Slovenija danes 10 by Slovenia Times

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE

SLOVENCI.SI

januar 2012

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 10

Prenovljena ljubljanska Opera pred izzivi prihodnosti

60 let Slovenske izseljenske matice

Preteklo delo navdaja s ponosom

Herman Zupan, HZ Group

»Uspešno podjetje se ne meri po profitu«

Tinca Stegovec

Legenda slovenske grafike v MGLC

HOMECOMING SLOVENIA 2011 Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 20 let od razglasitve samostojnosti lastne države. Ponos nad dosežki samostojne Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi turistična dogajanja. In 2011 the Republic of Slovenia will be celebrating 20 years since its declaration of national independence. Pride in the achievements of independent Slovenia will also be reflected during 2011 in the tourism sector.

Come and take a closer look: Ljubljana.

www.slovenia.info/homecoming

PRVA STRAN VSEBINA Panorama 4 4

Izidi volitev: Karte razdeljene Nagrade Horus 2011 tudi našim rojakom

V žarišču 6

60 let Slovenske izseljenske matice

Veliki intervju

Pred Opero je nov izziv prihodnosti

Poslovne strani 10 11 12

Gospodarska strategija: Za tesnejše sodelovanje Herman Zupan: Uspešno podjetje se ne meri po profitu Srečanje društva FAM

Kultura

13 14 16

Svetovni prvak Denis Novato: Čas njegovih skladb še prihaja Tinca Stegovec, legenda slovenske grafike, v MGLC Slovanska poselitev Prekmurja

Knjižna polica 18 19

Slovenska knjiga ni izgubila privlačnosti Knjižni dar 2012

Izobraževanje in znanost 24

Študij v tujini te popelje v nov svet

Mladi 25

Eva Petrič z novimi načrti po znanih poteh

Med nami

26 27 28 29

Visoki jubilej Zorka Simčiča Vse manj gostovanj preko oceana Sedem argentinskih pogledov na Vrtnico Argentinski utrinki – 2. del

Zamejski dnevnik

30 31 32 33 34

Uspešno leto v Pavlovi hiši Szombathely – prijazen manjšinam Koroška – model reševanja konfliktov? Za slovensko manjšino bošnjaški poslanec V izpostavljeni legi

Doživimo Slovenijo 36

Slovenski turizem pod eno streho

Šport 38 40

Portal Slosport povezuje športnike Iztrok Čop: »Športno znanje želim prenašati na mlajše«

Slovenija danes Slovenci.si

Vodja projekta Marko Stijepić marko.stijepic@sloveniatimes.com

Slovenija danes izhaja vsak mesec Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja Naklada: 3000 izvodov Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen blanka@slovenija-danes.com

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.

Lektura Blanka Markovič Kocen

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

Uredništvo Trg MDB 12 1000 Ljubljana Slovenija Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net Spletna stran: www.slovenci.si

Oblikovanje in prelom Maja Kaplan maja@sloveniatimes.net

ISSN 2232-3473



REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

40 3

PANORAMA Končni izidi volitev v DZ

Poslovni klub v Düseldorfu

Karte razdeljene

Vez med slovenskimi in nemškimi podjetniki

Foto: Mediaspeed

Po uradnih končnih volilnih izidih je zmagovalna stranka Pozitivna Slovenija pobrala 28,51 odstotka glasov, sledi ji Janšev SDS s 26,19 odstotka, na tretjem mestu pa je SD z 10,52 odstotka glasov.

Zmagovalci Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem na čelu

Državljanski listi Gregorja Viranta je uspelo pobrati 8,37 odstotka glasov, v parlamentu pa bodo poleg omenjenih strank tako še vedno sedeli le še DeSUS (6,97), SLS (6,83) in NSi (4,88). Preostale stranke so vse dosegle precej manj, kot zahteva volilni prag. Še najbližje mu je bil SNS, temu pa sledita LDS in TRS. Izidom glasovanja so prišteli še glasovnice iz tujine, ki pa razmerja med političnimi strankami, ki so se uvrstile v parlament, niso spremenile. Državna volilna komisija je tudi sprejela ugotovitveni sklep, s katerim je ugotovila, katere liste kandidatov so na predčasnih volitvah dosegle najmanj štiri odstotke glasov na ravni države. Sklenila je tudi, katere kandidatne liste se upoštevajo pri delitvi mandatov. Na diplomatsko-konzularnih predstavništvih, kjer je po podatkih DVK glasovalo 3.925 volivk in volivcev, je največ glasov dobila SDS, glasovi iz tujine pa bi zmago prinesli Pozitivni Sloveniji. 6.853 volivcev, ki so glasovali po pošti iz tujine, je namreč tej stranki namenilo 26,94 odstotka glasov, stranki SDS 19,52, SD pa 12,89 odstotka. (STA, B.M.K.)

Na Konzulatu Republike Slovenije v Düsseldorfu je 28. novembra 2011 potekal ustanovni občni zbor Slovenskega poslovnega kluba Düsseldorf. S pobudo za ustanovitev poslovnega kluba je konzul Matjaž Pen povezal skupni interes slovenskih in nemških podjetnikov, ki želijo poglobiti in razširiti dvostransko gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Severnim Porenjem-Vestfalijo oziroma celotno Nemčijo. Udeleženci ustanovnega občnega zbora iz Slovenije in Nemčije so izmed sebe izvolili predsedstvo poslovnega kluba in obravnavali njegov statut. Za predsednika SPKD je bil soglasno izvoljen Vladimir Puklavec (TGE Engineering), podpredsednik je postal Franci Černe (pravno svetovanje), sekretar pa Matija Pelhan (Kolektor Essen). Z ustanovitvijo Slovenskega poslovnega kluba Düsseldorf se slovenskim podjetnikom, obrtnikom in fizičnim osebam ponuja še ena možnost za osvajanje nemškega gospodarskega oziroma poslovnega prostora. Svoj interes za včlanitev v SPKD lahko sporočijo predsedstvu kluba ali pa na Konzulat v Düsseldorfu. (M. W.)

Berlin

Sejem daril Pregovorno varčni Nemci se zavedajo, da je čas denar, še posebej pri darilih, zato je bil tudi letos v Berlinu že novembra Mednarodni sejem daril Import Shop. Na slovenskem privlačno urejenem razstavnem prostoru se je zadržal marsikateri obiskovalec in si z zanimanjem ogledal nakit iz koral, ročno narejene izdelke iz gline, lesa, čipko, bučno olje ali pa regratovo žganje v lični embalaži. Manjkali niso niti kozmetični izdelki s ščepcem slovenske soli ter vedno dobrodošla praktična darila kot so torbe, copati, kape. Izbor ponudbe sedemnajstih slovenskih izdelovalcev je pripravil Miha Čebulj, odgovoren za sejemsko predstavitev Slovenije na Messe Berlin. (J. L. A.)

Slovenske nagrade za družbeno odgovornost

Nagrade Horus 2011 tudi našim rojakom

oziroma po svetu. Prejeli so jih Matjaž Brezigar, Janez Gladek, dr. Albin Doberšek, Andrej Kosič, Herman Zupan Primož Artač in Marko Dolžan, ki je prejel tudi nagrado Horus 2011 za to kategorijo. Posebno priznanje sta prejeli novinarki Jana Petkovšek Štakul in Barbara Pavlin, splošno posebno priznanje pa Društvo Ekologi brez meja in Tomo Križnar. Nagrada Horus je bila letos podeljena tretjič, z razpisom pa želijo partnerji poiskati in nagraditi celovite pristope podjetij k družbeni odgovornosti.

Nagrado in posebna priznanja za omenjeno novo kategorijo je podelil dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je med drugim poudaril prizadevanje urada za krepitev družbene odgovornosti na področju podjetništva. (USZS in B. M. K.) Foto: Mediaspeed

Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in PRSS – Slovensko društvo za odnose z javnostmi, pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS dr. Danila Türka in v partnerskem sodelovanju s številnimi strokovno – interesnimi organizacijami sta 24. novembra v Kazinski dvorani SNG Maribor razglasila prejemnike Slovenske nagrade za družbeno odgovornost Horus 2011. V kategoriji podjetja so nagrado Horus 2011 prejeli: mikro-majhna podjetja: Lotrič laboratorij za meroslovje, d.o.o., srednje velika podjetja: Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d., in velika podjetja: BTC, d.d. V kategoriji zavodi je nagrado prejel Zavod Naprej – zavod za varstvo, rehabilitacijo in kvaliteto življenja po poškodbi glave. V okviru nagrade Horus so bila na prireditvi podeljena tudi posebna priznanja podjetnikom s slovenskimi koreninami, ki deluje v zamejstvu

PANORAMA Sejem Moje delo 2011

Razstava

Priložnosti čezmejnega sodelovanja

Otroci za Slovenijo

Dr. Breda Mulec, sekretarka v kabinetu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, je v uvodu predstavila dejavnosti Urada na področju spodbujanja gospodarskega sodelovanja med Republiko Slovenijo in slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah. »Glede na pomen, ki ga imajo za razvoj gospodarstva usposobljeni kadri, predstavljajo mladi Slovenci v zamejstvu ogromen potencial, saj se ponašajo s poznavanjem dveh različnih gospodarskih prostorov, hkrati pa odlično obvladajo vsaj dva jezika,« je med drugim poudarila dr. Mulčeva in dodala, da bo zaradi tega treba v prihodnosti še več energije vložiti v spodbujanje čezmejnih delovnih praks in vključevanje mladih v čezmejne gospodarske procese. Določene aktivnosti na tem področju že potekajo, nov zagon pa naj bi dobile z vzpostavitvijo spletnega portala, na katerem bi bilo mogoče dnevno spremljati ponudbo in povpraševanje po čezmejnih praksah in kadrih. V nadaljevanju je dr. Sonja Novak Lukanovič osvetlila vlogo Inštituta za narodnostna vprašanja in raziskovalnih institucij na splošno pri spodbujanju čezmejnega gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in slovensko manjšino v sosednjih državah, Marta Turk pa je temu dodala predstavitev GZS Zbornice osrednjeslovenske regije in dodala, da članstvo v GZS od leta 2006 ni več obvezno, s čimer je zbornica izgubila tudi pomemben vir dohodkov. Rešitev za nastalo situacijo so našli v čezmejnem sodelovanju in iskanju finančnih virov drugje na podlagi skupnega izhodišča – sodelovanje v prvi vrsti s podjetji, ki temeljijo na znanju. (USZS, B. M. K.)

Vikend severnoameriške polke

Cleveland spet v znamenju slovenske polke Zadnji novembrski konec tedna so ameriški Slovenci v Clevelandu zaznamovali z več prireditvami v okviru t. i. vikenda severnoameriške polke. Med drugim so razglasili nove člane Dvorane slavnih polke. Sklad ameriškoslovenske polke, Dvorana slavnih polke in muzej v Clevelandu so na seznam najznamenitejših izvajalcev polke v ZDA uvrstili tri nova imena, in sicer harmonikarje Freda Kuharja iz Ohia, Boba Timka s Floride in Hanka Thunanderja iz Minnesote. Ustanovni predsednik Dvorane slavnih polke Fred Kuhar je več kot 40 let vodil svoj orkester, Timkov ansambel pa je bil v 70. letih prejšnjega stoletja eden najpomembnejših v Clevelandu in eden prvih, ki je populariziral polka izlete na Havaje in v Slovenijo. Thunander je vodilna osebnost polke v Minnesoti in okolici vse od šestdesetih let. Slakovo Ne prižigaj luči, ki jo je v angleščino prevedla Cecilia Dolgan kot Save the Last Dance, in Trzinko, ki jo v ZDA igrajo številni ansambli vse od 20. let prejšnjega stoletja, so uvrstili med legendarne skladbe. Poleg omenjenih so počastili tudi radijskega voditelja Tonyja Petkovška za 50 let vodenja slovenskega radia v Clevelandu. Petkovšek je letos zadnjič organiziral festival, od prihodnjega leta pa bo to naloga Dvorane slavnih polke. (B. M. K.)

Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je na ogled razstava čestitk otrok iz Latinske Amerike ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije. Foto: Jerneja Čelofiga

Pod tem naslovom je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani v okviru sejma Moje delo 2011 potekala okrogla miza, na kateri so sodelovali predstavniki Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, GZS Zbornice osrednjeslovenske regije, Inštituta za narodnostna vprašanja ter zamejskih gospodarskih institucij.

Pestra otroška dela prikazujejo, kako ti otroci, udeleženci ustvarjalnega natečaja slovenskega veleposlaništva v Argentini, potomci Slovencev iz Argentine, Čila, Paragvaja, Peruja in Urugvaja, ki so svojo domovino zapustili pred mnogimi desetletji, doživljajo Slovenijo kot državo svojih prednikov, ki je daleč stran, a so z njo še vedno povezani. Velika večina teh otrok domovino svojih babic ali prababic pozna le po pripovedovanju in tudi še nikoli ni obiskala Slovenije, kljub temu pa njihovi izdelki izražajo čustven in domoljuben odnos do Slovenije. Udeleženci natečaja, ki so večinoma ustvarjali po šolah in sobotnih tečajih slovenskega jezika, so prek različnih simbolov izrazili poznavanje in pripadnost Sloveniji. Razstavo si je mogoče ogledati v prostorih Urada Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani, Komenskega 11, in sicer vsak delavnik med 9.00 in 15. uro. (P. F. )

Berlin

Miklavževanje V Slovenski katoliški misiji v Berlinu je potekalo že tradicionalno miklavževanje za otroke. Posebej za ta dogodek so mladi igralci iz slovenske gledališče skupine uprizorili igrico Novice iz sedmice, s katero so nasmejali in navdušili občinstvo. Pričakovanje Miklavža se je po igrici le še stopnjevalo in ko je dobri mož z vozičkom daril stopil v dvorano, so ga otroci navdušeno in glasno pozdravili. Manjkal ni niti parkelj, a ker so slovenski otroci v Berlinu zelo pridni, je kmalu odšel, druženje pa se je še nadaljevalo. Vsi otroci so prejeli še nov izvod zabavno-poučnega časopisa Potepin, ki ga tudi sami soustvarjajo. (J. L. A.)

V ŽARIŠČU

60 let slovenske izseljenske matice

Da rojaki ne bi bili razdeljeni

Slovesnost ob 60-letnici SIM, ki je potekala v prostorih Matice v znamenju Prešerna, se je udeležilo blizu sto ljudi vseh generacij. Delo v preteklih letih navdaja s ponosom, obenem pa Matico v prihodnosti čakajo še številne naloge. Blanka Markovič Kocen

lovenska himna, Zdravica, ki se je nadaljevala tudi s kitico »Visoko zdaj, prijatli, kozarce zase vzdignimo!« je oznanila začetek osrednje slovesnosti ob 60-letnici Slovenske izseljenske matice, prve organizacije, ki je skrbela za povezovanje slovenskih zdomcev in izseljencev ter njihovih društev med seboj in z matično domovino. »Obletnica je priložnost, da za trenutek zastanemo v hitenju in razmislimo o prehojeni poti in šestdeseta obletnica Matice je že tak mejnik, da se ozremo na prehojeno pot in razmislimo o delu v prihodnje,« je v pozdravnem nagovoru med drugim dejal predsednik SIM Sergij Pelhan. Čestitke k visokemu jubileju je v imenu predsednika republike dr. Danila Türka izrekel mag. Franc Hočevar iz predsednikovega kabineta: »Predsednik meni, da je vrsta razlogov, da ste ponosni na svoje delo in vam iskreno čestita.« Šestdeset let je častitljiva doba za civilno družbo, je dejal Pelhan in spomnil, da so slovenska društva, ki jih je bilo v zadnjih 60 letih prek 1600 pozneje zaradi asimilacije zamirala in jih je danes nekaj nad 600.

»Veseli pa nas, da je ravno v zadnjih 20 letih, odkar imamo samostojno državo, v sosednjih republikah nekdanje Jugoslavije nastala vrsta novih, aktivnih društev,« je še dejal in poudaril, da SIM v prihodnosti čakajo še številne naloge. In že je v dvorani SIM v Ljubljani zadonela slovenska pesem Okteta

Zven iz Črnuč, za njim pa Prešernova Lepa Vida, ki jo je občuteno zaigrala Nataša Keser, študentka AGRFT, za katero je bil to prvi javni nastop. SIM je v šestdesetih letih izdajala revije, velikokrat organizirala tečaje slovenskega jezika, pošiljala učitelje slovenskega jezika v svet, med slovenska društva. Ta intenzivnost se kaže posebno zadnja leta, saj se tudi tisti, ki ne znajo več govoriti slovensko, jezika želijo vnovič naučiti. Do-

Sergij Pelhan, predsednik SIM

Franc Hočevar iz Kabineta predsednika Republike

Mileni Mulders in Društvu žena Prvačine, ki so na slovesnosti skozi branje pisem nadvse izvirno pričarale čas aleksandrink, so na slovesnosti podelili priznanja SIM.

Slovesnosti na Prešernov dan, 3. decembra, so se med drugimi udeležili tudi državni sekretar v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjan Žekš in prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.

Počaščena in globoko ganjena je pred občinstvo stopila Milena Mulders, avtorica knjige S trebuhom za kruhom – zgodovina slovenskih priseljencev na Nizozemsko in prvi izvod izročila svoji teti Urški z besedami: »To je moja in vaša zgodba.«

brih 50 let je Matica organizirala tudi srečanja v domovini in izseljenske tabore, vse te in še številne druge dejavnosti pa so podrobno opisane v zborniku Rodna gruda. »Želimo, da bi skupaj s preostalimi društvi, ki skrbijo za Slovence po svetu, zmogli najti skupne poti in načrte, kako sodelovati dejavneje in bolj usklajeno, da rojaki ne bi bili razdeljeni, tako kot smo na žalost še vedno doma,« je sklenil predsednik SIM.

V ŽARIŠČU

60 let Slovenske izseljenske matice

Rodna gruda – spomenik izseljenstvu

Slovenska izseljenska matica (SIM) je 60-letnico svojega delovanja zaznamovala z izidom zbornika Rodna gruda in knjigo Milene Mulders, S trebuhom za kruhom, sociološko raziskavo o Slovencih na Nizozemskem. Blanka Markovič Kocen

a svoj praznik so namenoma izbrali 3. december, je na predstavitvi v prostorih SIM v Ljubljani poudaril predsednik Sergij Pelhan, saj gre za »praznik kulture«, ta pa je z življenjem slovenskih izseljencev tesno povezana. V zadnjih 150 letih so namreč preživeli »viharjev jeznih mrzle domačije«, kot je zapisal največji slovenski pesnik France Prešeren. »Le malo je društev v Sloveniji, ki bi doživela 60 let neprekinjenega delovanja,« je med drugim poudaril glavni tajnik SIM Janez Rogelj, ki je uredil zbornik Rodna gruda, s katerim so obeležili častitljivo obletnico. »Glavni motiv izdaje zbornika je bil iztrgati iz pozabe bogato zgodovino Slovencev po svetu,« je pojasnil Rogelj, Pelhan pa je dodal, da bo zbornik koristil predvsem raziskovalcem, ki jih zanima življenje izseljencev v prejšnjem stoletju, še zlasti v zadnjih 60 letih. SIM namreč

150 let slovencev na Nizozemskem

v zborniku objavlja dele izjemno bogatega gradiva, ki ga je zbrala v zadnjih več kot pol stoletja. »Zdi se, da smo Slovenci narejeni iz posebno grčavega lesa, kajti v nas tli neuničljiva ljubezen do rodne grude, maternega jezika in drugih kulturnih vsebin narodove biti,« je v uvodniku k zborniku med drugim zapisal Sergij Pelhan. O tovrstni

zbornika po Pelhanovih besedah ni bila naključna, saj spominja na čase, ko je Slovence v izseljenstvu povezovala istoimenska revija, ki jo je izdajala Matica. Zbornik ugotavlja, da je SIM nastala na pobudo naših rojakov v Ameriki in Franciji, v prvem obdobju pa je iskala povezave s Slovenci po svetu in njihovimi društvi. »Slovenci

V prihodnje nas čaka veliko dela, da bi te nepotrebne zadrege med društvi premostili. pripadnosti, nadaljuje, namreč ne govore samo podatki o razvejeni profesionalni in ljubiteljski kulturi v matični domovini, temveč prav tako podatki o številnih ljubiteljskih kulturnih društvih in posameznih kulturnih ustvarjalcih med rojaki v zamejstvu in po svetu. Izbira naslova

so tudi po 60 letih ohranili narodno zavest ter ves ta čas razvijali slovensko kulturo, ki bi bila veliko bolj siromašna, če naših rojakov ne bi imeli za svoje,« je poudaril predsednik SIM. Z osamosvojitvijo Slovenije sta nastali novi društvi, Svetovni slovenski kongres in Slovenija v svetu, ter začeli sodelovati z izseljenci. »To je bilo nedvomno več kot pozitivno, saj se je tako povečal stik domovine s tistimi izseljenci, ki so se dotlej počutili odrinjene,« poudarja Pelhan in obenem opozarja na slabost, da obstoječa štiri društva med seboj ne usklajujejo politik do naših izseljencev. »V prihodnje nas čaka veliko dela, da bi te nepotrebne zadrege med društvi premostili. Pregledati pa bo treba tudi odnos Slovenije do Slovencev v državah bivše Jugoslavije, saj mora tudi pri nas priti do spoznanja, da so priseljenci enakovredni, če že ne manjšina.«

Glavni motiv izdaje zbornika Rodna gruda je bil iztrgati iz pozabe bogato zgodovino Slovencev po svetu.

Po besedah Janeza Roglja, ki je vodil ves projekt v zvezi z zbornikom, sta njegovi pomembni vrednosti poleg pregleda bogatega arhivskega gradiva, seznama vseh štipendistov matice in vseh gostovanj slovenskih kulturnih skupin po svetu (oboje objavljamo tudi v Sloveniji danes) ter pregled vseh izseljenskih piknikov v Sloveniji. »Upamo, da je to dodatna spodbuda, da pomen izseljenstva iztrgamo pozabi,« je poudaril Rogelj in opozoril na podatek, da je v zadnjih letih zamrlo več kot polovico slovenskih društev po svetu. Pri Slovenski izseljenski matici so ob 60-letnici izdali tudi prevod knjige o življenju Slovencev na Nizozemskem, sociološki raziskavi, ki jo je avtorica Milena Mulders poimenovala S trebuhom za kruhom in opisuje dogajanje med slovenskimi zseljenci v tej državi v zadnjih 150 letih, medtem ko se je avtorica svojih slovenskih korenin zavedla šele ob dedovi smrti. »Po najširši metodologiji živi po svetu pol milijona Slovencev, največ v ZDA, če pa za kriterij vzamemo znanje slovenščine, je ta številka dosti manjša, 120. 000, največ v Evropi,« je na novinarsko vprašanje, koliko Slovencev živi po svetu, odgovoril Rogelj. SIM si je zadala za cilj, da bo izdelala enciklopedijo slovenskega izseljenstva in z njo dokončno izrazila zahvalo vsem Slovencem po svetu za ohranjanje slovenske kulture na vseh koncih sveta.

VELIKI INTERVJU

Mitja Bervar, ravnatelj SNG Opere in baleta

Pred Opero je nov izziv prihodnosti

Po šestih letih prenove in številnih zapletih je ljubljanska opernobaletna hiša sredi decembra v vsem svojem sijaju odprla vrata. Skozi prenovljene prostore, kjer je res kaj videti, nas je tudi z besedo popeljal ravnatelj Mitja Bervar. Foto: Maja Kaplan

Blanka Markovič Kocen prostoru, kjer ga prej ni bilo. Vso dvorano so preuredili, prenovili, obnovili, osvežili so freske in z užitkom ter občudovanjem se sprehodim po vsej naši stari lepi hiši. Kako bo občinstvo videlo, občutilo prenovo? Prepričan sem, da bo sijajen že prvi vtis… Tudi za samo spremljanje predstav imajo bistveno boljše pogoje. V prenovljeni dvorani je na voljo 526 do 605 novih sedežev, po zaslugi g. Milića, strokovnjaka iz Beograda, pa se je izboljšala tudi akustika, upoštevaje vse vidike: kako obiskovalci slišijo orkester in kako soliste ali zbor, kako orkester sliši izvajalce ali soliste in kako solisti slišijo sami sebe ali orkester. To so pač različne kombinacije. Kdo je bil izvajalec projekta prenove Opere? To sta bila arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc, ki sta pred 14 leti zmagala na natečaju in ta zgodba se vleče že od takrat.

Mitja Bervar, ravnatelj SNG Opere in baleta: »Pomembno je, da ljudje začutijo hišo, da jo ponovno vidijo in da se bodo vanjo vračali.«

Postopek natečaja, od izbire do danes, je torej trajal 14 let, sama prenova pa šest sezon. 8

Ali je Opera v prvih decembrskih dneh povsem nared za otvoritev? Lahko rečem, da so glavna in najosnovnejša dela končana, gotovo pa bo treba v tako veliki hiši, kot je naša, marsikaj postoriti tudi po sami otvoritvi. Mislim, da bo urejanje trajalo vsaj še dobrih pol leta in verjamem, da bomo v sezoni 2012/13 v tej ustanovi zaživeli normalno življenje. Kaj vse je Opera pridobila s prenovo, katera so bila glavna dela, o katerih govorite? Opera je pridobila več zelo pomembnih stvari, med katerimi izpostavljam vadbene prostore za ansamble. Teh prej nismo imeli in so

se morali ansambli znajti v zelo neprimernih sobah ali dvoranah za vadbo. Zdaj smo pridobili pet vadbenih dvoran, v katerih bodo vsi ansambli lahko vadili, delali in bo Opera zaživela tudi na tem področju. Naslednja velika pridobitev je zelo sodoben in tehnično dobro opremljen oder, ki je za sodobno produkcijo baletnih in opernih predstav v današnjem času nujno potreben. Ljubljansko opernobaletno hišo zdaj v smislu odrske tehnike in vadbenih prostorskih pogojev lahko primerjamo s podobnimi ustanovami v drugih evropskih državah. Pridobila je še določene rešitve uporabe foyerja, torej prostora za druženje, v pritličju ali v kletnem

Kako je prenova potekala in kakšne težave so jo spremljale? Problem prenove je bil predvsem v tem, da je v samo zgodbo, ki je sicer trajala izjemno dolgo, posegla svetovna globalna finančna kriza, zaradi katere so se morali načrti spreminjati. V tem času je med drugim propadlo ogromno podjetij, ki so delala v tej hiši, med njimi tudi gradbena velikana, kot sta Vegrad in SCT, ter vrsta srednjih in malih podizvajalcev. Neopravljena dela so torej povzročila velike težave, kako pripeljati to zgodbo do konca. Postopek natečaja, od izbire do danes, je torej trajal 14 let, sama prenova pa šest sezon. Koliko denarja je bilo vloženega in ali je država po vašem mnenju pokazala dovolj posluha za prenovo

VELIKI INTERVJU ene od osrednjih kulturnih ustanov v Sloveniji? Vedno se postavlja vprašanje, ali bi bilo stavbo bolje zgraditi na novo ali jo obnoviti. Vsaka taka zgodba, vsaka odločitev imajo dobre in slabe lastnosti. Tega osebno nočem komentirati. Takšno hišo, kot jo imamo, jo pač imamo. Želel pa bi poudariti, da se je s prenovo ukvarjalo kar šest ministrov in trije ravnatelji, kar ni nezanemarljivo. Po moji oceni je bil projekt vreden okoli 43 milijonov evrov. Vsak minister se je po svojih močeh, pripravljenosti, zmožnostih trudil, da bi bila prenova opravljena v njegovem mandatu. Vsem bi se zahvalil za doprinos k zgodbi, ki nikakor ni črno-bela. Kakšen program ste pripravili za otvoritveno slovesnost? V bistvu so se pred leti, že pred mojim prevzemom ravnateljevanja, odločili, da bomo za otvoritveno slovesnost imeli novo opero Ljubezen kapital slovenskega skladatelja Janija Goloba. Potem pa smo otvoritev, vsaj v obdobju zadnjih dveh let, odkar sem na položaju ravnatelja, vsakih pol leta prestavili. In to je dobesedno zdesetkalo našo organizacijo, finance, umetniško ekipo... Pa vendarle smo v tem času za 55 odstotkov povečali dejavnost. Z umetniško ekipo, to je z Janijem Golobom in Vinkom Möderndorferjem, ki je napisal libreto in opravil režijo, smo se odločili, da otvoritve ne moremo več vsakih pol leta prestavljati, in jo napovedali oktobra 2012. Verjeli smo, da bo do tedaj prenova zagotovo končana. Na otvoritvenemu dogodku smo postregli z nekaj baletnimi utrinki in nekaj opernimi deli in mislim, da je to bilo povsem dovolj, glede na kratek čas in okvire, v katerih smo jo pripravljali. Že otvoritev sama po sebi je bila dovolj velik dogodek. Pomembno je namreč, da ljudje začutijo hišo, da jo ponovno vidijo in da se bodo vanjo vračali. Posebna revizija vam očita preveliko trošenje oziroma presežek odhodkov nad prihodki. Kako to pojasnjujete? Na ministrstvu za kulturo smo se dogovorili, da bomo povečali dejavnost in opravili reorganizacijo dela. Čez pol leta, torej do junija 2010, so nam obljubili hišo, do tedaj pa pomoč pri financiranju. Če bi torej vsak svoje delo opravil, do teh težav ne bi prišlo. To hišo sem tudi prevČastni pokrovitelj otvoritve in leta 2012, ko opernobaletna hiša praznuje 120-letnico delovanja, je bil oziroma je predsednik dr. Danilo Türk.

zel z določenimi negativnimi stanji iz preteklosti, finančne razmejitve, dolgoročne in kratkoročne, ki smo jih opravili, pa se revizorjem niso zdele primerne. Avgusta 2010 sem tedanji ministrici za kulturo poslal pismo, v katerem sem ji pojasnil, kaj se bo zgodilo, če novembra ne bo hiše. Ni je bilo niti aprila 2011, decembra pa smo jo vendarle dočakali. Ostajate torej na čelu SNG Opere in baleta? Moj mandat traja do konca leta 2014, torej še tri leta. Prepričan sem, da je bil prvi mandat namenjen postavljanju opernobaletne hiše v red, tako v organizacijskem, umetniškem kot v finančnem smislu. Mislim, da je samo po sebi umevno, da bi se to ravnatelju omogočilo in tudi s svojim delom dokazujemo, da je to pravi način razmišljanja. Kakšno operno občinstvo smo Slovenci? Slovenci smo dobro operno občinstvo in ogromno ljudi je zelo pogrešalo to hišo.

