čudežni vodnjak Pivovarska zgodba, ki traja že 185 let.
Smo dediči ene najdaljših tradicij pivovarstva. Ponosni smo na preteklost, ki nas je izklesala. Ponosni na kristalno bistrost naše vode, polnost okusa našega piva, njegovo gosto peno in žlahtnost slovenskega hmelja. Ponosni na vse kar smo dosegli. Edinstven in prepoznaven pivski užitek zagotavljamo z ljubeznijo. Z znanjem pa dosegamo kakovost, ki je cenjena tako med ljubitelji kot poznavalci. Ponosni smo, da nam ostajate zvesti.
Naše pivo krepi bratstvo, razveže jezik in iz src privabi pesem.
čudežni vodnjak
D
avno tega, pred več kot 300 leti, so samostanski bratje, da bi si popestrili družabne večere, varili napitek, ki je imel čudežno moč. Krepil je bratstvo, razvezal jezik in iz src privabil pesem. Nad pripravo napitka je bdelo budno oko izkušenega mojstra, brata Urbana, ki je edini poznal pravo recepturo. Sodu v kleti samostana, kjer so napitek hranili, so rekli čudežni vodnjak. Vanj so zlivali bistro zdravilno vodo iz bližnjega vrelca, ki ga je nekoč s svojimi zlatimi rogovi navrtal zlatorog. To je zgodba, ki je stoletja krožila in ljudem krajšala dolge zimske večere.
V
res vročem poletju, leta 1825, je Laščane močno pestila žeja. Hladili so se v kleteh in izpraznili skoraj vse steklenice jabolčnika, osušili vse vodnjake z vodo, a žeje niso mogli pogasiti. Mladi lectar in medičar Franc Geyer, ki je v svoji kleti hranil zlato medico za zimske dni, je ugotovil, da mu v kleti manjka prostora. Velike lesene police so se šibile in vsi koti so bili prepolni. Odločil se je, da bo prosil sosede, če mu kdo odstopi svojo presahlo klet. Našel je kar cel dvorec s prostorno kletjo. V mračno, prašno klet je nesel prvi zaboj medice. Stopnice so ječaje sporočale, da so pretrhle za tako težak tovor, in ena se je vdala. Franc je zgrmel v globino. Ko se je zavedel in so se njegove oči privadile teme, je v mraku zagledal obris velike okrogle postave. Najprej je omotičen pomislil, da gre za moža, prikazen enega od samostanske bratovščine. Ta mu je na uho prišepnil skrivnost, kako pogasiti žejo vseh Laščanov, potem pa se je, puf, kot bi izpuhtel, možakar spremenil v velik sod. Omotičen Franc je začudeno bolščal v sod, se počasi dvignil in radovedno pogledal, kaj se skriva v njem. Tisto poletje je bilo suše v Laškem za vedno konec. Vsako poletje je Franc odprl sod in vest o najboljši osvežitvi se je hitro razširila tudi v sosednje kraje. Poletni večeri v Laškem so se mnogokrat prelevili v živahna družabna srečanja. Mladenke so si pletle vence iz cvetja za v lase in mladeniči so jih veselo ščipali za lička.
Sod, ki nikoli ni usahnil, je od Frančeve premlade vdove kupil lastnik kopališča v Rimskih Toplicah, modrooki Gustav Adolf Uhlich. Postavni podjetnik je imel velike načrte. V temni zaprašeni kleti, v kateri je stal čudežni vodnjak, je želel odpreti pravo pivnico. Dan in noč so klet, polno pajčevin, urejali, in ko je bila že skoraj pripravljena, se je zgodilo najstrašnejše. Zvečer, ko so se utrujeni Laščani odpravljali spat, je nekdo v kleti pozabil ugasniti petrolejko, ta se je najbrž prevrnila in klet so zajeli plameni. Ogenj je požiral vse pred saboj. Gustav je sredi noči vstal, da bi spil kozarec vode, saj ga je od vznemirjenja in veselja pred odprtjem pivnice pestila nespečnost. Zagledal je, kako se črn dim vali iz kleti, in mislil, da si domišlja. Pomel si je oči in še enkrat pogledal skozi okno. Velik črn oblak dima se je spremenil v zlatoroga, ki je spregovoril: Hitro, Gustav, hitro v klet, da ogenj ne pogoltne soda!
K
let je bila popolnoma uničena. Zjutraj so si ljudje z grozo ogledovali pogorišče in žalostno ugotavljali, da iz pivnice ne bo nič. Je Gustavu uspelo rešiti stari sod? Na hrbtu ga je iz kleti prinesel zlatorog z ognjenimi rogovi, se je potem še dolgo šušljalo. Gustav je zavihal rokave in vsi so priskočili na pomoč. Postavili so pravo pravcato pivovarno, ki je ponosno stala in jemala dih vsem, ki so zašli v Laško. Iz Laškega pa so potem po svetu v sodih in steklenicah raznesli glas o zlatorogu, ki je rešil čudežni vodnjak. Na stara leta se je Gustav utrujen odločil, da bo pivovarno predal najboljšemu in zaupanja vrednemu gospodarju, sam pa je preostanek svojih dni preživel v svojih ljubih Rimskih Toplicah. Stari sod je novi gospodar Anton Larisch odpeljal iz središča mesta pod Šmihel in tam postavil še večjo varilnico, v stari pa je vsem v veselje odprl pivnico z vrtom. Anton je bil vesel mož, ki je rad posedal v vrtu pivnice s svojimi dobrovoljnimi gosti. Nekega dne je zapihal močan veter in zapadlo je toliko dežja, da je pivnico zalilo. Anton je v strahu, da bo ob svoj najljubši kotiček pod soncem, iz kleti celo popoldne v čebrih nosil vodo na plan. Pivnico je rešil, sam pa je staknil pljučnico.
