Slovenija danes 5 by Slovenia Times

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 5

SLOVENCI.SI

avgust 2011

DOBRODOŠLI DOMA Ljubljana – bolj slovenska kot kdajkoli

Vseslovensko srečanje v DZ

Rojaki ponosni na Slovenijo

Dr. Boštjan Žekš, minister

Spremenimo pogled na Slovence po svetu

Anthony Tomažin, novi lastnik Nebotičnika

Če ne tvegaš, ničesar ne pridobiš

WWW.DVAJSET.SI

PRVA STRAN VSEBINA Dobrodošli doma

4 6 8 9

Ljubljana – bolj slovenska kot kdajkoli 11. Vseslovensko srečanje v DZ: Rojaki ponosni na Slovenijo Država smo mi vsi Poklon ustvarjalnosti ameriških Slovencev

Intervju 10

Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu: »Spremenimo pogled na Slovence po svetu!«

Poslovne strani

12 13

Anthony Tomažin, novi lastnik Nebotičnika Silvia Josephine Žele

Kultura

14 15 16 17 18

Ted Kramolc: Od slike do slike Poletna muzejska noč 2011 Groharjevo leto Bratje Smrtnik: Ni ga čez družinsko petje MareziJazz

Izobraževanje in zanost

22 24 25

Dr. Jože Rožanec Visoki jubilej Poletne šole slovenskega jezika Urška Kupec

Mladi 27

Avsenik, promotor Slovenije

Med nami

28 29 30 31

Svetovni slovenski kongres praznuje 20 let Dobrodošli v Sloveniji! Poletje v čast Sloveniji A. Zickar: Prišel, videl – zmagal?

Zamejski dnevnik

32 33 34 35 36

Dogovor o pomembnih temah za obe manjšini Zgodbe o dvojezičnih napisih še ni konec Po zamejskih vrhovih žepne občine Dreka Slovenščina postaja tudi jezik babic in dedkov Slovenci v manjšinskih svetih in lokalni samoupravi

Doživimo Slovenijo

37 38

Zvezdice na slovenskem morju Najevska lipa - Simbol države in simbol Koroške

Šport

40 41

Mišo Brečko: Naša majhnost je lahko tudi naša prednost Slovenski trenerji še daleč od zvezd

Slovenija danes Slovenci.si

Vodja projekta Marko Stijepić marko.stijepic@sloveniatimes.com

Slovenija danes izhaja vsak mesec Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja Naklada: 3000 izvodov Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen blanka@slovenija-danes.com

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.

Lektura Blanka Markovič Kocen

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

Uredništvo Trg MDB 12 1000 Ljubljana Slovenija Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net Spletna stran: www.slovenci.si

Oblikovanje in prelom Maja Kaplan maja@sloveniatimes.net

ISSN 2232-3473



REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

41 3

DOBRODOŠLI DOMA

Ljubljana – bolj slovenska kot kdajkoli Prvega skupnega srečanja Slovencev iz zamejstva in sveta, 1. julija v Ljubljani, se je udeležilo okoli dva tisoč ljudi, od tega 500 nastopajočih z vseh koncev sveta. Blanka Markovič Kocen, Ana Mrzlikar; Foto: Alenka Slavinec, Ana Mrzlikar

jubljana že dolgo ni bila tako zelo slovenska in obenem svetovljanska kot 1. julija, ko je bilo v središču mesta že od jutranjih ur čutiti vrvež in posebno, praznično vzdušje. Premier pred stojnico revije Slovenija danes

Vseslovensko srečanje, katerega pobudnik je bil Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je letos postreglo s presežniki – tako po številu obiskovalcev in nastopajočih kot tudi s kakovostjo nastopov in

predstavitev ter izjemno kulturno, družabno in kulinarično ponudbo. Območje strogega središča prestolnice, med Magistratom in Prešernovim trgom, je bilo polno lično oblikovanih stojnic, na katerih Lectova srca Celec

so se s tradicionalnimi izdelki predstavljala slovenska društva, največ z bližnjih območij nekdanje Jugoslavije, pa tudi domači turistični ponudniki in obrtniki. Na svojih stojnicah so se predstavljala tudi slovenska

DOBRODOŠLI DOMA

Slovensko kulturno društvo Triglav Banja Luka

izseljenska društva in revija Slovenija danes. Marija Petković in Dubravka Gačanović iz Slovenskega kulturnega društva Triglav Banja Luka sta razložili, da društvo iz Banja Luke sestavljajo potomci Slovencev, ki so se izselili pred drugo svetovno vojno. »Navezani smo na Slovenijo, poskušamo vzdrževati kar največ kulturnih stikov (folklora, petje), zato smo zelo dejavni. Lahko se pohvalimo, da smo ob 20- letnici samostojne Slovenije pripravili poseben koncert z naslovom Glasba gradi mostove. S tematsko razstavo Slovenija v malem so predstavili najbolj tipične izdelke z raznih koncev Slovenije. Pri Celecovcih pečejo raznovrstne medenjake po starih receptih, pečejo in krasijo značilno figuralno lectovo pecivo, med katerimi so najbolj opevana različno velika lectova srca z barvnimi risbami in ljubezenskimi sporočili. Njihova dejavnost se prenaša iz roda v rod, tako da je to že tretja generacija Medičastva in lectarstva Celec. Jožica Celec: »Na to prireditev smo bili povabljeni, ker gre za slovensko tradicijo in poleg tega obeta nekaj zaslužka. Želimo si, da bi ljudje bolje spoznali naš konček sveta. Prihajamo namreč iz Krajinskega parka Goričko, ki je na skrajnem severovzhodu Slovenije, kamor ljudje redkeje pridejo.” Slovensko kulturno društvo Istra Pulj so na stojnici predstavljale

Alenka Milotić, Kristina Kocanović, Neda Plastić in Olga Žerovnik, ki jim, kot so povedale, druženja pomagajo pri ohranjanju slovenske kulture in jezika. »Večinoma smo v društvu samo ženske, ki se dvakrat tedensko družimo, hodimo na izlete, organiziramo različne dejavnosti, si izmenjujemo stare slovenske recepte in drugo. Večinoma prihajamo iz mešanih zakonov, zato nekatere govorimo bolj, druge pa manj slovensko. Obiskovalci si na naši stojnici lahko ogledajo izdelke iz mozaikov, gline, poslikane panjske končnice, svilo, kvačkan nakit…« Stojnica društva Zedinjena Slovenija iz Buenos Airesa, Argentina, je bila še prav posebej oblegana. Mlade argentinske Slovenke so tretja generacija Slovencev v Argentini. »Že od malega se učimo govoriti slovensko in plešemo folkloro. Zdaj, po koncu srednje šole, nas je 23 abiturientov in dva spremljevalca, prišlo na daljši obisk v Slovenijo, ostali bomo en mesec. Trenutno smo nastanjeni v dijaškem domu Poljane, naslednji teden pa se nam začne na filozofski fakulteti tritedenski tečaj slovenskega jezika. Nato bomo imeli še čas, da obiščemo svoje sorodnike v Sloveniji in bolje spoznamo deželo. Na stojnici so predstavile delček Argentine, nekaj argentinskih posebnosti: značilno argentinsko nošo s svetlo

Slovensko kulturno društvo Istra Pulj

Vezenine Florjančič

se nadaljuje s strani 6 Zedinjena Slovenija Buenos Aires

DOBRODOŠLI DOMA

Fantovski zbor Mi smo mi iz Clevelanda se nadaljuje s strani 5

Družina Loboda iz Kamnika

modro ruto in trakom s tipičnim argentinskim vzorcem ter argentin-

Premier Pahor in minister Žekš na sprehodu med stojnicami Rast XL

ski čaj, ki se pije drugače kot v Sloveniji. Na vprašanje dekletom, ali so ponosne, da so Slovenke, odgovarjajo: »Zelo, zelo!!« V pestri kulinarični ponudbi seveda ni smel manjkati pravcati slovenski pražen krompir. In ni ga smelo zmanjkati… V popoldanskih urah je mesto zaživelo v najrazličnejših kulturnih prireditvah, začenši s koncertom Združenega pevskega zbora iz Stuttgarta, Augsburga, Ulma in Ravensburga (Nemčija) na Pogačarjevem trgu. Nastop skupine RAST XL argentinskih srednješolcev pred ljubljanskim Magistratom je vzbudil veliko zanimanja. Polurna predstava je požela velik aplavz, saj so gledalce navdušile slovenske domovinske recitacije nastopajočih. »RAST XL smo roj abiturientov Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka iz Buenos Airesa. Kot potomci slovenskih povojnih beguncev se želimo srečati s svojimi koreninami. Ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije kličemo polni veselja in ponosa: SLOVENIJA, BODI POZDRAVLJENA!!!« sporočajo mladi Slovenci iz Argentine. Vseslovenskega srečanja na ljubljanskih ulicah se je udeležil tudi Pražen krompir

predsednik vlade Borut Pahor in se na svojem obhodu v družbi dr. Boštjana Žekša, ministra za Slovence po svetu, med stojnicami pogovarjal in fotografiral z rojaki, si ogledoval njihove izdelke, pozdravil pa je tudi sodelavce revije Slovenije danes. V poznopopoldanskih urah se je mimo naše stojnice sprehodila nadvse očarljiva skupinica v narodnih nošah, Sonja in Janez Loboda iz Kamnika z vnukinjo in vnukom . “Na to prireditev prihajava že vrsto let, obiskovala sva jo že s svojimi otroki, zdaj pa sta njihove noše oblekla vnučka,” nam je povedala Sonja. Mi smo mi je moški pevski zbor iz Clevelanda, ZDA. Trinajst mladih ameriških Slovencev, starih med 19 in 29 let, je pred Trubarjevim antikvariatom zapelo nabor petih slovenskih pesmi: Venček veselih koroških narodnih, Marko skače, Triglav, Pri farni cerkvici in Žabe. »Vaje imamo 1-2 krat na mesec, enkrat letno pa v Clevelandu pripravimo tudi večji nastop. V Sloveniji bomo ostali dva tedna in v tem času imamo napovedanih še nekaj nastopov po Sloveniji, v preostalem času pa bomo pri sorodnikih in spoznavali našo domovino,« je povedal Niko Perčič, eden izmed članov.

DOBRODOŠLI DOMA

11. vseslovensko srečanje v državnem zboru

Rojaki ponosni na Slovenijo

Dvajset let samostojne Slovenije in Slovenci zunaj njenih meja: pogled nazaj in pogled v prihodnost. Foto: Maja Kaplan

Blanka Markovič Kocen

Leseni rogisti

Dan se je prevešal v večer, ko vreme, ki nam je sicer dobro služilo ves dan, ni več vzdržalo. Tik pred uradnim delom prireditve, v okviru katerega naj bi zbrane nagovorili predsednik republike dr. Danilo Türk, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš in ljubljanski župan Zoran Jankovič, se je nad Ljubljano usul dež, zato je bil odpovedan. Vrhunec in obenem zaključek celodnevnega dogajanja pa je pomenila večerna glasbena prireditev Sounds of Slovenia z gostom Juanom Vasletom, multimedijski spektakel, ki združuje skupino vrhunskih glasbenic in glasbenikov, ki so se uveljavili kot odlični solisti, hkrati pa igrajo in pojejo v različnih zasedbah. Projekt pod umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča predstavlja slovensko ljudsko izročilo v sodobnih in živih priredbah. V večernih urah so se obiskovalci, nastopajoči in razstavljalci na prireditvi Dobrodošli doma razšli, seveda z obljubami: srečamo se spet prihodnje leto! Zaključni nastop Sounds of Slovenia

France Cukjati, podpredsednik DZ: »Če je domovina v težavah, je nimaš nič manj rad, le bolj si zaskrbljen in razmišljaš, kako ji pomagati.«

ak je bil naslov tradicionalnega, letos že 11. vseslovenskega srečanja, ki ga je dan pred prireditvijo Dobrodošli doma pripravila Komisija Državnega zbora RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. »Srečanje v hramu slovenske demokracije je dokaz, da je slovenska domovina tudi vaša domovina,« je prisotne uvodoma nagovoril predsednik državnega zbora France Cukjati in v nadaljevanju spomnil na dosežke v zadnjih 20 letih, obenem pa tudi na težave, zlasti gospodarske, s katerimi se zadnja leta soočamo: ugašanje podjetij in investicij, odhajanje slovenskih strokovnjakov v tujino… »Če je domovina v težavah, je nimaš nič manj rad, le bolj si zaskrbljen in razmišljaš, kako ji pomagati,« je dejal Cukjati. Po njegovem mnenju je najmanj, kar je treba storiti, zamejcem z ustavno spremembo omogočiti vsaj dva poslanska sedeža v parlamentu. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš je izrazil svoje opažanje na številnih obiskih med rojaki po svetu, da zgodovinske delitve med Slovenci slabijo, ponos pa narašča, medtem ko je v matični

državi razmerje ravno obratno, zato povabilo rojakom v domovino še toliko bolj velja. »Imamo nebesa, vse je v redu, le angeli so bolj nerodni,« je v svojem značilnem slikovitem slogu pripomnil minister. Da je 20. obletnica slovenske samostojnosti priložnost, da se vprašamo, kaj so nam minula leta prinesla, obenem pa za pogled v prihodnost, je prepričan tudi predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Miro Petek, ki se je v pozdravnem nagovoru med drugim vprašal, ali je Slovenija dobra mati vsem Slovencem po svetu in kaj bi bilo še mogoče storiti. Sicer je svet po njegovem mnenju postal velika globalna vas in »navaditi se moramo govoriti le o Slovencih, ne glede na to, kje živijo in kaj delajo.« Tudi Miro Petek je opozoril na pomen prizadevanj naših rojakov za priznanje Slovenije in poudaril, da mora raven materialne pomoči našim ljudem kljub gospodarski krizi ostati nespremenjena. Na koncu je rojakom zaželel veselo srečanje na prireditvi in prijetno bivanje v domovini. O predloženi tematiki so kot vabljeni govorci v osrednjem delu

srečanja razmišljali Marijana Sukič (Madžarska), Marija Ahačič Pollak (Kanada) in dr. Janez Dular (minister v prvi Vladi RS za vprašanja Slovencev po svetu in narodnostnih skupnostih v Sloveniji). Predstavnica Slovencev v Kanadi je med drugim opozorila na izzive, s katerimi se danes srečujejo Slovenci po svetu in obenem pozvala k preseganju političnih delitev. Da je za svojo usodo v prvi vrsti odgovorna manjšina sama, je poudarila Sukičeva, ki je obenem okrcala odnos madžarske države do manjšine. Dular je predstavil razvoj odnosa Slovenije do Slovencev zunaj njenih meja v minulih 20 letih in bil kritičen do prevelike potrpežljivosti slovenskih oblasti ob nespoštovanju manjšinskih zavez s strani Madžarske in nastajanju kompromisa o dvojezičnih napisih na Koroškem. V okviru srečanja so v preddverju državnega zbora odprli razstavo z naslovom Slovenci po svetu ob osamosvojitvi Slovenije, njeno odprtje pa je pospremil pevski zbor iz ameriškega Clevelanda Mi smo mi.

DOBRODOŠLI DOMA

Okrogla miza: Aktivno državljanstvo danes

Država smo mi vsi

Demokracija ne pomeni, da se vse odločanje prepusti aktualnim političnim elitam. Ana Mrzlikar

Sogovorniki so se strinjali, da je aktivno državljanstvo ozaveščanje tega, da smo država mi vsi.

»Aktivno državljanstvo pomeni, da se počutiš svobodnega, si želiš biti svoboden in si svoboden kot nekdo, ki sodeluje pri upravljanju družbenih zadev,« poudarja dr. Miro Cerar 8

atriju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) je sredi junija potekalo že peto srečanje v okviru večernih srečanj z naslovom Brez cinizma. O aktivnem državljanstvu danes so naglas razmišljali dr. Oto Luthar, ki je pogovor tudi vodil, dr. Miro Cerar ter Ali H. Žerdin. Dr. Oto Luthar je uvodoma povedal, da dvajseta obletnica nastanka samostojne države ponuja dobro priložnost za premislek o vlogi državljank in državljanov v procesu nastajanja te države. Sogovorniki so skušali skicirati odgovor na vprašanje, kaj je aktivno državljanstvo danes oziroma kako prepričati državljanke in državljane, da demokracija ne pomeni, da se vse odločanje prepusti aktualnim političnim elitam, temveč da je kvaliteta našega skupnega življenja odvisna od nas vseh. Toda ali je to sploh res? »Aktivno državljanstvo pomeni, da se počutiš svobodnega, si želiš biti svoboden in si svoboden kot nekdo, ki sodeluje pri upravljanju družbenih zadev,« poudarja dr. Miro Cerar. Po njegovem mnenju človek ne more delovati niti kot skrajno vpet v družbo niti kot skrajno

izoliran od nje, ampak samo v neki ustrezni kombinaciji. Ko družbena situacija terja več aktivnega državljanstva, kot je recimo trenutna situacija v Sloveniji, je treba sebe in svojo okolico ozaveščati v duhu pozitivne svobode v večji meri kot prej. Prva od pogojev aktivnega državljanstva sta svoboda govora in svoboda tiska. Ali H. Žerdin: »Res je ena od predpostavk aktivnega državljanstva svoboda tiska oziroma svoboda medijev. Nisem pa prepričan, da smo jo imeli od leta 1990 na enakomerni ravni zagotovljeno - bila so nihanja. Danes so mediji pod velikim pritiskom kapitala, ki je po mojem mnenju realen, vendar se moramo vprašati, na kakšen način

so se mediji pod tem pritiskom znašli. Moja razlaga je taka: časniki so obstajali in delovali kot uspešne gospodarske družbe; donosi, ki so bili zelo visoki, so se konec devetdesetih let zaradi interneta znižali. V letu 2005/06 so časopisi postali t.i. »dar«, ki so ga politiki dali kapitalskim zaveznikom, kar se danes končuje na dramatičen način. Skratka, gre za strahovito gospodarsko izčrpavanje teh podjetij. Krizna situacija je medije postavila v zelo neroden položaj, prostor za kvalificirano razpravo državljank in državljanov v njih pa se krči.« Dr. Oto Luthar je nadaljeval razpravo z drugim temeljnim pogojem za prakticiranje aktivnega državljanstva, to je vzgoja ali kultiviranje zavesti o tem aktivnem državljanstvu. Dr. Cerar se je vprašal: »Kako mladega ali pa tudi starejšega človeka danes sploh še navdušiti ali prepričati, da je demokracija vrednota? Na tem mestu je zelo pomembno nazorno opozoriti na možne alternative, kot sta avtoritarna in totalitarna družba, kajti šele potem je vidno, zakaj se je treba boriti za demokracijo.« Naslednji temelj za tematizacijo aktivnega državljanstva je državljanski pogum - brez njega aktivnega državljanstva ne more biti, o čemer pričajo mnoge situacije v zgodovini. »Pogum ni v dejanju, ampak v tem, kakšen odnos imaš do nekega dejanja. Svoboda v smislu državljanskega poguma pomeni, da se v trenutku, ko se ti zdi nekaj pomembno, odzoveš. Smisel pa ima, če to naredi kdo, ki ima avtoriteto,« je med drugim na to temo povedal dr. Cerar.

Sogovorniki Dr. Oto Luthar je doktor znanosti s področja zgodovine, znanstveni svetnik, redni profesor in direktor ZRC SAZU. Dr. Miro Cerar, doktor znanosti s področja prava, je v času osamosvojitve (1990-91) sodeloval pri oblikovanju temeljne listine o osamosvojitvi in neodvisnosti R Slovenije in njene ustave, od leta 1993 je svetovalec za pravna vprašanja v državnem zboru, večkrat sodeluje kot strokovni svetovalec različnim ministrstvom; od decembra lani je predsednik sodnega sveta. Ali H. Žerdin, novinar, urednik in avtor, zdaj urednik Sobotne priloge Dela, pred tem odgovorni urednik časopisa Dnevnik.

DOBRODOŠLI DOMA

Razstava

Poklon ustvarjalnosti ameriških Slovencev Dosežki slovenskih izseljencev in njihovih potomcev v Združenih državah Amerike.

Ana Mrzlikar

Dva dela razstave – dve zgodbi

Prvi del pripoveduje zgodbo izpred dvajsetih let, ko so se slovenski Američani množično zbrali

Avtorja razstave dr. Mirjam Milharčič Hladnik z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in Joe Valenčič iz Clevelanda.

Darja Ovsenik in Urška Strle – prvi nagrajenki

Slovenske skupnosti v Severni Ameriki so razvile vzporeden slovenski svet, drugačen od tistega v domovini. »To je razstava o zgodbah človeških usod, dogodivščin, posameznikov, pa tudi o zgodbah tistih, ki so nam te posameznike predstavljali in jih odkrivali,« je na otvoritvi dejala Majda Širca, tedanja ministrica za kulturo.

in ustanovili organizacijo Združeni Američani za Slovenijo (UAS), da bi pozvali predsednika Georgea Busha in državne funkcionarje, naj priznajo Slovenijo kot neodvisno demokratično državo. Takrat so se Slovenci iz vseh delov ZDA prvič po drugi svetovni vojni spet združili, da bi pomagali domovini in bili pri tem nadvse uspešni. Drugi del razstave predstavlja zgodbe slovenskih Američanov ali pa, kot je v napovedi dejala dr. Mirjam Milharčič Hladnik, zgodbe ameriških Slovencev, na katere smo lahko upravičeno ponosni. Slovenski migranti in njihovi potomci so majhna skupnost znotraj severnoameriškega prostora, njihovi ustvarjalni dosežki pa so veliki, morda celo večji, kot bi pričakovali glede na njihovo število. Slovenci v Združenih državah Amerike so dosegli priznanje na vseh področjih kulture, od književnosti, drame in filma do glasbe, plesa, športa in vizualne umetnosti. Slovenci so izkoristili priložnost, vire in tehnologijo, ki so jim bili dosegljivi v Novem svetu. Bili so prvi med Slovenci po svetu, ki so izvajali glasbo in recitacije na posnetkih, po radiu in televiziji, včasih tudi celo desetletje, preden so te medije uvedli v Sloveniji. Ustvarjalni zagon slovenskih migrantov se je razmahnil po drugi svetovni vojni, ko so si njihovi angleško govoreči in visoko izobraženi otroci ustvarjali kariere in se uveljavili s svojim delom. »Čeprav je morda le malo resnično slovenskega v njihovi ustvarjalnosti, so še vedno v navdih in ponos Slovencem vsepovsod,« sta avtorja zapisala v razstavnem katalogu.

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je tudi letos razpisal nagradni natečaj za najboljša diplomska, magistrska in doktorska dela s področja zamejske in izseljenske tematike, s čimer spodbuja raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov in krepi zavest o pomenu omenjenih tematik za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in po svetu. Foto: Maja Kaplan

nštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU je ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije in svoji 30-letnici pripravil razstavo Dosežki slovenskih izseljencev in njihovih potomcev v Združenih državah Amerike – prispevek kulturam dveh domovin. Avtorja razstave, ki bo v atriju ZRC SAZU na ogled do 20. septembra 2011, sta Joe Valenčič iz Clevelanda in dr. Mirjam Milharčič Hladnik z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Na otvoritvi razstave je Mirjam Milharčič Hladnik dejala: »Danes odpiramo razstavo, ki je nastajala na dveh straneh oceana, v Clevelandu v Ameriki in v Ljubljani v Sloveniji. Razstava je poklon ustvarjalnosti in mostovom, ki vežejo ljudi, celine, morja in kulture. Z naslovom, ki je napisan v dveh jezikih, želimo poudariti, da verjamemo v razumevanje in v to, da so ljudje, ki se selijo, ustvarjalci na različnih koncih sveta, v svojih različnih domovinah. Verjamemo v sestavljene identitete, v sestavljene kulture.« Za razstavo, ki je nastajala v Clevelandu, je svoje gradivo zapiske, fotografije in dokumente iz zasebne zbirke - prispeval Joe Valenčič, ki je na otvoritvi poudaril: »To je zgodovina, v kateri sem odraščal, to so ljudje, s katerimi sem se družil. Naša zgodovina je del vaše zgodovine. Mi smo ponosni na te osebnosti in njihove dosežke in upam, da ste tudi vi. To je moja zgodovina, a je obenem tudi vaša.«

Nagrade za najboljša dela s področja zamejstva in izseljenstva

Do 1. decembra 2010 je na urad prispelo 23 del, 15 na tematiko zamejstva in 8 na tematiko izseljenstva, med katerimi je strokovna komisija izbrala po tri najboljša z vsakega področja. »Med poslanimi deli je bilo nekaj takih, ki so po svojem vsebinskem doprinosu k izseljenski in zamejski tematiki še posebej izstopala in si zato po mnenju članov natečajne komisije zaslužijo posebne nagrade,« je na slavnostni podelitvi v Prešernovi dvorani SAZU med drugim dejal dr. Boris Jesih, državni sekretar na uradu za Slovence in predsednik komisije. Prvi nagradi sta prejeli Darja Ovsenik in Urška Strle, obe z Univerze v Ljubljani, prva za tematiko zamejstva, druga izseljenstva. Ovsenikova je na primeru dvojezične trgovske akademije v Celovcu predstavila geografsko in sociolingvistično analizo koroških Slovencev, Strletova pa skozi prizmo življenjskih zgodb osvetljuje izseljevanje Slovencev v Kanado. Drugo in tretjo nagrado na področju zamejstva sta prejeli Bogomila Kravos in Ana Toroš, na področju izseljenstva pa Ivan Hriberšek in Alenka Abazović. (B.M.K.)

INTERVJU

Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu

»Spremenimo pogled na Slovence po svetu!« Naši ljudje po svetu živijo dobro, ugotavlja minister, in so bolj zavedni Slovenci od nas, ki živimo v matični domovini. Slovenija jim lahko pomaga kot enakopravnim ljudem, nikakor pa ne z neko miloščino. Blanka Markovič Kocen medtem ko Slovenci po svetu tako hudih političnih problemov nimajo. Zadovoljni smo, da so se stvari začele premikati v pravo smer. Tako je, denimo, naposled prišlo do dogovorov z Italijo na najvišji ravni, načrtovana je ustanovitev omizja pri predsedniku italijanske vlade, najverjetneje letos jeseni. Seveda je to odvisno od politične situacije v Italiji, a prepričan sem, da bodo dobri odnosi ostali, tudi če se bosta vladi zamenjali. Mislim, da je to dobro, saj bodo Slovenci v Italiji dobili neposreden stik z vlado, ki ga doslej niso imeli, kar je bil verjetno tudi eden izmed razlogov za krnitev finančnih sredstev za našo manjšino v Italiji. To vprašanje smo za letos in naslednje leto rešili, vedeti pa moramo, da ne dokončno. Za to si bomo morali torej tudi v prihodnje prizadevati in nad tem bedeti. Tudi naša manjšina sama bo morala pokazati voljo do sprememb, predvsem pa bolj racionalno porabljati sredstva. Le pomislite, kaj bi se zgodilo, če vprašanja financiranja letos ne bi rešili? Kako bi potem manjšina preživela?

Dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu: »Slovenci po svetu so sposobni, samostojni ljudje, ki preživijo tudi brez Slovenije. Ta pa jim lahko pomaga pri ohranjanju njihovega slovenstva.«

pogovoru je opozoril tudi na nekatere prihodnje načrte in nanizal vtise s svojih obiskov med Slovenci po svetu. Kako ocenjujete delo svojega urada v trenutnem mandatu? Lastno delo je težko ocenjevati. Naš osnovni cilj je bil umirjati situacijo, zlasti med Slovenci v zamejstvu, ki jim konflikti gotovo ne koristijo,

Ali je bil po vašem mnenju referendum na avstrijskem koroškem potreben in kako komentirate njegov izid? Ni bil potreben. Mogoče le za nekatere le iz kakšnih internih

Foto: Maja Kaplan

ed dosežki svojega urada minister Žekš izpostavlja napredek pri reševanju odprtih vprašanj slovenske skupnosti v sosednjih državah, tudi v Avstriji, začetek povezovanja s slovenskimi znanstveniki in vrhunskimi strokovnjaki ter krepitev sodelovanja z gospodarskimi organizacijami slovenske narodne skupnosti v tujini. V

Kaj po vašem mnenju za slovensko manjšino v Avstriji pomeni razplet vprašanja dvojezičnih napisov na Koroškem? Za kakšno rešitev gre? To seveda ni dokončna rešitev, čeprav bi jo nekateri v Avstriji radi gledali kot tako. 7. člena Avstrijske državne pogodbe ta rešitev ne uveljavlja, kar je na zunaj videti že iz tega, da Štajerska v dogovor ni vključena, čeprav pogodba določa drugače. Tudi po obsegu pravic, ki jih dobijo koroški Slovenci, rešitev še ni dokončna. Zagotovo pa je to korak v pravo smer.

INTERVJU Kateri so najpomembnejši projekti urada v sedanjem mandatu? Katerim področjem ste namenjali največ pozornosti? Glavnina dela je bila vsakodnevna skrb za Slovence po svetu. Opozarjam pa, da novosti, ki smo jih začeli, ni mogoče vpeljati, uveljaviti v letu dni. Najprej bi omenil izobražence, vrhunske strokovnjake na znanstvenem, gospodarskem,

Na povabilo urada za tesnejše sodelovanje se je doslej odzvalo 160 znanstvenikov, ki so soglašali z objavo svojih podatkov na spletni strani, na odgovore 350 znanstvenikov oziroma strokovnjakov pa še čakamo. no obžalujem, da je do tega prišlo. A kot rečeno, je ta zakon oziroma memorandum prvi korak, do cilja pa bomo morali prehoditi celo pot. Motijo se tisti, ki mislijo, da je mogoče z enim korakom doseči vse, kar skušamo že 50 let… Če bi bil ta zakon sprejet brez dodatnih protestov narodnega sveta, bi bil sprejet v nekem razumevajočem, dobrem ozračju in bi lahko v prihodnje pričakovali gladko uveljavljanje dodatnih pravic. Ker pa je bil zakon zdaj sprejet v nasprotovanju in jezi, lahko pričakujemo, da bo iskanje novih rešitev trajalo malo dlje. Večkrat ste že izrazili nezadovoljstvo z uresničevanjem stopnje pravic Slovencev na Madžarskem. Kaj bi bilo treba storiti, da bi se položaj naših rojakov tam izboljšal? Največji problem je denar. Denar za neke projekte, ki so bili že dogovorjeni, recimo cesta Gornji Senik Verica, ki dobiva simboličen pomen, če o praktičnem sploh ne govorimo. Gre tudi za denar za šole in delo slovenskih društev. To niso visoka sredstva in madžarska država jih je najbrž sposobna zagotoviti. Pomemben dosežek je bilo tudi nedavno zasedanje XII. Slovenskomadžarske mešane komisije za spremljanje sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarske narodne skupnosti v Sloveniji in slovenske manjšine na Madžarskem, ki je potekalo po enoletnem premoru in ga lahko označimo za enega najbolj uspešnih.« Je opaziti tudi napredek na območju nekdanje Jugoslavije? Na tem območju je opaziti vedno več slovenskih društev, posamezne manjšinske skupine pa se po teh državah, omenil bi Srbijo, tudi same organizirajo. Gre za formalni državni organ, kjer manjšina prek elektorjev voli odbor, svet, ki je odgovoren za manjšinske pravice.

tehničnem, umetniškem področju, ki odhajajo iz Slovenije in ne vemo, kje so in kaj delajo. Na tem področju skušamo vzpostaviti seznam teh ljudi, ki se bo razširil in bi omogočal nek stalen stik z njimi. Na povabilo

Zanimanja za tako povezovanje ne manjka, kar se je pokazalo v Celovcu, kjer smo organizirali seznanjanje slovenskih gospodarstvenikov z možnostmi na avstrijskem trgu. Na srečanje je prišlo toliko ljudi, da vsi niso mogli v dvorano. Povezovanje bo v času, ko se svet odpira in se lahko tudi zaposlujemo drugod, vse bolj pomembno. Naše mednarodno gospodarsko uveljavljanje pa je del celotne strategije vlade. Na uradu opažamo, da naše gospodarstvo veliko premalo sodeluje s Slovenci, ki živijo po svetu. Ti ljudje namreč veliko vedo o državi, kjer živijo, kar bi naša podjetja lahko s pridom izkoristila. Številni naši rojaki so bili ali so vodilni v velikih podjetjih, pri nas pa se nanje ne spomnimo. Kakšni pa so nasploh vaši vtisi z obiskov pri Slovencih po svetu? Naši ljudje po svetu živijo dobro. Pozitiven vtis je, da so ti Slovenci

Na uradu opažamo, da naše gospodarstvo veliko premalo sodeluje s Slovenci, ki živijo po svetu. Ti ljudje namreč veliko vedo o državi, kjer živijo, kar bi naša podjetja lahko s pridom izkoristila. urada za tesnejše sodelovanje se je doslej odzvalo 160 znanstvenikov, ki so soglašali z objavo svojih podatkov na spletni strani, na odgovore 350 znanstvenikov oziroma strokovnjakov pa še čakamo. Zavedamo se, da se ti ljudje, ki so na višku kariere v kateri od velikih, pomembnih držav, kjer imajo dobre pogoje za delo, najverjetneje ne bodo vračali domov. Lahko pa bi jih delno vezali s kakšnimi projekti, delno zaposlitvijo v Sloveniji, več obiski, predavanji na univerzah… Razvili bi lahko izmenjavo študentov. Pri našem, slovenskem gledanju na svet je to sicer precej nemogoče, a skušamo stvari vsaj nekoliko premakniti, da bi, recimo, z razpisi za znanost, ki jih objavljamo, delno pokrivali tudi naše ljudi v tujini. Velikokrat izpostavljate gospodarsko sodelovanje. Kako daleč ste s tovrstnimi projekti? Možnosti tega sodelovanja nismo še niti začeli izkoriščati. V svojih prvih akcijah smo bili bolj usmerjeni v zamejsko področje. Predvsem v Italiji in Avstriji imamo gospodarsko usmerjene slovenske organizacije, kot je, denimo, Slovenska gospodarska zveza na Koroškem, ki skrbijo za čezmejno gospodarsko sodelovanje. Česa podobnega si želimo tudi na Madžarskem in Hrvaškem.

celo bolj zavedni od tistih, ki prebivamo v matični domovini. Posebno zavedna in obenem tudi največja slovenska skupnost v Clevelandu, ki sem jo nedavno obiskal, je 20-let-

nico države proslavila posebej veličastno, s slovenskimi zastavami in zdi se, da politični razcep postopoma blaži. Ponosni so na slovensko državo, ne glede na to, ali je vlada leva ali desna. Mnogi Slovenci iz zamejstva in sveta so se 1. julija udeležili vseslovenskega srečanja Dobrodošli doma. Kako ga ocenjujete? Srečanje je zares privabilo veliko ljudi iz zamejstva in tujine. Samo nastopajočih je bilo okoli 500. Kakšni so načrti urada do konca mandata? Nadaljevali bomo začeto delo, kar pa zadeva nove projekte, to je znanstvenike, umetnike, mlade in gospodarstvo, pa bomo trdo delali, da bi stvari vsaj toliko zakoličili, da se bodo lahko učinkovito nadaljevale tudi v naslednjem mandatu. Na teh področjih se namreč v enem samem mandatu ne da vsega narediti. G. minister, kakšno misel bi izrazili za konec? Zavedati se je treba, da moramo pri nas spremeniti pogled na Slovence po svetu. Neke vrste pomilovanje je napačna reakcija in nepotrebno. To so sposobni, samostojni ljudje, ki preživijo tudi brez Slovenije. Ta pa jim lahko pomaga pri ohranjanju njihovega slovenstva. Pomaga kot enakopravnim ljudem, ne pa z neko miloščino. To je popolnoma zgrešen pogled!

Seja članov vladnih svetov

Tesnejše gospodarsko povezovanje z diasporo Tik pred vseslovenskim srečanjem v Ljubljani so se na skupni seji sešli člani vladnih svetov za Slovence v zamejstvu in po svetu. Del seje je bi, kot je minister povedal v izjavi po njej, slavnosten, in namenjen obeležitvi 20-letnice slovenske samostojnosti, prisostvoval pa mu je tudi predsednik Vlade RS Borut Pahor. Slovencem iz zamejstva in sveta se je zahvalil za njihov izjemni prispevek pri osamosvajanju Slovenije in za aktivnosti, ki so v posameznih državah privedle do priznanja Slovenije. Pahor je dodal, da upa in pričakuje, da bo ta podpora in stalna pomoč prisotna tudi v prihodnje. »Mi Slovenci se preveč ukvarjamo sami s sabo in premalo gledamo v svet,« je dejal minister in poudaril željo, da bi Slovenija svojo diasporo in rojake po svetu bolje uporabila pri gospodarskih načrtih in sodelovanju. V izjavi za medije je še sporočil, da so se udeleženci skupne seje zavzeli za nadaljnjo ohranitev Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in pristojnega ministra. (B.M.K.)

Foto: Maja Kaplan

notranjepolitičnih razlogov. Pravno pa ta referendum zagotovo ni bil potreben, čeprav je bil rezultat spodbuden. Zbor narodnih pripadnikov je namreč zadnji hip izrazil svoje nestrinjanje z novelo zakona o narodnih skupnostih, kar je malce nenavadno, saj bi svoje nestrinjanje lahko izrazili že prej. Imeli so možnost. Čeprav imajo pravico povedati, kar se jim zdi prav, oseb-

POSLOVNE STRANI

Nepremičnine

»Če ne tvegaš, ničesar ne pridobiš«

Več let zaprta terasa znamenitega ljubljanskega Nebotičnika je, zahvaljujoč avstralskemu podjetniku slovenskega rodu Anthonyju Tomažinu, vnovič odprta.

otem ko je bila terasa te znamenite ljubljanske zgradbe več let zaprta, se je njene obnove lotil avstralski Slovenec Anthony Tomažin, čigar družba Terra Australis iz Ljubljane je na razpisu kapitalske družbe kupila prostore od 9. do 13. etaže zgradbe in obnova se je začela! Anthonyja Tomažina, ki se to poletje mudi v Sloveniji, smo poprosili za pogovor. Kakšni motivi so vas vodili pri naložbi v Nebotičnik? Nepremičnine me zanimajo že kar nekaj časa, všeč pa so mi predvsem starejše zgradbe na ekskluzivnih lokacijah. Moje podjetje v Sloveniji se ukvarja z nakupom in prenovo tovrstnih objektov. Nebotičnik je bil zame velik izziv, predvsem zaradi pomembnosti objekta. 2001. je bil namreč razglašen za spomenik državnega pomena, prav tako pa je objekt kulturni spomenik z bogato zgodovino. Ali ste se z gostinstvom že kdaj prej ukvarjali? Ne, z gostinstvom sem se začel ukvarjati, ko sem na javni dražbi kupil Opera bar in ga prenovil. Ker od potencialnih najemnikov nisem dobil zadovoljive ponudbe, sem se odločil, da se poskusim še v gostinstvu. Izkazalo se je, da je bila to odlična poteza! Dohodki so namreč presegli moja pričakovanja, saj so

Blanka Markovič Kocen bili trikrat večji od ponudb s strani morebitnih najemnikov. S čim se ukvarjate v Avstraliji? Moje podjetje v Avstraliji se ukvarja s posojili za nepremičnine, z osebnimi posojili, posojili za nakup avtomobila in podobno. Nebotičnik je bil, kot tudi sami poudarjate, razglašen za spomenik kulturne dediščine. Kakšne so bile torej zahteve in omejitve pri prenovi in kako ste jim zadostili? Moram reči, da je bilo na začetku kar malo preveč zapletov, ki so izvedbo projekta zadrževali. A kot rečemo, »z dobro voljo in z dobrimi odnosi – sodelovanjem«, nam je uspelo. Šlo je za rešitev požarnega problema, strojne, električne in gradbene instalacije, notranje opreme. Vse je moral odobriti zavod za varstvo kulturne dediščine. Potrebnih je bilo precej pogovorov in dogovorov, da smo vse uskladili z njihovimi zahtevami. Ali ste v Avstraliji, kjer ste preživeli štiri desetletja, vedeli kaj o legendarni preteklosti Nebotičnika? Ne, o Nebotičniku nisem vedel ničesar. Svoje otroštvo sem namreč preživel na Gorenjskem. Kaj vas je torej pritegnilo k nakupu? Ko sem se po Ljubljani pogajal za različne objekte, se je na moji mizi »znašel« tudi Nebotičnik. Odvetnik Mitja Lamut mi je poslal podatke,

med drugim tudi o dveh neuspešnih razpisih. Kot sem že omenil, investiram v nepremičnine, ki so nekaj posebnega in imajo značaj oziroma dušo. Največkrat so to starejše zgradbe, potrebne prenove. Nebotičnik mi je vzbudil globoko zanimanje zaradi lokacije v središču mesta in enkratnega pogleda s terase na širno Ljubljano. Poleg tega pa je to pomembna ikona v Sloveniji, za katero je škoda, da tako dolgo ni ‘živela’. Koliko denarja ste odšteli za nakup? Nakup me je stal 2.120.000,00 evrov, k tej vsoti pa sem moral dodati več kot 2,5 milijona evrov za prenovo in zagon vseh nadstropij. Investicija me je tako stala okoli 5 milijonov evrov. Se vam zdi ta znesek visok? Sploh ne, če gledam, da gre za približno 1.100 kvadratnih metrov uporabne površine skupaj z 90 kvadratnimi metri skladišča. Tako me nakup in prenova, kvadratnega metra, vključno z vso opremo, staneta malo več kot 5.000 evrov. Če gledam na ekskluzivno lokacijo in pomembnost objekta, sem prepričan, da je odlična dolgoročna investicija. Ali lahko primerjate vpliv lokacije nepremičnine v Ljubljani in Sydneyu - kje je ta bolj odločilna za ceno? Tako v Sloveniji kot Avstraliji je lokacija pri naložbi oziroma nakupu nepremičnine bistvenega pomena.

A v Sydneyu to pride bolj do izraza: nepremičnine bliže mestu držijo znatno višjo ceno, na ekskluzivnih lokacijah so celo do petkrat dražje. Ali se ne bojite, da ste se podali v tvegano naložbo? Mislim, da tako pri naložbah kot v življenju nasploh, velja, da če ne tvegaš, ničesar ne pridobiš. Zaenkrat mi ni žal in uživam v tem poslu. Imate dvojno državljanstvo. Zakaj ste se tako odločili? Slovensko državljanstvo imam že od rojstva in se mu ne bi nikoli odrekel, saj sem zelo ponosen, da sem Slovenec. Tudi moji otroci imajo slovensko državljanstvo. Avstralskega sem pridobil v času svojega bivanja v Avstraliji. Odločitev ni bila težka, saj sem lahko obdržal oba. Kateri bodo vaši naslednji izzivi, ali ste kdaj razmišljali o vrnitvi? O tem sem razmišljal pred leti. Avstralija me veže zaradi poslovnih in osebnih razlogov, tako da sem približno pol leta tam, pol leta pa v Sloveniji. Trenutno nimam nikakršnih izzivov, vedno pa gledam poslovne priložnosti in sedanja finančna kriza prinaša vrsto zanimivih, ki do sedaj niso bile dosegljive. Kaj v Sloveniji pogrešate? V Sloveniji pogrešam reforme, ki jih gospodarstvo nujno potrebuje, na primer reforma o delu in druge.

POSLOVNE STRANI

Silvia Josephine Žele

Slovenija je kraj, ki mi je namenjen

Silvia, potomka slovenskih staršev iz Melbourna, je pred desetletjem prvič obiskala Slovenijo. Po drugem obisku se je odločila ostati. Ustanovila je podjetje Biseri in od tedaj v Avstraliji načrtuje le še obisk.

Ana Mrzlikar koncertov, ekskurzij in izletov in zelo sem srečna, da sem se jih udeležila,« pripoveduje Silvia. »Nekaj let sem ob sobotah zjutraj obiskovala tečaj slovenščine, vedno pa sem jo bolje razumela kot pa govorila ali pisala. Kot otrok sem imela v Melbournu malo sorodnikov – maminega strica in očetovega brata z družinama - a živeli so blizu, zato smo se pogosto videvali.« Študij pedagoškega izobraževanja je zaključila na Victoria College v Melbournu 1984. ter s tem pridobila naziv »Bachelor of Education: Secondary«, kar v skladu z avstralskim študijskim sistemom omogoča poučevanje dijakov v starosti od enajst do osemnajst let. Leta 1995 jo je ministrstvo za šolstvo države Viktorija v Avstraliji poslalo na dodatno izobraževanje za poučevanje tujih jezikov, ki ga je zaključila na La Trobe University v Melbournu leta 2001 (Graduate Diploma Humanities and Social Sciences: Italian - Diploma humanističnih in družboslovnih znanosti: italijanski jezik). Maturo iz slovenskega jezika je opravila v Avstraliji leta 2003.

Zakaj vrnitev v Slovenijo?

»S starši in bratom sem leta 1973 prvič obiskala Slovenijo. Pokrajina se mi je zdela prelepa, vendar si pri svojih dvanajstih letih nikakor nisem predstavljala, da bo ta dežela zame postala tako pomembna. Ko mi je leta 2000 umrl oče, sem se kot mnogi, ki izgubijo enega od staršev, tudi jaz začela bolj zanimati za svoje korenine in prednike. Leta 2001, po štiritedenskem tečaju italijanščine na Univerzi za tujce v Perugii, ki mi ga je omogočila štipendija Italije in Avstralije, sem obiskala Slovenijo in s svojimi sorodniki tu preživela osem sijajnih dni. Zdaj vem, da je bilo teh osem dni zame odločilnih. Takrat so v meni vzbudili željo, da bi se vrnila in eno leto živela ter delala v Sloveniji. Nadaljnjih nekaj let sem

se pripravljala na »svoje leto v Sloveniji«, toda ko sem končno prišla, sem ugotovila, da eno leto ne bo dovolj. Zdaj živim v Sloveniji že šest let in želim ostati za vedno. V Sloveniji uživam in čutim, da je to kraj, ki mi je namenjen. Seveda si nekoč v prihodnosti zopet želim obiskati Avstralijo. Do takrat pa, kot se rada pošalim, bom koristila slovenskemu turizmu, saj je že skoraj tradicija, da me vsako leto obišče kdo iz Avstralije. Trenutno sta na obisku moja mati in očim, Stanko Petkovšek iz Rečice blizu Bleda, in bosta tu ostala do začetka avgusta. Lepo je, da lahko skupaj obiščemo sorodnike in kraje, ki nam veliko pomenijo. Drugo leto me bo, tako je obljubila, obiskala nečakinja. Na srečo imamo v modernem svetu na voljo mobilne telefone, SMS sporočila, elektronsko pošto in skype, kar mi omogoča, da ohranjam tesne stike s prijatelji in sorodniki v Avstraliji. Stvari so bile veliko težje za migrante, ki so domovino zapustili pred 50 ali 100 leti.«

Biseri

Silvia se danes ukvarja s poučevanjem angleščine, lektoriranjem, prevajanjem in raziskovanjem rodoslovja v okviru lastnega samo-

stojnega podjetja Biseri, svetovanje na področju jezikoslovja in rodoslovja, Silvia Josephine Žele, s.p. Zaradi njenih bogatih pedagoških izkušenj (v Avstraliji je v štirih šolah, večinoma gimnazijah, kar enaindvajset let poučevala angleščino, geografijo, zgodovino in računalništvo), strokovnosti in občutka za poučevanje jo slušatelji, tečajniki in poslovni partnerji priporočajo naprej. »V Sloveniji sem poučevala mnoge posameznike in različne skupine, zato mi izkušnje na tem področju omogočajo izvedbo tečajev, ki v največji meri zadostijo potrebam in željam slušateljev,« pravi. Ker se zaveda, da osebna srečanja niso vedno možna in je to pri njenem poslu izvedljivo, omogoča tudi »srečanja« preko interneta (glasovni in videoklepet preko programov skype ali gmail). Nudi tudi rodoslovne raziskave ljudem, ki živijo na tujem in jih zanima njihovo slovensko poreklo. Na vprašanje, kako bi nekega tujca, morda Avstralca, ki še nikoli ni bil v Sloveniji, navdušila za ogled naših krajev, pravi: »Odlična hrana, lepa narava, mir in nedvomno varnost, ki se je Slovenci tukaj sploh ne zavedate.« Foto: Ana Mrzlikar

ilvia Josephine Žele je hči slovenskih staršev, rojena v Melbournu v Avstraliji, kjer je do leta 2000 živela in v tem času le dvakrat obiskala domovino svojih staršev. Ob drugem obisku leta 2001 je začutila, da bi tukaj rada tudi živela – vsaj eno leto. Zdaj živi v Sloveniji že šest let in pravi, da bo ostala za vedno. Silviin oče Zdravko Žele je bil rojen leta 1938 v vasi Klenik blizu Pivke, mati Jožefa Knafelc Žele pa leta 1940 v vasi Koritnice blizu Knežaka. Kot mnogi Slovenci v petdesetih letih 20. stoletja - zlasti Primorci - sta se tudi oče in mati izselila v Italijo, kjer sta nekaj časa živela v italijanskih begunskih taboriščih, dokler jima niso dovolili, da se izselita v Avstralijo. Oče je zapustil Slovenijo leta 1954 in v Avstralijo pripotoval leto pozneje, mati pa se je iz Slovenije izselila leta 1956 in v Avstralijo prispela 1957. Istega leta sta se spoznala v Sydneyju na plesu in se naslednje leto poročila. Mami je bilo takrat 18, očetu pa 20 let. »Srečo sem imela, da sem se rodila in odraščala v Melbournu, kjer deluje živahna in dobro povezana slovenska skupnost. Osrednje zbirališče mnogih Slovencev v Melbournu je bil že od nekdaj Slovenski katoliški misijon Sv. Cirila in Metoda in neskončno sem hvaležna, da sem preko verskih in kulturnih dogodkov, organiziranih v tej cerkvi, spoznala tako veliko Slovencev in njihovih potomcev. Starši so bili člani Slovenskega društva Melbourne, tako da je pri družabnih in kulturnih dogodkih, ki jih je organiziralo društvo, sodelovala vsa družina. Klub je bil zame kot nekakšen varen kraj, kamor sem se vedno znova rada vračala. Vedno sta bila prisotna glasba in ples, bilo je zabavno in lepo. Prav tako smo se udeleževali dogodkov drugih slovenskih društev v Viktoriji, Južni Avstraliji in Novem Južnem Walesu. Zelo prijetne spomine imam na mnogo slovenskih plesov, piknikov,

kultura

Ted (Božidar) Kramolc ponovno razstavlja

Od slike do slike

Lepo pomladno vreme, ko se začnejo na svoje domove vračati ptice selivke, je v slovenske galerije, v domovino, priklicalo tudi slikarja Teda Kramolca iz Toronta v Kanadi. Tokrat se je slovenski in deloma tudi italijanski javnosti predstavil kar s tremi ciklusi slik in risb, ki jih je razstavil v treh galerijah. Dr. Rozina Švent

oroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec (29. 4. – 22. 5. 2011): razstava 65 darovanih oljnih slik (v spomin na očeta Luko Kramolca, čigar rod izvira iz teh krajev, iz Šentanela), 16 monotipij velikega formata in 14 risb velikega formata. Galerija Ars, Gorica (Italija) – 4. maj 2011: razstava originalnih risb iz taborišča Gonars 1942 - 1943 (iz zbirke, ki jo hrani Pilonova galerija v Ajdovščini). Pilonova galerija, Ajdovščina (6. – 25. 5. 2011): izbor ohranjenih risb (oglje, kreda, pero in prvih jedkanic) iz obdobja 1942 - 2010. Motivika iz ciklov: Koncert, Talci, Kristus med delavci, Poroka, Konec poletja, Ženski akt, Kristusovo trpljenje, ženski in moški portret, lastni portreti, tihožitja itd. Vseh otvoritev se je udeležil tudi sam avtor, Ted Kramolc (1922), ki ga je na poti spremljal sin Tomaž, kar je še dodatno oplemenitilo te kulturne dogodke. Zagotovo pa si je moral vsak ljubitelj Kramolčevega slikarstva ogledati vse tri razstave, saj dopolnjujejo druga drugo.

Barvitost v Slovenj Gradcu

Največja razstava je bila v Slovenj Gradcu, ki je bila tudi najbolj »barvita«. Dela, ki nosijo povečini novejši datum (pretežno opus zadnjih 15

Christ among workers (1989), akvarel-svinčnik-papir

let), so izredno slikovita in prav nič ne izpričujejo dejstva, da jih je naslikal slikar, ki bo prihodnje leto dopolnil 90 let. Zato pa je motivika na njih nekoliko bolj »letom primerna«: portret vdove, melanholija, čakajoča, iz doma ostarelih … Vmes pa nekaj barvitih tihožitij, ženskih aktov in sončnice.

Taboriščni trenutki

Kronološko gledano je Kramolčev najstarejši likovni opus vezan na čas njegovega bivanja v italijanskem taborišču Gonars, kjer se je po naključju znašel kar dvakrat zapored. Družbo so mu obakrat delali še nekateri likovniki: Nikolaj Pirnat, Drago in Nande Vidmar, Jakob Savinšek, Vlado Lamut, Stane Kumar, Marijan Tršar in drugi – in vsak od njih je te svoje »ujete, taboriščne trenutke« naslikal na svoj poseben, iz-

Ted Kramolc, avtoportret (1993), akvarel-svinčnik-papir

viren način. Vsa ohranjena dela pa nazorno izpričujejo trpljenje, pomanjkanje in mizerijo taboriščnega življenja. Nekateri so te svoje risbe že dopolnili tudi s pisano besedo (že pokojni Marijan Tršar) - morda se bo razmišljanja ob »zgodovinskih risbah« nekega dne lotil tudi Ted Kramolc (ki je tudi pisatelj in pesnik) in nam tako dopolnil vedenje o umetniškem delovanju v taboriščih? Na nek način so ti umetniki ustvarili edinstven opus, ki ga ne najdemo nikjer drugje v Evropi.

