PORODNE
PRIČEVANJA
ZGODBE
Marta JakopiÄ? Kunaver: Angel bedi nad teboj, 2009
OBPORODNA SPREMLJEVALKA (DULA)
Kakšna je vloga dule med nosečnostjo in med porodom? Dule ženskam in parom v času nosečnosti nudimo varno zavetje, kjer lahko razmišljajo o svojih željah in potrebah, ko se pripravljajo na porod. V tem času ženske razčiščujejo strahove, ki jih glede poroda dobijo v času svojega odraščanja. Morda potrebujejo informacije ali pa le nekoga, ki je pripravljen poslušati njihova razmišljanja. Dula je ob njih, da jih posluša in usmeri do informacij, ki jih v tistem trenutku potrebujejo, da razrešijo svoja vprašanja, strahove ali dvome. Tam smo, da jim povemo, kakšne možnosti imajo v času poroda, in verjamemo, da so njihove želje uresničljive in jih spodbujamo, da poiščejo pot, da jih lahko uresničijo. Pogosto nam namreč prijatelji ali naši najbližji očitajo, kaj si izmišljujemo ... še vsaka je rodila, pravijo – a ni res, ženska bi morala imeti možnost, da razišče, ali je možno njene želje uresničiti – in tu jim lahko pomagamo obporodne spremljevalke. V času poroda je naša naloga, da jo spomnimo na njene želje. Verjamemo, da ji bo uspelo in jo spodbujamo preko vsakega porodnega vala posebej. Tam smo, da ji ponudimo pijačo, ji z masažo, tehnikami sproščanja in idejami o različnih porodnih položajih pomagamo, da je porod manj naporen. Včasih je dovolj stisk rok, spodbuda, drugič je potreben dodaten par rok, delamo vse, kar je v naši moči, da ženski olajšamo porod. Hkrati pa z informacijami o tem, kaj se dogaja in z nasveti, kako naj pomaga, pomagamo tudi njenemu partnerju. Po porodu pomagamo pri vzpostavljanju dojenja. Pomagamo z nasveti, kako naj rokujejo z novorojenčkom (baby handling), kako naj ga negujejo ali pa jim pomagamo pri vzpostavljanju stika z otrokom. Spodbujamo jih, če se ob dojenju pojavijo težave in jim pomagamo poiskati us35
2. ZGODBA
Fotografija je ilustrativna.
da bi začelo zdravilo delovati. Naenkrat je stal ob meni in mi z vso silo pritiskal na trebuh. Kričala sem od bolečine. Odrivala sem ga z roko in ga skušala ustaviti. Ni odnehal. Kričal je name nazaj, da to dela v moje dobro in z vprašanjem, zakaj nisem vzela protibolečinskih sredstev. Po mučnih pritiskih in grozovitih bolečinah je bila posteljica porojena. Tega še nisem vedela, le čutila sem, ko je zdrsnila ven. Še vedno sem šokirana skušala zdravniku dopovedati, da želim pokonci in sama poroditi posteljico. Odvrnil mi je, da je posteljica že zunaj. Obvestil me je, da je defektna. Vprašala sem, kaj to pomeni. Bila je razcefrana. Obtožila sem ga, da zato, ker jo je tako grobo odluščil. Trdil je, da je že bila odluščena in oznanil, da bo opravil iztipanje, kar sem doživela še kot en nedoumljiv poseg. Toda malo kasneje si je premislil. Krvavitev se je ustavila. Babica je po natančnejšem pregledu ugotovila, da je posteljica cela. Moje stanje je bilo stabilno. 61
5. ZGODBA
dveh porodnih izkušnjah in o mojih dolgih porodih. Na drugem srečanju smo se pogovarjali predvsem o strahovih pred porodom, od kod prihajajo, ali so utemeljeni ... Strah me je bilo, da bi mi otrok »padel ven« (ker sem se jaz tako hitro rodila na hodniku bolnice), v meni je bilo veliko sramu, da bi se pokakala ali polulala, kar izhaja še iz otroštva (v večini porodnišnic je potreben klistir in se mi je ta sram še utrdil). Ko sem pri prvem porodu malo privzdignila vročo debelo bolniško spalno srajco, sem slišala očitke, da se razgaljam in je to v meni utrdilo nelagodje pred goloto pred neznanimi ljudmi. Nelagodno in nesproščeno se počutim v bolnici in v bolnišničnih oblačilih, saj se kot porodnica ne počutim prav nič bolno. Strah me je bilo, da mi poide energija, ker mi je pri prvih dveh dolgih porodih že zmanjkovalo energije (delalo se mi je črno pred očmi), želela sem se gibati ves čas popadkov in roditi na pručki ali v bolj pokončnem položaju, pa ni bilo pravega razumevanja za to ali pa nisem
