Slovenija danes 3

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE

SLOVENCI.SI

Igralništvo:

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 3

Dvojezični napisi

Razkorak presežen?

junij 2011

Hit na poti okrevanja Nepremičnine

Tobačna City – mesto v mestu

Kultura

New York, New York

Reforma šolstva

Temeljit poseg v šolski sistem

WWW.DVAJSET.SI

PRVA STRAN VSEBINA Panorama 4

Delegacija Clevelanda o gospodarskem sodelovanju

V žarišču 6

Dvojezični napisi: Razkorak presežen?

4

6

10

12

19

20

22

28

34

35

36

38

Poslovne strani 8 9 10

Hit na poti okrevanja Tobačna City: Mesto v mestu Najprej prijateljstvo, potem posel

Kultura

12 14

New York, New York!

Lenti Lenko: Prihodnje leto spet pride!

Knjižna polica 18

Čudovita obzorja Slovenije in Kekčeva potepanja

Izobraževanje in zanost 19 20

Temeljit poseg v šolski sistemt 25 let šole profesionalnega voditeljstva

Mladi

22 24

Jaka Vinšek: Slovenec in državljan Zemlje Andrew Bratina: Mladi premalo občutijo Slovenijo

Med nami

26 28 30 31

Začetki reševanja izseljenskih vprašanj na Slovenskem Politiki, kaj ste se naučili v krizi?

Slovenski dnevnik Ane Frank Poletni programi društva

Zamejski dnevnik

32 33 34 35

Avgust Pavel – sin dveh narodov Slovenski verniki pri krščanskih vrednotah Kultura združena v Ajdi Kaj bo manjšinam prinesel novi šolski zakon?

Doživimo slovenijo 36 38 39

Maribor, mesto dveh src in ene reke Prisluškovanje zemlji in njenim darovom Turizem odpira vrata

Šport 40 41

Vid Kavtičnik: V domovino prej ali slej Klubski nogomet v krempljih krize

Slovenija danes Slovenci.si

Vodja projekta Marko Stijepić marko.stijepic@sloveniatimes.com

Slovenija danes izhaja vsak mesec Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja Naklada: 3000 izvodov Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen blanka.markovic.kocen@sloveniatimes.net

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.

Lektura Blanka Markovič Kocen

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

Uredništvo Trg MDB 12 1000 Ljubljana Slovenija Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net Spletna stran: www.slovenci.si

Oblikovanje in prelom Maja Kaplan maja@sloveniatimes.net



REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

40 3

PANORAMA Obisk

Novica

Delegacija Clevelanda o gospodarskem sodelovanju

Superreferendumska nedelja

Župan Clevelanda Frank Jackson

Na povabilo Ameriške gospodarske zbornice je Ljubljano maja obiskala gospodarska delegacija iz Clevelanda, ameriškega mesta, kjer živi največ Slovencev v ZDA, ki so si ob prihodu ustvarili uspešno podjetniško bazo, kar je na poslovnem zajtrku v Ljubljani poudaril tudi župan mesta Cleveland Frank Jackson, ki je bil tokrat prvič na obisku v Sloveniji.

Kot eno najpomembnejših lastnosti je omenil strateško lego Clevelanda, ki bo še vidnejša po združitvi letalskih prevoznikov United in Continental. Omogočila bo namreč še lažji dostop do celotnega območja ZDA prek Clevelanda.

Daniel P. Walsh, direktor banke Huntington Banchshares Incorporated, ene večjih komercialnih bank v ZDA, pa je izkazal zanimanje za naložbe v avtomobilsko industrijo. Župan Jackson je drugim dejal, da je poleg gospodarskega potenciala za Slovenijo posebej pomemben kulturni vidik življenja v Clevelandu, saj se mesto trudi omogočiti potomcem slovenskih priseljencev kar najboljši stik s slovensko identiteto. Po besedah dekana državne univerze Cleveland Grega Sadleka so v sklopu univerze v zadnjem času uvedli tečaje v slovenskem jeziku, na katerih poučujejo slovenski predavatelji.

(B.M.K.)

Po anketah, ki napovedujejo izide glasovanja referendumov o pokojninski reformi, delu na črno in arhivih v nedeljo, 5. junija, bi vsaj dva od treh zakonov najverjetneje padla. Vladi bi morda uspelo le pri zakonu o arhivih, oba reformna in protikrizna zakona pa bi padla. Število nasprotnikov pokojninske reforme se je sredi maja sicer nekoliko zmanjšalo, a še vedno je več kot tretjina tistih, ki bi glasovali proti.

Reformi so najbolj naklonjeni starejši od 60 let, volivci SD in Zares.

Najslabše po anketah kaže zakonu o delu na črno. Proti je proti celo dvakrat več ljudi kot tistih za. Za zakon bi glasovalo 26,7 odstotka tistih, ki bi se referenduma udeležilo, proti bi jih bilo 55,3, neopredeljenih pa 18 odstotkov.

Najbolj je razmerje med zagovorniki in nasprotniki izenačeno pri referendumu o zakonu o arhivih, a je tu tudi največ neodločenih. Za zakon bi glasovalo 34,2 odstotka vprašanih, proti bi jih bilo 36,4 odstotka vprašanih, neodločena pa je slaba tretjina.

Na TV Slovenija, kjer so opravili anketo, katere izide povzemamo, še ugotavljajo, da bi na volišča prišlo najmanj 40 odstotkov volilnih upravičencev, morda pa celo vsak drugi volilni upravičenec.

Dobrodošli doma V petek, 1. julija 2011, bomo v srcu matične domovine izrekli dobrodošlico vsem Slovenkam in Slovencem, ki živijo po svetu, saj bo Ljubljana ta dan prizorišče prireditve Dobrodošli doma, skupnega srečanja vseh Slovencev ob praznovanju 20-letnice samostojnosti Republike Slovenija. Ulice in trgi v starem mestnem jedru bodo zaživeli s stojnicami različnih organizacij in društev, z vrhunsko ponudbo slovenskih kulinaričnih dobrot in nastopi glasbenih, folklornih in gledaliških skupin, ki slovensko kulturo ohranjajo in razvijajo tudi daleč izven naših meja.

Med 10. in 20. uro se bodo na odrih na Mestnem in Pogačarjevem trgu med drugimi predstavili koroška rockerska skupina Bališ, skupina BK evolution iz Beneške Slovenije, slovenski pevski zbori iz različnih krajev v Sloveniji in tujini ter igralci beneškega gledališča.

4

Praznični dan, namenjen prav vsem Slovencem, se bo zvečer v velikem slogu zaključil na Prešernovem trgu, kjer bo potekala osrednja slovesnost Dobrodošli doma. Pozdravnim nagovorom bo sledi multimedijski nastop Sounds of Slovenia, ki pod umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča predstavlja slovensko ljudsko izročilo v sodobnih in živih priredbah. Za to posebno priložnost se bo stalni zasedbi Sounds of Slovenia, ki jo sestavljajo izjemni slovenski glasbeniki in glasbenice, pridružil tudi vrhunski operni pevec Juan Vasle ter združeni izseljenski in zamejski pevski zbori.

Dobrodošli vsi, da obudimo stara in sklenemo nova prijateljstva. Da slišimo napeve, ki so nas bodrili nekdaj, in besede, ki nam bodo vlile upanje v jutrišnji dan, tukaj in sedaj...

Dobrodošli doma!

www.dobrodoslidoma.si info@dobrodoslidoma.si

PANORAMA Pomori čebel

Zakaj umirajo čebele?

Sredi aprila smo bili v Sloveniji priča največjemu pomoru čebel, saj je bilo tedaj prizadetih več kot 2.000 čebeljih družin v Prekmurju, številka pa je verjetno še dosti večja, saj vsi čebelarji niso poročali o pomoru. Čebelarska zveza Slovenije opozarja, da gre za katastrofo. Čebele so namreč nepogrešljive v verigi predelave hrane, saj je tretjina le-te odvisna od čebel.

Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko

Minister dr.

Boštjan Žekš začasno tudi na čelu SVLR

Čebelarjem je odgovor jasen

Prepričani so, da je kriv tisti, ki dovoljuje uporabo za čebele in druge opraševalce strupenih sredstev. Kmet seveda kupi takšno seme, ki je na voljo na trgu, zato splošno kazanje s prstom na kmete ni upravičeno.

Kmetom je treba zagotoviti in omogočiti učinkovita sredstva, ki bodo neškodljiva za čebele in druge opraševalce, predvsem pa neškodljiva za ljudi. Ponovno je bil govor o prašenju in sejanju koruze, saj naj bi se ta prah širil po zraku daleč naokoli in moril čebele. Po besedah Boštjana Noča, predsednika Čebelarske zveze Slovenije, bo potrebno vsa fitofarmacevtska sredstva, ki so škodljiva za čebele, umakniti, javnost pa ozavestiti o pravilni uporabi teh sredstev. »Čebelarji ne želimo odškodnin, želimo le žive čebele, kajti samo na ta način bomo lahko sodelovali v pridelavi hrane,« še poudarja Noč.

Resorno ministrstvo naj odkrije krivce

Pravega odgovora, zakaj umirajo čebele, niso našli niti na izredni seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer pa so na resorno ministrstvo naslovili poziv, naj skladno s svojimi pristojnostmi odkrije vzroke in krivce za pomor in jih ustrezno kaznuje, prizadetim čebelarjem pa finančno pomaga. (B.M.K.)

Idrija

Izlet doživetij Od 17. do 19. junija bo v Idriji še posebej živahno – Festival idrijske čipke je pravo estetsko doživetje za vsakogar Idrijska čipka vedno znova navdušuje.

Snežno bele čipke so namreč po vsem svetu znana posebnost Idrije, mesta skrivnostnih podzemnih rovov, divjih voda in edinstvenih umetnin. Festival se bo pričel s slavnostno prireditvijo pod naslovom Dediščina idrijske čipke - bogastvo za prihodnost; novost festivala bo tokrat Modni spektakel idrijske čipke, na katerem si boste obiskovalci lahko ogledali kreacije z idrijsko čipko znanih slovenskih oblikovalcev, v delavnici klekljanja pa si boste lahko ustvarili košček čudovitega nakita. Prava paša za oči so vedno odlično pripravljene domače in tuje razstave čipk, na katerih si lahko ogledate nove načine uporabe idrijske čipke, nove izdelke z idrijsko čipko ter tradicionalne čipke. Največji dogodek v času festivala je zagotovo državno tekmovanje v klekljanju otrok in odraslih. Festivalske večere bodo popestrili različni glasbeni gosti za vse okuse: Rock Partyzani, StereoTipi, Vlado Kreslin in Mali bogovi ter Primorski fantje.

(S.S.)

Dr. Boštjan Žekš

Po prejemu odstopne izjave ministrice Duše Trobec Bučan je premier Borut Pahor predlagal, da Službo vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj začasno vodi dr. Boštjan Žekš, minister brez resorja, odgovoren za Slovence v zamejstvu in po svetu. Minister Žekš bo v tem času poskrbel, da bo poslovanje vladne službe potekalo nemoteno. V tem času se bo poiskala tudi trajnejša rešitev glede vodenja službe.

Minister Žekš se je seznanil z delom Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko in na začetku maja tudi formalno prevzel vodenje te službe.

Po nekaj pogovorih s sodelavci SVLR in po pregledu stanja minister Žekš ocenjuje, “da je smotrno dati vodjem uradov v SVLR večja pooblastila, da bi le-ti lahko bolj neodvisno delovali in opravljali svoje tekoče delo”. Po mnenju ministra je ključno področje črpanje evropskih sredstev ter ureditev delovanja računalniškega sistema ISARR. (B.M.K.)

Desus odšel iz koalicije

Žarnič ostaja okoljski minister Po številnih ugibanjih se je Svet Demokratične stranke upokojencev Slovenije odločil zapustiti koalicijo, po besedah predsednika Karla Erjavca zaradi neenakopravnosti stranke v primerjavi s koalicijskimi partnerkami. Člani sveta so sklep o izstopu sprejeli s 44 glasovi za in dvema proti, upokojenci pa so napovedali, da bodo v državnem zboru kljub temu tvorno sodelovali, seveda ob spoštovanju programskih usmeritev stranke.

Minister za okolje Roko Žarnić je po omenjeni odločitvi sveta DeSUS-a ponudil svoj odstop, ki pa ga premier Pahor ni sprejel. (S.S.)

5

V ŽARIŠČU

Dvojezični napisi

Razkorak presežen?

Tako imenovana topografska pogajalska skupina se je konec aprila dogovorila, da bo na avstrijskem Koroškem stalo 164 dvojezičnih tabel, strinjala pa se je tudi o dodatnih ukrepih.

Blanka Markovič Kocen

Prišlo je do zanimive diferenciacije: deli bivših nemškonacionalnih sil in organizacij danes pozdravljajo rešitev vprašanja dvojezične topografije, prav tako kot tudi večina prebivalstva in političnih strank.

Politika se je odločila za 17,5 odstotka, kar sicer ni zelo prijazno, ni pa v nasprotju z pravno državo, kot sta ugotovila oba bivša predsednika ustavnega sodišča Korinek in Adamovič.

6

P

o besedah predsednika Zveze slovenskih organizacij Marjana Sturma dogovor sicer ni to, kar je pričakoval, saj je računal na nekoliko več širokogrudnosti. Ker pa večina doslej ni zagotavljala pravic, ki jih je zahtevala manjšina, je v ta, kot pravi, naporen korak privolil. “Avstrijska Koroška potrebuje spremembo paradigme,” poudarja Šturm, ki je prepričan, da bi z zdaj doseženim kompromisom lahko presegli ta razkorak.

“V zadnjih letih, še posebej po vstopu Slovenije v EU, opažamo izboljšanje vzdušja v deželi,« razplet dogodkov komentira predsednik ZSO. Po njegovem mnenju je vprašanje dvojezične topografije zelo hromilo ta razvoj in zato upa, da se bodo zdaj stvari razvijale v pozitivno smer. »To je del nemškonacionalnih sil, ki pač svojo politično legitimacijo ustvarja na prastrahovih, na antisla- in slovenizmu in ki so zakoreninjeni v času hladne vojne, deloma pa segajo še globlje v zgodovino. Prišlo pa je do zanimive diferenciacije: deli bivših nemškonacionalnih sil

in organizacij danes pozdravljajo rešitev vprašanja dvojezične topografije, prav tako kot tudi večina prebivalstva in političnih strank,« dodaja sogovornik.

dvojezičnih napisov previsoka. »Zdaj se praktično že deset let pogajamo glede uveljavitve teh – zdaj že nad 22 odločitev ustavnega sodišča,« poudarja Šturm.

Od prvih poskusov rešitve do danes

Kaj pravi člen 7 Avstrijske državne pogodbe?

Pravica do dvojezičnih topografskih napisov je zapisana v členu 7 Avstrijske državne pogodbe (ADP), podpisane leta 1955. Dolga leta po podpisu ADP se nič ni zgodilo. Šele v začetku sedemdesetih let je tedanji zvezni kancler dr. Kreisky s prvim poskusom rešitve z 205 dvojezičnimi napisi klavrno propadel. Po nekajletnih pogajanjih je država 1977. sprejela zakon, ki je predvideval 92 dvojezičnih napisov na podlagi 25-odstotnega deleža slovenskega in dvojezičnega prebivalstva. Potem se spet leta in leta nič ni dogajalo. Konec devetdesetih let je odvetnik Rudi Vouk po ideji tedanjega podpredsednika avstrijskega parlamenta Kohla sprožil postopek in leta 2001 uspel pred ustavnim sodiščem, ki je tedaj odločilo, da je zakonska osnova s 25 odstotki za postavitev

Člen 7 ADP v tretjem odstavku govori o tem, da so »v sodnih in upravnih okrajih s slovenskim in mešanim prebivalstvom« topografski napisi dvojezični in slovenščina dovoljena kot uradni jezik. Ustavno sodišče je že v primeru neke pritožbe gradiščanskih Hrvatov govorilo o odstotnih deležih za ureditev uradnega jezika in topografskih napisov. Ni jih pa določilo, ker je ustavno sodišče negativni zakonodajalec, torej lahko razveljavi zakone, ne more jih pa določiti. »V našem primeru je ustavno sodišče ugotovilo, da je 25-odstotni delež za postavitev dvojezičnih napisov previsok. V svoji obrazložitvi je govorilo o desetodstotnem deležu,« pojasnjuje Šturm in dodaja: »Dejansko pa vlada oziroma parlament določita odstotne deleže na novo.« Politika

V ŽARIŠČU Po Šturmovem mnenju se za dvojezičnimi tablami skrivajo vse travme, vsi predsodki narodnostnih bojev preteklega stoletja. Šele odločitev ustavnega sodišča je prisilila politiko k ustreznim aktivnostim.

se je odločila za 17,5 odstotka, kar sicer ni zelo prijazno, ni pa v nasprotju z pravno državo, kot sta ugotovila oba bivša predsednika ustavnega sodišča Korinek in Adamovič.

Odstotek slovenskega prebivalstva se je določil na podlagi ljudskega štetja 2001.

30-letno zatišje

Dvojezična topografija na Koroškem je simbolno vprašanje.

Po Šturmovem mnenju se za dvojezičnimi tablami skrivajo vse travme, vsi predsodki narodnostnih bojev preteklega stoletja. »Glede na dejstvo, da je prišlo leta 1972 do tako imenovanega »ortstafelšturma«, ko je stotine nemško govorečih sodeželanov kratko malo in v nočnih akcijah protizakonito dobesedno iztrgalo dvojezične napise in jih deponiralo pred deželnim parlamentom, se je politika vedno otepala tega vprašanja in ga ni hotela razrešiti. Šele odločitev ustavnega sodišča je prisilila politiko k ustreznim aktivnostim.«

Dvojezični napisi – simbol enakopravnosti

Seveda so dvojezični napisi tudi za koroške Slovence pomembni.

Kažejo na naselitveno področje in priznajo, da tukaj živi slovenska manjšina. Simbolizirajo neko enakopravnost.

Predlog, ki je na mizi, predvideva 164 dvojezičnih napisov. »Če bi politika vzela desetodstotni delež, bi to pomenilo 273 dvojezičnih napisov oziroma približno 230, če odštejemo kraje z manj kot 30 prebivalci, kjer nimamo ustreznih podatkov glede slovenskega oziroma mešanega prebivalstva,« pojasnjuje sogovornik. Po njegovem mnenju je pozitivno, da bodo po tem predlogu dvojezični napisi stali od Šmohorja na skrajnem zahodu pa do Suhe na skrajnem vzhodu, torej na celotnem dvojezičnem ozemlju. Negativno pa je, da bodo dvojezični napisi stali le v posameznih krajih, ne pa v vseh krajih dvojezičnih občin.

kete kažejo, da svobodnjaška stranka deželnega glavarja tudi na vsedržavni ravni pridobiva na vplivu. Ankete trenutno kažejo, da je že dosegla enako raven kot socialdemokrati in konzervativci.

V tej ali drugi obliki bo ta stranka v naslednjih letih igrala tako na vseavstrijski kot tudi na deželni ravni pomembno politično vlogo,«

odgovarja sogovornik. »Ali drugače povedano: vprašali smo se, ali bo proti volji svobodnjaške stranke mogoče izsiliti boljšo rešitev, kot je zdajšnja, in ugotovili, da to ne bo mogoče. Zdaj pa imamo možnost, da najdemo - sicer kompromisno - a vendar rešitev, ki jo zagovarjajo tudi svobodnjaška in vse ostale stranke ter civilna družba.

Kompromisna rešitev

»Rešitev, ki je zdaj na mizi, je seveda kompromis, deloma celo boleč kompromis, če pomislim tudi na ureditev vprašanja slovenskega uradnega jezika, kjer bo v dveh občinah, Dobrli vasi in Škocijanu, veljal poseben, zelo restriktiven in po mojem tudi protiustaven režim, ki ga bodo vrhovna sodišča bodisi na dunajskem ali pa evrospkem nivoju prej ali slej razveljavila,« poudarja predsednik ZSO. Zakaj so torej pristali na kompromis? »Javnomnenjske an-

Konsenzna skupina (z leve: Joseph Feldner, Bernard Sadovnik in Marjan Šturm) pred Evropskim parlamentom, kjer so predstavili delo skupine.

7

POSLOVNE STRANI

Intervju: Drago Podobnik, Hit

Hit na poti okrevanja

Po kritičnem letu 2010 je drugo leto sanacije igralniške družbe Hit v prvih mesecih pokazalo, da gre družbi na bolje. »Letošnje leto poslujemo dobro, izgubo smo zmanjšali za 70 odstotkov,« pravi predsednik uprave družbe Drago Podobnik in ugotavlja, da so naši rojaki manj obremenjeni s predsodki o igrah na srečo, ki jih še vedno srečujemo med domačini.

Blanka Markovič Kocen

Družbo Hit so lani zaznamovale stavke. Koliko se je to poznalo na prihodkih?

Poslovno leto 2010 je bilo v resnici zelo naporno in zahtevno.

Ob splošni krizi, ki so jo občutila tudi druga podjetja, se je na trgu povečevala konkurenca, v sami družbi pa so potekali nujni procesi celovite sanacije, ki so med igralniškimi sindikalnimi voditelji sprožali precej nezadovoljstva.

Zmanjševanje stroškov dela je bil le eden izmed 28 ukrepov, pa še tega smo izvedli po vseh drugih.

Prizadevali smo si vse skupaj izpeljati čim bolj socialno in pravično do zaposlenih. Več kot 300 jih je odšlo z odpravninami in brez sporov. Nerealnih zahtev, ki jih poslovanje v kriznih razmerah preprosto ne bi preneslo, nismo mogli sprejeti, zato je kljub številnim pogajanjem prišlo do stavk, ki so povzročile škodo v višini 4,5 milijona evrov.

Kateri so bili potrebni sanacijski ukrepi družbe in kakšne rezultate so prinesli?

Sanacijski program je zelo obsežen, premišljen in še vedno traja. Zasnovan je za obdobje od 2010 do 2012, najtežje pa je bilo brez dvoma lansko leto. Ukrepi so zajeli vsa področja poslovanja in

8

vse procese, tudi v Hitovih odvisnih družbah. Dosledno in temeljito smo morali zmanjšati stroške na vseh ravneh, reorganizirati poslovne procese ter zmanjšati število zaposlenih. Brez tega bi bila vsa naša prizadevanja zaman. Omejili smo seveda tudi področje sponzorstev in donacij, investicije so bile v tem času minimalne. Kljub vsemu smo odprli novo dvorano za poker, ki je več kot uspešna, saj se v njej odvijajo ugledni mednarodni turnirji z visokimi nagradnimi skladi.

V začetku leta 2010 ste napovedali, da bo vaša uprava do leta 2012 družbo izvlekla iz rdečih številk.

Vam bo to v resnici uspelo?

Kakšne rezultate do konca leta pričakujete?

Drugo leto sanacije je v prvih mesecih pokazalo, da gre družbi na bolje.

To ni naključje, rezultati so začeli odražati pozitivne učinke nujnih ukrepov. Letos poslujemo dobro, saj nam je uspelo zaustaviti padec prihodkov, izgubo pa smo zmanjšali za 70 odstotkov. Kljub temu smo v poslovanju zelo previdni in dosledno izvajamo akcijski načrt za letošnje leto. Če nepredvidenih motenj poslovanja letos ne bo, lahko računamo, da se bo obdobje sanacije skrajšalo kar za eno leto.

Konec 2009. je Hit napovedal vstop na italijanski trg. Kako daleč je ta posel?

Konkurenca na našem ključnem trgu se zelo povečuje, saj Italija postopoma uresničuje napovedano liberalizacijo področja iger na srečo.

Največjo nevarnost pomeni veliko število tako imenovanih VLT avtomatov, ki zadržujejo goste »doma«.

V družbi smo na vstop na italijanski trg pripravljeni, skrbno spremljamo spreminjanje situacije. Ocenili smo, da je v tem trenutku tveganje še vedno preveliko.

Leto 2010 pa je bilo v znamenju velikega ruskega posla, v katerem naj bi Hit izvozil svoje znanje, dobil pa večje skupine ruskih gostov. Ste te ambicije uresničili?

Sodelovanje z ruskimi partnerji iz altajske regije še potekajo.

Pričakujemo, da bomo glavno pogodbo o sodelovanju pri nastanku in razvoju turistično-igralniške cone »The Siberian Coin« podpisali še v prvi polovici tega leta in podjetje bo prvič v 26-letni zgodovini izvozilo svoje vrhunsko znanje in bogate izkušnje. To bo pomemben posel, brez dvoma pa se bomo ob njem tudi sami veliko naučili. Prvi ruski gostje že prihajajo, na podlagi njihovih izkušenj dopolnjujemo ponudbo, ki jo pričakujejo.

Se je v letu 2010 nadaljevala zgodba z ameriškim igralničarjem Harra’s (zdaj Caesars)? Menda je

ob koncu leta spet pokazal zanimanje za Hit? OponovnemzanimanjuAmeričanov za Hit smo izvedeli iz medijev, ob zadnjem obisku vlade pa smo izvedeli, da je tujih interesentov za prirejanje iger na srečo v Sloveniji več.

Kaj pričakujete od zakona o igrah na srečo?

Zakon o igrah na srečo še vedno nastaja in upamo, da bo v čim večji meri odražal strokovna izhodišča, ki so vgrajena tudi v državno strategijo razvoja iger na srečo. Opozarjamo na pomanjkljivosti, prosimo za uradno razlago posameznih delov, ki nas v poslovanju omejujejo, in si prizadevamo, da bi tudi zakon podpiral področje prirejanja iger na srečo tako, da bomo imeli od te zahtevne gospodarske panoge zdrave koristi vsi, država, lokalne skupnosti in koncesionarji.

Koliko tujcev letno obišče Hit? Na grobo obišče Hitove igralnice okoli poldrugi milijon obiskovalcev letno, večinoma Italijanov.

So med obiskovalci tudi naši rojaki iz tujine? Kakšen je obisk slovenskih zamejcev?

Seveda, med obiskovalci srečamo tudi naše zamejce in rojake iz sveta. Opažamo, da so z našimi storitvami zadovoljni, kar nas zelo veseli, in manj obremenjeni s predsodki o igrah na srečo, ki jih še vedno srečujemo med domačini.

POSLOVNE STRANI

Na območju nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani bodo zrasle tri stometrske stolpnice, območje pa bo namenjeno tudi poslovnim in kulturnim dejavnostim ter javnemu programu.

»

Blanka Markovič Kocen

Zamisel o projektu Tobačna City je nastala poleti 2004, ko sem bil seznanjen s prodajo Tobačne tovarne,« začetek projekta označi Branko Kastelic,

Tobačna City

Mesto v mestu predsednik uprave investitorja, podjetja Imos Holding. Na območju Tobačne sicer še ni opaziti konkretnih objektov, čeprav brnenje strojev in ograjena gradbišča pričajo, da se

Branko Kastelic, predsednik uprave Imos Holdinga, pričakuje, da se bo v Tobačni Cityju, ko bo zgrajen, dnevno gibalo okoli 4000 ljudi.

tu nekaj dogaja. »Fizično res še ni videti ničesar, je pa za nami pet let trdega dela pri pripravi dokumentacije za začetek gradnje,« pravi Kastelic.

