Špital hiša na robu družbe
1
Špital – hiša na robu družbe
razstava v mali dvorani sokolskega doma od 28. septembra do 12. oktobra 2010
Avtorici razstave: Judita Šega in Elizabeta Eržen Podlipnik Avtorica kataloga: Judita Šega Strokovna pomoč: dr. France Štukl Grafično oblikovanje razstave in kataloga: Avtorji fotografij: Skeniranje fotografij in dokumentov: Jezikovni pregled:
arhivska razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Škofji Loki in Občine Škofja Loka
Simon Pavlič Jana Jocif, Janez Misson, Tone Mlakar, Peter Pipp, Bojan Rihtaršič Tina Arh Mija Mravlja
Slika na naslovnici: Leopold Layer, Sv. Elizabeta deli kruh ubožcem, 18. stoletje. Slika je v atiki glavnega oltarja špitalske cerkve v Škofji Loki. (foto: Jana Jocif) Izdala in založila: Zgodovinski arhiv Ljubljana in Občina Škofja Loka Tisk: RITMO d.o.o. Naklada: 500 izvodov Škofja Loka, september 2010 Razstavo in tisk kataloga je finančno omogočila Občina Škofja Loka.
Judita Šega
Špital hiša na robu družbe
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 930.85(497.4Škofja Loka)(083.824) 364.662:72(497.4Škofja Loka)(083.824) ŠEGA, Judita Špital : hiša na robu družbe / Judita Šega ; [avtorji fotografije Jana Jocif ... et al.]. - Ljubljana : Zgodovinski arhiv ; Škofja Loka : Občina, 2010 ISBN 978-961-6247-30-6 (Zgodovinski arhiv) 252519680
2
Škofja Loka 2010
3
Nastanek in razvoj špitala
Ž
ivljenje ni bilo nikoli do vseh ljudi enako radodarno. Vedno je v družbi obstajala skupina tistih, ki sta jih beda in pomanjkanje pahnila na njen skrajni rob.
Za kos kruha, skodelico mleka ter skromno ležišče na seniku, v hlevu ali na klopi za pečjo so beračili od hiše do hiše, dokler se ni nekega dne njihovo žalostno življenje končalo. Država in posamezniki so na različne načine poskušali pomagati revežem; v srednjeveških mestih z ustanavljanjem špitalov, od 18. stoletja dalje pa tudi z ustanavljanjem ubožnih inštitutov, ki so jih po letu 1880 nasledili občinski ubožni odseki.
V Škofji Loki sega skrb za mestne ubožce daleč nazaj v sredino 16. stoletja. Takratni radovljiški župnik, po rodu najverjetneje Ločan, Nikolaj Škofič (Skofitsch) in njegova mati Marjeta sta 25. maja 1547 napisala ustanovno pismo, v katerem sta mestnim ubožcem namenila svojo hišo pod nunskim samostanom. Kasnejši viri omenjajo, da je bila to Jamnikova (tudi Zakseva, Janova) hiša v sedanji Blaževi ulici. Dogodek sodi v čas protestantizma, ko so mnogi katoliški duhovniki živeli precej posvetno življenje in imeli celo svoje družine. Protestantski viri omenjajo, da je imel tudi Škofič na vesti nekaj mladostniških grehov, ki so ga na stara leta težili in za katere se je hotel oddolžiti. Zavedajoč se svetopisemskih besed, da miloščina reši smrti, briše grehe in pomaga najti milost v večno življenje, je mestnim ubožcem namenil hišo v Loki. S tem je močno razbremenil
tedanjo hiralnico, ki jo viri iz srede 16. stoletja omenjajo na območju Ošterfelda. Špital je ponujal bivališče starim, onemoglim in pohabljenim meščanom, ki si sami niso mogli več pomagati. Takih, ki so v njem iskali streho nad glavo, je bilo vedno več in Škofičeva hiša je kmalu postala pretesna, zato so ubožnico preselili na Spodnji trg. Kdaj se je to zgodilo, ni točno znano, sodeč po stavbnih elementih ubožnice na Lontrgu, je bilo to še v 16. stoletju. Leta 1698 je špital močno prizadel požar, po katerem se ustanova dolgo ni opomogla. Šele po izdatnem denarnem volilu starološkega župnika Andreja Hudačuta in drugih dobrotnikov so ga obnovili do leta 1729. Podatek je zapisan na freski sv. Elizabete, zaščitnice siromakov, na fasadi upravne stavbe špitala.
