Avtobiografsko

Prtljaga preteklosti

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-32(082) AVTOBIOGRAFSKO : prtljaga preteklosti / [Maruša Bajt ... [et al.] ; uredila Zvonka Labernik]. - 1. natis. - Škofja Loka : Familija - izobraževalni in terapevtski center, 2012 ISBN 978-961-269-891-1 1. Bajt, Maruša 264784896

Prtljaga preteklosti Avtorji: Maruša Bajt, Rok Camarello, Anja Eržen, Agata Frelih, Martina Guzelj, Zvonka Labernik, Sandra Mrlak, Anja Novak, Boris Oblak, Tanja Stojanovič, Lea Strakoš, Eva Virant, Nina Zakotnik, Denis Zupan

Knjigi na pot Martina Guzelj Zbirko avtobiografskih zgodb so ustvarili udeleženci in mentorji programa »Za PUM-ovce brez loškega PUM-a«. Večina zapisov je nastala v obdobju rednih tedenskih srečanj, ki so v prostorih Familije potekala od junija pa do decembra 2012. Nekateri so potegnjeni iz zaprašenih predalov in osvetljeni v luči sedanjega dojemanja takratnih prelomnih izkušenj. Dogodki, opisani v zgodbah mentorjev, večinoma segajo v obdobje našega delovanja v škofjeloškem PUM-u.

Zaradi varovanja zasebnosti so v zgodbah nekateri podatki zabrisani oziroma spremenjeni, kar pa ne vpliva na njihovo verodostojnost. Čeprav nam je bila v ospredju zaščita identitete in zasebnosti posameznikov, v katerih življenja smo vstopili na najranljivejših področjih, izražajo zgodbe dejansko vzdušje, ki se nas je rahločutno dotaknilo, za majalo naše temelje in prevetrilo dojemanje njihove stiske. Tudi prispevki udeležencev so iz istega razloga anonimni oziroma podpisani s psevdonimi.

Korenine ideje produkcijskega projekta Avtobiografsko izhajajo iz svetovalno-terapevtskega dela, ki ga izvajam z mladimi in njihovimi družinami, ki se občasno pridružijo programu. Glede na to, da so tako rekoč vsi, ki se obrnejo na nas, žrtve travmatičnih in hujših stresnih dogodkov v izvorni družini, je tovrstno delo, v kombinaciji z delom na preostalih ključnih eksistencialnih področjih, edino, ki vodi v trajni premik in izhod iz začaranega kroga neuspehov. V okviru rednih terapevtskih srečanj morajo udeleženci za »domačo nalogo« opisati določeno doživljanje, dogodek oziroma si osvetliti vizijo prihodnosti. Papir naj bi prenesel vse, vendar pa je velikokrat tisti medij, ki prekine sanjarjenja in iluzorna prepričanja, saj če že živijo v glavi, ne morejo oživeti na papirju oziroma do njega sploh ne pridejo. Ker se je skorajda brez izjeme dogajalo, da so na terapevtska srečanja prihajali s praznimi listi nepopisanih zgodb, se je rodila ideja, da poskusimo priti do njih v skupini. Ta se je zaradi zaveze zaupnosti in zaprtosti izkazala za dovolj varen prostor, kjer so mladi lahko spregovorili o sebi v jeziku avtobiografske proze, z nekaterimi izjemami tudi poezije.

Sporočilnost zgodb, ki jih odstiramo v zbirki, je večplastna. Skupen pa jim je jezik bolečine, jeze, nemira, razočaranja, zaprepadenosti, brezizhodnosti in nenazadnje upanja. Sence preteklosti, ki jih na njihova sedanja življenja mečejo grozljivka družinskega nasilja, alkoholizem kot »slovenskega nacionalnega športa«, 4

smrt najbližjih, prazno domače gnezdo, revščina in prezrtost, so tiste, na katere so se prilepili vrstniško poniževanje, socialna izključenost, spolna zloraba, popivanje kot anestezija pred bolečino in podobno samodestutkivno vedenje, ki vzajemno tvorijo strupeni koktajl. »Napitek« ki jih je ohromil, da so obstali v vmesnem prostoru – brez jasne vizije prihodnosti. Čeprav imajo »poln kufr« ponavljajočih se ponižanj, izbruhov nasilja, dušečih tesnobnih občutij in zanemarjenosti, teh kovčkov ne morejo niti odvreči niti zapreti. Vlečejo jih za seboj, in čeprav jih na silo zaklepajo, njihova vsebina, kot duh iz steklenice znova in znova uhaja na površje. Preteklo doživljanje tako živi in vztraja v nefunkcionalnih reakcijah sedanjosti. Krog, ki ga želijo preseči, je tako cikličen, »preklet in začaran«.

Vendar, kot pravi eden od njih, »življenje ne skopari z lekcijami«, z vztrajnim delom na sebi spoznavajo, da so na poti v odraslost sami odgovorni za to, kolikokrat (še) bodo predelovali določeno lekcijo ter kdaj bodo izstopili iz tega vlaka in prestopili na drug tir. Najpomembnejše sporočilo, ki smo ga želeli predati tako piscem kot tudi tistim, ki še kolebajo, ali bi se pridružili našemu programu, pa je dejstvo, da je sicer izjemno pomembno, od kod prihajaš, vendar samo toliko, da z osvetlitvijo svoje zgodovine presežeš ostanke preteklosti in odrešilno odvržeš težo prtljage, ki jo vlečeš za seboj. Kajti še pomembnejše od tega je, kam greš.

Ali kot pravi afriški pregovor: Vsako jutro se v Afriki zbudi lev.

Ve, da mora teči hitreje kot gazela, da jo ujame, sicer bo umrl od lakote.

Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela.

Ve, da mora teči hitreje kot lev, sicer bo ob življenje.

Ko se jutro za jutrom prebujaš, se ne sprašuj, ali si lev ali gazela, temveč začni teči.

5

Avtorji Rok Camarello Agata Frelih Sandra Mrlak Anja Novak Tanja Stojanovič Lea Strakoš Eva Virant Denis Zupan Maruša Bajt Anja Eržen Martina Guzelj Zvonka Labernik Boris Oblak Nina Zakotnik

Vsebina Preprosto osebno

Zvezdni utrinki

Če verjameš vase Ujemi vlak Beg pred senco Hočem drugače, a …

Turbulenca Življenje teče dalje Še vedno živ in zdrav

Ko mi je umrl oče Mir in vztrajnost Razmišljanja o …

Zadnje praznovanje Retrospektiva Varuh Kvadratki na zidu Trpijo Kje se skriva strah »Druga familija« Šolske vragolije Dobra svetloba Sanje Kako se zabavamo V soboto zvečer Zakaj ne zaupam Današnji »lajf« Napake Kdo reagira Sestrična Bolečina

Druga perspektiva Povem ti svojo zgodbo ... poslušaš?

Tom Vile rojenice Ko odpadejo maske Vsaka medalja ima dve plati Solze zame

Preprosto osebno

Če verjameš vase Tiana Cruz Moje zgodnje otroštvo je bilo težko. Živela sem v domu, kjer smo bili skupaj otroci brez staršev, prepuščeni sami sebi. Bilo mi je strašno, vendar se je pri mojih treh letih vse spremenilo, kot bi bila poseben otrok. K sebi me je vzela mati, ki še danes skrbi zame. Ni moja prava mati, a ji lahko vseeno rečem mati, kajti dala mi je življenje, kakršnega si želi prav vsak otrok. To pomeni, da sem posvojena. V šoli so se iz mene norčevali, ker sem pač posvojena, jaz pa sem se tega sramovala. Danes se tega ne sramujem več, saj lahko rečem, da sem ponosna na to, ker pač vsak tega ne more imeti. Že od majhnega sem bila za vsakega tarča. Doživela sem že, da so me tepli brez razloga, me zafrkavali, se norčevali iz mene, to je trajalo dokler nisem začela obiskovati srednje šole. Tu sem spoznala najrazličnejše ljudi, med njimi tudi hinavce, vendar se jih izogibam, ker si ne želim težav.

S starši smo se vedno dobro razumeli in si med seboj pomagali. Vse pa se je spremenilo, ko mi je pri enajstih letih umrl oče. Danes z mamo živiva sami. Mamo imam najraje na svetu, ker skrbi zame, da ne hodim po svetu kot brezdomec.

Naučila me je veliko stvari, ki mi bodo v življenju prišle prav. Zelo jo spoštujem in cenim. Spominjam se, kako rada mi je kupila kakšno plišasto igračko, oblekico .. vse kar pač otrok potrebuje.

Svojih dedkov na žalost nisem poznala, saj sta prezgodaj umrla. Imam pa še obe babici in ju imam zelo rada. Vedno ko pridem na obisk k njima, sta zelo veseli in nasmejani in komaj čakata, kdaj me bosta spet videli. Hvaležna sem jima, da me imata radi.

Pri petnajstih letih sem tako kot vsak otrok imela dobre in slabe prijatelje. Ste vedeli, da na nas zelo močno vpliva družba? Zgodilo se mi je, da me je slaba družba zapeljala v neprimerno vedenje, drogo in popivanje, vendar na srečo ne za dolgo. K sreči sem bila dovolj pametna, da sem začela premišljevati, kaj je zame primerno in kaj ne. Spoznala sem, da se takšno vedenje ne spodobi, sploh pa ne za dekleta … S slabim vedenjem sem tudi izgubila svoje prijatelje, ki so mi želeli samo dobro. Tako lahko danes rečem, da sem nekako ponosna, da me je srečala pamet. Takoj ko sem se začela izogibati slabi družbi, sem začela pridobivati prijatelje, ki so boljše volje, ki se ne vedejo grdo, se ne ukvarjajo z drogami in alkoholom. Zdaj se počutim zdravo, tako telesno kot duševno.

10

Kadar se mi je v preteklosti zgodilo kaj slabega, so bila moja čustva dostikrat nerealna. Bila sem potrta, počutila sem se nesposobno, nemočno, o ja, večkrat sem pomislila tudi na samomor oziroma sem obupala nad vsemi. Še danes čutim posledice slabih dogodkov iz preteklosti, boli me srce, sem depresivna in nervozna. Ampak skušam pozabiti in biti močna – nikdar ne bom dovolila, da me kar koli ustavi na moji poti. V obdobju, ko sem se počutila res zelo slabo, sem hotela škodovati sama sebi ... od tega so mi ostale brazgotine. Dostikrat se vprašam, ali je bilo res treba to početi. Spoznala sem, da se težave da rešiti tudi z besedami in razmišljanjem in da to bolj pomaga kot pa početi stvari, ki ne prinesejo rešitve.

Dostikrat se je zgodilo, da se je bolečina kar stopnjevala in ni hotela popustiti.

Na srečo takih občutkov nisem imela že zelo dolgo.

11

Ujemi vlak Sirius White

Imate čas za mojo dolgo zgodbo? Odlično, ker je v resnici zelo dolga. Pozdravljeni, ime mi je ... recimo, da sem Saša in muči me zgodba, dooooolga zgodba. V resnici nisem Saša, ampak to je že druga doooolga zgodba. Najbolje je začeti na začetku ... ali pač? Torej, štejem že »dvajset-in-nekaj« pomladi, pa šele zaključujem srednjo šolo. Žalostno, kajne? Upam, da ne boste več tega mnenja, ko boste prebrali celotno zgodbo. Upam, da boste mojo dolgo zgodbo sploh prebrali, saj sicer to pisanje nima nobenega smisla. Težave mladostnikov tako in tako niso nikoli imele smisla, kajne? Zgodbo vam bom povedala od konca do začetka, da boste imeli bolj realen vpogled, ne pa pesimistično-optimističnega.

Prišel je iz službe, ves nesrečen in zagrenjen. Sedel je na svoj stol, odprl steklenico piv in začel. Postopoma. Kot v igri mačke z mišjo. Najprej je tiho negodoval in preklinjal vse po vrsti, nato pa ji je govoril, kakšna je in uporabljal besede, ki jih raje ne bi zapisala. Nato je dobesedno prestopil njen osebni prag in le kak centimeter od njenega obraza pljuval zmerljivke in neresnice. V skrajnem primeru, ko mu je prekipelo, je preprosto zamahnil z roko, jo odrinil, da je začela nekontrolirano kričati. Prav vreščala je. Preklinjal je našo državo in politiko, saj je bil po rodu Hrvat. Mi, otroci, pa smo vse to zmedeno spremljali. Godrnjal je, se nerodno prestopal in jo žalil. Večinoma se nas otrok ni dotaknil, prepričan je bil, da je za vse kriva ona. Pozneje se je vrnil domov, poln opravičil, ponavadi s polno hrane za podkupnino, poln radosti in veselja, ona pa se je kar topila.

Obljubljal je, da se bo spremenil, obljubljal vse in še več. Nakar so ta dobra obdobja minila in napetost se je spet začela stopnjevati, zgodba se je ponovila in krog je bil sklenjen.

Ko je bil oče še dojenček, so mu baje starši pod nos dajali opij, in ko ga je vdihoval, se je umiril, da so lahko v miru delali na polju. Imel je pamet triletnega otroka. Včasih je bil ves sladek, prijazen in ustrežljiv, pretirano se je slinil okrog nas, čeprav smo ga odrivale, vendar ni bil pedofil. Bil je preprosto otročje srečen in vesel, stavke je ponavljal kar dvakrat ali trikrat, čeprav smo ga slišale že v prvo. Niti naših imen si ni mogel zapomniti, zato nas je vedno zamešal. Njegov obraz je bil z leti vse bolj debelušen, prav tako postava. Brki so mu nemirno švigali, medtem ko je jedel in govoril. Znal se je smejati in pametovati, s svojimi 12

močnimi rokami z oblazinjenimi prsti, ki so bili vse temnejši in so smrdeli po kovini in cigaretah, je po zraku nakazoval vse mogoče oblike. Navdihovalo ga je naše igranje in igrače, ki so že odslužile svoje, je celo zbiral, kajti sam v otroštvu ni imel igrač. Včasih je mami o kaki stvari tako navdušeno pripovedoval, da se mi je res močno zasmilil in nisem hotela dojeti, da se moj oče tako obnaša. Sploh se ni zavedal odgovornosti položaja, ki ga je imel kot oče in mož, to je bilo zanj nekaj vesoljskega. Zanj je bilo samoumevno, da je gospodar, mi pa smo njegovi podložniki. Ker nam to ni bilo po godu, se je vedno odzval temu primerno, po svoje – s trmo, kljubovanjem in nemogočim obnašanjem. Z njim se nisem mogla nikoli normalno, človeško pogovarjati. Nekoč sem ga vprašala: »Zakaj mi ne moreš nuditi opore in se pogovarjati z mano?« Rada bi ga vprašala, kako deluje avto, lahko bi mi pokazal, kaj ima v garaži, saj me je zanimalo vse, česar nisem poznala. Hotela sem, da bi me kdaj nosil na ramenih, ali da bi se spet preprosto lovila naokoli, kot sva to počela, ko sem bila še mlajša. Pozneje, ko sem odraščala, sem želela očeta bolj spoznati, ugotoviti, kakšen je bil prej preden je prišel v Slovenijo, želela sem, da bi mi pripovedoval o svojih izkušnjah. Želela sem, da bi me branil, če sem bila kdaj v težavah … zaman. Odvrnil je le, da je za takšne malenkosti odgovorna mama in da sam pač skrbi za to, da so računi plačani, da imamo streho nad glavo in kaj za pod zob. Z leti je postajal vse bolj osredotočen na delo in vedno manj mu je bilo mar za družino. Tako ali tako smo mu mi predstavljali le stroške.

Mamine fotografije iz preteklosti so me vedno očarale in hkrati presenetile. Na njih je bilo brhko dekle, svetlih kodrastih las, vitke postave in prelestnega nasmeha. Imeli smo le črno-bele fotografije, zato sem si mislila, da je morala biti presneto lepa. Prav predstavljala sem si, kako je zapustila rodni kraj, pogumno in neustrašno stopila na vlak in se za vedno odpeljala v Ljubljano, kjer je spoznala mojega očeta. Pripovedovala mi je, da sta se spoznala v samskem domu, saj sta bila oba zaposlena v prestolnici. Ona v pralnici, on v tovarni. Gledala sem fotografije, na katerih je bil oče prav čeden mlad mož, s kratko postriženimi lasmi, suhljate postave, v kratkih hlačah in beli majici. Že takrat je imel brke, le da so bili krajši, podoben je bil Italijanu. Na naslednji fotografiji je mama nosila poletno obleko s cvetličnim vzorcem, ki ji je segala do kolen, pšenični lasje so ji padali na ramena tako lahno, kot bi se čas ustavil, ko so naredili ta posnetek.

Oče je bil po maminih besedah prva leta zakonskega življenja ljubeč oče in mož, a so ga naporno delo v tovarni, psihični pritiski nadrejenih in sodelavcev ter težki spomini na avtoritativnega očeta psihično izmučili. Tudi njej se je v samskem domu zdelo vse sveto, tako lepo okrašeno, da je ostala brez besed. Prišla je poskusiti srečo, dobila prvo službo in ostala. Oba že vse življenje vztrajata v isti službi. Danes tega nikjer več ne vidiš.

13

Sestre smo si vedno rade nagajale, se včasih smejale, drugič pa se tudi same prerekale. Ampak ko je prišlo do prepira med starši, smo vselej stopile skupaj.

Najprej smo hotele umiriti situacijo, a smo se naučile umakniti in ne ugovarjati, ko je nastopil »vojni čas«. Tako smo se vedno umikale, nikoli nismo klicale policije in smo do vseh »telenovelskih« dogodkov, ki so se vrstili pod našo streho, ostale pasivne. Tako ali tako nismo razumele, zakaj sploh prihaja do tega.

Iskale smo odgovore, a si nismo znale razložiti, zakaj se dogodki odvijajo, tako kot se. Nismo vedele, da lahko temu za vselej naredimo konec – še naprej smo tiho trpele, saj smo verjele, da smo me vzrok tovrstnih sporov. Starejša sestra je od nekdaj menila, da je vedno vsega kriv oče, zato smo se začele postavljati na mamino stran. Ona nas je vedno vztrajno podila stran, naj gremo v sobo in pustimo, da se odrasli sami »pogovorijo«. Počutila sem se vse bolj trapasto. Mama nas je nekoč po prepiru peljala v vežo in začele smo si obuvati čevlje, oče pa se nam je smejal, češ, da se bomo tako ali tako kmalu vrnile. Tiho smo vzele plašče in zapustile stanovanje. Odšle smo v bližnji park, kjer so se v nočnih urah, bila je že devet zvečer, zbirali tamkajšnji »džankiji«, in se usedle na klopco pod edino ulično svetilko, ki je tam svetila. Mama je začela kvačkati, kar je ponavadi počela cele dneve, jaz pa sem se spraševala, kako bomo tu preživele noč. Zdržale nismo več kot dve uri, nato pa poraženo odšle nazaj domov. Oče se nam je na pragu zmagoslavno smejal, me pa smo hitro smuknile v toplo posteljo in zatisnile oči.

V takem dolgem časovnem obdobju se človek spremeni. Mamini lasje so potemneli, prsti na rokah so bili vedno bolj žuljavi, polni opeklin od likalnika in vbodov šivank. Pogosto je morala delati dlje, saj so v njeni službi imeli premalo osebja, delavcev pa niso najemali, otroci doma pa smo se spraševali, kje je mama in jokali. Poleg dolge in naporne službe pa jo je doma čakal moralno razočaran in jezen mož, tako da je bila mera polna. Tako se je pogosto, ko jo je oče napadel, zaradi nemoči znesla nad mano in sestrama. Pogostokrat jo je naše preglasno igranje in smeh do konca spravilo ob živce. Tudi ko nismo ubogale, se je znesla nad nami. Ko jo je oče napadel, je bila žrtev ona, ko pa smo bili otroci kdaj nemogoči, se je spremenila iz žrtve v mogočnega orla, ki nas bo vse pojedel, če ne bomo delali, tako kot hoče ona. Mama je bila prava živčna razvalina. Kadar si ji rekel »ne«, bi ti najraje zavila vrat. Ko sem ji nekoč, stara komaj osem let, nagajala, me je tako močno stisnila za vrat, da nisem mogla niti dihati. Dvignila me je, jaz pa sem stala na prstih in se skušala rešiti smrtonosnega objema. Gledala sem jo v oči, ki so bile široko uprte v moj vrat. Da bi jo prebudila iz zamaknjenosti, sem s težavo spregovorila in jo prosila, naj me spusti … in nazadnje je njen prijem le popustil. Odprtih ust sem se prijela za vrat, jo vprašala ali ve, kaj bi skoraj storila, pa je le zamrmrala, kaj ji sploh nagajam. Čez nekaj let je pogovor nanesel na ta dogodek. Ko sem ji očitala, da bi bilo bolje, če bi me takrat res kar zadavila, pa je rekla le: »Ja, če si pa hotela živeti …« 14

Mama me je še posebej mučila takrat, ko je bil čas za umivanje. Najprej sem se ji izmikala, saj se nisem marala kopati. Sama nikoli nisem dajala pobude, da bi se želela umiti, saj so bile moje izkušnje s kopanjem preveč srhljive. Veliko raje sem naokrog hodila umazana, kot pa da bi pustila mami, da me skopa. Umivanje se mi je gnusilo – in ta odpor ni trajal le kratek čas, ampak kar nekaj let. Še danes se mi včasih zgodi, da se mi ne da iti v kopalnico, kajti vedno pomislim na tiste čase … Ko me je mama končno našla, me je zvlekla v kopalnico, me slekla in na vrat na nos potopila v vročo vodo. Drla sem se kot sraka. Oče, ki je po navadi sedel za mizo in vse poslušal, je mirno kadil dalje. Mama mi je s šamponom drgnila lase, kot da hoče z mene zdrgniti hudiča. Po navadi sem jokala, mama pa je hladnokrvno drgnila in zraven preklinjala. Ko je bilo »izganjanje« končano, sem morala hitro iz kopalnice, sicer sem dobilo eno okrog ušes. Potem je bilo na vrsti česanje. Česala me je tako, da me je vse bolelo. Ko je bilo bolečega česanja, ki je trajalo vsaj dve uri, vsaj tako se mi je zdelo, konec, sem si uporniško šla razmršit lase in potem za nagrado dobila par krepkih. Včasih je očetu le prekipelo, ko me je videl vso objokano, in se je spravil nad mamo, češ, kakšna mati je, da otrok joka, da ne zna vzgajati, da nič ne zna, da samo odžira denar in hrano. Ona pa mu je odvrnila, naj se ne vmešava v vzgojo, ker tako ali tako nima pojma o tem.

Takrat me je vse skupaj še posebej zmedlo – ne maram mame, ker me maltretira, ne maram očeta, ker se zadira nad mamo … , res me je zmedlo, ker sem morala izbirati, kdo je bolj potreben pomoči.