Slovenski izseljenci kot delavski apostoli

Kramolčev opus se kronološko nadaljuje v Pilonovi galeriji. Praviloma gre za risbe manjšega do srednjega formata, ki na eni strani izpričujejo umetnikovo dozorevanje, spoznavanje novih tehnik, na drugi pa kažejo na njegov izjemen risarski talent. Ker sva bili z dr. Irene Mislej, ki je to razstavo tudi pripravila, deležni avtorjevega posebnega vodenja po razstavi, sva ob njegovem živem pripovedovanju, kako so nastale posa-

mezne risbe, skoraj ob vsaki risbi dobili »likovni poduk«. Kramolčevo slikarstvo je vedno večplastno. Na eni strani gre za njegove hitre skice – ujete trenutke, še pogosteje pa za izredno skrbno izbrano kompozicijo (študija). Predvsem je zanj pomemben »prazen prostor«, ki simbolično dopolnjuje likovni objekt ali skupino ljudi. Med temi risbami zagotovo najbolj izstopa ciklus »Kristus med delavci«, ki izhaja iz biblične zgodbe o Kristusu in apostolih. Toda ti »delavski apostoli« nam s svojimi izrazi pripovedujejo tudi zgodbe izseljencev, nekdanjih beguncev, ki so morali po prihodu v Kanado leto dni opravljati javna dela (gradnja železnic, delo v gozdovih in na poljih v težkih vremenskih pogojih in mnogokrat v popolni divjini, kar je nekatere tudi človeško zlomilo (npr. samomor Ludveta Potokarja, ki je bil Kramolčev prijatelj). Med risbami najdemo tudi veliko avtoportretov, ki nam prikazujejo avtorja v različnih življenjskih obdobjih. Kot je povedal sam avtor, se je tega loteval najpogosteje zato, ker je bil to »najcenejši model«, ki ga je imel vedno na razpolago. Je pa med portreti moč najti tudi sorodnike – mamo, ženo in sina. Prav z iskanjem primernih modelov je imel slikar v življenju veliko težav. Zlasti v začetnem obdobju, ko je bilo profesionalnih modelov malo, pa še teh si reven študent ni mogel privoščiti. Na novo se nam je predstavil bogat in raznolik opus slovenskokanadskega slikarja Teda Kramolca, ki pa vendarle predstavlja le del njegovega bogatega opusa. Nekaj njegovih slik hranijo tudi številne galerije v Kanadi, mnogo njegovih del pa najdemo pri njegovih sorodnikih in znancih, tako v domovini kot tudi po svetu (v ZDA, Kanadi in Argentini). Vse tri razstave dopolnjuje tudi bogat dvojezični (slov.- angl.) slikovni katalog, katerega avtorji so dr. Irene Mislej, Marko Košan in Tanja Cigoj (bibliografija).

kultura

Poletna muzejska noč 2011

Z galerijami in muzeji v redno razmerje

Največja promocijska akcija slovenskih muzejev in galerij tudi letos pripravila pester nočni program, prvič pa se ji je pridružil državni zbor. Foto: BOBO

Blanka Markovič Kocen ogledom Pengovove freske Zgodovina Slovencev od naselitve do danes v preddverju velike dvorane, na razstavo Zgodovina slovenskega parlamentarizma in izbor devetih slik slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča in Matije Jame iz umetniške zbirke državnega zbora, ki so sicer redko razstavljene in dostopne javnosti.

Pester program

Moderna galerija

tretjo junijsko soboto v Ljubljani, ko muzeji in galerije ter nekatere druge ustanove do polnoči ne zaprejo vrat. Udeleženke so pripravile več kot 200 dogodkov za obiskovalce vseh starostnih skupin. Projekt, ki ga organizirata Skupnost muzejev Slovenije in Mednarodni grafični likovni center, je prilagojen na urbano območje, od začetka pa je bil zasnovan tako, da predstavi ustanove in njihove vsebine kot prostor sproščenega preživljanja pros-

jubljana in še 30 drugih mest in krajev Slovenije se je sredi junija že osmič spremenilo v otočke luči, prizorišča najrazličnejše kulturne dejavnosti. Več kot 80 slovenskih muzejev in galerij, od tega polovica v Ljubljani, ter številnih drugih zavodov in ustanov s področja kulturne dediščine, umetnosti in zgodovine se je namreč pridružilo tradicionalni prireditvi Poletna muzejska noč, ki od leta 2003 poteka vsako

tega časa oziroma, za kar si predvsem galerije in muzeji prizadevajo zadnja leta, razviti odprt in prijazen, obiskovalcu naklonjen odnos. Ne le prvega in zadnjega ali občasnega srečanja, temveč redno razmerje je tisto, kar želijo svojim obiskovalcem ponuditi sodelujoče ustanove.

Letos tudi državni zbor

Akciji se je letos prvič pridružil tudi državni zbor, ki je obiskovalce vabil k individualnim ali vodenim

Odprtja številnih novih razstav so zaznamovala sicer obsežen program poletne noči, kot vselej doslej pa so bili poleg druženja največ zanimanja deležni koncerti, pogovori, vodstva po razstavah ter delavnice. Prireditve v noči akcije namreč tradicionalno povezujejo kulturno dediščino in številne druge zvrsti, na primer športne dejavnosti, kot sta sabljanje in nočni pohodi.

Velik obisk

Da imamo Slovenci radi kulturo in umetnost, četudi redkeje zavijemo v muzeje in galerije, med drugim priča podatek, da Poletna muzejska noč v povprečju beleži od 15.000 do 20.000 obiskovalcev, večinoma v starosti 25 do 60 let, med njimi pa niso zgolj ljubitelji kulture, ampak tudi družine, pari, mladi in starejši, ljudje najrazličnejših poklicev…

Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Pol stoletja Forme vive

oglasno sporočilo

Galerija Božidar Jakac slovi tako po svojih stalnih zbirkah kot po edinstveni Formi vivi, ki letos praznuje svojo 50-letnico. Galerija je bila izbrana za organizatorja slovenske predstavitve na Beneškem bienalu 2011. Kostanjevica na Krki zaradi svoje lege na otoku sodi med najbolj prepoznavna naselja na Slovenskem. Kilometer od mestnega jedra leži nekdanji cisterijanski samostan, kjer od leta 1974 deluje Galerija Božidar Jakac. V njej se poleg Jakca s svojimi deli predstavljajo slovenski umetniki France Kralj, Tone Kralj, France Gorše, Jože Gorjup, Zoran Didek, Janez Boljka in Bogdan Borčič. Od leta 1977 je v galeriji na ogled tudi Pleterska zbirka evropskih mojstrov. Poleg stalnih galerijskih

zbirk obiskovalce v ta prostor vedno znova vabijo tudi občasne razstave v Lamutovem likovnem salonu, prostorih lapidarija in nekdanji samostanski cerkvi. Letošnje poletje je zaradi obeleževanja 50. obletnice mednarodnih kiparskih simpozijev nedvomno v znamenju Forme vive, ki je v juliju vnovič odprla svoja vrata. Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki je bila na javnem ciljnem razpisu s projektom Vroča čustva avtorja Mirka Bratuše izbrana za organizatorja predstavitve Slovenije na 54. mednarodni likovni razstavi Beneški bienale 2011.

15 Galerija Božidar Jakac, Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki, info@galerija-bj.si, www.galerija-bj.si

kultura

Groharjevo leto

Slovesno ob stoletnici smrti Ivana Groharja

V čast pomembnega slovenskega slikarja Ivana Groharja je leto 2011, ko mineva sto let od njegove smrti (†19. april 1911), Groharjevo leto. Patricija Virtič

ako so se odločili v občini Železniki, kjer so in bodo v Groharjevi rojstni vasi Sorici in okoliških krajih pripravili več kot dvajset prireditev. Dogajanjem ob stoti obletnici slikarjeve smrti se je pridružila tudi Občina Škofja Loka, kjer je Grohar preživel del svojega življenja in se tam srečeval z drugimi impresionisti. Novo spominsko obeležje v Železnikih bo zaradi pomanjkanja sredstev v občinskem proračunu postavljeno šele v prihodnjih letih in ne letos, kot je bilo sprva načrtovano. Najbolj znan kip slikarja pa sicer že stoji tik pred rodno Sorico.

torica pojasnjuje, da je danes težko pridobiti kakšno njegovo delo, cene pa dosegajo tudi 200.000 evrov. Mlakarjeva vidi razlog za sorazmerno visoke cene del za naše okolje tudi v prezgodnji smrti umetnika – zato je del malo in jih je na trgu težko dobiti. Poleg že pridobljenih del, so si za namene razstave izposodili Groharjeve portrete od potomcev tistih, ki jih je slikar upodobil. »Slike, ki so ključne za razvoj slovenskega impresionizma in modernizma, so neprecenljive vrednosti ter so zbrane v javnih zbirkah in niso naprodaj,« dodaja kustodinja Barbara Sterle Vurnik.

Osrednja slovesnost v Sorici

Pestro dogajanje vse do konca novembra

V okviru sklopa prireditev ob stoletnici smrti slikarja so 11. junija v njegovi rojstni vasi Sorica pripravili osrednjo spominsko slovesnost, ki se je je udeležilo več sto umetnikov in ljubiteljev impresionizma. Zbrane sta nagovorila minister za šolstvo in šport Igor Lukšič in umetnosti zgodovinar Andrej Smrekar iz Narodne galerije. S koncertoma Slovenskega okteta in Petra Lovšina so organizatorji spomnili tudi na manj znano Groharjevo glasbeno žilico. Malo je namreč znano dejstvo, da je bil tudi Grohar kitarist, citrar in pevec. Z

Loški grad v Škofji Loki

močnim in čistim baritonom je nastopal v številnih moških in mešanih zborih ter aplavze večkrat požel tudi na svojih nastopih s kitaro po loških odrih. Številni domačini se ga bolj kot po slikarskem spomnijo prav po glasbenem talentu. Istega dne so v dopoldanskih urah pripravili pohod v približno uro hoda oddaljene Heblarje, kjer je Grohar preživel del otroštva. Tam jih je pričakal umetnikov pranečak, ki je spregovoril o življenju in delu svojega sorodnika. Več informacij o slavnem slikarju so lahko izvedeli

tudi obiskovalci njegove rojstne hiše v Sorici, kjer so sicer med letom običajno najpogostejši obiskovalci šolarji iz vse Slovenije.

Razstava Groharjevih portretov na Loškem gradu

Ob stoletnici smrti je Groharja iz druge perspektive mogoče spoznati tudi na Loškem gradu v Škofji Loki, kjer je od maja do začetka oktobra odprta razstava njegovega portretnega slikarstva Moč pogledov, kjer se kaže slikarjeva posebna naklonjenost do sokrajanov iz Sorice. Razstavo sta pripravila Loški muzej in Narodna galerija Ljubljana, njen avtor je dr. Andrej Smrekar. Razstava, ki jo podpira tudi ministrstvo za kulturo, prinaša nova spoznanja o življenju in delu umetnika, ki ga javnost večinoma pozna le po njegovih impresionističnih krajinah. Prav kot slikar portretov, ob tem pa tudi kmečkega žanra, je Grohar, preden je stopil na pot impresionizma, tudi začel. »Menimo, da je Groharjevo krajinsko slikarstvo pri nas dokaj poznano, portretni opus pa je prav tako kvaliteten in prepričljiv, vendar javnosti manj znan,« je pred odprtjem pojasnila direktorica Loškega muzeja Jana Mlakar. Direk-

Groharjevo leto 2011, ki ga je razglasila občina Železniki, bo do konca leta zaznamovalo še več dogodkov. Konec avgusta se lahko udeležite pohoda po Groharjevi poti, 10. septembra bo Groharjev tek v Sorici, do konca leta pripravljajo še nekaj razstav likovnih del. Groharjevo leto se bo zaključilo s prireditvijo, 20. novembra v Sorici. Slikarju pa se bodo posvetili tudi v Škofji Loki, kjer glavnino prireditev načrtujejo za jesen. Že tradicionalno bodo pripravili malo Groharjevo slikarsko kolonijo z razstavo, na kateri bodo sodelovali tudi umetniki iz Sel na Koroškem, Tabora na Češkem in Freisinga na Bavarskem. Odprli bodo tudi novo razstavo pod naslovom Grohar in njegove študijske poti. Praznovanje Groharjeve stoletnice bodo navezali tudi na fotografa Avgusta Bertholda, ki je sodeloval s slovenskimi impresionisti in ga imenujejo kar peti impresionist. Z osrednjo prireditvijo, v sklopu katere bodo razstavili razglednice mesta iz časa Ivana Groharja in razglasili Groharjeve nagrajence, bodo Škofjeločani zaključili Groharjevo leto. (Za septembrsko številko Slovenije danes pripravljamo portret znamenitega slikarja).

KULTURA

Kvartet & Kvintet bratov Smrtnik

Ni ga čez družinsko petje!

Pri Smrtnikovih v Kortah na avstrijskem Koroškem se je vedno veliko in dobro pelo. Bratje so do leta 2011 nanizali več kot osemsto nastopov po večini avstrijskih zveznih dežel pa po Italiji, Nemčiji in še posebej po Sloveniji, kjer so že dolgo zelo cenjeni in zaželeni! Jože Galič

in umetnih pesmi. Veliko so jih skladatelji in prirejevalci napisali posebej za nas – in nam s tem pomagali pri ustvarjanju prepoznavnosti našega pevskega izraza.

tarejši Korošci se še spomnijo izvrstnih glasov Smrtnikovih sester, ki so v letih po drugi svetovni vojni nastopale po vsej deželi in tudi izven njenih meja. Celo snemale so za radijski arhiv, a so se kasneje njihovi posnetki na nepojasnjen način »izgubili«. 14. julija 1985 je Smrtnikova družina začela pisati novo poglavje v svojem s petjem zaznamovanem življenju.

Graditelji mostov med narodi

Začeli so na Trati

Nužej Tolmajer, takratni tajnik Krščanske kulturne zveze v Celovcu, je »Pri Cingelcu« na Trati pri Borovljah pripravil koncert družinskega petja, na katerem so se prvič predstavili še rosno mladi bratje Smrtnik. Vendar pa fantje niso bili čisto brez pevskih izkušenj: dotlej so že prepevali v otroškem zboru ljudske šole na Obirskem, ki ga je vrsto let vodil znameniti Valentin Polanšek, pozneje so se kalili v mladinskem pevskem zboru Slovenske gimnazije v Celovcu pod umetniškim vodstvom Jožka Kovačiča, petje je bogatilo celo njihova študijska leta v Gradcu in na Dunaju… Vseskozi pa so ostajali zvesti domačemu kraju in tamkajšnjim številnim kulturnim prireditvam!

Brate Smrtnik druži predvsem ohranjanje in čim bolj kakovostno izvajanje slovenskih ljudskih in umetnih pesmi.

Iz Kort v svet

Kdo bi si takrat mislil, da bodo Smrtniki do leta 2011 nanizali več kot osemsto nastopov po večini avstrijskih zveznih dežel pa po Italiji, Nemčiji in še posebej po Sloveniji, kjer so že dolgo zelo cenjeni in zaželeni! Prvi vrh pevskega delovanja je družinski kvartet doživel leta 1996, ko je odšel na turnejo k slovenskim rojakom v Argentino. Za to priložnost se je »okrepil« z Bistričnikovim Markom, bratrancem Smrtnikov, ki je nato kar ostal njegov član! Vmes so Smrtniki dobivali številna povabila na radijske in televizijske

nastope, posneli štiri samostojne plošče, dva DVD-ja in sodelovali še pri nekaterih skupinskih glasbenih projektih.

Že po repertoarju jih spoznamo!

Franc Jožef je kmet in tačas tudi župan občine Železna Kapla, Zdravko gozdar, Marjan veroučitelj, Vladimir pravnik in Marko mizar. Kaj jih torej – razen tesnih sorodstvenih vezi – tako močno druži pri njihovem kulturnem delu? Vladimir, zelo prijazen in komunikativen gospod, pravi: »Predvsem ohranjanje in čim bolj kakovostno izvajanje slovenskih ljudskih

Bratje Smrtnik so zgleden primer dobrega sodelovanja med slovensko manjšino in večinskim nemškim narodom na avstrijskem Koroškem. Pesem Diandle vom Rosntol, zapeta v obeh deželnih jezikih, je le eden od primerov njihove vsestranske povezanosti z obema narodoma. Ob 20-letnici samostojnosti Slovenije so tako nastopili pri simbolični »Tinjski lipi«, posajeni leta 1991, junija so zapeli tudi ob 60-letnici »njihove« ljudske šole na Obirskem, na dobrodelni prireditvi v Galiciji, na tradicionalnem pevskem srečanju pod »Mažejevo lipo« v Selah… V avgustu gredo na Festival glasov, ki bo v Grajski areni nad Bekštanjem, in na koncert v Šmohor. Brate Smrtnik bomo lahko slišali celo na Festivalu narečnih popevk v Mariboru, 11. septembra, po tem pa še na 200-letnici slovenistike v Gradcu in – malo pred koncem leta – na Koncertnem večeru s prijatelji v Casineumu ob Vrbskem jezeru.

oglasno sporočilo

V Dolenjskem muzeju Novo mesto je ob 20-letnici Republike Slovenije na ogled razstava Skupaj do samostojnosti – Dolenjska 1991, s katero želimo obuditi spomin na obrambo samostojnosti naše domovine na območju Dolenjske med desetdnevno vojno. Takratni dogodki so predstavljeni z izvirnimi predmeti, ki jih pojasnjujejo in osvetljujejo fotografije, pisni dokumenti ter filmski posnetki. Na 26 panojih je prikazan preplet vojaško-policijskih dogodkov s civilnim življenjem v dolenjskih krajih, zlasti v Novem mestu. Razstava je na ogled do 1. novembra 2011. Dolenjski muzej Novo mesto Muzejska ulica 7 8000 Novo mesto dolenjski.muzej@guest.arnes.si

www.dolmuzej.com

Dolenjski muzej

Dolenjski muzej Novo mesto

KULTURA

MareziJazz

Poslastica za ljubitelje big bendov Prvi julijski konec tedna je Marežgansko mladinsko društvo že sedmo leto zapored organiziralo Festival big bandov MareziJazz. S prireditvami se želijo krajani Marezig medsebojno povezati krajane in privabiti druge goste. Patricija Virtič

Letos prvič tudi jazz seminar

er so bile Marezige do sedaj poznane predvsem zaradi Praznika refoška, skuša Marežgansko mladinsko društvo privabiti tudi tiste goste, ki jim je bližje plesna, bigbandovska glasba. V dveh dneh, 1. in 2. julija, je nastopilo kar 17 skupin (12 big bandov in pet manjših zasedb), pretežno iz Slovenije, pa tudi s Hrvaške. Festival je letos nadgradil dvodnevni jazzovski seminar s slovenskimi mentorji.

Pestro koncertno dogajanje je letos prvič dopolnilo tudi strokovno izobraževanje z naslovom Zgrabi zvok, ki so ga vodili mednarodno priznani slovenski glasbeniki Lovro Ravbar, David Jarh, Denis Beganovič, Matej Hotko, Igor Bezget, Erik Marenče in Janez Gabrič. Namenjeno je bilo ljubiteljskim kot profesionalnim glasbenikom, ki so želeli izpopolniti svoje znanje na področju jazza in improvizacije.

Največje srečanje big bendov v srednji Evropi

Festival big bandov MareziJazz je edini festival v Sloveniji, na katerem big bandi predstavijo svoje delo in izmenjajo izkušnje, hkrati pa tudi največje srečanje tovrstnih zasedb v srednji Evropi. Državno srečanje big bandov, ki ga je organiziral Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), je sedaj združeno z MareziJazzom, je pojasnil predsednik Zveze big bandov Slovenije Jure Drobnjak. Zamisel za bigbandovsko srečanje se je po zgledu srečanja pihalnih orkestrov pred sedmimi leti porodila mladim glasbenikom iz Marezig. Srečanje je iz prvotno petih nastopajočih zasedb preraslo v festival s približno 15 izvajalci, tako iz Slovenije kot iz tujine.

Festival pozdravljajo tako domači kot tuji glasbeniki

Namen festivala ostaja enak prvotni ideji: predstavitev skupin in njihove glasbe širšemu občinstvu, ne samo džez sladokuscem. Organizatorji želijo krog poslušalcev džeza razširiti, zato vstopnine na festivalu ni. Kot ena redkih tovrstnih prireditev v Sloveniji je MareziJazz naletel na pozitivne odzive, tako s strani glasbenikov kot tudi jaz-

Marezige so srce dežele reforška

Big band RTV Slovenija

zovskih navdušencev v širši slovenski okolici in zamejstvu. »Dvodnevni dogodek je odlična priložnost za medsebojno druženje ter izmenjavo izkušenj glasbenikov in dirigentov povabljenih big bandov. Lokalnim poslušalcem in drugim obiskovalcem želimo ponuditi kakovosten glasbeni vikend z izvrstnimi izvajalci, priznanimi tako doma kot v tujini. Z že tradicionalnim poletnim dogodkom na slovenski obali stremimo k temu, da bi prireditev pripomogla k večji poslušanosti bigbandovske glasbe pri nas, « so pojasnili organizatorji festivala.

Nastopil tudi Big bend RTV Slovenija

Letos je v Marezigah nastopilo več kot 300 glasbenikov iz Slovenije in s Hrvaške, med njimi tudi najbolj profesionalni slovenski big band, Big band RTV Slovenija, ki deluje neprekinjeno že od leta 1945. Občinstvo ga je pozdravilo

z bučnimi aplavzi. V Sloveniji sicer, kot je povedal organizator festivala Igor Bržan, deluje okrog 30 big bandov, večinoma amatersko, saj poleg Big banda RTV Slovenija le še Big band Slovenske vojske deluje profesionalno. V preteklosti so na festivalu nastopila nekatera znana slovenska jazzovska imena, kot so Drago Gajo, Nina Strnad in Uroš Perić. »V Marezigah je vsega v obilju: odličnih posameznikov, big bandov in občinstva, ki te ponese,« je o MareziJazzu dejal Perić, priznan slovenski glasbenik in imitator legendarnega Raya Charlesa. V zadnjih letih si je festival mogoče ogledati tudi iz domačega naslonjača v neposrednem prenosu prek spleta. Samo letos beležijo več kot 1500 ogledov prenosa v živo z mednarodno gledanostjo, in sicer iz Italije, Belgije, Španije, ZDA, Nemčije, s Hrvaške, iz Avstrije in Avstralije.

Najbolj znane so po prireditvi Praznik refoška, ki poteka vsako leto tretji teden v maju, neprekinjeno že 39 let. Prireditev vsakič obišče nekaj deset tisoč obiskovalcev, saj ponuja bogat program – strokovna srečanja za vinogradnike in ljubitelje vin, številne kulturne prireditve, povezane z ljudskim kulturnim izročilom in tradicijo, družabne dogodke in vinski sejem. Pomen praznika je tudi v ohranjanju, negovanju in predstavitvi starih tradicij in običajev, značilnih za ta del Slovenske Istre. Marezige so sicer dolga obcestna vas, ki leži na slemenu hriba 283 metrov nad morsko gladino. Od Kopra so oddaljene dobrih devet kilometrov. Stare kamnite hiše so grajene iz sivega peščenjaka, strehe krite s slamo ali s tankimi ploščami – škrlicami, poseben pridih pa Marezigam daje prekrasen razgled na celotni tržaški zaliv in Slovensko Istro. Prav v Marezigah se je 15. maja 1921 vzplamtel prvi upor proti fašizmu. V spomin na ta dogodek praznuje Mestna občina Koper svoj praznik, osnovna šola pa nosi ime po voditelju upora Ivanu Babiču - Jargu.

KNJIŽNA POLICA

Kulturni kažipot Festival

Trnfest

Poletje v stari Ljubljani

Od 26. 7. do 28. 8., KUD France Prešeren, Karunova ulica 14, Ljubljana

Do 24. 8., Ljubljana

Mednarodni poletni festival Trnfest vse od leta 1991 ponuja žanrsko raznovrsten program z domačimi in tujimi izvajalci s področij glasbe, gledališča, plesa, filma, likovne in vizualne umetnosti ter fotografije. Konec avgusta bo iztekajoči se Trnfest na Eipprovi ulici dopolnil še mednarodni ulični festival Emonska promenada z predstavami, ustvarjalnimi delavnicami in drugimi prireditvami, namenjenimi vsem generacijam.

Tradicionalni festival Poletje v stari Ljubljani vsako leto popestri dogajanje v mestu s sporedom koncertov klasične glasbe v slikovitem okolju starega mestnega jedra, na katere je vstop večinoma prost. Festival se začne v juniju in traja vse do konca avgusta, ko se zaključi s prireditvijo Noč v Stari Ljubljani. Letos se bo v okviru festivala zvrstilo 27 koncertov, na katerih bo nastopilo 315 glasbenikov iz desetih držav. Festival posebno pozornost namenja mladim nadarjenim slovenskim glasbenikom. Poleg klasične glasbe je v zadnjih letih del programa namenjen tudi jazzu, in sicer ob petkovih večerih na prostem, v slikovitem okolju Gornjega trga.

Mladi levi - mednarodni festival gledališča in plesa Od 19. 8. do 30. 8., Ljubljana V okviru festivala Mladi levi se vsako leto predstavljajo skupine in umetniki, ki jih odlikujejo samosvoji pristopi k sodobni gledališki in plesni ustvarjalnosti. Festival je včlanjen v mednarodno mrežo Junge Hunde, katere cilji so zbliževanje mladih umetnikov, njihova predstavitev širšemu mednarodnemu občinstvu ter prevetritev inovativnih tokov evropskega gledališča.

21. Okarina etno festival Bled Od 1. 8. do 24. 8. Zdraviliški park, Bled Okarina je izvirni ljudski instrument – majhna flavta ali piščal v obliki jajčaste posodice s kljunom za piskanje z osmimi do desetimi luknjicami, iz katere je moč izvabiti nežne zvoke. Je kot vila rojenica festivalu, na katerem lahko prisluhnete izvirni ljudski glasbi in petju najrazličnejših narodov in narodnosti. Začetki festivala segajo v leto 1991, ko so se na Bledu predstavile tri skupine iz Slovenije in Češke; dve leti kasneje je festival obiskal tudi nekatere druge slovenske kraje, a se je kmalu vrnil na Bled. Festivalska ponudba je vsako leto bogatejša – ne kvantitativno, temveč kakovostno. Na sporedu je resda manj koncertov kot nekoč, a je ta dragocena parada preteklosti prava poslastica za tiste zelo številne obiskovalce.

(P. V.)

Predstava

Urška in Povodni mož - ulična predstava na hoduljah Do 31. 8., Ljubljana Po mestnem središču se bosta na hoduljah sprehajala igralca v kostumih Urške in Povodnega moža. Motiv ošabne Urške in Povodnega moža, ki, preoblečen v lepega mladeniča, z njo odpleše v valove Ljubljanice, izhaja iz ljudskega izročila, v kulturni zavesti Slovencev pa ga je ovekovečil največji slovenski pesnik France Prešeren.

Razstava

Filatelija

Moja, tvoja, naša Slovenija razstava fotografij

Uresničene Sanje. Osamosvojitev Slovenije in filatelistično zbiranje

Do 25. 8., Krakovski nasip, Ljubljana Na razstavi, ki je posvečena 20. obletnici samostojnosti Republike Slovenije, je na ogled je 21 fotografij, ki predstavljajo kronološki pregled pomembnih dogodkov, ki so zaznamovali zgodovino samostojne Slovenije. Na razstavi s fotografijami sodelujejo: Joco Žnidaršič, Igor Modic, Borut Krajnc, Aleš Fevžer, Matjaž Krivic, Diego A. Gomez, Nebojša Tejić, Uroš Hočevar, Matej Leskovšek idr. Razstavo spremlja tudi katalog z razstavljenimi fotografijami.

Književnost

Knjižnica pod krošnjami 2011 Do 28. 8., Ljubljana Knjižnica pod krošnjami je projekt za popestritev prostega časa, ki obiskovalcem na prostem ponuja v branje knjige, stripe, revije in časopise v različnih jezikih. Izposoja v knjižnici je brezplačna. »Edina stoodstotna naravna knjižnica na svetu« deluje s petimi enotami. Branje, listanje in uživanje si lahko privoščite na naslednjih prostorih pod krošnjami v mestu: Park Tivoli - odprto vsak petek, sobota in nedelja, 10.00-20.00. Bralna glasba v živo, petki ob 18.00. Trnovski pristan - odprto vsak petek, sobota in nedelja, 10.00-20.00. Park Tabor - odprto (julij in avgust) vsak petek, sobota in nedelja 10.00-17.00. Ljubljanski grad - odprto vsak petek, sobota in nedelja, 10.00-20.00. Petkovškovo nabrežje - Odprto: sobota 10.00-20.00.

Do 28. 8., Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana Narodni muzej Slovenije ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije s filatelističnim in drugim gradivom predstavlja prelomne dogodke v zgodovini slovenskega naroda, s katerimi so se uresničile stoletne sanje naših prednikov. Z nastankom neodvisne in samostojne Slovenije, ki ga zaznamuje izid prve slovenske znamke z motivom Plečnikovega parlamenta z dne 26. junija 1991, se je začelo obdobje samostojne slovenske poštne in filatelistične zgodovine. Razstavljeno gradivo iz slovenskih muzejev, arhivov in zasebnih zbirk predstavlja zaokroženo zgodbo slovenske osamosvojitve na filatelističnem oziroma poštnem področju: od leta 1990, ko so se začeli nepovrnljivi osamosvojitveni procesi, pa vse do prve obletnice sprejema Republike Slovenije v Organizacijo združenih narodov maja 1993.

