Filadelfijski eksperiment

IZ ARHIVA MISTERIJEV

Nevidnost, teleportacija, prehajanje v alternativne svetove, potovanja skozi čas Filadelfijski eksperiment

Filadelfijski eksperiment je eden najbolj kontroverznih primerov iz kraljestva neznanega. Poleti leta 1943 naj bi ameriška mornarica izvajala elektronske eksperimente, ki naj bi naredili ladje nevidne. Govorilo se je, da je bil v zadevo vpleten sam Albert Einstein. Legenda pravi, da je ladja ameriške mornarice Eldridge, ki je opravljala nalogo spremljanja rušilca, izginila iz svojega sidrišča v Filadelfiji, se za kratek čas prikazala v Norfolku, nato pa se teleportirala nazaj v Filadelfijo.

Zgodba pravi, da je eksperiment imel zelo neprijetne stranske učinke za posadko – nekaj mornarjev se je dobesedno zarilo v ladijske predelne stene, nekaj jih je zagoreNekaj mornarjev naj bi se dobesedno zarilo v ladijske predelne stene, nekaj naj bi jih zagorelo, nekaj pa preprosto izginilo v neznano. Za vedno.

lo, nekaj pa preprosto izginilo v neznano. Za vedno. Zaradi tragedije so prenehali z eksperimentiranjem. Leta 1984 je bil posnet film, ki pa se je le ohlapno naslanjal na omenjene dogodke.

Pravih dokazov, da se je res nekaj zgodilo, ni. Imamo le pričevanje človeka po imenu Carlos Allende, domnevnega člana posadke na ladji. Nekateri raziskovalci njegovega pričevanja sploh ne jemljejo resno, češ da si je v želji po trenutku slave vse skupaj izmislil. Obstaja dokaz, ki bi lahko potrdil njegovo zgodbo, a je njegov izvor vprašljiv. Gre za časopisni izrezek brez datuma in navedbe o časopisu, iz katerega je bil izrezan. William Moore in Charles Berlitz sta mu v knjigi The Philadelphia Experiment namenila veliko prostora. Vsebina članka je naslednja:

Čudne okoliščine gostilniškega prepira

… Ko so policisti prispeli na kraj dogajanja, so presenečeni ugotovili, da je bil lokal prazen. Po besedah dveh zelo pretresenih natakaric je gostilno izpraznila

Foto splet

Filadelfijski eksperiment z ladjo ameriške mornarice Eldridge

Pisali smo pred dvajsetimi leti

Misteriji št. 102, januar 2002

obalna patrulja, a šele za tem, ko sta dva od domnevno vpletenih mornarjev … izginila. »Mornarja sta se preprosto razblinila v zraku … prav tu na tem mestu!« je povedala ena od prestrašenih natakaric. »In sama nisem nič pila.« Takoj po tem dogodku je po njunih besedah obalna patrulja sistematično izpraznila lokal. Kasnejši pogovor s policisti z lokalne postaje je potrdil le, da se je približno ob 23. uri prejšnjega dne v eni od gostiln blizu dokov ameriške mornarice vnel vsesplošni pretep, omenjenih nenavadnih dogodkov pa policisti niso ne zanikali in ne potrdili.

ŽAREK ZA

NEVIDNOST

Inženir Mario Mancini iz Milana je izumil elektrooptični aparat, ki s svojim žar-

kom naredi človeka nevidnega. Profesorjeva naprava je električna aparatura, s katero je možno uravnavati intenziteto in frekvenco električnega toka in tako proizvajati žarke. V časopisnih poročilih je pisalo, da so aparat, ki je bil plod dolgoletnega dela, tudi patentirali. Medtem ko x-žarki naredijo nevidne le mehke dele telesa, naj bi Mancinijevi žarki prehajali skozi vse dele telesa. V poročilih je tudi pisalo, da je žarek naredil osebo, ki je sedela na stolu, nevidno, stol pa je bil še zmeraj viden. Žarek naj bi bili sposobni zaustaviti le redki materiali. Po pripovedovanju pričevalcev naj bi konture osebe, v katero usmerimo žarek, najprej postale rahlo zabrisane, nato naj bi oseba postala podobna duhu, končno pa bi popolnoma izginila.

