Spirala 2017 by Splošna knjižnica Slovenske Konjice

SPIRALA revija za literaturo Å¡t. 3/2017

REVIJA ZA LITERATURO Letnik III Številka 3 Splošna knjižnica Slovenske Konjice 2017

VSEBINA

UVODNIK ............................................................................................... 6 Mag. Renata Klančnik: Spirala – tretjič .............................................. 7 LITERARNI NATEČAJ ......................................................................... 8 POEZIJA.............................................................................................. 9 PROZA: Zgodbe ................................................................................ 32 PROZA: Pravljice ............................................................................. 56 LOKALNO ............................................................................................ 66 FRANJO FUNKELJ – FRENK ......................................................... 68 JURE JAKOB .................................................................................... 71 DONAT PIBER ................................................................................. 75 KRITIKE in RECENZIJE ..................................................................... 78 Tonja Jelen: O nobenem glasu. Zares. ............................................... 79 Zoran Pevec: Neskončno deljivi Dogodek ........................................ 81 Veronika Šoster: Hamlet.................................................................... 83 Veronika Šoster: Kontejner ............................................................... 85 Larisa Javernik: Kaj narediti s sploščenim zajcem? .......................... 87 PREVOD ............................................................................................... 89 Katja Gorečan: Marko Gregur, Pesmi ............................................... 90 ESEJI ..................................................................................................... 94 Aleš Jelenko: Slam (poezija?) ........................................................... 95 Zoran Pevec: Urbano v poeziji pesnic Jane Putrle in Alje Adam ...... 98 Gregor Lozar: Spominska knjiga ..................................................... 103 PRAVLJICA ........................................................................................ 105 Maja Furman: Sinička in lisička ...................................................... 106

UVODNIK

Ustavljanje srca 6

Mag. Renata Klančnik: Spirala – tretjič 20. november je Dan splošnih knjižnic in ta dan je vsako leto posvečen vam, dragi bralci in obiskovalci naše knjižnice. Že tretje leto ga v Slovenskih Konjicah obeležujemo z literarnim festivalom in izdajo literarne revije SPIRALA, ki iz leta v leto dokazuje, da imamo ne le veliko bralcev, temveč tudi veliko ustvarjalcev, ki znajo in želijo svoje občutke, misli, razmišljanja, želje, domišljijo in še kaj, izliti na papir in vse to deliti z nami – bralci. Veseli nas, da je Spirala postala prepoznavna. Na letošnji natečaj se je namreč odzvalo preko 200 avtorjev z več kot 300 prispevki. Nekateri so prispevali pravljico ali zgodbo, drugi pesem. Opažamo, da se prispevki nagibajo k družbeno kritični misli, kar je po svoje odsev časa, v katerem živimo, odsev problemov, s katerimi se soočamo v vsakdanjem življenju. Revija poleg natečajnega dela zajema še kritike in recenzije, prevod, eseje in rubriko Lokalno. Zaradi velikega števila kvalitetnih prispevkov je letošnja v precej obsežnejši obliki. Prvič smo za najboljše prozno delo in najboljšo poezijo podelili tudi denarni nagradi, kot vzpodbudo ustvarjalcem tudi za vnaprej. Spoštovani, vsem, ki ste sodelovali na natečaju, iskreno čestitamo, vam dragi bralci pa želimo veliko užitka ob prebiranju naše tretje Spirale. Obstaja rek, ki pravi, da se pot proti znanju začne z obračanjem strani. Zato ne čakajte, čim prej obrnite prvo stran … Mag. Renata Klančnik, odgovorna urednica

LITERARNI NATEČAJ

Nočni godec 8

POEZIJA Dani Bedrač NEGOTOVOST leze skozi mežikajoča okna mimo zlepljenih vek v igrivo besedje noči, da se do jutra strdi v barok strahu. negotovost je starka z vretenčastimi prsti in s črnim ribjim jezikom, s katerim beza v satje neporavnanih računov. in celo tisti, ki se kot mišičasti starci potikajo po stranpoteh razuma, se včasih zdrznejo na svojih ležiščih in prosijo hladnokrvno luno, naj jim zapoje uspavanko. Borja Bolčina HIPOKRAT ... in žarel bo voz s katerim se boš peljal čez dežele neba, rumene doline žita v Asklepion in hrami ne bodo imeli vrat ne stebrov v platanastih kupolah letečih visoko nad obzorjem

Literarni natečaj – poezija

čez beli marmor cipres in gozdov v katerih se boš otrok in boštvo pasel da bi nekoč iz strupa vzel kamne in knjige, ki so jim mnogi ozdravljeni in častilci kulta vtisnili obraze kač Asklepion, september 2013 Renata Cigler-Gandolfo MODERNA zeleni škrati na pogorišču hrbet človeka s sklenjenimi rameni votlo drevo, objeto z navzgor rastočimi koreninami neskončno morje se odpira pred mano morje rdečih paprik staro kljuse - konj zgaran zaradi preobillice dela starec z oguljenim klobukom, cvetica za ušesom... Tanja P. Hohler PONOVITVE Odpirava kovčke. Hkrati. Kot bi med nama ne bilo razdalj, merjenih brez merskih enot, kot bi ne bilo vmesnega časa, ki sva ga hotela vsak po svoje zarotirati, izničiti, stlačiti v molk. The fool on the hill … kot refren, kot zapis na tanko črtovje spomina. Koliko variacij na isto podlago. Ko si cepil trto, nisi bil prepričan, da bodo jagode od sonca in korenin vsrkale ravno pravo mero obojega,

Literarni natečaj – poezija

nisi slutil, da bo teklo dolgo in boleče, prevečkrat naravnost v sredico, da bo razmerje skoraj enako kot pri kaki drugi rasti. Odpirava kovčke. Utrujena od not med oblaki, od zanikanj podobnosti. Z nešteto glasovi govoriva, ne da bi se sploh slišala. V očeh ti plavajo meglice. Primeš me za roko in zdrsiva čez obzorje. Ni otožnost. Ni radost. Tam, za tistim hribom bo sonce zašlo. Danes in jutri in spet. Ne rečeš. Mislim tvoje misli.

Dare Gozdnikar OBED uvod vse se bo pospravilo v kotih ni prostora za drobtine in stol ob mizi je pokončen vojak odličnosti poravnana slika na steni ne namiguje na nič le na pozoren prah ob robu luč ugasnjena čaka na prižig zagon speče energije v preletu žarilne nitke

Literarni natečaj – poezija

1. hod hladilnik ne jé hrane in se ponoči skrivaj odpira da razsvetli kuhinjo v predmestje živeža konzerva je stabilizirana da preživi vsaj eno življenje človeka jogurt pasteriziran posneta maščoba sanja debele krave prežvekujoče na prostranih pašnikih 2. hod sok ožet se cmeri za časom svobodnega bingljanja na zelenih vejah sesirjeno mleko se tihoma približuje dnevu ko bo postalo sirni namaz pivo v pločevinki se napihuje od pretirane zlorabe ogljikovega dioksida in predrzno namiguje na razvrat zrezek se že pogovarja s klobaso o hlevskem vonju ki se jima je nostalgično zabijal v nozdrvi vložene kumarice protestirajo načrtujejo revolt skisanega plavanja kot begunci v ocetni raztopini

Literarni natečaj – poezija

hladna rižota čaka na razgretost vnovični napad napalmske bombe žrtvovano požiranje ognja 3. hod čisto zgoraj zmrzujejo vrste sladoledov zvrhana naslada Andov s pookusom po mesenem

zadnji hod globok krožnik prazna žlica praska Anja Grmovšek V KNJIGARNI Dnevi v knjigarnah tečejo počasneje, kot bi si človek mislil. V tisti, kjer delam, imajo ljudje navado, da na udobnem fotelju prebirajo knjige o osebni in duhovni rasti, medtem ko čakajo na avtobus, vlak ali dež, da se izlije. Nekateri to počnejo tako tiho, da včasih pozabim, da so prisotni. Šele ko obrnejo stran v knjigi ali se odkašljajo, se zavem, da bi morala previdneje odmerjati prosti čas, se manj izdajati, da samo čakam odhod domov.

Literarni natečaj – poezija

Nekateri to počnejo precej glasno, niso seznanjeni z obzirnostjo in se ne menijo za druge okoli sebe. Ob takšnih ljudeh si zaželim, da bi tudi sama na trenutke znala pravilneje odmerjati brezbrižnost, manj siveti zaradi nepomembnih stvari. V knjigarno večkrat pride nek starejši gospod, pravimo mu stalna stranka, čeprav še nikoli ni kupil nobene knjige. Njegovo nenehno pritoževanje ga vseeno uvršča med najbolj zapomnljive obiske. Vsakič se udobno namesti v fotelju, s pretirano poslinjenim prstom lista knjige in godrnja, da je glasba v knjigarni preglasna. Takrat začne preklinjati, groziti, preklinjati, spet preklinjati, metati knjige na vse strani, kašljati, preklinjati, pljuvati slino na vse strani, groziti, groziti, preklinjati, pljuvati, preklinjati. Dnevi v knjigarnah tečejo počasneje, kot bi si človek mislil, ampak biti vulgaren je mogoče najboljši način, da slovenščina živi. Damjan Jensterle ŠTIRI HIŠE NAPREJ Štiri hiše naprej ni nič. Bilo je polje, ki ga niso več orali, Zaraslo se je v travnik in ker so ga več let vedno pred zrelostjo balirali, je trava postala tako redka, da lahko rečemo, da je ni.