Sv. Florijan, zavetnik pred požarom, na stranskem oltarju špitalske cerkve, 18. stoletje. (foto: Jana Jocif)
Obnovljeni špitalski kompleks je bil precej večji od nekdanjega. Ob prenovi so namreč z izkupičkom od prodaje Škofičeve hiše dokupili še tri Čadeževa pogorišča s pripadajočimi gozdnimi deleži. Obnova je vključevala tudi sosednjo špitalsko cerkev, ki je v požaru povsem pogorela, in upravno stavbo. V pritličju ubožne hiše so uredili večja prostora, v prvem nadstropju pa 11 sobic na obeh straneh hodnika.
Škofja Loka leto pred požarom, ki je popolnoma upepelil Spodnji trg, 1697. (Zgodoviinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki)
3
Premoženje in posest Premoženje špitala je bilo v prvih stoletjih odvisno predvsem od volil in podpor meščanov, ko so ta po prvi svetovni vojni povsem opešala, pa v glavnem od občinskih dotacij. Izdatna zneska sta poleg župnika Andreja Hudačuta volila loški trgovec Janez Tomaž Jugovic, ki je špitalu zapustil 5.500 gld., ki sta jim njegova sinova dodala še dodatnih 2.000 gld., in župnik Gašper Alojz Cebal z volilom 4.000 gld. V zameno sta si v špitalski cerkvi izgovorila ustanovitev beneficija. Špitalsko premoženje so dopolnjevala še druga volila v denarju, desetini in zemljiščih, ki pa niso preprečila nezadržnega finančnega hiranja zavoda. Del premoženja so oskrbniki porabili za vzdrževanje hiše in cerkve, nekaj je šlo samostanoma za hrano, s katero so oskrbovali reveže iz ubožnice, plačati je bilo treba duhovnike za opravljanje ustanovnih maš in
Mestno jedro Škofje Loke na mapi Franciscejskega katastra, 1825. (Arhiv Republike Slovenije)
4
druga cerkvena opravila, precejšen del pa se je izgubil zaradi slabega gospodarjenja. Dolgovi so z leti tako narasli, da je Kresija napovedala prodajo ubožnice in cerkve; leta 1784 je šlo celotno premoženje na dražbo, ki pa ni uspela. Takrat je od celotnega zneska, ki je bil kdajkoli vključen v špitalsko premoženje (9.000 gld.) ostalo le še za 1.128 gld. imetja. Premoženje je obsegalo hišo in cerkev, gozdova Mačkovec in Paderšk ter nekaj malega srebrnine. Vse ostalo, tudi dragoceno srebrno okrasje okoli kipa Žalostne Matere božje, desetino v Lavtarskem vrhu idr. so špitalski mojstri že prej prodali. Ko so sto let kasneje (1885) vpisovali nepremičnine loškega špitala v novo zemljiško knjigo, so k špitalski posesti poleg stavb spadali še travnik pod Grebenarjem in dve gozdni parceli; prva v katastrski občini Puštal (verjetno v Kurniku) in druga v katastrski občini Sv. Ožbolt. Čas največje krize loškega špitala sovpada z vladavino cesarja Jožefa II. (1780–1790), ki ga je za nekaj časa celo zaprl, prav tako tudi špitalsko cerkev. Dežela je za propadajoči špital iskala nove rešitve in že kovala nove načrte. Na njegovem mestu je želela narediti deželno hiralnico za 100 oskrbovancev obeh spolov in je dala v ta namen že izdelati gradbene načrte. Predvidena je bila nova dvonadstropna stavba, ki bi vključevala tudi nekaj sosednjih hiš. Pod osem načrtov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, se je 31. januarja 1791 podpisal divizijski deželni inženir Schemerl. Načrti kažejo vse razsežnosti bodoče stavbe, ki bi imela poleg sob za oskrbovance tudi svojo kuhinjo, stanovanje za oskrbnika in vrsto pomožnih prostorov, v neposredni soseščini pa še manjši vrt. Načrti so zanimivi tudi zato, ker se na njih še vidijo mestno obzidje, mestna vrata in varovalni graben med Selško in Poljansko Soro. Kje se je zataknilo, da jih niso nikoli realizirali, ni znano, ker spisovna dokumentacija ni ohranjena. Ubožnica je ostala v mestni lasti in je v nespremenjeni podobi dočakala 30. leta 19. stoletja.