Imate repertoar za leto 2012 že pripravljen in na katere predstave bi lahko posebej opozorili? Kot sem že rekel, bodo predstave namenjene širšemu občinstvu, ki ga moramo pripeljati nazaj. Težko je izpostaviti katero od predstav, a če se že moram odločiti, so to Črne maske v koprodukciji z Mariborom, slovenska Ljubezen kapital, pa Nabucco, La Boème… Ponovili bomo Rusalko, ki je bila zelo velik uspeh v januarju 2011 v Cankarjevem domu, kjer so osem predstav popolnoma razprodali… Pri baletu bi izpostavil Giselle, to je sodobna različica klasičnega baleta, ki bo v novi preobleki zagotovo pomenila enega od vrhuncev sezone.

Mi smo začeli abonma prodajati 15. novembra, torej močno prepozno, vendar smo jih v štirinajstih dneh prodali 500!

Veliko delamo na pridobivanju mladih.

Česa si na poslovnem in umetniškem področju v letu 2012 najbolj želite? Miru, da bomo lahko normalno delali in postavili hišo v red, kakršen ji pritiče. Na kulturnem področju je to gotovo ena najzahtevnejših organizacij, saj je pri nas zaposlenih 300 ljudi, orkester, balet, zbor, tehnika, maskerji, lučkarji, ki jih je treba primerno organizirati…

Torej je opera pri nas priljubljena? Temu lahko pritrdim, opera ima svoje občinstvo, pa vendar moram reči, da so se ljudje v zadnjih šestih letih, ko hiše ni bilo, morda tega celo nekoliko navadili. Zdaj jih je treba pridobiti nazaj in temu primerno smo oblikovali tudi program, ki je bolj ljudski, tak, ki bo pritegnil širše množice. Sestavljajo ga znana, prepoznavna dela, kot so recimo Nabucco, Traviata, Carmen… Abonmaji se običajno prodajajo maja in junija, nekaj malega še septembra. Mi smo začeli abonma prodajati 15. novembra, torej močno prepozno, vendar smo jih v štirinajstih dneh prodali 500! To dokazuje, da si ljudje želijo opere in ko bodo videli otvoritev in predstave v decembru, se bo število obiskovalcev te hiše po mojem mnenju močno povečalo. Kdo so obiskovalci opernih in baletnih predstav? So to pretežno starejši ljudje? Veliko delamo na pridobivanju mladih. Tako imamo operne predstave za mlado občinstvo, kot sta Pastir in Apoteka, in baletne, recimo, Kdo je najmočnejši ali Picko in Packo. V sodelovanju z Glasbeno mladino ljubljansko in Glasbeno mladino Slovenije in tudi sami skušamo mlade pripeljati nazaj v našo hišo. Dobro sodelujemo tudi z akademijo za glasbo, s katero prirejamo skupne koncerte, in s Konzervatorijem za glasbo in balet Ljubljana, v novi dvorani pa bosta zaživela tudi operni in baletni studio.

POSLOVNE STRANI

Gospodarska strategija

Za tesnejše sodelovanje

Strategija sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na področju gospodarstva do leta 2020 usklajuje gospodarske dejavnosti, ki že potekajo, in spodbuja nove procese in povezave. Blanka Markovič Kocen

V letu 2011 je Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu soorganiziral in sodeloval pri čezmejni poslovni konferenci »Go Austria! Priložnosti za podjetja iz Slovenije v Avstriji«, ki je pod pokroviteljstvom Slovenske gospodarske zveze iz Celovca potekala aprila, v maju pa je Slovensko deželno gospodarsko združenje iz Trsta pripravilo konferenco z naslovom »Vključevanje mladih v čezmejne gospodarske procese«.

Foto: Maja Kaplan

Naša zamisel pripraviti in izvajati to strategijo je predvsem posledica dejstva, da številne aktivnosti na področju gospodarskega sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah že potekajo, tako v okviru interesnih gospodarskih združenj v Sloveniji in posameznih ministrstev ter podjetniško podpornih institucij kot tudi znotraj samih manjšin v sosednjih državah v okviru različnih gospodarskih združenj,« je uvodoma povedala dr. Breda Mulec, sekretarka v kabinetu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. S strategijo naj bi, kot dodaja, povezali kapital, človeške vire in znanje ter uskladili določene dejavnosti, s skupnimi nastopi na sejmih in promocijskih dogodkih pa dosegli sinergijske učinke. »Prizadevamo si za sodelovanje z vsemi štirimi skupnostmi, med katerimi imata, gledano zgodovinsko, najdaljši staž Slovensko deželno gospodarsko združenje v Trstu in Slovenska gospodarska zveza v Celovcu, velik napredek pa je opaziti tudi v Porabju. Razvojna agencija Slovenska krajina se je namreč od leta 2006 uspela prebiti z nekaj konkretnimi projekti, ki so sofinancirani tudi s sredstvi Ev-

Dr. Breda Mulec, sekretarka v kabinetu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu: »Z oblikovanjem skupne info baze o ponudbi in povpraševanju po kadrih ter s podporo pri izobraževanju novih kadrov za evro-projektiranje in čezmejnim sodelovanjem tudi preko štipendij in delovnih praks želimo oblikovati čezmejne fleksibilne kadre.«

ropske unije.« S pred dvema letoma ustanovljenim Uradom za Evropo na Reki, ki začenja sodelovanje tudi z novoustanovljenim klubom podjetnikov na Hrvaškem, se po besedah sogovornice začenjajo premiki na področju čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško. »Nadgradnja strategije, ki je osredotočena na sodelovanje Republike Slovenije z gospodarskimi organizacijami slovenske avtohtone narodne skupnosti v sosednjih državah, pa bo konkretno povezovanje zamejstva in Slovenije s slovenskimi gospodarstveniki oziroma gospodarstveniki slovenskega rodu po svetu,« dodaja Mulčeva.

Nadzor v rokah delovne skupine

Za izvajanje strategije je bilo pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu imenovano delovno telo, katerega delo vodi in

usklajuje Urad. V delovnem telesu sodelujejo predstavniki različnih ministrstev (MG, MZZ, SVLR, SVREZ ipd), interesna gospodarska združenja, JAPTI in manjšinske gospodarske organizacije. Delovno telo ima osrednjo vlogo tudi pri nadzoru nad izvajanjem ciljev strategije. Vsako leto bo pripravljalo vsebinske načrte, določalo naloge in projekte ter ob koncu leta predstavilo tudi zaključno poročilo o dogodkih in morebitnih težavah ter ga posredovalo vladi v obravnavo. Breda Mulec ocenjuje, da so gospodarstveniki v zamejstvu dobro organizirani, različen pa je zgodovinski razvoj samih dogodkov. Pred kratkim se je sešla s predstavnikoma Slovencev iz Rezije, ki si po njenem mnenju v prihodnje zasluži posebno pozornost, ker je to območje s turističnega in kulturnega vidika izjemno zanimivo. »Veseli me, da smo govorili o večji promo-

ciji tega območja, kjer si želijo sodelovanja,« je povedala.

Poudarek na vključevanju mladih

Najbolj obetavni področji, kar zadeva gospodarsko sodelovanje, sta po njenem mnenju predvsem turistična infrastruktura, skupno trženje izdelkov posameznih območij, kot sta Porabje, Kras… Velike možnosti sodelovanja vidi tudi na področjih bio kmetijstva in obnovljivih virov energije. »Posebej želimo doseči sistematično strateško usmerjenost, s programi in projekti prispevati k oblikovanju čezmejnih fleksibilnih kadrov, predvsem z vključitvijo mladih ljudi.« Številne priložnosti se namreč ponujajo na obeh straneh: mladim iz zamejstva v podjetjih v Sloveniji in obratno, mladim iz Slovenije v zamejstvu. Da bi dane možnosti izkoristili, pa je predvsem pomemben pretok informacij. »Z razvojem skupne info baze o ponudbi in povpraševanju po kadrih ter s podporo pri izobraževanju novih kadrov za evro-projektiranje in čezmejno sodelovanje tudi preko štipendij in delovnih praks želimo oblikovati čezmejne prilagodljive kadre, ki bodo kos novim razvojnim izzivom,« pravi sogovornica, ki je prepričana, da se bo vse to odražalo na še boljšem položaju manjšin, kar je tudi temeljni, dolgoročni cilj.

Odzivi na strategijo

»Naši rojaki iz zamejstva se na strategijo odzivajo s konkretnimi vprašanji in idejami, tudi omenjeni sestanek s predstavniki iz Rezije je bil svojevrsten odziv nanjo,« pove Mulčeva in ugotavlja, da partnerji pri organizaciji določenih dogodkov, kot je, denimo, Klub poslovnih žensk, kažejo zanimanje za navezovanje stikov s konkretnimi podjetji.

POSLOVNE STRANI

Herman Zupan, slovenski podjetnik v Argentini

»Uspešno podjetje se ne meri po profitu«

HZ Group, vodilno embalažno podjetje v Južni Ameriki, je v lasti slovenskega rojaka Hermana Zupana, zvestega in aktivnega člana slovenske skupnosti v Argentini.

Mag. Darja Zorko Mencin

Kako delujete v argentinskem okolju? Delujem v različnih argentinskih grafičnih organizacijah, več let sem aktiven član “CIGA”, Argentinske zbornice za grafično industrijo, Instituta Gutenberg in Zveze podjetnikov za celulozo in papir. Bil sem med ustanovitelji 1. kongresa grafične industrije v Latinski Ameriki, CONLATINGRAF, leta 1967. Kot argentinski grafičar se vsako leto udeležujem grafičnih kongresov po vsej Ameriki, od leta 1962 in do danes potujem vsako leto v Evropo, kjer skrbno spremljam tendence v svoji stroki. Poleg tega sem član ECMA, European Association of Folding Carton Makers, od leta 1997 član ICC, International Container Conference. Imam izkušnje z vodenjem Slovenske-latinskoameriško trgovske zbornice, ki je dolga leta uspešno delovala in je skrbela za aktivno medsebojno povezavo med Argentino in Slovenijo.

družbeno odgovornost Horus 2011 za podjetnika s slovenskimi koreninami, ki deluje po svetu. Nagrado podeljuje IRDO – Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in Slovensko društvo za odnose z javnostmi. Kaj vam pomeni družbena odgovornost? Po mojem mnenju uspešno podjetje ne more meriti svojih rezultatov samo v profitu, zato si vsa leta prizadevam za širši družbeni angažma in prispevek h poglobitvi slovensko-argentinskega prijateljstva. Delam v slovenski skupnosti v Argentini, bil sem med ustanovitelji in vodja gradnje Slomškovega doma v Buenos Airesu, ki je še danes eden najmočnejših slovenskih domov. Leta 1991 sem bil imenovan za častnega konzula RS, to funkcijo sem opravljal kar 20 let. V obdobju osamosvajanja sem se posvetil prizadevanju za mednarodno priznanje Slovenije, država Argentina je bila med prvimi v južni Ameriki, ki je Slovenijo priznala. Za to delo sem od predsednika RS prejel nagrado Zlati red za zasluge na mednarodnem polju. Pri družbeni odgovornosti skupine HZ želim poudariti, da smo ustanovitelji in financerji »Fundación por los Niños y Ancianos«, ustanove oziroma doma za ostarele slovenske rojake. S ponosom lahko povem, da se po kvaliteti delovanja in visokem standardu oskrbe ta dom uvršča med najboljše v južni Ameriki. Sedaj je prostora za 72 oseb, v njem trenutno prebiva 27 Slovencev. Nekaj je posameznikov, ki ne morejo plačevati stroškov oskrbe in jih vzdržuje naše podjetje, saj ne želimo, da ne bi bilo poskrbljeno za vsakega slovenskega rojaka. V več kot 50 letih sem bil sponzor številnih dogodkov, kulturnih prireditev in aktivnostih v slovenski skupnosti.

Pred kratkim ste se uvrstili med finaliste za slovensko nagrado za

Kaj je vaš moto v življenju? V polni meri preživeti vsak dan.

erman Zupan navdušuje z izjemno strokovnostjo, angažiranostjo, podjetnostjo, družbeno odgovornostjo in optimizmom. Še več, vsak poslovnež v Argentini pozna to slovensko podjetje. Po mojem mnenju je primer ključnega »ambasadorja Slovenije« v celotni Latinski Ameriki, ki je lahko upravičeno ponosen na svoje rezultate. Človek, ki se ne boji drznih poslovnih odločitev in je pri svojih 86 letih še vedno predsednik uprave, zvesti in aktivni član slovenske skupnosti v Argentini. Ali nam lahko na kratko opišete svojo poslovno pot? Sem ustanovitelj HZ Group, ki je vodilni regionalni partner v embalažni industriji in proizvaja kartonske embalaže od leta 1950. Trenutno je skupina sestavljena iz dvanajstih podjetij, v katerih je več kot 1500 zaposlenih v Argentini, Braziliji, Čilu in Mehiki. V podjetju vsa leta delajo številni Slovenci. V svoji panogi razvijamo najmodernejšo tehnologijo, s katero se uspešno odzivamo na izzive globalnega trga in presegamo pričakovanja kupcev. Nudimo praktične in inovativne modele, ki se prilagajajo v različnih tržnih segmentih (izdelki za množično uporabo, prehrana, gospodinjski pripomočki, osebna nega). Sodelujemo v vseh fazah življenjskega cikla embalaže, od zasnove tiskanja, proizvodnje do končne uporabe (z več kot 3.000 ton izdelave letno). Danes imajo industrijski obrati skupaj 56.860 kvadratnih metrov površine, tudi za naslednje leto imamo v načrtu rast podjetja. Kakšna je vaša poslovna vizija? Naša dolgoročna vizija temelji na izhodišču, da mora skupina HZ delati z najnovejšo tehnologijo, nenehno paziti na kvaliteto izdelkov in predvsem upoštevati stranke. Profesionalce in osebje stalno usposabljamo, skupino pa lahko uvrščamo

Herman Zupan, lastnik podjetja HZ Group: »Po mojem mnenju se uspešno podjetje ne more meriti svojih rezultatov samo v profitu, zato si vsa leta prizadevam za širši družbeni angažma in prispevek h poglobitvi slovensko-argentinskega prijateljstva.«

med najuspešnejša podjetja. Moto je na področju embalaže ustvarjati za okolje in uporabnike prijazne rešitve. Vodilna filozofija podjetja je, da prispevamo ideje in rešitve ter na takšen način razvijamo uspešne in praktične uporabne izdelke, ki so v skladu s potrebami strank. Naša strategija temelji na štirih temeljnih elementih, ki so bistvenega pomena: 1. Vertikalna integracija: razvoj proizvodne dejavnosti v vsaki verigi daje fleksibilnost in konkurenčnost. 2. Horizontalna diverzifikacija: sinergija z ostalimi enotami skupine HZ omogoča, da lahko izdelujemo pakete z različnimi materiali in različne aplikacije ter zagotavlja vsestranskost in diferenciacijo. 3. Mednarodni »Benchmarking«: aktivna udeležba v večjih mednarodnih industrijskih podjetjih, kar omogoča dostop do sodelovanja in neprekinjen proces učenja za razvoj inovativnih rešitev za naše stranke. 4. Regionalna širitev: več kot šestdeset let razvijamo prisotnost na ključnih regionalnih trgih Južne Amerike.

POSLOVNE STRANI

Poslovne ženske o priložnostih zamejskega gospodarstva

Srečanje društva FAM Društvo poslovnih žensk Slovenije - FAM, združuje najuspešnejše managerke in poslovne ženske iz vse Slovenije. Namen društva je, da članice spodbuja in povezuje v močno skupnost, ki bo s svojim potencialom in ambicijami imela vpliv na nadaljnji razvoj družbe.

Foto: Ana Mrzlikar

Ana Mrzlikar jezikov in dveh poslovnih okolij, na Hrvaškem še ni izkazalo za prednost pri zaposlovanju. Podobnega mnenja je bil Ignac Rupar, predsednik Poslovnega kluba slovensko-hrvaških gospodarstvenikov, ki je Hrvaško predstavil kot odličen trg, vendar pa po njegovih izkušnjah Slovenci do Hrvatov nastopamo nekoliko preoholo. Svojo uspešno poslovno zgodbo je na kratko predstavila tudi Barbara Antolič, uspešna podjetnica, predsednica Sveta slovenske narodne manjšine Varaždinske županije, ki se je Uradu tudi iskreno zahvalila za veliko delo, ki ga opravlja za Slovence na Hrvaškem.

V različnosti je zanimivost in so nove priložnosti

Bi ženske v poslovnem svetu znale bolj prijazno vladati kot moški in bolj prijazno doseči tisto, kar želijo?

ecembrsko srečanje je društvo FAM, katerega začetki segajo v leto 1996, pripravilo v sodelovanju z Inštitutom za narodnostna vprašanja in Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, potekalo pa je na temo predstavitve zamejskega gospodarstva in priložnosti. Okroglo mizo, kjer so sodelovali ugledni gostje, uspešni Slovenci, ki živijo in delujejo v sosednjih državah, je moderirala Sonja Novak Lukanovič, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja. Srečanja se je kot častni govornik udeležil prof. dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. V svojem pozdravnem nagovoru je dejal, da je vesel, da se poslovno uspešne ženske družijo med seboj, saj ženske na žalost v Sloveniji v poslovnem svetu še nimajo prave teže, čeprav je prepričan, da bi znale bolj prijazno vladati kot moški in bolj prijazno doseči tisto, kar želijo. Razvoj zamejskega gospodarstva in njegova promocija v Sloveniji je eden najpomembnejših projektov Urada v zadnjem mandatu. Ak-

tivnosti, povezane s sprejemom Strategije sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na področju gospodarstva do leta 2020 in delovanjem posebnega telesa za spremljanje strategije, je v nadaljevanju predstavila dr. Breda Mulec in med drugim tudi povedala, da sodelovanje poteka na več področjih: pri spodbujanju internacionalizacije in privabljanju tujih neposrednih investicij v Slovenijo, na področju kmetijstva in trajnostnega razvoja, na področju energetske učinkovitosti, pospeševanja turizma, posebne pozornosti pa so deležni mladi. Na tem področju gre zlasti za usposabljanje za delo, da se omogoči in spodbudi mlade kadre za pravo izhodišče za zaposlitev. Gre za postopno graditev info baze za ponudbo in povpraševanje po kadrih, ki iščejo nove priložnosti in so pripravljeni iti na delovne prakse v sosednje države.

Majhnost je prednost

Poslovno okolje med koroškimi Slovenci in gospodarske priložnosti v sosednji Avstriji sta predstavila

Marina Einspieler in Feliks Wieser. Marina Einspieler, direktorica Slovenske gospodarske zveze (SGZ) iz Celovca, je organizacijo SGZ, ki že 20 let povezuje regije, institucije, podjetnike, predstavila kot most za slovenska podjetja, ki želijo prodreti v Avstrijo in pozneje na zahodni trg. Feliks Wieser, predsednik upravnega odbora Zveze Bank in direktor podjetja Drava Trading GmbH, je povedal, da se morajo mala in srednja podjetja organizirati regijsko in poudaril, da že nastaja nova regija Slovenija-Hrvaška. »Povečati je treba tudi zavest o tem, da Slovenci nismo sami, da je naša majhnost popolnoma nepomembna in da je treba v njej najti le prednosti; zaradi nje smo lahko bolj dinamični in fleksibilni«. Hrvaško poslovno okolje in razmere ter priložnosti je najprej predstavila Marjana Košuta Bankovič z Urada za Evropo, ki deluje na Reki in dejansko predstavlja »poslovni servis« za stranke ter pomaga podjetjem pri dokumentaciji za kandidiranje na evropskih razpisih. Povedala je, da se na žalost bogastvo, kot je poznavanje dveh kultur, dveh

Priložnosti v sosednji Italiji sta predstavila Andrej Šik, direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Trst, in Boris Peric, predsednik Upravnega odbora finančne družbe KB1909 Gorica. Slednji je povedal, da je njihova skupnost v vsem evropskem prostoru najuspešnejša, tako gospodarsko kot tudi na drugih področjih. »Najbolj razvita ekonomija je namreč tista, ki sprejema druge, drugačne, različne; v različnosti je zanimivost in so nove priložnosti …« Gostje so se načeloma strinjali v točki, da imajo Slovenci, ki živijo in delujejo v sosednjih državah, prednost, da poznajo dva svetova, dve poslovni okolji, tekoče govorijo dva jezika. To jih dela uspešnejše, lahko delujejo bolj dinamično in imajo praviloma tudi na sploh veliko možnosti za uspeh. Gospodarsko sodelovanje v slovenski skupnosti iz Porabja naj bi na okrogli mizi predstavila predstavnica madžarske skupnosti Andrea Kovacs, direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina iz Monoštra, ki pa se zaradi bolezni srečanja žal ni udeležila. Formalnemu delu srečanja je sledilo neformalno in prijetno druženje med članicami društva FAM in gosti.

KULTURA

Svetovni prvak Denis Novato

Čas njegovih skladb šele prihaja

Edina vzornika svetovnega prvaka v igranju na diatonično harmoniko sta Slavko Avsenik in Jože Burnik Jože Galič Denis Novato, svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko: »Zlasti med Slovenci po svetu doživim veliko lepega in zanimivega: vedno se mi močno vtisne v srce njihovo sprejemanje slovenske glasbe.«

ajin pogovor sva začela – na začetku: pri spominu na njegov prvi nastop na slovenski javni televiziji, sredi devetdesetih let, v tistega dne na moč deževni Ravnici nad Novo Gorico. Mladega harmonikarja, tržaškega Slovenca, je na snemanje pripeljal njegov oče. Danes svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko in prvi slovenski harmonikarski solist, ki je prejel platinasto ploščo, seveda potuje sam. Z avtomobilom prevozi na leto okrog sto tisoč kilometrov, poletov z letali pa že nekaj časa ne šteje več. Malokdo ve, da ste kot otrok najprej igrali klavirsko harmoniko. Bi tudi z njo lahko tako uspeli kot ste z diatonično? »Ne verjamem. Kot solist že ne. Mogoče bi bil član kakega orkestra ali narodnozabavnega ansambla. V resen študij klavirske harmonike je treba vložiti več truda kot v igranje diatonične. Po drugi strani poznam kar nekaj koncertnih mojstrov klavirske harmonike, ki presegajo moje

izvajalske sposobnosti, vendar pa niso tako uspešni in se z glasbo težko preživljajo.« Ali sploh obstaja kdo, ki je še danes vaš vzornik in mu potihem morda celo zavidate, ker je v kakšni podrobnosti boljši od vas? »Moja edina vzornika sta Slavko Avsenik in Jože Burnik. Imel sem čast, da je pred leti gospod Avsenik posebej zame napisal skladbo Polka za prijatelja in da sem večkrat sodeloval z Jožetom Burnikom. Ko začutim, da je nekdo v nečem boljši od mene, jemljem to kot spodbudo, da pri sebi še kaj izboljšam. Sicer pa menim, da so danes pomembne predvsem sveže ideje, zato se tudi skladanja lotevam na svojevrsten način. Zaradi tega sem včasih tarča ostrih kritik, a vseeno vztrajam, saj sem prepričan, da čas mojih skladb šele prihaja.« Je lahko virtuozu vašega kova všeč tudi povsem drugačen, bolj enostaven, ljudski način igranja diatonične harmonike? Sprašujem zaradi nedavnega koncerta, ki ste

ga v Zgoniku pripravili v spomin na Lojzeta Slaka. »Če sem sam virtuoz, še ne pomeni, da imam rad samo virtuozne, tehnično zahtevnejše skladbe. Delo Lojzeta Slaka sem razumel in vzljubil na gostovanjih pri Slovencih v Ameriki. Tam sem spoznal velik čustveni naboj, ki ga imajo njegove skladbe, in to je gospod Slak odlično prenašal na poslušalce. Da, v Zgoniku se je 4. decembra odvil že tretji narodnozabavni spektakel Denis Novato in muzikantje Evrope. Posvečen je bil Lojzetu Slaku, osrednji gostje so bili njegovi Fantje s Praprotna. Bilo je veličastno.« Prej ste omenili Ameriko. Oktobra ste spet bili tam. Kaj je bil vzrok tokratnega gostovanja? »V Ameriki sem bil v letu, ki se je izteklo, kar dvakrat, vsega skupaj pa že štirinajstkrat. Velike zasluge za to ima moj prijatelj in agent John Ferfolja. Kadar le morem, v Ameriki obiščem tudi patra Krizologa. Moj nedavni nastop je bil v okviru praznovanja 95-letnice slovenske cerkve na Manhattnu, za njegovo popestritev pa sem s seboj povabil še obetavnega harmonikarja Roka Zupančiča, ki igra po mojih načelih, izkazal se je že tudi na številnih tekmovanjih in dosegel več mednarodnih priznanj.« Vi sami pa tudi največ nastopate v tujini…

»Na leto imam tudi do dvesto nastopov, od tega kakšnih osemdeset odstotkov v tujini. Zadnje čase prihaja na letališčih do prav smešnih prizorov: strogi policisti mislijo, da imam v nahrbtniku pisalni stroj in da sem morda kakšen tehnološko zastarel pisatelj iz Vzhodne Evrope… Zlasti med Slovenci po svetu doživim veliko lepega in zanimivega: vedno se mi močno vtisne v srce njihovo sprejemanje slovenske glasbe. Žal starejše generacije izumirajo, vendar se mladi, narodno zavedni potomci še ne dajo! Veliko igram tudi za druge narode, še posebej uživam na nastopih za nemško manjšino na Južnem Tirolskem. Brez teh igranj bi se z glasbo bržkone ukvarjal zgolj ljubiteljsko. V tujini je vzdušje bolj sproščeno in občinstvo bolj hvaležno kot v Sloveniji, kjer poslušalci in zlasti glasbeniki nenehno nekaj ocenjujejo in iščejo dlako v jajcu… Pač ne izvajam tako imenovanih show programov, prodajam samo svojo glasbo in izvajanje, kar pa je za slovensko realnost včasih premalo zanimivo.« Kje boste preživeli prehod v novo, za vas jubilejno leto? »V Avstriji, v družbi prijateljev. Harmonika bo seveda z menoj! Kot bo velikokrat tudi v letu 2012, ko bom proslavil 25 let svojega igranja nanjo. Za to priložnost pripravljam jubilejne ploščo, DVD, televizijski koncert z gosti… In gotovo spet kakšno glasbeno novost!

