Spirala 2015

Page 1


SPIRALA revija za literaturo št. 1/2015


CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana SPIRALA – Revija za literaturo; Splošna knjižnica Slovenske Konjice, 2015 ISSN: 2463-8013


REVIJA ZA LITERATURO Letnik I Številka 1 Splošna knjižnica Slovenske Konjice

2015



VSEBINA SPREMNA BESEDA .............................................................................................. 6 mag. Renata Klančnik: Spirali na pot .................................................................. 7 UVODNIK ............................................................................................................... 8 Aleš Jelenko: Kvalitetna literatura ni stvar okusa................................................ 9 LITERARNI NATEČAJ ........................................................................................ 11 Poezija ............................................................................................................... 12 Aforizmi ............................................................................................................ 23 Proza .................................................................................................................. 24 Pravljice ............................................................................................................. 42 LOKALNA SCENA .............................................................................................. 48 Literarno društvo gnezdo: Literarno ustvarjanje v Slovenskih Konjicah .......... 49 Prejemnik občinske Prešernove nagrade 2015: Milan Lamovec – Didi ............ 50 Prejemnik občinske Prešernove nagrade 2015: Kripl teater in mladinska šola KD Svoboda osvobaja ....................................................................................... 52 Lokalni avtorji: Prispevki .................................................................................. 53 VSESTRANSKI USTVARJALEC ........................................................................ 60 Blaž Prapótnik: Slišiš tišino, kako prebija zvočni zid? ...................................... 61 ESEJ ....................................................................................................................... 63 Tonja Jelen: Med trendi in prepovedanim – tudi v književnosti........................ 64 KRITIKA ............................................................................................................... 69 Aljoša Harlamov: Parabola o avtorju in njegovih kritikih ................................. 70


SPREMNA BESEDA

6


mag. Renata Klančnik: Spirali na pot Beseda je od nekdaj zapisana v človeka. Kot je v človeka zapisana molekula DNK. Tako kot človek posamezne besede niza v stavke, s pomočjo katerih daje mesto svojim mislim, tako osnovne enote DNK v naključnih zaporedjih tvorijo genetsko abecedo življenja na Zemlji. Edinstven spiralni zapis dveh molekul DNK v vsakem človeškem telesu torej rojeva neponovljivo spiralo misli, s pomočjo besed pa jih vsak človek lahko obudi v življenje in privede do soljudi. Odslej tudi preko Spirale … Pesmi, črtice, pravljice, romani, kriminalke, basni, soneti, haikuji in akrostihi človeku omogočajo neke vrste nirvano. Očiščenje. Osvoboditev. S svojimi čustvovanji jih ustvarja bodisi od sreče bodisi od žalosti, od vzhičenosti ali od jeze, iz ljubezni ali zaradi sovraštva, iz sarkazma ali iskrene kritike. Ustvarjanje literature predstavlja neke vrste ventil preko katerega človek sprošča svoje strahove, strasti, želje, sanje, jezo, ljubezen in vse, kar prihaja iz globine njegove biti, iz samo njegovega bazičnega spiralnega zapisa. Avtorjeva misel pride iz njegovega izvora, se opredmeti v napisanem in se v svoj izvor ponovno vrne preko bralca. Kot spirala … Pred vami je prva številka literarne revije Spirala. Praznična, saj je izšla na dan, ko praznujemo Splošne knjižnice. Tukaj je – za vas. Želim, da bi se jih v prihodnjih letih zvrstilo še mnogo in da bi jo vzeli za svojo. Da bi kdaj vase vtisnila tudi vaš edinstven spiralni zapis in ga ponesla do sočloveka.

7


UVODNIK

8


Aleš Jelenko: Kvalitetna literatura ni stvar okusa Človekova narava že v osnovi teži k hitremu in splošnemu ocenjevanju vsega (tudi literature) in pogosto imamo zato občutek, da je naše znanje dobro na precej več področjih, kot jih v resnici sploh lahko obvladamo. Zjutraj se nam pred odhodom na delo pokvari avtomobil, zato se hitro prelevimo v mehanika in zadevo rešimo v hipu. Delovno mesto zahteva specifična znanja, ki jih – kajpak – tudi obvladamo. Ko prispemo domov, se v vlogi kuharja samozavestno podamo na pot kulinaričnih užitkov. Ob končnem rezultatu nismo nič kaj skromni; radi se pohvalimo, da kuhamo fantastično – z lahkoto bi delali v kuhinji restavracije. Čez dan se seveda priklopimo na world-wide-web, kjer po hitrem postopku staknemo kakšen virus … in glej ga zlomka – že se počutimo kot računalničar, češ: »Na to se pa spoznam … bom že sam popravil to reč.« Pred spanjem se preizkusimo še v nekaj vlogah: vrtnar, športnik, vodovodar, električar … Povsem enako je z literaturo. Vsakdo zna oceniti kvaliteto knjig na trgu – brez kančka slabe vesti ali občutka nepoznavanja tega področja –, saj se zdi, da je literarni kritik lahko vsak. Znanje? Ne, tukaj ni potrebno znanje. No, tako vsaj meni večina bralcev oz. kvazi poznavalcev. Povprečen bralec je najglasnejši zagovornik trivialne literature, saj ob branju ponuja instant užitke, ne premore pa kvalitetnega jezikovnega sloga, zgodovinskega ozadja ali kulturne vrednosti. Tega povprečen bralec ne prepozna. Svoje prepričanje o kvaliteti knjig gradi na podlagi subjektivne ocene, ki je plod marketinške politike in lahkotnosti prebranih del. »Umetnost pa ni stvar okusa, temveč presoje,« je pred časom zapisal Zoran Pevec. 1 »Literarno teoretični aparat je dovolj zanesljiv, da se da z njim zanesljivo določiti, kaj je slabo, kaj dobro, celo zelo dobro, bolj na tankem ledu smo le, ko je treba kaj napisati o odličnosti – tu pomaga le časovna distanca.« Pri poeziji je recimo nujno dobro poznavanje in razumevanje retoričnih figur, besedišča, hermenevtike, vrstnega reda besed, zvočnosti ter slogovnih in jezikovnih značilnosti, ki jih povprečen bralec (v večini) ne zazna. Vendar pa ni dovolj zgolj poznavanje literarne teorije. Literat v svojem delu reflektira družbeno klimo, za kar je potrebno razumeti vsaj osnove filozofije, sociologije in antropologije. Kvaliteta nekega dela se namreč lahko kaže tudi v avtorjevi sposobnosti širšega dojemanja okolja kot celote, njegove razgledanosti in izbire besed. Če je nekoč veljalo prepričanje, da se pesnik že rodi, danes vemo, da je (poleg talenta) potrebno tudi trdo delo, obvladovanje literarnih veščin, branje in še enkrat

1

Zoran Pevec – Virtualni večer, Pesem.si [online], 2014

9


branje.2 Vedeti moramo, da se poezija (kot tudi ostale zvrsti literature) s časom spreminja – ne izboljšuje ali slabša – pač pa dobiva nove razsežnosti, ki so izražene v obliki, jeziku in odnosu do stvarnosti. Če se želimo resno ukvarjati z literarno dejavnostjo, je potrebno dobro poznati razvoj določene zvrsti in njenih sprememb skozi čas. Aljoša Harlamov – Stritarjev nagrajenec in član žirije za nagrado Kresnik – meni, da je dandanes pisateljev celo več kot bralcev (kar se seveda pozna v kvaliteti naše literature), zato je toliko bolj pomembno, da objavljamo zgolj tista dela, za katera smo prepričani – bodisi zaradi uredniške kritike bodisi zaradi testnih bralcev –, da so dovolj kvalitetna za širšo javnost. Nemalokrat se namreč zgodi, da je avtor kasneje nezadovoljen s knjižnim prvencem, ker ga je izdal prehitro, brez predhodnega razmisleka in zunanje ocene. Vedeti moramo, da se predvsem začetni pisci k poeziji zatekajo zaradi (pre)potrebnega izliva čustev na papir – zaradi strte ljubezni, domačih problematičnih razmer … –, a to ni kvalitetna literatura, pač pa neke vrste samozdravljenje. S tem sicer ni nič narobe, a vse skupaj ne spada v polje umetnosti, pač pa na list zasebnega dnevnika. Težko, pravzaprav nemogoče je pisati ob močnih čustvenih pretresih, saj takrat skoraj zagotovo izgubimo stik z realnostjo/objektivnostjo, kar pa ne pomaga pri estetski vrednosti posameznega dela.3 Seveda (vsi) pišemo pod določenimi občutki, a splošno gledano, je potrebno pisati razumsko, premišljeno, brez težkega čustvenega balasta na ramenih. Širše sprejeto prepričanje o literatih – še posebej pesnikih – je pogosto napačno; to niso zasanjani boemi, čustveni prepotentneži ali ubesedovalci ljubezenskih zgodb, pač pa le dobri opazovalci (vešči pisanja), ki živijo s poezijo, prozo … Nekaj takšnih smo – iz kupa prejetih prispevkov – izbrali tudi za prvo številko literarne revije Spirala. Prav je, da se dobri avtorji lahko predstavijo javnosti s svojimi deli. Tistim avtorjem, ki tokrat niso bili izbrani, pa polagam na srce, da pisanje ne opustijo – poslana dela zgolj niso našla poti skozi (tokratno) sito.

2 3

Zoran Pevec – Placebo ali prava literatura (in kritika), Vpogled VII/12, 2011 Aljoša Harlamov – Nič nimam proti ostrini, tudi zajedljivost prav pride, Delo.si [online], 2014

10


LITERARNI NATEČAJ

11


Poezija Tanja Božič: NAVSEZGODAJ ZJUTRAJ … Navsezgodaj zjutraj sem končno napisala zadnjo piko in nato legla v presledke med besedami ki pravzaprav niso imele veliko smisla Tolstoj se je v moji razvlečeni pižami sprehajal po robovih papirja in s prsti krožil po moji koži ki se je videla skozi strgane najlonke spet lažeš je šepetal čeprav je vedel da drugega sploh ne znam in počistil kristalne delce sladkorja z moje črne mize kljub temu da sem mu že večkrat povedala da me ta prizor spominja na nočno nebo ni noči šepeta le zvok tipkovnice ki se sliši kot dež in tvoj črni lak ki se že dolgo kruši na papir utihnem in on se smeje, smeje, smeje ter mi v čaj nalije aceton da črko za črko zbledim v pozabo

12


Sara Fabjan: OBDUKCIJA profesor reže možgane našteva kaj vse je šlo narobe čeprav se v teh rezinah res nič ne vidi uporabili so napačen formalin in mi nosimo posledice zapišemo novo lezijo za njo naredimo vejico pogledamo opis osebe letnico rojstva starost bolezni ne imena nikoli imena profesor zamenja skalpel popravim si lase zarežemo nov prečni segment

13


Anja Grmovšek: NAJIN IZMIŠLJENI SVET če skupaj lomiva posteljne letvice pomeni da se imava še vedno rada kakor pomeni da sva še vedno sama če skupaj ob soparnih jutrih v spodnjicah pijeva kavo če skupaj sanjariva o najinem prostoru pomeni da sva še vedno otroka ki se ne znata osamosvojiti in da kakor večna samotarja tavava v izmišljenih svetovih brez načrta če ti v popoldanskih urah še vedno zlezem v naročje pomeni da bi se rada sredi belega dne ljubila s tabo in razpirala vsa nerazrešena vprašanja najinega odnosa dokler ne bi v potešenosti kriknila iz sebe zvok zadovoljstva ker jaz čutim da sem tvoje središče ki te po vsem tem času še vedno ščemi čeprav mi tega nikoli ne upaš povedati na glas ker misliš da ne bi razumela čustev se ne da razumeti dragi zato imaš prav lahko jih čutiš ko ti po telesu lezejo kot pijavke in te kot najtrdovratnejši zajedavci grizejo dokler se ne prikradejo do stičišča obeh teles in duš ki sta med seboj že tako močno prepleteni da si delita skupno slino in zrak če lahko med ljubljenjem kričiva neslišne besede pomeni da sva še vedno sama v najinem izmišljenem svetu z zlomljenimi letvicami in da je samota tista ki naju vsako jutro in vsako popoldne povezuje z nevidnim obročem vibracij ki jih oddajava drug drugemu ne da bi se jih zavedala a jih ponoči čutiva ko prepleteva prepotene prste in se v mislih zahvaliva da se imava

14


Andrejka Jereb: LOGARSKA MILA SOLČAVSKA DOLINA 1/ dviga se dviga Ojstrica kraljica le kralj sam tam gori kraljuje s postrani privezanim štrikom 2/ njega bi snela z gora vsaka mesnata pohota le ljuba njegova se raje s prihodom pobota 3/ se sama raztegne dolina vsa mična ko logar pod noč svoja bruna obteše iz sedla se vidi Babi odrezana špica 4/ muflon se nagačen smeji ko črednima zmajema sape zmanjkuje še bikom v štali so vstali od nuje 5/ slane in penaste ptiče ki obletavajo skrbno var'vane globače v Orlovem gnezdu čakajo kače

15


Jože Kos Sine: O DOMETU POVPREČNOSTI Ni boljšega, kot biti povprečen pesnik! Zmeraj imaš namreč svetlo perspektivo: nekega dne lahko postaneš dober, nemara celo odličen pesnik! Nihče tudi ne pričakuje, da bodo tvoji naslednji verzi mojstrovina – kar ima vrsto blagodejnih učinkov: nisi pod nenehnim stresom vedno vnovičnega potrjevanja, založbe ne čakajo tvojih rokopisov, ni rokov, ni zahrbtno drobnega tiska v avtorskih pogodbah, ni marketinških zvijač, zapletov s knjižničnim nadomestilom, napornih tiskovnih konferenc, pogoltnih TV kamer, motečih oboževalk ... svoboden kot pesniška ptica! Do nezavesti prepuščen muzam – kot drobna, skrita pegatka. Nič ne zmoti tvojega koraka po grebenih mest in dolih gorovij, prečiščeno gleda tvoja zenica prodorna, vsa bremena so raz te, merila so že davno zapustila tvoje kraje ali pa odšla na daljše počitnice, je prav vseeno, še tvoj materni jezik ne loči več samega sebe od pesniške govorice, na njem jahaš kot peresce na cunamiju sape, voljno sredstvo čutov in občutij, tvojih in od vseh drugih, slalom voziš med antologijami in miti, za klobuk imaš zataknjene legende in pravljice, glas ti bo zdaj zdaj vzneseno zapel, pravzaprav ti liturgije nikoli niso nehale drhteti v glasilkah, skoznje imaš neposreden dostop do uvida pesniških mojstrov, pokojnih, živih, bodočih, ni važno, saj si vendar njihovo vozlišče, brat po duši, sestra v srcu, sobojevnik po krvi, z njimi pleteš blagoglasno kito od pravira do strehe vesolja, prečiščena je kot studenčnica ali kristalizirani vakuum, daleč je od presoj in primerjanj, kajti nič ni podobno nagli ježi skozi svetove, tukajšnje in umišljene, nič ni odmaknjeno od mnoštva sorodnosti in nič ni slajše od utrujenosti, ki nastopi po samozajemanju iz osebne črne luknje. Da, daleč lahko pripelje človeka njegova nič zmotena povprečnost, pesnika nemara še veliko dlje. Kdo bi vedel ...