Notranje dvorišče nekdanjega špitalskega kompleksa z ubožno hišo, cerkvijo in zakristijo ter upravno stavbo. (foto: Jana Jocif)
7
Opis stavbe iz leta 1840 Kmalu po letu 1830 so stavbo precej prenovili in tako jo je videl popisovalec, ki je okoli leta 1840 v zemljiško knjigo zapisal: »Mestni špital na spodnjem placu, delno pokrit z opeko, delno s skodlami (šinkelni); v pritličju kevder in drvarnica; I. nadstropje spredaj predsoba, velika in majhna soba, kuhinja, shramba; zadaj na Graben ena prostorna delovna soba z 2 kamrama, nato 2 posebni sobi, ena prostorna kuhinja, za to sobo je 10 spalnih sob, opremljenih z dobrimi vrati in okni.« Opis stavbe je nastal le dobro desetletje zatem, ko so jo vrisali v mape Franciscejskega katastra. Stavbni
kompleks leži na osrednjem delu Spodnjega trga, v neposredni bližini nekdanjih vzhodnih mestnih vrat in tik za nekdanjim mestnim obzidjem. Parcela ima številko 211, stavbe na njej pa hišno številko 75. Špitalski kompleks sta poleg ubožne hiše, obrnjene na vzhod proti Grabnu, sestavljali še cerkev z zakristijo in upravna stavba, ki gravitira na mestno ulico Spodnjega trga. V sredi med njimi je notranje dvorišče, na katerega se dostopa skozi vrata s polkrožnim portalom, zgrajenim v začetku 17. stoletja. Še starejši so stavbni elementi v veži upravne stavbe. Oboki in polkrožna portala izvirajo še iz časa pozne gotike in so verjetno nastali še pred požarom, medtem ko so kamniti okenski okviri in
polkrožna portala na zunanji fasadi nekoliko mlajši. Nasproti upravni hiši stoji ubožna hiša, ki je bila z vzhodnim zidom postavljena v linijo mestnega obzidja, na južni strani pa mejila na mestna vrata. Ubožna hiša je v nadstropju s hodnikom povezana s špitalsko cerkvijo, ki je posvečena Žalostni Materi božji in je bila zgrajena okoli leta 1729. Cerkev je lep primer baročnega stavbarstva. Taka je tudi notranja oprema z glavnim in dvema stranskima oltarjema ter Layerjevim križevim potom. Njegovo delo je tudi podoba v zgornjem delu glavnega oltarja, ki prikazuje sv. Elizabeto med razdeljevanjem kruha ubožcem. Cerkev je bila zadnjič temeljito obnovljena ob koncu 19. stoletja, ubožna hiša pa na prelomu tega tisočletja, medtem ko nekdanja upravna stavba še čaka na obnovo. Leta 1907 so jo želeli prenoviti po načrtih domačega stavbnega mojstra Angela Molinara, a dela iz neznanih razlogov niso opravili.