Denis Novato je prvi slovenski harmonikarski solist, ki je prejel platinasto ploščo

KULTURA

Tinca Stegovec

Motivi so jo našli sami Med romanistiko, književnostjo in likovno umetnostjo je izbrala slednjo in postala legenda slovenske grafike. Celoten grafični opus je zaupala MGLC.

Foto: Jaka Babnik

Blanka Markovič Kocen

Umetnica z eno od obiskovalk in pomočnico direktorice MGLC Yasmin Martin Vodopivec (v ozadju)

inca Stegovec (1927), slovenska slikarka in grafičarka, velja za eno od spremljevalk Ljubljanske grafične šole. Celoten grafični opus z matricami in štirimi risbami ter velik del svoje strokovne knjižnice je po spletu okoliščin podarila Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru (MGLC), kjer so 1. decembra odprli njeno retrospektivno razstavo. Pred otvoritvijo je

velika umetnica za Slovenijo danes razgrnila spomine na svojo ustvarjalno pot. Kakšni so bili vaši umetniški začetki? Zelo zdravo in srečno otroštvo sem preživela v središču Slovenije, na Vačah, kjer je bil moj oče učitelj in šolski upravitelj, kar je bilo zame zelo pomembno. V šolo sem se namreč morda prav zato vpisala že s petimi leti, brala pa sem že pred tem. Moje prvo čtivo so bile zgodbe v mladinskih revijah Vrtec in Zvonček. Dobro se spomnim, kako sem občudovala tako pisano besedo kot ilustracijo in ju skušala ponoviti. Zaželela sem si, da bi kakšen obraz tudi sama naslikala in začela risati ljudi iz svojega bližnjega okolja. Vsi člani družine so moje početje spremljali z dopadljivostjo… Posebno oče je bil zadovoljen, starejša sestra Vida pa je slovesno izjavila, da bom šla na akademijo, kar se mi je takrat zdelo povsem normalno in prav. Ko smo se pri mojih šestih letih preselili v Ljubljano, sem se začela z risanjem resneje ukvarjati. Šolske čitanke so namreč prinašale tudi podobe naših pesnikov in pisateljev. Risali so jih Jakac, Smrekar in Gaspari, iz spoštovanja do njihove pisane besede sem jih zavzeto prerisovala. Za srednjo šolo sem, tudi po nasvetu starejše sestre, izbrala klasično gimnazijo. Kot dijakinja višjih razredov sem obiskovala še risarski tečaj, ki ga je v svojem ateljeju v pred kratkim podrtem Kolizeju vodil kipar Franc Gorše, in začela še posebej vrednotiti umetnost. Literarnega ustvarjanja pa niste povsem opustili? Zelo veliko sem brala in pisala dnevnik, marsikaj v francoščini, zlasti tisto, kar naj bi drugim ostalo skrito. Obenem sem risala ljudi v svojem okolju, sošolce, sošolke, profesorje… Po maturi sem se vpisala na akademijo, čeprav sta me zelo mikali tudi romanistika in književnost. Študirala in diplomirala sem na slikarskem oddelku, nato pa me je

v svojo grafično specialko prejel prof. Jakac. Bila sem zelo srečna, še zlasti zato, ker takrat ženske še niso obiskovale grafične specialke. Jakac mi je bil naklonjen. V specialki smo pripravljali plošče, materiale, jedkali in tiskali, risali pa smo doma. Spet sem risala ljudi, obraze, sčasoma cele figure, tako v domačem okolju kot tudi zunaj. Veliko zagona in navdušenja mi je dala nagrada Prešernovega sklada za študente. Ob zaključku študija smo imeli na akademiji razstavo, ki jo je videl sloviti hrvaški slikar prof. Ljubo Babić. Ob mojih eksponatih je izjavil: »Ovo vama nije student nego je umjetnička ličnost!« Potem so profesorji z akademije, predvsem tisti, ki so študirali pri njem v Zagrebu, postali pozorni name. Postala sem samozavestna in začela svobodno, samostojno delati predvsem grafiko, čeprav slikanja nisem opustila. Toda od tega nisem mogla živeti, zato sem se zaposlila na gimnaziji. Ker je bila ta zaposlitev zelo obilna, sem sčasoma opuščala slikarstvo in se posvečala grafiki. Ste izjemna opazovalka dogajanja okoli sebe in tudi svoje lastne duše. Kako izbirate motive za svoje ustvarjanje? Zmeraj sem risala po opazovanju. Današnja likovna vzgoja je takšna,

Otvoritev retrospektivne razstave je bila deležna velikega zanimanja.

da otroci v glavnem slikajo po domišljiji, igrivo in sproščeno. Moji motivi so bili vedno ljudje, v svoji zreli dobi pa jih sploh nisem iskala, ampak lahko rečem, da so motivi našli mene. Ko sem, denimo, šla po vsakdanjih opravkih, sem nenadoma opazila kak prizor in ga skicirala. Potem sem ugotovila, da je tisti prizor prispodoba tedanjega dogajanja v mojem ali družbenem življenju. Ker se je tega nabralo precej, s tehniko praktično nisem dohajala idej. Kako pa nastaja vaše grafično delo od zamisli do odtisa? To je zelo obsežno. Najprej je skica, potem uredim risbo v tistem formatu, ki ga bo imela grafika. In pri tem je že jasno, kakšna je ideja in kaj me je pritegnilo. Nato prenesem risbo na kovinsko ploščo in začne se dolgotrajen proces izdelave grafike v globokem tisku. Sprva, ko sem začela, je bila to čista jedkanica, ki sem jo pozneje obogatila

Kakšen izziv je za vas pomenila pridobitev pariške štipendije ter odhod v francosko prestolnico in na nek način prestolnico umetnosti? V Pariz sem si želela že dolgo, in sicer zato, da bi se seznanila z moderno umetnostjo. Prej sem bila vsepovsod. V Italiji, denimo, sem se srečala s klasično, renesančno umetnostjo, Pariz pa je bil takrat prestolnica moderne umetnosti, ki se je pozneje preselila v London, danes pa je to New York. Dobila sem štipendijo za svobodni študij, vendar sem že po enem tednu začutila potrebo, da bi delala grafiko, kar pa v hotelski sobi ni bilo mogoče. Želja, da bi pripadala določenemu krogu ljudi, me je pripeljala v atelje angleškega grafika Stanleyja Williama Hayterja, ki je zelo slovel kot pedagog. Številni grafiki od vsepovsod, predvsem s špansko govorečega sveta, in iz Azije, so s seboj prinesli svoje izkušnje in spoznala sem mnoge skrivnosti globokega tiska. Povsod, kamor ste odhajali, ste našli prijatelje in prijateljstva tudi ohranjali. Kaj vam pomeni prijateljstvo? Prijateljstvo je pravzaprav razširjena družina, torej tisti krog ljudi, kjer si sprejet, te razumejo in hočejo dobro, jaz pa njim. Ti prijatelji so bili sprva samo domači ljudje, potem pa sem bila vabljena na mednarodne kongrese, ki jih je prirejal mednarodni biografski cen-

Foto: Jaka Babnik

z akvatinto, v Parizu pa sem počasi prešla na kombinirano tehniko, reliefni tisk, reliefno jedkanico, črtno jedkanico… Reliefno jedkanje z globinami daje prostorski videz grafiki, črtna jedkanica obrise predmetom, akvatinta tone, barva zrak… To tehniko sem izoblikovala po svojem študiju v Parizu, kjer sem marsikaj pridobila.

Foto: Jaka Babnik

KULTURA

Tinca Stegovec v družbi s kustosinja razstave mag. Bredo Škrjanec in direktorico MGLC-ja Nevenko Šivavec ob otvoritvi razstave v MGLC.

ter Cambridgea. Tam sem spoznala zelo zanimive ljudi in se sprijateljila najprej z belgijsko komparativistko, urednico likovne revije Spechaal, Lisette de Backer, s katero sva si dolgo dopisovali. Na kongresu v Madridu sem srečala Brid O’Doherty, Irko iz Dublina, tudi komparativistko, ki je imela štipendijo za Pariz. V spominu mi je ostala še poljska Židinja Sarah Gumpreht Linke, nekdanja taboriščnica, ki je vodila izraelsko galerijo v Amsterdamu. Moji prijatelji so bili tudi prof. Jakac, dr. Trstenjak in zdajšnji kardinal Rodè. Milček Komelj je zapisal, da je bil Trstenjak do mene očetovski, Jakac zaščitniški, Rodè pa spodbuden. Ti prijatelji so mi dostikrat tudi kaj svetovali, ker je bilo moje življenje polno težav. Zaradi številnih nemirov in sprememb v preteklem stoletju imam vtis, kot bi od mojih začetkov minilo že tisoč let. Kaj štejete za vrh svojega ustvarjalnega dela? Po mojem in po mnenju številnih poznavalcev je to grafika z naslovom Knjiga. Gre za podobo knjige, delo mojega priljubljenega pisatelja, Louisa Evélyja, v travi. Evély je bil francoski pisatelj belgijskega rodu. Dolgo obdobje je bil moj duhovni vodja, čeprav ga nisem osebno poznala. Pisal je o aktualnih temah, eno njegovih knjig sem celo prevedla. Katera od mnogih razstav se vam je posebno vtisnila v spomin? Grafični listi se v nasprotju s kipi in slikami zlahka pošiljajo. Posebno doživetje je bila zame otvoritev razstave v Šoštanju, za dan žena, ki jo je z velikim razumevan-

jem odprl nedavno preminuli Jože Hudeček. Prišle so preproste ženice iz okoliških vasi in so se strašno zanimale, kaj pomeni ta in ona slika. To je drugače kot v mestih, ko bolj gledajo, kdo je napravil kot kaj je napravil. Posebna je bila razstava v Rimu, v Studio d’Arta Moderna, prvič zato, ker znajo Italijani zaradi svoje tradicije zelo dobro čitati likovno delo, v kakršnemkoli slogu je. Nek starejši arhitekt je izjavil: »Gospa, vi ne delate umetnosti iz ljubezni do umetnosti, ampak iz ljubezni do ljudi.« To se mi je zdelo precej točno. O razstavi so italijanski časniki pisali zelo pozitivno. Tretja zanimiva razstava je bila v Atenah, v galeriji Parnasos. To je neka posebna stavba, podobna našemu NUK-u, kjer se avtor pogovarja z ljudmi, ki mu posredujejo svoje izkušnje in tako dobi neko potrditev. Bolj v slabem spominu pa mi je ostala razstava v Londonu, ki je bila sicer uspešna, a sem bila ob vrnitvi deležna zavisti slovenskih kolegov. Imela sem mnogo težav zaradi te razstave. Svoj grafični opus ste oddali v trajno last MGLC-ju, nacionalni ustanovi. Zakaj ste se tako odločili? Zaradi selitve sem bila primorana svoj grafični opus nekam dati. Hiša, v kateri sem prebivala celih 67 let, na Gosposki ulici 10, se je spreminjala v hotel. Močno me je skrbelo, kam bi s svojim življenjskim delom. Dali so mi dve leti časa, prišlo pa je nenadoma. Lahko rečem, da je bila to generalka za smrt. Izbrala sem si grafični center, ker je strokovno najbolj merodajna ustanova, poleg tega pa je v Ljubljani, kjer sem preživela vse življenje.

kultura

Tü mo – tukaj bomo

Slovanska poselitev Prekmurja Pomurski muzej v Murski Soboti pogosto preseneti s pomembnimi dogodki: aktualnimi razstavami in tudi vsebinsko bogatimi zborniki.

Ernest Ružič

muzeju je tudi Kološev kabinet, v katerem je stalna razstava del tudi v slovenskem prostoru znanega, žal že pokojnega fotografa Jožeta Kološe – Kološa. Pomurski, do nedavnega Pokrajinski muzej, sodeluje tudi v čezmejnih projektih, kot je Doživetje prostora, skupaj s szombathelyjskim muzejem Savaria in Galerijo - muzejem Lendava. Do 31. maja 2012 bo odprta razstava Tü mo – Tukaj bomo, ki je takoj po otvoritvi vzbudila precejšnje zanimanje med strokovnjaki in nasploh med obiskovalci muzeja, ki ga vodi Metka Fujs.

Avtor razstave Tü mo – Tukaj bomo, slovanska poselitev Prekmurja, je etnolog Branko Kerman, pri zasnovi je sodeloval tudi Domen Fras. Razstava je zgodba o slovanskih prišlekih, ki so se naselili v drugi polovici 6. stoletja na območju sedanjih polj južno od Murske Sobote. Že naslov razstave je dovolj pomenljiv, saj pove, da so se slovanski priseljenci preprosto odločili naseliti se med polji in potoki pri sedanji Murski Soboti, tukaj živeti in umreti. Kasnejšim rodovom so pustili sled spomina svojega bivanja preko skromnih ostalin, da jih odkrije lopata arheologa. Največ

slovanskih objektov je bilo odkritih na Novi tabli pri Murski Soboti na skoraj 40 hektarjih.

Arheološka raziskovanja in gradnja avtoceste

Med letoma 2000 in 2002 so bili na poljih južno od Murske Sobote ob izkopavanjih na avtocestni trasi odkriti ostanki zgodnjezgodovinske poselitve. Sicer pa so bila izkopavanja od leta 1999 do 2008. Odkritje preprostih slovanskih bivališč – zemljank, katerih starost je bila strokovno določena z analizo drobcev oglja, je potrdilo nastanek slovanskih naselbin na tem območju že v drugi polovici 6. stoletja. Odkopane zemljanke, peči, vodnjaki, gospodarski objekti in grobišča, predvsem pa značilna lončenina, so ključni dokazi za razumevanje slovanske naselitve, je ocena arheološke stroke. Pridobljeno gradivo je izjemno in predstavlja novost v raziskovanju in poznavanju slovanskega obdobja v širšem prostoru. Znano je, da so bila podobna naselja na Češkem, Slovaškem in Madžarskem.

Prišli so z vzhoda

Rekonstrukcija zemljanke, preprostega slovanskega bivališča. Večina zemljank je bila zaradi globokega oranja uničena, ohranila so se le globlje vkopana dna.

Na razstavi je predstavljena bivalna in materialna kultura slovanskega življa v Prekmurju. Slovanske ostaline se spoznajo preko preprostih bivališč in najstarejših neokrašenih posod, ki spadajo v konec 6. in 7. stoletje, do prevladujočih loncev, okrašenih z valovnicami iz 8. in 9. stoletja. Med ostalinami, ki jih pripisujejo Slovanom, so se ohranili tudi sočasni, a maloštevilni predmeti bizantinskega in avarskega izvora, predvsem deli noše in okrasja. Rekonstrukcija zemljanke in film Prišli so z vzhoda pa dodatno približata način življenja zgodnjih slovanskih priseljencev, katerih pradomovina je bila vzhodno od dežel germanskih ljudstev, na območju ev-

Avtor razstave Tü mo – Tukaj bomo, arheolog Branko Kerman.

ropskega dela današnje Rusije, Belorusije, Ukrajine in Poljske. Slovanska naselitev v Panonski nižini je bila odvisna od privolitve Avarov, ki so naselitev dovoljevali znotraj meja svoje države. Pomenljivo je tudi spoznanje, da je v 9. stoletju postalo območje Prekmurja del Pribinove in Kocljeve Spodnjepanonske kneževine z upravnim središčem v Blatogradu/Zalaváru pri Blatnem jezeru. Tam sta se ustavila tudi Ciril in Metod, ki jima je Zveza Slovencev na Madžarskem pred leti postavila spomenik, skulpturo akademskega kiparja Metoda Frlica.

Tü mo – Tukaj bomo

Razstavo Tü mo – Tukaj bomo skupaj z obsežnim katalogom v slovenskem in angleškem jeziku ter številnimi fotografijami, dvema filmoma, Prišli so z vzhoda in Kako so posodo izdelovali stari Slovani, lahko umestimo med najpomembnejše kulturne dogodke v Prekmurju v letu 2011. Za ogled razstave v treh tematsko zaokroženih prostorih Pomurskega muzeja si je treba vzeti čas in pomaknili se bomo daleč nazaj k našim prednikom, spoznali bomo, od kod so prišli, kakšen je bil njihov način življenja, dela in tudi umiranja. Razstava priča o načrtnem arheološkem raziskovanju tega dela Slovenije, kar je pospešila in celo finančno omogočila gradnja avtoceste, kajti najprej so na trasi svoje naredili arheologi in šele nato delavci s stroji.

kultura

Kulturni kažipot Razstave

Tinca Stegovec: Grafike in risbe iz zbirke MGLC Od 1. 12. do 8. 2., Mednarodni grafični likovni center, Grad Tivoli, Ljubljana Na ogled so dela celotnega grafičnega opusa z matricami in štirimi risbami ter velik del strokovne knjižnice slovenske slikarke in grafičarke Tince Stegovec.

Makučeve etude - slike, skulpture in dela na papirju Od 7. 12. do 12. 2., Cankarjev dom, Prešernova cesta 10, Ljubljana Vladimir Makuc sodi med ugledne slovenske grafike, risarje, slikarje in kiparje. Za svoje delo je doma in v tujini prejel številna priznanja in nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Prešernovo nagrado, nagrado Riharda Jakopiča idr.

Urejeni po afriško: Frizerske in brivske table Afrike Od 9. 12. do 26. 2., Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana Na ogled je zbirka originalnih frizerskih in brivskih tabel iz Kameruna, Senegala, Centralnoafriške republike in fotografije frizerskih salonov iz Toga, Benina in Gane od leta 1970 do danes.

Dickensa. V ospredju je zagrenjen ljudomrzni skopuh, ki sovraži božič. Skozi sanje spozna krivice, ki jih je storil v življenju, se pokesa ter postane ljubeč in radodaren človek. Velika baletna uspešnica je uprizoritev z globokim sporočilom, da človeka lahko osrečita tudi prijaznost in sočutje do drugih ljudi.

Johnyja Casha, uporništva Waylona Jennigsa in balad Merlea Haggarda, ki pa jih, na žalost, popcountry industrija iz Nashvilla danes označuje za alternativne in precej čudaške.

Tarja Turunen 22. 1. ob 21.00, Kino Šiška, Ljubljana

Festival

Choregie 2012 - Mednarodni festival glasbenega gledališča Od 8. 1. do 13. 1., Dvorana Union, Partizanska 3-5, Maribor Choregie festival prinaša inovativno programsko politiko, ki raziskuje raznolika dela glasbenega gledališča našega časa. Festival predstavlja Sloveniji in mednarodnemu prostoru predstave, ki na sečišču glasbe in giba, zvoka in svetlobe, podobe in objekta, odkrivajo ter prepletajo nove načine glasbeno scenskega ustvarjanja. Odpira nove prostore izraza in vnaša v svet glasbe in gledališča svežino, prepričljivosti, intenzivnosti doživljanja in komunikacije.

Koncerti

The Walkabouts

Za samostojno glasbeno pot se je odločila leta 2005, ko je zapustila uspešno skupino Nightwish, na prvi samostojni turneji pa se je leta 2009 ustavila tudi v Ljubljani. Zaradi velike baze oboževalcev, se vedno znova rada vrača v Slovenijo, kjer se bo v začetku leta 2012 v okviru svetovne turneje »What Lies Beneath World Tour« predstavila z zadnjim, tretjim, albumom. Na koncertu lahko pričakujemo vrhunski operni vokal in kakovostno izvedbo njene spremljevalne skupine ter morda tudi kakšno Nightwish uspešnico.

16. 1. ob 21.00, Kino Šiška, Ljubljana

Mnozil Brass 22. 1. ob 17.00, Slovensko stalno gledališče, Ulica Petronio, 4, Trst Skupino Mnozil Brass sestavlja sedem glasbenih virtuozov. Izvajajo vse glasbene zvrsti, njihovi nastopi pa so pravo doživetje tudi z gledališkega vidika, saj so prežeti s komičnimi prizori. Zaradi tega privabljajo na svoje koncerte vse generacije poslušalcev, tudi tiste, ki se na glasbo ne spoznajo.

Predstava

Hrestač Od 7. 1. do 14. 1., SNG Opera in balet, Župančičeva 1, Ljubljana Hrestač – Božična zgodba madžarskega koreografa in režiserja Yourija Vámosa je »lesketajoče zasnežena, očarljiva, vesela in pričakovanja zbujajoča predstava«, ki s svojo čarobnostjo tudi domačemu občinstvu vedno znova pričara decembrsko praznično vzdušje. Eno najlepših baletnih pravljic, ki jo je libretist Marius Petipa zasnoval po Dumasovi adaptaciji Hoffmannove pravljice Hrestač in mišji kralj, je režiser nadgradil z znano brezčasno Božično zgodbo Charlesa

izbrala Maja Kaplan

Po šestih letih ustvarjalnega premora so The Walkabouts objavili nov studijski album z naslovom Travels in the Dustland. Chris Eckman in Carla Torgerson sta posnela že svoj 15. studijski album pod imenom The Walkabouts. Snovati sta ga začela novembra lani, s snemanjem pa končala junija letos. Tudi tokrat je z njima sodelovala ekipa, ki je ustvarila že prejšnje albume (Terri Moeller, Michael Wells, Glenn Slater).

Dale Watson & The Texas two

Sejem

Alpe-Adria: Turizem in prosti čas Od 26. do 29. 1., Gospodarsko razstavišče, Ljubljana Na sejemski prireditvi Alpe-Adria: Turizem in prosti čas se predstavljata turistična ponudba Slovenije in drugih destinacij regije Alpe Jadran.

19. 1. ob 21.00, Kino Šiška, Ljubljana Dale Watson, po rodu iz Alabame, trenutno pa živi v Teksasu, uteleša prvinsko country glasbo, ki je danes skorajda ni več. Watsonove mojstrsko zaigrane in zapete “ameripolitan” skladbe črpajo iz tradicije očeta countryja Hanka Williamsa, botra honky tonka Leftyja Frizzella, pravovernosti

KNJIŽNA POLICA

Slovenski knjižni sejem

Slovenska knjiga ni izgubila privlačnosti

V konkurenci 100 založnikov, ki letno izdajo več kot 6000 knjig, se na majhnem slovenskem trgu bije boj za preživetje Tomaž Štefe

Urednica pri založbi Mladika Nadia Roncelli

generacija lahko oziroma morala iskati svoj prostor pod soncem. Tako kot slovenska kultura nasploh bo tudi slovenska knjiga, ne glede na nevarnosti, ki ji pretijo, še dolgo ostala eden od osrednjih temeljev in čuvarjev slovenskega jezika in slovenstva nasploh. Videti je, da slovenska knjiga za sedaj še ni izgubila svoje privlačnosti.

Založba Mladika Trst

To je še posebej pomembno tam, kjer gre dejansko za biti ali ne biti

Velike založbe, kot je na primer Mladinska knjiga, so pri tem dosti na boljšem kot majhne, saj si lahko privoščijo učinkovito in drago oglaševanje. vsaj površno lahko spoznajo oziroma začutijo. Spoznajo pa tudi, da človekova ustvarjalnost in iznajdljivost nimata meja in prav v tej smeri bo mlada

Slovenec. To je na robu, kot pravi letošnji Schwentnerjev nagrajenec, odgovorni urednik tržaške založbe Mladika Marij Maver, ki je hkrati tudi urednik revije z istim imenom.

Rodoljubni založnik, kot je sam sebe označeval Lavoslav Schwentner, je bil rojen na Vranskem leta 1865, umrl pa je leta 1952. Bil je eden največjih in najboljših slovenskih založnikov in po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto

na knjižnem sejmu dobi eden od založnikov. Mimogrede velja povedati, da je Schwentner poznan predvsem kot Cankarjev mecen in po tem, da je izdal okoli 236 knjig. Založba Mladika iz Trsta letos praznuje 50 let svojega obstoja. Leta 1961 je namreč luč sveta v Trstu zagledala pesniška zbirka Moja pomlad tržaške pesnice Brune Marije Pertot. Vse od tedaj založba Mladika izdaja leposlovno, otroško literaturo, zgodovinske študije, slovarje in priročnike. Najbolj pri srcu so ji domači, v zamejstvu živeči avtorji, katerih dela promovira in širi v celotnem slovenskem prostoru. Z nagrado Vstajenje pa nagrajuje najboljša literarna dela. V 50 letih je izdala 300 naslovov, 11 samo od lanskega do letošnjega knjižnega sejma. Med njimi si posebno pozornost gotovo zasluži izbrano delo pesnika Miroslava Košute Drevo življenja. S prevodno literaturo nagovarja tudi italijansko govoreče bralce – letos je izšel prevod 12 novel Alojza Rebule. Ob 50-letnici je založba izdala tudi bibliografijo z naslovom 50 let knjižnih izdaj Mladike 1961 – 2011. Veliko teh del si je še vedno mogoče ogledati na pregledni razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Foto: Maja Kaplan

Foto: Tomaž Štefe

tis, ki bo obiskovalcu 27. slovenskega knjižnega sejma še dolgo ostal v spominu, je, sodeč po prerivanju med obiskovalci, pravzaprav zelo ugoden, celo presenetljiv. Da je bilo med obiskovalci največ šolskih skupin z vseh koncev Slovenije, govori v prid zavedanju vodstev osnovnih in srednjih šol ter pedagoških delavcev, da se prav v letih odraščanja oblikuje odnos do knjige, pri čemer je na sejmu odnosu knjiga – bralec mogoče in treba prišteti še odnos knjiga – ustvarjalec. Na sejmu je namreč mnogo lažje kot v knjigarni srečati tudi ustvarjalce knjig, od piscev preko založnikov do tiskarjev in knjigarnarjev in se z njimi tudi pogovoriti. Več kot 100 založnikov in več kot 6000 novih knjig v enem letu je za tako majhen trg, kot je slovenski, res veliko. Zato ni čudno, da mnogi tudi potarnajo, kako težko se je ob tako močni konkurenci obdržati na trgu in preživeti. A danes je že tako, da pravzaprav ni področja, na katerem ne bi bilo ostrega konkurenčnega boja za preživetje. In tako kot na drugih področjih je tudi pri knjigah veliko odvisno od ugleda piscev, privlačnosti v knjigah obravnavanih tem, od videza in cene izdelka, možnosti in iznajdljivosti pri oglaševanju. Velike založbe, kot je na primer Mladinska knjiga, so pri tem dosti na boljšem kot majhne, saj si lahko privoščijo učinkovito in drago oglaševanje. Vse to mladi ljudje ob obisku sejma

KNJIŽNA POLICA

Knjižni dar 2012

Jezik nas povezuje

Slovenska prosvetna zveza iz Celovca je v predprazničnih dneh predstavila zanimiv literarni sveženj. Za 90 evrov v Sloveniji in pol manj na Koroškem obilo zanimivega branja. Blanka Markovič Kocen

lovenska prosvetna zveza, ki Knjižni dar izdaja že od davnega leta 1946, je ljubitelje knjig poleg tradicionalnega Koroškega koledarja letos razveselila še z dvema romanoma, literarno revijo in otroško slikanico, kot dodatek pa še zgoščenko Koroški samorastniki. »Knjiga je v povojnem času po drugačnih poteh prihajala v slovenske domove kot danes,« se začetkov Knjižnega daru spominja dr. Janko Malle, vodja Prosvetne zveze. »Knjige smo prodajali po zaupniški mreži, po slovenskih prosvetnih in krajevnih društvih, vselej pred božičnimi in novoletnimi prazniki, po zelo ugodni ceni.« Sistem Knjižnega daru so ohranili vse do danes, da zanimanja ne manjka, pa priča podatek o približno 500 prodanih svežnjih na leto, tudi v času, ko so številne denarnice bolj kot ne prazne. »Včasih smo jih prodali še veliko več, a okoliščine so danes spremenjene, saj lahko bralci knjige kupujejo tudi v slovenskih knjigarnah v Celovcu,« pravi dr. Malle in dodaja, da skušajo tako sistem Knjižnega daru kot tudi njegovo koroško-slovensko tematiko ohraniti. Večina knjig iz Knjižnega daru prihaja iz Založbe Drava, občasno, tudi tokrat, pa se dogovorijo z Založbo Wieser.