Gre za stanovanjsko-poslovni kompleks, svoje prostore pa bodo našle oziroma ga že imajo tudi kulturne ustanove in javni program, to je upravna enota, ki tu že posluje. Projekt je razdeljen na dva dela, pri čemer je tretjina območja ohranjena kot kulturna dediščina. »V teh objektih je približno 23 tisoč kvadratnih metrov uporabnih površin, nekatere, denimo, upravna enota in nekaj agencij, so že dokončno urejene,« pojasnjuje sogovornik in dodaja: »Ohranjamo pet objektov, največji, upravna enota, je že obnovljen, trije pa pridejo na vrsto pozneje.« Vrednost projekta bo nekaj več kot 300 milijonov evrov, vsa potrebna dovoljenja za prvo fazo, ki pomeni okoli tretjino projekta in v kateri načrtujejo gradnjo treh stolpičev z 230 stanovanji, približno 6000 kvadratnih metrov poslovnih površin in nekaj več kot 900 parkirišč, pa je investitor že pridobil. Parkirišča, ki so zdaj na tem območju, so le začasna.

Pri pridobivanju dovoljenj se ni zatikalo, pravi Kastelic, gre pa za dolg postopek. »Za nekdanje tovarniško območje je bilo treba zagotoviti čim širši kompromis, tako v strokovni kot laični javnosti. Zato smo si vzeli dovolj časa,« poudarja sogovornik. »Med 16 na arhitekturni natečaj prijavljenimi

rešitvami smo v začetku 2007. izbrali najboljšo. Do konca leta 2009 je potekalo spreminjanje in sprejemanje prostorskih planov, 2010. pa smo pridobili prva gradbena dovoljenja, denimo, za prve faze komunale, rušitve in podobno,« razlaga Kastelic, ki pričakuje, da se bo v Tobačni Cityju, ko bo zgrajen, dnevno gibalo okoli 4000 ljudi. »Prednosti soseske pred ožjim središčem mesta so v dostopnosti, urejenem parkiranju, privlačna pa je tudi peš cona do Rožne doline in na Rožnik,« je prepričan prvi investitor, ki obenem zagotavlja, da mesta ne bodo širili navzven, pač pa dobro izkoristili obstoječe površine.

Ceno stanovanj bodo prilagodili trgu

Kastelic pravi, da cene stanovanj še niso določili, ob analizi nepremičninskega trga v Ljubljani pa ugotavljajo, da se cene primerljivih novogradenj gibljejo med 3.500 in 6.000 evri za kvadratni meter, seveda pa se nepremičnine prodajajo in kupujejo tudi dosti ceneje, celo od 1.300 evrov dalje. »Ne glede na prednosti območja Tobačne pri cenah ne bomo segali v višave, ampak jih bomo prilagodili trgu,« obljublja sogovornik in napoveduje, da bodo prvo fazo, to je gradno treh stolpnic, končali do leta 2014, za vse naslednje faze pa je roke težko napovedati. Toda predsednik uprave Imos Holdinga napoveduje: »Začrtano imamo, da bo Tobačna City do leta 2018 zgrajena.«

9

POSLOVNE STRANI

Južnoameriška izkušnja

Najprej prijateljstvo, potem posel

Tomo Weber je človek akcije, ki ljubi življenje in posel in ju jemlje takšne, kot sta. “Svet je velik in majhen, hkrati pa ponuja vse, če mu znaš prisluhniti in odločno nastopiti,« pravi.

Tekst in foto Alenka Slavinec

V

na leto. Je čudovita dežela, samo še ljudje bi se morali tega resnično zavedati. Slovencev je v Santiagu zelo malo, uradno imava stalno vizo samo dva.

saka dežela ima svoje zakonitosti in kulturo, ki ju moraš upoštevati za uspešno poslovanje, je prepričan sogovornik, ki Južno Ameriko pozna kot svojo dlan, saj dela z infrastrukturo. »Hodili smo po džunglah, puščavah, vse je pika na i, zato bi težko izpostavil posamezno doživetje v osmih letih življenja v Braziliji in po petih letih v Čilu.

13 let ste že generalni direktor pri avstrijskem podjetju AGRU za Južno Ameriko. S čim se podjetje ukvarja?

AGRU je je avstrijsko družinsko podjetje s proizvodnjo industrijske plastike v Ameriki, Avstriji, Nemčiji, Indiji, na Tajskem in Kitajskem. Zaposluje 650 ljudi. Naša tržna niša so rudniki v več kot 80 državah po svetu. Južna Amerika je posuta z rudninami in zato zelo dober trg za nas. Med južnoameriškimi državami najbolj izstopa Čile, ki je največji proizvajalec bakra, katerega stranski proizvod je zlato. V zadnjih letih se je cena bakra na borznih trgih dvignila, zato se odpirajo novi rud-

niki in z njimi naš posel cveti. V Santiagu imamo pisarno že pet let.

Zakaj ste izbrali to pot oziroma kakšni so bili vaši začetki?

V poznih devetdesetih sem obdelal balkanski trg. Tedaj so na teh območjih divjale vojne, zato sem se odločil za raziskavo novih trgov in se po nekaj sejmih v Južni Ameriki

Alois Gruber z ženo, Tomo in produkcijski vodja AGRU v USA

10

leta 1999 preselil v Rio De Janeiro v Brazilijo, kjer sem odprl pisarno.

Načrtoval sem ostati največ štiri leta. Dokaj hitro sem ugotovil, da se bo šele po štirih letih izplačala investicija in začel dobiček, zato sem ostal še nadaljnjih devet let.

Kaj bi svetovali podjetju, če razmišlja o prodoru na trg Južne Amerike?

V Južni Ameriki je najprej prijateljstvo in šele potem pravi posel.

Z vrhunskimi izdelki, poslovanjem in zaupanjem smo ta trg osvojili. Vse temelji na zaupanju. Tukaj moraš na vodstvenih položajih imeti svojega človeka, saj te drugače oropajo.

Južnoameričani so čustveni ljudje, ljubosumni v vseh pogledih in zato tudi lastniški. Preko raznih druženj, dogodkov spoznavaš nove ljudi, pridobivaš prijatelje. Če si normalen in pošten, te hitro sprejmejo in vrata so ti odprta. Investicija je velika in tvegana v smislu, da si ali pa ne pridobiš zaupanje pravih akterjev na trgu.

Kakšen je vaš odnos do Slovenije?

V Sloveniji sem vsaj tri mesece

V čem je Slovenija podobna Čilu? “Čile me v več pogledih spominja na Slovenijo, predvsem Santiago na Ljubljano, saj je le 150 km oddaljen do morja, v ozadju so Andi, varno mesto, ljudje se pritožujejo podobno kot Slovenci, ker se ne zavedajo, da živijo lepo. So pa Čilenci bolj spretni pri vladanju, saj ob menjavi vlade dobre zakone ohranijo in slabe spremenijo. Večina zakonov je še od Pinocheta.

Santiago v Čilu je kot Švica v Evropi. Zelo je močan srednji razred, samo v Santiagu živi šest milijonov, v Čilu pa 16 milijonov prebivalcev.

Kvalitetno šolstvo je izjemno drago, dežela je varna, lepa ter bogata.

Zakaj se vračate v Maribor?

Po nepozabnih 13 letih uspešnega poslovanja v Južni Ameriki imam tujine dovolj. Obljubil sem si, da si bom po abrahamu vzel čas za družino in prijatelje.

Fotografije so nastale v Mariboru, v prečudovitem stanovanju, kamor se Tomo vse pogosteje vrača. Zaupal nam je, da se je trikrat poročil.

“S prvo ženo Barbaro imam 23-letno hčer Evo in 18-letnega sina Gašperja. Z drugo bivšo ženo Sonjo sva ostala zelo dobra prijatelja. Tretjič pa sem se poročil z Brazilko Thais, ki me še danes trpi.

Poroka je bila v Sloveniji s prijatelji balonarji, ki so balone za letenje pripeljali s seboj. Letenje z baloni in jadranje sta moja hobija. V Čilu nimajo veliko izkušenj z balonarstvom, zato jim s svojimi 30-letnimi izkušnjami pomagam pri zakonodaji aeroanvtike in pridobivanju novih pilotov.«

KULTURA

Kulturno povezovanje

Tudi kulturni mostovi potrebujejo skrbnike V današnjem vse tesneje povezanem svetu je mostov, ki povezujejo različne kulture, vedno več. Pri veliki večini pa gre za bolj ali manj krhke, površne in pogosto kratkotrajne tvorbe. To se rado dogaja tedaj, ko namišljeni most nima nobenega pravega skrbnika ali skrbnikov.

T

Tomaž Štefe o pa ne velja za kulturne mostove na relaciji med dvema občinama, slovensko občino Velike Lašče in švicarsko Lützelflüh v Emmentalu. Na slovenski strani za to skrbi Društvo kulturni most Lützelflüh – Velike Lašče, na švicarski Verein kulturbrücke Velike Lašče – Lützelflüh, nad obema bedi še slovensko društvo Kulturni most Švica Slovenija iz Berna. Od ustanovitve naprej ga vodi Milan Greiner, ki ni samo pobudnik povezovanja med dvema občinama, ampak skrbi tudi za številne druge kulturne stike med državama.

Stiki med občinama Velike Lašče in Lützelflüh segajo v leto 1997 in od tedaj so se vrstili obiski pevskih zborov, godb na pihala, plesnih skupin, učiteljev in učencev, kmetov in obrtnikov, prišlo je celo do prevoda del dveh znanih pisateljev, Levstikovega Martina Krpana v švicarsko

Stari most čez reko Reuss v Bremgartnu

nemščino in enega od številnih del Jeremiasa Gotthelfa, ki je bil rojen in je deloval v Lützelflühu, v slovenščino.

Do pobratenja med obema občinama je prišlo šele po temeljitem premisleku avgusta 2004. V vaški cerkvi v Lützelflühu, kjer je deloval Jeremias Gotthelf, sta župana obeh občin slavnostno podpisala listino o pobratenju. Od tedaj dalje mostovi na relaciji Velike Lašče – Lützelflüh zelo učinkovito opravljajo svojo funkcijo, kar še posebej velja za letošnje leto.

Od kulinarike do Vrha Evrope

Jodelterzett v gostilni Pri Kuklju

V letošnjem letu je kulturni most Velike Lašče – Lützelflüh na novo oživel, lahko bi se celo reklo, zažarel kar dvakrat. Najprej v dneh od 14.

- 17. aprila, ko so v gostilni Pri Kuklju v Velikih Laščah potekali Dnevi švicarske kuhinje. Šlo je za povratni obisk znanega kuharja in lastnika hotela in gostilne Ochsen v Lützelflühu Uelija Augsburgerja. Leta 2007 je namreč v tej gostilni z velikim uspehom predstavila slovensko kuhinjo slovenska kuharica Vanja Damjanič iz Velikih Lašč. Sočasno so se občani iz občine Velike Lašče udeležili tudi

obrtniško – podjetniške razstave Furore.

Z enako velikim uspehom, sodeč po številu obiskovalcev, se lahko pohvali tudi švicarski kuhar, ki pa mora, hočeš nočeš, vsaj del zaslug za velik obisk pripisati tudi tistemu, kar daje kulinaričnim užitkom še dodatno težo oziroma vrednost.

Medtem ko se je kuhar „skrival“ v kuhinji, je goste ob mizah spravljal v dobro voljo Jodelterzett iz Wattenwila pri Bernu ob spremljavi dveh harmonikarjev. S seboj so pripeljali tudi znana švicarska vina, ki jih zelo poznavalsko prideluje Slovenec Martin Brumec v bližini Basla.

Veliko oziroma še večjo težo kot obisk švicarskega kuharja v Velikih Laščah je z vidika navezovanja in poglabljanja pristnih medčloveških stikov med občani dveh zelo različnih in hkrati zelo podobnih občin treba pripisati obisku številčne delegacije iz občine Velike Lašče v Lützelflühu, ki smo med godtitelji preživeli tri lepe dneve, videli mnoge kulturne znamenitosti in navezali še bolj pristne stike s švicarskimi prijatelji.

11

KULTURA

Karel Mehle

New York, New York!

Zamrle in uresničene sanje slovenskih slikarjev – 1. del Ivan Cimerman

C

elje. Odkritje izjemnih del. V stanovanju Virginije Mehle povsod visijo impresivne slike nežnih, mavričnih barv, dela njenega očeta Karla Mehleta, slikarja – izseljenca, ki je po 68 letih ustvarjanja in goreče slikarske agonije 1998. preminil v New Yorku, star 92 let. Občudujoče jih ocenjuje slikar, rojak Miro Zupančič, ki že od leta 1963 živi in ustvarja v New Yorku.

Umetnika, »soseda« s Celjskega se nista nikoli srečala ...

Težko je strniti dvoje zgodb, dvoje slovenskih usod slikarjev – izseljencev, ki ju je sla po izpovedi, širjenju obzorij, znanju, priznanju, uveljavitvi in dostojni nagradi za izjemen talent gnala po svetu, v »promised land «, nekdanjo povojno Ameriko.

V New Yorku sta se križali dve usodi slikarjev, »rojakov«: Celjana Karla Mehleta in Mira Zupančiča.

Nemirnega, delavnega ustvarjalca Mira Zupančiča smo srečali v Rogaški Slatini, kjer je jeseni 2009 priredil svojo 19. slikarsko razstavo v Sloveniji.

Prvi ustvarjalec, Karel Mehle, sin strojnika, menedžerja, podjetnika in izumitelja stroja za zavijanje cigaret v Tobačni tovarni v Ljubljani, kjer so živeli udobno življenje v lepi vili, se je po poslovni krizi 1912. v

Bremnu z ženo Terezijo in tremi otroki vkrcal na čezoceanski parnik Neckar. Karel je bil star šest let. Po pristanku pod kipom Svobode so družini sprva pomagali Slovenci, sorodniki, najprej v Clevelandu, nato v Ohiu, kjer je Karel obiskoval osnovno šolo. Kasneje so se večkrat selili po Ameriki, kot je to zahteval očetov posel. Pri obisku poslovnežev v tovarnah je Karel prevajal očetove poslovne dogovore v angleščino.

Umetnik zaživi

Rojen za slikarja si je pridobil temeljno izobrazbo v stroki in ni kazal nobenega nagnjenja za brezobzirni »business«, pridobitništvo v svetu kapitalizma.

V sebi je nosil drugačne svetove vizionarja, ustvarjalca in svobodnjaka. V Philadlelphiji je obiskoval St. Michael΄s Catholic School. Župnik odkrije Karlovo izjemno nadarjenost in svetuje ravnateljstvu šole, naj mu priskrbi štipendijo, da bo lahko nadaljeval šolanje na gimnaziji - High School in na univerzi.

Toda oče Mihael, ki ga žene poslovni (ne)uspeh, odtegne sina od spodbujevalcev slikarskega talenta in se z družino seli v Bethlehem v Pensilvaniji. Po srednji šoli se Karel kljub očetovemu nasprotovanju o »nekoristnem poklicu« vpiše na Correspondence High School in študira slikarstvo, katerega temelje mu odkriva sloviti mentor Emile Gelbare. Karel v zanosu razvija svoj talent in z odliko diplomira s slikarskim delom Panorama New Yorka.

Za to diplomsko delo prejme prvo nagrado svoje slikarske generacije in vzbudi zanimanje slikarskih izvedencev. Poda se med vidne slikarje in se 1929. preseli v New York. Tu dela za preživetje kot aranžer in likovnik pri podjetju F. W. Woolworth Co. Ob delu ustvarja umetnine in se potopi v srž umetniškega življenja. Živi razgibano, polno življenje slikarja – ustvarjalca.

celjsko purgarsko majhnost, ujetost in pomanjkanje. V Gaberju, predmestju Celja, se družina naseli v skromno in vlažno stanovanje, nasproti tovarne emajlirane posode EMO. Na podstrešju te hiše je stanovala Antonija Lorenčak z edino hčerjo Marijo. Ta eterična, krhka in čutna Marija - nezakonska hči mogotca in veleposestnika Jerneja Antloga iz Savinjske doline - postane usodna »Julija« Karla Mehleta, ki bi ji rad položil svet k nogam. Karel se z njo poroči in rodi mu dva otroka, Draga in Virginijo. Marijina mati Antonija je bila zelo navezana na prelepo, nekoč kraljevsko bogato Savinjsko dolino dolino zelenega zlata s slovitim hmeljem, surovino za pivo, kjer je nekoč gospodinjila veleposestniku, bogatašu Jerneju Antlogu.

Usodna vrnitev v domovino

Leta 1912 šestletni Karel z družino prvič potuje v Ameriko. Z leve bodoči slikar Karel s sestrama Mihaelo in Valorie – Ree. Stojita oče Mihael in mati Terezija

12

Toda vrnitev družine v domovino leta 1936 je zanj usodna prelomnica, saj se je moral v Ameriki že uveljavljeni 30-letnik na višku svoje ustvarjalne moči potopiti v

Portert Karla Mehleta: Božidar Jakac, 3.4. 1954, mesec pred drugim potovanjem v Ameriko

KULTURA Karel Mehle se pod krinko bohema zaljubi v svoj navdih, celjsko Julijo, in zanjo ustvari nešteto miniaturnih impresij. Govori več jezikov, angleško, nemško, francosko in italijansko. Zavrača ponujene službe, ki bi v njem lahko ubile duha svobodnjaka, ohranja aristokratko držo, in se pripravlja na družinski odhod v Ameriko. Poklanja slike, ne za denar, temveč za hrano, preživetje. Na Karla Mehleta je usodno vplival slavni genij slikarstva, akvarela, portreta in impresij, Božidar Jakac, ki je v letih 1929/31 prepotoval Ameriko od vzhoda do zahoda in s pesnikom Miranom Jarcem leta 1932 izdal knjigi z naslovom Odmevi rdeče zemlje.

Srečanje z Božidarjem Jakcem

Božidar Jakac se je srečal s Karlom Mehletom na svoji slikarski razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. V povratniku iz Amerike je občudoval velik, soroden slikarski talent! V razstavni katalog je napisal: »Dragemu ameriškemu rojaku in tovarišu Karlu Mehletu v spomin na prav prijetno in dragoceno srečanje. Ljubljana, 30. nov.

1938, B. Jakac.« Odtlej je že sloviti Jakac v domovini še neodkritega Karla Mehleta spodbujal, naj se napoti čez veliko lužo, kjer bo s svojim edinstvenim talentom, sorodnim poznemu impresionizmu, gotovo uspel.

Karel slika impresije v nežnih, pastelnih barvah, motive ob Savinji, celjski grad, sončne zahode, breze, rože, delo na polju, žetev, orače, rudarje. Od družinskega prihoda iz Amerike v domovino, 1936., do njegovega samotnega odhoda nazaj v

Orača, olje na platnu stran, 1940

Ameriko, maja 1954, mine 18 let slikanja in gorečega ustvarjanja.

Nenehno sanja in ponavlja: »V Ameriko gremo!«

Drugačna Amerika

Slikarjeva hči Virginija pripoveduje: »Mama je sklenila pomagati jalovo hrepenečemu, razdvojenemu očetu, da odpotuje v deželo svojih sanj, Ameriko. Prodala je zidanico, svoj nujni delež iz dediščine in kupila šivalni stroj, s katerim je ves čas šivala za preživetje družine.

Prodala je tudi dražje kuhinjske ele-mente in mu za izkupiček kupila karto za vlak do Genove in za parnik do New Yorka. Z očetom sta potovala tudi dva velikanska zaboja z okrog stotimi najboljšimi slikami. V enega sem naskrivaj spustila listek z napisom: ATA, RADA TE IMAM! Virginija.« Karel Mehle je bil zrel umetnik, star že 48 let. Toda Amerika je bila leta 1954 vsa drugačna kot ob družinskem odhodu 1936., v času Kraljevine Jugoslavije. Umetnik, ki je tokrat pripotoval iz komunistične države maršala Tita, je prinesel pečat titoizma, zdaj informbirojevsko sprtega z Rusi, iz sence hladne vojne in ameriškega »lova na čarovnice«, komuniste. Nekdanji prijatelji so se ga izogibali, ker je ogrožal njihove kariere, saj je Mc Carthy za vso zlo na svetu in zlasti v Ameriki dolžil »rdeče prišleke iz Evrope«. Krivično! Naš slikar se ni nikoli vključeval v nobeno politično

gibanje, njegov svet so bile izjemne slike in družina.

Razprodano življenjsko delo

Blodi in išče zaposlitev, priložnostno delo po New Yorku.

Ležarina za velikanska zaboja v pristaniškem depoju pa raste. Mineta dva meseca in vseh sto slik, njegovo 18-letno življenjsko delo razprodajo na dražbi. ΄Celo premalo smo iztržili!΄ se mu posmehnejo newyorški cariniki.

Virginija: »Očetov svet se je sesul.

Zgubljen blodi po bulevarjih New Yorka, brez slik, brez stanovanja in denarja. Strt, bolan, čustveno uničen obleži na ulici. Zanj izve teta s Floride in pošlje ponj. Priskrbi mu službo, uokvirjanje slik, kar se njegovemu geniju zagnusi. Vse dni se guga na gugalnici, kadi in topo strmi predse. Stric se razjezi in ga pošlje nazaj na ulice New Yorka. Tam se Karel ne znajde več. Zablodi med klošarje, brezdomce, pristane na dnu. Ko ga najdejo, leži na cesti.

Odpeljejo ga v zavetišče za brezdomce, od tod pa v dom za ostarele na severu New Yorka. Tu je organiziral slikarski tečaj, pisal pesmi in izdal vizionarske, fantastično preroške knjige, med katerimi sta znani In the Gardens of Tomorrow in A Cosmic Symphony. »Prvič sem ga obiskala leta 1967, drugič 1983, s svojim sinom. Hotel se je vrniti, domov, a potovanje z bolničarko, ki so jo zahtevali, je

bilo zelo drago. Tako mi je umrl 3. septembra 1998, star 92 let, od katerih jih je šest preživel v Ljubljani, 18 v Celju in celo 68 v Ameriki.

Zdaj počiva na celjskem mestnem pokopališču, končno doma.« Slovenska slikarska kritika ga še do danes ni strokovno ocenila in ga po edinstveni izpovedni moči in izvirnosti uvrstila med naše velikane – impresioniste, kot so Grohar, Jakopič, Stenen ... (Se nadaljuje.)

Družina Mehle na sprehodu ob Savinji.

Oče Karel s Karlom ml., mama Marija z Virginijo.

13

KULTURA

Lenti Lenko, ambasador slovenske kulture v Avstraliji

Prihodnje leto spet pride!

39-letni Lenti Lenko je zadnjih dvajset let gotovo ena najvidnejših osebnosti kulturnega življenja avstralskih Slovencev, čeprav ob prvem površnem srečanju z njim morda človek pomisli: »Pravi Avstralec – neposreden, prijazen, gostobeseden, tudi glasen. Je v njem sploh kaj slovenskega?« Jože Galič Foto: arhiv Lentija Lenka

Spoznavanje korenin

Iz najzgodnejše mladosti se Lenti spomni, kako je njegova mama vsak dan poslušala plošče s slovensko glasbo. Tudi govorilo se je v Lenkovi družini samo slovensko. Ko je bil star pet let, je z očetom in materjo prvič obiskal njuno rodno Zgornjo Savinjsko dolino, kjer je prvič v živo poslušal godca na diatonično harmoniko. Vsa srečanja in doživetja z domačimi kraji in prijatelji ter sorodniki staršev so Lentiju ostala v trajnem spominu in pred dvema desetletjema se je kot študent in član Slovenskega narodnega sveta za Viktorijo navdušeno vključil v »avstralsko bitko« za samostojno in svobodno Slovenijo!

Raje glasbo kakor šport

Že od rojstva je imel težave z vidom. Po kar osmih operacijah na očeh je seveda veliko več časa prebil doma kot s prijatelji na športnem igrišču. Pri hiši je že bila klavirska harmonika, z osmimi leti se je začel učiti tudi igranja na orgle. Po končani gimnaziji v zasebni katoliški šoli se je vpisal na univerzo, kjer je po treh letih diplomiral na oddelku za glasbo, se pozneje specializiral za orgle ter pridobil diplomo kot učitelj tega glasbila. Danes ima v svoji zasebni glasbeni šoli, kjer je na prvem mestu klavir, kar petdeset učencev, starih od 4 do 75(!) let. Poleg šole ima doma še snemalni studio, igra diatonično harmoniko in klaviature v narodnostno mešanem zabavnem ansamblu Alpine Cocktail, že cele četrt stoletja pa orgle v slovenski cerkvi Cirila in Metoda v Melbournu, kjer spremlja tamkajšnji cerkveni pevski zbor tudi na rednih tedenskih vajah.

Delo Slovenskega društva Planica, kjer je obiskoval slovensko šolo,

14

bi si prav tako težko predstavljali brez Lentijevega sodelovanja (in to že od otroških let!), velik je bil njegov delež pri folklorni skupini Iskra, tačas edini slovenski folklorni skupini v Avstraliji. Tu je še njegovo dvajsetletno delo na radijskih postajah 3ZZZ in SBS...

Dve dragoceni nagradi

Za dosedanje glasbeno delo v slovenski skupnosti je Lenti prejel posebno državno priznanje Order of Australia, na kar je sicer zelo ponosen, a ob tem skromno pove, da je med avstralskimi Slovenci še veliko zanesenjakov, ki bi si to prav tako zaslužili.

Gotovo pa z nikomer ne bi delil zaklada, ki zadnjih nekaj mesecev

zlati njegovo zasebno življenje! Kadar spregovori o svoji ženi Rachel, se mu oči drugače zasvetijo: »Ko sva se prvič srečala, ni niti vedela za Slovenijo, zato me še toliko bolj veseli, da me zdaj celo podpira pri delu v slovenski skupnosti. Lani sva tako na slovenskem mladinskem koncertu v Sydneyju skupaj zapela priljubljeno pesem V dolini tihi in zlasti njena odlična izgovorjava slovenskega besedila je navdušila občinstvo!«

Vseskozi ga vleče v Slovenijo

Lenti rad potuje in s posebnim veseljem se spominja leta 2003, ko je z ansamblom Avstralskih pet gostoval v Sloveniji ter v živo pred-

stavljal ploščo, ki je nastala v njegovem studiu »tam spodaj«. Ali pa leta 2005, ko je skupina avstralskih Slovencev obiskala slovenske skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanadi. Njihova turneja se je končala v Sloveniji, kjer je nato Lenti ostal še skoraj leto dni! »Zaprosil sem za slovensko državljanstvo in se zaposlil kot učitelj angleškega jezika pri Jezikovnem središču Dialog v Ljubljani, kjer sem tudi živel. Vodstvo šole in učitelji so me zelo prijazno sprejeli medse, zame so ves čas neutrudno skrbeli tudi moji sorodniki v Zgornji Savinjski dolini, na Gorenjskem, Koroškem, v Mariboru in drugod.