Zasebnosti nisem nikoli imela. Vsaj ne toliko, kot bi je res potrebovala. Petčlanska družina se je stiskala v dvosobnem stanovanju, poleg tega so imele stene ušesa in počutila sem se kot na odru, kjer te vsi spremljajo in ocenjujejo. Kaj vse bi dala za eno majhno sobico, ki bi bila samo moja in kjer bi imela mir pred vsemi tegobami tega sveta … Starša sta spala na raztegljivem kavču v dnevni sobi, jaz in starejša sestra sva spali v sobi na pogradu, mlajša sestra pa zraven pograda v stajici. Stanovanje ni bilo nikoli tako pospravljeno, da bi lahko rekel, da je res vse čisto. Mama je bila navajena stvari zlagati v vrečke, te pa je puščala kar po stanovanju. V omarah je bilo sicer dovolj prostora, a so bile natlačene s starimi oblačili, poleg tega pa stvari v omarah niso bile tako pri roki kot tiste v vrečkah.

Oblačila so bila vržena čez naslanjač kavča, pod televizorjem je bil kup časopisov in ženskih revij. Zanje ni bilo škoda denarja – toliko kot je mama zapravila za revije, bi bilo dovolj za spodobno omaro, v katero bi lahko zložila vse, kar je ležalo naokrog. Imela sem občutek, da živim v svinjaku. Živeli smo kot Kitajci, ki so natlačeni v majhnih bivališčih, vsak na svojem kvadratnem metru. Res je lepo življenje, če ti na eni strani prostor jemljeta sestri, na drugi pa starša, ki s svojim nemogočim obnašanjem in vzgojo nista dorasla ne svoji starševski in ne družbeni vlogi.

Le redko smo imeli obiske. Saj bi mi postalo kar slabo, če bi tisti, ki so mi bili 15

pri srcu, videli žalostne razmere, v katerih sem živela. Če pa je že prišel kdo na obisk, mu je bilo treba najprej narediti prostor, da se je lahko usedel. Obiskovalcem kaj dosti ni bilo mogoče pokazati, prej bi bilo treba s telesi zastirati pogled pred našimi umazanimi koti in po tleh ležečo nesnago. Naše stanovanje je bilo prej bivališče za delavce kot pa za družino z otroki.

Nismo bili preveč revni, nekaj smo le imeli – vsaj najnujnejše. Vendar bi lahko vsak dobil, to kar si je želel, če bi starša znala ravnati z denarjem. Tako pa smo denar zapravljali za nepomembne reči, ki jih sploh nismo potrebovali. Največkrat je bil prav to glavni razlog številnih nesoglasij. Oče je imel kar dva avtomobila, a ju je bolj malo rabil, saj je vedno govoril, da je treba varčevati. Po drugi strani pa je sam ogromno zapravljal za nakup hrane, kot bi se bližala vojna. Kupil si je še eno stanovanje, kamor se je umaknil po prepirih z mami in kjer je hranil svojo kramo, ki mu očitno pomenila več kot lastni otroci. Tja se je nazadnje tudi preselil, vendar smo ga doma videvali skoraj vsak dan.

Televizija je bila moj edini in pravi »starš«. Odkar pomnim, sem jo gledala. Vzgajala me je, jokala z menoj, me nasmejala, osupnila, prestrašila … Res sem jo prepogosto gledala. Nanjo sem se pač navadila zato, ker sta jo tudi starša kar naprej gledala. Lahko rečem, da so ob televiziji moja čustva res privrela na dan. Ob njej sem spoznavala, kako se je treba vesti v družbi, in to sem jemala skrajno resno, verjela sem, da so zgodbe, liki in dogodki resnični. Še najhuje pa je bilo, ker sem bila prepričana, da je dobro vedno poplačano, kakor v tistih najstniških filmih.

Ko odrasteš se ob gledanju humorističnih nadaljevank seveda zavedaš, da je vse le igra in da se v življenju ne moreš tako obnašati, ampak jaz sem kot otrok verjela, da v življenju to deluje. Verjela sem, da Esmeralda resnično obstaja – jokala sem, ker so bili tako zlobni do nje in nisem razumela, zakaj gledalci ne pomagajo, ko vidijo, da trpi.

Počasi sem se sprevidela, da je »televizijska škatla« le odsev tistega, kar bi gledalci želeli biti in doživeti. Poistovetila sem se z vsakim filmskim likom, ki je trpel, ki je bil osovražen in zapostavljen, a je nazadnje kot po čudežu zmagal, zlezel iz svoje tesne lupine in kar zacvetel! Vendar pa v resničnem življenju pravica ne traja dolgo, kajti na tem svetu so bili od nekdaj zlodeji in vedno bodo. Zato sem pogosto tudi sama posnemala kak zoprn lik iz risanih ali otroških filmov in nisem hotela, da se zgodba srečno konča. Tako kot ubogi maček Tom vedno nastrada, čeprav je včasih bolj krut kot mišek Jerry – ampak Jerry je vedno prvi začel izzivati in nagajati, pa mu ni bilo vrnjeno z udarci!

Nikogar ni bilo, ki bi mi postavil meje. Starša sta cele dneve delala, oče tudi ponoči. »Bog ne daj, de bi crknu televizor …« Kadar koli sem gledala televizijo, sem videla srečne obraze, ljubezen in spoštovanje, pri nas doma pa … Mama je vedno govorila: »Saj se povsod prepirajo, povsod je tako.« Pa se niso povsod tako prepi16

rali kot pri nas, se tepli ... A če je bila televizija prižgana, je bil v hiši vsaj mir. Po kakem lepem, komičnem filmu, v katerem se nazadnje vsi pobotajo, je tudi med nami za kratek čas zavladala harmonija. Zardi takšnega lažnega upanja v boljše čase je bilo moje otroštvo manj boleče.

Zaradi pretiranega gledanja televizije nisem posvečala dovolj časa šoli, še več – sovražila sem jo iz dna duše. Doma, kjer sem se počutila domače, sem bila zelo živahna, razigrana, vesela, nagajiva, rada sem packala, se igrala, bila sem navaden otrok, ki spoznava svet. A v šoli – tam sem bila pravo nasprotje. Kdo neki bi se želel družiti s sramežljivo, vedno tiho, nerodno in suhljato deklico, s čudno razmršenimi lasmi in krivimi zobmi ter nogami, ki iz sebe ni spravila glasu. Ponavadi sem se za v šolo oblekla v običajne puloverje ali srajce, saj sem se tako počutila močnejšo, bolj fantovsko. S takšno navidezno neranljivostjo in močjo sem prikrivala svojo žensko ranljivost. Včasih sem si želela biti fant – a le zato, ker so fantje vzdržljivi, močni, avtoritativni in ker … fantje ne jokajo. Izstopala pa nisem le zaradi fantovskih oblačil, ampak tudi zaradi nenavadnega imena. To je bilo zame pravo prekletstvo, zdelo se mi je, da ga je celo izgovoriti sramotno.

Ravno zaradi tega sem težko navezovala stike z drugimi otroki, če pa sem že spoznala koga, se mu naslednji dan nisem upala približati, ker sem se bala, da sem kaj narobe naredila in da me bo ta udaril ali kaj podobnega.

Zaradi domačih razmer tudi v šoli nisem bila uspešna. Spominjam se, da se mi je prvi šolski dan zdel pravljičen, povsem nekaj novega, zdelo se mi je, da sem nekaj posebnega, da sem izbranka, saj sem v prvem razredu. A v osnovni šoli je bilo več kot dovolj dogodkov, ko so drugi preverjali, ali se te da podrediti ali ne.

Bilo je kot v džungli, kjer se opice zbirajo v trope in se smejijo vsakemu, ki stopi na bananin olupek. Sama se nisem znala braniti, zato tudi šolsko življenje ni bilo rožnato. Tudi čustva so me vedno prehitela, zato so me vedno radi zafrkavali, saj sem bila kot klovn, ki se zdaj smeje, zdaj joka. Če so starši vedno osredotočeni na jezo, sram, posmeh, neuspeh, ljubosumje in valjenje krivde na drugega, ne moreš pričakovati, da ti bodo pomagali pri domačih nalogah. Namesto da bi me vzpodbujali, pohvalili, ko sem pohvalo najbolj potrebovala, in mi nudili oporo, ko se mi je zataknilo, so mi očitali, da sem »propadli študent«. Nikoli me nista pohvalila ali mi pomagala, po nalogi sta me vprašala šele ob desetih zvečer, ko je bilo treba iti spat. Takrat je bilo spet pestro. Oče je slabo obvladal slovenščino, zato ga tako ali tako nisem nikoli prosila za pomoč. Ponavadi sem vedno, ko sem prišla iz šole, najprej sedla pred televizor. Ko je mama prišla iz službe, me sploh ni vprašala, ali sem naredila domačo nalogo. Sploh je ni zanimalo, ali še hodim v šolo ali ne. Če sta mi na primer rekla ali kar ukazala, naj si grem umit roke, sem to takoj storila. Bala sem se kakršnega koli grdega pogleda, zvišanega tona glasu in hitrih 17

kretenj rok, gledala pa sem s široko odprtimi očmi, v katerih se je zrcalil strah.

Prijateljev sem imela bolj malo. V šoli sem se ponavadi družila s tistimi, ki so bili na dnu »prehrambne lestvice«. Čeprav v tistih časih v šoli še ni bila tako opazna družbena razslojenost, pa se je že videlo, kdo je priljubljen in kdo ni. In jaz definitivno nisem bila med njimi.

Pogosto sem bila tarča zdolgočasenih sošolcev, ki so mi med šolsko uro v glavo metali vse mogoče, pošiljali nesramna sporočila, me spotikali … Vse to se je nadaljevalo tudi po pouku. Zanje so bile to »nedolžne otroške igrice«. Sprva ni bilo tako hudo, da si ne bi upala priti v šolo, sčasoma pa se je vse začelo stopnjevati.

Enako je bili z očetom. Vse pogosteje so se psihično izživljali nad menoj, večkrat so od mene zahtevali celo denar. Če sem jih zatožila, mi ni nihče verjeli, prisotni sošolci pa so le pasli zijala. Nikoli jim ni bilo mar, ko so me videli jokati ali prositi za pomoč – to je bila le dodatna paša za oči. Tako sem padala iz ene nočne more v drugo. Vsako jutro, vsak dan – celih sedem let osnovne šole.

Socialne delavke na šoli so se z mojimi težavami spopadala tako, da so mi govorile, kako okrogla miza vzbuja zaupanje. Toliko pa sem jim vseeno zaupala, da sem povedala, kaj se resnično dogaja, a verjele so vsem drugim, le meni ne.

Nekoč mi je sošolec nagajal, ko pa je vmes posegla učiteljica, je pokazal svoje igralske sposobnosti in se zlagal, češ, da je moja starejša sestra od njega zahtevala 500 tolarjev. Socialna delavka mu je vse verjela, jaz pa sem se mu morala opravičiti. Nisem znala tako dramatično lagati kot drugi, ki so očitno vedeli, kako se da rešiti tovrstnih obtožb. Ta isti sošolec mi je nagajal tudi pri uri matematike, ko nisem znala izračunati treh nalog. Te je moral za kazen rešiti sam, potem pa mi je iz maščevanja skril čevlje, da sem morali iti domov v copatih. Da bi mi kdo priskočil na pomoč –… to je bilo nemogoče!

Tudi učitelji me niso pretirano marali, nisem bila vredna njihove pozornosti. Če bi bila hči kakega veljaka, bi me morda obravnavali drugače … Učiteljica za matematiko me je še posebej sovražila, saj mi je matematika šla najslabše. Ukvarjala se je samo s tistimi, ki so imeli pri matematiki petico – o ja, ti so najbrž potrebovali pomoč veliko bolj kot jaz! Kadar koli sem prišla k tabli, me je nalašč zadrževala tako dolgo, da mi je lahko dokazala, kako zelo sem neumna. Ko sem se jaz pred tablo mučila z reševanjem naloge, so prihajali sošolci in hitro rešili nalogo, meni pa ni nihče pomagal. O ja, res sem sovražila osnovno šolo. Ampak sprašujem se, kako sem potem v srednji šoli lahko imela matematiko štiri, če pa sem bila tako neumna?

Sosedi so vedeli in slišali vse, kar se dogaja pri nas doma. Zakaj niso pomagali?

Učitelji, socialne delavke, policija, mimoidoči… Nikoli ni nihče ponudil pomoči.

Vsi doma smo vedeli, da se o nas veliko govori … a tako je pač bilo … Mama je že zdavnaj vrgla puško v koruzo – to je lastnost, ki sem jo na žalost podedovala od 18

nje … Ko odraščaš in se začneš zavedati, da to, kar se dogaja pod domačo streho ni normalno, se začneš spraševati, kdo je pravzaprav nor?

Nekega pomladnega popoldneva, bila sem v petem razredu, sem sklenila, da bom pobegnila od doma. Ni bilo prvič, da sem premišljevala o tem. Dovolj mi je bilo vpitja in prerekanja staršev, mojega posredovanja med njima, kot bi zamenjali svoje vloge … Presneto, jaz hočem imeti normalno otroštvo, sem si rekla.

Zakaj je to tako težko omogočiti?! Če sem kaj narobe naredila, na primer razbila kozarec,če nisem hotela pospraviti sobe ali sem v šoli dobila »cvek«, sta me starša vedno »vzpodbudila« s klofutami. Le kaj sem naredila, mi je res treba tega – to ni življenje, to je ječa! S čim sem si to zaslužila?!? Preprosto … nisem več zdržala. Nisem več mogla vzdržati napetosti. Ko je oče stopil skozi vhodna vrata, od koder se je videlo naravnost v dnevno sobo s televizorjem, je bil to zame »rdeči alarm«. Samodejno sem pograbila daljinski upravljavec, tiho ugasnila televizor, odšla v sobo in za seboj zaprla vrata. Spraševala sem se, zakaj to počnem, res mi ni bilo jasno. Nisem mogla več gledati sovražnih pogledov, ki nam jih je namenjala mama. Starejši sestri sem bila tako ali tako samo v napoto, ker si je morala z mano deliti sobo. Nikogar ni bilo, ki bi mi pomagal. Na tem svetu sem bila čisto sama. Vsi so hiteli po svojih opravkih, se ubadali s svojimi težavami in videli le sebe. Sama pa sem drugim z veseljem pomagala – pazila sem na mlajšo sestro, ko ni bilo nikogar, ki bi poskrbel zanjo. Pomagala sem ji pri domačih nalogah, če so jo drugi zafrkavali, sem jo branila, lahko je bila v družbi mojih prijateljev. Še bolj bi ji pomagala, če bi le znala. Počutila sem se, kot bi bila brez staršev. Edini vzgojitelji so bili televizijski in knjižnih junaki, včasih celo starši drugih otrok.

Nihče mi ni priskočil na pomoč. Ko so me na begu od doma prestregli policisti, so me peljali domov, češ, da itak ne morejo nič narediti … ali pa se jim ni dalo ukvarjati s tem. Učitelji so si mislili, da iz mene tako ali tako ne bo nič. Sosedi so ugibali, kakšno neumnosti sem naredila, in veselo opravljali. Če so me mimoidoči pogledali, so z mojega obraza razbrali sporočilo: »Ne glejte me!« Zatiskala sem oči pred resničnostjo. Če živiš v takšni družini, kot je bila naša, je težko presojati, kaj je prav in kaj ni, saj se življenje ne odvija tako, kot bi se moralo. Vedela sem, da to ni življenje, kot ga vidiš v družinskem filmu, da so sošolci imeli drugačno življenje, in da res ni pravično, da se mi to dogaja. Ko prideš do te točke, si želiš trpljenje čim prej končati. Od posameznika je odvisno, kako bo to storil …

Mislila sem si, da bi se tragičnega konca mojega življenja razveselili prav vsi, ki so me kdaj zbadali in mi kljubovali, saj bi končno nehala »krasti človeštvu kisik«.

Zmagali so v vseh pogledih. Sami so bili uspešni, jaz pa ne. Nisem vedela, kaj naj storim. Naj si okrog vratu dam vrv in spodnesem stol, naj se zaprem v garažo in pustim teči avtomobilski motor, ali naj preprosto skočim v globino? Si to res 19

zaslužim? Naj bi bil to moj »great finale«? Naj kar tako razveselim vse tiste, ki me ne marajo? Ja, pa kaj še! Navsezadnje bi prizadela tiste, ki so me imeli radi, pa čeprav tega niso znali pokazati. Potem ne bi nikdar ugotovila, kaj vse lahko dosežem.

Spomine na otroštvo sem vedno nosila s seboj kot del bremena in družinske dediščine. Dogodkov se ne da izbrisati, a nočem se jih več spominjati. Spomine potlačim v notranjost, začnem razmišljat o čem drugem, bolj veselem, preprosto poskušam pozabiti nanje. Na vse moje življenje – tako sramotno, nizkotno, ničvredno življenje. Čeprav sem bila včasih navidezno vesela in odprta, pa tako vseeno nisem mogla več živeti. Breme je bilo pretežko in prehudo, da bi lahko zdržala. Kdo pa bi lahko? Čim prej je bilo treba »odslužiti« ta del življenja in oditi proč. Hudo pa je, ker to vedno nosiš s seboj. Čeprav sem vedela, da nisem kriva za svojo usodo, sem se počutila kot sostorilka … in tudi posledice so ostale. Vsa moja jeza, nemir in vprašanja kako in zakaj, so se odražali v mojem vedenju in reagiranju. Težko je spremeniti ustaljene vzorce. To je mogoče le, če bi prekinila stike s starši, hodila na svetovanje k psihologu, imela trdno podporo partnerja in močno voljo. Če doma nimaš podpore, ti res ni postlano z rožicami! A nekje bom le našla podporo – samo poiskati jo moram. Težko je začeti znova, ko si že prehodil velik del življenjske poti. A pot se vseeno nadaljuje – v neznano. In še dlje. Že sama beseda me je spodbudila k spremembam, a sem vseeno ostala doma.

V prostem času sem se rada igrala sama. Zaradi okoliščin sem bila pahnjena v osamo, zaprla sem se vase in svoje težave zakopala globoko vase. Vedno sem kaj ustvarjala, kar mi je šlo dobro od rok, čeprav me je učiteljica v tretjem razredu »vrgla« iz ustvarjalnega krožka, ker nisem redno prinašala potrebščin. Svojo ustvarjalnost sem izražala s sestavljanjem, risanjem, pisanjem zgodb … Že od nekdaj sem rada čečkala – tudi po stenah! Všeč so mi bile pisane barvice, ki sem jih vedno razvrstila v obliko mavrice, da so bile pripravljene za nove risarske umetnine. Tako so iz preprostih slik nastajali stripi, tem pa so se kmalu pridružile tudi zgodbice – kar veliko se jih je nabralo! Zapisovala sem jih na star pisalni stroj, tako da so bile takoj pri roki, da se niso izbrisale ali izgubile, pa tudi laže sem jih skrila pred radovednimi očmi sester. Še vedno jih hranim. Največkrat sem pisala o pustolovščinah ali smešnih srhljivkah, saj sem imela zelo bujno domišljijo. Rada sem hodila v knjižnico, saj sem bila lačna besed in znanja. K sreči sem se v knjižnici vselej dobro počutila, tudi knjižničarka je bila z menoj zelo prijazna.

Na PUM-u so ustvarjalne ideje kar vrele iz mene, pripravljena sem bila poprijeti za vsako delo, zato so me mentorji vedno pohvalili. Ko sem hodila na PUM, me je zanimalo prav vse! Sodelovala sem na delavnicah, na katerih smo urili govor20

niške spretnosti in komunikacijo, spoznavali svojo notranjost, vadili nastopanje pred občinstvom, si zamišljali projekte, zbirali zamisli … Hkrati s tem je raslo tudi moje samozavedanje, začela sem graditi pozitiven pogled na svet, dvignila se mi je samozavest, okusila sem več samostojnosti, laže sem sprejemala ljudi, skratka, spreminjala sem se! Pred tem si nisem predstavljala, da bom z veseljem delala načrte za prihodnost, da si bom prizadevala doseči čim boljši učni uspeh, da bom nove ljudi spoznavala brez nezaupanja.

Na PUM-u sem počela nešteto novih stvari – tekla sem maraton, neumorno po cele dneve šivala obleke. V tem sem tako uživala, da se je nabralo oblek za dve modni reviji, in tako sem na PUM-u priredila pravo modno revijo. Z veseljem sem se lotila fotografiranja, se končno začela učiti kuhati, pomagala sem pri Škofjeloškem pasijonu, izdelovala nakit, nastopila v posebni oddaji o PUM-u, pomagala prodajati naše izdelke na stojnici, kegljala in igrala biljard … skratka, uživala na polno! Življenje se mi je obrnilo na bolje, a le za kratek čas. Po PUM-u sem se spet vpisala v šolo, kajti to je bil tudi namen programa. Kar mi je v tistem obdobju manjkalo, je bilo posvetovanje s psihologom, kajti moja preteklost in škodljivi vzorci so zlobno govorili: »O ne, tako zelo preprosto te pa ne bomo izpustili iz rok!« Dokazala sem, da se iz »nikogar« lahko spremenim v »nekoga«. Ampak kar koli bom naredila iz sebe, tudi če bom še tako prijazna, ustrežljiva, vedno pripravljena pomagati, uspešna ali priljudna … nikoli ne bom dovolj dobra. Nihče ni prav vsem všeč. Vem, da sem lahko še boljša, vendar pa bom zaradi svojih preteklih izkušenj vedno nekdo, ki je zadaj, namesto da bi bil spredaj. Zaradi izbruhov potlačenih sovražnih čustev do staršev, sem izgubila krog svojih sošolk in najboljših prijateljic. Zaradi strahu pred materinimi klofutami bom vedno občutila strah pred sklepanjem novih znanstev. Zaradi očetovih osebnostnih lastnosti bom vedno nezavedno izbirala partnerje, ki imajo podobne lastnosti kot moj oče. Zaradi tega kar sem, bodo moje reakcije vedno enake. Še vseeno se zavedam, da beg ni rešitev, a trenutno mi ne preostane nič drugega. Šla bom na železniško postajo, kupila vozovnico in se odpeljala čim dlje od tod, od staršev in ljudi, ki me ne marajo. Našli bodo novo žrtev, ki jo bodo lahko opravljali, ki bo tako šibka kot sem jaz, nekoga, ki v sebi kriči, a nikomur nič ne pove.

Nekoga, ki je odraščal podobno kot jaz, ki je imel podobne starše, sošolce, učitelje, sosede, policiste, mimoidoče, ki so si zatisnili oči ali pa še prilivali olje na ogenj.

Najhuje pa je, da vsemu temu ni videti konca. Ker tega sama ne morem prekiniti, se bom raje umaknila. Lahko bi izbrala vlak priložnosti, a bom izbrala vlak odrešenja. Stopila bom nanj, se še zadnjič ozrla in se nikoli več vrnila. Mogoče bom pa v prihodnosti, ko bom močnejša, izbrala vlak priložnosti in jim vse vrnila!

