Slovenija danes 4

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE

SLOVENCI.SI

julij 2011

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 4

Intervju

Slovenci v Kanadi

Prof. dr. Matjaž Klemenčič: Samostojna Slovenija – tudi zasluga naših rojakov

Aktivnosti jim ne manjka

Dr. France Arhar

Država ni kriva za vse!

Perpetuum Jazzile

Na ameriški turneji

Laura Fekonja

Poučevanje v tujini

1000 let blejskega gradu

Grad kot metulj na beli skali Tam, kjer je stvarnik premišljeno in v užitek sestavljal mozaik zemeljske lepote, se igral z zeleno in modro barvo ter med seboj pomešal gozdove, reke, jezera in planine, je sredi Slovenije ustvaril nezamenljivo podobo pokrajine, ki jo pozna cel svet – Bled. Prepoznaven po jezeru z otočkom in nepozaben zaradi gradu. Veličastnega gradu z razgledom, kot metulj razprtih kril pripetem na 130 metrov visoko skalo nad jezerom, kjer se v vsej svoji lepoti samovšečno spogleduje s Triglavom in mežika Karavankam svoj nebesedni perpetuum mobile: »In takšna je podoba raja!«

K

jer so Julijske Alpe razprle svojo kraljevsko kuliso visokih vrhov, ostrih skalnih grebenov in globokih alpskih dolin, in kjer je Sava med svoja dva kraka (Sava Dolinka in Sava Bohinka) ujela jezero, se je pod visoko previsno skalo z gradom ugnezdil kraj, ki je danes poznan po vsem svetu. Slavo Bleda in bivšega Veldesa so ustvarjali romarji, potem turisti, ki so zaupali zdravilcu, švicarskemu Arnoldu Rikliju, pa kronane in aristokratske glave, diplomati, predsedniki in njihove prve dame, oficirji, umetniki vseh vrst, pisatelji, filmski igralci in filmske dive, agencije turizma na vseh celinah pa v zadnjem času na svoje kataloge najlepših destinacij sveta, z veseljem pripenjajo fotografijo Bleda; z jezerom in cerkvico na otočku in gradom na skali. Kraljestvo urbane ambientalne postavitve pred kraljestvom brezbrežne narave s svojim legendarnim junakom – Zlatorogom v ozadju.

Iz zgodovine

Pisni viri govore o najstarejšem gradu na Slovenskem in darovnica nemškega kralja Henrika II. Briksenškemu škofu Albuinu in njegovi škofiji, ki nosi datum 22. maj 1011, to potrjuje. Castellum Veldes se imenuje in Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske (1689) zapisal, da mu je ime verjetno prinesla pečina, na kateri stoji, v nemščini imenovana Felsen.

Briksenški škofje niso nikdar živeli na Bledu in so iz skoraj 300 km oddaljenega Briksna

prihajali zelo redko. Blejsko posest so upravljali ministeriali, oskrbniki in gradiščani po grajskem fevdnem pravu. Kasneje so briksenški škofje svojo posest dajali v zakup. Na vrsto so prišli glavarji, za njimi plemiči in potem meščani. Nekateri so stanovali na Bledu, drugi so upravljali posest s pomočjo oskrbnikov. Prav zaradi številnih menjav lastnikov in upravljalcev se na gradu ni ohranila avtentična oprema z zgodovinsko vrednostjo. Danes z grajskim kulturnim spomenikom gospodari in ga v spomin časa varuje Zavod za kulturo Bled.

Čez tisoč let

Tisočletnica gradu je zdaj okvir velike prenove grajskega objekta. Prenovljena je glavna pešpot na grad, nove so stopnice na kamniti vstopni obok, pa površine obeh teras in mnogo drugih za varno in udobno doživljanje gradu potrebnih malenkosti. Z veliko pozornosti pa je pripravljen tudi vsebinski program, ki vabi na užitek spoznavanja preteklosti gradu in okolja, dediščine pisane besede na Slovenskem, užitek spoznavanja vinske kulture, poduk o zeliščih in nenazadnje v grajsko restavracijo, eno najlepših v Sloveniji.

Vredno obiska Muzej

Prinaša pregled kraja skozi čas in z opremo ilustrira bivalno kulturo v različnih obdobjih.

Grajska klet

Ponuja degustacijo cele palete vin iz kleti Vina Dornberk iz Zalošč (tudi iz hrastovih sodov), obiskovalci pa si v spomin lahko napolnijo steklenico ter jo lastnoročno začepijo in povoskajo, prav tako, kot so to počeli v starih časih.

Grajska tiskarna

Postavljena je v spomin na grajskega zakupnika Herbarda Auersperga Turjaškega, junaka iz turških bojev, in na, v času njegovega zakupništva gradu, tukajšnje močno grajsko protestantsko oporišče (junija 1561 se je tod mudil tudi avtor prvih dveh slovenskih knjig, Katekizma in Abecedarija, Primož Trubar). V njej stoji rekonstrukcija Gutenbergove lesene tiskarske stiskalnice, s katero tiskar demonstrira tiskanje na ročno izdelan papir z zgodovinskimi klišeji in svinčenimi črkami.

Galerija Stolp

Galerija je umeščena v del grajskega stolpa in namenjena različnim razstavam.

Zeliščna galerija Multivizija Restavracija Animacija skupine Viteza Gašperja Lambergarja

Zavod za kulturo Bled, tel. +386 4 572 97 82, blejski.grad@kbled.si, www.blejski-grad.si

PRVA STRAN

Naredimo pogumne korake naprej

VSEBINA 20 let samostojne Slovenije 4 6

8

Dobrodošli doma Prof. dr. Matjaž Klemenčič: Samostojna Slovenija – tudi zasluga naših rojakov Slovenci v Kanadi: Aktivnosti jim ne manjka!

Poslovne strani 10

France Arhar: Država ni kriva za vse!

Kultura 12 14 16

Perpetuum Jazzile: Vokalna poslastica iz Slovenije na turneji New York odkril slovenskega slikarja Vokalna skupina Plamen: Marijine »nitke življenja«

Slovenci smo narod trdega dela in vztrajnega boja.

Zgodovina Sloveniji ni poklanjala daril.

Tudi neodvisnost in samostojnost smo dosegli z lastnim prizadevanjem, tveganjem in žrtvami. Priprava za osamosvojitev je bilo civilno družbeno vretje, prežeto z močjo ideje človekovih pravic.

Knjižna polica

Osamosvojitev je bila nujna in je postala resničnost zaradi zaščite človekovih pravic vseh ljudi na našem ozemlju, zaradi zavarovanja ljudi pred agresijo in nevarnostjo širitve vojne in kot pot za odpiranje nove razvojne perspektive. Vse to se je izkazalo kot nujno in dosegljivo.

Mladi

Pred 20 leti smo se zavezali demokraciji, svobodi, spoštovanju človekovega dostojanstva in pravic, spoštovanju manjšin in priseljencev, odprtosti in sodelovanju z drugimi.

Kot ključni temelj osamosvajanja pogosto navajamo enotnost. Res je, politična enotnost je bila izjemnega pomena, a spomnil bi rad, da je bila dosežena demokratično, upoštevala je pluralizem, usklajevanje takrat tako različnih političnih dejavnikov.

19 19

20

Slovenska nacionalna enciklopedija Slovenija Astronavtka Sunita L Williams, državljanka vesolja

Laura Fekonja: Poučevanje slovenščine v tujini – neprecenljiva izkušnja

Izobraževanje in zanost 26

Zmago Prelec: Znanost ne sme biti sama sebi namen

Takratna politična volja je spoštovala tudi civilno družbo in njene pobude, ki so odpirale prostor za dialog in nove ideje.

Tudi danes potrebujemo močnejše angažiranje civilne družbe in njenih pobud, ki so najboljše zdravilo proti malodušju v družbi. Seveda je potrebna kritična samorefleksija, vendar ne malodušje!

Med nami

27 29 30 32

Slovenski zdravniki pred novimi izzivi Razstava Slovenci v Londonu 1991 94 Skrb za mlade 21. Draga mladih

Bodimo realni, nismo ustvarili malo. Danes se živi bolje, kot se je živelo pred dvema desetletjema, odprle so se nove perspektive, tudi če jih zaradi gospodarske krize težje prepoznavamo. Kriza je razgalila številne pomanjkljivosti in napake, ki so z nami že dolgo. Danes imamo priložnost in dolžnost, da vse te pomanjkljivosti odpravimo, vzpostavimo učinkovite mehanizme pravne države, zagotovimo solidarnost in spodbudimo ustvarjalnost, podjetnost in državljanski pogum. Pred dvajsetimi leti so bile dovoljene sanje, danes potrebujemo predvsem verodostojne analize stanja in inovativne premisleke, kako naprej.

Zamejski dnevnik

33 34 35 37

Bralna značka Za zdaj brez dvojezične topografije Negotova usoda Radia dva Skupna primorska prihodnost

Doživimo slovenijo 38 40 42

Posestvo Pule: Eleganca brezčasnosti Ljubljana, ljubljena…

Bela krajina

Šport 44 45

Legendarni Brane Oblak Primož Brezec: To poletje ima prednost družina

Slovenija danes Slovenci.si

Vodja projekta Marko Stijepić marko.stijepic@sloveniatimes.com

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen blanka.markovic.kocen@sloveniatimes.net

Uredništvo Trg MDB 12 1000 Ljubljana Slovenija Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net Spletna stran: www.slovenci.si

Lektura Blanka Markovič Kocen Oblikovanje in prelom Maja Kaplan maja@sloveniatimes.net

Svet in Slovenija v njem sta v procesu spreminjanja. Najti in določiti moramo naše mesto v teh spremembah, izboljšati moramo kakovost vsega, kar ustvarjamo, materialnega in duhovnega. Določimo torej premišljene prednostne cilje in poiščimo v sebi vse najboljše za njihovo uresničevanje!

Bodimo samozavestni. Današnje preizkušnje niso najtežje v naši zgodovini, so pa takšne, da zahtevajo resen premislek in več odločnosti. Uporabimo čas in pamet, ki sta na voljo.

Naredimo pogumne korake naprej. Prepričan sem, da bo nam, Slovencem od tu in od vsepovsod, te korake lažje narediti skupaj. Vesel sem, da bomo 20 let naše ljube domovine praznovali skupaj, tu, Slovenija danes izhaja vsak mesec kjer smo doma. Srečanje »Dobrodošli doma« Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja 1. julija v Ljubljani združuje Slovence z vsega Naklada: 3000 izvodov Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija sveta. Obudimo vezi in si sezimo v roke. Drage Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Slovenke in Slovenci, želim vam veselo srečanje, Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.

ISSN 2232-3473 nova spoznanja ter, nenazadnje, prijetno bivanje Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za doma.

Slovence v zamejstvu in po svetu



REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

Dr. Danilo Tük, predsednik RS

3

20 let samostojne slovenije

Vseslovensko srečanje

Foto: U. Hočevar

Dobrodošli doma

Spremljevalni Program Okrogla miza Položaj Slovencev po svetu 29. 6. ob 15h, SAZU, atrij Nevladne organizacije, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

Razstava Dela s Slikarskih kolonij SIM 1. 7. ob 19.30, Mestna hiša Združenje SIM

Razstave »Slovenci po svetu v času osamosvajanja«

Program 1. julij 2011 Prešernov trg

17:00

Slovensko rudarsko pevsko društvo Jadran Merlebach (Francija)

17:30

Slovensko katoliško pevsko in kulturno društvo Slomšek (Belgija)

18:00

Rast Argentina (Argentina)

18:30

Pevski zbor Društva Slovencev Subotica Triglav (Srbija) Mešani pevski zbor Slovenskega kulturnega društva Triglav Split (Hrvaška) Folklorna skupina društva Slovenija Berlin (Nemčija)

17:30

Društvo Kinoatelje (Italija) - Pogledi skozi železno zaveso (slo/it, 22’) filmska projekcija

18:00

Bališ (Avstrija)

19:00

19:00

Izseljensko društvo Slovenija v svetu (SLO)- projekcija razstave »Slovenci po svetu v času osamosvajanja«

19:30

20:30

Uradni del osrednje prireditve

21:00

Sounds of Slovenia/Sozvočja Slovenije + Juan Vasle (SLO)

Pogačarjev trg 15:30

Združeni pevski zbor iz Stuttgarta, Augsburga, Ulma in Ravensburga (Nemčija)

16:00

Slovensko kulturno društvo Gorski Kotar (Hrvaška)

16:30

Društvo Slovencev Kredarica (Srbija)

17:00

Slovensko kulturno društvo Lipa München (Nemčija)

17:30

Instrumentalna skupina zbora Davorin Jenko Društva Triglav Banja Luka (BiH)

18:00

Leseni vejnati rogovi Jožeta Setničarja iz Kresnic in ETNO glasbena skupina Leseni rogisti / Marjan Zgonc (SLO)

18:30

Folklorna skupina Triglav Stuttgart (Nemčija)

19:00

Ansambel Skala + Oktet Sotočje (SLO)

20:00

BK evolution (Italija)

Magistrat 16:30

4

Pihalni orkester Bežigrad (SLO)

Trubarjev antikvariat 16:30

Fantovski pevski zbor Mi smo mi Cleveland (ZDA)

17:00

Otroški pevski zbor Nagelj Varaždin (Hrvaška)

17:30

Mešani pevski zbor Encijan Slovenskega kulturnega društva Istra Pulj (Hrvaška)

18:00

Društvo Slovencev Kredarica (Srbija)

18:30

Camerata Slovenica Slovenskega kulturnega društva Cankar Sarajevo (BiH)

19:00

Volk Folk Ilirska Bistrica (SLO)

19:30

Pevski zbor Sabotin (Italija)

Ulična prizorišča 16:30

Pihalni orkester Bežigrad (SLO)

18:30

Nastop beneškega gledališča (Italija)

19:00

Slovensko kulturno društvo Lipa München / Folklorna skupina Triglav Stuttgart (Nemčija)

19:30

Lutkovni krožek Pivka (SLO)

20:00

Nastop beneškega gledališča (Italija)

Organizator si pridržuje pravico do možnosti spremembe programa.

30. 6. - 16. 7., Državni zbor RS, NUK Odprtje razstave bo 30.6. ob 11.45 v Državnem zboru. Razstava bo istočasno na ogled pred veliko čitalnico v NUK od 1. do 16. julija.

Izseljensko društvo SVS

Simboli/ Símbolos 21. 6. - 3.7., KUD France Prešeren, Muzej novejše zgodovine (Cekinov grad) Fernando Jereb

Moja, tvoja, naša Slovenija 25. 5.- 25. 8., Krakovski nasip UKOM

Predstavitve Voden ogled knjižnice 1. 7. ob 11h, Narodna in univerzitetna knjižnica NUK; zbirno mesto pritličje pred prodajalno

»Slovenci po svetu tudi na spletu« 1. 7. ob 12h, NUK; sejna soba, 1. nad.

Predstavitev prvih dveh slovenskih izseljenskih publikacij, Meddobja in Zbornika Svobodne Slovenije, ki sta v celoti dostopni na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si). Narodna in univerzitetna knjižnica

Odprta vrata Zbirke tiskov Slovencev zunaj Slovenije 1. 7. od 9h do 15h, NUK, soba 206, 2. nad.

Narodna in univerzitetna knjižnica

Narodna galerija 1. 7. ob 9h in 10h Brezplačen vstop in vodenje

Botanični vrt in tropski vrt 1. 7.

Brezplačen vstop z brošuro Dobrodošli doma

20 let samostojne slovenije Muzej novejše zgodovine

Odlikovanja

1.7. ob 15h Brezplačen ogled in vodenje

Türk z odlikovanji opozoril tudi na manjšine

Projekcije Pogledi skozi železno zaveso (slo/it, 22’) 1.7., Prešernov trg Kinoatelje

V priponki 1. 7., Trubarjeva hiša literature Kinoatelje

Slovenci po svetu v času osamosvajanja 1. 7., Prešernov trg Izseljensko društvo SVS

Predstava Predstava za otroke in odrasle »ČudaLuža« 1.7. ob 17h, KUD France Prešeren Društvo matematikov, fizikov in astronomov Koper

Šport 4. nogometni turnir ekip Slovencev po svetu 21. - 24. 7., Stadion ŽAK Izseljensko društvo SVS

Prireditev Nedelja Slovencev po svetu 3. 7., Po celi Sloveniji Rafaelova družba

21. Draga mladih 8. - 10. 7., Socialna akademija, Ljubljana »Čutim Slovenijo? Slovenija pred 20 leti, Slovenija danes in Slovenija čez 20 let«.

Rafaelova družba

Praznični dan, namenjen prav vsem Slovencem, se bo zvečer v velikem slogu zaključil na Prešernovem trgu, kjer bo potekala osrednja slovesnost. Po pozdravnih nagovorih bo sledil multimedijski nastop Sounds of Slovenia/ Sozvočja Slovenije, multimedijski spektakel, ki združuje skupino vrhunskih glasbenic in glasbenikov, uveljavljenih kot odličnih solistov, hkrati pa igrajo in pojejo v različnih zasedbah (Katalena, Jararaja, Magnifico, Siddharta, Elevators, Fake Orchestra, Brina, Katice, Big Band RTV Slovenija itd.).

Projekt pod umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča predstavlja slovensko ljudsko izročilo v sodobnih in živih priredbah. Slovenska ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, s koncertom pa želimo pokazati, kaj pomeni bogastvo razlik in kako pomembna je raznolikost, ne samo v kulturnem, temveč tudi v gospodarskem in političnem svetu.

Predsednik Danilo Türk je z redom za zasluge sredi maja odlikoval Mihaela Glavana, Zdravka Likarja in Ernesta Ružiča in s tem v času pred 20. obletnico samostojnosti opozoril na našo kulturno dediščino, skupnost v zamejstvu in mednarodno sodelovanje.

Slavist Mihael Glavan je priznanje prejel za izjemen prispevek k promociji slovenske pisne kulturne dediščine doma in v tujini. Med drugim je pripravil faksimile in ponatise Brižinskih spomenikov, prvih knjig iz obdobja reformacije in novejših Prešernovih Poezij.

Za izjemno delo na področju naravne, kulturne in zgodovinske dediščine, za delo med Slovenci v Benečiji ter za ohranjanje vezi z zamejskimi Slovenci je bil odlikovan Zdravko Likar. Predsednik je na slovesnosti v obrazložitvi izpostavil predvsem Likarjev projekt gradnje muzeja 1. svetovne vojne v Kobaridu in njegovo vidno vlogo pri urejanju Poti miru od Loga pod Mangrtom do Mengor. Ob tem je predlagal vzpostavitev Evropske poti miru na celotnem območju Soške fronte.

Ernest Ružič, med drugim tudi dolgoletni dopisnik osrednje revije za Slovence v zamejstvu in po svetu, je odlikovanje prejel za razvoj in ohranjanje Slovencev na Madžarskem ter ustvarjanje plodnih stikov in sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko. S svojim novinarskim in publicističnim delom je bistveno prispeval k boljši informiranosti širše javnosti o problematiki manjšin, pri čemer je Türk opozoril, da danes ne moremo biti zadovoljni s stopnjo uresničevanja pravic Slovencev na Madžarskem. (B.M.K.)

Posvet

Mladi v čezmejnih gospodarskih procesih Vključevanje mladih v čezmejne gospodarske procese, eden izmed ključnih projektov v okviru Strategije Vlade RS o gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah do leta 2020, je bilo tema majskega posveta, ki ga je v Ljubljani organiziral urad za Slovence v zamejstvu in po svetu v sodelovanju s Slovenskim deželno gospodarskim združenjem iz Trsta. Srednjeročni cilj posveta je vzpostaviti sistem čezmejnih delovnih praks in izmenjav v Sloveniji in sosednjih državah, kar bo predvsem olajšalo zaposlovanje mladih. »Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi,« je v svojem nagovoru izpostavil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš in dodal, da se Slovenci premalo zavedamo sprememb in se ne spreminjamo radi, čeprav so spremembe v tem času nujne, kar velja tudi za gospodarstvo in gospodarsko sodelovanje v celoti.

Omenjena strategija, ki bo povezala državne institucije, podjetja, zbornice, manjšinska združenja, diplomatska in konzularna predstavništva, je trenutno v medresorskem usklajevanju. (B.M.K.)

Republika Češka

Praznično ob jubileju Slovenije Veleposlaništvo Slovenije v Češki republiki je 6. junija v prostorih Nove scene Narodnega gledališča v Pragi pripravilo koncert slovenskega pevskega zbora Perpetuum Jazzile.

Koncertu v počastitev dvajsete obletnice samostojnosti Republike Slovenije je sledil sprejem za okoli 300 povabljenih gostov, med katerimi je bil kot častni gost Milan Štěch, predsednik Senata Parlamenta Češke republike. Sprejema, na katerem so lahko obiskovalci okušali slovenske dobrote in vina, so se udeležili še številni tuji veleposlaniki in drugi člani diplomatskega zbora, predstavniki češkega političnega, znanstvenega, gospodarskega in kulturnega življenja ter Slovenke in Slovenci, ki živijo in delajo v Češki republiki. Visoke goste je zabaval slovenski zbor Perpetuum Jazzile, ki je češko prestolnico obiskal v okviru svoje evropske turneje. Pri dogodku je sodelovala tudi Slovenska turistična organizacija, ki je zbranim predstavila Slovenijo in njeno turistično ponudbo, še poseben poudarek pa so namenili slovenski kulinariki. (P.V.)

5

20 let samostojne slovenije

Vloga zamejcev in izseljencev pri osamosvajanju Slovenije

Samostojna Slovenija – tudi zasluga naših rojakov

»Zgodba o osamosvajanju Slovenije bi lahko bila drugačna, če ne bi v njej uspešno sodelovali tudi slovenski izseljenci,« je prepričan dr. Matjaž Klemenčič, profesor zgodovine na mariborski filozofski fakulteti, ki je velik del svojega znanstvenega dela posvetil zgodovini slovenskih izseljencev in manjšin.

Blanka Markovič Kocen

K

ot izjemnega poznavalca te problematike in zavzetega zbiralca virov o prizadevanjih slovenskih izseljencev in zamejcev za priznanje slovenske samostojnosti smo dr. Klemenčiča povabili k pogovoru pred pomembno obletnico.

Kako so se Slovenci v zamejstvu in po svetu vključevali v prizadevanja za mednarodno priznanje Slovenije – vaša splošna ocena?

Naši rojaki so bili pri tem zelo uspešni. Organizirali so se že takrat, ko smo Slovenci začeli s procesi demokratizacije. Že od leta 1989 smo imeli le posamezne organizacije, ki so delovale v tem smislu, da bi pomagale pri slovenskih prizadevanjih za demokratizacijo in tudi za osamosvojitev. Govorimo

pa tudi organizacij v drugih deželah, kjer živijo slovenski izseljenci, ki so, razen v ZDA, že začele z organiziranjem slovenskega kongresa, delovale pa so tudi v okviru svojih struktur in političnih organizacij po vsem svetu. To je bila osnova, da so lahko leta 1990 in tudi 1991 ustanavljali posebne organizacije, namenjene temu, da so zbirale materialno pomoč in zlasti pridobivale politično podporo v procesu osamosvajanja Slovenije.

Opravili ste ogromno zgodovinsko delo. Kako in koliko časa ste zbirali gradivo za Vire o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, Del 4, Slovenci v zamejstvu in po svetu ter mednarodno priznanje Slovenije? Če merite samo na četrti del Virov o demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije, o katerih go-

Junija 1991 je bil v Clevelandu ustanovljen celo poseben odbor, United Americans For Slovenia. predvsem o organizacijah v ZDA in Avstraliji, ki so bile deloma tudi politično usmerjene. To pomeni, da so organizacije iz tako imenovane desne politične opcije podpirale zlasti Slovensko demokratsko zvezo in Slovenske krščanske demokrate.

Torej gre ključni pomen pri uspešnosti omenjenih prizadevanj pripisati organizacijam?

Predvsem gre za to, da so te organizacije obstajale že prej. Na voljo je bila cela mreža slovenskoameriških, slovensko-argentinskih in slovensko-avstralskih organizacij

6

voriva, smo seveda v sodelovanju z nekaterimi sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani to počeli kakih štiri do pet let. Pri tem smo zajeli ne le Slovence v izseljenstvu, ampak tudi zamejske Slovence, to je Slovence v Furlaniji-Julijski krajini v Italiji, Slovence na Koroškem in Štajerskem v Avstriji ter Slovence iz Porabja na Madžarskem. Po izdaji omenjenih virov pa sem ob pisanju obsežne knjige o koroških Slovencih po drugi svetovni vojni (Die Kärntner Slowenen und die Zweite Republik: zwischen Assimilierungsdruck

20 let samostojne slovenije und dem Einsatz für die Umsetzung der Minderheitenrechte) naletel na obsežno gradivo, ki ga je hranil Karel Smolle, nekdanji vodja Biroja Republike Slovenije v Avstriji. Ta biro je tedaj predstavljal eno od pomembnejših vozlišč diplomatskih aktivnosti Slovenije v Avstriji, zlasti med osamosvojitveno vojno in v prvih tednih po njej.

S kakšnimi občutki so naši rojaki spremljali razpadanje Jugoslavije?

Slovenci, Hrvati, Makedonci, Bošnjaki in drugi so bili organizirani oziroma so se pred začetkom teh procesov delili predvsem po političnem ključu, torej so deloma podpirali komunistični režim, deloma so bili proti njemu, vmes so bile tudi nianse. Delitve na tej osnovi so obstajale, še preden so se Slovenci začeli osamosvajati.

Vsi so bili za demokracijo, demokratizacijo, medtem ko je še sredi 50-ih let 20. stoletja SLS v emigraciji imela v svojem programu zapisano, da je najbolj naravna oblika življenja Slovencev v združevanju na slovanskem jugu. To so dejstva in ne moremo govoriti o nekih davnih željah za samostojno slovensko državo, tudi med izseljenci ne, razen dela tedanje slovenske politične emigracije,

Dokumentov iz prav vseh držav, kjer živijo Slovenci, verjetno niste uspeli zbrati. Katera območja so izostala in zakaj?

Dokumente smo zbrali iz večine držav, v katerih so živeli Slovenci, rečem lahko tudi, da smo jih zbrali večino, vendar pa bi se še kaj našlo. Še posebej v državah, kjer živi manjša slovenska skupnost, premajhno pozornost pa smo tedaj posvetili zlasti zahodnoevropskim državam (z izjemo Velike Britanije).

Kje so bili Slovenci najbolj aktivni v akciji za priznanje samostojnosti Slovenije?

Najbolj aktivni so bili v tem, da so pisali pisma svojim kongresnikom, ljudem, ki so potem prepričevali svoje znance, prijatelje na visokih položajih o smiselnosti, da Slovenija postane samostojna država.

O tem, da je pač JLA napadla Slovenijo…. Pri teh dejavnostih so bili dokaj uspešni. Argentina, denimo, je priznala Republiko Slovenijo kot neodvisno državo že pred 15. januarjem 1992. V prepričevanje evropskih kolegov so se vključili tudi posamezni politiki, ki so jih naši politiki, zamejski ali izseljenski, prepričali v to. Zelo odkrito moramo povedati, da so bili zlasti aktivni tisti politiki, ki so pač bili slovenskega rodu. Konec

Vsi so bili za demokracijo, demokratizacijo, medtem ko je še sredi 50-ih let 20. stoletja SLS v emigraciji imela v svojem programu zapisano, da je najbolj naravna oblika življenja Slovencev v združevanju na slovanskem jugu. združene okrog časopisa Slovenska država, ki je izhajal v Kanadi, a je zajemal krog svojih somišljenikov po vsem svetu.

Kdo so bili ljudje (slovenskega rodu), ki so pisali politikom v svojih državah in zahtevali priznanje Slovenije kot samostojne in neodvisne države?

Ko je prišlo do osamosvajanja, zlasti po 25. juniju 1991, so bili to na primer v ZDA v bistvu predstavniki organizacij, o katerih govorimo, zlasti Slovenske narodno-podporne jednote, Kranjske slovenske katoliške jednote oziroma Ameriškoslovenske katoliške jednote, kot se zdaj imenuje. Ne smemo pa pozabiti niti na posameznike iz vrst preostalih šestih podpornih slovenskih organizacij ter politikov slovenskega rodu, med njimi tudi kongresnikov in senatorjev. Naj poudarim, da je bil junija 1991 v Clevelandu ustanovljen celo poseben odbor, United Americans For Slovenia. Podobno je bilo značilno tudi za druge priseljenske države, zlasti za Kanado in Avstralijo.

koncev smo imeli kar tri kongresnike in dva člana ameriškega Senata! Pri tem gre tudi za to, da so Slovenci lahko nevtralizirali dejavnosti tistih, ki so delovali proti osamosvojitvi, med njimi kongresnica iz Marylanda, Helen Delich Bent-

Prof. dr. Matjaž Klemenčič: »Ministrstvo za visoko šolstvo in znanost bi moralo proučevanje vprašanj Slovencev zunaj Slovenije, tako v sosednjih državah kot v izseljenstvu, uvrstiti med prioritete. V šolah na vseh stopnjah pa bi morali temu posvetiti več pozornosti«.

ameriški Kongres. ZDA s tedanjim predsednikom Bushem pa so se kljub temu obotavljale. Kako to komentirate?

Obotavljale so se pač zato, ker je bil to del svetovne politike. Primaren pomen teh dejavnosti je bil tudi v tem, da so Slovenci prispevali k svojemu samozavedanju in dokaj uspešno zaustavljali procese asimilacije, amerikanizacije, avstralizacije in podobno.

Ko je do priznanja slovenske samostojnosti naposled prišlo – kako so Slovenci v zamejstvu in po svetu praznovali?

Praznovali so na najrazličnejše

Slovenci so lahko nevtralizirali dejavnosti tistih, ki so delovali proti osamosvojitvi. Primaren pomen teh dejavnosti je bil tudi v tem, da so Slovenci prispevali k svojemu samozavedanju in dokaj uspešno zaustavljali procese asimilacije, amerikanizacije, avstralizacije in podobno. leyjeva, ki se je že takrat razglašala za ambasadorko »srbske stvari« v Ameriki. Zgodba bi bila lahko tudi drugačna, če ne bi pri tem uspešno sodelovali tudi izseljenci!

Na tisoče pisem, klicev, peticij, razglednic, telefaksov z izraženo podporo Sloveniji so prebivalci ZDA naslovili na Belo hišo ter

načine. V svojih državah so prirejali bankete z govori in vsem tistim, kar sodi zraven. Udeležilo se jih je okoli 500 tisoč ljudi.

Kaj vas je pri vašem raziskovalnem delu najbolj presenetilo – v pozitivnem in negativnem smislu?

Presenetilo me ni nič, ker to, zlasti z ameriškimi Slovenci, počnem že

30 let. V času osamosvajanja so bile delitve za nekaj časa pozabljene.

S čim se zdaj ukvarjate prof.