Zgodovina

Živa zgodovina na Starem gradu Celje Do 30. 10., Celje

Animacijska ekipa bo vsako soboto in nedeljo (razen ob posebnih dogodkih in prireditvah) obiskovalcem gradu predstavljala grajski način življenja. V avtentičnem okolju enega najmogočnejših slovenskih gradov se bodo obiskovalci lahko mečevali z vitezi, streljali z lokom, se spogledovali z grajskimi princesami, kramljali z grajskimi prebivalci, ustvarjali v srednjeveških delavnicah …

KNJIŽNA POLICA

Maja Haderlap s prestižno nagrado Ingeborg Bachmann Slovenski zgodovinski atlas Ob 20-letnici samostojne slovenske države je založba Nova revija izdala Slovenski zgodovinski atlas, pomembno, lahko bi rekli temeljno delo o nas skozi čas, kot ga sami predstavljajo. Tomaž Štefe

Slovenski prostor od prazgodovine do današnjih dni pa v tem atlasu ni prikazan samo v sliki, marveč tudi v besedi, to je z izčrpnimi komentarji. Po desetih letih priprav je končno ugledal luč sveta prvi atlas celotne slovenske zgodovine, namenjen tako laikom kot strokovnjakom. Slovenci do sedaj še nismo imeli zgodovinskega atlasa, ki bi zajemal celotno slovensko zgodovino, čeprav je res, da je že leta 1853 izšel že pet let prej nastali znameniti Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele, ki je poleg etnične meje predstavil tudi naravna bogastva na slovenskem ozemlju. Začetki projekta segajo v leto 2001, ko je založba Nova revija najprej utemeljila potrebo po slovenskem zgodovinskem atlasu, ki naj bi izšel v zbirki Slovenska kronika. Leta 2003 je založba ta projekt tudi prijavila na Ministrstvu RS za kulturo in šele 2005. je bila dokončno izoblikovana zasnova in obseg slovenskega zgodovinskega atlasa z vsemi temeljnimi kartami slovenske zgodovine v dvatisočletnem obdobju. Odločili so se za štiri kronološke razdelke: antika, srednji vek, novi vek ter 19. in 20. stoletje. Vsakega od teh razdelkov je prevzel specialist za izbrano obdobje, ki je postal hkrati tudi urednik razdelka. Antiko je prevzel mag. Tomaž Nabergoj, srednji vek dr. Miha Kosi, novi vek dr. Boris Golec, 19. in 20. stoletje pa dr. Aleš Gabrič. Cerkveno zgodovino za celotno obdobje od pojava krščanstva do nastanka nove slovenske cerkvene pokrajine je leta 2006 prevzel France M. Dolinar. Razen Dolinarja so vsi nosilci razdelkov mlajši od 50 let. Podatke za izdelavo zemljevidov so avtorji črpali iz vseh razpoložljivih virov. Za samo izdelavo pa je poskrbela kartografinja mag. Mateja Rihtaršič. Slovenska cerkvena, gospodarska in kulturna zgodovina je „ujeta“ na 234 kartah, 49 skicah in tlorisih ter na 10 tabelah in grafičnih prikazih. Zajeti so vsi bistveni dogodki, od kamene dobe do vključitve Slovenije v EU. Pomembni so tudi splošni uvodi ob posameznih obdobjih. Potemtakem gre za pionirsko delo slovenskega zgodovinopisja in historične kartografije. Kot „družinski kartografski album“ pripada vsem, ki čutijo kot Slovenci, ne glede na to, kje živijo.

Maja Haderlap je letošnja glavna dobitnica nagrade Ingeborg Bachmann za nemško književnost. Žirijo je prepričala s svojim romanom Engel des Vergessens (Angel pozabe), prvencem, deloma avtobiografskim, v katerem opisuje boj slovenskih Korošcev med drugo svetovno vojno. Gre za družinsko zgodbo treh generacij, živečih ob meji med Slovenijo in Koroško. Avtorica je premišljeno, z veliko natančnostjo in brez sovraštva opisala upor koroških Slovencev proti nemški vojski. Uporaba nemškega jezika ji je omogočila, »da me nemščina ščiti, da se lahko približam stvarem, ki so tudi boleče; nemščina me je bolj ali manj varno pripeljala skozi besedilo.« Nagrado, za katero se je potegovalo 14 avtoric in avtorjev, ki so se predstavljali s svojimi še neobjavljenimi proznimi besedili, je prejela v okviru tradicionalnih dni nemške literature, julija v Celovcu. Haderlapovi je za izjemno priznanje čestital tudi dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. (B.M.K.)

Slovenija danes – v besedi in sliki Pri založbi M&D Kerman, d.o.o., je izšla knjiga Slovenija danes, izjemno delo o Sloveniji, njenih dosežkih, kulturi, umetnosti, zgodovini, šegah in navadah, pri čemer ugledni avtorji, Danilo Türk, Peter Kolšek, Aleksander Lucu, Janez Bogataj in številni drugi, izpostavljajo predvsem to, kaj danes Slovenija je in bralcu posredujejo njen življenjski utrip. Knjiga, ki je doslej izšla v štirih jezikih – poleg slovenščine še v angleščini, italijanščini in nemščini – je požela nesluten uspeh pri naročnikih in kupcih, zato bo kmalu na voljo tudi v francoskem in ruskem jeziku. Prispevki 18 priznanih slovenskih strokovnjakov so zbrani v 21 poglavjih, med katerimi najpomembnejša obravnavajo zgodovino slovenskega naroda, tudi skozi ljudske šege in navade, hrano, avtohtona vina, literaturo in slovensko kultur, ne manjkajo pa niti šport, čudovita narava in zanimivosti posameznih regij. Poleg izjemnih besedil, ki se na eni strani berejo kot reportaža, na drugi pa kot učbenik o Sloveniji, knjigo odlikujejo čudovite fotografije, ki pripovedujejo svojo zgodbo o mladi državi. Knjigo so sooblikovale občine, ustanove, podjetja in posamezniki, ki so javnosti želeli predstaviti svoje dejavnosti, zato je Slovenija danes med drugim tudi zelo primerno poslovno darilo. Knjigo lahko naročite prek elektronskega naslova sloveniatoday@gmail.com, naročilnico pa najdete tudi na spletni strani www.slovenijadanes.si. (B.M.K.)

Slikanica

Sveto pismo za otroke Knjigo z gornjim naslovom je v nakladi 1500 izvodov pravkar izdala in založila založba Družina. Ker gre za prevod iz angleščine – prevedla jo je Mojca Masterl Štefanič – je prav, da navedemo tudi naslov izvirnika - The Hodder Children’s Bible - in avtorico izvirnega besedila Sally Ann Wright. Sveto pismo za otroke je pravzaprav slikanica, saj je v knjigi s 140 stranmi več prostora namenjenega ilustracijam kot besedilu. Ker je to Sveto pismo za otroke, je tako tudi prav. V zvezi s tem je treba povedati, da so slike v knjigi zelo „otroške“, kot bi jih naslikala otroška roka. Barvno so precej umirjene, nežne, vsebinsko poenostavljene in dopadljive. Ilustratorki se je uspelo tudi izogniti nasilnim prizorom, ki jih je v mnogih biblijah za otroke pogosto preveč. Zelo verjetno je to upoštevala tudi avtorica besedil pri samem izboru zgodb iz Svetega pisma. Vseh zgodb je 57, kar pomeni, da gre za zelo kratke zgodbe s poudarkom na bistvu pripovedi. Poenostavljene zgodbe so zato otrokom še toliko bolj dostopne in jih navajajo k dodatnemu razmišljanju in spraševanju. (Tomaž Štefe)

NE PREZRITE

Rodoslovje

Iskanje po arhivih

Ko so priročni viri izčrpani, je treba manjkajoče podatke poiskati v arhivih. Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo

dosedanjih nadaljevanjih sem rodoslovce začetnike prepričeval, kako preprosto je rodoslovje. Začetek je res otročje lahek in kdor je poskusil, se je lahko prepričal, da je dokumentiranje znanih prednikov tudi prav hitro opravljeno. S pridobivanjem dodatnih podatkov od sorodnikov in iz domačih arhivov je poleg dveh ali treh generacij prednikov dokumentiral še nekaj ducatov sorodnikov. Če s tem svoje rodoslovne radovednosti ni potešil, je spoznal, da je nadaljevanje možno v vseh smereh. Če so priročni viri izčrpani, je treba manjkajoče podatke iskati v arhivih. Tisti, ki trdijo, da se nameravajo lotiti svojega rodovnika, navadno dodajo, da bodo obiskali župnika, ki jim bo pomagal z zapiski v matičnih knjigah. Res so bili župniki zadnjih štiristo let (v kakšni župniji kako leto prej ali kasneje) dolžni zapisati vsak krst, poroko in smrt. Tem zapiskom rečemo matična evidenca, ki so jo vodili po dokaj enotnih navodilih. Večina teh evidenc, rečemo jim matične knjige, je ohranjenih. Hranijo jih župnijski arhivi, za področje ljubljanske in mariborske škofije pa so večinoma arhivirane v obeh škofijskih arhivih, kjer so vsakomur vsak dan dostopne. V delni zmoti je torej tisti, ki namerava za ta namen obiskati župnišče. Lahko bi omenil še civilne matične urade na upravnih enotah. Vendar ti navadno razpolagajo z aktualnim gradivom za zadnjih sto let. To obdobje pa nam je večinoma še znano. V nasprotnem primeru lahko pri matičarju na upravni enoti pridobimo tisto, kar nam manjka za začetek raziskovanja v cerkvenih arhivih. Saj matične knjige niso edini vir za rodoslovce, so pa najdragocenejši in za povrh edini, ki ima zakonito veljavo. Kaj bomo našli v matičnih knjigah? Našli bomo zapise, ki so jih sproti beležili ob krstu, poroki in pogrebu. Ob krstu so zapisali Ime krščenca/ ke, datum in kraj rojstva ter ime in priimek staršev. To sicer ni vse, kar bomo našli v zapisu krsta, je pa najvažnejše. Gradniki v rodovniku

Slika strani iz poročne knjige (Trauungsbuch) župnije Velesovo. Stolpci se vrstijo na dveh straneh. Najprej je datum sklenitve zakonske zveze. Sledijo podatki o ženinu: kraj bivanja s hišno številko, sledi ime, priimek in poklic, podatki o pripadnosti verski skupnosti, starost in/ali datum rojstva, stan. Enako sledi za nevesto. Na drugi strani so najprej podatki o starših ženina (Brautigam) – ime, priimek in poklic ter veroizpoved za očeta in nato enako za mater. Isto še za starše neveste (Braut). Sledijo ime, priimek in stan prič, priloženi dokumenti in podpis poročevalca. Pisava je lepo berljiva: 4. 2. 1903 se je hlapec Lovrenc Oman iz Olševka (Šenčurska župnija), rojen 6. 8. 1878, sin

so ravno to: ime in priimek, datum in kraj rojstva ter podatki o starših. Še več bomo našli v zapisu poroke. Pravzaprav isto kot pri rojstvu, samo s to razliko, da v zapisu poroke dobimo podatke o šestih ljudeh, pri krstu samo o treh, če ne omenimo še rodoslovno manj zanimivih, kot so na primer imena in poklici krstnih

kajžarja Jožefa Omana in že pokojne Uršule Kozelj, poročil z Marijo Martinjak iz Velesovega št. 23. Rojena je bila 19. 3. 1878 kot hči kajžarja Jožefa Martinjaka in Marije Mertelj. Priči sta bila posestnik J. Kozelj (lastnoročni podpis) in kajžar Anton Čebulj, ki se je podkrižal. Tak zapis bi našli, če bi npr. vedeli, da je bila (pra)babica Marija Martinjak iz Velesovega in se je poročila okrog leta 1900. Pridobljeni podatki so izvrstno izhodišče za nadaljevanje raziskav. Iščemo lahko zapis rojstva ženina in neveste ter zapis porok njunih staršev. Če nas zanimajo še ostali sorodniki, bomo lahko primerjali zapise pred in po tem dogodku po priimkih in naslovih bivališča.

botrov ali prič pri poroki. Še najmanj rodoslovno pomembnih podatkov dobimo v zapisu smrti. Če smo torej našli zapis rojstva iskane osebe, smo pridobili imeni obeh staršev. To pa potrebujemo za iskanje zapisa njune poroke v knjigi porok ali pa zapis njunih rojstev v knjigi krstov. Boste poskusili?

Matične knjige niso edini vir za rodoslovce, so pa najdragocenejši in za povrh edini, ki ima zakonito veljavo. 21

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

Dr. Jože Rožanec

Slovenski zdravniki naj se tesneje povežejo Dr. Jože Rožanec, slovenski zdravnik iz Argentine, je predstavnik druge generacije argentinskih Slovencev in eden tistih slovenskih zdravnikov, ki so v svetu dosegli velik uspeh, a kljub temu nikoli ne pozabijo na slovenske korenine. Blanka Markovič Kocen tisoč slovenskih rojakov v državi s štirideset milijoni prebivalcev, ki meri od severa do juga več kot šest tisoč kilometrov. Lahko pa rečem, da je med nami veliko uspešnih strokovnjakov raznih poklicev, uglednih podjetnikov in tudi nekaj priznanih umetnikov, med katerimi jih večina pripada srednjemu sloju, so pa med nami tudi pomoči potrebni rojaki, ki jim po svojih močeh pomagajo naše karitativne ustanove. Srečujemo se v krajevnih slovenskih domovih, kjer

me je prevzel in že nekaj let pred končano gimnazijo mi je bilo jasno, da bo moje življenje v družbi potekalo v beli halji, iz zdravniške perspektive. Ali glede na to, da ste študirali v Argentini, lahko primerjate univerzitetna sistema Slovenije in Argentine? Zaradi globalizacije je študij medicine po svetu v glavnem podoben. Vsaka univerza pa ima seveda tudi svojo posebnost ali značilnost.

»Sodelovanje na kongresih, izmenjava informacij in izkušenj so bistveni za začetek resnejših povezav.«

Dr. Jože Rožanec: »Ko sem bil prvič v Sloveniji in sem opazil, da mi jezik ni tuj, da so mi kraji in kultura znani, sem razumel trud staršev za ohranjanje jezika in navad, pa tudi, kako pomembno je bilo izpopolnjevanje v sobotnih slovenskih šolah.«

oktorja Jožeta Rožanca sem srečala na 7. Konferenci slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije, junija v Ljubljani, kjer je predaval o inovativnosti in kreativnosti v razvoju znanstvene kirurgije. V pogovoru, ki je nastal nekaj dni po zaključku konference, ga predstavljamo kot izjemnega zdravnika in zavednega Slovenca. Kako ocenjujete življenje in položaj Slovencev v Argentini? Ne bi si upal v nekaj besedah opisati življenja in položaja deset

imajo naši dušni pastirji ob nedeljah tudi maše. Nas, ki izhajamo iz povojne emigracije, povezuje osrednje društvo Zedinjena Slovenija. Posebne omembe vredno je naše slovensko šolstvo, ki ima svoje korenine še v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Od takrat pa do danes delujejo med nami slovenske sobotne osnovne šole, več kot pol stoletja pa tudi slovenski srednješolski tečaj. Zdaj na teh šolah poučujejo že učitelji tretje generacije, in to brezplačno, kot je med nami že utrjena tradicija.

Tako sem na primer pred kratkim, na 7. Konferenci slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije, ki jo je organiziral Svetovni slovenski kongres, izvedel, da celo med ljubljansko in mariborsko medicinsko fakulteto obstajajo nekatere razlike, kaj šele, če bi ti dve fakulteti primerjali s sedemindvajsetimi medicinskimi fakultetami v Argentini, od katerih so nekatere del državnih, del pa zasebnih univerz. Večina pa jih je vendarle povezanih z znanimi univerzami po svetu, zaradi česar se študijski programi ne razlikujejo preveč.

Zakaj ste se odločili za študij medicine? Že kot otrok sem gledal vlogo zdravnika v družbi kot nekaj zelo pomembnega. Oče, ki zaradi vojne ni mogel dokončati študija medicine v Ljubljani, je verjetno neposredno vplival na nas, saj sva dva od treh otrok zdravnika. Tudi profesor biologije v srednji šoli nam je znal na zelo konkreten način prikazati, koliko dobrega je mogoče narediti bližnjim, predvsem bolnikom. Čar medicine, ki druži znanstveno znanje z osebnim odnosom do človeka,

S katerim področjem medicine se ukvarjate? Medicino sem študiral na Državni univerzi v Buenos Airesu in se v Univerzitetni bolnici specializiral na področju urologije. Na isti univerzi sem 11 let po končanem študiju zaključil magisterij in tam tudi doktoriral. Tema moje doktorske teze je bila “ohranitvena kirurgija ledvičnega parenhima pri zdravljenju raka na ledvicah”, kar me je usmerilo k urološki onkologiji kot veji medicine. Postal sem docent

IZOBRAŽEVANJE in znanost buenosaireške državne univerze, nato pa tudi profesor na zasebnih univerzah Austral in Katoliški univerzi v Buenos Airesu. Moje vsakdanje delo je onko-urološka kirurgija v vseh oblikah, bodisi s tradicionalno odprto kirurgijo bodisi z novejšimi minimalno-invazivnimi laparoskopskimi posegi. Kakšne stike imate s slovenskimi zdravniki? Nekatere stike s slovenskimi zdravniki skrbno vzdržujem. Prvič

v Buenos Airesu in v slovenski skupnosti.

Izumiteljstvo

Doma govorite slovensko - zakaj se vam to zdi pomembno? Z ženo sva bila od malega navajena doma govoriti slovensko in to tradicijo sva ohranjala tudi v komunikaciji z otroki. Lahko rečem, da sem to, kar se mi je sprva zdelo nekaj naravnega, šele pozneje dojel kot veliko vrednoto. Ko sem bil prvič v Sloveniji in sem opazil, da mi jezik ni tuj, da so mi kraji in kultura znani,

Študentje računalništva iz Maribora so izumili pametni telefon za slepe in slabovidne. Program za mobilni telefon poleg telefoniranja z glasovnimi ukazi omogoča tudi lažjo orientacijo v okolju.

Mariborski študentje izumili telefon, ki vidi Patricija Virtič

»Mislim, da bi neposredna vabila k sodelovanju pri reševanju konkretnih problemov utegnila biti zanimiva, koristna in izvedljiva oblika znanstvenega dopolnjevanja.« sem bil v Sloveniji leta 1991, ko sem obiskoval urološki oddelek kliničnega centra, do dneva osamosvojitve. Po tem je bila bolnica odprta samo za sprejem ranjencev. Ko sem imel leta 2000 v Bruslju predavanje v okviru evropskega urološkega kongresa, so me slovenski kolegi urologi, ki so tisto leto pripravljali prvi slovenski urološki kongres, nanj povabili. Tako se je utrdil stik. Srečujemo se na mednarodnih konvencijah, sodeloval pa sem tudi na vseh slovenskih uroloških kongresih. V Argentini pa sem poleg urologov že večkrat spremljal tudi druge slovenske zdravnike. Kako lahko uspešni slovenski zdravniki, živeči v tujini, doprinesejo k razvoju te znanosti v domovini? Konferenca slovenskih zdravnikov je zelo zanimiva priložnost za obdelavo te tematike. Osebno srečanje z ljudmi, ki naj bi delali na tem področju, je ključnega pomena. Sodelovanje na kongresih, izmenjava informacij in izkušenj so bistveni za začetek resnejših povezav. Mislim, da bi neposredna vabila k sodelovanju pri reševanju konkretnih problemov utegnila biti zanimiva, koristna in izvedljiva oblika znanstvenega dopolnjevanja. Priprava izrednih programov z jasnimi cilji v omejenem časovnem okviru bi omogočila medsebojno povezovanje profesionalcev na terenu in bi odpirala vrata novim možnostim sodelovanja. Tako bi morda na podlagi dvostranskih sporazumov v Slovenijo privabili izkušene strokovnjake, ki delujejo drugje po svetu. Tudi vaša žena je Slovenka - od kod prihaja in kako sta se spoznala, v Argentini ali v Sloveniji? Moja žena je, podobno kot jaz, druga generacija argentinskih Slovencev. Spoznala sva se na slovenskem srednješolskem tečaju

sem razumel trud staršev za ohranjanje jezika in navad, pa tudi, kako pomembno je bilo izpopolnjevanje v sobotnih slovenskih šolah. Ali se vam zdi, da argentinski Slovenci dovolj ohranjajo slovenščino? Ker je sčasoma med nami nastalo več narodnostno mešanih zakonov, je težje ohranjati slovenski jezik, predvsem kjer mati, ki običajno preživi več časa z otrokom, ne zna slovensko. Obstajajo pa v naši skupnosti šole tako za slovensko govoreče kot za otroke, ki ne znajo slovensko. Te šole pomagajo, da se slovenščina ohranja, skupnost pa je še vedno polna življenja, nastopov, kulturnih dejavnosti, zborov in mladinskih srečanj. So vaši otroci že bili v Sloveniji, kako pogosto jo obiskujete? Slovenijo smo enkrat obiskali vsi skupaj, z vsemi štirimi otroki. Pozneje so bili starejši trije otroci v Sloveniji tudi kot maturanti, najmlajšega pa to še čaka. V načrtih smo imeli bolj pogoste družinske obiske, kar pa ni tako preprosto, kot se morda zdi. Bi se želeli kdaj v prihodnosti vrniti? V tej življenjski dobi taka odločitev že ni več odvisna samo od naju z ženo. Poleg osebnih možnosti je treba upoštevati tudi položaj naših otrok.

Študentje, ki so se združili v skupino 2ndSight, so z izumom zastopali Slovenijo na finalu svetovnega študentskega računalniškega tekmovanja Imagine Cup 2011, ki je pod okriljem ameriškega tehnološkega velikana Microsoft potekal v New Yorku, in se uvrstili med 18 najboljših na svetu v kategoriji razvoja programske opreme. Preboj jim je uspel med konkurenco 123 ekip iz 73 držav sveta, ki vse predstavljajo najboljše rešitve za najtežje svetovne izzive. Rešitev ekipe 2ndSight, ki jo sestavljajo študenti fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Tine Poštuvan, Luka Topolovec, Žan Markan in Blaž Magdič pod mentorstvom Mateje Verlič, bo slepim in slabovidnim olajšala vsakodnevno življenje z uporabo zanje prilagojenih pametnih telefonov. Rešitev temelji na slepim in slabovidnim prilagojenem uporabniškem vmesniku pametnega telefona, menijih za preprosto iskanje, podpori prepoznavanju govora in naboru namenskih aplikacij. S pomočjo telefona bodo slepi lahko razbrali barve oblačil ali luč na semaforju, s pomočjo kompasa pa bodo lahko sledili začrtani smeri. Aplikacija za vreme in uro prebere trenutni čas in vremenske razmere, z njim bodo slepi lahko prepoznali tudi denar. Prepoznano bo telefon »povedal«, slepim in slabovidnim (okoli štirje odstotki svetovnega prebivalstva) pa s tem pomagal, da se kljub slepoti bolje znajdejo v prostoru in času. Člani ekipe 2ndSight so zaradi tekmovanja izplili ne samo inovatorsko, ampak tudi podjetniško žilico. S sodelovanjem na tekmovanju so pridobili izkušnje, kako na svojo idejo gledati z bolj podjetniškega stališča in ji dati boljše pogoje za uspeh, ne da bi pri tem finančno tvegali. Imagine Cup je mednarodno študentsko tekmovanje na področju inovativnosti, tehnoloških rešitev in razvoja, zanimanje zanj pa se tudi v Sloveniji povečuje.

Kako preživljate počitnice? Počitnice so za nas, vsaj za zdaj, še družinske in če le mogoče v stiku z naravo. Res bi bilo zanimivo, če bi se nam posrečilo, da bi prišli še kdaj skupaj v Slovenijo. Vsekakor pa smo zdaj sredi delovnega leta, saj so poletne počitnice pri nas šele januarja in februarja, ko je pri vas zima.

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

Učenje slovenščine

Visoki jubilej Poletne šole slovenskega jezika Na ljubljanski srednji zdravstveni šoli je v juliju potekala že 30. Poletna šola slovenskega jezika s pestrim spremljevalnim programom. Letos se je je udeležilo 161 ljudi iz 32 držav, tečajniki pa so poleg jezika spoznavali tudi slovensko literaturo in kulturo. Patricija Virtič trstva ter urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

V iskanju slovenskih korenin in jezika ljubezni

Otvoritev 6. mladinske poletne šole slovenščine

Slaba tretjina učencev s štipendijo

Letošnji udeleženci so prišli iz Argentine, Avstralije, Avstrije, Belgije, BiH, Češke, Črne gore, Danske, Francije, Grčije, Hrvaške, Italije, Japonske, Kanade, Kolumbije, Litve, Madžarske, Makedonije, Mehike, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Slovaške, Srbije, Španije, Švedske, Švice, Turčije, Ukrajine, Velike Bri-

tanije, Venezuele in ZDA, nam je pojasnila Branka Gradišar, vodja Tečajev slovenščine. Najmlajša udeleženka ima 17 let, najstarejša pa 71. Med tečajniki poletne šole, ki jo je pripravil Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je tudi 50 udeležencev slovenskega rodu, ki živijo v tujini in so prejeli štipendijo šolskega in visokošolskega minis-

Slušatelji so se lahko udeležili dvo- ali štiritedenskega tečaja. Poučevali so izkušeni lektorji z Univerze v Ljubljani, svoje znanje pa so lahko preverili na končnem izpitu iz slovenščine. »Motivi za učenje so različni: tisti, ki imajo slovensko poreklo, pridejo raziskovat in spoznavat svoje slovenske korenine, nekateri se učijo zato, da bodo lahko komunicirali s svojimi starejšimi sorodniki, ki govorijo le slovensko, mnogo udeležencev se uči slovensko zato, ker imajo slovenskega partnerja/partnerko, nekateri zaradi študija, dela v Sloveniji,« je povedala Gradišarjeva.

Pester spremljevalni program

V Poletni šoli je poleg jezikovnega tečaja potekal tudi pester spremljevalni program, namen-

47. seminar slovenskega jezika, literature in kulture Omenjeni seminar se od drugih poletnih šol slovenskega jezika razlikuje ravno v tem, da so udeleženci predvsem študenti slovenščine v tujini, profesorji, asistenti na univerzah v tujini, prevajalci, torej tisti, ki se strokovno ukvarjajo s slovenščino. Med 129 udeleženci je bilo letos 98 študentov in 31 zaposlenih, 15 uglednih predavateljev različnih strok, predstavili so se nekateri mladi raziskovalci. Udeleženci seminarja so poglobili svoje znanje slovenščine, ga obogatiti, seznanili so se z najnovejšimi spoznanji na področju jezika in pridobili pristen stik s slovenskim jezikom, literaturo in kulturo. Krovna tema letošnjega seminarja je Družina v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, pri čemer

je pojem družina mišljen kompleksno - v najširšem smislu obstoja medsebojne povezanosti, druženja, soobstoja v prid vsakemu posamezniku in obenem celotni (z)družbi, društvom, združenju, so na svojih spletnih straneh zapisali organizatorji seminarja. Seminar je v Mestnem muzeju slovesno odprla predsednica Vera Smole, udeležence pa so pozdravili tudi rektor Univerze v Ljubljani Radovan Stanislav Pejovnik, prodekan filozofske fakultete Vojko Gorjanc, svetnica mestne občine Ljubljana Milena Mileva Blažić, predstojnica oddelka za slovenistiko Erika Kržišnik in predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik Marko Stabej. (P.V.)

jen spoznavanju slovenske kulture in zgodovine, obenem pa pomeni neposredni stik s slovenščino in njenimi govorci v naravnem jezikovnem okolju, zunaj razreda. V delavnicah so udeleženci spoznavali kulturne običaje in navade Slovencev, npr. petje slovenskih pesmi, in domačo obrt. Posamezni večeri so bili rezervirani za kulturne in zabavne prireditve, ob vsem tem pa je bilo tudi veliko športa in gibanja. Ob koncih tedna so odšli na celodnevno ekskurzijo v zanimive in kulturno bogate predele Slovenije ter tako spoznali tamkajšnje naravne znamenitosti.

