VIZIJA Ko veš, kam vodiš Matej Cepin
zbirka
Vodim, torej sem
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 005.7:351.752.2 CEPIN, Matej Vizija : ko veš, kam vodiš / Matej Cepin. - Ljubljana : Salve, 2014. - (Zbirka Vodim, torej sem) ISBN 978-961-211-758-0 274724864
Kazalo
1 Uvod.....................................................................................................5 2 Bodi sprememba, ki jo sanjaš! .................................................9 3 Kaj je vizija?...................................................................................13 4 Vizija in vodenje..........................................................................25 5 Poslanstvo – temelj vizije....................................................... 35 6 Kako do vizije?............................................................................45 7 Ohranjanje volje za sledenje viziji........................................65 8 Zaključek in viri..........................................................................69
Kdor odlično pozna tematiko, ima izkušnje in dar pisanja, zna težke teme obravnavati preprosto in prepričljivo. Tako, da jih vsakdo razume. To je uspelo Mateju Cepinu v knjižici "Vizija: Ko veš, kam vodiš". Še več, težko temo je lepo obdelal: konceptualno, na ilustrativen, duhovno utemeljen – kar je v naših krajih redkost – in ne nazadnje na duhovit način. Človeka kar prime, da bi se lotil procesa izdelave kakšne vizije. Če ne druge, pa kar vizije preostanka svojega življenja. Aleš Čerin, soustanovitelj programa Vodim, torej sem
Knjižica govori o tem, kako sanje ali misli spraviti ne v govorjenje ob šanku, ampak v dejanja. O tem, kako prihodnost ni odvisna od drugih, ampak od mene in mojih dejanj. In če sem vse premislil, morda celo narisal na kos papirja, potem lahko naredim prvi korak, drugega, pa tudi tistega, ki me pripelje do cilja ali v zelo slabih okoliščinah vsaj del poti v pravo smer. Rafo Pinosa, salezijanec
Kolega Matej Cepin je eden tistih posameznikov, ki so v zadnjih letih izdatno prispevali k (novi) konceptualizaciji mladinskega sektorja v Sloveniji. Pri njem me vedno znova navdušuje njegova sposobnost, da zna istočasno stati na trdnih tleh (kar zna biti v mladinskem polju pogosto problem), hkrati pa si ne dovoli, da bi svoje premisleke in ideje tlačil v obstoječe, velikokrat preozke in preživete modele. Tudi če se ne strinjamo vedno z njegovimi pogledi, mu tisti, ki ga poznamo, brez izjeme priznavamo njegovo širino pogleda in globino misli. Mag. Peter Debeljak, direktor Urada RS za mladino
3
1 Uvod
Ljudje smo pogosto utrujeni od vizij.
Sanjamo o lepih počitnicah v daljni deželi in naredimo vse, da jih uresničimo. Sanjamo o prenovljenem stanovanju in se za dosego cilja podamo v nekajmesečno kalvarijo tisočerih opravil. Sanjamo o novem avtomobilu in si nekaj let trgamo od ust, da lahko poplačamo kredit. Zase ali za svoje otroke sanjamo o spoštovanem poklicu in se, ali pa jih, zato vržemo v dolgoletni, pogosto nasilen, izobraževalni proces. Veliki cilji resnično lahko utrudijo in trajno poškodujejo človeka. A le, če niso osnovani na njegovem poslanstvu. Na poslanstvu, ki je v človeka zapisano kot genetski material v seme. Na poslanstvu, ki je kot tiha struna, ki v človeku stalno zveni. A ker je njen blagi zvok vedno prisoten, je večino časa človek niti ne sliši. Če veliki cilji to poslanstvo prezrejo, so nečloveško naporni. Vizija je naporna, ko si želimo postati nekaj drugega, kot v resnici smo. Ko želimo na silo sleči staro kožo in obleči novo. Na silo zamenjati svojo identiteto. Velika večina besedil o načrtovanju in opredelitvi vizije o tem ne govori. Tudi sam sem že napisal kar nekaj takih. O viziji sem pisal v poglavju o strateškem načrtovanju v Priročniku za menedžerje v mladinskih organizacijah. Prav tako v dveh publikacijah, ki smo ju izdali skupaj s CNVOS-om, v nekaj
5
poljudno-znanstvenih revijah in v manjših sestavkih še na nekaj mestih. A kljub temu tokrat nimam občutka, da se ponavljam. Tokrat sem si prvič dovolil o viziji pisati zares svobodno. Pri tem nisem imel skrbi, da bodo glavni financerji projekta gra divo zavrnili ali vsaj vihali nos. Najbrž gre delno tudi za pot notranje osvoboditve. V vmesnem času sem pridobil tudi kar nekaj dodatnih izkušenj z razvojem vizije v vrednostno zelo raznovrstnih (predvsem nevladnih) organizacijah. Knjige zato ne pišem le za podobno misleče, čeprav so v njej tudi določeni deli, ki so tesno povezani z mojo osebno identiteto. Upam, da je dovolj široka za večino ljudi, ki o viziji sploh razmišljajo. Hvala vsem, ki ste mi ob pisanju stali ob strani. Običajno se avtorji v uvodih zahvaljujejo za spodbude s strani bližnjih. Sam se takšnih spodbud pri tej knjižici ne spominjam. Morda zato, ker je bila prehitro napisana. Zato naj gre, če se nekoliko pošalim, zahvala osebju letalske družbe Lufthansa ter letališč v San Joseju, Los Angelesu, Frankfurtu in Benetkah. Struktura knjige in velik del besedila sta namreč nastala na 33-urni poti iz Santa Clare v Ljubljano, po tem, ko sem si maja 2014 tam privoščil sobotni mesec. V tistih 33 urah praktično nisem zatisnil očesa, ampak samo pisal, pisal, pisal ... Redko doživim trenutke tako intenzivnega navdiha, zato hvala, komur koli že! Matej Cepin
6
1 Uvod
2
Bodi sprememba, ki jo sanjaš!
Živimo v času, ko imamo, ali pa vsaj želimo imeti, vse na dosegu roke. V zadnjih nekaj desetletjih je človeški rod podrl večino mej, o katerih so generacije pred nami kvečjemu sanjale ali brale v futuristični literaturi. Razdalje med nami so se skrajšale. Pretok znanja z enega konca planeta na drugega je postal stvar milisekund. Če želimo, se lahko vidimo in slišimo, ne glede na to kje se nahajamo. Mnoge dobrine lahko naročimo kar na dom – in to takoj. Podjetje lahko odpremo v enem dnevu, za promocijo našega posla na internetu razen svojega časa in znanja ni več potrebno investirati niti evra. Možnosti so praktično neomejene. Globalna pa je postala tudi konkurenca. Knjige tiskamo na Kitajskem, avto nam pripeljejo z Japonske, po prigrizek skočimo k sosedu z juga, čevlje nam naredijo v Afriki, najljubšo spletno stran upravljajo v Indiji. Pritiski na produktivnost so postali neznosni in v tej tekmi je vedno težje vztrajati. Vedno jih je kopica, ki stvar naredijo bolje od nas, so cenejši in hitrejši. Včasih se v vsem tem počutimo tako majhne in nemočne … Prav iz občutka majhnosti in nemoči najbrž prihaja večina naše pasivnosti. Kot z vrha visoke gore zremo v svet, ki ga imamo na dlani, in si mislimo: “Kdo sem jaz tu? Kako majhen sem! Sicer imam polno idej, kaj bi bilo potrebno v tem svetu spremeniti, vendar kaj, ko so moje spremembe velike kot kaplja v morje! Nič nisem vreden – ne jaz in ne moje delo!”
9