Klemenčič?

Nastaja nova knjiga o Slovencih v Pueblu, v Koloradu. Napisal sem že knjigo o njih na podlagi življenjepisa enega od pionirjev v Pueblu, s pomočjo njegovega sorodnika (Jim Pugel and Other Slovenian Pioneers of Pueblo, Colorado). To je bil življenjepis strica tistega, s katerim sem delal v Pueblu, kjer sem bil en semester gostujoči profesor na tamkajšnji univerzi. Zdaj delam pravo znanstveno analizo o Slovencih v Pueblu, pri čemer manjkajo samo še zadnji popravki.

Kako osebno gledate na zgodbo o slovenskih izseljencih?

Opažam veliko premalo razumevanja s strani ustreznih slovenskih ministrstev in agencij. Če namreč gradiva ne bomo zbirali in objavljali sedaj, bo vse skupaj utonilo v pozabo.

Res je, da se v ZDA ta gradiva pa tudi zavest o obstoju slovenske skupnosti kot takšne, čeprav s svojstvenimi definicijami, ohranja, a vprašanje časa je, kako dolgo bo še tako. Po mojem prepričanju bi moralo ministrstvo visoko šolstvo in znanost preučevanje vprašanj Slovencev zunaj Slovenije, tako v sosednjih državah kot v izseljenstvu, uvrstiti med prioritete.

V šolah na vseh stopnjah pa bi morali temu posvetiti več pozornosti.

7

20 let samostojne slovenije

Slovenci v Kanadi

Aktivnosti jim ne manjka

Državni sekretar na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu dr.

Boris Jesih je zadnje majske in prve junijske dni obiskal slovensko skupnost v Kanadi, kjer se je seznanil z delovanjem tamkajšnjih slovenskih organizacij, srečal pa se je tudi z nekaterimi uspešnimi slovenskimi podjetniki in učitelji slovenskega jezika.

»

Blanka Markovič Kocen Vtisi so zelo globoki in bom verjetno potreboval še nekaj časa, da jih bom popolnoma uredil,« je po vrnitvi v domovino med drugim dejal dr. Jesih, ki je v Kanado odpotoval na povabilo tamkajšnjih slovenskih društev in v organizaciji Veleposlaništva Republike Slovenije v Ottawi. Šlo je za zelo intenziven obisk, saj se je v tednu dni srečal s skoraj vsemi najpomembnejšimi društvi in organizacijami Slovencev, ki živijo v Kanadi. Teh je po Jesihovih besedah vedno več, njihovo število se je po zadnjem popisu prebivalstva povečalo kar za 8.000 in znaša nekaj čez 36.000. Dr. Jesih se je kanadskim Slovencem zahvalil za podporo in prizadevanja v času osamosvajanja Slovenije.

Mnogi se nameravajo vrniti

»V Torontu smo bili v okviru tega obiska dvakrat, obiskali pa smo še Slovence v Winnipegu v provinci Manitobo, v Calgaryju in Vancouvru,« je potek svojega obiska opisal državni sekretar. Poleg splošnih vprašanj, s katerimi se ubadajo naši rojaki, so se ga dotaknile, kot pravi, predvsem številne osebne usode ljudi, ki so iz različnih razlogov odšli v Kanado iskat novo priložnost, bodisi zaradi političnih razlogov, številni pa »s trebuhom za kruhom«. »Odhajali so za leto, dve, ostali so celo življenje,« pripoveduje dr. Jesih in dodaja, da so mu številni Slovenci povedali, da bi se prvo leto vrnili, vendar za to niso imeli možnosti. Na njegovo veliko presenečenje pa je srečal nekaj ljudi, ki so izrazili namen, da se bodo vrnili. Državni sekretar ob tem ugotavlja, da se Slovenci iz Kanade vse pogosteje vračajo v Slovenijo kot obiskovalci ali turisti, kar dokazuje, da so si z leti ustvarili standard, ki jim to omogoča.

8

Dr. Jesih se je Slovencem v Kanadi zahvalil za podporo in prizadevanja v času osamosvajanja Slovenije.

Lastni društveni prostori, kampi in celo cerkev

Raziskav o tem, od kod je največ Slovencev v Kanadi, sicer ni, po Jesihovem prepričanju pa jih je največ iz Prekmurja in Bele Krajine. »Gre predvsem za ekonomske migrante, ki v Kanadi tvorijo zelo aktivne skupnosti,« je med drugim povedal in dodal, da imajo zelo urejeno društveno življenje. »Velika večina ima izredno lepe društvene prostore v svoji lasti. Prav tako imajo, kar je v Severni Ameriki zelo priljubljeno, tako imenovana letovišča, parke, poletne kampe, kjer se srečujejo, si organizirajo piknike... In tudi ti kampi so v njihovi lasti.« Jesih ob tem poudarja, da so večino denarja za omenjene nakupe prispevali Slovenci sami. V Winnipegu so si celo kupili cerkev, v kateri imajo vsako nedeljo bogoslužje v slovenskem jeziku, po tem pa druženje v kletnih prostorih, kot je to običaj v Ameriki in Kanadi.

Prizadevni učitelji

Kot najbolj aktualno in vsebinsko vprašanje izpostavlja poučevanje

slovenščine, ki v Kanadi poteka v sobotnih šolah slovenskega jezika. »Slovenija vseskozi izobražuje tudi učitelje, ki poučujejo v teh šolah, običajno vezanih na cerkvene institucije,« pojasnjuje dr. Jesih, ki je obiskal dve taki šoli, in sicer v Torontu in Hamiltonu. Pohvalil je prizadevnost tamkajšnjih učiteljic in učiteljev, ki večinoma delujejo na prostovoljni bazi in za svoje delo niso plačani.

trarne. Podjetja zaposlujejo med 50 in 150 delavcev in so tako po strokovnosti kot po prepoznavnosti na kanadskem trgu med vodilnimi. Državni sekretar Jesih je podjetnikom med drugim predstavil Strategijo sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na področju gospodarstva do leta 2020, ki bi jo želel urad za Slovence v zamejstvu in po svetu razširiti tudi na druge države, kjer živijo Slovenci. »Prvi pomemben korak bi bil zbiranje podatkov o slovenskih podjetnikih, ki živijo in delujejo po svetu,« je poudaril in dodal, da v Kanadi močno primanjkuje delovne sile. Tako bi v podjetju WollWood, denimo, potrebovali mizarje iz Slovenije. »Priložnosti je torej precej.

V Kanadi deluje tudi Kanadskoslovenska gospodarska zbornica in verjetno je žogica na obeh straneh, tudi na naši, da ugotovimo, kakšne so možnosti gospodarskega sodelovanja prek Slovencev, ki so gospodarsko uspešni v Kanadi in tudi drugod,« ugotavlja državni sekretar.

Možnosti gospodarskega sodelovanja

V spremstvu veleposlanika Tomaža Kunstlja si je državni sekretar v Torontu in okolici ogledal štiri podjetja, katerih lastniki so slovenskega rodu, in pri tem predstavil možnosti sodelovanja s podjetji v Sloveniji. Obiskal je podjetja WollWood, kjer izdelujejo notranjo opremo poslovnih prostorov in hotelov, Top Grade Molds Ltd. za proizvodnjo komponent za brizganje plastike, Kodarin Industries, kjer izdelujejo turbine, ter Blue Sky Process Solutions za proizvodnjo gibljivih zglobov za sončne elek-

V Winnipegu so si Slovenci kupili cerkev, v kateri imajo vsako nedeljo bogoslužje v slovenskem jeziku.

WWW.DVAJSET.SI

POSLOVNE STRANI

France Arhar, najboljši finančnik leta 2010

Država ni kriva za vse!

Nekdanji guverner Banke Slovenije, nekdanji kandidat za predsednika države in zdajšnji predsednik uprave Unicredit banke, dr. France Arhar, je bil na finančnem sejmu Kapital vnovič imenovan za slovenskega finančnika leta. Dober finančnik mora po njegovem mnenju znati držati besedo in jo izpolniti v celoti in ob času.

Blanka Markovič Kocen

»Človek pridobiva izkušnje s prakso, na podlagi empirike, lastne šole. Ta ima pravzaprav največjo vrednost in je dejansko nepozabljiva.«

Kaj pomeni biti prvi mož tuje banke v primerjavi z vodenjem domače banke?

Resnici na ljubo težko naredim primerjave, ker razen Banke Slovenije nimam izkušenj z vodenjem domačih bank. Mislim pa, da je razlika v tem, da je uprava v tuji banki dejansko v celoti odgovorna nadzornim svetom, medtem ko se v domačih bankah ob znanih zgodbah dogajajo stvari, ki so tuje delniškim družbam: na dnevno poslovanje želijo vplivati različni subjekti, ki uradno nimajo svojega mesta v banki, nimajo tudi nobene odgovornosti, imajo pa seveda željo, da bi s takim ali drugačnim vplivom prišli do določenih rešitev ali, če hočete, do določenih koristi. Pri marsikateri

Izvedeli smo Nekdanji guverner Banke Slovenije in zdajšnji prvi mož Unicredit banke si je za svojo prvo plačo kupili mešalec za beton. Brez zadrege pove, da je bil pač vedno navajen delati. »Moj pokojni oče je bil zidar, zato sem med študijem ves čas delal, izpite opravljal junija, potem sem tri mesece počitnic po 12, 13 ur zidal,« pojasnjuje. Arhar pravi, da ga fizično delo sprošča. »To je lahko tudi delo na vrtu. Kakršnokoli delo z naravo ponuja največje zadovoljstvo, narava je največji dajalec in če človek lahko »odklopi«, si ob takem delu lahko napolniš baterije.« France Arhar je zapriseženi Notranjec. Tudi če se v službi v Ljubljani zadrži do poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih ur, se vselej vrača domov. Potem pa zjutraj peš v 11. nadstropje stolpnice v BTC-ju, kjer ima pisarno.

10

delniški družbi je še vedno vprašljiva tudi celotna sestava nadzornega sveta z vidika profesionalnosti. V tujih bankah so v nadzornem svetu dejansko finančniki, bančniki iz različnih držav. Razprava med upravo in nadzorniki je zato usmerjena h konkretnim vprašanjem.

Z drugimi besedami, moč argumenta ima odločilen vpliv. Korporativno upravljanje je torej šibka točka našega celotnega sistema. Ne morem se znebiti vtisa, da bi želeli o nekaterih zadevah upravljanja v delniških družbah odločati vsi. Tako kot v bivšem sistemu družbenega samoupravljanja…

Letos ste bili imenovani za najboljšega finančnika na sejmu Kapital. Kakšne pa so odlike dobrega finančnika?

Prepričan sem, da je prva zahteva zelo preprosta: držati besedo. Ko daš obljubo, prej večkrat premisli, kajti dano besedo moraš izpolniti v celoti in ob času. Bančništvo, ki mu pravimo finančno posredništvo, ima na eni strani nalogo vzpostaviti zaupanje med tistimi, ki se sprašujejo, komu bi denar zaupali.

Tukaj se banka pričenja, pri virih.

In na drugi strani, bančna skrivnost ali umetnost je v oceni tveganja za

prihodnost. Preteklost namreč ni vprašanje, vedno je vprašanje prihodnost in daljše je to obdobje, težja je naloga. Sedanja kriza kaže na to, da je bil vidik tovrstne analize tveganja v kipečem gospodarstvu marsikje potisnjen na stran, niso ga jemali resno in posledično je danes toliko slabih kreditov v bankah, da je celotni bančni sistem sklenil preteklo leto z izgubo.

Kaj vas najbolj razočara, razžalosti?

Najbolj me razočara človek, v katerega stoodstotno verjamem, pa tega zaupanja ne upraviči. Če te razočara tak človek, se ti v tvoje prepričanje sesuje… To je razočaranje. Zgodilo se mi je lani, vendar, glede na to, da v celoti spoštujem standarde bančne zaupnosti, imen ne pripovedujem.

Nekdo, ki ima velik ugled, je preprosto ‘izginil v pesku’. Vedno največ povedo dejanja. Teorija je sicer nujno potrebna, človek pridobiva izkušnje s prakso, na podlagi empirike. Ta empirika ali, kot temu pravimo, lastna šola ima pravzaprav največjo vrednost in je dejansko nepozabljiva. Marsikaj iz teorije pozabimo….

S katerimi ukrepi bi izboljšali stanje slovenskega gospodarstva?

POSLOVNE STRANI drugih držav bo to okrevanje po mojem prepričanju vsaj srednjeročno obdobje. To pomeni vsaj še pet let.

Pred časom vas je zaneslo v politiko. Kakšni so bili motivi?

Zelo preprosti. Leta 2002, na prvih predsedniških volitvah po dveh Kučanovih mandatih, sem imel po anketah višji delež pozitivnih glasov kot pokojni predsednik Drnovšek. Potem je prišla na dan znana zgodba s plačo, ki si je nisem vzel sam, pač pa mi jo je določil nadzorni svet. In s to zgodbo so pač prepričali ljudi. Glede na dejstvo, da sem bil deset let guverner in je imela centralna banka kot institucija takrat najvišje zaupanje, sem se nekako poistovetil s tem pojmom. In preprosto povedano, če temu ne bi bilo tako, verjemite mi, se ne bi odločil. Deset let sem imel namreč s politiki veliko opravka, tako z vlado in s parlamentom. Dobro sem vedel, kaj in kako se dogaja, kaj je slabo in kaj dobro. Vedno sem imel namen narediti kaj več in boljše. In cela vrsta ljudi mi je izrekla pozitivno mnenje.

Ali lahko napoveste, kdaj bo Slovenija izšla iz krize?

Na podlagi empirike nekaterih

»Nekako se ne moremo znebiti vtisa, da bi želeli o nekaterih zadevah upravljanja v delniških družbah odločati vsi.«

»Kriza in sedanji dogodki kažejo na to, da bi družba kot celota morala biti v večji meri poštena.«

Foto: BOBO

Razlikovati moramo več dejavnikov. Samo del jih je na strani države kot oblasti. Država ni za vse kriva! Če iščemo krivdo samo pri tretjem, sami pa nič ne naredimo, ravnamo nekorektno, neobjektivno. Drugi del dejavnikov je na strani trga, če s tem izrazom poimenujem podjetja, posameznike…

Kriza in sedanji dogodki dokazujejo, da bi družba kot celota morala biti bolj poštena, kajti cela vrsta dogodkov kaže, v kakšno tveganje, v kakšen hazard so šli posamezniki.

Ti se seveda opravičujejo, češ da so pač pogoji na trgu tako ravnanje omogočali. Na finančnem področju to prav gotovo drži. Če vzamem kot izhodiščno leto 2007, ko so v Sloveniji padli vsi rekordi, kar zadeva finančno posredništvo, gospodarsko rast, rast kreditov, pričakovanj, rast dobička itd. Doživeli smo neko kulminacijo, spremenili svoja vrednostna pričakovanja, menili smo, da si neuspešen, če je bila tvoja rast, recimo, dolgoletno rastoče povprečje. To je bila vsekakor prelomnica in sam se sprašujem, kako bi se zgodba v Sloveniji končala, če 15. sept. 2008 ne bi propadla ameriška banka Lehman Brothers.

Slovenija se je namreč šele takrat soočila s pravo krizo.

Vas politika še mika?

Pošteno povedano, ob tistem, kar sem videl, doživel v volilni kampanji, se sprašujem, kaj pa je tega meni treba. Da sploh ne govorim o financah! Vse tisto, kar se prikazuje, v glavnem sploh ni res. Stroški za to kampanjo…. Skratka, brez te izkušnje bi bil na tem področju zelo velik idealist.

»Če iščemo krivdo samo pri tretjem, sami pa nič ne naredimo, ravnamo nekorektno in neobjektivno.«

France Arhar, predsednik uprave Unicredit banke: »Ko daš obljubo, prej večkrat premisli, kajti dano besedo moraš izpolniti v celoti in ob času.«

11

kultura

Perpetuum Jazzile

Vokalna poslastica iz Slovenije na turneji

Število ustvarjalnih vrhuncev zbora Perpetuum Jazzile iz leta v leto narašča. Po poti znamenite priredbe Africe gresta tudi priredbi Avsenikovih del.

P

erpetuum Jazzile je edini džez zbor v Sloveniji. Njihova glasba je prepletena z ritmično brazilsko bosso novo, swingom, posegajo pa tudi po gospelu, funku in popu. Zbor je dolgo časa deloval pod vodstvom Marka Tirana pod imenom Gaudeamus, leta 2001 je umetniško vodenje prevzel Tomaž Kozlevčar, sicer pevec znane slovenske vokalne skupine New Swing Quartet, ki je zbor povedel v globlje in bolj prepoznavne vode džezovske in popularne glasbe. V začetku letošnjega leta je taktirko prevzel Šved Peder Karlsson.

Zbor je preboj v svetovne glasbene vode dosegel s priredbo skladbe Africa skupine Toto. Priredba je navdušila tudi avtorja skladbe, zanjo so dobili Viktorja za posebne dosežke, posnetek pesmi na spletnem portalu Youtube si je ogledalo že več deset milijonov ljudi. Po podobni poti gre tudi njihova priredba dveh Avsenikovih skladb.

Zbor se trenutno mudi na turneji po Severni Ameriki, pred tem so uspešno zaključili evropsko turnejo, v sklopu katere so na povabilo slovenskih veleposlaništev v Berlinu, Pragi in Zagrebu zapeli na praznovanjih ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije. O uspehih in načrtih zbora je tik pred odhodom na evropske in ameriške glasbene odre spregovoril Jan Trost.

12

Foto: Irena Herak Usenik

Patricija Virtič

Že več let zapored napolnite Gallussovo dvorano, ki je s 1545 sedeži največja dvorana Cankarjevega doma. Pravzaprav se je vaš koncert Vokal Xtravaganzza »raztegnil« na več dni, vstopnice za koncerte pa so razprodane že več mesecev vnaprej. Nekoč je veljalo, da je Vokal Xtravaganzza vrhunec vašega vsakoletnega ustvarjanja – to še drži?

Ob tolikšnem številu koncertov še prinaša izzive?

Izzivov nam v Perpetuum Jazzile (PJ) nikoli ne zmanjka! In res je, Vokal Xtravaganzza (VX) v Cankarjevem domu nam še vedno predstavlja enega vrhuncev vsakoletnega ustvarjanja – razlika je le v tem, da je število teh vrhuncev iz leta v leto večje. Na VX vsako leto predstavimo nov repertoar, ki ga pilimo mesece pred jesenskim nastopom, obenem pa v goste premierno povabimo svetovno priznano vokalno zasedbo. Po dosedanjih The Real Sixpack, Mansound, Bolyki Brothers in The Real Group bodo letos gosti prav tako Švedi – Vocal Six. Koliko koncertov in nastopov letno sploh imate?

Lani 74. Letos smo že pri tridesetem. Čeprav smo Slovenci Perpetuum Jazzile poznali pred uspehom s skladbo Africa, je bil prav posnetek pesmi iz Vokal Xtravaganzze

tisti, s katerim ste osvojili svet. Ste pričakovali takšen odziv? Ste stavili prav na to skladbo?

Niti ne. Pričakovali smo nek preboj v tujino med ljubitelje tovrstne glasbe po svetu, niti v sanjah pa nismo upali na tak uspeh, kakršnega Africa še vedno žanje.

Ste sploh pričakovali, da boste na ta način (s pomočjo Youtuba) prodrli na svetovno glasbeno sceno?

Youtube je krasno promocijsko orodje, ki omogoči marsikateremu glasbeniku brezplačen prodor do novih fanov in tržišč, do koder s klasičnimi prijemi ne bi mogli (oz. bi taka pot trajala zelo zelo dolgo).

Nam je očitno uspelo.

Vidite internet kot možnost samopromocije? Vaša spletna stran je vedno ažurna, vidimo vas lahko na Myspace-u, Youtubu, Facebooku, pišete svoj blog …

Nedvomno je za glasbenike danes internet ključno promocijsko orodje. Tega se v PJ zavedamo že nekaj let, odkar smo ažurno prisotni na različnih web kanalih. Primarni sta zagotovo pred kratkim prenovljeni spletna in Facebook stran, na kateri imamo že preko 45.000 prijateljev z vsega sveta (približno 50 odstotkov iz tujine). Preko interneta se prodajajo nosilci glasbe, naročajo koncerti, organizirajo turneje, sklepajo posli in poznanstva itd. Menim,

da potencial interneta zelo dobro izkoriščamo, še vedno pa ga imamo ogromno neizkoriščenega - in na tem bomo delali tudi v prihodnje.

Bliža se turneja čez lužo, ki pa ne bo vaše prvo gostovanje – pred leti ste že obiskali Latinsko Ameriko.

Katere države, kraje boste obiskali letos in kako dolgo bo turneja trajala?

Prva severnoameriška turneja je za vsakega glasbenika prelomna, saj vstop na tako ogromen glasbeni trg ni mačji kašelj. Letošnja, ki bo primarno promocijske narave, nas bo popeljala v New York, Nashville,

kultura

Razmišljate o profesionalizaciji zbora?

Razmišljanja obstajajo, a je v realnosti žal tako velik korak še nedosegljiv. Finančno smo neodvisni – pomeni, da nimamo velikih sponzorjev, ki bi nas financirali, kar samo povečuje uspehe zadnjih nekaj let, obenem pa se zavedamo, da so večje finančne injekcije gonilo razvoja, ki bi nam lahko pomagale k še hitrejši rasti in dosegu še višjih ciljev.

Po mnogih letih sodelovanja ste se razšli z dolgoletnim umetniškim vodjem Tomažem Kozlevčarjem.

Vaše številne uspešnice so nastale pod njegovo taktirko. Je bil razhod sporazumen? Boste ohranili sodelovanje?

S Tomažem smo prišli do točke, ko sodelovanje ni več prinašalo dodane vrednosti, ki bi si je PJ želel.

Razhajanja so se pojavila predvsem v načinih dela, zato smo morali soočiti pričakovanja obeh strani in si priznati, da je razhod najboljša rešitev.

Vajeti zbora je prevzel švedski virtuoz Peder Karlsson. Šestindvajset let je bil član a cappella skupine The Real Group, ene najvplivnejših

Karlsson ostaja na Švedskem, obiskal vas bo le na nekaj vajah mesečno. Pomembno vlogo pri vodenju zbora je tako prevzela altistka in solistka ansambla Sandra Feketija (letos je kot spremljevalna pevka zastopala tudi Slovenijo na tekmovanju za pesem Evrovizije).

Ta nova ureditev predvideva še večjo disciplino pevcev …

Res je. Če bi se dalo, bi Pedra uvozili in ga imeli na vsaki vaji, a žal to ni realistično. Sandra deluje kot njegova desna roka, tako da nam na vajah predaja njegova navodila in napotke. Sistema smo se neverjetno hitro navadili in nam ne predstavlja niti najmanjšega problema.

Uvedli smo tudi posebno spletno učilnico, kjer lahko pevci najdemo ves potreben učni material, forume za diskusije, analiziranje ...

Glasbeni poznavalci so nad velikim metom, ki vam je uspel s pridobitvijo novega umetniškega vodje, navdušeni, drugi so začudeni, da primernega vodje niste našli na slovenskih tleh. Ste načrtno izbirali nekoga iz tujine?

Da, vedeli smo, da želimo svetovno priznanega umetnika, ki bo znal v nas prepoznati in iz nas potegniti najboljše, to primerjati na svetovnem tržišču popularne a cappella glasbe, ki ga mora seveda odlično

PJ ti hočeš-nočeš mora postati prva postranska stvar v življenju, sicer je kakovostno sodelovanje skoraj nemogoče.

poznati, in nas tja tudi ustrezno pozicionirati – torej, izpostaviti tiste lastnosti, v katerih smo vrhunski, in izboljšati tiste, kjer so izboljšave nujno potrebne. Na slovenskih tleh takšnega strokovnjaka žal nismo prepoznali.

Zborovodja takšnega kova zagotovo odpira vrata na svetovne glasbene odre. So na vidiku še kakšni odmevnejši nastopi, morda sodelovanja s tujimi glasbeniki?

aranžmajih, večletnem razvoju tonske ekipe in nastopa PJ nasploh, načinih in organizaciji sistema itd.

Kako pa je z iskanjem novih članov?

Zbor je kar številčen, vaše avdicije pa vsako leto zbudijo veliko zanimanja. Še sprejemate nove pevce?

Kakšne lastnosti iščete pri novih kandidatih?

Vedno bomo veseli novih kakovostnih pevskih moči. Letno se nam na avdicije prijavi nekaj sto novih

Foto: Irena Herak Usenik

Zbor še vedno deluje ljubiteljsko, kar pomeni, da vsi člani pojejo »prostovoljno«, brez plačila. Kako uspete usklajevati družine, službe, šolanje z vedno več nastopi in koncerti?

Z ogromno predanosti, odrekanja in dobre volje. PJ ti hočeš-nočeš mora postati prva postranska stvar v življenju, sicer je kakovostno sodelovanje skoraj nemogoče. A zaenkrat nas je takšnih glasbenih entuziastov očitno še dovolj.

a cappella zasedb vseh časov. Kako je prišlo do sodelovanja?

S Pedrom smo stopili v stik, ko smo s Tomažem začeli pogovore o zaključevanju sodelovanja. Vedeli smo, da je Peder lani zaključil svojo več kot bogato pevsko pot s TRG in da se je posvetil poučevanju ter širjenju svojih izkušenj in znanja.

Po začetnem poslovnem »otipavanju« so sledili konkretni dogovori, obojestransko navdušenje pa je kaj hitro preraslo v konkretno sodelovanje – in moramo priznati, da je res vrhunsko!!!

Foto: Irena Herak Usenik

Cleveland, Pittsburg, Millwaukee in Toronto, trajala pa bo 14 dni. Upamo, da se kmalu tja tudi vrnemo.

Konkurenca je eno od gonil razvoja, ki bi jo z veseljem pozdravili.

Zaenkrat imamo zelo veliko dela »sami s seboj« - veliko delamo na različnih tehnikah petja, na intenzivnosti, na medsebojnem zavedanju in poslušanju, barvanju glasov ... Skratka na področjih, kjer je bilo do sedaj nekoliko manj pozornosti. Svetovni odri in sodelovanja bodo prišla sama od sebe. No, prvo takšno bo že letos poleti s hrvaškim zvezdnikom Tonyjem Cetinskim v puljski Areni.

Kljub temu, da je Slovenija dežela zborov, ste edini džez zbor v Sloveniji. Bi si želeli še kakšnega?

Konkurenca je eno od gonil razvoja, ki bi jo z veseljem pozdravili.

Trenutno je ni na vidiku, saj s svojim načinom večglasnega petja, tehnično izjemno naprednega ozvočevanja in atraktivnega celostnega nastopa utiramo novo pot v glasbenem šovbiznisu.

Je v Sloveniji dovolj dobrih pevcev, da bi lahko ustanovili še en takšen zbor, kot je Perpetuum Jazzile?

Absolutno!

Slovenija ima ogromno odličnih pevcev. A naše konkurenčne prednosti se skrivajo v neprecenljivih izkušnjah pevcev, vse bolj atraktivnih in kompleksnih

pevcev, a v svoje vrste res spustimo le najboljše. Raven zahtevnosti smo v zadnjih letih morali dvigniti, saj je bil naval prevelik. Lastnosti, ki jih iščemo in zahtevamo, so predvsem odlična harmonska predstava, ritem, intonančna točnost, zmožnost glasovnega barvanja in prilagajanja.

Osvojili ste Slovenijo, svet – posnetke vaših koncertov si je ogledalo milijone ljudi. Kakšni so načrti?

Kakšni so izzivi, s katerimi bi se želeli spopasti? Kakšne so smernice zbora v prihodnje?

Nekako se bomo trudili prenesti »virtualni« uspeh v realnost. Trenutno skupaj z novim umetniškim vodjo in novimi idejami s polno paro pripravljamo koncept za bližnjo in daljno prihodnost. Načrti nikakor niso skromni, nanašajo pa se predvsem na tujino. Seveda turneje preko meja prinašajo določene omejitve, predvsem v obliki dopustov oz. počitnic, ki jih člani zbora v ta namen potrebujemo. Usklajevanje zasebnih in zborovskih obveznosti bo gotovo eden večjih izzivov. Nikakor pa ne bomo pozabili domačega občinstva, saj za letošnjo jesen pripravljamo tudi koncertno turnejo po Sloveniji.

13

kultura

Miro Zupančič

New York odkril slovenskega slikarja Slovenski umetniki v New Yorku - 2. del Ivan Cimerman

V New Yorku živeči slikar Miro Zupančič se 2010. v Celju prvič sreča z deli rojaka Karla Mehleta (na portretu Božidarja Jakca) in Mehletovo hčerko Virginijo Mehle Majerič

Tujina me je privlačila zaradi osebnega umetniškega razvoja in vplivov na osebno rast.

14

P

otem ko smo v prejšnji številki popisali žalostno newyorško usodo in predstavili neizpeto umetniško dušo Karla Mehleta, tokrat predstavljamo spodbudno ameriško zgodbo njegovega rojaka Mira Zupančiča, ki se je v New Yorku sočasno prebijal iz anonimnosti.

Miro Zupančič se v New York, kjer ustvarja še danes, priseli 1963., a Slovenca, ožja rojaka v srcu velemesta, nikoli nista vedela drug za drugega! Mira Zupančiča, ki si je pri Sveti Emi pri Rogaški Slatini z ženo Marinko kupil staro hišo, sem (avtor) pripeljal na dom Mehletove hčerke Virginije v Celju. Ves začuden nad kakovostjo del Karla Mehleta in njegovim genialnim talentom ter izvirno umetniško močjo je občudoval miniature v olju, gvašu in akvarelih ter pokojnemu soustvarjalcu izrekel visoko, laskavo strokovno priznanje.

Miro Zupančič nam je opisal svojo umetniško pot.

Postal bom umetnik!

»Rojen sem bil 5. maja 1937 v vasi Turje pri Rimskih Toplicah na manjši kmetiji z mlinom in žago.

Že kot majhen deček sem s starimi žeblji, barvic nisem imel, izpraskal v staro omaro prve podobe. Oče me je pošteno premikastil! Nato sem začel z ogljem iz peči risati po stenah, največ v našem mlinu, kjer sem bil najraje. Na podstrešju sem našel škatle od čevljev, na katere sem risal. Z velikimi žeblji sem na steno pribijal svoje prve umetnine. Ko sem bil star tri, štiri leta, sem se odločil: postal bom umetnik! Navdih sem iskal v naravi, s hriba Turjeka občudoval Karavanke in Savinjske Alpe in se spraševal: kakšen neki je svet tam onkraj, za visokimi gorami?

Moja prva velika slika prikazuje našo hišo, mlin in žago. Narisal sem portrete bližnjih in veliko sličic v spominske knjige sošolcev v Šmarjeti.

Učitelj Lojze Kozelj me je začel spodbujati. Kot dijak celjske obrtniške šole sem se vključil v Umetniško društvo F. Prešerna in Umetniško društvo v Mariboru. Duhovnik dr.