Literarni natečaj – poezija

Torej, štiri hiše naprej ni nič. Kaj bi mi rad povedal, vprašaš. Kam bi se naslonila, vprašam. Si navzoč, vprašaš. Od tam štiri hiše nazaj ni nič. Andrejka Jereb ZA POKUŠINO odpreti se z gibom desnice zaokrožiti z eleganco se zapreti z rahlim potegom leve goleni podobno tangu zaplesati med porumenelimi odtisi časa kakor se ostarelemu slikarju odpirajo zaznave pokrajine početi nekaj kar veš da je dobro zate in kar boš dokončal kakor kolač ki ga pečem medtem ko pogrinjaš mizo prt z motivom ribe dva kozarca gledava se skozi kot bi se hotela na novo prebrati se utopiti v steklenem sijaju se odpeti in zaplavati v njem

brez razdalj do dna za srk v kotiček ustnic za prste tipajočih rok Literarni natečaj – poezija

danes tukaj zdaj ko imajo ribe še odriv Nuša Ilovar PONOS Vsak spodrsljaj te ponovno dvigne čez ostri rob strehe, pripet na žlebove, pokapljane z dežnimi kapljami, ki se rjasto zažirajo vse globlje, kakor je z bolečino pokapljano tvoje telo. Ti pa, dvignjena nad vse to, netipično gledaš dol. Tal se sploh ne dotakneš, čeprav bi morala z lizanjem ran skupaj pobirati delčke razbolelega telesa in si z ravno prav ohlajenim brendijem splahniti priokus spodrsljaja. Davorin Lenko MNENJE O POMEMBNOSTI NEKATERIH STVARI, KI SO PREVEČ POMEMBNE, DA BI JIH V UPRAVLJANJE ZAUPALI LJUDEM, KI BI NAJ, PO ZDRAVI PAMETI SODEČ, PRAVZAPRAV UPRAVLJALI Z NJIMI Etnologi – pesniki. Geologi – pesniki. Zgodovinarji – tudi pesniki. Likovni kritiki – kakšni pesniki! Ameriški rokoborci in porno dive ter družboslovci nasploh – pesniki, pesniki! Sami prekleti pesniki.

Literarni natečaj – poezija

Kristian Koželj KADAR LATERNE SVETIJO RUMENO takrat  bodo stvari preproste in te bom povabil  nekam reciva na džez in bom nehal med prsti izmenično svaljkati ročno zvite cigarete in štiri leta pretečeno vozovnico za praški tramvaj kadar laterne svetijo rumeno ostanejo samo oči samo oči in strel včasih je bog tako hitro v tretjem požirku sivega pinota in smrt je blizu kakor ti in ti si blizu kakor smrt ko na obrežju šteješ zaveslaje in ostanem moški ki piše pesmi ker ne zna ničesar drugega včasih je džez dovolj včasih je džez ...

Literarni natečaj – poezija

Dušan Marolt PESNIK V PARIZU I po prihodu na površje po vožnji na nagnetenem metroju se zdi kot običajna prestolnica presečišče usod barv dišav hitenja smeti vojakov sanj kot turist si takoj zlit z ostalimi ki posedajo pred kavarnami in se oprijemljejo skodelic kot totemov saj je včasih res težko najti korak med letom strahu II »un café s'il vous plaît« izrečeš frazo ki si se je naučil iz popotnika v črno belo kombinacijo oblečena natakarica odide po kamnitem podu postanka ob Seni v notranjost od koder se razlega glas Edith Piaf in otožnost melodije postane na pobrisani mizi v uteho zgodovinskemu času ki puhti iz betonskega nabrežja reke in ob tem lahko prisluhneš zgodbam njenih utopljenih podob ki počivajo na oddaljenem pokopališču Père-Lachaise III ob poldnevu me ujamejo sončne roke nad mano po mojem obrazu se sprehajajo kot dlake čopičev ki vznikajo s slikarskih platen Montmartreja kamor se bom morda odpravil kateri drug dan in se risarju pustil prepričati da me ovekoveči na nostalgičen način treba je puščati sledi odtise prisotnosti in potešiti prostor svoje pripovedi

Literarni natečaj – poezija

IV postanem pred knjigarno Shakespeare & Co kjer me pozdravijo zaboji znižanih knjig in napis da se tu ne sme fotografirati c'est la vie ne potrebujem takega spomina vsrkavam vonj stopinj umetnikov tako prevzet sem da pozabim kateri francoski pesnik je bil prvi ki je meni recitiral svojo poezijo našel sem prag kjer izgovorim kar je treba in napišem svoj verz Nina Pečar DRAGI RICHARD Odkar te ni, so sence daljše. Ne vem, ali je kriv letni čas ali pa se krajšajo moji dnevi. Nekateri minejo, ne da bi se sploh zdanilo in večinoma dežuje, Richard, neustavljivo dežuje. Tako na drobno in neslišno, da ne skali niti gladine. Včasih se mi zazdi, da se mi nasmehneš iz odbleska kakšnih sivomodrih oči, spet drugič nisem prepričana, ali si zares obstajal. Vse barke so odveslale v jasnino, jaz pa kar ždim ob privezu. Galebi vreščijo name in kos vrvi, ki ga valjam med prsti, je že čisto nacefran.

Literarni natečaj – poezija

Trikrat okoli S, sedem navojev, enkrat skozi zanko in na koncu dobro zategni. Danilo Muršec NEDELJSKI DOPOLDAN V TRGOVSKEM CENTRU Nad tekočimi stopnicami v trgovskem centru je napeta vrv. Takšna za obešanje perila. Morda malo debelejša, za privezovanje čolnov. Skrbne mame in vestni očetje nanje pripenjajo otroke. Vsakega posebej pripnejo z velikimi rožnatimi ali rdečimi ščipalkami, kupljenimi v trgovini Baby. Po ugodni ceni − znižano! Visijo tam kot veliki kosi mesa za žar, ki ga kupimo v petkovi akciji za sobotni piknik s prijatelji in sorodniki, da se potem pozno v noč družimo ob gajbah piva. Po akcijski ceni −30 %! Nekateri so obešeni za roke, drugi za noge, eden je v naglici pripet le za uho in nemiren kot je, lahko vsak čas pade po stopnicah in se odkotali v klet, kjer kot morski psi čakajo avtomobili, da pogoltnejo nakupljeno, kupce in kreditne kartice. Avtomobili vseh znamk in zmogljivosti. Z ugodnimi pogoji − na leasing! Tako visijo in se počasi dimijo. Jedek dim se vali iz trgovin, barov, restavracij in najeda mlado kožo, saj ga mlade nosnice ne zaznajo. Ugodno − v paketu!

Literarni natečaj – poezija

Postajajo prežeti z nevidnim prahom trgovin, vonjem po ocvrtem krompirju in hamburgerjih in ko se iz njihovih oči pocedi žolca naveličanosti, jih skrbni starši poberejo in srečni odkorakajo v prvi lokal, kjer mama uredi objavo na FB, skrbni ati pa popazi na dimljenega otročička, ko ta še nekajkrat poskoči na trampolinu. Po ugodni ceni − samo to nedeljo! Rezka Povše KAMEN Kamen. Pripet je v večnost. Na obali vsakdana Mu čas kleše obraz. Potrkam nanj. Kadar znam prisluhniti, slišim v kamnatem srcu govoriti tišino. Če dovoli, vstopim vanj in se sprehodim. V njem so pokrajine mirne. Jasnina je nad njimi. Tišina rosi s čistimi kapljami in premišljuje. Na stene so statve časa zapisale klinopise spominov, kozmogram stvarjenja, zvezdne planete, drhtenje zemlje, razpadajoče davnine, sape tisočletij. Kamen prišepetava o lepoti umetnikovega dleta, Krasu in Istri, legende o cerkvicah, samoti robatih gradov, o kamnitih mizah pod lipami,

Literarni natečaj – poezija

knežjemu prestolu, mejnikih, obcestnikih, krstilnikih, spomenikih in nagrobnikih. Počivalnik je za vetrove poljube. okamenelo bitje, toplina za poležavanje martinčkov, doječe prsi plezajočemu zelenju, meteor minljive večnosti, ujeta duša matere zemlje, v vrtinec energije vtisnjena lepota, Kamen. Stisnem ga v dlan, da se pogovarjava z blazinicami prstov. Omedi mi srce. Na rob njegove stene napišem pesem. Slavica Prah HRIBOVSKA POT Čutim, kako mi drsi in kako se spotikam, blato se mi lepi na podplate, prava hribovska pot z ilovico in kamenjem. Za mano se smejejo tisti, ki gredo v navkreber in ne vedo, da se vsaka pot prevesi. Objesten in privoščljiv smeh in potem še samo nizdol. Pred sabo čutim samo še šumenje reke in

Literarni natečaj – poezija

govorico dreves. Naenkrat pa se v vsej svoji srebrnini razlije po pokrajini luna, ki se kopa in se že dviga iz vodnega toka. Lepo umita na nebesni svod stopa, kot da nikoli ni izrekla nobenega uroka. Aljaž Primožič KRAŠKA POLJA Voda bo usahnila. Zlila se bo preko mojih kosti. Razbila bo postavljene kupčke. Nadlahtnici. Vretenca. Mečnici in golenici skupaj. Kupček prstov na severnem delu polja. Plovba vlažnega prsta po hrapavem grlu. Tako je bruhal, kadar je preveč pil. In kadar je bil živčen. Pogosto je bil. Takrat je z levo podgležnico udarjal ob ploščice. Še zdaj, ko je ležala poleg desne na svojem kupu, si lahko videl odrgnine. Vse je bilo na svojem mestu. Svod. Nartnice. Nekaj polomljenih reber. Vse sem našel.

