje jim ne bo pomagalo pri napredovanju, izboljšanju statusa, materialne varnosti, saj se bo odražalo na njihovi zunanjosti, lahko neprimerni urejenosti, zaradi česar v svoje življenje ne bodo privlačili sposobnih in optimističnih ljudi ter takšnih, s katerimi bi lahko sobivali, ustvarili ljubečo ali poslovno skupnost.  Stane Padežnik 

Foto splet

Mnenje strokovnjaka za kazensko pravo Evtanazija skozi stranska vrata?

»Po pregledu predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, z dne 14. oktobra 2021, se ne morem znebiti vtisa, da želijo avtorji predloga skozi stranska vrata pripeljati evtanazijo v naš pravni red. V tej misli me utrjujeta tudi zapis pogovora s prof. dr. Dušanom Kebrom Pravica do dobre smrti, objavljenim v reviji Misteriji, november 2021, in zapis pogovora s prof. dddr. Andrejem Pleterskim Biti ujetnik svojega telesa je najhujša ječa, ki jo lahko doživiš, objavljenim v Novice svet 24 plus, 6. 11. 2021,« začenja pogovor pravnik prof. dr. Vid Jakulin, redni profesor na katedri za kazensko pravo ljubljanske pravne fakultete. Prosili smo ga za mnenje o predlogu zakona, ki ga je pripravilo društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost, vendar se je omejil samo na komentar o evtanaziji, ki jo ta predlog zakona predvideva kot izjemen ukrep.

Srčika predloga zakona se tiče pomoči bolniku pri samousmrtitvi, ne evtanazije. Vendar pa peti člen predloga dopušča izjemo, da »se evtanazija izvede, če pacient ni zmožen sam vnesti smrtonosne učinkovine v telo, če ima verske, moralne ali druge utemeljene razloge, zaradi katerih ne želi sam vnesti smrtonosne učinkovine v telo, ali če obstajajo za to drugi utemeljeni razlogi.« To pa, če bo zakon sprejet, po mnenju našega sogovornika na zelo široko odpira pot evtanaziji. Evtanazija pomeni »izveden medicinski postopek, ki pomeni usmrtitev pacienta na njegovo zahtevo z vnosom smrtonosne učinkovine v njegovo telo«.

Kakšno je vaše mnenje kot strokovnjaka kazenskega prava o evtanaziji?

Pri evtanaziji obstaja možnost nepopravljive zmotne odločitve, saj mrtvega ne znamo oživeti.

Če govorimo o evtanaziji (lepa, lahka, dobra smrt) – kot sodelovanju tretje osebe pri povzročitvi smrti druge osebe – s pravnega vidika, moramo začeti pri ustavi. Ustava Republike Slovenije v sedemnajstem členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Če bi želeli evtanazijo urediti, dovoliti z zakonom, bi po mojem mnenju morali predhodno spremeniti sedemnajsti člen Ustave, saj bi bil v nasprotnem primeru zakon, ki bi dovoljeval poseg v življenje (usmrtitev) v nasprotju z Ustavo. Naj za primer navedem Ustavo Zvezne republike Nemčije, ki v drugem odstavku drugega člena določa: »Vsakdo ima pravico do življenja in telesne integritete. Osebna svoboda je neprekršljiva (sveta, nedotakljiva). V te pravice je mogoče poseči samo na podlagi zakona.«

V čem vidite problem evtanazije?