loške ubožne zadeve skrbel občinski ubožni odsek. Pri svojem delu so skrbno ločevali račune ubožne hiše od občinskega ubožnega zaklada (fonda). Le-ta se je financiral iz občinske dotacije, obresti, taks, policijskih glob, daril, volil in zapuščin, zbrani denar pa porabljal za podpore ubogim, nakup obleke in obutve, postrežbo bolnikom na domu, pogrebe itd. Pri ubožnici so glavnino dohodkov prinašale obresti od darovanih glavnic, najemnine od kleti in stanovanja v upravni hiši, zapuščine, darila in razne ustanove. Taki sta bili npr. Frana Vidica ubožna ustanova iz leta 1881 in pogrebna ustanova Ane Žontar iz leta 1893. Izdatki ubožnice so se nanašali na tekoče stroške, razna popravila, kurjavo, pogrebe
Upravljanje ubožnice Upravljanje loške ubožnice je ves čas obstoja freisinškega gospostva pripadalo mestu in nikoli gospostvu, čeprav si je to v 17. stoletju zelo prizadevalo, da bi doseglo nadzor nad delovanjem ustanove. Še posebno potem, ko je ubožnica zašla v finančne težave, za katere so loški oskrbniki krivili špitalske mojstre. Dolgoletni spor med mestom in gospostvom se je leta 1662 končal z razsodbo, po kateri je bilo mesto dolžno špitalske obračune predlagati na vpogled loškemu oskrbniku, ohranilo pa je neodvisnost pri upravljanju špitala. Najverjetneje že v 18. stoletju je tudi Škofja Loka dobila t. i. farni ubožni inštitut (Das Stadtpfarr Laak Armeninstitut), ki je razpolagal s kapitalom ubožnega fonda (zaklada). Vodil ga je loški župnik ob pomoči ubožnega očeta in računovodje. Ob koncu 19. stoletja so fond razdelili med starološko, loško in nato še zminško občino. Od tedaj dalje je za
Odborniki ubožnega odseka mestne ubožnice leta 1927. Sedijo z leve: Lovro Planina, načelnik odseka, Josip Hafner, župan, pater Oton Kocijančič, sestra Beatrika Teršavec. Stojijo: Avgust Blaznik, Srečko Bavdaž in Franc Plestenjak. (Župnijski arhiv Škofja Loka)
in priboljške za oskrbovance ob večjih praznikih. Občinski ubožni odsek je bil sestavljen iz načelnika, imenovanega tudi ubožni oče ali oče ubogih, njegovega namestnika, zapisnikarja in dveh odbornikov. Skrb za uboge je bilo hvalevredno in častno opravilo, zato so te funkcije opravljali razni loški meščani. Dolga leta so ubožni odsek vodili: trgovca Leon Lavrič in Lovro Planina, sodni uradnik Miha Luznar ter posestnika Jernej Tavčar
Del Molinarovega načrta za prenovo upravne hiše pri loškem špitalu, 1907. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki)
6
7
in Luka Krek, na ostalih mestih pa zasledimo znana loška imena tistega časa: trgovca Franca Kašmana, tovarnarja Alojzija Krennerja, fotografa Avgusta Blaznika, direktorja tovarne Šešir Franca Plestenjaka, peka Viktorja Žužka, mizarskega mojstra Feliksa Bavdaža, čevljarja Franca Primožiča, uradnika Franca Komana, lekarnarja Ota Burdycha, učitelja Vojteha Debeljaka, zdravnika Alberta Homana idr. Ubožni odsek je nadziral razmere v ubožnici in si jih večkrat tudi ogledal, predlagal potrebne nakupe in popravila, obravnaval prošnje za sprejem v ubožnico in za dodelitve solidarnostnih podpor. Njihove sklepe je potrjeval občinski odbor. Kot vsaka druga ubožnica je imela tudi loška vse do konca prve svetovne vojne svojega špitalskega
Spodnji trg okoli 1900. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki)
mojstra (Spitalmeister), ki je skrbel za stavbo in red v njej. Funkcija je bila častna in jo je ponavadi opravljal eden od zmožnejših oskrbovancev. Bil je nekakšen nadzornik, ki je o nepravilnostih poročal očetu ubogih in članom ubožnega odseka, ti pa dalje županu in občinskemu odboru. Leta 1909 se je za to mesto potegoval nekdanji občinski sluga Anton Kermel, ki ga je notar Niko Lenček st. občinskemu odboru toplo priporočil.