Spoznal sem veliko novih prijateljev, še posebej glasbenikov in njihovih skupin. Le nekaj mi ni bilo všeč v domovini mojih staršev, ki sem si jo vedno predstavljal v idealni podobi – zame nerazumljiva, toga in neživljenjska birokracija v nekaterih uradih! Ko sem želel urediti kakšno stvar, ki se v Avstraliji uredi zelo enostavno, so me pošiljali »od Poncija do Pilata« in nazaj… Upam, da je zdaj, po dvajsetih letih samostojnosti, že kaj boljše.«

Pokazal ji bo naš in njegov raj

Slabe spomine bo Lenti Lenko očitno povsem izbrisal iz spomina že do prihodnjega leta, ko namerava vse najlepše, kar ga navdušuje v Sloveniji, podoživeti s svojo Rachel. »Rad bi ji pokazal, zakaj tako ljubim ta naš raj pod Triglavom, zakaj smo Slovenci posebni ljudje, zakaj smo tako ponosni na svoje poreklo.

Mogoče sem navzven res značilen Avstralec, kot ste me opisali na začetku, v srcu pa bom zmeraj ostal predvsem zaveden avstralski Slovenec, ki je ponosen na obe svoji domovini, Avstralijo in Slovenijo!«

kultura

Kulturni kažipot Predavanje

Argonavti in mitične sivine Ljubljane 1. 6. ob 17.00, Pokrajinski muzej Celje Mag. Irena Žmuc predava v okviru gostujoče arheološke razstave Emona: mit in resničnost.

Rimska kolonija Emona. Mesto, ki je bilo ustanovljeno na tleh današnje Ljubljane pred skoraj natančno 2000 leti. Mesto, ki je živelo 500 let, njegove ostanke pa so raziskovali že v srednjem veku. Do danes vemo o antični predhodnici Ljubljane že veliko, aktualne arheološke raziskave v središču prestolnice pa so prinesle nova zanimiva odkritja. Spoznajte, kakšno je mitično izročilo o Emoni.

Lutke

Predstava Krst pri Savici 2. 6., Lutkovno gledališče Maribor Zadnje ljubezensko srečanje Črtomira kot zemeljskega bitja iz preteklosti in Bogomile, poosebljene svetlobe, je labodji spev poganstva.

Beseda postane ječa, ki sili v nespremenljivo zapisano usodo ločitve. Lepota se skriva tudi v odpovedi.

Ples

Predstava Zrelo je žito 4. 6., Slovenska ulica 27, Slovensko narodno gledališče Maribor 47. celovečerni koncert Akademske folklorne skupine Študent je plesna ljubezenska zgodba, ki so jo pripravili plesalci in glasbeniki ene izmed najboljših folklornih skupin v Sloveniji in po svetu.

Razstava

Irena Gubanc: Vrabček Firbček odkriva stare poklice do 10. 6., Galerija Meduza, Čevljarska 34, Koper Cikel ilustracij Vrabček Firbček odkriva stare poklice je nastal v ustvarjalnem dialogu avtorice s priznano pedagoginjo, publicistko in zbirateljico ljudskega izročila in etnološkega gradiva Dušico Kunaver. Avtorici sta mladim bralcem želeli predstaviti del bogatega

slovenskega ljudskega izročila, jih seznaniti z obrtnimi poklici, ki so jih Slovenci v preteklosti pogosto opravljali, toda do danes so se zaradi hitrega družbenega razvoja in z njim povezanih sprememb skorajda povsem izgubili. V sliki in besedi tako spet oživijo furman, lectarica, klekljarica, pisarka, lončar, rezbar, drvar, brusač, suhorobar in ribič.

Fotografska razstava

Zasavska industrijska dediščina do 16. 6., Galerija 19, Dolsko 19, Dolsko pri Ljubljani Člani Foto kluba Hrastnik razstavljajo povzetek petletnega beleženja zasavske industrijske dediščine.

Projekt

Kreativno v parku do 17. 6., Mestni park Celje Celjski park je predvsem v pomladnih in poletnih mesecih ob petkih po zaključku pouka že nekaj let zbirališče mladih. Zaznamuje jih predvsem veliko onesnaževanje okolja, s čimer dobiva park nehvaležno podobo mesta. Zato Celjski mladinski center že šesto leto zapored izvaja projekt Kreativno v parku, s katerim med drugim želi med mladimi oblikovati večjo družbeno in okoljsko odgovornost. Letos bodo mlade aktivirali z različnimi športi, kreativnimi delavnicami, okoljskimi igrami, natečajem, informiranjem in preventivo (v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno varstvo), vse z namenom zmanjševanja porabe alkohola in odgovornejšega odnosa do narave in zelenih površin v mestu.

(P. V.)

vabijo, da skupaj z umetniki iz več evropskih držav razkrivate načine sobivanja teh elementov v mestnem okolju ter raziskujete součinkovanja med svetlobo, zvokom in javnim prostorom.

Pozivamo, da se na Trgu francoske revolucije ustvarite miniaturno senčno gledališče, v galeriji Vžigalica z dotikom oziroma igranjem na objekte soustvarjate svetlobne in zvočne podobe, na ploščadi med Cankarjevim domom in NLB pa s svojim glasom spreminjate podobo pročelja Cankarjevega doma.

Razstava

Adria 50, dovoljenje imate za vzlet do 30. 9., Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška cesta 23, Ljubljana Razstava sledi zgodovinskemu razvoju slovenske letalske družbe, vključno s predstavitvijo kronologije, flote in drugih podatkov. S fotografijami iz muzejskega fototečnega arhiva so prikazali vse faze bogate zgodovine slovenskega letenja. Obiskovalci se lahko sprehodijo mimo Adrijine poslovalnice, pogledajo v hangar in se usedejo v pravo pilotsko kabino. Osrednjo nit razstave predstavljajo različne Adrijine uniforme - od prvih olivnozelenih ženskih kostimov s prikupnimi čepicami iz l. 1961 vse do prepoznavnih turkizno-modrih zimskih plaščev iz l. 1991. Da je vzdušje razstave res pravo, so sodelavci Adrie Airways prispevali veliko originalnih predmetov, ki so se v preteklosti, nekateri pa še danes, uporabljali pri vsakdanjem delovanju.

Zgodovina

Živa zgodovina na Starem gradu Celje do 30. 10.

Poletna muzejska noč

Z muzejskim avtomobilom v muzej 18. 6. ob 20.00, Pokrajinski muzej Celje Ta večer bo omogočena vožnja s starodobnimi avtomobili izpred Hotela Evropa v muzej, kjer bodo organizirana vodstva. Trasa vožnje bo potekala po starem mestnem jedru, ki bo tedaj prevozen za muzejske avtomobile. Pot bo krožna, da se bodo naši obiskovalci lahko po drugi poti vrnili do hotela Evropa.

Festival

Svetlobna gverila: zvok 18. 6., Galerija Vžigalica, Trg francoske revolucije 7, Ljubljana Svetloba je del vsakdanje realnosti slehernika.

In prav tako zvok. Zato organizatorji obiskovalce

Animacijska ekipa bo vsako soboto in nedeljo (razen ob posebnih dogodkih in prireditvah) obiskovalcem gradu predstavljala grajski način življenja. V avtentičnem okolju enega najmogočnejših slovenskih gradov se bodo obiskovalci lahko mečevali z vitezi, streljali z lokom, se spogledovali z grajskimi princesami, kramljali z grajskimi prebivalci, ustvarjali v srednjeveških delavnicah …

Razstava

Med naravo in kulturo do 31. 12., Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana Stalna razstava SEM Med naravo in kulturo je zakladnica slovenske in zunajevropske dediščine vsakdana in praznika, predstavlja tezaver muzejskih zbirk, zakladnico slovenske in zunajevropske dediščine vsakdana in praznika z več kot 3000 razstavljenimi predmeti.

15

ne prezrite

Slovenski kruh – bogastvo okusov

Kruha ne naredi moka, ampak roka

Slovenci smo pri izbiri kruha zelo zahtevni, je prepričana Mirjam Kavčič, izvršna direktorica podjetja Bonopan, hčerinske družbe francoske multinacionalke Lessafre, ki že 150 let uspešno razvija in bogati proizvodnjo pekovskega kvasa.

»

Blanka Markovič Kocen Včasih bi si želeli, da bi Slovenija lahko ostala nedotaknjen otoček, saj se ob pozitivnih vplivih prenašajo k nam tudi nekateri manj ugodni vzorci vedenja. Žalosti nas namreč ugotovitev, da zaradi izobilja in sodobnega načina življenja prihaja do pojava razkroja vrednot,« ugotavlja Kavčičeva, ki sama izvira iz družine, kjer so peko peciva skrbno negovali. Po njenem mnenju tradicionalne vrednote izgubljajo mesto v sodobnih družinah, ker je denarja dovolj, časa pa vedno manj, da bi jih z lepim zgledom prenašali na mlajše rodove. Mnogi se še dobro spomnimo reka »Če kruh pade ti na tla, poberi in poljubi ga!« Kdo danes še spoštuje ta rek? »Imam vtis, da kruh ne predstavlja več takšne vrednote, kot jo je nekoč, in do njega nimamo več tako spoštljivega odnosa,« ugotavlja sogovornica.

Spremenjene nakupne navade

Čeprav so posledice gospodarske krize boleče, imajo pozitiven vpliv v tem, da so ljudje postali bolj razsodni in skrbneje nadzirajo svoje izdatke. »Previdnejši so postali celo tisti, ki jim dohodki sicer dopuščajo nekaj razsipništva,« pravi Kavčičeva in dodaja, da je to čutiti tudi pri nakupih kruha, saj ga potrošniki kupijo toliko, kolikor naj bi ga res pojedli. Če kljub temu kruh ostane, ga ne mečejo več v smeti, pač pa ostanek pojedo naslednji dan. Vsaj ne več toliko kot nekoč. To pa seveda vpliva tudi na to, da od peka pričakujejo takšen trajnejši kruh.

Kruh je živa stvar

Slovenci imamo tako bogato zakladnico pregovorov, da je za vsako priložnost kakšen pri roki, denimo, »Kruha ne naredi moka, ampak roka.« Po sogovorničinem mnenju je skoraj nemogoče enačiti ročno

16

da pakirano drobno mlečno pecivo in toast veljata za dokaj kakovostna, kar je glede na našo ponudbo kruhov to tudi razumljivo.

Pekarstvo ni več donosna dejavnost

izdelan kruh z industrijskim. »Ker je kruh živa snov, potrebuje svoj čas za to, da razvije pravi okus in aromo,« pravi Mirjam Kavčič, ki proces nastajanja kruha pozna do potankosti. Na hitro narejen kruh ima prazen okus.

Tako proces kot recepture so ključno konkurenčno orodje posamičnih pekarn, zato je razumljivo, da predstavljajo premoženja, ki ga skrbno čuvajo. Razpoložljiva oprema lahko pogojuje določene metode in procese ter končno kakovost pečenega kruha. Seveda pa ne smemo podcenjevati kakovosti vhodnih surovin!

Iz slabe moke je težko narediti dober kruh, trdi poznavalka.

Pestra izbira slovenskih kruhov

»Res je zanimivo, kako pestro izbiro kruhov najdemo na naših tleh.

Tolikšno raznolikost ponudbe na polici s kruhom težko zaslediš drugje,« pravi sogovornica. Delno je to rezultat dejstva, da se na majhnem ozemlju srečujejo kulture več narodov in so velike razlike v vrstah kruhov, ki so priljubljeni na določenem območju.

Tako so na Koroškem in v Prekmurju značilni težki, rženi kruhi, če govorimo o eni skrajnosti, in na Primorskem rahli, puhasti beli kruhi kot druga skrajnost.

Ena ključnih značilnosti slovenskega pekarstva je pojav blagovnih znamk. »Ni mi znano, da bi bile kje drugje v svetu blagovne znamke kruhov tako uveljavljen način trženja,« pravi Kavčičeva. »To vpliva tudi na odnos potrošnikov do kruha.

Blagovna znamka je ključno orodje komuniciranja različnosti, zato znajo potrošniki zelo dobro razlikovati med različnimi kakovostmi kruhov.

Ko kupijo določeno blagovno znamko, točno vedo, kakšno kakovost lahko pričakujejo.« Zaradi regionalnih razlik v preferencah potrošnikov se rado zgodi, da imajo kupci raje kruh lokalnih pekarn, ki so s svojo tradicijo bliže njihovemu okusu.

Po besedah Mirjam Kavčič imajo potrošniki raje domač, slovenski kruh. Zato celo tuje diskontne verige poudarjajo slovensko poreklo kruha, ki se prodaja v njihovih prodajalnah. »Od kruha pričakujemo dober okus.

Kaj je dobro, je seveda vedno lokalna značilnost,« pravi. Kruh še vedno velja za dnevni izdelek, zato je pri uvozu iz tujine kruhu treba z dodatki zagotoviti podaljšan rok trajanja.

Zaradi nepriljubljenosti dodatkov pa je ponudba kruha iz uvoza dokaj skromna. Večinoma gre za kakovostne vrste kruhov, ki pa so bolj nišni izdelki. Kavčičeva še dodaja,

Po izjavah pekov je bilo pekarstvo pred leti donosna dejavnost, danes pa to ni več. Proizvodni stroški skokovito naraščajo, investicije v opremo v pekarstvu so v primerjavi z drugimi dejavnostmi zelo visoke, a se jim ni mogoče izogniti ob zagonu proizvodnje, niti pozneje ob posodobitvah in širitvi ponudbe. Neto prodajne cene, ki jih peki realizirajo, pa so občutno prenizke, da bi lahko bila to dobičkonosna dejavnost.

Zato danes tudi velike industrijske pekarne odpirajo nove prodajne kanale, poleg prisotnosti na policah velikih trgovskih verig iščejo neposreden stik s končnim potrošnikom prek lastnih butičnih prodajaln. »Ob skrbnem načrtovanju, organizaciji, nadzoru, predvsem stroškov in prodajnih cen, ob dobrem in zavzetem delu, pa se kljub številnim omejitvam tudi danes da živeti od kruha,« pove sogovornica.

Mirjam Kavčič: »Tradicionalne vrednote izgubljajo mesto v sodobnih družinah, ker je denarja dovolj, časa pa vedno manj, da bi jih z lepim zgledom prenašali na mlajše rodove.«

ne prezrite

Rodoslovje

Iskanje prednikov

Če smo se strinjali z zapisanim v uvodnih poglavjih te serije in če je kdo upošteval nasvet, naj začne svoj rodovnik dokumentirati brez odlašanja, je doslej zapisal podatke o vsaj dveh generacijah svojih prednikov. To je tisto, kar večina ve, precej manj pa je tistih, ki imajo to zapisano. Treba pa je zapisati in zapustiti svojim potomcem.

Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo

Ž

e dve generaciji prednikov sta več kot nič. Predstavljajte si, da sta vam oba para starih staršev zapustila zapis o dveh generacijah svojih prednikov. Imeli bi evidenco štirih generacij svojih prednikov, 31 oseb, če štejemo še sebe kot izhodiščno osebo. Če nam predniki niso nič zapustili, nam pa po prvih korakih radovednost ni usahnila, moramo v nadaljevanju pridobiti podatke o ljudeh v naslednji generaciji. Spet nas zanimajo imena in priimki ter datumi in kraji rojstva, poroke in smrti. Kako do njih?

Nekateri imamo živeče starše ali druge sorodnike, ki morda vedo ali imajo zapisano kaj takega, kar bo uporabno tudi nam. Tudi tu ne smemo odlašati. Izprašajmo vse žive sorodnike in si pridobljeno zapišimo. Lahko se zgodi, da nas bo kdo od sorodnikov presenetil z že izdelanim rodovnikom. Vredno je pobrskati po domačih arhivih, obiskati pokopališče in uporabiti na nagrobniku vklesane podatke. Še več je morda priročnih rodoslovnih virov, vseh tu ne bomo naštevali. Kaj kmalu pa bomo take vire izčrpali. Če z doseženim nismo zadovoljni, lahko nadaljujemo z uporabo najrazličnejšega arhivskega gradiva. Od vsega tega pa so najbolj uporabne matične knjige.

Velika večina naših prednikov je bila vpisana v župnijske matične knjige. Župnik je bil namreč dolžan zapisati vsak krst, poroko in smrt.

V teh zapisih pa najdemo prav tisto, kar potrebujemo pri izdelavi rodovnika. Pri krstu je bilo vpisano ime krščenca, datum in kraj rojstva ter ime in priimek staršev. Pri poroki še več, saj se v zapisu poroke najde ime in priimek (za ženske dekliški) ženina in neveste, datum in kraj poroke in imena njunih staršev. Zapis smrti je bolj skromen, saj je včasih vpisana samo umrla oseba.

Za zadnjih sto let hranijo zapise rojstev, porok in smrti matične

službe na upravnih enotah, starejše pa bomo morali iskati v župniščih.

To zlasti velja za območji zahodne in jugozahodne Slovenije, osrednje in severovzhodno območje pa imata večino matičnih knjig zbranih v dveh velikih osrednjih škofijskih arhivih v Ljubljani in Mariboru.

Oba arhiva sta obiskovalcem dostopna vsak delovni dan. Moti se torej večina ti-stih, ki misli, da bo moral za vpogled v matične knjige obiskati župnišče. Če smo pred obiskom arhiva dokumentirali dve ali tri generacije prednikov, smo tudi prišli v obdobje,

za katero podatki niso več omejeno dostopni. To na splošno velja za vse matične podatke, ki so starejši od sto let. Raziskovanje v drugi polovici 19. stoletja pa je tudi razmeroma lahko delo in bomo večinoma v nekaj urah pridobili podatke za dve ali celo tri naslednje generacije.

17

Knjižna polica

Novosti

Čudovita obzorja Slovenije in Kekčeva potepanja

Aprila letos je založba Mladinska knjiga izdala lepo opremljena in vsebinsko bogata pohodniška vodnika, Čudovita obzorja Slovenije in Kekčeva potepanja.

Tomaž Štefe

Č

udovita obzorja Slovenije s podnaslovom Pohodniški vodnik z dodatno GPS – orientacijo je izšel v zbirki Turistični vodniki, Kekčeva potepanja s podnaslovom 100 družinskih izletov čez breg in dol pa v zbirki Slovenija na dlani. Čudovita obzorja Slovenije so prvi pohodniški vodnik z dodatno GPS – orientacijo, ki predstavlja tako manj zahtevne kot tudi zelo zahtevne pohodne poti na številne in zelo različno visoke vrhove. Avtorja Uroš Sever in Franci Novak sta s satelitskim navigacijskim sistemom (Glob-

18

al Positioning System) opisala potek poti na 90 najbolj razglednih vrhov Slovenije, s katerih se nam odpirajo čudovita obzorja, od najnižjega Satinskega brega na Goričkem (418 m) do najvišjega Triglava, katerega višina je vsem Slovencem dobro znana.

Prav višina vrhov je knjigo tudi „razdelila“ na tri dele. V prvem je predstavljenih 29 vrhov do višine 1100 m, v drugem 40 vrhov do 2100 m in v tretjem 21 vrhov nad 2100 m nadmorske višine. Vodnik obsega 270 strani, ob 300 fotografijah pa so tudi podrobni opisi

vsake ture: podatki o dostopu, sestopu in druge informacije ter kartografski izsek osnovnega poteka izbrane poti. Uporabniki si lahko sledi in točke GPS naložijo s spletne strani www. mladinska. com/cudovita_obzorja, ki ga prepoznajo vsi sprejemniki GPS. Zelo pametno je vodnik uporabljati skupaj z Atlasom Slovenije in drugimi podrobnejšimi zemljevidi.

V kratkem uvodu z naslovom Bistvo vsega je hoja je urednica Vlasta Mlakar zapisala tudi tole: »Slovenija je prepredena s pohodniškimi potmi vseh vrst. Vsaki poti pa je lastno to, da nam predrami duha, napolni pljuča in razgiba telo ter nas napoti k odkrivanju lepot narave, modro-

sti kulturne zapuščine in – samega sebe.« Slikar Paul Klee pa je ugotovil nekaj, kar je za slikarja najbolj logično: „Peš je mogoče bolje opazovati.“ Manj zahtevnim pohodnikom je bolj na kožo pisan drugi vodnik, kar sledi že iz samega naslova Kekčeva potepanja. Avtor knjige Franjo Brglez – uredila jo je Andreja Peček – je v njej zbral in opisal sto novih družinskih izletov po slovenskih hribih in dolinah, nekaj pa jih je tudi tik za slovensko severno in zahodno mejo, kjer še živijo Slovenci. Zanimivi vrhovi, kraji, planote in razgledniki so posejani od morja do Goričkega in od Gorenjske do Dolenjske in Bele Krajine.

Vsak izlet je pospremljen s celostranskim zemljevidom z označenim izhodiščem in ciljem, vrhu tega pa še z namigom, kaj bi si bilo v bližini še vredno pogledati. Odločitev za težji ali lažji cilj olajšujejo informacije o nadmorski višini, višini izhodišča, višinski razliki, času hoje, opremi, težavnosti in najprimernejšem letnem času za obisk.

Velika večina opisanih izletov ni primerna samo za odrasle, ampak tudi za otroke. Eni in drugi bomo na ta način lahko res temeljito spoznavali svojo domovino. To spoznavanje je avtor želel poglobiti tudi s sto modrimi mislimi oziroma odlomki iz leposlovnih del, ki dajo človeku misliti in mu izlet približajo še z drugačne plati. Vodnik Franja Brgleza, ki je kot sindikalni funkcionar na Mladinski knjigi Slovenijo že nekajkrat prehodil po dolgem in počez, obsega 308 strani. Poseben čar mu dajejo številne fotografije, ki jih je posnel sam, poleg njega pa še pet drugih fotografov.

IZOBRAŽEVANJE in znanost

Reforma šolstva

Temeljit poseg v šolski sistem

Po petnajstih letih se osnovnemu in srednjemu šolstvu obetajo temeljite sistemske spremembe. Po mestoma burni razpravi se je maja zaključila javna razprava o Beli knjigi, ki jo je pripravila s strani ministra za šolstvo in šport Igorja Lukšiča imenovana strokovna komisija. Ključne spremembe se obetajo v predšolski vzgoji, kjer se ukinja brezplačno obiskovanje vrtca za drugega otroka, v osnovni šoli se obetajo spremembe pri tujem jeziku, na gimnazijah pa se uvaja nivojski pouk.

Tjaša Pureber

Č

eprav pogosto slišimo, da bi morala biti Slovenija družba znanja, kar bi lahko bila dodana vrednost naše delovne sile, podatki jasno kažejo, da država iz leta v leto v osnovno izobraževanje vlaga vse manj sredstev. Medtem ko države OECD v izobraževanje povprečno vlagajo šest odstotkov svojega bruto družbenega proizvoda, je Slovenija potonila pod pet odstotkov. A kar je morda še bolj zaskrbljujoče, raziskave kažejo, da se slovenski učenci v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi po znanju uvrščajo v povprečje, še posebej pri branju, naravoslovju in matematiki. Zgolj 0,3 odstotka posamezne generacije otrok se po znanju uvršča v vrh, medtem ko je to povprečje v državah OECD en odstotek, v državah Evropske unije pa 0,6 odstotka.

Konec brezplačnega vrtca za drugega otroka

S ciljem izboljšati te številke bo šolska reforma močno posegla že v najzgodnejšo obliko institucionalnega izobraževanja – vrtce. Trenutna ureditev družinam omogoča, da jim v primeru, ko imajo v vrtcu hkrati dva otroka, za drugega ne plačujejo ničesar. Tovrstna formula je bila pred leti uvedena z željo po spodbujanju rodnosti. Po novem bodo starši za varstvo drugega otroka prejeli polovični popust.

Zgodnejše srečanje z ocenami

Še največ sprememb Bela knjiga predvideva za osnovno šolstvo.

Ena izmed ključnih novosti je uved-

ba ocen že v tretjem in ne šele v četrtem razredu, kot je to urejeno zdaj. Strokovnjaki menijo, da gre za pozitivno spremembo, saj se učenci v tretjem razredu spopadajo z lažjo učno snovjo kot leto pozneje, zato je šok ob uvedbi ocen lahko potencialno manjši. Šolsko ministrstvo načrtuje precejšnje spremembe tudi pri učenju tujih jezikov. Prvi tuji jezik bo v drugem razredu obvezen, v prvem pa izbiren, medtem ko drugi tuji jezik ne bo obvezen. Prav zadnja sprememba je bila tarča številnih kritik strokovnjakov, ki menijo, da bo to poslabšalo znanje tujih jezikov. Bela knjiga uvaja tudi več zunanjih preverjanj znanja. Prvo bi bilo na koncu prve triade, drugo po koncu šestega, tretje pa po koncu osmega razreda.

Po novem naj bi učenje pri glavnih predmetih, matematiki, slovenščini in tujemu jeziku, v zadnjih dveh razredih potekalo v manjših skupinah.

Delitev učencev

Eden bolj kontroverznih predlogov sprememb v srednješolskem sistemu je delitev učencev na različne zahtevnostne nivoje v gimnazijah pri predmetih, ki jih imajo dijaki na maturi. Kritiki opozarjajo, da reforma ne predvideva jasnih meril ter subjekta, ki bo dejansko delil učence po njihovem znanju.

Pisci Bele knjige odgovarjajo, da so oni zgolj predlagatelji sprememb, ne pa njihovi izvrševalci, pri čemer se sklicujejo tudi na dejstvo, da se je lani kar 43 odstotkov vseh učencev vpisalo v gimnazije. Po njihovem mnenju v tolikšni množici ne gre pričakovati enakovredne ravni

znanja pri vseh dijakih. Postavlja pa se vprašanje, ali bo tovrstno deljenje učencev na ‘boljše in slabše’ v resnici omogočilo, da dijaki z manj znanja to izgubo nadoknadijo, ali pa bo takšno selekcioniranje negativno vplivalo na njihovo psihično stanje, ki je v času odraščanja še posebej občutljivo.

Ključna novost pri poklicnih šolah naj bi bila transformacija triletnih v štiriletne programe, pri čemer se ukinja klasični ‘tri plus dva’ sistem poklicnega šolanja. Če bo reforma sprejeta, pa se bo dijakom poklicnih srednjih šol omogočilo tudi več priprav na maturo ter s tem olajšalo vstop na univerzo.

Reforma naj bi konec maja vstopila najprej v vladno, nato pa še parlamentarno proceduro, kjer pa lahko pride do določenih sprememb.

Eden bolj kontroverznih predlogov sprememb v srednješolskem sistemu je delitev učencev na različne zahtevnostne nivoje v gimnazijah pri predmetih, ki jih imajo dijaki na maturi.

19

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

IEDC-Poslovna šola Bled

25 let šole profesionalnega voditeljstva Prva managerska šola v srednji in vzhodni Evropi je v 25 letih postala mednarodni center odličnosti, gibalo sprememb na področju razvoja managementa in voditeljstva v Evropi ter pomembno poslovno srečevališče, njena direktorica in dekanja prof. dr. Danica Purg pa v svetu prepoznavna voditeljica managementa.