Pri evtanaziji naletimo na isti problem kot pri smrtni kazni. V obeh primerih obstaja možnost zmotne odločitve, ki je nepopravljiva, saj mrtvega ne znamo oživeti. V obeh primerih mora obstajati človek, ki dejanje izvede. Pri smrtni kazni rabelj, pri evtanaziji pa oseba, ki sodeluje pri usmrtitvi druge osebe. Če bi z zakonom o evtanaziji predvideli, da evtanazijo lahko izvede samo zdravnik, bi prišli v situacijo, ko bi zakon od zdravnika zahteval storitev nečesa, kar mu stanovska prisega izrecno prepoveduje. Hipokratova prisega v eni od svojih točk od zdravnika izrecno zahteva, da ne bo »nikoli nikomur – tudi ko bi ga prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel«. Zdravniki, ki so s Hipokratovo prisego mislili resno, ki so jo ponotranjili, bi bili postavljeni v položaj, ko bi zakon od njih zahteval, da storijo nekaj, kar jim njihov kodeks etike prepoveduje. Takšni zdravniki bi verjetno iskali izhod v ugovoru vesti, če bi jim zakon to omogočal. V nasprotnem primeru bi se znašli v nezavidljivem položaju.

Če govorimo o evtanaziji kot sodelovanju tretje osebe pri povzročitvi smrti druge osebe na prošnjo ali vsaj s privolitvijo prizadete osebe, naletimo na pojem privolitev oškodovanca.

Kaj pomeni ta pojem?

V kazenskem pravu s tem mislimo na situacijo, ko domnevni oškodovanec ali žrtev kaznivega dejanja tako ali drugače soglaša s spornim ravnanjem v času izvršitve. Privolitev oškodovanca lahko nastopa v dveh temeljnih oblikah. Volja oškodovanca kot nasprotovanje določenemu posegu je pogosto zakonski znak inkriminacije (obtožbe), na primer pri prisiljenju po 132. členu Kazenskega zakonika. Druga temeljna oblika privolitve oškodovanca pa je tista, kjer nasprotovanje oškodovanca ni niti izrecno niti kako drugače zakonski znak inkriminacije. Sodobno kazensko pravo razume privolitev oškodovanca kot samostojen institut splošnega dela kazenskega prava, ki pa praviloma ni pozitivnopravno urejen. Tudi slovenski Kazenski zakonik ne pozna splošnih norm o privolitvi oškodovanca.

Menim, da bi morali preveriti, v kakšnem duševnem stanju in v kakšnih okoliščinah se je človek odločil za smrt.

Kako je s tem v drugih državah oziroma pravnih sistemih?

Velika večina pravnih redov presoja privolitev oškodovanca z merili protipravnosti, ki je drugi element splošnega pojma kaznivega dejanja. Če katerikoli element splošnega pojma kaznivega dejanja manjka, kaznivega dejanja ni. V zvezi s privolitvijo oškodovanca je treba razlikovati dve skupini kazenskopravnih dobrin: dobrine, ki so razpoložljive (disponibilne) in dobrine, ki so nerazpoložljive (nedisponibilne). Sodobno kazensko pravo je bolj naklonjeno temu, da so dobrine razpoložljive, vendar tudi v sodobnem kazenskem pravu človek ne more prosto razpolagati z vsemi dobrinami. Med razpoložljive dobrine danes sodijo predvsem telesna celovitost, zdravje, osebna varnost, zasebnost, čast, dobro ime in lastnina.

In kam v tem primeru šteje človekovo življenje?

Človekovo življenje praviloma štejemo za omejeno razpoložljivo kazenskopravno dobrino. Evtanazijo brez privolitve praviloma štejemo za kaznivo dejanje, za legitimno pa štejemo tudi inkriminacijo uboja na zahtevo. Kot izjema od razpoložljivosti dobrin so predvideni tudi primeri, ko bi polno in neomejeno razpolaganje z nekaterimi najpomembnejšimi strogo osebnimi dobrinami (zlasti z življenjem) očitno v veliki meri nasprotovalo javni morali in rušilo ali ogrožalo socialni mir. Gre za problematiko omejitev razpoložljivosti življenja pri evtanaziji, pri poškodbah najelementarnejše telesne celovitosti (pohabitve) in pri poškodbah najelementarnejšega človeškega dostojanstva. Po sodobnem kazenskem pravu v takšnih primerih posameznik s svojo privolitvijo ne more odvzeti protipravnosti ravnanja tistih, ki bi jih utegnil prositi za posege v navedene dobrine ali jim takšne posege zgolj dovoliti. Avtorji precej enotno zagovarjajo omejeno razpoložljivost dobrin, čeprav izhajajo iz različnih teorij in vrednostnih konceptov.

