Spirala 2016 by Splošna knjižnica Slovenske Konjice

SPIRALA revija za literaturo Å¡t. 2/2016

REVIJA ZA LITERATURO Letnik II Številka 2 Splošna knjižnica Slovenske Konjice

2016

VSEBINA PREDGOVOR .................................................................................... 6 Vzpon po spirali .............................................................................. 7 UVODNIK .......................................................................................... 8 Moč zapisane besede ...................................................................... 9 LITERARNI NATEČAJ .................................................................. 10 Poezija........................................................................................... 11 Proza (zgodbe) .............................................................................. 19 Proza (pravljice)............................................................................ 31 LOKALNO ....................................................................................... 35 Arpad Šalamon: UMETNIK .......................................................... 36 mag. Mojca Koban Dobnik: IZ KONJIC V CONUWIZ ............... 37 Marko Brdnik: INTERVJU ........................................................... 39 KRITIKE, RECENZIJE ................................................................... 41 Zoran Pevec: PESMI, KI Z BELIMI VRISKI BARVAJO SVET .... 43 Veronika Šoster: TOMISLAV VREČAR: 2ND HAND EMOTIONS ...................................................................................................... 46 Tonja Jelen: (SAMO) ISKANJE PESNIŠKEGA JAZA .................. 48 ESEJ .................................................................................................. 50 Aleš Jelenko: USTVARJANJE UMETNIŠKEGA PRESEŽKA IN NJEGOVO (NE)RAZUMEVANJE V DRUŽBI ............................. 51

PREDGOVOR

Vzpon po spirali V tem zapisu se veselim dveh stvari. Imam čast pospremiti že drugo številko literarne revije Spirala. In to lahko storim v letu, ko Občina Slovenske Konjice praznuje 870. obletnico in je bila ob tej priložnosti izdana monografija »Konjice: 870 let prve pisne omembe«. Izjemno darilo za Slovenske Konjice ob občinskem prazniku bogati tudi Splošno knjižnico Slovenske Konjice. V delu so prepletene podobe Konjiškega, zgodbe boljših in slabših časov ter osupljive podobe narave, ujete med Konjiško goro, vznožje pohorskih gozdov in počesanih vinogradov tukajšnjih vinorodnih gričev. V delu se v spiralo prepletajo zgodbe, ki bodo zapisane ostale naslednjim generacijam. Da bo tradicijo, kot jo ima naša občina, nadaljevala tudi literarna revija Spirala, se ni bati. Še posebej, ker bo izdajo številke obogatil literarni festival Spirala. Tako bo spiralni zapis prišel do ljudi in iz njih izvabil zgodbe, ki bodo bogatile naslednje številke in naslednje monografije o našem kraju. Želim, da se po spirali vzpenjate še naprej.

Miran Gorinšek župan Občine Slovenske Konjice

UVODNIK

Moč zapisane besede Slovencem je reformacija prinesla prvo knjigo in s tem knjižni jezik, slovenski jezik v katerem se Slovenci izražamo, čustvujemo, razmišljamo, sanjamo … V lastnem jeziku je moč besede najmočnejša! Predstavlja duh časa in prostora ... Splošna knjižnica Slovenske Konjice se je v lanskem letu, na dan, ko po vsej Slovenji praznujemo splošne knjižnice, z izidom prve Literarne revije Spirala, zapisala v čas in prostor. Moč zapisane besede predstavlja tudi letošnji drugi izid. Zapisuje utrinke naših življenj, moč čustvovanj, izraža naša razmišljanja, naša znanja. V lanskem letu je bila revija zelo toplo sprejeta. Odzivi z različnih koncev Slovenije in iz lokalnega okolja so bili pozitivni, spodbudni, dali so nam moči in voljo za delo v prihodnje. Seveda smo se pri prvi izdaji marsičesa naučili, a hvaležni smo za vse iskrene kritike, pohvale in napotke, ki so nas pripeljali do izida nove, druge izdaje. Na letošnji natečaj je prispelo veliko kvalitetnih prispevkov, poezije in proze. Po številu prispelih prispevkov, ocenjujemo, da smo tudi zaradi natečaja mnoge spodbudili k pisanju, jih opogumili k objavi in jih z morebitno objavo, vsaj malce nagradili za njihovo delo. Tiste, ki se jim letošnje leto ni uspelo uvrstiti v revijo, pa ponovno vabimo k sodelovanju prihodnje leto, saj verjamemo, da bo tako njim kot nam ponovno uspelo moč zapisane besede prenesti v že tretji izid Literarne revije Spirala.

mag. Renata Klančnik direktorica Splošne knjižnice Slovenske Konjice

LITERARNI NATEÄ&#x152;AJ

Poezija

Dani Bedrač: DEŽ BO, HAFIZ hafiz, skupaj se opotekajva iz te hiše vetra, dokler je v najinih kolenih še dovolj sramu! dež bo: jesen si že brusi besede na najinih skrhanih rezilih in na grenkih licih puščave že umirajo zadnje ptice. med bedri slepih bab bova zimovala, strta od poletnega vročekrvja, od vražje medice, pretepena s krepelci lirske ljubeznivosti: dva jezna trubadurja, dva bela konja, dva sinova izmozgane dežele. dež bo, hafiz, mrzel dež lažnega sočutja: sanjal sem o tisti bledi starki z mačjim gobcem, da se je dotaknila najinih starčevskih nog in nama snela obveze z besedami, da življenje boli tisočkrat bolj kot bo bolela smrt.

Dare Gozdnikar: ZADNJA PRVIČ Vedno pišem zadnjo pesem prvič. Da me prebere. Od znotraj navzven. Da me nič ne ostane. Da izginem. Vase.

Andrejka Jereb: OSTANEK v stolpnici sem v neki veži brez oken na prehodu do njihovega prostora nenadoma tema nekdo je ugasnil luč nekaj se kakor zagozda pomika k meni veža se oži nekdo jo zapira prostor se prazni se bom lahko vrnila k svojim zadnji trenutek mi priteče naproti punčka ujamem jo in dvignem punčka liže lučko njeno krilo v moji najljubši barvi zašumi v rahlem pišu sami sva pretolči se morava ven čim prej punčka se topi in tanjša meni ostane palčka

Kristian Koželj: (SKORAJ) MAJ A ni lep dan?« reče in oddrsi mimo, še preden dvigneš glavo. Saj veš, da ni govorila tebi. Sploh pa je šele pred nekaj minutami nehalo liti. Menda. Te dni nihče več ne stopa. Drsijo. Se prelivajo. Cedijo. Mezijo. Razlezejo se. Kot vosek. Spomini. Čisti. Jasni. Nekateri obarvani naknadno. Kot stari partizanski filmi. Je bil praznik. Je bil sneg. Je bil pogreb. Je bil maj. Je bilo triinpetdeset let. Je bilo vino. Zanič. V ogromnih količinah. In otroški jok. Je bil. Z modrimi očmi. So cvetele češnje. Včeraj. Lani. Danes? Vrstni red. Se spreminja. Gledaš golobe. Upaš, da se bo kmalu vrnila. Triinpetdeset let. »Samo čez cesto skočim po kruh.« V žepu zmanjkuje drobtin.

Nina Kremžar: AVTOPSIJA Bolj malo so našli – ko so me z jeklenim skalpelom razpolovili na levo in desno polovico, ko so me razgrnili preko hladne mize in brskali po meni za zadnjimi znaki človeštva. Bolj malo so našli – samo šibko utripajočo besedo, ki je izgubljeno ležala v prsni votlini kot poslednji ostanek pozabljene pesmi, ki se je nekoč držala belih kosti in je vroča tekla po žilah tega telesa, dokler ni s starostjo počasi izkrvavela in se v bolečini trmasto zabrazgotinila. Beseda je premalo, zato so me zakrpali nazaj, mi zašili kožo in me pustili ležati tu pred vami golo, razkosano in obnemelo.

Veronika Šoster: SVETOVNI REKORD V ZADRŽEVANJU SAPE v poplavljeni sobi ne moreš zanetiti ognja lahko pa ustanoviš plavalni tečaj za činčile z rokavčki in piščalko in vsem ker si že v letih se ti dela pivski trebušček in včasih se pozabiš obriti še vedno ne znaš znakovnega jezika čeprav si ji stokrat tisočkrat obljubil da naslednji teden pa res začneš počutil si se srečneža ker ti je verjela kot da ne bi še nikoli izustil laži ali koga zazidal v steno in mu vsake toliko časa potrkal v morsejevi abecedi da bi preveril če še diha zato ti zdaj zaupajo le še činčile motrijo te izza svojih košatih brčic lesketajo se na gladini kakor veličastne ostrige in res ne vejo kakšno srečo imajo

Jože Vidmar: OKNO S POGLEDOM NA ROCK'N ROLL 1. Riff Ko je Chuck Berry izstrelil Rock'n roll je John F. Kennedy še molče toleriral segregacijo Marilyn Monroe je pela o diamantih Elvisa pa so našli nekaj minut kasneje z diagnosticirano patološko navezanostjo na mater 2. Riff ko so Beatli med koncertom kraljici ukazali naj rožlja z nakitom se je le ta kiselkasto nasmihala z naučenim aristokratskim nasmeškom Margaret Thatcher pa je ploskala v petnajsti vrsti in kričala kot najstnica

3. Riff ko se je John Lennon preselil v Ameriko je s kitaro nehote zadel Ronalda Reagana v mednožje ta je kasneje odigral le še eno obskurno stransko vlogo postal je predsednik 4. Riff ko je Neil Armstrong stopil na luno je David Bowie gledal televizijski prenos in si zaželel tudi jaz bom nekoč starman Gagarina pa so maloprej sestrelili Marsovci 5. Riff ko je Jim Morrison obiskal Pariz je vsaj približno vedel na katerih lokacijah v mestu je prepevala Edith Piaf najdlje pa se je zadržal na pokopališču.