Po osamosvojitvi se je interes za učenje slovenščine povečal

Ideja o poletni šoli, na kateri bi se mladi druge ali tretje generacije slovenskih izseljencev učili slovenskega jezika, je vzniknila ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja. Prvič so se srečali leta 1982 v Kranju, botra Poletne šole slovenskega jezika je bila profesorica Breda Pogorelec, strokovno pa je za šolo poskrbela Ljubica Črnivec, takrat strokovna tajnica Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, ki je, že 47. potekal tudi letos v Ljubljani. Leta 1988 je bila poletna šola prvič v Ljubljani. Glavna organizatorka je bila še vedno Slovenska izseljenska matica, čeprav se je s selitvijo v Ljubljano večina organizacije in izvedba v celoti prenesla na sodelavce filozofske fakultete. Zanimanje za učenje slovenščine je poraslo po osamosvojitvi, predvsem zaradi večje prisotnosti tujih podjetnikov, gospodarstvenikov in diplomatov v Sloveniji. Danes tečaj organizira Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik.

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

Intervju: Urška Kupec

Azijci nimajo krize in imajo denar

Urška Kupec je ena izmed Slovenk z najdaljšim stažem na Kitajskem, kjer zastopa gospodarske interese Slovenije in skrbi za komunikacijo med Slovenci. O vrnitvi domov z družino še ne razmišlja. Blanka Markovič Kocen

ed obiskovalci prireditve Dobrodošli doma, ki so se mi nekoliko močneje vtisnili v spomin, je bila gotovo mlada, simpatična Urška Kupec, Slovenka, živeča na Kitajskem, ki se je v sobotnem popoldnevu nekoliko dlje zadržala pri stojnici Slovenije danes in z zanimanjem listala po naši reviji. In pogovor je stekel…. V Ljubljano ste pripotovali z daljne Kitajske – ste prišli na počitnice? Trenutno sem v Sloveniji na 14-dnevnih počitnicah, tudi zaradi zgodb, ki se ta čas tu dogajajo. Sicer pa živim v Šanghaju in sem predstavnica za Slovence, ki živijo na Kitajskem. Kaj delate na Kitajskem? Za slovensko podjetje na Kitajskem vodim marketing in prodajo za celotno Azijo, po drugi strani pa sem tudi predstavnica na Kitajskem živečih Slovencev v Svetu Vlade RS za Slovence po svetu in ravno zato v deželi vzhajajočega sonca zastopam naše interese, se borim za boljšo podporo in vodim komunikacijo v smislu, da je med nami čim več ozaveščanja, sodelovanja in seveda podpore Republike Slovenije našim gospodarskim skupnostim. Za kakšne skupnosti gre? Za razliko od vseh ostalih je to čisto drugačna skupnost. Smo namreč mladi izseljenci, saj se je

Urška Kupec na sliki z avstralskim kolegom Florjanom Auserjem (Slovenian Media House): »Verjamem, da bo to, kar je v tem trenutku Kitajska, v naslednjih letih postala kakšna druga azijska država! Nekatere bodo še cenejše, recimo Vietnam.«

Kitajska kot Azija nasploh sta izjemna trga za proizvodnjo in prodajo. Azijci nimajo krize in imajo denar. Velik del gospodarstva se je zato preselil v Azijo. Sama na Kitajskem delam za Gorenje, ukvarjam se z blagovno znamko, ki naj postane bolj globalna. Na katerih področjih vidite največje poslovne priložnosti za Slovenijo? Po eni strani gre za proizvodnjo, ki je v primerjavi s Slovenijo je še

Tako Kitajska kot Azija nasploh sta izjemna trga za proizvodnjo in prodajo. Kitajska začela razvijati šele v zadnjih desetih, petnajstih letih. Tja se odpravlja tudi vedno več slovenskih podjetij, ki odpirajo proizvodne kapacitete in predstavništva. Tako

vedno cenejša, čeprav se draži. Verjamem pa, da bo to, kar je v tem trenutku Kitajska, v naslednjih letih postala kakšna druga azijska država! Nekatere bodo še cenejše,

recimo Vietnam, ki se vedno bolj odpira, ima pa težave z infrastrukturo. Ta je zagotovo kitajska prednost, ki olajša poslovanje v tej državi, kjer pa se sicer vse naglo draži. Zaradi povečevanja davkov pričakujem, da se bosta življenje in poslovanje na Kitajskem začela spreminjati. Koliko časa še nameravate ostati na Kitajskem? Tu živim že deset let in sem ena izmed Slovenk z najdaljšim stažem. Dokler mi bo Kitajska tako všeč kot zdaj, ko je postala moja druga domovina, bom z družino, s katero se tu dobro počutimo, ostala. Ne morem predvideti, koliko časa še.

jo v Ljubljani in sem že zaradi tega prišla z drugačnimi pričakovanji in občutki. Ni mi bilo tako težko navaditi se na povsem drug način življenja, drugo kulturo… Vsakodnevni opravki so toliko bolj zahtevni, veliko energije porabiš za preproste stvari, a tudi tega se navadiš. Ne vem, če sem imela dejansko kake posebne težave… Kitajci so zelo odprti, prijazni ljudje, po drugi strani pa… So dobri poslovni partnerji, poslovneži, znajo si poiskati in odpirati možnosti. V poslovanju so nadvse prodorni, zagrizeni in vztrajni. Po drugi strani pa v Šanghaju in drugih večjih mestih opažam vse več pehanja za denarjem.

Čemu se najteže privadiš na Kitajskem? Kitajcem samim. Zase lahko povem, da sem študirala sinologi-

V katerem jeziku komunicirate? Govorim tekoče kitajsko, tudi pišem, uporabljam torej kitajščino in angleščino.

MLADI

Vida Mulec, magistrica mednarodnih odnosov

“Radovednost je gonilo sprememb!”

Za Vido Mulec je bistvo življenja določeno z možnostmi, povezanimi z močmi sanj in zgodb, ki dajejo navdih, izobražujejo in vključujejo posameznike ter skupnosti, da ti postanejo pomemben dejavnik sprememb. Alenka Slavinec

ida je iz Slovenije odšla pri 19 letih. Po končani gimnaziji v Mariboru se ji je ponudila priložnost nadaljevati študij na ameriški univerzi Baylor v Texasu. Ker je že od otroštva igrala tenis in bila celo uvrščena na svetovne lestvice, obenem pa uspešna v šoli, je dobila štipendijo in postala del univerzitetne teniške ekipe. »Ker verjamem v pomen izobraževanja, sem želela izkoristiti kombinacijo, ki jo nudi ameriški univerzitetni sistem, in sicer možnost kakovostnega študija vzporedno z aktivnim športnim življenjem. Kaj je vaš posel? Kakšne so razlike v poslu, ki ga opravljate, v primerjavi s Slovenijo na istem področju poslovanja? Katere so prednosti in slabosti?

Po končanem študiju financ ter podiplomskem študiju mednarodnih odnosov v New Yorku sem se odločila za službo na Wall Streetu pri Deutsche Bank. Po petih letih v financah pa sem se odločila slediti svojim ambicijam, povezanim z močjo vplivanja na izboljšanje in grajenje družbe in okolja. Zdaj je moj posel vodenje neprofitne zasebne fundacije, katere glavna naloga je podpreti izobraževalne programe za pomoč otrokom, katerih družine so v finančnih ali življenjskih stiskah. Naš ključni namen je pomagati in zagotoviti boljše pogoje za izobraževanje ter nuditi možnosti, ki jih ti otroci sicer ne bi bili deležni. Obenem poskušamo vsestransko svetovati organizacijam, jih zastopati, združevati in po naših zmožnostih pomagati pri izvajanju programov.

Ob tej službi pa se ukvarjam s svetovanjem različnim ustanovam v smeri »social change and development«. Za razliko od Slovenije v Ameriki učijo, da je že od otroštva naprej pomembno gojiti prostovoljsko delo, solidarnost med ljudmi in zavedanje, da smo povezani in ne moremo drug brez drugega. Tudi zanimanje za študij filantropije v zadnjih letih močno narašča. Pojavile so se številne večje ter manjše neprofitne organizacije ter fundacije, ki so ključnega pomena za svetovni razvoj ter pomoč različnim skupinam. Fundaciji večjega obsega sta, denimo, Clinton Foundation in Bill and Melinda Gates foundation. V Sloveniji moramo kot družba ugotoviti, da je spodbujanje solidarnosti morda vsaj enako pomembno kot spodbujanje tekmovalnosti med ljudmi. V Sloveniji je morda veliko ljudi, ki so prostovoljci, vendar tega ne razglašajo. Mislim, da to kaže na dejstvo, da prostovoljstvo v naši družbi nima primerne veljave. V Ameriki je prostovoljsko delo zagotovo eden od temeljnih kamnov krepitve solidarnosti in tkanja socialnih mrež … Spodbujanje solidarnosti je zagotovo zdravo. Tako kot ima skrb zase za posledico bolj zdravo osebo, ima skrb za svojo okolico za posledico bolj zdravo družbo. Ljudje potrebujemo varnost, menim, da je to ena od osnovnih potreb. V družbi, ki spodbuja solidarnost, kjer obstajajo organizacije in posamezniki, ki so pripravljeni vskočiti, kadar je to potrebno, se bomo počutili varne. Izguba zaposlitve, recimo, lahko danes doleti vsakogar. Prek prostovoljskega dela pa lahko brezposelna oseba – bodisi kot prejemnik pomoči bodisi kot prostovoljec – ostane

vključena v socialne mreže, ki mu dajejo potrebno varnost. Kot prostovoljec ohrani delovno vitalnost, vendar zaradi novih okoliščin ne izgublja samozavesti, obenem pa pridobiva znanje in veščine. Kako ohranjate stik s Slovenijo? Ali doma govorite slovensko? V Slovenijo odpotujem vsaj dvakrat na leto ter obiščem družino in prijatelje. S starši pa se skoraj vsak dan pogovarjam prek skype povezave. Poskušam se udeleževati tudi slovenskih srečanj v New York Cityju ter sodelovati in biti del skupin oz. spletnih mrež, povezanih s Slovenci po svetu. Kakšna so vaša občutja in razmišljanja glede domotožja, domovine? Dom je zame tam, kjer imam družino, prijatelje, kjer najdem varnost, mir in ljubezen. Moj prvi dom bo zato vedno Maribor, drugi pa je trenutno New York. Ali se nameravate vrniti v Slovenijo? V Slovenijo se bom vračala celo življenje in upam, da tudi kdaj pripomogla oziroma bila del razvoja in mišljenja glede grajenja prihodnosti, mest in države. Kakšen je vaš nasvet mladim v Sloveniji oziroma podjetnikom z vidika poslovnih priložnosti v Sloveniji? Želim si, da bi se ljudje ozrli okrog sebe in ugotovili, kaj lahko naredijo, da bi izboljšali življenje tistih, ki so manj srečni od njih. Vse to šteje, vse to je pomembno. Drug drugega moramo spodbujati k solidarnosti in ne molčimo, če vidimo, da se kje godi krivica. Prevzemajmo odgovornost, ki nam gre. Ne pristajajmo na krivice, aktivirajmo se!

MLADI

Glasba

Avsenik, promotor Slovenije

V daljni Avstraliji bije srce mladega fanta, Simona Koštrice, za glasbo, ki daje krila veselja.

imon Koštrica je komaj 14-letni fant, ki je prijel za harmoniko v deželi, ki ji pravijo Down Under, ker je tako daleč in tako posebna. Tam, v Avstraliji, kjer cel kontinent vibrira glasbo, in kjer poleg koakabur in papig ter številnih drugih ptic pojejo ljudje v različnih jezikih svoje narodne pesmi in igrajo svojo srčno glasbo, se je nekomu uspelo prebiti v ospredje. Simonu je narodno-zabavna glasba na klavirski in diatonični harmoniki legla na dušo kot velika zlata glasbena kaplja, ki ga spominja na domovino, na Slovenijo in predvsem na dedka in nekdanji dom... Narodnozabavna glasba se je razvila iz ljudske glasbe (ljudskih godcev in pevcev) ter se v 19. stoletju razmahnila z izumom diatonične harmonike, ki jo pogovorno imenujemo tudi frajtonerica, sicer pa tudi gumbna harmonika ali prostotonska harmonika, je vrsta harmonike, za katero je značilno, da pri stiskanju ali vlečenju meha na neki tipki proizvaja različen ton. Po 2. svetovni vojni je zelo naraslo število ansamblov narodnozabavne glasbe, med katerimi za največjega tovrstnega glasbenika pri nas in v svetu velja Slavko Avsenik, ki je s svojim Ansamblom bratov Avsenik v 40 letih delovanja, začenši leta 1953, ustvaril preko 800 pesmi, izmed katerih jih je mnogo ponarodelih. Slavko Avsenik je tudi avtor najbolj znane in v svetu največkrat predvajane pesmi Na Golici.

Renata Picej Simon trenutno obiskuje deveti razred St. Francis Xavier College v Canberri. Po pripovedovanju njegove matere Jožice Koštrica je Simonu ob zvokih domače glasbe igralo srce že kot malemu fantiču, ko ga je dedek pestoval v naročju ob radijskem sprejemniku in poslušanju narodne glasbe. ”Ta otrok pa bo imel rad muziko,” so bile dedkove besede ... Z malim Simonom se je družinica Koštrica odpravila na dolgo pot in si ustvarila novi dom v Avstraliji. Simon je draščal daleč stran od slovenske tradicije, kulture, jezika in glasbe. Kljub temu si je družina prizadevala za ohranitev maternega jezika.

Glasbena hiša Avsenik s posebno ljubeznijo neguje tradicijo narodnozabavne glasbe in s številnimi prireditvami, šolami in drugimi srečanji nagovarja mlade in starejše k izvajanju glasbe, pri kateri prevladujeta dva ritma: polka in valček. Sem sodi tudi Avsenikova glasbena delavnica, kjer udeleženci izpopolnjujejo svoje dosedanje znanje o vseh glasbilih Avsenikovega kvinteta in vokala. S pomočjo izkušenih mentorjev pa spoznavajo tehniko in slog Avsenikovega izvajanja.

Mateja in Simon Koštrica, arhiv družine Koštrica, Avstralija

Tako je vsakdanji pogovorni jezik v družini še danes prekmurščina, ohranjajo se koline, peče tradicionalna prekmurska gibanica, potica, retaši in kuha se bujta repa. Simon pa se uči harmonike in svoje znanje nadgrajuje tako dobro, da z veseljem sodeluje na slovenskih koncertih, povorkah, mednarodnih srečanjih, pa tudi sošolcem v šoli. S pesmijo pa se mu zna pridružiti tudi sestra Mateja. Za njegov uspeh je v veliki meri zaslužno Slovensko društvo iz Canberre. Da pa se Simon avgusta vrača v Slovenijo zaradi svoje ljubezni – harmonike, kjer bo sodeloval na že 6. Mednarodni Avsenikovi glasbeni delavnici (potekala bo med 17. in 19. avgustom) v Begunjah na Gorenjskem, je zaslužen predvsem Matej Zavec iz Glasbene šole Beltinci. Njemu gre zasluga, da se je Simon prijavil na znamenito delavnico. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pa ga je podprl po finančni plati.

MED NAMI

Svetovni slovenski kongres

Svetovni slovenski kongres praznuje 20 let 28. junija je v prostorih na Cankarjevi cesti potekala slavnostna akademija ob 20-letnici ustanovitve Svetovnega slovenskega kongresa – civilne družbe in društva v javnem interesu, ki že dve desetletji povezuje slovenske rojake po svetu. Luka Klopčič

Foto: Matjaž Merljak

Navzoče na slavnostni akademiji SSK nagovarja predsednik dr. Boris Pleskovič

MePZ Frančišek Sedej iz Števerjana, Italija

Kulturni del programa so z izjemno kvaliteto poleg omenjenega zbora pod vodstvom Aleksandre Pertot in okteta izvedli pesnik Tone Kuntner in basbaritonist Marko Fink. Izbor domoljubnih besedil in pesmi je v dvorani pričaral posebno vzdušje in požel izjemen aplavz. Navzoče so pozdravili tudi ugledni gostje, med njimi minister za Slovence v zamejstvu in po

Foto. arhiv SSK

Svetovni slovenski kongres je zavezan k poslanstvu pomoči rojakom, snovanja novih zakonov, ki so z njimi povezani, in k povezovanju mladih. Opozoril je tudi na preslabo osveščenost o tem, koliko so se naši rojaki po svetu še vedno pripravljeni žrtvovati za Slovenijo. Kongresu je zaželel obilo uspehov pri povezovanju naših rojakov in uresničevanju zadanih ciljev.

Foto. arhiv SSK

rijatelji, člani in simpatizerji, med njimi tudi vrsta uglednih osebnosti iz slovenskega javnega življenja, so dvorano Svetovnega slovenskega kongresa napolnili še pred napovedanim začetkom slovesnosti, na kateri je MePZ Frančišek B. Sedej iz Števerjana uvodoma zapel slovensko himno, Slovenski oktet pa himno SSK Slovenec sem. Vse prisotne je najprej pozdravil predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič. Izrazil je veselje ob jubileju in se zahvalil prisotnim, da so s svojo prisotnostjo počastili in obeležili okroglo praznovanje ustanovitve SSK, ki sovpada z obletnico samostojnosti Republike Slovenije. Akademik Zorko Simčič je spregovoril o delovanju in o bogati ustvarjalnosti Kongresa. Poudaril je, da je samo civilna družba lahko tista, ki ima stalno smer, da deluje v dobro naroda in države. Slovenci se moramo zavedati, da smo narod, ki je utemeljen predvsem v jeziku: „Mi z jezikom stojimo ali pademo.“

Slavnostni govornik akad. Zorko Simčič

svetu akad. prof. dr. Boštjan Žekš, predsednik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Miro Petek, prvi predsednik SSK Bojan Brezigar in predstavniki konferenc SSK po svetu. Gospod Franci Feltrin, podpredsednik Slovenske konference SSK, je predstavil zbornik, ki je bil izdan ob dveh desetletjih »prehojene poti« SSK. Zbornik je sestavljen iz prispevkov posameznih konferenc SSK po svetu ter prispevkov članov SSK, ki so pisali razmišljanja o delovanju ter vlogi Kongresa. Generalna sekretarka SSK Sonja Avguštin, ki je prireditev povezo-vala, je nato še predstavila spremljevalno razstavo umetniških del rojakov po svetu, ki so jih v teh letih razstavljali v galeriji Svetovnega slovenskega kongresa. Ob koncu smo s pesmijo in dvignjenimi kozarci nazdravili dvajseti obletnici ustanovitve SSK in si ob tem zaželeli, da bi lahko tako spodbudno razmišljali o preteklosti Kongresa tudi ob naslednji okrogli obletnici.

med nami

Slovenska izseljenska matica

Dobrodošli v Sloveniji! Obiski izseljencev v domovino, v rojstne kraje ali pa zgolj obiski krajev svojih prednikov ali prijateljev so bili vedno eden izmed temeljnih ciljev - načrtov vsakega izseljenca. Videti svoje domače, sorodnike, prijatelje, znance, občutiti, kako živijo, se razvijajo, je eno izmed največjih upanj slehernega izseljenca. Janez Rogelj

preteklosti so mnogi umrli v tujini, ne da bi vsaj enkrat obiskali »stari kraj«. Domovina si je vedno prizadevala te obiske dobro pripraviti. Izseljenci so preko vtisov, ki so jih dobili na teh prireditvah, preverjali svojo odločitev za izselitev. Ta srečanja so bila oziroma so dostikrat tudi neposreden povod za nove obiske ali celo vrnitev domov. Že v obdobju pred 1941. so takratne starojugoslovanske oblasti organizirale »Izseljensko nedeljo«. Tri leta po ustanovitvi Slovenske izseljenske matice, leta 1954, je le-ta po celotni Sloveniji organizirala »Izseljenski teden«. Skupaj s predstavniki Izseljenskih matic takratnih republik skupne države so se odločili, da bodo ti tedni tradicionalne prireditve. Kmalu pa se je izkazalo, da »vsejugoslovanske » akcije ne uživajo velike podpore. Slovenski izseljenci so si želeli aktivnosti predvsem v Sloveniji in teh so se v največji meri tudi udeleževali.

Prvi »ameriški piknik«

Poleti 1956 je bila na obisku v Sloveniji večja skupina ameriških izseljencev, ki so želeli proslaviti ameriški Dan neodvisnosti in zaprosili SIM, da jim pomaga pri iskanju primernega prostora. Matica jim je svetovala lep in za ta letni čas primeren kraj v osrčju slovenskih gora – Kamniško Bistrico. In 4. julija je Matica skupaj s prireditvenim odborom Slovencev iz ZDA prvikrat organizirala »ameriški piknik«. To druženje »ameriških Slovencev se je nadaljevalo po različnih krajih Slovenije vse do leta 1963. Takrat se je SIM odločila »piknik« nameniti tudi drugim izseljencem iz celega sveta. Leta 1967 je bilo v Jugoslaviji organizirano leto mednarodnega turizma. Samo iz ZDA je na brniško

Skupina Ameriških rojakov na pikniku v Kamniški Bistrici leta 1956

letališče prispelo 25 skupin slovenskih izseljencev. Verjetno je bilo to leto, ko je v staro domovino prišlo največ organiziranih skupin izseljencev. Od leta 1969 pa vse do 1988. so bili izseljenski pikniki organizirani v Škofji Loki. Najštevilčnejša skupina iz ZDA ki je obiskala piknik, je bila leta 1975 »Franc Tekauc skupina« s 460 obiskovalci. Tega leta je bilo na pikniku skupaj 20. 000 obiskovalcev.

Od izseljenskih piknikov do vseslovenskih srečanj

Po letu 1988 je SIM sprejela predlog nove vsebine tradicionalnih izseljenskih piknikov, ki jo je pripravil priznani etnolog dr. Janez Bogataj. 1989. je bilo v Dolenjskih toplicah prvič organizirano »Srečanje v moji deželi«. Klasično srečanje, namenjeno slovenskim izseljencem, je bilo spremenjeno v srečanje vseh Slovencev in tistih, ki se tako počutijo. Na »Srečanju« niso več nastopali zgolj slovenski izseljenci, temveč tudi skupine iz zamejstva, zdomstva in delov bivše Jugoslavije.

Prireditev je od takrat dalje namenjena ne samo srečanju izseljencev, ampak srečanju vseh, ki se tako ali drugače počutijo Slovenci. V času samostojne Slovenije sta se tradicionalnemu »Srečanju v moji deželi » pridružila še »Izseljenski tabor« in »Srečanje na Sv. Višarjih«, ki ju prav tako v juliju organizirata Izseljensko društvo Slovenija v svetu in Rafaelova družba. V vseh slovenskih cerkvah pa je maša na prvo nedeljo v juliju tako in tako namenjena Slovencem, živečim po svetu. Sestavni del prispevka je tudi pregled vseh dosedanjih srečanj za Slovence po svetu, ki jih je organizirala SIM. Republika Slovenija, njene organizacije, tako civilne družbe kot tudi vladne službe, so v čast 20-letnice samostojne Slovenije letos organizirale enotno prireditev »Dobrodošli doma«. In to prav v prestolnici Slovenije, beli Ljubljani. Prepričani smo, da dosedanja srečanja, pa naj bodo to izseljenski pikniki ali srečanja v moji deželi, niso bile konkurenčne prireditve temveč dopoljnjujoče se. Zato nasvidenje prihodnje poletje na »Srečanju v moji deželi«. Dobrodošli v Sloveniji!

Pregled krajev, ki so organizirali »Srečanje v moji deželi« 2010 Metlika 2009 Kromberk pri Novi Gorici 2008 Kromberk pri Novi Gorici 2007 Bohinj 2006 Bohinj 2005 Kamniška Bistrica 2004 Kamniška Bistrica 2003 Bled 2002 Bled 2001 Ljubljana (Križanke) 2000 Bogenšperk pri Litiji 1999 Polhov Gradec 1998 Ribnica na Dolenjskem 1997 Ribnica na Dolenjskem 1996 Postojna 1995 Postojna 1994 Postojna (2.julij) 1993 Dolenjske toplice 1992 Dolenjske toplice (4. julij) 1991 Žal so vojni dogodki v tem letu onemogočili organizacijo srečanja, ki bi moralo biti v soboto, 6. julija, v Dolenjskih toplicah. 1990 Dolenjske toplice (7. julij) 1989 Dolenjske toplice 1988 Škofja loka (prvič se imenuje »Srečanje v moji deželi«) 1968 - 1987 Škofja Loka (vsakoletni izseljenski pikniki) 1967 Velenje (12.izseljenski piknik , 4. julij) 1966 Ilirska Bistrica (11. izseljenski piknik, 4.julij) 1965 Groblje pri Domžalah (10. izseljenski piknik, prav tako izseljenski teden) 1964 Vinomer nad Metliko (izseljenski piknik, 4 julij) 1963 Otočec na Dolenjskem (ameriški piknik, 4.julij) 1962 Otočec na Dolenjskem (4. julij) 1961 Postojna (šesti ameriški piknik v starem kraju, 4.julij) 1960 Polhov Gradec (4.julij) 1959 Polhov Gradec (4. ameriški piknik, 4 julij) 1958 Ribno na Bledu (3. ameriški piknik, 4.julij) 1957 Polževo nad Višnjo goro (2. ameriški piknik, 4. julij) 1956 Kamniška Bistrica (1. ameriški piknik, 4. Julij) 1955 Izseljenski teden (po vsej Sloveniji) 1954 Izseljenski teden (po vsej Sloveniji)

med nami

Slovenija v svetu

Poletje v čast Sloveniji Izseljensko društvo Slovenija v svetu je v počastitev 20-letnice slovenske samostojnosti pripravilo pester poletni program aktivnosti. Pavlinka Korošec Kocmur

Dobrodošli doma Sodelovanje na skupnem praznovanju, 1. julija, v Ljubljani: stojnica, FPZ Mi smo mi iz ZDA; RAST 40 iz Argentine; projekcija Slovenci po svetu v času osamosvajanja.

Razstava Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije, od 30. junija do 7. julija 2011 v Državnem zboru RS, od 1. do 16. julija v NUK. Fantovski pevski zbor Mi smo mi iz ZDA (29. 6.– 6. 7. 2011), Mladi fantje, 3. generacija Slovencev v Clevelandu, so s slovenskim petjem navdušili občinstvo na prireditvi Dobrodošli doma, Vseslovenskem srečanju v državnem zboru, 18. Taboru Slovencev po svetu na Viču, v Šentjoštu in v Šentvidu pri Lukovici.