21

Beg pred senco A. König Moje otroštvo je bilo srečno, vsaj tako se ga spominjam, lahko pa tudi rečem, da se svojega življenja še ne zavedam čisto zares. Ne vem še čisto zares, zakaj živim in kaj vse me še čaka.

Starši so me vedno imeli zelo radi in me vedno razvajali, še posebej zato, ker sem edinka, so zame hoteli samo najboljše.

Ko sem začela hoditi v šolo, so se začele težave. Domov sem večkrat prihajala objokana, saj so me v šoli vedno zbadali zaradi moje zadržanosti. Nikoli nisem bila preveč zgovorna in vrstnikom sem se raje izogibala. V njih sem videla sovražnike, vsaj tako mi je govoril moj šesti čut. Ta čut je bil dokaj resničen, saj se do konca osnovne šole nisem razumela s sošolci. Imeli so me za čudno in prizadeto.

Na vse pretege so se trudili, da bi me spravili v jok, kar jim je vedno uspelo. Tako je preteklo devet let mojega življenja. Takrat sem mislila, da se mi godi velika krivica in da sem edina, ki me zbadajo, vendar sedaj vidim, da še zdaleč nisem bila edina. Spomnim se, da sem si tri mesece pred koncem devetega razreda rekla: »Punca, dvigni glavo. Nehaj se ozirati na ljudi, ki te hočejo prizadeti. Maščuj se.« Tako je tudi bilo. Od tistega dne dalje sem se brigala le zase, vendar mojih težav s tem ni bilo konec. Vse to zbadanje je pustilo posledice, saj sem se še vedno bala ljudi, še vedno sem raje sedela na kašnem drevesu in poslušala ptice.

To me je razvedrilo in mi vlivalo upanje. Narava me je pomirjala in v njej sem se sprostila, le v gozdovih sem si upala potočiti solze. Nisem hotela jokati pred drugimi, saj bi me imeli za še šibkejšo kot sem v resnici bila.

Vse skupaj pa je še poslabšalo nekaj, kar se je zgodilo pri mojih trinajstih letih.

Tistega dogodka ne bom nikoli pozabila, saj me je zelo prizadel, hkrati pa me tudi nekaj naučil. Zapadla sem v depresijo in velikokrat pristala v »temni luknji« svojih negativnih misli. Bila sem črnogleda, v ničemer nisem videla nič dobrega.

Tri leta sem se zaklepala v sobo in se, tako rekoč, smilila sama sebi. Mati me je poslala k psihologinji, saj ni več mogla prenašati moje slabe volje, izpadov jeze, vpitja in tega, da sem uničevala samo sebe. Sprva sem bila nanjo zelo jezna, saj se mi je zdelo absurdno, da me pošlje k psihologinji. Danes sem ji hvaležna.

Hvaležna sem ji, ker mi je hotela pomagati. Začela sem verjeti, da nekje obstaja lučka, ki bo odnesla moje težave stran in me rešila muk. To je bila ena mojih najboljših izkušenj. Obiski pri psihologinji so mi zelo pomagali. Sprva se nisem premaknila nikamor, vendar sem obrnila nov list in začela novo poglavje svojega 22

življenja. V pol leta sem se spremenila za 80 odstotkov. Postala sem samozavestna, pogumna, komunikativna, začela sem se ukvarjati z raznimi dejavnostmi, kar mi je zelo pomagalo. Ko sem se letos septembra pojavila v šoli, so bili vsi navdušeni nad tem, kako zelo sem se spremenila. Nekateri niso mogli verjeti, da sem postala tako komunikativna. Vse sem pozdravljala in se z njimi pogovarjala, kar je nekatere šokiralo. Vem, da je bilo zbadanja s tem konec.

Vse kar lahko rečem je to, da sem ponosna, ker sem naredila zelo velik korak ter se spopadla s svojo jezo, nejevoljo in žalostjo. Zadnjih nekaj mesecev se počutim, kot da sem najsrečnejši človek na svetu. Na stvari gledam s svetle strani, ne bojim se ljudi. Če povem po pravici, sem ljudi tako vzljubila, da skoraj ne preživim več trenutka brez njih. Spoznala sem veliko novih ljudi, ki so mi še bolj polepšali življenje. Prvič v življenju čutim, da imam prijatelje, da lahko nekomu zaupam. Naučila sem se tudi braniti z besedami, nisem več tiho, če si me kdo drzne zbadati. Zaključila sem z ljudmi, ki me spravljajo v slabo voljo. Sem pa tudi zelo ponosna nase, ker si nikoli nisem dopustila, da me družba zavede. Čeprav sem se zelo spremenila, pa me včasih še vedno kaj potre. Takrat sem jezna, stvari mečem po tleh ter razbijam in kričim. Danes menim, da s tem ni nič narobe, saj tako odženem slabo voljo, drugim ljudem pa ne škodujem. Navsezadnje smo vsi iz mesa in krvi, vsi imamo slabe in dobre dneve, vsi se včasih jezimo, in vem, da nisem edina.

Kot sem že prej omenila, sem spoznala veliko ljudi, ki jim lahko zaupam, vendar na prvem mestu še vedno ostajata oče in mati. Njiju imam najraje na svetu, zato popolnoma zaupam vanju in njima. Sta moja sončka, ki ju ne bi dala za nič na svetu. To, da zaupata vame, mi pomeni največ. In če bi se morala boriti za zaupanje, bi se borila za zaupanje staršev. Vem, da me imata rada, četudi se kdaj sporečemo in se še ves teden grdo gledamo. Še vedno je med nami neka vez, ki nas združuje. Že prej sem omenila dogodek, ki se je zgodil pri mojih trinajstih letih. O tem dogodku ne bom pisala, ker je preveč oseben, ne le zame, ampak tudi za tiste, ki so bili v njem udeleženi. Ta dogodek je bil tudi razlog, da sem postala depresivna in si mnogokrat hotela vzeti življenje, saj nisem videla drugega izhoda. Mučile so me strašne nočne more, prividi in prisluhe. Velikokrat sem se tako bala, da se mi je zdelo, da me zasledujejo nekakšni duhovi, slišala sem deklico, ki kriči in kliče na pomoč. Velikokrat sem bila že na robu življenja, vendar sem vedno pomislila na to, koga bom prizadela, če to storim. Sčasoma sem se naučila zadrževati to muko, pa čeprav sem se zaradi njih cele noči zvijala, ker me je tako vleklo v grob.

Vendar sem potrpela in čakala, da minejo. Mislila sem, da na svetu ni človeka, ki bi lahko rešil moje težave. Vendar obstaja. To sem jaz. Jaz sem tista, ki lahko rešim svoje težave, noben drug jih ne more namesto mene, sama moram skozi 23

trpljenje, sama se moram motivirati in si dati upanje. Moram si zaupati in se boriti. Ker se včasih nisem znala dvigniti in biti psihično močna, sem poleg sebe vedno imela nekoga, ki me je potolažil. To je bil moj pes. Čeprav se sliši neumno in naravnost čudno, da je pes tisti, ki me potolaži, pa je to resnica. Ko sem jokala, je legel poleg mene, mi položil glavo v naročje, me milo gledal in mi s tistimi svojimi očki dajal upanje. Če sem ga odrinila, je vstal, potem pa spet k meni, me bezal s smrčkom in mi lizal roke. Ni živega bitja na svetu, ki bi me ljubilo bolj, kot me je ljubil ta pes. Ko je umrl, sem še ves teden jokala, saj sem izgubila tistega, ki sem ga imela najraje, in tistega, o katerem sem bila popolnoma prepričana da mi to ljubezen vrača. Življenje je lepo, le če si takšnega narediš. Stvari bodo lepe, le če boš nanje gledal s svetle strani. Lepo ti bo, če boš verjel vase. Ljudje te ne bodo podcenjevali, če jim boš to pokazal, če jim boš pokazal svojo moč, zato: »Spoštuj ljudi okoli sebe, saj nikoli ne veš, skozi kaj so šli v življenju, spoštuj ljudi tako, kot spoštuješ sebe.

Vsi smo iz mesa in krvi.«

24

Hočem drugače, a …

Pika Ko si mi rekla, da naj ti, če že ne hodim na skupino in »špricam« individualna srečanja, napišem zgodbo v obliki pisma, ker sem že porabila vse »kvizkote« za nadaljevanje, sem mislila da bo to en dva tri. Potem sem razmišljala, kako in kaj, naj sploh napišem, pa kje naj začnem, sem videla, da to ne bo tako enostavno, da bom morala dobro premisliti, kaj sploh želim. Tega še vedno ne vem povsem, priznam, vsekakor pa vem česa nočem več v svojem življenju.

Prav utrujena in sita sem že tega »sranja« okoli sebe, ki ga kar ni in ni konec ... pa konca zaenkrat tudi ne vidim ..., čeprav bi rada, da čim prej pride.

Nočem biti več taka kot sem, ker si niti malo nisem všeč ... nočem biti več taka, da hočem vsem ugajati ... ker je to zelo težko. Hočem biti samozavestna, tako kot si na primer ti, ki te (oprosti izrazu) »boli kurac« kaj si bo kdo mislil. Ponovno hočem biti tista punca, ki je v mojem spominu že skoraj izbrisana. Rada bi dobila samozavest in samospoštovanje, ki ju imam trenutno bore malo ali nič ...

Da se ne bi ves čas sekirala, pa razmišljala, kaj bo on rekel in kaj si bo ona mislila, kako naj se obnašam, pa kaj naj rečem ... Hočem, da bi lahko enkrat na glas in brez težav rekla, kaj mislim, kaj hočem, kaj čutim ..., ne pa, da o tem samo premlevam in razmišljam, ali bi rekla, ali rajši ne bi, ali bi, ali ne bi!?!? Na koncu sem pa vedno rajši tiho, saj si nekako ne upam, ne morem nekomu povedat, predlagat ... pa če bi še tako rada. HATE IT! Nočem več take družbe, v kateri se gre ljudem samo za svojo korist, pa nihče ne pomisli koga in koliko bo s tem prizadel. Nočem več take družbe, v kateri je toliko podtikanja in hinavščine, da se je lahko prav nalezeš in ne moreš drugače, kot da se tudi sam začneš obnašati kot navadna p..., ker se ti to ne zdi nič nenavadnega. Saj na svoj način niso tako zelooo slabi ... Tudi veliko dobrih, pozitivnih stvari sem z njimi doživela, za kar sem jim hvaležna, za kar mi ni žal. Ampak ko sem si začela izbirati tako družbo, sem mislila, da spadam tja, vsaj želela sem si spadati tja ... Dobro sem se počutila, pomenili so mi skoraj vse. Vedno bolj pa prihajam do tega, da mogoče nisem taka, da nočem biti taka, kot sem bila do zdaj. V njihovi družbi jaz nisem jaz ... v bistvu si, zaradi ne vem česa, ne upam biti jaz. Bojim se, kako bi me ljudje potem sprejeli.

Nočem več poležavati, se smiliti sama sebi, misliti na traparije. Res bi se rada čim prej vključila v šolo, ker hočem popraviti zavržena leta, za katera mi je ve25

dno bolj žal in vedno bolj mi bo. Vem, da si rekla, da nazaj ni vredno gledati več kot toliko, da se zaveš odgovornosti za prihodnost, da je, kar je ... samo ne morem pomagati. Imam željo, da končno dokažem vsem, še posebej sebi, česa sem sposobna. Ker na to hitro pozabim, pa po takem »sranju« vedno manj verjamem, da to še imam in da to še zmorem.

Drooogaa... ah jaa ... poznana in dovolj predebatirana tema, ki se vedno na novo ponavlja. Saj sploh ne vem, kaj naj rečem, ker imamo glede nje vsak svoj pogled.

Seveda bi se je enkrat rada rešila ... samo je težko, ker se mi brez droge zdi, da sploh ne vem, kdo, kako, kaj, pa zakaj sem ... WTF? Dolgo sem razmišljala, kaj mi droga pomeni in kako naj to najbolje razložim. To (sploh pa travo) sem videla kot svojo dobro prijateljico, ki me nikoli ne pusti na cedilu ... upam, da se bova čim prej skregali in da dobim novo, boljšo »frendico«, ki bo drogo nadomestila.

Z družino ne želim več biti na bojni nogi. Rada bi, da se odnos izboljša, rada bi pridobila nazaj vsaj malo zaupanja, se opravičila za vse ... in se predvsem spremenila. Samo ne morem, ne znam, ne upam, ne vem kako, ker je standard, da vse »zajebem« in razočaram. Rada bi popravila odnos z bratom, da bi bil vsaj malo podoben bratsko-sestrskemu ... Vem, da mi veliko stvari zameri in za veliko tudi nimam opravičila, se pa trudim, da bi bilo sedaj drugače. Na mamo sem se velikokrat zdrla čisto po nepotrebnem, ji povzročila veliko težav. Starejši se ponavadi sekirajo zase in še namesto koga drugega (v tem primeru zame). Atija imam že od nekdaj v glavi kot »super daddya«, čeprav vem, da to ni in da je velik flegmatik (kar imam malo po njem). Vedno mi je stal ob strani in me poskušal razumeti, tudi če je bilo to skoraj nemogoče. Mami ... hmm ... po tem pa hrepenim že vse življenje ... mami ... oseba, s katero naj bi si bila hčerka blizu, da bi se lahko o vsem pogovorili. Pogrešam jo, rabim jo, hočem jo, jezna sem nanjo, nočem je ... kaj pa jaz vem ... V glavnem, vse imam zelo rada, res zeloo, pa vem da mi želijo najboljše, kar jim sama verjetno še nekaj časa ne bom mogla povedat ... sploh pa ne mami ... Nikoli nisem ravno blestela pri izražanju čustev ... Ne bi nikoli uganila?

Grozno, da si mi še ti dala ultimat, da me imaš še ti »poln kufr«, ker sem tolikokrat zaj..., da ne boš več delala z mano, če … laži, dogovori, droga … Saj vem, rekla si, da to ne pomeni, da mi ne boš pomagala poiskati nekoga drugega, ampak v bistvu nočem nikogar drugega. Sem bila že pri psihologu, specialnem pedagogu, transakcijski terapevtki, »mat« me je vlekla na vse konce, še k bioenergetiku.

In nikoli se nisem nikomur zares odprla. Vse je bilo »kr neki«.

Vem, da imaš ti zelo velik vpliv name, verjetno največjega od vseh do sedaj, in res si želim, da bi mi pomagala. Dobro se zavedam, da je veliko odvisno od mene in da se bom morala zelo potruditi in se marsičemu tudi odreči, če bom želela kaj spremeniti ... sama vem, da mi lahko uspe. Že sedaj sem ti zelo hvaležna za to, 26

kar delaš zame, ker si ena redkih, ki še vztrajaš in ki si mi pomagala priti do tega, da sem, vsaj za začetek, začela malo drugače razmišljati in gledati na celotno situacijo. Hvala, da po vsem, kar je bilo, še vedno verjameš vame in v to, da mi lahko uspe priti iz tega dreka, če se bom držala dogovorov. Si ena redkih, ki se ji lahko odprem in sem lahko taka kot sem ... in se zjokam, ne da bi se slabo počutila. Veš, da se prestrašim in poskušam zbežati, ko mi prideš preblizu ... ampak bom preživela. Spoštujem tebe in to, kar delaš zame, in bi bila zelo vesela, če bi še naprej delala z mano kot do sedaj, pa da bi bila ti tista, s katero bom prišla do normalnega življenja, ki si ga zaslužim in hočem!

27

Turbulenca Lana Hope Začela bom na začetku. Sama zase lahko rečem, da najtežje nekaj začnem. Tudi za to zgodbo sem se kar nekaj časa »pripravljala«. Mislim, da bodo tisti, ki so prav tako pisali nekaj, kar je pustilo težke posledice v njihovem življenju, vedeli o čem govorim. Včasih radi pozabimo oziroma vsaj odmislimo slabe dogodke iz preteklosti. In kadar koli nas kdo ali kaj na to spomni, je težko. Ampak ker čutim, da je to dobro zame, sem se odločila, da svojo zgodbo vseeno delim z nekom. Konec koncev, če sama pri sebi tega ne bi čutila, tega ne bi pisala. Moja zgodba se mogoče nekomu sploh ne bo zdela grozna. V bistvu niti ni. Glede na vse, kar se danes dogaja. Vseeno pa upam, da bo kdo s podobnimi težavami, dojel njeno bistvo.

Najprej bi se rada na neki način opisala. Sem čisto povprečna punca. Vedno pa se najde oseba, ki v meni vidi potencial, vidi, da si zaslužim nekaj več. Ampak sama tega potenciala ne znam izkoristiti, kot bi ga morala. Želim si uspeha, verjamem, da iz sebe lahko naredim veliko in še več.

Naj povem, da imam super družino. Resnično me imajo radi. Vendar, tako kot vsaka družina, ima tudi naša »napake«. Napake, iz katerih se učim. Vsaj trudim se. Te napake so bile v preteklosti veliko bolj izrazite, kot so zdaj, ampak se še vedno včasih ponavljajo. Rada bi še enkrat poudarila, da mi ljubezni nikoli ni manjkalo. Mogoče malo, s strani očeta. Ampak tudi sam se trudi to popraviti.

Včasih, ko sem bila še mlajša, ga ni bilo veliko v mojem življenju. Rajši je popival naokrog. Ni imel časa zame, za brata in za mamo. Ampak vseeno sem vedela, da nas ima rad. Sem ga pa zelo pogrešala. Šele zdaj to vidim. Ker je brat starejši od mene, tudi on ni bil veliko z mano in mamo. Veliko časa sem preživela z njo, jo gledala kako trpi, joka. Vedno mi je govorila, naj si tega ne dopustim, ko odrastem. Težko mi je bilo vsa ta leta opazovati, kako mama propada. Zapustila je samo sebe. In bila sem tako jezna, da sem ji tudi sama velikokrat rekla, naj očeta zapusti. Ampak verjetno sem ji to govorila samo zato, ker nisem mogla prenašati vse te žalosti, in tudi zato, ker je vso to breme prelagala name. Sama ni naredila nič. Odrasla sem prehitro. Na koncu je očetovo popivanje pripeljalo tako daleč, da sem mu sama zagrozila, da če s svojim načinom življenja ne misli prenehati, zame ne obstaja več. In to je bila prelomna točka naših življenj. Oče se je takrat tako zamislil nad sabo, da je nehal piti. No, malo ga je dajalo tudi zdravje.

Ampak sam še danes pravi, da ga je moj stavek najbolj streznil. Tega ne bom ni28

koli pozabila. S tem mi je najbolj dokazal, kako me ima rad. V njem sem vedno videla neki vzor. Čeprav bi ga mogoče morala videti bolj v mami. Ampak lahko rečem, da sem bila na mamo precej jezna. Če bi bila mama bolj močna oseba, bi temu prej sama naredila konec. In jaz bi uživala v svojih otroških letih, kot bi morala. Tako pa sem se temu najbolj sama uprla. In je pustilo posledice. Ko sem začela prehajati v najstniška leta, sem bila zelo uporniška. Kot da bi hotela svojim staršem vrniti za vse, kar se je dogajalo. Tako sem se prvič zaljubila v fanta, ki je bil zelo podoben mojemu očetu. Vsaj po načinu življenja. Le s to razliko, da je imel ta fant precej večje težave kot moj oče. Ampak to mi je bilo všeč. Življenje je postalo precej razburljivo. Popeljal me je v svet neskončnih zabav, popivanja ... Tako sem počasi pustila šolo, starši so hitro ugotovili, da z mano nekaj ni v redu. Skušali so me razumeti ampak takrat sem bila resnično nemogoča. Zato so me začeli zapirati v hišo. To je sčasoma pripeljalo do tega, da sem pobegnila od doma. Ni me bilo veliko doma, takrat ko sem prišla, pa so me takoj odpeljali na milijone in milijone razgovorov k najrazličnejšim terapevtom. Ampak meni ni pomagalo nič. Kajti meni je bil moj način življenja všeč. Preveč všeč, da bi ga spremenila. Dokler me niso vpisali v škofjeloški PUM, kjer sem začela popolnoma znova. Seveda sem imela še veliko izpadov na začetku. Odklanjala sem pomoč. Ampak sčasoma sem začela zaupati ljudem okrog sebe. Zaupati predvsem v to, da zmorem nekaj več. In tako sem se ponovno vpisala v šolo, kjer sem spoznala nov krog ljudi, naredila letnik in se borila naprej. Vse je bilo spet v redu. Potem pa mi je spet spodletelo v šoli. Nisem dokončala nekih izpitov in letnika. Ker me je bilo sram doma povedati, da nisem uspela, sem se ponovno začela odmikati od družine. Mama je spet zelo hitro ugotovila, da ni vse tako, kot mora biti, in da so zopet težave zaradi šole. Skušala mi je dopovedovati, da mi ni treba bežati od doma, če mi ne uspe, da imam še čas za šolo. Ampak mene je bilo sram in spet mi je življenje na ulici zlezlo pod kožo. Moram povedati tudi to, da me je veliko prizadela tudi babičina bolezen. Ko sem izvedela, da je zbolela za rakom, se mi je vse obrnilo na glavo. Nanjo sem bila navezana bolj kot na kogar koli. In želela sem si, da bi ostala močna, ampak moči nisem mogla črpati od nikoder. Vse je šlo proti dnu. Od njene smrti je minilo eno leto in še vedno dobim solzne oči, samo da se spomnim nanjo. Ampak ker smo s starši že doživeli slabo izkušnjo, smo se tokrat lažje pogovorili in nekako sem pristala na odločitev, da se ponovno vpišem v šolo, tokrat izredno. Spet sem opravljala izpite in kadar koli mi je uspelo, sem imela občutek, kot da lebdim. Počutila sem se samozavestno, veselo, ponosno. Na koncu pa mi dveh izpitov ni uspelo opraviti. In ta samozavest je zopet upadla. V tem času pa sem ponovno spoznala fanta, ki je bil kot nalašč spet podoben prejšnjemu. Zame se je spet začelo precej razburkano življenje. Domov me ni bilo tudi po ves teden. Telefon izklopljen. Mama in oče sta bila že popolnoma izčrpana. Tudi brat, ki me ima neizmerno rad, je obupal 29

nad mano. Tokrat se je popolnoma izoliral od mene. Kot da se ne poznava. Trudil se je dolgo, nimam mu kaj za zameriti. Najbolj mi bo ostal v spominu dogodek, ko sta s punco prišla na moj rojstni dan, doma so mi pripravili torto, prinesli darila. Jaz pa sem bila daleč. Tako fizično kot psihično. Hotela sem biti z njimi, ampak imela sem občutek, da si tega ne zaslužim. In tako sem ostala z ljudmi, ki niso imeli družine, da bi me lahko glede tega razumeli. In tako smo popivali naprej in se pogovarjali o čisto nesmiselnih stvareh. Globoko v sebi me je zelo bolelo in zelo sem trpela. Še danes trpim in solze mi tečejo po licih, ko to pišem. Ne vem, če bom kdaj lahko sama sebi vse to oprostila. Kakor koli že, s tem fantom nisem več skupaj. Z njim je bilo v igri moje življenje. Bil je zelo nasilen tip človeka, najprej do drugih, in jaz sem to gledala, pozneje pa tudi do mene.