Iz Laškega se v naših sodih po svetu širi glas o zlatorogu, ki je s svojimi zlatimi rogovi navrtal zdravilni vrelec.
Sodarska delavnica iz leta 1938
P
rekmalu je odšel, veseli Anton, in čarobni sodček je v hrambo dobil njegov sin Julij. Mladi fant je od očeta poleg pivovarskega posla podedoval tudi predanost in ljubezen do mesta. Rad se je sprehajal po obrežju Savinje, kjer je uredil prav lepo promenado s prekrasnim drevoredom. Bil je to širokogruden mož in radi so ga imeli stari in mladi. Najraje je kadil dolge cigare in pripovedoval napol resnične zgodbe. V poslu pa ga je spremljala nesreča. Dvakrat se je zgodilo, da je v pivovarni zagorelo. Mogoče je bil kriv ogorek cigare, tega ne moremo z gotovostjo trditi. Za svojo nesrečo je iskal krivca povsod okrog. Ker se je bil globoko zadolžil, je bil pripravljen za vrečo cekinov izdati stoletno skrivnost. Skrivnost o čudežnem vodnjaku in skrivnem receptu za pivce. Za to dejanje je drago plačal. Za zmeraj se mu je zavezal jezik in nikoli več ni okusil svojega odličnega piva. Njegovo preljubo pivovarno so prodali na dražbi. V roke jo je dobil najprej en nebodigatreba, za njim pa še ena zguba.
Kukčevi pivovarji proslavljajo priznanje, ki jim ga je za njihov laški napoj podelila posebej izbirčna francoska vlada. Pivovarji Simona Kukca iz leta 1898.
L
aško je dolgi dve leti čakalo na pravega moža. Iz Žalca se je poleti 1889 pripeljal Simon Kukec, ki je dobro poznal pravo formulo, saj je v svojih kotlih pivo varil že doma. S sinom sta klet stare pivovarne preuredila v prostor srečanj in domačih pesmi. Pri Kukcih se je prešerno razlegala slovenska pesem in točilo se je tako svetlo kot temno pivo. Bilo je to pravo Laško pivo, ki so ga ponosno stregli od Egipta navzgor, vse tja do Budimpešte. Še francoska vlada, ki rada viha nos, je prepoznala vrednost laškega napoja in Kukcu podelila najvišje priznanje za kakovost. Prišla so leta, ki slovenski pesmi niso bila naklonjena. Prepovedi navkljub je mladi Edvard Kukec ponosno razobešal slovenski prapor. Ker pa je tudi sovrag rad spil kakšno pivo in pri tem ubral katero od svojih domačih viž, so Kukca le grdo gledali in mu kar naprej žugali. Bolj kot tuja roka je laško pivovarno takrat večkrat udaril domači konkurent. Boleli so udarci iz prestolnice in tudi zbadljivke o pivovarni na vasi. Laški čudežni vodnjak pa je še naprej zvesto polnil sode vse do roba in z vsako kapljo je bilo pivo boljše.
I
n potem je znova grobo vdrl sovrag. Ta je s strahovlado izžemal vodnjak in sadove delil samo med svoje soldate, vse dokler niso vstopili zavezniki. Pivovarna je bila tedaj porušena do tal. Ko se je sovrag končno strahopetno umaknil in so mesto slovesno krasili nageljni in zastave, ki so pričale o svobodi, pa je bil pogled na nekdaj bleščečo pivovarno precej žalosten. Ostal je le še kup kamenja, železa in prahu. Stari sod je zaprašen ležal na ruševinah. Ni se zlomil. Tudi vsa neprijazna leta podtikanj in zla niso strla ljubezni domačinov do Laškega piva. Zavihali so rokave in z lastnimi rokami iz ruševin spet postavili pivovarno, ki nam je še danes v ponos.
Naši sodarji so zavihali rokave, saj povpraševanje pivcev po žlahtni grenkobi našega piva nikoli ne usahne.
Nova sodarska delavnica iz leta 1938
Vse te spomine smo ohranili za prihodnost. Veste, s ponosom lahko povemo, da naše pivo z ljubeznijo varimo že 185 let.
Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju!
Izdajatelj: Pivovarna Laško d.d., Trubarjeva 28, 3270 Laško Oblikovanje in besedilo: LUKS Fotografije: arhiv Pivovarne Laško December 2010 www.pivo-lasko.si