Letošnja ponudba

nike Joška Packa in vokalni podpori Maksija Sime poje slovenske ljudske ter nemške, ruske, slovaške, italijanske, romske in židovske pesmi. »Celoten komplet stane 90 evrov, vendar ga na Koroškem prodajamo za polovično ceno, ker sta ga podprla Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in ministrstvo za kulturo na Dunaju,« pojasnjuje vodja Slovenske prosvetne zveze, ki je predstavila tudi projekt Popki literature, s katerim, kot je na novinarski konferenci dejal Lojze Wieser, na Koroškem odkrivajo mlado literaturo in mu bomo v eni od prihodnjih številk revije namenili posebno pozornost. Foto: Metodij Rigler

Koroški koledar, stalnica Knjižnega daru, in obravnava različne članke in teme na Koroškem. Tokrat je v njem zbranih dvajset prispevkov

petnajstih avtoric in avtorjev z avstrijske Koroške in iz Slovenije. Roman Anisja – prisilna delavka na Koroškem Tomaža Ogrisa je pripoved dveh Ukrajink, ki sta bili med drugo svetovno vojno kot petnajstletni dekleti pregnani iz družin in domačega okolja in sta morali delati kot prisilni delavki na območju tedanjega nemškega rajha. Petra Handkeja Še vedno vihar, ki ga je v slovenščino tenkočutno prevedel Brane Čop, izšel pa je pri Založbi Wieser, je avtobiografska zgodba o otroštvu na Koroškem. »Posebnost je v tem, da avtor svoje prednike kliče na zagovor, ker ga niso naučili slovenskega jezika,« poudarja Malle. Literarna revija Rastje izhaja od leta 2007 in objavlja literarne prvence mladih koroških Slovencev. Letos predstavlja 28 pismenih oziroma literarnih izdelkov mladih od 7. do 14. leta, ki so sodelovali na literarnem natečaju Na dan z besedilom, na katerega se je odzvalo 350 otrok z dvojezičnih šol in gimnazij na južnem Koroškem. Knjižni dar letos ponuja tudi otroško slikanico, to je v bistvu drugi del trijezičnega, slovenskoitalijansko-nemškega otroškega slovarja. Izdal ga je celovški kulturni center Haček kot učni pripomoček za otroške vrtce in dvojezične osnovne šole na Koroškem. Knjižnemu svežnju je dodana še zgoščenka Rožanski muzikantje, gre pa za delo vokalnega solista Alberta Sime, ki ob spremljavi harmo-

Pri SPZ skušajo sistem Knjižnega daru ohranjati

Novinarska konferenca v Ljubljani

Celovški založnik Lojze Wieser

Zanimanja za Knjižni dar ne manjka, pa priča podatek o približno 500 prodanih svežnjih na leto, tudi v času, ko so številne denarnice bolj kot ne prazne. 19

SPOZNAJMO SE

Krščanska kulturna zveza

Kultura za preživetje narodne skupnosti

Krščanska kulturna zveza skrbi za razvoj kulture na Koroškem, za povezovanje tamkajšnjih društev in ohranjanje slovenske besede. O delu ene najpomembnejših organizacij koroških Slovencev smo se pogovarjali z njeno predsednico Sonjo Kert-Wakounig. Blanka Markovič Kocen

Sonja Kert-Wakounig, predsednica KKZ: „Pomagamo, da se koroškoslovenska društva razvijajo in s svojim kulturnim delom skrbijo za prisotnost slovenskega jezika na Koroškem.

o mnenju Kert-Wakounigove je prav kultura osnova za preživetje narodne skupnosti. Društva, zbori in druge formacije koroških Slovencev so pomembni biotopi, kjer se še odvija slovensko življenje tudi zunaj ožjega kroga družine. »Pomagamo, da se koroškoslovenska društva razvijajo in s svojim kulturnim delom skrbijo za prisotnost slovenskega jezika na Koroškem,« pravi. »Vsem društvom na Koroškem nudimo vsestranski servis in po svojih močeh podpiramo častno kulturno delo naših društvenikov po celem ozemlju dvojezične Koroške.« V Krščanski kulturni zvezi (KKZ) tako med drugim zbirajo note, urejajo arhive,

nudijo tehnični park, organizirajo nastope, zunanjo strokovno pomoč (zborovodske tečaje, gledališke seminarje...), izdajajo knjige, prevzemajo oblikovna, pisarniška in druga administrativna dela. »Kot krovna organizacija povezujemo društva med sabo in z okoljem, kjer delujejo, pa tudi s širšim prostorom v Avstriji in vsem slovenskim kulturnim prostorom, kamor posredujemo kakovostne prireditve,« pojasnjuje sogovornica. KKZ je organizirana po avstrijskem društvenem pravu, vanjo je včlanjenih 54 društev in skupin. »Smo največja tovrstna organizacija na Koroškem in pokrivamo vse tukajšnje kulturno življenje,« poudarja Kert-Wakounigova in dodaja, da sredstva za svoje delovanje črpajo iz javnih podpor iz Avstrije in Slovenije, drugih podpor in darov oziroma zasebnih sponzorstev. »Cilji KKZ pa so uveljavljanje, zastopanje in pospeševanje kulturnih stvaritev, potreb in interesov koroških Slovencev, pospeševanje znanosti in raziskovanj, ustvarjanje izobraževalnih možnosti, posredovanje kulturnih dobrin med obema narodoma na Koroškem ter organizacijska in strokovna pomoč včlanjenim kulturnim društvom in skupinam.«

Ohranjanje slovenščine

Med pomembnejšimi projekti KKZ v naslednjih letih je gotovo projekt Slovenščina v družini, s katerim želijo ozavestiti močno nazadovanje slovenskega pogovornega jezika na Koroškem ter, seveda, okrepiti njegovo rabo. Z delavnicami za dvojezične družine, zvočnimi igrami v koroško-slovenskih narečjih, filmi in oglaševanjem želijo spodbuditi mlade družine, da slovenščine ne opustijo. Sode-

lujejo z izobraževalnimi ustanovami, šolami ter vsemi kulturnimi in političnimi dejavniki na Koroškem. V tem sklopu načrtujejo posebno jezikovno kampanjo za Zilo, saj je tam slovensko narečje najbolj ogroženo.

Zbiranje in zapisovanje slovenskih ledinskih imen

Kot zelo pomembno sogovornica izpostavlja tudi zbiranje in zapisovanje slovenskih ledinskih imen na dvojezičnem ozemlju Koroške. »To delo poteka v naših društvih že nekaj let, po zaslugi Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik so bila slovenska ledinska imena na Koroškem leta 2009 sprejeta v Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine v Avstriji. V okviru evropskega projekta FLU-LED bomo s strokovno pomočjo Inštituta Urban Jarnik razvili enotno metodologijo zapisovanja ter strokovno usposobili vključene društvenike za to zahtevno delo.«

SPOZNAJMO SE Z drugim evropskim projektom, DUO Kunsthandwerk, želijo ohraniti in razviti domačo umetnostno obrt in tradicionalne rokodelske dejavnosti ter jih prenesti na mlajše generacije. V projektu se rokodelci povezujejo in predstavljajo, pripravlja se spletni forum, rokodelski festivali v Sloveniji in Avstriji. Obenem pa se trudijo za kulturne izmenjave med avstrijsko in slovensko koroško regijo. »V letu 2012 obhajamo tudi 70. obletnico izseljevanja koroških Slovencev, ki ji bomo skupaj z drugimi kulturnimi dejavniki posvetili tudi primerno pozornost,« dodaja predsednica KKZ.

Celoletne aktivnosti KKZ

Med celoletnimi aktivnostmi KKZ predsednica opozarja na legendaren in priljubljen osrednji koncert KKZ, Koroška poje, vedno drugo nedeljo v marcu. »V celovškem Domu glasbe se ob tej priložnosti zberejo koroški Slovenci iz vseh dolin, ki jim predstavimo prerez pevskega ustvarjanja koroško-slovenskih zborov,« pojasnjuje. V zavesti skupnega kulturnega prostora vedno povabijo v goste tudi zbore iz Slovenije ali slovenskega zamejstva v Italiji. Za ta koncert KKZ spodbuja zbore, da se povezujejo in posvetijo težiščnim temam. Letošnja Koroška poje bo že 40. po vrsti, namenili pa jo bodo še živečim koroško-slovenskim skladateljem. V Novem mestu vsako leto konec junija v sodelovanju z OŠ Grm KKZ Utrinek s koncerta „Koroška poje“ 2011, na sliki združeni nastopajoči zbori (MePZ Danica iz Šentprimoža, Mešani Mladinski zbor ZG/ZRG v Celovcu, Vokalna skupina akzent/SPD JepaBaško jezero, Vokalna skupina Voxon iz Pliberka, Dekliški zbor „Bodeča neža“ iz Gorice).Spredaj prof. Jožko Kovačič.

za slovenske otroke pripravlja Jezikovne počitnice. 40 otrok ima možnost, da po sprejemljivi ceni v družinskem ozračju izpopolnijo svoje znanje slovenščine. Nič manj priljubljene niso Gledališke in lutkovne delavnice za amaterske mladinske gledališke in lutkovne skupine v Ankaranu. Tu pod strokovnim vodstvom slovenskih in avstrijskih mentorjev okoli 200 otrok vsako leto avgusta/septembra pripravlja svoje predstave in se vežba v igri, gibu in govoru. »To sta pravzaprav klasična projekta čezmejnega povezovanja, ki jih Evropska unija v zadnjih letih podpira in dokazuje, da smo s programi in idejami pri KKZ na pravi poti,« dodaja Kert-Wakounigova. Priljubljena kreativna delavnica za otroke je že polnih 20 let tudi Teden mladih umetnikov v Mladinskem centru na Reberci. Priznane slovenske umetnice in umetniki uvajajo otroke v svoje delo in jih spodbujajo k ustvarjanju. Stalnice pa so še vsakoletna Srečanja otroških in mladinskih zborov, Srečanja gledaliških skupin ali družinsko petje in osrednji gledališki praznik, 8. decembra, v Mestnem gledališču v Celovcu. »Širšega družbenega pomena sta tudi podelitev Einspielerjeve in Tischlerjeve nagrade, ki sta najvišji odlikovanj koroških Slovencev in ju podeljujemo skupaj z Narodnim svetom koroških Slovencev,« pravi sogovornica.

S pestrimi načrti v 2012

Po njenem mnenju je KKZ izpolnila večino načrtovanih projektov in ciljev. »Ker imamo toliko idej, jih vseh, seveda, ni mogoče uresničiti naenkrat. Že s številnimi stalnicami, ki jih zaradi uspešnosti nikakor ne kaže opusititi, smo personalno in finančno precej zapolnjeni in bi potrebovali več sredstev.« Težišči v letu 2012 bosta kampanja za ohranitev slovenskega pogovornega jezika, zaenkrat predvsem na Zilji, v okviru projekta Slovenščina v družini in 70. obletnica izseljevanja koroških Slovencev. »Posebno obeležje zasluži tudi 50. obletnica slovenske predstave v celovškem mestnem gledališču, kjer načrtujemo posebno produkcijo z domačimi izvajalci,« še spomni Sonja Kert-Wakounig. V končnih pripravah je zbirka rožanskih ljudskih pesmi, priredbe in obdelave za ženski, dekliški in mladinski zbor, ter zbirka ziljskih ljudskih pesmi iz zapuščine Lajka Milisavljeviča. Tovrstne publikacije so tudi tradicija in posebna pristojnost KKZ, rožanske bodo izšle verjetno še letos, najpozneje januarja 2012, ziljske v leta 2012.

Jernej Bajželj

Prostovoljstvo kot način življenja Slovenski rojak z visokim državnim odlikovanjem za prostovoljstvo Blanka Markovič Kocen

Na sliki od leve: sin John s partnerko Andreo, hči Anne, Jernej Bajželj in njegova žena Willy in sin Peter s partnerko Joy

Jernej Bajželj, avstralski Slovenec, je gotovo eden izmed tistih rojakov, ki si, čeprav morda malce neopažen, zasluži posebno pozornost, tudi v naši reviji. Da smo ga sploh odkrili, smo najprej navezali stik z njegovo hčerko Anne Ling, ki nam je pri našem delu izdatno pomagala. Septembra ste 2011 je g. Bajželj prejel visoko državno odlikovanje, kolajno za svoje prostovoljno delo, kar je v letu prostovoljstva še toliko bolj pomembno. Dolga leta je bil namreč aktivni član najrazličnejših prostovoljnih organizacij, med njimi Rotary Kluba, v katerem je v 40 letih prepotoval višavja Papue Nove Gvineje in vodil skupino za gradnjo bolnišnic v Ubaigubi. 16 let je, kot pravi, razvažal obroke hrane po domovih ostarelih, bil član uprave bolnišnice Ulverstone, se udejstvoval v najrazličnejših organizacijah in društvih upokojencev ter številnih drugih organizacijah, ki tako ali drugače skrbijo za blagostanje ljudi in jim lajšajo življenje, zlasti v letih, ko niso več aktivni. Avstralsko državno priznanje podeljujejo že od leta 1972 osebam, ki so se kot prostovoljci izkazali pri nudenju pomoči ljudem, ki le-to potrebujejo. Bajželj dodaja, da je prostovoljstvo sicer v Avstraliji zelo razvito in zaželena ter cenjena oblika medsebojne pomoči. Prostovoljci sodelujejo, denimo, v gasilskih brigadah, v zdravstvenih domovih, bolnišnicah, domovih za ostarele, obalnih stražah, skavtskih in cerkvenih organizacijah, v šolah in podobno. V aktivni dobi je bil Jernej Bajželj samozaposlen v gradbeništvu. »Leta 1959 sem ob obali v Ulverstonu zgradil, ustanovil in do leta 1977 tudi vodil Bajžljeve počitniške domove,« s ponosom pove. In spomini oživijo: 5. Januarja 1959 je iz tedanje Jugoslavije pobegnil v Italijo, od koder so ga iz goriške ječe v okovih pregnali na otok Lipari nad Sicilijo, od tam pa v begunsko taborišče v Rim. Kot imigrant je pozneje zapustil Evropo in več kot 11 let živel v šotorih in delal v pragozdovih v Queenslandu. Naposled si je našel dom v Tasmaniji, kjer si je v Ulverstonu ustvaril dom in družino. »Sodobna aviacija in komunikacija sta nam močno olajšali življenje in nas približali svetu,« pove sogovornik in dodaja, da se Avstralija lahko pohvali z zelo visokim življenjskim standardom in blagim podnebjem. »Tasmanija je več kot dvakrat večja od Slovenije, a ima zgolj 503 tisoč prebivalcev. Sonce pa nam sije s severa,« pove Jernej Bajželj, ki je bil s hčerko Anne zadnjič v Sloveniji leta 2010 in je navdušen nad razvojem svoje prve Jernej Bajželj ob prejemu priznanja iz rok tasmanskega guvernerja Ewana Crawforda domovine.

SPOZNAJMO SE

Slovensko deželno gospodarsko združenje iz Trsta

Zamejstvo vabi mlade iz Slovenije

Tržaško gospodarsko združenje, ki ima eno najdaljših tradicij med tovrstnimi slovenskimi združenji v zamejstvu, se je predstavilo na zaposlitveno-kariernem sejmu Moje delo v Ljubljani. Pogovarjali smo se z direktorjem Andrejem Šikom. Foto: Maja Kaplan

Blanka Markovič Kocen

Andrej Šik, direktor SDGZ: »Mladi lahko v trenutku, ko je težko najti zaposlitev, dobijo dodatne možnosti in pridobijo izkušnje, ki jih uporabijo neposredno ali ‘unovčijo’ v nadaljnji karieri.«

Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) iz Trsta, ki je letos slavnostno zaznamovalo 65-letnico svojega delovanja, je po besedah direktorja Šika vključenih okoli tisoč podjetij, od tega jih je 500 članov združenja. »Člani so namreč samo podjetja, ki so v lasti predstavnikov slovenske manjšine v Italiji, sodelujemo pa z vsemi podpornimi ustanovami na področju gospodarstva, kot sta obrtna in gospodarska zbornica na slovenski strani,« pojasnjuje in dodaja, da se članstvo v zadnjih letih ni spreminjalo.

Na delovno prakso čez mejo

Na letošnjem zaposlitveno-kariernem sejmu Moje delo so želeli

predvsem privabiti del mladih, ki naj bi se vključil v čezmejne delovne prakse. »V okviru projekta iCON pripravljamo 30 trimesečnih čezmejnih delovnih praks in 20 dvomesečnih čezmejnih delovnih izmenjav, ki naj bi jih udejanili v letu 2012,« pravi Šik in dodaja, da zanimanja podjetij za ta projekt ne manjka. Po njegovem mnenju mladi z vključitvijo zagotovo pridobijo številne izkušnje na obmejnem območju in postanejo gonilna sila okrepljenega gospodarskega sodelovanja v obdobju, ko zadnje zapreke izginjajo. »Mladi lahko v trenutku, ko je težko najti zaposlitev, dobijo dodatne možnosti in pridobijo izkušnje, ki jih uporabijo neposredno ali ‘unovčijo’ v nadaljnji karieri.« SDGZ deluje na prostovoljni ravni, po modelu italijanskih stanovskih organizacij. »Naša posebnost je, da smo manjšinska organizacija, ki znotraj sebe, v sekcijah, združuje številne dejavnosti. Poleg sekcije proizvodnih dejavnosti, ki združuje obrtnike in malo industrijo, imamo sekciji trgovine na drobno in mednarodne trgovine in storitev, gostinsko sekcijo in sekcijo svobodnih poklicev, kamor sodijo pravniki, zdravniki, prevajalci, projektanti...« našteva sogovornik. Za svoje člane pripravljajo različna izobraževanja in predavanja, kar poleg storitev sodi v redno dejavnost združenja, ki ima tri zaposlene na organizacijskem področju in 40 na storitvah. »Gospodarsko združenje v Trstu ima najmočnejše storitveno podjetje,« pravi Šik. »Celo v okviru italijanske organizacije ni tako močnega podjetja, kot ga imamo mi. Več kot tisoč podjetij, od katerih je 500 italijanskih, uporablja naš sistem, ker je razmerje med kakovostjo ponudbe in ceno očitno primerno in delamo povsem tržno.«

Do evropskih sredstev prek Euroservisa

Kot zanimivo navaja izkušnjo Euroservisa, podjetja, ki ga je združenje ustanovilo leta 2005 in je nadaljevanje urada za Evropo. Sogovornik pojasnjuje: »To podjetje je postalo glavna struktura za črpanje evropskih sredstev za čezmejno delovanje na osi Italija - Slovenija in nudi storitve tako za javne ustanove kot za ustanove slovenske manjšine. Tudi to je podjetje, ki dela povsem na tržni osnovi in je uspešno opravilo že nekaj sto projektov. Servis kot tak ima približno 2 milijona evrov prometa na leto, v sistemu pa se obrne nekaj manj kot 3 milijone.« Med pomembnimi projekti v iztekajočem se letu direktor SDGZ med drugim napoveduje začetek projekta Transarmon z vključitvijo predstavnikov slovenskih in italijanskih inšpekcijskih služb. Izrekli naj bi se o dokumentaciji, ki jo podjetja na obmejnem območju dejansko potrebujejo. »Čeprav se nepoznavalcem zdi relativno, je to za podjetja velik problem, saj brez ustreznih informacij lahko zaidejo v težave takoj, ko prestopijo mejo,« poudarja Šik. Poslovno okolje v italijanskem zamejstvu je po njegovem mnenju delno pod vplivom dogajanja na državni oziroma na mednarodni ravni. »Vemo, v kakšnem obdobju smo, imajo pa naši člani konkurenčno prednost, vezano z dejstvom, da poznajo dva jezika, dva sistema, tudi pravna, in v obmejnem prostoru lažje poslujejo kot podjetja v večinski italijanski lasti.« V zadnjih desetih let je SDGZ, tako Andrej Šik, postalo referenčna struktura za čezmejno delovanje, bodisi za slovenska podjetja, ki prihajajo v Italijo, kot za italijanska, ki gredo v Slovenijo, in to vlogo jim priznavajo na obeh straneh meje.

NE PREZRITE

Rodoslovje

Napake v rodovnikih

Motiti se je človeško! Vsi se motimo v vsem svojem početju. Prizadevamo si sicer, da bi bilo tega čim manj. Večinoma uspemo, ne pa vedno. Napake so torej povsod, tudi v rodovnikih. Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo

seh vrst so in tu se ne bom spuščal v njihovo kategorizacijo in posledice. Za primer bom nakazal po moji sodbi najbolj usodno. To so nezakonska rojstva.

Nezakonska rojstva

Nezakonsko rojstvo sicer ni nobena napaka. Je čisto naraven dogodek, ki je samo zaradi družbenih dogovorov postal »napaka«. Danes sicer ne več enako kot za eno ali več prejšnjih generacij. Morda najhujša posledica rojstva nezakonskega otroka je bila zelo majhna možnost preživetja. Nezakonske otroke so pogosto kar umorili. Če so preživeli, so imeli največkrat težje pogoje za izenačenje z drugimi ali celo za uveljavljanje med njimi. Morda so zato v grški antiki očetovstvo uspešnih nezakonskih otrok pripisovali bogovom. Rojstvo nezakonskega otroka je tudi ena od najhujših zaprek pri rodoslovni raziskavi. In o tem bo beseda v pričujočem prispevku. Če se je rodil otrok neporočeni materi, je smel matičar (župnik pri krstu) vpisati samo mater in ne tudi očeta. S tem se raziskovanje te družine praktično ustavi. Danes ne bomo več našli nikogar, ki bi vedel povedati tisto, kar je takrat vedela vsaj mati, lahko pa tudi oče, sorodstvo in soseska. Še za mater je nadaljevanje raziskave močno oteženo. Njeno ime in priimek sta navadno nezanesljiva atributa za iskanje. Micka Kovačeva, na primer, je tako širok pojem, da je nesmiselno ugibati, katera bi to lahko bila. Lahko samo sklepamo, da je bila stara najverjetneje od 20 do 40 let. Še kraj rojstva otroka je komaj kdaj uporaben atribut, saj so šla neporočena dekleta po možnosti rojevat kam daleč od »sramote«. Pri bogatejših se je reklo, da je šla v Rim. Tu se nam torej rodoslovna raziskava največkrat popolnoma ustavi. Pa ne gre za resnično napako! Gre samo za preskope podatke, ki bi omogočili nadaljevanje. Saj bi v primeru omembe očeta v zapisu krsta otroka lahko iskali poroko

staršev tudi za Micko Kovačevo. Ime ženina (npr. Franc Novak) pa bi dovolj zanesljivo pokazalo na ustrezni zapis v poročni knjigi, kjer bi pridobili dodatne podatke o ženinu, nevesti in njunih starših.

Neistovetnost biološkega in zakonitega očeta

Napaka se skriva drugje in je vsaj tako pogosta, kot so rojstva nezakonskih otrok. Ta napaka je neistovetnost biološkega in zakonitega očeta. Matičar je bil namreč dolžan vpisovati v rubriko očeta zakonitega moža matere. In to tudi v primeru,

ko ta ni bil biološki oče. Za to neistovetnost je najpogosteje vedela samo mati, ne tudi njen mož (ta je navadno za svoje rogove izvedel zadnji). Omenjena napaka se zagotovo skriva v vseh rodovnikih. Tudi meni se je pripetila. Po nekajletnem rodoslovnem raziskovanju sem povsem po naključju izvedel, da sem del rodovnika delal za »tujca«. Domnevni oče moje tašče je bil v resnici očim. Oče pa je po stotih letih utonil v večno pozabo, saj se o njem ne ve drugega kot to, da naj bi bil konjeniški častnik italijanskega rodu.

Rojstvo nezakonskega otroka je tudi ena od najhujših zaprek pri rodoslovni raziskavi.

IZOBRAŽEVANJE in znanost

Vida Matičič, študentka solopetja na Nizozemskem

»Študij v tujini te popelje v nov svet!«

Od cerkvenega dekliškega zborčka do opere v kraljevi palači Metka Dijkstra Murko

Foto: Uroš Malnaršič

radicionalnim »kategorijam« Slovencev v tujini – izseljencem in zdomcem na začasnem delu v tujini - se v zadnjih letih pridružuje vse več študentov, ki se dodatno izpopolnjujejo v tujini. Tako skupaj z vrstniki z vsega sveta najdejo pot tudi do nizozemskih univerz, ki vabijo z vrhunskimi študijskimi programi. Opazno je naraščajoče število glasbenikov, ki se izpopolnjujejo na nizozemskih konzervatorijih. Zakaj se odločajo prav za Nizozemsko?

Kar se Vidka nauči...

Vido Matičič, 27-letno študentko solopetja z Rakeka, je na Nizozemsko pripeljalo več razlogov. Najprej seveda njena strast do petja. Pri Žlincovih – kot se po domače pravi njihovi kmetiji – se je vedno pelo. Vida je svojo pevsko »kariero« s šestimi leti začela v cerkvenem dekliškem zborčku, nato v šoli pri otroškem zboru, z devetimi leti pa že v narodnozabavnem ansamblu Vilija Marinška. Na glasbeni šoli je igrala prečno flavto, s štirinajstimi leti je bila sprejeta na solopetje, čeprav je bila spodnja starostna meja pravzaprav 17 let. Kar nekaj pove o njenem talentu, ki je prišel do izraza s trdim delom pod vodstvom vrste izvrstnih pedagogov: Elife Jashari, Ivana Andreasa Arnška, Jožeta Oblaka, Tanje Grlica. Po uspehu na Tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije se je poleg študija na Pedagoški fakulteti vpisala tudi na Umetniško gimnazijo Koper: »Prof. Nina Kompare Volasko je čudovita učiteljica in tudi Prepevanje pri narodnozabavnemu ansamblu verjetno ni najbolj logična izbira za devetletno deklico, Vida pa si je rekla: »Ljudske pesmi so mi prav všeč – zakaj pa ne?!« Vodja ansambla Vili je poročen z Vidino starejšo sestro Majo in z ansamblom Erazem nadaljujeta družinsko tradicijo.

na zimsko srečanje v Normandiji ter naslednje leto turneja po Evropi. »Takrat smo se ustavili tudi na Nizozemskem!« Iz ljubiteljstva je petje vedno bolj postajalo poklicna zelja. »Če želiš nadaljevati, moraš v tujino!« so ji svetovali vedno znova. Kar nekaj članov WYC-ja je priporočalo nizozemske konzervatorije, malo je »pomagalo«, da na Nizozemskem živi teta Breda. In ko je Uroš rekel, da pojde z njo, se je vse odvilo po hitrem postopku. Po enotedenskem izobraževalnem izletu in po sprejemnih izpitih na haaškem in amsterdamskem konzervatoriju se je odločila za Amsterdam, kjer je bila kljub polnemu razredu sprejeta pri prof. Valerie Guillorit.