8
Življenje za špitalskimi zidovi Mestni reveži so imeli v ubožnici poskrbljeno za stanovanje in kurjavo, s hrano pa so jih oskrbovali kapucini, uršulinke in dobrotljivi meščani. Ob petkih so smeli po mestu in fari nabirati denarne prispevke. Do prihoda kaplana Filipa Terčelja v času prve svetovne vojne so bili loški ubožci bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Zasmilili so se mu in razmišljal je, kako bi jim pomagal. Pridobil je nekaj deklet in žena iz mesta, ki so očistile zanemarjeno hišo, umile ubožce in oprale posteljnino. Leta 1917 so se povezale v novem društvu Dobrodelnost, v katerega se je kasneje vključilo še nekaj redovnic iz družbe
Ubožnica pred prenovo. (foto: Bojan Rihtaršič)
grofice Auersperg. V naslednjih letih sta si tako oskrbo varovancev v mestni ubožnici delila društvo Dobrodelnost in mestna občina. Društvo je leta 1923 skrb za ubožnico in njene prebivalce prepustilo šolskim sestram III. reda sv. Frančiška iz Maribora, ki so v Škofjo Loko poslale tri redovnice, občina pa se je v pogodbi zavezala, da bo vsaki od njih plačala po 125 din na mesec. Na dan svete Elizabete (19. novembra) so sestavili nov hišni red, ki je bil za oskrbovance, vajene nereda in samovolje, zelo strog, vlogo občine pa je puščal precej ob strani. Županstvo z Josipom
Hafnerjem na čelu se je zbalo, da jim bo vodstvo ubožnice ušlo iz rok in je zato predlagalo nekaj sprememb, na katere je Dobrodelnost odgovorila z odpovedjo sodelovanja. Vodstvo ubožnice je začasno prevzel občinski ubožni odsek, ki je 24. oktobra 1924 sklenil pogodbo direktno z vodstvom šolskih sester iz Maribora. Ubožnica je počasi začela dobivati novo podobo. Napeljali so vodovod in električno razsvetljavo, pobelili hodnik med cerkvijo in ubožno hišo ter opravili še nekaj dodatnih, nujno potrebnih vzdrževalnih del. Na željo sester so napravili pralno kuhinjo, pozidali nov štedilnik in popravili dimnik, ki ob slabem južnem vremenu ni deloval. Leta 1927 so napravili novo stranišče in novo mrtvašnico, leta 1930 pa še kopalnico za ubožce.
nogavic, rokavic, kap, copat itd. ter še polni krožnik raznih jedil: potice, štruklji, jabolka, piškoti, sladkorčki itd. Moški so dobili tudi tobak in cigarete. Vsak siromak je bil posebej poklican in obdarovan ter se je z veseljem vljudno zahvalil in voščil preblagim dobrotnikom prav vesele božične praznike in srečno novo leto.« Pri božičnici se je vedno zbral celoten ubožni odsek in številni loški dobrotniki.