In hvala bogu, sem zbrala pogum ter doma povedala, kaj se dogaja. Spet me je družina vsega tega rešila. Opravičila sem se vsem, ampak vem, da po vseh teh letih besede niso dovolj. Štejejo samo dejanja. Isto kot pri očetu. Sam je dolgo časa govoril, da bo prenehal piti, pa mu nihče ni verjel, dokler ni dokončno prenehal. Ampak oče je vse moje izpade lažje prenašal kot mama. Ima tudi močnejši karakter. In šele zdaj, ko se ozrem za nazaj, lahko rečem, da ne bi mogla biti bolj ponosna na svojo mamo. S svojim možem je preživljala hude čase, na koncu ji je pa še edina hči delala tako hude težave. Upam, da ji bom kdaj lahko poplačala ves trud. Mi je pa vsaj malo lažje pri srcu, ker vem, da živi za to, da vidi moj uspeh. In naredila bom vse, da bo to doživela. Kadar koli mi kaj uspe, se veseli z mano, kadar koli sem žalostna, je žalostna z mano. In tega se sedaj predobro zavedam. Vem, da v njej lahko najdem oporo. Tudi oče me podpira in je ob meni.

In tako kot se on veseli zame, se jaz veselim zanj. Uspel je v službi, postal je popolnoma drug človek. Kar se tiče odnosa z mamo, lahko rečem, da je še vedno krhek. Hitro se skregata, kar je popolnoma razumljivo. Tudi jaz se velikokrat sporečem z mamo ali z očetom, ampak najpomembnejše se mi zdi, da me je življenje samo naučilo, da ne bežim več, kadar mi kaj spodleti. Še vedno se moram naučiti, kako se soočiti s problemi, ker vem, da jih lahko rešujem še bolje. Ampak vsaj vem, da ne počnem več stvari, ki bi mi škodile. Šolo trenutno obiskujem izredno, zraven pa tudi delam. Moram napisati še, da sem ne dolgo nazaj prišla do zamisli, kako fino bi bilo, da bi lahko živela kje na svojem. Imela bi popolnoma svoje življenje. Ampak ko sem to zamisel malo »prespala«, sem ugotovila, da to še ni zame. Stremim k temu, ampak za nobeno stvar ne grem več z glavo skozi zid. Trenutno je moja prioriteta, da dokončam šolanje, najdem redno zaposlitev in šele potem začnem iskati svoje gnezdece. Vem, da doma lahko to naredim.

S starši sem se pomenila o njunih težavah, prosila sem ju, naj mene v to ne vpletata. Čutim, da prehajam v proces, kjer moram delati izključno samo na sebi. Vem, da me čaka še veliko dela, ampak vesela sem, da sem na pravi poti.

Rada sem doma, prvič v življenju se doma dejansko počutim fantastično. Vsak 30

večer, preden zaspim, razmišljam o svojem življenju. Včasih o preteklosti, včasih o prihodnosti. Ustvarjam si vizije, želim živeti življenje, dihati s polnimi pljuči, doživeti vse in še več. Na dober način. Dovolj mi je posedanja po lokalih in izgubljanja časa z nepomembnimi ljudmi. Vem, da sem rojena za nekaj drugega, in za to se bom bojevala. Prav s svojim uspehom pa bom poplačala tudi svoji družini za ves njihov trud. Ker NISO vrgli puške v koruzo, čeprav bi jo že tolikokrat lahko. Brez njih mi ne bi uspelo. Prav tako pa mi ne bi uspelo brez moje predrage mentorice na PUM-u. Ona je bila tista, ki mi je resnično odprla oči in ki me še dandanes podpira. Vsakič ko malo »zaidem« s poti, me usmeri nazaj. Daje mi voljo in motivacijo za naprej. In spoznala sem, da se od nje lahko naučim predvsem to, da ni nič narobe, če mi kdaj kaj spodleti. Vem, da me lahko nauči, kako se vrniti na pravo pot, in tudi to, kako si moram urediti življenje, da bo teh »spodrsljajev« čim manj. Ni mi žal, da sem doživela, kar sem. Vse te izkušnje so me pripeljale do marsikaterega spoznanja. In zdi se mi, da moraš odpustiti vsem ljudem, ki so ti kdaj storili kaj slabega. Ker le s tem lahko svojo preteklost pustiš daleč za sabo in začneš na novo. In to si resnično želim. Nov list papirja, nov, svež začetek. Pred sabo pa samo pot do uspeha. Je bil že čas za to.

31

Življenje teče dalje Mrs. Black Ko sem bila stara dve leti, sta se moja starša razšla. Seveda nisem razumela, zakaj se je to zgodilo. Ne poznam točnega vzroka, predvidevam pa, da zaradi mame. Sčasoma sem se zavedela, da imam »dva« očeta. Imam pa tudi dva brata (po mamini strani), ki sta mlajša od mene. Z njima sem se kar razumela, čeprav smo se tudi skregali. Ko sem začela hoditi v šolo, sem si vedno bolj želela, da bi starša spet živela skupaj in predvsem, da se ne bi vedno, ko se srečata, kregala.

Zaradi vseh teh okoliščin sem imela v šoli veliko težav. V osnovni šoli sem imela le eno prijateljico, vsi drugi pa so me zafrkavali in me zmerjali z različnimi žaljivimi vzdevki. Čeprav sem se poskušala vključiti v družbo, me niso sprejeli. Vse težave s šolo in mamo so se tako zelo nakopičile, da sem se nazadnje preselila k očetu in zamenjala šolo, da bi lahko začela na novo. V novi šoli sem imela več prijateljev, ampak še vedno je bilo veliko takih, ki so me zafrkavali. Ko sem bila pri očetu, se je moja mama začela lepše obnašati do mene, bila je prijazna, kar seveda nikoli prej ni bila. Tri leta sem živela pri očetu in ves ta čas je bila mama resnično do mene zelo prijazna. Povedala mi je, da obiskuje psihiatra. Izvedela sem tudi, da se je preselil na svoje. Zato sem bila prepričana, da se je čisto zares spremenila. Omenila mi je, da bi rada videla, da bi prišla spet živet k njej. Ker sem mislila, da se je res spremenila, sem se odločila, da grem spet živet k njej. In tako je bilo nekaj časa (nekaj tednov) vse v najlepšem redu, potem pa se je začelo dogajati spet vse po starem. Do mene se je začela obnašati, kot da ji je vseeno zame. Obnašala se je, kot da sem zadnja stvar na svetu, za katero bi ji bilo sploh mar. Ves čas me je poniževala. Tudi v srednji šoli, ki sem jo takrat obiskovala, je bilo vse narobe. Imela sem dosti več prijateljev kot v osnovni šoli. Za nekatere pa sem pozneje ugotovila, da mi niso pravi prijatelji in da so me samo izkoriščali. Zaradi maminega odnosa in zafrkancije v šoli sem postala hudo depresivna.

Občasno sem bila tudi agresivna in se nekajkrat celo stepla. Vse to je prišlo tako daleč, da sta svetovalni delavki v šoli in dijaškem domu mami predlagali, naj me pošljejo v psihiatrično bolnišnico, v enoto za adolescentno psihiatrijo. Mama mi je očitala, da sem za vse sama kriva, čeprav je sama veliko pripomogla k temu, da sem pristala tam. Za vsako stvar je krivila mene, čeprav nisem nič narobe naredila. V bolnišnici sem spoznala veliko mladih, ki so imeli podobne težave kot jaz, zato smo se hitro in zelo dobro spoprijateljili. Vedela sem, da jim lahko zaupam.

Tam sem spoznala tudi svojo najboljšo prijateljico, ki mi vedno pomaga, če sem v težavah. Nanjo se lahko vedno zanesem in ji zaupam. Pomagala mi je, da sem 32

spoznala, kdo sem in kaj hočem. Lani sem nekje na sredini poletnih počitnic spoznala ljudi, ki so me sprejeli takšno kot sem in s katerimi smo še zdaj dobri prijatelji. Ko sem jih spoznala, sem ugotovila, da je najbolje, da sem to kar sem. Če me kdo takšne kot sem ne mara, potem ni vreden moje pozornosti. Nihče iz moje družbe me ne sili, da bi počela stvari, ki jih nočem. Celo nasprotno, rekli so mi, da se ne smem ukvarjati z alkoholom in drogo, ker to ni dobro zame.

Sedaj živim pri očetu in z mamo nimam nobenih stikov več. Prav nič mi ni hudo, saj se nisva marali. Očetu pa lahko zaupam in mu povem vse. kar me teži. Dobro vem, da mi bo vedno pomagal, čeprav se včasih jezi name, če naredim, kaj takega, kar ni prav. Nič zato, saj življenje kljub temu nekako teče dalje ...

33

Še vedno živ in zdrav Obraz Večera Nekje okoli petega razreda je mati spoznala osebo, ki mi je pretresla takratni način življenja. Pa kako ga je spoznala ... Če pomislim za nazaj, ugotovim, kako malo je potrebno, saj so vedno MALENKOSTI tiste, ki zapečatijo vejo usode, na kateri boš cvetel. Bil je maj, zunaj lep in sončen dan, jaz pa sem se kobacal iz bazena v Železnikih. Z materjo sem bil zmenjen ob določeni uri, a ker sem rojen komplikator, sem se svoje lase odločil čisto posušiti, navkljub temu, da me je že čakala. Žal sem tako gostolas in kodrast, da me le atomska eksplozija posuši prej kot v petnajstih minutah. Logično, da je šla na pijačo, ki so jo stregli v isti stavbi.

In tam ga gre spoznat! Ne vem, kje bi plula moja ladja, če bi tisti dan izstopil mokrih las in s samsko materjo. Od začetka je bilo videti, kot da je novi očim boljši od zadetka na loteriji. Vsaj za študiranega izvedenca v »grofologiji« in lenobi. Že zjutraj nam je kuhal dobre zajtrke, tudi ocvrtega purana (meni najljubšega) in pomfrit, potem je vse pospravil, naju peljal v šolo ... Potem je pripravil kosilo, pospravil, posesal, popravljal reči v hiši in okoli nje. Po kakšnem letu se je odločil, da bi bilo pametno, da bi tudi jaz začel kaj delati. Seveda sem kot grof protestiral na vse mogoče načine, a nekako brez haska. Najprej pomivanje posode, potem sesanje, delovni izleti na njegovo kmetijo … stvar se je razvijala kot po kakšnem programu. Ker je bil zaposlen, sem imel vedno kratka »okna« časa, ki so bila brez njegovih navdihov. Počasi pa se je v njem razvila nekakšna mržnja do mene. Vedno sem slabo pomil posodo, slabo posesal stanovanje, slabo naredil kar koli je že to bilo, in vse to sem počel zato, da »jebem« njega, poštenega in delavnega človeka, v glavo. Še slabše je postajalo, ker se je vse pogosteje domov vračal pijan. Takrat sem dobil trojno porcijo. Imel je kmečki setveni koledar, kamor je zapisoval moje izjave, obljube, kar koli se mu je pač zdelo vredno. To je bil njegov pridigarski priročnik, ki sem ga takrat znal skoraj na pamet, saj sva vsakič prebrala vse za nazaj in dodala kaj za naprej. Danes se ne spomnim niti ene izjave in čisto vse zanikam. Me je rahlo sram. Priznavam, da sem imel prvi stik z zemljo šele pozneje. Vedno je povedal: »Tu in tu si stal, rekel tole in tole ...« Če bi bil pameten, mu nikoli ne bi dal toliko snovi in navdiha. Na koncu osmega razreda ali tam nekje se je zgodila tragedija. Pijan se je peljal proti domu in na strmem delu zapeljal s ceste. Iz avtomobila ga je vrglo v majhno strugo, v kateri je bilo prostora ravno za trup. Nogo je pozabil zunaj, in ker mu je avto tesno sledil, mu jo je zdrobilo. Par nebeških mesecev je bil v bolnišnici, potem pa doma. Štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden, ves čas. Takrat se je začela 34

resnična prevzgoja. Začel je sedeti ob meni, ko je bil po njegovem urniku čas za moje učenje in domače naloge. Z največjim veseljem mi je dodelil hišni zapor. A karkoli je že počel, v meni se je uporništvo le stopnjevalo. Če je sedel z menoj pri odprtem zvezku, sem le vsakih pet minut prišel v realnost, le toliko da sem obrnil list. Potem pa takoj nazaj v sanjski svet. Ko me je nadiral in mi prebiral pridige iz koledarja, sem se spraševal, zakaj nam je bog podaril dvoje ušes. Če sem imel hišni zapor, sem napovedal pobeg: skozi okno na streho, pa skok na breg, pozvoniš spodaj in letiš čez cesto, nato pa slovesno oznaniš svojo prostost in tečeš, kar te nesejo noge. Začela se je srednja šola in z njo drug svet. Prišel sem na Iskro (srednja šola) v Kranj, na računalniška smer. Hitro se je začelo »špricanje«, uživanje prepovedanih posušenih zelišč in alkohola. Še pred koncem prvega redovalnega obdobja, je mati prejela klic. Da pijem med poukom. To mi je zakuhal sošolec, ko je rekel malo v šali: »Kalimero, smrdiš po pivu!«. Razredničarka je seveda takoj zagrabila vabo. »Rok, pridi sem!« ... »Rok, dahni vame!« ... »Res smrdiš po pivu!« ... Doma je bil pravi boom. Prepovedan računalnik, internet, hišni zapor, skupno učenje – skupinski paket samo zame. Drugo redovalno obdobje pa drugo presenečenje. Trava! Pri ljudeh vojaškega kova je dovolj, da pri tebi najdejo »zvitek veselja«. Za vedno pristaneš na seznamu osumljencev. Da, včasih sem imel občutek, kot da travo kupujem zanj. Po več letih sem izvedel, da je bilo res tako. Izdal ga je sosed, ki je povedal, da so skupaj kadili. Pred kratkim.

Pa toliko zavitkov je ponosno odnesel iz sobe ali iz hlač, rekoč, da jih gre skurit v peč. Skurit že, le peč je zgrešil. Baraba. Prvega letnika seveda nisem naredil in potem sta me vpisala v Center slepih in slabovidnih Škofja Loka, na ekonomsko-komercialno smer. Načrtovala sta, da me bosta od tam laže nadzorovala in da ne bom mogel početi toliko traparij. Deloma je delovalo, saj se je nič kolikokrat sredi gostilne na mojem ramenu znašla roka. Ta roka je za tisti popoldan ali večer končala zabavo. CSS je bila manjša šola, v razredu nas je bilo le šest. Dva slepa, en slaboviden in trije normalno videči. »Špricanja« nisem opustil, svoj čas pa sem prav rad preživljal v parku ali gostilni. Ded me še danes zafrkava, koliko denarja se je povrnilo od vseh naložb v bar Sonček. Ded se rad norčuje zaradi veliko stvari. Moje izjave vedno pripomorejo k temu. Šolo sem tukaj izdeloval lažje, saj si zaradi majhnosti razreda moral sodelovati, ko si si blagovolil priti k pouku. Vseh učiteljev se spominjam kot dobrih ljudi, ki so učence znali vzpodbujati, le za eno učiteljico sem bil takrat prepričan da je pri izbiri svojega poklica pozabila na eno črko. In sicer na M, ker bi bila lahko mučiteljica. Danes seveda ne mislim več tako, saj nas je tako dobro naučila, da tega nismo zlahka pozabili.

Tudi vse sošolce imam v lepem spominu. Koliko smeha je bilo, ko je slep lovil slepega, ko so slepi rolkali in vmes napadli kak znak. Tako sem vsaj tri letnike, bolj zaradi truda učiteljev kot zaradi lastnega, tudi zaključil.

35

V tistem času sem si vtepel v glavo tudi, da sem zaljubljen. Jaz se ne zaljubim kar tako. Če se že, potem grem vsaj do ušes. Žal pa Kupid ponavadi poskrbi samo za eno srce. Gorel sem kot prvomajski kres, ki ima samo eno noč časa, da izgori, v kar želi izgoreti. No, jaz sem gorel mnogo dlje, a vsak strokovnjak ve, da drva človeškega uma lahko gorijo v nedogled, sploh če so »bukova«. Moja so vsa prve kvalitete in v življenju še nisem naredil mešanih, na čelu imam vgravirano reklo: »Rojen kot butalska bukva – še vedno lahko umreš kot navadno poleno«.

Ko mi je moja izbranka razložila, da nisem izbral pravega kraja in časa, se mi je svet sesul. Ogenj je v trenutku pogasil, pa ne ogenj ljubezni. Ta je zagorel še bolj, medtem ko je brliva sveča razuma rekla, da gre nekam, kjer bo bolj spoštovana.

Meni je pa temnilo pred očmi. Noče me, kaj pa zdaj? Brez nje mi živeti ni ..., take misli pa glodajo kot podgane. Seveda sem cvet inteligence, tako ugotovim, da je težava le to, da sem živ. Če nisi živ, nisi zaljubljen, pa naj bo to srečno ali ne.

Traparija! Prej sem lahko vsaj petnajst let živel brez nje ... Še danes se včasih podražim, da sem član SS (serijskih samomorilcev). Za prvi neuspešni poizkus sem vzel goro tablet, ki sem jih ukradel očimu. Takrat sem si zadovoljno brundal v brado, da je bila njegova nesreča vsaj za nekaj dobra. Potem sem si v bližnji trgovini kupil pijačo. Ne vem, ali imam tako rad ironijo, kajti kupil sem si pijačo Za life (za življenje). Umaknil sem se nekam v breg, v dovolj samoten kotiček.

Pripravil sem si dve pesti tablet, jih dal v usta, presenečeno ugotavljal, da imajo identičen okus kot hamburgerji v McDonaldsu. Se uležem, zaspim ... in se naslednjega jutra zbudim. Kljub učinku tablet bi takrat zažgal svet. Pa sem šel kot kup želeja proti dolini, proti svoji sobi, proti svojemu svetu. Za nekaj časa sem imel dovolj vsega. Za drugič sem pripravil vrečko in lepilo. Vsi svarijo, kako se tako lahko zadušiš. Naj mi dokažejo, lažnivci! Zaspal sem z vrečko na obrazu in se z njo tudi zbudil. Okus lepila in jeze je pa trajal več dni. V tretje gre rado, si rečem čez par mesecev, in ukradem očimu puško. Bil je lovec, in čeprav bi moral imeti orožje spravljeno v ognjevarnem sefu, ga je imel v prepereli omari iz iverke. V omari ni bilo nabojev za »šrot«, le »navadnih« nabojev je bilo dovolj. Tako oborožen se zakadim proti gozdu, a vmes me je opazila mati. Točno je vedela, da ne grem streljat srn, in se je zadrla: »Ustavi ga!« Bratranec je bil takrat pri nas, pa se je pognal za menoj. Toliko sem mu ušel, da sem poskusil napolniti puško. Tu se mi je zgodilo nekaj neverjetnega. Naboj se je zataknil na polovici poti! Ni hotel ne naprej, ne nazaj. Tolkel sem s skalo po njem, pa nič. Pozneje so mi povedali, da je bilo to zelo inteligentno, saj se lahko naboj vžge. Zgodilo se ni nič in ne vem, komu ali čemu se imam zahvaliti za to. Sem približno živ in zdrav, in upam da bo tako ostalo še naprej.

36

Zvezdni utrinki

37

Ko mi je umrl oče Tiana Cruz Moj oče se je več let boril s hudo boleznijo. Že mlad je zbolel za sladkorno boleznijo. Bolezen je z leti napredovala in vsako leto je bilo hujše, tako da je nazadnje moral prejemati inzulinske injekcije trikrat na dan. Seveda pa je ta bolezen pustila posledice na vsem njegovem telesu – na ledvicah, očeh in nogah. Zbolel je tudi za hudo multiplo sklerozo, ki je tudi pustila hude posledice. Z leti so na njegovih pljučih odkrili senco, ker pa zdravljenje ni bilo pravočasno, se je razvila rakasta tvorba. Po šestih mesecih je končno le dobil možnost za operativni poseg, operacijo na pljučih. Po dveh mesecih so ga začeli zdraviti z obsevanjem, kar je trajalo dva meseca. Po šestih mesecih se je zopet vse poslabšalo in postal je popolnoma rumen, dobil je hudo zlatenico: Bolezen so nekako sanirali, vendar ne za dolgo. Sledile so kemoterapije, vsakih 14 dni, vendar brez uspeha, ker se je bolezen tako razširila. Kmalu ga je doletela okužba z bakterijami, ki pa jih zdravnik v bolnišnici na Golniku ni uspel odkriti. Zaman so iskali izvor bakterijske okužbe, kajti čez tri dni je doživel srčni infarkt in ponoči na žalost umrl.

Takrat, 15. septembra 2004, sem bila stara 11 let. Kot vsak otrok, sem se tudi jaz vedno družila s prijatelji, medtem ko je moj oče trpel v bolnišnici.

Bil je lep sončen poletni dan, ki sem ga preživljala skupaj s prijatelji. Videla sem, kako je moja mami odšla v Ljubljano v Klinični center pogledat očeta. Zakaj mene ni bilo tistega dne zraven? Zato ker nisem prenašala bolnišnic. Tako sem čez nekaj ur videla, da se je mami vrnila, s seboj pa je imela očetove stvari. Vendar nisem pomislila, da se je očetu zgodilo kaj hudega. Pohitela sem k mami in jo vprašala, kje je oče. Mami je bila vsa objokana in prestrašena. Rekla mi je: »Tanja, prosim, stopi z mano v stanovanje in ti bom vse povedala.« To sem tudi storila. Vse kar je uspela reči, je bilo: »Moje sožalje.« V tistem trenutku se nisem zavedela, kaj, kje, kdo, zakaj in kako …Zgrudila sem se na tla in v šoku obležala.

Posledice tistega šoka občutim še danes, strah me je, občutim krivdo in bolečino v srcu. Redko kdaj sem nasmejana, vedno žalostna, ker mi manjka član družine, ki sem ga imela najraje na svetu. Letos septembra je minilo osem let, odkar je moj oče za vedno odšel. Zelo te pogrešam, ati!

Zato, dragi moji, cenite tisto, kar imate, ker v trenutku, sekundi, minuti, uri ne veste, kaj se lahko zgodi. Imejte se radi.

38

Mir in vztrajnost Sirius White Hitim iz šole domov, sita vsega. Sita šole, sita sošolcev, sita sebe. Tako sem prežeta s sovraštvom, da kljub utrujenosti od šole in vsega »sranja«, hodim tako hitro, da mi je vseeno. Ne maram jih, nočem bit več z njimi, in to sovražim.

Temnih misli, ki se iz sovraštva preobrazijo v žalost, korakam domov. Ko stopim skozi vrata, zaslišim jezne glasove in vem, da se starša spet prepirata. Pogosto je tako, zato zavzdihnem in me ne moti niti dejstvo, da sosedje slišijo, čeprav ob takih dogodkih ni nobenega blizu. Ko stopim skozi vrata, zadiši po sovraštvu.