Amsterdam je dober začetek

Sprejem na konzervatorij je že sam po sebi velik uspeh, ki Vidi prinaša nove priložnosti za pevski razvoj.

odlična pevka... Bila mi je velik vzor in mi je že od začetka priporočala študij v tujini.« Velik del »krivde« nosi tudi priznani primorski skladatelj Ambrož Čopi, njen profesor na Umetniški gimnaziji in dirigent Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem. »Ambrož me je določil za vokalno pedagoginjo – tako sem bila zadolžena za upevanje, korepetiranje in po potrebi individualno delo s pevci. Začela sem iz nič, v roke mi je potisnil nekaj literature in v štirih letih sem pridobila ogromno izkušenj, ki mi vedno pridejo prav.« Študentska leta

v Kopru so bila prepletena z urami petja, vajami, nastopi, s koncerti, turnejami in še marsičim. Tako sta z Urošem pri Akademskem zboru postala par…

Pogled čez mejo

»Nina me je navdušila tudi nad World Youth Choir (WYC) - Svetovni zbor mladih.« Leta 2005 je bila Vida na svetovni avdiciji izbrana za ta prestižni projekt. Poletje je skupaj z drugimi 80 mladimi pevci preživela v Izraelu – 10 dni vaj in 10-dnevna koncertna turneja so bili nepozabno doživetje, ki mu je sledilo povabilo

Avgusta 2008 sta z Urošem, ki je že po treh tednih našel službo, prispela na Nizozemsko. »Nekaj časa je trajalo, da sva se ustalila, pa tudi z vsakim dnem izveva kaj novega in tako se najino življenje tukaj vedno bolj polni. Potrebovala sem pol leta, da sem se navadila na okolje, profesorico, nov način dela. Tu spoznaš ogromno ljudi iz vseh mogočih držav in kultur, kar ti dejansko odpre oči in te popelje v nek nov, drugačen svet!« Sprejem na konzervatorij je že sam po sebi velik uspeh, ki prinaša nove priložnosti za njen pevski razvoj. Poleg študija si Vida odrske izkušnje nabira z nastopi v različnih produkcijah. Največja doslej je spektakularna uprizoritev opere Orfej in Evridika na jezeru za kraljevo palačo Soestdijk, ki jo bodo zaradi velikega uspeha poleti ponovili. Slovenska skupnost jo pozna tudi po nastopih na Kulturnih dnevih in ob drugih srečanjih, slovensko himno pa je letos zapela tudi že v Mirovni palači v Haagu. Vida se pravkar mudi na Norveškem, kjer bo WYC prepeval na podelitvi Nobelova nagrade za mir.

MLADI

Eva Petrič

Z novimi načrti po znanih poteh

Mlada slovenska umetnica Eva Petrič razstavlja po vsem svetu, spomladi se bo predstavila tudi domačemu občinstvu. Prevodi njenih knjig v nemški, španski in makedonski jezik so naleteli na dober odziv.

Blanka Markovič Kocen ol leta po objavi portreta v Sloveniji danes je mlada slovenska umetnica Eva Petrič s svojimi razstavami in predstavitvami knjižnih del in njihovih prevodov obkrožila že praktično ves svet. Njeno popotovanje sem spremljala skozi dnevniške zapise, ki mi jih je pošiljala po elektronski pošti, in se navduševala nad dejavnostjo še ne 30-letne umetnice. Prve dni novembra pa sem jo prestregla v Sloveniji, kjer se je, kot pravi, ustavila le za krajši čas, saj je že kovala načrte za naslednjo pot. »Od maja do novembra sem bila na Kitajskem, dvakrat v New Yorku in Buenos Airesu v Argentini, Makedoniji, Italiji…« našteva sogovornica, ki se je v omenjenih državah predstavljala tako z vizualnim kot z literarnim delom, kar pomeni, da je predstavljala svoje knjige, prevedene v makedonščino in španščino, ter fotografije.

Vsaka knjiga s svojo zgodbo

Kot sem zaznala iz pogovora, ima vsaka Evina knjiga svojo zgodbo. Katera pa je za avtorico najbolj presenetljiva? »Težko se odločim, ker se vse zgodbe prepletajo, vseeno pa bi lahko izpostavila knjigo Škatla brez kože, lebdeča, ki me je popeljala nazaj v Argentino in odprla velik diapazon različnih tem. To je obenem moja prva knjiga, ki je odprla ‘škatlo’ za vse druge smeri,« pravi Eva, ki navdih za pisanje najde tako v mešanici osebnega življenja, stvari, ki se dogajajo v določenem prostoru ali državi, kot v človeški psihi in čustvih, ki jo najbolj zanimajo. »Presenetljiva je tudi zgodba moje knjige Vsi so jedli suši, ki je v bistvu ljubezenska zgodba ali, bolje rečeno, tri zgodbe, spletene v eno. V knjigi sem izpostavila, kako smo si v ljubezenskih zvezah podobni, ne glede na to, na katerem koncu sveta živimo.«

Najmočnejši vtis je na mlado umetnico napravila Kitajska. »Pravkar se namreč ukvarjam s projektom Angel Hound, v katerem je angel metafora za empatijo. Ta je najbolj prisotna v kolektivnem svetu, kar Kitajska nedvomno je,« poudarja sogovornica, ki ugotavlja, da imajo kitajski umetniki velik navdih in zagon za umetnost, kar v Evropi ni več tako prisotno.

Ves svet je njen dom

Eva Petrič se je očitno odločila prej osvojiti svet kot Slovenijo, saj je večji del življenja preživela v tujih deželah. »Čeprav se počutim in se bom vedno počutila Slovenka, lahko zatrdim, da je ves svet moj dom. Mislim, da je vsa današnja generacija takšnega mnenja,« pojasnjuje.

Financiranje poti po svetu in organizacija razstav je gotovo precej zahteven projekt. »Trenutno sem v slabem finančnem stanju, saj gre za zelo drage projekte. Pomembno pa se mi zdi izkoristiti priložnosti, poskušati prodreti v širši svet... Denar skušam dobiti od sponzorjev, prijavljam se na različne razpise, svoja dela prodajam, podprli pa so me tudi na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, za kar sem jim zelo hvaležna.« V tujini so Evini umetnosti zelo naklonjeni, saj v različnih državah razstavlja tudi po večkrat. » Iz Argentine imam že vabilo za naslednje leto, spet v Centru Cultural Borges v Buenos Airesu. Tudi na Kitajskem želijo še sodelovati,« pravi Eva in poudarja, da ohranja stike z vsemi ljudmi.

Kam naprej?

Spomladi Eva načrtuje dve samostojni razstavi, in sicer v galeriji Mourlot v New Yorku in v galeriji Vena Pilona v Ajdovščini. »Obe razstavi mi veliko pomenita, zato se nanju že zdaj pripravljam,« pravi. Spomladi bo izšla tudi knjiga Once upon a time avtorja Joshue Sinclairja, za katero je založnik Brandstaetter Verlag z Dunaja izbral Evine ilustracije. Po omenjeni razstavi v Buenos Airesu se bo jeseni, v času bienalnega Evropskega meseca fotografije, predstavila še na Dunaju, v galeriji Peithner-Lichtenfels, obenem pa se dogovarja tudi za samostojno razstavo v ugledni dunajski galeriji Lucas Feichtner.

med nami

Svetovni slovenski kongres

Visoki jubilej Zorka Simčiča

»Argentinski čudež« so ustvarili ljudje, kot je Zorko Simčič, čigar 90-letnico so slovesno in spoštljivo zaznamovali v Svetovnem slovenskem kongresu.

Foto: Arhiv SSK

Sonja Avguštin

Omizje večera: z leve Stanislav Raščan, Zorko Simčič, Brane Senegačnik in Tone Rode

od matične domovine razumeli, kaj je to očetnjava, kaj so ‘tvoje korenine’, ne glede na to, če si rojen tu ali tam, ali kjerkoli drugje,« je dejal Rode. Dodal je še, da so t.i. »argentinski čudež« ustvarili ljudje, kot je Zorko Simčič, »in nam predali to baklo, za katero kljub razdalji neka generacija v Buenos Airesu pa tudi mi na tej strani mostu še vedno čutimo zavezo, da jo držimo še visoko k višku.« Opisal ga je tudi kot človeka humorja in dobrega spomina, nikoli ni bil dolgočasen vzgojitelj. Navdihuje s svojim veseljem do življenja, ki ga ohranja kljub prestanim preizkušnjam in trpljenju. Simčičeva vrnitev v domovino po njeni osamosvojitvi je predstavljala pomemben dogodek za slovensko literaturo, ki je »naenkrat spoznala, da je že dolgo časa nekaj več od tistega, kar je tedaj mislila, da je,« je dejal Brane Senegačnik. Kot večina ljudi v matični domovini se je tudi on s Simčičevimi deli, ki predstavljajo trajne dosežke slovenske literature, seznanil šele po njegovem prihodu v Slovenijo. Kot pravi, je bil Simčič vseskozi živo povezan s slovensko literaturo in slovenstvom, vrnil pa se je kot iskriv in zanimiv sogovornik, ne samo zaradi življenjskih izkušenj ampak predvsem zaradi njegove žive vpetosti v sedanjost.

»Je človek, ki vso svojo izkušnjo živi izredno intenzivno v tem trenutku,« je še dodal. Slavljenca in številne udeležence večera je navdušil Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljane, ki je pod vodstvom Špele Vrtačnik zapel ljudsko iz Bele krajine Aj, zelena je vsa gora in ljudsko iz Benečije Preuozke so stazice.

Foto: Arhiv SSK

sredo, 23. novembra 2011, smo pripravili večer s pisateljem, publicistom in esejistom, akademikom Zorkom Simčičem ob praznovanju njegovega 90. rojstnega dne. V Mariboru rojeni pisatelj je močno zaznamoval kulturno življenje slovenskega izseljenstva v Argentini, kjer je živel več kot štirideset let. Tam je bil med drugimi soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter prvih dvanajst let urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino. Leta 2005 je bil imenovan za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, letos za rednega. Večer je vodil dr. Stanislav Raščan, gosta omizja pa sta bila Tone Rode, direktor Družine, in doc. dr. Brane Senegačnik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tone Rode je opisal Simčičevo dejavnost v slovenski skupnosti v Argentini, katere del je bil tudi sam. Med drugimi je izpostavil njegove nagovore v okviru mesečnih mladinskih maš pa tudi njegova predavanja na slovenskem visokošolskem tečaju: »Odpiral nam je glavo, srce in duha, predvsem pa omogočal, da smo 12.000 kilometrov stran

Na koncu večera je dr. Boris Pleskovič akademiku Zorku Simčiču za njegov visoki jubilej in življenjsko delo izročil priznanje in zlatnik Svetovnega slovenskega kongresa. Simčič je ob zaključku kot odgovor na najbolj pogosto vprašanje o njegovi vitalnosti dejal: »Človek dobiva energijo, če ima rad sebe, svoje najbližje in kakšno idejo, kateri se posveti, naj bo to Bog, narod ali poklic. Nekaj moraš imeti do take mere rad, da trpiš, če se nekdo iz tega norčuje, da te boli in celo jezi.« O prebujanju narodne zavesti pa pravi: »Kdor nima nekega odnosa do svojih korenin, ne more živeti zdravo.« Dodaja pa, da je žal danes patriotizem skoraj žaljivka, vendar meni, da ta ne izključuje internacionalizma, ampak verjame, da le-ta more upoštevati posamezne narode. Za zaključek so vsi udeleženci zapeli Zorku Simčiču zdravico z iskreno hvaležnostjo za vse, kar je slovenskemu narodu izročil v dosedanjih devetdesetih letih svojega življenja.

Ob podelitvi zlatnika Svetovnega slovenskega kongresa

med nami

Slovenska izseljenska matica

Vse manj gostovanj preko oceana 3. del poročila o gostovanjih slovenskih kulturnih skupin Ajda Rogelj

edtem ko smo v prejšnjih številkah kronološko pregledali seznam gostovanj, jih bomo tokrat pregledali z vidika prihodov in odhodov skupin: koliko slovenskih kulturnih skupin je odšlo med naše izseljence in koliko naših rojakov je prišlo v staro domovino. Zaključili bomo s prikazom vseh gostovanj.

(Pri)šli

Spodnji grafi prikazujejo, kakšno je razmerje med gostovanji slovenskih kulturnih skupin iz Slovenije med izseljence in gostovanji iz izseljenskih držav v Slovenijo. Razvidno je, da je največja stopnja gostujočih prihodov iz tujine iz Avstralije, sledita pa ZDA in Kanada. Gre namreč za tipične izseljenske države z močno razvito in dobro organizirano slovensko skupnostjo in slovenskimi kulturnimi društvi, ki so v večji meri zmožne organizirati gostovanja. Večji delež domačih kulturnih skupin, ki so odšla na gostovanja med naše izsljence v tujino, so bile najbolj zastopane v evropskih državah, sledijo pa države Južne Amerike. Najpogosteje domače kulturne skupine potujejo v Evropo; pred-

Ansambel Avseniki je na svojo prvo pot v tujino odšel v Francijo med naše izseljence.

vsem zaradi bližine in s tem povezanih manjših stroškov. Omeniti je treba, da so bile med gostujočimi skupinami iz Avstralije v Slovenijo vključene tudi večje turistične skupine, ki niso gostovale s kulturnim programom. Tudi v ZDA prevladujejo predvsem organizirane turistične skupine, ki pa praviloma niso zgolj turistične, ampak gostujejo z t.i. Heritage Tour-i. Najbolj znan organizator teh potovanj je več desetletij stara slovenska agencija v ZDA, Kollander Tour.

Grafični prikaz deležev gostovanj za Evropo

v SLO 136 iz SLO 303

Razumljivo je, da beležimo večji obisk skupin iz Slovenije v Južno Ameriko, ker tam ni več veliko aktivnih kulturnih skupin. Še posebej to velja za Čile, Urugvaj in Brazilijo.

Novo obdobje

Ena izmed posledic razpada Jugoslavije je bilo tudi dejstvo, da so Slovenci na Hrvaškem, v Srbiji, Črni Gori, Makedoniji in BiH izgubili domovino Slovenijo oziroma dobili novo državo. Stiki s Slovenci v novonastalnih državah so nadomestili upadle stike v klasičnih izseljenskih

Grafični prikaz deležev gostovanj za ZDA in Kanado

v SLO 252

iz SLO 187

državah, kot so ZDA, Belgija, Nizozemska... Na spodnjem grafu, ki prikazuje gostovanja v in iz bivših jugoslovanskih držav, lahko vidimo, da porast gostovanj sovpada z razpadom Jugoslavije in nastankom novih držav. Spodaj lahko vidimo trend gostovanj za vse izseljnske države. Opazimo, da je bilo največ gostovanj v 70, 80 in 90-ih letih prejšnjega stoletja – upoštevaje tako gostovanja iz kot v Slovenijo. Po letu 2000 prvič beležimo večje število gostujočih skupin iz Slovenije v tujino kot iz tujine v Slovenijo, kakršen je bil trend skozi celotno slovensko izseljensko slovensko zgodovino. To je posledica zmanjševanja števila društev in kulturnih skupin med Slovenci po svetu. Ob letošnjem visokem jubileju Slovenske izseljenske matice in pripravah na izdajo zbornika Rodna Gruda, ki je pomemben dogodek še ovekovečil, smo se vedno znova zavedali, koliko dela, ljubezni in osebnih žrtev je bilo potrebno, da je večina izseljenskih naselbin ohranila določene elemente narodne kulture v najširšem pomenu te besede.

Kronološki prikaz gostovanj slovenskih kulturnih skupin iz in v države bivše Jugoslavije 20 15

v SLO

iz SLO

5 0 do 1960

Grafični prikaz deležev gostovanj za Avstralijo

Grafični prikaz deležev gostovanj za Južno Ameriko

od 2001

Kronološki prikaz vseh gostovanj 200 150

v SLO 43

iz SLO 31

v SLO 35

iz SLO 48

iz SLO

100 50 0 do 1960

v SLO od 2001

MED NAMI

Slovenija v svetu

Sedem argentinskih pogledov na Vrtnico GorIški oktet na koncertni turneji v Buenos Airesu in Mendozi Tatjana Gregorič, Radio Koper

oriški oktet Vrtnica, ki mu zadnjih pet let umetniški kredo neguje maestro Marko Munih, je svojo trideseto obletnico delovanja zaokrožil z odmevnimi štirimi koncerti na različnih prizoriščih v glavnem mestu Argentine, z dvema koncertoma na 23. uveljavljenem mednarodnem zborovskem festivalu Cantapueblo in

glasbenim večerom v Slovenskem domu v Mendozi. Edi Florenin, Robert Ličen, Dušan Sedmak, Kristjan Pregelj, Marko Trošt, Fedor Bernard, Radovan Ličen in Bogdan Brecelj, ki so za turnejo pripravili cvetober tridesetih pesmi, so s svojimi interpretacijami osvajali tako slovensko kot argentinsko občinstvo, s slovensko pesmijo prebujali občutke domotožja, z odličnimi izvedbami

V čudovitem in velikem, a za petje precej nehvaležnem (beri neakustičnem) osrednjem gledališču v Mendozi, smo nastopili s tematskim koncertom, z izborom sakralnih skladb iz svetovne zborovske literature. V posebni loži smo pred našim petinštirideset minut dolgim nastopom z zanimanjem spremljali nastop Slovenskega mendoškega okteta. Sestav, ki v Mendozi prepeva od leta 1998, nas je s svojim kultiviranim podajanjem skladb Na Vipavskem in Ljubavne iz Rezije prijetno presenetil. Na skupni večerji po koncertu smo si marsikaj povedali in seveda tudi združili glasove.

sakralnih skladb očarali strokovnjake, s sproščenim prepevanjem po koncertih osvajali starejše in mlajše obiskovalce. »Zelo sem užival, ker sem videl, da ne pojejo samo virtuozno in z odlično tehnično pripravljenostjo, ampak pojejo iz srca in z dušo,« je po enem od koncertov goriških pevcev v Buenos Airesu povedal 91-letni Božidar Fink, nekoč sam pevec Aka-

Nekje v severnem predmestju velikega Buenos Airesa je Slovenski klub Carapachay, kjer so nas kljub delovnemu četrtku sprejeli številni rojaki, željni slovenske pesmi. Po nastopu so nas v svoji sredini zadržali še nekaj ur, nam v prijetnem in sproščenem vzdušju pripovedovali svoje zanimive zgodbe, nam že takoj tudi postregli s tradicionalnimi argentinskimi jedmi, predstavili svoje navade, med katere sodi na primer tudi poljubljanje namesto rokovanja.

demskega pevskega zbora Tone Tomšič, sicer pa oče priznanega basbaritonista Marka Finka in izjemne mezzosopranistke Bernarde Fink. In podobnih prestižnih hvalospevov je bila Vrtnica na turneji deležna prav po vsakem koncertu. Prvi se je zgodil že komaj nekaj ur po pristanku in namestitvi v hotelu Normandie na Rodriguez Pena sredi najhujšega mestnega vrveža.

Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Airesu je v počastitev dvajsete obletnice samostojnosti Slovenije organiziralo koncert slovenskih ljudskih in umetnih pesmi v dvorani A. Piazzolle v palači province Buenos Aires. Izbrani povabljeni gostje iz argentinskega kulturnega in političnega življenja ter diplomatskega zbora so navdušeno spremljali naš nastop. Na kasnejšem sprejemu, ki ga ja pripravil pobudnik tega koncerta, veleposlanik Tomaž Mencin, so pohvalne besede (»prebujali ste globoke občutke domotožja, tako zbrano in ubrano prepevate, to je resnično kvaliteten sestav z izjemno raznolikim programom…«) deževale kot za stavo.

Slovenska pristava je prvo društvo, ki je po 2. svetovni vojni nastalo v Argentini. Vsako leto tu pripravljajo Pristavski dan. Letošnji razkošni program prireditve, ki je potekala pod geslom »Slovenec sem, tako je mati d’jala«, smo sooblikovali tudi člani goriške Vrtnice.

V počastitev 50. obletnice Slovenskega društva Slomšek, velikega (več kot 500 rednih članov) in pomembnega društva v tem velemestu, smo v Slomškovem domu odpeli celovečerni koncert. Z zanimivim, tehtnim, a tudi zahtevnim programom in nekaterimi dodatki (znanimi slovenskimi zborovskimi hiti, seveda) smo navdušili številne poslušalce, ki so do zadnjega kotička napolnili precej veliko in zelo akustično dvorano. Morebiti pa nam je koncert tako odlično uspel tudi s pomočjo blaženega A. M. Slomška, ki se je pridružil prvemu kvartetu goriške Vrtnice pri izvajanju dvozborja v »O magnum Misterium« J. Gallusa.

Naša druga predstavitev v okviru festivala Cantapueblo, na katerem smo bili edini predstavniki iz Evrope, je bila v dvorani Nave cultural. Kot zadnji nastopajoči sestav na revijskem koncertu smo izvedli pet skladb po svojem izboru. No, v resnici smo zapeli še štiri dodatne, saj nas občinstvo ni pustilo z odra. Kot zadnjo smo – v soju močnih žarometov – zapeli argentinsko ljudsko »Dos palomitas«. Številnim oboževalcem našega petja smo po koncertu morali posreči z avtogrami.

Zadnji koncert naše argentinske turneje je bil v Slomškovem domu mendoških Slovencev (okrog 600 jih živi v tej slikoviti provinci pod Andi) na ulici Urquizza 335. Čeprav že utrujeni, pa smo vendar v nastop vložili precej pevske energije, volje in moči, saj smo se želeli kar najbolje oddolžiti našim čudovitim gostiteljem. Slab teden so nas razvajali kot majhne otroke. Med njimi smo podoživeli številne trenutke pristnega slovenskega domoljubja, nabitega s čustvi in ponosom biti Slovenec.

MED NAMI

Rafaelova družba

Argentinski utrinki – 2. del

Že v prejšnji številki revije smo pisali o čudovitem potovanju Lenarta, Jasmine, Andreja, Urške, Dejana, Lucije, Simone in Damjane po Argentini. Pred vami je še nekaj zapiskov, Argentinski dnevnik pa lahko v celoti preberete na naši spletni strani http://rafaelovadruzba.rkc.si, kjer je objavljenih tudi več fotografij. Mihela Zaveljcina

17. dan, sobota, 22. oktober

Jasmina: Osrednji namen naše današnje poti je bil obisk društva beneških Slovencev v San Martinu, ki so vključeni v zvezo Slovenci po svetu in tesno sodelujejo z Renzom Matelligem (z njim smo se srečali na nedavni ekskurziji Rafaelove družbe po Terski dolini). Večina Benečanov se je sem priselila leta 1927, nekateri tudi 1949., da bi ubežali revščini. Danes je v društvu v San Martinu šest družin iz Terske doline, Barda in okolice, njihova častna predsednica je gospa Irene Landaro, ki nas je gostoljubno sprejela na svojem domu, kjer tudi sicer potekajo društvena srečanja. Člani društva – razen dveh - pripadajo drugi in tretji generaciji, ki slovenskega jezika ne govori več. Kljub temu pa ohranjajo zavest, da so Slovenci in se še vedno se spominjajo, da so njihovi stari starši prišli v Argentino s strahom pred govorjenjem slovenskega jezika, ki so jim ga v medvojnem času vcepljale italijanske oblasti.

20. dan, torek, 25. oktober

Andrej: Na cilj v Tucuman smo prispeli že v večernih urah. Pričakal nas je g. Jože Žakelj, nečak Vinka Žaklja, ki je najbolj zaslužen, da imamo na Višarjah tudi Slovenci svoj dom - Erlichov dom. Pri njemu doma, v Tafi Viejo, smo tudi preživeli ta večer in noč. Izredno prijetno gostoljubje Žakljevih, ki se je razpotegnilo v noč, nam je dalo vedeti, da so tu doma dobri, pošteni in srčni ljudje … V Tucumanu sicer živi še nekaj slovenskih družin. Od tod je tudi znani hribolazec Dinko Bertoncelj, ki je kot prvi Slovenec plezal v Himalaji.

22. dan, četrtek, 27. oktober

Zapustili smo Cafayete in se odpeljali proti severu, v smeri proti

kus, čarango, keno in kitaro predstavili množici obiskovalcev.

28. dan, sreda, 2. november

Salti. Take pokrajinske raznolikosti v enem dnevu človek zlepa ne vidi. Z našim mini busom in šoferjem Leonardom za volanom smo za seboj puščali vinorodne predele, polja ožgane trave in kaktusov, se peljali skozi grmičasto pokrajino, pokrito s peščenimi dunami, ki jih na svojevrsten način ustvarja veter, ter slednjič stopili v puščavski svet nacionalnega parka Los Quebrados. Dolina z različno širokim dnom, kjer je med mogočnimi skalnimi stenami prostora za široko rečno strugo s komaj opazno rečico in vijugasto, z napisi dobro označeno cesto, na razdalji nekaj deset kilometrov ponuja lepote, ki jih človek s preprostimi besedami ne zna povzeti. Tu se namreč odvija veličastna igra vsemogočih reliefnih oblik in barv … Najmogočnejše so ogromne skalne gmote, ki se bohotijo v značilni rdeči barvi, z najrazličnejšimi položaji kameninskih skladov nakazujejo milijone let oblikovanja zemeljske površine in sledove različnih faz orogeneze. Pred očmi se rišejo številne oblike teh gmot, na kar nas opozarjajo tudi napisi ob cesti: gradovi, okna, obeliski, lisjak, papige,

žaba, duhovnik… Še posebej nas je navdušil amfiteater, ki je s ceste komaj opazna razpoka v steni, ko se približaš, pa se znotraj mogočnih sten odpre čisto pravi amfiteater z odlično akustiko. Z navdušenjem smo prisluhnili fantom skupine Los Quebrados, ki so se v času našega obiska s pesmijo in igranjem na si-

Urška: Ker nas tu pa tam že kdo povpraša, kdaj zapuščamo Argentino, nas že malo začenja preganjati misel na odhod domov. Kaj vse bi še radi tu doživeli! Na kosilo smo bili povabljeni k Finkovim. Pričakali so nas oče Božidar in mama Valentina ter sinova Andrej in Marko. Kakšna imenitna družba! Čeprav dolgo kosilo je ob tej ali oni temi s tega ali onega dela sveta minilo kot bi mignil! Kot plesna navdušenka sem nestrpno pričakovala tudi zaključek dneva, ko smo šli na tango show. Okrepljeni z domačini – Veroniko, Pavlom in Andrejko, Marjanko in še enim Pavlom smo preživeli prijeten večer v lepem ambientu s pogledom na Puerto Madero. Žal me argentinski tango ni preveč navdušil. A pomembno je bilo naše druženje – zabavno kot vedno! Oh, kako lepo je biti turist v dobri družbi!

ZIMSKI VIŠARSKI DNEVI MLADIH Od četrtka, 16., do sobote, 18. februarja 2012 na Svetih Višarjah. Vabljeni mladi Slovenci iz domovine in tujine! Program: smučanje (dobrodošli tudi »nesmučarji«), ob večerih srečanja z gosti, debata, duhovnost, druženje in petje. Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Pohitite s prijavo! Več informacij na tel. +386 (0)1 438 30 50 ali prek e-pošte rafaelova.druzba@siol.net

zamejski dnevnik

Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Uspešno leto v Pavlovi hiši

Ena pomembnejših informacij z avstrijske Štajerske je 410 prijavljenih osnovnošolcev in dijakov k pouku slovenskega jezika v okrajih ob slovenski meji in v Gradcu.

Nastop pevskega zbora Pavlove hiše, edine kulturne skupine štajerskih Slovencev pod vodstvom Bruna Petrischka.