Ubožci iz špitala Prostorske možnosti loške ubožnice so bile ves čas obstoja premajhne. Leta 1785 je bilo v njej prostora za 29 oseb obeh spolov, vključno s cerkovnikom, ki je imel tu brezplačno stanovanje za opravljanje
S prihodom šolskih sester so imeli oskrbovanci ubožnice prvič doma zagotovljeno toplo prehrano. Sestre so potrebna živila gojile na špitalskem zelenjavnem vrtu, jih kupovale v bližnjih trgovinah, ali jih nabrale pri dobrotnikih v loški občini. Po pogodbi so smele vsako jesen pri kmetih pobirati pridelke, občina pa jim je zato dodelila posebnega nosača in organizirala prevoz. Zaradi pripomb, ki so jih bile deležne ob nabiranju živil, so to delo opravljale zelo nerade in so se zaradi tega večkrat pritoževale pri občinski oblasti. Hrana v ubožnici je bila skromna, a okusna. Ob neki priložnosti jo je poskusil tudi župan Josip Hafner, ko je nenapovedano prišel v kontrolo. Le ob večjih praznikih so oskrbovanci dobili tudi meso, pirhe, bel kruh, potico, vino in druge dobrote. Takih dni so bili še posebej veseli, še posebno obdarovanj ob Miklavžu in božiču. Prav po otroško so se razveselili daril, ki so jih zanje leto za letom pri dobrotnikih v Škofji Loki nabirale redovnice. »V sredini mize so bile položene v obliki torte tri velike potice s slaščicami in eden velik hleb belega kruha, okrog pa za vsakega reveža darilo z napisom. Posamezna darila so sestavljena iz razne obleke, perila, namreč: jopic, hlač, srajc,
Polkrožni portal nad vhodnimi vrati v loški špital, zgrajen v začetku 18. stoletja. (foto: Janez Misson. Fototeka Loškega muzeja)
9
cerkovniške službe. Vendar so zaradi slabih gmotnih razmer lahko oskrbovali le veliko sobo v pritličju, za preostale pa ni bilo dohodkov. Ob popisu prebivalstva leta 1880 je v njej živelo 22 oseb, od tega 16 ubožcev, leta 1890 pa celo 30, med njimi je bilo 15 ubožcev. V kasnejših letih se je njihovo število gibalo med 15 in 20, ker je bil še vedno precejšen del prostorov oddanih v najem. Največ ubožcev je v špitalu živelo poleti 1945, dopis navaja 39 oskrbovancev, 5 postrežnih sester, služkinjo in hlapca. Ubožnica je bila za večino mestnih revežev zadnji dom. Sem so prišli, ker niso imeli svojcev, ki bi skrbeli zanje v starosti, ker so bili bolni, onemogli in zapuščeni. Ostali so nekaj let, nekateri pa le nekaj tednov ali mesecev. Fluktuacija je bila zaradi velike umrljivosti precejšnja, še posebno v zimskem času. Takole beremo v kroniki: »Kmalu po novem letu je nastala grozna zima, ki je pritiskala bolj in bolj. Zelo visok sneg, po strehah in po zemlji vse polno, grozen prizor, vse je dihalo le sneg. Zamrznila so stranišča in vodovod. Skoraj ¼ leta smo trpeli na teh nezgodah. Ta strašna zima je zahtevala tudi pri ljudeh svojih žrtev. Sestre smo še komaj kljubovale, a že reveži itak slabi, kljub vsej kurjavi so začeli hirati tako, da smo imeli vsak mesec mrliča.« Zgodilo se je, da sestre še niso počistile sobe za prejšnjim oskrbovancem, ko je na njihova vrata že potrkal novi revež. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo, polno bridkosti. Delo šolskih sester z oskrbovanci je bilo marsikdaj zelo težko. Nekatere so pestile bolezni, ki so jih priklepale na posteljo, drugi so se vdajali alkoholizmu, tretji so hrepeneli po večji svobodi. Najbolj težavni so bili tisti, ki so ob pohajanju po mestu pregloboko pogledali v kozarec, potem pa se v poznih večernih urah hrupno vračali domov in kalili nočni mir drugih, na opozorila sester pa odgovarjali z agresijo. Pogosto so zabavljali čeznje in ostajali gluhi na njihova opozorila. Včasih so se v opitosti celo tako spozabili, da so fizično napadali sestre in si zaradi tega prislužili takojšen izgon iz ubožnice, čeprav so naslednji dan bridko obžalovali svoje početje. Šolske sestre so se zaradi slabih razmer večkrat pritoževale pri občinskih
10
oblasteh, pomagalo pa ni prav dosti, pa tudi s plačilom niso bile zadovoljne. Pogosto so se menjavale, slednjič pa so leta 1937 odpovedale pogodbo. Ubožni odsek se je znašel v neprijetni situaciji in jih slednjič uspel pregovoriti, da so ostale še nekaj mesecev, dokler se odsek ni dogovoril z Družbo Marijinih sester Vincentinum iz Ljubljane.