Obisk dijakov iz Argentine Rast 40 v juliju po Sloveniji in v zamejstvu

Predavanje Slovenci po osamosvojitvi Slovenije – Sodobne mednarodne selitve, Lucija Lapuh in dr. Jernej Zupančič

18. Tabor Slovencev po svetu, nedelja 3. julija, v Šmarjeških toplicah

Medtem ko praznujemo 20 let osamosvojitve Slovenije in se veselimo velikih dosežkov, ki smo jim bili priča v tem obdobju, ugotavljamo, da je med leti 1993-2008 Slovenijo zapustilo več kot 31.000 mladih državljanov (20 do 40 let) v iskanju dodatnega izobraževanja ali zaposlitve. Večina od teh si v domovino ne želi vrniti.

med nami

Rafaelova družba

A. Zickar: Prišel, videl – zmagal?

Andrew Zickar, ki je prvič v življenju obiskal deželo svojih staršev, prihaja iz Avstralije. Pripada drugi generaciji Slovencev in je aktiven v Slovenskoavstralskem klubu “Planica” Wollongong. Lucija Lapuh Rojen si bil v Avstraliji, iz kod izhajajo tvoji starši? Rojena sta bila pred 2. svetovno vojno v stari Jugoslaviji. Mama je živela v Loki pri Zidanem mostu, oče pa v Svetem Križu pri Krškem. Med 2. svetovno vojno je bila mamina družina posvarjena, naj zapusti Jugoslavijo in odide v Avstrijo. Po skoraj petih letih življenja v kampu je družina leta 1949 dobila priložnost oditi v Avstralijo. Oče je tja prišel leta 1948 z namenom, da si poišče službo, pozneje pa je za njim prispela tudi ostala družina - mama, oče, sestra in bratje. Mama in oče sta se spoznala 1950. v Wollongongu (mesto je

približno uro stran od Sydneya), se poročila in dobila štiri otroke, med katerimi sem najmlajši. Oče je umrl leta 1978, mama pa 2010. Kaj počneš v Avstraliji, v slovenski skupnosti? Doma se ukvarjam s številnimi posli. Imam manjše svetovalno podjetje (pomagam ljudem pri izboljšanju njihovega dobička), ukvarjam pa se tudi s posli, ki zadevajo elektroniko, s čimer se preživljam. V prostem času sem tudi direktor glasbe, orglar in vodja pevskega zbora v naši lokalni katoliški cerkvi v Corrimalu. V slovenski cerkvi v Figtreeju skrbim za vrtove in trato, prav tako

Andrew se dogovarja za otvoritev nove potovalne agencije, namenjene specializiranim potovanjem po Sloveniji

skrbim za čistočo cerkve Alter in priprave na maše. Doma me čaka vrtnarjenje, pospravljanje in kuhanje, skrbim pa tudi za starejšo mamino prijateljico. V letu 2008 sem bil koordinator vsem mlajšim slovenskim romarjem, ki so prišli v Wollongong na Svetovni dan mladosti 2008. V tem času sem sklenil številna nova prijateljstva, in med tem bivanjem v Sloveniji sem se ponovno srečal z njimi in poklepetal o starih časih. Andrew, si prvič v Sloveniji? Kakšni so vtisi o državi, o kateri so ti pripovedovali starši? Kaj se ti je še posebej vtisnilo v spomin med trimesečnim potovanjem po Sloveniji, Italiji in Belgiji? V čem je Evropa drugačna od Avstralije in Evropejci od Avstralcev? Znanje slovenščine ti je verjetno zelo koristilo pri spoznavanju druge domovine. V letu 2009 sva z mamo sklenila, da se z lokalno cerkvijo odpraviva na romanje v Italijo, ki je bilo načrtovano za leto 2011 in se nato odpraviva še v Slovenijo, kjer mi je hotela pokazati kraj svojega rojstva. Na žalost se to ni uresničilo, saj je mama zbolela za rakom in julija 2010 umrla. Pred smrtjo sem ji moral obljubiti, da bom sam odšel na romanje in prav tako naprej v Slovenijo. No, in to je razlog, da sem pred tremi meseci prišel v Evropo. Na žalost sem med tem pisanjem že na letalu za Avstralijo, 11.278 m visoko, pri hitrosti 928 km/h, pred mano pa je okoli 24 ur vožnje. V Italiji je bilo super. Bil sem v skupini dvajsetih drugih ljudi, mno-

gi med njimi so prijatelji, in prav zato je bilo doživetje posebno. Po tridesetih skupnih dneh so se vsi vrnili v Avstralijo, jaz pa sem odšel v Slovenijo. Na žalost sem med poletom v Italijo izgubil vse zgodovinske podatke o starših, imel pa sem telefonsko številko ene izmed maminih sestričen iz Belgije, h kateri sem se odpravil in pri njej preživel teden dni. Povedala mi je kar nekaj podatkov in imen sorodnikov po mamini strani, nato sem si organiziral prevoz od Belgije do Slovenije, kar je s postanki in ogledi trajalo deset dni. Slovenija je čudovita država prijaznih ljudi. Ker imajo fantastično hrano in pijačo, se odpravljam domov z nekaj pridobljenimi kilogrami. Slovenija ima posebno zgodovinsko in kulturno ozadje, tako z mesti kot tudi z gradovi in 2874 cerkvami ter katedralami. Moje znanje slovenskega jezika mi je bilo v veliko pomoč med bivanjem v Sloveniji, spoznal pa sem tudi veliko ljudi, ki govorijo angleško. Kako nameravaš ostati povezan s Slovenijo, prijatelji in sorodniki? Veliko ljudi me je povabilo in spraševalo, ali se bom še vrnil v Slovenijo. Torej, kako hitro me želite nazaj? Že delam načrte za vrnitev v Slovenijo čez štiri mesece, vendar samo za teden dni, da uredim in zaključim papirje in se dogovorim za otvoritev nove potovalne agencije, ki bo vrata odprla v maju 2012, namenjena pa bo predvsem specializiranim potovanjem po Sloveniji.

zamejski dnevnik

Slovenci na Madžarskem

Dogovor o pomembnih temah za obe manjšini

Novembra 2012 bo minilo 20 let od podpisa Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarski narodni skupnosti v Sloveniji in slovenski narodni manjšini na Madžarskem. To je bil prvi tak sporazum, ki ga je podpisala naša soseda, naslednjega je Madžarska sklenila s Hrvaško. Ernest Ružič

omemben del sporazuma – pri pisanju je sodeloval tudi prvi slovenski veleposlanik na Madžarskem in ugleden pravnik Ferenc Hajós – je člen, ki od podpisnic zahteva, da morata na sejah mešanih komisij oceniti uresničevanje dogovorjenih sklepov, ki sta jih potrdili tudi vladi, in se na osnovi tega dogovoriti za naloge med manjšinama. Brez člena, ki zahteva pregled uresničenega, bi ostal sporazum bolj na papirju kakor v življenju, kajti celo zdaj se dogaja, da državi pozabita na vsebino zapisnika z obveznostmi do Slovencev na Madžarskem in Madžarov v Sloveniji. Doslej je bilo dvanajst zasedanj mešane komisije, zadnje junija v Budimpešti. Ob udeležbi predsednikov krovnih manjšinskih organizacij, Martina Ropoša, predsednika Državne slovenske samouprave na Madžarskem, in Ferenca Horvátha, predsednika prekmurskih Madžarov, sta zasedanje vodila predsednica madžarske delegacije mešane komisije Zsuzsana Répás in državni sekretar dr. Boris Jesih,

Novi in obnovljeni del Porabske domačije - hiše rokodelstva v Andovcih.

ki sta tudi podpisnika zapisnika o uresničenem in o nalogah. Na zasedanju sta bila tudi direktor Urada za narodnosti Stanko Baluh in slovenska veleposlanica Darja Bavdaž Kuret. Zsuzsana Répás je po konferenci izpostavila, da spadata slovenska manjšina na Madžarskem in madžarska v Sloveniji med majhne skupnosti, zato morata biti deležni večje pozornosti in ustrezne pomoči. „Dogovorili smo se

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš je v najmanjši porabski vasi Andovci odprl Porabsko hišo - največjo pridobitev slovenske manjšine na Madžarskem po tem, ko so v Monoštru zgradili slovenski Kulturni in informativni center.V Razvojni agenciji Slovensko Porabje, ki jo vodi Andreja Kovač, načrtujejo celoletne dejavnosti s poudarkom na domači obrti ali kot pravijo rokodelstvu, pri čemer že sodelujejo z Goričkim v Prekmurju. Porabska hiša je stala 115 tisoč evrov, od tega je 90 tisoč evrov iz evropskega sklada Sosed k sosedu, ostalo je prispevala Slovenija. Otvoritev je bila v programu tradicionalnega Porabskega dne, kjer so posebno priznanje za pomoč iz Slovenije izročili tudi ministru Boštjanu Žekšu.

za rešitve, ki bodo v pomoč obema manjšinama,“ je zagotovila. Državni sekretar dr. Jesih je poudaril, da so opravili veliko delo. „Razrešili smo vprašanja, ki so se prej zdela nerešljiva. Seveda sta za rezultat potrebna oba partnerja. Zavedamo se, da vodi pot do uspeha prek dialoga, kamor vključujemo tudi predstavnike manjšine. To je smer, po kateri moramo nadaljevati, zato bodo Porabski Slovenci in prekmurski Madžari kmalu podpisali poseben sporazum.“ V zapisniku je malo novih, doslej neobravnavanih tem. Večina nalog ni uresničenih zaradi denarja, zlasti kar zadeva Slovence na Madžarskem. Nekaterih zagotovil se Budimpešta doslej ni lotila, čeprav spadajo na področje politične dobre volje. Sem sodijo dolgoletne razprave, kako trinajstim uradno priznanim manjšinam, torej tudi Slovencem, zagotoviti poslanske sedeže v parlamentu. Najnovejša napoved je, da bodo število poslancev s 386 zmanjšali na 200 in dodali 13 poslanskih mest za

manjšine. Še prej morajo spremeniti volilno zakonodajo, za kar ima vladajoča koalicija Viktorja Orbana potrebno dvetretjinsko večino. Zaprek torej ni, kot jih ni bilo ob glasovanju za spremembo ustave. Za Porabje je pomembno, da bo država za delo dvojezičnih šol na Gornjem Seniku in v Števanovcih tamkajšnjima občinama, ki šoli sofinancirata, prispevala 10 milijonov forintov ali okoli 37 tisoč evrov, in sicer kot posojilo, dokler ne dobita denarja iz razpisov. Toliko bo dobil tudi slovenski Radio Monošter za posodobitev opreme in program, medtem ko se o širitvi sporeda s sedanjih 8 na 24 ur na teden niso dogovorili. Madžarska stran tudi ni sprejela predloga, da bi radiu sistemsko zagotavljali 80 odstotkov denarja, za razliko pa bi se prijavljal na razpise. Ker ne dobi potrebnega denarja, obsega ne more povečati niti tednik Porabje. Povsem negotovo je, kdaj bo zgrajena cesta med Gornjim Senikom in Verico, za katero sta temeljni kamen pred štirimi leti položila tedanja premiera Ferenc Gurcsany in Janez Janša. Za odkup zemlje in pripravo je na voljo 75 milijonov forintov ali 280 tisoč evrov, celotna naložba pa bi bila okoli 500 milijonov forintov ali milijon 850 tisoč evrov. Tega denarja Madžarska za ta namen nima. Sicer pa so obravnavali in v zapisnik napisali tudi naloge z drugih področij življenja obeh manjšin, kjer velja omeniti duhovno oskrbo vernikov. Znano je, da je sombotelski škof dr. András Vereš lani iz Gornjega Senika v povsem madžarsko okolje premestil Franca Merklija, edinega slovenskega duhovnika v Porabju.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na Koroškem

Zgodbe o dvojezičnih napisih ni konec

Čeprav je avstrijski parlament na ustavni ravni skoraj soglasno sprejel novi zakon o narodnih skupnostih, ki avstrijski Koroški prinaša 164 dvojezičnih krajevnih napisov, dolga zgodba na to temo še ni končana. Ernest Ružič

ako so prepričani Slovenci na Koroškem in Štajerskem in tudi Hrvati na Gradiščanskem. Menijo, da 7. člen Avstrijske državne pogodbe s tem ni izpolnjen in so potrebni nadaljnji napori za njegovo uresničitev. Prvega od 71 dvojezičnih napisov, kolikor jih manjka do zdaj dogovorjenih, bodo postavili 16. avgusta v Železni Kapli. Na Koroškem niso zadovoljni, saj je bilo nekoč prek 800 krajev, v katerih so živeli ali še živijo Slovenci; z zakonom in dvojezično topografijo niso zadovoljni niti gradiščanski Hrvati, najbolj pa je zakon prizadel štajerske Slovence. Slednji nimajo niti enega dvojezičnega krajevnega napisa, čeprav vsak prebivalec v radgonskem kotu na avstrijski strani in mejnega dela Prekmurja natančno vé, da je Laafeld po slovensko Potrna, da je Goritz Górica in tako pri večini južnega dela zvezne dežele Štajerske, kjer živijo, po avstrijski terminologiji, slovensko govoreči državljani Avstrije. Zakon, tako predsednica Kulturnega društva člen VII. za avstrijsko Štajersko, mag. Suzanne Weitlaner, onemogoča, preprečuje možnost dogovora o dvojezični topografiji za naselja z uveljavljenimi slovenskimi imeni. Izjave po sprejemu ustavnega zakona so bile različne. Tako je predsednik Zveze Slovenskih organizacij Marjan Šturm povedal, da je zakon kompromis, „in kompromis je vedno takšen, da obe strani tudi boli, a mislim, da v tem trenutku proti volji svobodnjaške stranke ni bilo mogoče izsiliti boljše rešitve.“ Bernard Sadovnik iz Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk pa je prepričan, „da bomo pridobili uradni jezik in krajevne napise tudi tam, kjer zdaj niso določeni”. Najbolj odločno so se za pravice koroških Slovencev zavzeli avstrijski Zeleni. Sprejema zakona

Središče Bad Radkersburga – Radgone, pred katero še dolgo ne bo dvojezičnega napisa, kot pred porabskim Monoštrom tudi zaradi ustavnega zakona, ki je bil sprejet zaradi urejanja dvojezične topografije na Koroškem. Edini dvojezični napis v avstrijski Radgoni je vklesan daljnega leta 1847 nad vhodom v katoliško cerkev: Marija! Naša pomočnica prosi za nas.

se niso udeležili predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev, predsednik Valentin Inzko pa je pred tem opozoril na pomanjkljivosti zakona. S slednjim so zadovoljni vsi najvišji avstrijski politiki, tako predsednik države Heinz Fischer, kancler Werner Faymann, zunanji minister Michael Spindelegger, ki je govoril, da je zgodba o dvojezični topografiji trajala od leta 1955 do julija 2011. Posebej sta z izidom zadovoljna glavni pogajalec s strani države, državni sekretar Josef Ostermayer in koroški deželni glavar Gerhard Dörfler. Ta je kompromis, ki je pri-

vedel do novele zakona, označil tudi za svoj osebni uspeh. Ocene slovenskih politikov so v odtenkih različne, vendar jih večina poudarja, da je bil narejen pozitiven korak naprej, ne bo pa z njim zaključena zgodba. Zunanji minister Samuel Žbogar je v izjavi poudaril, da omenjeno dejanje razume kot pomemben korak Republike Avstrije v nadaljnjem izpolnjevanju njenih obveznosti v zvezi z zaščito slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. „Zakon ne sme predstavljati konca, ampak začetek poti, začetek novega poglavja v odnosih na Koroškem,“ je povedal Samuel

Žbogar, ki je tudi dejal, da se bo Republika Slovenija kot zaščitnica slovenske manjšine tudi v prihodnje zavzemala za celovito uresničitev vseh obveznosti Republike Avstrije iz 7. in drugih členov ADP, pomembnih za slovensko manjšino in Slovenijo. S temi stališči je zunanje ministrstvo seznanilo veleposlanika Avstrije v Sloveniji dr. Erwina Kubescha. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš pa je prepričan, da je zakon o narodnih skupnostih kompromis, ni zmaga nobene strani. Povedal je še, da s tem zakonom niso izpolnjene obveznosti iz avstrijske državne pogodbe, kot nekateri mislijo.

zamejski dnevnik

Slovenski rojaki v Italiji

Po beneških vrhovih žepne občine Dreka

Za dosedanjega prvega moža Dreke ali Drenchie v italijanskem jeziku Maria Zufferlija, ki ima za sabo že tri županske mandate, je na majskih upravnih volitvah glasovalo 113 od 115 krajanov. Mirjam Muženič, RTV Slovenija

e malokateri sodobni župan se lahko pohvali s skoraj stoodstotno podporo svojih volivcev. Izvoljeni oziroma znova potrjeni domačin, ki sicer živi in dela kot arhitekt v Vidmu, je svojim ljudem hvaležen za tolikšno zaupanje. Občino, ki je po številu prebivalcev najmanjša v deželi Furlaniji Julijski krajini, bo še naprej vodil odgovorno in v želji, da bi vsem omogočil kar najbolj prijazno življenje.

Ob možnosti preživetja bodo mladi ostali doma

Dreka je posejana na 15 kilometrih goratih predelov Benečije, od koder se v jasnem vremenu vidi daleč v furlansko nižino. V 15 zaselkih s po nekaj hišami skupaj živijo večinoma starejši ljudje. Mladi, ki se počasi vendarle vračajo h koreninam, pa bodo na svoji zemlji ostali le, če bodo do doma speljane ceste in urejene poti in če bodo možnosti za preživetje imeli doma. Tisti, ki se na delo vozijo v dolino, morajo dnevno prevoziti 30 kilometrov v eno smer do Čedada in po-

lovico manj na slovensko stran do Tolmina. Hudo je pozimi, v snegu in slabem vremenu, saj je pot speljana v številnih ovinkih. V Dreki je težko dobiti liter mleka ali hleb kruha. Kraj je namreč brez trgovine. Občinska uprava domuje v novozgrajeni stavbi, v kateri imata prostore tudi poštni urad in ambu-

lanta. Zdravnik pa se tja gor pripelje le enkrat v tednu. »Radi bi uredili prostor za druženje ljudi, kjer bi jim lahko ponudili tudi osnovne potrebščine za življenje,« svoje prihodnje delo napoveduje župan Mario Zufferli, ki mu redno premagovanje poti iz Vidma v Dreko in nazaj ni v breme. Prednostna naloga občinske uprave bo torej skrb za starejše, hkrati pa oživljanje domačih zaselkov, urejanje cest in poti do njih. Vse tisto, kar se na prvi pogled zdi majhno in obrobno, vendar za to majhno občino še kako pomembno.

Prihodnost v turizmu?

V Dreki razmišljajo, da bi jim kruh lahko rezala turistična dejavnost. Imajo eno restavracijo, eno gostilno in planinsko kočo. Po besedah podžupana Mihe Corena pa se zavedajo, da jih čaka še veliko dela in iskanja tudi drugih možnosti, s katerimi bi v domačo neokrnjeno naravo privabili obiskovalce. Spomladi so odprli cesto med Solarji in Tolminom, kar je zanje nadvse

pomembna povezava, kajti cesta jim pomeni življenje. Z deli so začeli leta 1992 s pomočjo evropskega programa Interreg in uspeh jih spodbuja v odločitvi, da se bodo prijavljali na vse razpise, ki še lahko ponudijo možnosti razvoja domačega prostora. Kolovrat je znan po poti miru v spomin na krvavo dogajanje v prvi svetovni vojni in tudi na italijanski strani želijo ostanke urediti tako skrbno, kot so to že naredili na slovenski. Občina je v uporabo dobila zapuščeno vojašnico finančnih stražnikov, ki bi jo radi preuredili v etnografski muzej. Domača zbirka je vse bogatejša, tako da ji že manjka strokovna roka za pregledno ureditev doslej zbranih ostankov krajevne zgodovine. Župan Zufferli, ki brez težav govori tudi slovensko, se spominja, da je prve razrede osnovne šole obiskoval v domačem kraju. Danes šole nimajo več, otroci se z malimi šolskimi avtobusi dnevno vozijo v Špeter, v dvojezični vrtec, osnovno in nižjo srednjo šolo, ki edina v Videmski pokrajini zagotavlja izobraževanje in vzgojo tudi v slovenskem jeziku.

Mreža človeških in poslovnih stikov

Ljudje v beneških hribih so mrežo človeških in poslovnih stikov s slovenskimi sosedi v Posočju pletli že dolgo pred padcem državne meje z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in schengenski prostor. Hvala bogu, da je bilo tako, poudarjajo, da se njihov svet ni končal na Kolovratu! Topli poletni dnevi so lepa priložnost za pot do tamkajšnjih zelenih vrhov. Ni jih težko najti, četudi krajev ne označujejo dvojezične table. Pa jih bodo postavili, zagotavljajo, ko bo čas za javni razpis in pridobitev denarja za te namene. Dodajajo, da ljudje lahko prepoznajo krajevno ime v italijanski ali slovenski obliki in tudi zapisano v narečju, če le želijo in hočejo!

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Slovenščina postaja tudi jezik babic in dedkov

Skoraj 450 mladih je v tem šolskem letu na avstrijskem Štajerskem obiskovalo pouk slovenskega jezika, kar je zavidljivo visoka številka tudi glede na uradno število manjšine. Ernest Ružič

a Štajerskem so se šolska vrata zaprla šele 8. julija, torej pozneje kot v Sloveniji in na Madžarskem. Čeprav 7. člen Avstrijske državne pogodbe zagotavlja izobraževanje v materinščini tudi Slovencem na Štajerskem, narodnostnih šol tu nimajo. Obiskovanje slovenščine je prostovoljno, kljub temu zavidljivo veliko število mladih, seveda predvsem po odločitvi staršev, obiskuje pouk slovenskega jezika. Če je bila slovenščina pred leti zgolj jezik sosedov, postaja zdaj jezik babic in dedkov, kar pomeni postopno vračanje h koreninam. V šolskem letu 2010/2011 je bilo na vseh šolah na Štajerskem pri pouku slovenskega jezika blizu 450 mladih, kar je zavidljivo visoka številka tudi glede na uradno število manjšine, ki se giblje okoli dva tisoč, neuradno pa do pet tisoč tudi slovensko govorečih prebivalcev, kot je uradna terminologija za slovensko manjšino v tej avstrijski zvezni deželi. Zlasti močno se je število učencev pri dopolnilnem pouku slovenskega jezika povečalo v zadnjih desetih letih, na kar so vplivala dejstva, da je postala Slovenija samostojna država, članica Evropske unije in je v schengenskem območju. Večina učencev dopolnilnega pouka slovenskega jezika je v osnovnih ali po avstrijsko ljudskih šolah, nekaj pa na srednjih in srednjih strokovnih šolah, med katere spada tudi slovenski razred na gimnaziji BORG v avstrijski Radgoni, kjer so imeli v tem šolskem letu prvih pet maturantov. Vendar gre za poseben slovenski razred s 25 dijaki, ki nima ničesar s slovensko manjšino v tem prostoru, ki je ob slovesnem zaključku niti omenjali niso.

Dijaki gozdarske šole iz Brucka ob Muri na obisku v Mariboru. Njihova učiteljica je mag. Suzanne Weitlaner, sicer predsednica Kulturnega društva člen VII. za avstrijsko Štajersko.

Na enaindvajsetih šolah poučuje osem učiteljev, za katere so tudi v minulem šolskem letu pripravili izpopolnjevanje, in sicer sta jim predavali Nataša Pirih Svetina in Damjana Kern iz Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Nekaj učnih knjig, za katere pravijo, da so vsako leto boljše, dobijo s Koroške, druge iz Slovenije. Pomemben napredek je v tem, da učenje slovenskega jezika ni na koncu obveznega pouka, ampak sestavni del urnika, s čimer so dvignili kakovost poučevanja. Največ učencev je v okraju Radkersburg/Radgona, in sicer 146, šola z največ učenci je v Arnfelsu/Arnežu, v okraju Leibnitz/ Lipnica, kjer so imeli pri slovenskem pouku 79 učenk in učencev.

Po zaslugi učitelja Ernsta Körblerja sodi tamkajšnja osnovna šola med najbolj dejavne in uspešne na avstrijskem Štajerskem. Šola že 20 let odlično sodeluje s šolo iz Mute na Koroškem in vsako šolsko leto učenci preživijo prijeten teden počitnic v Sloveniji. V Kulturnem društvu člen 7 ocenjujejo pouk in učenje slovenščine zelo ugodno. Ne moti jih, da se temu pouku zdaj ne doda, da je narodnostni, marveč predvsem poudarjajo dobre rezultate. Spreminja se tudi v političnem smislu, ko to ni več zgolj jezik sosedov, da se lahko pogovorijo s Slovenci čez mejo kot pred dvajsetimi in celo desetimi leti, marveč se otroci učijo jezik babic in dedkov. Nekaj podobnega kot deloma v Porabju in Benečiji.

V šolskem letu 2010/2011 je bilo na vseh šolah na Štajerskem pri pouku slovenskega jezika blizu 450 mladih, kar je zavidljivo visoka številka tudi glede na uradno število manjšine, ki se giblje okoli dva tisoč, neuradno pa do pet tisoč. 35

zamejski dnevnik

Slovenci na Hrvaškem

Slovenci v manjšinskih svetih in lokalni samoupravi Nedavne volitve je zaznamovala slaba, a še vedno višja volilna udeležba od pričakovane.

Foto: BOBO

Goran Ivanović, dopisnik STA iz Zagreba

lovenska manjšina na Hrvaškem je na volitvah, 10. julija, izvolila člane svojih manjšinskih svetov in predstavnike v lokalni samoupravi. Volitve je zaznamovala slaba

udeležba, sicer pa so po neuradnih izidih, ki jih je objavila hrvaška volilna komisija, izvolili devet slovenskih manjšinskih svetov ter 13 predstavnikov v županijah, mestih in občinah. Na volilnih seznamih je bilo več kot 250 kandidatov slovenske manjšine, ki je imela, tako kot večina izmed 22 narodnostnih manjšin na Hrvaškem, pravico do omenjenih volitev. Slovenska manjšina je izbirala svoje predstavnike v manjšinskih svetih v Primorsko-goranski, Varaždinski, Istrski in Splitskodalmatinski županiji, ter v mestnih manjšinskih svetih v Zagrebu, Reki, Splitu, Puli in Umagu. V županijske manjšinske svete pripadniki manjšin, ki živijo na določenem območju, volijo 25, v mestne pa 15 predstavnikov. V občinskih svetih je deset predstavnikov. Posamezna manjšina na Hrvaškem lahko kandidira za svet nacionalne manjšine, če na območju določene samoupravne enote živi najmanj 1,5 odstotka pripadnikov manjšine od skupnega števila prebivalcev na tem območju oziroma, če na območjih občin in mest živi več kot 200, v županijah pa več kot 500 pripadnikov določene manjšine. Če na območjih omenjenih lokalnih enot živi najmanj sto pripadnikov slovenske manjšine, lahko izbirajo svoje predstavnike na lokalni ravni. Tako je slovenska manjšina volila svoje predstavnike v Karlovški, Zadarski, Osiješko-baranjski, Šibensko-kninski in Dubrovniškoneretvanski županiji, v Samoboru, Karlovcu, Varaždinu, Opatiji, Zadru, Osijeku in Poreču ter v občini Cestica v Varaždinski županiji. Volitve je zaznamovala slaba udeležba, saj je od 9.675 sloven-

skih volilnih upravičencev za volitve članov svetov manjšin na volišča prišlo 458 ali 4,8 odstotka. Svoje predstavnike je lahko volilo 2.128 Slovencev, sicer pa so na volišča prišli 103 ali 6,2 odstotka Slovencev. Na prejšnjih tovrstnih volitvah na Hrvaškem je udeležba slovenske manjšine presegala osem odstotkov, medtem ko je bila povprečna udeležba drugih manjšin med 12 in 13 odstotki. Letos pa je bila tudi ta nekoliko nižja. V koordinaciji svetov in predstavnikov slovenske narodnostne manjšine na Hrvaškem so pred volitvami pričakovali, da bo udeležba Slovencev nižja, ker 10. julij ni bil najbolj posrečen datum za volitve. Začeli so se namreč poletni dopusti, Hrvaška vlada pa ni izpolnila zahteve predstavnikov manjšin, da bi odprli več volišč. Prav tako ni bilo predvolilne kampanje, hrvaški mediji volitvam, na katerih je imelo pravico sodelovati 362.317 pripadnikov manjšin na Hrvaškem, niso pripisovali posebne pozornosti. Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2001 se je za Slovence izreklo 13.173 prebivalcev Hrvaške, kar je skoraj za polovico manj kot ob popisu prebivalstva leta 1991. Največ Slovencev živi v Zagrebu, in sicer 3.225, v Primorsko-goranski županiji je 2.883 Slovencev, v Istrski županiji pa 2.020. Izide letošnjega popisa prebivalstva bodo objavili prihodnje leto. Hrvaški sabor je 16. junija lani ponovno uvrstil slovensko manjšino med narodnostne manjšine v preambuli hrvaške ustave skupaj z 21 drugimi manjšinami v Republiki Hrvaški. Poimensko navajanje manjšin so iz hrvaške ustave izpustili leta 1997.

doživimo slovenijo

Piran, Portorož, Koper, Izola

Zvezdice na slovenskem morju

Slovenska obala, ki je komaj kaj daljša od 40 km, je najkrajša evropska obala in kot del Jadranskega morja s svojim mediteranskim šarmom dopolnjuje in plemeniti turistično destinacijo Slovenija.