Proza (zgodbe) Snežana Brumec: ZAUPANJE Bil je eden izmed tistih soparnih večerov, ko bi lahko rezal zrak, tako gost je bil. Nič se ni zganilo, svet je utihnil, življenje je obstalo. Vzel je ključe od avta in odprl vhodna vrata. “Grem!” je zaklical v prazno. Prišla je iz kopalnice, pa ga že ni bilo več. V istem trenutku, kot je zaslišala zvok avtomobila, ki je speljal iz privoza, je zagledala njegov mobitel. Tako ubog je zgledal brez svojega lastnika. Večkrat je možu v šali rekla: ”Se sprašujem, kdo od naju je tvoj pravi življenjski spremljevalec? Mobitel je vseh štiriindvajset ur s tabo, še ponoči dremlje na nočni omarici poleg tvoje glave. Vsak dan se pogovarjaš z njim, vanj izlivaš svoje misli in tipkaš sporočila. Shranjuje tvoje pogovore, pozna tvoje prijatelje, hrani tvoje slike …” vedno se je kar malo zadihala pri naštevanju vsega tega in vedno je na tem mestu glasno vdahnila: “Teče s tabo, ti meri razdaljo, čas in utripe srca. Dotikaš se ga po zaslonu, ga stiskaš na uho in nosiš po rokah. Včasih sem kar malo ljubosumna nanj.” Po teh besedah se je vselej nasmejal: ”Res je, on je moj moški zaupnik.” In tako je tudi bilo. Njegov mobitel je bila njegova zasebnost in nikoli, prav nikoli, še ni stikala po njem. Vedela je, da bi lahko, saj ni imel zaklenjenega s kakšnim skrivnim zaporedjem ali prstnim odtisom. A to je bil njegov svet, v katerega ni smela posegati. Neštetokrat je brala zlata pravila psihologov za dolgotrajni zakon. Vsi so si bili edini, da je zaupanje njegova osnova. Ponosna je bila, da je to zlato pravilo tudi živela. Zagrabila je mobitel in v copatih stekla proti izhodu. Odprla je vrata in skozi negibno soparo je videla samo še rdeče luči njegovega avtomobila, ki se je dokaj hitro oddaljeval. Takrat se je zabliskalo. Zagrmelo, kaj zagrmelo, zabobnelo je kot na sodni dan. Srh jo je spreletel po celotnem telesu. Zaprla je vrata. V tistem se je mobitel v njeni roki stresel. Samodejno je pogledala nanj in nehote prebrala: “Soba je plačana. Te že čakam. B.” V prvem trenutku niti ni dojela. Zunaj je ponovno zabobnelo. Ulilo se je kot iz škafa, mogoče se je celo utrgal oblak. Šele takrat se je zgrozila: “Kakšna soba? In kdo je to B.?”

Mehanično je buljila v zaslon in čakala odgovor. In jaz trapa živim v utvari, da imam srečen zakon! Po licih so se ji udrle solze. Enakomerno so začele kapljati na mobitel. Z dlanjo je obrisala moker zaslon in pobesnela: “Naj crkne od solz, vrag. Zakaj nima zapisano, kdo je to B.?” Pobrskala je po mobitelu, da bi našla dotedanja SMS sporočila s to neznano osebo B., ki je bila zagotovo ženska. Lahko, da gre za Brigito. Tako kot bi bilo ime njuni mlajši hčeri, če se jima ne bi v drugo rodil sin. Kako vzneseno sta prebirala pomen imena Brigita: bleščeča, krasna, znamenita, sijajna. Želela sta si takšno hčer, vse te lastnosti pa sta ji z imenom želela položiti že v zibelko. Dvignila je objokane oči in se pogledala v ogledalo. Točno nasprotno od tega, kar jaz zdajle vidim v ogledalu! Ne, ne. Zagotovo je Barbara, tujka, nergaška, neomikana, nevedna, kruta, divjaška, predvsem pa barbarka. Ampak … to ni njegov tip ženske. Mogoče pa je Bojana. Bojana, ki se stalno bori sama s seboj in s svojo okolico. Zgleda, da se tudi z menoj, tako podtalno, nepošteno, brez moje vednosti. V tistem se je spomnila, kako sta se z možem še zjutraj pogovarjala o prihajajočem sobotnem praznovanju s prijatelji. Spomin na sproščenost pogovora ji je vzbudil iskrico upanja. Mogoče pa B. sploh ni ženska! In besede pomenijo vse kaj drugega kot to, kar si razlagam! Kje so še druga sporočila s te številke? In zakaj je nima shranjene v imeniku? Aha, tu je … ta ista neznana številka: “Upam, da si končno zaključil z njo in je pristala na sporazumno. Dovolj dolgo je trajalo. B.” “Nisem še. Poskusil bom danes.” Zazrla se je skozi okno v neurje, ki je v soju uličnih svetilk, občasno tudi strel, divjalo na ulici. A vsega tega sploh ni opazila. In to je vse? Kje so pa vsa prejšnja sporočila? Zbrisal jih je … seveda, kaj pa drugega. Na ta dva je pa pozabil. In pozabil je mobitel. Na kaj je le še pozabil? Stekla je v garderobno sobo in začela premetavati njegovo obleko, segala je v žepe, jih obračala in iskala. Kaj točno, niti ni vedela. Neki dokaz pač. Ko je premetala vse žepe in ni našla ničesar, je bila razočarana. Spomnila se je podobnih prizorov iz ameriških filmov in v besu začela metati njegovo obleko iz obešalnikov.

Prizanesla ni niti njegovemu smokingu. Ker ni ničesar našla, je začela v navalu besa brcati v kup obleke. V tistem so se sunkovito odprla vhodna vrata. Zaslišala je njegov glas: “Mobitel sem pozabil. In zamujam. Bojan me že čaka, je popustil na vsej črti, še pohištvo za sobo v novem stanovanju ji je kupil, da je pristala na sporazumno ločitev.” V tistem je dež samo še rahlo škrebljal po šipi. “Prepričan sem bil, da je ostal tukaj. Si ga kje videla? Kje pa sploh si?” Zaslišala je, kako stopa po stopnicah. Ustrašila se je, da bo videl razdejanje v garderobni sobi, zagrabila je mobitel in mu stekla naproti. “Tukaj je,” mu ga je pomolila. “Kaj je s teboj? Kaj se je kaj zgodilo? Jokaš?” “Ah, nič ni. Nekaj mi je padlo v oko.” “ Je pa moralo biti nekaj ostrega. Pokaži.” Z obema dlanema je objel njen obraz, ji na lice pritisnil glasen poljubček, pograbil mobitel in stekel proti izhodu. “Pridem kmalu,” je še zaslišala, preden so se zaloputnila vrata. Pohitela je v garderobno sobo, da pospravi razdejanje. “Kako sem bila neumna,” jo je prešinilo. Spomnila se je na besede moževega prijatelja in kolega, odvetnika, ki je pravo študiral v Avstriji. Navdušile so ga besede profesorja, ki jim je na predavanju rekel: “Vsi veste, kako vrednotimo Leninove teorije mi, na zahodu. Ampak vsega njegovega pa tudi ni za zavreči. Obstaja en stavek, kateremu lahko samo zaploskamo in ga živimo: Zaupanje je dobro, kontrola je še boljša.” V tistem trenutku jo je spreletelo: “Kako to, da Bojana nima shranjenega v imeniku?”

Irina Lešnik: PORTRET Adisa je bila v našem razredu že tri mesece, a še vedno ni spregovorila. Ni se odzivala na prijazno prigovarjanje lepo vzgojenih sošolk, občasno zbadanje razrednih divjakov ali vztrajno izpraševanje učiteljice. Še ko sta se Miha in Menci stepla ter prevrnila njeno mizo, se je komajda zganila. Slutil sem, da najbrž ne bo več dolgo v našem razredu, morda niti na naši šoli, saj se iz tihega šušljanja odraslih izve marsikaj. Ker sem bolj pozabljive sorte, sem pri likovni vzgoji enkrat spet pozabil tempere. Učiteljica me je najprej okregala zaradi malomarnosti, nato pa presedla v drugo vrsto. Šele ko sem se primajal bliže, sem videl, da tam sedi Adisa. Kot vedno me je le gledala s tistimi svojimi prestrašenimi velikimi rjavimi očmi. Zavzdihnil sem in se počil na stol poleg. Adisa se je pomaknila nekoliko bolj v svojo smer ter skrbno poravnala pripravljeni risalni list. Učiteljica je podala navodilo – naslikati moramo portret svojega soseda v klopi in izpostaviti, kar se nam na njem zdi najpomembnejše. Vedno boljše, sem pomislil in se kradoma ozrl k sošolki, ki ni kazala nikakršnega zanimanja zame ter je brezizrazno strmela v belo površino lista. Že sem hotel dvigniti roko in se pritožiti učiteljici, da se to sodelovanje ne bo obneslo, ko je Adisa sunkovito odprla škatlico s temperami ter jo postavila točno na sredino klopi, da sem jih zlahka dosegel. Zajecljal sem nekaj podobnega zahvali in začel razmišljati, kako bom upodobil nekoga, ki si ga do nekaj trenutkov nazaj nisem še nikoli niti dobro ogledal ter o komer ne vem absolutno ničesar. Adisa očitno ni imela podobnih težav, saj je z nekaj spretnimi potegi čopiča že začrtala nekakšen obris, brez da bi me v vsem tem času vsaj ošinila s pogledom. Razgledal sem se po razredu, kaj počnejo drugi, ki so bili povečini zatopljeni v zbadljive pogovore o škrbastih ustih in štrlečih ušesih. Naj takoj priznam, da risanje nikoli ni bilo moja močna stran in bi tudi, v kolikor bi upodabljal Mencija, s katerim sva si bila kot rit in srajca, že odkar vem zase, imel precejšnje težave. Menci je delal v paru z Manjo, ki se je glasno smejala in si z rokami zakrivala obraz. Na konici nosu je imela zeleno tempero, a je bila še vedno najlepše dekle v razredu. Zavzdihnil sem in nenadoma sem se počutil nadvse neumno, da se sploh obremenjujem s tem, kaj si bo ta mutavka mislila o meni ali moji sliki. Vzel sem najdebelejši čopič in naslikal krog, dve piki za oči, črtici za nos in usta.