Doma, med popadkom, tik preden sva šla v porodnišnico, za spomin, kako zgledam s trebuhom. Zelo mi je pomagal vroč termofor na križu, blažil mi je popadke v avtu na poti v porodnišnico in tudi v porodni sobi. Vesela sem, da se je mož spomnil nanj in ga napolnil z vročo vodo. Zgoraj imam kopalke (3,5nisem let): Mamica bikinke, v katerih sem tudi Primož rojevala, rabila porodnišnične halje, juhu. 74
13. ZGODBA
se mi je zdelo, da ne prav dolgi. Zjutraj sva se ponovno slišali z izbrano babico, ki mi je svetovala predihavanje na žogi. Malo kasneje se je še enkrat oglasila in sva naredili test, ali gre zares ali pa je stvar prehodna. Zlezla sem v banjo, polno tople vode in popadki se niso ustavili, ampak kar nadaljevali. Želela sem še ostati doma in jih predihavati skupaj z možem. Prav fino nama je bilo (otroci so bili že v vrtcu). Ura je šla že proti poldnevu. Mož me je med popadki masiral, ko pa jih ni bilo, sva se pogovarjala. Bilo je tako spokojno, da sem si želela, da bi rodila kar doma ... Potem pa je prišel en popadek, ki je vsekal tja nekam v zadnjo plat in sem se odločila, da greva. Ob pol dvanajstih sva prispela v porodnišnico. Sprejela me je moja babica, dokumentacijo sva izpolnili že teden prej,
Mame: Sara (5 let) 132
31. ZGODBA
od njega in zopet ostala »sama«. Sama s seboj v vsej svoji bolečini in navideznem veselju. Zajokala sem od sreče, ko sem pestovala svojega malega sončka, ki je prišel v moje življenje. Bili so občutki ljubezni, ki so mi pomagali, da nisem čutila vsega, kar se je zgodilo z menoj v kratki slabi uri. Bila sem prepričana, da je bil porod super in hiter ter partner prav tako. To prepričanje je ostalo v meni vse do trenutka, ko sem se znašla v težki krizi po porodu (nespečnost, rahla depresija, anksioznost) in do časa, ko so pred drugo nosečnostjo do mene pričele prihajati informacije o naravnih porodih, ženski moči, svobodi gibanja med porodom … Verjela sem v svoje telo, v svojo fizično moč. V to sem slepo zaupala, ne da bi si pridobila informacije o tem, kakšne so moje pravice, kaj lahko pričakujem. Nisem se spraševala, ali si želim podpore oziroma kakšna naj bi ta bila, kje so moje šibke točke. Prepričana sem bila, da sem in moram biti močna in tako sem svoje pristne občutke potiskala daleč v svojo notranjost. Globoko, kolikor so šli. Nisem želela slišati, nisem se znala soočiti in v tistem trenutku je bilo lažje zbežati. A vse me je počakalo in ko sem bila pripravljena slišati, je telo kot olajšan ocean začelo spuščati valove nikoli izrečenih in ozaveščenih občutkov in spominov. Ko smo z doulo Nino na našem srečanju pred drugim porodom odkrito spregovorili o izkušnji prvega, da bi se še bolj spoznali, so mi ob tem, ko sem ji govorila o svojih občutkih, tekle solze. Bilo je močno čiščenje vse iz globin moje duše. Vso to bolečino, sram, krivdo, nemoč in občutke ponižanosti so odnašale solze, ki so kar kakšen dan lile v potokih. Ob tem sem se počutila, kot bi težko kamenje padalo iz mojega telesa. Prvič 264
POROD - ROJSTVO MATERE
odnos med zdravstvenim osebjem in družino. Prepogosto se zanemari intimo, ki jo ženska in njen mož potrebujeta v procesu rojevanja in se morata podrediti rutini porodnišnice in osebja. Hope Edelman, avtorica odmevnega dela Motherless Mothers, v svojem delu ugotavlja, da se »v porodu zrcali celotna življenjska zgodba ženske. Prav način, kako je ženska odraščala, kako je razvijala svojo identiteto in doživljala sebe, kakšne odnose je lahko vzpostavljala, bo v veliki meri določal, kako bo prenesla fizične in čustvene stiske poroda. Strah pred materinstvom, nerazumevanje z možem ali s partnerjem, neprizanesljivo domače okolje in občutje nesposobnosti so močno povezani z zapleti pri porodu. Zdi se, da stres, strah in tesnoba, ki spremljajo take psihične krize, povzročajo fiziološke odzive, ki upočasnijo popadke ali jih celo ustavijo. Ob novorojenčku namreč ženska doživi nebogljenost in ranljivost, ki jo je čutila tudi sama kot otrok in je njena mama morda nikoli ni znala sprejeti«. Zato ni presenetljivo, da so porodi, ki jih
Fotografija je ilustrativna. Foto: Katja Ban 298