Točno vem, kakšna sta v tem trenutku videti njuna obraza, čeprav ju ne gledam.

Ne gledam ju pa zato, ker se mi na da ukvarjat z njima, samo miru si želim. Njuno prepir se nadaljuje. Nadaljuje se tako dolgo, da minevajo ure, dan zamenja noč, listje odpada in na koledarju je številko na koncu letnice zamenjala naslednja zaporedna številka. Onadva se še vedno prepirata, jaz si še vedno želim miru. Po tako dolgotrajnem prepiranju, pljuvanju, blatenju, suvanju, brcanju, vpitju, si jaz tako močno zaželim mir, da v imenu miru, sprožim nemir, in s tem vnesem dodatni nemir mednju in vase. »Zakaj se kregata? Če nočeta biti skupaj, se pa razidita!?« Zakaj hodim v šolo, čeprav se s sošolci ne razumem? Zakaj vztrajam? Zakaj se starša prepirata, če ne vztrajata v zakonski zvezi? Zakaj kdo od njiju ne odreši otrok in jih odpelje proč od razmer, kjer je doma družinsko nasilje, zakaj vztrajata? Zakaj otroci poslušajo, gledajo nasilje in nikomur ne povedo, zakaj vztrajajo v tem? Zakaj sosedi mižijo in se ne vtikajo, zakaj vztrajajo v tem? Če si želiš miru, moraš vnesti nemir, in zakaj vztrajati v tem?

39

Razmišljanja o …

A. König Želje so včasih uresničljive, včasih pa tudi ne. Nikoli se ti ne izpolnijo vse želje, vsa upanja, nikoli ni vse tako, kot želiš, a s tem se je treba sprijazniti. Vsi imamo želje, takšne ali drugačne. Jaz si želim samo svobodo.

Zame je svoboda to, da lahko počnem, kar želim, da se ljudje ne vtikajo v stvari, ki se jih ne tičejo, da se mi ne vsiljujejo v moje, zdaj mirno življenje. Okoli sebe nočem imeti takšnih ljudi, ki mi to svobodo kradejo, ki me obtežujejo s svojimi težavami, ki iščejo pozornost. Hočem, da vidijo, da jim ne bom dala svoje pozornosti, še manj pa svojo svobodo. Moja svoboda je samo moja svoboda, in tisti, ki jo bo hotel izničiti, bo dobil le košaro sovraštva, ki je polna strupenih gob. Vedno sem bila šibka, vedno sem bila tarča posmeha, vedno sem bila tako naivna in nisem imela niti delca te svobode, a zdaj je tega konec. Stopila sem naprej, si vzela velik kos svobode, ki ga bom varovala kot svoje življenje in ga ne bom nikomur dala.

Naivnost te lahko ubije. Ena mojih slabših lastnosti je naivnost. Vedno sem nasedla, vedno sem izgubila in vedno … sem bila prizadeta, a me to enostavno ni izučilo. Nedolgo nazaj se mi je to spet zgodilo. Osebi sem zaupala in mislila sem, da ji kaj pomenim, mislila sem, da me ljubi, morda, ker jaz to osebo sem ljubila.

To sem ji priznala, a v zameno sem dobila zavrnitev ter potrdilo, da je bilo vse le lažno upanje. Najbolj zanimivo v vsem tem je, da sem jaz to vedela, nekje na dnu srca sem čutila, da iz vsega tega ne bo nič, da bom na koncu prizadeta, in to se je tudi zgodilo. In vedela sem, da bo tej osebi to odpustila in ji pustila, da mi še naprej »laže« oziroma se pretvarja, da mu nekaj pomenim, kar se je tudi zgodilo.

Nekako nimam srca, da bi nekomu zamerila in ga npr. ignorirala. Zaradi te lastnosti me vedno »pokopljejo«. Trudim se spremeniti to, vendar ne znam. Ni rešitve, vsaj jaz je ne vidim. Mogoče to izhaja iz spoštovanja ljudi. Spoštujem vse in nikomur ne privoščim tega, da bi bil »zavržen« oziroma prizadet. Zato pravim: »Spoštujte ljudi okoli sebe. Vsi smo narejeni iz mesa in krvi. Če se norčujete, ignorirate in ponižujete nekoga, to ni slabo zanje, to je slabo za vas, saj se kaže vaša nezrelost in vaše sovraštvo do vam istih.« Ljudje vsak dan spoznavamo nove ljudi, vsak dan spoznavamo, kakšni so ljudje okoli nas.

40

Nikoli me ne izuči, da moram človeka najprej spoznati, šele potem mu zaupati.

Vedno nasedem ljudem in potem jo tudi vedno skupim. Izpadem hinavska, zahrbtna, nesramna, čudna, prizadeta itd. in pustim, da me pljuvajo, izsiljujejo in hočejo, da do njih čutim neko strahospoštovanje.

Koliko je takšnih ljudi, ki te vsak dan razočarajo in prizadenejo, ko že misliš, da jim lahko zaupaš … svet je včasih res krut, ali pa se samo meni tako zdi. Sem zelo občutljiva oseba, zato me takšne stvari neizmerno prizadenejo. Počutim se osramočeno in se jezim zaradi njihove vzvišenosti in mnenja, da so močnejši, pogumnejši in pametnejši od mene, taki, ki mislijo, da so sami žrtve, v resnici pa so krivi, da jim ne zaupam več.

Naučila sem se, da se je najbolje odmakniti od takih ljudi, iti svojo pot in jih pustiti za seboj, se skušati čim manj obremenjevati z njimi. Takšni ljudje imajo polno težav, zato hočejo v težave spraviti tudi druge. Nočejo biti obkroženi z ljudmi, ki so srečnejši od njih.

Bistveno je, da mi ne preostane drugega, kot da se umaknem, če pa se že ne morem popolnoma odmakniti, pa moram pač sprejeti njihove grde poglede, neumestne in nesramne pripombe, opazke ter komentarje. Treba je živeti dalje, ne glede na to, na koliko takšnih ljudi naletiš, koliko razočaranj doživiš. Treba je samo upati na boljše čase in verjeti, da tam nekje obstaja nekdo, ki te bo imel rad, verjel vate, ti zaupal in te ne bo izdal. Vedno obstaja nekdo, ki je takšen.

Sonce je najlepša stvar v vesolju. Največji čudež in najlepši odsev sreče.

Velikokrat se zagledam v sonce in se sprašujem, kako je mogoče, da ti nekaj da toliko energije in sreče. Sonce je kot angel, ki nas greje, ki nam daje svojo ljubezen, samo začutiti jo je treba. Mene sonce zelo osreči, tako kot pravi rek, da za vsakim dežjem posije sonce. Imam slabe dneve, imam slabe spomine, ki so kot grdi, vlažni, mračni in mokri jesenski dnevi.

Ko posije sonce, se mi vse zdi tako čarobno, počutim se svobodno, počutim se, kot da živim popolno življenje. Uživam v vsakem trenutku, ko sije sonce, ko me s svojimi žarki tako goreče, a obenem tako nežno boža. Sonca si nisem nikoli predstavljala kot navadno kroglo, ki sveti nad nami. Sonce mi je bilo vedno odsev Boga, ki pazi na nas. Še pred desetimi minutami nisem vedela o čem pisati, ko pa sem se enostavno sprostila, me je sonce sprejelo, mi dalo domišljijo in zagon. In zdaj sem tukaj, pišem o njem, o veličastnem soncu, ki me opominja, da vedno nekje obstaja nekaj, kar te osreči. Zame je to sonce!

41

Oče je tisti, ki te ustvari. Oče je tisti, ki te ima rad, ne glede na vse hude stvari, ki se zgodijo. Čeprav imam v spominu slab dogodek, ki se mi je zgodil z očetom, ga še vedno spoštujem bolj kot kogar koli na tem svetu.

Bilo mi je 13 let, ko se je to zgodilo, in spomnim se, da se po tem dogodku še dve leti nisem pogovarjala z očetom. Do njega sem čutila sovraštvo, a hkrati ljubezen. Počasi sva zopet vzpostavila stik. Zdaj se dobro razumeva.

Spoštujem ga in on spoštuje mene. Ugotovila sem, da je to oseba, ki mi pomeni največ, da ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Imam najboljšega očeta, pa čeprav ni popoln, a kaj moremo, nihče ni popoln.

Spomnim se vseh trenutkov, ki sva jih preživela skupaj. To so trenutki, ki jih najbolj cenim in jih bom vedno imela shranjene v skrinjici svojih spominov. V skrinjici najlepših stvari. Rada ga imam!

Zadnje praznovanje Temni Reper Bil je mračen večer 31. decembra, brez načrtov in volje, ko se je začelo temniti. V hladnem zraku z malenkostno meglico me je spreletaval srh brez razloga. Potem pa me je po telefonu poklical prijatelj in me povabil na novoletno zabavo. Čeprav sem bil povabila vesel, napetost ni popustila, ampak je še narasla.

Pozno ponoči smo se peljali proti hiški na griču, kjer je bilo vse pripravljeno za novoletno zabavo. Ko smo prispeli, smo si privoščili hladno pivo. Brezskrbno smo se zabavali ob norih ritmih glasbe, igranju namiznega tenisa in neverjetnih šalah vse do polnoči. Ko je odbilo novo leto, smo odprli šampanjec, prižgali rakete in uživali v nori zabavi. Res smo se dobro imeli. Počasi, ko se je vzdušje začelo umirjati, so se nekateri začeli odpravljati spat, jaz pa sem s starim prijateljem igral namizni tenis. Oba sva bila že utrujena, ko sva ugotovila, da vidiva jaz dvojno, on pa megleno, zato sva šla spat.

A na žalost je bil to njegov zadnji spanec.

42

Retrospektiva Obraz Večera Biti star šestnajst let, ni nekaj lahkega. Na vsem planetu je dovolj prostora ravno za lastno rit. Ravno ti si tisto izbrano darilo svetu, ki bo na njem nekaj spremenilo.

Na bolje. Vsi starejši nimajo pojma, kako se živi, če le pogledaš, kam so pripeljali našo zgodovino. Ti boš že nekako vse popravil, ne veš čisto točno kako, pač nekako, v to je vključeno zažiganje kapitalistov, pa še malo morje -istov, razlastitev cerkve, saj so vse pobrali od mojih in naših daljnih pra-pra-pra … dedov. Prav zanimivo je, da se pri prav nobeni teh misli ni oglasil zvonec vesti, saj sem kot mali »protikapitalist« prav grdo vihal nos, če v hladilniku ni bilo moje priljubljene hrane. Da mora mati delati v tem kapitalističnem svetu, če hoče v trgovini kupiti meni tako ljube »osnovne« stvari, me ni prav nič motilo. Še več, brez sramu sem prosil za denar, dolgega nosu naredil kakšno malenkost, potem pa vse investiral v gostilne, cigarete in travo. Dobička do danes še ni bilo. Če se mati ni strinjala z načinom, kako sem porabljal njen denar, mi ga ni bilo težko ukrasti. Če me kdo vpraša, sem še vedno »antikapitalist«. Če bi mi takrat kdo rekel hipokrit, bi bil na smrt užaljen. Zjutraj sem vstajal in jo mahnil proti šoli, le prispel sem tja bolj poredko. Tja zahajajo samo neumni. Po pouku si poskušal čim prej uiti ven, vsekakor z željo nadaljevati »medšolske« aktivnosti. Dnevi so tako tekli dalje, vse dokler ni monotonosti razbila puščica ljubezni. Kar naenkrat sem ugotovil, da sem zaljubljen do ušes in še čez.

Po kakih šestih mesecih sem se odločil, da to tudi naznanim. Domišljijski grad iz kart se je v hipu zrušil, ker pač Kupid ne pomisli na to, da bi moral ustreliti dva. Pa sem jokal, prosil, silil kot lačna svinja v koruzo, le dosegel sem bolj malo. Vsak dan, ki je minil, mi je pustil trdnejše opeke pekla za graditev že tako nezdravega uma.

Tuhtal sem in tuhtal, kje in kaj sem v življenju zgrešil, da sem tukaj in zdaj. Neko noč je odgovor v obliki more tudi prišel. Po zaužitju »rastline za sanje« (poznajo jo neki Indijanci), sem lepo zaspal ... in se zbudil v majhni temni sobi. Sedel sem na stolu, na steni so se predvajali moji spomini, ki sem jih na neki čuden način do najmanjše podrobnosti ponovno podoživljal. »Jaz«, ki sem sedel na stolu, sem točno vedel, kaj se bo zgodilo, medtem ko tisti »jaz« na platnu ni imel pojma, kaj bo. V tisti sobi je bil še en »jaz«, in sicer v podobi kakih 10 cm visokega škrata s krili in dirigentsko palico. Neumorno sem letal po sobi, se po mili volji ustavljal, previjal posnetke naprej in nazaj, mahal s tisto palico in hkrati tistemu na stolu razlagal, kje sem kaj zafrnknil. Kako bi bilo, če bi tisti in tretji trenutek reagiral drugače. Da bi lahko imel vse, kar si želim. Naslednjo jutro je bilo najbolj jezno jutro mojega življenja. Kako me je grelo to, da lahko norim le sam nad seboj ...

43

Varuh A. König Pišem zato, da iz sebe iztisnem bolečino, ki počiva v mojem srcu. Vedno pišem o stvareh, ki so me prizadele, a tokrat sem se odločila, da napišem nekaj, kar me je v trenutkih, ko sem hotela končati svoje trpljenje s smrtjo, prepričalo, da se odmaknem od tega, da znova poskusim zaživeti. Pisala bom o osebi, ki mi pomeni največ na svetu. Ta oseba je moj angel varuh.

Tega človeka, to neverjetno bitje poznam že vse življenje. Spomnim se vsakega trenutka, preživetega z njim. Spomnim se svojega otroštva, ko mi je bilo dve leti.

Igrala sva se, skakala vsevprek. Vedno si je vzel čas zame, vedno me je nasmejal in mi polepšal dan. Čeprav je deset let starejši od mene in bi človek pričakoval, da me bo z leti pozabil in se mu bom zdela otročja, se to ni nikoli zgodilo. Je moj brat, pa čeprav ne tisti pravi brat. Je moj varuh, ki me bo vedno branil, če bo videl, da sem v nevarnosti. Zanimiv se mi zdi ta občutek, ki ždi v meni, ta ljubezen do nekoga. Nikoli nisem nikogar bolj spoštovala, kot spoštujem njega.

Vedno ko me obišče in vidi, da sem osamljena, stopi iz avta, pride v hišo, se vrže na kavč poleg mene in me poskuša nasmejati, razvedriti. Vedno mu uspe. Poslušam njegove prigode, njegove misli in nauke. Srkam njegovo znanje, kot da gre za življenje in smrt.

Vseh lepih spominov, ki me vežejo nanj ne bom nikoli pozabila. Spomnim se vsakega preživetega trenutka z njim. Spomnim se kako me je, ko sem bila še majhna, vozil naokoli na svojem motorju.

Spomnim se tudi, kako sem se z njim vozila v tovornjaku in je vsakič, ko sva se peljala mimo sosedovega drevesa, odtrgal vejo zrelih češenj, da sva jih potem med vožnjo zobala in tekmovala, kdo jih poje več. Na ves glas sva se smejala in tako preživela ves teden.

Bilo mi je šest let, ko sem se peš vračala iz šole in ga srečala. Delal je na bagru.

Skočila sem mu v naročje in zaspala. Medtem ko sem jaz v njegovem naročju sladko sanjala, je on pridno delal cesto. Ni me želel zbuditi, pustil me je spati.

Ko sem se zbudila, sem imela slabo vest, saj sem ga ovirala pri delu. Pričakovala sem, da bo jezen, vendar o njegovi jezi ni bilo ne duha ne sluha, le nasmehnil se mi je in mi podaril topel objem.

Vedno, kadar mi je bilo dolgčas, sem skočila k njemu na bager, on pa me je nau44

čil, kako z njim upravljati. Tako že od šestega leta znam upravljati z bagrom in to strast delim z njim. Nikoli, nikoli ne bom pozabila teh trenutkov.

Vtetoviran mi je v srce. Neizbrisen spomin. Prijeten in lep spomin, ki bo v mojem srcu še takrat, ko bom odšla na ono stran, ko bom postala ena izmed umrlih duš.

Vse kar lahko povem o tem človeku je, da je moj učitelj, brat, prijatelj, oče, moje sonce, moje upanje in spominček. Moje srce.

Kvadratki na zidu Temni Reper Moje življenje se je začelo v zelo neprijetnih okoliščinah. Živeli smo v tesnem podstrešnem stanovanju. Utesnjevala nas je tudi denarna stiska, zaradi katere velikokrat nismo imeli nič za pod zob. Da nam ne bi življenja grenila samo lakota, je poskrbel moj oče. Bil je kronični alkoholik, ki razmišlja samo o naslednjem pivu ali litru vina. Ko je bil zaposlen, je ob plačilnem dnevu izginil za kak teden in se vrnil brez tolarja. Da pa ne bi bil to naš edini problem, je poskrbel s kladivom. Z njim je mlatil mojo mamo in pečatil stene z mali kvadratki, kadar se mu je ona uspela umakniti. Na začetku sem bil še premajhen, da bi vedel, za kaj gre. Ko sem se začel zavedati, kaj se dogaja, pa nisem imel pojma, kaj narediti. V vsem tem dogajanju sva bila udeležena jaz in moja dve leti in pol starejša sestra. Nisva si upala niti jokati zaradi strahu, da bi se oče spravil še na naju. Zato sva se jokala zelo potiho. Svojo jezo sva znesla nad blazinami, vzmetnicami in podstrešnim stropom.

45

Trpijo Sirius White »Ta glupa država gre v maloro!« To so besede, ki so velikokrat, skupaj s pljunki in delci hrane, prišle iz ust mojega očeta, kadar je govoril o naši državi. No, ni ravno govoril, prej bi rekla, da je vpil, se križal, škripal z zobmi, včasih skoraj jokal ... Omenjal je ljudi, katerih imena sem včasih slišala na televiziji. Kdo so ti ljudje? Kaj so naredili mojemu očetu, da jih tako zelo sovraži? Ves čas govori, da so zafrknili državo, da kradejo, da so idioti, izmečki, zakaj so se sploh roditi? Ni čudno, da je država tako na dnu, kakor pravi. Zakaj ne gredo stran, ali ne slišijo, kako jih sovražimo? Če pleskar ne opravi svojega dela dobro, bo ostal brez dela. Zakaj potem njih, ki delajo slabo, nihče ne odpusti?

Takrat ko so bila pri nas obdobja »očka-je-spet-jezen-na-državo«, to niso bili srečni časi. Bili so časi, ki sem jih verjetno potlačila vase, saj se je takrat dogajalo marsikaj. Videti je bilo skoraj tako, kot dogajanje v kakem današnjem »divjem« resničnostnem šovu, le da veš, da je vse zrežirano. Pri nas je bilo vse še kako resnično. Očka je takrat seveda pil, skoraj vedno je imel v ustih tudi cigareto.

Najprej se je jezil na državo, nato še na mami. Mami je »pokasirala« vse, kar bi morali politiki, ki so bili resnični krivci, da so bili časi tako nesrečni. Sedela sem v kotu, se majala naprej in nazaj in si potiho, a ravno prav histerično, med jokom govorila: »Pozabi!« Vsemu temu tako ali tako nisem mogla ubežati. Premajhno stanovanje, tanke stene in niti malo zasebnosti. Tako je, če živiš v stanovanjskem bloku. Gradnjo blokov bi bilo treba prepovedati. Zakaj tega ne naredijo?

Slišala sem, da morajo imeti otroci v Avstriji vsak svojo sobo, tako baje veleva zakon. Kako sem si želela biti v Avstriji, saj sem si sobo delila s svojo starejšo sestro. Ta je ob očetovih slabih dnevih postala enako, če ne še bolj nastrojena.

Spet drugič, ko se je bližala vojna vihra, je enostavno ušla in je kar nekaj dni ni bilo domov. Ne očeta ne mame ni zanimalo, kje je. Želela sem si, da bi imena veliko škatlo, ki bi bila dovolj velika, da bi se vanjo nepredušno zaprla, da bi bila kot trezor, v katerem bi bila na varnem. Kmalu sem tudi sama začela razmišljati tako kot oče, da ni rešitve, da tako pač je. Ta »glupa« država.

To sem poslušala v mladosti. Otroci smo poslušali odrasle, ki so govorili o »njih« in se tako »učili politike«. Izbranci, ki so »bog-ve-kako« prišli na oblast in zdaj mirno kradejo državi, torej nam vsem. Kje je solidarnost? Kje je moč, da stopimo skupaj?

46

In zdaj so se ti časi vrnili. In še kako zelo resnični so, srhljivo resnični. Protesti se širijo po vsej državi in jih ni več moč ustaviti – tako kot se ne da ustaviti vse te jeze, ki se je nakopičila v vseh letih tiranije. Ljudje, ki spremljajo te znamenite proteste, si ne morejo predstavljati, da ljudje protestirajo, ker si želijo drugačne čase, ne take, ki pišejo zgodovino in delijo naše ljudi na bogate in revne, na humane in nehumane, na neumne in malo manj neumne. Zdaj nas zanima, kako bi lahko končali to dolgotrajno apatijo, kaj lahko storimo, da bi se končno nekaj spremenilo. Ljudje v želji po spremembah dajo vse od sebe in pokažejo, kako močno si želijo, da bi se stvari obrnile na bolje. To so ljudje, ki ne razbijajo več le doma, ampak tudi stavbe, prometne znake, šipe, skratka vse okoli nas. Tisti, ki brezbrižno sedijo v parlamentu, pa še dosti huje razbijajo, uničujejo, delijo naše domove – in to počno, ne da bi mignili s prstom.

Verjetno si je tudi moj oče želel sprememb. Dovolj mu je bilo, da so z njim ravnali kot s siromakom. Dovolj mu je bilo, da so ga imeli za neumnega. Vsega mu je bilo dovolj, zato je razbijal, čeprav tudi po mami. Menim, da je globoko v sebi človekoljub. Verjetno si je želel spremeniti tudi sebe, ampak začel je pri državi. In ta boj za spremembo verjetno še vedno bije. Sama sem si s pomočjo drugih omogočila spremembo. Zdaj nisem več pod oblastjo očeta, živim na svojem, stran od jeze, končno v svoji sobi.

Saj si vsi želimo biti nekje, tako kot v trezorju, na varnem.

Kako šele zdaj trpijo otroci v takšnih družinah, saj je njihov oče še tisočkrat bolj nastrojen, kot je bil moj v tistih časih!

Trpijo.

