4 minute read
Zgodbe in miti o pticah
Bogato zakladnico ptičjih zgodb imamo tudi pri nas Zgodbe in miti o pticah
Najbolj znan je mit o ptiču Feniksu. Iz virov je razvidno, da je njegov izvor v staroegipčanski civilizaciji, nato so ga povzele grška, perzijska, rimska in krščanska, kasneje pa je bil sprejet tudi v evropski prostor in simbolizira obnovo ali ponovno rojstvo.
Feniks je v egipčanski mitologiji mistična sveta ptica, posvečena bogu Ozirisu, ki je bog mrtvih in plodnosti. Feniks je tudi ptič okrevanja, obnavljanja, tako kot Sonce »vstaja« vsak dan, ko mine noč. Je ptica, ki je utelešenje raja in si vsakih petsto let zgradi gnezdo ter se v njem sežge; iz njegovega pepela vzleti nov, pomlajen feniks. Pepel spremeni v jajce in ga pošlje v mesto Heliopolis – mesto sonca v Egiptu. Imel naj bi tudi zdravilne solze in sposobnost zdraviti poškodbe in rane, ki so mu jih zadali sovražniki.
V drugih kulturah so miti o Feniksu različni, vedno pa gre za ponovno rojstvo oziroma večno življenje. Veliko prenesenih resnic lahko izlušči prav vsak tudi zase.
PTIČJI KRALJ
Bogato zakladnico ptičjih zgodb imamo tudi pri nas. Fran Erjavec je v Živalih v podobah (Celovec, 1870) takole opisal izbor ptičjega kralja: »Ptiči so hoteli imeti kralja. Sklenili so, da bo kralj postal tisti, ki bo vzletel v največjo višavo. Kdo bi si mislil, da so stržka že od nekdaj obhajale ošabne in slavohlepne misli. Stržek oziroma palček je vedel, da se ne bo mogel kosati z ostalimi, zato se je poslužil zvijače. Ko so ptiči poleteli, je hitro smuknil pod letečo štorkljo in se skril med perje. Ptiči so leteli više in više, ampak sčasoma so drug za drugim opešali. Nazadnje sta se v zraku zibala samo še orel in štorklja. Ko je tudi slednja omagala, je stržek zletel izpod perja in se drznil meriti z orlom. Stržek ga je res premagal in zato hotel biti kralj. Toda ostali ptiči so zvedeli za njegovo goljufijo in ga hoteli ubiti, a se jim je skril v mišjo luknjo.«
Stržki še dandanes radi gnezdijo v luknjah na tleh oziroma brežinah. Kraljiček je naš najmanjši ptiček. Ljudje dostikrat zamenjujejo stržka in kraljička, ki si bolj zasluži naziv ptičjega kralja, že zaradi tega, ker ima na glavi rumeno kapico, ki se na soncu blešči kakor zlata kro-
Štorklja je ptica, ki jo krivijo za grehe, katere zakrivijo drugi »tiči«.
nica. Novejše zgodbe so prirejene tako, da se prav kraljiček skrije orlu pod perje in postane pravi ptičji kralj.
V času, ko je bila nosečnost in porod še velik tabu, so otrokom, ki so dobili mlajšega bratca ali sestrico, rekli, da ga je prinesla štorklja. Vrsta je kar posrečeno izbrana, saj odrasla ptica tehta do 4,4 kilograma in čez krila meri preko dva metra. Zanimivo pa je, da v Sloveniji gnezdita bela (Ciconia ciconia) in črna štorklja (Ciconia nigra). Zato večkrat pomislim, ali morda črna štorklja prinese črnčke za razliko od bele. Vsekakor sta obe ptici dovolj veliki, da bi lahko leteli z novorojenčkom.
Foto B. Kozinc
Lišček je naš najbolj barvit ptič.
ZAKAJ JE LIŠČEK LIŠČEK
Že dolgo je znana zgodba o tem, zakaj je postal lišček tako barvit. Ko je stvarnik barval ptice, je bil zadnji na vrsti. A glej, nastala je težava: slikarju je zmanjkalo barv. Ni mu preostalo drugega, kot da je v ostanke v vsaki kantici namočil čopič in takole »popackal« ptico: glavo z edinstveno kombinacijo bele, črne in škrlatno rdeče, po črno-belih krilih je dodal rumene proge; hrbet, prsi in boki so svetlo rjavi in sivi, prav tako črn rep je belo zarobljen, dodatno pa ga poudari bela trtica. Samca in samico je nameraval pobarvati enako, a mu je čopič z rdečo barvo zdrsnil pri samcu malo dlje za oko. Po tem ju še danes lahko ločimo, le daljnogled je treba uporabiti. Na koncu je bil lišček kar zadovoljen s svojimi dvaintridesetimi barvnimi ploskvami, saj mu je to prineslo ime in veliko prepoznavnost. Boris Kozinc
Rumenoglavi kraljiček ima na glavi rumeno perje – kot majhno kronico.
Foto B. Kozinc
Vletu števila šest (2022 = 6) se bo krepila ljubezen na kolektivni in osebni ravni, toda predstave o ljubezni, dajanju in sprejemanju bodo pogosto različne. V »ljubeči slogi« bo prihajalo do spopadanja različnih strani, ki bodo hotele imeti prevlado nad drugimi s svojo vizijo ljubezni in s svojim načinom širjenja teh pozitivnih čustev, to pa bo privedlo do vsiljevanja lastne volje.
Pri posameznikih in parih bo večkrat prisotna nezainteresiranost za izražanje čustev, ki se bo kazala v pasivnem odnosu do soljudi in do vključevanja v skupnost ter do odgovornega državljanstva. Razlogi za to bodo strah pred zavrnitvijo ali neuspehom, slaba samopodoba ali slabe izkušnje.
Druga skrajnost se bo kazala v naslanjanju samo na ljubeča čustva brez prizadevanj, da bi si ustvarili zadostno materialno osnovo za življenje, in morda še v razdajanju imetja v človekoljubne namene. V takih primerih se bo zgolj ljubezen izkazala za popolnoma nezadostno osnovo za bivanje in sobivanje, zato bo kmalu postalo pogorišče. V letu