Literarni natečaj – poezija

Razen oči. V njih je še vedno ostal trenutek, ko si stotič umrl in spet prišel nazaj. Od kdaj ne ločim seksa od ljubezni? Vrni mi ukradena skeleta. Dominique Reščič DOLG DAN Predolg je dan za tako kratko življenje pesem prva Pustim daljavi prepoznati pesem da bo še bolj blizu pomen besed ko te kličem da ne omagajo na poti sredi nečesa kar ne razumem kar me ne prepozna čeprav nosim čas v vseh svojih urah Tako bo morda dan krajši pesem druga Svetloba je tvoje oko solzen mesec na daljni speči sledi ko se zaradi tesnobe in mraza obcestne luči zaprejo vase da bi preživele temo

Literarni natečaj – poezija

kot suhe veje in trupla črnilo ki vre iz src nosi pozabo pripoveduje o nečem bleščečem izgubljenem na dnu vesolja pesem tretja Rožnat list kot jadro zaspano odhaja nehuje pod milostno roko žanjice pred praznimi polji kremenastim srebrom slane maziljenim ognjem čarovnika z grivo šumečo vzdih usten z okusom rjaveče jeseni Saj pridem ko sprevod zavije navkreber na konec previsa pojočega vetra da ukradem poljub neznatnemu soncu pesem zadnja Drobcen ptiček je stopil pred Zemljo in ji zagrozil s senco ko bo noč Pogumen nočni senconosni ptiček

Literarni natečaj – poezija

Vesna Šare BES jaz sem bes. bes ob robu ceste, ki s prekrižano srajco leži in čaka, da ga bo kdo snel. ker se ni še nikoli pogovarjal s krti sredi grobišča. ker še ni izkopal luknje za svojo pest. ker ni poniknil dovolj visoko, da bi sredi pekla videl sonce. ker se ni stegnil in ni zagrabil prve mrcine, ki je privršala mimo in ker z njo ni prižgal cestne svetilke. ker se ni pogledal v lužo svojega prahu, se nasmehnil in izpihnil v medmrežje. bes sem in bes ostanem. ker lahko zapredem pajčevinaste niti tiho kot najtišje drevo. ker sem lahko reven kot obran pehar suhih hrušk. ker lahko trgam narisana okna in zbežim kot zadnji v krdelu. ker lahko podkupim cvetice, da nehajo dišati in samo stojijo in stojijo in stojijo. kot bes, kot jaz. ker se lahko izglodam in sem še vedno jaz. bes s skrinjo, iz katere uhajajo majhni žametni medvedi z odtrganim ušesom.

Literarni natečaj – poezija

Veronika Šoster DAVNO POZABLJENI koliko jeze je potrebne da zrasteš v tirana in koliko da odpreš konzervo tune če bi ti dali kladivo bi skoval meč če bi ti dali meč bi morski deklici odsekal glavo težko je biti kapitan na ladji duhov koliko moči je potrebne da iz znoja iztisneš črnilo in koliko da pomilostiš sipo alge se plazijo v kajuto alge se plazijo med zobe Dejan Štiglic MOJE ŽIVLJENJE URARJA »In večnost ni nič drugega kot odrešitev časa, je v nekem pogledu njegova vrnitev v nedolžnost, njegova sprememba nazaj v prostor.« − Stepni volk, Herman Hesse v bivanju je čas struktura po kateri ni izletov je slap ki se ga ne da ustekleničiti je tičanje jamskega človeka v grmu ko preži nad divjim zajcem je viseča mreža dveh zaljubljencev ki bi se ob stiku s tlemi soočila z realnostjo je pijanec ki v steklenici išče mladost je zorenje jagod ki umira na brbončicah je slika že davno mrtve pokrajine je tihožitje bogov neba in pekla je kletvica razkroju je kislica posušene limone je razmnoževanje insektov ki so preživeli izumrtje dinozavrov je orgazem razsvetljenih možganov je maraton umetnikov v nesmrtnost je praktična šala suženjstva je pepel potopljenih spomenikov

Literarni natečaj – poezija

je sarkofag neutelešene mumije je top nož v trebuhu noseče kurbe je gumitvist fantazije je s kredo zarisana kletka je luknjast natikač poln mravelj je pajčevina zgodovine in tega kar se ponavlja je več kot kazalec ki odšteva teden je en korak pred samim seboj ob preboju časa v smrt bo eksplozija stopljenih številk dala novo priložnost premici obstoja iz kock neskončno majhnega se bo vnovič gradil konstrukt velikih pokov in kot že prej bodo naključne reakcije odmevale v prihodnost pod pretvezo unikatnih replik božanskih misli metuljev efekt bo skozi milijarde let burkal razum in vžigal vero v red saj se bo zgodila ravno prava mera drobnih slučajev ki bodo dajali vtis načrtne povezanosti s tokom usode medtem ko se bo pod vsemi plastmi mimo radarjev ležerno plazila entropija ter počasi kapljala v degeneracijo in kaos Klara Vulikić KAKO ODKLENITI MOŽGANE Teče spopad misli v glavi. Recenzije, recenzije. Bakreni kovanci so spuščeni. Samocenzura, samocenzura. Spopadata se dva copata.

Literarni natečaj – poezija

Pozitiva, pozitiva. Ali jih vidite? Regulativa, regulativa. Gradimo mostove. Klavstrofobija, klavstrofobija. Bolje zidove. Ironija, ironija. Mračna sila vesoljanstvo izbija. Krik, krik. Spopad misli obstaja. Opazuj, opazuj. Zli ali dober. Koncepcija, koncepcija. Obstoj nas ne potrebuje. Pozor, pozor. Naslajam se nad svetom, ker je slabši kot jaz. A um je še vedno zaklenjen. Nina Kremžar LAHKO BI VSI SEDLI DRUG DRUGEMU NA RAMENA pa ne bi dosegli stropa te sobe ležimo na vlažnih tleh oblečenih v razparan pliš in štejemo sledi ugrizov v ometu usta nam zapre vonj po zatohlem prižgali so pogrebne sveče (samo ironična šala, to je vse) luč utripa po svoje vsakič izgubim eno misel vsakič je kup naloženih ljudi tanjši vsi smo s sabo prinesli svoje podpovprečne muze (neprivlačne, neprijazne)

Literarni natečaj – poezija

tisti v prvi vrsti ima verjetno neko bolezen (kdo tu je pa nima) in ta poleg mene drema v lastnem naročju nek ljubosumnež bere sebe vsem nam ki se beremo nazaj in oboji sovražimo branje premažem se s tanko plastjo staljenega stekla da lahko verjamem da nisem jaz molčim v kotu pred sobo ki je cela en sam kot in se razteza pod modrimi lučmi poslušajo me samo zimski čevlji ki po pasje stražijo moje gležnje (ker zakaj pa ne) podarjene besede zaračunamo ugodno in jih zamenjamo za usodo ker nas ne zanimajo naključja nalepljena na pločnike ležimo na tleh šepave popraskane tovarne ne vemo več od kdaj imamo tudi mi modrikasto ogrizena telesa

Literarni natečaj – poezija

UTEMELJITEV IZBORA POEZIJE: Tonja Jelen Na letošnji pesniški natečaj za revijo Spirala je prispelo 85 pesmi. Med njimi sva s pesnikom Alešem Jelenkom izbrala najboljše, ki s svojo močno sporočilnostjo, izdelanim lirskim jezikom in na trenutke drznostjo, pričajo o položaju lirskega subjekta. Objavljamo tudi poezijo, ki je med poslanimi na dobri poti, da lahko avtorji/avtorice čez čas razvijejo svojo lastno avtopoetiko. Kot zadnja naloga je bila med prvimi desetimi izbrati najboljšo. Pesem, označena s šifro Šahmat, Lahko bi vsi sedli drug drugemu na ramena, je bila izbrana povsem soglasno. Predstavlja samoironijo o pesniški sceni, ki ne pomiluje nikogar, saj je vsak posameznik sam zase nekaj povsem edinstvenega. Množinski lirski subjekt je del literarni večerov v urbanem-alternativnem svetu, ki pa nikakor ne želi biti le del margine, temveč resnega literarnega sistema. Pesem ima sicer nekaj alogičnosti v samem začetku, a je po svoji ideji in metonimičnosti povsem prepričljiva. Na ravni jezika je pesem sodobna, nizanje podob sledi beatniškemu stilu in jasno prikazuje atmosfero pesniškega večera, vzdušje med branjem in želi prebiti resnost-pripadnost literarnemu okolju – vsak je pač še zmeraj individuum. Pesem nakazuje tudi na lepoto v vsakem najmanjšem odluščenem delu stene in tako tudi odpira prostor, da je tudi estetika grdega nekaj povsem vsakdanjega.