Ferdinand Kolednik me je spodbujal na umetniški poti, naročil ilustracije za nekaj knjig in me podpiral pri mojem akademskem študiju v Avstriji.

Leta 1957 sem se vpisal na Kunst-

schule der Stadt Linz in diplomiral iz slikarstva, delno iz grafike.

Služil sem si svoj kruh, bili so težki časi, takrat ni bilo mogoče študirati v Sloveniji, saj povojne oblasti niso imele posluha za umetnost..Bil je čas industrializacije dežele, ki se je (žal!) otresala kmetijstva in se podrejala Beogradu. Tujina me je privlačila zaradi osebnega umetniškega razvoja in vplivov na osebno rast. Odpirala so se mi široka obzorja, bogatil sem se z novimi znanji z vsega sveta. Realistične motive sem obogatil z naravo, ožjim okoljem, z oljem na platno, perorisbo, gvašem. Zelo veliko sem obnavljal, restavriral in uporabljal naravne barve za freske.« Linz je Zupančič zapustil pri petindvajsetih, z diplomo v žepu. Pot ga je vodila na Dunaj, od tod v Rim in mesta velikih italijanskih umetnikov.

V Firencah in Padovi so mu ponudili celo mesto učitelja, a ga je vleklo dalje, v širši svet. V Evropi je bil to čas ruskega vpliva, ameriške delitve na bloke, čas berlinskega zidu, hladne vojne. Avgusta 1968 so Rusi okupirali Češkoslovaško. Zupančič pravi, da so tudi na akademiji v Linzu odmevali dogodki, revolucija na Madžarskem. Avstrijci so se tujcev otepali, češ da imajo dovolj svojih študentov. »Šele tretje leto, ko so Avstrijci spoznali, kaj znam, pa so me že zaprosili, če hočem ostati,« pripoveduje umetnik. »Pozneje, leta 1963, v New Yorku ni bilo dosti drugače. Atentatorji so

KULTURA Dovolj! sem rekel lepega dne po šestih mesecih. V New York, srce umetnosti pojdem!«

Razstava v ljubljanski Galeriji Družina, sept. 2003. Z leve: Katarina Habe, Eva Hren, Marija Trampuž Kavčič, Miro in Marinka Zupančič.

Akademski slikar Miro Zupančič, naš drugi »celjski junak« iz New Yorka, je razstavljal v septembru 2000 v Galeriji Krka v Ljubljani. Prva z desne žena Marinka, tretja hči Metka, četrti Miro Zupančič

mesto Ljubljano, obudil domotožje, Jože Vodlan pa je naslikal Bohinj, balzam za rodoljubne gorenjske duše...

In sem malal pra-slovenske motive: kozolce, Bled, Triglav, noše, plesalke, folkloro, kulise za vaške igre… Dovolj! sem rekel lepega dne po šestih mesecih. V New York, srce umetnosti pojdem!«

V New Yorku, umetniškem središču sveta, do danes

»V New Yorku ni lahko začeti pot umetnika, saj se sprva počutiš kot smet v vetru. Bila je jesen. Poleti sem si že ogledal prostore za konvencijo akademikov Društva Sava.

V obnovljeni dvorani sem razstavil šest velikih slik. Povabili smo še vse znane Slovence iz različnih delov sveta in jeseni 1963. v New Yorku odprli prvo kolektivno, danes bi dejali globalno razstavo slovenskih umetnikov! Katalog je bil natisnjen v slovenskem in angleškem jeziku, kar je Američane opozorilo na slovenščino, naš materni jezik, in Slovenijo. Dokazali smo, da nismo Avstrijci, temveč samonikli Slovenci v svojo kulturo in jezikom, razseljeni tudi po vseh državah Amerike! New York Times in drugi časopisi so objavili odlično kritiko, prodali smo večino slik.«

Foto: Ivan Cimerman

Prva razstava v Sloveniji

Prvo samostojno razstavo v Sloveniji je imel Zupančič septembra 2000 v Ljubljani, v galeriji Krka.

Razstave, ki jih je bilo po različnih krajih Slovenije do danes že več kot 20, kažejo na univerzalnega, vsestransko nadarjenega umetnika, ki je začrtal vidne sledi v slovensko (izseljensko), a tudi v ameriško likovno, slikarsko ustvarjalnost. Spoznali so ustvarjalno moč maloštevilnega slovenskega naroda in odtlej radi odkrivajo Slovenijo v osrčju Evrope.

Ob razstavi v TR3, avgusta 2005, na Trgu osvoboditve v Ljubljani, je umetnostni zgodovinar in pisatelj Jože Hudeček povedal: »Velika značajna in umetniška vrednost slikarja Mira Zupančiča je tudi v tem, da se je vrnil domov in obogatil svoje okolje, ki ga doslej ni poznalo.

Slovenstvo lahko prepoznamo po tistih mojstrih, ustvarjalcih, ki živijo v tujini, in so kljub temu ostali tisto, kar so v svojem najglobljem bistvu bili - pred odhodom iz domovine - ali pa so postali celo boljši.

Miro Zupančič je prišel v Ameriko z evropskim slikarskim izročilom in ugledno šolo in ni nikoli podlegel načelom ameriških ustvarjalcev, ki so bili takrat še daleč od evropske slikarske tradicije. Nikoli ni poskušal biti senzacionalist, ki prodaja svoja dela na borzah in se spogleduje z javnostjo. Ostal je zvest samemu sebi in ustvaril dela s trajno vrednostjo.« Eden je bil New York za slikarja Karla Mehleta, drugi za Mira Zupančiča. Dvoje poti rojakov, ki se nista nikoli srečala - v istem mestu, ob istem času! Ena goreča strast po izpovedi, odkrivanju, iskanju. Kdo med izvedenci bo pravično ocenil umetniško vrednost njunih del?

Foto: Ivan Cimerman

ubili predsednika Johna F. Kennedyja in tujci iz vseh dežel sveta so bili na seznamu sumljivih. Z newyorškega letališča sem se odpravil k teti v Cleveland. Ko iščem delo in povem, da sem restavrator, so bili polpismeni Američani navdušeni: restaurant –restavracija, gostinstvo!

A tudi v slovenskih klubih in društvih ni bilo mnogo bolje. Ko sem v restavraciji ob mizi nekemu poslovnežu povedal, da sem slikar, umetnik, je vstal in odšel, rekoč: ΄No business!΄ Tri mesece sem izdeloval rinke za bajonete, dele za letala, brusil, poliral v serijski proizvodnji, ki je goltala moči. Nato sem šel v drugo tovarno, katere lastnika sta bila Slovenec in Poljak. Groza! Bilo je še slabše. Moja prva tedenska plača v Ameriki je znašala 60 dolarjev.

Teta mi je odstopila garažo za slikarski atelje. Podnevi sem delal v tovarni, ponoči pa slikal.« Po šestih mesecih Zupančičevega bivanja v Clevelandu so slikarji, Slovenci, priredili prvo skupno razstavo v Baragovem domu. Dobil je prvo naročilo, zastonj je poslikal slovensko pristavo. Ustvaril je veliko »sgrafito«,

Jože Hudeček: »Velika značajna in umetniška vrednost slikarja Mira Zupančiča je tudi v tem, da se je vrnil domov in obogatil svoje okolje, ki ga doslej ni poznalo.

Miro Zupančič s soprogo ob obisku Slovenske izseljenske matice v družbi z izjemnim slikarjem – akvarelistom Antonom Zaicom, rojenim v Domžalah, živečim v Nemčiji.

15

KULTURA

Vokalna skupina Plamen

Marijine »nitke življenja«

Lepo in mirno je teklo življenje Ahačičevih v predvojnem Tržiču, potem pa je prišla svetovna vihra in glasbeno družino za štiri leta odnesla v Valjevo v Srbiji. Po vrnitvi se je hči Marija posvetila šoli in nato študiju na ljubljanski glasbeni akademiji, dokler…

Jože Galič

Z

Pevke v državnem zboru s predsednikom RS dr. Danilom Türkom

a mlado pevko je bilo prelomno leto 1956, ko so jo na avdiciji izbrali Avseniki. Še danes ostaja nepozabna njena interpretacija znamenite uspešnice Tam, kjer murke cveto, Marija pa je približno v tem času uspela tudi kot pevska solistka v radijskem orkestru Bojana Adamiča.

Naslednja prelomnica mlade Tržičanke je bilo leto 1960, ko se je po treh letih zakona podala za možem v Kanado. Študirala je na univerzi Mc Gill v Montrealu in diplomirala na njenem likovno-pedagoškem oddelku, obenem pa na kanadski televiziji predstavljala slovensko pesem. Z njo in s privlačnimi diapozitivi je ničkolikokrat nastopila na predstavitvah slovenske kulture in glasbene tradicije po dobršnem delu Kanade.

Po selitvi v Toronto je ustanovila ter več let pripravljala in vodila radijsko oddajo Glas kanadskih Slovencev, vmes pa veliko pela in tudi snemala. Rada se spominja koncerta v ameriški Minnesoti, kjer jo je poslušalo dvanajst tisoč ljudi, ponosna je na leta 1980 izdano

16

ploščo njenih avtorskih in 1986. slovenskih narodnih pesmi.

Plamen v Kanadi s slovensko pesmijo in besedo

Tisto, kar jo še danes – tako se zdi – najbolj osrečuje pri njenem sobivanju z glasbo, pa se je rodilo pred dvajsetimi leti ob praznovan-

ju kanadskega priznanja samostojne Slovenije: delo in nastopi z Dekliškim zborom oziroma (danes so skoraj vsa dekleta že mlade mamice) Vokalno skupino Plamen!

Rosemary Fotivec Stadulski se takole spominja začetkov delovanja zbora: »Štiri mlada dekleta smo pod Marijinim vodstvom začela uresničevati svoje sanje – petje pesmi iz slovenskega izročila. Prvih sedem let je imel sestav, ki se je sčasoma razširil na dvanajst članic, vaje kar pri Mariji doma. Čas za delo z zborom smo vseskozi usklajevale s študijem, službo in v zadnjih letih tudi z življenjem naših mladih družin. A nam še zdaj ni težko prihajati vsako sredo iz precej oddaljenih krajev, saj neizmerno uživamo pri petju slovenskih pesmi!

Marija Ahačič je ženska z neverjetno karizmo, nadarjena osebnost, ki nas resnično zna voditi. Pod njenim umetniškim vodstvom se je naš program s slovenskih in kanadskih ljudskih pesmi razširil še na duhovno glasbo in sodobnejše popularne skladbe. Nekatere od njih popestrimo s klavirsko spremljavo, številne celo s koreografijo.«

Dekletom iz skupine Plamen še zdaj ni težko prihajati vsako sredo iz precej oddaljenih krajev, saj neizmerno uživajo pri petju slovenskih pesmi!

Plamen se lahko pohvali z zares zavidanja vredno koncertno kariero, katere prvi vrhunec je bil leta 1997 zelo odmeven nastop na kanadski nacionalni televiziji in stoječe ovacije številnih poslušalcev na Konvenciji Torontske ženske lige v prestolnici Ontaria. Leta 2000 je bil zbor izbran izmed 126 glasbenimi skupinami za nastop v kanadskem parlamentu v Ottawi, kjer so ga na tako imenovanem Breakfast Prayer Meetingu poslušali kanadski poslanci in tuji diplomati. Prvič v zgodovini kanadskega hrama demokracije sta se v uradnem delu kakšnega kulturnega programa slišali slovenska beseda in slovenska pesem!

Letos vnovič na gostovanje v Sloveniji

Vokalna skupina Plamen je gostovala tudi že pri Slovencih v Avstraliji ter doslej kar trikrat v Sloveniji. Da, doslej, kajti letos avgusta prihajajo dekleta na obisk domovine svojih staršev in starih staršev že četrtič! 18. avgusta bo zbor koncertiral na ptujskem gradu, dan pozneje na gradu v Sevnici, mini turnejo pa bo zaključil 20. avgusta v Marijinem Tržiču. »Brez pomoči urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter pokroviteljev iz Kanade bi bilo takšno turnejo seveda nemogoče izvesti,« pravi Marija Ahačič Pollak, ki je za svoje dolgoletno delo na področju kulture pred leti prejela tudi visoko državno priznanje v domovini.

Marija polovico leta običajno preživi v Kanadi, drugo polovico pa v Sloveniji, kjer se srečuje s starimi znanci in prijatelji, poje v zanimivi skupini Dame domače glasbe in – piše knjige o nitkah življenja zanimivih osebnosti. »Dolge naj bodo te nitke veselja, kratke pa nitke gorja,« ji z verzi njene pesmi želimo rojaki s te in one strani oceana!

KULTURA

Film

Festival v Novi Gorici

Beneški Slovenci v EP

Povezovanje Slovencev prek Evropskega parlamenta (EP) se je nadaljevalo, ko so bili na povabilo evropskih poslancev iz Slovenije, Italije in Avstrije na obisku v Bruslju predstavniki Slovencev avstrijske Koroške, Beneške Slovenije in Belgije.

Blanka Markovič Kocen

Nagrada teatru Šentjanž Festival mladinskih gledaliških skupin Slovenije je letos v Novi Gorici postregel s klasičnimi teksti in avtorskimi projekti, ki zajemajo problematiko odraščajočega človeka in odražajo čas, v katerem živimo. Ustvarjalci so tako preko del razmišljali o identiteti, o virtualnem svetu, o umeščenosti in ustrojenosti v svetu ter nenazadnje o svoji intimi.

Nagrada za najboljšo predstavo v celoti je šla letos v roke gledališki skupini onstran Slovenije, Teatru Šentjanž iz Šentjanža v Rožu, medtem ko so preostale nagrade so ostale v Sloveniji.

S to nagrado so Šentjanžani v konkurenci z gledališkimi skupinami iz Slovenije dokazali, da se lahko z njimi kosajo na isti ravni in po kakovosti za njimi ne zaostajajo. Predstava »Jack ali skodelica kave« je lep dokaz, da je z dobro izbranim, s strokovno usposobljenim kadrom, s podporo staršev, učiteljev in domačega kulturnega društva mogoče doseči zavidanja vredne uspehe. Uveljaviti se na dobri slovenski gledališki sceni niso mačje solze. Dosežek pa je še toliko večjega pomena, saj je v Sloveniji gledališka vzgoja v šoli in zunaj nje precej bolj razvita kot na avstrijskem Koroškem. (B.M.K.)

Festival Lent

V

eč kot sto Slovencev in Italijanov si na povabilo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta in evropske poslanke iz Furlanije-Julijske krajine v Italiji Debore Serracchiani ogledalo film z naslovom “San sanju da pride an dan...’’ Predvajanja se je udeležila tudi evropska poslanka iz Slovenije dr.

Romana Jordan Cizelj. »Pozdravljam Benečane, Rezijane, Koroške in belgijske Slovence. Takega obiska Evropski parlament še ni doživel!« je zbrane nagovoril Lojze Peterle, evropski poslanec Evropske ljudske stranke - krščanskih demokratov iz Slovenije in dodal: »Beneški Slovenci so morali po drugi svetovni vojni v tisočih zapustiti domove. Vesel sem, da bomo danes lahko

Maribor bliže obiskovalcem spoznali njihovo izseljensko zgodbo. Vem, da so kot rudarji v Belgiji ohranili svojo beneško slovensko zavest in ostali povezani s svojo domovino.« Dokumentarec z naslovom »Sen sanju da pride an dan« opisuje sanje vsakega emigranta, ki želi, da bi se enkrat vrnil in ponovno služil kruh v svojem domačem kraju. »Film prikazuje življenjske zgodbe 12 Benečanov, ki so po drugi svetovni vojni emigrirali v Belgijo na delo v rudnikih.

Pomembno je ohraniti spomin, saj so ti ljudje takrat na začetku gradili Evropo,« je še dodala Repinčeva. Predvajanja dokumentarca se je udeležilo osem Beneških Slovenk in Slovencev nastopajočih v filmu. (B.M.K.)

Trilok Gurtu

Letošnji festival Lent bo med 24. junijem in 9. julijem ponudil okoli 450 prireditev, ki so jih po besedah direktorja Narodnega doma Maribor Vladimirja Rukavine skušali še bolj kot doslej približati obiskovalcem, pozorneje pa so poskrbeli tudi za boljšo koordinacijo festivalskih prireditev. Organizator je namreč spremenil urnike dogodkov na posameznih odrih, tako da si je v enem večeru moč ogledati več prireditev. Med novostmi, ki jih prinaša letošnji, že 19. Lent po vrsti, je festival ulične prehrane Sladolent. Šest vrhunskih slovenskih kuharjev v »dobrojedskih predstavah« ustvarja in ponuja nove slovenske jedi, pripravljene prav za festival, in prehrano na ulici v okviru Evropske prestolnice kulture 2012. Lent, ki ni le največji slovenski festival, ampak sodi med največje poletne festivale v Evropi, je lani obiskalo več kot pol milijona obiskovalcev, podoben obisk pa si organizator obeta tudi letos (B. M. K.)

17

kultura

Kulturni kažipot Koncert

MePZ Tone Tomšič Ljubljana 1. 7. ob 20.30, Koncert Grad, Slovenska Bistrica Akademski pevski zbor Tone Tomšič je slovenski mešani pevski zbor, ki deluje vse od leta 1946.

Sedež zbora je v Ljubljani, njegovi člani pa so povečini študentje Univerze v Ljubljani. Vseh 80 let, kolikor deluje, sodi med najpomembnejše usmerjevalce slovenskega zborovskega petja.

Festival

Rock Otočec Od 1.7. do 3. 7. , Jasa na Otočcu, Grajska cesta, Otočec Tudi letošnja izvedba festivala Rock Otočec bo potekala na idilični lokaciji ob reki Krki.

Organizatorji so za dogodek zagotovili program, ki se ponaša z najpomembnejšimi glasbenimi skupinami glede na vse dosedanje Rock Otočce.

Nastopilo bo pet tujih in prek 30 slovenskih skupin.

Mednarodni festival pihalnih orkestrov “Loka jo piha” poteka že tretje leto zapored. Orkestri, ki prihajajo iz različnih koncev Evrope, se bodo predstavili s koračnicami ter koncertnim programom.

Predstava

Knezi Celja: Skrivnost gradu Ojstrica - Legenda o Frideriku in Veroniki

Ples

Ulični plesni dogodek “Plesne fuzije ob Dravi” na festivalu Lent

16. mednarodni glasbeni festival Od 1. 7. do 31. 7., Bled Koncerti klasične, jazz in cross over glasbe.

1. in 2. 7., Marezige Marezijazz, največji srednjeevropski festival big bandov, ki vsako leto ponese na obalo najboljše izvajalce orkestralnega jazza pri nas. Na odru se bodo v dveh dneh predstavili vrhunski slovenski izvajalci, med katerimi izstopa zlasti Big band Radiotelevizije Slovenije, Big band Dom, Big band Krško ter številni drugi. Vzporedno s festivalom bo potekal jazz seminar Zgrabi zvok, na katerem bodo predavali vrhunski mednarodno priznani Slovenski jazz glasbeniki.

Festival

3. Mednarodni festival pihalnih orkestrov “Loka jo piha” 2. 7. ob 18.00, Mestni trg in okolica, Škofja Loka

Nastopajo skupine in društva z idejno zanimivim programom v raznovrstnih ustvarjalnih pristopih in slogovnih prepletanjih. Priložnost za večjo plesno-glasbeno prepoznavnost in kreativna druženja.

Tomaž Pandur: Somrak bogov / La Caida de los Dioses 12. 7., Križanke, Trg francoske revolucije 1, Ljubljana

Somrak bogov je zgodba o padcu in propadu nemške aristokratske družine, ki ima v lasti mogočno jeklarno. Dogaja se na začetku Tretjega rajha, v času zgodovinskih dogodkov, kot je bil požig Reichstaga. Essenbeckovi po eni strani podpirajo, po drugi pa prezirajo Hitlerjevo stranko, zato se po umoru glave družine spustijo v krvavo bitko za moč. Ta nedvomno eden najboljših filmov v filmski zgodovini je del Viscontijeve Nemške trilogije, skupaj s Smrtjo v Benetkah in Ludvikom. Tomaž Pandur se navdušuje nad filmom, gledališčem in tudi opero.

Zato si je zadal, da v svoji šesti predstavi v Španiji uprizori projekt, ki ga je imel vedno v mislih.

Popelje nas še dlje od filma, saj nam želi pokazati, da je Viscontijev diskurz po 40 letih z vsem, kar se pravkar dogaja, s krizo na gospodarskem, političnem in socialnem področju.

Razstava Koncert

Simfonični orkester RTV Slovenija 5. 7. ob 20.00, Slovenska filharmonija, Ljubljana

Anja Bukovec in Terrafolk 7. 7., ob 20.30, Stari grad Celje

Festival

Metal Camp 2011 Od 11. do 16. 7., Tolmin Slovenski Metal Camp festival danes uživa unikaten status med uveljavljenimi tovrstnimi festivali po svetu. S povsem svojo energijo in karizmo ponuja edine prave “all inclusive” metal počitnice: koktejli na plaži, plavanje v turkizni Soči, brezplačno kampiranje med mogočnimi gorami, nastope izbranih metal skupin svetovnega kova in neskončne možnosti

18

Gledališče

Zgodovinska drama o eni najprepoznavnejših plemiških rodbin na slovenskih tleh v srednjem veku, Celjskih knezih, uprizorjena na Celjskem gradu.

Festival

Marezijazz in Zgrabi zvok

za raziskovanje ene najlepših festivalskih lokacij na planetu!

2. 7. 2011, 21.00, Stari grad Celje

4. 7., ob 21. 30, Mariborska tržnica

Festival

(P. V.)

Osamosvojitev Slovenije in filatelistično zbiranje do 28. 8., Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana Narodni muzej Slovenije ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije s filatelističnim in drugim gradivom predstavlja prelomne dogodke v zgodovini slovenskega naroda, s katerimi so se uresničile stoletne sanje naših prednikov. Z nastankom neodvisne in samostojne Slovenije, ki ga zaznamuje izid prve slovenske znamke z motivom Plečnikovega parlamenta z dne 26. junija 1991, se je začelo obdobje samostojne slovenske poštne in filatelistične zgodovine.

Razstavljeno gradivo iz slovenskih muzejev, arhivov in zasebnih zbirk predstavlja zaokroženo zgodbo slovenske osamosvojitve na filatelističnem oziroma poštnem področju: od leta 1990, ko so se začeli nepovrnljivi osamosvojitveni procesi, pa vse do prve obletnice sprejema Republike Slovenije v Organizacijo združenih narodov maja 1993.

KNJIŽNA POLICA Knjižne novosti Eve Petrič

Ena knjiga, trije jeziki Tri naslovnice iz moje serije Latin Geisha: Slovenska in angleška izdaja romana Vsi so jedli suši iz serije Latin Geisha mlade slovenske multimedijske umetnice in pisateljice Eve Petrič sta ugledali luč sveta 2009. Makedonska se jima je pridružila v Skopju na aprilskem knjižnem sejmu. »Odziv na moj Vsi so jedli suši me je v Skopju zelo prijetno presenetil, a tudi zaskrbel pred mojo razstavo (One size fits all) v KIC Kulturno informacijskem centru Skopje,« je povedala avtorica. Prvič se namreč predstavlja s serijo manjših del. »Vseeno sem na letalu morala plačati overweight,« dodaja. »A tolažim se z mislijo, da večje ni vedno boljše.« In kam po razstavi? V Buenos Aires, kjer bo Eva na knjižnem sejmu podpisovala svojo Škatlo brez kože, lebdečo, ki jo je v španskem prevodu Una caja sin piel, flotando izdala založba Ediciones B. »In seveda bom svojemu sušiju poskusila priskrbeti še četrti jezik - četrta slika že čaka,« dodaja nadvse aktivna umetnica. (B.M.K.)

Astronavtka Sunita L. Williams

Državljanka vesolja V zbirki Velikani ustvarjalnosti, ki jo izdaja Slovenska znanstvena fundacija in katere namen je javnosti predstaviti raziskovalce, izumitelje, mislece, vizionarje …, skratka osebnosti, na katere smo lahko upravičeno ponosni in ki so slovenskega rodu, je izšla druga knjiga z naslovom Astronavtka Sunita L. Williams, državljanka vesolja. »Sunita je izredna ženska, popolnoma preskromna za svoje dosežke,« jo je na predstavitvi knjige opisal soavtor knjige dr. Dušan Petrač, tudi sam več desetletij Nasin raziskovalec in vrhunski strokovnjak na področju vesoljske tehnike. Dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije in drugi soavtor, pa dodaja: »Zelo malo ljudi ima možnost, da se odpravi v vesolje, da opravi določeno misijo. Gre za pomembno stvar, ki je ne opraviš zase, ampak za človeštvo. In v tej peščici je tudi Sunita, astronavtka slovenskega rodu.« Sunita, katere predniki po mamini strani izvirajo iz vasi Leše pri Tržiču, kjer so uredili in si je moč ogledati tudi njeno spominsko sobo, še vedno slovi za žensko rekorderko, ki je doslej največ časa preživela v vesolju - in sicer kar 194 dni, 18 ur in 2 minuti. »Ko si v vesolju, na večino trivialnih stvari pozabiš. Vidiš le planet in njegovo lepoto, različne barve in razpoke. Naša dolžnost je, da kar v največji meri ohranimo planet, ne le za naše zanamce, za človeški rod, temveč tudi za druge vrste, ki bivajo na njem,« je dejala Sunita v intervjuju, ki je med drugim objavljen v tudi z zasebnimi družinskimi fotografijami obogateni knjigi. (Ana Mrzlikar)

Slovenska nacionalna enciklopedija

Slovenika

Ob 20-letnici samostojnosti bomo Slovenci novembra letos dobili slovensko nacionalno enciklopedijo z imenom Slovenika.

I

Tomaž Štefe zšla bo v dveh knjigah, pri čemer bodo v prvem zvezku gesla od A do M, v drugem pa od N do Ž. Trpežna vezava z usnjenim hrbtom zagotavlja knjigama dolgoletno uporabnost. Naslov Slovenika bo v globokem, metalnem tisku. Črka S iz Prešernovega rokopisa pa simbolizira slovensko identiteto, zajeto v Sloveniki.

Vsebina gesel

V obe knjigi z okoli 1600 stranmi bo vključenih okrog 8000 geselskih člankov in okrog 2000 enot slikovnega gradiva. Kot se za enciklopedijo spodobi, bodo gesla vsebinsko tako raznolika, kot je raznoliko življenje. Na tem mestu jih opisujemo kot vsebinske sklope, pri čemer je jasno, da v enciklopediji niso razvrščena v sklope, ampak po abecedi. Segala bodo od prvih dokazov človeškega bivanja na slovenskem ozemlju, naselitve Keltov, Rimljanov in Slovanov (ki kot staroselci zelo verjetno že od nekdaj živijo na tem prostoru), preko življenja v frankovski državi in habsburški monarhiji do 1. svetovne vojne, Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljevine Jugoslavije, 2. svetovne vojne in SFRJ ter do plebiscita, samostojne Slovenije in Slovencev po svetu.

Zelo številna so gesla na temo naravnih značilnosti naše zelo raznolike dežele in posebnosti, kakršne so kraji, mesta, pokrajine, občine, gore, reke, jezera, jame, rastlinstvo, živalstvo, vreme itd.

Obsežen sklop predstavljajo gesla na temo veliki posamezniki slovenskega in neslovenskega rodu, pomembne zgodovinske osebnosti, državniki, znanstveniki in izumitelji, rektorji evropskih univerz, zdravniki in svetovalci vladarjev, pisatelji, likovni, glasbeni in drugi umetniki, športniki, izjemni misijonarji in dobrodelniki itd.

Vsebinsko so za našo narodno bit zelo pomembna gesla o sloven-

ski kulturi in umetnosti. Vključujejo vse v našem prostoru navzoče umetnostne zvrsti: slikarstvo, kiparstvo, stavbarstvo, arhitekturo, književnost in jezik, glasbo, gledališče, medije, umetno obrt, ljudsko umetnost in izročilo … Posebno skupino gesel predstavljajo gesla o slovenski znanosti in tehniki, ki obravnavajo zdravstvo, rudarstvo, fužinarstvo, železarstvo, železnice, avtomobilizem, promet, elektroindustrijo, dosežke gospodarstva, tehnologije …

Zaradi vsega tega Slovenika ni le najcelovitejše spričevalo slovenske identitete, temveč tudi zrcalo najsodobnejših dosežkov slovenskih znanstvenih ved. Sodobna in pregledna notranja postavitev besedila in likovnega gradiva zagotavlja hitro in enostavno iskanje, simbolični poudarki pa praktični uporabi dodajajo pridih prestiža.

Pri pripravi slovenske nacionalne enciklopedije je sodelovalo več sto priznanih strokovnjakov s posameznih področij, deset notranjih urednikov (z Martinom Ivaničem kot glavnim urednikom) in strokovni uredniški odbor s predsednikom, akademikom prof. dr. Matjažem Kmeclom, ki ob tem ugotavlja, da je slovenski narod najmanjši narod z nacionalno enciklopedijo.

19

mladi

Laura Fekonja

Poučevanje slovenščine v tujini neprecenljiva izkušnja Laura Fekonja, 29-letna Slovenka, že štiri leta in pol poučuje slovenščino na Masarykovi univerzi v Brnu na Češkem, kjer poleg poučevanja skrbi za prepoznavnost Slovenije in slovenščine.

M

Ana Mrzlikar asarykova univerza v Brnu je druga največja univerza na Češkem in vodilna visokošolska institucija na Moravskem. Trenutno jo sestavlja devet fakultet z več kot 200 oddelki, inštituti in klinikami. Priznana je kot ena od najpomembnejših izobraževalnih in raziskovalnih institucij na Češkem in se med srednjeevropskimi univerzami ponaša z visokim ugledom. Leta 1919 ustanovljena univerza igra pomembno vlogo tudi v družbenem in kulturnem življenju Južnomoravske regije na Češkem.

Slovensko-češko sodelovanje med univerzami je že tradicionalno zelo dobro in trdno, pripoveduje Laura Fekonja, 29-letna Slovenka, ki že štiri leta in pol poučuje slovenščino na Masarykovi univerzi v Brnu na Češkem, kar se odraža na več načinov. »Na Češkem, predvsem v Pragi, je veliko rednih študentov iz Slovenije, ki se odločajo predvsem za smeri, ki jih v Sloveniji ni, kot je na primer lutkarstvo, ali pa za smeri, ki so tukaj preverjeno izjemno dobre – film in gledališče. Potem gre za medfakultetne projekte, razne konference, slovarje, skupno raziskovanje … Za dobro sodelovanje skrbijo tudi redne izmenjave profesorjev, saj veliko slovenskih profesorjev s fakultet prihaja na gostovanja na Češko in obratno.