Blanka Markovič Kocen

I

EDC-Poslovna šola Bled je bila ustanovljena leta 1986 kot prva managerska šola v srednji in vzhodni Evropi. Že od vsega začetka je bila mednarodna in zasnovana širše kot »klasična poslovna šola«, v svetu pa se je uveljavila s kakovostnimi izobraževalnimi programi. IEDC je znan kot mednarodni center odličnosti in gibalo sprememb na področju razvoja managementa in voditeljstva v Evropi ter kot pomembno poslovno srečevališče. Je ustanovitelj in sedež mednarodnega združenja za

razvoj managementa (CEEMAN), ki povezuje 185 poslovnih šol iz 43 držav ter številnih mednarodnih ustanov za razvoj managementa.

Poleg tega je tudi ustanovni partner Challenge Future, največje globalne iniciative za spodbujanje inovativnega ter do prihodnosti in narave soodgovornega delovanja in ustvarjanja mladih. »V petindvajsetih letih je šola postala eden vodilnih svetovnih inovatorjev na področju poslovnega izobraževanja in je bila zaradi vključevanja družbenih, okoljskih in

etičnih vidikov v svoje izobraževalne programe uvrščena med sto najbolj inovativnih poslovnih šol na svetu.

Nagrada mednarodni dekan leta 2010, ki sem jo prejela s strani Akademije za mednarodni management (AIB), pa je prav tako pomembno mednarodno priznanje,« dodaja Danica Purg, direktorica in dekanja te ugledne poslovne šole.

Ugleden profesorski zbor

IEDC ima šestčlanski lastni profesorski zbor, katerega člani so se

izobraževali na poslovnih šolah Harvard, Stanford, Kellogg, IMD, INSEAD, na Londonski šoli za ekonomijo ter na univerzah CaseWesternReserve in Exeter ter več kot 50 uveljavljenih gostujočih profesorjev. Mnogi prihajajo iz najboljših evropskih in severnoameriških poslovnih šol oziroma ustanov za razvoj managementa iz okoli 30 držav.

Sogovornica ugotavlja: »Tuji profesorji na IEDC radi prihajajo zaradi zanimivih in za študij zagnanih mednarodnih udeležencev in seznanjanja z voditeljskimi izzivi v regiji ter zaradi ustvarjalnega okolja IEDC in pozornosti, ki so je deležni s strani zaposlenih na IEDC.« Udeleženci izobraževanj na IEDC prihajajo z vsega sveta. Šola vsako leto sprejme na krajše ali daljše šolanje približno 3.500 managerk in managerjev, med katerimi jih 80 odstotkov prihaja iz držav izven Slovenije. Od leta 1986 je v različnih izobraževalnih programih IEDC sodelovalo več kot 53.000 udeležencev iz 70 držav.

Umetnost kot navdih voditeljstvu

Posebnost filozofije študija na IEDC je, da vključuje umetnost kot navdih managerjem in voditeljem ter učenje s prenosom spoznanj z drugih področij (filozofija, znanost, šport); je ena redkih poslovnih šol, ki v svoj predmetnik vključuje umet-

20

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST koj zasnovala tako, da je postala odprta in mednarodna, kar zadeva udeležence in profesorje. Pozneje, ko njen lastnik ni bila več gospodarska zbornica, temveč skupina slovenskih podjetij, pa je bilo zavedanje, da potrebujemo poslovna znanja in poslovno izobraževanje, ki bi bilo slovenskim managerjem in voditeljem v pomoč pri poslovanju v vse bolj mednarodnem (globalnem) svetu, vse večje.«

Po novem tudi doktorski študij

nost kot navdih voditeljstvu. Šola je zasnovana kot galerijski prostor, v študijski program pa so vključeni številni umetniki in drugi gostujoči predavatelji, ki posredujejo znanja s svojih področij delovanja in jih prenašajo na management. »Umetnost in umetniki nas namreč spodbujajo k temu, da bolje vidimo, slišimo in čutimo, kaj se dogaja znotraj in okoli nas. Umetnost nas izziva, šokira in navdihuje. Hkrati razširja naša obzorja, naše komunikacijske spretnosti in fleksibilnost v odzivnosti; umetnost spodbuja našo lastno ustvarjalnost in inovativnost,« pravi Purgova.

Ob tem je študij na IEDC usmerjen v prakso – kar se udeleženci naučijo danes, lahko že jutri uporabijo pri svojem delu. Prva dama IEDC Bled ugotavlja, da managerji prihajajo na IEDC zaradi novih znanj, izkušenj, spretnosti, vse bolj pa tudi zaradi tkanja poslovnih vezi (mreženja), ki omogoča nove možnosti mednarodnega sodelovanja in povezovanja, zato šola v sklopu izobraževanj namenja pozornost tudi razvoju dialoga med udeleženci.

Doktorski študij managementa, akreditiran pri Svetu RS za visoko šolstvo, ki so ga na IEDC začeli izvajati februarja letos, je namenjen izkušenim managerjem in se osredotoča na širše področje strategije, voditeljstva in splošnega managementa v povezavi z izzivi, s katerimi se svet sooča v 21. stoletju.

Gre za mednarodni bolonjski študij tretje stopnje s poudarkom na področju voditeljstva, pri čemer sta zelo pomembna inovativnost predmetnika in metod poučevanja ter ugled mednarodnih profesorjev, ki v tem procesu sodelujejo. »Zanimanje za študij je veliko, zgovoren je podatek, da smo med 60 prijavljenimi kandidati iz vse Evrope, ki so izpolnjevali vpisne pogoje (t.j. bolonjski magisterij in vsaj pet let managerskih izkušenj), izbrali dvanajst udeležencev, ki prihajajo iz sedmih držav, in sicer iz

Avstrije, BiH, Hrvaške, Nizozemske, Slovenije, Srbije in Švedske.

Kako naprej?

»Petindvajset let je kratka doba v življenju neke organizacije, to je šele začetek. Mislim, da bodo cilji tudi v prihodnje ostali isti: šola si bo prizadevala prispevati k razvoju profesionalnega voditeljstva ter postati še bolj mednarodna, inovativna in še bolj usmerjena v razvoj odgovornih voditeljev. Kar se mene osebno tiče, pa upam, da bom še naprej lahko s svojimi izkušnjami in mrežo, ki sem jo ustvarila, sodelovala pri tem procesu,« Purgova pojasnjuje načrte za prihodnost.

Nasvet mladim managerkam in managerjem

Managerski poklic je neskončno lep, toda tudi zelo zahteven, ne glede na to, ali gre za moškega ali žensko. Zahteva celo vrsto znanj in spretnosti; treba je znati delati z ljudmi, imeti strategijo, biti zahteven do sebe in drugih, biti dosleden, imeti visoko empatijo ter biti odprt v svet in za nove ideje. Na začetku poti je zelo pomembno ustvarjanje široke mreže poznanstev, ki ti lahko pri delu pomaga in te spodbuja. Dolgoročna uspešnost je možna le, če pri svojem delu stalno upoštevaš moralne standarde in načela trajnostnega razvoja svoje organizacije in družbe v celoti.

Od leta 1986 je v različnih izobraževalnih programih IEDC sodelovalo več kot 53.000 udeležencev iz 70 držav.

Študij na IEDC je usmerjen v prakso – kar se udeleženci naučijo danes, lahko že jutri uporabijo pri svojem delu.

Managerji prihajajo na IEDC zaradi novih znanj, izkušenj, spretnosti, vse bolj pa tudi zaradi tkanja poslovnih vezi (mreženja).

Od zamisli...

»Leta 1985 je bil na izvršnem odboru Gospodarske zbornice Slovenije sprejet nov koncept usposabljanja vodilnih delavcev in povabili so me, naj pomagam preoblikovati majhno, že obstoječo šolo, ki je delovala pod okriljem GZS, v moderno poslovno šolo za mlajše gospodarske kadre,« sogovornica pojasnjuje zamisel o ustanovitvi poslovne šole. »Vodenje šole sem prevzela leta 1986 in v času, ko »management« v Sloveniji še ni bil del besednjaka, sem jo ta-

Prof. dr. Danica Purg, dekanja in direktorica IEDC Bled: »Umetnost nas izziva, šokira in navdihuje. Hkrati razširja naša obzorja, naše komunikacijske spretnosti in fleksibilnost v odzivnosti; umetnost spodbuja našo lastno ustvarjalnost in inovativnost.«

21

mladi

Jaka Vinšek, fotograf

Slovenec in državljan Zemlje Od konca srednje šole je življenje slovenskega fotografa Jake Vinška razpeto po vsem svetu, vendar se, kot pravi, še vedno počuti pravega Slovenca.

Blanka Markovič Kocen

“Moje razmišljanje pa se skozi leta spreminja in je vse manj slovensko.”

“

Vsakič ko si v tujini in opazuješ svojo državo, postajaš bolj kritičen do nje, saj jo opazuješ od zunaj, imaš izkušnje iz sveta in zato lažje primerjaš dobre in slabe lastnosti,” pravi mladi slovenski fotograf, ki se je “onstran luže” uveljavil v nekaterih najprestižnejših publikacijah, kot je, denimo, Conde Nast Traveler, Martha Stewart Living. Jaka poudarja, da se počuti Slovenca in dodaja: “Moje razmišljanje pa se skozi leta spreminja in je vse manj slovensko. Ljudem rad povem, da sem državljan Zemlje.”

Rad ima tople, nasmejane ljudi okoli sebe, take pa najde po vsem svetu. Kar zadeva naravo, mu je zelo

pri srcu Avstralija, v kratkem pa si želi prepotovati Mongolijo. V Mehiki in Indiji so ga navdušili ljudje.

Slovenija premajhna za fotografski razvoj

”Iz Slovenije sem si že dolgo časa zares želel oditi, nazadnje je bil razlog sporočilo iz New York Cityja, kamor so me povabili kot producenta in prvega asistenta uveljavljenemu francoskemu forografu,” Vinšek pojasnjuje razloge za svoj odhod iz Slovenije. S francoskim fotografom sta v zadnjem letu skoraj obkrožila svet, letos pa imata v načrtu še daljša in bolj oddaljena potovanja.

“V Sloveniji je bilo lepo, vendar pa je trg za fotografski razvoj premajhen,

zato lahko normalno od tega živi le nekaj fotografov,” pravi sogovornik, ki si je upal verjeti, da ne sodi v to peščico in si zasluži kaj več kot le to.

“Poznan slovenski fotograf je nekoč dejal: “Raje sem kralj na vasi kot nihče v mestu…” Sam se s to izjavo ne bi nikoli mogel poistovetiti.”

S fotografijo se je Jaka začel ukvarjati že v 5. razredu osnovne šole, ko je dobil prvi fotoaparat Praktica z pravimi objektivi. “Oče me je skozi leta učil, kako uravnavati čas in zaslonko, kakšne nastavitve uporabiti v kakšni situaciji, od tu naprej pa sem šel sam, vendar vedno z dobro finančno podporo staršev, ki sta mi nenehno kupovala filme in plačevala razvijanja,” pojasnjuje.

Pred največjimi izzivi

Jaka je prepričan, da je največji fotgrafski izziv šele pred njim. “Vstopil sem namreč na trg z več kot 150.000 fotografi. V zadnjih dveh letih sem si ustvaril solidno socialno omrežje, zdaj pa se podajam na novo pot.” Začel je namreč delati kot samostojni fotograf, trenutno s svojim novim agentom preurejata portfolio, nato pa se borba za projekte začne. “Agent dobi 25 odstotkov zasluženega denarja, da te promovira, išče posel, vsekakor pa je na fotografu tudi velika odgovornost za promocijo, zato se že pošteno veselim vsega,” pove.

O razlikah med ameriškimi in slovenskimi mediji pa: “Kar se fotografskega dela tiče, je razlika velika.

V Sloveniji si ponavadi sam za vse. V večini primerov nikogar ne zanima, kje se slika, kdo plača studio, kakšna oprema je potrebna, ali je potreben scenograf… V Ameriki je zaradi naklade medijev zgodba povsem drugačna. V skoraj vseh primerih je poleg tebe kreativni direktor, stilist,

22

mladi

vizažist, ve se, da je treba plačati opremo, hrano, prevoze itd. Vsekakor je razlika zaradi velikosti trga povsem razumljiva .”

Vzpon ne sme biti prehiter

Mlad fotograf sicer težko uspe na velikem ameriškem trgu, pravi Jaka, vendar to ni razlog, da ne bi poskusil. “Moje izkušnje kažejo, da so fotografi, ki redno delajo na veliki projektih, v štiridesetih ali petdesetih letih,” dodaja. “Redko opaziš fotografa, ki bi imel 25 let in bi delal na večjih projektih.” Zato tudi sam želi iti počasi in zbrano. Prepričan je namreč, da je zelo pomembno, da ni prevelikih vzponov, ker so temu primerni tudi padci. V Sloveniji se po njegovem mnenju prepogosto dogaja, da revije najemajo zelo mlade fotografe, ki so pripravljeni delati veliko pod ceno in se na projektih učijo. “Zanje je to seveda odlična izkušnja, vendar bi revije po mojem mnenju morale gledati tudi na kakovost fotografa in na to, da se je v preteklih letih izkazal. Mislim, da so mediji in fotografi partnerji v tem poslu, zato bi si morali izkazovati več spoštovanja,” komentira sogovornik.

tona v primerjavi z tujim trgom, če govorim o fotografiji, ki se pojavlja v medijih, seveda.”

Ko ga vprašam po ceni dobre fotografije pri National Geographicu, denimo, pojasni: “National Geographic ponavadi plačuje na projekte. So neprofitna organizacija, zato morajo ves denar, ki ga zaslužijo, zapraviti in ne delati dobička. Imajo odlične fotozgodbe, kajti fotografi dolgo delajo na projektih. Nikoli nisem bil del tega. Največ denarja

se zasluži pri oglaševalski fotografiji.

Cene za fotografijo so za deset- do stokrat višje kot v medijih.

Jaka Vinšek pa ne dela izključno za velike, ugledne publikacije. Kot pravi, doslej še nikoli ni rekel ne, razen če ni verjel v projekt ali je šlo za res slabo ponudbo. “Ne postavljam si mej, za koga delam in za koga ne.

Rad delam in če imam čas, se lotim vsakega projekta, ki se zdi zanimiv.”

Tudi manjši projekti namreč lahko prinesejo odličen material za porfolio in izkušnjo za naprej, je prepričan sogovornik in dodaja: “Vsekakor bi imele ugledne publikacije prednost, a ponavadi se najde čas za oboje.”

Jaka se pogosto druži z ljudmi, ki obiščejo New York, vendar pa ni član nobene tamkajšnje slovenske skupnosti. “Glede na to, da se nisem preselil za vedno, ne porebujem nikakršne skupnosti, ki bi me spominjala na Slovenijo,” pravi. Sicer vsaj enkrat na leto obišče Slovenijo.

“Težko se je vrniti v Slovenijo, po nekaj tednih pa je zopet težko iti nazaj v New York,” ugotavlja. ”Moja želja je imeti manjše stanovanje v Sloveniji, enosobno, in biti razpet po vsem svetu. Moj idealen načrt bi bil, da šest mesecev preživim v Sloveniji, preostalih šest pa potujem po svetu in delam. Kako se bo vse skupaj razpletlo, bo pokazal čas, zaenkrat mi je lepo, kjer sem.”

“Zelo pomembno je, da ni prevelikih vzponov, ker so temu primerni tudi padci.”

“Največ denarja se zasluži pri oglaševalski fotografiji.”

Dobra fotografija

Zadnjih deset let se merila za dobro fotografijo močno spreminjajo, pravi Jaka, ki se do tega, kaj je dobra fotografija, težko opredeli. “Vsekakor dobra kompozicija in dobra vsebina, vendar pa je vsaka fotografija namenjena nečemu in zato delana po določenih kriterijih. Na eni strani gredo fotografije v zelo tehnično, na drugi pa v zelo naravno smer. Trg je tako velik, fotografov toliko, da je vseh slogov in meril ogromno. V Sloveniji je fotografija dokaj mono-

23

MLADI

Andrew Bratina, avstralski Slovenec na študiju v Ljubljani

Mladi premalo občutijo Slovenijo Petindvajsetletni Andrew Bratina je avstralski Slovenec, ki trenutno živi v Sloveniji. Rojen v Melbournu je pred dvema letoma prišel živet v Ljubljano zaradi magistrskega študija na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, potem ko je diplomiral iz mednarodnih odnosov na Monash University v Melbournu. Študij namerava zaključiti prihodnje leto, in sicer z magistrsko nalogo.

Ana Mrzlikar

»Čeprav slovensko ne znam čisto dobro, pa s Slovenci vedno poskušam govoriti slovensko.«

P

rvič je obiskal Slovenijo pred devetimi leti, ko je prišel na nek tečaj, namenjen Slovencem po svetu. Takrat je živel pri sorodnikih na Primorskem in si pravzaprav nikoli ni vzel časa za ogled Ljubljane, kaj šele širše Slovenije. Vendar se je odločil, da bo, ko bo prišel čas za to, prišel v Slovenijo za dlje. In res, kljub temu, da je bil njegov prvotni namen študirati magisterij doma v Avstraliji, pa si je potem, ko je videl, kako živijo študentje v Sloveniji, premislil. »Videl sem, da je življenje študentov v Sloveniji zanimivo in pestro in se takoj odločil za študij v Ljubljani, ko se je za to pokazala priložnost.«

Zgodba njegovih prednikov

»Domotožje in ljubezen do rojstnega kraja drži Slovence po svetu skupaj v skupnosti.

Problem za današnje mlade generacije Slovencev v tujini pa je, da ti teh močnih čustev ne občutijo in zato skupnosti po številu pešajo.« 24

Andrew se je rodil leta 1985 v Melbournu v Avstraliji očetu Alexandru Bratini in mami Lidyi Jerič.

Vsi štirje stari starši so se rodili in v mladosti živeli v Sloveniji; trije od njih na Krasu in v Vipavski dolini na Primorskem, ena babica pa na Dolenjskem blizu Žužemberka.

Pa poglejmo malce globlje po družinskem drevesu, saj je sicer unikatna zgodba družine na nek način tipična za Slovence, ki so po vojni zapuščali Slovenijo.

Po drugi svetovni vojni so se stari starši po očetovi strani, Janez Bratina in Ivanka Mervič, preselili v Argentino v Buenos Aires. Tam se jima je rodil sin Alexander, Andrewov oče. Družina Bratina je v Buenos Airesu živela vse do leta 1965, ko so se preselili nazaj v Slovenijo, v svoj domači kraj Šmihel na Primorskem.

Zaradi težkega življenja pa so se po enem letu odločili, da se preselijo v Melbourn, kjer je že živela sestra Janeza Bratine. Odločitev sicer ni bila lahka, ker pa dela v Sloveniji ni in ni bilo, so se odločili svojo srečo poiskati v Avstraliji.

Družina se je ustalila v Melbournu, oče Alexander je tam končal šolo in se kasneje redno zaposlil kot električar. Za celotno družino so se začeli lepši časi, Andrewov oče pa je sčasoma ustanovil svoje podjetje, ki ga vodi še danes.

Mamin oče Lojze Jerič je večino svojega življenja živel na Krasu in življenje v času vojne je bilo težko.

Kot veliko drugih Slovencev, ki so slišali za »lepše življenje« v Avstraliji, se je leta 1953 tudi on odločil, se nekega dne vkrcal na ladjo Toscana, in iz Trsta odpotoval proti Avstraliji.

Tam si je kmalu našel službo, čez čas pa tudi svojo bodočo ženo iz Slovenije, Dolenjko Ivano Rozman.

Kot je bil takrat običaj, si je mnogo fantov, ki so sprva šli s trebuhom za kruhom po svetu, kasneje, ko so se ustalili, od ust do ust iskali primerna dekleta iz Slovenije..Tako si je tudi Lojze po spletu naključij »dopisno« našel svojo bodočo ženo, ki se je kmalu preselila k njemu v Avstralijo, kjer sta se poročila. Hčerka Lidya, Andrewova mama, je bila tako že rojena v Melbournu.

Družini Jerič in Bratina sta se srečevali na raznih srečanjih, ki so jih prirejali Slovenci v Melbournu in tam sta se na enem od plesov spoznala tudi Alexander in Lidya.

Zaljubila sta se, leta 1984 poročila in ustvarila družino. Andrew je njun najstarejši sin, poleg njega pa imata

še dve hčerki, Melisso, 24, Natalie, 11, ter sina Mathewa, ki bo dopolnil 16 let.

»Slovensko ne znam čisto dobro«

»Doma žal nikoli nismo govorili veliko slovensko, ker tudi moji starši ne obvladajo popolnoma slovenskega jezika,« pravi Andrew. »Na njihovo veselje pa sem že kot osnovnošolec obiskoval »Slomškovo šolo« v Melbournu, kjer smo se družili z drugimi slovenskimi otroki in učili slovenščine. Kasneje sem se slovenskega jezika učil tudi na Vicorian School of Languages v Melbournu, kjer se je možno učiti skoraj vseh svetovnih jezikov.

Med njimi je tudi slovenščina, ki sta jo tam učili Saša in Alexandra Ceferin. Po letu 2003, ko sem tam končal s šolanjem, najprej nisem imel veliko priložnosti uporabe jezika, dokler nisem prišel v Slovenijo.

Lani sem obiskoval še tečaj slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem dopolnil svoje dosedanje znanje. Čeprav slovensko ne znam čisto dobro, pa s Slovenci vedno poskušam govoriti slovensko. Običajno me kar razumejo, če pa

MLADI Fotografska razstava

Lipicanci v New Yorku

Andrew Bratina: »Slovenija zame je in vedno bo kraj, kjer so se rodili in živeli moji predniki. To je zame dragoceno in moje razmišljanje se ne bo nikoli spremenilo.«

ne, povem po angleško ali italijansko, pa rešimo situacijo,« se pošali Andrew.

Družina in prijatelji so povsod

Pravi, da ima najtesnejše prijatelje v Avstraliji, saj celotna družina – njegovi starši, brat in dve sestri ter stari starši - živijo tam. »Pa seveda tudi strici, tete, bratranci in sestrične. V Sloveniji imam večinoma sorodnike v drugem ali tretjem kolenu. Največ jih živi na Primorskem, v Ljubljani in na Dolenjskem. Nekaj slovenskih sorodnikov pa imam celo v Kanadi in Italiji.« Prijateljev pa Andrew nima le v Avstraliji in Sloveniji, temveč skoraj po vsem svetu. Je odprt fant, všeč mu je spoznavanje novih ljudi in kot sam pravi, je Evropa prav nalašč za to. »Veliko novih prijateljev sem spoznal na sedanji fakulteti, kjer je na angleških predavanjih tudi veliko tujih študentov, ki so na izmenjavi Erazmus. Lansko leto sem se izmenjave udeležil tudi sam in za en semester odšel na študij v mesto Lille na severu Francije,« se pohvali. Neprecenljiva izkušnja pa je bilo tudi njegovo mesec in pol dolgo stažiranje v Evropskem parlamentu v Bruslju. »Prijateljica me je spoznala s Klemnom Žumrom, ki je delal za European Peoples Partie v Evropskem parlamentu v Bruslju. Ponudil mi je stažiranje in ker je to seveda dobro sovpadalo z mojim študijem mednarodnih odnosov, kjer smo preučevali tudi Evropsko unijo in institucije, sem seveda takoj sprejel. Tudi to je bila moja lepa izkušnja! Med drugim sem tam zopet spoznal nove Slovence.«

Kaj mu Slovenija pomeni?

Fotografska razstava SLOVENIA IN US Lipizzaner horses Alenke Slavinec je bila prvič predstavljena v Washingtonu, zdaj pa dve leti gostuje v ZDA, saj poleg kulturne dediščine Lipice zaznamuje tudi 20 let samostojnosti Slovenije. Dvajset fotografij pomeni 20 let in vsako leto je določeno z najpomembnejšim dogodkom iz slovenske politike. Gledalec dobi informacijo tudi o tem, kdaj se je Slovenija osamosvojila, postala članica ZN, EU,….V samem nasloviu je več pomenov: ljubezen v nas, ljubezen v Ameriki, Slovenija v nas in Slovenija v Ameriki.

Lipicanci so jo lani sprejeli medse in ji zaupno pokazali svoj divji jaz na planotah v Lipici, kjer je preživela kar nekaj časa.

Nastale so misteriozne, pravljične umetniške fotografije lipicanca, ki nastopa kot individuum s svojo elegantnostjo in kot čreda s svojo povezanostjo. V lipicancu Alenka čuti in vidi vse to, kar je sama doživljala ob osamosvojitvi Slovenije in ko je živela ter dve leti študirala film v NYC, Avstraliji in veliko potovala po svetu.

Alenka je nadarjena fotografinja in umetnica v vseh pogledih, njene fotografije so cinematične, kar je najvišje priznanje za fotografa, odsevajo njeno ljubezen in ponos do domovine ter celovitost sporočila o samostojnosti Slovenije. In to je šele njen začetek... Razstava je celovita in komunicira ter svetu predstavlja slovenstvo na več ravneh... (S.S.)

»Všeč mi je narava v Sloveniji in njena majhnost.

Vse je tako blizu, mesta, morje, hribi …, zanimiva je kultura, všeč so mi ljudje in način tukajšnjega življenja. To me privlači, ker je tako drugačno od Avstralije. Seveda dostikrat pogrešam Avstralijo, ki je moj rojstni kraj. Tam imam mamo, očeta in vse bližnje. Mislim tudi, da imam v Avstraliji večje možnosti za zaposlitev. Ampak Slovenija zame je in vedno bo kraj, kjer so se rodili in živeli moji predniki. To je zame dragoceno in moje razmišljanje se ne bo nikoli spremenilo.«

Domotožje in ljubezen do domovine drži Slovence po svetu skupaj

Andrewova družina se redno druži z drugimi Slovenci v verski in kulturni skupnosti Cirila in Metoda v Melbournu, zelo pa so povezani tudi s tamkajšnjim slovenskim klubom Jadran. Vsako leto so koncerti, srečanja, pikniki, izleti in seveda tudi maše v slovenskem jeziku. »Lansko leto sem obiskal sorodnike iz Kanade in tam sem imel priložnost spremljati, kako slovensko kulturo ohranjajo kanadski Slovenci. Kaj sem ugotovil?

Da ni nič drugače kot pri nas, prav tako imajo organizirane aktivnosti kot mi, Slovenci v Avstraliji,« pripoveduje Andrew. »Domotožje in ljubezen do rojstnega kraja drži Slovence po svetu skupaj v skupnosti. Problem za današnje mlade generacije Slovencev v tujini pa je, da ti teh močnih čustev ne občutijo in zato skupnosti po številu pešajo.«

Slovenski zunanji minister Samuel Žbogar in Alenka Slavinec na razstavi v New Yorku.

25

med nami

Združenje Slovenska izseljenska matica

Začetki reševanja izseljenskih vprašanj na Slovenskem

Izseljevanje slovenskega naroda, ki se je v večjem obsegu pričelo v drugi polovici 19. stoletja, je bilo le del splošnega gibanja prebivalstva Evrope tistega časa, ki se je usmerjal z vzhoda na zahod.