V krovni narodnostni organizaciji, Kulturnem društvu člen 7 so zelo zadovoljni, kajti zdaj slovenščina ni samo jezik sosedov kot še pred desetimi leti, marveč govorijo tudi o jeziku babic in dedkov, kar je pomenljiv napredek. 30

lanskem šolskem letu je bilo sicer sedem učencev več, vendar so v krovni narodnostni organizaciji, Kulturnem društvu člen 7, zelo zadovoljni, kajti zdaj slovenščina ni samo jezik sosedov kot še pred desetimi leti, marveč govorijo tudi o jeziku babic in dedkov, kar je pomenljiv napredek. Na avstrijskem Štajerskem ni narodnostnih ali manjšinskih šol, ampak sta prijava in vpis predvsem odvisna od odločitve staršev. Ali se ozirajo tudi v preteklost, ko so še govorili slovensko narečje in s tem želijo nadaljevati, ali spoznavajo, kako pomembno je poznati osnove jezika sosedov zdaj, ko se močno prepleta življenje ob nekdaj še kar strogo varovani meji. Zato tudi ni odveč neke vrste opozorilo ali dobronamerna pobuda mag. Norme Bale, ki ima s slovenskim poukom na Štajerskem bogate izkušnje, da bi se morali tudi na slovenski strani bolj množično odločati za nemški in ne samo angleški in v novejšem obdobju še francoski ali španski jezik. Če nekako odmislimo, da na avstrijskem Štajerskem uradno živi nekaj čez dva tisoč prebivalcev, ki govorijo slovenski jezik, natančneje sloven-

sko narečje, in da ima Avstrija po 7. členu avstrijske državne pogodbe tudi na področju izobraževanja enake obveznosti kot na Koroškem in Gradiščanskem, potem smo s sedanjimi razmerami in rezultati nekoliko potolaženi, če že ne moremo biti povsem zadovoljni. Kljub mnogo prijaznejšemu političnemu ozračju na deželni in zvezni ravni, kjer o tem odločajo, je vprašanje, kakšen bi bil odgovor, če bi Kulturno društvo člen 7 na pristojne naslovilo predlog o organizaciji narodnostnega pouka na Štajerskem, ker to Slovencem zagotavlja 7. člen ADP. Zagotovo bi se najprej zelo zmanjšalo sedanje število učencev pri pouku slovenskega jezika. Zato je zdaj, pa naj se sliši še tako politično bojazljivo ali demagoško, bolje ostati pri sedanji obliki in seveda razmišljati o kakovostnem napredku. Kot je denimo na šolah, kjer je pouk slovenskega jezika izbirni predmet v rednem urniku, v Arnežu/Arnfelsu in še kje, in ne privesek, ko vsak učenec želi čim prej domov. Posebnost je gimnazija v avstrijski Radgoni, ki jo obiskujejo tudi dijaki

iz Prekmurja, in kjer se bomo zaustavili v prispevku v eni prihodnjih številk naše revije. V tem šolskem letu je v gimnaziji pri slovenskem pouku 21 dijakinj in dijakov. Nasploh je bilo leto 2011 zelo razgibano za Kulturno društvo člen 7 in za Pavlovo hišo. Kot rdeča nit skozi vse leto so bile prireditve, posvečene 125-letnici rojstva dr. Avgusta Pavla. Zvrstile so se razstave, skupni koncerti zborov iz Szombathelya, Cankove in Pavlove hiše in izid zgoščenke z uglasbenimi Pavlovimi pesmimi. Pavlova hiša se je vključila v festival Graška jesen in evropski festival Dnevi vina in poezije, izdali so 10. knjigo Literarne zbirke Nenadoma se je stemnilo Maruše Krese, ki je bila leta 2005/06 pisateljica mesta Gradec. Pesmi je prevedla Daniele Kocmut, fotografije pa je prispevala Meta Krese. Za konec letošnjega leta so odprli razstavo del Cristiana Grosschädla iz Avstrije in Antonije Grum iz Slovenije, imeli literarno branje Josefa Tilla na temo Božično razpoloženje in koncert zbora Pavlove hiše pod vodstvom Bruna Petrischka.

Foto: E. Ružič

Ernest Ružič

V okraju Leibnitz/Lipnica obiskuje pouk slovenskega jezika v tem šolskem letu v osmih šolah 194 učencev. Največ, kar 92, lani celo 96 na šoli v Arnfelsu/Arnežu tudi po zaslugi učitelja Ernsta Kröblerja, ki se je že pred dvajsetimi leti zavzel in uspel s poukom slovenskega jezika na tej šoli.

zamejski dnevnik

Slovenci na Madžarskem

Szombathely – prijazen manjšinam

Vodstvi mestne občine in Železne županije sta naklonjeni manjšinam, kar kažeta tudi s primernim financiranjem njihovih dejavnosti.

V Univerzitetnem središču Savaria, kjer več kot 30 let deluje slovenska katedra, je tudi spominska soba dr. Avgusta Pavla; na fotografiji: predstojnik katedre dr. Károly Gadányi, predavateljica in urednica Slovenskih utrinkov Vijolica Dončec, generalni konzul Dušan Snoj, etnologinja Marija Kozar Mukič in minister dr. Boštjan Žekš.

atančnih podatkov, koliko Slovencev se je izselilo iz Porabja, nima nihče. Najpogosteje je uporabljena številka, da na Madžarskem živi blizu 5 tisoč naših rojakov, od tega nekaj manj kot 2 tisoč na različnih koncih države, od Szombathelya, Budimpešte, Mosonmagyarovára do Székesfehérvára in v manjšem številu še nekaterih krajih, kjer je starejša generacija ohranila narečno govorico, denimo v Tranyu v Županiji Somogy. Zelo aktivni so Slovenci v glavnem mestu Železne županije Szombathelyu, kjer imajo narodnostno politično organizacijo Slovensko samoupravo, ki jo vodi etnologinja v muzeju Savaria Marija Kozar Mukič, in Slovensko društvo Avgust Pavel, ki ga vodi predavateljica na Slovenski katedri in urednica TV oddaje Slovenski utrinki Vijolica Dončec. V letu 2011 so pripravili kar 33 različnih, zelo dobro obiskanih, predvsem kulturnih dogodkov. Imajo primerne prostore za druženje in dejavnosti, za večje prireditve pa skupno dvorano za okoli 300 obiskovalcev. Vodstvi mestne občine in Železne

županije sta naklonjeni manjšinam, kar kažeta tudi s primernim financiranjem njihovih dejavnosti. Ena pomembnejših pridobitev je hiša – rekonstrukcija slovenske dimnice iz Gornjega Senika, ki so jo leta 2002 postavili v muzeju na prostem. Tam imajo tudi večino poletnih prireditev: nastope pevskih zborov, likovne kolonije in likovne razstave. Vsebinski poudarki slovenske samouprave in društva so na ohranjanju jezika in kulture ter povezovanju in sodelovanju s Slovenijo in Slovenci v Avstriji in Italiji. V Železni županiji živijo dejavna hrvaška manjšina, ki se povezuje z rojaki na avstrijskem Gradiščanskem, ter Nemci in Romi.

Pavlovo leto 2011

Vsebinski poudarek v letu 2011 je bil na slovesnostih v počastitev 125-letnice rojstva dr. Avgusta Pavla, jezikoslovca, literarnega zgodovinarja, pesnika, prevajalca, etnologa, ki je bil rojen na prekmurski Cankovi, v Szombathelyu pa je živel in se izobraževal. Sredi januarja so za uvod v Pavlovo leto odprli Spominsko razstavo Muzeja Savaria pod naslovom Nekdo nam je poslal glas. Razstavo, ki je pokazala vso širino

Pavlovega ustvarjalnega življenja in delovanja na Madžarskem, v Prekmurju in deloma na avstrijskem Štajerskem, so v manjšem obsegu predstavili v Murski Soboti, Potrni med štajerskimi Slovenci, na rojstni Cankovi, v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in v Budimpešti. Na otvoritvah vseh razstav je očeta in njegovo delo predstavila tudi hči Judita, avtorja razstave sta bila še Marija Kozar Mukič in Peter Illés. V Pavlovem letu so se zvrstili tudi drugi dogodki, od predstavitve zgoščenke uglasbenih Pavlovih pesmi do izida zbornika Sporočilo iskrenega učitelja, skupaj okoli 30 dogodkov v treh državah.

Narodnostni dnevi – staro ime z novo vsebino

V prejšnjem sistemu, do leta 1990, so v Železni županiji organizirali Narodnostne dneve, letna srečanja slovenske, hrvaške in nemške manjšine. Dogodek je bil vsako leto v drugem kraju in izmenjaje med tremi manjšinami, medtem ko tedaj Romi tega statusa še niso imeli. Sedanji Narodnostni dnevi so ohranili le ime, dogajajo se v szombathelyjskem skanzenu – muzeju na prostem. Na njih, doslej jih je bilo osem, prevladuje kultura, predstavitev skupin Slovencev, Hrvatov, Nemcev

in Romov. Bolj zaradi politične podpore se dogodka udeležujejo tudi železnožupanijski politiki, medtem ko je za Slovence z vseh koncev države to priložnost za druženje in prijateljevanje med manjšinami, kar je tudi namen prireditev.

Sombotelske spominčice s prvo zgoščenko

Pevski zbor Sombotelske spominčice so ustanovili leta 2004. Najprej ga je vodila Judita Pavel, od leta 2006 je vodja skupine in jo na harmoniki spremlja Francek Mukič, odgovorni urednik slovenske radijske postaje v Monoštru, jezikoslovec in avtor prvega porabskega romana Garaboncijaš – Črnošolec. Sombotelske spominčice nastopajo na domačih prireditvah, gostujejo v Porabju, Sloveniji in med Slovenci v Avstriji in Italiji. Rezultat njihovega dela je zgoščenka z 22 porabskimi in slovenskimi ljudskimi pesmimi. Predstavitvene slovesnosti se je udeležil tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš, ki je v imenu Slovenije prof. dr. Károlyu Gadányiju izročil Priznanje in zahvalo za osebni prispevek k razvoju študija slovenistike na Univerzitetnem centru Savaria ter za prizadevanje za krepitev položaja slovenske manjšine v Szombathelyu in Porabju. Foto: E. Ružič

Foto: E. Ružič

Ernest Ružič

V prvi vrsti prepolne dvorane: Francek Mukič in Sombotelske spominčice, Dubravka Šekoraja s slovenskega veleposlaništva v Budimpešti, Dušan Snoj, slovenski generalni konzul v Monoštru, dr. Boštjan Žekš, minister, Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, Pavlova hči Judita in prof. dr. Károly Gadányi.

zamejski dnevnik

Slovenci na Koroškem

Koroška - model reševanja konfliktov?

Prva preizkušnja bo sprejem spremenjenega Zakona o narodnih skupnostih. S predlogom niso zadovoljni niti Slovenci na Koroškem in Štajerskem niti Hrvati na Gradiščanskem.

Foto: E. Ružič

Ernest Ružič ter, ki se pogosto v gradiščanskem okolju udeležuje narodnostnih prireditev. Enako ravna tudi drugi gradiščanski Hrvat v aktualni zvezni vladi, minister za obrambo Norbert Darabos, ki je pogosto gost na narodnostnih prireditvah.

V letu 2012 spremembe Zakona o narodnih skupnostih

Mag. Valerija Perger, višja svetovalka za narodnostno šolstvo v Porabju je na seminarju za učitelje iz avstrijske Koroške zelo podrobno predstavila narodnostne in dvojezične šole na Gornjem Seniku, v Števanovcih in v Monoštru. Koroške učiteljice in učitelji so minula leta večkrat obiskali tudi dvojezične slovensko-madžarske osnovne šole v Prekmurju, ki po strokovnih ocenah spadajo med boljše narodnostne šole v Evropi.

eprav se je tudi v letu 2011 med Slovenci na avstrijskem Koroškem zvrstilo dosti različnih, tudi pomembnih dogodkov, se na prvo mesto uvršča sporazum o postavitvi novih dvojezičnih krajevnih napisov. Topografska zgodba sicer ni povsem končana, toda kolikor se je je zgodilo, daje upanje ali vsaj namig, da bo nemara ravno zato mogoče razrešiti še druga, aktualna vprašanja Slovencev na Koroškem. Po nekaj desetletjih ali kot so zapisale celovške Novice, s 56-letno zamudo, kolikor je minilo od podpisa avstrijske državne pogodbe ADP), so na Koroškem začeli postavljati in na novo postavili 72 dvojezičnih tabel, skupaj jih je 164. To čast sta prvi imeli 16. avgusta 2011 Železna Kapla in Žitara vas. Komentator je poudaril, da je to »začetek nove poti in ne zaključek«. Nekoliko poenostavljen povzetek vseh izjav v Avstriji in Sloveniji, med politiki in vodilnimi iz vrst slovenske manjšine na Koroškem, je mogoče strniti v spoznanje, da se je avgusta

2011 zgodil pomemben politični dogodek, ki bo z leti sicer zgubil nekaj sijaja, povsem zbledel pa ne bo dolgo, če sploh kdaj.

Dvojezični napisi in govorjena slovenska beseda

Na Koroškem so se 16. avgusta zbrali najvidnejši politiki, iz Slovenije premier Borut Pahor, z avstrijske strani zvezni kancler Werner Faymann, predsedniki krovnih slovenskih organizacij, pa koroški deželni glavar Gerhard Dörfler, državni sekretar in osrednji sogovornik z manjšino Josef Osermayer. Slovenski premier Borut Pahor je izrazil zadovoljstvo nad doseženim, kar bo izboljšalo tudi sosedske odnose med Slovenijo in Avstrijo in izpostavil: »Na ta dan smo lahko ponosni, ker smo na pravilni poti sporazumevanja in tolerance.« Zvezni predsednik Werner Faymann je označil Koroško kot evropski model za reševanje konfliktov in zaščite manjšin. Sicer pa so govorniki največ zaslug pripisali državnemu sekretarju Josefu Ostermayerju in

deželnemu glavarju Gerhardu Dörflerju, ki sta v enem letu našla ključ za rešitev. V imenu slovenske narodne skupnosti je predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk Bernard Sadovnik poudaril pomen večjezičnosti, delo konsenzne skupine in dejstvo, da so predstavniki koroških Slovencev v ključnih vprašanjih našli enotno linijo, med drugim so vsi trije predsedniki podpisali memorandum, kar je jasno in odločno znamenje, da predstavniki manjšine v bistvenih vprašanjih prevzemajo vzajemno svojo odgovornost. Za vse manjšine v Avstriji, predvsem za Slovence in Hrvate, ki imajo pravice zapisane v 7. členu ADP, je bil pomenljiv govor zveznega ministra za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje Nikija Berlakovića, ki je kot pripadnik hrvaške narodne skupnosti na Gradiščanskem v lepi gradiščanski hrvaščini pozval koroške Slovenke in Slovence, naj ohranijo svojo materinščino in tudi s svojimi otroki še govorijo v slovenščini. »Dvojezični napisi imajo smisel le tedaj, če jezik tudi še govorimo,« je dejal minis-

Urad zveznega kanclerja je predložil novelo Zakona o narodnih skupnostih, ki je bil sprejet leta 1976. Kakor koroški Slovenci nikoli niso bili zadovoljni z dosedanjim zakonom, ki jim ga je vsilil kancler Bruno Kreisky, tako imajo številne pripombe na novi zakon, ki bo zelo verjetno sprejet v prvi polovici leta 2012, táka je zdajšnja napoved. Pavel Apovnik, ki velja za strokovnjaka za manjšinsko pravo, svari pred prenagljenimi odločitvami in predlaga temeljito razpravo o osnutku novega zakona. Novice so v naslovu članka na dveh straneh napisale: »V novem zakonu zaenkrat (še) manjkajo veliki premiki. Z napovedanimi spremembami niso zadovoljni niti Slovenci na Štajerskem niti Hrvati na Gradiščanskem. Slednji so prepričani, da bi sprejem zakona pomenil poslabšanje položaja hrvaške manjšine na Gradiščanskem, zato osnutek zavračajo, kot ga je zavrnil tudi Center avstrijskih narodnosti na Dunaju. Tema, o kateri bomo še pisali.«

Veliko zanimanje za učenje slovenščine na Koroškem

Na območju dvojezičnega šolstva poučujejo slovenščino na 71 šolah ali dveh manj kot lani, kljub temu je k slovenščini prijavljenih 4006 učencev, kar je več kot kdajkoli doslej. Na Slovenski gimnaziji v Celovcu imajo letos 506 dijakov ali tri več kot lani, z vpisom so zadovoljni tudi na Dvojezični trgovski akademiji.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na Hrvaškem

Za slovensko manjšino bošnjaški poslanec Neambiciozni ali pragmatični pripadniki slovenske manjšine? Goran Ivanović, STA

lovenska manjšina med 14 imeni na volilnem seznamu za saborskega poslanca albanske, bošnjaške, črnogorske, makedonske in slovenske manjšine v posebni volilni enoti na decembrskih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem ni imela svojega kandidata. Očitno ni bilo dovolj ambicioznih pripadnikov slovenske skupnosti, ki bi se odločili za poslansko kandidaturo, ali pa so ravnali pragmatično. Slovenska manjšina na Hrvaškem bo namreč glede na številčnost manjšin, predvsem bošnjaške in albanske, ter udeležbo in privrženost manjšin svojim nacionalnim kandidatom teoretično zelo težko dobila svojega saborskega poslanca. Poleg tega Slovenci na Hrvaškem večinoma raje volijo kandidate na splošnih kot na manjšinskih volilnih seznamih.

Volilna matematika

Volilna matematika je bila daleč od astronomskih številk. Od nekaj več kot 26.000 volilnih upravičencev iz vrst omenjenih petih manjšin jih je na volišča prišlo približno 6000, predsedniku Bošnjaške demokratske stranke Hrvaške (BDSH) Nedžadu Hodžiću pa je svoj glas pa je zaupalo okrog 1.600 volivcev, kar je bilo dovolj za poslanski stolček. Dobil je le dober odstotek ali 72 glasov več kot predstavnica albanske skupnosti Ermina Lekaj Prljaskaj. Slovenska manjšina na Hrvaškem je očitno zadovoljna z uveljavitvijo hrvaškega ustavnega zakona o na-

cionalnih manjšinah, ki jim zagotavlja nemoteno kulturno in politično delovanje na lokalni ravni. Sicer pa si svojega poslanca v parlamentu želijo in si bodo zanj prizadevali na način, kot je zagotovljen za madžarsko ali italijansko manjšino, je povedal predsednik Zveze slovenskih društev Darko Šonc, ki je kot predstavnik slovenske manjšine kandidiral na parlamentarnih volitvah leta 2003.

Slovenci pričakujejo tesnejše sodelovanje s svojim poslancem

»Zelo kmalu po prevzemu poslanske funkcije v hrvaškem saboru se bom srečal s predstavniki vseh manjšin, ki jih bom predstavljal, vključno s slovensko,« je obljubil Hodžić. Reški podjetnikpriznava, da je bil med kampanjo osredotočen na volivce v bošnjaški skupnosti na Hrvaškem in ni imel uradnih stikov s predstavniki katere koli izmed drugih omenjenih manjšin. »Upamo, da bo sodelovanje z novim saborskim poslancem, ki bo predstavljal tudi slovensko manjšino, boljše, kot je bilo z njegovim predhodnikom,« je povedal Šonc. Kot je dodal, v slovenski skupnosti pričakujejo, da bodo imeli predstavniki manjšin bolj redna srečanja s svojim poslancem, da bi lahko razpravljali o problemih manjšin na Hrvaškem. »Zaenkrat ni perečih težav,« je ocenil Šonc, ki si želi srečanja s Hodžićem, s katerim se poznata iz manjšinskih forumov na Hrvaškem, vsaj vsake

Manjšine na Hrvaškem imajo zagotovljenih osem poslancev Na Hrvaškem je sicer 22 manjšin, med katerimi je največja srbska, ki ima zagotovljeno pravico do treh poslancev v parlamentu. Madžarska in italijanska manjšina lahko volita po enega kandidata, ravno toliko češka in slovaška ter skupina petih manjšin v kateri je tudi slovenska. Enega poslanca volijo tudi avstrijska, bolgarska, nemška, poljska, romska, romunska, rusinska, ruska, turška, ukrajinska, vlaška in židovska manjšina. Hrvaški sabor je v preambulo hrvaške ustave lani ponovno uvedel poimensko navajanje manjšin, tudi slovenske, potem ko so jih leta 1997 izpustili.

tri mesece. Za prihodnje volitve je treba urediti registracijo volivcev in volilne sezname, kar si je kot nalogo v novi vladi zadala tudi hrvaška zmagoslavna levosredinska koalicija. Po volilnih seznamih je namreč na Hrvaškem več volivcev kot polnoletnih prebivalcev. Zaradi pomanjkljive registracije volivcev je bilo na zadnjih parlamentarnih volitvah nekaj nevšečnosti tudi za pripadnike slovenske manjšine, ki so želeli poudariti svojo manjšinsko pripadnost. Kakšno je dejansko število Slovencev na Hrvaškem, pa bodo pokazali izidi letošnjega popisa prebivalcev.

Osrednji zagrebški Trg Bana Jelačića

Po volilnih seznamih je na Hrvaškem več volivcev kot polnoletnih prebivalcev.

Za dvojno volilno pravico

Hrvaško ustavno sodišče je letos, slabo leto po tem, ko je sabor sprejel ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin, ki določa dvojno volilno pravico za vse manjšine na Hrvaškem, razen srbske, razveljavilo dvojno volilno pravico vsem manjšinam, vključno s slovensko. Hodžić je napovedal, da bodo manjšinski poslanci znova iskali rešitve, da bi manjšine uresničile dvojno volilno pravico.

zamejski dnevnik

Slovenci v Italiji

V izpostavljeni legi Ogledalo družbi in času izpod peresa Aceta Mermolje

Foto: Damjan Balbi

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Foto: Matej Kerec

Kdor spremlja politiko, se drži za glavo, ko vidi in sliši, kako se lasajo že med samimi zavezniki, da ne govorimo o opoziciji. Slednja naj bi bila tudi konstruktivna, vendar govori kot gozdarji z motorno žago v roki…« je v Trstu zapisal Ace Mermolja. Pa ne v dneh pred prvimi izrednimi volitvami v slovenski parlament, kot bi bralec najprej pomislil, temveč januarja leta 2007.

Knjiga, ki jo je Založništvo tržaškega tiska predstavilo na letošnjem knjižnem sejmu je V izpostavljeni legi – Prostor in čas Slovencev v Italiji, izbor kolumn, ki jih je Ace Mermolja objavil v Primorskem dnevniku med letoma 1996 in 2011.

V enakem času pred desetimi leti je Silvija Berlusconija predstavil takole: »Je lastnik televizij, gradbenih podjetij, delničar telefonskih družb, založnik in lastnik časopisov in revij, ki so deležni najrazličnejših državnih koncesij in podpor. Ko bi postal premier, bi lahko sam sebi delil državno last in postal dejanski gospodar delov države…« Kako preroško! Takih ocen, ki kljub časovnemu zamiku ohranjajo aktualnost in napovedi, ki so se v veliki meri tudi uresničile, je sposoben le izvrsten zapisovalec vsakdanjega dogajanja, njegov analitik, ki lahko z razmišljanji o sodobnem svetu kritično ocenjuje dileme in stiske, pa tudi preroško gleda naprej. Tak je Ace Mermolja, poklicni Slovenec, kot sam sebi pravi pesnik, novinar, javni in politični delavec iz Trsta, ki je že dolgo v prvih vrstah narodne skupnosti, njenih kulturnih in političnih ustanov. Ace Mermolja že vrsto let tudi tedensko objavlja svoja razmišljanja v kolumnah Primorskega dnevnika in njihov izbor je letos jeseni izšel v dveh knjigah z

naslovom V izpostavljeni legi, Prostor in čas Slovencev v Italiji v obdobju med leti 1996 in 2011. Novost Založništva tržaškega tiska na skoraj tisoč straneh zajema zgodovino slovenskih rojakov v Furlaniji Julijski krajini s številnimi, še vedno aktualnimi vprašanji ne samo v narodnostnem prostoru, temveč bistveno dlje od Trsta, Gorice in Vidma. Gre za zapise od znotraj, od zunaj, iz vseh možnih zornih kotov, predvsem pa iz avtorjevega, ki vztraja, da je majhno vezano na veliko in veliko vpliva na majhno. Mermolja izbor svojih ogledal začenja z letom 1996, ki je z zlomom Tržaške kreditne banke globoko zaznamovalo Slovence v Italiji. In ni naključje, da jih zaokroža z letom 2010 oziroma zgodovinskim srečanjem predsednikov Italije, Hrvaške in Slovenije v Trstu. V prehojenih 15 letih se je namreč velikokrat soočal z vprašanji, kako je biti Slovenec v tedanjem času in tistem prostoru, kakšna je podoba Slovencev na sploh in Slovencev, ki živijo v izpostavljeni legi, kot je manjšinska skupnost v krušni državi. V letih je tudi spreminjal svoja mnenja, bil sprt sam s seboj, zaradi evolucije v njem samem in narodnostnih vrstah. Delo Aceta Mermolje odlikujejo doslednost, premočrtnost in pokončna drža tudi takrat, ko so njegova zapisana stališča sprožila polemične odmeve, je knjigi na pot ocenila slovenska senatorka v italijanskem parlamentu Tamara Blažina. Za svojo čuti tudi avtorjevo trditev iz leta 1998: »V naši skupnosti so nekateri prepričani, da čim ostrejši si, tem bolj zaveden Slovenec si.« Ko je v narodnostnih vrstah zaznati napetosti, tako naj bi bilo tudi v tem obdobju, ko osrednje organizacije in ustanove še vedno čakajo na 40 odstotkov letnega prispevka iz italijanskega proračuna in so odnosi med različno mislečimi vse prej kot ustvarjalno prijateljski, je to še kako aktualno. Dve knjigi v eni je lektorirala Marija Cenda, oblikovala Vesna Benedetič, pri izdaji sta sodelovali tudi krovna narodnostna organizacija Slovenska kulturno gospodarska zveza in Zadruga Primorski dnevnik. Vabljivo branje!

DOŽIVIMO SLOVENIJO

Črna na Koroškem

Snežni gradovi kot zgodba turizma Črna je tudi zelena, zlata in predvsem bela

Renata Picej oroška ima veliko posebnost. Črna, kraj na koncu Mežiške doline, kot edina v Sloveniji poleg mnogih lepot vabi tudi z barvami. Včasih s črno, sinonimom za slikovito, prijetno naselje v dolini ob reki Meži, ki mu je pečat nadelo preko sto let železarstva, drugič z zeleno, ko v zrelem poletju sveže dihajo travniki in gozdovi treh dolin (Topla, Koprivna in Bistra) in glasno šelesti Najevska lipa (mati vseh slovenskih lip in kraj vsakoletnega srečanja državnikov), ki ji postiljajo varno gnezdo v skalnem objemu Pece, potem blešči zlata barva, ko se iz smučarskih vijug, začetih na črjanskem smučišču, izriše ime Tine Maze (nenazadnje je Črna prava »vas olimpijcev«; poleg bratov Putgar še Katjuša Pušnik, Mitja Kunc, Nataša Lačen, Aleš Gorza in zdaj Tina Maze), in potem z belo barvo. Belo kot sneg, iz katerega so postavljeni domišljijski gradovi Kralja Matjaža.

slavnostno okrasijo prizorišče in ko veliki in majhni otroci lahko vstopijo v živo pravljico tam daleč od ponorelega sveta.

Kralj Matjaž

Ko na Koroškem zapade sneg, se na začetku vsakega leta visoko nad Črno, v Podpeci, tam na ramenu Pece, vse od leta 1992 dogaja pravi vzorčni model turističnega doživetja – »Gradovi kralja Matjaža«. Največkrat zadnjo soboto v januarju. Takrat od blizu in daleč pridejo skupine snežnih gradbincev, ki imajo cel dan časa, da do mraka, na parceli 5 krat 5 me-

Kdaj: 28. in 29. januar 2012 Prizorišče: Podpeca, plato pred okrepčevalnico »Pri Matjažu«

Osrednji dogodek je tekmovanje ekip v gradnji snežnih gradov. Dogodek spremlja pester zabavni, kulturni in športni program, ki je v celoti povezan z legendo o Kralju Matjažu (predstavitev ekip, izbor Alenčice, nastop harmonikašev, ognjena predstava, prihod Kralja Matjaža, razglasitev rezultatov in predstavitev nagrad najboljšim ekipam, nastopi znanih glasbenikov. www.gradovikraljamatjaza.com

druženje pozno v noč. Obiskovalci pravljične pokrajine in snežnoledenega domišljijskega parka so dobrodošli v sobotnem popoldnevu in večeru, ko plameni sveč in bakel

NAJEVSKA LIPA Kdaj: 1. sobota v juliju

TURISTIČNI TEDEN Kdaj: v avgustu

TIC - PARK KRALJA MATJAŽA Center 101 2393 Črna na Koroškem telefon: 02 870 48 20 info@parkkm.si

ČRNA VABI

20. GRADOVI KRALJA MATJAŽA

trov postavijo svoj sanjski grad ali, v novejšem času vse bolj popularno, svojo domišljijsko skulpturo. S temo je konec ustvarjanja. Takrat so na vrsti ocene in nagrade ter veselo

Foto: Peter Ogorelec

Snežni gradovi

Kralj Matjaž je lik iz ljudskih pripovedk z zgodovinskim ozadjem in ga najdemo v številnih izročilih. Poleg slovenskega še v madžarskem, ruskem in drugih. Legenda o Kralju Matjažu pravzaprav pripoveduje zgodbo o Matiji Korvinu, ki je vladal slovenskim deželam v času Karantanije in je bil dober kralj. Obiskovali so ga siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem je Koroška doživljala zlate čase. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so združili svoje vojske proti njemu. S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. V votlini se je Matjaž usedel za mizo, ostali pa so se posedli po tleh okrog njega in zaspali. Legenda pravi, da se bo, ko mu brada zraste devetkrat okoli mize, prebudil. Takrat bo pred njegovo jamo sredi zime zrasla lipa. Od polnoči do ene zjutraj bo cvetela, potem se bo posušila in takrat bo Matjaž s svojimi vojaki stopil na plano, premagal in zatrl vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in v blagostanju zavladal Slovencem.