Literarni natečaj – poezija

»Nič se ne sekiraj dečko. To je bolezen kot vsaka druga. Potrebno bo spremenit nekaj navad in kmalu boš spet zdrav kot riba v vodi,« mi je rekel in pomežiknil. Verjel sem mu in res je kmalu bolezen izginila. Trajalo je nekaj časa preden sem lahko spet čisto normalno zaživel, ampak čas celi rane in briše še tako hude spomine. Dnevi so tekli in počasi sem pozabil, da sem sploh kdaj zbolel, dokler se rak ni pojavil še drugič. Življenje se mi je sesulo v trenutku, ko sem pomislil, da moram spet skozi vse to, ampak tudi takrat me je zdravnik znal pomiriti in tako kot prvič sem ozdravel. Potem sem bil zdrav skoraj tri leta. Hodil sem na redne kontrole, na katerih so mi zatrjevali, da je rak dokončno izginil in da je res zelo majhna možnost, da se ponovi. Začel sem se ukvarjati s športom, pazil na prehrano in bil po dolgem času spet srečen. Pred tremi tedni pa me je zjutraj popadla slabost. Upal sem, da je samo gripa. »Prosim?« sem se javil na telefon, ki je vztrajno zvonil zraven mene na sedežu. »Zdravo Klemen. Si že izvedel rezultate?« »A ti si oče, nisem videl, kdo kliče. Pravkar se vozim v bolnišnico. Čakam v koloni. Zastoji so na cesti.« »No potem pa pokliči, ko boš vedel. Pa ne med vožnjo!« »Te pokličem. Adijo.«

PROZA: Zgodbe Viktor Car MEDVEDJA USLUGA »Klemen Finžgar« sem zaslišal ženski glas iz zvočnika nad mojo glavo. Vstopil sem in moj osebni zdravnik mi je brez besed z očmi pokazal naj sedem. V rokah je držal mojo kartoteko ter bral, nato pa me pogledal preko očal. »Pozdravljen Klemen. Kako se počutiš?« tikal me je, saj sva v teh letih odkar sem redno pri njem v ordinaciji, postala že skoraj prijatelja. »Trenutno se počutim super. Upam, da se bom čez nekaj minut, ko izvem rezultate, počutil še bolje,« sem odgovoril. »No,« je začel, »dobil sem rezultate.« »In!?« sem nestrpno vprašal. »Kaže, da si ga premagal. Rezultati so zelo dobri. Uradno si zdrav.« To je bilo pred tremi leti. Sedel sem v avtu in razmišljal, kako sem se počutil, ko so mi pred šestimi leti prvič diagnosticirali raka. Stisnilo me je v prsih in sem komaj dihal, ko mi je zdravnik povedal. Naslednjih nekaj minut sploh nisem slišal, kaj mi je govoril. Ko sem se spet zbral, sem ga prosil, če lahko še enkrat ponovi, kar je povedal.

Literarni natečaj – zgodba

Po dobre pol ure čakanja sem se le premaknil toliko, da sem bil tik pred semaforjem, ko je neznanec nenadoma odprl vrata in sedel zraven mene. Bil je prava gorila z dolgo oranžno brado. »Pelji naprej,« mi je ukazal in vame uperil pištolo. »Kaj hočeš od mene? Denar?« sem ga vprašal. »Utihni in pelji!!!« je zakričal in mi naslonil pištolo na trebuh. »Kam peljem?« »Te bom vodil. Sedaj pa utihni, če bi rad živel!« Na odročnem parkirišču zunaj mesta mi je ukazal, naj ustavim. Zvezal mi je roke na hrbtu, nataknil vrečo čez glavo, ter mi ukazal naj splezam v prtljažnik, nato pa je on vozil dalje. Ko sva prispela, me je izpustil iz prtljažnika, mi snel vrečo ter me posedel ob steno. Opazil sem, da sva v nekakšni zapuščeni tovarni. »Geslo!« je rekel in mi pod nos pomolil moj telefon. Vtipkal je geslo, ki sem mu ga povedal, nato pa poiskal očetovo številko in prislonil telefon k ušesu. »Ni Klemen! Tvojega sina smo ugrabili. Če ga še želiš videti, boš plačal dva milijona evrov. Imaš 24 ur časa, da priskrbiš denar! Še te pokličemo. Če pa izvemo, da si obvestil policijo pa bo takoj mrtev!!!« je kričal, nato pa prekinil in izklopil telefon.

Literarni natečaj – zgodba

»Dva milijona!? Si zmešan. Kje naj …« sem še rekel, preden me je udaril s pištolo. Ko sem se po nekaj urah zbudil me je bolela glava in kožo na obrazu mi je vleklo skupaj od posušene krvi. Sedel je nekaj metrov stran od mene ter jedel banano. »Si le prišel k sebi? Sem mislil, da te je pobralo.« je rekel, ko je opazil, da sem buden. »To te bo izučilo, da ne boš gobcal!« »Ni me bilo potrebno udariti,« sem rekel tiho. Nič ni rekel, temveč me je samo mrko pogledal. »Ne vem, kje bi oče lahko zbral toliko denarja,« sem rekel previdno. »Utihni ali pa te bom spet dal spat!« je rekel malo glasneje in še vedno mirno sedel. Nekaj časa sem molčal, nato pa previdno vprašal. »Oprosti, ampak res me zanima, kako si prišel na idejo, da bi lahko invalidsko upokojen vratar imel dva milijona?« »Kakšen vratar!? Bi jih spet rad dobil?« je zakričal ter vstal in jezno zakorakal proti meni. »Ne, ne. Resnico govorim. Prisežem,« sem rekel in opazil, da mi je prisluhnil. Stopil je do avtomobila in se čez nekaj časa vrnil z mojim vozniškim dovoljenjem ter se postavil čisto pred mene. Gledal je fotografijo, potem mene in spet fotografijo.

»Finžgar!!! Ti se pišeš Finžgar?!« je glasno ponavljal in se histerično praskal po glavi. »Da.« sem komaj slišno odgovoril, čeprav sem vedel, da ni pričakoval odgovora. »Neeeeeee,« je kričal. »Pa saj to ni res! To ne more biti res!« in vrgel telefon s takšno silo v tla, da se je razletel. Hodil je sem ter tja in verjetno razmišljal, kaj naj stori z mano, potem ko je ugotovil, da nisem pravi. Naenkrat je vzel pištolo in stekel proti meni. Hotel sem zbežati, ampak z rokami zvezanimi na hrbtu, se mi je uspelo le prevaliti na trebuh. Takrat me je prijel za lase in na glavo prislonil pištolo. Zaprl sem oči in čakal konec. Čutil sem, kako mi je po licu stekla solza, ko je nenadoma njegov prijem popustil. Spet mi je čez glavo nataknil vrečo in me zaprl v prtljažnik avtomobila. Po približno pol ure vožnje je ustavil, me osvobodil, ter mi vrgel ključe od avtomobila. »Naredil ti bom uslugo in te bom pustil živeti. Odpelji in pozabi, da si me kdaj srečal!« je rekel, ter s pištolo meril vame. Hitro sem sedel v avto in odpeljal. Naslednji dan sem poklical zdravnika, ter odšel v bolnico. »Žal mi je Klemen,« je rekel, »ampak tokrat ... Slabo kaže.« je nadaljeval s tresočim glasom. »Razširil se je v

Literarni natečaj – zgodba

skoraj vse glavne organe po telesu. Lahko poskusimo …« Nisem ga več slišal. Vstal sem in odšel sem iz ordinacije. Vedel sem, kaj je to pomenilo. To je bilo to. Konec. Hodil sem po ulici in razmišljal o dogodkih zadnjih dni. »Bolje, da bi me ustrelil … Klinc pa taka usluga.«

vedno uničil. Stražarji so se takoj pognali za morilcem. Iz vasi se je slišalo vreščanje, razbijanje in pretepanje, ki se je prenehalo šele v jutro. Takrat je poveljnik straže razglasil, da so preiskali sleherni kotiček vasi, dvora in se podali globoko v gozd, vendar morilca niso izsledili. Pred očeta so privedli tri vaščane, dva moška in žensko, za katere so domnevali, da so pomagali storilcu pri begu. Seveda so vsi vse zanikali in trdili, da ne vedo prav nič o tem in oče jih je dal utopiti. Tako so pri nas reševali stvari; z vrvjo, s katere si visel z glavo navzdol v ledeno mrzli vodi. Vedno je bila v vodi le glava. Stražarji in vojaki so iskali še več dni, a do dedovega poslednjega vzpona in zadušnice, morilca niso izsledili. Na slovesnosti je bila naša družina obkoljena s stražarji in varuhi, med katerimi je bilo tudi nekaj elidijskih vojakov, ki jih je poslala Cerkev. V sprevodu sem hodila ovita okoli roke mojega strica. Bil je edini v družini, ki me je imel resnično rad in katerega družbe sem bila vesela. Edini, ki je lahko spregledal mojo bledo polt in moj hladen obraz. Verjetno je bilo temu tako, ker je bil nekoliko čuden, saj mu je v glavi manjkala kar dobra mera pameti. Ni bil običajen, kot bi človek moral biti, ampak sramežljiv in ni se znal postaviti zase. Ravno zaradi tega, sta ga imela oče in deda za lutko in zgolj za zabavljača, medtem ko sta sama gradila svoje trgovsko kraljestvo. Če