Janez Rogelj ozemlja. Računamo, da se je do prve svetovne vojne izselilo 300.000 Slovencev. Od tod tudi ocena, da lahko govorimo o slabi tretjini slovenskega naroda. Čas pred prvo svetovno vojno so na ozemlju današnje Slovenije označevali predvsem prezadolženost kmetij, slabe letine, denarna kriza in slabe možnosti za zaposlitev ter vojna napetost kot posledica treh balkanskih vojn.

Smeri izseljevanja

T

o je bil čas, ko je začelo prebivalstvo Evrope naraščati zelo hitro, celo hitreje od gospodarskega razvoja. V letih od 1860-1910 se je na primer iz Evrope izselilo okoli 410 milijonov ljudi. Množično izseljevanje (tudi Slovencev) iz Avstro-Ogrske se je pričelo leta 1870. Najmočnejši val je sledil 1890. in je trajal do začetka 1. svetovne vojne, ko se je izselilo povprečno 8.000 ljudi na leto. Slovenski narod je bil v 19. stoletju pretežno kmečki, prevladovali so mali kmetje, ki pa so zaradi nenehnih gospodarskih kriz propadali in se proletarizirali. Propadalo je tudi železarstvo. Zaradi visoke natalitete ni bilo dela in kruha za vse, temu pa so se na začetku 20. stoletja pridružile še rudarske stavke.

Ob koncu 19. stoletja so avstroogrske oblasti sicer skušale izseljevanje omejiti oziroma preprečiti, vendar so se ljudje kljub

26

Razdeljevanje paketov

vsemu izseljevali ilegalno, zaradi česar danes ne moremo natančno ugotoviti, koliko ljudi se je pravzaprav resnično izselilo s slovenskega

Po prvi svetovni vojni se izseljevanje ni zaustavilo, do sprememb je prišlo le v njegovih smereh.

Primorski Slovenci, ki so v obdobju med obema vojnama živeli pod Italijo, so se spričo težkih ekonomskih pogojev in nacionalnih pritiskov s strani fašistične Italije še vedno izseljevali v dežele Latinske Amerike.

Po omejitvi priseljevanja neangleških narodov v ZDA so se

Ladja Evropa v Trstu. - delavci odhajajo za delom v tujino.

Slovenci z območja kraljevine Jugoslavije izseljevali v Kanado, konec dvajsetih let pa vse bolj v dežele Zahodne Evrope (Francija, Belgija, Nizozemska, Nemčija).

Kriza v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja je pripeljala slovenskega delavca predvsem v rudnike. V tujini so nameravali ostati le toliko časa, da bi si gmotno opomogli, nato pa bi se vrnili in rešili zadolženo kmetijo, morda dokupili še kaj zemlje in podobno.

A vrnili so se le redki. Veliki večini je poslabšanje gospodarskih razmer prekrižalo načrte in življenje v tujini se je sprevrglo v boj za obstanek.

Triglav je bil vedno zaželen kraj obiska Slovencev iz ZDA. Tako kot rojak Cuznar jih je na vrhu veliko pomahalo z zastavo nove domovine.

med nami Kot rečeno, avstrijska monarhija do leta 1832 sploh ni poznala izraza izseljenec. Na ta izraz naletimo šele v »patentu« iz istega leta, ki je opredeljeval izseljenca za osebo, ki zapusti državo in se vanjo ne vrne več. Avstrijski zakon iz leta 1868, ki je seveda zadeval vse Slovence, je proglasil izseljevanje za svobodno.

Edina omejitev je zajela vojaške obveznike, ki jim takratna Avstrija ni dovoljevala izseljevanja, dokler niso odslužili vojaškega roka. Deželno predsedstvo je vodilo pregled nad izseljevanjem na ta način, da je preprečevalo zdravniške preglede tistim, ki so bili vojaški obvezniki in so se želeli izseliti. Kasneje je to delo opravljal policijski oddelek. Treba je tudi poudariti, da upravni sistem, ki je zadeval izseljenstvo, ni bil enak v vseh avstrijskih deželah.

Kriza v 20-ih in 30ih letih prejšnjega stoletja je pripeljala slovenskega delavca predvsem v rudnike.

V tujini so nameravali ostati le toliko časa, da bi si gmotno opomogli, nato pa bi se vrnili in rešili zadolženo kmetijo, morda dokupili še kaj zemlje in podobno.

A vrnili so se le redki.

Veliki večini je poslabšanje gospodarskih razmer prekrižalo načrte in življenje v tujini sprevrglo v boj za obstanek.

Vapore delli Emiprante

Ustanove za izseljence

Z nastankom nove države leta 1918 je bilo v Beogradu ustanovljeno ministrstvo za socialno politiko, ki je vodilo izseljenske posle. Pri narodni vladi SHS za Slovenijo in pozneje pri deželni vladi Slovenije je za to skrbel oddelek za socialno politiko.

Posebej je treba opozoriti na 1. maj 1928, ko je takratni Ban Dravske banovine Dr. Marko Natlačen ustanovil poseben referat banske uprave, ki se je ukvarjal z vsem, kar je zadevalo slovenske izseljence. Razpolagal je z 250.000 takratnimi dinarji za podpiranje izseljencev, priseljencev in njihovih dobrodelnih društev za pošiljanje duhovnikov in učiteljev v izseljenske kolonije.

Pri hranilnici Dravske banovine je bil leta 1932 ustanovljen poseben sklad za podpiranje izseljencev– povratnikov.

Dravska banovina si je v tistem času močno prizadevala, da so bili v večjih naselbinah ustvarjeni jugoslovanski konzulati ter nastavljeni izseljenski odposlanci in dopisniki.

Prvega izseljenskega odposlanca za Francijo je imenoval tedanji zunanji minister dr. Gosar.

Prve pogodbe o izmenjavi delavcev

Takratna država je imela poleg posebnega oddelka za izseljevanje pri socialnem ministrstvu v Beogradu še osrednji izseljenski komisariat s sedežem v Zagrebu. Ta je sodeloval z izseljenskimi odposlanstvi v Parizu, Metzuju, Lillu, Bruslju, Düsseldorfu, New Yorku in Buenos Airesu. Šele leta 1927 je kraljevina sklenila prve pogodbe o izmenjavi delavcev. Mnogi izseljenci so te pogodbe kritizirali, saj se država dolga leta ni zanimala za organizacijo zaščitnega dela med izseljenci.

Obiski izseljencev

Kritiki tistega časa, na primer Alojz Kuhar, takratni urednik časopisa Slovenec, je zapisal: » Bilanca našega izseljenskega delovanja pred drugo svetovno vojno je, kar se tiče državne politike, žalostna. Ne samo da nismo doma storili vsega, da bi odtok izseljencev ustavili, temveč tudi v tujini nismo zanje takorekoč ničesar dosegli.

O kakšnem načrtnem delu, ki bi izseljence usmerjalo v določene države, jih tamkaj združili v strnjene naselbine, ki bi bile zavarovane s primernimi mednarodnimi pogodbami in gospodarskimi ter kulturnimi ukrepi, pa raje ne govorimo.«

lariziral v Sloveniji in opozarjal na izseljenstvo kot »smrtno bolezen«.

Z njeno skrbjo za izseljence, sicer predvsem na verskem, manj na narodnem in socialnem področju, pa so se v Sloveniji začele takrat organizirati izseljenska nedelja, izseljenski tedni, izseljenski kongresi in na koncu Izseljenska zbornica.

(Se nadaljuje)

Civilna pobuda

Tudi za obdobje pred drugo svetovno vojno lahko na osnovi pisnih mnenj izseljencev trdimo, da je še največ zanje storila civilna pobuda.

Glavna je bila v tistem času nekdanja Rafaelova družba, ki je sicer kot podružnica avstrijske Rafaelove družbe od leta 1907 životarila do leta 1924, ko je bila razpuščena.

1927. pa je bila ponovno ustanovljena s sedežem v Ljubljani in podružnicama v Mariboru in kasneje v Murski Soboti. Novi Rafaelovi družbi je dal zagon župnik Pater Kazimir Zakrajšek, ki mu gre zasluga, da je besedo izseljenec sploh popu-

Obiski izseljencev

27

MED nami

Intervju: Boris Pleskovič, Svetovni slovenski kongres

Politiki, kaj ste se naučili v krizi?

Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa in nekdanji podpredsednik raziskovalnega komiteja na Svetovni banki, nam je v pogovoru razkril svoj pogled na globalno finančno krizo in orisal poslanstvo ter svoje delo v SSK. Blanka Markovič Kocen ni, ker je kriza prizadela vse države razen tistih, ki so povsem odrezane od mednarodnega finančnega sistema (na primer Severna Koreja ali Burma). Države v razvoju so bile prizadete s to krizo, čeprav je niso povzročile.

Kje, kako je kriza prizadela Slovenijo?

Slovenija je bila s finančno krizo prizadeta bolj posredno kot neposredno. Večina naših bankirjev se na srečo ni dovolj spoznala na kompleksne finančne instrumente, ki so jih ZDA prodajale po svetu in se torej razen manjših izjem niso opekli z ameriškimi špekulacijami, kot se je to zgodilo na primer največji švicarski banki UBS ali Islandiji. Je pa bila Slovenija zaradi splošne recesije po svetu prizadeta z manjšim povpraševanjem po izvoznih izdelkih. Kar zadeva kopičenje slabih posojil, ki so jih dajale naše državne banke za tako imenovana tajkunska posojila in prav tako za predimenzioniran in precenjen trg za stanovanjsko gradnjo in gradbeništvo na splošno, pa gre za posledico pomanjkanja nadzora domačih bank (s strani lastnikov, na primer ministrstva za finance) in pomanjkljive zakonodaje, ki je dopuščala zlorabe.

Globalna finančna kriza je temeljito pretresla svet. Kje so po vašem mnenju glavni vzroki zanjo?

Sedanja finančna kriza je kombinacija dobro poznanih vzrokov iz zgodovine z nekaj novimi elementi. Podobnosti s prejšnjimi krizami so pretirano naraščanje cen stanovanj, predvsem v ZDA, kreditni »bum«, kar je vodilo k preveliki zadolženosti, kopičenje slabih posojil (sistemsko tveganje) in po-

28

manjkljiva regulacija ter nadzor finančnih institucij. Nove dimenzije krize pa so široka uporaba kompleksnih in nejasnih finančnih instrumentov (derivatives), povečane nacionalne in mednarodne vezi med finančnimi trgi (ZDA, kjer se je kriza začela, so v središču globalizacije) in centralna vloga stanovanjskih posojil gospodinjstev. Obseg te krize je povzročil najhujši šok za svetovno gospodarstvo po drugi svetovni voj-

Kakšne ukrepe po vašem mnenju potrebujemo za njeno premoščanje?

Makroekonomskim razmeram v Sloveniji sledim do neke mere šele v zadnjem času, ko sem več v Sloveniji. Zato ne morem dajati podrobnih ocen, pač pa samo nekaj splošnih opažanj. V nedavni preteklosti sem bil zelo ponosen, ker so na Svetovni banki v Washingtonu, kjer sem bil polno zaposlen, in na Mednarodnem denarnem skladu imeli Slovenijo vse do te krize za vzor med vsemi osemindvajsetimi tranzicijskimi državami.

Očitno je Slovenija v zadnjih letih prekomerno trošila in se zadolževala ter ni bila sposobna sprejeti nujnih strukturnih reform na področjih regulacije in nadzora finančnih institucij, trga delovne sile, pokojninskega zavarovanja, zdravstvene zakonodaje, izboljšanja konkurenčnosti ter poslovne klime in podobno.

Kdaj bomo iz krize izplavali in od česa bo tempo izhoda iz krize odvisen?

Kdaj bomo izplavali iz krize, je odvisno od politične volje in odgovornosti vseh, ki so za to poklicani. Česa smo se v krizi naučili?

Glavne ekonomske lekcije, ki izhajajo iz te finančne krize, so naslednje: v času hitre gospodarske rasti je treba znižati primanjkljaj v proračunu in ustvariti rezerve za primer krize; v času neracionalnega naraščanja cen, na primer stanovanj, bi bilo treba pravočasno povečati obrestne mere; izboljšati je treba regulacijo in nadzor finančnega in bančnega sistema, zakonodajo za cros-border management in informacije ter ocene tveganja v bančništvu (risk assesment) in podobno. Kaj pa so se ali pa naj bi se v tej krizi naučili naši politiki, pa je treba vprašati njih.

Kako ste doživljali leta svojega študija v tujini? Ali lahko primerjate študij v Sloveniji in tujini? Študij na najboljših univerzah v Ameriki je zelo trdo delo in zanimiva izkušnja. Ne samo da imajo študentje na razpolago najboljše profesorje iz sveta in odlične laboratorije, pač pa se skoraj prav toliko naučijo od svojih sošolcev, ki so navadno zaradi zelo strogega izbora izredno nadarjeni in prihajajo iz skoraj vseh dežel, od Japonske ali Kitajske pa do Švice. Pri nas je dodiplomski študij dovolj dober, da se nekdo, ki

MED NAMI Svetovni slovenski kongres

Mi smo tu Pod geslom Mi smo tu(rizem) so se v začetku maja v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani predstavile nekatere ustanove slovenske manjšine iz Videmske pokrajine, saj se je končno zgodil čas, ki bo temu delu nekdanjega slovenskega ozemlja v Italiji pospešil turistični in kulturni utrip. Marina Černetig, Sandro Quaglia in Rudi Bartaloth so spregovorili o ozemlju (od Kanalske doline in Rezije do Nediških dolin ter Terske in Karnajske doline), kjer je naseljeno slovensko prebivalstvo in delujejo slovenske ustanove ter predstavili kar nekaj prepotrebnih brošur in prospektov za dobro organiziranost turističnih izletov in doživetij.

Tiskovna konferenca je bila hkrati priložnost, da so prisotnim predstavili bogato kulturno delovanje slovenskih ustanov videmske pokrajine ter njihovo prizadevanje za ohranitev slovenskega jezika in narečij. Izvedeli smo tudi, da je v ustanavljanju koordinacija, ki naj bi skrbela za celotno območje videmske pokrajine. (R.P.)

je imel tu odlične ocene, brez težav lahko vključi na najboljše šole na svetu. Ameriške elitne šole pa so veliko boljše kot naše na magistrskem in doktorskem študiju. Pred kratkim je nobelovec za ekonomijo iz 2001.

Joseph E. Stiglitz napisal, da je eno izmed področij, kjer so ZDA še vedno vodilne v svetu, izobraževanje na podiplomskem študiju, s katerim Amerika služi milijarde dolarjev s tujimi študenti.

Koliko vam je bivanje in delo v tujini pripomoglo h kakovostnemu vodenju Svetovnega slovenskega kongresa?

Bivanje v tujini mi je pomagalo v številnih pogledih. Šele ko si dolgo časa v tujini, namreč začneš ceniti svojo domovino, njene lepote, kulturo, navade in svoje ljudi. Vsakič ko se kaj novega naučiš, premišljuješ, kako bi to pomagalo Sloveniji in kaj bi bilo za to treba storiti. Seveda, ko delaš in živiš v tujini, se naučiš gledati na svet iz širšega zornega kota in premišljevati o tem, kaj vse je dobro in narobe v tem svetu.

V šoli in službi pa se naučiš tudi mnogo koristnih novih znanj. Na primer, moje izkušnje v vodenju

raziskovalnega komiteja Svetovne banke in organizacija letnih globalnih konferenc Svetovne banke o razvojni ekonomiji so mi pomagale pri organizaciji dela Kongresa in njegovih svetovnih konferenc ter drugih projektov. Te izkušnje sem prenesel domov in kmalu je bila moja ekipa strokovnih sodelavcev na Kongresu prav tako učinkovita kot tista, ki sem jo imel dolga leta v Svetovni banki. Vsi tisti, ki dolgo živijo in delajo v tujini, imajo veliko domotožje. Zato je našim članom v tujini in domovini nerazumljivo, zakaj nekateri nasprotujejo temu, da bi na ljubljanskem gradu, ki je simbol prestolnice, stalno visela tudi slovenska zastava.

S kakšnimi cilji ste prevzeli vodenje SSK? Moji cilji so podobni, kot so zapisani v našem statutu, torej združevanje, povezava in sodelovanje s Slovenci iz vsega sveta. Posebno pa sem se zavzel, da v Slovenijo pripeljemo čim več naših uglednih in priznanih strokovnjakov, znanstvenikov in gospodarstvenikov, ki so se v tujini močno uveljavili, in jih povežemo s strokovnjaki doma.

Tako smo do sedaj organizirali 22 svetovnih konferenc: od zdravnikov, znanstvenikov, pravnikov, arhitektov in gradbenikov, planincev do glasbenikov. Moj cilj je tudi, da gre čim več Slovencev študirat v tujino in se potem z izkušnjami vrne domov ter pomaga Sloveniji. Poleg tega si želim, da bi imelo več kot pol milijona Slovencev iz zamejstva in tujine vsaj nekaj predstavnikov v našem parlamentu, kot jih ima nekaj tisoč pripadnikov italijanske in madžarske manjšine in kot jih imajo druge države, na primer Italija, Francija, ali Hrvaška ...

»Posebno pa sem se zavzel, da v Slovenijo pripeljemo čim več naših uglednih in priznanih strokovnjakov, znanstvenikov in gospodarstvenikov, ki so se v tujini močno uveljavili, in jih povežemo s strokovnjaki doma.«

Ali se nameravate po izteku mandata ukvarjati z gospodarskim področjem v Sloveniji – kaj, natančno, vas najbolj zanima?

Nisem se še odločil, kaj bom delal v prihodnje. Želim si, da bi moje bodoče delo pripomoglo k temu, da bi Slovenija postala ena izmed najbolj prepoznavnih in uspešnih držav na svetu, tako kot Singapur ali Švica. Zato ima vse pogoje, kakor je povedal že prvi pomembnejši slovenski pesnik Valentin Vodnik v svoji pesmi: »Slovenija, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava ...«

IZ SVETA IN VII. KONFERENCA SLOVENSKIH ZDRAVNIKOV SLOVENIjE 9. - 11. junij 2011 • domus medica v Ljubljani (Dunajska cesta 162) Osrednje prOgramske tOčke • Uvodna predavanja izbranih strokovnjakov iz Slovenije in tujine • Obvladovanje infekcijskih bolezni v Sloveniji in po svetu • Infektologija in medicina v izrednih razmerah • Predstavitev raziskovalnih del slovenskih medicinskih strokovnjakov iz sveta in Slovenije • Podiplomski in mednarodni izobraževalni procesi • Zdravstvena reforma v 20 letih samostojnosti Slovenije PRIjAVE IN INFORmACIjE: svetovni slovenski kongres – Cankarjeva 1/IV – 1000 Ljubljana tel: +386 1 24 28 550 e-pošta: info@slokongres.com www.slokongres.com

29

MED nami

Rafaelova družba

Slovenski dnevnik Ane Frank Deni Dernovšček igra v novem v slovenskem mladinskem filmu Črni bratje, ki je posnet po povesti Franceta Bevka in govori o goriških fantih, odločenih, da se ne bodo kar tako pustili fašističnemu pritisku in italijanizaciji, ki sta bila v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja vsakdanjik Primorcev, ampak se bodo borili za svoj jezik in narod.

Lucija Lapuh V filmu si igral Jerka, kako se je bilo vživeti v vlogo? Kako je potekalo snemanje?

V celoti mi je tematika filma zelo blizu in lepše vloge si ne bi mogel predstavljati!

Na začetku smo celo poizkusili narediti nekaj zamenjav vlog. Ampak moram reči, da mi je bila dodeljena daleč najbolj všeč in sem vesel, da sem ostal pri njej! Mislim, da sem po mišljenju precej podoben Mirku Brezavščku (Jerku), zato se mi tudi ni bilo težko vživeti!

Pred začetkom filma smo imeli veliko bralnih vaj. Kljub temu se sam nisem preveč poglabljal v to in sem na snemanju poskušal odigrati svojo vlogo čimbolj instinktivno in

naravno. Snemali smo na različnih lokacijah (Vipava, Nanos, Italija, Sabotin, Ljubljana…) skoraj vsak delovni dan.

Ti je ta tematika iz filma poznana?

Tematika tridesetih let z območja Primorske mi je precej poznana in tudi blizu. To obdobje me zanima in navdušuje, tako da sem o njem kar precej vedel. Prav zato je bila ta zgodba zame pravi šok! Prej je nisem poznal. Dnevnik Ane Frank poznamo vsi in ga beremo v šoli (kar je seveda prav), medtem ko zgodbe o sosedih, naših junakih, ne pozna nihče! To je velika škoda, zato sem toliko bolj vesel, da se ta film promovira tudi po šolah, da bodo

današnji šolarji imeli ta čas predstavljen na način, ki jim je blizu!

Kakšne načrte imaš v prihodnje? Te bomo še kje videli na velikih platnih, malih zaslonih?

Moja želja je najprej dokončati študij slovenščine. Vsekakor bomo na malih zaslonih to jesen, ko bo na sporedu nadaljevanka o črnih bratih, odpirajo se tudi neke druge možnosti sodelovanja v zvezi s televizijo, sicer je to še pod velikim vprašajem. Želja za delovanje na tem področju vsekakor ostaja, upam da bodo tudi še kakšne priložnosti.

Pred kratkim si se udeležil ekskurzije v Rezijo. Kako kot Primorec

gledaš na Rezijo in Rezijane?

Zelo sem vesel, da sem dobil možnost iti na ta izlet! Moja občutja po njej so nekako dvojna. Na eni strani idilična narava in čudovita arhitektura, na drugi pa izredno težka družbena situacija. Sam teh stvari prej nisem poznal tako dobro, zato sem zelo vesel, da sem Rezijo videl tudi iz te perspektive. Kar ne morem verjeti, da se danes stvari, o katerih sem poslušal, na tem prostoru še dogajajo. Res bi bilo škoda oziroma katastrofa, če sem nekoliko bolj teatraličen, če bi se tako lepa kultura in jezik zaradi nazadnjaških pogledov nekaterih nekega dne izgubila.

Film je na ogled na: http://tvslo. si/#ava2.90720707

Na obisku pri Rezijanih Rafaelova družba je sredi aprila v okviru višarskih dnevov mladih organizirala strokovno voden izlet v Rezijo.

Lucija Lapuh

R

ezija je alpska dolina v Videmski pokrajini (severovzhodna Italija), ki meji na slovenski občini Kobarid in Bovec. Obisk Rezije je bil organiziran v okviru višarskih dnevov mladih. Ves dan je bil z nami poznavalec Rezije dr.

Matej Štekli, jezikoslovec in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Pod njegovim vodstvom smo dolino

30

spoznali predvsem z lingvističnega vidika. Zaradi odmaknjene geografske lege doline se je razvil rezijanski dialekt, ki se razlikuje tudi med posameznimi naselji. Glavna naselja v dolini so Ravanca, Bila, Osojane, Njiva in Solbica.

V Kulturnem domu smo zaplesali ljudske plese. Spregovorili smo z gospo Luigio Negro, ki se bori za ohranjanje narečja in spodbujanje rezijan-

ske kulture. Seznanili pa smo se tudi s pravnimi, geografskimi in arhitekturnimi značilnostmi doline, saj so bili med nami strokovnjaki za vsako od področij. Ogledali smo si brusaški muzej (zbirka prikazuje delo brusačev, ki so v preteklosti odhajali v širni svet zaradi zaslužka) in poskusili tradicionalne rezijanske jedi.

Posebej smo se posvetili zapletenim socialnim in političnim

razmeram. Zaradi gospodarskih razmer se prebivalstvo Rezije sooča z izseljevanjem, rodnost je nizka, zato se tudi število govorcev rezijanščine zmanjšuje, v šoli pa jo imajo v učnem načrtu le sedem ur na leto.

Ekskurzijo smo zaključili v večernih urah, polni zanimivih informacij, verjetno pa je ostalo še odprto vprašanje, kakšna bo prihodnosti Rezijanske doline.

MED nami

Slovenija v svetu

Poletni programi društva Junija se vsi Slovenci doma in po svetu veselimo, ko praznujemo 20 let samostojne Slovenije! Društvo Slovenija v svetu je pripravilo pestro paleto praznovanj in srečanj, s katerimi se bo slovenski jubilej vtisnil v spomin gostiteljem in gostom – rojakom iz sveta.

Foto: arhiv SVS

V

29. 6. 2011 – 27. 7. 2011: Razstava: »Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije« 29. 6. 2011 – 8. 7. 2011: Gostovanje Fantovskega pevskega zbora Mi smo mi iz ZDA 1. 7. 2011 – 7. 7. 2011: Gostovanje Kvarteta Slomšek iz Maasmechelena 1. 7. 2011: Skupno srečanje izseljencev v Ljubljani – 20 let samostojne Slovenije, pod okriljem Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu 3. 7. 2011: v Šmarjeških Toplicah, 18. tabor Slovencev po svetu, »Slovenski izseljenci po osamosvojitvi Slovenije«.

1. 7. 2011 – 29. 7. 2011: Gostovanje dijakov iz prekomorskih držav 7. 7. 2011: Vseslovensko srečanje v Državnem zboru RS

Boštjan Kocmur

Slovenci iz Argentine na trgu Gral. San Martin

okviru Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu soorganiziramo osrednjo prireditev, ki bo v petek, 1. julija, potekala na različnih prizoriščih po Ljubljani. Ta dan se bodo Slovenci iz sveta predstavili rojakom v slovenski prestolnici s svojimi plesi, izdelki in z vsem, kar jim daleč od domovine pomaga pri ohranjanju slovenske zavesti.

V sredo, 29. junija, bomo v Frančiškanskem atriju pri Tromostovju odprli razstavo, ki nosi naslov »Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije«. Po vseh slovenskih skupnostih po svetu in v širši javnosti so v tistem času potekale različne aktivnosti v podporo, za ozaveščanje javnosti in čim hitrejše priznanje samostojne Slovenije.

Vsa ta prizadevanja bodo postala svetinje slovenskega zgodovinopisja. Izbor arhivskih slik in dokumentov bo zgodovinski pregled dejavnosti slovenskih skupnosti s poudarkom na obdobju, ko se je Slovenija osamosvajala. Lahko pa do 10. junija tudi sami posredujete kakšno sliko, tiskovni material,

Poletni programi

zvočni posnetek ali kronologijo aktivnosti vaše skupnosti v času osamosvajanja Slovenije.

Praznovanju 20. obletnice samostojne Slovenije se bomo pridružili s tradicionalnim 18. taborom Slovencev po svetu, ki bo potekal v nedeljo Slovencev po svetu, 3. julija, v Šmarjeških toplicah. Tema letošnjega tabora bo »Slovenski izseljenci po osamosvojitvi Slovenije«. V celodnevnem programu bodo nastopale različne skupine iz Slovenije in sveta. Skupaj bomo preživeli lepo nedeljo.

Na praznovanje prihaja tudi skupina mladih slovensko-ameriških pevcev »Mi smo mi« iz Clevelanda.

Med 29. junijem in 8. julijem bodo nastopali po različnih krajih Slovenije in očarali občinstvo.