Doživimo Slovenijo

Slovenski dnevi turizma

Slovenski turizem pod eno streho

Slovenski dnevi turizma so povezali vse najpomembnejše dogodke in in institucije s področja turizma v Sloveniji Renata Picej kakovostno in izjemno turistično destinacijo.

Povedali so:

Zaveza za skupno delo - iz leve proti desni: Miha Kovačič, direktor Zavoda Kongresnoturistični urad; dr. Tanja Mihalič, redna profesorica na Ekonomski fakulteti Univerze Ljubljana; Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev Slovenije; mag. Maja Pak, direktorica STOja; mag. Marjan Hribar, generalni direktor Direktorata za turizem in internacionalizacijo; Tone Matjašič, predsednik Združenja turističnih agencij Slovenije; Zdravko Počivalšek, predsednik Turistično gostinske zbornice Slovenije; Peter Misja, predsednik Turistične zveze Slovenije, in Mate Matjaž, predsednik Sekcije za gostinstvo in turizem.

začetku januarja 2011 je na ministrstvu za gospodarstvo padla odločitev, po kateri naj bi ministrstvo skupaj s Slovensko turistično organizacijo (STO), Turistično-gostinsko zbornico, Združenjem turističnih agencij Slovenije, Turistično zvezo Slovenije in Zavodom Kongresnoturistični urad sprejelo namero za organizacijo Slovenskih dnevov turizma. Tako bi bili v okvir skupnega dogodka združeni vsi najpomembnejši dogodki s področja turizma v Sloveniji, turistični praznik pa naj bi v prihodnje povezal tudi vse pomembne dejavnike turizma. Cilj tovrstnega dogodka je v tem, da se še bolj poudari pomen turizma za slovensko gospodarstvo ter izpostavi tiste, ki ta turizem delajo in skrbijo za njegovo podobo in učinkovitost. Program dvodnevnega dogodka je v ospredje postavil turizem kot enega največjih ekonomskih in družbenih fenomenov današnjega časa, ki posega in vpliva na številna

področja življenja. S svojimi številnimi ugodnimi vplivi na gospodarski, družbeni in socialni razvoj je ena izmed najpomembnejših gospodarskih panog ter eden izmed glavnih dejavnikov nacionalnega in regionalnega razvoja v Sloveniji. Turistična industrija v Sloveniji s posrednimi vplivi ustvarja kar 12,1 odstotka celotnega BDP ter 105 tisoč oziroma 12,4 odstotka vseh delovnih mest (WTTC, 2011).

Partnerska razmišljanja o turizmu

Prvič v zgodovini samostojne Slovenije so se v skupni turistični in partnerski glas povezali sooblikovalci turizma, le-tega osvetlili z različnih vidikov ter ob koncu srečanja podpisali Deklaracijo o partnerstvu za trajnostni razvoj slovenskega turizma, ki pa ne ostaja zgolj pri podpisih glavnih usmerjevalcev turističnega razvoja, temveč dodaja tudi druge, ki na nacionalni ali lokalni ravni delujejo za isti cilj – prepoznati Slovenijo kot lepo,

Generalni direktor Direktorata za turizem in internacionalizacijo mag. Marjan Hribar: »Vsi pomembnejši turistični dogodki v Sloveniji, združeni pod eno streho, pomenijo večjo prodornost in boljšo učinkovitost. Prepričan sem, da bo dogodek prispeval tudi k večji prepoznavnosti pomena slovenskega turizma. Turizem je pomembna gospodarska dejavnost, cilji za novo strateško obdobje pa merijo še višje: da turizem postane najpomembnejša gospodarska dejavnost. Dnevi slovenskega turizma predstavljajo močno komunikacijsko sinergijo različnih dogodkov, s pomočjo katere bo sporočilo o pomenu turizma močneje odmevalo.« Direktorica Slovenske turistične organizacija mag. Maja Pak: »Prihodnost slovenskega turizma je v veliki meri odvisna od združevanja naporov za doseganje boljših rezultatov. Tega se dobro zavedamo, zato je partnerski odnos vgrajen v celoten proces načrtovanja, organiziranja in izvajanja naših promocijskih in trženjskih aktivnosti. Verjamem, da bodo Dnevi slovenskega turizma postali stična točka vseh nas, ki delamo v turizmu in da bomo z združenimi napori dosegli večji učinek, še bolj izpostavili pomen turizma kot pomembne gospodarske panoge, z usklajenim

Vizija slovenskega turizma Slovenija naj bi postala razvita turistična destinacija s sodobno, raznoliko in visoko kakovostno turistično ponudbo, temelječo na inovativnih in kakovostnih integralnih turističnih proizvodih ter storitvah z visoko dodano vrednostjo in ciljem zadovoljstva turistov.

Doživimo Slovenijo delovanjem povečali prisotnost Slovenije na turističnem zemljevidu in uspešno tekmovali z uveljavljenimi konkurentkami.« Predsednik Turistično gostinske zbornice Slovenije Zdravko Počivalšek: »Turizem je dejavnost, ki povezuje gospodarstvo, promet, regionalni razvoj, okolje in prostor, kmetijstvo, finance, kulturo, delo, šport, visoko šolstvo, zdravje, javno upravo, notranje zadeve, zunanje zadeve in lokalno samoupravo. Zato moramo to panogo koordinirano voditi. Menim, da je izredno pomembno, da o rezultatih dela panoge in prihodnjih načrtih govorimo na dogodku, ki ga skupaj pripravljamo vsi, ki se s turizmom bolj poglobljeno ukvarjamo. Verjamemo, da lahko panogi turizma, ki ima poseben narodno gospodarski pomen, zagotovimo razvoj, ki bo prispeval k blaginji Slovenije z večjo prodajo na tujih trgih in s tem povezanimi novimi delovnimi mesti.« Predsednik Sekcije za gostinstvo in turizem Mate Matjaž – Tomi: »V času, ko so vsi gospodarski kazalniki obrnjeni navzdol, turistični sektor beleži pozitivne trende in prepričan sem, da je delno zaslugo za to treba pripisati ravno enotnosti in usklajenosti vseh organizacij, kar bomo z Dnevi slovenskega turizma še posebej pokazali.«

Vprvi vrsti polne kongresne dvorane hotela Bernardin so sedeli ljudje, odgovorni za slovenski turizem.

Predsednik Združenja turističnih agencij Slovenije, Tone Matjašič: »Čeprav naše združenje povezuje le turistične agencije in organizatorje potovanj, je tudi za nas dogodek pomemben z vidika srečevanja z vsemi ponudniki v turističnem gospodarstvu, saj agencije same, brez

Marjan Batagelj; ko je pred letom in pol od Istrabenz Turizma kupil takratni Turizem Kras, d. d., je predvideval, da bo v Postojnsko jamo v petih letih investiral deset milijonov evrov. Zdaj ve, da bo treba investirati še več in kljub temu vztraja, da je za obisk jame številka 650.000 obiskovalcev letno skrajna meja za dobro poslovanje. Kot svetla zvezda slovenskega turizma je namreč kot prvi dojel, da prodaja dogodek in ne jamo, in da mu zato manjši obisk na dolgi rok prinaša več. Na fotografiji prejema nagrado Društva turističnih novinarjev Slovenije – Triglav, stekleno statuo v znak priznanja za njegovo delo.

podpore vseh drugih ponudnikov, ne morejo ponuditi kakovostnih produktov.« Direktor Zavoda Kongresnoturistični urad Miha Kovačič: »Prvič v Sloveniji smo povezano predstavili pomen turizma za Slovenijo in njeno gospodarstvo. Združujemo več kot 60 ponudnikov kongresnih storitev; ponudnike prizorišč in kongresnih storitev na področju Slovenije in naše poslanstvo je njihovo povezovanje ter predstavitev Slovenije kot zaokrožene turistične destinacije.« Predsednik Društva turističnih novinarjev Slovenije, FIJET Slovenije Drago Bulc: »Dnevi slovenskega tur-

četrtem strokovnem srečanju predstavila in promovirala nadgradnjo projekta, in sicer z blagovno znamko Gostilna Slovenija, katere namen je dvigniti prepoznavnost Slovenije in obenem znak za kakovost in tradicijo v kulinariki.

14. slovenski turistični forum

Predstavlja najpomembnejše strokovno srečanje v turistični panogi v Sloveniji, pomeni izplen stališč o nadaljnjem razvoju in trženju turizma na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, v okviru portoroških dnevov turizma pa je izzvenel kot najbolj kakovosten

Dnevi slovenskega turizma pomenijo velik premik v miselnosti in organiziranosti slovenskega turizma. izma pomenijo velik premik v miselnosti in organiziranosti slovenskega turizma. V Sloveniji smo to dejstvo z razdrobljenostjo in nepovezanostjo turističnih dejavnikov in organizacij do letos vztrajno zanikali.«

Projekt »Okusiti Slovenijo« dopolnili z »Gostilna Slovenija«

Potem ko ima Slovenija vse od leta 2006 pomemben dokument z naslovom Strategija gastronomije Slovenije, ki je nastal v želji po sistematičnem in doslednem upoštevanju kulinaričnih ter gastronomskih vsebin za boljšo turistično razpoznavnost Slovenije, je Sekcija za gostinstvo in turizem na svojem

del srečanja. Na njem so govorili o strateških usmeritvah, tekoči politiki in številnih pomembnih projektih slovenskega turizma. Osrednja tema letošnjega foruma je bila problematika, ki bi jo lahko strnili v zgodbo o spremembah, ki so stalnica prihodnosti, oziroma v slovenski turizem pred izzivi 21. stoletja. Ugledni predavatelji in gosti iz tujine ter Slovenije so na te spremembe gledali skozi prizmo gospodarskih in družbenih okoliščin, prepoznavali, kako se s svojimi navadami in vrednotami nanje odzivajo turisti, obenem pa iskali odgovore na izzive, s katerimi se trenutno sooča slovenski turizem.

ŠPORT

Šport v zamejstvu

Portal Slosport združuje športnike

Branko Lakovič skupaj s sinom Igorjem in peščico zagnancev ustvarja športni portal, ki je vir informacij o zamejskem športu in športnikih te dobrodošla vez med slovenskimi športniki po svetu. Blanka Markovič Kocen Lakovič. »Žal smo morali zaradi finančnih sredstev izdajo Zbornikov leta 2010 prekiniti. Moja začetna zamisel glede portala pa je bila, da bi se vsi slovenski zamejci in športniki po svetu povezali preko ene, glavne spletne strani.« Ko je bil Lakovič pred leti v Kanadi, je navezal stike z nekaterimi tamkajšnjimi športnimi delavci, v stik pa je stopil tudi s športnimi delavci v Avstraliji. »Na naši spletni strani imamo link Športna dejavnost Slovencev po svetu, ki pa je močno zastarel in obravnava le nekaj društev iz Avstralije. Zaradi preobremenjenosti z drugim delom na spletni strani nisem imel časa, da bi se ukvarjal s to, zelo zahtevno nalogo, za kar mi je iskreno žal,« dodaja.

Zaradi finančnih težav brez stalnih sodelavcev

Branko Lakovič, ustanovitelj in urednik Slosporta: »Vse manj pa je tudi pri nas mladine, ki bi šla po poti večkratnih svetovnih prvakinj, kotalkarice Tanje Romano ali rolkarice Mateje Bogatec.«

pletna stran www.slosport.org je zagledala luč septembra leta 1999. »Že pred tem sem razmišljal, da bi vse letne podatke in dogodke zamejskega športa v Italiji objavljali na posebnem portalu, saj sem od leta 1995 urejal Zbornike slovenskega športa v Italiji, ki so bili dragocen dokument o našem tukajšnjem športnem gibanju,« pojasnjuje ustanovitelj in urednik portala Branko

Na Slosportu dnevno in čim prej objavljajo vse dogodke slovenskih športnih društev in slovenskih športnikov v Italiji. »Glede na to, da je dogodkov precej, predvsem ob vikendih, ne uspemo objavljati ‘globljih’ vsebinskih poročil o našem športu v Italiji,« pravi sogovornik. Za objavljanje novic in oblikovanje strani namreč skrbita sama s sinom Igorjem, v čigar domeni je tehnična plat, medtem ko Branko skrbi za vse ostalo in še za slike. »Prva leta smo imeli nekaj stalnih sodelavcev, ki smo se jim morali zaradi finančnih težav odreči. Odlično pa sodelujemo s Primorskim dnevnikom, časopisom, ki izhaja v Italiji, in s fotografsko agencijo Kroma,« pravi. Športnih dogodkov v slovenskem zamejstvu v Italiji je toliko, da z zapolnitvijo rubrik nimajo nikakršnih težav. To velja še posebno za sobote in nedelje, ko so na sporedu številne tekme v raznih športih. Ob ponedeljkih pa svojim obiskovalcem ponujajo statistični pregled

in druge rubrike, predvsem pa fotografske reportaže s sobotnih in nedeljskih tekem. Ker spletna stran Slosport obravnava izključno dogodke slovenskega športa v Italiji, objavljajo novice iz Italije in Slovenije samo, ko tam na tekmah ali turnirjih nastopajo njihove ekipe ali športniki. »Več društev iz Slovenije in tudi italijanskih klubov iz Furlanije - Julijske krajine nas je vprašalo, če bi jim dodelili kotiček na našem portalu. Morali pa smo jih odkloniti, čeprav se zavedam, da bi verjetno s tem imeli vsaj dvakrat toliko obiskov in stikov,« pove Lakovič.

Šport med najpomembnejšimi dejavnostmi slovenske skupnosti v Italiji

Šport med Slovenci v Italiji je tako razvejan in ima tako bogato zgodovino, pravi urednik Slosporta, da sodi gotovo med najpomembnejše dejavnosti slovenske skupnosti v Italiji sploh. »Že dejstvo, da imamo kar 58 društev, ki se ukvarjajo z 22 različnimi športi, da je v naših klubih zraslo skoraj sto italijanskih reprezentantov, da smo in prirejamo odmevne mednarodne turnirje, so bili in so naši športni delavci na vidnih položajih italijanske zveze, vse to kaže, kako pomembno vlogo ima športna dejavnost med Slovenci v Italiji.« Glede športnih panog pa se zanimanje med zamejskimi športniki spreminja. Poleg tradicionalnih športov, kot so nogomet, košarka in odbojka, za katere je zanimanje vedno veliko, smo imeli še pred nekaj leti velike uspehe v namiznem tenisu, kotalkanju in rolkanju. »Najbolj obetavne so bile prav slednje, tako imenovani »revni športi«, ki pa zahtevajo od športnikov in športnic veliko garanja in odrekanja. Vse manj pa je tudi pri nas mladine, ki bi šla po poti večkratnih svetovnih prva-

ŠPORT kinj, kotalkarice Tanje Romano ali rolkarice Mateje Bogatec,« ugotavlja Lakovič. Branko Lakovič, ki se je, kot pravi, v mladih letih ukvarjal z nogometom, odbojko in košarko, nato pa je bil dolga leta košarkarski trener, je prepričan, da je spletna stran Slosport potrebna, saj je, kot so bili

Veliki načrti kljub slabim izkušnjam

»Glede na finančno razpoložljivost, mislim, da je že to največ, kar lahko nudimo našim obiskovalcem,« pravi urednik, ki pa ima kljub temu še veliko načrtov. Njegove izkušnje iz enajstih let, odkar deluje Slosport, pa niso spodbudne. Meni, da bi

Največji prispevek dobimo od Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, nekaj manj od Kmečke banke in Zadružne kraške banke ter manjše prispevke od nekaterih drugih organizacij in podjetij. nekdaj Zborniki slovenskega športa v Italiji, dokument športnega dogajanja Slovencev v Italiji. »To je tudi razlog, da pri naporih vztrajam. Pri tem pa bi se tudi javno zahvalil vsem našim številnim sodelavcem, ki so mi s poročili in slikami v neprecenljivo pomoč,« dodaja. »Največji prispevek dobimo od Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, nekaj manj od Kmečke banke in Zadružne kraške banke ter manjše prispevke od nekaterih drugih organizacij in podjetij, kar letno pomeni približno 17.000 evrov, od katerih nam davki odvzamejo polovico,« Lakovič odgovarja na vprašanje, kako se Slosport financira in spomni še na stroške za registracijo serverja, telefon, bencin in stalno nabavo nove tehnologije.

morali najprej oblikovno posodobiti portal. »Spremembe pa bi zahtevale dodatni finančni in človeški napor, saj imamo na portalu več milijonov novic in vsaj milijon slik. Bolj kot načrtujem pa si želim, da bi na našo spletno stran uvedli facebook, obogatili portal z videoposnetki,« pravi sogovornik. »Glede vsebine pa, da bi obnovili začetno željo in združili vse zamejce in Slovence po svetu na en sam portal, povezan z linki za posamezne države, kjer živijo in delujejo slovenski športniki in društva.« Urednik Slosporta si še želi, da bi še bolj okrepili italijansko stran in predvsem angleško različico, ki jo sedaj ažurirajo le nekaj mesecev na leto, da bi uvedli nove športne rubrike (rekreacija, zdravstvo, invalidski šport, delo z otroki itd.). Za vse to pa so potrebna finančna sredstva in

predvsem novi sodelavci. »Zavedam pa se, da je to v kriznem obdobju, ki mu ni videti konca, le pobožna želja.«

Prek 18 milijonov klikov na leto

V letu 2010 so na portalu Slosport zabeležili 289.845 obiskov in 18.338.203 klikov, 2011. pa so do vključno novembra imeli 306.991 obiskov, in 17.601.408 klikov. »V

zadnjih dveh letih imamj torej letno več kot 18 milijonov stikov, kar je mesečno več kot milijon in pol, dnevno pa več kot 50 tisoč. Glede na to, da obravnava naša spletna stran izključno slovenski šport v Italiji, mislim, da smo kar uspešni in da je naš portal, vsaj na športnem področju, med najbolj obiskanimi v deželi Furlaniji - Julijski krajini.

Na spletni strani www.slovenci.si smo ustvarili spletno skupnost, v kateri bomo lahko izmenjali številne uporabne informacije in nasvete. Prijava je preprosta, zato se nam pridružite v čim večjem številu.

www.slovenci.si 39

šport

Iztok Čop - na Otoku sanjski konec izjemne kariere

»Športno znanje želim prenašati na mlajše« Veslač Iztok Čop je gotovo najuspešnejši športnik v samostojni Sloveniji. Pri 40 letih bo nastopil na olimpijskih igrah v Londonu. To bodo zanj že šeste igre zapored.

državam EU pri reševanju problematike prehoda iz športne v civilno kariero vrhunskega športnika. V Radovljici živite z ženo Petro in dvema hčerkama, Ruby in Amber. Kako je v družbi treh punc? Družba je čudovita, le do besede je težko priti. Prepotovali ste zares veliko sveta. Katera država vas je najbolj navdušila in zakaj? Bi se bili tja pripravljeni preseliti za vedno? Veliko popolnoma različnih delov sveta me je navdušilo. Sem pa na svet pred dvajsetimi leti, ko sem začel potovati, gledal precej drugače kot danes, zato so tudi primerjave težke. Med državami, ki sem jih imel možnost spoznati, mi je najbolj všeč način življenja na Norveškem. Le klimatski pogoji mi niso najbolj pri srcu.

Peter Zalokar, Delo

opovi največji uspehi so 3. mesto ob prvem nastopu v Barceloni 1992, sledili sta zlata kolajna v Sydneyju 2000 in srebro v Atenah 2004. Čeprav je štirikratni svetovni prvak dosegel vse, kar je mogoče, njegova sla po uspehu in izzivih ni nič manjša kot na začetku športne poti. Za izjemne dosežke v športu ga je predsednik Slovenije Danilo Türk leta 2009 odlikoval z redom za zasluge. Normo za London sta med slovenskimi veslači izpolnila le vidva z Luko Špikom v dvojnem dvojcu. Lahko zdaj tudi uradno potrdite olimpijski nastop? Že od dneva, ko je London dobil kandidaturo za organizacijo OI, sem si potihem želel, da bi tam sklenil kariero. Veslanje ima svoje korenine in posledično zelo bogato tradicijo prav na Otoku, zato mi je bilo tam

Foto: BOBO

Iztok Čop: »Preračunljivost lahko koristi le, ko si v stiku z najboljšimi. Brez garanja in trme pa ne moreš biti konkurenčen. Še posebno ne v veslanju.«

vedno užitek nastopati. Pa vseeno je bilo leto 2012 vedno tako zelo oddaljeno, da si nisem upal prav naglas razmišljati, da bom takrat še aktiven športnik. Vendar danes svoj nastop v Londonu lahko potrdim. Dokončna odločitev je padla kmalu po svetovnem prvenstvu, saj sem čutil, da sva z Luko sposobna boljšega nastopa, kot sva ga pokazala na Bledu. Aktivni ste tudi v športni politiki, kjer ste v komisiji za športnike. Kaj je najbolj pereč problem slovenskih vrhunskih športnikov oziroma, kaj želite storiti, da bo odnos države bolj prijazen do njih? Predvsem si želimo, da bi nas jemali resno. S svojimi predlogi o reševanju specifičnih problemov, s katerimi se ubadamo izključno vrhunski športniki, nikakor ne naletimo na razumevajočega sogovornika na strani države. Naši predlogi

zajemajo predvsem posodobitev trenutne zakonodaje in ne dvigajo finančnih stroškov. Žal pa krojači športne politike ne razumejo vrhunskega športa in športnikov. Bolj kot do OKS ste bili večkrat kritični do odnosa ministrstva za šport. Zakaj? Ali mislite, da bo Zoran Janković kot znani ljubitelj športa lahko bolj dojemljiv za spremembe? Zadnja leta smo športniki del organov OKS, kjer z uveljavljanjem svojih idej in predlogov nimamo večjih težav. Kot sem omenil, pa sem v zadnjih treh letih na MŠŠ zapravil ogromno časa za nikakršen premik. Izgovor, da za spremembe ni zakonske podlage, zame ni sprejemljiv. Kdo pa spreminja zakone? Od Jankovića pričakujem, da bo prisluhnil in upošteval naše predloge. Prepričan sem, da lahko z malo truda postanemo vzor drugim

Imate kdaj domotožje? Kaj najbolj pogrešate, kadar ste dalj časa zdoma? Predvsem svoja tri dekleta. Je Slovencem veslanje pisano na kožo, je v skladu z našim nacionalnim karakterjem? Potrebno je garanje, pa tudi nekaj preračunljivosti … in trma, ki je Gorenjcem še posebno blizu. Se mi pa zdi, da je v zadnjem času vse več preračunljivosti, manj pa pripravljenosti na trdo delo. Preračunljivost lahko koristi le, ko si v stiku z najboljšimi. Brez garanja in trme pa ne moreš biti konkurenčen. Še posebno ne v veslanju. Slovensko veslanje izgublja stik z elito. Ali obstaja upanje na skorajšnji ponovni vzpon? So zadaj veliki talenti? Menim, da je kar nekaj talentov, nisem pa prepričan, če so sposobni oziroma pripravljeni svoj potencial izkoristiti. Brez vsakodnevnih naporov, vsaj v veslanju, talent ni dovolj. Če bodo preklopili miselnost v svojih glavah in si res želeli doseči cilj, potem me za našo prihodnost ne skrbi. V nasprotnem primeru pa zelo.

ŠPORT

Kakšne so pri nas razmere za delo v primerjavi s tujino? Niso slabe. Na Bledu smo predvsem po zaslugi odličnih naravnih pogojev primerljivi z vsemi svetovnimi centri. Kdo je vaš najboljši prijatelj med tekmeci? Morda Tufte, s katerim ste tekmovali skupaj na svetovnem pokalu na Bledu? Z Olafom se res odlično razumeva. Drug drugemu sva bila najhujša nasprotnika v čolnu, hkrati pa najboljša prijatelja na suhem. Tudi sicer se veslači na splošno zelo do-

bro razumemo med seboj. Večkrat sestavimo mednarodne posadke na tekmovanjih izven domene mednarodne veslaške zveze, saj je, nenazadnje, druženje in tkanje prijateljskih vezi ena izmed tistih stvari, zaradi česar te šport obogati. Radi hodite na veslaške dirke na Temzi - kaj vas tam tako pritegne? Na Temzi vedno uživam. Že London in Temza imata poseben čar, dodatno pa tradicija in odnos ljudi do veslanja. Tekmovati v Londonu, še posebej pa na Henleyju, je posebno doživetje, ki se ga ne da primerjati z drugimi veslaškimi tekmami. To je enostavno treba doživeti. V zadnjih letih pogosto sestavljamo vrhunske, nacionalno mešane posadke, v katerih je še poseben užitek veslati.

ŠPORTNE NOVICE Vijolični razred zase Slovensko nogometno prvenstvo se je odpravilo na zimski počitek in se bo nadaljevalo šele marca, že zdaj pa je bolj ali manj jasno, kdo bo novi stari prvak. Maribor ima namreč po 21 kolih kar 15 točk (49) prednosti pred Gorico, ki je nazadnje v gosteh premagala ljubljansko Olimpijo in se z njo izenačila pri 34 točkah. Sledijo Mura (32), Rudar (30), Koper (27), Celje in Domžale (po 25), Nafta (21) in Triglav (13). Na lestvici strelcev vodi Olimpijin reprezentant Dare Vršič s 14 goli. Mariborčan Dalibor Volaš jih je dosegel 11.

Redno tudi tečete na smučeh. Je to v sklopu priprav ali gre za užitek v naravi? Tek na smučeh je bil moj prvi šport, danes pa je odličen zimski trening. V zaprtem prostoru nisem sposoben opraviti potrebne količine treninga, veslanje pozimi pa skoraj ni možno. Na smučeh v naravi pa je dan hitro prekratek. Po dolgih letih ste se spet lotili študija na Fakulteti za šport, in sicer kineziologije. Ste že pri koncu? Tu sem pa bolj počasen. Upam, da po končanih Olimpijskih igrah ne bo več toliko razlogov za izmikanje študijskim obveznostim. Kakšne so vaše športne in življenjske želje v tem letu 2012? Želim si, da bi v športu užival, ter da se bom lahko z najbližjimi veselil nastopov v Londonu.

Foto: NK Olimpija

Ste velik ljubitelj motorjev. Je hitrost vaša strast? Motor sem v zadnjih letih zamenjal za kolo. Hitrosti se sicer ne branim, žal pa za potepanja z motorjem ni več časa. Kolo pa je odličen dopolnilni trening.

Foto: BOBO

V Ljubljani ste imeli šolo veslanja, ali jo še imate? Razumete svoje poslanstvo, da svoje znanje in izkušnje prenesete na mlajše? Veslanje ljudem postaja vse bliže. Ko enkrat preizkusiš to obliko vadbe in vidiš dejanski rezultat, spoznaš, da ne gre za nikakršen bavbav, pač pa za eno čisto »fajn« zadevo. Verjamem, da je veslanje primerna oblika rekreacije za vsakogar. Žal je pri nas premalo poznana, zato želim to spremeniti. V to vadbo vlagam velik del sebe, saj si želim prenesti naprej najboljše, kar me je vrhunski šport naučil. Vesel sem, če ljudje uživajo in pri tem naredijo veliko dobrega zase. Prav neverjetno je, koliko pozitivne energije je vedno v dvorani. Mislim, da je to tisto, česar nam danes najbolj primanjkuje. Lahko rečem, da je vsaka naša vadba »team building« v malem. Kar se pa tiče prenašanja izkušenj na mlajše generacije veslačev – to je moja velika želja, saj ne bi rad, da gredo vsa ta leta nabiranja dragocenega znanja v nič. Verjamem, da s toliko različnimi informacijami in znanji, s koristnimi napotki z različnih področij, ki gradijo vrhunski šport, preizkušenimi v praksi, pri nas razpolaga le malokateri strokovnjak. Zato se mi zdi pomembno, da se to znanje prenese naprej. Če bo seveda na drugi strani interes za kaj takega.