Oskrba in hišni red Vodstvo družbe Vincentinum se je pred podpisom pogodbe dobro pozanimalo o razmerah v loški ubožnici in svoje zahteve vključilo vanjo. Obe strani sta se dogovorili, da pošlje družba v Škofjo Loko tri sestre, ki jih bo plačevala mestna občina. Za pomoč so si lahko poiskale služkinjo. Nepriljubljenega pobiranja pridelkov in obleke se tudi ljubljanske sestre niso izognile. Tako kot pri predhodnicah, jih je smela pobirati le ena od sester, ki je imela za to vsa potrebna dovoljenja. Ker so bili v ubožnici tudi posamezni oskrbovanci iz sosednjih srezov, jim je sreska izpostava dovolila, da darove pobirajo tudi v sosednjih srezih Kranj, Kamnik, Radovljica in Ljubljana-okolica. Da ne bi imele nepotrebnih težav z oskrbovanci, so sestre takoj po prihodu vsilile strog hišni red, ki je zelo omejeval oskrbovance. Prepovedoval jim je vstop v kuhinjo brez potrebe, prosjačenje po mestu, pljuvanje
Kelihi v špitalski cerkvi. (foto: Jana Jocif)
Popis prebivalcev ubožnice 31. decembra 1880. Vsi ubožci so bili »po poklicu« berači. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki)
po tleh in kuhanje v sobah, ubožci niso smeli oblečeni in obuti ležati v posteljah, skrbeti so morali za snažnost svojih sob. Pred odhodom v mesto so se morali obvezno javiti sestri, če so bili še zmožni za delo, so bili dolžni pomagati sestram pri raznih opravilih. Čas zajtrka, kosila in večerje je bil natančno določen. Kdor je prišel prepozno, je ostal brez obroka. Oskrbovanci so seveda negodovali nad novim hišnim redom, medtem ko ga je občinski odbor z zadovoljstvom sprejel in dopolnil z obvestilom, da bodo iz ubožnice takoj izključili vsakogar, ki se ga ne bo hotel držati. Za duhovno oskrbo ubožcev so v prvi vrsti skrbele nune, ki so vedno pazile, da so oskrbovanci opravili spoved, se udeleževali obhajila, molili za svoje dobrotnike in pred smrtjo prejeli zakramente.
Z veliko volje in vneme so uspele spreobrniti še tako zakrknjene brezbožneže ali pripravile za birmo umsko težko prizadetega mladeniča. Cerkvena opravila so za mestne ubožce v špitalski cerkvi opravljali loški kapucini, duhovni vodja ubožnice pa je bil vsakokratni loški župnik. Loško ubožnico so večkrat obiskali visoki cerkveni dostojanstveniki. Mestne ubožce sta obiskala ljubljanska škofa Anton Bonaventura Jeglič in Gregorij Rožman ter prelat Andrej Kalan, doma iz Pevna pri Škofji Loki. Zdravstveno pomoč ubožcev so plačevale občine, kamor so bili ti domovinsko pristojni, bolečine pa so jim lajšali loški okrožni zdravniki. Vrsto let je to nalogo opravljal dr. Anton Arko, ki je mislil nanje tudi ob smrti in jim volil 2.000 gld.