Nadaljeval sem s čačkama, ki naj bi spominjali na obrvi, ušesa sem zastavil preveliko, a kaj sem mogel, ko so bila že naslikana. Namesto las so iz glave poganjali nekakšni špageti, mislim sem, da bo bolje izpadlo, ko jih naslikam več, a se situacija ni bistveno popravila. Risalni list sem nazadnje ocenjujoče podržal pred sabo. Ob videnem sem se zgrozil. Res nisem hotel, da bi Adisa videla to grozoto. Nastali zmazek sem zmečkal v kepo in že hotel ciljati koš, ko me je soseda v klopi odločno zgrabila za roko. Samo odkimala je in vprašujoče strmela v kepo papirja. Njen prijem ni popuščal. Nerad sem razprl pest in Adisa je risalni list počasi in skrbno razgrnila pred sabo, da je bil vsak vogal poravnan. Skozi priprte oči je strmela v podobo na risalnem listu. Sekunde so tekle in bal sem se pogledati v njeno smer, prepričan, da bo zajokala. In res, ko sem jo vendarle kradoma pogledal, sem opazil, da se njena ramena rahlo tresejo in da si usta pokriva z dlanmi. Iskal sem primerno opravičilo, ko je poleg mene nenadoma izbruhnilo. Po razredu je odmeval gromki krohot, ob katerem so vsi ostali utihnili. Celo Menci in Manja sta popackana z barvo in odprtih ust strmela v krohotajočo se Adiso, ki se kar ni in ni mogla nehati smejati. Učiteljica je odložila dnevnik in očala. Poskušala je nekaj reči, a je samo kavkasto odpirala usta. Z Adiso sva se spogledala in še sam sem planil v rezgetajoč krohot, vsi drugi pa so naju gledali, kot da sva z drugega planeta. *** Vem, da nekateri hranijo karto, vozovnico, listek s telefonsko številko ali kaj podobnega kot spomin na dan, ko so se zaljubili v bodočega moža ali bodočo ženo. Jaz imam njen portret, ki sem ga lastnoročno naslikal v 3. razredu osnovne šole.

Matej Pollick: LJUBEZEN V KRALJEVIH VRTOVIH Gary je predolgo raznašal časopis, da ne bi poznal navad ljudi v soseskah ob Temzi. Najpomembnejša naloga, ki so mu jo zadali dan za dnem, je bila končati z delom do sedmih zjutraj. To je pomenilo, da so vsak dan, od pol štirih pa vse do sedmih, njegovi časopisi leteli pred vhodna vrata hiš, blokov, golobnjakov, kokošnjakov in podobnih londonskih stanovanjskih površin. V skladišče se je moral vrniti najkasneje petnajst čez sedmo in niti minute kasneje. Kdaj se mu je pripetilo, da je svojo normo presegel za pet minut in takrat je še kako plačal. Od že sicer minimalne plače so mu odvzeli točno desetino zaradi kršitve pravila točnosti. Mnogokrat si je želel, da bi šefovo uro premaknil za vsaj eno minuto naprej, četudi le za en dan. Pred tremi leti ga je zapustila žena. Garyju se je malodane zmešalo. Iz stanovanja v Whitechapelu je vrgel njo in njenega fukača. Če človek nima otrok, takšne migracije niso težavne. Tri mesece zatem je k srcu spustil neko Bolgarko, ki jo je spoznal mimogrede na prijateljevem pikniku v Greenwichu. To je bila ljubezen na prvi pogled. Hodila sta na drugačne zmenke, kot jih je bil vajen Gary. Dobivala sta se zjutraj po njegovi službi, ona je pričela z delom okoli 10-ih. Vedno sta izbrala drug park. London jih ima mnogo in veliko jih je kraljevih. Najprej sta kupila kavo za s seboj, kapučino, nato sta se dve uri sprehajala, zatem jo je Gary pospremil do avtobusne postaje in odšel domov spat. Dan za dnem, tudi za vikende, saj delo raznašalca časopisov ne pozna drugega kot praznikov. Čas, ki ga je prebil z njo, je bil zanj dragocenejši kot karkoli drugega v njegovem življenju. Pravzaprav česa drugega niti ni imel. Občasno je hodil k staršem v Brighton, ob večerih je navadno posedal v baru, a vse to mu ni dajalo zadovoljstva in občutka, da njegovo življenje ubira pravo pot. Morda ga je prav zato nekega dne prešinilo, da bi prav rad poznal vsakdanjik svoje nove drage. O njej ni vedel veliko, ker ni rad ljudi zasliševal o stvareh. Kaj dela, kakšno glasbo posluša, kakšne filme obožuje, kakšno hrano rada je in takšne reči, vse to je o njej vedel, a te stvari se spreminjajo v življenju. Staranje spremeni človekove navade in okus. In njegov občutek ga ni varal, a tega k sreči ni vedel.

Radka je živela dvojno življenje. Potem ko jo je Gary pospremil na avtobus, je hitela v množici ljudi v službo. Ljudem je rada rekla, da je bodisi tajnica v manjšem podjetju bodisi prodajalka v butiku. V resnici je Radka delala v zelo prestižnem Cityju, kjer finančniki vihajo rokave in odvetniki rešujejo svet. Bila je strežnica, ena od mnogih v šestnajstem nadstropju, kjer je neka večini nepoznana institucija vsak teden organizirala najmanj dva sestanka. Potrebovali so nekoga, da je nalil ljudem kavo, da je postregel lahko kosilo. Delo ji je popolnoma ustrezalo. Želela si je le, da bi lahko prišla oblečena v normalnih oblačilih. Črno-bela uniforma jo je izdajala. Ni mogla biti ena izmed mnogih petičnežev v tistem nebotičniku. Ko so jo vratarji zagledali pred recepcijo, je ni nihče naslovil z madame. Ostala je preprosta pozaba iz dneva v dan. Bila je tako siva, da je niti zaposleni v instituciji, kjer je stregla na sestankih, niso opazili. Ker je zaslužila premalo, da bi lahko preživela svoja dva otroka v rosnih letih, je trikrat na teden čistila stanovanja in hiše. Imela pa je neznansko strast do moških. Preprosto jih je ljubila. V svojem življenju je vedno gostila vsaj tri naenkrat. Po vseh letih strastnih zmenkov in divjih noči ji logistika ni več delala težav. K sreči sta bila njena Jane in Ben dovolj stara, da sta znala poskrbeti zase, kadar si je Radka zaželela topline in odšla na zmenek z novim ljubimcem. Radka je želela od moških nekaj topline. Nora je bila na poraščen prsni koš, na močna moška meča in na trebuh, ki ga je pustilo za seboj lenobno popivanje piva v lokalih. Vsakega, ki je vstopil v njeno življenje, je jemala z vso resnostjo. V vsakem je našla nekaj čudovitega, edinstvenega in prav to je v njej zbujalo strast do ljubljenja. Z njimi se je dobivala na različnih krajih. Včasih je bilo to gostišče ob cesti, spet drugič travnik izven mesta, tretjič podzemna postaja, in tako dalje. Domišljija ni poznala meja. Ljudem nikdar ni postavljala pravil, saj jih drugače ne bi mogla ljubiti skozi večer. Edino pravilo, ki ga je postavila sama sebi, je narekovalo, da se v mimoidoče ne sme zaljubiti. In to ji je uspevalo. Bila je odličen poslušalec. Bila je tolažnik in največji zaupnik trpečih v ljubezni. Tistega dne sta se z Garyjem srečala v Greenwich Royal parku. Sonce je posebej skrbno obarvalo vsak list slehernega hrasta v parku, in veverice, kot bi ne bile dovolj zaposlene z zabavanjem sprehajalcev, so se tisti dan igrale skrivalnice in opravljale grozno modo, ki se je tistega dne razkazovala na njihovem ozemlju.

Radka je prišla oblečena izzivalno, saj si je želela nečesa več. Hrepenela je po vročih Garyjevih dlaneh in bila bi pripravljena razkriti tudi del svojega življenja, ki ga še nikomur od svojih ljubimcev ni pokazala. Gary je v levi roki nosil veliko vrečo, v katero je skrbno položil buket rdečih vrtnic. Tudi on je čutil enako kot Radka. Ni mu bilo mar za vse njene skrivnosti. Vsak od nas ima nekaj mračnega v preteklosti, sicer bi bilo življenje dolgočasno in se človek ne bi ničesar naučil iz izkušenj. Ko sta prispela do železnih vratc, ki so rdečo cesto ločevala od tihega parka, jo je gentlemansko povabil, naj vstopi prva, in Radka je presunjena od lepot drevesnic in rožnatih grmov le vzdihnila. Radka dolgo ni spregovorila niti besede. Vedno, ko sta se ujela s pogledom, sta se le zasmejala. “Imaš morda ogenj, Gary?” mu je rekla. Od nervoze, ki jo je napadla v tistem trenutku, je želela le kaditi. “Tudi jaz ga potrebujem,” je priznal Gary. Odložil je vrečko na tla in potegnil iz nje šopek. “Te sem kupil zate, Radka, ker so me spominjale na tvojo vročekrvnost in strast v tvojih očeh in …” je rekel ter se od začudenja nad svojo nerodnostjo odločil, da bo bolje utihniti in kaj storiti. Stisnil jo je k sebi in jo poljubil. V tistem trenutku je Gary odložil vse prtljage, ki jih je nosil s seboj skozi življenje, vse prepire in zapuščanja, vsa strta srca. Odločil se je živeti. Radka je tistega dne v Greenwich Royal parku v Garyjevem objemu prvič v življenju začutila poleg strasti tudi nekaj neoprijemljivega, nekaj lepega, nekaj česar ne bi znala opisati z besedami, saj ni bila nikdar dobra v izbiri besed. Če bi vedela, da je bil njen izbranec tudi njena sorodna duša, bi ga sama zaprosila za roko. Tako je le uživala v njegovem objemu s pogledom na ducat vrtnic, ki jih je prejela prvič v življenju. Bilo je tudi prvič, da se je počutila ljubljeno in občutek se ji je zdel božanski. Njuna zaljubljenost ni imela posebnega razloga in oba sta jo tako tudi jemala. Včasih mora človek jemati življenje kot samoumevno, kot dar poslan za lepše jutro. Objel jo je okoli pasu in ona se ni umaknila. To je zanj pomenilo, da mu je uspelo osvojiti njeno srce.

Radka je čakala na več. Izmišljala si je različne situacije, ki pa so imele isto stvar. Ljubljenje v toplem popoldnevu. In takrat jo je prešinilo. Doma jo čakata dva otroka, ki potrebujeta očeta. Očeta, o Bog, se je zgrozila pri sebi.