Luka Gjurin MORILSKI GLAS Spomnim se, da nisem bila sama. Slišala sem ga, bil je tu, bil je poleg mene. Njegov glas mi je še vedno donel v ušesih in v glavi. Ko sem se uzrla, ga ni bilo več. Odšel je, pobegnil. Bila je le kri. Kri rdeča in sladka, temna in sijoča. Kri mojega deda. Ležal je tam, v temačni sobi, nepremično in zveriženo na tleh, njegov pogled pa je zrl nekam v neznano. Nisem klicala na pomoč, nisem vpila in kričala. Le stala sem tam v strahu in z očmi vpijala strašen prizor. Našli so me solzno, s krvavimi rokami, klečečo poleg trupla. Še vedno pomnim občutek mehke svile njegovega telovnika pod mojo roko. Hotela sem jo čutiti, jo potipati, občutiti smrt. Hotela sem vedeti, kakšna je na otip. Prijela sem deda za njegovo mrzlo, otrplo roko, s katero je poskušal pritisniti rane na trebuhu. Nato me je trd prijem mojega strica odpeljal stran. Ko me je počasi vodil ven iz prostora, sem se uzrla ter videla očeta, kako kleči poleg deda in toči solze. Nikoli ni točil solz. Niti za babico jih ni točil, niti za mojo mater, čeprav je bil sam kriv za njeno smrt. Tisto je bila nesreča, so mi rekli. A to z dedom ni bila nesreča. Takoj je bilo vidno, da je podlegel ranam, urezninam rapirja, ki je nekoč visel na steni, tokrat pa je zamazan s krvjo ležal na zlati preprogi in jo za

Literarni natečaj – zgodba

se mu po žilah ne bi pretakala njuna kri, bi mar bil že mrtev in pozabljen. Pogosto sem Božjo Trojico prosila zanj. Tako sem pod njegovo roko, na tisti siv poletni dan, ki ga je hladil rahel dež, opazovala, kako so deda v žari odnesli v najvišjo sobano Rajnega stolpa, poleg njegovih prednikov. Skušala sem si pred oči narisati njegov obraz, a nisem se ga več spominjala. Za njim nisem žalovala in točila solz. Nihče, razen očeta, jih ni. Vrnili smo se v dvorec in tam je družina jedla in pila z gosti, ki so prišli žalovat za našim dedom, glavo naše družine in trgovskega kraljestva. Tu so bili pomembni trgovci, plemiči, uradniki, bančniki, knežji odposlanci in svetilci, ki so prišli v znamenju vere. Oče se jim je nekaj časa posvečal, nato pa se je s svojimi pomočniki zaprl v kabinet, ki je nekoč pripadal dedu in v katerem je umrl. Bil je večer in temačne prostore, utapljajoče v žalosti in prepredene s smrtjo, so že osvetljevale sveče. Stala sem na zatemnjenem stopnišču in opazovala sence gostov, ki so se plazile v soju sveč, ko se je iz dedovega kabineta zaslišalo prestrašeno vreščanje. Ven so planili očetovi pomočniki, ki so hitro in brez besed hiteli po stopnišču navzdol. Tiho so se razpršili po dvorani, medtem ko se ja kričanje iz kabineta razleglo po njej. Gostje so za trenutek utihnil, se prebudili iz sna, v katerega jih je uspavala žalost prostora. Vendar

Literarni natečaj – zgodba

njihova pozornost ni trajala dolgo. Hitro so se začeli vesti, kot da se nič ne dogaja in se znova prepustili toku sanj, ki ga je rojevala smrt. Pustila sem jih, se povzpela po stopnicah in pokukala v kabinet. Tam sem videla očeta, kako se je z dedovo staro hoduljo znašal nad mojim stricem, njegovim lastnim bratom, ki je nemočen ležal na tleh in v solzah in krikih podlegal udarcem. V obraz je bil že ves otečen in krvav. Verjetno ni storil nič hudega ali žalega, a te dni je bil oče ves čas zavit v jezo in žalost, zato ni bilo potrebno veliko, da si ga spravil na čez rob. Neusmiljeno je udrihal po svojem bratu, ga tepel. Ne vem, kaj me je zagrabilo takrat, da sem vstopila. Oče me je slišal in se zdrznil. Pogledal me je in v njegovih očeh je bila le jeza. Ni kazal nobene pretresenosti ali obžalovanja, da je bila njegova hčerka priča temu prizoru. Stal je tam in me gledal, kot bi čakal, kdaj se bom obrnila in odšla, da bo on lahko nadaljeval z delom. Takrat, ko sem nemo stala s sobi, kjer sem se morala soočiti s smrtjo, v sobi, ki je še vedno nosila krvave madeže, sem ga začutila, kako se je vrnil. Zopet je bil tu, poleg mene, kot je bil takrat, ko je umrl deda. Njegova prisotnost me je zmrazila, zajel me je prijeten občutek besa in v glavi mi je zopet odzvanjal glas: »Ubij ga.«

Mira Gorenšek SKRIVNOSTNO VPRAŠANJE

Samanta Hadžić Žavski DANES ZJUTRAJ

Že dolgo sem jo poznala, staro Celjanko, a bolj na videz. O njej sem si mislila le, da je takšne sorte človek, ki pove kar misli. Potem sva se nekega dne malce zbližali. Spet se mi je potrdila, kot sem že vedela, da je človek brez dlake na jeziku in še več, da je pametna. Naneslo je, da sva se pogovarjali o 15 obletnici našega literarnega društva, ki smo ga nameravali proslavljati v Narodnem domu. Debato o tem sva zaključili, na kar se, čeprav sva bili čisto sami, nagne čisto k mojemu ušesu in mi reče: »Nekaj bi te vprašala«, nato je malo počakala in nadaljevala: »a samo, če se ne boš smejala«. Seveda me je zdaj še bolj zanimalo kaj me ima takega vprašati, da se ne bi smejala in ji zatrdim: »Ne, ne bom se smejala, seveda, da ne.« Nisem jo prepričala, zato mi še enkrat reče na uho: »Se res ne boš smejala?« »Seveda, ne«, ji pritrdim in stisnem ustnice, da bi vnaprej preprečila svoj smeh. Nato me le vpraša tisto vprašanje: »Kje pa je Narodni dom?« Prasnila sem v smeh, tako, neustavljivo. Oprostite, tako sem se smejala, da se kar nisem mogla ustaviti. Ko sem se naposled le umirila, sem ji seveda razložila, rade volje. In naj me še kaj vpraša, tako zelo zadovoljna sem bila, da zdaj ona ve, kje je Narodni dom.

Vstala, oblekla, postala pred ogledalom, češ, kako je svet krut, saj nič ne zgleda OK in odšla. Na radiu v avtu je bila nova pesem Rollingov Just Your Fool in bila sem navdušena, saj sem jo prvič slišala, kje drugje, kot na svojem youtubu ali svojem telefonu, vsakič ko se je nekdo spomnil name. Tako sem kričala, da nisem slišala ničesar drugega, to rada počnem, ko sem v avtu. Danes je moj dan D. Povedal ji bom, kako je na stvari. Samo to mi je šlo po glavi. In to, kako bo sprejela, seveda. Ravno zaradi strahu ji nisem upal povedati toliko časa. Imela je namreč grdo izkušnjo z bivšim zaročencem, smrtni primer, zaradi tega pravim grdo. Zaradi tega me je tako strah, zaobljubila se je, da se ne bo nikoli več zaročila. Rekla je, da ljudem prinaša nesrečo in da bi jo preveč bolelo, če bi se še komu, ki ji je blizu, kaj zgodilo. Najraje bi oblekel kravato, tako svečano sem se počutil, zdelo se mi je, da bo sprejela mojo prošnjo, imel sem res dober občutek. Vedel sem, da bo Tamara najboljša odločitev v mojem življenju. Nikoli nisem bil o čem tako prepričan. Ko sem se sklonil proti čevlju, da si zavežem vezalke, me je tako grozno zabolelo v križu, da sem bil v trenutku zopet pokonci. Ko sem se tako hodeč po stanovanju z rokami na hrbtu raztegoval in hkrati masiral, sem se spomnil, da bi skoraj pozabil

Literarni natečaj – zgodba

bom kmalu končno slišala v živo in da bo Mick Jagger končno pred mano skakal po odru s Keithom na svoji levi in jaz bom doživljala ekstazo in bom najsrečnejša na tem svetu. Zadnji dve leti sem se obsedla z željo, da vidim Stonse, vedno pravim, dokler so še živi. Ja, kaj? Nikoli ne veš, glede na to, da so že odpovedali koncert v Zagrebu zaradi Keithovega padca s palme, bi tokrat lahko bil že padec s postelje morda zanj usoden. To so stari strici, ne se hecat ljudje. Ko je bilo pesmi konec, sem se stegnila po cd na desno v armaturko, čeprav sem bila že praktično v Ljubljani, ampak vseeno se mi je zdelo, da imam še dosti časa, da slišim še Paint it, Black. Ko sem zgrabila cd, mi je spolzel iz roke in tako sem se avtomatsko stegnila za njim. Če bi ta dan karkoli potekalo drugače, če moški ne bi pozabil škatlice, če ga ne bi zvilo v križu, če se ne bi javil mami, če ne bi pomagal sosedi in če se ne bi odločil, da bo šel peš, se to ne bi zgodilo. Če ne bi ženska po radiu slišala svoje najljubše pesmi zadnjega leta, če ne bi tako oboževala Rollingov in če se ne bi odločila poslušati še samo Paint it, Black, se to ne bi zgodilo. Ženska je po grozljivi situaciji pomislila, da mogoče pa bo Keith uspel priti na koncert pa nje ne bo tam. V glavi ji je odzvanjal stavek: KAKO JE SVET KRUT.