11
Viri :
Za njim je zdravstveno oskrbo ubožcev v špitalu prevzel dr. Ivan Hubad. Včasih tudi zdravnik ni mogel več pomagati, kot v primeru Franceta Novaka, ubožca iz stražiške občine. »Živel je v veliki zapuščenosti. Ker ni imel nikogar, da bi mu stregel in pomagal, dobil je siromak na hrbtu velike rane, da se mu je že videla hrbtenica, zato je trpel grozne bolečine. Županstvo iz Stražišča se ga usmili ter ga pripelje v našo ubožnico. Sestre so mu lajšale bolečine, da so mu izprale rane, polne listja in nesnage. Poklicale smo takoj zdravnika, kateri je spoznal, da zanj ni več nobene pomoči.«
• Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1068, Zbirka načrtov, Socialne in zdravstvene ustanove, mape 12/330–338. • Arhiv Republike Slovenije, SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 129. • Loški muzej Škofja Loka, Fototeka, fotografije ubožnice in Spodnjega trga. • Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, ŠKL 63, Občina Škofja Loka do 1945, Socialne zadeve, t. e. 128–130.
Red in snažnost v ubožnici so nadzirali člani ubožnega odseka. Sestre so se pogosto pritoževale, da imajo težave s čistočo ubožcev, ker so bili nekateri najsrečnejši, če se jim ni bilo treba umivati in briti. Le s težavo so jih spravile iz postelje, osnažile in zamenjale posteljnino. S takimi oskrbovanci so zašle v ubožnico tudi uši, ki so jih sestre preganjale s prekuhavanjem ušivega perila in posteljnine v kotlu za pranje perila. Seveda niso bili vsi taki. Nekateri so imeli prav lepo pospravljene sobe in tudi sami so bili čisti in urejeni. Novembra 1928 si je ubožnico ogledal oblastni odbornik za zdravstvo in socialno oskrbo dr. Anton Brecelj. S hišnim očetom Lovrencem Planino in županom Josipom Hafnerjem so se želeli prepričati, ali so prostori primerni za okrajno ubožnico, a so ugotovili, da so premajhni.
• Župnijski arhiv Škofja Loka, Kronika Špitala.
Literatura: • Anžič, Sonja: Skrb za uboge v deželi Kranjski. Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do 1918. Ljubljana : Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2002. • Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973. • Obadič, Tone: Življenje v škofjeloški mestni ubožnici – Špitalu: po kroniki 1923–1931. Loški razgledi 41, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1994, str. 131–159.
Mestna ubožnica je bila v prvi vrsti namenjena domačim ubožcem, iz drugih občin so jih sprejemali le v posameznih primerih. Mesečna oskrbnina za tuje oskrbovance je leta 1940 znašala 350 din, vsak oskrbovanec pa je moral prinesti s seboj 2 srajci, 2 spodnje hlače in 2 para rjuh. Posamezniki so s seboj prinesli tudi skromno pohištvo in obleko, ki so jo premogli. Po njihovi smrti je to premoženje pripadlo špitalu.
• Pokorn, Franc: Loka. Krajepisno zgodovinska črtica. Ponatis iz revije Dom in svet, letnik 7. Loški razgledi. Doneski 4. Škofja Loka : Območna obrtna zbornica, 1995. • Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki II. Škofja Loka : Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1984. • Štukl, France: Občinska ubožna hiša in druge socialne zadeve. Loški razgledi 20, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, str. 48–65.
Družba Marijinih sester Vincentinum iz Ljubljane je skrbela za ubožce do konca druge svetovne vojne, potem pa so morale loško ubožnico zapustiti. Ker so bile bivanjske razmere v špitalu slabe, oskrbovancev pa veliko, je lokalna oblast sklenila, da ubožnico zapre, varovance pa preseli v Dom počitka v Preddvoru. To se je najverjetneje zgodilo leta 1950.
12
Detajl iz cerkve Žalostne Matere božje, kjer so loški ubožci obiskovali cerkveno bogoslužje. (foto: Jana Jocif)
13
Špitalska hiša na Spodnjem trgu v Škofji Loki (foto: Jana Jocif)
16