Samanta Hadžić Žavski: SERIJSKI MORILEC Sedel sem na zofi. Sedel in bral časopis. Kakšni naivneži! Bedaki! Štirje dnevi so

že od takrat. Pa še vedno pišejo o tem. Predstavljajo jo kot žrtev. Kurbo. Ničvrednico. Vozil sem se. Po službi se vedno zapeljem dva, tri kroge po mestu. Potem se včasih ustavim še na starem gradu in ob vodnjaku prižgem cigaret. Vedno jih opazujem. Vedno imam odprte oči za te ogabne svinjice. Vse so takšne! Tudi sanjam jih. In danes sem naletel na njo. Na znački z imenom ima zapisano Sanja. Mislim, da je mlada. Postregla mi je velik pomfri in sladkokislo omako. Sedel sem in jo gledal. Zanimivo. Nič presenetljivega sicer. Z vsemi se spogleduje. Takšna je kot ostale. Počakal bom, da konča smeno in odide domov. Sedel sem v bližnjem kafiču in čakal. Vmes jih je šlo domov šest. Niso me zanimale. Zanimala me je Sanja. Odprla so se črna vrata. Prišla je ven brez uniforme. Takoj sem jo prepoznal. Dolgi črni lasje. Vozila sva se. Ona je govorila, jaz poslušal. Zanimivo, kako se ljudje obremenjujejo z bedarijami. Kmalu za tem je bila spet nasmejana. Kakopak, koze nimajo resničnih problemov. Ni mi jasno, zakaj so nasmejane, puhoglavke. “Edvard, pomij posodo,” mi je rekla mama. Pomil sem jo. “Edvard pojdi zdaj in naju pusti sama,” šel sem in ju pustil sama. Ni mi bilo jasno. Prišel je in jo razmetaval po kuhinji. Temu prizoru sem bil priča milijonkrat. Ko sem bil v sobi, sem poslušal njuno kričanje. Pardon, njegovo kričanje in njeno stokanje. Spomnim se, da me je najprej motilo. Kasneje mi je postajalo vedno bolj všeč. Ko sem odrastel sem postal on. Prišel sem in jo udaril. Ni bilo potrebno, da je karkoli naredila narobe. Ko sem jo prvič posilil, je bila šokirana. Ne vem, kaj je drugega pričakovala. Zdaj je ni že dolgo let.

Sanja. Bila je lepa, vendar, kot druge, neumna. Vzel sem sekiro. Sedel sem v avtu in poslušal Floyde. Bil sem miren. Miren, kot vedno. Ko sem ji prvič ponudil prevoz domov, me je zavrnila. Kmalu se je omehčala. Rekel sem ji, da delam v bližnji kavarni. Povedala mi je, da ima fanta. Sama je sedla v avto. “Vau, tudi okus za glasbo nimaš slab,” je rekla in si dovolila pojačati glasnost. Vse si dovolijo, kurbice. Iz torbe je vzela labelo in se našminkala. Vse je šminka. Zapeljal sem jo domov. “Se vidiva,” je rekla in izstopila iz avta. Peljal sem se na star grad in prižgal cigareto. V soboto zvečer smo se dobili z družbo. Ne morem reči, da so ravno moji prijatelji. Napihujejo se in si merijo kurce. Sedel sem, vsake toliko časa nekaj kvazi zabavnega pripomnil in so popadali od smeha. Ni jih težko navdušiti. Normalno, da jih ni. Obremenjeni sami s seboj in s svojo pomembnostjo. Drugič sem jo peljal domov. Govorila je o svojem tipu in svojem popolnem življenju. Odločil sem se, da bom storil to tretjič. Rajcalo me je to čakanje. In zgodilo se je tretjič. Rekel sem, da končam eno uro pred njo, da grem na kavo in da jo lahko počakam. Rekla je, da bi bilo to super, saj je naveličana vožnje z vlakom. In sem jo peljal. Rekel sem, da bi rad samo skočil domov, da vzamem darilo za kolega, ki ima rojstni dan in da bom šel k njemu, ko jo odložim. Seveda se je strinjala, kaj pa bo, saj ji delam uslugo. Ustavila sva se pri meni. Rekel sem naj stopi z mano, da zavijem darilo in da skadiva enega. “Vauuu, tu živiš sam? Vrhunsko!” Ponudil sem ji pijačo, seveda je ni zavrnila. Vedel sem, da bi rada nekaj, drugače niti ne bi bila tukaj. In dobila bo. Spila je kozarec belega vina. Ko sem vzel vrv, si je ogledovala razgled. Nekaj časa sem jo davil. Toliko, da je postala omotična. V usta sem ji potisnil gag. Preko sem zavezal ruto in jo zavezal na posteljo. Posilil sem jo prvič. Za tem sem si nalil konjak, se zleknil na naslonjač in gledal skozi stekleno steno ter opazoval mesto. Posiljeval sem jo, dokler mi ni več hotel vstati. Nekajkrat je bilo. Oči je imela solzne. Po moje je v sebi uživala. Zakaj pa bi drugače prišla? Šel sem po kuhinjski nož in ji najprej porezal trebuh in nato vrat. Ko sem jo čez nekaj časa prvič zabodel, se mi je spet vstal in posilil sem jo še enkrat. Čisto sem pozabil na sekiro. Nato sem jo zabodel še parkrat. Ko sem končal, je bila postelja polna krvi. Nekatere bi to motilo. Nisem take vrste človek. Počasi sem pospravljal. Odnesel sem jo na kraj, kjer je nikoli ne bodo našli.

Poročil sem se. Devet let je od tega, kar sem ubil zadnjo, Sanjo. Vsega skupaj jih je bilo devet. Niso me odkrili. Za eno so obtožili celo nekega klateža. Živim z ženo Katarino in dvema otrokoma. Življenje teče. V službi sem napredoval. Še vedno jih opazujem. Vendar mislim, da je to poglavje za mano. Sin je star dve leti, hči osem. Dvanajst let je že minilo. Še vedno nič. Pa saj me niti ne morejo povezati z njimi, bedaki. Bil sem pri zdravniku, še vedno sem v odličnem stanju. Pazim, kaj jem. Sin si je želel imeti psa. Nimam potrpljenja z živalmi. Vseeno smo ga kupili. Pes mi je posral celo dvorišče, zato sem ga odstranil. Sin je jokal. Katarina je spala. Tudi Maja in Luka sta spala. Sredi noči sem se zbudil. Šel sem dol in si skuhal kavo. Ne kadim že dolgo časa. Šel sem na bencinsko in si kupil škatlico. Prišel sem domov in jih poklal. Nato sem šel na policijo in jim priznal. Za vse. Na koncu zaslišanja sem pripomnil: “Pa je le prišla prav tista sekira.” Meni se je zdelo smešno.

Proza (pravljice) Tina Arnuš Pupis: NESPEČNI VOLK Volku se je neke turobne jeseni pripetila silno neugodna reč. Naj se je še tako trudil, ponoči ni in ni mogel zaspati. Tako se je, po štirih mučnih, neprespanih nočeh, odločil preizkusiti medvedova navodila za dober spanec. Pohrustal je vse svoje zaloge hrane, do zadnje drobtinice in se s polnim trebuhom zavalil v posteljo. A spanca ni hotelo biti, volka je tiščalo in črvičilo, da se je celo noč prekladal iz levega na desni bok. Naslednji večer je preizkusil še zajčev nasvet. Udobno se je namestil v posteljo, se pokril z odejo, zaprl oči in si v misli priklical čredico poskočnih ovčic. Najprej je priskakljala prva: “Beee-beee!” nato druga in tretja in bolj so skakale in prijetno blejale, bolj so se volku cedile sline. Cmokajoč je vstal in odkrevsal do omare, da bi pomiril kruleči želodček, a naletel je zgolj na prazne police. “Presneta prevaranta!” se je hudoval nad zajcem in medvedom, kajti to noč mu je spanec ukradla lakota. Nato ga je, že čisto obupanega, obiskala sova in se ponudila, da mu prebere pravljico za lahko noč. “Nekoč je živela ljubka deklica …” je pričela s pomirjajočim glasom in volk je zavzeto prisluhnil. Sprva se mu je celo malce zehalo, a bolj se je pravljica bližala koncu, bolj divje je gledal. Ko pa je sova zaključila z branjem, je vzrojil: “Kaj takega! Da bi se jaz, volk, preoblačil v babico! In da bi se pustil takole ujeti lovcu! Kakšne traparije!” “Pri priči se poberi s svojimi bukvicami!” je zarenčal in sova je poklapano odletela. Volk pa, seveda, od same razburjenosti tudi tokrat ni niti zatisnil očesa. Pa je naslednji dan naletel na lisičko, ki je igrivo pometala svoje dvorišče in si požvižgavala. “Glej ga, glej, kaj je pa tebe takole zdelalo?” se je čudila. “Oh, že sedem noči ne spim,” je potarnal volk.

Lisička se je naslonila na metlo, malce pomigala s smrčkom in se zazrla nekam navzgor, kot da globoko razmišlja: “Hm … samo še ena noč torej,” je rekla in hitela s pojasnjevanjem, “veš, nekoč je namreč neki lisjak postavil gozdni rekord v prebedenih nočeh. Zdržal je polnih sedem noči, potem ga je pa zmanjkalo. In, pomisli, od takrat nihče ni uspel preseči tega rekorda, niti čuk,” je pomenljivo pokimala. “Se pa bojim, da tudi tebi ne bo uspelo, preveč utrujen se mi zdiš.” “Pf!” je odvrnil volk, “z lahkoto prebedim še eno noč! Greva stavit?” Lisička je bila seveda takoj za stvar. “In če izgubiš stavo, boš jutri takole – švist, švist – pometel moje dvorišče, velja?” je vzkliknila in se zavrtela okoli metle. “Velja!” je odvrnil volk in sta si segla v šape. Tako je zvečer volk legel v posteljo in se nasmihal ob misli na nov gozdni rekord. A bolj se je trudil obdržati odprte oči, bolj ga je vleklo v svet sanj, dokler se ni iz volčje luknje zaslišalo glasno smrčanje. Naslednje jutro se je, spočit in naspan, odpravil k lisički ter – švist, švist – temeljito pometel pred njenim pragom. V gozdu pa še danes velja rekord tistega lisjaka, ki je prebedel polnih sedem noči. Če verjamete lisički.