na najpomembnejše in tako sem se sprehodil do spalnice in vzel iz predala škatlico. Ko sem že skoraj odbrzel skozi vrata, je zazvonil stacionarni telefon. Kdo še sploh ima tak telefon, sem pomislil, kmalu ga bom odklopil. Bila je seveda mama, saj res, ona in njena generacija še ima takšne telefone. Zvenela je dobro, rekla je, da se ji počasi vračajo moči in da ga seveda nikoli ne bo pozabila, da pa je končno zvečer lahko zaspala, brez težkih premišljevanj, ki bi segala v jutro. Bil sem vesel, rekel sem ji, da bi bil tudi oče vesel in potem sem končno, ves na trnih lahko odšel iz stanovanja. Na stopnišču sem srečal sosedo, nosila je težko vrečo in ker smo bili eden 'tistih' blokov, sem ji pomagal nesti vrečo v peto nadstropje, saj jo po drugi poti ni mogoče spraviti do vrha. Bila je hvaležna, vmes malo pojamrala, kako mladi ne znajo več pomagati in podobno. Zahvalila se mi je, ko sem se na petah obrnil, jaz pa sem pohitel proti kavarni, kjer je delala, saj sem se odločil, da bom to storil kar tam, precej nepričakovano. Poteza se mi je zdela pogumna. Čeprav sem se tiste tri postaje, ki so ločile moje stanovanje od njenega delovnega mesta po navadi peljal s trolo, sem se tokrat odločil, da se malo sprehodim. Ko sem videl pred seboj zeleno luč, sem stopil na cesto in nato me je zgrabil nek čuden, tuj občutek in tako sem pogledal na svojo levo … Pesem Just Your Fool je bila zadnje čase moj 'džem', saj sem vedela, da jo

Literarni natečaj – zgodba

kokaina, predramilo v nekakšno vzburjeno pričakovanje, ki jo je spominjalo na tisto sceno z objemom, v kater ženska s hlinjeno nedolžnostjo vpraša: »Ali imaš v hlačah pištolo, ali pa si me samo res zelo vesel?« Igrala se je z zlatim križcem, ki ga je nosila okoli vratu in si ogledovala njegove tetovaže. »Morala bi biti bolj verna. In več kleti,« je zasanjano šepnila nekam na njegovo kožo. »Razgnalo me bo …« Sobe njegovega življenja so bile kot kak brlog sredi gozda, ljubke, temne in udobne; v njih je lahko brez skrbi in brez kesanja padala kot list z drevesa. Nihče je ni videl, nihče slišal. Nihče obsojal, ker je padla. Vse dokler ni našla, ni vedela, da sploh pogreša ali potrebuje. Bolečina njene ljubezni je bila žareča, ostra in fokusirana; obdala se je z njenim ognjem in iz dneva v dan je postajala bolj fanatična in fundemantalistična. Dokončna. Kot koža obolelega z luskavico so z nje v velikih posušenih kosmih odpadale samoumevnosti, ki so poprej diktirale njeno življenje: varnost, zmernost, etičnost, trdni moralni temelji. Spoznala je, da lahko živi brez njih in umaknila je svoje čete z meja ter jih poslala domov, gret se k družinam in ljubicam. Vsi so opazili ta umik, a zgodilo se ni nič posebnega, edino na njenem telefonu so se nabirali neodgovorjeni klici in neprebrana sporočila. »Ok sem,« je drugi ali tretji teden vendarle odpisala staršem in si dovolila, da jo je prevel malodušni

Davorin Lenko KAR NE UBIJE, PUŠČA BRAZGOTINE (kratek povzetek velike teorije poenotenja) Bum! Bum, bum. En strel in svet postane manjši. In mlajši. Njegove vode so jo razpolovile in sprale balast iz njenega življenja. Bila je surova in vsak dan, vsako uro znova in znova neobdelana. Črtica kokaina, smotka hašiša, drage cigarete in visoki obrati. Pomembni klici, še pomembnejša srečanja. Nevarni ljudje. Nevaren on. Vzela je, kar ji je ponudil in kadar ji je povedal, kaj je dobro zanjo, ni razmišljala, temveč ubogala. Predala mu je krmilo in svobodna zaprla oči, medtem ko sta drvela vedno hitreje in hitreje. »Biologija trdi,« mu je zasanjano pripovedovala, »da se ženska med seksom oglaša, mislim, stoka in se dere, zato, da bi privabila še druge partnerje. Ne nujno, da bi dokončali tisto, česar prvi ne bi zmogel, temveč predvsem zato, ker več izlivov vanjo pomeni večjo možnost oploditve.« »Ali pa gre samo za užitek.« »Mogoče. Ampak človek se res ne more prepirati z biologijo. Ali, no, z Bogom.« »A veš zakaj prdci smrdijo? Da imajo še drugi, kaj od njih.« Njeno lenobno črevesje se je vsakič, ko je on z bančno kartico na kakšni gladki podlagi oblikoval črtici

Literarni natečaj – zgodba

poletni veter igraje s tankimi belimi zavesami vil v njuno sobo in je na nebu kot kakšno lepo in mlado truplo ležala skoraj polna luna, v daljavi pa je bilo slišati nežno šumenje morja. »Tebe ali sebe, ko te ljubim.« Storil je edino pravo stvar: med bolščanjem v strop je ostal tiho. Pokazala je: »Kaj je zgodba za tem tatujem?« »Stokrat sem ti že povedal.« »Povej mi še enkrat.« Nategnil jo je do hozane. Potem je negibno stal od odprtem oknu, njegovo potno telo pa se je lesketalo v mesečini. Vprašal jo je, če bi šla z njim. Šla je. Z njegovimi drogami in orožjem, tatuji, avtomobili in žareče strastno agresijo vred. V tišini noči je stokala Njegovo ime. Hozana. V majčki z napisom iz bleščic, vročih hlačkah iz jeansa in flip-flopih sprane plave farbe je izgledala ceneno, naivno ter neprimerno – točno takšna, kot si je želela biti. Točno tam, kjer si je želela biti. Rdečica ji je zalila lica in togo je spustila roko s pištolo, da ji je mlahavo obvisela ob telesu. »Zakaj, pizda, mi nisi povedal, da je nabita?« je vprašala, čeprav ji je vesoljni potop med nogama pravil, da sama prav prekleto dobro ve. Ve pa tudi to: zvečer bo med vožnjo domov utrujena od dne položila glavo na njegovo ramo in rekla, da bi si rada šla naredit nov tatu. In imela telo polno brazgotin.

srd, kadar so z vprašanji in moledovanji spet podrezali v njeno razpokano celovitost in tako uničevali estetiko njenega zapuščanja ter omadeževali njeno čistost, ko je stopala po svetu deroče krvi in iger moči. »Če bi moje življenje imelo telo, bi hotela, da mu izbiješ zobe. Porežeš z nožem. In polomiš pol kosti.« Ni razumel in bila je vesela, da je tako. Izrazi kot sta carpe diem ali tempus fugit so mu bili tuji, pa vendar je živel po teh načelih. Nož v škornju ali za pasom, zvitek gotovine v žepu, škatlica cigaret in kurac v hlačah. Vonj po svežem cvetju. Povsod v zraku, povsod okoli njega, sveže cvetje in vonj po pokošeni travi. Njegova koža je bila zemljevid njegovih poti. Na njej so bili smerokazi in trdnjave, svarila in spomini; izgubljala se je v zgodbah, ki jih je pripovedovala. »Japonska češnja,« je hripavo zamomljal, »je bila drevo samurajev, ne pa glupih bab, ker tako lepo cvetijo.« Danes si, jutri te ni; tempus fugit, ergo carpe diem. Predrl jo je kot konica žlice (ali – zakaj ne? – noža) predre jogurtov pokrovček in nikdar več se ni ozrla nazaj. Svet je bil majhen in po glasnem poku tih in njun, opran, čist ter pod njunima nogama. Kadarkoli se lahko končata, uničita in izgorita. Danes. Mogoče jutri. Toda danes je danes in jutri bo šele jutri. In: »Ne morem se odločiti, kaj ljubim bolj,« je rekla nekega večera, ko je topel

Literarni natečaj – zgodba

»Lahko pelješ hitreje? Daj … Še malo … Še čisto malo ...«

Tanja Mastnak POSKUSITI ZNOVA

In odgovor na dilemo objema in stvari v hlačah? Oboje, bejbi. Pištolo in veselje. Pištolo in veselje.