Renata Picej bala ima nekaj ogleda in doživetij vrednih krajev, nekaj čudovitih kopališč (Pacug, Fiesa), Strunjan s solinami oziroma krajinskim parkom ter naravnim rezervatom v zalivu sv. Križa (Mesečev zaliv), Sečoveljske soline, ki so hkrati tudi zatočišče za več kot 150 vrst ptic, srednjeveška mesta (Piran, Izola in Koper), monden turistični center (Portorož) in prireditve, ki pod poletno sonce privabljajo obiskovalce od blizu in daleč.

Piran

Staro pristaniško mesto, v katerem so svojčas prebivali tudi sečoveljski solinarji, prepoznavno po srednejveškem licu, utrjenem z obzidjem, v katerega objem se stiskajo ozke ulice s trgi, ter starim mandračem pred Tartinijevim trgom, je v modrem Jadranu kot posebej vreden zlatnik položen na skrajni rt slovenske zemlje. Obiskovalca osupne z veličastno lego in šarmom mesta, ki mu je Marija Terezija namenila tramvaj že v času, ko je Ljubljana o njem lahko le sanjala. Posebnosti: Tartinijev trg in njegova rojstna hiša ter spomenik, gotska hiša, imenovana Benečanka, cerkev sv. Petra, Loža, kamnita stebra z drogom za zastave, občinska palača ter znamenitosti kot: cerkev sv. Jurija s sedmimi oltarji visoko

Piran

nad mestom, Muzej obalne galerije ob parku s kamnitimi skulpturami, Mestna galerija Piran kot eden najpomembnejših razstavnih prostorov v Sloveniji.

Portorož

Ime Portorož izhaja iz imena Madonna delle Rose, ki se omenja že v 12. stoletju v zvezi z benediktinskim samostanom, ki je stal blizu sedanjega hotela Metropol. Kot zdraviliški kraj, predhodnik pravega turizma, je postal znan v 13. stoletju, ko so benediktinci iz samostana svetega

Ne izpustite Piran: Akvarij, ki prinaša pogled na svet pod vodo in izpostavlja številne morske organizme. Piran: Muzej podvodnih dejavnosti s prikazom potapljanja skozi čas, podvodnim orožjem, diverzantsko in športno potapljaško opremo, modeli podmornic in drugo Portorož: Muzej solinarstva v Sečovljah s solinsko hišo in muzejsko zbirko ter solnim fondom in pripadajočim dovodnim kanalom za morsko vodo. Portorož: Formo vivo, edinstveno zbirko kamnitih skulptur na prostem, v parku polotoka Seča pri Portorožu. Koper: Škocjanski zatok, naravni rezervat v Kopru, največje pol slano močvirje v Sloveniji, izjemne ekološke vrednosti, polno rastlinskih in živalskih vrst. Izola: Muzej Parenzana, posvečen ozkotirni železnici med trstom in Porečem. Proga je danes preurejena v kolesarsko in pešpot, na kateri sta tudi dva predora.

Lovrenca nekatere bolezni zdravili z morsko vodo in blatom bližnjih solin. Prvi turisti so prišli iz istrskih mest, Dalmacije, Trsta, avstrijskih dežel in Italije. Do pravega vzpona Portoroža kot turističnega kraja je prišlo v 20. stoletju. Leta 1902 so speljali tramvajsko zvezo med Piranom in Lucijo, dve leti pozneje pa še ozkotirno železnico. Danes je Portorož poln hotelov in starih vil, restavracij in barov, kot prava turistična destinacija pa ima tudi casino, marino in kulturno-kongresno središče Avditorij.

Koper

Mesto, ki ga danes prepoznavamo predvsem po eni največjih luk v Jadranu in ima dva uradna jezika (slovenščino in italijanščino), se je razvilo na skalnatem otoku, ki so mu Rimljani nadeli ime Insula Capraria (Kozji otok). Njegovo arhitekturno zelo bogato mestno jedro je kljub novodobnim posegom ohranilo srednjeveški videz. Od nekdanjega Kozjega otoka do gospodarskega središča Slovenske Istre je bila dolga pot. S hoteli, apartmaji, plažami, bazeni in zabavnimi parki pa vabi tudi turiste.

Izola

Staro mediteransko mesto, nekdanji otok, zdaj turistično središče, med svojimi arhitekturnimi zakladi skriva temperamentni utrip mesta in romantično razpoloženje. To je mesto galerij, muzejev in umetniških ateljejev, kjer nastajajo posebnosti istrske umetnosti in obrti. Kamniti zidovi srednjeveškega mesta skrivajo številne zgodbe, od tiste o ozkotirni železnici do nepozabne ladje Rex, ki je leta 1944 nasedla v zalivu med Koprom in Izolo in je po napadu zavezniških letal gorela cele štiri dni. Sprehod med palačami, cerkvami, vilami in parki, pušča vtis vpogleda v preteklost, ko se je čas vrtel počasneje... Park Pietro Coppo v središču mesta je posvečen kartografu in raziskovalcu Coppu in je tudi glavno prizorišče koncertov gostujočih orkestrov, ki vsako poletno nedeljo popestrijo dogajanje v okviru projekta Poletne godbe. V parku je tudi kamnita reprodukcija prvega zemljevida istrskega polotoka, ki ga je v 15. stoletju izdelal Izolan Pietro Coppo.

Doživimo Slovenijo

Srečanje pod koroško Najevsko lipo

Simbol države in simbol Koroške

Koroška je tista dežela na severu Slovenije, ki meji na Avstrijo in se čez ramena gore Pece in Holmeca objema z Avstrijsko Koroško deželo Roža, Podjune in Zilje, ki jo je Sloveniji odnesel znameniti plebiscit 10. oktobra 1920. Renata Picej

akrat vprašanje slovensko (jugoslovansko) – avstrijske državne razmejitve ob razpadu Avstro-Ogrske ni bilo rešeno, ne s strani zaveznikov ne z neposrednim dvostranskim sporazumom, kakor tudi ne s slovenskimi (jsl.) – avstrijskimi mejnimi boji. Z mirovno pogodbo iz Saint Germaina so septembra 1919 območje plebiscita razdelili na južno cono A pod jugoslovansko upravo in cono B pod avstrijsko upravo. Ko se je pred dvema desetletjema rodila nova slovenska država, so Korošci želeli spomniti Slovenijo in njene politike na to deželo, ki je simbolnega pomena. Pa ne zgolj mejnega! Takrat so, avgusta 1991, prvič povabili pod krošnjo lipe na Ludranskem vrhu in v vseh naslednjih letih so v občino Črna na Koroškem prihajali predsedniki, ministri, poslanci, župani, tuji veleposlaniki in predvsem Korošci in Slovenci od blizu in daleč. Da bi se simbolno poklonili ideji samostojne države in Koroški, ki je skozi prizmo zgodovine še kako pomemben gradbeni element današnje Slovenije. Legenda o najstarejši lipi pravi, da so jo zasadili Turki, da bi si zapomnili mesto skritega zaklada, ki ga do danes ni našel še nihče. Najevska lipa ali Najevnikov lipovec (Tilia cordata) raste na nadmorski višini 1.056 m, ob domačiji

Josef Picej, predsednik Društva avstrijsko – slovenskega prijateljstva, je predsedniku države dr. Danilu Türku predal knjigo »...le sosed bo mejak!« - »...nur Nachbar mehr fortan!«.

oboda debla, zato lipa danes meri le še 10,56 m. Danes enotno deblo je domnevno zraslo iz sedmih debel, ki so na severni strani obrasla z debelo preprogo mahu, na jugu pa je deblo votlo. 24 metrov visoka lipa je bila leta 1993 sanirana po načelih sodobne drevesne kirurgije in je danes še vedno v dobrem stanju.

Sloveniji ne grozi nobena nevarnost!

Dr. Danilo Türk, predsednik RS, je posebej izpostavil, da smo v teh dneh veliko slišali o nevarnosti, ki naj bi grozila Sloveniji, češ da se ji lahko dogodi nekakšen grški scenarij. “Tako retoriko, tako razmišljanje

Priložnosti ne bodo samodejno izkoriščene, ampak se moramo zanje potruditi, tudi z boljšim političnim dialogom. Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu. Majestetska po svojem videzu, izjemna zaradi starosti, mistična po pričevalnosti in neverjetna po merah, saj je znana kot najdebelejše drevo v Sloveniji. Obseg debla je nekoč meril 11,24 m; leta 1980 pa je propadel del starega

in tako izmišljotino moramo zavrniti. Sloveniji ne grozi nobena velika nevarnost. Slovenija ima lepe priložnosti,” je poudaril in dodal, da te priložnosti ne bodo samodejno izkoriščene, ampak se moramo zanje potruditi, tudi z boljšim političnim dialogom.

Črna na Koroškem trikrat na leto v središču pozornosti

Srečanje slovenskih državnikov je družabno in zabavno srečanje, na katerem gostitelji predstavijo tipične običaje in razveseljujejo z zabavnimi tekmovanji. Je tradicionalna prireditev v občini Črna na Koroškem, ki sicer kar trikrat v letu vzbudi veliko pozornost. Prvič v januarju, ko pod Peco pokliče kralj Matjaž na veselo druženje ob gradnji sneženih gradov, potem v začetku julija zašelesti in vabi Najevska lipa. Ob koncu poletja pa je v Črni, kjer je doma naša smučarka Tina Maze in se kraj večkrat preimenuje v »Zlata« na Koroškem, čas za turistični teden, poln avtentične koroške dediščine, od hrane do prireditev... Letos so na srečanju pod lipo prvič uprizorili odlomke iz Samorastnikov, igre na prostem, po knjigi koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Otroška folklorna skupina iz Črne je predstavila ples pod lipo, zapela je vokalna skupina »Smo, kar smo«, zaigrali Črnjanski harmonikaši, na stojnicah pa so svoja dela razstavili lectar Pergar iz Slovenj Gradca,

Društvo klekljaric Koroške ter drugi obrtniki. Za »rej« (koroški ples) pod lipo je poskrbel ansambel Labodi. Z Avstrijske Koroške je na srečanje državnikov prišel tudi Josef Picej, predsednik Društva Avstrijsko – slovenskega prijateljstva, ki je predsedniku Türku izročil knjigo »... le sosed bo mejak!« - »...nur Nachbar mehr fortan!«. Gre za zbir osebnih vtisov o dogodkih izpred 20 let tistih pogumnih ljudi, ki so tako ali drugače pripomogli k samostojni državi. Iz teh zapisov, ki niso zgolj besede pomembnih diplomatov, temveč tudi županov, umetnikov, pisateljev in drugih, kar nadeva zborniku dodano vrednost, si lahko bralec sam sestavi skupno podobo dogajanja in se skladno z idejo knjige, da svoboda ni samoumevna, zamisli nad tem, kaj pomeni neovirano prečkanje meja in prijateljstvo med sosedi.

Pripravljenost na dialog med glavnimi nalogami

Poleg predsednika Danila Türka, ki je na 21. srečanju opomnil na pomen dialoga v skupnih prizadevanjih za uspešno, učinkovito in pravično državo ter posebej izpostavil dejstvo, da danes glavne naloge Slovencev niso vselej povezane s kvalitetami, ki jih imamo, s sposobnostmi in voljo, ampak predvsem s pripravljenostjo na dialog in realističnim ocenjevanjem problemov, je prisotne nagovorila tudi županja Črne Romana Lesjak. Njene besede so nosile sporočilo lipe, saj je izpostavila tradicijo srečanj pod lipo, kot je simbol slovenstva in modrosti. K Najevski lipi vodi več peš- in kolesarskih poti (vključena je tudi v kolesarsko pot za Koroški pokal), obiščemo pa jo lahko tudi z avtom, po približno 8 km, večinoma makadamski gozdni cesti, ki vodi iz Črne.

ododrazvajanja adrenalina terme-topolsica.si / adventurevalley.si Savinjsko-šalešk a destinacija

Terme Topolšica se lahko

ponašajo z naravno termalno vodo izpod Smrekovca in dejansko ponujajo zdrav načina življenja ter sodoben wellness, kar je še posebej omogočeno v kakovostnem sodelovanju s ponudniki iz Savinsko Šaleške destinacije, kot so Adventure Valey, Golte in ostali. Terme ležijo podvisokimi vrhovi Karavank, obdane z zelenimi gozdovi, le 10 km oddaljene od Velenja. Slikovita narava, blago srednjegorsko podnebje ter zdravilna voda predstavljajo idealno okolje za sproščen oddih. Programi za goste temeljijo na termalni oligomineralno hipotermni vodi in blagi srednjegorski klimi z obilico sončnih dni. Bazeni so eni lepših v Sloveniji – zunanji in notranji hotelski bazeni s čudovitimi vodnimi atrakcijami (topli vrelci, bazen za otroke, masažne prhe, whirpooli, rimske kopeli ...) in seveda trenutno najatraktivnejši Vodni park Zora, ki je s hotelskim bazenom povezan z mostičkom. Tu najdemo termalne vodne površine s prelivajočimi bazeni, vodnimi atrakcijami, toboganom, tlakovano sončno teraso, urejenimi travnatimi površinami, z vso pripadajočo gostinsko ponudbo ... Hotel Vesna z lepo urejenimi sobami, vrhunske medicinske storitve, okusna hrana, ugodne cene – vse to daje Termam Topolšica poseben šarm in zato jih je vredno obiskati. Za sproščen način razvajanja je poskrbljeno v novem Wellnessu Zala, ki je sodoben center zdravja in lepote,

oaza miru, sprostitve in užitkov, ki jih v današnjem času potrebujemo vsi. S hotelom je v topli podzemni povezavi. Poleg raznovrstnih programov, med katerimi vsakdo najde nekaj zase, je izjemnega pomena prijazno in strokovno usposobljeno osebje, ki zna gostu svetovati in ga z občutkom popeljati skozi program obiska. Vsakemu obiskovalcu se potrudimo ponuditi osebno prilagojeno izkušnjo, zaradi tega tudi upamo, da se bodo vrnili. Gostje lahko letos bivajo tudi v apartmajskem naselju Ocepkov Gaj, kjer si lahko sami pripravljajo hrano ter počitnice preživljajo še bolj sproščeno. Sredi prelepega mirnega okolja zelenih gozdov smo postavili 19 hišic, 11 samostojnih enot in 8 dvojnih. Vse apartmajske hišice so zasnovane tako, da nudijo gostu posebno intimo in zasebnost. Turizem vse bolj postaja pomembna dejavnost vsakega okolja in spoznavanje naravnih vrelcev Slovenije, med katere sodijo tudi Terme Topolšica, vam bo odprlo širše obzorje. Spoznate nova doživetja, ki vam jih ponuja čudovito okolje ter zgodovinsko ozadje prostora. Kaj, naj ostane skrivnost. Presenečeni boste nad učinkovitostjo zdravilne vode. Verjemite, vse je še tu. Vabljeni torej… v Savinjsko Šaleško regijo .

Poletnih razvajanj ne smete pozabiti, zato smo vam v našem wellness centru pripravili novost in ponudili masažo z brušenimi školjkami, ki jih ohlajamo ali segrevamo glede na željo stranke. Sinhrono gibanje, strokovno izvedena masaža in prekrasen ambient vas zagotovo ne bodo pustili ravnodušnih. V Topolšici pa smo vam pripravili še druge ugodnosti. Pri kopanju s kosilom vam podarjamo 5€, ki jih boste lahko izkoristili v wellness centru Zala. Ponujamo tudi izredno ugodne pakete in sicer polpenzion že od 39€ na dan po osebi, zabavno animacijo odraslih in otrok, obiske pravljične dežele za naše najmlajše in oglede prečudovite Logarske doline. Ponudbo pa smo razširili z adrenalinskimi doživetji. Dolina avantur za vas pripravlja nepozabno soteskanje, rafting, kajak, plezanje, gorsko kolesarjenje in še kaj. Skratka nujno v Topolšico in v Savinjsko šaleško destinacijo po razvajanje, zabavo, sanje in POČITNICE.

ŠPORT

Mišo Brečko, nogometaš na začasnem delu v Nemčiji

Naša majhnost je lahko tudi prednost

Nič čudnega, da na nogometnih zelenicah slovi kot velik garač, ko pa je bil rojen na praznik dela v morda najbolj delavskem mestu v Sloveniji – Trbovljah? Odlike Miša Brečka kajpak najbolj cenijo v deželi z močno razvito delovno etiko – Nemčiji. Foto: BOBO

Peter Zalokar

išo Brečko je že tri leta standardni član bundesligaša Kölna. Kalil se je v Trbovljah, kot študent v črnuškem Factorju, kot profesionalec pa debitiral v dresu Šmartnega, od koder je leta 2004 prestopil v Hamburg, vendar bil nato posojen klubu Hansa Rostock. Poleti 2008 je kot prosti igralec prestopil k 1. FC Köln. Tam se je odlično znašel. Že v prvi polovici sezone 2008/09 je postal standardni član začetne enajsterice, tak status pa ima že nekaj let tudi v slovenski reprezentanci, kjer je nezamenljiv na položaju bočnega branilca. Z 68 kg in 178 cm sicer ni robusten branilec, pa zato toliko bolj hiter, borben in tehnično podkovan – skratka, nadvse koristen. Niste pa ravno strelec. V 40 tekmah, ki ste jih odigrali za Slovenijo, še niste dosegli gola. Je ta na seznamu ciljev v karieri?

Prav gotovo. Sicer vedno poudarjamo, da ni važno, kdo dosega gole, samo da ekipa zmaguje. Ampak ni me sram priznati, da si tudi sam želim zabiti kakšen zadetek za Slovenijo. Čakam in čakam in kdo ve, morda se bo zgodil na kakšni zelo pomembni tekmi.

ime ustvaril v Nemčiji. Ima on največ zaslug za vaš razcvet? Ne bi rekel, pri njem nisem veliko igral. Težko je govoriti, kdo je bil glavni za moj razvoj. Zamenjal sem že toliko trenerjev, da ne bi mogel nobenega izpostaviti.

V bundesligi ste zbrali 115 tekem in zabili dvakrat. Sta vam ta gola morda ostala v spominu? Zagotovo, oba sta se zgodila na prvenstveni tekmi proti Borussii iz Mönchengladbacha, ki je veliki lokalni tekmec Kölna, zato sem ju bil toliko bolj vesel. Treba pa se je zavedati, da igram na takšnem položaju, da se le redko znajdem v priložnosti. Zame je odločilna podaja prav toliko pomembna kot gol.

Za vami je vnovič dobra sezona v Kölnu in reprezentanci, vaš ritem iger pa vrhunski. Kolegi z Dela pravijo, če bi imeli take zveze in poznanstva kot Hrvati ali Srbi, bi bržčas igrali za veliki Bayern. Se strinjate? To naj govorijo drugi, dejstvo pa je, da smo Slovenci tukaj v velikem zaostanku v primerjavi s Srbi in Hrvati, ki so na medijskem področju močnejši. Jaz se s tem ne obremenjujem, na koncu si za trud vedno nagrajen. Takšna je moja nogometna filozofija.

V Kölnu sodelujete z golgeterjem Milivojem Novakovičem. Sta prijatelja tudi v zasebnem življenju? Sva, poznava se že precej dolgo. Sicer večino časa preživim z družino, vendar se najde tudi čas, da greva na pijačo. Slovenija ima še vse možnosti za preboj na EP, jeseni vas čakajo še tekme z Italijo, Estonijo in Srbijo. Kaj si lahko obetamo? Bo šlo na vse ali nič s Srbi v Mariboru? Vse res kaže na to, da bo odločala zadnja tekma. Toda moramo se osredotočiti na dve, ki prihajata. V kvalifikacijah smo po nepotrebnem izgubili nekaj točk, a smo še vedno v dobrem položaju. Zdaj moramo pokazati, da smo pravi. V čem je glavna moč slovenske reprezentance? Gotovo v kolektivu. Imamo tudi zelo dobre posameznike, vendar le s slogo lahko premagamo vsakogar. Smo tudi zelo samozavestni. V reprezentanco vas je prvič poklical Brane Oblak, ki si je prav tako

Pri 27-ih ste v najboljših nogometnih letih. Pogodbo s Kölnom ste podaljšali do junija 2013. Nameravate kariero končati v Nemčiji ali vas mika še kam drugam? O koncu kariere sploh ne razmišljam. Upam, da mi bo zdravje še dolga leta služilo. V nogometu nikdar ne veš, kam te lahko zanese kariera. V Nemčiji se dobro počutim in ne bi imel nič proti, če tukaj dočakam konec kariere. Ne bi pa se branil mikavnega izziva kje drugje. Vaša vrednost na tranfermarkt.de je 2,25 milijona evrov. Je to malo ali veliko? Ne vem, s številkami se ne obremenjujem, za to nisem pristojen. Pred finalom lige prvakov ste napovedali, da bo zmagala Barcelona, čeprav navijate za Manchester United. Imeli ste prav. Kako pa napovedujete razmerja moči v prihodnosti, bo nemška liga, ki je

finančno najbolj urejena, sčasoma prevladala? Najboljši klubi so še vedno v Španiji in Angliji, Nemčija pa se dviga kot celota. Bundesliga je najboljša v organizaciji in obiskanosti. To je zares vrhunski izdelek in pričakujem, da bo še napredovala v kakovosti. To bi lahko prineslo rezultate na evropski ravni. Januarja letos ste zboleli za svinjsko gripo, ki vas je za krajši čas prikovala na posteljo. Je bilo hudo? Ah, nič posebnega, bolezen ima sicer strašno ime, a to je le malo hujša oblika gripe. Par dni sem trpel, potem pa je bilo v redu. Junija ste se poročili z lepotico Tamaro Stoklas, nekdanjo manekenko, ki vam je decembra 2009 povila sinka Marka. Kako ste se znašli v družinskem življenju? S poroko se ni nič spremenilo, saj sva bila že prej dolgo skupaj. To je bila zgolj formalnost. S prihodom otroka pa se marsikaj spremeni. Naenkrat moraš za nekoga skrbeti. A to so lepe skrbi in odlično se počutim v vlogi očeta. Imate kaj domotožja, kaj najbolj pogrešate v domovini? Najbolj pogrešam prijatelje. Zamujeno nadoknadim poleti, ko pridemo za mesec v Slovenijo. Pozimi je časa le nekaj dni, reprezentančni zbori pa so v bistvu karantena. Kakšno je življenje v Nemčiji v primerjavi s Slovenijo? Težko rečem, a gotovo v velikosti. Mesta so velika: Hamburg, Berlin, Köln … Takih v Sloveniji ni. A kakovost življenja pri nas ni bistveno nižja. Ljubljana je super mesto, imamo lepo obalo, kakršne Nemčija, denimo, nima. Naša majhnost je lahko v marsičem tudi prednost.

ŠPORT

Slovenski trenerji

(Še) daleč od zvezd

Bojan Prašnikar je prvi kandidat za trenerja Hajduka! Tako so pred začetkom priprav za novo nogometno sezono zapisali v hrvaškem športnem dnevniku Sportske novosti. Foto: BOBO

Franci Božič

oda napoved, da bo Slovenec sedel na klop enega izmed vodilnih klubov nekdanje Jugoslavije, se - kot že velikokrat poprej - ni uresničila. Trener Hajduka je postal nekdaj odlični bolgarski nogometaš Krasimir Balakov (Stuttgart), čigar trenerske izkušnje v Švici so vsekakor bistveno skromnejše kot Prašnikarjeve, ki je v treh obdobjih uspešno vodil slovensko reprezentanco, Maribor senzacionalno popeljal v ligo prvakov, Energie Cottbus pa pred leti rešil pred napovedanim slovesom od nemške bundeslige.

Slovenski trenerji niso iskani

Fantastični uspehi slovenske reprezentance in redki klubski prebliski so bili delo slovenske trenerske stroke, toda ta južno od Slovenije še vedno ni cenjena. Še nikoli se ni zgodilo, da bi kak slovenski trener zasedel mesto pri prvoligašu v nekdanjih jugoslovanskih republikah (obratnih primerov pa je cela kopica). Izjema je Srečko Katanec, ki je pred leti s solidnim uspehom vodil makedonsko reprezentanco. Res pa

je tudi, da slovenski trenerji kljub trem uvrstitvam na svetovno in evropsko prvenstvo niso ravno iskani niti v Evropi niti v svetu. Trenutno je na veliki sceni spet aktiven le Srečko Katanec, ki je pred kratkim podaljšal pogodbo z reprezentanco Združenih arabskih emiratov. V prejšnjem obdobju se je z njo uvrstil v polfinale Zalivskega pokala, njegov asistent pa je bil Slaviša Stojanovič, ki je z Domžalami osvojil naslova državnih prvakov in ga uvrščajo med najbolj obetavne mlade slovenske trenerje. Srečko Katanec je tako potrdil, da je fantastičen predvsem kot selektor (65. trener na svetu po oceni Fifinega trenerskega inštituta), ki je Slovenijo popeljal na Euro 2000 in SP 2002. Manj uspešen je kot klubski trener (Gorica, Olimpiakos), predvsem zaradi karakternih značilnosti. Ob vsej odličnosti je Katanec namreč rahlo konflikten - kar ni vselej slaba lastnost, saj gre pogosto za trk z egom najboljših igralcev (na primer Zahovičem) - v reprezentanci, kjer se igralci sestanejo nekajkrat na leto, pa ta značilnost ni tako usodna kot v klubih, kjer ima trener z igralci opravek vsak dan.

Tudi zdajšnji selektor Matjaž Kek, ki je Slovenijo popeljal na SP v Južno Afriko, je zelo zanimiv za nogometno borzo. Že doslej je dobil več ponudb, pravi naval pa lahko pričakuje po končanih kvalifikacijah za EP na Poljskem in v Ukrajini. Tudi Kek kot Katanec velja bolj za profil selektorja kot klubskega trenerja, čeprav je vse prej kot konflikten. Med Slovenci kaže posebej omeniti Edoarda Rejo, ki nima slovenskega državljanstva, kot Furlan - rojak in veliki prijatelj Fabia Capella - pa za silo govori slovensko. Reja, ki je pred tem vodil vrsto italijanskih prvo- in drugoligašev, pa je kot »Italijan« lani že sedel na klopi Hajduka. Napravil je sijajen vtis, toda potem ko ga je povabil rimski Lazio, je razmeroma hitro zapustil Split. Zanimivo je, da so Rejo omenjali tudi kot resnega kandidata za slovenskega selektorja, toda nazadnje ga je »premagal« Matjaž Kek.

Kdo so bili učitelji slovenskih nogometašev?