Kot vsako leto bo tudi letos v poletnem času na obisku v Sloveniji skupina dijakov iz Argentine – 40. generacija izseljenskih maturantov, dvajseta skupina, ki prav od leta 1991 nepretrgoma prihaja v Slovenijo ob koncu srednješolskega izobraževanja tudi v slovenskem jeziku. Skupina RAST 40 (40. roj abi-

turientov srednješolskega tečaja) se bo praznovanja udeležila in s plesi ter recitacijami prinesla svežino mladih Slovencev iz sveta.

V drugi polovici julija pa se bomo pridružili praznovanju še s športnim dogodkom: 4. nogometni turnir Slovencev po svetu, ki bo potekal med 20. in 24. julijem. Dobrodošli bodo ne le športni navijači, temveč

21. 7. 2011 – 24 . 7. 2011: 4. nogometno prvenstvo Slovencev po svetu 25. 7. 2011 – 26. 7. 2011: Seminar slovenskih ljudskih plesov v Ljubljani

vsi, ki želite z navdušenjem podpirati mlade slovenske fante iz sveta.

Za vse ljubitelje slovenskih ljudskih plesov pa 25. in 26. julija organiziramo Seminar slovenskih ljudskih plesov.

Ob letošnjem jubileju se želimo Slovenci s ponosom veseliti naše samostojnosti in enakopravnosti med državami v Evropi in po svetu. Hkrati pa želimo podoživeti izjemni čas, ki nas je utrdil kot narod in nam dal dvajset let samostojne Slovenije. Pomembno je, da se po dvajsetih letih spomnimo tega časa in da si v naslednjih dvajsetih zaželimo vse dobro!

Vsi programi bodo objavljeni na portalu Slovencev po svetu in na naši spletni strani. Prek nje se lahko tudi povežete z nami za obisk in sodelovanje: www.drustvo-svs. si in drustvo.svs@guest.arnes.si.

Slovenci iz Argentine pred vladno palačo v Buensos Airesu

31

Zamejski dnevnik

Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Avgust Pavel – sin dveh narodov

Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko je svoje aktivnosti v maju in juniju namenilo predvsem 125-letnici rojstva dr. Avgusta Pavla, po katerem nosi ime njihov kulturni dom v Potrni/Laafeldu pri avstrijski Radgoni.

Ernest Ružič

Hči Avgusta Pavla Judita slovenskemu generalnemu konzulu v Monoštru Dragu Šiftarju, sodelavki konzulata Andreji Kovač in županu občine Cankova Dragu Vogrinčiču predstavlja podrobnosti na razstavi o svojem očetu.

S

prvim prekmurskim znanstvenikom Avgustom Pavlom so Slovenci v tako imenovanem „radgonskem kotu“ povezani predvsem prek njegovih staršev, ki so se iz prekmurske Cankove preselili v Potrno. Pri starših je Avgust Pavel živel le krajši čas, potem je študiral na Madžarskem, kamor se je za stalno preselil in kjer je tudi pokopan v Szombathelyu. Tam živi njegova hči Judita, ki je na otvoritvi spominske razstave v Potrni o svojem očetu povedala: “Borbeno življenje, neutrudljivo pridni starši, barvito okolje je Avgusta kot otroka okrepilo, vzgojilo v sočustvovanje in požrtvovalnost... Iz univerzitetnega indeksa je predstavljena stran, ki priča o njegovi ukaželjnosti in pridnosti ... Doktorsko disertacijo je napisal iz primerjalnega slovenskega jezikoslovja, na temo glasoslovja narečja rojstne vasi Cankova.“ Dekan mariborske Filozofske fakultete dr. Marko Jesenšek in

32

dialektologinja dr. Zinka Zorko sta napovedala, da bo disertacija oziroma slovnica, ki je ostala v rokopisu, izšla v knjižni izdaji in v slovenskem jeziku, medtem ko je nedavno izšla v Belgiji in v angleškem jeziku.

Prvi prekmurski znanstvenik – profesor madžarskega jezika,urednik, prevajalec in pesnik je zlasti kot jezikoslovec in etnolog tesno povezan tudi s Porabjem in življenjem tamkajšnjih Slovencev.

Pomembno je njegovo prevajalsko delo, kjer se je posvečal zlasti Ivanu Cankarju, medtem ko je prvo pesniško zbirko Tako pojem psalme v naročju slepe doline izdal star 46 let, nekaj let pozneje pa mu je izšla zbirka Zažgani gozd. S Pavlovo pesniško zbirko Moje otrplo stoletje v slo-venskem, nemškem in madžarskem jeziku je Kulturno društvo štajerskih Slovencev leta 2006 začelo svojo Literarno zbirko, v kateri objavlja dela Slovencev, ki živijo na Koroškem in drugih državah in tudi iz Slovenije.

Domačih avtorjev med štajerskimi Slovenci ni, kakor jih ni med Slovenci na Madžarskem, ki imajo le prozaista Franceka Mukiča in Karla Holeca.

Najnovejša knjiga Literarne zbirke je roman Venčeslava Špragerja Na poti, ki je izšel pred nedavnim, avtor je rojen na Pertoči v Prekmurju,v Ljubljani je končal študij arhitekture, od leta 1962 pa živi v Nemčiji.

Kulturno društvo člen 7 je izdalo tudi zgoščenko s petimi Pavlovimi uglasbenimi pesmimi pod naslovom Tujec. Pesmi je uglasbil Peter Andrej, za katerega pesnik dr. Boris A. Novak pravi, da „je eden najbolj dragocenih glasov v slovenskem prostoru.“ V Potrni bo sredi junija tudi srečanje pevskih zborov, ki bo v duhu spominskega leta Avgusta Pavla. Peli bodo mešani pevski zbor iz Cankove, pevska skupina Sombotelske Spominčice in zbor Pavlove hiše, ki je edina ljubiteljska kulturna skupina Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Branko Pintarič in Pe-

ter Peterka sta pripravila dvajsetminutni dokumentarni film o Avgustu Pavlu, ki so ga premierno predstavili v Potrni.

Del mnogo obširnejše razstave, ki jo je v szombathelyskem muzeju Savaria, kjer je delal tudi Avgust Pavel, pripravila Marija Kozar Mukič, edina slovenska etnologinja na Madžarskem, bo v Potrni na ogled do konca junija, potem jo bodo prestavili v Monošter in Budimpešto.

Na razstavi pod imenom Avgust Pavel – veliki Evropejec je na devetih velikih plakatih prikazano življenje in delo Zvestega sina dveh narodov, kakor ga je poimenoval eden najvidnejših madžarskih pesnikov Sándor Vöeröes, ki je kot gimnazijec stanoval pri Pavlovih v Szombathelyu.

V program prireditev je vključena tudi občina Cankova, kjer je Pavlova rojstna hiša, spomenik sredi naselja, in kjer bo osnovna šola od jeseni nosila ime po Avgustu Pavlu.

Pavlova hiša v Potrni/Laafeldu pri avstrijski Radgoni. Kratek čas je v Potrni živel tudi Avgust Pavel, potem se je izobraževal in delal na Madžarskem, največ časa v Szombathelyu.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Papež Benedikt XVI. v Ogleju

Slovenski verniki pri krščanskih vrednotah maj bo prebivalcem sosednje Furlanije Julijske krajine in še posebej slovenskim vernikom na Goriškem in Tržaškem ostal v posebnem spominu. Papež Benedikt XVI. je prvič v svojem pontifikatu obiskal deželo in se za dve uri ustavil v furlanskem Ogleju.

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

O

glej je zibelka cerkva italijanskega severovzhoda in tudi številnih cerkva na ozemlju današnje Avstrije, Nemčije, Madžarske, Hrvaške ter Slovenije in tudi zakladnica svetovne kulturne dediščine. Za ta pomemben obisk svetega očeta so v oglejski krstilnici restavrirali približno 300 kvadratnih metrov dragocenega mozaika iz 4. stoletja, delo, za katerega so odšteli milijon in 700 tisoč evrov.

Oglej je za krščanstvo zelo pomemben kraj, kajti po legendi naj bi misionarji od tam ponesli prvo oznanilo vere med ljudi. Oglejski patriarhat, ki je bil v srednjem veku po dostojanstvu takoj za Rimom, je združeval italijanski, germanski in slovanski svet v spoštovanju narodov in njihovih kultur. »Patriarhi so razumeli slovensko dušo in so slovenske vernike nagovarjali v slovenskem jeziku, za razliko od salzburške cerkve,« je v pripravah na papežev obisk opozoril Jurij Paljk, odgovorni urednik goriškega katoliškega tednika Novi glas. Gostitelj obiska, goriški nadškof Dino De Antoni, pa je v Oglej prijazno povabil tudi slovenske romarje: »S svojo prisotnostjo bodo sporočili, da niso manjvredni sinovi, temveč polnopravni nosilci naše krščanske dediščine,« so njegove besede nekaj ur pred težko pričakovanim obiskom.

V pisani množici romarjev obeh spolov, vseh starosti, različnih narodnosti in kultur, je bilo na trgu pred oglejsko baziliko slišati tudi slovenske besede. Za starejšega Goričana je bil to zgodovinski dogodek v času, ko doživljamo ne le hudo gospodarsko krizo, temveč tudi duhovno in si moramo življenjske cilje poiskati izven potrošništva. Krajana Štandreža je na srečanje s papežem vodila težka osebna izkušnja, po kateri mu je iz krize pomagala prav vera.

Vernico iz Števerjana pa je na pot vodila želja po podobnih občutkih, kot jih je imela po srečanju s poljskim papežem Janezom Pavlom II v Postojni pred 16. leti.

Poleg opisanega srečanja, ki sem ga spremljala kot novinarka RTV Slovenija, mi v prijetnem spominu ostaja tudi nedavni obisk pri slovenskih nunah v Trstu. Zanje sem izvedela povsem po naključju, ko so gostile ustanoviteljico mednarodnega gibanja Matere proti smrtni kazni in mučenju Tamaro Ivanovno Čikunovo iz Uzbekistana, ki je v februarju letos prejela nagrado v spomin na Tržaško Slovenko Nadjo Maganja Jevnikar. Vrnila sem se in pri Svetem Ivanu, to je soseski iz mestnega središča v breg proti kraškemu robu, našla sredi urejenega dvorišča mogočno hišo, polno cvetja na okenskih policah. Da so tam doma pridne roke, skromnost

in prijaznost, sem najprej spoznala v pogovoru s sestro Gabrijelo.

Povedala je, da so šolske sestre v Trst prišle po drugi svetovni vojni iz Tomaja, kjer so vodile vrtec, osnovno, trgovsko in gospodinjsko šolo.

Zdaj pomagajo slovenskim šolarjem pri učenju. In res je sogovornica kmalu odhitela v bližnjo osnovno šolo in k nunam pripeljala skupino otrok.

Po kosilu jim je pomagala pri pisanju domačih nalog in učenju, še pred tem pa je srednješolki, ki jo je od pouka odgnalo slabo počutje, skuhala čaj.

V tej skupnosti slovenskih šolskih sester skrbijo tudi za 20 starejših oskrbovank, ki jim v družbi in s pomočjo

prijaznih nun, mineva jesen življenja.

Dobro skrbijo zanje, so hitele pripovedovati in ni jim dolgčas. Pa brez skrbi so, ker odmerjena zdravila prejemajo redno in v pravi količini.

Družijo se, se pogovarjajo, tudi sprehajajo. Nobena od stanovalk se ne bi odselila, še dodajajo.

Pod streho skupnega doma so ostale tudi nekatere starejše in onemogle nune. 84-letna Maristella je po zdravstvenih težavah obsedela, vendar ji sestre vsak dan pomagajo v kapelo k molitvi. Še vedno občasno poganja šivalni stroj in z njim postori kaj koristnega za skupnost.

Ob obisku sem se prepričala tudi o tem, da imajo nune pri Svetem Ivanu vedno lepo besedo tudi za ljudi v stiski in hrano za tiste, ki si je ne morejo privoščiti. Tistega dne sta na kosilo prišla ostareli neznanec in 92-letni sosed, ki je po ženini smrti ostal sam. Včasih je pomagal pri manjših popravilih v hiši, zato se v skupnosti počuti dobrodošlega in varnega . Odšel je z vrečko v rokah s kruhom in popoldansko malico.

Z delom, v katerega vlagajo veliko dobre volje, strokovno znanje in tudi vse svoje denarne prejemke, bodo šolske sestre, po besedah prednice Valentine, nadaljevale.

Rade bi ostale med Slovenci v Trstu in jim pomagale, da bi Slovenci tudi ostali.

33

Zamejski dnevnik Pliberk

Mesto, ki živi v evropskem duhu Pliberk ni dobil samo dvojezičnega napisa, ponaša se lahko tudi z bogato kulturno dejavnostjo.

Janko Kulmesch

V razpravi o dvojezičnih napisih na Koroškem so se vse strani, od koroške deželne in dunajske zvezne vlade pa do slovenskih organizacij, dokopale do skupnega dogovora, vendar še ni dorečena zadnja beseda. Na Koroškem bodo namreč še izvedli ljudsko povpraševanje, kakšen bo njegov izid in kaj bo pomenil za dokončno odločitev glede dvojezičnih napisov, ki jo mora sprejeti dunajski parlament, pa ni mogoče predvideti.

Medtem ko morajo številni dvojezični kraji še čakati na dvojezični napis, ga je Pliberk, mesto tik ob avstrijsko-slovenski meji, lani po zaslugi avstrijskega ustavnega sodišča že dobil. Pliberčani so napis sprejeli brez težav; tisti, ki so se bali, da ga bodo nemškonacionalni skrajneži preprečili, so se na srečo motili. Nasprotno: v resnici so Pliberčani na dvojezični napis ponosni, saj je mesto ravno zaradi te večletne razprave postalo širše »prominentno«, tako v avstrijski kakor v mednarodni javnosti.

Sploh pa je Pliberk znan in v širši javnosti priznan kot mesto, ki se lahko upravičeno ponaša z bogato kulturno dejavnostjo.

Tako nima samo kulturnega referenta Jurija Mandla, ki prihaja iz vrst slovenske Enotne liste, s Kulturnim domom ima tudi ustanovo, ki je nastala predvsem po zaslugi Slovenije in združuje pod svojo streho številna slovenska društva. Skoraj ni dneva, da ne bi v njem potekala kakšna prireditev, zlasti na kulturnem in športnem področju. Tu gostujejo tudi vrhunske skupine, še posebej gledališke iz Slovenije, v okviru gledališkega abonmaja.

Vrhunsko delo pa opravlja tudi Muzej Wernerja Berga, poimenovan po umetniku iz Nemčije, ki se je leta 1931 naselil na Južnem Koroškem in se odločno zavzemal za pravice Slovencev. Trenutno vabi muzej na razstavo mojstrovin na področju akvarelnega slikarstva iz znamenitega dunajskega Muzeja Leopold. Odprta je še do 30. oktobra 2011 in je vredna obiska.

Skratka, Pliberk je mesto, ki živi v evropskem duhu in kjer ste vedno dobrodošli.

34

Slovenska skupnost v Umagu utemeljila svoje kulturno društvo

Kultura združena v Ajdi Poleg slovenskih kulturnih društev v Pulju, Poreču, Labinu in Buzetu je slovenska skupnost v hrvaški Istri od maja bogatejša za kulturno društvo Ajda, ki so ga ustanovili v Umagu. To bo 16. slovensko kulturno društvo slovenske manjšine na Hrvaškem, kjer glede na popis prebivalstva iz leta 2001 živi 13.371 Slovenk in Slovencev.

V

Goran Ivanovič, STA Zagreb hrvaški Istri je približno 2.000 pripadnikov slovenske manjšine, medtem ko jih je več na Hrvaškem le v Zagrebu (3.225) in na območju Reke (2.883). Na območju Umaga, ki leži v neposredni bližini matice domovine, prebiva približno 150 Slovenk in Slovencev. “Ravno zaradi tega števila smo se letos odločili utemeljiti slovensko kulturno društvo Ajda,” je za Slovenijo danes dejala ena izmed pobudnic nove slovenske organizacije, Vlasta Grgić iz Umaga. “Slovenci na območju Umaga so navdušeni mad to zamislijo, ker so imeli najbližje slovensko društvo v Poreču, ki je 30 kilometrov oddaljen,” je še izjavila Grgićeva. Dodala je, da nihče iz Umaga ni bil vključen v društvo v Poreču, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da bi se sami organizirali. Sicer pa je slovenska skupnost iz Umaga imela predstavnika v svetu nacionalne manjšine v Istrski županiji.

Slovenci v Umagu se ne spomnijo, da bi organizirana slovenska društva imela tradicijo v tem delu hrvaške Istre, sicer pa sta v bila v tem mestu dva neuspešna poskusa utemeljitve slovenskih kulturnih društev, je spomnila Grgićeva. Poudarila je, da imajo zaenkrat okrog sto članov.

“Zelo je pomembno, da se slovenska skupnost organizira v društva na Hrvaškem, še posebej na

Društvo v Umagu ne bo ostalo zgolj na papirju

omenjenem hrvaško-slovenskem prostoru Istre,” je za Slovenijo danec ocenil predsednik koordinacije svetov in predstavnikov slovenske narodne manjšine na Hrvaškem Darko Šonc iz Zagreba.

Izražal je pričakovanje, da bo društvo v Umagu zaživelo z načrtovanimi dejavnostmi in ne bo ostalo zgolj na papirju.

Poleg ohranjanja slovenskega jezika, kulture in običajev ter razvoja odnosov z drugimi prebivalci Umaga in s slovensko matico bodo v Ajdi poskusili uresničiti tudi dejavnosti, ki jih preostala slovenska društva v Istri nimajo, kar bo odvisno od interesov umaških Slovencev, je izpostavila Grgićeva. Poskusili bodo angažirati tudi mlade, med katerimi nekateri študirajo na fakultetah v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem.

Umaški “Ajdovci” bodo zagotovo sodelovali z drugimi slovenskimi društvi na Hrvaškem, predvsem na srečanjih, kot je bila tudi utemeljitvena skupščina Ajde. Računajo tudi na sodelovanje s kulturnimi in umetniškimi skupinami iz Slovenije.

Mestna uprava Umaga podpira Ajdo, njeno ustanovitev pa so pozdravile tudi tamkajšnje kulturne ustanove, kot je odprta ljudska univerza Ante Babić, ter meščani, ki so bili seznanjeni z idejo slovenske skupnosti v Umagu.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na Madžarskem

Kaj bo manjšinam prinesel novi šolski zakon?

Na Madžarskem pripravljajo nova zakona za osnovne in visoke šole, ki ju bo parlament sprejel jeseni, veljati pa bosta začela s šolskim letom 2012/2013. Tako je na pogovoru v Monoštru napovedal István Kraszlán, vodja službe za manjšinsko šolstvo pri ministrstvu za nacionalne vire. Podrobnosti, zlasti tiste,ki zadevajo manjšine ali po nedavno sprejeti ustavi narodnosti, še niso znane. Sodeč po tem, kar je povedal Kraszlán, nova zakonodaja ne bo prinesla pomembnejšega napredka Slovencem na Madžarskem.

Ernest Ružič

V

Porabju sta dve dvojezični osnovni šoli, kjer je pouk deloma tudi v slovenskem jeziku, ta je organiziran na sicer madžarski osnovni šoli v Monoštru; v monoštrski gimnaziji je slovenščina učni predmet, v srednji poklicni šoli pa je zagotovljeno učenje slovenskega jezika. Na podeželskih šolah, kot sta dvojezični šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih, se je v zadnjih dveh desetletjih močno zmanjšalo število učencev, kar sicer ni posebnost Porabja, ampak je enako domala po vsej državi. Tako je v števanovski dvojezični osnovni šoli 29 učencev, pred dvajsetimi leti jih je bilo prek 100. Na Gornjem Seniku je zdaj 59 učencev, pred dvema desetletjema pa jih je bilo okoli 200.

Po nekaterih podatkih se bo začelo število prvošolcev rahlo povečevati že to jesen, medtem ko se na gimnaziji številka suče okoli 22 dijakov, ki se učijo slovenski jezik in književnost in iz tega predmeta lahko tudi maturirajo; s skromnih 4 se je na 17 povečalo število dijakov, ki se učijo slovenski jezik na srednji strokovni šoli.

Poleg nizkega števila učencev je največja težava sistem financiranja vseh osnovnih šol, še zlasti majhnih narodnostnih. Del denarja zagotavlja država neposredno iz proračuna, za večji del se morajo šole prijavljati na razpise. Dokler razpis ni zaključen, šole financirajo občine.

Ker je na Madžarskem vsaka vas občina, so zlasti prizadete gospo-

Vzdrževanje dvojezične osnovne šole Jožefa Košiča na Gornjem Seniku je drago, čeprav so nekaj prostorov dali v najem. Šola je bila obnovljena in razširjena za več kot 200 učencev in šele jeseni jih bo po več letih nekaj čez 60.

darsko nerazvite in obmejne občine, kot sta obe porabski, gornjeseniška in števanovska. Za financiranje državnih, obveznih osnovnih šol morata občini najemati kredite in kot garancijo zastavljati ali celo, primer Števanovec, prodajati nepremičnine.

Nekaj, kar je nesprejemljivo in v škodo manjšini zlasti zdaj, ko se je nekoliko okrepilo zanimanje za učenje slovenskega jezika; in ne-

kaj, kar je v popolnem nasprotju z razmerami na dvojezičnem slovensko-madžarskem območju v Prekmurju, kjer Slovenija zagotavlja optimalne pogoje za delovanje šol, tudi na podružničnih šolah z zelo nizkim številom učencev. Na neustrezen način financiranja, zaradi katerega počasneje rešujejo tudi druge zadeve, povezane z izobraževanjem, so Budimpešto resno opozorili državni sekretar za

Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih, državna sekretarka v ministrstvu za šolstvo in šport Alenka Kovšca, slovenski generalni konzul v Monoštru Drago Šiftar, predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš in drugi.

Kakšni bodo rezultati, bomo izvedeli po sprejemu nove šolske zakonodaje na Madžarskem, morda pa že pred začetkom naslednjega šolskega leta.

35

Doživimo Slovenijo

Drava, ljubica Maribora

Mesto dveh src in ene reke Vsako mesto je svet zase. Ima svoj temperament in svoj značaj. Svoje skrivnosti, lepotne napake, svoje bisere in posebnosti. Skozi stoletja se je na licu Maribora več kot tisoč let nabiral prah zgodovine in mu v redke gube srednjega veka in kasnejših časovnih obdobjih vrisal spominske figure v obliki gradu, mestnega obzidja s sinagogo pa Okrogli in Vodni stolp... Avstrijska monarhija je pustila svoj pečat na pročeljih pošte, mestne hranilnice, sodne palače, poslopju klasične gimnazije...

N

Renata Picej ovodobni urbanisti so vanj vnesli urbano noto z Lentom, Glavnim trgom, Slovensko ulico in Tremi ribniki. Nekoč mirno podeželsko mesto, kjer so imeli posebno vlogo tako trgovci, obrtniki, nekaj plemičev in gosposke, kakor tudi splavarji, industrijski delavci, v novejšem času radodarno odpira mestne duri dijakom in študentom, iskalcem kulturnih užitkov in nenazadnje tudi turistom.

Vseskozi pa ga boža in ljubkuje Drava, reka, ki se leno izvije iz Dravske doline in pod številnimi mostovi Maribora brezbrižno polzi naprej v Prlekijo in na Hrvaško. Spremlja življenje Maribora in ga dela posebnega. Danes, tako kot vedno!

Domačini

Mariborčani so štajerskemu temperamentu prešernosti zapisani ljudje, ki jim značaj nadeva specifičnost časa. Vsaj dve pose-

Čas narodnega prebujenja je mestu prinesel ime, ko je leta 1836 pesnik Stanko Vraz zapisal novo ime in ga skoval iz osnove mar (kar pomeni vnemo, skrbnost) in pripone bor (boj) po zgledu na nemško-zahodno slovansko dvojico Brandenburg: Branibor. Ljudje so ga za svojega vzeli pod imenom Marprog, po nemškem zgledu Marburg, nastalem iz srednjeveškega Marcpurch, kar je pomenilo grad v obmejni krajini.

36

bnosti je navrglo zadnjega pol stoletja: za eno je poskrbela Drava, ki je razdelila prebivalce na Desni in Levi breg. Levi breg je meščanom prinašal višje karate na družbeno socialni lestvi od tistega na desni. Danes je levo in desno – eno srce mesta in Maribor je ponosna štajerska prestolnica in drugo največje mesto Slovenije.

In na Levem bregu je tudi druga posebnost, z imenom »Ezl Ek«.

Znameniti vogal, na katerem so se srečevali mladi in stari, tisti, ki so hoteli biti videni, in oni, ki so hoteli videti, pa ti, ki niso imeli kam s svojim časom... Ta vogal pred še bolj znamenito Astorio, nekdanjo dunajsko kavarno, ki danes bolj kot na »Guten Tag« stavi na »Buon giorno«. V njej je namreč italijanska restavracija. Tu je os mestnega

življenja, kjer se je vrtelo vse, kar je bilo v Mariboru pomembnega.

Danes nanj spominjajo predvsem redka srečanja Ezl Ek nostalgikov.

Kavarna v Astoriji sicer obstaja tudi danes, a s tisto staro nima kaj dosti skupnega. Je premoderna.

Najlepši razgledi mesta

Eden najlepših razgledov je zagotovo z letnega vrta Astorie. Ponuja pogled na Grajski trg in spomenik sv. Florijana, baročno figuro, ki mesto varuje pred požari, povodnimi in naravnimi katastrofami, ter Slovensko ulico in Frančiškansko cerkev, in nakazuje značaj meščanov in utrip mestnega življenja.

Potem je tu Lent, najstarejši del Maribora. Leži ob Dravi in predvsem poleti, še posebej pa v času Festivala

Doživimo Slovenijo Lent, dravsko nabrežje spreminja v vrtinec odličnih kulturnih dogodkov in zabave ter postreže z nizom barov, kavarnic in restavracij z bolj ali manj zahtevno hrano. Tukaj je Hiša Stare trte in pred njo najstarejši živi spomenik žlahtnosti vinske trte, ki na planetu Zemlja še rodi. S starostjo preko 400 let je vpisana v Guinessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta na svetu in simbolizira bogato vinsko kulturo Maribora in Slovenije. Sorta žametovke ali modre kavčine je predstavnica najstarejših udomačenih žlahtnih vinskih sort pri nas. In blizu so obrambni stolpi mogočnega renesančnega mestnega obzidja. Vodni stolp je posledica strahu pred turškimi vdori. Nad njim stoji Židovski stolp ob sinagogi na Židovskem trgu, v katerem je nekoč živel mestni stražmojster. Danes v njem Fotoklub Maribor prireja fotografske razstave domačih in tujih avtorjev. Sodni ali Okrogli stolp, v katerem so včasih izrekali sodbe in sodili tudi v imenu boja proti čarovnicam, stoji malo višje, blizu mariborske tržnice.

In tukaj je še zaščitni znak mesta - Piramida, 386 metrov visok mestni grič, na katerega se v pol ure povzpneš iz Mestnega parka.