Predstojnik oddelka za slavistiko v Brnu, prof. Ivo Pospišil, na primer, redno sodeluje z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, izjemno dobro sodelujejo tudi ljubljanski in brnski dialektologi itd. In nenazadnje, vsi lektorati slovenščine po svetu, vključno z brnskim (trenutno jih je že 58), so pravzaprav rezultat dobrega meduniverzitetnega sode-

20

lovanja, na kar sem kot slovenistka in kot Slovenka izjemno ponosna.

Upam ter želim si, da bo lektoratov slovenščine in tovrstnega sodelovanja v prihodnje še več,« pove Laura.

Ugotavlja tudi, da sta si univerzitetna sistema na Češkem in v Sloveniji precej podobna. Kljub temu pa se ji zdi zanimivo, kako hitro so na Češkem v primerjavi z nami uvedli bolonjsko reformo: »Na filozofski fakulteti Masarykove univerze imajo že ves čas, odkar sem tukaj, bolonjski sistem – torej tri leta bakalarskega študija in dve leti magistrskega, in imeli so ga že kar nekaj časa pred mojim prihodom!

Masarykova univerza pa je zelo napredna tudi s svojim odličnim informacijskim sistemom, preko katerega smo vsi povezani in v katerem lahko tako učitelji kot tudi študentje izvemo čisto vse relevantne informacije o študiju, študijskih predmetih, dogodkih na univerzi …« Na Masarykovi univerzi študira veliko število tujih študentov, tako rednih kot tistih, ki pridejo v Brno na študijsko izmenjavo. »Med slovenskimi študenti številčno prevladujejo ti drugi,« pravi Laura, »sicer pa v Brnu veliko tujih študentov redno študira na primer medicino, in sicer iz dveh razlogov: prvi je, da je celoten študij mogoč v angleščini, drugi pa, da je brnska medicinska fakulteta priznana in velja za dobro.«

Zakaj ravno Brno?

Laura je odraščala v neokrnjeni naravi, v prelepih Slovenskih Goricah, v kraju Negova. Srednjo šolo je obiskovala v Mariboru, po zaključeni maturi pa se je vpisala na filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je uspešno doštudirala slovenski jezik in književnost.

To, da je šla delat v tujino, je bilo naključje. »Ker sem se že v času študija učila češko in sem bila dvakrat tudi na študijski izmenjavi v Pragi, sem si rekla, da bi šla, če bi se kdaj ponudila priložnost, delat na Češko, in sicer v Brno. Glede na to, da sem bila prej dvakrat na izmenjavi v Pragi, je to sicer nenavadno, a Brno me je enostavno bolj prevzelo in navdahnilo, tako da sem si rekla, tukaj pa bi z veseljem delala in živela.« In ker je priložnost prišla ob pravem času, jo je z navdušenjem in hvaležnostjo sprejela.

Ker je Češka razmeroma blizu Slovenije, se ji vzdrževanje stikov z družino ni zdelo težavno. Domov se Laura vrača poleti, na daljše počitnice, pozimi za praznike in vmes, če je priložnost. »Trenutki, ko čutiš domotožje, se seveda pojavijo, a pravzaprav jih ni bilo veliko

in nikoli nisem razmišljala o tem, da bi vse skupaj pustila. Ko se za nekaj odločim, za tem stojim in vztrajam,« pravi. Stike z domačimi pa ji je v času bivanja v tujini nedvomno olajšala in poenostavila tudi sodobna tehnika: splet, skype, e-pošta … »Sicer pa poznam samo dva Slovenca, ki živita v Brnu. Eden je starejši gospod, ki je poročen s Čehinjo in občasno pride na naše literarne večere, drugi pa je mlajši fant, ki je v Brnu šele dve leti in dela za mednarodno podjetje – tudi on večkrat obišče naše kulturne dogodke.«

Laura in njenih 30 študentov

Laura poučuje prvi, tretji in četrti letnik slovenistov. Do sedaj se je namreč slovenščina odpirala vsaki dve leti, od jeseni pa se bo vsako leto.

Slovenščino študirajo študentje, ki so večinoma Čehi, nekaj pa jih je tudi iz sosednje Slovaške. Študentov slovenščine je okrog 30. Laura pravi, da češki študentje hitro osvojijo slovenščino do te mere, da jo obvladajo na komunikacijski ravni, kar pomeni, da se lahko precej hitro pogovarjajo o vsakdanjih temah in se, če pridejo v Slovenijo, znajdejo.

Težje in veliko več truda pa je treba vložiti, če si želijo znati slovensko odlično. »To pravzaprav uspe le redkim, tisti, ki pa jim, postanejo navadno odlični prevajalci. V Brnu so trenutno kar trije vidnejši: dr. Petr Mainuš, Libor Doležan in Zdenĕk Rejda, ki predstavljajo pomemben most med obema kulturama.« Tudi sama se je v tem času zadovoljivo naučila češčine. Češko je sicer znala, še preden je prišla delat v Brno, tako da je svoje znanje jezika potem le izboljševala in »pilila«.

Tudi s češkimi prijatelji, seveda!

Ker je Laura zelo mlada profesorica, pravi, da jo je čisto na začetku malce skrbelo, ali ji bo uspelo imeti s študenti prijateljski, a vendar profesionalen in ustrezen odnos. »Kmalu se je izkazalo, da je bil strah odveč, saj smo vzpostavili izjemno lep in dober odnos. In ker sem tako navajena že iz svojih študentskih let, vikanje pa obstaja tudi v češčini, se ga tudi mi obojestransko poslužujemo. Ko pa študentje zaključijo s študijem, se seveda začnemo tikati.«

In kako se počuti Slovenka v tujini?

»To, da sem Slovenka v tujini, se mi ne zdi nič posebnega. Počutim se dobro, verjetno ravno zato, ker delam to, kar me resnično veseli in zanima in delo pa mi daje možnost tako za profesionalno kot tudi za osebnostno rast. Zame je tudi zelo pomembno, da sem zaposlena v

Foto: osebni arhiv, Masarykova univerza (muni. cz)

mladi

Večina študentov slovenščine na Masarykovi univerzi v Brnu na Češkem v času študija večkrat obišče Slovenijo. Prihajajo na študijske izmenjave, skupinsko v okviru strokovnih ekskurzij in zelo pogosto tudi poleti (s prijatelji, z družino) na daljše počitnice. »Nad Sloveniji so večinoma navdušeni, najbolj pa jih navadno prevzamejo gore in čudovita narava, ki je imamo v Sloveniji resnično v izobilju,« pravi Laura.

Sloveniji, kar olajša marsikaj. Zaposlena sem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik, program Slovenščina na tujih univerzah – sodelavci na Centru in na programu STU odlično skrbijo za nas – zato moje delo tukaj poteka dobro. Kot učiteljica slovenščine na tuji univerzi pa poleg poučevanja počnem še marsikaj. Pogosto organiziram literarne večere - v Brnu smo tako med drugim gostili Draga Jančarja, Gorana Vojnovića, Gregorja Podlogarja, Primoža Čučnika, koncerte - tukaj so bili Katalena in Vlado Kreslin, strokovne ekskurzije v Slovenijo, kulinarične večere ipd.

V okviru teh dogodkov imam veliko čast in privilegij, da spoznavam izjemne Slovence,« pove.

Učitelji slovenščine na tujih univerzah se namreč v veliki meri poleg svoje osnovne dejavnosti (tj. poučevanja slovenščine) ukvarjajo z marsičim. »Če rečem posplošeno, skrbimo za čim večjo prepoznavnost Slovenije in slovenščine. Menim, da smo pri tem zelo uspešni, za kar smo hvaležni naši slovenski alma materi, torej filozofski fakulteti, sodelavcem programa Slovenščina na tujih univerzah ter seveda univerzam gostiteljicam, ki nam pri uspešni izvedbi teh dejavnosti – vsaka pač glede na svoje zmožnosti – pomagajo«.

Laura življenje jemlje tako, kot se ponuja in nima kakih načrtov že za deset let naprej. Zato tega, kako dolgo namerava ostati v tujini, ne more napovedati in predvideti.

Kriza se pozna, a živi se vseeno lepo

“Na Češkem živijo ljudje po moji oceni precej dobro. Življenje je sproščeno in je precej stvari, ki nam olajšajo življenje tukaj: izjemno dobro je organiziran na primer javni prevoz, saj povsod po Češkem lahko brez težav in poceni prideš kamorkoli

– tudi v najbolj oddaljeno vas. Javni prevoz je organiziran tako, da so vozni redi vlakov in avtobusov usklajeni. Če torej nekam pripotuješ z vlakom, imaš gotovo več kot deset minut na voljo za povezavo z avtobusom.

Tudi na Češkem se kriza pozna, a na splošno se še vedno živi dobro.

Ljudje so zelo navajeni hoditi ven jest, kaj spit in se družit. Pogosto se zgodi, da med tednom v kakšni gostilni ali lokalu ni mogoče dobiti mesta, kamor bi se usedel”.

Še enkrat bi se odločila enako

»Poučevanje slovenščine v tujini je neprecenljiva izkušnja, saj mi je dala možnost, da bolje spoznam sebe, svojo kulturo, svoj prvi jezik in da to znanje, ki ga imam kot diplomirana slovenistka in obenem rojena govorka slovenščine, predam naprej. Na sploh je čudovito, ko začnemo sebe opazovati skozi prizmo drugega – tudi s tem, ko osvajamo drugi jezik, spoznamo, kakšno je drugo dojemanje sveta in lažje razumemo tudi svoje. Taka izkušnja je zelo dobra in koristna tudi zato, ker te izjemno okrepi – sama sem postala veliko močnejša, samozavestnejša in kar se mi zdi še najbolj dragoceno – bolj odprta in dojemljiva tudi za druge soljudi.

Spoznala sem tudi, da je moč – ne glede na to, kje smo – povsod najti dobre in zanimive ljudi«.

Na vprašanje, ali bi se še enkrat odločila enako, odgovarja: nedvomno.

Laura jeseni za eno leto odhaja v Zagreb, kjer bo na tamkajšnji filozofski fakulteti poučevala slovenščino.

Prepričana je, da se nam, dokler smo mladi, ni treba pretirano vezati na kraje, ker nas to zgolj omejuje.

“Novega okolja in delovnih izzivov se zelo veselim in če se bom tam počutila pol tako dobro kot v Brnu, bom povsem zadovoljna (smeh)”.

21

NE PREZRITE

Rodoslovje

Iskanje sorodnikov Nadaljevanje dela v arhivu Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo

V

dosedanjih nadaljevanjih smo začeli z dokumentiranjem podatkov o svojih prednikih. To je osnovni tip rodovnika. Pri tem delu smo začeli z zapisovanjem lastnega vedenja, nadaljevali s tem, kar smo lahko pridobili od živečih sorodnikov, iz domačega arhiva, z nagrobnih spomenikov in morda še na kakšen priročen način. Če z zbranim nismo bili zadovoljni, smo se morali podati v arhiv.

S pomočjo arhivskih zapisov v matičnih knjigah smo lahko svoje prednike dokumentirali za pet, deset, morda celo petnajst generacij. Če smo imeli srečo, smo pri tem delu naleteli na rodovnik, ki ga je naredil kdo od sorodnikov. Področje njegovih in naših raziskav se stika in prekriva. Kot bi zlatokop našel zlato žilo. V rodoslovju bi morda temu lahko rekli, da smo našli zlato korenino.

Ker z vsako naslednjo raziskano generacijo podvojimo število dokumentiranih prednikov v prejšnji generaciji, se nam z vsako naslednjo tudi podvoji število priimkov, s katerimi smo v sorodu. S takim podvajanjem pa se začnemo približevati trditvi, da smo tako ali tako vsi v sorodu.

Sorodstvo tako in drugače

Pojem sorodnika je ohlapna kategorija. Zna kdo postaviti mejo med ožjim in širšim sorodstvom?

Prej ali slej smo res vsi v sorodu.

Strogo vzeto, smo sorodniki samo, če imamo skupne prednike. Temu pravimo krvno sorodstvo. Mož in žena v tem smislu nista sorodnika, še manj sta sorodnika svaka in/ali svakinji. Pa tudi krvno sorodstvo po treh, štirih generacijah ‘zvodeni’ in utone v pozabo. V takem primeru tudi rek ‘kri ni voda’ izgubi svojo veljavo. Dokazovanje sorodstva na veliko daljavo, merjeno z generacijami in koleni, je samo še nekakšna zanimiva rodoslovna zgodovina in zemljepis.

Zlata korenina in zlata veja

Po tem uvodu lahko dosedanje dokumentiranje prednikov v vseh smereh razširimo na ostalo sorod-

22

stvo. V družini je navadno več kot en otrok. Večina teh otrok ima svoje družine in potomce. Vsak od njih ima enako pravico, da je vključen v sorodstveno evidenco. Kot so se nam med predniki pojavljali novi priimki, se nam s porokami pojavljajo med drugimi sorodniki. Verjetnost združevanja že narejenih

rodovnikov se še bolj poveča. Če smo pri dokumentiranju prednikov uporabili izraz zlata korenina, bi med sorodniki lahko govorili o zlati veji, saj vemo, da se rodovniki pogosto grafično predstavljajo kot drevesa s koreninami in vejami. Če pri dokumentiranju prednikov nismo delali omejitev, jih tudi pri

dokumentiranju sorodnikov ne bomo. Sorodstva torej ne bomo omejevali. Nasprotno. Iskali bomo priložnosti za odkrivanje zlatih korenin in zlatih vej. Za kaj takega pa je največ priložnosti med tistimi, ki ta ‘drevesa’ že imajo dokumentirana. Taki se zbirajo v rodoslovnem društvu. O tem več prihodnjič.

ne prezrite

Kozolci kot simbol slovenstva

Muzej kozolcev dobiva končno podobo V Šentrupertu na Dolenjskem rase edinstven muzej kozolcev na prostem. Projekt naj bi bil zaključen septembra 2012.

Blanka Markovič Kocen

»

Z muzejem na prostem - kozolci želimo na eni strani rešiti kulturnozgodovinsko dediščino, kot jo predstavljajo kozolci v Sloveniji, na drugi strani pa gre za projekt, ki ima tudi turistični, gospodarski in strokovni pomen,« pravi direktor projekta Peter Geršič. “Za nami je pomembna faza izbora kozolcev, ki bodo preseljeni v muzej na prostem. Strokovna skupina je izbrala objekte, ki so po različnih kriterijih primerni za selitev in bodo v muzeju predstavljali tako zgodovinski razvoj kozolca v naših krajih ter tudi različne načine njihove tradicionalne uporabe. Zdaj nas čaka še temeljita analiza izbranih kozolcev, priprava dokumentacije, ki bo omogočala fazo njihove prestavitve v muzej.

Kozolce bodo mojstri v tem delu razstavili, sledila bo premestitev, nato znova sestavljanje na mestu muzeja v Šentrupertu, pri čemer pričakujemo tudi precej obnovitvenih del, restavracije kozolcev.”

650 kozolcev presenetilo celo strokovnjake

Kozolci so brez dvoma slovenska posebnost. Samo na območju

kako se kozolec gradi, če je mogoče kakšen kozolec dobiti…. Ljudje so sporočali, da se jim kozolec podira in spraševali, ali jim lahko pomagamo oziroma, če nas zanima.« Projekt pa ne ohranja samo slovenske kulturnozgodovinske dediščine, temveč odpira zelo široke in zanimive teme, tudi povezane z lesom, ki v zadnjem času vnovič pridobiva na vrednosti. »Tudi ko govorimo o ekologiji, zelo hitro pomislimo na les,« dodaja Geršič in opozarja na zelo dolgo zgodovino predelave lesa v Sloveniji.

Mojstri za kozolce

Topler, velik kozolec z več okni, je imel precej različnih, tudi družabno funkcijo.

Mirnske doline so našteli nekaj več kot 650 kozolcev različnih tipov, med katerimi po številu prednjačijo toplarji. Odkritje je preseglo pričakovanja strokovnjakov, ki so v popisu sodelovali. Po besedah direktorja projekta je prav na tem območju največja koncentracija kozolcev v Sloveniji, kar je tudi eden

od razlogov za postavitev tega muzeja na prostem.»V Sloveniji se je kozolec zelo razvijal skozi čas.

Vsak pa je imel svojo zgodbo,« pove Geršič in poudarja, da želijo v muzeju na prostem z 19 kozolci prikazati razvojno pot tega za Slovenijo tako značilnega objekta. »Najprej so bili kozolci zelo preproste sušilne naprave, potem se je razvoj nadaljeval s tako imenovanim enojnim kozolcem in enojnim kozolcem s plaščem, na koncu pa pridemo do ljudem najbolj znanega toplerja, velikega kozolca z več okni, ki je imel že precej različnih funkcij. Pod njim se je dogajalo tudi družabno, socialno življenje, ki je skoraj vsakemu kozolcu vdahnilo svojo zgodbo,« razlaga sogovornik. Projekt Muzej na prostem – kozolci sofinancirata občina Šentrupert in Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Po Geršičevih besedah je odziv javnosti na prve informacije o projektu zelo dober, celo presenetljiv. »Sprejeli smo veliko telefonskih klicev, povpraševanj o projektu in dodatnih informacijah,

V projektu sodelujejo tudi mojstri, ki še znajo razstaviti in tudi ustrezno sestaviti kozolec, pri čemer je treba poudariti, da gre za zelo zahtevne operacije. Stari, pravilno sestavljeni kozolci, namreč nimajo nobenega železnega spojnega dela. Vse konstrukcijske povezave so narejene izključno iz lesa. Končna različica videza muzeja je sicer že pripravljena, a jo sproti prilagajajo zaradi ugotovitev stroke in izbranih kozolcev.

Snovalci muzeja si namreč želijo, da bi imel čim bolj naravno obliko, da bi kozolci dajali, kolikor je to mogoče, vtis, da so umeščeni v okolje v svoji pravi funkciji in niso nekakšni spomeniki, zgolj postavljeni na kupu. V okviru muzeja na prostem bodo sicer stekle tudi aktivnosti, ki bodo usmerjene v ohranjanje objektov na mestu njihovega nastanka.

Bralci, ljubitelji in zbiralci kozolcev lahko k projektu prispevajo z informacijami, ali pa le-te od snovalcev muzeja pridobijo.

K boljšemu razvoju projekta lahko prispevajo tudi z različnimi zgodbami o kozolcih, ki bodo objektom vdahnile življenje.

Informacije lahko sporočite ali pridobite na spodnjem naslovu: Občina Šentrupert Šentrupert 33, 8232 Šentrupert info@sentrupert.si

23

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

Poletne šole in seminarji

Poletje je čas za učenje V poletnih mesecih bodo na več lokacijah potekale poletne šole in seminarji, ki mlade spodbujajo k učenju slovenščine, hkrati pa omogočajo doživete počitnice v Sloveniji.

Patricija Virtič

18. poletni tečaj slovenskega jezika na Obali

Mladinska poletna šola slovenskega jezika v Ljubljani

Za mladostnike, stare od 13 do 17 let, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik v prestolnici med 4. in 15. julijem že peto leto organizira Mladinsko poletno šolo slovenskega jezika. Dopoldan se bodo udeleženci učili slovenskega jezika (20 ur tedensko), v popoldanskem in večernem času bo potekal tudi brezplačni spremljevalni program, ki bo namenjen spoznavanju slovenske kulture, zgodovine in sodobne stvarnosti, poskrbeli pa bodo tudi za obilico športnih in sprostitvenih dejavnosti. Tudi ta tečaj se bo pričel z uvrstitvenim testom.

Kontakt: center-slo@ff.uni-lj.si

Prestolnica bo gostila 30. poletno šola slovenskega jezika 2011

Med 4. in 29. julijem bo v Ljubljani potekala jubilejna, že trideseta Poletna šola slovenskega jezika, ki jo pripravlja Center za slovenščino kot

drugi/tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Slušatelji, stari od 18. let naprej, se lahko udeležijo dvo- ali štiritedenskega tečaja. Na tečaju bodo poučevali izkušeni lektorji z Univerze v Ljubljani. Pred začetkom tečaja bodo udeležence preizkusili v znanju slovenskega jezika in jih glede na rezultat razvrstili v eno od začetnih, nadaljevalnih ali izpopolnjevalnih skupin, ki bodo štele od 8 do 12 študentov. Zainteresirani se lahko odločijo tudi za dodatni izbirni popoldanski tečaj.

Poleg jezikovnega tečaja bo potekal tudi pester spremljevalni program, ki je namenjen spoznavanju slovenske kulture in zgodovine, obenem pa pomeni neposreden stik s slovenščino in njenimi govorci v naravnem jezikovnem okolju, zunaj razreda. Udeleženci bodo odšli na celodnevno ekskurzijo v zanimive in kulturno bogate predele Slovenije ter tako spoznali tamkajšnje naravne znamenitosti. Nedelje bodo proste, kar udeleženci navadno izkoristijo za obisk prijateljev in sorodnikov ali ogled turističnih znamenitosti.

Ministrstvo za šolstvo in šport ter Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu sta za udeležence

obeh poletnih šol v Ljubljani namenila tudi štipendije.

Kontakt: center-slo@ff.uni-lj.si

V Zgornji Savinjski dolini učenje slovenščine tudi za otroke

Poletna šola slovenščine, namenjena otrokom slovenskega rodu, starim od 7. do 17. let, ki živijo v tujini, bo potekala od 23. julija do 6. avgusta v Ljubnem ob Savinji. Organizira jo Zavod Republike Slovenije za šolstvo v sodelovanju z Osnovno šolo Ljubno ob Savinji, financira pa ministrstvo za šolstvo in šport. Udeleženci, lani jih je bilo kar 64, prebivajo pri svojih vrstnikih ali na ekološki kmetiji.

Program je zasnovan tako, da se otroci in mladostniki dopoldne učijo slovenščino, v popoldanskem času Osnovna šola Ljubno ob Savinji zanje organizira izlete, ekskurzije ter oglede znamenitosti Ljubnega in okolice, del življenja poletne šole pa so tudi vodene družabne in športne dejavnosti na prostem ali v športih centrih.

Kontakt: Rajko Pinter (rajko.pintar@guest.arnes.si) Foto: Dunja Wedam

Pod okriljem Univerze na Primorskem bo v Kopru med 18. in 31. julijem potekal tečaj slovenskega jezika z naslovom »Halo, tukaj slovenski Mediteran«. Štirideseturni tečaj bo trajal dva tedna, razdeljen je na sklopa spoznavanja jezikovnih struktur in konverzacije. Popoldanski čas bo popestren z delavnicami in predavanji o slovenski folklori, ljudski glasbi, slovenski književnosti, gledališču in filmu, v večernem delu pa si bodo udeleženci ogledali filmske in gledališke predstave ter se srečali s slovenskimi pisatelji, režiserji in igralci. Poletni tečaji slovenskega jezika so namenjeni vsem, ki bi se radi naučili slovenskega jezika ali svoje znanje slovenščine še izpopolnili, spoznali Slovenijo in njeno kulturo. Primeren je tako za popolne začetnike kot tiste, ki osnove slovenskega jezika že poznajo, zaželeno pa je, da so udeleženci stari najmanj 15 let. Tečajniki se bodo odpravili tudi na ekskurzijo po Sloveniji in z ladjo po slovenskih obmorskih mestih.

Kontaktna oseba: Mojca Butinar Mužina (mojca.butinar@fhs.upr.si).

Branje je za stare in mlade v parkih Ljubljane

24

IZOBRAŽEVANJE in znanost

Slovenščina na daljavo

Do znanja slovenščine kar iz naslanjača S programom Slovenščina na daljavo se lahko naučite slovenskega jezika, ne da bi obiskali Slovenijo ali kakšen jezikovni tečaj slovenščine. Za učenje potrebujete le računalnik s povezavo do svetovnega spleta, uporaba programa pa je brezplačna.

Patricija Virtič

Na spletu brezplačno dostopen že od leta 2006

Slovenščina na daljavo je brezplačno dostopen internetni tečaj, ki je nastal v sodelovanju Centra za slovenščino, Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Tečaj je namenjen samostojnemu učenju slovenščine kot tujega jezika, zaživel je leta 2006. Nastal je kot rezultat ciljnega raziskovalnega projekta, katerega nosilec je bil Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Primeren za začetnike in izpopolnjevalce

Jezikovni tečaj je razdeljen na tri težavnostne stopnje (začetniki, nadaljevalci, izpopolnjevalci), razvija pa različne jezikovne spret-

nem naslovu www.e-slovenscina.si.

Pred prvo uporabo je potrebna registracija. Po prejemu gesla se lahko vaše učenje začne. Tanja Jerman iz Centra za slovenščino priporoča, da najprej rešite uvrstitveni test, s katerim boste lažje določili raven znanja slovenščine. Rezultat testa vas bo uvrstil med začetnike, nadaljevalce ali izpopolnjevalce. V posameznih enotah si lahko s pomočjo Študijskih orodij izberete katerokoli študijsko pot, priporočena pa je tista, ki ustreza vašemu predznanju. »Tečaj nima obveznega zaporedja učenja, tečajnik se sam odloči, katero temo na kateri stopnji bo preučeval. Obstaja sicer priporočen vrstni red, a na koncu je tečajnik tisti, ki si začrta svojo učno pot,« pojasni Jermanova.

Prijava omogoča, da ima tečajnik pregled nad že preučenimi temami.

Ob naslednji prijavi lahko nadaljuje tam, kjer je končal. nosti (poslušanje, branje, pisanje).

Sestavljen je iz šestih vsebinskih sklopov: osebna identiteta; osebna razmerja; hrana, pijača, nakupovanje; zdravje in higiena; promet in potovanja; delo in poklic. Vsaka tema vključuje avdio in video posnetke, branje različnih besedil ter pisanje, vsako od teh dejavnosti pa dopolnjujejo vaje, ki so mediju didaktično in estetsko prilagojene in na podlagi katerih uporabnik lahko sproti preverja svoje znanje. »To je eden izmed modernejših pripomočkov za učenje slovenščine, dostopen je vsakomur, njegova posebna vrednost pa je, da je veliko gradiva tudi v avdio-video obliki, kar je tečajniku pri učenju izgovorjave v veliko pomoč,« je pojasnila Tanja Jerman iz Centra za slovenščino.

venskim izseljencem in njihovim potomcem, študentom na študijskih izmenjavah, prevajalcem … Predstavlja priložnost za vse, ki jim slovenščina ni prvi jezik, da se na preprost, široko dostopen in prijeten način začnejo učiti ali poskušajo svoje znanje izpopolniti. »Tečaj je komunikacijsko naravnan, v ospredju so dialogi in besedišče, ne vsebuje pa slovnice. Namenjen je predvsem vsakodnevnemu sporazumevanju,« doda Jermanova. Tečajnik iz tujine, ki bi predelal vse teme na vseh stopnjah, bi se lahko brez težav sporazumeval s slovensko govorečimi, je še prepričana.

Otrokom je namenjen poseben kotiček, kjer se lahko ti naučijo slovenskih besed za številke, barve, živali in pisarniške pripomočke.

Za mlade po letih in mlade po srcu

Tečajnik si svoj učni načrt izdela sam

Tečaj je namenjen tujim govorcem v Sloveniji in na tujem, slo-

Internetni tečaj Slovenščina na daljavo je prosto dostopen na splet-

Poleg jezikovnega tečaja tudi poznavanje Slovenije

Spletno mesto je aktivno že vrsto let, obisk strani pa je, kljub padcu po prvotnem navdušenju, še vedno zadovoljiv. »Še vedno nam kateri izmed tečajnikov na naših preostalih tečajih in šolah slovenskega jezika pove, da se je slovenščine začel učiti prav prek tega programa,« poudari Jermanova, ki priznava, da je program potreben prenove: »Program bi želeli nadgraditi in dopolniti, to je potrebno in tega se seveda zavedamo, a za takšen projekt potrebujemo finančna sredstva, ki pa jih trenutno nimamo.« Celoten sistem Slovenščina na daljavo poleg jezikovnega tečaja ponuja tudi informacije o Sloveniji in slovenščini, na voljo pa so tudi vzorčni testi za preverjanje znanja slovenščine po veljavnem sistemu testiranja v Sloveniji.

25

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

Zmago Prelec

Znanost ne sme biti sama sebi namen

»Povezava znanosti in prakse je zelo učinkovita in v življenju nujna.« Ana Mrzlikar Foto: osebni arhiv

Z

mago Prelec je slovenski strokovnjak in znanstvenik s področja energetike, ki živi in dela na Reki na Hrvaškem. »Tehnika me je zanimala že od otroških dni, tako da vpis na srednjo strojno šolo sploh ni bil vprašanje. Pomembno pa se mi je zdelo tudi dejstvo, da je takrat na Reki že obstajala tudi fakulteta za strojništvo.« Po končanemu dodiplomskem študiju se je poleg redne službe v INA Rafineriji Rijeka, kjer je bil zaposlen dobrih 29 let, odločil tudi za znanstveno kariero.

Potem ko je leta 1984 doktoriral iz strojništva, je postal tudi redni profesor na tehnični fakulteti. »Lahko rečem, da sem imel vzporedno priložnost, če ne celo privilegij, da svoje osvojeno znanje in izkušnje prenašam na obe strani: izkušnje iz gospodarstva na študente, teoretično znanje pa na sodelavce v praksi. Mislim, da je bila takšna povezava znanosti in prakse zelo učinkovita in je v življenju nujna. To je pravzaprav tisto, česar dandanes v naših okoliščinah precej primanjkuje. Kritike, da so znanstveniki in gospodarstvo premalo povezani, so resnične in upravičene, kar pa za nobeno stran ni dobro. Na takšen način gospodarstvo počasi izgublja zaupanje v domači znanstveni potencial in se zato raje odloči za povzemanje oziroma nakup že dokončanih zunanjih rešitev in proizvodov, znanstveniki pa se vse manj ukvarjajo z realnimi problemi, ki bi jih lahko reševali v gospodarstvu. S tem pa izgubita obe strani,« je prepričan Zmago Prelec.

Zmago Prelec, strokovnjak in znanstvenik s področja energetike in varstva okolja, ki živi na Reki: »Znanost, ki ne išče in ne najde svoje potrditve in uporabe v praksi, ni prava znanost, ker takšna postane sama sebi namen«.

Življenje na Reki

Ko je po drugi svetovni vojni Jugoslavija spodbujala selitve - v tovarnah v povojni obnovi so namreč potrebovali precej novih delovnih moči - sta se tudi mama Marija in oče Jože odločila, da si boljše pogoje za življenje najdeta v mestu, ki je nudilo več možnosti za delo. Takrat štiriletni Zmago se je iz osrčja Brkinov, iz vasi Barke, z družino preselil na Reko.