ZGODBE O IZGINOTJU

V tridesetih letih je cela vrsta danes pozabljenih izumiteljev delala na eksperimentih s prosto energijo in smrtonosnimi žarki, toda vsi ti izumi so bili nepraktični ali mnogo pred časom. Morda je tudi Mancinijev eksperiment spadal v to kategorijo in je preprosto tonil v pozabo. Še en klasičen primer, povezan z nevidnostjo, je izginotje Daniela Langa iz okrožja Sumner v Tennesseeju, ki so ga oblasti poskušale čim bolj diskreditirati, češ da gre za primer urbane legende, ki si jo je izmislil novinar iz devetnajstega stoletja. 23. septembra 1880 naj bi Daniel Lang prečkal polje v bližini svoje hiše. Pred hišo so stali njegova žena in otroci, hiši pa se je pravkar bližala lahka kočija, v kateri sta bila nek sodnik in njegov svak. Daniel je naenkrat izginil s prizorišča, na mestu, kjer je prej stal, pa je ostal nepravilen, skoraj pet metrov širok krog. Njegovi otroci so še po več mesecih slišali njegov glas, ki je klical iz kroga. V zvezi s tem dogodkom so nekateri namigovali, da si je zgodbo izmislil neki Ambrose Bierce, ki je udejanjil svoje lastno skrivnostno izginotje v Mehiki leta 1913.

Konture osebe so najprej postale rahlo zabrisane, nato je oseba postala podobna duhu, končno pa je popolnoma izginila.

Elektromagnetni vrtinci lahko nesrečnega človeka, ki se vanje ulovi, katapultirajo v neko alternativno resničnost.

ELEKTROMAGNETNI VRTINCI

Zakaj bi bili dokazi o filadelfijskem oziroma o Mancinijevem eksperimentu in podobnih primerih tako dragoceni za nas danes? Saj so se omenjeni dogodki odvijali pred desetletji ali celo pred stotimi leti in več. Odgovor je preprost: vsaka oblika potrditve bi lahko vodila do največjega znanstvenega preboja v človeški zgodovini – nepredstavljivemu, fantastičnemu odkritju! Že dolgo domnevamo, da vzporedno ob naši obstajajo tudi druge dimenzije, ki so med seboj ločene z edinstvenimi elektromagnetnimi razločevalnimi ključi. Recimo, da bi lahko postavili predmet ali osebo na polje, ki bi rotiralo dovolj hitro in dovolj močno, da bi vsi elektroni v njegovi sestavi istočasno spremenili orbito (kvantni skok?). Predmet oziroma oseba bi končala – nekje drugje! Nekje, ki prav gotovo ni »tu«.

Črna luknja ne bi bila več edina možnost za potovanje v neko drugo resničnost. Tehnologija vakuumske cevi iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja sicer ne bi zdržala tega pritiska, danes pa je drugače, saj imamo računalnike za nadzorovanje polj, ki jih proizvajajo superohlajeni magneti. Leta 1946 je prvi računalnik, Univac, vseboval vakuumske cevi, ki jih je bilo potrebno vseskozi menjavati. Sta bila morda prav zaradi tega filadelfijski in mogoče tudi Mancinijev eksperiment obsojena na neuspeh?

Na Zemlji obstajajo oziroma se občasno pojavljajo močni elektromagnetni vrtinci znotraj samega zemeljskega elektromagnetnega polja. Ti vrtinci so lahko tako siloviti, da lahko nesrečnega človeka ali žival, ki se vanje ulovi, katapultirajo v neko alternativno resničnost. Edina pot nazaj bi vodila skozi taisti vrtinec na drugi strani, v katerega bi bilo potrebno vstopiti ob natančno določenem času in trenutku. Dejstvo, da se je ladja Eldridge teleportirala, namesto da bi preprosto izginila, bi lahko pomenilo, da je nepričakovano skočila iz vrtinčevega vozla, ki je bil v tistem trenutku najbližji in je bil slučajno v Norfolku v Virginiji. Če ladja ne bi »naletela« na ta vozel, bi izginila v neko drugo resničnost. Možno je, da so naši predniki v daljni zgodovini poznali te vrtince in da so mesta, na katerih so se nahajali, označili s piramidami, kamnitimi krogi in megaliti.

Možne posledice so tako mnogoznačne, da jih v enem članku ne bi bilo mogoče omeniti, kaj šele o njih izčrpno razpredati. Naj naštejemo le nekatere: nevidnost, teleportacija, prehajanje v alternativne svetove, morda celo potovanja skozi čas. Ljudje bi seveda morali nositi posebno obleko in čelado, da bi se izognili fizičnim posledicam izpostavljenosti tem silam.

Ali je tudi vas pravkar prešinila ista misel? Kateri stroji proizvajajo vrteča se in nadvse močna elektromagnetna polja? Se lahko kadar koli prikažejo in zopet izginejo v drugi dimenziji? Imajo posadko, ki nosi posebne obleke? Oh, seveda. Ali jim ne pravijo NLP-ji?!

R. M. 