47

Kje se skriva strah Obraz Večera Vsak otrok sprašuje. O barvi neba, od kje pridejo otroci, kaj je strah ... vse polno vprašanj, na katera dobiš »letom« primeren odgovor. Očitno sem moral iz pripovedovanj o strahu izluščiti, da je to resnična oseba. Potem se je pojavilo vprašanje, kje pa strah stanuje? Pa so mi stežka, kot da bi šlo za kako skrivnost, le izdali, da živi verjetno v kakšnem temnem kotu v kleti. Ko bi se tu otroško kolesje ustavilo ... Nekajkrat sem ga res iskal spodaj v kleti, pa ga žal nikoli našel. Mislil sem si, da je pač zdoma. Čez čas sem se domislil, verjetno ves ponosen nase, da bi mu lahko nesel hrano. Starša sta me poskusila prepričati z zdravo pametjo, češ, da strah ne je, vsaj ne zrezkov s krompirjem, toda jaz se nisem dal. Zadovoljno sem odnesel del svojega kosila in mu ga pustil v temnem kotu v kleti. Moj strah očitno ni maral tistega, kar sem mu prinesel, saj je bila hrana naslednji dan še vedno tam ... in tudi naslednjič se svojega obroka ni dotaknil. Počasi sem obupal, da bom ta strah kdaj spoznal. Čez čas je bilo treba iti k zobozdravniku, in po zatrjevanju dveh otrok v čakalnici, se je strah tistega dne mudil prav tam. »Srečen dan! Danes ga tudi jaz spoznam,« mi je šlo skozi možgane. Težko sem čakam na vrsto in potem hitro preveril prvo sobo. »Bel stol, bel zdravnik, bela sestra, bele omare. Je kaj od tega strah?” so spraševale moje možganske vijuge in skoraj hkrati pošiljale nazaj: »NE. Oh, še ena vrata, mora biti za vrati.« Brez vprašanja sem stekel, odprl vrata in se zazrl v prazno sobo. Na obraz mi je sedla žalost in kanček ljubosumja, saj naj bi druga dva otroka prav dobro vedela, kdo je! Pozneje v življenju sem ugotovil, kam in kako popredalčkati strah, da ga lahko občutiš, četudi nisi v kakšnem temnem kotu kleti.

48

»Druga familija« Tiana Cruz Druga familija – je uspeh? JE! Nekateri ljudje že sami vedo, kako je, če si edinec. Tudi sami veste, kakšen je občutek, ko nekoga potrebujete ob sebi, da si med seboj pomagata. Da ni vsak v svojem v svojem kotu, pač pa da se s skupnimi močmi bojujemo. Druga familija je dom in literarni krožek, kjer si povemo marsikatero zgodbo, ki jo je doživel kdo od nas. Rečem vam lahko, da se moraš znajti, da se lahko bolje počutiš. To ni taka skupina, v kateri bi veljalo zaupanje, kakršno velja običajno med prijatelji, kajti dandanes te zna vsak prijatelj izdati ali spremeniti tvojo zgodbo. S »prijatelji« imam veliko izkušenj. Zaupanje je zelo pomembna stvar. Zato je pametno zaupati staršem ali pa »Drugi familiji«, literarni skupini. Izpoveš vse, kar te muči, dobiš koristen nasvet, pa še družiš se z ljudmi najrazličnejše starosti in mišljenja. To je dobro, saj znajo pomagati ali svetovati, saj so bili tudi sami kdaj v taki situaciji. Lahko rečem, da lahko v življenju uresničiš tisto, kar ti najbolj ustreza, če se le potrudiš.

49

Šolske vragolije Obraz Večera Pri šestih letih sem sklenil, da mi bratova družba ni več dovolj in da hočem v šolo. Začel sem hoditi materi po živcih: »Mami, šola! V šolo bi …« Škoda, ker tako navdušenje izhlapi hitreje kot poletna rosa. Mati se je hitro naveličala te stare in pokvarjene plošče. V šoli se je zame začel užitek. Občasno sem imel zaplete s kuharico, ki je v »svoji« kuhinji zahtevala, da se poje vse, kar otrok dobi na krožnik. Večino dni s tem nisem imel težav, ko pa se je pojavila špinača, sva stopila v hladno vojno. Po vihravi izmenjavi besed sem žalostno sedel za mizo in opazoval ta ponaredek od hrane. Že od nekdaj »prepreke« premoščam malo po svoje, tako da se je špinača preselila v moj žep. Bolj zmagoslavno se ni počutil niti Aleksander Veliki, tako našopirjen sem odkorakal iz kuhinje. Že od malega mi delo ni dišalo. Ko je brat sodelovalno rezal zelenjavo za kosilo, sem sam raje »parlamentiral«, zakaj česa ne bi storil. Vedno je bilo najprej »zakaj ne«. Vsaj v šolo sem rad hodil, le za domače naloge sem verjel, da so za drug naslov. V mojem domu naloge že ne bodo domače. Jih ni nihče udomačil in jih tudi ne bo! Tako ravnanje pa pritegne pozornost učiteljice. V moj zvezek je z rdečim svinčnikom načečkala nekaj, meni kot prvo- ali drugošolčku, popolnoma nerazumljivega in spodaj zahtevala podpis. Ne glede na to, da nisem razbral niti besede, sem točno vedel, da tam notri ni nič dobrega. Sklenil sem, da tega zapisa mati ne bo videla in da ponaredim prvi podpis. Verjetno sem vedel, da sošolce in sošolke kličemo po imenu, ne pa brat, sin, sestra ... Kakor koli že, jaz sem pri črti za podpis napisal: »Mami«. Ne vem, kako se mi ni posvetilo, da ima tudi moja mati ime in verjetno svoj podpis. Naslednjega dne je usodna trdnjava znanja hotela videti podpis. Takoj, ko ga je videla, je retorično vprašala, kdo je to podpisal.

Neomajno sem zatrdil, prav nič sluteč ironijo v njenem glasu, da vsekakor mati. Čudno, da takrat ni priletela ena okoli ušes, saj ni nikdar zamudila priložnosti, da ti pripelje eno upravičeno. Le poklicala je domov … in žal sem moral tudi jaz začeti udomačevati naloge.

50

Dobra svetloba Sirius White Bodi svetloba in bila je svetloba in »on« je vedel, da je svetloba dobra. Pa je bila res? Rodiš se in kar naenkrat se moraš navaditi, da je svet v resnici svetel in barvit. Tam je nekdo, ki svoje roke steguje proti tebi in ti k ustom nosi hrano.

To je prva oseba v življenju, ki jo uzreš in ki je zelo pomembna oseba oziroma najpomembnejša, ker te spremlja vedno in povsod – tvoja mami. Varuje te, te stisne k sebi, da te ogreje, in se ti smehlja, ko si žalosten. Je mama medvedka, ki bo poskrbela, da boš sit, oblečen in čist. Potem je tu še nekdo, ki ima pod nosom nekakšen grm, tako smešen je videti, ko iz grma štrli palčka, ki na koncu zažari, ko on vdihne – to je tvoj očka.

Ko odrasteš, se s teboj ne ukvarjajo več tako zelo. Silijo te delati naloge, ugasnejo ti televizor, češ, pojdi se učiti, govorijo ti, da nič ne znaš, te udarijo, če si kaj narobe naredil ... Kje je zdaj tista oseba, ki te stisne k sebi in poskrbi, da si okej?

Hočeš zaklicati »Mami!«, kot »Mami, na pomoč!«, pa te ona ne sliši, ker je tista, ki v rokah drži pas. Hočeš zaklicati »Očka!«, kot »Očka, kje si!?«, pa ga lahko kličeš, kričiš, a čeprav je čisto zraven tebe, ga ni.

Kako torej lahko tako dobra, skrbna mami postane tako zlobna in grda, ko odrasteš? Zakaj očka piha cigaretni dim naravnost v moj obraz in me gleda samo takrat, ko kadi, drugače pa vedno dela?

Odgovorila mi je, da drugače ni šlo, saj smo bili otroci divji in se nismo mogli drugače umiriti, kot tako, da nas je »vzgojno« prijela. Jaz pa sem ji odgovorila, da tepež ni prava vzgoja, ljubezen in postavljanje meja, pa so. Odgovoril je, da je nekdo moral nahraniti družino, da je vedno poskrbel, da sem imela kaj jesti, piti in bila oblečena. Odgovorila sem, da mi materialne reči nikoli ne bodo dale lepih spominov in družine, materializem nas je samo odtujil.

Kje je tisti, ki mi bo v obraz povedal, da je s tem svetom vse v redu? Kolikor jaz vidim, ni vse tako dobro, kakor je videti, pa nihče ne pomaga. Seveda je to stvar etike in vmešavanja, a otroku ne moraš reči: »Jej, kar je na mizi«, in je konec pogovora. To, da otrok živi v strupenem okolju, ki ogroža njegovo duševno in telesno zdravje, ni prav, prav tako tudi ni prav, da se to sploh dogaja. A se. Ker je ta svet pač takšen.

Je svet v resnici svetel in barvit? Je svetloba resnično dobra? Če je, zakaj si potem že od nekdaj želim, da bi živela v temi?

51

Sanje A. König Sanje so odraz naše duše, naše duševnosti. Sanje nam govorijo. Pravijo, da ljudje sanjamo povprečno 90 minut v celi noči, a nekatere sanje so zame kot neskončnost, brez konca in kraja. Dušijo me, me zapeljejo in potegnejo v mračno past nočnih mor. Zvežejo me in me vržejo v ječo, me mučijo z nerazumljivimi vprašanji, obtožbami in trpljenjem. Gre za tisto vrsto sanj, ki se mi vrežejo v srce in me znova in znova mučijo. Čeprav niso resnične, se jih bojim. Bojim se zaupati, ker me je strah, da bodo zopet prišle nazaj in me mučile.

Imela sem sanje, tiste srhljive. Sanjala sem jih vse od šestega do petnajstega leta, pa še danes ne poznam njihovega točnega pomena.

Sanjala sem, da sem stala sredi gozda, da sem se bala. Vse je bilo tako tiho, preveč tiho, srhljivo tiho. Naenkrat sem zaslišala glasove. Pogledala sem na desno in v daljavi zagledala tri moške, oblečene v črno in s kovčki v roki. Približevali so se mi. Nekaj v meni je prebudilo nagon, živalski nagon. Počutila sem se kot prestrašena srna, ki čaka, da napoči zadnja sekunda njenega življenja, preden ji lovec pošlje naboj v srce. Ta nagon mi je govoril, naj se skrijem. Skrila sem se v bližnji jašek. Čakala sem in čakala, ječala sem. Naenkrat pa sta se nad menoj pojavila dva moška. Prijela sta me za roke in me potegneta iz temnega jarka na čisto svetlobo. Močno sonce me je zaslepilo, strah je narasel. Adrenalin mi je zameglil um. Vse je izginilo, čez hip pa sem se zavedela, da sem privezana na drevo. Trije moški so stali razporejeni okrog mene in se smejali. Njihovih obrazov nisem videla, samo slišala sem tisti grozni smeh. Nenadoma je eden od njih zgrabil pištolo in se mi približal. Hotela sem zakričati, a nisem mogla, kot da ne bi imela glasu. Samo odprla sem usta, glasu pa ni bilo. V trebuhu sem začutila topo bolečino. Pogledala sem proti trebuhu in zagledala tri vijake, zabite vanj.

Bolečina me je zadela kot strela z jasnega. Trije vijaki. Trije moški. Zakaj? Odprtih ust sem otrpnila in za hip gledala tiste tri vijake, naslednji hip pa moške.

Glava je bila prazna. Nič misli, nič strahu. Nič! Izginila je tudi bolečina. Prikazala se mi je nema podoba sebe ob drevesu s tremi vijaki v trebuhi in tremi moškimi, ki so stali razporejeni okrog mene in se smejali. Hip zatem sem se vsa objokana zbudila. Tresla sem se in razmišljala, zakaj sem imela te hude sanje. Te sanje so se mi ponavljale osem let. Vedno sem se spraševala, kaj pomenijo. Čeprav še danes ne poznam njihovega točnega pomena, predvidevam, da so mi hotele povedati, da se moram boriti, da ne smem nasedati ljudem, ki mi hočejo škoditi, 52

naj grem naprej, pa tudi če se mi podre ves svet. Da moram spoštovati to, kar sem, to, kdo sem. Tukaj sem z razlogom!

Kako se zabavamo Mrs. Black Bil je drugi december. S prijateljico sva se zvečer odpravili ven, saj sem imela rojstni dan in treba ga je bilo praznovati. Praznovanje sem morala za en teden prestaviti, saj se ga drugače ena mojih prijateljic ne bi mogla udeležiti. Ko sva s prijateljico prišli tja, kjer naj bi se z družbo dobili in kjer naj bi potekalo praznovanje, je bilo kar nekaj ljudi že zbranih. Najprej smo se pozdravili, vsi so mi voščili za rojstni dan, potem pa se je zabava začela. Ena od mojih prijateljic je opazila nekega svojega prijatelja, ki je ravno prišel mimo, in ga poklicala. Približal se je in vprašal, ali se nam lahko pridruži. Prav vsi smo se strinjali, da se nam lahko pridruži. Sprva smo se z njim bolj malo pogovarjali, nato pa je pogovor le stekel. Zelo hitro smo se »zaštekali« in kmalu tudi ugotovili, da imamo kar veliko skupnih znance. Proti tretji uri zjutraj je naš novi prijatelj rekel, da gre domov, ker se ne počuti dobro. Vprašal je, ali bi ga kdo pospremil. Glede na to, da sem z njim od vseh prisotnih najbolj razumela prav jaz, sem se odločila, da grem z njim. Vso pot do njegovega doma sva se pogovarjala, si nazadnje izmenjala telefonski številki in se poslovila. Čez dva dni smo se spet dobili in se pogovarjali o najrazličnejših stvareh. Dobivali smo se vsak dan in sčasoma je postal naš dober prijatelji. Še danes smo prijatelji in se z njim dobro razumemo.

Tudi v šoli je bilo večkrat prav zabavno. Nekega dne se je cel razred odločil, da gremo med glavnim odmorom kadit travo. Ko je bil čas glavnega odmora, smo šli bolj na samo, daleč stran od šole. Tam smo pokadili »votro«, tako da smo bili malo zadeti. Na poti nazaj v šolo smo kar umirali od smeha. Šele ko smo prišli do šole, smo se spomnil, da naslednjo uro pišemo preverjanje znanja iz kemije.

Ker smo bili tako »zadetosti«, se ni bil prav nobeden zmožen zbrati za pisanje preverjanj. Čisto vsi smo pustili prazen list. Edino kar smo uspeli napisati sta bila ime in priimek, nekaterim pa še to ni šlo od rok.

53

V soboto zvečer Sirius White Najbolj priljubljen šport mladih je seveda »klopcanje«. Moraš priti v družbo, pokazati, kaj novega imaš, in s svojo pojavo dokazati, da si še vedno »na sceni«. Ta šport mladih je aktualen le ob petkih in sobotah, kajti takrat gredo vsi v »lajf«, pogledat »kaj dogaja« in se razkazovat. Ena izmed prostočasnih obveznosti, ki je seveda hkrati tudi najpomembnejša, je »pijačkanje«. Seveda to ni pijančevanje, ker smo le »fensi« in mladi in potrebujemo »kul« besede za razkazovanje svojih sposobnosti v javnosti. Tudi sama priprava in »pohod na mesto« sta podobna pripravam filmskih zvezd, ki želijo na premieri svojega filma očarati oboževalce.

Petek zjutraj je. Dobiš prvo sporočilo od »frenda«, ki pravi »tunajt is d najt za fešto«. Vzameš si vsaj tri ure časa, da se počasi iz ležečega stanja spraviš pokonci, se odvlečeš v kuhinjo, nekaj pozobaš, nato pa smukneš v kopalnico. Nato se ves dan vlečeš naokrog, ker si tako utrujen od obveznosti tistega dne. Ne sicer od šole, ampak od »teženja« staršev, ki zahtevajo, da kaj pametnega narediš, ki nergajo, da itak nisi za nobeno rabo. To zelo težko prenašaš. Delaš se gluhega ali pa celo kaj blekneš nazaj. Neprestano pametovanje te tako utrudi, da moraš to nujno z nečim poplakniti. Na trnih si in komaj čakaš, da se znoči. Zdaj si v kopalnici. Če si fant se seveda kar hitro urediš, če si punca pa traja malo dlje, če si pa »emo« dolgo ostaneš varno zaklenjen v svojem kopalniškem kraljestvu.

Od obvezne opreme, ki jo nujno potrebuješ so seveda sveže oprane kavbojke po zadnji modi, kakšna »kul« majica z napisom, pas s »piramidkami« in seksi superge, na primer znamke Konverse, ki morajo bito obvezno umazane. Kajti če niso umazane, niso »umazano privlačne«. Potem pride na vrsto »mejkap«, da ne bi v temi med skupnim »henganjem« kdo opazil tvojih mozoljev. Za konec pa pride na vrsto še absolutna zmagovalka modnih dodatkov – torbica, kamor spraviš odpirač za steklenice, »čike«, mobilnik, dodatni »mejkap« in denarnico.

Zdaj veš, kam je treba skriti steklenico vina in kokakolo in koliko prostora je še ostalo. Nujno je, da medtem »izstreliš« na tisoče »mesidžev« na mobilnike svojih prijateljev in jih sprašuješ: »Kje si, pi… ti materina?” Kajti to je ljubkovalno in pomeni velik izraz ljubezen. Če pa gre za prijatelja, ki ga imaš še posebej rad, pa dodaš še: “Sam’ še tebe čakamo, rab’mo en’ga, da ga’mo lohk’ zaj’baval«. In potem se začne vrhunec – pohod v mesto.

Torej, zdaj si na slavni poti v center. Važno je, da izbereš pravi način za prihod.

Denar je tudi pomemben: avtomobila nima še nobeden, tudi za »bus« ga ni, če 54

je predaleč, je še najbolje it na »štop«. Ta je kljub nevarnosti drzno mamljiv in za mlado zdravje koristen, ker je »kul« tvegan, vmes pa spoznaš še »folk« in s tem širiš svoj vpliv. Če pa ne gre drugače, greš tudi peš, pa čeprav je teba hoditi eno uro. Ni problema, sam da se »prišpara«. Glavno je, da ti denar ostane za kaj koristnejšega, npr. 400 evrov za »podaljške«. Torej, da se vrnemo k napadanju in osvajanju. Imaš svoj pokončni način hoje, kot da bi ravnokar hodil proti olimpijskemu odru po kolajno. Nujno mora biti ob tebi prijatelj ali prijateljica, kajti če greš sam, je videti, kot da se klapi vsiljuješ, če pa greš še s kom, vedno lahko rečeš, da si prišel zaradi njega oziroma nje. Ves čas se ogrevata in tekmujeta, kdo od vaju pripoveduje bolj »kul« stvari in zna prevladati v pogovoru. Tako za vajo, pred glavnim dejanjem, ki še pride. Sicer najboljše »fore« prihraniš za pozneje, ko bodo zraven tisti, ki so vredne slišati »štorije«. Vmes se oziraš naokoli, da bi dobil še kakšno zamisel za pogovor. Dobrodošlo je opravljanje in norčevanje iz znancev ali mimoidočih. To vedno vžge. Hoja mora biti čim bolj lagodna, saj ne smeš pokazat, da se ti kam mudi. Čeprav si še mlad in je pred teboj je še vse življenje, zatrjuješ, da imaš že dvojno cirozo jeter. Tako se med hojo ustrezno pripravljaš, kot boksar preden gre v ring, na tisto, kar najbolj obvladaš – nakladanje.

Svojo rit posedeš na najčistejši del klopce na avtobusni postaji, kjer ste dogovorjeni s preostalimi »hengerji«. Zdaj ti je še mar za čisto zadnjo plat, ampak pozneje, ko ne boš več vedel zase, ti bo čisto vseeno. To pa ti sploh ne sme preprečiti, da bi bil vsaj na začetku čist. Pomembno je, da si ob srečanju s preostalimi videti v redu, da si zapomnijo tvojo lepo podobo, pozneje je čisto vseeno, če boš popackan od bruhanja. Torej, s prijateljem čakaš na postaji, da se začne »folk« počasi nabirat. In ko se šopek počasi zbere, se je treba zmenit glede trgovine. Vsak naj bi prispeval enako, čeprav so največji stiskači znani in se bodo poskusili izmuzniti plačilu. Takšni najdejo »šibek člen« v skupini in ga z obljubo, da mu bodo trikrat vrnili, premamijo, da posodi denar, ali pa se nekdo iz klape, ki je preveč žejen in ne more čakati, sam ponudi denar. Včasih pa celo nov član skupine iz dobre volje zapravi malo več, ker si želi prijetnega druženja in vključenosti v »družino«. Če nisi eden izmed teh, lahko vedno prideš zastonj skozi. Sicer ponižno slediš preostalim, ampak ni kaj, dobro si jih obrnil. Denar je zbran in treba je iti v trgovino. Ta čast pripada tistim, ki so prispevali največ in so polnoletni.

Odpraviš se v hram, kjer tudi brez razkazovanja dobiš, kar hočeš. V hramu, ki ozdravlja psihične motnje, preverjaš cene in izbereš najcenejšo opojno pijačo, da ne bi denarnica preveč trpela. Saj se ve, da je vsak cent pomemben. Kupiš še dolge »čike«, zato da preostali ne bi opazili tvoje živčnosti. Hitro plačaš in verjetno sploh ne preveriš, ali ti je trgovka vrnila dovolj denarja. Kar ostane, je tvoje, kajti to je za potne stroške in juriš naprej.

Končno se družba premika v želeno smer, vklop–izklop, ali kot je Borut Veselko pokazal odklop v svoji oddaji. Nagneš in si prizadevaš, da bi čim dlje ostal 55

trezen in priseben, da bi dokazal, da si iz pravega testa. Nagneš prvič – prvega ne pozabiš nikoli … Drugič je že malo manj v redu, a še vedno odlično, potem pa nadaljuješ in nazadnje postane že »čist navadn«. Počutiš se kot veteran, saj je to edinkrat, ko res najdeš svoje mesto pod soncem. Šele ko si pogumno točil kozarčke dojameš, da iz te moke ne bo kruha. Najprej vidiš, potem pa ne vidiš več, kaj je zdaj to!? Saj je bil to vendar namen odklopa, malo pa bi že lahko užival v tem, saj si že ves dan, ne, ves teden čakal na to. Vse se vrti, bledi, slabi ... Toliko priprav, pa tako grdo si se popacal. Sebe sicer ne vidiš, bolj ti gre na smeh, ko vidiš, kakšen je sosed. Postajaš bolj samozavesten in ves ponosen, uveljavljaš se glede na svoj položaj v skupini. Če pa veljaš za »ta glavnega«, gre pa s teboj samo še navzdol. V naslednjem hipu že spiš na klopci, če pa imaš malo manj sreče, pa obležiš v lastnem bruhanju. Lahko imaš smolo in bruhaš … Nazadnje pa se niti ne spomniš, kako si prišel domov in se naslednje jutro zbudiš s strašnim »tigrom«. Rečeš si, da ne boš nikoli več pil, a danes je prav za prav sobota ... in baje, se zvečer spet dobimo …

Zakaj ne zaupam Obraz Večera Včasih sem bil rad naiven. Ljudem sem verjel na besedo, ni mi bilo težko posoditi denarja … Življenje seveda ni skoparilo z lekcijami, in tako sem se sčasoma naučil, da nima vsak namena vračati denarja in da iz takšnih ust resnica pač nikoli ne pride. Saj sem tudi sam lagal. Pa so me vprašali, kako gre v šoli. Seveda sem odgovoril, da dobro, četudi sem ravno tisti dan »pridelal cvek«, ki verjetno pomenil negativno obdobje. In so te vprašali, kaj si počel v petek zvečer. Ja kaj, no, spil sem tri litre piva, pokadil kar nekaj trave, presekal z nekaj »šnopčka«, ja tudi bruhal sem potem, kot da se ne vidi. Kaj sem počel? S prijatelji sem bil, kaj pa naj drugega rečem, saj ja nočem hišnega zapora do pozne starosti …Tudi ko sem rabil denar za šolski izlete, me ni bilo sram reči kakšnega tisočaka (štiri evre) več.