16


Kristian Koželj: EDENSKI VRT Tvoja silhueta je bila neoprijemljiva. Tisti večer, ko se je razcvetal mak. Tvoji koraki na strniščih požetih polj neslišni. Tvoj vonj po figah izgubljen v nočnem pišu. In ko si me prijela za roko, je bil tvoj dotik zrak. Misel. Ujeta v eter. Izmikajoča se. Vseprisotna. Grlena mantra iz Lhase, ki je nikoli ne pozabiš. Prosojna. Oblečena v morsko peno. Ki si jo vedno odložila na isti grm. Potem si me slekla mojih vsakdanjih oblačil. Gola sva šla plavat. V vodi lahko lebdiva, si rekla. Najini koži sta gladkeje zdrseli druga ob drugi. Druga v drugo. Zlili smo se. Midva in voda. Potem sva valovala. Bila je polna luna. (Polja so zaraščena. Trte prelomljene od teže neobranega grozdja. Fige so nagnite popadale na tla. Ose in sršeni se hranijo na njih. In se množijo. Pravijo, da bo huda zima.) Včeraj sem čoln potegnil na suho. Šel sem v hišo in zaklenil vrata. Čez nekaj minut bo sveča še zadnjič zabrlela. Tako ali tako se že dani. Otrta solza na konici prsta se je posušila. Ostala je njena slana sled. Na peresu, s katerim te pišem.

17


Vesna Šare: SAM V JEZIKU kako lahko govoriš ta jezik vsaka beseda je kot usmrtitev počasna in črna dokončno siplje moko z rokava in trdi da ni volk leče padajo z nosu in gledajo za tabo ko bredeš v črko in iz nje monotono tuliš v barve da bi se nalezel deževnice in se naučil brati a veš kako vihari omara brez besed kako se prazni koža zavita v pesemski papir kako klije zgodba iz gub svilene venere kako se vračajo začetki in kot pastirski psi lovijo stavke v ogrado a slišiš jok zaprtih povesti na gruntu slanih mornarjev korake klicajev ki udarjajo po parketu in luknjajo babičin prtiček vzdihe nočnih tramvajev na poletu skozi naslov z malo začetnico a sploh veš kako sam si v jeziku

18


Jan Šmarčan: KO TE OBISKUJEM V BOLNIŠNICI Ko te obiskujem v bolnišnici in gledam kako odhajaš, kako izginja žar tvojih oči. Ko te božam in se čudim tvojemu nenavadnemu vonju, se zavedam, da je bilo tvoje življenje izpolnjeno. Iz dneva v dan izginjajo besede iz tvojih ust – tvoril si stavke, potem so bile posamezne besede, danes so bili le še vzdihi in hropenje. Kot vsakič te zadnje dni, ko se poslavljava, me s prstom leve roke, ki ti jo držim in jo božam, stisneš. Vedno znova mi v glavi odzvanja stavek, ki si mi ga dejal, preden si odšel v bolnišnico: »Pazite na mamo, ko me ne bo.« Verjetno si upal, da se vrneš, morda si v globini svoje duše vedel, da odhajaš za vedno. In ko si nekaj dni nazaj dejal: »Danes ponoči je bilo divje,« ne vem, kaj si mislil s tem. Na vprašanje, kaj je bilo, si se skrivnostno nasmehnil.

19


Veronika Šoster: DISTOPIJA prelahko si se pustil prepričat da se sanje dogajajo pred zelenim zaslonom da ni pomembno kaj od noči pozabiš in česa ne obstaja nešteto vzrokov zakaj moraš vedeti: kako se je imenoval kraj kamor so te odpeljali v prisilnem jopiču kolikokrat si me srečal in zakaj ravno tam katera žival je bila tvoj varuh in katera je renčala ko si ji obrnil hrbet med katero predstavo si slekel majico in koliko si zapravil za hamburger kdo te je ustrelil v glavo čemu si naletel na istega neznanca trikrat in kaj si naredil po tistem ko je avto zapeljal na nasprotni pas kolikokrat si umrl in kakšen je bil občutek kako velika je bila košara v katero si nabral gobe če je deževalo ali ne če si hotel da bi deževalo ali ne kateri zob se ti je odlomil in kateri ti je zrasel nazaj koga si ubil po pomoti in koga načrtno ali si pri tem užival če si kdaj oslepel brez razloga in moral igrati na inštrument ki ga še nikoli nisi držal v rokah kdo v publiki se ni pridružil posmehu v katera leta si potoval

20


in s čim si se vrnil zakaj si se vrnil če si se sploh vrnil zdaj pa me dobro poslušaj hitro zapri oči in pobegni od tu dokler še imaš veke

21


Helena Zemljič: SAMO SONCE Ponovno sem se okužila s smrtjo vse preveč je je in zavedam se da bo prej ali slej prišlo do klišejev pike sledijo kmalu za tem in potem rime kar je še najhuje od vsega zato bi morala tudi utihniti se skriti pod stol ki sem si ga nastavila da bi zapela par plaščev seveda tudi zavezala čevlje da ne padem preko ker mrtvega nosu si pa res ne morem privoščiti če bom pila še whiskey Tam se bo tudi končalo med kozarci namreč kjer si bil ti ki si kadil in peštal uboge lubenice ki sem jih prinesla Ali veš da imajo dušo sem vprašala in si kimal in peštal dalje kot bi lahko smrt kaj povedala kot da je dolžna priti in razjasniti temo ki si jo skrbno pripravil da ne bi zgrešila poti Pa ne bo prišla sem rekla in potem zagrnila zavese ker sem v resnici štela zlate proge zahajajočega sonca in preklinjala luči v dnevni sobi Tam kjer se je tudi končalo in sonce sploh ni nikoli zašlo

22


Aforizmi Maja David * Resnica bo prišla na dan, ko bo laž ponoči zaspala. * Naša vlada ima svoja stališča, parlament pa sedišča. * Bilo bi zanimivo obleči – golo dejstvo. * Ljudje celega Sveta se mešajo med seboj. Spet se bo zgodilo, da bo treba zavozlati jezike. * Ločujmo odpadke! Kaj pa bomo naredili s smetmi? * Čez noč so zmanjkali milijoni. Treba jih bo poiskati podnevi. * Drobtine sestavljajo kruh. Vmes pa obstajajo zračni mehurčki. * Mali človek je nihče v velikem Svetu. Mali Svet je nihče velikemu človeku. * Veliki bogataši težko zaspijo Zato raje zaposlijo – psa.

23


Proza Nataša Gaši: VODA BEŽI Včasih sem se lahko po mili volji sprehajala ob potoku, opazovala življenje v njem. Človek skoraj ne more verjeti, da so paglavci lahko zanimivi, tako zelo zanimivi, da jih lahko gledaš tudi celo popoldne. Pa ptice, ki živijo ob potoku ... V naši vasi ni potoka. Pravzaprav v naši vasi sploh ni vode. Vodnjak je že davno presahnil. Po vodo smo hodili več kilometrov daleč. Naložili smo si vse mogoče kante na hrbet, jih nekako zvezali, naš sosed je bil pravi mojster v zavezovanju teh kant, in potem smo šli na dolgo pot. Kako sem se jezil vsakič, ko sem prišel na vrsto, da grem po vodo. Saj ne, da pot ni bila zanimiva, pa še težaškemu delu na vedno suhem polju si se izognil, a pot nazaj, pot nazaj je bila pravi pekel. Vročina, prah, žeja ... Žeja? A nisi nosil vode? Že, že. A verjetno nisem omenil, da so bile kante tako natančno in tesno zvezane, da jih nisi smel razvezati vse dokler nisi prišel na cilj. Če bi jih razvezal, bi jih težko spet zvezal, še težje pa bi si jih oprtal. Ah, če ni vode, ni nič. Pri nas pa je bila voda in kako se je lepo bleščala ... Pa tudi, če je voda, ni v redu. Nekega dne je prišla vojska. Zaminirali so bregove. Vse so ogradili s tisto grozno bodečo žico in vanjo napeljali celo elektriko. Videla sem, kako so ptice umirale. Nam so rekli, da tako več ne gre, da si vi prisvajate vodo, da ste jo zajezili. Opisovali so nam vaša cvetoča in rodna polja. Rekli so celo, da z vodo ravnate potratno, da je ne znate ceniti. Začeli so nabirati vojake. Kar nekaj mojih sošolcev je verjelo njihovim besedam. Postali so prostovoljni vojaki. Gorečneži, ki jih ni bilo več moč spoznati. Potem, ko so zagradili pot do potoka, smo vodo dobivali od vojske. V takih velikih plastičnih sodih, ki so smrdeli po nekakšnih kemikalijah, tudi voda je bila smrdljiva. Še potem, ko si jo prekuhal, je smrdela. Nismo je pili. Bali smo se, da je zastrupljena. Potem so nekega dne sosedje rekli, da bojo zapustili vas. Da bojo poiskali boljše življenje, drug, še lepši potok. Jaz nisem hotel postati tak kot oni. Mislil sem si, da je Bog že vedel, kaj dela in da je potoke, izvire, jezera, morja, reke raztrosil po zemlji z nekim namenom. Sicer res

24


izgleda, da se je malce uštel, ko je nekatere pokrajine obdaril z veletoki in jezeri, druge pa pustil skorajda brez vode. Mogoče je hotel, da bi si ljudje med seboj pomagali in si vodo delili. Ne vem. Meni se ni zdelo prav, da z vojsko napadamo ljudi, ki imajo vodo. Zato sem pobegnil. Vzeli smo najnujnejše in s solznimi očmi zapustili vas. Hodili smo in hodili, lačni, žejni, prepoteni, prestrašeni ... Nisem hotel, da bi bilo tako. Zato sem pobegnil. Spraševali smo za nastanitev, za delo, pa so vsi samo zmajevali z glavo. »Vojna je. Še mi komaj preživimo.«, so govorili. In smo šli naprej. Od vasi do vasi, od mesta do mesta. Pokrajine so se menjale, a še zdaj ne vem, kod smo hodili. In potem smo prišli sem. V ta center. Center za begunce. Izdajam se za begunca, da me moji ne bi pokončali. Ne bom več dolgo tu. Počutim se kot ptič v kletki. Ne morem več gledati, kako odrasli brezvoljno postavajo in otroci žalostno gledajo skozi luknjice v ograji. Tu je neznosno. Deset nas je v enem šotoru. Za kruh se prerivamo. Za prgišče riža sem čakala cel dan ... Ne obupuj, roža moja. Pobegnila bova, daleč stran, na drug konec sveta, če bo treba. Oba ne moreva. Skupaj ne, nisva poročena. Nimava dokumentov. Kako bi zgledalo, ko bi naju ustavili. V tvojih dokumentih piše, da si agresor, jaz pa sem skrivalka vode. In moj oče ... Oče bi umrl od sramu. Preklel bi me. Pusti to. Saj sem rekel, da se bom pogovoril s tvojim očetom. Vse mu bom razložil. Poročila se bova takoj, ko bo mogoče. O, kako bi rada šla s tabo ... A ne morem. Ne morem pustiti bolne matere, sester, malega bratca. Saj jih bova rešila, ko si malce opomoreva. Ko bova kaj zaslužila, ko bova imela streho nad glavo. Saj ni vsepovsod vojna. Ne, verjetno ni povsod vojna, a je treba najprej priti tja. Veš kaj sem prejšnjo noč razmišljala ... Saj je res malce butasto, neprimerno za ta čas, marsikdo bi mi za to prisolil krepko zaušnico, a vseeno. Če ne bi bilo vojne, ne bi nikoli spoznala tebe. Si tudi ti kdaj razmišljal o tem? Vsak dan razmišljam o tem. Včasih se počutim tako krivega, ker drugi trpijo, jaz pa sem kljub vsemu srečen. Le od tod bi rad. Kje bi lahko dobila še kaj denarja?

25


Nehaj se mučiti s tem. Vse sva že neštetokrat preračunala. Denarja je dovolj samo za enega. Mora biti še kakšen izhod ... Poleg tega boš rabil nekoga, ki bo zamotil stražo ... Koga naj še vprašam? Jaz jim ne bom sumljiva. Ti pa boš hitro tekel ... Če bi šla s tabo, bi te samo ovirala ... Saj lahko koga prosiva, da zamoti stražarje ... Ne bo šlo, saj veš, da nihče ničesar ne naredi zastonj, poleg tega pa bi hoteli pobegniti še drugi. Na koncu ne bi uspelo nikomur. Jaz pa hočem ... Saj veš, kaj hočem? Ja, seveda vem. Da se po mili volji napijem slastne vode, da se okopam v bližnji reki in da z brega pozdravim vse ptice ... Boš videl, kakšen občutek je to. Božanski, a ne lepši kot ljubezen. Zame bo ena velika žalost, grenkoba. Stiskalo me bo pri srcu, že zdaj me, pa se samo pogovarjava ... Bo že minilo. Zate bo vse drugače. Kaj govoriš? Prišel bom pote! Vem. Če pa ti ne uspe, ne bom jezna. Kako sanjava, hitro se morava pomeniti. Oče ne mara, da zamujam. Tu imaš denar. Ne ... Moraš iti. Vsaj ti se moraš rešiti. Začeti boljše življenje. Čakala te bom. Če bo medtem vojne konec, bom v domači vasi. Ostalo znaš na pamet. Jaz pa tudi.

26


Sedim ob vodi, draga moja roža, lepa je kot smaragd in hladna, kot ljudje, ki tu zviška gledajo na nas. Nič nimam in več ne vem, kdo sem. V zvezdnih obrisih iščem tvoj obraz. Moje srce je zdaj puščava.