In kako je s privolitvijo oškodovanca?

Glede na to, da je privolitev oškodovanca lahko razlog za izključitev protipravnosti, je pomembna kvaliteta te privolitve. Gre za vprašanje psihološke sposobnosti dati veljavno privolitev – se pravi razuma in volje konkretnega potencialnega oškodovanca glede konkretne posamezne privolitve. Gre za vprašanje privolitvene sposobnosti za posege v konkretne kazenskopravno zavarovane dobrine. Nikakor ne trdim, da človek, ki se je zaradi bolezni in trpljenja odločil za smrt, ni sposoben sprejeti veljavne odločitve, vendar menim, da bi morali preveriti, v kakšnem duševnem stanju in v kakšnih okoliščinah je bila odločitev sprejeta.

Kako pa se ugotavlja privolitvena in zavrnitvena sposobnost?

Ugotavljamo jo samo s pomočjo meril kazenskopravne teorije. Teorija sodobnega kazenskega prava razvija posebna merila privolitvene in zavrnitvene sposobnosti in ne zaupa avtomatično merilom drugih pravnih vej. Za kazenskopravno upoštevnost privolitve je bistvena »naravna razsodnost« potencialnega oškodovanca. V sklopu kazenskopravnega standarda naravne razsodnosti je treba upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve brez kakršnihkoli formalnih omejitev, predvsem pa naravo kazenskopravnih dobrin. Za veljavnost privolitve je treba ugotoviti, da je konkretni privolitelj natančno vedel, čemu se s privolitvijo odpoveduje, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji, kakšna bo posledica njegove odpovedi in podobno. Po drugi strani mora biti

Prof. dr. Vid Jakulin

evtanaZija skoZi stranska vrata? privolitev v času izvršitve dejanja storilcu znana, če se hoče nanjo sklicevati kot na razlog za izključitev protipravnosti.

Kaj pa to pomeni v praksi? Lahko navedete možne situacije in kakšna bi bila pravna opredelitev na podlagi veljavnega Kazenskega zakonika?

Poglejmo najprej primer, ko bi zdravnik ali kdo drug z aktivnim ravnanjem naklepno (namerno) povzročil smrt trpečega človeka, na primer z vbrizganjem snovi, ki bi povzročila smrt. Takšno ravnanje bi kljub privolitvi ali celo prošnji prizadete osebe opredelili kot kaznivo dejanje uboja po 115. členu Kazenskega zakonika. Če bi zdravnik to storil brez védenja in privolitve prizadete osebe, bi takšno ravnanje opredelili kot umor po prvi točki 116. člena Kazenskega zakonika.

Drugačna je situacija, če bi zdravnik ali kdo drug trpeči osebi izročil pripravek, ki bi povzročil smrt, in bi ga prizadeta oseba zaužila sama; tisti, ki bi pripravek izročil, in tisti, ki bi ga popil, bi vedela, da bo povzročil smrt. Takšno ravnanje bi opredelili kot kaznivo dejanje napeljevanja k samomoru in pomoč pri samomoru po 120. členu Kazenskega zakonika. Če bi bil motiv dejanja pomagati trpečemu, bi prišla v poštev opredelitev po petem odstavku 120. člena Kazenskega zakonika kot privilegirana oblika kaznivega dejanja.