56

Današnji »lajf« Tiana Cruz Glej dost’ stvari me bega in ni lahko povedat’ zdej vsega tega.

Težko je najdt prav’ga kolega, tacga, ki nikol’ te ne b’ izdau, te zajebu …

D’ ni sam prav’.

Dons vsi gledajo sam na sebe, za ostalo se jim jebe.

Delaš dobr’, pa slabo se ti vrne, nima veze, baje da se vse obrne.

Dons težko ostat je močan, za vsak’ga pravijo, da v glavo je bolan.

Greš po centru, vidiš same kučke, včeraj b’le so junfer, dons so že kučke.

Na žalost vse več takih je otrok.

Vidim punco, ki trinajst ima let, k’t da osvojila bi cel svet.

Napol naga po centru šeta, pa to čist mini meta.

Vidim tipa k’ treto džolo godi, naši po centru igrajo kolo, vsi drugi pa …usoda je usoda.

Včasih frendi skup smo b’li, zdaj niti pogledamo se ne v oči, in ja, to včasih res zaboli.

Včas’ se sploh vprašam, kaj je sploh bistvo, če na vsakem koraku srečaš sam’ neznance.

Ti l’hk’ porušijo sam sanje. Če nisi vreden, na koncu izpadeš, da si cel beden. Če hočeš se preživet’, moraš krvavo se borit’,

z dnem vsakim nov nasmeh imet.

Saj lahko zajebu te je nekdo, ki imeu si ga rad, zato pazi, prepozno je takrat.

V hrbet zabije ti nož tista roka, k’ te boža in takrat tvoje življenje uveni k’ roža.

Saj če si na -ić, pomeni da si slabič, nobeden več ne gleda, da enaki smo si vsi, ki so tud druge narodnosti, t’k se svet je spremenu.

Mogoče je čas, da zaživimo in začnemo, k’t včasih je b’lo.

57

Napake Temni Reper Ne bom spau, ne bom jedu, dokler ne bom neki naredu, d’ bom dobr’ zgledu. Če pa ne bom, se bom cel lajf sekiru, sam seb’ bom zameru.

Ne razmišljam dobr’, zakva bi se spremenu, saj s’m uredu. Če pa nisem, mi povejte, svoj’ mnenje naprej dejte. Če pa noč’te, ga pa noč’te, ga pa zase ‘mejte.

Sam’ to ni kul, zabredl’ boste ful, u glav’ nastau vam bo žul’, v prenesenem pomenu.

Vaše misli bo zamenu, to s’m vam povedu, ‘d boste b’l misl’l nase, ne razmišl’ajte za druge, razmišl’ajte zase, pozab’te stare čase.

Ker preteklost ne obstaja, s’j sedanjost vam uhaja, prihodnost prihaja …

Nisem prfuknen, d’ bi ti j’z verjeu, d’ bi zate cajt uzeu., pr’ seb’ bom začeu.

Nisem prfuknen, zakva mi še težiš, vsak dan ti govorim, da na čel’ si zapiš’.

Kva mi še težiš, zakva se ne spremeniš.

Mene si iz glave zbriš’, iz šole se izpiš’, d boš naredu, kar si hotu in te noben nau motu.

K’ boš delu in ustvarju, material boš zbiru za svoj del, dober lajf boš meu, tak’ga k’ si želeu … j’z bi te razumeu, če bi, kar si ustvaru zmleu, svoje pravice si uzeu. Če ustvarjaš zase, si dobr’ začeu, če kdo ti kaj vzame, koj nazaj dobiš.

Sam če si želiš, si gud lajf zagotoviš.

S’j si Supermen, kar rab’š si uzem, Tega ne dat’ men, če ne rab’š, u ogen’ zažen.

58

Gej na ognu je zgoreu, to j’ b’lo vse, kar si meu.

Nisem prfuknen, d’ bi ti j’z verjeu, d’ bi zate cajt uzeu., pr’ seb’ bom začeu.

Nisem prfuknen, zakva mi še težiš, vsak dan ti govorim, da na čel’ si zapiš’.

Sedanjost je t’le, j’z borim se za vse, za dob’r lajf in pravice, d’ ne bom jedu z lesene žlice.

Ampak t’ko pač je, napake ubijajo me.

Ne bom predou se še, dokler »bog« gor je, merka me, angel prot’ men’ letet’ začne, d’ me obvaruje, ves folk se gor uzre, spizdijo stran, zato k’ strah jih je.

Js pa grem bl ke, telo se mi trest začne, Srce mi več ne bije, vsa kri se vn zlije, Js ne žvim več, vame s je zapiču neviden meč.

Folk je zakriču in spizdu preč, Ls pa umiram, srčno rano zakrivam, D ne skrvavim, čudn, d sploh še žvim.

Dobu sem moč, dvse to prebolim,d se mrtu zbudim.

Kdo reagira Sirius White Mami in oči se prepirata.

Otroka poslušata.

Otroka se med seboj kregata.

Soseda poslušata.

Otroka odrasteta.

Otroka si partnerja najdeta.

Otroka mami in oči postaneta.

Mami in oči se prepirata.

Soseda poslušata, a nobeden ne reagira.

59

Sestrična Temni Reper Dobr’ se še spomn’m, k’ ž’vet sva začela, tvoja dobrosrčnost se hitr’ je vnela.

Spomn’m se k’ si prvič škarjice pr’jela, reku s’m d’ znaš, sam’ da ti bi b’la vesela.

Z’lo velik’rat sva pr babici sedela, jedla čokolado in skupi pesmi pela.

Včas’h tud’ k nis’m hotu, si me objela.

S tem si pokazala, kok’ veliko srce si imela.

Na žalost ljudje tega sprejet’ niso znal’, eni so te zajebaval’ in srce ti zapacal’.

Zmer’ s’m si želu, d’ ljudje bi te prebral’, te mal’ bol’ spoznal’ in se s tabo igral’.

Sandra, sestrična, utelešena ljubezen, ne razumem, k’k’ te j’ lohk’ premagala bolezen, vesel sem … dob’r si se ‘mela in sto solz je premal’, ker smrt te je vzela.

60

Bolečina Temni Reper Noben udar’c ne doseže moje bolečine, v trenutku k’ obujam iz preteklosti spomine, ne prenesem te skomine, me še ž’vet skor’ mine.

Se spomnim ene zime, s’m hotu umret’ d’ ni me. Že trinajst let boli me, kar bi lohk’ bil, so ubil me, misl’l’, d’ b’ lohk’ gojil me t’ko k’ rastlinske bilke.

So misl’l’, d’ igram, pa bi me dal’ med filme, ampak zmer’ sem bil sam, le k’k’ bi kaj naučil me!

Svojga fotra sem poznou samo k’ je spau pa srou.

Vsak večer se ga je prbou, doma pa mat’ razbou, jaz pa ušesa sem mašil si, k’ s’m se v sob’ igrou.

Mislu sem si, gniu si, najraj bi te ubou. Čeprou sem bil mlad, sem prepoznou debila.

Ampak oba sem meu rad, ne kar je soca ugotovila, k’ sta tastara se ločila, me je matki dodelila.

Ni b’lo več pijanca …, a spohanca je dobila, pr’mankval’ ji je spanca, d’ b’ za mulca se odločila, pa se l’bezen je zgubila, pa me je ul’ca vzgojila.

Nisem znou premagat klanca, prazna cul’ca me je hranila, sreča usodo mi krojila, ker me žalost je ubila.

61

62

Druga perspektiva

63

Povem ti svojo zgodbo ... poslušaš?

Maruša Bajt Bil je tih, miren in prijazen fant ... fant, ki bi ga v množici zlahka spregledal.

Drobna postava, prijeten (a redko viden) nasmeh je sijal z njegovega obraza in z velikimi, radovednimi očmi je zrl v svet.

V program PUM je prihajal skupaj s prijateljico. Ne spomnim se, ali je prvi prišel on in nato pripeljal še njo ali je bilo nasprotno. To niti ni tako pomembno … zanj je bilo najpomembnejše, da je imel ob sebi ves čas zaveznico, s katero se je lahko sproščeno pogovarjal in bil to, kar resnično je. Sicer je bil plašen, nekoliko zadržan fant, ki je potreboval kar nekaj časa, da se je udomačil v naši sredini.

Nikoli ni povzdignil glasu, se s kom sprl ali koga prizadel, nasprotno, dobro se je razumel z vsemi udeleženci v skupini, vedno je bil pripravljen prisluhniti besedam mentorjev in poprijeti za delo, čeprav ga to sprva ni veselilo oziroma se zanj ni čutil dovolj sposobnega.

Ko je začel obiskovati program, smo mu dali nekaj časa, da se udomači in začuti utrip skupine, nato pa smo ga začeli spodbujati k aktivnemu delu in izpolnjevanju osebnih ciljev, ki si jih je zadal ob vstopu v program. Tako sem ga nekega dne povabila na individualni pogovor, saj sem ga hotela spoznati kot osebo, hkrati pa me je zanimalo, kakšne so njegove želje in ambicije ter kako se bo lotil uresničevanja zastavljenih ciljev.

Umaknila sva se v poseben, miren in individualnim pogovorom namenjen prostor, kjer je med individualnim delom ali pogovorom na vratih vedno visela deščica z napisom NE MOTI. Prostor je bil majhen, a vseeno ravno prav velik in prijetno opremljen, tako da si se v njem počutil sproščeno in predvsem varno, kar je nujno za začetek zaupnega pogovora.

Nekoliko zadržan začetek pogovora se je nadaljeval v precej bolj sproščenem vzdušju. Pogovarjala sva se o njegovem počutju v skupini in predlogih za aktivnosti v programu. Ta namreč daje velik poudarek udeleženčevim željam, zato mentorji radi prisluhnimo željam mladih in če se le da, omogočimo, da se aktivnosti začnejo izvajati.

Dlje časa, ko sva se pogovarjala, bolj poglobljen, oseben ter tudi zame vse težji in obremenjujoč je postajal pogovor. Fant mi je zaupal svojo zgodbo … zgodbo 64

svoje družine, zgodbo o pomanjkanju in odrekanju.

Oče in mama sta se pred leti razšla in od takrat je mama živela sama z otroki. Živeli so v majhnem najemniškem stanovanju. Pozneje si je mama našla novega partnerja, ki se je priselil k njim. Mama je ostala brez službe in s tem je družina izgubila še tisti skromen mesečni prihodek, ki ji je omogočal skromno življenje. Od takrat je ostajala doma in skrbela za družinsko gospodinjstvo, hkrati pa poprijela za vsako, največkrat priložnostno gospodinjsko delo, s katerim je družinskemu proračunu dodala kak prepotreben evro. Novi partner je prav tako opravljal priložnostna dela, ki pa so bila največkrat slabo plačana, plačilo pa je večkrat zamujalo. Čutiti je bilo, da se počuti varno, sprejeto, zato je najin pogovor postajal vse bolj zaupen. Njegova notranja knjiga se je odprla, listi so šelesteli, poglavij in strani nisem mogla prešteti. Njegova zgodba je postajala vse bolj žalostna in trpka. Stiska družine je bila zares velika. Medtem ko sem poslušala njegovo pripoved, sem premišljevala, kako bi mu lahko pomagali, hkrati pa se mi je zazdelo, da so me preplavila čustva in so se mi v očeh začele nabirati solze. Moj notranji glas mi je govoril, da ne smem pokazati solz, saj bi ga s tem lahko še bolj prizadela, dodala piko na I njegovi bolečini, hkrati pa sem iskala besede in način, kako bi mu povedala, da je njegov položaj res žalosten, a se moramo lotiti njegovega reševanja in skušati poiskati načine, kako čim prej pomagati tako njemu kot družini.

Ker je bil fant prejemnik denarne socialne pomoči, smo se za začetku odločili, da bi bilo dobro, da se nauči ravnati z denarjem, zato smo ga spodbudili, da je mesečno prihranil določen znesek denarja, ki ga je izročil mentorjem v hrambo. V treh mesecih mu je uspelo prihranil 60 evrov. V tistem času smo stopili v stik z Območnim združenjem Rdečega križa, ki je družini zagotovil mesečni prehrambni paket in oblačila za vse družinske člane. Ko je že kazalo, da se stanje počasi izboljšuje, pa je udeleženec vse redkeje obiskoval program. Stroški prevoza naj bi bili tisti, ki so mu onemogočali obiskovanje programa. Privarčevani denar je tako porabil za hrano in tekoče stroške. Kmalu se je za njim začela izgubljati vsaka sled.

Od njegove prijateljice smo izvedeli, da je družina zašla v veliko stisko, saj ni bila zmožna plačevati najemnine in drugih stroškov, zato jim je grozila (ponovna) (iz)selitev. On pa je odšel … s trebuhom za kruhom, v Ljubljano. Tam naj bi delal in živel pri gospodu, ki upravlja neki zabaviščni park. Dva izmed udeležencev programa sta ga v Ljubljani obiskala in povedala, da je videti utrujen in vidno shujšan. Skušali smo ga priklicati, a njegov telefon je zvonil v prazno. Delodajalec prav tako ni želel, da bi ohranjal kakršne koli stike z okolico, v kateri je živel prej.

Tako smo tudi mi izgubili stik z njim. Program PUM Škofja Loka je konec 65

avgusta leta 2010 prenehal delovati, saj ni bil izbran na javnem razpisu, ki bi mu omogočil delovanje v prihodnjih treh letih. S tem pa so iz »naše skupne velike družine« odšli mnogi mladi, ki so kazali potencial, da svoje življenje spet premaknejo iz slepe ulice na avtocesto mladosti. Pa tako malo je bilo včasih potrebno… stisk roke in nasmeh, varen prostor, uho, ki posluša in sliši ter beseda, ki vliva upanje in pospremi v nov, ne tako siv in brezupen dan. Le kam je vse te mlade v tem času zanesla pot življenja?

66

Tom Anja Eržen Pri projektu PUM sem kot študentka začela sodelovati čisto po naključju, povabil me je eden od mentorjev. Način dela, okolje in sodelavci, vse mi je bilo pisano na kožo. Delali smo organizirano, po zahtevanem protokolu oziroma urniku, delovno vzdušje je bilo vedno prijateljsko in spodbudno.

Stavbo z našimi prostori smo si delili s klicnim centrom, društvom za usposabljanje in zaposlovanje invalidov in še nekaterimi drugimi. Nasproti nas je okorno sameval kulturni spomenik državnega pomena, starološki grad, zgovorno žalostna podoba nekdanjega blišča. Profil ljudi, ki so se zadrževali tu okoli, se je (skrivnostno) ujemal s profilom zapuščenih, pustih okoliških objektov. Pred vhodom na PUM, na dvorišču, je vedno nekdo kadil, če ne kateri od naših mladih, pa voznik viličarja ali pa dekle iz klicnega centra. Če kje, potem je cigaretni dim na tistem sivem dvorišču poosebljal zdolgočasenost, jezo, nervozo in naveličanost okolice, delavcev, mladine. Pravzaprav je bil tam neki vmesni prostor, »Al Araf« med dvema svetovoma. Vrata so vodila v nizko, razpotegnjeno stavbo, dim se je izgubil za njimi, po stopnicah in levo se je vstopalo v območje nepredvidljivega.

PUM. Obvladovanje nepredvidljivega, organiziranje nereda, to je bil naš cilj in hkrati osnovna funkcija programa. Govorim s stališča izvajalke programa, inštruktorice, izvajalke delavnic Literarno, mentorice. Jaz in sodelavci smo torej iz območja reda hodili v območje nereda, naši »pumovci«, udeleženci programa, pa ravno obratno. Jasno je, da sta ti dve nasprotni gibanji ves čas ustvarjali napetost in se nemalokrat kulminirali v razna totalno neprijetna stanja.

Jaz sama sem od nekdaj premogla relativno visok prag tolerance na raznorazne patologije, alarm za preplah se mi sproži redko, povrh vsega sem prepričana tudi, da so stanja ogroženosti in strahu prenosljiva, kot recimo virusi. Če sama čutim strah, se bo dogajanje okoli mene slej ko prej manifestiralo v nekaj, kar bo ta strah še povečalo in dodatno pomnožilo.

Na kratko bom opisala Tomovo zgodbo. Tom je namreč s svojo pojavo in načinom vedenja vzbujal nezaupanje.

Tom gleda v svet mrko in prezirljivo, s kratko pristriženimi lasmi, kot jih imajo ameriški marinci. Čez čas smo ugotovili, da sovraži ves svet. Sovraži starše, 67

pravzaprav vse sorodnike, banke, šole, zavod za zaposlovanje, trgovine, avtobuse, pse, mačke, pajke, prijatelje, PUM ... mislim, da se ne motim, če rečem, da Tom sovraži vsa živa bitja pa tudi stvari, katerih del so živa bitja. Na PUM-u je večino časa dogajanje spremljal burno, a iz razdalje.

Ugotovila sem, da je nenavadno bister fant. Na delavnicah, pri katerih je sodeloval, je imel zelo poseben osebni slog. Premogel je polno dobrega črnega humorja, ubesedenega v bogatem besednem zakladu, vse s sporočilom: sovraštvo.

Ni me presenetilo, kot tudi ne, da ima Tom eno veliko ljubezen – hladno orožje.

Tomova prisotnost je bila odslej še bolj naporna in, če nekoliko pretiravam, obremenjena z asociacijo tempirane bombe. Spraševali smo se, kdaj bo eksplodiralo. Treba se je bilo pogovoriti z njim. Verjetno sem bila edina oseba, ki je to tedaj lahko brez večjih zadržkov storila, saj sem bila kot zunanja sodelavka nekoliko manj vpletena v dogajanje.

Najin pogovor torej: »Tom, povej, kaj se dogaja s tabo.« Povedal je, da ima doma več nožev in še česa. Na vprašanje, kje je vse to dobil, se je izmaknil in navrgel, da ima vse to pri sebi tudi, ko spi, to pa zato, če slučajno »oče« pride v sobo, ali pa kdor koli, no, nož nosi tudi s seboj ... kaaaaj!, nato vprašanje: »Zdajle imaš nož pri sebi?« Tom, seveda odvrne, kot bi ga vprašala kaj trapastega: »Vedno ga imam s seboj«. »Zakaj Tom, zakaj?« »Zato, ker se tako počutim bolj varnega, res«. »Ali lahko komu kaj narediš?« »Ne ne, samo če bi kdo kaj hotel storiti meni.« »Dobro, kaj imaš s seboj, pokaži ... pokaži, takoj.« Sedela sva si nasproti. Vedela sem, da se mi ne more zgoditi nič. Ali pač. Itak ni bilo poti nazaj. Njegova roka je počasi segla za hrbet, nekaj sekund je trajalo brskanje po žepu, med tem početjem me je gledal v oči in jaz njega, vendar mirno, skoraj spoštljivo. Pričakovala sem kar koli. Medtem je njegova roka pripotovala izza hrbta in zagledala sem nož.

Namesto strahu in ogroženosti sem začutila zgroženost. Ta nož sem hotela dobiti v svoje roke. Kako lahko to nosiš s seboj, Tom! No, pa saj mi je že prej razložil, da se tako počuti varnejšega. Čutila sem neizmerno željo po tem, da dobim to stvar v svoje roke in mu jo odvzamem. Dejansko mi ga je dal v roko. Znak zaupanja. Toma moja očitna zgroženost ni jezila, niti prestrašila, zdelo se mi je, da me razume. Nož ni bil oster. Bil je skorajda top. Vrnila sem mu ga. »Pospravi ga, in ne nosi ga več sem,« sem rekla. Tom se nasmehne. Nož bi mu lahko vzela, vendar sem vedela, da s tem ne bi veliko dosegla. Prekinila bi zaupanje med nama in možnost za nadaljnjo skupno razreševanje njegovih težav. Tom pa na splošno potrebuje samo zaupanje, povezano s spoštovanjem.

Moja zgroženost nad nožem ni bila zgroženost nad njim, ker nosi s seboj nevarne predmete, ker je to nedopustno, ker se tega ne počne. Moja zgroženost je veljala nenadni ugotovitvi, da obstajajo mladi ljudje, ki se v kulturno razviti 68

Evropi, civiliziranem svetu, polnem obljub in možnosti, ne počutijo dobro, in zato po ulicah hodijo z noži v žepu, njihove misli so polne sovraštva. Grozljivo.

Tom ni kriv, da je tako. Nož je pospravil nazaj v žep in odšel domov. Videvali smo ga vse manj.

Ne vem, kako je danes z njim. Vedeti moramo, da ljudje, kot je on, predstavljajo največjo in najbolj bolečo kritiko naše družbe. Ne samo nekulturno in strahopetno, ampak predvsem neodgovorno jim je obrniti hrbet, sploh če so tisti, ki jim ga obračajo strokovni delavci.

Vile rojenice Martina Guzelj Bile so zamolklo sinje modre oči, pokončna, a toga obrambna drža in negotov nasmešek. Vsake toliko se je razlezel v markanten nasmeh, ki je nakazoval šarm in obetal optimizem, za dodatek k »pocukranosti« pa so se ji v licih narisale simpatične jamice. Blond narastek je prekrivala temnina črne barve. Ironično in v posmeh vsem temnolaskam, ki podpirajo industrijo peroksida, v želji biti blondinke. Črne sence niso bile le dodatek njenega »mejkapa in imidža«, v katerem so bili črni bulerji in puliji del obvezne opreme, pač pa so se plazile po slehernem kotičku njene biti.