27


Marinka Marija Miklič: ZLATI SKODELICI KAVE Sredi pomladnega dopoldneva je sedla za podolgovato mizo s petnajstimi tujci. V sobo je stopila zadnja. Imela je občutek, da se je sto oči zazrlo vanjo. Prekladala je torbico, ki se je motala okrog nog. V desnem kotu sobe je nekaj obupno ropotalo, ventilator dotrajane klima naprave se je hripavo zaletaval v prostor. Slišala je glasove, ničesar ni razumela, bilo je kot v mravljišču. Nikjer ni opazila praznega stola, zato je glasno vprašala: »Je še kje kaj prostora?« Zdaj so se glave tujcev dvignile in njihove oči so kot črke v odprti knjigi strmele vanjo, da jih prebere. Vračala je poglede, oči je skušala razdeliti v predale in jim dodati značaje. Mešale so se črke z očmi, široki o-ji so strmeli vanjo, videla je trdno na tleh stoječe a-je, ozke, prevrnjene i-je, zagonetne in zvite s-je in kot klopotec klepetave k-je. Tujci v sobi so se zganili, ponujali so prostor, posameznih besed ni slišala, v tistem hipu jih ni bilo mogoče ločiti. »Tudi tukaj je še prostor!« so jo glasno povabile sive oči, obdane z gubicami. Neskončno je bila hvaležna moškemu, ki je spominjal na dedka. To bo najbrž mentor, je pomislila. Še vedno nemirna se je zdaj posvečala svoji prtljagi, po torbici iskala svinčnik in ga skupaj s papirjem nameščala na mizo. Potem je končno dvignila pogled. Tam nasproti so bile še ene oči, bile so tako drugačne, živahne in iskreče, zrle so naklonjeno in naravnost in niso spregledale ničesar, kar se je dogajalo v sobi. Srečala se je z njimi, zrle so vanjo, sama se je zalezla vanje, se zgubila v njih. Trenutek začarane abecede v očeh jo je posrkal, črke so poplesavale, se spreminjale in hitele mimo, iz njih je sestavljala besede, iz besed zgodbo. Iz teh oči je v enem samem trenutku prebrala roman, ki bi ga želela počasi prebrati še enkrat. Ni se zavedala, kdaj se je delovni sestanek pričel, ni vedela, kdaj bo na vrsti. Nekaj so govorili, v daljavi so odzvanjale besede, ki se jih ni zavedala, s svinčnikom je skušala nekaj podčrtati, a so napisane besede pred njo ves čas poplesavale, tudi črke so se premikale, poskakovale in se ji nasmihale. Potem je bila na vrsti. Dve strani dolg referat, ki ga je znala skoraj na pamet, je brala celo večnost, vsaj zdelo se ji je tako. Črke so se sicer malo umirile, a srce je razbijalo, da je preglasilo ropotanje ventilatorja. Zaploskali so ji, oddahnila se je. Zdaj je bil na vrsti on. Imel je le eno stran teksta in zdaj je prvič zaslišala njegov glas. Od začudenja je odprla usta in vpijala tiste lepe stavke, ki jih je bral. Imela je navado, da je ob pogovoru z ljudmi na tiho ugotavljala, koliko knjig so prebrali. Včasih je za koga rekla, da ni od znotraj videl še nobene knjige, ali pa je koga pohvalila, češ, ta jih ima pa gotovo že tristo za sabo, kar je pomenilo, da prebere vsaj eno knjigo na mesec. Še vedno je strmela vanj in po različnih besedah, ki jih je bral, ga je uvrstila v to drugo skupino. Potem je opazila njegove ustnice, ki so se kar same odpirale in se med branjem nabirale v nasmešek. Gledala je v ta medena

28


usta, da se je ozrl vanjo in tedaj so tudi njemu od vznemirjenja zadrhtele ustnice. Nato se ji je pogled ustavil na očeh, o-jev in a-jev ni bilo več, a namesto njih so se tam pojavili žgečkljivi metuljčki, da jo je preplavil drget, zardela je, ko je ugotovila, da tudi tiste oči strmijo vanjo. »Zdaj bomo imeli odmor,« je povedal mentor. »V sosednjem prostoru si lahko postrežete s kavo in napitkom!« Čakal jo je pri izhodu, ji pridržal vrata, nato pa skoraj kot prijatelj iz šolskih klopi, čisto preprosto rekel: »Kar usedi se za eno mizo, bom jaz prinesel kavo! Z mlekom, a ne?« »Čakala sem na te oči,« je tiho pomislila. Prinesel ji je dišečo kavo. Na keramični skodelici je bila izrisana velika črka M. V drugi roki je imel svojo kavo v skodelici s črko Z. »Saj sem prinesel pravi črki, a ne?« Šele tedaj je opazila, da so na vseh skodelicah narisane črke, zlate, bele, rdeče, različnih oblik in velikosti. Črki na obeh skodelicah sta bili baročno izrisani v zlati barvi. Pravzaprav sta obe skodelici sijali v rumeni, sončni barvi. Pokimala je in se tudi sama nasmehnila. Podal ji je roko in se predstavil. »Zvone!« »Minca!« se je še sama predstavila. Mentor je povedal, da so skodelice spominsko darilo na delavnico. Zavila je svojo skodelico in jo previdno spravila v torbico. Tudi on je zavil svojo, nato pa zavito ponudil njej: »Shrani še mojo, bom že prišel ponjo!« Prišel je ponjo, pa jo spet pustil v njeni garsonjeri, a naslednji dan je spet prišel ponjo. Kar naprej je hodil po svojo zlato skodelico kave. Potem ni hodil več, zjutraj je v skupnem domu skuhal dišečo kavo, jo nalil v zlati skodelici in postregel. Čuvala je skodelici, zavite v papir ju je selila iz garsonjere v stanovanje, iz stanovanja v hišo. Pomivala ju je ročno, nikoli v stroju, da se barva ne bi okrušila, ki je bila desetletja kasneje še vedno sveža, tako kot njuna ljubezen. Danes zjutraj je ob kavi nenadoma na glas pomislila: »Da bi zlati skodelici le zdržali do najine zlate poroke!« Nasmehnil se je in ji z roko skuštral z barvo prekrite srebrne lase.

29


Milan Novak: SREČKO Da, to si želim, odkar vem zase. Zguba sem bil že kot otrok. Vsi so kradli bombone v trgovini, le mene so zalotili. Vsi so s kolesi divjali po gozdu, le jaz sem si razbil zobe. Vsi so metali petarde pod avtomobile, le meni jo je razneslo v roki. (…) Seveda ne, a z leti je postajalo vse huje. Večina je s plesa odšla v parih. Mene so odpeljali. Zvil sem si gleženj. Napodili so me iz skladišča, ker sem uničil viličarja. Pa nisem namenoma. (…) Ja, res se lahko, a jaz sem brezupen. Še nikogar niso odpustili iz službe smetarja. Mene so. Ker sem razbil preveč zabojnikov. Preprosto nisem znal s temi novimi plastičnimi. Plin so mi odklopili. Dvakrat sem povzročil požar. Ne vem, pa saj ni bilo nič hujšega. (…) Ne, sploh ne kuham, tudi elektrike nimam. (…) Mama me je preživljala, ko je bila še pri meni. Potem se je odselila. (…) Nikjer ne delam. (…) Pravzaprav niti ne tako težko. Ne pijem, ne kadim, za menzo je podpora dovolj. (…) Največ berem. (…) Romane. In pesmi. Ampak če berem preveč, jih začnem živeti. Kar začne se mi odvijati neka zgodba, mimo romana. (…) Ne, nimam prividov. Le ljudje dobijo neke vloge iz zgodbe. In stavbe … (…) No, kar naenkrat, na primer prodajalec v trgovini je postal paznik v zaporu. In nikakor nisem mogel mimo njega na blagajno. Nazadnje me je lovil po trgovini in potem so me preiskali in zdaj si ne upam več tja. Potem sem romane nehal brati. Nikoli jih ne preberem do konca, ker postanejo resnični. Ampak vem, da niso. To me nervira. In vedno slabše je. Traja še teden dni, da se umaknejo nazaj v knjigo. (…) Pred nekaj dnevi.

30


Ne vem več katero jutro, zame so vsa ista. Imel sem dovolj. Grobar, direktor banke, pilot, bolniška sestra, vse pomešano. In prst me je strašno bolel, to me še danes, priprl sem si ga, zvečer, ko sem v temi prišel domov. In bilo mi je dovolj. Odprl sem plinsko jeklenko in čakal. Ko je nehalo pihati, sem kresnil vžigalnik. Nič. Le smrdelo je, da me je dušilo. Zvečer sem šel pod vlak. In vsi z mano. Še glavni kuhar. Tisti, ki potem zastrupi predsednika. Ležal in zmrzoval sem na tirih vso noč. Zjutraj, ko odprejo menzo, sem šel na kavo. (…) Seveda sem bil obupan. Pravzaprav sem obupal nad tem, da zmorem karkoli storiti kot je prav. Ogorčen sem šel kupiti pištolo. Prijatelju sem rekel, da potrebujem za sesalec. (…) V gozdu. Da ne motim ljudi. Bilo mi je zelo neprijetno. Nelagodno. Predvsem pred bolniško sestro, ker mi bo hotela pomagati, a ne bo mogla. Mižal sem. Sprožil sem trikrat. Potem me je obup zvil v klobčič. Dolgo sem ležal tam. (…) Ne, hvala, tako pozno ne smem kave. Že tako slabo spim. (…) Potem? Potem sem šel in kupil še eno pištolo. Cenejšo, rabljeno. Prijatelju sem rekel, da potrebujem še en sesalec. Ni mi verjel, a mi je dal denar. (…) Moral sem najti nekoga, ki zna streljati, zato! (…) Seveda znajo. Šivilje imajo spretne in mirne prste. In dobro vidijo. Nisem pa pomislil na to, da bo kričala. Potem pa še ostale. Kakor psi, ko začne lajati eden, laja vsa ulica. Pa sploh ne vedo zakaj. Morala bi samo nameriti in pritisniti. (…) Saj ji nisem zares grozil. Moja rabljena je bila prazna. (…) Nič, pricvilile so v barako, mi vzele pištolo in me pripeljale sem. (…) Jaz ne vem … Obiskujem zdravnico, enkrat na teden. Pogovarjava se. In tablete mi daje. (…) Da bi me spustili? Meni je vseeno. A domov ne grem več. Tam vsi čakajo, da mi bodo lahko solili pamet. (…)

31


Iz romanov, da. In pesmi. (…) Ne vem. Že kam. (…) Saj sem že ves čas iskren. (…) Bom, seveda bom. Našel bom način, našel bom nekaj, kar zmorem. Obešanje mi je sicer zoprno, ker se menda kar nekaj časa dušiš. Pri utopitvi je tudi tako. Jaz pa ne maram več trpeti. A če samo pomislim na tisto samost, ki odmeva že po stopnišču, ko se bližam vratom stanovanja, in tišino, ki vpije vame iz mračnih sten, in glasov, ki drug čez drugega šepetajo svoje zgodbe, da me od tega boli glava, ne, domov ne grem več. (…) Nimam brata. Nikogar nimam, sem že povedal. Mama se je odselila, oče pa je umrl že pred leti. (…) Ne, nobenega brata nimam. Skoraj bi ga imel, brata dvojčka, a je umrl ob porodu. Jaz sem bil menda močnejši, pa sem preživel. (…) Kako, ni umrl! Mama je vedno govorila, da je umrl. (…) Kako ni!? (…) A tako … (…) Srečko? (…) Kje, tukaj? Sem je prišel? Moram ga videti, takoj ga moram videti! (…) Ah, stol, zapletel sem se, zlomil se je. Uuuuhh, pomagajte … (…) Nabodel sem se … Zebe me … Kje je Srečko? Rad bi živ…

32


Vanda Šega: ŠKATLICA Z BARVAMI ali ODTENKI NEKE LJUBEZNI Sediva na klopi v parku. Na skrbno urejenem vrtu, s pogledom na reko proti jugu in s staro, lepo obnovljeno stavbo doma starejših občanov na severu. Za temnimi očali so skriti pogledi in misli. Dolgo molčiva. Potem skrbno poišče mojo roko in jo mehko boža. Odplavam … Slikala je vejo vinsko rdeče magnolije v vazi. Po belem prtu so bili raztreseni cvetni listi, nekaj čopičev in njegova očala. Bilo je nekaj tednov po njegovi smrti. Ni želela sprejeti obilja tišine, v kateri je obtičala. Ni sprejela praznega stola ob mizi, prazne polovice postelje, jedilnega pribora na pogrinjku, na mizi nasproti sebe. Slikala je magnolijo v vazi. V močnih, gostih barvah in z velikimi potezami. Tako je slikal on. Bil je mojster prostora, utrinka, giba, medtem ko so njene poteze lovile detajle, prisluškovale notranjosti in tipale za mističnim. Skupaj sta bila školjka, drevo, reka, nebo – en sam je bil le polovica, le korenina, le struga in oblak, ... ki je vedno iskal – drugega. Takrat sem jo zadnjič videla ob velikem platnu, med lončki in čopiči, zamaknjeno v tisto deželo, kjer sta si z možem vedno hodila naproti, ali drug ob drugem. Leta in leta sta slikala konje, samotne rokave rek, drevesa, ki se sklanjajo k vodi in ogledujejo v njej lastne sence. Zaljubljena sta bila v mesto v zgodnjih jutrih ali poznih večerih, ko sta ga merila peš, z roko v roki. Trnovska cerkev, Šuštarski most, Tromostovje, Robbov vodnjak, drevoredi ob nabrežju, … vse je bilo ujeto v njune korake, v njune oči, v njune barve. Ni ju bilo mogoče spregledati. Bila sta par, ki se drži pod roko. Par, ki hodi počasi in uživa trenutek dneva. Gospa s klobukom, ki je bil vedno usklajen z njeno dolgo obleko. On, z belo gosto brado, z baretko, poveznjeno nekoliko vstran, da so izpod nje silili dolgi, beli lasje. Bila sta tako lepa … Pogledam jo. Molči. Z eno roko še vedno boža hrbet moje dlani, z drugo se igra z robom plaščnega rokava. Sedi mirno umirjena, v drži pogleda nekam v daljavo. Kot bi ji veter polagal besede na ustnice, tiho, a jasno reče: »Kje ti počiva pogled?«

33


Povem ji. Pošteno. Da se oči sprehajajo po cvetočih grmih v parku, v mislih pa sem bila v njenem ateljeju, ko je slikala magnolije v vazi, da sem ju videla, kako stopata čez zmajski most in po Resljevi ulici navzgor … Nepremično gleda predse in zdi se mi, da je zdrsnilo preko njenega obraza nekaj toplega, kot blag nasmeh. »Pa ti, Magda?« rečem previdno, »o čem premišljuješ?« »Potujem.« reče odločno. »No, potujeva,« se popravi. Kot bi se bala, da jo bo slišal, kako mu včasih v mislih sama pobegne. Molčim. »Pri petih letih sem izgubila levo oko,« reče mirno. »A to ti, morda, povem kdaj drugič.« Molčim. »Če sem bila prej lepa, zdrava deklica, z gostimi, skodranimi, kostanjevimi lasmi, ki je rada prepevala in bila v ponos mami, sem bila potem, tista z enim očesom, tiha in vase zaprta punčka, ki se je vedno igrala sama, v zavetju doma, med travami in v sadovnjaku, kjer so se sprehajali zajci in kokoši. Pri petnajstih so me dali v šolo in internat v Celje. Dvakrat na mesec sem smela domov. A kmalu se nisem več veselila petkov. Domov sem pač šla. A tujost in osamljenost, ki me je v najbolj občutljivih letih le še bolj izolirala, se je z odsotnostmi naseljevala celo tam, kjer sem včasih iskala zavetje. Tako sem se že v petek ozirala na uro, kdaj bo že mimo dan, da prideta sobota in nedelja, ko se bom spet vrnila v mesto. A tudi tam sem pogosto pogledovala na uro, kdaj pride dan, ko bom odpotovala. Vse bolj sem si želela na pot, nekam daleč, nekam naprej, nekam drugam. Bila sem kot medvedek z enim očesom, ki ga čas vleče s seboj. Samoto sem začela risati. Zgodaj sem se zavedla, da najlepše barve zorijo zarana, da se v zarjah dotikajo popolnosti. Vsa zanikanja in zatajevanja sem prekrila z rožami, ki so rasle v mojih možganih, v mojih sanjskih, pravljičnih, varno ograjenih srčnih vrtovih. Srce je udarjalo vroče žige na pokvečeno podobo v ogledalu moje biti. Pogled vanj je bil vedno kot boleča krčna žila, kot nikoli osvobojena popkovina, kot večno vračanje v vedno isto zgodbo.