Včasih se je imenoval “Mons castri” pa “der Purgperg”. Prinaša čudoviti pogled na pobočja vinske trte in mesto pod seboj. Nič manj zapeljiva ni Kalvarija, do katere te pot pripelje med štirimi kapelami in bogatimi vinogradi. Posebej priljubljeno sprehajališče prebivalcev se začne na posestvu Srednje kmetijske šole Maribor in po 455 kamnitih stopnicah pripelje na vrh griča, kjer so v preteklosti v zahvalo za prenehanje kuge postavili cerkvico sv. Barbare in Rozalije.

Reka Drava

Nekoč je bila Drava prava potuhnjena divja reka z neslutenimi globinami in drugimi pastmi. Umirila jo je povojna gospodarska strategija razvoja uporabe njene vodne moči.

Na mnogih mestih prekinjena s hidrocentralami se nekoč hitra, nevarna in zahrbtna reka danes tiho pretaka od jeza do jeza, njene vode pa se razlivajo po mnogih kanalih in rokavih “stare struge”.

Pred mnogimi leti, ko je bil Maribor razdeljen na dve cerkveni gospoščini: salzburško (s Piramido in Kalvarijo) na levem bregu in oglejsko (s Pohorskim dvorom – srednjeveški dvor pod Pohorjem) na desnem bregu Drave pa je bila celo razločnica cerkvenih gospostev. Do leta 1220 oba bregova sploh nista imela mostu in sta bila povezana zgolj z brodom. Pred tem so po njej v času rimske dobe plula različna plovila, ki so imela svojo luko v tedanjem Poetoviu.

Danes je Drava udomačena, vabeča in pomirjajoča reka, ki se leno cedi po Dravski dolini in skozi stoletja prihaja kot srčna žila Maribora. Je ena daljših evropskih rek, saj je njena struga dolga kar 720 km, skozi Slovenijo pa preteče 102 km. Od nekdaj je pomenila povezavo Koroške z Mariborom in je vodila daleč proti vzhodu, proti Varaždinu in Beogradu. Včasih je bila čuvaj (med turiškimi vpadi), pot v svet (v času splavarstva), prinašalka električne energije (hidrocentrale), in potem oaza športa, oddiha, turističnih doživetij in romantičnih počutij...

Reka se je vtihotapila v življenje prebivalcev in je z njimi neodtujljivo povezana. Levi in desni breg sta preko Drave danes eno okolje, en prostor in eno mesto. Številni prebivalci in predvsem okoljevarstveniki ji želijo vrniti življenje.

S sodobnimi ekološkimi pristopi jim, industrijski tradiciji navkljub, uspeva bistrenje dravske vode in čiščenje njenih jezov. Novi mestni odlok o plovbi po reki Dravi omogoča razmah čolnarjenja, po njeni gladini pa z rečnimi vetrovi lahko plujejo jadralci in rečni deskarji, uživajo pa lahko tudi mestni “rancarji” in vozniki vodnih skuterjev.

Obrežja so izziv za ribiče, sprehajalce in kolesarje.

Splavarstvo

Drava je bila nekoč pomembno prometno sredstvo, po njej pa je s splavi potovalo vse, od lesa do živeža. Splavarstvo je bilo ena pomembnejših gospodarskih dejavnosti. Listina Ota Velikovškega iz leta 1280, s katero je ta v Velikovcu (Avstrija) uvedel pobiranje mitnine

za prevoz praznih sodov po reki navzdol, dokazuje, da je bilo splavarstvo tisti čas tudi donosen posel.

Splavom so rekli “šajke” in so bile predhodnice malo večjih splavov, imenovanih “italijančki”. Splavarstvo na reki je svoje sledi pustilo tudi v Mariboru, kjer se je razvilo večje pristanišče za splave, imenovano “lentstatt”. Nanj spominja ime najlepšega dela današnjega mesta, Lent ali Pristan. Prvi most čez Dravo so postavili v 13. stoletju in je bil iz lesa. Danes preko Drave vodijo Stari most, železniški – del znamenite “železne ceste” iz leta 1847, Studenški most za pešce, Novi most, tranzitni dvoetažni – sodobna prometna žila proti vzhodu in Koroški most.

Festival Lent

Na mestnem obrežju se je zasidrala tudi mestna prireditev, ki iz leta v leto vse bolj odmeva doma in na tujem, tradicionalni Festival Lent. To, skoraj mesec dni dolgo, kulturnih in zabavnih doživetij polno obdobje vsako leto tradicionalno sproži otvoritveni Splavarski krst, ko s turističnim splavom popeljejo od Koblarjevega zaliva do mesta vsakogar, ki želi vedeti, kako so to počeli nekoč. Ta mikavna in nepozabna poletna turistična atrakcija je le ena od mnogih, ki spremljajo tihe valove starke Drave.

Danes je splav v Mariboru zgolj turistična atrakcija, ki jo občasno organizira turistično društvo, sicer

pa je pravo doživetje splavarstva možno višje ob dravskem toku.

Pri Franju Šarmanu, v Javniku pri Ožboltu.

Evropska prestolnica kulture 2012

Leto 2012 bo mestu na križišču poti med Koroško in Prekmurjem ter Prlekijo, v zibelki Štajerske, prineslo posebni prestiž časa. Zasijal bo pod evropsko tiaro kulture, ko bo skupaj s partnerskimi mesti (Murska Sobota, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje) prevzel naziv Evropska prestolnica kulture. Leto zatem se bo v njem dogajala 26. Zimska univerzijada. Mesto pa je gostitelj mnogih kulturnih, zabavnih in športnih prireditev ter festivalov – poleg Festivala Lent še vinsko kulinaričnega Festivala Stare trte, gledališkega Borštnikovega srečanja, svetovnega pokala v smučanju Zlata lisica ter drugih.

In še en diamant

Maribor se zaradi svoje Drave, ki med dvema hidroelektrarnama dobiva videz umetnega jezera, pozimi okiti s stotinami ptičev: prek 300 je labodov, prek 500 rac vseh vrst, potem pa so tod še čigre, ponirki in drugi… Česa podobnega nima nobena evropska prestolnica. In posebnost je, da ima Maribor Franca, ki že 12 let skrbi za hrano tega pernatega okrasa mesta, in lepo, da ima direktorja Pekarne Žito, ki ima za to posluh.

37

Doživimo Slovenijo

Turizem v zidanicah

Prisluškovanje zemlji in njenim darovom

Na dolenjskem so razvili unikaten turistični proizvod Slovenije. zidanice so namreč posebnost vinorodne pokrajine Posavje z vinskimi okoliši Dolenjska, Bela krajina in Bizeljsko-Sremič. Nikjer drugje na svetu na tako majhnem prostoru ni toliko vinu zapisanih hramov: od zidanic do vinskih kleti in drugih.

Renata Picej

Z

idanica je lesena ali zidana stavba, postavljena na rob vinograda. Navadno na atraktivnih lokacijah in posejanih slemenih gričev, s čudovitim razgledom na vinograd in okolico. Gospodarski del je namenjen shranjevanju orodja za delo v vinogradu in v njem je vse od škropilnic do nožev za obrezovanje trte ter predvsem tudi stiskalnica za grozdje, bivalni del pa je namenjen občasnemu prenočevanju vinogradnika in njegove družine v času intenzivnih del. V Beli krajini so v preteklosti navadno postavljali delno vkopane nadstropne stavbe, imenovane his.

Danes jih lahko restavrirane vidite v Velikem Nerajcu blizu Črnomlja in ob krajinskem parku Lahinja. V severovzhodni Sloveniji so bile bolj v navadi pritlične kleti z enim ali dvema prostoroma, podobne tistim z Dolenjske. Vse pa so pomemben del stavbne dediščine na Slovenskem. In prav te zidanice so v okviru novega turističnega produkta postale nosilke edinstvene turistične ponudbe.

38

Drugačen pogled na Slovenijo

Turizem v zidanicah ob vinsko turističnih cestah, ki gostom na lovu za avtentičnimi užitki prinaša pestro ponudbo v edinstvenih objektih, sredi zaves vinogradov in objemov vinu zapisanih hramov, je doživetje Slovenije na povsem drugačen način. Bližje naravi, bližje zemlji in ljudem. Tišina in mir, ki ga prekinja zgolj krešendo čričkov, ptic in čebelje brenčanje, je okvir človekovega pobega pred vsakdanjim utripom življenja, sredi dela in skrbi, in nenadkriljiva možnost nabiranja novih moči in pozitivne energije.

Drugačno doživljanje

Turizem v krajih, kjer imata vinogradniška in vinarska kultura bogato in raznoliko dediščino z namenom uživanja vina, lokalne kulinarike in posebnosti socialnega ter naravnega okolja, katerih doživetje zagotavlja bivanje v zidanicah, prinaša možnost odkrivanja bo-

gatega kulturnega in etnološkega izročila prebivalstva na področju vinogradništva in vinarstva, spoznavanje naravne in kulturne dediščine, oglede okolice ter srečanja z ljudmi.

Turistična zidanica

Njena oprema je prilagojena potrebam turista in ponuja udobje, ki v celoti podpira človekove potrebe. Oprema je sodobna in podpira oddih: kuhinja, dnevni prostor z jedilnico, ena ali več spalnic, kopalnica, WC, TV, balkon, terasa...

Vse so dostopne z avtomobili. Gostje si hrano v zidanicah po želji lahko pripravijo sami ali se za kulinarično preskrbo dogovorijo z lastniki. Lahko jo zaužijejo v eni od podeželskih gostiln ali turističnih kmetij, možno pa je tudi naročilo postrežbe (catering).

Kaj plemeniti bivanje v zidanicah?

Prav vse aktivnosti v okolju in teh ni malo: pohodništvo, kolesarjenje, čolnarjenje, pikniki, gobarjenje, padalstvo, lov, ribolov, zmajarstvo,

jezdenje konj, ogled repnic (jame, skopane v kremenčev pesek, ki ga v takih količinah najdemo zgolj v tem delu Evrope), panoramski poleti z balonom, udeležba na vinskih in drugih prireditvah, ogledi mest, obisk okoliških vinogradnikov, vinarjev in domačih gostiln, obisk bližnjih term... Odločite se lahko za kopanje in wellness programe v Termah Krka (Šmarješke in Dolenjske Toplice) in Čatež. Za ljubitelje golfa so na voljo golf igrišča na otočcu in v Mokricah.

Naravno dediščino zaznamujejo gozdovi (Gorjanci in Trdinov vrh, Mirna gora, Krakovski pragozd, polja, hribčki, posejani z vinogradi, reke (Krka, ki se izliva v Savo, Kolpa, izvir Krupe), številne kraške jame (najbolj znana je Kostanjeviška). V Beli krajini so vredni ogleda Krajinska parka Lahinja in Kolpa ter slap Nežica. Številne cerkvice po gričih in gradovi pa so temelj kulturne dediščine tega območja. Najbolj znamenite cerkve so stolna cerkev v Novem mestu, cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu, Tri fare v Rosalnicah, Žalostna gora, Vesela gora, Trška gora, Stopno, Zaplaz, Mirna... Regija prinaša tudi zanimive samostane: Stiški samostan (Muzej krščastva v Sloveniji), Kartuzija Pleterje (multivizija) s skansenom Pleterje (muzej na prostem) in nekdanji cisterijanski samostan Kostanjevica na Krki z Galerijo Božidarja Jakca in Forma vivo v parku pred njim.

Dolina Krke je znana tudi kot dolina gradov. Številni so sicer že izginili, a še vedno jih nekaj stoji in jih lahko obiščete: grad v Žužemberku, Soteska, Hudičev turn, Struga, Črnomelj...

Pomembnejši gradovi v tem delu Slovenije so še grad Metlika, v katerem domuje Belokranjski muzej, pa grad Brežice s svojim Posavskim muzejem ter grada Mokrice in Otočec.

Doživimo Slovenijo

Intervju z Majo Pak, direktorico STO

Turizem odpira vrata Spremembe na turističnem trgu, zaradi katerih se spreminja vedenje turistov, narekujejo tudi spremenjene usmeritve in aktivnosti Slovenske turistične organizacije. Z letošnjo akcijo Homecoming vabijo v Slovenijo predvsem rojake iz sveta.

Blanka Markovič Kocen Kako se STO odziva na spremembe na turističnih trgih?

Zaradi sprememb, ki jih nenehno preučujemo, postajajo potrošniki vse bolj ozaveščeni. Zavedajo se škodljivih vplivov podnebnih sprememb in zato povprašujejo predvsem po okolju prijaznih počitnicah.

Spreminja se tudi demografska sestava ljudi, opaziti je velik razvoj

Med glavnimi strateškimi cilji STO sta povečanje turističnega prometa in konkurenčnosti. Kako ju boste dosegli, s kakšnimi aktivnostmi?

Poleg omenjenih usmeritev na ključnih evropskih trgih bomo veliko pozornosti namenjali tudi novim trgom, predvsem oddaljenim prekomorskim, ki bodo po napovedih naglo rasli. Pomembna bo

Naša velika prednost je, da rojaki sicer na enem mestu preživljajo dopust, vendar si zaradi majhnosti Slovenije lahko ogledajo vse ključne znamenitosti, naravne in kulturne lepote. informacijske in komunikacijske tehnologije, kar vpliva na drugačne načine povpraševanja, odločanja za počitnice. Ponudbo in način komuniciranja je treba, seveda, prilagoditi tudi gospodarski in finančni krizi.

Pri pripravi programa smo zato že lani določili prednostna izhodišča.

Predvsem bomo okrepili aktivnosti na naših ključnih evropskih trgih, to so Italija, Nemčija, Avstrija, Hrvaška Velika Britanija in Rusija, ki ustvarjajo tri četrtine vseh nočitev v Sloveniji.

Vedno več je aktivnih starejših ljudi, ki jim je treba prilagoditi ponudbo in na tem področju ima Slovenija glede na omenjene trende in zaradi naravnih danosti ter ugodne lege na stičišču med germanskim, romanskim in slovanskim svetom velike možnosti in priložnosti.

Turisti vse bolj cenijo naravo, aktivnosti v naravi, produkte, ki vodijo do dobrega počutja. In vse to Slovenija ima! Ker smo se obenem zavezali k trajnostnemu razvoju, med drugim spodbujamo vključevanje trajnostnih poslovnih modelov v turistično industrijo in nastajanje tako imenovanih zelenih destinacij.

še intenzivna uporaba blagovne znamke, tako v turističnem kot v drugih sektorjih. Enotno, usklajeno komuniciranje znamke I feel Slovenia namreč le-tej zagotavlja večjo moč in uspešnejše trženje. Glede na velik razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije pa bomo povečali delež spletnega trženja v našem komunikacijskem spletu.

Kako je nastal in komu je namenjen projekt Homecoming?

Gre za akcijo, ki smo jo zasnovali skupaj z Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Uradom Vlade RS za komuniciranje. Ob 20-letnici Slovenije smo namreč želeli vse Slovence, ki živijo v tujini, povabiti domov. Pri našem

znamovali 20 let samostojnosti, bo veliko, zaradi česar bo Slovenija za rojake še bolj zanimiva.

se pohodništvo, gorništvo in drugi športi. Seveda pa jih tradicionalno privlači tudi slovenska obala.

Katere destinacije so za naše rojake najbolj zanimive?

Absolutno zdravilišča. Naša velika prednost je, da rojaki sicer na enem mestu preživljajo dopust, vendar

Omenili ste blagovno znamko I feel Slovenia. Je ta dovolj prepoznavna?

Ta znamka je odlično sprejeta v tujini, vedno bolj pa tudi doma. Če želimo njeno prepoznavnost še povečati, moramo nastopati nadvse usklajeno, tako v turizmu kot širše, ter uresničevati obljubo, ki jo daje znamka, torej razvijati ponudbo v smeri trajnostnega turizma in produkte visoke dodane vrednosti, ki bodo presegali pričakovanja turista. Naš cilj je, da bo v Sloveniji doživel prvovrstno izkušnjo, se pri nas res odlično počutil.

Turisti povprašujejo predvsem po okolju prijaznih počitnicah. turističnem gospodarstvu smo zbrali zanimive ponudbe in jih objavili na posebni spletni strani. Dogodkov, s katerimi bomo letos za-

si zaradi majhnosti Slovenije lahko ogledajo vse ključne znamenitosti, naravne in kulturne lepote. Tudi gorski kraji so čudoviti, razvijajo

39

ŠPORT

Vid Kavtičnik, rokometaš

V domovino prej ali slej Vid Kavtičnik je eden tistih slovenskih športnikov, ki so morali zarana zapustiti domovino, da so lahko uresničili ambiciozno zastavljene cilje. Ta čas verjetno najboljši, zagotovo pa najbolj cenjeni slovenski rokometaš, je zablestel že pri 19 letih, ko je bil odkritje evropskega prvenstva v Sloveniji leta 2004, kjer je domača reprezentanca osvojila srebrno kolajno. To mu je odprlo pot v najboljši nemški klub Kiel, kjer so potrebovali kakovostnega levorokega igralca.

Peter Zalokar

V

elenjčan je hitro pokazal neizmeren talent in z »zebrami«, kot pravijo rokometašem v mestu na severu Nemčije, v petih letih osvojil vse, kar je bilo mogoče. Sanjska je bila sezona 2006-07, ko je Kiel osvojil trojno krono – nemško prvenstvo in pokal ter ligo prvakov.

Sezono zatem, ko je zaradi obtožb v podkupovalni aferi moral klub zapustiti trener Noka Serdarušić, s katerim je Kavtičnik vzpostavil pristen, skoraj očetovski odnos, se je za spremembo okolja odločil tudi sam in se skupaj z velikim prijateljem in prvim zvezdnikom svetovnega rokometa Nikolo Karabatićem odpravil v Montpellier, kjer končuje svojo drugo sezono, pogodba s francoskimi prvaki pa ga veže še dve leti. Čeprav se zdi, da je na rokometni sceni že od nekdaj, je pravkar dopolnil šele 27 let, kar pomeni, da se njegova kariera šele približuje vrhuncu. Edina grožnja predčasne upokojitve so zdaj že kronične težave s poškodbami, zlasti stegenske mišice, ki ga je v tej sezoni že dvakrat za nekaj tednov oddaljila od igrišč.

Iz disciplinirane Nemčije v ležerno Francijo

Čeprav bo na jugu Francije težko ponovil uspehe iz Nemčije, Kavtičnik pravi, da mu niti za trenutek ni bilo žal, da se je odločil za selitev. V Montpellierju se počuti izvrstno, lani je na svet privekala njegova

40

prvorojenka Lara, izvoljenka Maša pa je dobila tudi službo. »Vedel sem, kam grem in zakaj. V Nemčiji mi ni bilo slabo, a potreboval sem spremembo. Življenje v Nemčiji in Franciji je težko primerjati. V Nemčiji so vsi disciplinirani, vse je tako postavljeno, da stvari tečejo gladko.

Nikomur ni treba dvakrat reči, da se kaj uredi. Tukaj je drugače, nekako ‘tranquille’. Čuti se španski vpliv bolj

okrepil Dragan Gajič, ki za nameček igra na podobnem položaju desnega krila oziroma desnega zunanjega.

Kavtičnik se zaradi tega ne počuti ogroženega: »Kje pa, ravno nasprotno. Zavedam se svojih kvalitet in me nič ne skrbi. Vesel sem, da me bo Dragan razbremenil, saj so moje poškodbe prav posledica dejstva, da nimam ustrezne zamenjave in moram igrati praktično ves čas.

»Nikoli ne reci nikoli. Kariero bi rad končal v Sloveniji in videli bomo, kako bo s tem.« ležernega življenja. Včasih moraš ljudem dati jasno vedeti, kakšne so prioritete, saj vseh stvari jemljejo enako. Ja, res, ne reče se zaman, da se kdo dela Francoza,« je razliko v mentaliteti ljudi hitro spoznal Kavtičnik, ki nima domotožja, četudi lahko le redko obišče Slovenijo. »V decembru sem prost dva tedna in poleti pet tednov. Včasih je bilo lažje. Zdaj sva z Mašo dobila otroka, imava različni službi in težko je uskladiti dopust. Žal mi je, ker Lara le redko vidi dedka in babici. Ampak tudi za to bo še čas,« se tolaži Vid, ki si rad čas krajša z internetom, glasbo in golfom, vendar zdaj večino pozornosti pač posveča majceni Lari.

Prihaja okrepitev

V Franciji bo sicer kaj kmalu dobil slovensko družbo. Klub bo poleti

Tudi v tem je eden od razlogov, zakaj sem se moral začasno odpovedati reprezentanci. Nisem več rosno mlad in moje telo potrebuje več počitka.«

Francosko državljanstvo?

Zakaj pa ne!

Tukaj je Kavtičnik, sin nekdanjega poslanca v državnem zboru in zdajšnjega velenjskega podžupana, dregnil v področje, ki je pred meseci dodobra razburkalo slovensko javnost. Mnogi so mu zamerili, ker je zavrnil povabilo selektorja Borisa Deniča in reprezentanci ne bo pomagal na januarskem evropskem prvenstvu v Srbiji. Očitali so mu pomanjkanje domoljubja in govorili, da je pozabil na svoje korenine. Toda Kavtičnik,

ki je za reprezentanco zbral 112 nastopov, to odločno zanika. Kritikom je tedaj zabrusil: »Jaz sem Sloveniji dal devet let kariere. Kaj pa ste zanjo naredili vi?« Ne skriva pa želje, da bi rad sprejel tudi francosko državljanstvo: »Zakaj pa ne, če tukaj živim in delam. Moja Lara se je rodila v Franciji in ima prav tako dvojno državljanstvo. To pa še zdaleč ne pomeni, da želim igrati za francosko reprezentanco. Saj niti ne vem, če bi me hoteli. Kot vem, je za to treba čakati tri leta in kdo ve, kaj bo takrat. Veliko bolj verjetno je, da bom spet zaigral za Slovenijo, ko bo prišel čas.« Koliko časa bo ostal v Franciji, ne želi ugibati, prav tako ne, kam bi ga utegnila zanesti pot. Morda v Španijo, kjer še ni bil? »Kaj pa vem.

V Španiji je rokomet zajela kriza, denarja je veliko manj kot prej. No, saj ne gre samo za denar. Rad bi igral v ekipi, ki ima visoke načrte.

Pomembno pa se mi vendarle zdi tudi, da se lahko zanesem, da bom vsak mesec prejel plačo. Saj imamo vsi kredite in položnice, mar ne?« Kaj pa vrnitev v Slovenijo? »Tudi v Sloveniji ne cvetijo rožice. Celje je v hudi krizi in nič ne kaže, da bo v kratkem drugače. Nikoli ne reci nikoli.

Kariero bi rad končal v Sloveniji in videli bomo, kako bo s tem. No, po koncu športne poti pa se bom zelo verjetno vrnil v domovino. Konec koncev sem Slovenec in želim živeti v Sloveniji!«

ŠPORT

Nogomet

Klubski nogomet v krempljih krize

Tako kot številne slovenske institucije te dni tudi Prva slovenska nogometna liga slavi dvajsetletnico prvega odigranega prvenstva.

Slovenski klubski nogomet sodi med dejavnosti, ki jih je gospodarska kriza v zadnjih dveh letih najbolj prizadela.

Franci Božič boru, Gorici, Domžalam in Kopru.

Slovenski klubski nogomet sodi med dejavnosti, ki jih je gospodarska kriza v zadnjih dveh letih najbolj prizadela. Najmočneje je udarila kriza v gradbeništvu, ki je nekoč sponzoriralo polovico klubov. Vodilni prvoligaš Maribor je moral triinpolmilijonski proračun zmanjšati za 30 odstotkov, nekateri tekmeci celo več, najbolj pa je kriza prizadela ajdovsko Primorje - nosi ime za SCT drugega največjega slovenskega gradbenega podjetja - katerega igralci že več mesecev niso dobili plač. Zaradi Uefinih zahtev v zvezi z licenciranjem ob Primorju še lendavski Nafti in kranjskemu Triglavu grozi, da ne bosta dobila licenc za prihodnje prvenstvo. Liga, ki je nekdaj premogla šestnajst pravih profesionalnih moštev, je pristala v polprofesionalnih vodah. Stanje bi se utegnilo še poslabšati, zato je novi predsednik NZS, znani odvetnik Aleksander Čeferin kot prioriteto napovedal skrb za klubski nogomet

in v ta namen klubom že namenil nekaj denarja.

Maribor – profesionalni klub po evropskih standardih

Pravi profesionalni klub z evropskimi nogometnimi standardi je le še Maribor, ki ga je pred posledicami krize rešila lanskoletna razprodaja igralcev, s katero so z odškodninami za najboljše igralce (Bačinovič, Iličič, Andželkovič, Mihelič, Samardžič, Volaš, Jelič...) zaslužili več kot tri milijone evrov. Drugi klubi pri prodaji igralcev niso bili tako uspešni, trgovina je presahnila celo pri Gorici, ki je bila pred leti pravi izvozni hit (Birsa, Matavž, Burgič, Jokič, Šuler...). Povprečen obisk tekem je skromen - okrog 1300 gledalcev na tekmo, najboljšega zaradi udobnega novega stadiona v Stožicah beleži Olimpija (prek 3300), upada pa celo v najbolj nogometnem slovenskem mestu Mariboru (2300).

Z dohodki od vstopnine večina de-

Pravi profesionalni klub z evropskimi nogometnimi standardi je le še Maribor (v rumenem).

Foto: NK Olimpija

M

edtem ko Maribor slavi jubilejni dvajseti naslov (skupno že devetega), misli uhajajo tudi nazaj: kako se je leta 1991 začelo, potem ko se je pred tem - predvsem v Ljubljani, za krajši obdobji pa tudi v Mariboru in Lendavi - kar lepo uveljavila tudi prva jugoslovanska liga. Ni bilo presenečenje, da je pred dvajsetimi leti prvi naslov slovenskega državnega prvaka osvojila Olimpija z jugoslovansko prvoligaško tradicijo. Zgodilo se je pod taktirko koprskega trenerja Lučja Pertiča, ključni igralci prvih slovenskih šampionov pa so bili poznejši reprezentanti Marko Simeunovič, Aleš Čeh, Dejan Djuranovič, Robert Englaro, Alfred Jermaniš, Željko Milinovič, Nihad Pejkovič, Zoran Ubavič, Sašo Udovič, Samir Zulič... Olimpija je pod predsednikovanjem gradbenega magnata Ivana Zidarja lovoriko osvojila še trikrat, potem pa dokončno primat prepustila Mari-

setih prvoligašev komaj pokrije stroške organizacije tekem, največji primanjkljaj pa klubi beležijo pri dohodkih od spozorjev, ki kažejo zelo malo zanimanja za partnerstvo s klubi. Položaj se zdi brezizhoden, saj je težko verjeti, da bi mizerno plačani ali sploh neplačani igralci lahko igrali spektakularne tekme, ki bi privabljale množice navijačev, ti pa sponzorje.

Tudi kvaliteto je treba plačati

»Kolikor denarja, toliko muzike.