V tem mestu je že pred drugo svetovno vojno živelo precej slovenskih družin, po vojni pa se je njihovo število še povečalo. Pouk v osnovnih šolah je vse do leta

Zmago Prelec o varovanju okolja in ceni energije v prihodnosti: »Za nobeno vrsto energije ne moremo več trditi, da je poceni in še posebno ne, da je poleg tega še neškodljiva za okolje. Obdobja nizke cene energije je bilo konec pred več kot 38 leti, od prve svetovne energetske krize leta 1973 v takratni politični krizi na Bližnjem vzhodu. Od takrat naprej razne politične krize ali podobni svetovni dogodki od časa do časa skozi skokovite spremembe cene energije poudarjajo resnico, da so njene razpoložljive količine vse manjše, da energija ni neizčrpna, da zadostne in trajne alternative za konvencionalne vire še niso na vidiku in da se moramo naučiti živeti s spoznanjem, da bo cena energije v prihodnje še naprej rasla«.

26

1954 potekal v slovenščini, kasneje pa je bila na žalost slovenska šola na Reki ukinjena zaradi premajhnega vpisa slovenskih otrok. Zmago Prelec zato ne govori popolne slovenščine: »V krogu družine, pri vsakdanjem pogovoru s starši smo popolnoma obdržali slovenski jezik, in to čisto »brkinsko« narečje, prav tako slovensko govorim s sorodniki iz Slovenije. S svojo ženo, dokler je bila še živa, in s svojimi otroki pa sem se oziroma se pogovarjam v hrvaščini.« Že od leta 1947 je na Reki obstajalo in uspešno delovalo Kulturnoprosvetno društvo Bazovica, kjer so se zbirali reški Slovenci in v katerem je bil tudi Zmago Prelec v svojem mladinskem in študentskem obdobju aktiven član. Kasneje pa je, kot pravi, zaradi mnogih obveznosti postal bolj pasiven. »Seveda pa še vedno obiščem kakšno lepo prireditev in se udeležim kakšnega drugega dogodka,« dodaja.

Znanstveno delo

Zmago Prelec je od leta 2000 dalje redni profesor in znanstveni

svetovalec na Tehnični in Pomorski fakulteti na Reki. Osem let je bil tudi prodekan za področje poslovnih odnosov, danes pa vodi katedro za procesno in energetsko strojništvo, energetiko in zaščito okolja.

V okviru dodiplomskega študija predava predmete energetski sistemi, generatorji pare, inženirstvo varstva okolja, na doktorskem študiju pa predmeta optimizacija energetskih procesov in varstvo okolja v procesni industriji.

Je tudi aktiven član mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo z zaščito okolja in energetiko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je sodeloval v delovni skupini znotraj Evropske ekonomske komisije pri Združenih narodih, ki je pripravljala Konvencijo o prekomernem onesnaževanju zraka. Med leti 1995 in 2000 je bil predsednik Zveze inovatorjev INA – Rafinerije nafte Rijeka. Sodeloval je na mnogih kongresih in simpozijih, tako doma kot v tujini, predaval študentom v Italiji, na Nizozemskem, je mentor mnogih diplomskih in magistrskih del, avtor knjig, učbenikov, strokovnih člankov.

Dolga leta je bil tudi urednik strokovnega glasila Energetičar.

Za svoje znanstvene raziskave in izsledke je prejel mnogo nagrad. Zagotovo lahko izpostavimo nagrado mesta Reke, ki jo je leta 1995prejel za znanstveni in strokovni razvoj tehnične veje energetike: za rezultate znanstvenih raziskav in za avtorsko delo Energetika u procesnoj industriji iz leta 1994. Na mednarodni konferenci POWER-GEN 1998. v Milanu pa je prejel nagrado za najbolje ocenjeno izumiteljsko in znanstveno delo. »Nagrade in priznanja za dosežke pri delu so prijetna doživetja, posebno če smo jih deležni po dolgotrajnem delu in marsikaterem odrekanju. Pridejo nekako sami od sebe - človek ne razmišlja o njih, dokler jih ne prejme. Takrat pa postanejo velika spodbuda in obenem obveza za še intenzivnejše delo.«

med nami

Svetovni slovenski kongres

Slovenski zdravniki pred novimi izzivi

V organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa je med 9. In 11. junijem v Ljubljani potekala tradicionalna, po vrsti že 7. konferenca slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije, ki je v dvanajstih letih, odkar se zdravniki na njej srečujejo, pridobila velik ugled v zdravniških krogih.

Blanka Markovič Kocen

O

srednji namen srečanja, katerega častni pokrovitelj je bil predsednik Vlade Republike Slovenije Borut Pahor, glavni pokrovitelj pa Zdravniška zbornica Slovenije, je krepitev sodelovanja med slovenskimi zdravniki doma in po svetu, medsebojna izmenjava izkušenj in utrjevanje stikov. Dejstvo je namreč, da je med Slovenci v tujini veliko uveljavljenih strokovnjakov, tudi zdravnikov, medicinska stroka pa nikoli ni poznala meja.

Udeleženci tridnevne konference so razmišljali o aktualnih temah, med drugim o obvladovanju infekcijskih bolezni v Sloveniji in po svetu ter infektologiji in medicini v izrednih razmerah. Izbrane teme so bile splošne, saj se pojavljajo na vseh bolniških oddelkih in po vsem svetu.

Strokovni odbor pri Svetovnem slovenskem kongresu je v sodelovanju s Slovenskim zdravniškim društvom in Zdravniško zbornico Slovenije že pred leti oblikoval predlog za tovrstna srečanja z namenom, da bi čim širšemu krogu slovenskih zdravnikov omogočili seznanitev z najnovejšimi dosežki na področju različnih vej medicine in prek slovenskih vrhunskih strokovnjakov ter znanstvenikov, ki delujejo v tujini,

Osrednji namen srečanja je krepitev sodelovanja med slovenskimi zdravniki doma in po svetu, medsebojna izmenjava izkušenj in utrjevanje stikov.

za primerjave in spodbudo za napredek,« je ob odprtju konference med drugim dejala prof. dr. Bojana Beović, predsednica organizacijske-

Dejstvo je, da ima srečanje ne le nacionalni, temveč tudi širši družbeni pomen. zagotovili čim hitrejši pretok znanja v slovenski prostor. Dejstvo je torej, da ima srečanje ne le nacionalni, temveč tudi širši družbeni pomen.

Od občudovanja do preganjanja

»Povezovanje in odprtost pomenita za majhno državo priložnost

ga odbora in dodala: »V razburljivih časih s številnimi zgodovinskimi spremembami se spreminja tudi odnos do našega poklica, ki niha od (pre)velikega občudovanja do nezaupanja in preganjanja.« »V času od prve konference pred 12 leti je slovensko zdravništvo prehodilo vijugasto pot, tako kot

so skoraj vse poti v naši deželi, med hribi in dolinami, po planotah in grapah,« se je slikovito izrazila Beovićeva.

Znanje naj kroži

Dobrodošlico je udeležencem konference zdravnikov, ki je hkrati 23. srečanje slovenskih strokovnjakov iz sveta in domovine v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa, je zaželel tudi predsednik SSK dr. Boris Pleskovič, ki je med drugim izpostavil pomen vračanja mladih, ki študirajo v tujini, da znanje kroži in se spletejo vezi. »V Sloveniji primanjkuje zdravnikov in upam, da jih bomo tudi s pomočjo tega dogodka čim več pripeljali nazaj,« je med drugim

dejal dr. Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa. Po njegovih besedah so ta prizadevanja že obrodila nekaj sadov. Opozoril pa je na to, da je na svetu mnogo Slovencev, ki nimajo slovenskega državljanstva, zato bi bilo prav, da imajo tudi ti v primeru enakih kvalifikacij prednost zaposlovanja pri nas. Vse pristojne institucije je zato pozval, naj temu namenijo posebno pozornost in pomagajo pri vračanju in vključevanju naših rojakov v domovino.

Težavni začetki srečanj

V svojem nagovoru je predsednik SSK med drugim orisal tudi zgodose nadaljuje na strani 28

27

MED NAMI se nadaljuje s strani 27

vino teh srečanj. »Ko se je leta 1997 rodila zamisel, da bi v Slovenijo povabili ugledne slovenske strokovnjake, ki so se uveljavili v tujini, je bilo v začetku precej težav,« je dejal dr. Pleskovič. Uradne državne in akademske institucije namreč po njegovih besedah niso imele ne pravega posluha ne popolnih podatkov oziroma naslovov naših strokovnjakov v tujini. »Večina pristojnih se je obnašala tako, kot da slovenski strokovnjaki v tujini niso del našega naroda, čeprav v tujini živi več kot pol milijona Slovencev.« Kljub zelo skromnim finančnim sredstvom za organizacijo svetovnih konferenc so v Svetovnem slovenskem kongresu ostali optimisti, pravi dr. Pleskovič.

Povsem upravičeno! Ugledni Slovenci namreč niso samo z veseljem prišli na srečanje v domovino, ampak so si, razen redkih izjem, plačali tudi največji strošek, to so letalske karte iz daljnih krajev.

Med udeleženci smo pred samo otvoritvijo konference poklepetali z dr. Silvom Lipovškom, uglednim

pove sogovornik, ki je doktoriral s področja zdravljenja raka ledvic in predava po vsem svetu. Sicer je profesor urologije na katoliški univerzi v Buenos Airesu. Zaradi številnih obveznosti je v Sloveniji tokrat ostal le nekaj dni. »Na letošnji kongres sem prišel z najboljšimi pričakovanji, ker sem prepričan, da je stik med zdravniki iz Slovenije in sveta zelo pomemben,« je dejal. »Čeprav se novosti v medicini bolj ali manj povsod enako ali vsaj podobno izvajajo, so sistemi, po katerih delamo, različni. Srečanja, kot je konferenca v Ljubljani, pa nas obojestransko obogatijo.« Dr. Rožanec se v zadnjih letih poglablja v manjše posege v urologiji in ne more napovedati, ali bo v prihodnje delal tudi v Sloveniji.

Dr. Boris Pleskovič, predsednik SSK: »V Sloveniji primanjkuje zdravnikov in upam, da jih bomo tudi s pomočjo tega dogodka čim več pripeljali nazaj.«

v Sloveniji sem bil “naročen”, v Argentini pa rojen, saj so me tja “pretihotapili” v trebuhu moje matere,«

Dr. Patricija Ečimović: »Na Irskem je tradicija ohranjanja stikov s tistimi, ki so odšli po svetu, zelo velika in je veliko pripomogla k državi. Tudi Slovenija mora to izkoristiti.« slovenskim zdravnikom, ki se je po dolgih letih iz Argentine vrnil domov. »Malo za šalo, malo zares,

smeje pove dr. Lipovšek, ki je na konferenci predaval o infektologiji na otroški kirurgiji. S ponosom

pove, da je prej govoril slovensko kot špansko, v znanju maternega jezika pa se je izpopolnjeval v sobotnih šolah slovenščine.

Dr. Lipovšek je bil prvič v Sloveniji leta 1998. »Takrat me je prešinilo, kam sodim,« pravi in doda, da se je ob vrnitvi na letališču v Buenos Airesu prvič v življenju počutil kot tujec v Argentini. »Takrat sem si rekel, dovolj je, uredil vse papirje, prodal imetje in se marca 2002 vrnil za stalno.« Eden izmed dejavnejših uveljavljenih udeležencev konference je bil dr. Jože Rožanec, prav tako iz Buenos Airesa, ki je prvi dan govoril o inovativnosti in kreativnosti znanstvene kirurgije, predstavil pa je tudi raziskovalno delo s področja

Dr. Patricija Ečimović: očarana nad človečnostjo irskih zdravnikov

Posebno življenjsko zgodbo ima tudi dr. Patricija Ečimović, anesteziologinja, ki je doktorirala iz epidemiologije raka in trenutno dela na Irskem. »Ko sem se leta 2008 odločila za življenje in delo na Irskem, sem bila odlično sprejeta,« pravi dr.

Ečimovićeva, ki pri Ircih ceni predvsem toplino. »Ta se pozna tudi in predvsem pri delu z bolniki, kar je bil eden izmed glavnih motivov za to, da sem ostala na Irskem.« Po njenih besedah je na Irskem tradicija ohranjanja stikov s tistimi, ki so odšli po svetu, zelo velika in je veliko pripomogla k državi. Tudi Slovenija mora to izkoristi. Sama skuša ves čas razmišljati, kaj lahko stori za domovino.

Dr. Bojana Beović: »V razburljivih časih s številnimi zgodovinskimi spremembami se spreminja tudi odnos do našega poklica, ki niha od (pre)velikega občudovanja do nezaupanja in preganjanja.«

Dr. Jože Rožanec: »Srečanja, kot je konferenca v Ljubljani, pa nas obojestransko obogatijo.«

28

kirurških posegov pri majhnih tumorjih ledvic.

Dr. Rožanec je predstavnik druge generacije argentinskih Slovencev.

Za zdravniški poklic se je odločil že v mladih letih, saj je medicino študiral tudi njegov oče, in sicer v Sloveniji, za razliko od sina, ki je znanje s tega področja pridobival v Argentini. Kako je povezan s Slovenijo, priča tudi dejstvo, da je hči slovenskih staršev tudi njegova žena in v družini govorijo slovensko. »Ko prestopimo domači prag, govorimo samo v maternem jeziku,«

V Ljubljani se, kot pravi, še vedno počuti kot doma, na Irsko pa vsako leto popelje študente medicine iz Slovenije.

Na konferenci je predavala o izkušnjah z misij Zdravnikov brez meja. Kot anesteziologinja je sodelovala v sedmih misijah po vsem svetu in vsaka posebej se jo je, pravi, močno dotaknila.

Ob začetku konference je izšel tudi zbornik s prispevki sodelujočih v programu, ki je na voljo tudi v pisarni Svetovnega slovenskega kongresa.

MED nAMI Slovenija v svetu

Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije Izseljensko društvo Slovenija v svetu je v počastitev 20. obletnice slovenske samostojnosti pripravilo tri zanimive razstave. Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije je naslov velike razstave fotografij in dokumentov, ki pričajo o delovanju Slovencev po svetu v času osamosvajanja Slovenije. Razstava je do 7. julija na ogled v preddverju velike dvorane v Državnem zboru Republike Slovenije, do 16. julija pa pred veliko čitalnico Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. (Boštjan Kocmur)

Bara Remec V NUK-u je na ogled tudi razstava akademske slikarke Bare Remec, velike umetnice in ilustratorke številnih knjižnih del. Razstava obeležuje 20-letnico smrti slikarke in enako obletnico njene prve razstave v samostojni Sloveniji. Bara Remec je svojo pot začrtala in se uveljavila že pred drugo svetovno vojno, zgodaj za tiste čase za zelo nenavadno odločitev, da postane slikarka. Po letu 1948 je svojo življenjsko in umetniško pot nadaljevala v Argentini. Ob odprtju razstave so predstavili tudi v Argentini pravkar izdano monografijo taboriščnih skic Bara Remec: njena begunska pot v risbah.

Izseljensko društvo Slovenija v svetu vabi na 18. Tabor Slovencev po svetu, v nedeljo, 3. junija, v Šmarjeških Toplicah.

V cerkvi sv. Marjete v Šmarjeti bo ob 10.00 sveta maša, ob 12. uri pa bo v Termah Šmarješke Toplice potekala okrogla miza na temo Slovenci po osamosvojitvi Slovenije – Sodobne mednarodne selitve.

V kulturnem programu bodo nastopili dijaki RAST 40 iz Argentine, MPZ Mi smo mi iz Clevelanda, Kvartet Slomšek iz Maasmechelna in Tamburjaši iz Vipave.

Opoldanski čas bo namenjen druženju in kopanju, poskrbljeno bo za avtobusni prevoz iz Ljubljane, skupno kosilo in kopanje. Odhod bo s parkirišča Tivoli ob 8. uri.

Slovenija v svetu

Britansko priznanje

Razstava Slovenci v Londonu 1991-1994 Ana Mrzlikar

O

b dvajsetletnici razglasitve slovenske državnosti je Znanstveno raziskovalni center SAZU skupaj z Arhivom RS v svojem atriju odprl razstavo Slovenci v Londonu 1991-1994. Kronika delovanja civilne družbe v času osamosvajanja: Slovenski krizni center in glasilo The Slovenian Newsletter.

Gre za najobsežnejši urejeni dokument akcij, s katerimi je civilna družba v Londonu odgovorila ob napadu jugoslovanske armade na Slovenijo leta 1991. Publikacija Jane Valenčič in Mihe Dobrina je zbir skoraj vsega pisnega in fotografskega gradiva iz arhivov Slovenskega kriznega centra in glasila The Slovenian Newsletter.

Slovenski krizni center je ustanovila Razstava dokumentira odgovor skupine posameznikov na vojno skupina mladih intelektualcev, Slovencev, v Sloveniji leta 1991 in dogodke po njej. Nastala je iz arhivskega ki so takrat živeli v Londonu, njegovi vo- gradiva Slovenskega kriznega centra in glasila The Slovenian dilni člani so bili: Jana Valenčič, dr. Zvez- Newsletter, ki sta takrat delovala v Londonu dan Pirtošek, dr. Marko Hawlina, Miha Na fotografiji sta avtorja razstave Jana Valenčič in Miha Dobrin.

Dobrin, Polona Truden Dobrin, Nadja Rojnik Stone, Nataša Kormanič, Evald Flisar in drugi. v parlamentu … Ljudi smo ozaveščali, kakšna je Slovenski krizni center ni bil organizacija, temveč v resnici situacija in zakaj je odcepitev Slovenije akcijska skupina posameznikov, Slovencev in Brinjena legitimna pravica. tancev, brez vnaprej določenega programa, forNe trdimo, da so akcije civilne družbe pospešile malnega članstva in vodje. »Slike jugoslovanskih britansko priznanje Slovenije, mislimo pa, da so tankov, ki se valijo skozi slovensko pokrajino, ga olajšale,« pripoveduje Jana Valenčič. so med Slovenci različnih prepričanj prebudile občutek nacionalne identitete in povezanosti.

Razstava naj gre med Slovence Odločeni, da pomagamo ohraniti in negovati po svetu nove občutke, smo 1991. vpeljali redna mesečna »Moja velika želja je, da bi ta razstava šla po srečanja v gostilni Maddox’s Arms sredi Londona svetu – Arhiv RS je razstavo predelal v potovalni in tako je krizni center nastal. Ta srečanja so bila format, kar pomeni, da se lahko prenaša v nepredhodnik Britansko-slovenskega društva,« sta kaj potovalkah. Rada bi jo poslala med Slovence v razstavnem katalogu zapisala avtorja razstave. v Cleveland, Argentino, Avstralijo … Kajti to, kar smo doživljali mi, so doživljali v tistem času tudi Britanska javnost ni bila drugi Slovenci po svetu. Nadgradnja se začne, ko naklonjena osamosvojitvi smo to gradivo in dokumentacijo zbrali in organizirali.

Slovenije Moja druga želja pa je, da bi katalog, razstavo »Britanski Slovenci smo se od vsega začetka oz. sporočilo te razstave umestili na internet ali zavedali, da britanska javnost in večji del vplivnih kako drugo primerno obliko, ki bi se približala osebnosti nasprotujeta razpadu Jugoslavije. Eden slovenskim srednješolcem. Mladim bi namreč od razlogov, kot ga je navajala premierka Margarada dala sporočilo, da Slovenija ni nastala na ret Thatcher, je bilo tudi vprašanje odplačevanja Gregorčičevi oz. v parlamentu, ampak predvsem jugoslovanskih dolgov v tujini. Poleg tega je imela na cesti, med ljudmi. Ta razstava je resnično priJugoslavija auro dežele, ki se je uprla Hitlerju in marni vir informacij, saj je nastala nekaj let po Stalinu, ljudje so tja hodili na počitnice, bila je kar dogodkih, takrat, ko smo vse to še močno čutili,« priljubljena in spoštovana država. In potem se pravi Jana Valenčič. »Vsak »papir« je zgodovinpojavi Slovenija, ki se želi odcepiti, pride do vojne ski dokument. Velika vrednota te razstave je, da … Celotno britansko mnenje je bilo nenaklonjeno kaže, kako pomembni so dokumenti, kaj dejansko osamosvojitvi Slovenije in mi smo mnenje britanpiše zgodovino. Kajti če vse to ne bi bilo zbrano, bi ske javnosti pomagali zasukati skozi različne akostalo v škatlah,« dodaja Miha Dobrina. cije: šli smo pred kamere, na cesto, lobirali smo

29

med nami

Slovenska izseljenska matica

Skrb za mlade Prvič objavljamo seznam štipendistov SIM Janez Rogelj, glavni tajnik SIM

S

lovenska izseljenska matica je že ob sami ustanovitvi leta 1952 takratnemu svetu za znanost in kulturo v Ljudski republiki Sloveniji predlagala, naj Univerza v Ljubljani omogoči študij trem do petim mladim izseljencem iz ZDA. Ustanovitelji matice so se zavedali, da je za učinkovito in dolgotrajno življenje izseljencev treba pritegniti predvsem mlade, najlažje pa je to doseči s podelitvijo štipendij za študij v Sloveniji, in sicer na smereh, ki smo jih nekoč označili kot slovenistika.

V začetku delovanja matice so bili najbogatejši stiki z ZDA, zato ni slučaj, da je bila prva štipendija,

ime in priimek

država

ki jo je SIM podelila izseljencu oziroma njegovemu potomcu, prav iz ZDA. To je bila Florence Šiškovič, ki je od leta 1954 do 1958 v Ljubljani študirala petje in balet.

Naslednji štipendistki sta bili Klarita Klinc iz Buenos Airesa in Bronislava Škroba iz Francije. Prva je v tem obdobju študirala slavistiko, druga pa klavir.

Revija Slovenija danes prvič doslej objavlja seznam vseh izseljencev oziroma njihovih potomcev v Sloveniji, ki jim je le-ta prek SIM podelila štipendijo.

Od takrat pa do leta 1991 je SIM štipendirala 114 štipendistov, pregled je priložen.

Po letu 1991 je skrb za mlade ozi-

predmet študija

šolsko leto od - do

Štipendisti so se med študijem v Sloveniji tudi dodobra spoznali, nekateri so to celo kronali s poroko, kot na primer leta 1966 Juan Angelo Šaili Iz Argentine.

roma podeljevanje štipendij prevzelo ministrstvo oziroma zavod za šolstvo, po letu 2008 pa Agencija za štipendije - Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendij. Bilo bi koristno,

ime in priimek

država

da bi sklad in še prej ministrstvo za šolstvo prav tako objavila pregled izseljenskih štipendistov, tokrat Vlade R Slovenije, tudi za obdobje 1991- pa do 2011.

predmet študija

šolsko leto od - do

Florence Siskovich ZDA

petje balet

1954 – 1968

Leonida Stanko

Venezuela

stomatolog

1976 – 1982

Klarita Klinc

Argentina

slavistika

1954 – 1957

Viktor Janže

ZDA

medicina

1976 – 1982

Bronislava Škruba

Francija

klavir

1954 – 1955

Norma Tomič

Argentina

folk. koreograf

1977 – 1979

Anton Soler Biljenski

Argentina

podipl. glasba

1957 – 1959

Prof. John Butchar ZDA

slov. etn. folk

1977 – 1978

JosipSviličič +

Argentina

glasba , pianist

1962 – 1967

Jeanette Zaman

ZDA

slov./ ekon.

1978 – 1981

Alberto Gregorič

Argentina

defektologija

1962 – 1964

Danica Dolenc

Kanada

slov.

1978 – 1979

Alberto Mislej Argentina

novinarstvo

1962 – 1964

Irena Mislej

Argentina

umetnostna zgodovina

1978 – 1979

Nelida Mislej

1962 – 1964

Tina Sommers

ZDA

slov.

1978 – 1980

Jerry Klinc

ZDA

slov.

1980 - 1981

Nancy Hribar

ZDA

slov.

1980 – 1981

Vicki Gleim

ZDA

slov.

1980 – 1981

Ivanka Drufkova

Kolumbija

slikarstvo

1981 – 1982

Bruno Iskra – Doma

Avstralija

slov.

1981 – 1984

Elizabeta Reja – Wolfand

Avstralija

slov. / ang.

1981 – 1985

Vesna Matič

ZDA

klin. psih. podipl.

1981 – 1985

Jacqueline Kotar

Francija

franc. / slov. FF

1981 – 1986

Vasilija Tsigarida

Grčija

kemija

1983 – 1989

Amalija Perez Molek

Argentina

ALU – spec

1983 – 1988

Oskar Molek

Argentina

etnol. špan.

1983 - 1987

Mark Richardson

ZDA

slov.

1983 – 1985

Jana Fele

Belgija

slov.

1984 – 1985

Metka Hoops

Nizozemska

slov.

1984 – 1985

Tanya Vršič

Kanada

slov.

1984 – 1985

Stefia Karlovich

ZDA

ang. /slov./ FF

1984 – 1986

Argentina

statistika

Prof. Robert Gobetz

ZDA

slovenska dramatika

1964 - 1966

Violeta Ruparcich

ZDA

folk. koreografija

1964 – 1965

Rudolfo Štekar

Argentina

gradbeni tehnik

1964 – 1966

Armando Blažina

Argentina

novinarstvo

1964 – 1967

Juan Angelo Šaili

Argentina

v ZG. pomorstvo

1964 – 1970

Dolores Ivancich

ZDA

petje

1965 – 1966

Margery Obed

ZDA

praksa na zavodu za slepe

1965 – 1967

Franc Smerke

Belgija

FF

1965 – 1970

Božidar Senegačnik

Francija

rudarska srednja šola

1965 – 1969

Marta Kuhar Sackitey

Urugvaj

učiteljišče

1966 – 1969

Juan Carlos Oven

Argentina

filolog

1967 – 1972

Karmen Klavžar

Argentina

kemija

1968 – 1969

Juan Vatovec

Argentina

stomatologija

1972

Marička Ritlop

Avstralija

ekonomija

1972 – 1973

Marjan Golobič

Kanada

ang. / franc.

1976 – 1982

30

med nami

ime in priimek

Po tem ko so bili izbrani izseljenci za študij v Ljubljani, so najprej pridobili znanje slovenskega jezika, Na sliki učenje slovenščine z lektorico, Molek Amalija, Argentina, Tsallou Aleksander, Grčija, Oskar Molek, Argentina, Nachbauer Thomas, Avstrija.

ime in priimek

država

predmet študija

šolsko leto od - do

država

predmet študija

šolsko leto od - do

Antolin Margaret

ZDA

FF

1986 – 1987

Jelševar Ema

ZDA

FF

1986 – 1987

Andrej Ržišnik

ZRN

Faag . arh.

1986 – 1990

Elektra Tsigarida

Grčija

etnol./ slov.

1986 – 1990

Pavlina Tsigarida

Grčija

arhitektura

1986 – 1989

Sonja Čebokli

Francija

franc./ španšč.

1986 – 1987

Ema Jelševar

ZDA

ang. /nem

1986 – 1987

Louise Magdič

Avstralija

tečaj. slov.

1986 – 1987

Thomas Nachbaur Avstrija

FF

1986 – 1988

Angelique Van De Laak

Avstralija

tečaj slov.

1986 – 1988

Vesna Hatežič

Avstralija

Sandra Roxana Stocca

Argentina

1987 - 1988 rušč. /angl

1987 – 1991

Anna Margareta Švedska Kramar – Balazsin,

angl. /slov

1987 – 1990

Barbara Tsonaki

Grčija

tečaj slov.

1987 – 1990

John Turk

Kanada

Vilma Rojic

Argentina

ang./ fran.

1987 - 1988

Kristina Kores

Argentina

ang./ fran.

1987 - 1990

Nancy Skovran

ZDA

angl.,/nem.

1987 – 1988

Alexis Okreti

Argentina

1987 – 1988

1987 – 1988

Milena Franceus

Švedska

ang. /slov

1984 – 1990

Eva Žigon

Avstralija

ang. /nem.

1984 - 1990

Argentina

1987 – 1988

Marko Lavriša

Kanada

zim. semest. Na FAAG

Maria Clasudia Massironi

1985

Argentina

1987 – 1988

Cristoper Bennet

VB

slov. zimski semester

Manuel Mirko Capitanich

1985

Robert Turk

ZDA

1987 – 1988

Diego Armando Gomez

Argentina

AGRFT – režija

1985 – 1990

Linda Cimperman Pestotnik

ZDA

1987 – 1988

Ingrid Poredoš

VB

slov.

1985

Margaret Antolin

ZDA

1987 – 1988

Lidija Avsenik

Kanada

slov.

1985 – 1986

Milena Križman

Avstralija

1988 - 1989

Irena Bremšak

Kanada

FNT kemija

1985 – 1986

Katarina Schober

Avstrija

FF

1988 - 1990

Branko Gašperlin

Kanada

pravo

1985 – 1986

Ionida Leonidakis

Grčija

FNT

1989 – 1990

Tanja Golob

ZRN

slovenščina FF

1985 – 1986

Karolina Koglot

Venezuela

ALU

1989 – 1990

Silvija Ivanuša

ZRN

slov. / rušč. FF

1985 – 1986

Argentina

ALU

1989 – 1990

Christiane Leskovec

Tomšič Beatriz Gabriela

ZRN

nem./ ang. FF

1985 – 1986

Marcela Okretič

Argentina

tečaj

1989 – 1990

F. Kelly Neill

Kanada

slov. FF

1985 - 1986

Juliete Kubik

Argentina

tečaj

1989 – 1990

Aleksandra Tsallou

Grčija

etnolog. /slov.

1985 – 1986

Pavlinka Tania Korošec

Argentina

Anthony Hiti

ZDA

arhitektura FAAG

1985 – 1986

Graciela Mravlje

Argentina

ALU

1989 – 1990

Drobnič Marion Linda

Avstralija

tečaj slov.

1986 - 1987

Sara Sežun

ZDA

tečaj

tečaj

O’kicki Joseph

ZDA

pravna f.

1989 – 1990

Čebokli Sonja

Francija

FF

1986 - 1987

O’kicki Sylvia

ZDA

FDV

1989 – 1990

Vira Helve Justina

Francija

tečaj slov.

1986 - 1987

Miović Rachel

ZDA

FF

1989 – 1990

ZDA

tečaj

1989 – 1990

1989 – 1990

Nataša Devlin

VB

ALU, dizajn

1986 – 1989

Michele Matkins

Frances Milene

Argentina

FF

1986 – 1987

Alan Marko Sodja

Avstrija

1989 – 1990

Walter Škrielec

Argentina

1986 - 1987

Irena Birsa

Avstralija

1989 – 1990

Bogdan Bogdanovič

Čile

1989 – 1990

Vladimir Dim

Kanada

tečaj

1989 – 1990

Avgustin Budja

Švedska

FF

1989 - 1990

Aleksandra J. Iglič

Argentina

špan./ ang.

1986 – 1987

Teresa I. Kores

Argentina

špan./umetn. zg.