Zaradi spleta, bolj ali manj nesrečnih okoliščin, je za svoj rojstni dan pristala na Dunaju. V mestu, ki je ni ravno navdihovalo. Bahavo razkošno do kičavosti, po eni strani in poniževalno predsodkarsko do množic slovanskega življa, ki je za male pare servisiralo nemško višjo raso, po drugi strani. Ampak tako je pač naneslo. Dunaj, vedno znova Dunaj. Kolikokrat ji je že spodrsnilo prav v tem mestu. Da ne bi večera preživljala sama, je na obed povabila starega prijatelja Ernesta, ki je živel na Dunaju že od faksa naprej. Na Filozofski sta bila kolega, potem pa je on dobil službo v neki zasebni galeriji in se je preselil v Avstrijo. Z veseljem se je odzval njenemu vabilu. Pred Štefanovo cerkvijo jo je pričakal z šopkom rumenih rož. Kaj že pomeni rumena? Ko gre za rože? Željo? Posesivnost? Nekoč je bil namreč zaljubljen vanjo. Sicer pa so bili vsi. V tistih časih, ko je bila nekakšna famme fatale njihovega oddelka. Prav bi ji prišlo, če bi jo dobri stari Erni prosil za roko. Vedela je, da mu gre dobro. Razvil je smisel za prodajo slik in visoke provizije so mu lepo kapljale v žepe. Njena situacija pa je bila vse prej kot rožnata. Pred petimi meseci je izgubila službo. Kupček odpravnine se je hitro manjšal. Razmišljati je morala o preživetvenih

Literarni natečaj – zgodba

Ampak sposoben bi jo bil preživeti. To je zdaj bistveno. Moški pri teh letih ne zmorejo več kaj dosti v postelji. To je tolažilno. Torej se mora koncentrirati na preživetje. Sicer ji bo trda predla. Restavracija se je nahajala v srednjeveškem delu Dunaja, v ozki uličici obdani s cvetočimi ovijalkami. Če ne bi bilo pred vrati napisa: Prosimo goste, da se pred vrati ne zadržuje več kot pet ljudi, bi se ji zazdelo, da je v Italiji, tako lepo je bilo. Mizo je rezervirala že pred enim tednom. Trip advisor je namigoval, da gre za eno najbolj obiskanih in priljubljenih gostilnic v tem mestu. Povratni e-mail je bil koketen: Vaša miza je rezervirana, z velikim veseljem bomo vas in vašega gosta razvajali s čudovitimi okusi. Profesionalno, ni kaj. Sedla sta ob mizo pri oknu in natakar jima je prižgal svečo. Tako elegantno, z eno roko upognjeno na hrbtu. Nobel. Ernest je bil bolj molčeče sorte, zato je polnila praznino s klepetanjem o drobnih stvareh, ki so se dogajale zadnjih deset let. Same nepomembnosti, v primerjavi z njuno prihodnostjo, ki bi lahko bila skupna, v zadovoljstvo obeh. Hrana je bila izvrstna, vino še boljše, preklepetala sta se do deserta. Ona si je privoščila sahar torto, navsezadnje je bila turistka, on pa tiramisu, svetovljansko, očitno še ni nameraval zgodaj zaspati. Oh, kako obetavno!

taktikah. Erni je bil gesta obupa. Videla ga ni že vsaj deset let. Ampak glede na to, kako zelo se je metal za njo, takrat pred dvajsetimi leti … Če se je prav spomnila, je bil eden izmed tistih, ki so delali poskus samomora, da bi jo emotivno izsilili k naklonjenosti. Ah, ubogi, ubogi dobri stari Erni. Naj bi bil vesel, da zdaj ona njega vabi na večerjo. Moral bi biti vesel. Vedela je, da se nikoli ni poročil. Torej je morda vendarle ohranil upanje, da se bo ona nekega dne oglasila na Dunaju in se bosta znova srečala. Stal je pred cerkvijo, se nemirno oziral naokrog in se pahljal z robčkom zaradi vročine, ki še ni popustila niti proti večeru. Bil je prijateljsko vljuden. Rože ji je pomolil nerodno, nič kaj galantno. Razočaral jo je že s prvo gesto. Vseeno se je oprijela lepe misli o večni ljubezni, ki se nikoli ne ohladi, čeprav je do sedaj, kaj podobnega videla samo v filmih. Ampak filmi nastajajo po življenju, kajne? Tudi če ni uspelo še nikomur, njej bi lahko. Zaplahutala je s trepalnicami in odpuščajoči nasmešek ji je lebdel na obrazu. Njega je oblival pot, očala z debelimi okvirji so mu stalno zdrsavala z nosu, nervozno si je z roko popravljal tri dolge pramene las, ki naj bi prekrivali plešo sredi glave. Slekel je suknjič in pod pazduho se mu je hitro širila vlažna lisa. Res ni bil ravno slasten. Težko je bilo pričakovati, kaj drugega. Če že pri dvajsetih ni bil kaj prida.

Literarni natečaj – zgodba

mladeniča na ekranu i-pada, »imava pa že določen datum …« Košček čokoladne torte se ji je zataknil v grlu, da je začela močno kašljati. Erni je skočil pokonci in jo potolkel po hrbtu. »Si v redu?« jo je spraševal zaskrbljeno in ji molil kozarec vode, medtem, ko ji je s prtičem skrbno brisal brado. Odrinila je njegovo roko in se opotekla do šanka, kjer je pomolila natakarju svojo kartico. »Poračunajte!« je rekla. »Takoj. Mudi se.« Šele zunaj na zraku je lahko ponovno vdihnila. Ulile so se ji solze in obraz je skrila v bršljan na zidu. Poskusiti znova. Spodleteti globje. Vedno globje.

Skoraj sta že pojedla desert do konca, njen želodec se je že boleče raztegoval, tako sita je bila, da je še komaj dihala in tudi vince se jo je že malo prijelo. Izmučena od vsega dobrega, je plitvo dihala, lahno zleknjena v stolu. In prav v tej točki popolne sprostitve, ko je njena samozavest že narasla, ko se je počutila varno na svoji poti proti zagotovljeni prihodnosti, je Ernest, rdeč v obraz, izvlekel iz svoje šik moške torbice, priročen i-pad z vijoličnim okvirjem. Z zanimanjem se je nagnila proti njegovi strani mize, vključil jo bo v svoj vsakdanjik, postala bo del družinske slike, kako hitro se vse to odvija. Hitro, ampak lepo, saj tu ni kaj odlašati, čakala sta dvajset let, zdaj morata vse to nadomestiti. Na prvi sliki je bil Erni z elegantnim weimarski ptičarjem pred renesančnim dvorcem obdanim s cvetočimi vrtnicami. Pes se je pojavljal skoraj na vseh fotografijah, očitno je bil nadomestni otrok, nič hudega, čisto rada ima pse, dlake malo manj, ampak če bo to edino, kar bo treba potrpeti, ji ne bo hudega. Pogosto pa se je pojavljal tudi elegantno oblečen mlajši moški s širokim nasmehom. Prijatelj, je rekel Erni. Res dober prijatelj, si je mislila ona. Povsod je zraven. »Poročen pa nisi?« je vendarle vprašala. »Še ne,« je odvrnil in se ljubeče zazrl v celopostavni portret tistega

Literarni natečaj – zgodba

Pri vseh moških, ki jih je nekoč dajalo poželenje po njenih čarih, se na stara leta niti eden ni več odzival z zanimanjem. Prišli so pogledat kako zgleda, to že, ampak nihče več ji ni predlagal hopa cupa v postelji. Kam neki je izginila vsa tista fatalnost? Pa toliko denarja zmeče za kreme!

podobe te dežele in ljudi, kako se ob zimskih večerih zbirajo ob ličkanju koruze ali ¨češanju¨perja, o dišečih poticah, o tem, kako poleti ročno žanjejo pšenico, pomagajo drug drugemu, o njihovem smehu in veselju. Povedala je, da je tam živijo bolj skromno, da hodijo otroci poleti bosi v šolo, pozimi pa v gumijastih škornjih, da zajtrkujejo žgance, prelite s pravim svežim mlekom, ki ga pomolzejo od krav, privezanih k jaslim v toplih štalah. Jaz sem videla krave le od daleč, na širnih pašnikih izven velikih mest. Mamin glas je bil hripav od solz, ko je opisovala, kako ob polni luni zasije stara domačija v mesečini, kako se zlivajo mesečevi žarki čez slamnato streho dol po podstenju in kako stara hruška tam še zmeraj stoji, tista, ki daje tako sočne plodove, da ti njihov sok kar steče po bradi, ko ugrizneš vanje … Začudeno sem poslušala mamo. Rasla sem v drugačnem okolju, ki ni bilo vedno prijazno, sploh, če si bil tujec. Vem, da sta bila starša večkrat ponižana. A bil je moj svet, drugega nisem poznala. Ljudje so živeli vsak zase, v lepih, velikih hišah, okrog katerih so gradili visoke kamnite ograje, da nisi videl čez. Seveda smo se otroci igrali, a vedno pod nadzorom, ob določenem času. V šolo smo hodili obuti pozimi in poleti, vozili so nas starši, vozili z avtomobili. Pri mami pa sem sanjarila, kako se igram s tistimi otroki, tam ... Predstavljala sem si, kako ženemo

Bernadette Pojbič DRUGAČNA Dosti govorimo danes o nestrpnosti, neprilagodljivosti, pomanjkanju empatije, o drugačnosti. O skrbi za nemočne, o razumevanju. Spominja me to na nekaj iz otroštva, dogodek, na videz čisto nepomemben, po svoje celo smešen. Pozabila sem nanj skozi desetletja, zdaj pa se mi dostikrat vrača v misli. Zdaj, ko se soočam s tem, da živim drugače kot večina ljudi, da razmišljam drugače in sprejemam drugačne odločitve. Sem iz izseljeniške družine in kakor daleč seže moj spomin, se je naše življenje v tujini vrtelo samo okrog tistih časov, ko se bomo vrnili v domovino. Vse je bilo podrejeno temu: garanje od jutra do večera, varčevanje težko prisluženega denarja, vse za nov dom, tam daleč nekje. Rodila sem se v tisti drugi državi, tako zelo drugačni od tiste, ki so jo starši zapustili, da bi si ustvarili boljše življenje. Domovino staršev sem poznala zgolj iz maminega zasanjanega pripovedovanja. Ob večerih, ko je izčrpana od dela končno sedla, me je vzela v naročje in mi šepetaje slikala z besedami deželo, kjer preko ravnin v poletni vročini valovijo neskončna pšenična polja, kjer veje mrzel zimski veter preko preoranih njiv in kjer živijo dobri, skromni ljudje. Stisnjena k njej sem zaprla oči in v glavi so se mi nizale