Obrambna drža je vsakič, ko je že kazalo, da jo bom prebrala, kot plašč ovila tisto boleče mesto, ki skeli do najgloblje bolečine. Vedela sem, da bo prišel trenutek, ko bo sama začutila željo po razkritju. Čas je tekel in vedno bolj si je pustila čutiti tisti del mene, ki je vpil – odpri se, izkriči bolečino in pokazala ti bom smerokaz, ki v predoru, za katerega misliš, da je enosmeren, pelje proti svetlobi. »Banda«, kot so se v njihovem žargonu ljubkovalno poimenovali, se je razkropila kot krdelo potepuških psov in v našem brlogu smo ostali sami. Beseda je dala besedo in kmalu se je usul njihov plaz, pomešan z nalivom solz, ironijo usode in težo preteklosti. V peklensko vročem dnevu na pragu poletja je zavel mrzel piš tistih preteklih trenutkov, ko si kot majcena deklica ostajala strahotno sama. Čas, ko bi ob tebi morala biti ljubeče dostopna mama, ki bi te samo objela 69

in umirila, ti povedala, da je tvoja tesnoba njena tesnoba, tvoja krivda njena krivda, je minil, a hkrati biva in kljuva v sedanjosti. S svojim možem ni nikoli začutila tistega zdravilnega intimnega odnosa, ki bi medse z ljubeznijo sprejel novo bitje. Punčko, katere sestrica se je poslovila s tega sveta, še preden bi ga ugledala. Ona je preživela neuspeli splav, ker ultrazvoki v osemdesetih še niso zaznavali večplodnih nosečnosti in so ženske včasih ugotovile, da če sta po posegu še vedno »dve črtici«, to lahko pomeni le, da ni bil le en zarodek.

Ona je preživela. Že v maternico so ji vile rojenice položile zapis, kodo za prvi vdih. A hkrati je s seboj nosila breme splavljene sestre, s katero si je delila toplo maternično votlino. Po nasilnem vdoru hladnih aparatur je v njej ostala sama.

Nehote je s seboj prinesla občutke povezanosti in izgube, krivdo matere in jezo očeta. Že s prvim hlastajočim sesalnim refleksom je vsrkala materin obupu in razočaranje, ki ga je gojila do sebe kot ženske, žene in matere, do lastnih odločitev, polovičarstva in predvsem do svojega moža. Ta si je želel le, da njen prvi krik ne bi nikoli preplavil prostorov porodnišnice in bi za vedno utihnil v gluhi tišini mrtvih duš, med katerimi je tavala izgubljena sestra. Rekla je, da ji dolgo nista povedala, kako je bilo, a je ves čas čutila manjkajoči delček sestavljanke. Pozneje je nekje prebrala, da tudi dvojčki, ki jih po rojstvu ločijo, čutijo, da niso edinci.

Nenormalno veliko je težila staršem in jih spraševala, zakaj nima sestre in zakaj ne bi imeli še enega dojenčka. Vse dokler ji kot najstnici nista v enem od prepirov navrgla, da je škoda, da je niso odpravili takrat kot njene sestre. Tako bi bil pred njo vsaj mir. Po tistem absurdnem razkritju je bilo vse, kar je bilo narobe, še bolj narobe, vse kar je bilo težko, še težje, vse kar je upala, brez veze.

Pogledala sem jo skozi zadrževane solze in poskušala izreči, kar se da »pameten« stavek v tistem trenutku, prepletenem s čustvi, lepljivimi solzami, plitkim dihanjem, pritajenim ihtenjem in smrkanjem v prtiček z logotipom zlatega loka najbolj popularne verige hitre prehrane. Bolj kot sem vklapljala razum, bolj so me preplavljala čustva. Njeni občutki so postajali moji občutki, njene solze so ščemele v mojih očeh in grozile, da prestopijo bregove. Transferno se je prelilo name občutje praznine, samotnosti, nemira, pomešanega z jezo, obupa, prepletenega z melanholijo in paleta preostalih čustev, ki bi jim težko dala ime, je ustvarjala gmoto, ki je s svojo težo pritiskala name.

Besede pa so še kar vrele iz nje. Na svetu je sama, strahotno sama. Tako zelo je nesposobna, da ji ni uspel niti poskus samomora. Želi si, da se ne bi rodila, in od nekdaj ima totalno smolo, saj pri njej ne uspe niti tako gotov poseg, kot je splav, in se potem, ironično, rodi dvema brezčutnima staršema, ki sta jo hotela ubiti že pred rojstvom. Ta nezaželenost in odvečnost je del nje, ki je tako velik, da ni prostora za kar koli drugega. Ker jo preplavlja, zaduši vse preostalo. Od teh občutij je ohromljena. Uničujejo celoten spekter doživljanj, razjedajo vsak 70

odnos, v katerega vstopi.

Takrat sem jo med naslednjim stavkom, ki bi sledil že izbruhanim, in lastnimi, komaj zadrževanimi solzami, ustavila in spregovorila, ne da bi vedela, od kod so se vzele moje besede, ki so se pozneje, z njenim odhodom v tujino, pokazale za preroške: »A se ti sploh zavedaš, da si rojena zmagovalka, v pravem pomenu besede. Preživela si v tako majhnem prostoru, kot je maternica. In ni razloga, da ne bi tudi v tem svetu, ki ni samo ta zatohla provincialnost, ki jo poznaš. Je več, veliko več, z odprtimi priložnostmi in možnostmi. Kaj, ko bi na vse skupaj pogledala s te perspektive?«

Ko odpadejo maske Zvonka Labernik Ko so me povabil k sodelovanju v programu PUM, v katerem naj bi vodila projekt Zdravje, sem se sprva spraševala, ali naj se vabilu sploh odzovem. Šlo je namreč za delo z mladostniki, katerih sloves ni bil nič kaj spodbuden. Označeni so bili kot »problematični«, kar pomeni, da ne obiskujejo šole, niso zaposleni, niso motivirani, so neprilagojeni, tako ali drugače zasvojeni … skratka po merilih današnje družbe popolnoma »nekoristni«, izgubljeni in brez prihodnosti. Težko bi našli populacijo, ki bi bila obremenjena s toliko negativnimi stereotipi.

Tako sem se na prvo srečanje z njimi odpravila kar s težkimi koraki, saj sem s seboj nosila precejšnje breme nezaupanja, strahu, predsodkov in stereotipov.

Res mi ni bilo lahko!

In ko sem se seznanila z njimi, sprva zmedena zaradi številnih imen in obrazov, smo kar hitro našli stik in se ujeli. Svoje breme sem počasi odložila in jih sprejela takšne, kot so bili. Res ni bilo vedno lahko delati z njimi, jih motivirati za delo ali pogovor, jih spodbuditi k razmišljanju in izražanju svojih mnenj in občutij, jih pripraviti k učenju. Vendar sem za njihovimi maskami, »zaigranimi imidži« in navidezno brezbrižnostjo kmalu zaznala še neko drugo realnost. Tisto, ki razkriva njihovo bistvo, njihovo ranljivost in krhkost, silno bolečino, ki jim jo je nekoč nekdo zadal. Nekdo, ki je nežno otroško dušo tako globoko ranil, da na robu odraslosti ni sposobna izskočiti iz začaranega kroga brezupa in neuspeha.

Z nekaterim teh mladostnikov sem vzpostavila globlji odnos, bilo pa je tudi ne71

kaj takih, ki se jim nikakor nisem mogla približati.

Z dekletom, ki jo bom poimenovala Darja, sva se srečevali na učnih urah, Njen cilj je bil opraviti zaključni izpit, s tem končati šolanje in si poiskati zaposlitev.

Bila je zelo prijazno dekle, vedno pripravljena pomagati in poprijeti za delo – ampak učenje, ne, to pa ne! Zelo težko se je zbrala in se posvetila temi, ki sva jo obravnavali. Njen pogled je ves čas begal po prostoru, kot bi iskala rešilno bilko, ki bi ji pomagala iz stiske. Zato sem velikokrat prve pol ure ali celo več skušala s pogovorom umiriti njeno napetost in raztresenost. Pogovarjali sva se o vsakdanjih tegobah, ki pestijo mlade, o njenih veselih in bridkih izkušnjah na poti v odraslost. Po delcih sem počasi iz nje »izvlekla«, kaj je tisto, kar jo res teži, kaj ji preprečuje, da bi bila uspešna. Videti je bilo, da je njena največja težava šola.

Kar nekajkrat je zamenjala izobraževalni program, ni in ni se mogla odločiti, kaj bi v življenju res rada počela. Nekaj časa je bila navdušena nad enim poklicem, si potem premislila … in to se je ponavljalo. Ničesar ni speljala do konca. Vrtela se je v začaranem krogu neodločnosti in pomanjkanja perspektive. Ves čas je govorila, da si mora poiskati delo, da mora zaslužiti, da bo lahko pomagala mami, ampak ko sem ji hotela konkretno pomagati pri iskanju službe, ji svetovati, se je vedno vse izjalovilo. Tisoč izgovorov je našla, zakaj ni šla na pogovor o službi, zakaj ji neko delo ni všeč …

Tudi s svojim videzom ni bila zadovoljna, njena samopodoba je bila tako rekoč »na dnu«. Pri mladih je videz zelo pomemben del identitete, pogosto se med seboj ocenjujejo in vrednotijo prav na podlagi zunanjega videza. Človeka hitro »popredalčkajo – ali je »kul« ali pa je »brez veze«. Dandanes je to še bistveno izrazitejše kot nekoč, saj nas mediji ves čas zasipajo z nerealnimi simboli lepote in mladosti. Za takšne zlagane simbole pa so mladi zelo dovzetni. Pravzaprav si sploh ne moremo predstavljati, kako se počuti mlado dekle, ki se nikakor ne more »stlačiti« v tog in omejen vzorčni model »idealne mlade ženske«, ki se vsak dan nasmiha iz revij in tv-ekrana. Vsekakor so to za občutljivo duš težki trenutki. Preprosto, čisto vsakdanje in simpatično dekle je imelo o sebi tako slabo mnenje, da me je kar presunilo. Zardi tega je bila v družbi dostikrat v ozadju.

Tudi razmere doma niso bile rožnate. Očeta ni bilo, izgubil se je neznano kje. Živela je skupaj z materjo in bratom. Denarja je bilo pri hiši malo – ne brat ne ona nista bila zaposlena, tako da so živeli le od materinih zelo skromnih prihodkov in tistega, kar je dobivala kot udeleženka PUM-a. Večkrat so trepetali zaradi neplačanih položnic, prehrana je bila zato bolj borna, včasih je je tudi zmanjkalo, da bi si privoščili počitnice, je bilo iluzorno. Za pomembne malenkosti, ki mlado dekle razveselijo in ji dvignejo veljavo v družbi, se je le stežka našel denar. Denarne težave so se zato odražale tudi v njenem odnosu do šole. Po eni strani bi rada zaključila šolo, po drugi strani pa se je zaključnega izpita bala, saj ni vedela, kako ga bo plačala. Predlagala sem ji, naj poskuša varčevati. Če bi vsak mesec 72

prihranila nekaj evrov, bi se sčasoma nabralo dovolj, da bi se lahko prijavila na zaključni izpit. Po nekaj mesecih se je nabral že kar lep kupček denarja, potem pa … potem je bilo s PUM-om konec. Konec je bilo načrtov za prihodnost, konec je bilo trdnih sklepov, za marsikaterega od »pumovcev« je bil to ponovni skok v začarani krog neuspeha … Žalostno, kajne?

Na literarnih delavnicah, katerih »otrok« je zbirka avtobiografskih zgodb, smo se z nekaj »pumovcev« spet srečali. Poznane stare zgodbe, znani vzorci vedenja in razmišljanja … še vedno začarani krog. Skupaj z novimi obrazi smo na delavnicah sčasoma ustvarili prijetno vzdušje. S pripovedovanjem svojih življenjskih zgodb se je med nami vzpostavilo pristno zaupanje. Ker so bile zgodbe posameznikov v jedru pravzaprav zelo podobne, se drug pred drugim niso sramovali, niso se počutili manjvredne. Podobna usoda jih je povezala, ustvarila sredino, v kateri so se počutili sprejete in v kateri so se lahko brez zadržkov izpovedali.

Marsikaj so povedali, mnogo več kot odkrivajo njihove zapisane zgodbe, marsikaj pa so tudi zamolčali. Najbrž tisto, kar je še posebej boleče in je zaviralna sila, ki jim preprečuje, da bi uspešno prestopili iz otroštva v zrelo, polno zavedajočo se odraslost.

Ravno zato upam, da se bomo še srečevali, si zaupali svoje nesrečne in čim pogosteje srečne dogodivščine, da jim bom na križiščih življenja pomagala najti pravo smer.

73

Vsaka medalja ima dve plati Boris Oblak Prav res. Delo z mladimi, ki hodijo po robu družbeno sprejemljivih norm, je vedno mogoče gledati z dveh vidikov. Krivda za dvojnost pa predvsem na naši, »pravi« strani.

Ni ga boljšega dokaza za to dejstvo kot zgodba mladega fanta, ki smo mu v okviru programa PUM, potem ko je neko obdobje preživel skorajda kot brezdomec, pomagali vzpostaviti stik s sorodniki in se vrniti pod ogrevano streho. Brezdomec, huligan, odpadnik, upornik, nesposobnež … kdo ve, koliko negativnih izrazov mu je bilo med burnim življenjem prilepljeno. Tudi sam sem jih marsikdaj, priznam, v trenutkih živčnosti, ko so šli udeleženci predaleč, ko stvari enostavno niso tekle tako kot bi morale, prilepil marsikomu. »Brezdomec«, »huligan« in še marsikaj, a v brezupnih okoliščinah si je pravzaprav zelo zgledno uredil začasno domovanje. Neverjetno, vse zloženo, vse »pošlihtano«, nobenih smeti, nobenih umazanih cunj. In pravzaprav nobenega pritoževanja. Če le pomislim, zaradi česa vsega se mladina »polnih riti« pritožuje. »Ta telefon je zanič, internet prepočasi vleče, ta sendvič, kosilo ipd. je za en drek«, pri tem pa niti malo ne pomislijo, da mogoče korak stran obstaja popolnoma drug svet, v katerem ni vse samoumevno. Hja, tanka meja je bila in kaj lahko bi pristali na napačni strani, pri brezdomcih in huliganih.

A nismo. Čeravno navidez trdnega in odločnega, ga je ob poskusu vloma neznancev v njegovo domovanje popadel neznanski strah, zato smo hitro ukrepali. Po škatle v trgovino, imetje vanje, vzpostavljanje stika s sorodnico, ki ga je vzela pod streho, hitra vrnitev v normalno življenje. Pravzaprav šokiran od vsega lepega, kar se mu je v trenutni nesreči zgodilo, je ostal brez besed.

Pa je bila vse skupaj tudi učna ura zame. Kriznemu reševanju so sledili pogovori v pisarni in draga »kolegin«, kot smo se ljubkovalno klicali mentorji med seboj, je izrekla nekaj stavkov, ki so se za vedno zarezali v možgane. Meni, ne samo njemu. Namesto zmerljivk ali pa pomilovalnih puhlic je dobil največjo dozo samozavesti, ki mu jo lahko da samo nekdo z globokim občutkom za stiske mladih: »A ti sploh veš, kako sposoben si, da si tole preživel?« Da bi tako organizirano življenje moralo marsikomu biti za zgled, ne za grajo. Da je sposoben preživetja v najhujših razmerah, brez podpore najbližjih, globoko pod mejo »normalnega«.

74

In da pravzaprav ni veliko ljudi, ki bi bili sposobni česa takega. Zrasel je za pol metra, v oči pa se je v trenutku povrnilo tisto dostojanstvo, ki si ga zasluži vsak človek. Neverjetno, kaj lahko naredi en sam stavek z druge plati.

Seveda, po vseh letih zanemarjanja, ki so ga doživljali naši udeleženci, je z enim stavkom, eno uspešno izvedeno delavnico, enim projektom vseeno težko kar koli spremeniti, kajti ujetniki priučenih vzorcev smo, in oni niso izjeme. Uspeha se pravzaprav ustrašijo. Uspeh jih šokira, ne vedo, kaj bi z njim, in takrat potrebujejo ob sebi nekoga, ki zna raven spodbude in razumevanja držati naprej. Ne glede na to, kako rad sem imel svoje delo, koliko uspešnih likovnih delavnic smo izvedli, koliko »pumovskih« projektov uspešno pripeljali do konca, sem vseeno trdnega mnenja, da vse to še zdaleč ni dovolj. Lahko pomaga, a je učinek zgolj kratkoročen. Za kaj več pa bi morali biti programi »opremljeni« z organizirano terapevtsko pomočjo. Naš je, četudi zgolj slučajno in četudi samo za eno leto, kar je trajal program, preden so se iztekle pogodbe, bil. Vprašanje, če so imeli drugje tako srečo …

Polna mera razumevanja je potrebna pri takem delu. Precej večja, kot se običajnim ljudem zdi. Kajti današnji uspeh, zaradi katerega imaš občutek, da si resnično nekaj velikega naredil, lahko jutri prinese precej veliko razočaranje.

Samo ena noč je bila vmes, med popolnim uspehom in popolnim polomom. En mesec priprav, vsakodnevni tek, vznemirjenje, ki je raslo tako v udeležencih kot pri mentorjih, kajti vedeli smo, da izlet v Radence in tek na Maratonu treh src za vse pomeni veliko odgovornost. Dva dni popolnega doživetja, brez težav, brez kriznih situacij, v sproščenem prijateljskem vzdušju med udeleženci, z mirnim spancem mentorjev v penzionu v Veržeju. Nedeljski desetkilometrski tek – zmagoslavje. Čas ni pomemben, precej bolj pa dejstvo, da smo v cilj pritekli skupaj, držeč se za dvignjene roke. »Fajn je bilo!« so se ob koncu dneva strinjali vsi.

A preveč dobrega v vsega hudega vajenih mladostnikih očitno zbudi neki obrambni mehanizem, ki jim onemogoči ohranjanje dobrega občutka. Kakor da bi sproti pozabljali, kaj se dogaja. Samo ena noč je bila vmes, pa so sledili najhujši prepiri, zmerjanje, celo tako daleč je šlo, da je udeleženka enostavno ušla, ker ni zdržala ali zmogla zoperstaviti se situaciji in napetemu ozračju.

Da, vsaka medalja ima dve plati. Tako neuspeh kot uspeh. In globok pogled je potreben, da ocenjuješ s prave.

75

Solze zame Nina Zakotnik Bilo je na PUM-u, mislim, da drugo leto delovanja. Že prej je prihajalo do izpovedi, izbruhov, a nikoli nisem bila sama prepuščena prevelikemu čustvenemu izbruhu žalosti, besa ali obupa. Moj prvi tak dogodek je bil, ko se je pred menoj razjokal po starosti in pričakovanjih odrasel fant. Prišel je, mislim, da prek Zavoda za zaposlovanje, ker je opustil šolanje, ni imel službe, živel je v Frankovem naselju … bil je pravi »frajerček z mopedom«. Živel je v čudnih razmerah, mislim da sta z nesrečno mamo živela sama, očeta ni bilo, finančne razmere so bile slabe.

Najprej sva začela s šolo. Vpisal se je v šolo, učila sem ga matematiko. Vendar ni in ni šlo. Ni se bil sposoben zbrati, bil je nemiren, niti koliko je 2 x 2 ni znal izračunati. Spodbujala sem ga, mu čimbolj lahkotno prigovarjala in se pogovarjala z njim. Pa je povedal, da je kriva družba, sami »travčkarji«, in da mu je marihuana »skurila možgane«, da ne more misliti, da se ne more zbrati, da samo bega.

Dejal je, da ne kadi več marihuane, se poskuša znebiti teh prijateljev in da sedaj nima nobene družbe, nobenega prijatelja, nikogar, da ne zna naprej. In med tem pogovorom so pritekle solze. Iz najbolj modrih oči, kar sem jih kdaj videla, iz oči obupanega odraslega fanta, ki nikoli ne joka. To me je zaznamovalo. Pa tudi moja nemoč, ker nisem vedela, ali naj ga objamem, se delam, da ne vidim solz, ali naj koga pokličem, ampak koga, na koga naj se obrnem, kako naj mu pomagam.

Z učenjem matematike sva prekinila, saj niti ni redno prihajal, niti upošteval nasvetov, kam naj se obrne po pomoč. Bilo je preveč. Veselilo bi me, če bi zopet prišel. Se udeležil sedanjega programa, ki je zaradi manjših sredstev nekako okrnjen, a imamo vsi, ki v njem sodelujemo, več izkušenj, vemo kako ravnati, da se lahko nekdo premakne naprej.

Ne spomnim se več fantovega imena, le dogodka, po katerem mi je ostal za vedno v spominu. Še ga videvam, v parku, s sebi podobnimi, s cigaretami in verjetno ukradenimi mopedi, brez resne vizije o svoji prihodnosti. Mogoče tudi pretiravam, mogoče je našel svoj smisel, a videti ni tako. Me pa pozdravi. In tiste modre oči z ogromnimi svetlimi solzami ... še vedno mi je hudo.

76

O programu »Za PUM-ovce brez loškega PUM-a« Program se je razvil kot odgovor na potrebo, ko se je nenadoma zaprl škofjeloški PUM. Mentorji in zunanji sodelavci, zaposleni v njem, pa tudi številni mladostniki, ki jih je bilo v zadnji izvedbi kar 43, smo bili po avgustovskem poletnem oddihu v zadnji izvedbi programa v šolskem letu 2009/2010 tako rekoč čez noč postavljeni na cesto. Ob absurdnosti dogajanja smo sprva onemeli, nato pa oživeli. Najprej svoje sanje, ki so prerasle v ideje, ideje v osnutke, slednji pa v materializacijo. Sledila je ustanovitev zasebnega zavoda Familija, najem idealnih prostorov za tovrstno dejavnost pod škofjeloškim gradom in iskanje sofinancerjev. Iz ostankov ruševin smo postavili program, ki ohranja osnovne smernice PUM-a.

Namenjen je mladim brez dokončane šole in zaposlitve, a je hkrati odprt tudi za tiste, ki so zaradi travmatičnih in večjih stresnih dogodkov že doživeli izkušnjo »osipništva« ali daljši izpad iz sistema izobraževanja. Obsega individualno svetovanje, terapevtsko pomoč po sistemsko- relacijskem modelu družinske terapije, pomoč pri urejanju formalnosti, iskanju zaposlitve in šolskih inštrukcijah ter produkcijski projekt Avtobiografsko.

Zaradi sofinanciranja Občine Škofja Loka je program brezplačen.

77

AVTOBIOGRAFSKO Prtljaga preteklosti Avtorji: Maruša Bajt, Rok Camarello, Anja Eržen, Agata Frelih, Martina Guzelj, Zvonka Labernik, Sandra Mrlak, Anja Novak, Boris Oblak, Tanja Stojanovič, Lea Strakoš, Eva Virant, Nina Zakotnik, Denis Zupan Uredila in jezikovni pregledala Zvonka Labernik Oblikoval Simon Pavlič Fotografija portreta na naslovnici: Adrian Raymer Izdala in založila Familija – Izobraževalni in terapevtski center, Škofja Loka Natisnila Tiskarna Pleško d. o. o.

Naklada: 200 izvodov, prvi natis © Familija, izobraževalni in terapevtski center, Škofja Loka, 2012

Projekt je sofinancirala Občina Škofja Loka.

Brez pisnega dovoljenja Familije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodni pravici.

78

Mestni trg 39, 4220 Ĺ kofja Loka Tel. 040 379 983 E: familija.si@gmail.com www.familija.eu