1986 – 1990

Ivancic Nolimal Monica

ZDA

ALU

1986 – 1987

31

med nami

Rafaelova družba: 21. Draga mladih

»Čutim Slovenijo?«

»Slovenija pred 20 leti, Slovenija danes in Slovenija čez 20 let« Draga mladih je tradicionalni intelektualni forum mladih iz Slovenije, zamejstva in zdomstva. Gre za mladinsko različico tradicionalnih študijskih dnevov Draga, ki že desetletja potekajo na Opčinah pri Trstu. Tema letošnje Drage mladih bo »Slovenija pred 20 leti, Slovenija danes in Slovenija čez 20 let«.

Draga mladih bo potekala od 8. do 10. julija 2011 v prostorih Socialne akademije (Ulica Janeza Pavla II. 13, Ljubljana).

Rafaelova družba

Cena: 50 €. V ceno je všteto bivanje, prehrana in stroški programa.

Višarski dnevi mladih

INFORMACIJE/PRIJAVE Socialna akademija Tel: 00386 1 439 9795 E-pošta: info@socialna-akademija.si www.dragamladih.org

SOBOTA, 09. julij 2011

NEDELJA, 10. julij 2011

11:00 Tiskovna konferenca

10:00 OKROGLA MIZA – Čutim Slovenijo? dr. Andrej Fink (politolog) dr. Igor Škamperle (sociolog) dr. Igor Grdina (zgodovinar) dr. Brane Senegačnik (pesnik)

10:30 OKROGLA MIZA – Slovenija jutri? dr. Bernard Nežmah (publicist) dr. Matej Avbelj (pravnik) mag. Klemen Žumer (strokovnjak za mednarodne odnose)

18:00 Pozdravi in nagovori gostitelja in gostov 18:15 Popoldan z častnim gostom (Boris Pahor)

Program: - druženje s Slovenci iz različnih držav, - srečanja z gosti in domačini, - duhovnost in petje, - pohodništvo.

Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je število udeležencev omejeno na 15, pohiti s prijavo! Več informacij na tel. 01 438 30 50, rafaelova.druzba@siol.net. Akontacija ob prijavi je 10€.

32

Sofinancerji: Urad RS za Mladino, Mestna občina Ljubljana, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

PETEK, 08. julij 2011 15:00 Prihod, prijava (Socialna akademija) in nastanitev (Duhovno središče sveti Jožef)

Rafaelova družba vabi Mlade Slovence iz domovine, zamejstva in tujine na POLETNE VIŠARSKE DNEVE MLADIH, ki bodo od četrtka, 4., do nedelje, 7. avgusta 2011.

Dobimo se v četrtek zvečer na Ligu (župnija Ročinj), v petek bomo šli na Staro goro in po Terski dolini, v soboto pa v Špeter in Kanalsko dolino ter se povzpeli na Sv. Višarje. 7. avgusta jih bomo zaključili s tradicionalnim romanjem Treh Slovenij, kjer bomo sodelovali pri pripravi in programu.

Organizatorji: Socialna akademija, Ljubljana, Amos – Akademsko katoliško združenje Maribor, Središče Rotunda, Koper, Svetovni slovenski kongres, Rafaelova družba, Mladi v odkrivanju skupnih poti, Trst, Dom Sv. Jožef, Celje

20:00 Spoznavni večer

13:00 Odmor/kosilo 15:00 Delavnice* 20:00 Večerja

13:00 Kosilo 14:00 Zaključek

21:00 Družabni večer *DELAVNICE: novinarska, stop motion, športna, glasbena, debatna

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na Madžarskem

Monošter

V pol stoletja se je Bralna značka razširila in uveljavila v Sloveniji in dokaj hitro med Slovenci v sosednjih državah in po svetu. Če so najprej brali za Prežihovo bralno značko, berejo zdaj, ob 50-letnici, za 50 različnih bralnih značk.

Novembra 1998 sta tedanja predsednika Madžarske in Slovenije dr. Árpad Göncz in Milan Kučan v Monoštru odprla slovenski generalni konzulat, nato pa Slovenski kulturni in informativni center – eno največjih pridobitev porabskih Slovencev in mesta Monošter nasploh.

Bralna značka

Odhaja tretji generalni konzul

Ernest Ružič

R

ezultat presega pričakovanja pobudnikov, kar s ponosom spremlja tudi Suhodolčanov sin Primož, eden najbolj branih mladinskih pisateljev na Slovenskem. Pozneje so se odločali še za Cankarjevo, Jurčičevo, Levstikovo, Prešernovo, Kranjčevo in druge bralne značke, za katere bere blizu 120 tisoč šolarjev doma, v sosednjih državah in po svetu. Bralno značko imajo na 99 odstotkih slovenskih osnovnih šol. Dolgoletni predsednik bralne značke je bil pisatelj Tone Partljič, za njim Slavko Pregl, zdaj dr. Igor Saksida, medtem Pred Kulturnim in informativnim centrom v Monoštru: Karolina ko je Manca Perko generalna sekre- Kolmanič, pobudnica Kranjčeve bralne značke v Porabju, Barbara tarka Društva bralna značka.

Hanuš, ki je bila med učenci v Števanovcih, višja svetovalka mag.

Na pobudo pisateljice Karoline Valerija Perger, Manca Perko, generalna sekretarka Društva Kolmanič so leta 1986 začeli za bralna značka, Aksinja Kermauner, ki je obiskala monoštrsko srednjo strokovno šolo, in Biserka Bajzek, strokovna sodelavka Kranjčeve bralne značke prebirati Zveze Slovencev na Madžarskem. tudi učenci v Porabju, na Gornjem Seniku, v Števanovcih in Monoštru. „Najprej je navdušujejo...“ Zelo lepe rezultate so imeli že bilo kar precej težav, ker smo se morali za vse pred desetletji na Goriškem: „Ta plemenita akdogovarjati z Budimpešto. Na prvo srečanje v cija za širjenje dobre knjige, ki že več kot dve Monoštru je prišel pesnik Tone Pavček, o kadesetletji povezuje v veliko družino slovenske terem so bili učenci seznanjeni, naučili so se nešolarje, je navdušila tudi zdomce in zamejkaj njegovih pesmi. Pokazalo se je, da so učenci ce,“ je zapisala Vida Blažko. „Pisatelj Leopold lepo deklamirali, kasneje pa smo spoznali, da Suhodolčan nima le velikih zaslug za razvoj povedanega niso razumeli,“ se spominja pibralnih značk v Sloveniji, ampak je bil tudi njisateljica Karolina Kolmanič in ocenjuje, da je hov pobudnik na Koroškem,“ poudarja v Marija zdaj drugače: „Že takoj ko pridemo slovenski Malle leta 1985. pisatelji na šolo, čutimo prijetnejše ozračje, Po tem, kar je napisal sedanji predsednik dr. slišimo več slovenske besede. Poznajo se rezulIgor Saksida v zborniku Branje je potovanje, bo tati postopnega uvajanja dvojezičnega pouka, bralna značka tudi v naslednjih letih opravljala vloga višje svetovalke mag. Valerije Perger, zelo svoje plemenito poslanstvo med mladimi v Slokoristni so tudi stiki med porabskimi in prekveniji in tudi med Slovenci v sosednjih državah. murskimi šolami, ko otroci spoznavajo jezik med druženjem in igro, kar je tudi temeljni namen pisateljskih obiskov v porabskih šolah.“ Enake želje in cilje kot v Porabju goji bralna značka tudi med Slovenci v Avstriji in Italiji: približati, seznaniti mlade s slovensko mladinsko književnostjo in tudi na ta način prispevati k učenju slovenskega jezika. Dragica Lupinc je že leta 1983 pisala, kako so jo navdušili začetki bralne značke na Tržaškem. Sklenila je, „da moramo nadaljevati in priti do tega, kar imajo v Sloveniji že skoraj dvajset let.“ Njena prizadevanja niso bila zaman: „Število bralnih značkarjev raste iz leta v leto. V zadnjem Karolina Kolmanič, ki je leta 1986 „prinesla“ šolskem letu se jim je pridružilo več kot deset Kranjčevo bralno značko v Porabje, se je letos pogovarjala z učenci na Gornjem Seniku. novih šol. Mentorji se zanimajo, sodelujejo,

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr.

Boštjan Žekš, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök in slovenski generalni konzul v Monoštru mag. Drago Šiftar.

Za prvega generalnega konzula je bil imenovan ekonomist dr. Zlatko Muršec, ki je v svojem mandatu mestnemu svetu predlagal, naj sprejme sklep, da dobi porabsko središče dvojezični topografski napis. Brez glasu proti je mestni svet pobudo sprejel in od tedaj piše na začetku mesta Szentgotthárd-Monošter.

Madžarska zakonodaja namreč omogoča dvoali celo trijezične topografske napise pred naselji, v katerih živi ena ali celo dve manjšini, kot je primer porabskega Dolnjega Senika, kjer sta slovenska in nemška narodnost v odličnem sožitju z Madžari. Drugi generalni konzul je bil Marko Sotlar, ki si je zlasti prizadeval za kakovostnejši narodnostni pouk. Med njegovim mandatom je bil uveden dvojezični pouk na Gornjem Seniku, zatem pa še v Števanovcih.

Mag. Drago Šiftar, tretji in odhajajoči generalni konzul, je vložil veliko truda v gospodarski in siceršnji razvoj Porabja. Ustanovljena je bila Razvojna agencija Slovenska krajina, ki jo uspešno vodi sodelavka konzulata, porabska Slovenka Andreja Kovač; kot prvega so odprli obnovljen vaški kulturni dom na Verici, ta čas je zaživelo več čezmejnih projektov, 9. julija pa bodo v Andovcih, v okviru Porabskega dne odprli obnovljeno Porabsko domačijo. Ob drugem obisku v Porabju je slovenski kmetijski minister mag. Dejan Židan napovedal ureditev vzorčne kmetije na Gornjem Seniku, po kateri naj bi se zgledovali tako v Porabju kot na Goričkem v Prekmurju. Tudi v tem projektu je sodeloval slovenski generalni konzul.

Kdo bo četrti generalni konzul, uradno ni znano, med kandidati pa so omenjali Dušana Snoja, nekdanjega slovenskega veleposlanika v Moskvi.

(E.R.)

33

Zamejski dnevnik

Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Za zdaj brez dvojezične topografije Pri dvojezični topografiji Avstrija ravna različno pri izpolnjevanju obveznosti iz 7. člena ADP, ki zagotavlja enake pravice Slovencem na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatom na Gradiščanskem.

Ernest Ružič Foto: Ernest Ružič

S

Prva vas, ko stopimo na ozemlje avstrijske Štajerske, so Sicheldorf – Žetinci. In v tem delu, tako imenovanem „radgonskem kotu“, so pri zadnjem popisu našteli nekaj čez dva tisoč slovensko govorečih Avstrijcev vseh generacij.

Radgona, Goritz je Górica, Leibnitz seveda pred desetletji kupcem iz Slovenije priljubljena Lipnica, Arnfels pa Arnež, kjer se v avstrijski, ne narodnostni osnovni šoli, ker le-teh na Štajerskem ni, uspešno Foto: Ernest Ružič

icheldorf je prva vas na avstrijskem Štajerskem ob prekmurskih Gederovcih, naprej je Laafeld, potem Bad Radkersburg, dalje proti Klochu/Kleku tudi Goritz bei Radkersburg. Natančno napisano, vendar terja pojasnilo, in sicer zato, ker v teh in še drugih krajih v tako imenovanem „radgonskem kotu“ in dalje proti Leibnitzu in Arnfelsu živijo Slovenci ali po tukajšnji terminologiji in po zadnjih uradnih podatkih dobrih dva tisoč slovensko govorečih Avstrijcev, medtem ko je strokovna ocena, da je na avstrijskem Štajerskem okrog pet tisoč slovensko govorečih prebivalcev. Toda za razliko od Koroške in Gradiščanske tu ni niti enega dvojezičnega topografskega napisa, le kažipot h kulturnemu domu štajerskih Slovencev, Pavlovi hiši v Laafeldu/Potrni je od lanskega leta v dveh jezikih. In kakor ima vas, kjer že dvaindvajset let uspešno deluje Pavlova hiša, vsem znano tudi slovensko ime, velja enako za Sicheldorf, ki je Žetinci, Laafeld, torej Potrna, Bad Radkersburg je bila nekoč skupna

34

učijo slovenščino kot jezik sosedov.

Pri dvojezični topografiji, a žal ne samo tu, je očitno, kako različno Avstrija ravna pri izpolnjevanju obveznosti iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki zagotavlja enake pravice Slovencem na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatom na Gradiščanskem. Zadevo je za štajerske Slovence, ocenjuje predsednica Kulturnega društva člen 7 mag. Suzanne Weitlaner, zapletel kompromis z dvojezičnimi topografskimi napisi na Koroškem. „Ustavni zakon, ki bo sprejet kmalu, ne bo vključeval topografskih napisov in slovenščine kot uradnega jezika v okraju Bad Radkersburg/ Radgona. Torej tisto, kar smo imeli po ADP, ne bo več veljalo, na kar so opozorili tudi v Centru avstrijskih manjšin na Dunaju. Nihče se ni pozanimal za razmere med nami, Hrvati in Madžari, ampak so se ozirali zgolj na Koroško. Teh deset odstotkov ne bomo dobili tudi zato, ker so narodnostne vasi združili v občino Radkers-

burg/ Radgona – okolica. Če bi vzeli eno ali drugo vas posebej, bi nam mogoče celo uspelo, čeprav menim, da bi morali za nas cenzus znižati na pet odstotkov. Če država ne spoštuje ADP, potem z dežele Štajerske ne pričakujemo pomoči, razen morda od stranke zelenih. Ne glede na vsebino ustavnega zakona bo društvo korak za korakom nadaljevalo po svoji poti, in prepričana sem, da bomo na svoj način prišli do vidne dvojezičnosti.“ Po tem, ko je Slovenija postala samostojna država, zlasti po njenem vstopu v šengensko območje, se je marsikaj spremenilo tudi v tem delu Štajerske, kjer desetletja po vojni niso hoteli slišati za slovensko manjšino in so odklanjali kakršnokoli sodelovanje z Jugoslavijo. Vedno več je stikov med državama, vendar bi bilo v prid majhni, krhki manjšini z zelo malo pravicami, če bi tudi slovenska stran nanjo spomnila, recimo, ko se naša Radgona z avstrijsko dogovarja o sodelovanju.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na Koroškem

Negotova usoda Radia dva

Zaradi zapletov v Celovcu se lahko zgodi, da bo manjšinski Radio 2 ostal brez licence in se umaknil z radijske scene.

Ernest Ružič

K

ljub velikemu napredku tiskanih, predvsem pa raznolikih elektronskih medijev, sodi radio tudi zdaj med zelo pomembne spremljevalce, čeprav včasih res bolj mimogrede, našega vsakdanjika. Če gre za radijski program, namenjen manjšini ali tudi o manjšini, je njegov pomen toliko večji in večplasten. Zato mora informacija z avstrijske Koroške o položaju manjšinskega radia ob tako imenovanih vélikih temah, kot je dvojezična topografija, zbuditi našo pozornost. Tako tudi vesti iz Celovca o zapletih, ko se lahko zgodi, da bo Radio 2 ostal brez licence in se umaknil z radijske scene.

V Avstriji je dalj časa kot marsikje v Evropi imela Radiotelevizija ORF vodilno vlogo oziroma monopol.

Dosti pozneje kot v Sloveniji, denimo, so se začele oglašati regionalne, lokalne in manjšinske radijske postaje oziroma programi.

Tako se je pred desetimi leti začelo

sodelovanje med novoustanovljenima Radiem 2 in Radiem Agora z avstrijsko radiotelevizijo ORF. Teh prvih deset let sta imela licenco za oddajanje slovenskih radijskih sporedov Radio Agora in Radio 2. Pa ne samo licenco, marveč tudi svoje zveste poslušalke in poslušalce, kot je pokazala nedavna anketa v celovškem narodnostnem tedniku Novice. Ena mlajših poslušalk je povedala, da so zanjo slovenski radio ORF, Radio 2 in Agora nujni dnevni spremljevalci zaradi slovenske govorice in povezanosti z dogajanji v Sloveniji.

Zaplet je nastal, tako za Slovenijo danes Marjan Pipp, ko se je 19. junija iztekla radijska licenca, ki je bila v skupni lasti Radia 2 in Radia Agora. Za novo desetletno obdobje sta se Radio 2 in Radio Agora potegovala ločeno. Radio 2 je za licenco kandidiral s konceptom zabavno – informativnega programa v slovenskem jeziku. Licenca je bila prisojena Radiu Agora, ki je kandidiral

Marjan Pipp, poslovodja Radia 2: „Radijska frekvenca je bila razpisana za naselitveno ozemlje slovenske manjšine na Koroškem. Pričakovati je bilo, da bo dodeljena slovenski manjšini za oddajanje slovenskega radijskega programa.“

s predlogom odprtega radia, pri katerem je slovenska manjšina eden od elementov radijskega sporeda.

Radijska licenca je bila razpisana za „naselitveno ozemlje slovenske manjšine na Koroškem.“ Pričakovati je bilo, da bo licenca dodeljena slovenski manjšini za oddajanje slovenskega radijskega programa. Zgodilo se je drugače, dodelili so jo Radiu Agora s konceptom odprtega radia.

Na odločitev se je Radio 2 pritožil in čaka na odgovor Zveznega komunikacijskega senata. Tudi če ta zavrne pritožbo, je mogoče nadaljevanje postopka na upravnem sodišču, kar lahko traja več let.

Zelo verjetna opcija je, da bo ORF, kot pravi Marijan Velik, vodja slovenskih sporedov ORF, oddajal slovenski program od šeste ure zjutraj do štirinajste, naprej pa bi program pripravljal Radio Agora. Če se bo to zares zgodilo, se bodo sodelavci Radia 2 ukvarjali z drugimi nalogami, in sicer s projektom Sosed/Nachbar, v katerem skupaj z Gorenjskim

glasom izdajajo čezmejni mesečni časopis, in sodelovali pri skupni spletni strani za promocijo Koroške in Gorenjske.

Kako se bo razpletla celovška radijska zgodba, zanima tudi štajerske Slovence, eno redkih manjšin v Evropi, ki nima svojih tiskanih ne elektronskih medijev. Štajerski Slovenci imajo dogovor z ORF-om, da bo o dogodkih med njimi poročal slovenski program iz Celovca, kakor to že dela uredništvo TV oddaje Dober dan, Koroška, ki je od lanskega leta tudi Dober dan, Štajerska! ORF je zagotovil tudi TV signal, ki zagotavlja gledanje oddaj iz Celovca, kar bo potrebno tudi za radio, ko se bo oglašal o dogodkih s Štajerske. Za TV oddaje pripravljajo prispevke tako iz Pavlove hiše v Potrni/Laafeldu kot o drugih, s Slovenci povezanih dogodkih in prireditvah. Predvideno je, da bi v Gradcu delovalo manjše uredništvo za radijske in TV prispevke, vendar ORF uresničitev prelaga že več kot eno leto.

Dolgoletni predsednik Kulturnega društva člen VII. za avstrijsko Štajersko in ugledni umetniški fotograf Branko Lenart si ogleduje razstavo, o kateri so poročali v TV oddaji Dober dan, Koroška! Dober dan, Štajerska!, medtem ko koroški slovenski program ORF še ne uresničuje dogovora o spremljanju dogajanja med Slovenci na Štajerskem.

35

zamejski dnevnik

Likovna umetnost

Slovenci na Hrvaškem

Pomurje se lahko pohvali z velikim številom akademsko izobraženih slikarjev in z nekoliko manj akademskimi kiparji. Temu sledijo tudi razstavišča in galerije, kjer je največ slikarskih razstav, medtem ko so kiparske nekoliko redkejše, zato pa deležne toliko večje pozornosti.

MEŠANI PEVSKI ZBOR SLOVENSKI DOM IZ ZAGREBA S SVOJO PRVO ZGOŠČENKO.

Krogla popolno telo

B

Radi pojejo že 81 let Goran Ivanovič, dopisnik STA iz Zagreba

Foto: Ernest Ružič

ili bi pristranski, če ne omenimo evropskega trienala male plastike v Murski Soboti za konec lanskega in začetek letošnjega leta in vsega, kar je uspelo Galeriji - Muzeju Lendava, zlasti po zaslugi akademskega kiparja Ferenca Királya, toda dejstva v bistvu ostanejo: ob množici slikarskih razstav na vseh koncih Pomurja so občasno na ogled tudi kiparska dela. Od domačih avtorjev sta to Irena Brunec Tebi, obenem akademska kiparka in slikarka, in Mirko Bratuša, ki s svojimi Grelci za vroča čustva letos zastopa Slovenijo na 54. mednarodnem beneškem likovnem bienalu, ki se ga udeležuje 89 držav in predstavlja neke vrste likovne olimpijske igre.

Galerija v Murski Soboti, ki jo vodi Robert Inhof, občasno ljubitelje likovne umetnosti preseneti, ob že omenjenem evropskem trienalu male plastike, s kakovostnimi razstavami kiparskih del. Ena takih je tudi razstava del pred desetimi leti umrlega akademskega kiparja Franca Rotarja, postavljena pod imenom Povratek k jedru.

Franc Rotar je kipar, ki je bistveno prispeval k razvoju slovenske modernistične skulpture.

Pogled na del razstave Franca Rotarja: Krogle – najbolj popolno geometrijsko telo.

36

Foto: Ernest Ružič

Ernest Ružič

Akademska kiparka in slikarka Irena Brunec Tebi ob svojih delih na razstavi v soboški Galeriji.

Navdih je najpogosteje črpal iz narave, tako v njegovem opusu vseskozi opazimo meditacijo, tako o življenju kot o smrti kot pogoju novega življenja. Avtor razstave v soboški Galeriji Robert Inhof izpostavlja, da „njegove krogle nosijo v sebi vso tisto življenjsko silo, kakršno najdemo v naravi, le da so sedaj te krhke in minljive naravne metamorfoze utelešene v bronu, varjenem jeklu ali betonu, torej materialih, ki kažejo izrazite tendence po obstoju v večnosti.“ Francu Rotarju je krogla najljubše in najbolj popolno geometrijsko telo. „Krogla je hkrati tudi edino geometrijsko telo, ki nam na posreden način govori o kiparstvu. Nobenega drugega telesa ni mogoče ustvariti z enostavnim sklepom dveh dlani, kot lahko to vidimo v primeru snežnih ali glinenih kep.“ Naslednji cikel Rotarjevih del so Bloki, po letu 1994 pa se je lotil tudi enega primarnih naravnih materialov – lesa. Tu se pri velikih lesenih skulpturah referenčno sklicuje na tradicionalno krščansko podobo križa, katerega pa dosledno izpričuje odsotnost križanega telesa.

Ves Rotarjev opus, ki je bil doslej predstavljen zgolj v Ljubljani, je v bistvu povratek k jedru oziroma natančneje, k prajedru, iz katerega vse izhaja in v katerega se vse vrača.

Franc Kene, dolgoletni zborovodja MPZ Slovenski dom: „Velik uspeh je, da zbor deluje več kot 80 let in ohranja slovensko pesem in pripadnost slovenskemu narodu v mestu, kot je Zagreb, v katerem se ljudje hitro zgubijo v veliki množici.“

S

vojo dolgo zgodovino je Mešani pevski zbor Slovenski dom zaznamoval tudi s prvo zgoščenko „Zato, ker radi pojemo“, ki so je predstavili v začetku junija na koncertu v svojih prostorih v Zagrebu. Pred polno dvorano doma so odpeli večino izmed 16 narodnih in tradicionalnih slovenskih pesmi, ki so na albumu.

Pesmi imajo vzvišen ton, obenem pa tudi domotožni značaj. Posebno ganljive so bile zahvale zborovodji Francu Keneju, ki se je po dolgih letih vodenja zbora v Zagrebu poslovil od svojih zvestih pevk in pevcev. „Pred davnimi leti nam je pokojni zborovodja in skladatelj Radovan Gobec dejal, da se mora borovodja po petih, največ desetih letih posloviti od zbora, ker je v tem času dal najboljše, kar je imel, in zbor več ne bo napredoval.“ Zbor vodim od leta 1998 in nisem več tako mlad, pa tudi zdravje mi nagaja,“ je dejal Kene, ki je sicer 13 let enkrat tedensko prihajal na vaje v Zagreb iz Globokega pri Brežicah. „Velik uspeh je, da zbor deluje več kot 80 let in ohranja slovensko pesem in pripadnost slovenskemu narodu v mestu, kot je Zagreb, v katerem se ljudje hitro zgubijo v veliki množici,“ je izpostavil Kene, ki bo tudi kot upokojenec vodil nekaj zborov v Brežicah. Izrazil je upanje, da bo zbor Slovenski dom kmalu prevzel novi zborovodja ter

da bodo tudi v prihodnje sledili bogati pevski zgodovini.

Med drugimi glasbenimi uspehi mešanega pevskega zbora Slovenski dom je vsekakor lanski samostojni koncert v prestižni zagrebški koncertni dvorani Vatroslav Lisinski. Lani so se predstavili tudi svojim rojakom, ki so v Sarajevu zbrani okrog društva Ivan Cankar. Sicer pa pa imajo vsako leto več uspešnih nastopov v različnih mestih. V zboru je 35 pevk in pevcev, vendar se soočajo s težavami, ko gre za podmladek, saj ima najmlajša pevka okrog 40 let in je vnukinja enega izmed nekdanjih pevcev. V zboru niso le Slovenci iz Zagreba, Samoborja ali Velike Gorice, temveč so tudi člani Slovenskega doma, ki so prijatelji Slovencev s Hrvaške.

Mlajši člani Slovenskega doma so zbrani v skupini tolkalcev, v kateri so večinoma študentje glasbene akademije v Zagrebu. V Domu že nekaj let uspešno delujeta tudi kreativna delavnica Šopek in literarna skupina, od leta 1993 pa redno poteka pouk slovenskega jezika. Slovenski dom redno prireja različne kulturne dogodke, med njimi razstave amaterskih slikarjev iz vrst slovenske manjšine na Hrvaškem. Pogosto pa se člani Slovenskega doma tudi neobvezno družijo in klepetajo v svojih prostorih v središču mesta. Tudi takrat odmeva pesem, ki ne pozna ne let ne meja, ker pač radi pojejo.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci in Italijani za čezmejno sodelovanje

Skupna primorska prihodnost Verjeli smo, da bodo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in s schengensko širitvijo izginili tudi zidovi v človeških glavah in se bodo ljudje vzdolž fizične meje zbližali. Pa je danes res tako? Kakšne so izkušnje v vsakodnevnem življenju in kakšne napovedi za prihodnost?

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

T

o je le nekaj vprašanj, na katera so odgovarjali udeleženci okrogle mize slovenskega časopisa Delo konec maja, ki so jo pripravili v Goriškem Kulturnem domu. Svoja razmišljanja so obogatili z dosedanjo prakso in izkušnjami, s predlogi za povezovanje in čezmejni razvoj ter sklenili z obetavnimi napovedmi za prihodnost.

V goriški finančni družbi KB 1909 optimistično

Da je Primorska na slovenski in italijanski strani vse bolj skupen prostor, že nekaj let dokazuje goriška finančna družba KB 1909, ki je nastala na pogorišču nekdanje Kmečke banke v mestu ob Soči in je v večinski lasti slovenske narodne skupnosti. Družba posluje v italijanskem in slovenskem prostoru vse do madžarske meje in je kar 40 milijonov prometa od skupnih 110 ustvarila na slovenskem trgu. Z obveznicami je prisotna na Ljubljanski borzi, kar pomeni, da deluje tudi na slovenskem finančnem trgu. Petina njenih delničarjev je iz Slovenije, delničarji pa so tudi Italijani, torej ljudje, ki ne govorijo slovensko. »Naš projekt ni edini«, dodaja predsednik družbe KB 1909 Boris Peric. »Veliko jih je, od tega, na primer, da slovenski občani v sodobnem času kupujejo izdelke italijanske visoke mode v Vidmu, italijanski vozniki pa polnijo svoje avtomobile z bencinom v Sloveniji, vse do tega, da Goričani odhajajo v novogoriški trgovski center le dva

kilometra čez mejo.« Predsednik Peric je tudi prepričani, da bodo na Primorskem ljudje živeli skupaj ne glede na narodno pripadnost in se bodo normalno premikali v prostoru, ki je že zdaj s skupnim denarjem del evropskega trga.

Beneška vrata odpirajo mladi

Medtem ko sta bila goriški in tržaški prostor dežele Furlanije Julijske krajine doslej že odprta čez mejo k vzhodnim sosedom, pa beneška vrata v Posočje in obratno na novo odpirajo predvsem mladi, je za goriško okroglo mizo povedala ravnateljica dvojezične šole v Špetru prof. Živa Gruden. » Mladi odhajajo k sosedom na zabave, v gledališče, knjižnice in na taborjenja. In mladi velikokrat k takim stikom spodbujajo še svoje starše, ki se morda težje premikajo tudi zaradi starih miselnih vzorcev in predsodkov. Naša šola pa že ima nekaj stikov s šolo v Kobaridu v skupnih projektih.«

da bi šolske in druge ustanove ter podjetja tako v Sloveniji kot v Italiji začela sprejemati mlade na delovno prakso. Tega doslej ni bilo. Minister Žekš je dodal tudi prepričanje, da bodo ljudje v primorskem dvojezičnem prostoru čez leta vsaj

»Veliko obeta delovna izmenjava dijakov in študentov, ki bodo s poznavanjem dveh jezikov in kultur bogatejši od drugih,« je opozoril dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Veliko obeta delovna izmenjava dijakov in študentov, ki bodo s poznavanjem dveh jezikov in kultur bogatejši od drugih,« je opozoril dr.

Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Vlade Republike Slovenije. Zato si prizadevajo,

malo razumeli oba jezika, slovenskega in italijanskega in bodo zaradi poznavanja obeh strani v prednosti pred drugimi.

Iz vrst slovenske narodne skupnosti v Italiji so tematsko razpra-

vo sooblikovali še Bojan Brezigar, predsednik paritetnega odbora za uresničevanje zaščitnega zakona ter slovenska poslanca v parlamentu Furlanije Julijske krajine Igor Kocjančič in Igor Gabrovec, med gosti iz Slovenije pa še Danijel Božič, župan občine Komen. Vsem sodelujočim z obeh strani je bila skupna napoved, da bo v prihodnje vsakdo še naprej plačeval davke matični državi in imel svoj potni list, hkrati pa bodo lahko vsi še bolj poslovali na skupnem trgu, najverjetneje brali enake časopise in obiskovali ista gledališča.

Med zaključke zanimivega srečanja pa so zapisali: »Odpraviti predsodke in zastarele miselne vzorce ter razmišljati o razvoju čezmejnega prostora s ciljem, da postanemo akterji pri oblikovanju njegove bodoče podobe.«

37

doživimo slovenijo

Posestvo Pule

Eleganca brezčasnosti Nepozabno prestižno doživetje avtentičnega slovenskega podeželja Blanka Markovič Kocen

P

ule kot dolenjsko polje.

