6 minute read
Surova askeza in samožrtvovanje
Duhovnost in spolnost (5) Surova askeza in samožrtvovanje
Vemo, da spolnost ni le gon, temveč odraz mogočne sile v ozadju stvarjenja sveta okoli nas. A ta sila ima dva obraza. Prvi je očiten že na prvi pogled – spolnost je v sami naravi vsega živega, namenjena je obnavljanju stvarstva, gre za večni kozmični ples rojevanja, rasti in umiranja. Drugi obraz spolnosti pa zadeva transcendenco. Energija spolnosti je namreč tista sila, ki duhovnemu iskalcu lahko da moč na poti proti odrešenju. Zavedanje Božjega v sebi lahko dosežemo s transmutacijo spolne energije, a zloraba te energije lahko obenem tudi pospešuje človekov padec, vse do točke, ko se njegovo bivanje ne razlikuje od bivanja divje živali.
Vse duhovne poti se morajo na neki točki soočiti z vprašanjem obvladovanja spolnega gona, sicer postanejo jalove ali pa povzročijo nravni propad. Kadar je težnja po transcendenci zelo močna, spolni gon pa se zdi neobvladljiv, nobena cena ni previsoka. V tej luči lahko razumemo razloge za izredno surovo askezo, ki vodi vse do samopohabljanja.
INDIJSKI ASKETI
Če se ozremo na najstarejše indoevropsko izročilo, indijsko, tam najdemo mit o kastraciji Šive, zavetniku jogijev in asketov. Šiva, ki žaluje za svojo ljubljeno Sati, gol hodi po gozdu, kjer ga uzrejo žene tamkajšnjih asketov. Ob pogledu na lingam, Šivov božanski falus, občutijo neustavljivo poželenje po njem. To askete tako zelo razjezi, da uporabijo svoje mistične moči in z njimi kastrirajo Šivo. Ker je ta med drugim tudi božanstvo vrhovne odmaknjenosti od vsega materialnega, dopusti, da njegov lingam odpade, med padanjem doseže podzemlje, nato pa se začne širiti in vzpenjati proti nebu. Ker grozi, da bo lingam uničil vesolje, bogovi prosijo Šivo, naj ga vzame nazaj. Ta jim odgovori, da ga brez Sati ne potrebuje, a ga bogovi spomnijo, da se bo Sati spet rodila kot Parvati, s katero se bo poročil. Šiva se pusti pregovoriti, pod pogojem, da bodo njegov lingam častili na Zemlji.
Nekateri od sadhujev, potujočih indijskih asketov, ki častijo Šivo, oponašajo Šivove atribute odrekanja. Med njimi so posamezniki, ki gredo zelo daleč v svoji askezi. Ena od njihovih skrajnih praks je obešanje uteži na penis, ki ga na ta način zelo podaljšajo, vse do približno pol metra dolžine. S tem trajno poškodujejo strukturo svojega uda, tako da nikoli več ne morejo imeti spolnega odnosa, kar je vrsta samokastracije. Simbolika njihovega dejanja pa je dvojna: na zunaj kažejo popolno odrekanje, obenem pa njihov penis s svojimi dimenzijami opominja na božansko silo spolnosti.
Simbolni Šivov lingam »BOŽJI EVNUHI«
Foto splet
V Evangeliju po Mateju, na mestu, kjer se Jezus s svojimi učenci pogovarja o nečistovanju, so tudi naslednje njegove besede: »Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so sami skopili zaradi nebeškega kraljestva« (Mt 19, 14).
Večina cerkvenih učiteljev, zgodnjih in tudi kasnejših, meni, da je Jezus z »evnuhi« mislil na tiste, ki so se zavezali celibatu. A med kristjani so nekateri te Jezusove besede jemali povsem dobesedno in njihovo število sploh ni bilo tako majhno, še posebej v zgodnjem krščanstvu, čeprav jih najdemo tudi kasneje.
Krščanska ločina valezijancev (ime je dobila po filozofu Valensu, ki je ločino osnoval v 2. stoletju) je bila
znana ne le po tem, da je zapovedovala samokastracijo svojih pripadnikov, pač pa naj bi valezijanci nasilno kastrirali tudi potnike, ki so prišli v njihovo sredo. Okoli leta 250 je Cerkev njihove nauke proglasila za herezijo.