Gašper Trček: JON – NAJČISTEJŠI SLON NA SVETU Jon je slon. Vsi vedo, da je Jon najčistejši slon v živalskem vrtu. To vedo lisice in ježi. Pa leopardi in volkovi in vsi njegovi prijatelji sloni. Danes je za Jona poseben dan. Popoldne bo v živalskem vrtu predstava in Jon bo glavna atrakcija. Zato mora biti tokrat še posebno čist. Jon se odpravi k jezeru, da bi se umil. Ko je že čisto blizu, opazi, da se dogaja nekaj nenavadnega. Vsi sloni so zbrani v krogu. Gugajo se. Levo ... In desno ... Pa spet levo ... In desno ... Jon postane zaskrbljen. To že ne pomeni nič dobrega. Prihiti h gruči in zaskrbljeno gleda naokrog. Sedaj ve, kaj je narobe. Jezera ni nikjer več. “Žejen sem!” trobi majhen slon v bližini. “Kako naj si skuham čaj?” tarna stara slonica. “Ravno sem si umival zobe!” rohni največji slon v gruči. Jon postane nervozen. Začne se gugati. Levo ... In desno ... Pa spet levo ... In desno ... Predstava se začne že čez eno uro ... Kako se bo umil? Kaj bodo vendar rekli ježi? Pa lisice in volkovi ter njegovi prijatelji sloni? Ne preostane mu drugega. Odšel bo iz živalskega vrta. Poiskati mora vodo, da se bo lahko umil. Oddrvi proti izhodu in trobi. Živali se mu urno umikajo s poti in kmalu prihiti do roba živalskega vrta. Zatrobi. Obkroža ga ogromna betonska ograja. Prevelika in pretrdna celo za slona. Spet zatrobi. Še glasneje, kot prej. Le kako naj oddide iz živalskega vrta? Kako naj poišče vodo, če ne more mimo? Nekaj mu prileti v glavo. “Auč!” zakruli in se ozre naokrog. Z drvesa se mu hihita drobna opica in znova vrže oreh vanj. Jon jezno zatrobi in grdo pogleda. Nato zatrobi tišje. In še tišje. Nato veselo pogleda in zavpije: “Že vem! Splezal bom na drevo in od tam odšel čez ograjo!”

Postavi se k drevesu in začne plezati. Ogromno nogo postavi na prvo vejo. Drevo se zamaje. Dvigne drugo nogo in jo postavi na drugo vejo. Drevo se zamaje še močneje. Dvigne tretjo nogo in jo postavi na tretjo vejo. Drevo začne škrtati. Opica skoči na sosednje drevo. Jon pogumno dvigne še zadnjo nogo. Nato spleza malo višje. Drevo se začne nagibati k tlom. Jon spleza še malo višje. In še malo. Drevo zaškriplje še glasneje. Jon spleza še malo višje. Sedaj je že čisto pri vrhu drevesa. In čisto blizu vrha ograje. Steguje noge pa je ne doseže. Mogoče mu bo uspelo, če skoči. Pogoltne slonjo slino. Pomaha z ušesi. Zatrobi. In skoči. Hrrrrrrrskskskksks! Drevo zaškrta in se prelomi. Ogromno deblo začne padati navzdol. Pada. In pada. In pade na domovanje bobrov ter zruši njihov jez. Voda začne škropiti naokrog in se mešati z zemljo v blatno reko. Jon zgreši ograjo. In pade naravnost v umazano, deročo reko pod njim. Reka ga odnese daleč naprej, vse do slonje kletke in ga vrže v slonjo gručo. “Juhuuuu,” vpijejo drobni sloni. Jon odpre oči. “Vodaaaa! Bravo Jon!” trobijo njegovi prijatelji sloni. Jezero je polno. Ves blaten je in zamudil je predstavo. Jon se nasmehne. Mogoče je boljše tako.

LOKALNO

Arpad Šalamon: UMETNIK Grafike v reviji so delo umetnika Arpada Šalamona. Likovni pedagog, slikar in grafik, rojen leta 1930 madžarskim staršem v Subotici, kjer je končal učiteljišče. Leta 1950 je prišel poučevat v Prekmurje. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani pri profesorju Dragu Vidmarju in Zoranu Didku. V ateljeju Gojmira Antona Kosa je spoznal vso lepoto slikanja v oljni tehniki, pri Božidarju Jakcu se je posebej poučil o jedkanici in spoznal čar umetniške grafike. V petdesetih letih je bil eden prvih učiteljev moderne likovne vzgoje v Prekmurju. Na mnogoštevilnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini se predstavlja z likovnimi deli v različnih tehnikah, prednost pa daje umetniški grafiki malega formata in ex-libris. Prejel je več prestižnih nagrad, pohval in zahval knjižnic za sodelovanje in podarjene ex-librise. Je član Društev ex-libris: Madžarske, Srbije, Kitajske, Češke in Slovenije, član Društva šaleških likovnikov v Velenju in Društva likovnikov in fotografov v Slovenskih Konjicah. V letu 1992 se je preselil v Konjice, kjer se je aktivno vključil v kulturne in humanitarne dejavnosti.

mag. Mojca Koban Dobnik: IZ KONJIC V CONUWIZ Mozaik besede in glasbe v izvedbi dijakov Gimnazije Slovenske Konjice z gosti Na Gimnaziji Slovenske Konjice se zavedamo, da je prepoznavanje in varovanje materialne in duhovne dediščine našega kraja ključno za razumevanje zgodovinskih procesov v njem in da na edinstven način izpričuje njegov življenjski slog. Razumemo jo kot odsev in izraz vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Kaže nam vidike našega okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi skozi prostor in čas. Zato si prizadevamo, da znanje in veščine, potrebne za njeno delovanje in ohranjanje, posredujemo mladim rodovom. Zlasti v zadnjih letih to dokazujemo s pripravo projektov, programov in prireditev, s katerimi se vključujemo v kulturni utrip na Konjiškem. V letošnjem šolskem letu smo pripravili prireditev z naslovom »Iz Konjic v Conuwiz«. Gre za sprehod po bogastvu duhovne in materialne dediščine Slovenskih Konjic, posvečen jubileju ob 870-letnici prve omembe Konjic v pisnih virih. Kulturno umetniški mozaik besede in glasbe je bil izveden na svečani akademiji ob slovenskem kulturnem prazniku, v prilagojeni obliki pa še na seji Občinskega sveta Občine Slovenske Konjice v juniju. Uvodna občutja domoljubja so s pesmijo Ko legenda zaživi prebudili naši instrumentalisti in pevci oz. sodelujoči gosti prireditve (Mešani pevski zbor Jurij Vodovnik, Moški pevski zbor Ivo Štruc), v nadaljevanju pa so lokalno domoljubje ozaveščali naši glasbeniki in recitatorji v zgodbah »Z legendo skozi zgodovinske zanimivosti Konjic« in »Konjiški valček med poezijo konjiških pesniških ustvarjalcev«. Ponos na razgibano preteklost našega kraja so dijaki najprej izrazili z legendo o nastanku konjiškega trga. V nadaljevanju smo odkrivali mozaik našega mesta s tisočletno zgodovino, položeno med skrivnostno Konjiško goro in zlate griče Škalc. Ob video projekciji starih konjiških razglednic smo se z besedo sprehodili skozi Stari trg v zavetju farne cerkve Svetega Jurija. Slednji smo se posvetili v luči umetnostne zgodovine.

Spomnili smo na grofe Tattenbache, ki so zaznamovali zgodovino konjiškega gradu in okolice, dvorca Trebnik pod njim, ki ga srečamo v virih že leta 1362. Izpostavili smo, da je bil eden mnogih, ki je naš kraj že v 15. stol. postavil v osrčje svojega sveta in sveta pisane besede, tudi oglejski kancler Paolo Santonino, ki je naš kraj opisal tudi v znamenitih Popotnih dnevnikih. Navezujoč se na Christiane Lazaret – bolnico Rdečega križa, so dijaki nato obudili spomin na Adelmo von Vay, ki jo Konjičani poznamo kot osebnost mnogih talentov: kot začetnico spiritizma na Slovenskem, poznano po okultizmu, homeopatiji, zdravljenju na daljavo in po humanitarnosti. Predstavili so pesem, ki ji jo je ob svojem odhodu iz Konjic namenila njena gostja Caroline Corner in ki priča o njeni dobroti in lepoti. S Konjiškim valčkom in variacijami na njegovo temo so naši glasbeniki v nadaljevanju popestrili recital poezije konjiških pesniških ustvarjalcev. Besede in glasbo smo podprli s projekcijo »fotografskih biserov« Slovenskih Konjic. Da je uporaba in vloga lokalne dediščine v vzgojno-izobraževalnem procesu neprecenljiva, profesorji na gimnaziji dobro vemo. Že z lanskim projektom Živimo dediščino Žičke kartuzije smo poudarili pomen poznavanja lastnega okolja, kulturne preteklosti in prepletenosti zgodb naših prednikov. V duhu kultivacije dijakov k lokalni ozaveščenosti ter k poglobljenemu dojemanju družbenih vrednot smo, tako z lansko prireditvijo, Inspirationes de valle Sancti Johannes, kot z letošnjo, Iz Konjic v Conuwiz, dijake usmerili k poznavanju konjiških tokov preteklosti, znanih osebnosti in njihovih dejanj, dosežkov in sadov. S konstrukcijo znanja in uporabo kulturne dediščine domačega okolja želimo tudi v bodoče prispevati k nadaljnjemu izgrajevanju, razumevanju in vrednotenju le-te ter h krepitvi pripadnosti in ljubezni do lastne skupne preteklosti.

Marko Brdnik: INTERVJU

Marko Brdnik je klasično izobražen glasbenik, ki je veščino in znanje igranja harmonike nabiral tudi med študijem na Akademiji za glasbo v Trossingenu. Igra pri različnih glasbenih zasedbah. Zadnjih deset let intenzivno piše glasbo za gledališke in plesne predstave. Glasbo je napisal za več kot štirideset predstav, za nekatere med njimi je prejel nagrade doma in v tujini. Marko je tudi moj prijatelj in skoraj sosed. Ravno na dan najinega srečanja za intervju sem si ogledal premiero plesne predstave, v kateri je sodeloval. Predstava nosi naslov Sanjska služba in je nastala po motivih iz knjige Jorgeja Bucaya Ti povem zgodbo? Marko, a jo imaš? Sanjsko službo mislim? Hmmm… Zelo sem se moral potruditi in trdno vztrajati pri svojih odločitvah, da danes lahko počnem, kar počnem. Pot ni bila enostavna in še vedno ni. Torej verjetno res rad to počnem. Me še vedno navdihuje in izpolnjuje. Samo … ne čisto vsak dan. Že več kot deset let živiš v Ljubljani, se predstaviš kot Konjičan ali kot Ljubljančan? Prisežem, da si še nikoli nisem rekel Ljubljančan. Če me kdo vpraša, od kod sem, je odgovor: “Sem iz Konjic”. Tudi, ko sem še živel v Nemčiji je bil na to vprašanje odgovor isti. Temu je velikokrat sledilo, kje pa je to? Ja, blizu Maribora. To, da sem Konjičan je del mene.