Slovenske nogometaše so ob začetkih pred stoletjem v glavnem učili Čehi, kar je bil tudi prof. Stanko Bloudek (po materi sicer Slovenec) in še bolj znani Pavel Jirkovski. To pionirsko delo so opravljali še Madžari, Avstrijci, Hrvati in Srbi, predvsem slednji pa so obdržali velik vpliv na vzgojo slovenskih igralcev vse do osamosvojitve. V času prve jugoslovanske lige so Olimpijo in Maribor

vodili mnogi znani srbski in hrvaški trenerji (Branko Stanković, Tomo Kaloperović, Vlatko Konjevod, Slavko Luštica, Vukašin Višnjevac, Marjan Pflander, Vladimir Šimunič, Djalma Marković...), a le eden Slovenec Brane Elsner. Slednji velja tudi za najuspešnejšega, saj je z Wackerjem iz Innsbrucka leta 1970 prvič postal avstrijski prvak, leta 1985 pa je vodil tudi avstrijsko reprezentanco. Zatem je eno leto deloval tudi na Japonskem, po njegovih avstrijsko-japonskih stopinjah pa je stopal tudi Zdenko Verdenik, ki je pustil velik pečat na Daljnem Vzhodu, kamor ga občasno še vabijo. V Avstriji je dve desetletji deloval tudi Milan Miklavič, ki velja za intimusa selektorja Matjaža Keka, dobro poučeni pa vedo, da je pravzaprav on spiritus movens izbranega moštva. Med približno 1600 slovenskimi trenerji jih ima le deset tudi mednarodno licenco, kar je zelo malo. To pomeni, da je zanimanja za razmeroma dobro plačan, a tudi zelo tvegan poklic - danes si trener, jutri nisi več - v Sloveniji bolj malo. Začuda pa je prav tako malo zanimanja tujih klubov in reprezentanc za naše trenerje z mednarodno licenco. Presenetljivo, če vemo, kakšne podvige je v dveh desetletjih zabeležil slovenski nogomet. In to potem, ko se je v glavnem otresel vpliva tujih strokovnjakov in vse zgradil na temeljih mlade in še neuveljavljene slovenske stroke, ki še čaka na pravo mednarodno uveljavitev.

Brane Elsner: Poklicnih trenerjev zgolj za vzorec »Slovenci se nikoli v zgodovini niso lotevali tveganih poklicev, posel nogometnega trenerja pa to vsekakor je. Tako kot nekoč nismo imeli cirkusantov, akrobatov, požiralcev ognja..., danes nimamo veliko poklicnih trenerjev. Imamo sicer kar 1600 šolanih trenerjev, razmeroma malo med njimi se jih je odločilo za poklicne. V Sloveniji je malo možnosti za ambiciozne trenerje, v tujino pa se podajo zelo redki. Računam pa, da se bo stanje v prihodnosti spremenilo, saj se je slovenska stroka izkazala z odmevnimi uspehi. Podobno je bilo nekoč s profesionalnimi igralci, danes pa jih na desetine uspešno igra v tujini. Na velika tekmovanja je našo reprezentanco popeljala slovenska stroka,« je o razmerah v slovenski trenerski stroki povedal starosta trenerjev Brane Elsner, ki je kot nekdanji profesor na Fakulteti za šport vzgojil večino današnjih trenerjev.

vaša pošta

Foto: Opetnik

Čar Veronike Deseniške

V Vogrčah, majhni vasici v bližini Pliberka, se vsako drugo leto zberejo domači gledališki ustvarjalci in prijatelji ter v vnetih pripravah ustvarijo gledališki praznik posebne vrste – predstavo na prostem. To gledališko poslastico pripravi Katoliško kulturno društvo Vogrče in okolica s predsednikom Lojzem Kerbitzom na čelu in v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo v Celovcu. Gledališkim zavzetežem zvesto stoji ob strani režiser Franci Končan, ki s spretno roko vodi skozi priprave in zagotavlja gledalcem vedno znova gledališko igro posebne vrste. Predstave, ki so po obsegu priprav in številu sodelujočih pravi organizacijski izziv (saj sodeluje okrog 70 oseb), privabijo okrog tisoč petsto gledalcev od blizu in daleč. Letos so se igralci odločili za dramo Otona Župančiča „Veronika Deseniška“. S predstavo so Vogrjani zablesteli in z bravuro prevzeli Župančičev jezik kot svojega. Igralec, mentor in režijski asistent Lojz Kerbitz je prepričal kot trdi grof Herman II., zagrenjeno Jelisavo je odlično zaigrala Elisabeth Kontschitsch. Reinhold Paulitsch je oživil vlogo Jošta Soteškega, Hermann Enzi pa kot Buenaventura otipljivo odigral trgovca, ki v imenu lastnega dobička prezira moralne zapreke. Dilemo zaljubljenega, a nečustveno v zakonski vezi uklenjenega Friderika je podal Thomas Paulitsch, prehod od mladostne in čile Veronike do drzne in odločne žene Friderika II. pa je sijajno utelešala Mateja Kerbitz. Krščanska kulturna zveza te predstave podpira in bo tudi v bodoče pomagala pri njihovem uresničevanju. (Mateja Kert, Martin Kuchling)

Binkoštno srečanje v Severnem Porenju – Vestfaliji V nedeljo, 12.junija, se je v cerkvi svete Gertrude v Essnu z bogoslužjem začelo 53. slovensko binkoštno srečanje. Mašo je daroval monsignor Janez Pucelj, somaševala pa sta župnika Martin Mlakar in Lojze Rajk ob sodelovanju nemškega duhovnika, kanonika dr. Michaela Dörnemanna..

Na orglah sta bila aktivna Geza Geber in Danica Ban, ministrirali sta mladinki Laura Pušnik iz Moersa in Nadja Čegovnik iz Essna. Litanije »Matere božje« so ob glasbeni spremljavi organistke zapeli tako duhovniki kot prisotni verniki. Sledila je molitev za domovino, ki letos praznuje 20. rojstni dan. Spoznali smo tudi sestro Milvo Caro, ki je v Essnu pristojna za katoliško mladino iz različnih držav. Maša se je zaključila s pesmijo Marija skozi življenje, sledilo pa je družabno srečanje v dvorani. V pozdravnem govoru je župnik Lojze Rajk pozdravil vse navzoče z željo, da se ob binkoštnem srečanju spomnimo tudi na našo domovino, državo Slovenijo, ki je pred kratkim praznovala 20. rojstni dan. Gostja Mojca Kucler Dolinar se je v imenu Marije Šterbenc zahvalila za vse darove,ki so jih slovenski rojaki namenili Aninemu skladu v Sloveniji. V svojem pozdravnem govoru je na kratko povzela pomen slovenske državnosti in spremembe sistema. V imenu konzulata iz Düsseldorfa je prisotne pozdravil konzul Matjaž Pen in povabil na osrednjo praznovanje 20. obletnice Slovenije v društvu Maribor v Hildnu. V svojem govoru je monsignor Janez Pucelj poudaril ljubezen do domovine. Sledil je zabavni večer ob glasbi ansambla »Frank Remih in prijatelji« iz Hildna. Srečanja se je udeležilo približno 140 ljudi iz različnih mest v deželi Severno Porenje –Vestfalija. Prireditev je pripravil župnik Lojze Rajk v sodelovanju Cerkvenega pastoralnega sveta župnije Essen in ob denarni podpori Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.(Dušan Čegovnik iz Essna)

Urbančič Poglajen, Pavli Grbec, Nadici Kopač Grohar, Luciani Sevin Čeč, Nini Pristovnik Diaz, Mateji Hribar Šmalc, Ani Klemen Boltežar, vsem požrtvovalnih učiteljicam v slovenskih šolah in vrtcih in odgovornim za Mladce in Mladenke. Posebna zahvala Eriki Indihar za domiselno oblikovanje diplom, ki jih bodo prejeli vsi otroci, Matjažu Čeču iz podjetja Talleres Graficos Vilko S.R.L. za tisk diplom in CDjev ter Andrejki Dolinar. Pa seveda še našim častnim konzulom: Hernánu Zupanu, Robertu Eiletzu, Jožetu Šmonu, Carlosu Cezarju Bizaiu ter Pedru Coroni Bozzo (tudi Estefanie Duque) ter Slovenski turistični organizaciji za njihove dragocene prispevke pri nagradah. Otroci, zahvaljujemo pa se tudi vam, saj ste na ustvarjalen način pokazali, koliko vam pomeni Slovenija! (Veleposlaništvo RS v Buenos Airesu, Foto: Arhiv VP RS v Buenos Airesu)

Slovenci v Krefeldu praznovali Ustvarjalne čestitke za praznik Slovenije Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Airesu je pod pokroviteljstvom soproge veleposlanika, mag. Darje Zorko Mencin, za malo mlajše priredilo natečaj otroških ustvarjalnih čestitk ob 20. rojstnem dnevu samostojnosti Slovenije. Nekateri otroci v Argentini, Čilu, Paragvaju, Peruju in Urugvaju svojo državo ali domovino svojih babic ali prababic poznajo le po pripovedovanju, a ob koncu natečaja smo kljub temu prejeli skoraj 240 čestitk, risbic, pisem, zloženk, izdelkov iz mavca, stekla, celo izdelano lutko, s katerimi so otroci in mladi iz omenjenih držav čestitali svoji domovini. Simbolika, s katero se izražajo otroci, je čudovita, njihova ustvarjalnost pa ne pozna meja. Ožji izbor čestitk smo konec junija razstavili v Casa de la Provincia de Buenos Aires, razstavo vseh del pa načrtujemo za avgust 2011, ko bomo na veleposlaništvu pripravili dneve odprtih vrat za vse sodelujoče otroke. Tam bomo otroke tudi nagradili. Seveda pa bi se ob koncu želeli zahvaliti tudi vsem, ki so nam omogočili, da se je zamisel razširila in uresničila ter da smo lahko pripravili nagrado za vsakega udeleženca. Najprej zahvala vsem slovenskih društvom v državah akreditacije, ter nekaterim posameznikom: Daši Klemenčič (Peru), John Misetič (Čile), Alenki Prijatelj (Argentina), Gracieli Mravlje, Majdi Povše, Danici J. Mavrič, Terezki Marn Žužek, Rozi Polh, Ani Žakelj, Lenčki Božnar, Ireni

Društvo Slovenski zvon iz Krefelda (Nemčija) je v dvorani na Ispelstrasse v Krefedlu v soboto, 2.julija., pripravilo slavnostno prireditev v počastitev 20. obletnice samostojnosti Slovenije. Vse prisotne je pozdravila predsednica Rozina Lovrenčič. O pomenu praznika osamosvojitve in zgodovini Slovenije je spregovoril učitelj slovenskega dopolnilnega pouka Dušan Čegovnik. Sledila je igra, komedija odrasle gledališke skupine KUD Vitomarci Moški padajo z neba.

VAŠA POŠTA

podpredsednik društva Tone Dogša in profesor Dušan Čegovnik predstavila zgodovino Slovenije, gimnazijka Nadja Čegovnik pa je za nemške prijatelje prebrala povzetek v nemščini Sledil je nastop otrok, ki obiskujejo slovenski dopolnilni pouk v Hildnu. Lino, Tiara, Pascal, Sara in Lukas so se predstavili v krajšem skeču in navdušili prisotne. Slovenski konzul Matjaž Pen je ob tej priložnosti hildenskemu županu Horstu Thieleju in predsedniku AWO Güntherju Scheibu podelil priznanji slovenskega konzulata iz Düsseldorfa za uspešno sodelovanje s slovensko skupnostjo. Rojaki - srečanja se je udeležilo 100 ljudi - so se ob hrani z žara in vinih iz Slovenije družili in 20. rojstni dan Slovenije praznovali pozno v noč. (Dušan Čegovnik)

praznika in prisrčno pozdravil vse navzoče. Učenci iz skupin učiteljice Dragice Gornik, od otrok do najstarejših, so v recitalu prikazali, kako močan in nepremagljiv je čar naše domovine, o kateri so peli in hrepeneli vsi naši veliki ljudje in še vedno hrepenimo in pojemo tudi Slovenci, ki smo razkropljeni po svetu. Starejše učenke so obiskovalcem že četrto leto zapored predstavile spletni časopis Pikapolonica in v njem obudile vse, kar jih je v letošnjem letu med urami ukvarjanja z jezikom njihovih prednikov zaznamovalo, se jih dotaknilo in jim polepšalo ure slovenščine in dejavnosti ob njih. Koliko mladostnega navdušenja se skriva za temi sličicami in zapisi! Kulturni program so zaključili pevci Slovenskega cveta s pesmijo Moja Slovenija in s prelepim petjem očarali vse obiskovalce. Učiteljica je vsem, ki so v tem šolskem letu v prostorih društva širili svoje znanje našega blagozvočnega jezika, podelila potrdila o obiskovanju ur slovenščine in pohvale za posebne dosežke. Večer se je nadaljeval s prijaznim druženjem ob dobri kapljici in hrani, za katero so poskrbele prizadevne članice društva. Srečanje je trajalo do pozne noči, za dodatno dobro voljo je s premiernim nastopom poskrbel kar »hišni« ansambel pod vodstvom harmonikarja Silvestra Kopšeta. (Dragica Gornik Foto: Danica Dillong, Rudi Zdovc)

Praznovanje v Essnu

Praznovanje na Švedskem

Člani Kulturnega in športnega društva Bled v Essnu in učenci, ki v prostorih društva pridobivajo ali poglabljajo znanje slovenščine in ob tem spoznavajo slovensko zgodovino ter kulturo, so ob zaključku šolskega leta pripravili prireditev, s katero so počastili dan državnosti. V slavnostnem programu je sodeloval zbor Slovenski cvet iz Moersa, ki z ubranim petjem popestri številne prireditve v Severnem PorenjuVestfaliji. Na večer praznika smo se vsi zbrani v društveni dvorani z mislijo pomudili pri naši domovini in obudili spomine na čas, ko so se uresničile naše sanje in sanje naših prednikov ter tako doživeli prav poseben, slovensko lep, spoštljiv večer. Za uvod je zazvenela slovenska himna. Nato je navzoče nagovoril predsednik društva Bled Anton Špiler, poudaril pomen

Slovenska skupnost na Švedskem je bolj maloštevilna in redke so priložnosti za medsebojna druženja. Zato je bilo na binkoštno nedeljo v švedskem mestu Vadstena še prav posebej slovesno in veselo hkrati. Na že 38. vseslovenskem romanju in srečanju so se zbrali tam živeči Slovenci, ki so medse povabili še rojake iz Švice.Vodja Slovenske katoliške misije na Švedskem Zvone Podvinski je ob tej priložnosti pripravil tudi birmo, slovesnost pa je vodil nadškof v pokoju msgr. Alojz Uran. Posebni gostje srečanja na binkoštno nedeljo so bili slovenski otroci iz Berlina, ki so zbranim uprizorili gledališko igro Godci iz Vadstene. Prijetno druženje je še dodatno »okrepčala« Goveja župca, narodno-zabavni trio iz Slovenije. (J.L.A.)

Amaterski igralci pod vodstvom režiserja Milana Černela so navdušili 70 prisotnih iz različnih mest dežele Severno Porenje – Vestfalija. Po igri je bilo na vrsti druženje. Tone Pezdir in Bojan Dogša sta zaigrala na harmoniko, večer pa je ob prepevanju slovenskih pesmi hitro minil. Naslednji dan je društvo člane, prijatelje in goste iz Slovenije popeljalo na izlet v Elspe in ogled iger Karla Maya. (D.Č.)

Foto: Ana Gruden

Podelitev spričeval

S podelitvijo spričeval učencem dopolnilnega pouka slovenskega jezika se je konec junija v Berlinu končalo še eno šolsko leto. Pri učiteljici Magdaleni Novak se je letos učilo okoli 60 šolskih in predšolskih otrok, najmlajši pa so pridno obiskovali vrtec. Otroci so bili letos še posebej dejavni, saj so imeli kar nekaj uprizoritev gledališke igre Berlinski godci. Svoje znanje slovenskega jezika pa so pokazali tudi v prvi, junijski številki časopisa Potepin s posebno prilogo za odrasle. Skupaj s starši so se nasmejali cirkuški predstavi Nerodna Avguština, ki jo je uprizoril Studio Anima, po predstavi pa so se zabavali še s spoznavanjem odrskih lutk in s prepevanjem. Za šolske klopi bodo slovenski otroci v Berlinu ponovno sedli 15. avgusta. (Janja Lakner Anžin)

V soboto, 18.junija, je slovensko društvo Maribor v mestu Hilden blizu Düsseldorfa pripravilo proslavo ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije. Častni gostje so bili slovenski konzul iz Düsseldorfa Matjaž Pen, generalni konzul Republike Hrvaške Vjekoslav Križanič, poslanec deželnega parlamenta Severnega Porenja – Vestfalije Hans-Dieter-Clauser, župan mesta Hilden Horst Thiele,hildenski podžupan Norbert Schreier, predsednik AWO (Arbeieter Wohlfahrt) ter bivši župan in častni član slovenskega društva Maribor Günther Scheib. V praznično okrašeni dvorani so se zbrali Slovenci iz različnih mest te dežele. Po slovenski himni sta nam predsednik in

Foto: Gregor Podvinski

20 let samostojnosti Slovenije v Severnem Porenju – Vestfaliji

Vseslovesko srečanje in romanje v Vadsteni s procesijo Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu slovenija.danes@sloveniatimes.net pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Pošljite nam svoje fotografije s kratkim sporočilom, za kakšen dogodek gre. Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija.

SUMMARIES Pan-Slovenian Meeting in the National Assembly

Compatriots proud of Slovenia “Twenty years of independent Slovenia and Slovenians from outside the country’s borders: a glance back to the past and forward to the future” was the title of the traditional, this year already the eleventh pan-Slovenian meeting which was organised by the Commission for Relations with Slovenes in Neighbouring and Other Countries one day before the Welcome home event. “The meeting in the home of Slovenian democracy is a proof that Slovenian homeland is also your homeland,” at the beginning said the president of the National Assembly France Cukjati to those present and later on reminded everybody of the achievements of the last 20 years, together with the troubles, especially those of the economic nature which the Slovenians have been facing in the last few years. “If the native country is in troubles, this does not mean that you love it less. It means that you are just more worried and that you’re thinking of what to do to help it,” emphasised the president of the National Assembly. One of the matters, highlighted by Miro Petek, the president of the previously mentioned commission, was the meaning of our compatriots’ endeavours for the recognition of Slovenia; he stressed that the amount of material help for our people around the world should remain the same despite the economic crisis.

bustle and a special festive atmosphere were felt in the centre of the city. The panSlovenian meeting which was initiated by the Office for Slovenians abroad offered a number of superlatives this year – from the number of visitors and performers to the quality of performances and presentations together with an outstanding cultural, sociable and culinary offer. The very core of the Slovenia’s capital in the area between the City Hall and Prešernov trg square was full of neatly designed stalls where Slovenian societies, coming mostly from the nearby areas of former Yugoslavia, and local tourist operators and craftsmen presented themselves with traditional products. The stalls were occupied also by Slovenian emigrant societies and Slovenija danes magazine.

Interview: Boštjan Žekš, PhD, Minister for Slovenians abroad

“Let’s Change the Perception of Slovenians abroad!”

Report

Ljubljana – more Slovenian than ever The first collective meeting of Slovenians abroad which was held on 1st July in Ljubljana was attended by roughly two thousand people, including 500 performers from all over the world. It has been a long time since Ljubljana was so Slovenian and so cosmopolitan at the same time. From the morning on, a pleasant

Our people abroad live well, establishes the minister for Slovenians abroad Boštjan Žekš, PhD, and are more nationally conscious than us who live in our mother country. Slovenia should treat them as people of equal status and can help them with appropriate finances and by no means with some sort of alms. Among the achievements of his office he highlights the progress in solving the open issues of the Slovenian community in the neighbouring countries (Austria included), the beginning of establishing links between Slovenian scientists and top experts and also the strengthening of collaboration with the economic organisations of Slovenian national community abroad. In the interview he pointed out also some future plans and listed his impressions from paying a visit to Slovenians abroad.

Grohar’s Year

Ceremoniously at the Centenary of Ivan Grohar’s Death In honour of the important Slovenian painter Ivan Grohar, 2011 was proclaimed Grohar’s Year, thus marking the centenary of his death († 19th April 1911). Such is the decision of the authorities in the municipality of Železniki which organised more than twenty events in Grohar’s birth village Sorica and the surrounding towns. Also the municipality of Škofja Loka joined in the happenings that honour the painter’s 100th death anniversary as Grohar spent a part of his life there and was meeting other impressionists in the town. Grohar’s Year is going to finish with an event held on 20th November in Sorica.

Dr. Jože Rožanec

Slovenian Doctors Should Be More Connected Dr. Jože Rožanec, a Slovenian doctor from Argentina, is a member of the second generation of Argentinean Slovenians and is one of those Slovenian doctors who have reached a huge success in the world but nonetheless do not ever forget their Slovenian roots. Doctor Rožanec gave a lecture on innovativeness and creativity in the scientific surgery development at the 7th Conference of Slovenian doctors from Slovenia and abroad that was held this June in Ljubljana. In the interview which he gave a few days after the conference we present him as an exceptional doctor and a conscious Slovenian. Among other things, he told us that direct invitations when solving concrete problems could be an interesting, useful and possible form of scientific training while he believes that preparation of special programmes with clear goals in a limited time frame could enable the mutual integration of professionals in the field and open up doors to new cooperation opportunities.

RESÚMENES

la muerte de Ivan Grohar

El Encuentro pan-esloveno en la Asamblea Nacional

Compatriotas orgullosos de Eslovenia

Veinte años de la independencia de Eslovenia y los eslovenos en el extranjero: Mirando hacia atrás y mirando hacia el futuro fue el título del tradicional, este año ya undécimo Encuentro pan-esloveno, que lo organizó un día antes del evento Bienvenidos a casa la Comisión de la Asamblea Nacional de la República Eslovenia para las relaciones con los eslovenos en el extranjero. “La reunión en la casa de la democracia eslovena es la prueba de que la patria eslovena es también su patria,” se dirigió inicialmente a los presentes el presidente de la Asamblea Nacional France Cukjati y en continuación recordó los logros de los últimos 20 años, pero al mismo tiempo también las dificultades, especialmente las económicas, con las que nos enfrentamos en los últimos años. “Si la patria está en problemas, no la quieres menos, sino que estás más preocupado y piensas cómo ayudarle,” subrayó el presidente de la Asamblea Nacional. Miro Petek, el presidente de dicha Comisión, entre otras cosas señaló la importancia de los esfuerzos de nuestros compatriotas para el reconocimiento de Eslovenia y destacó que el nivel de la ayuda material a nuestra gente por el mundo a pesar de la crisis debía permanecer sin cambios.

Reportaje

Liubliana – más eslovena que nunca Al primer encuentro común de los eslovenos del extranjero, el uno de julio en Liubliana, asistieron cerca de dos mil personas, de estas 500 artistas de todas partes del mundo. Hace mucho que Liubliana no ha sido tan eslovena y al mismo tiempo tan cosmopolita! En el centro de la ciudad ya se podía sentir a partir de la mañana el bullicio y el ambiente

especial, festivo. El encuentro pan-esloveno, cuyo iniciador fue la Oficina del Gobierno de la República Eslovenia para los eslovenos en países vecinos y en extranjero, este año ha sido de superlativos – tanto en el número de los visitantes y los artistas como también en la calidad de las presentaciones y una especial oferta cultural, social y culinaria. La zona céntrica de la capital, entre el Ayuntamiento y la plaza de Prešeren, estaba llena de puestos bonitos, en los que se presentaban con productos tradicionales las asociaciones eslovenas, la mayoría de ellas de las zonas cercanas de ex-Yugoslavia, y también los proveedores turísticos locales y los artesanos. En sus puestos se presentaban también las asociaciones de emigrantes eslovenos y la revista Eslovenia hoy.

En honor al importante pintor esloveno Ivan Grohar es el año 2011, cien años después de su muerte (†19 de abril de 1911), el año de Grohar. Así decidieron en el municipio de Železniki, donde en Sorica, en el pueblo natal de Grohar, y en las ciudades vecinas organizan y organizarán más de veinte eventos. A los eventos al centenario de la muerte del pintor se juntó el municipio de Škofja Loka, donde Grohar pasó una parte de su vida y donde se reunía con otros impresionistas. El año de Grohar terminará con evento el 20 de noviembre en Sorica.

Entrevista: dr. Boštjan Žekš, Ministro para los Eslovenos por el Mundo

»Cambiemos la mirada sobre los eslovenos por el mundo!« Nuestra gente en el mundo vive bien, constata el Ministro para los Eslovenos por el mundo dr. Boštjan Žekš, y son eslovenos más conscientes que nosotros, los que vivimos en la madre patria. Eslovenia puede ayudarles como a la gente con derechos iguales, y de ningún modo con alguna limosna. Entre los logros de su Oficina destaca el progreso en la resolución de cuestiones pendientes de la comunidad eslovena en los países vecinos, también en Austria, inicio de relaciones con los científicos eslovenos y principales expertos, y el fortalecimiento de la cooperación con las organizaciones económicas de la comunidad nacional eslovena en el extranjero. En la entrevista se refirió también a algunos de los planes próximos y mencionó impresiones de sus visitas entre los eslovenos por el mundo.

El año de Grohar

Ceremonia del centenario de

Dr. Jože Rožanec

Los médicos eslovenos deben estar más estrechamente entrelazados Dr. Jože Rožanec, el médico esloveno de Argentina, es representante de la segunda generación de los eslovenos en Argentina y uno de aquellos médicos eslovenos que han logrado gran éxito en el mundo, pero a pesar de esto no se olvidan nunca de sus raíces eslovenas. Doctor Rožanec dio un discurso sobre la innovación y la creatividad en el desarrollo de la cirugía científica en la 7. Conferencia de los médicos eslovenos del mundo y de Eslovenia en junio en Liubliana. En entrevista que tuvo lugar unos días después de concluir la Conferencia lo presentamos como un médico excepcional y esloveno consciente. Entre otras cosas dijo que las invitaciones directas a la colaboración para resolver los problemas concretos podrían ser una manera interesante, útil y viable de la complementariedad científica, y que la elaboración de programas de emergencia con objetivos claros dentro de un plazo de tiempo limitado, según Rožanec, posibilitaría la interconexión de profesionales en el campo y abriría las puertas a nuevas oportunidades de colaboración.

zadnja stran

Geslo avgustovske nagradne križanke lahko do 12. avgusta pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Križanka

Geslo julijske križanke se glasi: SLOVENIJA MOJA DEŽELA. Srečna nagrajenka je Olga Štrukelj, Celovška 106, 1000 Ljubljana, Slovenija. Za nagrado bo prejela polletno naročnino na revijo Slovenija danes.

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Would some of your family members like to read news from Slovenia in English?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NAME

NASLOV

ADRESS

DRŽAVA

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

COUNTRY

TELEFON

DATUM

TELEPHONE

E-POŠTA

PODPIS

E-MAIL

Slovenija

Mednarodno

DATE SIGNATURE Slovenia

Worlwide

6 številk

15 EUR

22 EUR

6 issues

28,80 EUR

39,60 EUR

12 številk

27 EUR

38 EUR

12 issues

54,72 EUR

75,25 EUR

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia Times and Slovenija danes

Slovenia

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues

79,27 EUR

113,24 EUR

13-14 October 2011

Ljubljana, Slovenia

EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON FOREIGN DIRECT INVESTMENT

GERMANY Prague

CZECH REPUBLIC Brno Stuttgart

400 km Radius

Műnchen

AUSTRIA

Bern

More than 45 mio consumers

SLOVAKIA

Vienna Bratislava Budapest

SWITZERLAND

HUNGARY SLOVENIA

11 countries, jointly representing more than 40% of the total GDP of the EU

Venezia

Ljubljana

Milan

ROMANIA

Zagreb

CROATIA Belgrade

BIH

Bologna

Sarajevo

ITALY

SERBIA BULGARIA

MONTENEGRO

Rome

MACEDONIA ALBANIA

EXPANDING THE POTENTIAL AS A REGIONAL HUB The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to efficiently explore the opportunities in Slovenia learn from the experience from existing investors grow your network of top executives in Slovenia and the region Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk +386 1 520 50 85

info@fdi.si www.fdi.si

Organised by

Programme Partner

HOMECOMING SLOVENIA 2011 Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 20 let od razglasitve samostojnosti lastne države. Ponos nad dosežki samostojne Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi turistična dogajanja. In 2011 the Republic of Slovenia will be celebrating 20 years since its declaration of national independence. Pride in the achievements of independent Slovenia will also be reflected during 2011 in the tourism sector.

Come and take a closer look: Ljubljana.