Nebeški mir, ki ga zmoti le ptičje petje. Občutek domačnosti. To je le del občutij, ki sem jih bila deležna ob prihodu na Posestvo Pule, luksuzno podeželsko hotelsko naselje, v obnovo katerega je lastnik, Jože Anderlič, investiral devet milijonov evrov, saj ga je, čeprav v izvirni, zapuščeni podobi, prevzelo na prvi pogled. Tako kot najbrž vsakega obiskovalca.

Ko najdete pot do Mokronoga na Dolenjskem, ste praktično že rešili nalogo, kako priti na Pule, romantično planoto med vinorodnimi griči. Označbe so namreč naravnost vzorne, vsak smerokaz krasi cvetlični lonček, zadnje pred posestvom celo simbolični kozolčki, vendar je to samo napoved posebnosti doživetja.

Začetki posestva segajo v 17. stoletje, ko je na tem mestu stala mogočna kmetija v lasti družine Anderlič. Njeno ime je bilo v zgodovinskih knjigah prvič omenjeno leta 1627. Takrat je kmetija merila

38

doživimo slovenijo

11 hektarjev, kar je v tistem času pomenilo izjemno veliko. Vnuk zadnjega lastnika je v začetku tega stoletja ostanke te kmetije našel povsem po naključju. Bila je ljubezen na prvi pogled, pravi zdajšnja vodja posestva Vesna Virant, ki nas na poti po posestvu popelje tudi v priročni muzej, kjer si lahko ogledamo arhivske zapise in slike lastnikovih prednikov. V nekaj letih je Jože Anderlič kmetijo temeljito obnovil, pri čemer je dosledno spoštoval dediščino slovenskega podeželja. Posebno intenzivno so dela potekala od aprila 2005 do junija 2006, ko je bila otvoritev.

Zdaj posestvo meri 120 hektarjev, od tega je 100 hektarjev gozdov.

Samo naravno!

Posebnost posestva je, da je vse, kar na njem vidimo, narejeno iz naravnih materialov, ki so bili najdeni na njem. Celo les je impregniran samo s čebeljim voskom. Kako diši v notranjosti vsake od devetih hišk, luksuznih apartmajev, ki naravnost vabijo k počitku! Vse posestvo se

ogreva na sekance, biomaso, ki jo pridelujejo s podrtim prirastom iz domačega gozda. Čas tu izgubi svoj zalet. Naglica se med razkošnimi travniki, ki jih obrobljajo gozdovi, ustavi. Ko ste se nagledali zelenja in naposlušali ptičjega žvrgolenja, se lahko prepustite razvajanju v spa centru, ki poleg kozmetičnih storitev ponuja tudi vrhunske masaže, turško in finsko savno, notranji in zunanji bazen.

Vrhunska restavracija v nekdanjem hlevu

In ko vam po razvajanju začne kruliti po želodcu, takrat boste deležni

ponosni. Simfonije okusov, ki jih pripravlja kuharski virtuoz Boštjan Kokalj, zlepa ne boste pozabili!

Pristni okusi, ki združujejo tradicionalne dolenjske jedi s sodobnimi

Posebnost posestva je, da je vse, kar na njem vidimo, narejeno iz naravnih materialov, ki so bili najdeni na njem. Celo les je impregniran samo s čebeljim voskom. še enega presenečenja! Kulinarična ponudba je namreč tisto, na kar so na Posestvu Pule še posebej

kulinaričnimi smernicami, vas bodo očarali. Vtisnili se vam bo v spomin in med brbončice. In ker na pose-

stvu stavijo na avtentičnost, vas bodo v restavraciji Pod skednjem iz zastekljenih boksov, iz varne razdalje, opazovali rasni konji. Saj ste vendar »pod skednjem«, mar ne?

Posel v naravi

Posestvo je opremljeno s celotno infrastrukturo za prirejanje poslovnih srečanj. In ni dvoma, da boste v objemu narave, na posestvu, kjer se čas ustavi, zlahka razmišljali tudi o pomembnih poslovnih odločitvah. Vodja posestva nas popelje v domiselno opremljeno konferenčno dvorano v mansardnih prostorih, kjer se ob pritiskom na gumb dvigne lesena stena in se odpre pogled na širne dolenjske gozdove… Le kdo ob vsem tem zelenju ne bi mogel konstruktivno razmišljati?

Usodni »da« na Pulah

»Ker je naše posestvo idilična planota za sklepanje zakonskih zvez, tu prirejamo tudi poroke s celotnim civilnim obredom, vendar je na posestvu lahko samo ena nevesta hkrati,« pravi Virantova in dodaja, da bi za cerkveni obred potrebovali vsaj eno kapelico, saj razpelo, ki ga imajo, ni dovolj. »Želeli pa bi si združiti oba obreda, saj bi bilo to priročno tudi za mladoporočence.« Posestvo je odprto od srede do nedelje, v ponedeljek in torek pa samo za skupine, večje od deset oseb.

Dolgoročno pa naj bi bilo odprto vse dni v letu.

39

Doživimo Slovenijo

Ljubljana

Ljubljena, “the beloved”...

Je mesto z imenom ljubezni. Je reka, ki jo ovija in plemeniti njen utrip življenja. Je Ljubljana in je Ljubljanica, sredi Slovenije... Mesto z dediščino Rimljanov in podobo Plečnika. Belo mesto v zeleni obleki narave; prav takšni, kot jo nakazujejo uradne barve mesta in jo opeva pesem Prelepa si, bela Ljubljana... Prijazna življenju in prebivalcem ter zapeljiva za turizem in obiskovalce. Poleti kot milni mehurček še posebej mikavna v barvah kulture, zabave in dogodkov...

M

Renata Picej

esto je vzcvetelo sredi Evrope, na stičišču med mističnim kraškim svetom in samozadostno lepoto Alp in 26. junija 1991 postalo glavno mesto države Slovenije, ki samozavestno lovi korak s sodobno Evropo in svetom ter hkrati ohranja svojo naravno deviškost, predvsem zaradi zaledja, zelene oaze narave, ki se komaj 40 kilometrov od Ljubljane prelevi v pravi pragozd, z neprehodnimi gozdovi in medvedi, ki jh druge svetovne prestolnice postavljajo na ogled zgolj v svojih živalskih vrtovih.

Nepozabna je zaradi panorame, ki jo vzvišeno določa grajski hrib in umirjeno dopolnjuje sanjava in vase zaverovana temnozelena reka pod njim. In enkratna, ker ima Ljubljana, ljubljena, »the beloved« ali »die liebliche«, kot jo turistični vodniki predstavljajo tujcem, že v svojem imenu vtkan karakter prijaznega mesta, ki ga preprosto vsrkaš vase, ko pohajkuješ po njem, loviš njen sodobni ritem ali se oplajaš s sledmi njene preteklosti. Poletje jo razvaja s soncem, da so hiše še bolj bele, ulice in trgi pa svetli in zračni, tako da je njen obisk pravi poljub poletja.

Ljubljana; ljubljena

Ljubljanica

Danes se reka kot krotka in sanjava lepotica vije skozi Ljubljano Foto: Dunja Wedam

Ljubljana je mesto, kot jih je med prestolnicami sveta le malo.

in komaj verjetno se zdi, da je v preteklosti s poplavljenimi bregovi povzročala prebivalcem ob svoji strugi zelo velike skrbi. Vse do regulacije med obema vojnama, ko je zeleno lepotico vzel v svoje roke Plečnik, je prestopala bregove in silila Ljubljančane, da so se med hišami prevažali s čolni.

Včasih so po njej pluli tudi do 26 metrov dolgi parniki in njeni valovi so nosili slavnostno opravljene čolne, ki so se v znak praznikov in praznovanj podajali na vodno površino, da je bil dogodek še bolj slovesen.

Te idile je bilo konec, ko je vlada leta 1828 prepovedala vse zabave na Ljubljanici. Kmalu zatem je presahnil tudi promet, ki ni vzdržal konkurence z železnico, ki je prišla v mesto leta 1848.

Zdaj je drugače. Ljubljanica je znova vitalni del življenja v mestu in po njej veselo vozijo barke in čolni v veselje turistov, ki se prevažajo z njimi na »rečni ogled mesta«, in tistih, ki ob obrežju berejo knjige, kolesarijo, se sprehajajo ali malo višje, v senci dreves sede v prijetnih lokalčkih.

Ljubljanica s svojimi nabrežji in trgi je

centralna zgodba mestnega dogajanja, vezanega na kulturo, zabavo in turistično atrakcijo.

Mostovi Ljubljane

Ljubljano od Barja do izliva v Savo krasi 35 mostov, v ožjem delu mesta pa jih je 16. Poleg Zmajskega je najbolj znan med njimi Čevljarski (ime so mu nadele čevljarske delavnice na njem) in seveda Tromostovje. Pravi diamant med njimi.

Plečnik je s smerjo mostov poudaril bistveno značilnost Prešernovega trga – tloris lijaka, v katerega se stekajo ulice iz različnih smeri in se z njega zlivajo čez most skozi mestna vrata, simbolično ponazorjena s Filipovim dvorcem in Kresijo.

Srednji most so zgradili leta 1842 in tako nadomestili lesenega, v letih 1929 in 1930 pa je Plečnik pri urejanju nabrežja Ljubljanice osrednjemu dodal še dva mostova. Pri tem je stari most namenil voznemu prometu, razprta kraka pa je prepustil pešcem. Danes, ko je središče mesta prepuščeno pešcem in kolesarjem, je Tromostovje večkrat vpeto v scensko zasnovo dogodkov, ki se vrste pod Prešernovim spome-

Ljubljanica - reka s sedmimi imeni, ki se najprej, tam, kjer pod Snežnikom privre na plano, imenuje Trbuhovica, potem pa zaradi svojega značaja ponikalnice postane Obrh, Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler v Močilniku pri Vrhniki po dolgi poti po kraškem podzemlju ne privre na dan kot Ljubljanica. Potem se po dobrih štiridesetih kilometrih rahlega spusta, z manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje pri Podgradu pri Zalogu pridruži Savi.

40

»Torek poprejšnjega tedna so musikanti Lublanskiga mesta se z’ muziko gori po Lublanici na čolnu pelali, inu zvečer ob deseti uri nazaj peršli. Čolnovi so bili z’lučmi inu baklami raz-svitleni. Eden je pustil eno razveselenje z’ognam naredit, to je rakete z’pulfram napolnene peržigat; ti so šli visoko na kvišku, se razpočili, inu podobe od kač ali pak od zvezd imeli. Iz mesta je vse gledat vrelo, kakor bi bil poln sod odmašil«.

Zapis Valentina Vodnika v Novicah, leta 1797.

Foto: K. Kunaver

Foto: D. Mladenović

Doživimo Slovenijo

Sprehod ob reki

Medtem ko je pravi svetilnik turističnega utripa Ljubljane Nebotičnik ob Slovenski cesti, iz katerega Kavarne se lepo vidi grad in hiše starega mesta z reko pod njim, mora obiskovalec svoj korak nujno zastaviti k obrežju Ljubljanice na odkrivanje diamantov ter pokukati v katero stranskih ulic ali na trg

ob njej, zaiti na skrita dvorišča in pohajkujoč poiskati nekaj tipičnega vzdušja, doživetja, kulinaričnih užitkov, trgovske ponudbe...

Zajeti nekaj zgodovinske in kulturne dediščine, se razveseliti stojnic s ponudbo umetelno ustvarjenih obrtnih, ročnih izdelkov v senci dreves ob Novem trgu, prisluhniti bližnji fontani tik ob spomeniku Ivana Hribarja, edinega pravega župana Ljubljane, ki je mesto gledal z očetovskimi očmi in zanj skrbel kot da bi bilo njegova hči...

Vabi Zlata ladjica in bližnji Čevljarski most te zapelje na desni breg in postreže z Mestnim trgom (vreden obiska Zlatar Malalan, pa trgovinica Piranske soline, Vinoteka Movia). In še preden sedeš v staro gostilno Sokol, je obvezen pogled v trgovinico nenavadnega imena: Porcelan CATRIYUR; v njej Katja in Jure Bricman izdelujeta in prodaFoto: B.Jakse, S.Jersic

nikom, in nočni sprehajalci v objemu noči lahko občudujejo osvetlene rečne valove pod njim. Še posebej vabljive za sprehod po mestu in uživanje rečnega ambienta so številne brvi, namenjene zgolj pešcem in kolesarjem: Brv na Špici, Streliška, Ribja, Žitna in Poljanska brv ter Hradeckega most, ki so ga potem, ko je bil skozi čas že na dveh drugih lokacijah, letos restavriranega postavili med Krakovski nasip in Grudnovo nabrežje.

jata unikatne porcelanaste izdelke, ki jih lahko zaradi prefinjenega porcelana z izjemnimi tančinami in prepoznavne po dekorativni čipki, imenujemo za višek tehnološke in obrtniške oblikovalske drznosti; kot nalašč za darilo ali spominek – zasebni ali protokolarni! V bližini je kompleks Plečnikove tržnice, ki jo morate doživeti dopoldne, ko pisana, glasna in dišeča Plečnikova kulisa pulzira srčni utrip mesta, tako dragocen turistični atribut... In potem je tu izbira: Zmajski ali Mesarski most (nov in okrašen s ključavnicami, ki tako kot tiste na Kitajskem zidu ali marsikje drugje po svetu »zagotavljajo« večno povezanost zaljubljenih parov), za prečenje... In znova pozdravljajo lokali, slaščičarne, pa Prešernov spomenik, Filharmonija...

In toliko drugih ogleda in doživetja vrednih posebnosti!

Pisano poletje

Ljubljana poleti živi svoje lahkotno, pisano in z dogodki ter doživetji polno življenje.

Staroljubljansko društvo v sodelovanju z Imago Sloveniae letos že triindvajsetič zapovrstjo prireja Mednarodni festival Poletje v Stari Ljubljani, niz klasičnih in jazzovskih koncertov. Muziciranje, prepleteno z očarljivim ambientom Stare Ljubljane, privablja obiskovalce iz Slovenije in tujine, etabliran in zelo dobro obiskan festival pa se odvija na najlepših lokacijah stavbne kulturne dediščine in ima pomembno vlogo pri oživljanju starega mestnega je-

dra. V okviru festivala je tudi ciklus jazz koncertov »Jazz na Gornjem trgu«, vsak petek v prijetni intimi Gornjega trga.

Poletni Festival Ljubljana s svojo dolgoletno tradicijo in sporedom vrhunskih umetniških dogodkov izrazito zaznamuje kulturno dogajanje mesta. V bogatem koncertnem, opernem in baletnem programu vsako leto nastopa vrsta priznanih umetnikov, med njimi tudi najuglednejša svetovna imena.

Danes je Ljubljana moderno, turizmu naklonjeno mesto. Je politično in kulturno srce slovenskega naroda, ki ne skriva, da sta se v njej prebujala Trubarjev reformatorski zanos in Prešernova pesniška beseda.

Da so se tukaj rojevale Plečnikove arhitekturne in urbanistične zamisli, Cankarjeva razbolelost, Groharjeva iskanja ali trpkost Kogojevih Črnih mask. Vse to je identiteta mesta, ki ga danes, v luči novega časa, krasijo iskrive ideje mladih ustvarjalcev.

Umetnikov, ki na ulici razstavljajo svoje instalacije. Glasbenikov, ki s petjem in igranjem dopolnjujejo veduto mesta. Kolesarjev, ki so vzdolž reke poleg pešcev pravi kralji mesta... ne zaman belega in ljubljenega!

»Prelepa si bela Ljubljana, u gnezdu zelenih bregov, in vedno s tujine kot mama, popotnika kličeš domov«.

Stane Mancini: Prelepa si bela Ljubljana

41

Doživimo Slovenijo

Bela krajina, dežela, ki se vidi z Gorjancev

Kaj so »hisi za deco delat«?

Povabite nekoga v Belo krajino in zlepa ne bo uplahnilo njegovo navdušenjem nad odkritjem. Dežela ob Kolpi na meji s Hrvaško, zeleni vrt vinogradov, gozdički belih brez, tipični steljniki, orlova praprot, Zeleni Jurij, tamburice, pisanice, hisi in tako zelo prijazni ljudje...

Prepoznavate? Pridite! Spoznajte!

Renata Picej

T

am, kjer ena najtoplejših rek z juga objema Slovenijo, leži kot majski popek sveža in skrivnostna dežela. Ima vse, kar človek potrebuje. Rodovitna polja, mehke cvetoče travnike, čudovito posebnost – steljnike (kombinacije brezovih gajev z orlovo praprotjo), ogrlice vinogradov, obešene po hribih, ki so za mejo proti severu zloženi pod Gorjance.

Imajo torej kruh (ej, poskusiti velja njihovo pogačo) in vino (Belokranjec in Metliška črnina sta zakon). In imajo veliko turističnih zgodb.

Mesta

Metlika je danes prepoznavna predvsem po prvi čitalnici, prvi hranilnici in posojilnici na območju Dolenjske in Bele krajine ter po prvi požarni brambi na Slovenskem. Zeleni Jurij Črnomlju vsako leto znova nadene videz prešernega mesta in v obliki jurjevanja, najstarejšega folklornega festivala v Sloveniji. In vabi Semič, Šokarija, kot ga imenujejo Belokranjci, z najlepšim razgledom na Semiško goro, mozaikom vinskih hramov in klopotcev ter veselimi brači na jesen, iskreno zavezanimi tradiciji prepevanja in gostoljubja.

Voda

Imajo dediščino, ki jo s ponosom lahko v častivredni spomin zavežejo v turistično popotno malho. Narava se bohoti na vsakem koraku in skriva svoje briljante v kar dveh krajinskih parkih: Kolpi in Lahinji. Reka Kolpa je »najdaljša slovenska riviera« in reka, ki Slovenijo ločuje od Hrvaške.

Poleti doseže zelo visoke temperature (tudi do 30oC) in je primerna za kopanje, vožnjo s kanujem, raftom ali kajakom. Bogata z ribami ter drugimi živalskimi vrstami kot so prikupne vidre, bobri, želva sklednica, in množico ptic, skriva v sebi

42

veliko in malo znano posebnost endemično črno človeško ribico.

Posebnost stavbne kulturne dediščine je »his«

Stavbna dediščina postreže s posebnim presenečenjem – kmečkimi hišami in še posebej – hisi.

Ja, danes komaj še kdo ve, kaj bi to sploh bilo, zato je prav, da obiščete Mali Nerajec in pri Veri Vardjan, ki se sicer ukvarja z domačo obrtjo (v svoji galeriji vam bo pokazala izdelke, ki jih oblikuje iz gline: različne živali, kolo sreče, vrče, poliče, gudala...), povprašate po njih.

Hisi so majhne lesene hiše in so bili v Beli krajini pomemben del stavbne dediščine. Medtem, ko so fantje ponavadi pozimi spali v hlevih in poleti na skednjih, so v hisih, ki so jih imeli na nekoliko premožnejših kmetijah, spali mladoporočenci.

Zato so jim rekli tudi »hisi za deco delat«. Praviloma so imeli hisi zgolj en prostor za spanje, le izjemoma sta bila v hisu dva prostora, ki sta bila že pravo razkošje. Tako je bil en prostor namenjen umivanju, drugi pa spanju.

Ne spreglejte: Tri fare

Znamenita božja pot Tri fare blizu naselja Rosalnice pri Metliki je romarski kompleks treh gotskih cerkva: severna je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človeka (Ecce homo), južna pa Lurške Matere božje.

Mitrej nad Rožancem

Mitrov tempelj, svetišče rimskega sončnega boga, spada med najbolj privlačne arheološke spomenike v Sloveniji. Najdemo ga odmaknjenega in skritega v gozdiču Judovje nad vasjo Rožanec, ob regionalni cesti Semič – Črnomelj. Relief, posvečen bogu Mitri, je vklesan v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja.

Soseska zidanica Drašiči

Sosesko zidanica najdemo v kletnih prostorih stare hiše sredi Drašičev.

Pod tem imenom jo poznajo že 250 let, v njej pa se zbirajo vaščani, ki se tam družijo in pijejo svoje vino. Obiskovalci se lahko pohvalijo, da so pili vino 65 gospodarjev iz enega kozarca. Pijete pa lahko tudi na rovaš, to

je stara naprava iz lesa, na kateri se je beležil dolg pitja oziroma poraba vina vsakega posameznika.

Pisanice iz Adlešičev

Nada Cvitkovič iz Adlešičev z veliko vnemo ohranja kulturno dediščino tega območja, zato z veseljem pokaže razstavo pisanic in tehnike izdelovanja le teh okraskov jajčnih lupin. Poleg tega pa se ukvarja s pridelavo in predelavo lanu.

Domačija domačih obrti Raztresen

Kako se pletejo cekarji ali izdelujejo drsanice in pisanice, kako se obdeluje lan, vse to vam pokažejo na domačiji Raztresen v zaselku Rim blizu Alešičev, kjer so v galeriji, med drugim, razstavljeni tudi izdelki domačih obrti belokranjskih obrtnikov. Ogledate si lahko objekte za kmetijsko dejavnost, senik, kozolec, stanovanjsko hišo, prvo belokranjsko žganjeteko, skedenj, v katerem je možno prenočevanje, vozove, sani, zapravljivčke, lesene brane in pluge za oranje z živino, slamoreznico, mlatilnico, preseko za vožnjo gnojnice in še kaj.

FEEL THE REAL SLOVENIA

DOLENJSKA DRUGAČNA DOŽIVETJA S KOMPASOM NOVO MESTO KOMPAS NOVO MESTO – najbolj inovativna turistična agencija v Sloveniji (priznanje Slovenske turistične organizacije leta 2010). Z našimi programi boste resnično začutili pravo Slovenijo, kakršna je bila nekdaj in kakršna je danes. Poleg bogate naravne in kulturne dediščine boste z nami doživeli

tudi utrip podeželja in stik z gostoljubnim lokalnim prebivalstvom, ki se vedno iskreno razveseli vsakega gosta. Nudimo zelo ugodno nastanitev v hotelu 4**** ali v pristnih dolenjskih zidanicah. Organiziramo ture po celi Sloveniji.

Naši nagrajeni turistični produkti:

PO POTEH DEDIŠČINE Številne cerkve, samostani, gradovi, galerije, muzeji, stara mestna jedra, bogata vaška arhitektura: kozolci, podi…

AKTIVNE POČITNICE Več kot 3000 km pohodnih, kolesarskih, vodnih in jahalnih poti po najlepših predelih Dolenjske, Bele krajine in Kočevsko-ribniške.

MATJAŽEVA DOMAČIJA Zgodba O evropskem vinskem posebnežu – cvičku in zgodba o življenju na slovenskem podeželju nekoč in danes, degustacija vin, domače dobrote…

RUDOLFOV SPLAV Splavarjenje z Rudolfovim splavom okoli enega najlepših mest v Sloveniji z bogatim animacijskim programom je izjemno doživetje.

TURIZEM V ZIDANICAH Nastanitev v objektih, kakršnih ne najdete nikjer na svetu – v prekrasnih dolenjskih zidanicah, sredi vinskih goric.

VESELI JANEZ Prvi panoramski avtobus v Sloveniji, ki vas popelje na ogled slovenske prestolnice ali v vinske gorice na 500 m nadmorske višine.

Informacije in rezervacije: Kompas Novo mesto, Novi trg 10, 8000 Novo mesto tel. + 386 7 393 15 20, E-mail: kompas.nm@siol.net.

Oglejte si najlepše izlete po Sloveniji na: www.kompas-nm.si

ŠPORT

Nogomet

Legendarni Brane Oblak

Brane Oblak, ki je v nogometnem svetu navduševal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ostaja najboljši slovenski nogometaš vseh časov Foto: BOBO

Franci Božič

S

lovenski nogometaši so v dvajsetih letih samostojne Slovenije dosegli fantastične uspehe in se senzacionalno kar trikrat uvrstili na velika tekmovanja (EP 2000, SP 2002 in 2010). Uveljavili so se predvsem kot homogeno in bojevito moštvo, za prebliske najboljših posameznikov - Srečka Katanca, Zlatka Zahoviča, Aleša Čeha, Džonija Novaka, Roberta Korena, Milivoja Novakoviča, Valterja Birse in drugih slovenskih vitezov - pa je bilo nekaj manj možnosti. Zato ni naključje, da Brane Oblak, ki je v nogometnem svetu navduševal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ostaja najboljši slovenski nogometaš vseh časov. Brane Oblak je pred leti tudi v uradni anketi postal najboljši slovenski nogometaš (pred Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovičem), pred kratkim pa je o njegovi sijajni mednarodni karieri izšla knjiga avtorja Iva Gajiča, ki je v slovenskih

44

športni javnosti vzbudila izjemno zanimanje.

Brane Oblak o sebi

Že v mojih časih je bila zunanja podoba igralca zelo pomembna, vendar pa jaz - za razliko na primer od mojega vrstnika Danila Popivode - temu idealu nikakor nisem ustrezal. Nisem bil ne skromen, ne tih in ne miren.

Bil sem sicer delaven in ambiciozen, ne pa tudi vzoren član mladinske organizacije ali Partije. Bil sem zelo samosvoj, ubogal nisem nikogar, nikomur se nisem klanjal, imel pa sem ves čas odprte oči in ušesa. Znal sem opazovati in poslušati, a ne nepotrebnih umotvorov. Sestankov nikoli nisem maral. Ko so mi najbolj razlagali, kaj moram storiti na igrišču in zunaj njega, sem to storil po svoje - tako kot sem mislil, da je prav, in kot mi je narekovala intuicija. Zavedal sem se svojih sposobnosti in bil izredno

trmoglav. Tak sem bil skozi vso kariero in sem še danes. Nič mi ni bilo podarjeno, vse sem dosegel s trdim delom, z odpovedovanjem, izjemno voljo in s trmo. Ni mi bilo težko, ker sem imel jasne cilje, v katere sem povsem verjel. Cilja sicer ni težko izbrati, veliko težje pa je izbrati pot do uresničitve. Marsikdo omaga ali pa kljub izjemnemu talentu zaradi napačnega vodenja in usmerjanja obstane v povprečju. Meni nikoli ni prišlo na misel, da bi odnehal ali da bi drugi krojili mojo usodo. Vsaka ovira me je le še bolj motivirala in gnala naprej.

kom osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, nato pa se je preselil v Nemčijo. Schalke 04 je pod njegovo taktirko in ob asistenci Abramczyka, Fischerja, Kremersa, Marića dosegel enega vrhuncev, Bayern pa si je z njim povrnil naslov nemškega prvaka. Münchenski navijači so ga oboževali, nekoliko manj pa trenerji, tako da se v navezi s slovitim Breitnerjem ni mogel razmahniti tako kot v vseh drugih klubih. K Bayernu ga je pripeljal Franz Beckenbauer, ki ga je za prestop nagovoril kar med tekmo Schalke - Bayern v Gelsenkirchnu.

Konec mita o Slovencih smučarjih

Boljši igralec kot trener

Do leta 1970, ko je Brane Oblak kot član jugoslovanske nogometne reprezentance v družbi Džajića, Holcerja, Petkovića, Bajevića in drugih asov v Bukarešti začel svetovno kariero, so »Janezi« v Beogradu in drugod na jugu države veljali le za smučarje, ki nimajo veliko pojma o nogometu.

Pred njim so Toplak, Hočevar, Mihelčič in Tavčar v reprezentanci igrali zelo obrobne vloge, Brane Oblak pa je bil po nekaj letih staža kar kapetan močnega jugoslovanskega moštva. Do kapetanskega traku, s katerim je ob množici slovenskih politikov postal najpomembnejši Slovenec v Beogradu, je prišel zaradi prepoznavne bojevite igre, na kateri so koncepte gradili uveljavljeni selektorji Miljan Miljanić, Vujadin Boškov in Ante Mladinić, vsi Slovencem zelo naklonjeni trenerji. Svetovno prvenstvo v Nemčiji leta 1974 je bil njegov vrhunec, postal je član svetovne elite, v kateri so bili Cruyff, Beckenbauer, Neeskens, Breitner, Deyna...

Tudi njegova klubska kariera je bila veličastna. Po uveljavitvi z Olimpijo, katere vrhunec je bilo dihanje za ovratnik Crveni zvezdi v finalu pokala leta 1971, je s splitskim Hajdu-

Brane Oblak je bil igralec domišljije in improvizacije, »fantazista«, kot jim pravijo danes, tako da ni veljal za velikega upa med trenerji, h katerim se je preselil po igralski karieri. Tako je tudi obveljalo, Brane Oblak do 64. leta, ki ga je slavil pred kratkim, kot trener še zdaleč ni dosegel igralske slave. Z Olimpijo je sicer osvojil naslov slovenskega prvaka, začuda pa nikoli ni bilo povabila v kak veliki evropski klub. Tu in tam so ga omenjali kot morebitnega trenerja pri Hajduku ali v Avstriji, toda za njegov vrhunec bo, kot vse kaže, obveljalo krmilo slovenske nogometne reprezentance od leta 2004 do 2006. Z izborom mlajših igralcev, ki jih je pred tem vodil v mladi reprezentanci, je postavil temelje moštvu, ki ga je Matjaž Kek popeljal na SP v Južno Afriko. S tem je za slovenski nogomet opravil veliko delo, njegov vrhunec pa je bila zmaga nad Italijo v Celju z 1:0. Če Brane Oblak sredi prejšnjega leta ne bi utrl reprezentančne poti Samirja Handanoviča, Miša Brečka, Valterja Birse, Milivoja Novakoviča, Branka Jokiča, Roberta Korena, Boštjana Cesarja in drugih upov, potem Slovenija danes ne bi bila tik pod evropskih vrhom.

ŠPORT

Košarkar Primož Brezec bo stiskal pesti za naše fante v Litvi

To poletje ima prednost družina Primož Brezec je pravi slovenski športni legionar. Že pri 21 letih ga je kot nadvse obetavnega košarkarja pot zanesla na tuje. Iz domače Sežane je sicer najprej prišel k ljubljanski Olimpiji, od tam pa skočil prek luže, kjer je v ligi NBA igral za kar šest moštev, zatem pa odšel v Italijo in nato v Rusijo, kjer si je nazadnje kruh služil pri moštvu iz Samare.

Peter Zalokar

Dolga ruska sezona

»Sezona v Rusiji je bila zares dolga in se je zavlekla v junij. Če bi bila končana konec aprila ali maja, bi vsekakor igral za reprezentan-

co. Nisem več star 20 let in telo potrebuje več počitka, gleženj je zelo obremenjen, zvil sem si ga kar dvakrat v treh tednih in to je bilo pravo opozorilo. Hkrati se želim to poletje bolj kot v preteklih letih posvetiti družini. To sem tudi povedal vodstvu Košarkarske zveze Slovenije, ki je mojo odločitev razumelo.

Zagotovil sem, da sem še vedno pravi borec in da bom v prihodnje vselej na razpolago reprezentanci, če me bo potrebovala, seveda,« je pojasnil Brezec, ki bo julija z ženo Nado in šestletno hčerko Niko za tri tedne odpotoval v Grčijo, avgust pa bo družina preživela skupaj na svojem posestvu v Miamiju. Brezec se bo nato vrnil na parket, najverjetneje v Rusiji.