Študiral si klasično glasbo pri Hugu Nothu na Akademiji za glasbo v Nemčiji. Tvoj instrument je harmonika in je verjetno vse prej in veliko več kot le inštrument, prisoten v narodnozabavni glasbi. Pa ne samo zame. Mogoče je bil ta način razmišljanja, ko sem začel študirati, tam na koncu devetdesetih, bolj eksotičen, kot je danes. Uporaba harmonike se je razširila in izstopila iz zgolj ljudskih glasbenih krogov. Ni potrebno veliko truda, da harmoniko slišiš tudi drugje, srečuješ jo na zelo različnih mestih. Misliš na radio, televizijo, gledališče … Mislim na različne medije, tudi socialna omrežja. Zato moraš biti že pošteno gluh, da harmoniko povezuješ samo z narodnozabavno glasbo. Sam nimam absolutno nič proti narodnozabavni glasbi in uporabi harmonike v njej, saj je njena zastopanost in nivo izvajanja v Sloveniji fascinanten. Velikokrat boljši od marsikaterega drugega. Se ti zdi, da se morate harmonikarji bolj upirati ustaljenim vzorcem v glasbenem ustvarjanju? Ljudje se borimo proti klišejem, temu kam te uvrščajo. Recimo, ta plesna predstava, za katero je koreografijo in koncept sestavil Željko Božič in ki temelji na hip hop plesih. Tukaj harmonika močno stopi izven svojega ustaljenega. Na nek način predstavlja uspeh, da lahko hip hop plesalce na odru spremljaš s harmoniko. S tem smo te predsodke kar dobro zamajali. Sodelovanje harmonikarja pri takšnem projektu je zasluga in uspeh vseh, ki se s tem ukvarjamo. Si samozaposlen v kulturi, instrumentalist, skladatelj in performer. Koliko ima glasba vpliv na pomen predstav? Če petsto let star tekst postaviš v današnji glasbeni okvir, dobiš sodobno predstavo, kljub viteškim uniformam. Hamlet z rock glasbo na primer. Tako ima glasba močan vpliv na pomen predstave, še posebej, če igraš te sodobnejše oblike glasbe. Glasba lahko definira čas. Seveda je vse zelo odvisno od režiserja. Nekateri bodo želeli le nekaj šumov v ozadju drugi pa prepoznaven soundtrack, kompleksno glasbo, razpoznavno melodijo.

Letos je tvoje leto zagotovo zaznamoval skupni projekt – Leta (Years) z Urošem Rakovcem. Čemu naslov Leta? Projekt je bil za naju zelo pozitiven. Najina glasba je lepo sprejeta. Na koncertih zelo uživava. V osnovi sva večino glasbe napisala za različne gledališke predstave. Kasneje sva jo preoblikovala in priredila za harmoniko in klasično kitaro. Razlog za naslov tiči v zelo dolgem procesu iskanja prave povezanosti med kitaro in harmoniko. Zelo dolgo, več let, sva iskala najin skupni zvok. Si tudi oče petletnega Matica, kakšne knjige mu bereš? Zanimivo, da smo s slikanicami za eno obdobje hitro zaključili in šli na zgodbe brez slik. Trenutno je zelo aktualen Harry Potter ter razne detektivske zgodbe. Zdaj, ko že bere velike tiskane, se seveda k slikanicam vračamo. Se pa oba z Maticem zelo zabavava ob različnih otroških stripih, ki jih bo kmalu, lahko bral že sam. Tako otroci kot odrasli imamo radi dobre zgodbe, isto kot v glasbi. Ni poglavitna ločnica zvrstne narave temveč dobra in kvalitetna vsebina. V Slovenskih Konjicah te bomo lahko videli v predstavi, Kot jaz – Hommage Edith Piaf, v kateri nastopata skupaj z Laro Jankovič. Projekt je že star. Več kot deset let. Ta predstava je gostovala že na ogromno odrih po svetu in je resnično uspešna. V tej predstavi Laro pravzaprav le spremljam med petjem šansonov Edith Piaf. Kakšen občutek je igrati na odru domačega mesta? Super... Najlepša hvala, da ste si vzeli čas za intervju. Sedaj pa na premiero!

KRITIKE, RECENZIJE

Zoran Pevec: PESMI, KI Z BELIMI VRISKI BARVAJO SVET Dani Bedrač: Bele pesmi Glasbeno literarno društvo Aletheia Leto izida: 2015 Bele pesmi Danija Bedrača nadaljujejo, po nekaj zbirkah ji že lahko rečemo, bedračevsko liriko, avtopoetiko, ki se naslanja na simboliko zajca, ki je tokrat v znamenju bele barve. Zato je verjetno najbolje, da že kar na začetku poizkušamo razvozlati pomen enega in drugega. Bela barva je simbol pozitivnih implikacij v nasprotju s črno, velja za vseobsegajočo barvo, v kateri se srečujeta življenje in smrt ter reinkarnacija, v povezavi z njo pa je tudi natančnost, poštenost, znanost, koncentracija, spiritualizacija in ponos. V analizi posameznih pesmi bomo poizkušali ugotoviti, koliko to drži, s tem da bomo upoštevali tudi pomen zajca, ki se po pesniški zbirki Zajec v katedrali, pojavlja tudi v tej pesniški zbirki. Seveda je tudi zajec nosilec cele vrste simbolov od božanstva Zemlje do klica po nezadržanosti in personifikacije poželenja. Vendar bi utegnila biti v tej poeziji še najbližja bližina z Belim zajcem iz Alice v čudežni deželi, v kateri gre za, kot vemo, narobe svet, v katerem se Alica premika iz ene absurdne situacije v drugo v spopadu med dobrim zlim. Prav to pa najdemo tudi v pesniški zbirki, o kateri pišemo. Zunanja forma zbirke ves čas konstantno sledi kitični obliki z dobro umerjenim ritmom. Fragmentarni stavki, nizi enot, se po navadi izpeljejo v učinkovito celoto, ki je dovolj pesniško uglajena, da sproži zanimiv dialoški proces med bralcem in literarnim delom. Glede na pesniške zbirke, ki jih je avtor izdal v nekaj zadnjih letih, sicer ne bi mogli trditi, da gre v tej za izrazito invencijo, so pa te pesmi zagotovo drugačne od zbirk, ki se pojavljajo na trenutni sodobni pesniški sceni pri nas. Zapisali smo, da je vodilo pesmi bela barva, ki se nahaja tudi v naslovih posameznih pesmi. Te se enkrat nanašajo na drevesa, drugič na letne čase, pa na znane osebnosti, predele sveta, na življenje in smrt …

Recenzija si naslov delno izposoja iz pesmi O otrocih, ki z belimi vriski barvajo svet, ki ima izhodišče v trpljenju, svobodi, ljubezni in suženjstvu, ob tem pa sledi angažmaju, ki je namenjen tudi družbi znotraj evropske skupnosti. Pesniški jezik sam po sebi ni ravno eksperimentalen, prej bi lahko rekli, da sledi nadrealistični normi, ki se je pri nas sicer iztekla sredi oziroma koncem dvajsetega stoletja, a jo avtor vendarle suvereno obvlada in dokaj spretno uvaja v avtopoetični izraz. Gosta mreža besed je namenjena omikanemu bralcu, ki si mora pomagati s spletom in enciklopedičnim znanjem, saj pesmi uvajajo citatnost in medbesedilnost iz množice področji od flore in favne, popa in rock glasbe, književnosti, znanosti do mitologije. Če se nam na trenutke zazdi, da gre za jezik, ki je mlajši generaciji nekoliko odtujen, pa je potrebno zapisati, da omenjena raznolikost ponuja toliko različnih izhodišč ter pesniških izpeljav, da utegne pritegniti tudi ta sloj bralstva. Skratka, govorimo o neverjetnem naboru besed, izjemnih miselnih in besednih iger, ki imajo često tako družbeni kot tudi sebstveni značaj. Dober je tudi nabor podobja in metaforike, čeprav se lirski subjekt občasno znajde v mreži nepreglednih misli in besed. A kot smo že omenili, pesniška zbirka ni lahkotno branje, saj zahteva omikanega erudita, ki zadnje pesniške zbirke ni prebral pred nekaj desetletji, ko je pri nas še prevladovala tradicionalna poezija. Kot vemo, je glede tega prišlo do radikalnega preloma v 60. letih s Šalamunovo zbirko Poker. In prav tu je morda iskati marsikatero izhodišče za Bedračevo poezijo. Seveda ne neposredno in bog ne daj, da bi jo primerjali z omenjeno poezijo uveljavljenega pesnika, vsekakor pa se vsaj nekateri pesniški principi, kot je recimo ludizem, nanašajo tudi na to. Lirski subjekt Bedračeve pesniške zbirke se nahaja tudi v prevpraševanju kdo in kaj sem v tem svetu, prednamskosti in poezije same. Na tej poti “pije besede iz rok”, je v času “ko je sonce sijalo še brez imena”, tu “v votlini spijo zajci iz kromanjonskega srebra”, “v mezopotamiji burrows goji nutrije”, in če je erotičnost zaznati v verzih, kot je “armenske device ne nosijo / hlačk”, je vulgarizem v kontekstu pesmi opazen v na primer “afrodito peče rit”. Ta poezija nič ne olepšuje, je pesniško realna, neprizanesljiva, brez sentimentalnosti in patetičnosti.

Včasih ironizira: “filozofi imajo praviloma špranjaste oči, vsak / slovenec ima svojo pravico umreti pri živem / telesu”, včasih je diogenovsko cinična, včasih tematizira ljudsko izročilo (“če vržeš v gorski potok sekiro, se ti prikaže vila, če pa / sanjaš z odprtimi očmi, se ti uresničijo strahovi”). Takšni poeziji se prilega tudi kritika in posmehovanje malomestnosti: “danes živimo v plastificiranih grobnicah, v / recikliranih nakupovalnih vrečkah, v dimu / razčlovečenih iluzij, v konglomeratu bolnih / razčlovečenih iluzij”. Če se v celoti gledano zdi, da Bele pesmi, glede na trendovske pri nas, niso povsem sodobne (mimogrede, to je tako ali tako prej pozitivno kot negativno), pa moramo zapisati, da so zagotovo dovolj samosvoje, inovativne in presežne, tako na miselni kot tudi na besedni ravni, da se jih splača prebrati. Ponujajo vprašanja, ki si jih lahko zastavlja bralec v nedogled, ne da bi našel dokončne odgovore oziroma bolje – tako da vedno, znova in znova, najde nove. Vse v okviru uvodoma zastavljenih izhodišč – natančnost, koncentracija, spiritualizacija, nadrealistična odbitost in pesniški ponos. V tej pesniški zbirki se tako znajdemo v horizontu večno nepotešenega bralčevega pričakovanja, prav to pa je tisto, kar imenujemo kvalitetna poezija.