Trendi pri nas so povsem drugačni kot v Evropi: tam igralci vsako sezono zaslužijo več, pri nas pa je ravno obratno. Nekoč so bili slovenski igralci za naše razmere kar solidno plačani, danes niso. Logično, da potem ni velike kvalitete. Glede na vloženi denar se pri nas celo ne igra tako slabo,« pravi o aktualni problematiki naš proslavljeni nekdanji as Brane Oblak. Drugi legendarni as in zdajšnji uspešni športni direktor Maribora Zlatko Zahovič prvo ligo bolj ceni: »Glede na vloženi denar se v Sloveniji igra zelo dobro, na nekaterih tekmah celo vrhunsko.

Maribor je kot slovenski Real ali Manchester United. Mislim, da smo na dobri poti, še zlasti pa bomo potem, ko bomo s slovenskimi igralci in enim tujcem okrepili ekipo, ki je z odhodi v tuje klube izgubila nekaj kakovosti.« Slovenski nogomet je zadnja desetletja vznemirjala konkurenca med Olimpijo in Mariborom, ki pa se je zadnja leta izpela. Maribor je trenutno edino slovensko nogometno mesto, ki spominja na evropska.

Trener Darko Milanič, nekdanji kapetan reprezentance, dela odlično, toda možnosti za prodor v evropsko ligo so zaradi večnih razprodaj igralcev zelo skromne. Vijolični igrajo se nadaljuje na strani 42

41

ŠPORT se nadaljuje iz strani 42

Foto: NK Olimpija

tudi ob pomoči najboljših navijačev v državi, ki jih je prek 10 tisoč. Poletni start v kvalifikacijah za ligo prvakov že vznemirja njihovo domišljijo, pri čemer spomin na nastop v ligi prvakov pred dobrim desetletjem še ni utonil v pozabo. Maribor ima trenutno zelo mlado moštvo, njegov najprepoznavnejši igralec pa je Brazilec Marcos Tavares. Njegova največja upa sta Etien Velikonja in Robert Berič, ki sta v Ljudski vrt komaj prišla, a ju že oblegajo menedžerji bogatih evropskih klubov. Kljub optimizmu se zdi, da bo Maribor za prodor v evropsko ligo potreboval še leto ali dve, trenutna zasedba je namreč objektivno premlada.

Medtem ko Maribor nima eksistenčnih skrbi, pa te pošteno načenjajo večno tekmico Olimpijo. Sporno je že njeno klubsko ime, potem ko je stara Olimpija leta 2005 zaradi finančnih bremen prenehala delovati. Na njenih ruševinah je - Plečnikov stadion sredi mesta je napol podrt, ostalo pa je pomožno igrišče za njim - iz amaterjev NK Bežigrad zrasla nova Olimpija. Pet let je potrebovala, da se je vrnila v prvo ligo, letos pa že spet naskakuje evropske pokale. Tudi Olimpija ima zelo mlado moštvo, katerega prvi up je mladi Nik Omladič. Vlogo športnega direktorja uspešno opravlja nekdanji klubski reprezentant Mile Ačimovič, trenersko pot pa je odlično začel Dušan Kosič. Olimpija je iz starih dobrih časov ohranila navijače Green Dragons, ne pa tudi vodstvenih struktur. Z vodstvom so povezani največji problemi, reševati pa jih pomaga celo športno izredno zagnani župan Zoran Janković. Dokler mu ne bo uspelo najti bogatega mecena, ni upanja, da bi Olimpija od Maribora spet prevzela slovenski nogometni primat.

42

Judo

Hokej

Zlato in srebro za judoiste

Slovenski risi na koncu popustili

Na turnirju za veliko nagrado Azerbajdžana je judoist Rok Drakšič v kategoriji do 66 kilogramov osvojil zlato kolajno, njegov uspeh pa je dopolnila Urška Žolnir (do 63 kg) s srebrnim odličjem. Izkazali sta se še dve članici celjske ekipe Z’dežele Sankaku Ana Velenšek (do 78 kg) in Lucija Polavder (nad 78 kg), ki sta tekmovanje končali na petih mestih.

Najuspešnejša slovenska judoistka Žolnirjeva je v finalu izgubila proti Izraelki Alice Schlesinger že po 33 sekundah. »Potem ko sem se v prvih treh nastopih borila tako, kot sva si zamislila s trenerjem Marjanom Fabjanom, se mi je v finalu zalomilo. Alice je bila tokrat močnejša,« je mlajši tekmici premoč priznala 29-letna judoistka ter se ob denarni nagradi v višini 2000 dolarjev razveselila tudi osvojenih dragocenih točk v kvalifikacijah za olimpijske igre prihodnje leto v Londonu: »To je lepa popotnica za naprej. A bo treba še naprej trdo garati, kajti od olimpijskih iger nas loči še več kot leto dni in še veliko tekem, na katerih bo mogoče osvojiti točke.« (P.Z.)

Plezanje

Uspešna krstna domača tekma plezalcev Slovenska športna plezalka Katja Vidmar je osvojila četrto mesto na drugi letošnji tekmi za svetovni pokal športnih plezalk in plezalcev v balvanskem plezanju, ki so jo prvič pripravili v Sloveniji, v občini Log-Dragomer. Druga slovenska finalistka Natalija Gros je bila šesta.

Mina Markovič je tekmo končala na 11. mestu, Klemen Bečan je bil kot najboljši predstavnik slovenske moške ekipe 13. Pri ženskah je zmagala Avstrijka Anna Stöhr, pri moških je prvo mesto osvojil Francoz Guillaume Glairon Mondet. Tako kot v polfinalu so se tudi v finalu tekmovalci spoprijeli z zelo zahtevno postavitvijo. »Tekma je bila odlično izpeljana, vzdušje je bilo super in mi je dalo že v polfinalu dodatno spodbudo, čeprav sem v kvalifikacijah čutila tudi nekaj treme. Dosežka sem vesela.

Dala sem vse od sebe, vse smo se res borile, čeprav smo bile utrujene od polfinala. Malce mi je vseeno žal, ker sem bila v tretjem balvanu zelo blizu, v četrtem pa sem naredila sijajen skok, vendar pa mi je nato za vrh zmanjkalo nekaj moči v rokah in koncentracije,« je dejala Vidmarjeva, ki je po daljši odsotnosti s tekmovališč znova dokazala, da je lahko na tekmah konkurenčna najboljšim: »Vzdušje je bilo fantastično, zelo sem vesela, da so se gledalci odzvali v tako velikem številu.« (P.Z.)

Na svetovnem prvenstvu skupine A v hokeju na ledu na Slovaškem so slovenski risi naredili dober vtis, a po dveh slabih predstavah zasedli zadnje mesto in se bodo v prihodnji sezoni znova merili v skupini B. Takrat bo zaradi spremenjenega tekmovalnega sistema vnovična uvrstitev med elito še toliko težja, pa tudi če bo Slovenija tako kot že trikrat v preteklosti gostila tekmovanje druge kakovostne ravni. Slovenci so v Bratislavi najprej izgubili proti Slovaški z 1:3, nato so zelo namučili Rusijo (4:6), za konec predtekmovanja pa kljub porazu proti Nemčiji z 2:3 po kazenskih strelih osvojili sploh prvo točko v prvem delu SP. Najboljša je bila uvodna predstava v skupini za obstanek proti Latviji, ki je bila doslej zakleta za Slovenijo, toda četa Matjaža Kopitarja jo je premagala kar s 5:2, kar je nakazovalo, da bo Slovenija uresničila osnovni cilj in si zagotovila obstanek. Toda zatem je prišel nepričakovan poraz proti Avstriji (2:3), za konec pa Slovenci niso bili konkurenčni Belorusiji in so po porazu z 1:7 turnir končali na zadnjem, 16. mestu. »Ne moremo iskati izgovorov, cilja nismo dosegli, smo pa postavili mejnike in načela za naprej,« po zadnjem porazu od odgovornosti ni bežal selektor Kopitar, ki je dan kasneje v intervjuju za Delo bolj podrobno strnil misli: »Nastopili smo brez Eda Terglava, Jana Urbasa, seveda tudi obeh naših igralcev iz NHL, Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka, med prvenstvom se nam je poškodoval Rok Tičar. A zdaj ne kaže obupati. Imamo veliko obetavnih igralcev, želel bi si, da bi igrali v kakovostnih klubskih tekmovanjih. Hkrati si moramo prizadevati nastopati na močnih turnirjih, igrati proti vrhunskim tekmecem. Želja je, da se že prihodnje leto spet vrnemo v družbo najboljših.« (P.Z.)

VAŠA POŠTA Naprej s smučanjem!

Slovenci iz Švice tudi v Ljubljani Med tistimi slovenskimi skupnostmi, ki zelo zavzeto skrbijo za ohranjanje medsebojnih stikov, so gotovo Slovenci iz Švice. Medtem ko se v svojem okolju srečujejo redno, tudi večkrat na mesec, so imeli aprila družabno srečanje v Ljubljani. Sobotni večer so tako v presenetljivo veliki družbi preživeli v središču mesta, po neuradnih podatkih pa se je druženje zavleklo v pozno noč. (B.M.K.)

V zgornji vrsti z leve proti desni: Marissa Jenko, Aleks Jenko, Andrej Branc in Viki Kamin. V spodnji vrsti pa Peter Jenko, Peter Burger, Sergej Delak ml. in Ivan Kamin. Vsi so, če ne strastni, pa vsaj navdušeni smučarji in trenerji.

Slovenci iz New Yorka se že desetletja podajamo na smučišča. Mož, ki je newyorške Slovence navdušil za smučanje in nam posredoval to ljubezen, je bil Dinko Bertoncelj.

Bil je smučar in starosta gornikov And v Južni Ameriki.

Danes je legenda argentinskih Andinistov.

Kako desetletje je bil Dinko smučarski učitelj in direktor smučarske šole v Windhamu v državi New York. Smučišče Windham letos praznuje že 50-letnico obstoja.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo bili še mladi, nekateri še na univerzah, drugi pa pri prvih rednih zaposlitvah, smo skoraj vsak vikend vstajali ob zgodnjih urah in se tri ure z avtomobili vozili do Windhama. Potem pa na smuči!

Ob učenju smučanja se je med nekaterimi našimi Slovenci porajalo zanimanje za delo smučarskega reševalca. Predpogoj za tako delo je, da si soliden in odgovoren smučar. Pridružiti se moraš organizaciji National Ski Patrol, ki obstaja že 73 let in je odgovorna za reševanje ponesrečencev na smučiščih. Včasih se smučar na kakšnem strmem in težko dosegljivim klancu ponesreči in ga mora reševalec primerno zvezanega na saneh varno pripeljati v dolino, kar je zelo težko, naporno in zahtevno delo.

Večina članov National Ski Patrol opravlja to delo zastonj. Moram pa poudariti, da tako delo ni za laike. Člani organizacije se morajo nenehno izobraževati. Hodijo na zdravniške seminarje, praktično opravljajo prvo pomoč, učijo se zdravniških veščin in strokovnih prijemov… Nenazadnje morajo opravljati tudi pismene in praktične izpite.

Ivan Kamin in Peter Jenko se že leta udejstvujeta v National Ski Patrol. Ivan se ji je pridružil in leta 1966 v Clevelandu opravil izpit, 1990. pa še najvišjega v Whiteface Mtn. Tako je postal Certified Patroller, eden izmed manj kot 500 članov v vsej Ameriki.

Zadnja leta je Ivanu in Petru uspelo navdušiti nekaj mladih za tako delo. Tako je danes v Windhanu kar osem ameriških Slovencev v “National Ski Patrol”. Rednih članov je pet, trije pa so novinci. To so tisti, ki so že opravili izpite, ki so nujni za opravljanje teh opravil v Windhamu. Štirje med njimi tako delo lahko opravljajo kjerkoli na ameriških smučiščih.

Sergej Delak

Nastop v Bovcu Konec aprila se je Društvo Slovencev „LIPA“ Prijedor predstavilo v Bovcu. S programom, ki so ga pripravili za obiskovalce v Čezsoči, so osvojili vse, ki so jih prišli pogledat in poslušat in so ob koncu skupaj z nastopajočimi zapeli in zaplesali pri velikem kresu.

Posebno pozornost so obiskovalci namenili komediji Denar ni problem – denarja ni, ki so jo izvedli člani društva in občinstvo nasmejali do solz. Besedilo, scenarij in režija so delo Alenke Uduč.

Topel in prijateljski sprejem domačinov je tisto, kar vedno ogreje naša srca in nam da občutek, da smo doma, v svoji domovini, pravijo člani društva. Obisk v Sloveniji so izkoristili tudi za spoznavanje drugih mest naše domovine: Most na Soči potem pa še Izolo in Koper, kjer so se nekateri celo namočili v morju. (A. U.)

Mladih 20 let SLOVEnije – 20 let ljubezni v Frankfurtu Potomci slovenskih izseljencev iz Frankfurta so letos še posebej slovesno obeležili 20. obletnico osamosvojitve domovine svojih staršev in starih staršev, ki jo tudi sami čutijo kot svojo domovino, kljub temu da živijo izven njenih meja.

V ta namen so organizirali kulturni projekt „Mladih 20 let SLOVEnije – 20 let ljubezni“ , s katerim utrjujejo sodelovanje med novimi generacijami Slovencev v tujini in matični domovini. »Z omenjenim projektom želimo oživiti slovenski jezik, bogato slovensko kulturo in slovenstvo na sploh, in sicer tako v našem mestu ob Majni kot tudi po vsej Evropi,« sporočajo mladi iz Frankfurta.

Med 27. in 29. majem 2011 so s frankfurtskoslovensko HipHop-skupino Beatbuddies, skupinama VIS ter Odreni iz Šentjurja pri Celju, z ansamblom Vzpon iz Gornje Radgone, gostom presenečenja ter s slovenskimi in v-srcu-vsaj-malo-slovenskimi prijatelji iz SLOVEnije in širne Nemčije skupaj začutili Slovenijo v Frankfurtu na Majni.

Za vse majhne, pa tudi malo večje nadebudneže so organizirali delavnico z naslovom Ustvarjamo, okusimo, čutimo SLOVEnijo, za odrasle goste pa so pripravili posebej v ta namen zasnovan interaktivni program z glasbo, animacijo in aktualnimi informacijami o različnih področjih sodobnega slovenstva.

Natalia, Kristina, Helena in ostali

V dom za ostarele po pravi poti Mejne življenjske situacije nas spodbudijo, da pričnemo na različne načine reševati pozna leta svojega življenja. Ko ostarimo, obležimo bolni, se umaknemo v prostor, kjer iščemo in pričakujemo samo še mirno starost. In zna se nam prikazati puščica, ki nam pokaže neko pravo pot. Pot, ki nas pripelje v kotiček, namenjen ne tako mladim, kotiček, kjer iščemo in najdemo še malo srečice. In potem se naenkrat zgodi, da bivamo v enem od prelepih domov, ko si rečemo: pa saj ta je pa najlepši v Sloveniji! Tako se nam zazdi.

Tu se redno dogajajo aktivnosti in nikoli ni dolgčas, od razstav raznih umetnikov do nastopov glasbenikov, pa obiskov drugih kulturnikov, zanimivih osebnosti ali otrok ter družabnih iger. Marsikdo se poveže v skupinico, iz katere nastanejo prijateljstva in na razne načine tako hitreje mine čas.

Večino takih domov se še vedno drži negativen prizvok. Pa bi si tega, o katerem je govor, lahko ogledali in zagotovo spremenili svoje mnenje.

Podpisnico teh besed, ki sem se na jesen življenja vrnila iz belega sveta, je pritegnil na mah, naslednji dan po prvem obisku je že podpisala pogodbo in zdaj srečna in preskrbljena biva v 44 kvadratnih metrov velikem stanovanju – pravzaprav v prostranem velikem prostoru, kar se ji zdi dosti bolj praktično in udobno kot v kakšnem stanovanju z več prostori, dostopna pa je tudi cena. Stanka Gregorič Dragi bralke in bralci revije Slovenija danes, vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu slovenija.danes@sloveniatimes.net pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Pošljite nam svoje fotografije s kratkim sporočilom, za kakšen dogodek gre.

Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija.

Veseli bomo vašega sodelovanja! Uredništvo

43

SUMMARIES Bilingual Signs

The gap finally bridged?

the increase of competition, while at the same time urgent processes of complete rebuilding were taking place in the company which caused plenty of dissatisfaction amidst the gambling unions. “If there are not going to be any unexpected business troubles, we can expect the rehabilitation period to be shortened for an entire year,” positively affirms Podobnik.

Tobačna City

At the end of April the so-called topographic negotiation group has come to an agreement: there are going to be 164 bilingual signs set in the Austrian Carinthia. According to the president of the Association of Slovenian Organizations Marjan Šturm the agreement is not exactly what he expected since he counted on a little more generosity from the Austrians.

However, due to the fact that up until now the Austrian majority has not provided the rights demanded by the Slovenian minority, he agreed to take this strenuous step nonetheless. In the past years, especially after Slovenia joined the European Union, the Association of Slovenian Organizations has noticed an improvement of the atmosphere in the province. They believe that the bilingual topography question very much paralyzed the development there, so the president of the Association hopes that the course of events is going to turn into a more positive direction. The bilingual topography in the Austrian Carinthia is a symbolic matter. Šturm affirms that behind the bilingual signs all the traumas and all the prejudice of the previous century’s national battles are hidden.

The Carinthian Slovenes therefore perceive them as important since they symbolise equality.

Interview: Drago Podobnik, chairman of the board at Hit company

Hit on the recovery path After the critical 2010, the first months of the second rehabilitation year of the gambling company Hit showed that the company is rising from the ash. “This year we’re conducting business well and we have reduced the loss for 70 %,” stated the chairman of the board Drago Podobnik for Slovenija danes. He also notes that Slovenes still have some prejudiced ideas about gambling, but those are nevertheless much less frequent than in the past. The 2010 financial year was truly very difficult and demanding for Hit. In the all-embracing crisis, felt also by other firms, the market has seen

44

A City Within a City

minister Igor Lukšič finished in May. After fifteen years, the primary and secondary schools are about to undergo thorough changes. Even though we often hear that Slovenia should be a society of knowledge which could be the added value of our workforce, the data clearly indicates that the state invests ever less finances into the primary education year after year. While the OECD countries invest averagely six percent of their gross national product into education, Slovenia has sunk under five percent. But what is perhaps even more worrying, the surveys show that Slovene pupils are placed in the grey average according to their knowledge when compared with their European counterparts. This goes especially for reading skills, natural sciences and maths.

Lenti Lenko, an ambassador of Slovenian culture in Australia

He’ll be back next year!

Three one-hundred-metre-high skyscrapers are going to be constructed at the site of the former Tobačna tovarna (Tobacco factory) in Ljubljana.

It is going to be a place for business and cultural activities alongside public programmes. Imos Holding, the investor, expects the project to be finished by 2018 when there are going to be four thousand people going about their business in the city daily. According to the Imos Holding chairman of the board Branko Kastelic, Tobačna City is going to be a residential and business complex where also cultural institutions and public programmes are going to find their home, including the administrative unit which is already operating. The project is divided in two parts with one third of the area having a cultural heritage status. The first phase of the project which includes also the building of the three hundred-metre-high skyscrapers is supposedly going to be completed until 2014.

School reform

A thorough intervention into the school system After some partly heated discussions, the public debate about the White Book prepared by the expert committee appointed by the school

The 39-year-old Lenti Lenko has been one of the most visible personalities of the Australian Slovenes cultural life for the past twenty years despite the fact that the first superficial encounter with him may evoke thoughts like: “A true Australian – direct, kind, talkative, also loud. Is there anything Slovenian in him at all?”

But Lenko’s family has always spoken only Slovene language and listened only to Slovene music. When he was five years old, his mother and father took him for a visit of their home Zgornja Savinjska dolina valley where he listened to one musician’s live performance on the diatonic accordion for the first time in his life. All the social meetings and happenings with his parents’ friends and relatives in the home towns left a permanent mark on Lenti and two decades ago he enthusiastically joined the “Australian battle” for the independent and free Slovenia as a student and a member of the Slovenian national council Victoria. You can read about his incredibly interesting life story on the culture pages.

RESÚMENES Carteles indicadores bilingües

¿Prueba superada?

A fines del pasado mes de abril, en la Carintia austríaca (avstrijska Koroška) se resolvió instalar 164 carteles indicadores bilingües. La resolución, llevada a cabo por un “equipo de negociación topográfica”, no fue del todo bien recibida por el presidente de la Asociación de Organizaciones Eslovenas Marjan Šturm, quien expresó que el número de carteles indicadores bilingües a instalarse debería haber sido mucho mayor. Sin embargo, agregó, si se considera que hasta la fecha los derechos de la minoría eslovena habían sido invariablemente denegados por la mayoría austríaca, esta resolución es a fin de cuentas algo muy positivo.

En los últimos años, especialmente desde el ingreso de Eslovenia a la UE, la situación general de los eslovenos residentes en Austria ha mejorado. Por eso el presidente de la AOE tiene esperanzas de que la instalación de los carteles indicadores bilingües en la región étnica eslovena de Carintia tendrá un impacto positivo en la sociedad. La topografía bilingüe en Carintia es una cuestión de índole simbólica. Šturm considera que detrás de este tema se esconden todos los traumas y prejuicios asociados con las luchas étnicas del siglo pasado en la región, y para los eslovenos de Carintia, los carteles indicadores tiene importancia como un símbolo de igualdad.

Entrevista: Drago Podobnik, CEO de la empresa Hit

Hit en vías de recuperación

Luego del pésimo año 2010, las medidas de rehabilitación tomadas por la compañía de casinos Hit indica que las cosas están mejorando. “Este año estamos trabajando bien, hemos reducido las pérdidas en un 70%”, declaró en una entrevista para Slovenija Danes el CEO de la empresa Drago Podobnik, quien además percibe que la sociedad eslovena antepone menos prejuicios ante los juegos de azar que en el pasado. El 2010 fue para Hit un año plagado de dificultades y exigencias: además de la crisis económica mundial –que afectó a muchas otras empresas– se incrementó la competencia en el mercado, y en la propia empresa se llevaron a cabo urgentes procesos de rehabilitación integral que inflamaron el descontento entre los líderes sindicales. “De no presentarse problemas imprevistos durante este año, podremos afirmar que el período de rehabilitación se verá acortado en un año entero”, agregó optimista Podobnik.

Tobačna City

Una city en la ciudad Donde alguna vez funcionó la Fábrica de Tabacos de Ljubljana (Tobačna tovarna) se levantarán tres torres de cien metros de altura, las cuales estarán destinadas a actividades comerciales, culturales y públicas. Imos Holding, la compañía inversora, anunció que el proyecto estará terminado en el año 2018, cuando transiten a diario por la city unas 4.000 personas. De acuerdo a lo dicho por la CEO de Imos Holding Branka Kastelice, se trata de un complejo comercial y habitacional que además alojará a instituciones culturales y públicas, como la Unidad Administrativa (upravna enota) que ya funciona en el lugar. El proyecto está dividido en dos partes, y un tercio del área será preservada como patrimonio cultural.

La primera fase del proyecto, que incluye la construcción de tres torres de cien metros de altura, estará terminada para el año 2014.

Reforma educativa

Profunda intervención en el sistema escolar Durante el pasado mes de mayo tuvo lugar un agitado debate público en torno a un paquete de medidas —en la jerga política europea un “libro blanco” o bela knjiga— destinado a reformar el sistema educativo esloveno.

La reforma fue impulsada por el ministro de educación y deporte Igor Lukšič, quien nombró a la comisión de expertos que diseñó el paquete de medidas. De este modo la educación primaria y secundaria se verán profundamente afectadas por primera vez en 15 años. Aunque a menudo se dice que la sociedad eslovena debería tener al conocimiento como base, para de esta manera incrementar el valor de su mano de obra, los datos indican claramente que el estado esloveno invierte cada vez menos en educación. Mientras que los países de la Organización para la Cooperación y el Desarrollo Económico destinan en promedio el 6% de su PBI a educación, Eslovenia dedica menos del 5%. Un dato también preocupante es que los alumnos eslovenos, según indican las investigaciones, se ubican alrededor del promedio europeo y no por encima del mismo, en particular en lectura, ciencias y matemática.

Lenti Lenko, embajador de la cultura eslovena en Australia

El año próximo nos vuelve a visitar Lenti Lenko (39) es sin duda una de las personalidades culturales más destacadas entre los eslovenos residentes en Australia, si bien de seguro más de un compatriota se preguntará, luego de conocerlo, si queda algo del “ser esloveno” en este australiano directo, agradable, dicharachero y hasta un poco ruidoso. Sin embargo, la familia de Lenko mantuvo siempre el idioma y el cariño por la música eslovena. Lenti visitó por primera vez los altos del valle del río Savinja, la tierra de sus padres, con cinco años de edad, y allí fue donde escuchó por primera vez en vivo el sonido del acordeón diatónico. Todo lo vivido aquella vez en Eslovenia dejó una marca indeleble en la memoria de Lenti, quien en 1991 se unió al Consejo Nacional Esloveno de Victoria (Slovenski narodni svet za Viktorijo), desde donde el cual participó con entusiasmo de la “lucha australiana” por una Eslovenia independiente y libre. Lea más sobre su interesante carrera en las páginas culturales de la presente edición de la revista.

45

zadnja stran

Geslo junijske nagradne križanke lahko do 12. junija pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Križanka

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Would some of your family members like to read news from Slovenia in English?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NAME

NASLOV

ADRESS

DRŽAVA

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

COUNTRY

TELEFON

DATUM

TELEPHONE

E-POŠTA

PODPIS

E-MAIL

Slovenija

Mednarodno

6 številk

15 EUR

22 EUR

12 številk

27 EUR

38 EUR

46

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

DATE SIGNATURE Slovenia

6 issues 12 issues

28,80 EUR 54,72 EUR

Worlwide

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia Times and Slovenija danes

Slovenia

39,60 EUR 75,25 EUR

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues

79,27 EUR

113,24 EUR

SLOVENCI.SI

SOON Kmalu

slovenci.si JOIN THE E-COMMUNITY OF SLOVENES AROUND THE WORLD Pridruži se e-skupnosti Slovencev po svetu Post your thoughts and experirence about Slovenia Objavite vaše misli in osebne izkušnje s Slovenijo Meet Slovenians from all over the world Spoznajte Slovence iz celega sveta Find people with similar interests Poiščite Slovence po svetu s podobnimi interesi Plan your visit to Slovenia, post you Q, get your A Načrtuj svoj obisk Slovenije, pošlji vprašanje, prejmi odgovor s strani strokovnjakov Let others know about the events concearning Slovenian community in your area Objavi dogodke, ki jih prirejate za Slovence v vaši okolici

HOMECOMING SLOVENIA 2011 Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 20 let od razglasitve samostojnosti lastne države. Ponos nad dosežki samostojne Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi turistična dogajanja.

In 2011 the Republic of Slovenia will be celebrating 20 years since its declaration of national independence. Pride in the achievements of independent Slovenia will also be reflected during 2011 in the tourism sector.

Come and take a closer look: Ljubljana.

www.slovenia.info/homecoming