34


Potem mi je vlak pripeljal prijatelja – slikarja, moža, očeta mojih otrok, ljubezen za vse življenje. Nikoli mi ni priznal, da se je z mano pogovarjal zato, ker sem bila vedno sama in tiha, nikoli mi ni priznal usmiljenja. Prepoznal je mojo voljo, moj pogum, svetlobe, ki so spale v enem očesu, medtem ko ga je drugo nepremično opazovalo. Še danes ga vidim, kako je bil neroden,« reče, in si pomane roke, kot bi iskala oporo, morda njegov dotik in potrditev izrečenega. Govori mehko, kot bi božala spomine in praznino polnila z vonjem vroče kave, da bi ohranila njegovo podobo v času, ki je samo njen in je bil samo njun. »Zelo ga pogrešam,« reče tiho, komaj razločno. »Volja danes ni več eden tistih konj, ki so se pasli v ogradi najine dvojine in rezgetali v zelenih dneh najinih ljubljenj. Je le še potepuški pes, ki se plazi kot senca ob moji senci, in postava ob oknu mojih večerov, ko čakam, da postanem tema. Da bi zaspali skupaj!? Včasih v samoti naredim prepih in skozi mehki mrak tišine spustim glasbo. Veliko glasbe. Čarobne piščali, jezero z labodi, trubadurje na vročih mestnih tleh Dalmacije, večerne suite, orgle in Ave Marijo. Oči se v gibu zvokov včasih borijo, da bi našle izhod iz sive struge dnevov. Vsaj za hipec, za okus, za poskus, za blagoslov … videti barve. Ne priznam si iluzije, fantazije. Včasih še segam po robu možnega. Prosim zanj. Molim zanj. Slepi se ne slepimo. V duhovnih pokrajinah še vedno najdemo sij in sinjino in sonce in smisel. Saj je vse še tam. Na blazinicah prstov, v ušesih, v nosnicah, v ustih, na stopalih. Koža se še ježi, dotik pripoveduje, oči jočejo. Ja, še jočejo.« »Le ko ostaneš sam v sebi, je včasih tesno. Koža je mehko preplašena in hlepi po medvedku. Po pobožu. Po drgetu. Po sprehodu skozi letne čase ljubljenj. Po vročem pesku v zatišju naklonjenosti. Zadnji dve leti je slepota prihajala počasi, a prehitro. Kljub štirim operacijam. Z voljo, trmo in ihtavim hrepenenjem sem veslala skozi zadnje valove svetlob in svobod in sanj. Potem so se hrepenenja počasi umirila, polegla in razlezla. Iz najinega velikega podstrešnega doma sem morala v dom, kjer se je svet skrčil na sobo, hodnik in potko do parka. Hrepenenja so zamenjale hvaležnosti. V samoti včasih tehtam zmote in zmage in zrnje, ki se je osulo od življenja in ga je vredno pokloniti in pustiti tu, namesto v črnem okvirčku, med ponudbami krem, potovanj in praznih hiš na predzadnji strani časopisa.

35


Enkrat me bo tišina objela, sezula in slekla tega življenja, in morda odvrgla na otoku noči, od koder sem nekoč prišla. Če bom kamen, bom trdna, mehko osvetljena od zvezd, če bom voda, bom objemala in božala tla pod sabo, če bom veter, se bom igrala, lovila in poljubljala. Vse bom počela brez zapovedi, prepovedi in kazni. Samo bom. Neviden prah in spomin na nekoč. Tam, pri mojih …« Gledam jo. Še vedno je lepa. Poteze njenega obraza so leta le še zmehčala. Polnost se je umaknila nekam navznoter in njeni koži pustila nežen porcelanast ten. V njej, v njeni temi, je še vedno škatlica z barvami. Z njimi danes riše po nekih drugih platnih, po nekih drugih prostorih in pokrajinah. Danes mi je slikala z besedami. Akvarele odseljene ljubezni, ki ji bo brez strahu in glasu nekoč slepo sledila … »Kmalu spet pridem, Magda,« rečem. In jo poljubim in pobožam v slovo. Molče mi pomaha in vem, da so za temnimi očali tudi barve zajokale.

36


Aljoša Toplak: VKOVANE POTI Bel dim se je kot drobna nit vil iz lesene pipe, ki je lenobno počivala na mizi. Oblikoval se je spet v kroge, spet v vijuge, vse dokler se ni izgubil v gostem dimu, ki se je kot običajno zadrževal pod stropom krčme. Nič neobičajnega, ko pa si je skorajda vsak gost prinesel lastno pipo, da si lahko po sobi videl ducat tankih niti, ki so vijugale proti stropu. Zato pa tudi so Njegača tako pekle oči. Naslonjen na pult je zavzdihnil, svojo težo previdno prenesel na noge in se odpravil do okna. Prišel je čas, da zimi navkljub v svojo krčmo povabi še svež zrak. Plameni sveč, ki so polnili prostor z medlo svetlobo, so zaplesali, ko je hladen nočni zrak planil v sobo. Poljubil je Njegačevo potno čelo, mu pljuča napojil s svežino in glavo s kanček nelagodno treznostjo. Dim se je pod taktirko nočne sape dokaj razkadil, tako, da je sedaj Njegač lahko veliko bolje videl okroglo mizo, okoli katere so bili nagneteni gostje. Kajpak so igrali poker, tako kot že leta in leta na dan pred Gospodovim – se režali, ali pa preklinjali, odvisno od tega, kar so jim prinesle karte. Da mu ne bi bilo treba tako pozno spet zakuriti kamina, je Njegač zaprl okno, čeprav se dim še ni popolnoma razkadil. Izbiral je lahko med slabim zrakom in zapravljeno kurjavo, to pa pravzaprav sploh ni bila prava izbira. Krčmar mora vedeti, kje varčevati. »Hah! Tri dame!« je zaklical Stane in prisotni so se zarežali, ko je mož, ki je sedel zraven njega, karte besno zabrisal čez mizo. Poraženec. Ta je bil spet Konrad, ni ušlo Njegaču. Človek bi si mislil, da bo po letih porazov nehal igrati in zapravljati svoje imetje. »Njegač! Črno pesnikovo, ta vlko. Na to se pije, hah!« Stanetov glas. Samodejno je zgrabil maseljc in ga napolnil s temnim pivom. Naslednji trenutek se je hladna, okusna mojstrovina že penila na mizi pred Stanetom. Zdelo se je, da je prav to pivo preživljalo Njegača in njegovo Krčmo skozi vsa ta leta. Stane mu je navrgel krajcar in se hlastno lotil svojega napitka. »Upam, da se zadušiš na tem ferdamanem pivu, falot.« mu je zabrusil Konrad in po krčmi se je spet razlegel smeh. Izdihnil je temen dim, ko se je obrnil proti krčmarju. »Njegač, igraš zraven?« Igra Njegaču nikoli ni šla prav dobro od rok, sploh pa si takšnega zapravljanja ni mogel privoščiti. Moral bi ga zavrniti. A tega ni storil. Seveda tega nikoli ni storil. Že leta in leta je zadnjih par iger venomer prisedel in zapravil nekaj težko prisluženih krajcarjev. Nespametna navada, a bila je vendarle navada, teh pa se ni lahko znebiti. Počasi se je spustil na prosti stol, nakar so gostje navdušeno zaklicali. Ali so se veselili novega igralca, ali njegovega denarja, Njegač se nikoli ni mogel zares

37


odločiti. Mladenič, ki je delil karte, mu je že potočil prvo in Njegač jo je prekril z dlanjo ter privzdignil. Karin as. Obetaven začetek, a ni se pustil zavesti. Karam že od nekdaj ni zaupal. Privzdignil je še drugo karto, ki jo je ravno prejel od mladeniča. Tokrat se je razkril srčev as, kar mu je na obraz priklicalo blagi nasmešek. Dva asa torej. Zares obetaven začetek. Sploh pa mu je bila rdeča ta ljubša barva. »Višam.« je dejal in krajcarja sta poblisnila v soju sveč, ko ju je vrgel na zaenkrat še prazno sredino mize. Pridružili so se jima še drugi, nakar jih je omizje krasilo dvajset. Začuda so vsi plačali. Toliko bolje, če se bi izkazalo, da bo zmagal Njegač. Mladenič se je ozrl po mizi in nanj odprto položil tri karte. Karin kralj, srčev kralj in … Pikov as! Njegaču je srce strastno zaigralo. Sedaj je imel tri ase in še dva kralja! Nekoliko bolj odločno je spet povišal stave. »Še dva.« Plačala sta le Konrad in Stane, ostali so odstopili. Njegač si je oslinil ustnice in ju pazljivo premeril. Starca sta zamišljeno preučevala karte, vsak s pipo v prosti roki – dve tanki niti dima sta vijugali do stropa. Starec, ki je skoraj vedno izgubil in starec, ki je skoraj vedno zmagal. Njegač se je namrgodil. Kdo je bil potemtakem on? Šestindvajset krajcarjev se je lesketalo na sredi mize, ko je mladenič zraven prvotnih treh kart položil še četrto. Pikova dvojka. Nič koristnega. Konrad je na sredino odštel še tri krajcarje. Nespametno. A seveda ni mogel vedeti, kaj pod svojo dlanjo skriva Njegač. Stane je odvrgel karte, Njegač je plačal. Dvaintrideset krajcarjev je krasilo omizje – kar je bilo enako zaslužku celega dneva, ko se je Njegaču nasmehnila sreča. Ozrl se je h kartam na mizi, nato k svojim. Trije asi in dva kralja, kar je torej pomenilo tako imenovano polno hišo. Sledil je karina trojka. Spet nič koristnega. To je bilo torej to. Solidna polna hiša. »Pet.« je nenadoma odločno dejal Konrad. Njegač bi sklepal, da odločnost hlini, a vedeti zagotovo ni mogel. Sploh pa je imel polno hišo, na mizi pa se je lesketalo že precej krajcarjev. Seveda je moral plačati. »Polna hiša.« je upajoče izdavil, ko je obrnil karte. A moral bi vedeti. Vedno je bilo tako. Že leta in leta. »Štiri! Štiri kralje imam, glej! Končno! Kdo je rekel, da nikoli ne zmagam? Njegač, prinesi črno pesnikovo, na to se pije!« Konrad je skočil iz stola in se prepustil zmagoslavju.

38


Njegač ni mogel prezreti, kako je odigrana igra pravzaprav simbolizirala njegovo življenje. Kljub obetavnemu začetku je moral na koncu življenja vendarle priznati poraz. Prvorojenec uglednega krojača – se svoje zadnje dni komajda prebija iz tedna v teden. Partija je odigrana, priložnost pokopana. Zavzdihnil je in se poklapano odpravil po pivo. Vse bi lahko bilo tako zelo drugače. A je že leta in leta bilo tako. Garal je in garal, varčeval na vseh koncih, se prebijal skozi tedne, dneve. Potem pa ves presežek zaigral. Preprosto, ker je bil tako pač preklemano navajen. Ko bi le opustil to igro. A ne, enostavno moral je igrati. Saj je bil vendar dan pred Gospodovim. Ni se pa mogel spomniti, kakšen izgovor je za igro našel včeraj. In predvčerajšnjim. In strah ga je bilo, da bo kakšen dober izgovor našel tudi jutri. In dan za tem. In še dan za tem. In garal, preprosto, da bo tako lahko nadaljeval do konca svojega izmolzenega, neizživetega življenja.

39


Primož Vresnik: KAČJA KRALJICA Leta 1920. Ambrožev rizling je bil tako dober, da sta pajdaša polovico noči preživela ob praznjenju soda, ki ga je oče neštetih otrok prikotalil iz svoje temačne kleti. Ambrož je radodarno odvijal pipico, kar sicer ni v njegovi naravi in tudi ne navadi, morebiti zato, ker se mu je vino zdelo slabo in bi se ga rad čimprej znebil. Za Poltka in Frančka pa je kisel rizling, ki se je razpuščal v kis, predstavljal odlično pijačo v teh julijskih dneh. Zaradi pivskih okoliščin sta se prebudila pozno. Prebudila sta se, ko je Sonce peklensko žgalo in so slive v sadovnjakih modrele. Iz sadovnjaka je potegnil sladkobno opojen vzduh poletja, ki ne skopari z barvami in vonjavami. Mačkasto sta krevsala po kolovozu navzgor. Kolovoz je bil v tem času, kakor odrta koža kakšne divjačine, svetlo rjava barva se je na več mestih prav pravljično lesketala. Spet ju je žejalo. Presneta kislica kako žejaš, je mislil Poltek. Kam greva, proti Zrečam ali kam drugam, s tega vrha. Pohorci moramo vse prepešačiti, sta mislila. Ampak nista prav vedela, kje sta. Odžejala sta se pri studencu in ugotovila, da je ni čez vodo. Pričela sta se spuščati. Čakalo ju je presenečenje. Sredi kolovoza je ležal macesnov hlod. »Glej, otesan hlod, porka duš, so ti kmetje čudni, hlod ti pusti ležati sredi poti,« je dejal Poltek in jo krevsal naravnost proti hlodu. Hlod pa je bil nekam čuden, vlažno je sijal in cikcakast vzorec na njem je rahlo valoval, kakor da se ta podrtija od lesa celo premika. »Ta hlod je nekam čuden, porka pje,« je dejal Franček in korak mu je pričel bojazljivo zastajati. Domnevni hlod je postajal živahen in pričel vijugati sem ter tja. Sedaj pa se je dvignilo tisto, o čemer Pohorci in cela Dravinjska dolina govori že lep čas. Iz podrasti se je dvignil tisti del hloda, ki so ga praprotnice in glistovnice skrivale. Iz svinjske dušice se je dvignila in vzravnala velikanska kačja glava. Glava je bila podobna glavi zajetne krastače, velike oči pa so imele precej srepega kačjega leska. Črn trakec v rjavih očeh se je svetlikal z običajno kačjo svetlobo. »Mama božja,« je zavpil Poltek čisto prestrašen. »Kot baba se dereš,« se je zadrl nanj Franček, ki se ni pustil zmesti čarovniji v obliki velikanske kače. »Iz cirkusa je pobegnila, kaj pa drugega, kaj nisi videl plakata na drevesu, da bo v Konjicah cirkuška predstava na prostem.« Poltek te gostobesednosti sploh ni slišal, povsem pa ga je prevzelo, ko se je kača oglasila. To je bil glas podoben dojenčkovemu joku, zato sta bila oba možaka kot vkopana. Kača je jokajoče cvilila, tako predirno, da te je zabolel bobnič v ušesu. Oba je oblil hladen pot sredi julijske vročine. Ne da bi se domenila ali se pogledala, sta jo ucvrla z vrha, kolikor so ju noge nesle. Nista se ozirala nazaj. Nista preverjala, kaj je z laznino zadaj. Ko ju je kmet z zapravljivčkom v dolini želel vprašati, kaj se je zgodilo, mu nista odgovorila. Tekla sta, kakor da je razpisana denarna nagrada za tek. Končno pa sta omagala. Popadala sta na zelenico pred ograjo neke posesti. Kmet se ni dal ugnati. Obrnil se je in zapeljal pred njiju. S konjem se je ustavil in ju po moško vprašal: »Imata z žandarji kaj opraviti?«