Veronika Šoster: TOMISLAV VREČAR: 2ND HAND EMOTIONS Tomislav Vrečar: 2nd hand emotions Center za slovensko književnost, Aleph Leto izida: 2015 Čeprav so morda protagonistova oblačila 'second hand', to za njegova čustva nikakor ne velja, saj nas že prvo poglavje vrže globoko v njegovo glavo; tako globoko, da se do konca romana ne moremo rešiti iz nje. Pesniki so ljudje, ki najbolj od vseh ljudi ljubijo besede, zato se jim včasih zgodi, da bi jih radi napisali vse več in več, dokler se pred njimi ne pojavi roman. To se je pri nas zgodilo že recimo v primeru Milana Dekleve, najnovejši primer pesnika, ki se preizkusi v romanu, pa je Tomislav Vrečar s svojimi 2nd hand emotions – knjigo, ki je dobila naslov po znani trgovini z rabljenimi oblačili. In čeprav so morda protagonistova oblačila ‘second hand’, to za njegova čustva nikakor ne velja, saj nas že prvo poglavje vrže globoko v njegovo glavo; tako globoko, da se do konca romana ne moremo rešiti iz nje. Kar je strašljivo. Pa tudi ekstatično. Osnovna zgodba je preprosta, če ne že kar preveč preprosta – spremljamo pesnika Thompsona ter njegova ljubimca, zakonski par Fragolo in Mestina. Eden izmed njiju konča tragično – to še bolj neposredno izdajo zapisi, ki spremljajo knjigo (na notranjem zavihku, na internetu), in tako res nesramno pokvarijo kakršenkoli pričakovan šok, ki bi ga dogodek drugače v nas moral sprožiti. Zgodba se odvija na prelomu tisočletja, zato jo začenja poglavje Milenijski hrošč, ki trepeta pred Y2K (letom 2000), proti koncu pa se pojavi poglavje o 11. septembru: »Binarni sistem kaput. Končno so sfukali to simbolistično dvojko. Teroristi so to storili. Skrajneži s Koranom v žepu. V New Yorku! Če ti uspe v New Yorku, ti bo uspelo povsod. /…/ Bush mlajši ves presran kroži na predsedniškem letalu, ne upa se spustiti na trdna tla. Ground zero.«

Knjiga je prežeta in popolnoma nasičena z eksperimentiranjem, in to na vseh mogočih nivojih. Vrečar se recimo igra s formo; nekje so uporabljeni dramski postopki, sredi romana sledi cikel 33 pesmi, posamezna poglavja pa prekinjajo t. i. »Razbitine dnevnika«. To zaradi njegovega specifičnega sloga deluje, vendar se ne moremo znebiti občutka, da gre obenem za odvračanje pozornosti od tega, da se v romanu ne dogaja nič takega, da morda to sploh ni roman, ampak kaj drugega, kdo ve, kaj. Tudi osebe v romanu nenehno eksperimentirajo, recimo z drogami, ki so jih strani tako polne, da ima človek po prebranem občutek, da je še njega malo zadelo, pa tudi v seksualnosti, ki se giba od heteroseksualnega odnosa in trojčka do BDSM scen, ki so opisane tako, da bi kakega puritanca lahko zadela kap. Vrečarjev slog je, kot že omenjeno, res specifičen. Podobe in misli se kar drenjajo ena ob drugo, včasih so cele strani zapolnjene z besedami in besednimi zvezami, ki jih med seboj ločujejo tropičja, tudi njegov način pripovedovanja je eksploziven, prehiteva samega sebe. Na ravni jezika v dialoge zelo naravno meša italijanščino – pesnik in oba njegova prijatelja so namreč Primorci iz obeh Goric, in še posebno Fragolini izlivi čustev, v katerih se slovenščina in italijanščina menjata kar sredi stavkov, so res udarni: »Ho avuto il tempo di salutarlo … era ancora lui … poi e arrivata una stronza … veš, kaj je rekla … je rekla, da molim … mi ha detto di pregare … brutta stronza … l’ho mandata fanculo!« V siceršnji poplavi stavkov je težko najti tiste, ki res uspejo, izpostavim naj samo tega: »Držim se kot kenguru, ki so ga po pomoti poslali v Amsterdam kupit nore gobe, on pa skuša zajahati bicikel, a mu rep stalno nagaja, dokler se končno ne skipa in konča na urgenci, brez zob in s polomljenim repom.« 2nd hand emotions so torej ravno nasprotno od naslovnih »čustev iz druge roke«, zaradi svoje bizarnosti in zgodbe, ki to ni, so neke vrste časovna investicija, ki bo vsakega stresla na drug način. In ker smo že navajeni, da je slovenski protagonist mnogokrat le (alter)ego svojega stvaritelja, Vrečarjev niti ni tako napačen. Vseeno pa je Vrečarjeva poezija na čisto drugem nivoju kot pričujoči roman; s svojimi izčiščenimi verzi in popolnoma odštekano govorico ji uspeva zadeti v živo, medtem ko se za 2nd hand emotions mnogokrat zdi, da so v resnici izjemna pesem, ki jo je še treba izluščiti iz balasta.

Tonja Jelen: (SAMO) ISKANJE PESNIŠKEGA JAZA Jan Šmarčan: Tebi Zavod Droplja Leto izida: 2014 Jan Šmarčan je z drugo in tretjo pesniško zbirko Do kapele ne prideš nikoli (2016, Volosov hram), v slednji je zbral pesmi iz prvih dveh zbirk ter dodal nekaj neobjavljenih, nekoliko stagniral, saj je avtorjeva prva pesniška zbirka Njej (Litera, 2007) dosti bolj ekspresivna, ironična in porogljiva. Obravnavala bom drugo avtorjevo zbirko, ki je izšla kot samostojna publikacija s fotografijami mesta Maribor, fotografinje Maje Šivec. Izgled zbirke je siromašen in neestetski, saj gre za ceneno izdajo, kar si sama založba ne bi smela privoščiti. Niti v času finančne krize, ki kulturnikom ne daje niti drobtinic, ne. Šmarčanova zbirka Tebi (Droplja, 2014) je podnaslovljena kratki kratki roman. Problem nastane že tukaj. Če upoštevamo literarno teorijo, bi edina oznaka, ki bi lahko zagovarjala delo kot prozno, bila kratke kratke zgodbe. Fabulativnost se pokaže zgolj v ciklih, če pesmi beremo povezano, torej kot fragmente na ravni izpovedi, kajti v posameznih pesmih prevladujejo impresije in sinestezija. Prej so pesmi v prozi, predvsem zaradi postavitve in stavčnih struktur. Sama zbirko klasificiram in obravnavam kot pesniško. Pesmi se po tematiki navezujejo na prvo, in sicer ljubezensko, erotično in bivanjsko. Vsem je skupna negacija celotnega obstoja ali kar antiteza bivanja. Lirski subjekt nima skorajda nič. Osamljen, v napol srednjih letih, je samotni sprehajalec, romar, skozi mesto in njegova obrobja. Tudi sam postaja obrobnež, opazovalec, ki je izgubil bitko z osrednjim življenjem: »Zazreš se skozi odprto okno ene od hiš in na drugi strani okna / se z otroki igra mož, s katerim si se v otroštvu igral sam. Bili / ste prijatelji in norčavost je žarela iz vaših oči. V tebi se nekaj / zdrzne, neka milina, ko ga sedaj vidiš srečnega v krogu svoje / družine. Postaneš žalosten, ker ne veš, ali boš tudi sam doživel / to srečo.« Pesniški individuum bi torej rad postal sam del te srečne množice.

Nešteto njegovih muz, ki nastopa v prvi zbirki, se nekoliko zreducira v drugi. Samoironičnost lirskega subjekta o nezmožnosti ljubljenja ali resne zveze je tipično Šmarčanova: ljubezenski trikotniki, prekomerna telesna teža in visoke temperature, čakanje kot v Godoju. Skratka, lirski subjekt je obkrožen in že skorajda obseden s pojmom ženska: »Vračaš se. Nekaterim pišeš pesmi, / o nekaterih govorijo knjige. Kdaj pa kdaj si ljubimec in te lju-/bosumni mož pretepe, ona te roti, naj se mu ne maščuješ, ti pa / preprosto pograbiš pisalo in mu ga zapičiš v jajca.« Pesniškemu jazu kot samotnežu ostane le vila, ki kot mitološko bitje pazi nanj in mu osmišlja samotna romanja po realnih krajih okoli Maribora (npr. Piramida). Presenetljivo avtor izpelje podobe mesta Maribor. Retorika prostora je prepričljiva, saj z nizanjem vidnih vtisov in razvijanjem statičnih podob in oseb v pesmih doseže ubesedene impresije, ki so zgovorne in mestoma, kot se spodobi za mesto duhov, tudi prazne. Piramida, rdeči kubus, broneni deček na Slomškovem trgu. Baudelaire je na avtorja zagotovo vplival. Marginalec pa ni le pesniški jaz sam, temveč se mu najbolj vtisnejo v spomin prav tisti, ki jih družba določa v pojmovanju drugega; to so starke, otrok z Downovim sindromom, ljudje v napol zapuščenih nakupovalnih središčih. Česa s to zbirko Šmarčan ne doseže, je šokantnost in presunljivost, ki jo je še kako dobro izpeljal z rabo metafor in metonimij v prvi zbirki. Otožnost v pesmih in samo iskanje lirskega subjekta sta sicer za bralca prva atributa, ki ju lahko obkljuka, a za ostalo je avtorju tokrat nekoliko spodletelo.