Od Šolske košarkarske lige do NBA

Brezec je bil čudežni deček slovenske košarke, ko je v Šolski košarkarski ligi (ŠKL) blestel v dresu srednje šole Srečka Kosovela v Sežani in bil leta 1998 z njo prvak.

Opazili so ga pri Olimpiji, kjer je odigral tri sezone, nakar se je preselil k Indiana Pacers, ki ga je leta 2000 izbrala kot 27. igralca na naboru. V NBA je med letoma 2001 in 2009 nastopal še za Charlotte, Toronto, Detroit, Philadelphio in Milwaukee, skupaj je zbral kar 342 tekem.

Daleč najboljši sezoni sta bili pri Charlotte Bobcats (2004-2006), kjer je imel povprečje 13 točk na tekmo. Ko je njegov rejting v ZDA začel padati, se je odločil vrniti na staro celino in dve sezoni preživel v Rimu pri Lottomatici, kjer sta igrala skupaj z velikim prijateljem Sanijem Bečirovičem. Oba sta se nato podala v Rusijo, Bečirovič v moskovski CSKA, Brezec v Krasnije Krilja Samara.

Foto: BOBO

S

ezono je končal predčasno zaradi poškodbe gležnja. V tem tudi tiči eden izmed razlogov, zakaj se je odpovedal nastopu na bližajočem se evropskem prvenstvu v Litvi, kjer bi izbrana vrsta pod vodstvom legendarnega Božidarja Maljkovića krvavo potrebovala izkušenega 216 cm visokega centra. A Brezec noče tvegati. Poleg popolne regeneracije pa je glavni razlog za tekmovalni premor družina, s katero zaradi svojega poklica preživi premalo časa.

Ostaja na tujem

V Samari je Primoževo življenje bistveno drugačno kot v Ameriki ali Kanadi. »V ZDA se veliko potuje. V sezoni je kar 82 tekem. V Rusiji je tega manj, v ligi je deset klubov, ki niso tako zelo oddaljeni. Samara je veliko mesto, čeprav se ne more primerjati z Moskvo. Zime so zares mrzle, poletja pa so prijetna. Ko sem odšel, je bilo 30 stopinj,« je z novim okoljem zadovoljen Brezec, ki sta ga

v mestu avtomobilov večkrat obiskali žena in hčerka. Zdaj so v Ljubljani, kjer si je Brezec ogledal finale slovenskega državnega prvenstva, v katerem je Krka v peti odločilni tekmi premagala Olimpijo in ubranila naslov prvaka: »To je bilo zame do neke mere presenečenje, vendar je bila zmaga Krke povsem zaslužena.

Privoščim ji. Imela je veliko smole, proti Olimpiji je nekajkrat zapravila visoko prednost. Tudi v finalu pokala. Če bi tam zmagala, bi lahko osvojila celo trojno krono, potem ko je slavila v pokalu challenge.

Olimpija? Imela je odlično sezono v evroligi, nakar se je začel padec, ki ga je še stopnjeval odhod trenerja Jureta Zdovca,« je povedal Brezec, ki možnosti, da bi še kdaj oblekel zeleno-beli Olimpijin dres, ocenjuje za zelo majhne: »Poglejte, še tri ali štiri sezone bom igral na tujem in potem dvomim, da bo še kdo hotel najeti 35-letnega ‘kozla’.« «Če ne bo nobene odpovedi več, bo imela slovenska reprezentanca na EP v Litvi najmočnejšo ekipo doslej. Vsaj na papirju. Vendar je turnirski sistem zelo krut, en poraz lahko pokvari vse načrte. Vsekakor bom držal pesti za naše fante,« je zatrdil Brezec, za katerega bi bil najlepši konec reprezentančne zgodbe nastop na domačem evropskem prvenstvu leta 2013. Tam pa bi zares veljalo osvojiti še ta vrh.

45

ŠPORT

Odbojka

»Našteli smo 6.750 udeležencev, kar je nov rekord. To je veliko število, ki se ob takšni obletnici spodobi,« je bil po 30. izvedbi kolesarskega maratona Franja zadovoljen Gorazd Penko, direktor vse bolj odmevne prireditve. Ljubitelji vrtenja pedal so po premaganih 156 oziroma 97 kilometrih s simbolično medaljo navdušeno iskali svoje ime na dolgem seznamu udeležencev in se veselili doseženega cilja – znova so premagali sami sebe. V disciplinirani množici, med katero je kolesaril tudi gost iz Italije, športno upokojeni Gilberto Simoni, dvakratni zmagovalec Gira d’Italia, so se znašla še nekatera druga znana imena. Med politiki in gospodarstveniki je bilo mogoče opaziti športnike drugih panog, nekdanjega selektorja slovenske nogometne reprezentance Srečka Katanca in smukača Andreja Jermana, ki sta premagovala krajšo razdaljo, Petra Majdič pa je spodbujala mladino na družinsko-šolskem maratonu.

Zmagovalca velikega maratona sta postala Italijan Alessandro Dandrea (156 kilometrov je premagal v treh urah in 21 minutah) in Špela Škrajnar (za isti podvig je potrebovala 22 minut več).

Rokomet

Odbojkarji ostajajo neporaženi Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je tudi v drugi tekmi evropske lige proti Veliki Britaniji v Sheffieldu zabeležila zmago. Potem ko je na prvi tekmi zaradi padca zbranosti izgubila niz, se v drugo to ni ponovilo, tako da je kljub nekoliko bolj enakovredni igri zmagala s 3:0 (23, 21, 18). Izbranci selektorja Veselina Vukovića so tako prvo polovico evropske lige preživeli brez poraza, oddali so samo eno točko, in sicer Hrvaški. Proti Veliki Britaniji, najbrž najslabši reprezentanci v skupini A, so bili dovolj previdni in zbrani, da niso ponovili napak reprezentanc Hrvaške in Belgije, ki sta z Britanci izgubili po eno tekmo. Čeprav tekmi z Veliko Britanijo nista bili najboljši pokazatelj realnih moči, pa sta Vukoviću prišli zelo prav, prepričal se je lahko, da ima širok kader in da lahko mladi in neizkušeni igralci vsaj na nekoliko lažjih tekmah nadomestijo odsotne zaradi poškodb oziroma bolezni.

Veslanje

Čop in Špik spet skupaj

Moški uspešni, ženske ne Moška rokometna reprezentanca Slovenije je uspešno končala kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu, ki ga bo januarja gostila Srbija. Na zadnji tekmi so Slovenci pred 4.000 navijači v dvorani Stožice kar s 43:32 premagali Ukrajino in zasedli drugo mesto v skupini 3. Boljša je bila samo Poljska, zaostali pa sta Portugalska in omenjena Ukrajina.

Slovenski rokometaši so se tako desetič uvrstili na zaključni turnir Stare celine. Največji uspeh so dosegli leta 2004, ko so na domačem evropskem prvenstvu osvojili srebrno kolajno.

V zdajšnji vrsti selektorja Borisa Deniča so bili proti Ukrajini najbolj razpoloženi strelci Dragan Gajič (9 golov), Matjaž Brumen (7) in Jure Dolenec (6). Pred tem so v Stožicah

46

Najboljša slovenska veslača Iztok Čop in Luka Špik sta potrdila, da bosta v letošnji sezoni združila moči in na avgustovskem svetovnem prvenstvu na Bledu napadla zmagovalni oder. Čop in Špik sta v dvojnem dvojcu osvojila zlato olimpijsko odličje (Sydney 2000), trikrat pa sta se zavihtela tudi na svetovni prestol, nazadnje leta 2007 v Münchnu. Večletno sodelovanje sta vnovič prekinila po šestem mestu na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008.

V Berlinu slovesno ob slovenskem prazniku Ob 20. obletnici samostojnosti Republike Slovenije je berlinsko veleposlaništvo v prostorih predstavništva dežele BadenWürttemberg pripravilo slavnostni sprejem, na katerem je povabljene nagovoril tudi predsednik Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar. Zahvalil se je Nemčiji za podporo in njena prizadevanja v času nastajanja nove države, na katero smo lahko ponosni, je dejal Gantar. Presenečenje večera pa je bil poseben gost,Hans Dietrich Genscher, nekdanji nemški zunanji minister, ki si je takrat prav posebej prizadeval za slovensko samostojnost. Zbrane je navdušil še pevski zbor Perpetuum Jazzile; v Berlinu so s promocijskim nastopom začeli svojo (prvo) svetovno turnejo, konec meseca pa bodo že čez lužo. (Janja Lakner Anžin) Foto: Maja Hitij

Rekordni maraton Franja

nastopile Slovenke, ki pa pod vodstvom Toneta Tislja niso bile uspešne v kvalifikacijah za decembrsko svetovno prvenstvo v Braziliji.

Najprej so proti Francozinjam v mestu Pau izgubile z 19:28, podoben izid pa iztržile tudi na domačem parketu – 20:28. Ana Gros je bila najboljša strelka s šestimi goli.

Predsednik DZ Pavle Gantar (drugi levo) se je na proslavi v Berlinu srečal z veleposlanikom Nj.eksc. Mitjo Drobničem (prvi levo), nekdanjim nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem (tretji z leve) in Eduardom Oswaldom, podpredsednikom nemškega parlamenta.

Po poteh babnopoljskega izseljenca Trohe Foto: Alenka Veber

Kolesarstvo

Športno društvo Planjava Babno Polje je v maju organiziralo že tretji spominski pohod po poteh babnopoljskega izseljenca Franka Trohe Rihtarjevega. Skrajno neprijazno vreme na drugem pohodu, maja 2010, društvu ni vzelo volje in poguma, še več, člani in številni prostovoljci so letošnji pohod še nagradili.

Njegova osrednja nit je bila obuditev Trohovega daljšega dokumentarno-pripovednega besedila Življenje v širnem gozdu v okolici Snežnika (Slovensko-Amerikanski koledar, 1932). Letošnji

VAŠA POŠTA poudarek pešpoti Iz Babnega Polja do Goričic je predstavljal pomemben prispevek krajev pod Snežnikom ob Mednarodnem letu gozdov.

Zato so organizatorji medse povabili tudi prof. dr. Roberta Brusa z biotehniške fakultete v Ljubljani. Pohodniki so na poti spoznavali tako pokrajino kot prijazno gostoljubje domačinov v kar osmih vaseh. Pohod, ki nima športno tekmovalnega duha, temveč je bliže kulturnoetnološki prireditvi, je v Babno Polje privabil 260 pohodnikov iz vse Slovenije, ki so jih na 18 kilometrov dolgi poti gostili številni občani Loške doline in Cerknice. Sprehodili so se od najhladnejšega naseljenega kraja v državi do slikovite vasice ob Cerkniškem jezeru ter tako odkrivali eno izmed številnih zgodb slovenskih izseljencev, ki so konec 19. in v začetku 20. stoletja zapuščali domovino in šli v Severno Ameriko, misleč, da jim bo tam laže. In prav Troha je bil tisti izseljenec, v čigar literarni zapuščini najdemo neprecenljivo pričevanje o življenju ljudi takrat, tako v domovini kot na oni strani oceana. (Alenka Veber, Športno društvo Planjava Babno Polje)

Pomagajmo poiskati sina!

Na našo revijo se je obrnil Danijel Krajnc iz Lenarta v Slovenskih Goricah, ki si zelo želi najti sina Danila. Slednji naj bi živel v ZDA, najverjetneje v državi Virginia, rojen pa je bil leta 1974 v Washingtonu materi Margareti, po rodu iz Gornje Radgone, ki je umrla v prometni nesreči in poleg Daniela zapustila še pet otrok.

Danijel Kranjc je vse do Margaretine smrti ohranjal stike z vsemi njenimi otroki, potem pa jih je izgubil, med drugim tudi zato, ker Margaretini otroci ne govorijo slovensko. Danijelova največja sreča bi bila izvedeti sinov naslov, zato smo se odločili, da se iskanju pridružimo z objavo v Sloveniji danes. Če bi torej karkoli vedeli o Danilu ali ga prepoznali na fotografiji, na kateri je star pet let, ko se je za njim izgubila vsaka sled, sporočite v uredništvo, mi pa bomo podatke posredovali njegovemu očetu.

Lumpacius-vagabund v Buenos Airesu

Gledališki odsek Slovenskega doma v Karapačaju je ob 51. obletnici, ki so jo zaznamovali 1. maja, uprizoril veseloigro Johanna Nestroya, Lumpacius vagabund, v režiji Jožeta Jana in sodelavcev.

2011 v Rankweilu, v Avstriji, so se slovenska društva s Predarlskega predstavila pod okriljem tamkajšnje krovne organizacije slovenskih društev. Prireditve so se udeležili minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš, državni sekretar dr. Boris Jesih, generalna konzulka iz Celovca Dragica Urtelj, predstavniki avstrijskih organizacij in župan občine Rankweil, Martin Summer. Kulturni večer so s svojim nastopom popestrili učenci dopolnilnega pouka slovenščine pod vodstvom učiteljic Marije Rogina in Simone Gotal ter nastop folklorne skupine. Sodelovanje med društvi naj bi povezalo čim več Slovencev, živečih na Predarlskem in okolici, ter tako okrepilo ohranjanje slovenske identitete. (Jasmina Ritlop)

Trije moški, vsi brez denarja, so se srečali in šli v bližnjo gostilno ter tarnali, kako jim gre slabo.

Po prespani noči so ugotovili, da se je sanjalo o isti številki. Morda po naključju se naenkrat pojavi prodajalka in jim proda srečko z njihovo »sanjsko številko«. Malo po tistem izvejo, da so dobili milijon in si ga pošteno razdelijo.

V nadaljevanju predstavijo svoje življenjske zgodbe, vmes je pa poseže še ljubezen in nekateri drugi pripetljaji. V prijetni, zanimivi igri, ki večkrat spravi človeka v smeh, so nastopili Nadja Jan, Gabrijela Jan, Marta Vodnik, Veronika Žnidar, Marjana Resnik, Natalia Mitton, Lenči Klemen, Ani Klemen, Andrej Žnidar, Jože Jan, Jure Komar, Jože Korošec, Damijan Ahlin, Frido Klemen, Filip Komar, Martin Markež, Franci Korošec, Janez Žnidar, Tone Komar in Maksi Vazquez (vsi so prva in druga generacija Slovencev v Buenos Airesu). Šepetalka je bila Helena Fink Žnidar, za luči in zvok je bil odgovoren Damijan Ahlin s pomočjo Damijana Cunya, masko je imela na skrbi Ani Senovršnik, oblikovalka programa pa je bila Tatjana Klemen.

Veseli smo, da imamo tako nadarjene igralke in igralce ki so za predstavo več mesecev vadili.

Veliko truda in skrbi je bilo vloženih, ampak splačalo se je. Dobili so kar nekaj ponudb, da bi igro ponovili v drugih slovenskih domovih po Argentini. V našem domu v Karapačaju smo zvesti slovenskim koreninam, duhovnim in kulturnim vrednotam. Ponosni smo na to, čeprav majhni po številu – veliki po ljubezni do slovenstva. V vseh teh letih smo doživeli marsikaj lepega in vemo, da moramo nadaljevati, čeprav je včasih težko in zmanjkuje časa za delo v domu. Upamo, da bomo uspešni tudi v prihodnje. (Marjana Pirc)

Priložnost za ohranjanje slovenstva na Predarlskem V okviru proslave ob 20. obletnici samostojnosti Republike Slovenije, ki je potekala 7. maja

Na sliki od leve proti desni: Predsedniki slovenskih društev, gospodje Stefan Felbar, Slavko Ozvatič, Marjan Fujs, Jenö Kalamar, Stefan Skerlak in predsednica krovne organizacije Jasmina Ritlop

Spominski dan Jožeta Vihra 30. aprila lani je delal v prostorih društva Maribor v Hildnu. Tam, kjer je bil najrajši in kamor je najrajši prihajal, ga je v starosti 73 let zadela srčna kap. Kljub takojšnji medicinski pomoči je ponoči, 1.maja 2010, umrl v bolnici v Hildnu. V spomin na dolgoletnega člana društva Maribor v Hildnu in člana upravnega odbora smo se člani in UO društva letos 1. maja zbrali pri njegovem grobu. Prižgali smo sveče in položili cvetje in se tako spomnili na bolečo izgubo našega dolgoletnega in dragocenega člana. Ob tej priložnosti smo se spomnili tudi drugih aktivnih članov, ki so v zadnjem času preminili. Želimo, da bi 1.maj v našem društvu postal spominski dan Jožeta Vihra. (Dušan Čegovnik iz Essna)

Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu slovenija.danes@sloveniatimes.net pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Pošljite nam svoje fotografije s kratkim sporočilom, za kakšen dogodek gre.

Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija.

47

SUMMARIES The Role of Slovenians in the Neighbouring Countries and Emigrants in the Slovenian Independence Process

Independent Slovenia – a merit of our compatriots too

“The story about the Slovenia’s independence process could have been different if the Slovenian emigrants had not taken their part in it as well,” claims Matjaž Klemenčič, PhD, a professor of history at the University of Maribor who devoted a major part of his scientific work to studying the history of Slovenian emigrants and minorities. As he is an outstanding expert on the issue and an avid collector of sources about the efforts the Slovenian emigrants and Slovenians in the neighbouring countries have made for the recognition of Slovenia’s independence we invited Klemenčič to share his views with us just before the Slovenia’s independence anniversary. He is positive about our compatriots being very successful in endeavours for the recognition of Slovenia’s independence. “If we fail to collect and publish the materials about this now, everything will sink into oblivion,” warns Klemenčič.

Slovenian World Congress

Slovenian Doctors Facing New Challenges

There was a 7th traditional Slovenian doctors from Slovenia and abroad conference held, organised as part of the Slovenian World Congress which happened between 9th and 11th June in Ljubljana. The doctors’ conference has gained a great reputation in medical circles over the past twelve years which is ever since the doctors have been meeting. The central purpose of the conference with the Slovenian Prime Minister Borut Pahor as the honorary patron and the Medical Chamber of Slovenia as the main sponsor was

48

strengthening the collaboration between the Slovenian doctors from home and abroad, encouraging the mutual exchange of experience and deepening the mutual ties. Facts are that there are many established experts, doctors included, among the Slovenians who live abroad and that medical profession has never recognised the concept of borders. We talked to some respected attendees at the conference.

France Arhar, the best financier of 2010

Not everything is the state’s fault!

The former Bank of Slovenia governor, the former presidential candidate and the current Unicredit Bank chairman of the board France Arhar, PhD, has been proclaimed the financier of the year on the Kapital financial fair once again. According to him, a good financier needs to know how to keep his promises and fulfil them completely and on time. “Think twice before you make a promise,” he says. He also thinks that the Slovenian society as a whole lacks integrity. According to the other countries’ experiences he expects that the recovery of the Slovenian economy is going to last for at least five more years. After what he saw and experienced in the election campaign during the time of his candidacy, politics does not tempt him anymore. However, he says that without the experience from the political field he would be a really big idealist.

Perpetuum Jazzile

A Vocal Treat from Slovenia Touring North America The number of Perpetuum Jazzile choir’s creative highlights grows year after year. The song covers of two Avsenik’s songs are taking the same path as the famous song cover of Africa which was viewed by several ten millions of people on Youtube. The collaboration of the Swedish virtuoso Peder Karlsson who took over the choir after Tomaž Kozlevčar is regarded as fantastic. Currently, the choir is touring North America. Before that they successfully finished their European tour part of which were also performances at the 20th anniversary of the Slovenian independence celebration ceremonies, organised by the Slovene embassies in Berlin, Prague and Zagreb. Just before leaving for the tours, Jan Trost talked to Slovenija danes about the choir’s achievements and future plans.

Miro Zupančič

New York Discovered a Slovenian Painter After we wrote about a sad New York destiny and presented an unfulfilled artistic soul of Karl Mehle in the last issue of our magazine, we now give you an encouraging American story of his compatriot Miro Zupančič who was just then making his way out of anonymity.

Miro Zupančič, who still lives in New York, came to the Big Apple in 1963 but the two Slovenians, closer compatriots in the heart of the metropolis, never knew anything about each other. The author of the article took Miro Zupančič, who bought an old house together with his wife close to Sveta Ema near Rogaška Slatina, to the house of Mehle’s daughter Virginia in Celje. Enthused by the quality of Karl Mehle’s works, his ingenious talent and original artistic power he admired miniatures in oil, gouache and watercolour and expressed a high, flattering expert recognition to the deceased co-creator. Miro Zupančič described his artistic path for our magazine.

Basketball Player Primož Brezec

This Summer the Priority is Family Primož Brezec is a real Slovenian sports legionary. At the age of 21 he was a promising basketball player and already then he started his international career. From the native Sežana he first went to Ljubljana to Olimpija from where he headed to the USA. In the NBA league he played for six teams and later on returned to Europe to Italy and then to Russia where he recently made a living by playing for the Samara team. He finished the season prematurely due to an ankle injury. This is also one of the reasons why he decided to cancel his attendance at the coming European championship in Lithuania where the selected team led by the legendary Božidar Maljković would really need an experienced centre of 216 cm.

But Brezec does not want to take risks. Besides the complete regeneration the main reason for the break is his family with which he does not have a chance to spend a lot of time together due to the nature of his profession. We present Primož Brezec as a sportsmen and a person in the current issue of Slovenija danes.

RESÚMENES El rol de los eslovenos expatriados durante el surgimiento de la República de Eslovenia

prestigio internacional. Durante la Conferencia hablamos con algunos de los participantes más destacados.

France Arhar, mejor financista del Eslovenia: año 2010 independiente también gracias ¡El estado no a los expatriados tiene la culpa “De no ser por la participación de los expatriados eslovenos, el proceso de independización de Eslovenia habría sido diferente”, aseguró el Dr. Matjaž Klemenčič, profesor de historia en la Facultad de Filosofía de la Universidad de Maribor, y quien ha dedicado una gran parte de su trabajo a la historia de los eslovenos en el extranjero.

Durante su carrera el Dr. Klemenčič ha recolectado una gran cantidad de material que da testimonio del accionar de los expatriados eslovenos en pos del reconocimiento de Eslovenia como estado independiente en la comunidad internacional. Con motivo del vigésimo aniversario de nuestra independencia, invitamos al Dr. Klemenčič a conversar sobre el tema, y afirmó estar convencido de que los eslovenos expatriados tuvieron “mucho éxito” en la campaña de concientización sobre nuestra joven república, pero también advierte que “el material deber ser recolectado y publicado de inmediato, o de lo contrario caerá en el olvido”.

Congreso mundial esloveno

Médicos eslovenos enfrentan nuevos desafíos Dell 9 al 11 de junio pasado tuvo lugar en Ljubljana la séptima edición de la ya tradicional Conferencia de médicos eslovenos del mundo y Eslovenia, apadrinada por el Primer Ministro de Eslovenia Borut Pahor y patrocinada por la Cámara de médicos de Eslovenia (Zdravniška

zbornica Slovenije). El objetivo principal del encuentro —de importante reputación en los círculos médicos mundiales— es aumentar la cooperación entre los médicos eslovenos de todo el mundo, fomentar el intercambio de experiencias y fortalecer los contactos profesionales de los participantes, ya que un buen número de científicos eslovenos residen en el extranjero, y entre ellos también se encuentran doctores en medicina de reconocido

de todo!

El Dr. France Arhar, ex-director del Banco Central Esloveno (Banka Slovenije), ex-candidato a Presidente de la Nación y actual CEO del Banco Unicredit, fue nuevamente elegido como “Financista del año” en la feria de negocios

Kapital. En su opinión, un buen financista debe cumplir con su palabra en tiempo y en forma.

“Antes de prometer algo”, dijo, “piénselo bien varias veces”. Además, opinó que la sociedad eslovena no es lo suficientemente honesta, y que la recuperación económica llevará por lo menos cinco años más. Finalmente agregó que luego de su experiencia como candidato a Presidente de la Nación, ha perdido todo interés en la política.

Perpetuum Jazzile

El grupo vocal número uno de Eslovenia de gira por Norteamérica El éxito del grupo vocal Perpetuum Jazzile continúa en meteórico ascenso. La versión a capella de unos inoxidables de los hermanos Avsenik sigue los pasos de aquella notable adaptación del clásico de Toto “Africa”, cuyo video fue visto hasta la fecha más de 10 millones de veces en YouTube. Además, la nueva dirección artística —a cargo del sueco Peder Karlsson, quien tomara la batuta luego de la partida de Tomaž Kozlevčar— es considerada como de primer nivel. Actualmente el grupo está ultimando los detalles de su gira norteamericana, luego de concluir una exitosa serie de conciertos por toda Europa, donde además actuaron en las embajadas eslovenas en Berlín, Praga y Zagreb, en conmemoración del vigésimo aniversario de nuestra independencia.

Jan Trost, miembro de Perpetuum Jazzile desde hace años, habló con Slovenija danes sobre el presente éxito del grupo, y sobre sus planes para el futuro.

Miro Zupančič

New York descubre a un pintor esloveno Luego de presentar, en el número anterior de Slovenia danes, la triste historia del artista esloveno Karel Mehle y su malogrado destino en Nueva York, hoy contrastamos con la exitosa historia de vida de Miro Zupančič, otro artista plástico esloveno que, en la misma época y en la misma ciudad estadounidense, comenzaba a luchar por salir del anonimato. Miro Zupančič vive en Nueva York desde 1963, pero los dos artistas plásticos eslovenos jamás se conocieron, a pesar de vivir en el corazón de la misma ciudad. El autor de esta entrevista llevó a Miro Zupančič —quien recientemente adquirió una antigua casa en Sveta Ema pri Rogaški Slatini— a visitar a la hija de Mehle en Celje.

Maravillado ante la obra de Karel Mehle, su genial talento y poderosa originalidad artística, Zupančič admiró miniaturas al óleo, a la aguada y en acuarelas, y finalmente alabó con grandes términos a su fallecido colega.

Primož Brezec no participará del Campeonato Europeo de Basquetbol en Lituania

Este verano le dará prioridad a su familia Primož Brezec es un verdadero legionario del deporte esloveno. A los 21 años, con el título de “basquetbolista más prometedor” a cuestas, comenzaba su carrera internacional. Luego de su paso por el Olimpija de Ljubljana partió rumbo a Estados Unidos, donde jugó para seis equipos diferentes en la NBA, seguidas de temporadas en Italia y Rusia. Sin embargo, debido a una lesión en un tobillo, Brezec debió cancelar su temporada actual antes de tiempo, lo que a su vez contribuyó a que rechazase la convocatoria del legendario Božidar Maljković a sumarse al seleccionado que representará a Eslovenia en el próximo Campeonato Europeo de Basquetbol en Lituania. Aún cuando el equipo necesita urgentemente un central experimentado de 2,16 m de estatura, Brezec decidió no arriesgarse, citando además a su familia como motivo importante para su receso deportivo; debido a su profesión, pasa demasiado tiempo lejos de sus seres queridos.

En el actual número de Slovenija danes presentamos a Primož Brezec, el deportista y el hombre.

49

zadnja stran

Geslo junijske nagradne križanke lahko do 12. junija pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Križanka

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Would some of your family members like to read news from Slovenia in English?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NAME

NASLOV

ADRESS

DRŽAVA

COUNTRY

TELEFON DATUM

TELEPHONE DATE

E-POŠTA PODPIS

E-MAIL SIGNATURE

Slovenija

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

Mednarodno

Slovenia

Worlwide

6 številk

15 EUR

22 EUR

6 issues

28,80 EUR

39,60 EUR

12 številk

27 EUR

38 EUR

12 issues

54,72 EUR

75,25 EUR

50

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia Times and Slovenija danes

Slovenia

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues

79,27 EUR

113,24 EUR

EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON FOREIGN DIRECT INVESTMENT

GERMANY Prague

CZECH REPUBLIC Brno

400 km Radius More than 45 mio consumers 11 countries, jointly representing more than 40% of the total GDP of the EU

Stuttgart

SLOVAKIA

Vienna Bratislava

Műnchen

AUSTRIA

Bern

Budapest

SWITZERLAND

HUNGARY SLOVENIA Venezia

Ljubljana

Milan

ROMANIA

Zagreb

CROATIA Belgrade

BIH

Bologna

Sarajevo

ITALY

SERBIA

MONTENEGRO

BULGARIA

Rome

MACEDONIA ALBANIA

EXPANDING THE POTENTIAL AS A REGIONAL HUB The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to efficiently explore the opportunities in Slovenia learn from the experience from existing investors grow your network of top executives in Slovenia and the region Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk +386 1 520 50 85

info@fdi.si www.fdi.si

Organised by

IDRIJA - najlepša čipka Slovenije Razgledi po stoletjih preteklosti Po poti dediščine živega srebra

Idrija kot umetelna čipka, položena v svet hribov med krasom in alpskim predgorjem, je polna doživetij za vso družino. V svet odličnega turizma stopa zdaj tudi s prestižnima nazivoma Evropska destinacija odličnosti 2011 in Alpsko mesto 2011.

Idrija je filigranski splet lepote narave, dediščine kulture, tehniške dediščine (rudnik, kamšt, klavže) in drugih posebnosti, kot so idrijski žlikrofi, idrijska čipka in nenazadnje tudi dediščina botanika in zdravnika Baltazarja Hacqueta (prvi raziskovalec Julijskih Alp), naravoslovca in zdravnika Giovannia Antonia Scopolija (utemeljitelj slovenske botanične znanosti) ter drugih znanih raziskovalcev.

Naravna dediščina – možnost za raziskovanje in izobraževanje

Kjer se čipke z živim srebrom prepletajo

Bogastvo okusov – idrijski žlikrofi, jed z evropsko zaščito

Oglejte si • Divje jezero – naravni spomenik v Krajinskem parku Zgornja Idrijca • grad Gewerkenegg z Mestnim muzejem – najboljši evropski muzej tehniške in industrijske dediščine leta 1997 • Antonijev rov v rudniku živega srebra • kamšt - leseno vodno kolo premera 13,6 m • klavže - rečne zapornice za plavljenje lesa • cerkev sv. Trojice – stoji na mestu, kjer je legendarni škafar odkril živo srebro • razstave čipk in izdelkov z idrijsko čipko – v Čipkarski šoli Idrija, Mednarodnem centru idrijske čipke in Mestnem muzeju Idrija. Mestni muzej Idrija s stalno razstavo Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina je prejel Valvasorjevo priznanje za leto 2008.

Turistična ponudba Idrije in rezervacija prenočišč: www.idrija-turizem.si Spletna trgovina z idrijsko čipko in spominki - http://darila.idrija-turizem.si/

Doživite Idrijsko aktivno v vseh letnih časih

Turistične informacije in lokalno vodenje TIC IDRIJA Vodnikova 3, Idrija T: 05 37 43 916 e: ticidrija@icra.si I: www.idrija-turizem.si