Slovenski poker uspešen Slovenski rokometni klubi so z odliko opravili nastope v evropskih tekmovanjih. Vsi štirje bodo namreč »prezimili« v Evropi, kar se bo zgodilo prvič po sezoni 2004/05. Za nameček bodo med najboljšo osmerico igrale tudi rokometašice Krima Mercatorja. Prvak Cimos Koper si je z neodločenim izidom pri poljski Wisli Plock (25:25) že tri tekme pred koncem zagotovil nastop v osmini finala lige prvakov, zdaj pa je na dobri poti, da osvoji drugo mesto v skupini C, kar bi mu v žrebu lahko prineslo lažjega tekmeca. Odločilna bo naslednja tekma proti skopskemu Metalurgu, ki bo v koprski Bonifiki gostoval 11. februarja. Gorenje je v pokalu EHF na povratni tekmi ubranilo prednost desetih golov proti Valladolidu, Celjani so v pokalu pokalnih zmagovalcev z dvema visokima zmagama izločili estonsko Kehro, Mariborčani pa so bili v pokalu Challenge zaradi večjega števila doseženih golov v gosteh boljši od Radničkega iz Kragujevca.

Matevžičeva nova kapetanka Slovenske ženske teniške reprezentance v prihodnje ne bo več vodil Iztok Božič. Čeprav je nekdanji igralec računal, da bo še naprej opravljal svojo funkcijo in tudi na TZS doslej uradno o njegovi zamenjavi niso želeli govoriti, je kapetansko vlogo prevzela Maja Matevžič. Ena najboljših igralk v samostojni Sloveniji bo reprezentanco prvič vodila februarja na Japonskem v 1. kolu svetovne skupine II pokala federacij, pri čemer je že jasno, da Ljubljančanka ob svoji premieri ne bo mogla računati na Katarino Srebotnik.

Mina prvakinja Mina Markovič je svetovni pokal v športnem plezanju v težavnosti končala tako, kot ga je začela – z zmago, s katero je potrdila že pred tem v Kranju osvojeno prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Ptujčanka je letos kar na devetih od desetih težavnostnih preizkušenj stopila na zmagovalni oder in šestkrat zmagala, obenem pa osvojila še zlato kolajno v kombinaciji. Maja Vidmar je finalno tekmo v Barceloni končala na petem mestu in zadržala bron v težavnosti, Klemen Bečan pa je bil osmi.

vaša pošta Dragi bralke in bralci, sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte, ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil, vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim opisom. Veselimo se sodelovanja z vami! Uredništvo Slovenije danes

Večer s francoskim pesnikom Andréjem Velterjem

Skrajna ljubezen rojeva skrajno poezijo, tako skrajno, da se ne more zardževati na ploščadi ljubezenske poezije, pač pa z nje poleti proti drugim vrhovom. Ljubezenska poezija postaja poezija višin, skoraj alpinistična poezija, se hkrati razraste v poezijo odhoda in nato zakroži nazaj v ljubezensko poezijo. V ljubezni je odhod in v odhodu ljubezen. Takšna poezija raste iz pesnika, ki sta ga v torek zvečer gostila Centre de Créations pour l’Enfance ter Hiša slovenske poezije v Franciji. André Velter je pesnik, popotnik, urednik zbirke Poésie pri založniški hiši Gallimard ter energičen bralec in govornik, ki odnese poslušalce s seboj v druge svetove. Ob branju svoje poezije je namreč očaral poslušalce z energijo, ki vriska iz vsake vrstice in za katero se prav točno ne ve, od kod jo črpa. Mogoče iz potovanj, za katere pravi, da so mu nekakšna čudna droga. Potoval bi lahko brez prestanka, pa tudi brez namena iskati snov, motive ali forme. Ne potuje zaradi inspiracije, saj znajo včasih ravno najlepša, najdaljša ali najbolj polna potovanja ostati brez enega samega verza. A če lahko potuje zaradi potovanja samega, ne piše zaradi poezije. Saj poezija zanj ni le forma, in ni v pesmih; poezija, pravi, je življenje. Če človek piše, pa s pesmijo nič ne pove, ker tudi nima nič povedati, potem ni pesnik, je le človek, ki se dolgočasi. A»življenje je kratko, usoda je kruta,« je zaklical svojemu poslušalstvu, »torej se ne dolgočasimo!« Večer je slovesno (in slovensko) okronala predstavitev slovenskega prevoda Velterjeve pesniške zbirke Skrajna ljubezen*, ki jo je prevedla Mateja Bizjak Petit. Izid sta predstavila urednika Književnega društva Hiša poezije Ivan in Nadja Dobnik. Tako je bil večer pomemben tudi za delovanje Hiše slovenske poezije v Franciji, saj se tudi s prevodi in srečanji, kot je bil sinočnji, tkejo vezi in raste prepoznavnost. (Živa Čebulj) *Velter, André: Skrajna ljubezen: pesmi za Chantal Maudit. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2011.

Učna delavnica »Koliko je ura v mojem življenju«

Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je za konec tedna od 11. do 13. novembra pripravilo dvodnevno srečanje slovenskih družin v Baasemu v Eiflu. Predsednica društva Rozina Lovrenčič je za predavatelja povabila socialno pedagogonjo Valerijo Ilešič Toš in našega znanca Milana Černela, profesorja matematike in fizike, amaterskega režiserja KUD Vitomarci. Srečanja se je udeležilo 40 slovenskih rojakov iz dežele Severno Porenje – Vestfalija. V petek zvečer smo se z obema predavateljema pogovorili, o čem bo potekala letošnja učna delavnica. V soboto dopoldne smo se na plenarnem zasedanju z žrebom porazdelili v tri skupine. Predavateljica Valerija je napisala na tablo naslednja vprašanja: za kaj je prepozno, za kaj prehitro in za kaj je ravno čas. Prepozno je, da bi izboljšali odnos med nami in pokojnimi. Danes bi se v določenih situacijah do teh ljudi drugače obnašali. V njeni skupini smo se veliko vrteli okrog vzgoje otrok. V današnjem času materializma je otrokom skorajda vse prinešeno na pladnju. Mi smo tisti, ki za otroke lovimo ribe. Mladina je kritična do nas, za kar smo deloma sami krivi, saj smo ga včasih polomili v veri,da delamo za otroke najboljše. Vedno se je treba boriti do konca. Tudi v negativnih in žalostnih trenutkih je treba najti kaj pozitivnega. Na osnovi pozitivnih izkušenj gradimo prihodnost. Prišli smo do ugotovitve,da je za nas pravi čas za upokojitev. Pozorni moramo biti na sprejemanje in določeno kritičnost do informacij. Sobotni večerji je sledilo martinovanje. Za smeh sta poskrbela gosta Valerija in Milan s skečem. Nato je prišel duhovnik, ki je krstil mošt v vino. Obiskale so nas vinska kraljica Klavdija in princesi Daniela in Irena. Potem ko so poizkusile mlado vino, so ga ponudile vsem v dvorani. Zanimivo darilo prijateljev za minuli 70. rojstni dan je prejel dolgoletni aktivni član društva Emmerich Dobaja. Darko in Tone sta zaigrala na harmoniki, da smo tudi zaplesali, prepevali in se družili dolgo v noč. V nedeljo dopoldne smo na plenarnem zasedanju povzeli delo vseh skupin z željo,da se prihodnje leto zopet srečamo. Po kosilu smo se odpeljali svojim domovom naproti. Učno delavnico je finančno podprl Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. (Dušan Čegovnik)

Slovensko božično drevo v Düsseldorfu Banka Commerzbank AG v svoji glavni podružnici v Düsseldorfu letos že 13. leto zapored izvaja razstavo mednarodnih okrašenih božičnih dreves »Weihnachten International an der KÖ” za Unicef«. Tik pred božičem ta drevesa podarijo socialnim in izobraževalnim oziroma vzgojnim ustanovam v mestu in regiji. Tako je v preteklih letih prek te akcije že 140 božičnih dreves prešlo v domove ostarelih, otroške vrtce in druge ustanove ter razveseljevalo obdarjene. Slovenijo je letos zastopal Konzulat Düsseldorf, ki je sprejel botrstvo naše dežele pri enem izmed božičnih dreves oziroma prevzel krašenje drevesa. Konzul Matjaž Pen je krasitev poveril slovenski slikarki Nadji Zikes, rojeni v Mariboru, ki živi v Oberhausnu. Z unikatno poslikanimi kroglami je bilo slovensko drevo deležno velikega zanimanja. (M. W.)

Razgled po Sloveniji Sredi oktobra se je Raglam izpolnila dolgoletna želja. Še pred enim letom je bilo potovanje v Argentino bolj kot ne ideja, sanje. Na koncu nam je z veliko lastnega truda in pomoči bližnjih, prijateljev dobrotnikov, donatorjev, Občine Trebnje in Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu uspelo uresničiti projekt. Poimenovali smo ga Razgled po Sloveniji. Glavni namen našega gostovanja je bil ponesti ljudsko glasbeno dediščino, za katero menimo, da je ena temeljnih podlag narodne, jezikovne in kulturne identitete, med Slovence, ki živijo v Argentini in ponosno povedo, da so Slovenci. Vrnili pa se ne bi. Veliko je mešanih zakonov, ki svoje otroke ob sobotah redno pošiljajo v slovenske šole, njihovi neslovenski starši pa se tudi želijo učiti slovenskega jezika. Slovenske skupnosti so zelo žive, utečene in povezane, kar jim je v tistih težkih časih, ko so prihajali v Argentino, tudi pomagalo preživeti. Na vsakem koraku smo bile deležne zelo prijaznega sprejema in gostoljubja. V Mendozi smo pripravile delavnice za otroke, mladino in odrasle, večerni koncert in sodelovale pri slovenski sveti maši, v pokrajini Entre Rios v mestu Parana smo koncertirale na Katoliški univerzi. v Buenos Airesu pa priredile dva skrajšana koncerta v domovih za starejše. Obiskale smo še radijsko oddajo ‘Okence v Slovenijo’ na radiu Splendid z Mirkom Vasletom. S koncertom Čarobna Slovenija smo skušale predstaviti staro ljudsko glasbo v vsej raznolikosti in čim več oblikah. Pele in igrale (s starimi inštrumenti) smo pesmi in viže iz vseh slovenskih pokrajin. Tako je raznolikost Slovenije

vaša pošta pisne in bralne dejavnosti, ki so se nanašale na osnovno besedilo, na legendo o Ajdovski deklici. Učiteljica je skupino udeležencev razgibano peljala od prvih motivacijskih korakov do uspešnega in tudi zanimivega konca. Na koncu pouka so udeleženci zaigrali dramsko besedilo, ki so ga sami napisali ob obravnavi legende o nastanku Cerkniškega jezera. Udeleženci strokovnih priprav so na koncu strokovnega usposabljanja izrazili zadovoljstvo s programom in povedali, da jim bo vse veliko pomagalo pri njihovem delu v tujini. (Melita Steiner) Foto: D. Motik, T. Jurkovič

predstavljena še na drugačen način, ne le s tipičnimi turističnimi točkami. Delavnica z mladino je bila prijeten zaključek tri dnevnega druženja v Mendozi. Naše terensko snemanje pa je starejše in vodstvo skupnosti navdušilo za projekt zbiranja gradiva v naslednjih mesecih, ki ga želijo zbrati v pesmarici. Bolj aktivnega odziva si ne bi mogli želeti! (Marjana Saje)

Miklavž v Essnu in Hildnu V društvu Bled v Essnu je otroke iz družin naših rojakov v decembru kot vsako leto obiskal Miklavž. Učenci Dragice Gornik so mu pokazali, kaj so se naučili in mu zapeli nekaj pesmi. Tudi starejša skupina je predstavila svoje znanje. Obenem so se učenci in starši poslovili od priljubljene učiteljice, ki se na njihovo žalost vrača domov. Miklavž je obiskal tudi otroke v društvu Maribor v Hildnu. Učenci prof. Dušana Čegovnika so pogumno stopili pred dobrega moža in mu zapeli ter deklamirali, kar so se naučili, Miklavž pa jih je lepo obdaril in obljubil, da jih naslednje leto zopet obišče. Seveda, če bodo tako pridni kot letos… (Jože Pahič)

Hospitacija pri dopolnilnem pouku slovenščine na Reki Ministrstvo za šolstvo in šport organizira in financira dopolnilni pouk slovenščine za Slovence in njihove potomce v tujini, za vsebino dopolnilnega pouka in strokovno usposabljanje učiteljev pa je pristojen Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Del programa letošnjih strokovnih priprav za učitelje in druge spodbujevalce slovenstva v tujini, ki se podajajo na zahtevno pot poučevanja v oddelkih dopolnilnega pouka, je 5. novembra 2011 predstavljala hospitacija pri pouku Dragice Motik na Reki. Novoizbrani učitelji so v živo spremljali potek pouka za odrasle udeležence, ki so bili ves čas v središču učnega procesa. Vanj so bile vključene govorne,

Društvo Slovencev v Parizu gostilo rojake iz Dolenjskih Toplic in Ribnice V soboto, 12. novembra, je Društvo Slovencev v Parizu v dvorani Slovenskega doma organiziralo martinovanje. Za začetek srečanja je zbor je s petjem polepšal mašno liturgijo. Sledil je izredno kvaliteten koncert MePZ društva KUD Dolenjske toplice pod vodstvom Vesne Barbič Šenica, skupaj z organizatorjem gostovanja, Slavka Strune. Pestra izbira slovenskih pesmi različnih pokrajin je navdušila številne ljubitelje petja in glasbe. Zboru je energično in profesionalno dirigiral Boštjan Tisovec. Aplavzov kar ni bilo konca. Ansambel Zakrajšek mladih iz Ribnice je s pevko Urško Lužar v uradnem programu predstavil nekaj skladb, med drugimi Pod Golico, in požel buren aplavz. Predsednica Društva je v uvodnem pozdravu izrazila veliko veselje nad prvim gostovanjem dolenjskih rojakov v Parizu, ki so ga veseli tudi člani Društva, še posebno tisti, ki so po rodu iz tega dela Slovenije in zaradi ostarelosti in bolezni ne zahajajo več v domači kraj. Skupino je spremljal tudi župan kraja Dolenjske Toplice, Jože Muhič s soprogo. V svojem nagovoru je obširno orisal ta del Dolenjske in prikazal njene naravne in turistične posebnosti. V svojem nagovoru je poudaril, da se občina Dolenjske toplice izredno trudi za razvoj in modernizacijo svojega kraja. Program v slovenščini je iskrivo povezovala Brigita Tisovec, pevka in članica zbora, v francoščini pa Nataša Vičič, odbornica DSP, Slovenka druge generacije. Kot je med drugim dejala Brigita Tisovec: »Pesem ohranja slovensko besedo in običaje ter prinaša vonj domačnosti ... Pesem je postala pomemben del našega vsakodnevnega utripa ... V njej smo gradili, v njej rastemo in ustvarjamo, ob nas pa se v njej oblikujejo tudi naši otroci, ki pojejo v zboru.«

Srečanje se je nadaljevalo ob zvokih ansambla in ob čudovitem glasu mlade pevke; poskočne domače melodije so izvabile na plesišče mlado in staro, večer je popestrila tudi pariška operna pevka Shéhérazada, ki je gostom občuteno zapela šansone Edith Piaf ob klavirski spremljavi Lilijane Novak, priznane pariške glasbenice in pedagoginje. Od gostov z Dolenjske smo se poslovili v poznih večernih urah, trdno prepričani, da se bo to novorojeno prijateljstvo trajno obdržalo in porodilo v bodočnosti še kakšno sodelovanje v okviru spoznavanja domovine in njenih krajev. (Ana Stegu Vičič)

Predstavitev knjige Izlet na modri planet

Na predvečer praznovanja Martinovega je Društvo Slovencev RS Triglav Banja Luka priredilo še eno prijetno kulturno druženje s slovenskim književnikom. Tokrat je bila z nami gostja Ivanka Mestnik. Društvo Slovencev RS Triglav Banja Luka in Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto sta izdali dvojezično knjigo Ivanke Mestnik Izlet na modri planet, predstavili pa so jo sredi novembra v Otroški knjižnici v Boriku. Na predstavitvi knjige so bili prisotni predstavniki Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, Branka Bukovec iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, konzul v Banja Luki Branko Zupanc, učenci in učiteljice z osnovne šole Iva Andrića in številni člani društva Triglav. Poleg avtorice so o knjigi govorili prevajalec Milan Stjepanović, književnica Aleksandra Čvorović ter ilustratorka knjige Vesna Lenić, ki je tudi članica društva Triglav. Članici Vanja Prosen in Jovana Dimitrijević pa sta prebirali odlomke iz knjige v srbskem in slovenskem jeziku. (Ana Kunjadić) Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu vasa.posta@sloveniatimes.net pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija.

SUMMARIES 60 Years of Slovenian Emigrant Association

Wishing that compatriots wouldn’t be as divided as we are at home Slovenian Emigrant Association marked its 60th anniversary of existence on 3rd December, the day of Slovenian culture. Honouring this venerable jubilee Rodna gruda, a journal representing a monument of Slovenian emigration, and Milena Mulders’ book entitled S trebuhom za kruhom, a sociological research of Slovenians in the Netherlands, were published. “The anniversary is an opportunity to take a pause in the everyday rush and think about the path we have taken. The 60th anniversary of Slovenian Emigrant Association for sure is such a milestone to look back at what we have done and what has happened and think about our future work,” said Sergij Pelhan, president of Slovenian Emigrant Association in the welcome speech which he gave at the ceremony in Ljubljana. Sixty years is a respectful period for a civil society, said Pelhan and reminded everybody of the fact that the 1,600 Slovenian associations active in the past 60 years started to die down due to assimilation; today there are a little more than 600 left. “However we are pleased to see that in the past 20 years, so ever since we have been independent, a number of new active societies has been established in the neighbouring countries of the former Yugoslavia,” he added and stressed that numerous tasks await the Slovenian Emigrant Association in the future.

Mitja Bervar, director of SNG Opera and Ballet

A New Future Challenges Await the Opera After six years of renovation and numerous complications, the Ljubljana opera and ballet building opened its doors in December, shining with splendour and magnificence. Its director Mitja Bervar took us on a tour through the renovated rooms where one really has things to marvel. The invitation to tenders process from the selection to today lasted 14 years while the sole renovation took six seasons. It occupied six ministers and three directors. “The problem of renovation was mostly the fact that the global economic crisis interfered with the, true, a really long-lasting project, resulting in the necessity to change plans. Many companies that worked on the building went bankrupt, including also

two construction giants Vegrad and SCT and a number of mid-sized and small subcontractors. The work which should have been done but wasn’t caused great troubles in terms of finishing the project,” said the director Mitja Bervar a few days before the grand opening. He believes that it is important for the people to feel the building, see it again and also keep coming back to it. According to him, Slovenians are a good opera audience.

Herman Zupan, Slovenian businessman in Argentina

“Company’s Success Cannot Be Measured Only By Profit” HZ Group, the leading packaging company in South America is owned by a Slovenian compatriot Herman Zupan, a loyal and active member of the Slovenian community in Argentina. Herman Zupan fascinates with extreme professionalism, engagement, entrepreneurial spirit, social responsibility and optimism. Moreover, every businessperson in Argentina knows his Slovenian company. Zupan is an example of a key “ambassador of Slovenia” in the entire Latin America and can justifiably be proud of his results. He does not fear bold business decisions and at his 86 years of age he is still the president of the board, a loyal and active member of the Slovenian community in Argentina. We are presenting his life path in the Business pages.

Tinca Stegovec

The Motifs Themselves Found Her Tinca Stegovec (1927) is a Slovenian painter and graphic designer and is known to be one

of the companions of the Ljubljana School of Graphic Art. A set of circumstances made her give her entire graphic opus with matrixes and four drawings alongside a vast part of her professional library to the International Centre of Graphic Art (MGLC) where they opened her retrospective exhibition on 1st December. The great artist who has opted for art when choosing between it, Romance studies and literature became a legend of Slovene graphic design. She talked about the memories of her artistic career for Slovenija danes before the exhibition opening.

End of an exceptional career in the UK

Iztok Čop wishes to pass on his rich sports knowledge to the youth The rower Iztok Čop is definitely the most successful sportsperson of the independent Slovenia. At the age of 40, he will take part in the Olympic Games in London which will be his sixth Games in a row. Čop’s greatest achievements are the 3rd position on his debut in Barcelona 1992, followed by a golden medal in Sydney 2000 and silver in Athens 2004. Even though the four-time world champion has achieved everything possible his lust for success and challenges remains the same as in the beginning of his sports career. The president of Slovenia Danilo Türk decorated him with the Order for Merits, recognising his outstanding sports achievements. Iztok Čop wants to pass on his experiences to the younger generations as he would not want all those years of precious knowledge gathering go to waste. “I believe that there are only a very few experts that possess such a diversity of information and skills and also useful tips from different competitive sport constituting fields that have also been tested in practice. Thus I think it is vital that this knowledge is passed on. If of course there will be interest for such a thing on the other side,” Čop said in an interview for Slovenija danes.

RESÚMENES 60 años de la Sociedad de Inmigrantes Eslovenos

Que los compatriotas no estén tan divididos como lo estamos aquí en Eslovenia

El 3 de diciembre pasado, día de la cultura eslovena, la Sociedad de Inmigrantes Eslovenos (Slovenska izseljenska matica) celebró sus primeros 60 años de actividad. Con motivo del aniversario se presentó el tomo conmemorativo Rodna gruda (N. del T.: tierra natal, terruño) en homenaje a la inmigración eslovena, y el libro S trebuhom za kruhom (N. del T.: frase que sugiere “sin dinero”.) de Milena Mulders, un estudio sociológico sobre los eslovenos en los Países Bajos. En su discurso inaugural el presidente de la SIE Sergij Pelhan dijo, entre otras cosas, que “este aniversario nos da una oportunidad para olvidar por un momento el trajín diario y meditar sobre el camino recorrido” y que “el sexagésimo aniversario de la Sociedad es un hito que nos obliga a mirar hacia atrás, reflexionar, y luego pensar en el futuro”. Sesenta años es una edad respetable para un sociedad civil, agregó Pelhan, y advirtió que el número de sociedades eslovenas se redujo, en los últimos 60 años, de 1600 a 600 por culpa de la asimilación. “Nos complace que en estos 20 años de independencia eslovena se hayan formado nuevos y activos clubes en los países vecinos de la antigua Yugoslavia”, agregó el Presidente y subrayó que la SIE tiene aún mucho por hacer.

Mitja Bervar, director de la sección de Ópera y Ballet del Teatro Nacional Esloveno

La Ópera y el desafío del futuro

Luego de seis años de complicadas y polémicas renovaciones, a mediados de diciembre pasado reabrió sus puertas la Ópera de Ljubljana, el hogar del ballet y la ópera en la capital eslovena. El director de la institución, Mitja Bervar, nos guió a través de las impresionantemente renovadas salas, unos días antes de la inauguración oficial. El proceso de licitación (desde la selección del contratista hasta hoy) duró 14 años; las reformas, seis. “La razón por la cual las reformas se demoraron tanto fue primeramente la crisis económica mundial, que obligó a cambiar los planes originales. Luego una gran cantidad de empresas que trabajaron en el proyecto quebraron, como los gigantes de la construcción Vegrad y SCT y un número de contratistas pequeños y medianos, lo cual nos trajo muchísimos problemas”, nos dijo Bervar. El director cree que el público esloveno disfruta mucho de la ópera, y que lo más importante hoy en día es que “el público regrese, como antaño, a ver y sentir esta casa como propia”.

Herman Zupan, empresario esloveno en Argentina

El 1 de diciembre pasado se inauguró una retrospectiva de su opus en el Centro de Arte Gráfico International (MGLC) de Ljubljana, compuesta por su obra completa en matriz, cuatro dibujos y una gran parte de su biblioteca profesional. Esta gran artista, quien antes de dedicarse al arte plástico pasó por el estudio de las lenguas y literaturas romances, nos concedió una entrevista antes de la inauguración de la exposición, donde nos contó sobre su vida y obra.

“El éxito Londres, un final soñado para una empresarial no En carrera excepcional debe medirse sólo de acuerdo Iztok Čop quiere enseñar al lucro” a los más jóvenes El Grupo HZ, una de las más importantes organizaciones de la industria del packaging en América Latina, es propiedad del compatriota Herman Zupan, activo miembro de la comunidad eslovena residente en Argentina. Herman Zupan derrocha profesionalismo, compromiso, espíritu emprendedor, responsabilidad social y optimismo. Más aún, no hay empresario argentino que no conozca a esta empresa eslovena, y Zupan es un verdadero “embajador de Eslovenia” en toda América Latina. A sus 86 años se mantiene como CEO de la empresa, y no le teme a las decisiones de negocios audaces. En la sección de Negocios de este número de Slovenija Danes presentamos su historia.

Tinca Stegovec

Los motivos la encontraron a ella Tinca Stegovec (1927), artista plástica y gráfica, es sinónimo de la Escuela Gráfica de Ljubljana.

El remero Iztok Čop es sin duda el deportista esloveno más exitoso de los últimos 20 años. En 2012, y con 40 años cumplidos, competirá en los Juegos Olímpicos de Londres; su sexta vez consecutiva. Čop, además de ser cuádruple campeón mundial en su disciplina, fue medalla de bronce en su primera participación en los Juegos de Barcelona 1992, medalla de plata en Sydney 2000, y medalla de oro en Atenas 2004. Por sus destacados logros deportivos fue condecorado con la Orden del Mérito en 2009 por el Presidente de Eslovenia, Danilo Türk. Si bien Čop ha ganado todos los títulos posibles de su deporte, su pasión por el éxito y el desafío no han disminuido con los años. Iztok Čop actualmente planea comenzar a transferir su larga experiencia a las nuevas generaciones, ya que no quiere que todos estos años caigan en saco roto. “Creo que el deporte de primer nivel está compuesto por una multitud de información y prácticas que provienen de muchas y variadas áreas de conocimiento. En Eslovenia contamos con muy pocos expertos en el tema, y por eso creo importante transferir todo este conocimiento a las nuevas generaciones”, dijo, entre otras cosas, en la entrevista que aparece en el presente número de Slovenija danes.

zadnja stran

Geslo januarske nagradne križanke lahko do 13. januarja pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Križanka

Geslo decemberske križanke se glasi: ŽIVE JASLICE. Srečna nagrajenka je Antonija Krajnc iz Ljubljane. Za nagrado podarjamo knjigo Učbenik življenja, Martin Kojc založbe Domus.

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Would some of your family members like to read news from Slovenia in English?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NAME

NASLOV

ADRESS

DRŽAVA

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

COUNTRY

TELEFON

DATUM

TELEPHONE

E-POŠTA

PODPIS

E-MAIL

Slovenija

Mednarodno

DATE SIGNATURE Slovenia

Worlwide

6 številk

15 EUR

22 EUR

6 issues

28,80 EUR

39,60 EUR

12 številk

27 EUR

38 EUR

12 issues

54,72 EUR

75,25 EUR

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia Times and Slovenija danes

Slovenia

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues

79,27 EUR

113,24 EUR

WWW.DVAJSET.SI

POSTOJN C AVE-GR

SKA JAMA

OTTA-HĂ&#x2013; HLE

Special annual business overview brings you the best in investment

opportunities, economic

success stories and top lifestyle choices. COMING IN FEBRUARY 2012 Contact: Tel.: +386 (0)1 520 50 85, marketing@sloveniatimes.com, www.sloveniatimes.com