ESEJ

Aleš Jelenko: USTVARJANJE UMETNIŠKEGA PRESEŽKA IN NJEGOVO (NE)RAZUMEVANJE V DRUŽBI Najbrž gre iskati razloge za nerodno ločevanje vrhunske umetnosti od ljubiteljske v naši zgodovini; jasno je, da se skozi stoletja razvoja vrtimo v – bolj ali manj – istih spiralah: od kmetov, hlapcev … pa vse do nekritičnih potrošnikov v (po Vesni Vuk Godina) neoneokolonializmu, ki je neke vrste »tip odvisnosti postsocialističnega zaledja od kapitalskih centrov.«1 Tukaj dejansko govorimo o odvisnosti majhnih držav (tudi naše) od večjih, kapitalsko in politično močnejših velesil. Vuk Godina je mnenja, da se vse to dogaja zaradi želje ljudi po »uvozu« zahodnega tipa kapitalizma v našo družbo in napačnem razumevanju tega procesa. Toda ni bistveno ali se z njo do potankosti strinjamo, pač pa je pomembno razumeti družbenogospodarsko vlogo Slovencev v svetu; naša mentaliteta je namreč – zgodovinsko gledano – pogojena z našo majhnostjo in odvisnostjo (od graščakov pa vse do trgovskih multinacionalk). Slovenija pač ni (in nikoli ni bila) epicenter kulturne moči; smo zgolj periferija, ki jo lahko mirno potisnemo na obrobje kulturno-umetniškega zemljevida. Še tisti redki kvalitetni umetniki in kreativci so le stežka prisopihali v umetniške kroge svetovnega formata. »Gre za to, da je Slovenija kot država geopolitično neaktualna,«2 in očitno je, da se to še kako občuti. A kaj vse to pomeni za umetnost? Za razvoj kreativnosti je pomembna izobraženost, splošna razgledanost in – kar je morebiti še najpomembneje – neodvisnost. In tukaj imam v mislih predvsem neodvisnost kot nekaj širšega, splošnega: neodvisnost kot način razmišljanja, neodvisnost kot proces gradnje družbene samozavesti, neodvisnost kot jedro človekove ustvarjalnosti. Tega Slovenci (skoraj) nikoli nismo imeli, zato se amaterizem pogosto zamenjuje z vrhunsko umetnostjo. Enostavno nimamo dovolj velik spekter splošne razgledanosti in uvida v kulturo. Nismo dovolj samokritični.

Vesna Vuk Godina: Zablode postsocializma, str. 128, Beletrina [zbirka: Koda], Ljubljana, 2014 2 Iva Kosmos: Polja omejene svobode, str. 7, Literatura (št. 298), 2016

Manjka nam sposobnost »razbijanja vzorcev«3; tudi Albert Einstein nikoli ne bi prišel do svojih odkritij, če ne bi izstopil iz družbeno zastavljene kletke, se otresel pravil in vpetih vzorcev. Spoznanje relativnosti je le plod njegovega odmika od zarisane stvarnosti, zarisanih meja; to mu je omogočilo pomembna znanstvena spoznanja. Pisatelj in urednik Andrej Hočevar pravi, da ga vztrajanje Slovencev pri svojem amaterizmu niti ne preseneča preveč. »Še vedno bi vsak rad bil pesnik in marsikdo bi rad bil za eno leto, dokler ne najde boljšega zapravljanja svojega časa, nekritični kritik. Nič čudnega torej, da objavljeni in uveljavljeni avtor nikakor ne čuti prevelike potrebe po nastopanju […] «4 A že Platon je ločil med pesnikom »obrtnikom« in tistim z »božanskim darom«. In slednji, po njegovem, vsekakor sodi v družbeno osrčje.5 Ustvarjanje kvalitetne literature namreč ni ljubiteljsko pisarjenje, pač pa zahteven proces, ki od pisca zahteva poznavanje določene tematike, literarno-teoretičnega aparata, pretekle in sodobne literarne produkcije ter splošno izobraženost (predvsem na področju filozofije, sociologije, antropologije in psihologije). Odličen roman, vrhunska poezija ali izjemna kritika zahtevajo avtorjevo popolno predanost in na tone prebranega gradiva, ki – vsaj posredno – končnemu tekstu doda svoj doprinos. In tako ni zgolj na literarnem področju; podobni, če ne povsem enaki, pomisleki se pojavljajo tudi v ostalih umetniških zvrsteh: slikarstvu, arhitekturi, glasbi … (Ne)kritična masa enostavno ne prepozna razlik med ljubiteljsko oz. »resno« dejavnostjo; skuša jo (amatersko in vrhunsko) enačiti. Jo združiti v eno. Brez tehtnega premisleka. In razloga za to sta predvsem dva: Prvič – precenjevanje lastne kreativne produkcije in enačenje svojih del z uveljavljenimi artisti … ter drugič – nepoznavanje sodobnega (in preteklega) umetniškega ustvarjanja, s katerim se posameznik (ne)resno ukvarja.

Scott Thorpe: Vsak je lahko Einstein – Kršite pravila in odkrijte svojo genialnost, str. 117 – 119, Mladinska knjiga, 2003 4 Andrej Hočevar: Izpoved razočaranega obiskovalca literarnih dogodkov [online] - http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/izpoved-razocaranega-obiskovalcaliterarnih-dogodkov/ – Spletni portal LUD Literatura, 21. 07. 2016 5 Platon: Izbrani dialogi in odlomki (Fajdros in Ion), Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003 3

Ta nivo pa je mogoče preseči le z osveščanjem družbe, da vsak(a) poezija/roman/kritika/slika/risba/kip/skica/načrt/skladba pa le ni vrhunska umetnost; da ima vrhunska umetnost merila in neke objektivne smernice/standarde, po kateri(h) jo je mogoče »oceniti«, ker kar vse po vrsti pa le ni stvar – na veliko opevane, izrabljene in priljubljene – »umetniške svobode«. A Slovenija najbrž ni edina, ki se sooča s podobno problematiko; kapitalistične države ne prenašajo/ne razumejo kulturnikov, umetnikov ... Najraje bi jih povsem zbrisali iz prostora. Vedeti je potrebno, da »kapitalistična država ne prenese prostega entuziazma, temveč ga želi vpreči v nekaj statičnega. Kako naj si drugače razlagamo absurdni porast administracije, ki kulturno sfero spreminja v birokratsko izpostavo? Če kaj, je birokracija v kulturi jasen simptom prikrite neoliberalistične težnje k uničevanju kulturnega ekosistema, je znak ljubosumja do svobode časa.«6 Kot da ne bi bilo jasno, da kulturniki/umetniki krojijo družbeno klimo, da kreirajo družbeno samopodobo. In duh časa ustvarja splošno prepričanje, ki se zrcali v očeh vsakega individuuma, da so literati, arhitekti, slikarji, glasbeniki … nepotrebni. Da zgolj srkajo državna sredstva in ničesar ne ponujajo v zameno. A ponujajo ravno najpomembnejše: vprašanja in odgovore o aktualnem družbeno-političnem dogajanju ter oprijemljivo strukturo k iskanju izvornega cogita. Zoran Pevec7 je pred časom zapisal, da ima pesništvo neverjetno moč, saj lahko ponudi povsem novo interpretacijo družbenega okolja, sveta nasploh in človeka v njem. In tako ni zgolj v literarni veji umetnosti. Vemo, da npr. arhitektura vzpostavlja razmerje v prostoru med preteklostjo in sedanjostjo; sprehod skozi Firence ni zgolj priložnost za uporabo selfie stick-a, pač pa priložnost, da se emotivno in vizualno vrnemo v čas Renesanse. Hkrati pa arhitektura ponuja uvid v prostorsko zasnovo prihodnosti. In tukaj ne govorimo zgolj o fizičnem (stavbarskem) dojemanju prostora, pač pa o razvoju družbenega mišljenja in delovanja, ki se (zgolj) kaže v zunanji podobi.

Barbara Pogačnik: Puščava, oaza in notranje drevo, str. 5 – 6, Literatura (št. 299), 2016 7 Zoran Pevec: Pesnica in pesnik – iskalca izvornega cogita ali personistična programerja, str. 5, Poetikon (št. 65 – 66), 2016 6

Ne, nimamo lahke naloge. In ne, to ni tek na kratke proge … to je maraton! – družbi vcepiti razumevanje kulturno-umetniške scene, njenega delovanja in razločevanja hobi področij s (pol)profesionalizmom. Skrajšano: ljudje morajo vedeti kaj »prava« umetnost je, kaj »proizvaja«, s »čim« se ukvarja … Kot je zapisal Harlamov8 v svojem Bildungsromanu: »Umetnost mora aktivirat k naporu, ne sme kratkočasit, postati del prostočasja. Spopadat se mora s človekom, on z njo, bit mora grda, zadajat nizke udarce, vabit na skale, ne pa ponujat zavetja in rokice v oporo, pridi, sinček moj, saj te držim … Mučit ga mora in ga nagega izpostavljat. Rogat se mu mora in ga udarjat po glavi še tri dni potem in vsakič zapovrh, ko se spomni na njo. Umetnost nikakor ni klimaks, temveč antiklimaks. Je postkoitalna.« The end of story.

Aljoša Harlamov: Bildungsroman, str. 77, Litera, Maribor, 2009

LITERARNI FESTIVAL SPIRALA 2016

Za otroke PETEK 18. 11. ob 17.00 (Velika galerija Doma kulture Slovenske Konjice)

Kamišibaj – pripovedno gledališče ob sliki Špela Juhart Metka Damjan

Za odrasle SOBOTA 19. 11. ob 18.00 (Čitalnica Splošne knjižnice Slovenske Konjice)

Predstavitev II. številke Literarne revije Spirala

Branje pesmi, zgodb in pravljic Glasbena spremljava Kristian Koželj

19. 11. ob 19.00 (Dvorana Doma kulture Slovenske Konjice)

Literarno glasbeni večer

Bina Štampe Žmavc Vasko Atanasovski Pogovor bo vodila Zora Jurič

SPIRALA Revija za literaturo /brezplačnik/ Letnik II, št. 2 (november 2016) ISSN: 2463-8013 Izdala in založila: Javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice Odgovorna urednica: mag. Renata Klančnik Uredniški odbor: Ana Miličevič, Marko Bezenšek, Aleš Jelenko, Maja Furman in Tonja Jelen. Jezikovni pregled: Tonja Jelen (poezija) in Marko Bezenšek (proza) Uredili: člani uredniškega odbora Grafike: Arpad Šalamon Tisk: Atelje 64 Naklada: 400 izvodov