A ta praksa, ki so jo sicer v antiki poznali že posvečenci boginje Kibele, ni bila omejena zgolj na skrajne, marginalne skupine zgodnjih kristjanov, kastriral se je namreč tudi eden od cerkvenih očetov, sv. Origen Aleksandrijski (ok. 185–ok. 253), o čemer poroča Evzebij Cezarejski v svoji Cerkveni zgodovini (ok. 323). Med zgodnjimi kristjani je bila samokastracija tako pogosta, da so škofje, ki so se leta 325 zbrali na Nicejskem koncilu, med drugim sprejeli tudi posebno uredbo, s katero so kastriranim moškim prepovedali vstop v duhovniški stan. »HLISTI« IN »SKOPLJENCI«
V carski Rusiji so se približno sredi 17. stoletja od pravoslavne Cerkve ločili »hlisti« (v ruščini »bič« oziroma »šiba«), skupina verskih gorečnežev, ki naj bi jo po izročilu ustanovil kmet Danilo Filipovič. Proglasil se je za »Živega Boga«, svojim privržencem je ukazal spoštovanje »dvanajstih zapovedi«, poglavitne med njimi so bile prepoved spolnega občevanja, pitje alkohola in preklinjanje. Njihova osrednja praksa je bil ekstatični ples, ki ga je spremljala flagelacija (bičanje). Kljub temu, da je bila pri hlistih spolnost tabu, so jih njihovi nasprotniki obtoževali spolnih orgij, s katerimi naj bi se zaključevala njihova zborovanja.
V krogih hlistov je v drugi polovici 18. stoletja nastala še bolj skrajna ločina »skopljencev«. V skladu z njihovim osnovnim naukom se pravi kristjan lahko izvirnega greha očisti le tako, da odstrani svoje spolne atribute, to velja tako za moške kot za ženske. Ta poseg ima dve stopnji: na prvi si moški odreže testise, na drugi tudi penis, medtem ko si ženska najprej odreže prsne bradavice, zatem cele prsi, nekatere pa tudi male in velike sramne ustnice.
Kljub temu, da so carske oblasti na vso moč preganjale tako hliste kot skopljence, zajete pripadnike obeh ločin pa so neusmiljeno kaznovali, to ni ustavilo njihovega širjenja. Samo skopljenci so v začetku 20. stoletja šteli okoli sto tisoč pripadnikov, obe ločini sta preživeli komunizem in se obdržali vse do konca 20. stoletja, manjše skupine pripadnikov pa obstajajo še danes.
RASPUTINOVE MOČI
Nekateri viri razvpitemu ruskemu mistiku in zdravilcu Rasputinu pripisujejo članstvo tako v gibanju hlistov kot skopljencev. Zanimivo je, da te govorice krožijo prav o človeku, ki je slovel po izredno močnem spolnem gonu, ki se mu je pogosto prepuščal, a je bil obenem sposoben tudi odrekanja in askeze.
Rasputin je premogel karizmo, sposobnost zdravljenja in vplivanja na ljudi ter neverjetno vitalnost, razvidno iz poročil, kako težko ga je ubila skupina zarotnikov, ki se je spravila nanj (preživel je použitje hrane in pijače, zastrupljene s ciankalijem, tri strele iz pištole, ki so jih sprožili vanj, umrl naj bi šele, ko so ga potisnili pod led zamrznjene reke Neve). Povezovanje Rasputina z ločinama hlistov in skopljencev še ne pomeni, da je bil kdaj tudi v resnici njun član. Več nam pove o pomenu, ki ga je zanj in za njegove sodobnike imela spolna energija. Očitno jo je znal kanalizirati, da je s tem pridobil svoje nadnaravne moči.
Ko primerjamo oba pristopa do duhovnosti, tako »božjih evnuhov« kot Rasputinovega, sicer lahko spoštujemo izredno visoko ceno, ki so jo v svojem samožrtvovanju pripravljeni plačati nekateri duhovni iskalci. Vendar pa njihova izbira pomeni tudi pot zanikanja in priznavanje nezmožnosti obvladovanja svoje telesnosti. »Božji evnuhi« so morda našli bližnjico do verske ekstaze, a so se hkrati odrekli možnosti transmutacije največje sile, ki jim je bila dana, spolne energije.«
Igor Kernel
»Moje igrače spodbujajo gibljivo mišljenje in domišljijo. So žive igrače, saj je z njimi treba nekaj narediti, jih spraviti v delovanje. Plezalko ali plezalca je treba premikati gor in dol. Palčka na lestvici prekucniti. Kovača spodbuditi k delu. Akrobata pripraviti do tega, da se obrača. Gibajoča se račka spodbuja otroka, ki začenja hoditi,« pravi rokodelec Samo Gašperšič*, izdelovalec gibljivih lesenih igrač. Obiskali smo ga v njegovem ateljeju na Vidovdanski cesti v Ljubljani.
Ustvarja unikatne, gibljive lesene igrače, ki spodbujajo otrokovo ustvarjalnost. Izdeluje jih ročno, iz domačega lesa, ter obarva z naravnimi barvnimi pigmenti in voski, ki so prijazni otrokom. Izdelovanju igrač se intenzivno posveča zadnjih devet let, skupaj sedemnajst. Poleg igrač dela tudi druge uporabne estetske lesene izdelke. Njegove umetelne stvaritve pritegnejo tako otroke kot odrasle, v katerih se še vedno skriva otrok.
Kdo je bolj navdušen nad vašimi lesenimi igračami, odrasli ali otroci?
Za moje igrače morajo biti najprej dovzetni odrasli, da jih kupijo za otroke, sicer igrače potem odložijo v nek kot doma in pozabijo nanje. Če odrasli vedo, kaj je smisel teh igrač, bodo otroke spodbujali k igri.