40


Obema je jezik molel do tal. Kako sta bila žejna šele sedaj. Končno pa je Franček vprašanje vrnil z vprašanjem: »Kaj je cirkus te dni v Konjicah?« »Kakšen cirkus, seveda je cirkus že lep čas v Banovini, cirkus z davki in oblastjo.« Ko sta kmetu povedala, da sta videla kačjo kraljico, ki se smuka tod okrog, od Zreč do Konjic in vse do Oplotnice, se je možaku zarisal izraz zdravega dvoma na obrazu. »Do Slovenske Bistrice pa ne pride, kaj? Mojo zdravo kmečko pamet preizkušata kaj, pijančka, preveč časa imata za vse, le za delo ne. Če bosta pripravna, bi potreboval pomoč na njivi. Zlasti septembra, oktobra,« je bil povsem stvaren kmet Boltežar. Ponudba za delo je bila izrečena takoj. Brez ovinkarjenja. Če bosta pri volji, se oglasita v zaselku Straža pri Oplotnici. Poltek in Franček sta zamežikala v Sonce, ki se je režalo sem dol na zemljo in prispevalo k njuni žeji. Če ni cirkusa v Konjicah, morata kaj zaslužiti s to neverjetno pripovedjo v konjiških gostiščih. Ambrož je imel tiste dni opravke v Konjicah in srečal je pajdaša, kako sta vsa poklapana kolovratila po ozkih ulicah. V vsem podpohorskem svetu nista srečala poslušalca, ki bi jima verjel. Ambrož je za ves tisti privid, ki sta ga pajdaša doživela, krivil svoj špirit v sodu, kakor je svojo kislico imenoval. »Ko človek poloka zadnje požirke iz soda, popije tudi strup, ki povzroča privide. Tropinovec je tudi v vinu, da bosta vedela. In tista gromozanska kača, ki sta jo videla na kolovozu, ni nič drugega, kakor privid,« jima je razsvetlil obzorje in jima pojasnil, da ga ni človeka, ki bi jo videl. »Ni človeka?« sta ga zgroženo vprašala v en glas. »Seveda ga ni,« je bil kratek kmet Ambrož. »Midva sva jo videla in dva sta več kot eden, Ambrož, dva sta več kot ti, kurji tat,« se je razjezil Franček. »Ne boš naju ugnal, nekdaj si bil kurji tat, nič boljši kakor sva midva sedaj in zdaj trobentaš, da sva bila pijana. Temeljito sva se streznila in neznansko naju je žejalo tisti dan, dokler … Dokler nisva srečala tisto vlažno in ostudno kačo, še najbolj je bila podobna smokulji, ampak smokulja je drobcena proti tej živini, ki je jokajoče cvilila, kakor dojenček,« je skušal pripovedovati na moč prepričljivo Franček. Posrebrene pajčevine so se svetile v jutranjem Soncu. Na več mestih so povezovale mlade veje, ki so s svojo gostostjo že ustvarjale sence. Pajčevine so bile na vrhovih hoj in smrečic. Zdele so se kot strgana čipkasta zavesa, ki je stala in se povešala na drevju. Gost vzduh po svežini in trohnobi je vel iz mešanega gozda. Nič ni pomagalo, pajdaša sta morala to jutro v bližnjo Oplotnico. Na pošten način zaslužiti kruh.

41


Pravljice Franjo Frančič: PRAVLJICA O SAMOTI Nekoč je v daljni deželi živel princ. Oče in mati sta mu zgodaj umrla in tako je na dvoru ostal sam. Mame se ni spominjal, saj je umrla kmalu po njegovem rojstvu, oče je bil le medla podoba starega moža. Dvorni tajnik, ki je bil na uslugo noč in dan, je imel navado reči: - Kar te ne pokonča, te okrepi. Nikoli ni razumel njegovih besed. Pogrešanje je bil njegov način življenja. Ni prirejal razkošnih zabav, le redko se je kazal med ljudstvom, največ se je družil z dvornim norčkom. - Hej, hej, hoj, danes smo pa spet čemerni, kaj bodo na to porekli oblaki? Recimo, jaz, jaz sploh ne vem, kdo je moja mati, za očeta pa lahko samo ugibam. Kaj pa vem, lahko pa, da je vaš oče tudi moj oče?! Torej sva polbrata! Hoj in hej! Ni bilo princa, ki bi dvornemu norčku dovolil tako grobe šale. Norčkove besede se ga niso dotaknile, naslonjen na grajsko okno je zrl nekam daleč. - Torej, sem še v službi ali nisem? Sva brata ali nisva, kaj naj s tako družbo, bom šel raje v svinjak, je dvorni norček znova poskušal. A odziva ni bilo nobenega. Ko je princ dopolnil osemnajst let, ga je nagovoril dvorni tajnik: - Navada je taka, čas je pravi, da si izberete družico, ki bo z vami delila prostor in čas. Vsi na dvoru so upali, da bo izvoljenka prinesla sonca in veselja med hladne grajske stene. In tako so se vrstile mladenke modre krvi, vse prelepe krasotice. A princ ni pokazal prav nobenega zanimanja niti za eno med njimi. Neko nedeljsko jutro se je princ na skrivaj odpravil na sprehod po gozdu. Zastal je, osem sekund in pol je bilo potrebnih, da se je zaljubil v pastirico, ki je čuvala čredo drobnice. - Deklica, kako ti je ime? jo je vprašal. - Draga, mu je plašno odgovorila. - Hm, Draga, kako lepo ime. Še isti hip se je odločil, ne da bi ji povedal, da je ona tista, s katero želi deliti prostor in čas. Dvorni tajnik je samo zmajeval z glavo, a princ je bil tokrat odločen: - Ona ali pa nobena druga. Pastirica je bila vsa začudena, ko so jo skoraj na silo privedli na dvor. - Princ te je izbral za ženo. Kakšna čast zate, ki si nizkega rodu, jo je nagovoril dvorni tajnik.

42


- Kako, kaj, pa saj ga ne poznam, ne vem, kdo je on, moje srce je oddano drugemu! se je branila. - Tu ni več kaj dodati, odpeljite jo, očedite jo, uredite, oblecite, saj to ni za nikamor, je ukazoval dvorni tajnik. Priprave na poroko so se začele, to naj bi bila poroka vseh porok. - Kaj pa meni, polbrat, moj četrt brat, kaj pa meni, meni ne boš našel žene? Tokrat se je princ nasmehnil: - O, zakaj pa ne, morda ti pa najdem kakšno! - Jojmene, stanje se slabša, moj četrt brat, smejete se, to ne vodi nikamor, to ni res! je bil skoraj razočaran dvorni norček. Vendar se pri njem ni vedelo, kdaj se norčuje in kdaj ne. Kljub vsemu blišču in razkošju, prelepi beli poročni čipkasti obleki iz čipk je princ opazil, da je pastirica resnega, skoraj žalostnega obraza. - Draga moja, mar nisi srečna, da postaneš princesa? jo je vprašal. - Saj je vse v redu, samo malo pretresena sem, se mu je zlagala. Princa se pač ne sme zavrniti, pa čeprav je ni nikoli vprašal po njenih čustvih. Princu je bilo samoumevno, če ljubi on njo, mora tudi ona njega. Ni zbrala dovolj poguma. A ljubezen je ali je ni, ni srednje poti. Poročno slavje je trajalo tri dni in tri noči. A že prve dni so med princem in pastirico, zdaj princeso, rasli novi in novi zidovi. Naj se je princ še tako trudil, ni bilo darila, ki bi jo spravilo v dobro voljo, da bi bila prijazna do njega. Njen hlad ga je osupnil in pretresel, bal se je potrkati na vrata njene spalnice. Po sedmih tednih je princesa zbežala iz gradu in nihče več je ni videl. Princ pa se je umaknil še bolj vase, postal je čudaški in nedostopen. Za vedno se je ogrnil v plašč samote. … Ni težko umreti, težko je ljubiti, kar srcu ljubo ni.

43


Darinka Kozinc: ŽVIŽGAVČKI V lepem jutru se je zajček sprehajal po gozdu. Ptičje petje se je razlegalo od vsepovsod, iz vseh vej, dreves in grmov ... »O, kako je to lepo, o kako boža moja dolga ušesa to milo petje,« si je govoril. Potem pa se je nenadoma ustavil in spregovoril na glas:«Zakaj pa mi zajčki ne znamo peti? Zakaj pa smo mi prikrajšani? To je krivica, prav zares je to krivica!« »Komu se godi krivica?« se je zadrla šoja. Zajček šoje pravzaprav ni posebno cenil, za njegov okus se je nekoliko preveč drla, kar je slabo vplivalo na njegova občutljiva ušesa. »Ah,« se je izgovoril, »sam s sabo se pogovarjam!« To se je šoji zdelo prav zabavno in bi po celem gozdu raztrobila o tej čudni zajčkovi navadi, če je ne bi zmotila veverica. Ta tudi ni marala šoje, zato je vanjo vrgla storž. »O, ti trapasta skakalka, kar tako obmetavaš pošteno šojo, da te ni sram!« se je zadrla in užaljeno odletela. Veverica je tudi slišala tisto o krivici. »Ej, zajček, če že ne moreš peti kot ptice, si pa žvižgaj!« mu je svetovala in izginila v vrhove smrek. Veveričin nasvet se zajčku ni zdel ravno trapast in je poskusil. Žvižgati namreč! Najprej je šlo nekoliko teže, toda ker vaja dela mojstra, je zajček vadil in vadil in še kar naprej vadil … dokler ni v jutrih po gozdu veselo žvižgal, da so mu drugi zajci, njegovi rojaki nadeli ime Žvižgač, pravzaprav ljubkovalno Žvižgavček, ker zajček še ni bil čisto odrasel. »Ti, zajček,« mu je nekega dne rekla veverica, »zakaj pa ne ustanoviš zbora?« »Ej, ti košatorepka imaš pa vedno dobre ideje! Hvala!« ji je odgovoril Žvižgavček. In tako je najprej ustanovil duet, za žvižganje je navdušil svojega bratranca. Ta je navdušil sestrično, sestrična teto in nastal je kvartet. In nato oktet in kmalu pravi pravcati zajčji zbor. O, kako je bilo to lepo! Ob vsakem večjem dogodku v gozdu, pa naj je jazbečevka dobila mladička, ali pa je stari medo Brundo praznoval rojstni dan, ali pa zgolj, ko je tema ovila gozd v svoje temne tančice, ali pa ko so skrivnostne gozdne vile uprizorile vilinske plese. Povsod, kjer se je kaj dogajalo, je žvižgal zajčji zbor. Pa se je zgodilo, da jih je na svojo poroko z lisjakom povabila lisica Marica. Zajček Žvižgavček ni bil najbolj navdušen, toda lisica Marica mu je obljubila naj ga nikar ne skrbi. Svatba je bila imenitna, tudi iz sosednjih gozdov so nanjo prišle lisičke, lisice in lisjaki, sorodniki in prijatelji. Zajčji zbor je s svojim žvižganjem poskrbel za pravo vzdušje. Toda potem se je pač zgodilo, kar se je zgodilo! Lisičji svatje so praznili kozarce lisičjega rdečega vina in vedno bolj so se jim svetile zelene oči. To je opazil tudi zajček Žvižgavček in je postajal vedno bolj zaskrbljen. Nevesti, lisici Marici je rekel, da bi se njegov zbor rad poslovil, kar ji ni bilo ravno po godu. »Pa vsaj še eno pesmico!« je zaprosila. Mladi lisjak se je pritihotapil v bližino zbora in zagrabil najbližjega zajčka, ki je zacvili, kar so mu pljuča dala.

44


Pevci so utihnili in se pričeli umikati. Na srečo pa je za drevesom stal medo Bruno, ki je lisjačka prijel za rep in mu ukazal naj spusti zajčka. Ta je nejevoljen to tudi storil, vendar je bil mladi zajček tako trd od strahu, da ni mogel niti bežati. »Veš,« je kasneje prijatelj medo razlagal Žvižgavčku,« za vsak slučaj sem stražil v bližini, lisicam zajčki ne smete zaupati!« In tako je medo Brundo rešil zajčji žvižgaški zbor, ki še vedno v gozdu požvižgava na vseh gozdnih prireditvah, le k lisicam si ne upa več. Previdnost pač!

45


Ladislava Milošević: PRINCESKA IN OGLEDALO Nekoč je živela princeska, ki ni bila čisto prava princeska, saj njena oče in mama nista bila kralj in kraljica. Kljub temu pa so jo vsi klicali tako in tudi videti je bila kot kaka princeska. Zmeraj je nosila oblekice z volančki, čipkami in dodatki kot so perlice in bleščice. Njeni čevlji s petko so se vsakič barvno ujemali z obleko. Njena pričeska pa je bila sploh zmeraj brezhibna. Toda kljub temu, da je bila vsak dan tako skrbno urejena, si ni upala pogledati v ogledalo v predsobi. Bila je prepričana, da ima čarobno moč in ti lahko odgovori na vsako vprašanje. Hodila je mimo njega, ne da bi ga zares kaj vprašala, saj jo je že ob sami misli na to začelo ščipati v trebuhu. Strah jo je bilo, da bi mu postavila napačno vprašanje in bi ji odgovorilo nekaj takega, zaradi česar si ne bi več upala iti mimo njega. Izogniti pa se mu tudi ni dalo, saj nisi mogel v stanovanje, ne da bi se srečal z njim. Samo enkrat je pomislila, da bi ga namerno razbila, da bi se razletelo na tisoče koščkov, a se je te misli tako hudo prestrašila, da si je prepovedala še kdaj pomisliti na to. Nenadoma jo je namreč obšla zla slutnja, da ima ogledalo morda tudi moč, da lahko vidi njene misli. Zato se je odtlej silno trudila, da ne bi niti enkrat samkrat pomislila na kaj takega, zaradi česar bi jo moralo biti strah iti mimo njega. A to je bila zelo težka naloga, saj so bile njene misli nadvse neubogljive. Ko je že mislila, da jih je odgnala, so se vrnile, še bolj neugnane in nesramne. Zaradi tega je bila čedalje bolj obupana in odločila se je, da odide od doma, saj je bil to edini način, da se izogne srečanju z ogledalom. Seveda ji starša tega ne bi dovolila, zato je morala pobegniti. Da je ne bi našli, se je preoblekla v navadna oblačila, si razdrla pričesko in se namenila globoko v gozd. Hodila je in hodila in šele, ko je bila že do konca izčrpana, se je ustavila, da bi našla zavetje, kamor bi se lahko zavlekla čez noč. Takrat je zagledala luč in kočo in kot v sanjah se je odpravila tja. Še preden je dosegla kamniti prag, so se vrata odprla in postava, za katero ni vedela, ali je resnična ali iz sanj, je rekla: »Čakali smo te.« Prijela jo je za roko in jo odpeljala v notranjost koče, kjer je bilo temno, a nekako domače. Nekdo ji je dal v roko kozarec in ukazal: »Pij!« To je tudi storila, saj je bila tako utrujena, da ni mogla ničesar vprašati, le zaspati si je želela. In res se je v trenutku pogreznila v globok spanec brez sanj. Naslednje jutro se je zbudila v svoji postelji in vsi so se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Le nekaj je bilo drugače. Odslej je ni bilo več strah hoditi mimo ogledala. Spoznala je, da se njena podoba v njem ni čisto nič spremenila, čeprav je nosila v sebi mračno skrivnost iz gozda. Še več, medtem ko se je zadovoljno ogledovala v njem, je svojim mislim dovolila nezaslišane grdobije.