Veliko bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled, je situacija, ko bi zdravniški konzilij pri osebi v visoki starosti, ki bi bila že nekaj let v komi in bi vitalne funkcije vzdrževale samo aparature, odločil, da se aparature izklopijo in bi to pripeljalo do smrti bolnika. V situaciji, ko – po današnjem védenju medicinske znanosti in stroke – ni mogoče pričakovati nikakršnega izboljšanja, takšnega ravnanja ne bi štel za evtanazijo, čeprav bi izklop aparatur povzročil smrt, temveč za opustitev ukrepov, ki predstavljajo samo »športno« tekmovanje s smrtjo in po nepotrebnem podaljšujejo agonijo. Čeprav sam takšnega ravnanja ne bi štel za kaznivo dejanje, moram opozoriti, da bi nekateri moji kolegi takšno ravnanje opredelili kot umor po prvi točki 116. člena Kazenskega zakonika, saj gre za nemočno osebo, ki ni podala privolitve in se niti ne more upreti in nasprotovati takšnemu ravnanju. Dejanje pa bi storili zdravniki, ki jim je bolnik zaupan in imajo do njega garantno dolžnost.

Rešitev te zapletene situacije?

Da bi se izognili možnosti različne pravne interpretacije takšnih dejanj, bi morala medicinska znanost in stroka izdelati merila, kdaj se nesmiselno podaljševanje agonije v skladu z doktrino opusti. Zdravniku, ki bi ravnal v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke, ne bi bilo mogoče očitati, da je ravnal protipravno. S tem pa bi bila izključena tudi protipravnost ravnanja kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja in dejanja ne bi bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje.

Kaj pa, ko zdravnik opusti medicinski ukrep ali zdravljenje, čeprav ve, da bo to pripeljalo do smrti bolnika?

Pri tem je treba ločiti dve situaciji. Če zdravnik opusti medicinski ukrep ali zdravljenje, ker je bolnik v skladu s 30. členom Zakona o pacientovih pravicah zavrnil predlagani medicinski ukrep ali obravnavo, ne gre za kaznivo dejanje, čeprav je posledica opustitve ukrepa smrt bolnika. Takšno ravnanje ni kaznivo dejanje, ker zdravnik v takšnem primeru ne ravna protipravno. Opustitev zdravstvene pomoči je sicer predvidena kot kaznivo dejanje po 178. členu Kazenskega zakonika, vendar Kazenski zakonik v drugem odstavku tega člena opredeljuje okoliščine, v katerih dejanje ni protipravno.

Drugače pa je v primeru, če zdravnik opusti medicinski ukrep ali zdravljenje brez vednosti in privolitve bolnika. V takšnem primeru bi lahko šlo za kaznivo dejanje opustitve zdravstvene pomoči po 178. členu Kazenskega zakonika. Če bi zdravnik vedel, da bo opustitev zdravstvene pomoči pripeljala do smrti bolnika in ukrep opusti, čeprav bi lahko rešil življenje, bi takšno ravnanje opredelili kot uboj po 115. členu Kazenskega zakonika ali celo kot umor po 116. členu Kazenskega zakonika.

Zavedam se, da nisem zajel vseh možnih situacij, ki se lahko pojavijo v življenju.

Kaj bi vi šteli kot evtanazijo?

Ne glede na to, ali je dovoljena ali ne, bi sam kot evtanazijo štel samo primere, ko bi do usmrtitve prišlo na prošnjo ali vsaj s privolitvijo prizadete osebe. Zavzemam se za to, da se vsak konkreten primer skrbno razišče, da ne bi prišlo do neutemeljenega pregona zdravnikov ali do izostanka kazenskega postopka v primerih, ko bi bil kazenski pregon upravičen.

Kot kazenski pravnik moram namreč pomisliti tudi na morebitne zmote in zlorabe. Bojim se prenagljenih odločitev, ki bi lahko pripeljale do smrti človeka, čeprav bi ga bilo mogoče rešiti.

Ne zavzemam se niti za evtanazijo niti proti njej. Opozoriti želim le na to, da gre za vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti na hitro in brez skrbne proučitve. Zavzemam se za vsestransko, strokovno poglobljeno razpravo, ki bo pripeljala do rešitev, v katerih bo kar najmanj možnosti za prenagljene (zmotne) odločitve ali za zlorabe. Tatjana Svete 

Zavzemam se, da se vsak konkreten primer skrbno razišče, da ne bi prišlo do neutemeljenega pregona zdravnikov ali do izostanka kazenskega postopka, ko bi bil upravičen.