46


Tako so minila leta in priĹĄel je Ä?as, da jo najde princ, ki bo pravi zanjo. Res je priĹĄel in namesto ogledala je strla njegovo srce.

47


LOKALNA SCENA

48


Literarno društvo gnezdo: Literarno ustvarjanje v Slovenskih Konjicah Literarno društvo Gnezdo je skupina ustvarjalcev, ki jih združuje prijetna glasba in prebiranje bodisi svojih ali tujih literarnih del. Vsak mesec se organizirajo literarni večeri, na katerih se v goste povabi tudi tiste, ki so že stari prekaljeni mački pisane besede. Člani društva se udeležujejo literarnih delavnic in taborov, kjer se pridobiva dodatno znanje in izkušnje. Dela članov so objavljena v literarnih revijah in zbornikih. Društvo je organizator Literarnega tabora ''S poezijo in glasbo v dolini Sv. Janeza'', katerega vsako leto obišče vse več udeležencev. Delo preteklih dveh let ustvarjanja na taboru je bilo prikazano v izdani brošuri. Člani sodelujejo na raznih otvoritvah razstav, kot strastni privrženci ohranjanja zgodovine pa se udeležujejo tudi srednjeveških dnevov tako doma kot tudi pri sosedih (Hrvaška, Avstrija).

49


Prejemnik občinske Prešernove nagrade 2015: Milan Lamovec – Didi Ilustracije v reviji so delo umetnika Milana Lamovca – Didija, ki je v štiridesetih letih ustvarjanja v Slovenskih Konjicah pustil neizbrisen pečat. Didi je letos za izjemen umetniški opus prejel tudi občinsko Prešernovo nagrado. Slikar, fotograf in vsestranski ustvarjalec je pred kratkim praznoval svoj življenjski jubilej – šestdeset let. Kljub temu pa pravi, da mu motivacije nikoli ne zmanjka: »Motivacije je dovolj. Na polno bom začel delati šele takrat, ko bom šel v pokoj (smeh). Delam pač tisto v čemer uživam. Zanimivo je tudi, da ne morem ustvarjati zgolj v eni tehniki. Rad se preizkušam v različnih tehnikah – od risbe, slikarstva, grafike, pa do kiparstva in fotografije. Rad delam tudi z lesom. Gre za neke vrste lingvizem materije – zavrženemu predmetu dam novo življenje, ko ga spremenim v »artefak«. Izzivov in raziskovanja je dovolj. Motivov pa tako ali tako nikoli ne zmanjka, saj jih najdeš na vsakem koraku, le opazovati je potrebno, da te nek trenutek »zadane«. Nato lahko ravno ta trenutek uporabiš pri svojem avtorskem delu.« In glede na njegovo bogato ter plodno ustvarjalno produkcijo, je povsem jasno, da je umetnikova motivacija na vrhuncu. Strast pa tako ni bila nikoli vprašljiva. Že kot otroku mu je bilo precej zgodaj jasno, kaj pravzaprav želi početi – zelo rad je namreč risal. Po osnovni šoli je šel na Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljano – smer grafično oblikovanje, po vojski pa je šolanje nadaljeval na Pedagoški akademiji v Mariboru – smer likovna vzgoja. Kasneje je študiral tudi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. »Z resnim ustvarjanjem sem začel takoj po srednji šoli. Pravzaprav imam nekje na policah hranjenih še ogromno del iz tistega obdobja. Spomnim se, da sem imel nek majhen kotiček v drvarnici, kjer sem imel mir in sem lahko risal, slikal, itd. Takrat, v sedemdesetih letih, sem se ogromno ukvarjal tudi s fotografijo. Deloval sem v različnih foto-klubih. Fotografije sem imel na različnih razstavah po Jugoslaviji. Včasih je bila izdelava fotografije pravi proces. Sedaj pa je ta digitalizacija končni izdelek prinesla zgolj s klikom. Fotografiji dandanes posvečam manj časa, čeprav mi je še vedno ljuba, saj ima veliko stičnih točk z slikarstvom – kompozicija, motivika,« je še dejal.

50


Ko vstopimo v njegov atelje, nam postane jasno, da gre za izjemnega kreativca. Na stenah visijo slikarske mojstrovine, ki brezčasno zrejo na vsakega obiskovalca. In reči je potrebno, da Didi odlično kombinira poklicno, zasebno in umetniško življenje. Po dopoldanskem delovnem ritmu in popoldanskem počitku, se Didi proti večeru – skoraj vsak dan – nameni v likovno delavnico, kjer iz vsakdanje rutine preskoči v popolnoma svobodno ter umetniško sfero. Ponavadi ustvarja kakšne štiri ure, včasih pa se lahko zavleče pozno v noč. O kvaliteti njegovih del ne gre dvomiti. Nekatera izmed njih, si lahko pogledate tudi na spletni strani: www.galeria-didi.com .

51


Prejemnik občinske Prešernove nagrade 2015: Kripl teater in mladinska šola KD Svoboda osvobaja Kripl teater deluje v okviru KD Svoboda osvobaja, Mladinska gledališka šola pa še v sodelovanju z Gimnazijo Slovenske Konjice. Različne generacije tako v svojih predstavah raziskujejo predvsem razmerja med posameznikom in družbo. Že s svojo prvo predstavo Slawomir Mrožek: Čarobna noč (rež. Matjaž Šmalc, 2000), kjer so v komediji absurda iskali identiteto posameznika in njegovo percepcijo zunanjega sveta, so se uvrstili v finale Linhartovega srečanja (Ljubljana, 2001). V naslednji predstavi Eugene Ionesco: Plešasta pevka (rež. Matjaž Šmalc, 2002) so fokus iz posameznika prestavili na družbo in njen čustveni razkroj (predstava se je uvrstila v finale Linhartovega srečanja Domžale 2003). Temo so razvijali tudi v komediji Milana Jesiha Grenki sadeži pravice (rež. Matjaž Šmalc, 2004) in drami Marie Irene Fornes: Donava (rež. Matjaž Šmalc, 2005), kjer je vse bolj prihajalo na površje nasilje družbe nad posameznikom in njegova nezmožnost odgovora. Aroganco oblasti in njen odmik od družbe ter popolno dehumanizacijo posameznika so predstavili v predstavi Alfred Jarry: Kralj Ubu (rež. Matjaž Šmalc, 2009) in verjetno najuspešnejši predstavi J.B.P. Moliere: Amfitrion (rež. Matjaž Šmalc, 2009). Enako temo so obravnavali tudi v družbeno kritični komediji I. Bashevis Singer: Norci iz Helma (rež. Karmen Kukovič, 2015), s katero se je Mladinska gledališka šola KD Svoboda osvobaja in Gimnazije Slovenske Konjice uvrstila v finale festivala Vizije (Nova Gorica, 2015). Kripl teater odlikuje tudi raziskava gledališkega materiala v fizičnem gledališču avtorski projekt: Kaj to predstavlja (rež. Mojca Kasjak, 2012) in v lutkovnem mediju (igrano - lutkovna predstava Ena prilika o pošastnem zmaju, v katerem nastopata tudi lepa Marjetica in hrabri vitez Jurij (rež. Matjaž Šmalc, 2008), parodičen balet Zmaida (rež. Matjaž Šmalc, 2009) ter lutkovne predstave za odrasle Satirikon – rojstvo naroda (rež. Matevž Gregorič, 2010), C.I.P.R. (rež. Matevž Gregorič, 2011) in Afera Propolis (rež. Matevž Gregorič, 2013). Njihov lutkovni opus na humoren način prikazuje probleme globalizacije in formalne unifikacije sodobne družbe ter aroganco vladajočih elit. Predsednik: Franjo Funkelj

52


Lokalni avtorji: Prispevki Jože Vidmar: OKNO S POGLEDOM NA OKNO

ob šestih popoldne je stopila pod prho in prav dolgo je ostala pozabljena v kopalnici

Vstala je ob sedmih skuhala kavo pokadila cigareto in nekaj malega pojedla

po večerji je prižgala televizor in sedela po turško skoraj že dremaje zdela se je tako grozno osamljena ko je jemala iz škatlice še zadnjo cigareto

ob osmih je slekla kombinežo in stala gola pred ogledalom okoli devete je zazvonil telefon verjetno se je pogovarjala s starši ki živijo nekje na deželi

nekaj čez deseto je legla k počitku in jaz sem legel z njo svojo kamero pa sem odložil na omaro.

ob pol desetih je skočila v trgovino po najnujnejše stvari za pripravo kosila jedla je kar stoje in zraven poplesavala po kuhinji popoldne je šla po nakupih in ko se je vrnila nisem mogel razvozlati kaj je kupila sumim da čevlje bom že ugotovil v naslednjih dneh

53


Jože Vidmar: OKNO S POGLEDOM NA ROCK'N'ROLL

Metka Zoya Obrul Misli se prebujajo s svetlobno hitrostjo. Spoznanje kot utrinek spolzi skozi drevored časa. Sonce je v zenitu, veter neusmiljeno preigrava svoj requiem. Medtem, ko se sanje rojevajo v novo jutro, tvoje ustnice barvajo moje dneve, odstirajo pajčolan najinih skrivnosti in rišejo mavrico v moji duši.

1. Riff Ko je Chuck Berry izstrelil Rock'n'roll je John F. Kennedy še molče toleriral segregacijo Marilyn Monroe je pela o diamantih Elvisa pa so našli nekaj minut kasneje z diagnosticirano patološko navezanostjo na mater

Veronika Dolšak: DANES TE NE BO da bi v opojnosti večera z mehkimi dotiki sledil mojemu poželenju da bi se ti predajala se prepuščala ugodju da bi skupaj jezdila skozi ognjene zublje strasti in bi si te brez sramu jemala zase vem danes te ne bo danes si potrkal na njeno srce

3. Riff ko se je John Lennon preselil v Ameriko je s kitaro nehote zadel Ronalda Reagana v mednožje ta je kasneje odigral le še eno obskurno stransko vlogo postal je predsednik

54


Radovan B. Milić: UGOTAVLJAM

Majda Labotar: TEŽAKI MED INTELEKTUALCI

Brskam po spominu, škatli s fotografijami, spominkih in nekdanjih ljubeznih.

Težaško jutro. Na hrbtu nosim kamne. Strah me je dneva, vsake minute. Ko bi skodelica kave lahko splahnila grenkobo minule noči. Težaško jutro. Težaki med intelektualci. Kamni pa se ne prevalijo. Z mano živijo. To jutro med težaki. Novo jutro, kamni mehki penasti oblaki.

Brskam po prijateljstvu, resnici in zablodah, po duši in življenju. Brskam po omari, domovini, žepih in denarnici. Vse je propadlo. Vse je luknjasto in prazno. Ugotavljam osebni stečaj in bankrot naštetega.

55


Amadej Kraljevič: APNO na vhodu je bila tablica napis ''ni kome'' pri odprtih vratih je zasmrdelo ali zadišalo kakor komu občasno je kdo nesel jupol čeber iz katerega se je kadilo in kapljalo predpražnik je bil že zdavnaj plesniv vrata so imela luknjo za potepuške bramorje ti so napadali gnile kosti pomešane z vrtičkarskim plevelom napad ni bil nikoli moralno sporen napadali so v vrsti prva je bil ekonomistka oblečena v zeleno kot voščena lutka iz otroških škatel z igračami obrambnih sil drugi je bil birokrat z želejem je imel poravnane prsne dlačice opasan z sabljo in kovčkom tretja je bila električarka osvajala je vrhove grizla strelovode ostali so bili dvospolniki niso mogli verjeti hitrosti razfukavanja trganja svojih spolov Edina obramba so bile smrdokavre njihov bojni klic ''pubijpubij''

56


z apnom so zalile čeber izven so se valila mrtva jajca bramorjev marmor je bil poslednji bil je ubit!

Stane Levart: LJUBEZEN V GROBU Pod plaščem samotnim ljubeče zaspan, išče otrok; sključen, zdaj v starost predan, dotikov domačih, poljubov – da lažje zaspi. Misel boječa mu radost spet prvo oklepa. Boječe listava znane spomine, zastrte. Pojema mu dih in sreča, občutja prelepa; očeta dlani – kot cvet; zgarane, predrte. Kdo skriva milino, ljubezen žarečo? Roke ´ma razprte, cvetove prosijo. Pogled mu razkriva željo ihtečo, mamin objem; čutiti, hoteti želijo! Kdo li ga ljubi, kot oča, kot mati? Odgovor težek je na vekah; otrok, zaspi! Žalost prevratna, pretežka, odkrita pred vrati; ljubezen iskrena, edina; v grobu leži.

57


Andrijana Artnik: KAKO JE MIŠKA PRAZNOVALA BOŽIČ POMLADI … Bil je december in zunaj je tiho metel sneg. Miška je nekega lepega zimskega večera postavljala božično drevesce. Nenadoma je z vrha drevesca nanjo padla božična zvezda. »Joj, kako to boli!« Miška je obležala pod novoletno jelko. Niti premakniti se ni mogla, kaj šele, da bi ponovno zlezla na božično drevesce in vrnila božično zvezdo na vrh, kjer je bila prej. Nekaj časa je samo ležala in nemo opazovala veje, na katerih so se bleščali božični okraski, srebrna girlanda pa je nežno ovijala deblo. Vse jo je bolelo od hudega padca. Na pomoč je poklicala sosedo veverico, le-ta pa ni imela časa zanjo. Tudi medvedu se je mudilo kupovati darila za svoje mladiče. Miška je tako ostala sama … V mrzlih zimskih nočeh, ko je zunaj naletaval sneg, je poležavala pod svojim božičnim drevescem, srkala je zdravilni čaj in mislila na pomlad. Čas je mineval. No, pa se nekega dne le zbudi miška v sončno pomladno jutro! Zunaj je slišala petje ptic in sonce je že pošteno ogrelo njene tačice. Pretegnila se je in poskusila poskočiti visoko v zrak. Joj, pa kako visoko je skočila! Miška je namreč ozdravela po vsem tem času. Urno je pograbila božično zvedo in z njo znova splezala na vrh božičnega drevesca. Tokrat je zvezdico krepko postavila na svoje mesto, da se je zableščala v pomladnem soncu. »Vesel božič!« je vzkliknila miška in od veselja rajala okoli svojega božičnega drevesca. Tako je torej miška praznovala božič pomladi.

58


Rija Sekirnik: PASJE PRIGODE Pika, je psička mešanka. Živi na severni polobli, natančneje v Sloveniji. Živi le še njena gospodarica, Duška. »Z njo se odlično razumem, se pogovarja sama s seboj, a kaj ko me tudi ona ne more povsem osrečiti! Sterilizirana sem in nikoli ne bom občutila materinske sreče. Včasih sem nataknjena in me vse vznemirja. Zlasti še sosedov muc! Kar kri mi zavre, ko ga ugledam. Pravzaprav, če pošteno premislim, me preganjanje muc in mačkonov tudi zabava. Saj tako pokažem pasjo premoč in se še malo razmigam. »O, šment, glej ga glej, kaj pa je to? Le od kod si se vzel, ti mali muc? Izgledaš kot kak otročiček! Stopil bom malo bliže, da si te ogledam, povoham in poližem!« »Mijav, mijav ...!« » Joj, kako mili glasek imaš, zares si ljubek! Hov, hov, Duška! Pridi pogledat kaj imam na dvorišču!« V začetku Duška ni bila preveč navdušena nad malim pritepenčkom . Že naslednji dan, ga je pričela poditi od ograje, da ne bi skozi njo smuknil na cesto. Pika je zelo hitro doumela, da predstavlja tudi zanj cesta veliko nevarnost. Saj tam venomer švigajo sem in tja različna vozila. Ko se je muc preveč približal ograji, ga je Pika zgrabila za vrat in odnesla nazaj na dvorišče. Muc je ob tem nekajkrat zamijavkal, ker ga je pasji prijem zabolel. Spustila ga je na tla in ga odtlej vedno z gobcem kotalila od ograje, brž ko je bil muc nekoliko preblizu nje. Pika ga je večkrat nežno pobožala s svojimi tačkami, umivala z jezičkom … Muc je veselo lovil njen rep, grizel njena ušesa … in postala sta nerazdružljiva prijatelja. Skupaj se stiskala, še posebno pri spanju, jesta, se igrata in tudi hodita na sprehod! V kolikor gre kateri od njiju sam, ga kaj hitro že drugi išče. Vsakodnevno gresta na sprehod tudi z gospodarico. Spredaj gre Duška, Pika je enkrat spredaj, ob njej ali zadaj, le Maca, ki je sedaj že prava mačja gospodična, caplja, oddaljena nekaj metrov, za njima.

59


VSESTRANSKI USTVARJALEC

60


Blaž Prapótnik: Slišiš tišino, kako prebija zvočni zid? Blaž Prapótnik je vsestranski ustvarjalec: grafični oblikovalec, pesnik in urednik, kot avtor tudi ustvarja ter izvaja lastne songe. Sprva je v samizdatu izdal tri pesniške zvezke, opremljene z lastnimi likovnimi iskanji: POSQS št. 1, Krik iz labirinta, Strgane stru(pe)ne; slednja je imela tiskane platnice (linorez, kombiniran s klasičnim visokim tiskom). »Pravi« pesniški zbirki sta izšli kasneje: Pegaz prebija zvočni zid (Založba Voranc, 1992), za katero je spremno besedo napisal Ciril Zlobec in V redu kaos (Cerdonis, 1996), spremni besedi sta zapisala Milan Vincetič in Marjan Pungartnik. Leta 2005 je izšla zbirka songov Blažev žegen (Cerdonis). Leposlovje, predvsem poezijo, je objavljal v slovenskih literarnih revijah (Odsevanja, Hotenja, Mentor, Dialogi, Sodobnost, Literatura), publicistiko v časopisih (Prepih, Koroški tednik, Novice, Klik, Grafičar, Večer, Delo). Je urednik leposlovnih knjižnih izdaj pri slovenjgraški založbi Cerdonis, oblikuje Odsevanja – koroško revijo za leposlovje in kulturo. Uredil, grafično oblikoval in tehnično realiziral je mnogo leposlovnih knjig, monografij, zbornikov, vabil, plakatov in drugih tiskovin s področja kulture. Avtorske songe – »avtopoetičnipopjazzbluesconfusion« – izvaja sam ali z bendom Blažev žegen (ex Ex animo), kjer igra unikatno bas kitaro, ki jo je zasnoval v ta namen. Nekaj pesmi je zasedba posnela v studiu in jih lahko slišimo tudi na radiu.

LITER LITERATURE (postmodernistični konstrukt) noč do jutra, generalka za pekel. najprej sem se vprašal: komu zvoni? postelja je bila kot mačja zibka, čeprav je vel iz nje duh po človeku; ko sem pospravil zajtrk prvakov – špeh na kruhu, so na mizi ostale le drobtinice in skodelica kave. dan je bil ustvarjen za lovljenje postrvi v ameriki ali potovanje v jutrovo deželo. igra steklenih biserov na travnih bilkah, oblak v hlačah je opravil svoje, ptičja pesem je preglasila žabjo molitev, ki včasih utihne šele pod kolesom na cesti.

61


oblomov bi mi zavidal od tod do večnosti, dan je bil kot dnevnik uživalca mamil, zgodilo se je manj kot nič. kratkočasil sem se s fotografijami iz pekla, igrala je glasba za kameleone in jedel sem peklensko pomarančo ... hura, še smo živi, preživel sem moj boj, na zabavi v beznici sem bil tujec; neki človek v zrelih letih se z gnusom prebija skozi zid mrtvih duš, ki plešejo ta groteskni ples kakor demon in eros. vsaj nisem stal pred zaprtimi vrati, kot da za njimi poteka proces. kasneje sem opazoval sliko doriana graya, misleč, da gre za umetnikov mladostni portret, in jo proučil od točke do slike. bil sem sam kot stepni volk in kljub strahu pred letenjem sem si zaželel, da bi kakor galeb odletel kam drugam, četudi le do ulice ribjih konzerv. neznosna lahkost bivanja me sili, da stojim tu kot idiot, ki ne spada v ta krasni novi svet, ampak na živalsko farmo, ponižani in razžaljeni mali princ, ki ne ve za ime rože, a ko jo vzljubi, spozna, da je to cvetje zla. tega nihče ne ve vnaprej, to je bitka za neznano in moral bi biti prerok ali vsaj čarovnikov vajenec, da bi vedel, kdaj se bo na to pusto deželo spustil krokar in potovanje na konec noči bo končano. (Blaž Prapótnik, V redu kaos, Založba Cerdonis, Slovenj Gradec, 1996)

62


ESEJ

63


Tonja Jelen: Med trendi in prepovedanim – tudi v književnosti Prepoved – čas – trend Literarna umetnina ne glede na zvrst in vrsto ni le delo avtorja, ni le tekst, kot tudi ni sam avtor dvignjen nad svojo stvaritev. Ravno tako ni zgolj bralstvo, publika. Je mnogo več – je širok sistem, lahko tudi rečemo »polje« (Bourdieu), odvisno, po kateri literarni teoriji se nagibamo, ki je prepreden s številnimi pojmi in je še kako soodvisen od družbe. Vse skupaj tako preraste v družbeni sistem literatura. In če ob tem trčimo na dva zanimiva pojava knjig – med najbolj brane, ki se jim bo v nadaljevanju nadela oznaka trendovska literatura in med tistimi, ki so bile namenoma nedostopne, nedosegljive in torej s tem prepovedane, si lahko obetamo zelo veliko, še posebej, če upoštevamo različne novejše literarne teorije, ki izhajajo predvsem iz sistemskih in empiričnih pristopov v literaturi. Na začetku bi uporabila sicer velik, vseobsegajoč pojem, a zelo bistven, ki se veže na samo literaturo in to je čas, ki pa je zvezan-zavezan z/k različnimi(m) dejavniki(om). Govora o tem, da je literatura brezčasna, klasična, torej ne bo. Ravno obravnavana pojma jo vežeta na čas – sedanjost (trend) in preteklost, zvezana tako s sedanjostjo kot preteklostjo (prepovedan). Pri tem gre za veliko vplivov, pogojenosti, torej tako s psihološkega kot sociološkega konstrukta. Prvi izhaja iz ustvarjalca samega, zato v primeru prepoved in trend, ni tako močno odvisen, temveč zgolj pogojen. Tako je bolj ali manj do izjemne popularnosti ali prepovedi prišlo zaradi družbenih, socioloških vplivov, ki so z različnimi poklici v povezavi z literaturo vedno bolj prihajali do izraza in same moči, vpliva, ki so ga imeli nad literarnimi deli in avtorji. Prepovedane knjige so mi osebno najbolj zanimive – v njih je zajet duh časa, ki je močno motril takratno družbo. In čeprav je to ena izmed predvidenih osnov, da delo vzamemo v roke, je bil v vsakem času določen sistem, ki tega ni dopustil. S pravom in njegovo uveljavitvijo ni prišlo le do zaščite avtorskih pravic in lastnine nad delom, temveč tudi do vprašanja, kaj je dovoljeno in kaj ne. In tako so številna literarna dela ostala dolgo skrita ali pa naletela na literarne kritike, ki so govorile o nemoralnosti in neustreznosti, da bi knjiga prišla med bralstvo. Splošni predpostavki, ki sta delo postavili kot prepovedano, sta bili predvsem moralna in politična spornost. Knjige, ki so se dotikale vprašanja o nemoralnosti vladajočih, političnih, ljubezenskih spletkah in domišljiji, ekscentričnosti v kakršnemkoli oziru, so kazile ugled višjega sloja, razgalile oblast, ki je prej mirno obvladovala

64


šibkejše od sebe. Ali pa knjige, ki so provokativno kazale s prstom na celoten sistem, ki zgolj izkorišča rajo in ji ne pusti niti misliti. In ker knjiga pomeni ravno to – ne samo da prikazuje stanje, oriše notranjost, občutja – tudi odpira številna vprašanja, ki pa seveda postavljajo dvome v vsa prej obstoječa dejstva. Posledično seveda družba postane kritična. In ker postane kritična, ni več pohlevna. In temu sledi kaos. In ker ima oblast rada red, uvede nadzor. Cenzuro. Tudi nad knjige. No, predvsem nad knjige, nad umetnike. In niso samo prepovedane knjige, temveč zapirajo tudi ustvarjalce. Ker le-ti niso več zgolj v službi narodnih prebuditeljev, ampak si dovolijo biti ostri intelektualci, zmožni živeti za svobodo, čeprav zaprti v keho, a na koncu dobrobit vsem bralcem in bralkam. Seveda preprostim – v tem smislu – nevladujočim. Že s tiskom in prevodi ter s tem večjo dostopnostjo, so si postavljali vprašanja, kaj šele s prostim dotokom književnih del, ki je dosledno kazal na grozote ali pa zgolj spodbujal mišljenje, svobodo govora in domišljijo. Pri prepovedanih knjigah se torej postavlja več vprašanj – svoboda izražanja v umetnosti, pravica do objave, širjenja in seveda pravica samega bralstva, da lahko določeno delo dobi, ga bere, si ogleduje. Knjige so ali odvzemali po domovih, jih sežigali, dajali v bunker in kar je nadvse zanimivo – dajali pod ključ v knjižnice – tako veliko nekoč prepovedanega, zaplenjenega gradiva hrani Semeniška knjižnica in Narodna univerzitetna knjižnica, ki ima zato poseben D-fond, obe v Ljubljani ter Univerzitetna knjižnica Maribor. Pri tem je najpomembnejše olajševalno dejstvo, da so knjige vseeno ostale, preživele čas in so še zmeraj dostopne. In ravno tu ima knjižnica kot posebna baza pomembno vlogo hranitelja knjig, del s kakršnokoli oznako. In seveda dejstvo, da so te knjige bile v rokah oblastnikov, ki so skrbno bedeli nad tem, da družba ostane čim manj kritična in posledično uporna. Splošno rečeno – prepovedane knjige, dela, objave, so bila preveč, korak naprej v nekem določenem času. A ravno to publike, bralstva ni odvrnilo od branja – ravno nasprotno – posledično se je povečalo zanimanje – eno izmed takih del je delo D. H. Lawrenca Ljubimec Lady Chatterley, ki danes spada med klasike, za razliko od Markiz de Sada in njegovega dela Juliette in Justine, ki še zmeraj ni sprejeto v tolikšnih razsežnostih kot zgoraj omenjeno delo. In ravno razmerje med prepovedanim in trendovskim se lahko tu poruši – kar je prepovedano, lahko naenkrat postane nadvse priljubljeno in zanimivo za bralca. In se oba pojma lahko lepo prekrivata – prepovedano ni nujno nepriljubljeno, kot tudi obratno – da je delo lahko tudi po vsesplošni priljubljenosti ožigosano za moralno sporno – to se nam lepo pokaže na primeru Harryja Potterja na Poljskem, kjer je delo bilo ožigosano s strani katoliške Cerkve. Močan pritisk na to ima sama kulturna pogojenost določene države. Tak primer je tudi hrvaški prevod Pike Nogavičke, kjer prizor v razredu z učiteljico, ki ji svetovno priljubljena literarna junakinja spodbija avtoriteto, in tega inserta sploh niso prevedli oziroma dali v knjigo.

65


V kontekstu kaj je sploh prepovedana knjiga pri nas, pa se lahko kot Kranjci, Slovenci, ozremo že v čas protireformacije. Čeprav je ravno protestantizem na Slovenskem poskrbel, da smo dobili ne samo prvo slovensko natisnjeno knjigo, temveč bogato knjižno in jezikovno zasnovo, so v času rekatolizacije številne knjige zažgali. A za dvesto let je v potuho za osnovo katoliškega bogoslužja vseeno ostal prevod Dalmatinove biblije. Nadvse dvolično. Dejavniki, ki vplivajo na prepovedane knjige, so bili v sami zgodovini na Slovenskem torej najbolj povezani s politično usmerjenostjo – liberalna struja in kler. Slednji je z indeksi in cenzuro najbolj vplival na slabši dotok med publiko. Pri tem niso vlogo igrala le dela, ampak tudi poklicna usmerjenost avtorja. Še huje je bilo s tistimi, ki so bili izrazito liberalnega mišljenja, a so bili zaradi poklica zavezani kleru. A jih za »svoje« ni vzel svobodni, liberalni del literarne struje. Eden izmed njih je bil Fran Saleški Finžgar, ki je v nadvse nedolžnih ljubezenskih orisih prikazal ljubezen v kmečki povesti Dekla Ančka in je doživel oster odziv s strani klera, ravno tako ga niso sprejeli literati, ki niso podlegali literaturi v ostrih okvirih moralnega nauka tistega časa. Čeprav bi se v času demokracije lahko predmet razprave o aktualnih prepovedanih knjigah sploh ne zgodil, se to še zmeraj dogaja – ne glede na to v kakšnem času živimo, smo še vedno priča pomislekom o primernosti knjig npr. za maturo ali sploh primernosti avtorja za uvrstitev v šolsko berilo, sam šolski kanon. Tudi razmerje avtor in delo ima v tem kontekstu zadržke še pri tako odprtem in svobodnem odnosu do literature same. Zelo zanimivo je razmerje med prepovedanimi in trendovskimi deli – med prepovedanimi deli najdemo vse zvrsti – od pesmi, ki so bile cenzurirane, proze, kjer so pod ključ dajali predvsem romane in dram, ki so jih prepovedali igrati. Pri izjemno popularnih delih pa so v ospredju romani, žanrska dela – od pustolovskih, znanstveno-fantastičnih, detektivk do ljubezenskih. Pri teh delih, kjer gre predvsem za uživanje, ugodje, kjer naj bi iz dobro narejenega začetka po vedno istih smernicah zavrteli do konca. In ravno to je mogoče skrivnost izjemne priljubljenosti takih del. Trendovske knjige so prav tako zvezane s časom. Knjige, ki postanejo t. i. bestsellerji ne govorijo le o bralcu, temveč o času, v katerem so tako množično berljive in kupljive. Ravno tako je zanimivo, kako sam ustvarjalec vpliva na druge pisce – tako je v času priljubljenega Bukowskega kar nekaj avtorjev, ki postajajo njegovi sledilci – pri nas npr. Tomaž Kosmač in nekoliko mlajši Renato Bratkovič, ki za razliko od Kosmača, piše v angleščini. Če se vrnemo k literarnemu delu – še zmeraj gre za velike naklade, še posebej v primerjavi s tem, da se knjige klasikov dosti manj znajdejo na domačih knjižnih policah (ali pa se je v času prodaje zbirke Sto romanov to vseeno dogajalo).

66


O tem, kdo in zakaj bere trendovsko literaturo – zanimivo vprašanje, misel, pri tem je ali je to vedno bolj ali manj trivialna literatura – je bolj zanimivo, zakaj tako širše množice, ne glede na generacijo, spol, izobrazbo, kraj bivanja to literaturo berejo – evforija, ki je zajela vsesplošno mrzlico ob trilogiji Petdeset odtenkov sive je nadvse zanimiva, še posebej, če se navežem na trenutno (vnovično) razdelitev Slovenije na dva dela glede zakona in posvojitve otrok. Splošna svoboda ljubezni, ki jo zelo lepo izrazi Suzana Tratnik, da je ljubezen med dvema dovoljena v kakršnikoli obliki, vse dokler nikogar ne ogroža. In to je res. Če pridem do zaključka in za primer podam Slovence – je sama ideja romana naravnana na pridno in poslušno žensko, ki naj bo še bolj ponižna pred svojim moškim. Pri tem bo preskrbljena, a vedno v podrejenem položaju. Kaj drugega pa smo Slovenci? Ponižni in hlapčevski, ki se ob vsaki izraženi drugačnosti zgražamo in brutalno obsojamo ljudi, ki zgolj mislijo s svojo glavo. Če obrnemo literarno zgodovino v čas, ko je izšlo delo Erice Jong, Strah pred letenjem, kjer se poročena ženska v seksualnem smislu končno emancipira in to z ljubimcem, lahko rečemo, da je priljubljena trilogija ravno korak nazaj. In to v velikem zamahu. In zato knjige letijo kot za med. Čeprav v splošnem gre za naslado ob branju, pa še tako ne površni poznavalec literature ve, da gre tudi za psihologijo. In kaj nek trenutek, moment ljudje iščemo, potrebujemo odgovore tudi na prvi pogled v popularni literaturi – če pa se preko tega osvobajamo, doživljamo katarzo in estetski užitek, pa je treba v tem primeru opustiti. Pri tem pa je lep preboj pri popularnem mladinskem romanu – filozofskem delu Josteina Gaardera Zofijin svet, ki je sicer izjemno poljudnoznanstveno delo, a je bilo prevedeno v številne jezike in bi ga tudi lahko označili za svojevrstno trendovsko literaturo. Torej ima lahko omenjeno delo tudi vpliv na prvo spoprijemanje s filozofijo in usmerjanje vanjo. Roman je celo iz trenda prerasel v (skoraj) v izobraževalni kanon. Vprašanje, ki se pojavlja ob trendovskih knjigah je knjigotrški vidik, ki je zvezan s knjižnim trgom in založniško politiko. Pomemben vpliv na določen trend ima tako distribucija – založbe in njihova vloga pri objavah avtorjev in sami promociji. Majhne založbe imajo lahko izjemno kvalitetno knjižno bero, a če je založba naravnana izjemno tržno, bo svoje moči usmerjala v literaturo, ki je popularna, a ne (nujno) kvalitetna. Zato so ilegalne knjige kot demo posnetki v veliki meri stvar neodvisnih založb, ki sta jim je v večini glavna misel in kritični pogled, tudi za ceno preziranega. Prepoved. Tista, ki je ne pozabimo. Trend. Tisti, ki ga (včasih) zlahka pozabimo. Na eni strani nedostopnost, na drugi hipnost, trenutek, kakršnakoli dostopnost. V skoraj vsakem primeru se oboje (v prvem primeru kasneje) prelevi v širšo medijsko

67


mrežo (filmi, nadaljevanke, uprizoritve, tržna niža v smeri spominkov). V vsakem primeru je dobro, da se ne zmrdujemo ob ekscentričnih idejah prepovedanega in vsesplošnega trenda današnjega časa. Treba je zaužiti čas, ga okusiti v vsakem odtenku in si ravno ob tem še bolj izostriti okus. Dobro in slabo je kot črno in belo. In vmes je še veliko.

68


KRITIKA

69


Aljoša Harlamov: Parabola o avtorju in njegovih kritikih Drago Jančar: Maj, november (Modrijan, 2014). 296 strani, 25,90 €. Ni me strah polemike, vendar te kritike ne pišem nujno zato, ker bi se želel spuščati v polemiko z drugimi kritiškimi ocenami desetega romana Draga Jančarja. Tudi ne gre za kakršno koli kritiko kolegov recenzentov ali celo utvaro o »popravljanju krivice« – ne eno ne drugo v tem primeru ni potrebno. Z večino zapisov o delu, ki sem jih prebral, se pravzaprav načeloma ali v celoti strinjam. A vseeno bi želel relativizirati nekatere izrazito negativne presoje, ki jih v času njihovega izida nisem mogel komentirati, ker sem že bil vključen v mašinerijo kresnika. Ta tekst bo torej govoril predvsem o tekstih o tekstu, vendar mislim, da bo na ta način, prej kot o stanju slovenske literarne kritike, odprl marsikatero zanimivo vprašanje o sodobni slovenski literaturi nasploh. Morda nekoliko na škodo obravnave konkretnega dela, a verjamem, da si to lahko privoščim – ker gre za v zainteresirani javnosti dobro znanega pisatelja, to verjetno pomeni, da je njegov zadnji roman znan dovolj bralcem. Sploh, ker je bila recepcija s strani literarne kritike precej množična in v glavnem soglasno odklonilna (ne nazadnje je roman »odklonila« tudi kresniška komisija, kjer ga nismo uvrstili niti med deseterico nominirancev). Vseeno namenimo najprej nekaj besed samemu romanu. Maj, november je pripoved o glasbeniku Cirilu Kraljeviču, starem okrog trideset let, ki se preživlja z igranjem violine na ulicah in po lokalih Dunaja, kamor je takorekoč pobegnil pred razočaranjem v ljubezni in študiju. Tam lepega majskega dne sreča prekrokanega podjetnika Štefana Dobernika, ki ga po nekem trenutnem vzgibu vzame pod svoje okrilje, da bi iz njega končno »naredil (odraslega) človeka«. Dobernik pa ga ne zvabi le nazaj v Ljubljano, temveč tudi globoko v svoje skrajno sumljive gradbeniške posle. Roman skratka tematizira sodobno »baronstvo« ali »tajkunstvo« in korupcijo, ki gre vštric z njim; predvsem pa izgubljenost sodobne mlade generacije, ki se nekako ne znajde v svetu, v katerem so vrednote, kakršni

70


sta svoboda in umetnost, nezdružljive s tem, da imaš streho nad glavo in denar za špecerijo. Naivni Kraljevič je tako tudi podoba slehernika, ki se pretvarja, da zgolj »prenaša kuverte in sporočila« oziroma da to, kar počne, ni nič takega, vsekakor pa ne nujni del kolesja zla. Služba, ki naj bi mu omogočila udobno meščansko, odraslo življenje ter tako končno nudila čas, da se res posveti glasbi, mu slednje simbolično preprečuje – globlje kot se pogreza v moralno sivo področje, redkeje vzame violino v roke. Hitra obnova zgodbe najbrž ne kaže posebnih pomanjkljivosti. Kaj so torej moji kolegi očitali romanu? Iz prebranih recenzij je mogoče izluščiti, da kritiki glavni napaki romana vidijo v njegovem jeziku oziroma slogu ter tudi s tem povezanem neprepričljivem portretu sodobnih mladih in sveta, v katerem živijo. Vse to je, kot že rečeno, res. Prvič, Jančarjev prepoznavni slog sodobne zgodbe ni oživel prav nič veristično. In drugič ali posledično, v načinu razmišljanja, govora in obnašanja glavnega junaka se bo sodobni tridesetletnik le stežka prepoznal – Kraljevič v resnici deluje, kot da bi v 21. stoletje stopil naravnost iz kakšnega Jančarjevega zgodovinskega romana. Kljub strinjanju glede obeh točk pa menim, da tako skrajno negativne sodbe, kot jih je bil deležen roman ponekod, vseeno niso tako prepričljive, kot se morda zdijo – zlasti zato, ker njihova argumentacija včasih sloni bolj na samozavestnih prepričanjih o tem, kakšna naj bi bila sodobna literatura, kot pa na literarnovrednostnih merilih. No, včasih – naj bo vino, s katerim nazdravljamo ob kolektivnih napadih na »literarne ikone«, vsaj čisto – pa tudi na nekoliko površnem branju. Gremo po vrsti. Prvič, problem verizma. Temeljno vprašanje, ki si ga je treba na tem mestu postaviti, je, ali je verizem res nujni predpogoj kvalitete literarnega dela? Samo navidez je samoumevno, da se je debata o Jančarjevem slogu razvila ob romanu, ki se loteva sodobne zgodbe. Namreč, zakaj bi bil Jančarjev slog kaj bolj prepričljiv v zgodovinskem romanu, na zgodbi današnjika pa naj bi povsem odpovedal? V tem je morda nekaj nezavednega žanrskega snobizma – zgodovinski roman je pač lahko pisan v patinastem, privzdignjenem slogu, roman o sodobnosti pač očitno ne. Kot da ne bi vsako literarno delo s svojim jezikom gradilo sveta, ki je relativno hermetičen, neodvisen od realnosti oziroma v katerem vladajo sorazmerno samosvoji zakoni o tem, kaj je znotraj njega prepričljivo in kaj lepo. Jančar ne rabi pisati kot Skubic ali Vojnović, da bi bil prepričljiv; jezikovni verizem je izbira, ki ničesar ne pove ne o kvaliteti jezika, ne o kvaliteti dela, ne o prepričljivosti besedilnega sveta. In ti dve možnosti se ne izključujeta: uživati je mogoče tako v Jančarjevem stiliziranem slogu kot v konverzacijskem slogu kakega drugega avtorja. Gre torej bolj za okus, kaj nam je osebno bližje in kakšen je naš horizont pričakovanja glede romana sodobnosti. Povsem nekaj drugega pa je, da Jančarjev slog v tem romanu velikokrat zaide v patetiko in moraliziranje – kar je najbrž res posledica manka časovne distance do pripovedovane teme.

71


Drugič, prepričljivost glavnega junaka. Ta se v veliki meri sicer nanaša na jezik, o katerem sem pravkar pisal. Kraljevič pač ne govori tako kot tridesetletniki danes, big deal. Avtor se je tudi izognil vsem pritiklinam družabnega in družbenega življenja sodobnih mladih – spletu, Instagramu, Facebooku ... Toda to odločitev je najbrž razumeti; ni jih malo sodobnih avtorjev, ki se jim to zgodi, še manj je takih, ki bi te podaljške sodobne osebnosti znali kvalitetno, prepričljivo in brez dolgčasa bralcev vplesti v svoje delo. Kraljevič na jezikovni ravni gotovo ni niti najmanj prepričljiv sodobni predstavnik posttranzicijske generacije, a po drugi strani takega verizma, kot že rečeno, avtor očitno niti ni poskušal doseči. Ne nazadnje mu je najbrž tudi zaradi tega pripisal trdno moralno in krščansko vzgojo, kar je danes samo po sebi netipično. A pri tem je treba upoštevati tudi romaneskno navezovanje na strukturo parabole ter ustroj literarnega junaka pri Jančarju. Če začnemo pri zadnjem; pasivnost, določena naivnost tako v erotičnih kot posvetnih zadevah ter neka splošna brezobličnost za psihološki ustroj Jančarjevih junakov niso nič pretresljivo novega, zato ni nujno, da se kot generalizacija nanašajo na sodobno mladino. To je junak oziroma antijunak, podedovan iz modernizma, ki je prevladoval ne le v literaturi devetdesetih, ampak večinoma vztraja še danes – posebno pri moških avtorjih, če smo pošteni (lik povprečnega moškega, ki se mu ženske vse mokre mečejo pred noge, je očitno edino, kar so nekateri odnesli iz branja Kafke). Ko temu dodamo še to, da cela struktura romana deluje kot nekoliko prevrnjena parabola ali pravljica, je toliko jasneje, zakaj junak ne deluje tako plastično, kot bi si želeli. Povedni so že priimki – Dobernik je nekdo, ki je prepričan, da to, kar počne, ni nič slabega; Kraljevič je kot začarani princ, ki se je prebudil iz stoletnega spanca, da bi nas prišel odrešit; odrešenik, maskiran v berača, ki pa mu dejanje nespretno spodleti zaradi lastnih mankov. Seveda je tudi v psihološkem, moralnem in vsakršnem ustroju Kraljeviča marsikaj narobe, zaradi česar je kot lik precej neprepričljiv, toda tega tudi verizem ne bi mogel bistveno popraviti. To, da parabola več kot o kompleksnosti sodobnega sveta in današnjih mladih pove o samem avtorju, paradigmi umetnika, ki je ob svojih političnih pajdašenjih pustil, da so se strune na njegovi violini razglasile, pa je spet nekaj povsem drugega. Roman je gotovo eden najmanj kvalitetnih, kar jih je izšlo iz te mojstrske delavnice, a še zdaleč ne tako slab, kot to očitno mnogi mislijo oziroma vsaj ne iz razlogov, s katerimi to mislijo. Poleg tega nas taki primeri hitro zaslepijo, da raje sledimo drugim, ko hodijo po knjigi, ki je že tako ali tako na tleh, kot da bi tja s posvečenih polic vrgli še kakšno, ki si to zasluži.

72


SPIRALA Revija za literaturo /brezplačnik/ Letnik I, št. 1 (november 2015) Naklada: 400 izvodov Izdala in založila: Splošna knjižnica Slovenske Konjice Glavna urednica: mag. Renata Klančnik Urednika za poezijo: Aleš Jelenko, Tonja Jelen Urednici za prozo: Ana Miličevič, Maja Furman Urednici za lokalne prispevke: mag. Renata Klančnik, Ana Miličevič Lektura: Marko Bezenšek, Tonja Jelen Grafična priprava: Aleš Jelenko Ilustracije: Milan Lamovec – Didi Tisk: Demago, d.o.o.

73



Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.