Literarni natečaj – zgodba

krave na pašo, kako zakurimo in pečemo krompir, ali pa jemo ¨pajani¨ kruh, kruhove rezine, nabodene na palice in pečene na žerjavici, podrgnjene s česnom in namazane z domačo zaseko. Dišale so moje sanje, tako pristno je znala mama pripovedovati, jaz pa vse doživljati. Na skrivaj sem začela zbirati vse mogoče igrače, vse, za kar sem mislila, da bom lahko delila z otroki iz mamine domovine. Imela sem pet ali šest let, ko smo prvič prišli v Slovenijo na dopust. S slamo krite domačije že dolgo ni bilo več, starša sta začela z gradnjo nove hiše. Jaz sem v prtljagi prinesla vse svoje lutke in shranjene igrače. Za nove prijatelje. Kot vedno je mama s posebno skrbjo počesala moje do pasu segajoče lase, jih povezala s pentljo, preverila, če sem čista in rekla, naj se grem igrat na trato čez cesto. Sedela sem torej tam, oblečena v svetlo modro oblekico, s pentljo na glavi in v belih sandalčkih s paskom čez gleženj, igrače sem razvrstila predse v travo ter čakala. Naenkrat se je izza ovinka škripaje prikazalo staro rogovo kolo, na njem pa - čudež. Drobna deklica se je med vožnjo zibala na njem, ob pritisku na pedala je desno in levo prestavljala suhljato telo, saj ni segala do sedala. Z rokama se je čvrsto oklepala balanse, z brado je komaj segala do nje. Videlo se je, da z naporom pritiska na pedala, ko je bil eden ali drugi zgoraj, se je z vso težo obesila nanj, da je lahko

Literarni natečaj – zgodba

poganjala kolo. Pri tem pa so se ji koščena, bosa stopala čudno ovijala pedala, kot ptič, ki se oklepa veje. Telo je imela ožgano od sonca, suhljato, a čvrsto, lase razmršene, obleko zakrpano. Ko se je pripeljala mimo mene, ni več poganjala kolesa, le zrla je vame z velikimi modrimi očmi, kot da vidi čudo. Še ko se je že odpeljala mimo, sem videla, da se je ozirala nazaj. Jaz pa sem sedela tam med svojimi igračami in stiskalo me je v grlu, žal mi je bilo, da je nisem ogovorila. Kmalu sem opazila, da se vrača. Zdaj se je peljala počasneje, videla sem, kako postavi noge na pedalih v vodoraven položaj in pusti, da kolo teče samo od sebe. Opazovala me je. Ko je prišla do mene, sem se opogumila in rekla: »Bi se igrala z mano?« Ustavila se je in sestopila s kolesa, se poželjivo zazrla najprej v igrače, potem pa naravnost vame. Dolgo ni umaknila pogleda, jaz tudi ne. Bilo je kot borba. Med umazanimi nožicami in belimi sandalčki, med skuštranimi lasmi in pentljo na glavi. Med dvema svetovoma. V očeh sem ji videla posmeh, ona v mojih ponižanje. Zaradi tistega, kar je sledilo, sem otrpnila. Deklica me je pogledala, skremžila obraz in – izplazila jezik. Nato se je vzpela na pedal, pritisnila – in že je ni bilo več. Obsedela sem med svojimi igračami, ki sem jih mesece in mesece skrbno zbirala. Zdaj sem se jih sramovala. Tudi modre obleke in pentlje. 45

Zavrnitev ponujenega prijateljstva me je stiskalo v prsih. Predvsem način. Dogodek je le kamenček v zidu, ki sem ga po tistem desetletja gradila okrog sebe. Nekaj pa ostaja neizrečeno. Neizpovedana je ostala moja drugačnost. Drugačna v svetu, kjer sem se rodila, drugačna v tem, kjer živim zdaj. Kot rastlina, ki jo izruješ in presadiš, pa se nekako nikoli več ‘ne prime’. Izkušnja sama ni toliko pomembna, kot občutek osamljenosti, ki ga je povzročila. In zavedanje, da so sanje eno, resničnost pa je lahko nekaj čisto drugega.

Literarni natečaj – zgodba

Ines Rekar AJALON KRAFT Jutro je obetalo dan, ko je dobro postoriti stvari, katere si odlašal. Spil je kavo, še enkrat pogledal v nebo in si pokimal. Ajalon Kraft si je tistega jutra skrbno obril obraz. Dodal je za eno čajno žličko kolonjske. Oblekel si je črno gosposko obleko in izbral primerno kravato k srajci. Bila je siva z zlato iglo. Skrbno si je počesal 150 sivih las. Obul si je črne čevlje, ki jih je zloščil dan poprej. Vzel je par rokavic, pet sadik rož in komplet vrtnega orodja. Odprl je zadnja vrata, vanj položil Rudija in nakupljene stvari. Sam pa se je usedel na voznikov sedež. »Rudi, vzel sem najino najljubšo zgoščenko.« Glasnost je odmevala po avtu in tudi mimoidoči so se spogledovali ob hrupu. Bethovnova deveta simfonija se je približevala kot potres in prav tako hitro minevala. »Rajski vrt,« je prebral Ajalon. Zavil je na parkirišče kavarne. »Pridi greva Rudi,« odprl je vrata, vendar Rudi ni želel iz avta. »No,« je poskusil s priboljškom. Naposled ga je vzel v naročje in ga držal tesno ob svojem telesu. Po kavarnici se je razširil čuden vonj. Ljudje, ki so kramljali ob kavi so se obračali naokoli in pokrivali nosove. Ajalon je odložil psa na stol in naročil mladi natakarici: »Zame espresso. Zanj smetano.« 46

Punca je pokimala in čudno pogledala psa. Ajalon je popil espresso, Rudi pa se ni dotaknil smetane. Odrinila sta naprej. Mestni beton so zamenjali pašniki in njive. Počasi je vozil in se razgledoval. Kmalu ob poti pa je stal mladenič s palcem obrnjenim navzgor. Ajalon je ustavil avto. »Prisedi,« mu je malce ukazovalno rekel. »Ne vem, če greste v mojo smer,« mu je vljudno rekel mladenič. »Kdo pa še ve, kakšna je njegova smer« je nejevoljno rekel Ajalon. Odprl mu je vrata, vzel nahrbtnik in ga skorajda porinil v avto. »Ampak,« se je pritožil štopar. Vendar, ko je videl pogled voznika in ko mu je v nosnice butnil nekakšen zatohel vonj po umazani koži in kosteh, je utihnil. Peljala sta se ob zvokih Beethovnove simfonije in vsak zrla v svojo sliko pokrajine, ki se jima je počasi razkazovala. »Tule se bova ustavila,« je Ajalon oznanil. Zapeljal je na stran in povabil mladeniča iz avta. Poklical je psa, ki je spal kot ubit na zadnjih sedežih. Štopar je tedaj opazil, od kod ta čuden vonj. Prihajal je od psa. »Tole je Rudi,« mu je Ajalon predstavil psa. Položil ga je ob avto in predenj postavil posodico z vodo, ter natresel brikete. Štopar pa se je opogumil, ko je opazoval vse skupaj.

Literarni natečaj – zgodba

»Gospod, mislim, da tale pes nikoli več ne bo nič pojedel in popil.« »Aja, misliš,« je neobremenjeno rekel Ajalon. »Grem,« je štopar skomignil z rameni. »Hvala za prevoz. Naprej bom že.« Obrnil se je in padel po tleh, kot bi mu nekdo odrezal noge. »Pa sva ga Rudi,« držal je psa za zadnje tace glava pa mu je bingljala sem in tja. »Mislim, da nikoli več ne bo nič pojedel in popil.« Nadel si je par rokavic, z vrtnim orodjem izkopal luknjo, zagrebel mladeniča in posadil pet sadik rož. Pogladil si je obleko, z robčkom obrisal čevlje, se obrnil k Rudiju ga pobožal in rekel: »Umit sva te pozabila, ne moreš tak na svoj pogreb.«

in se ob nočeh stiskali ob toplem ognjišču. Ljubezen vseh domačih, še posebej očeta, ki ga je že ob rojstvu postavil za svojega naslednika, ga vzgajal v upanju, da bo gospodar, da bo vse, ker je ustvaril, kar še bo ustvaril predal njemu. Bil je njegov sin. Njegov najstarejši sin. Domačija bo živela naprej. Ponos priimka. Določeno je bilo, takoj ko je odprl oči v ta svet je bila njegova usoda zapečatena. Pa je bilo zanj to dovolj. Mu je bilo določeno življenje, kakršno si sploh ni želel. Je želel živeti le preprosto življenje moškega, očeta, morda potepuha, pohodnika ali umetnika z nežno dušo, ki ga razume vesolje posebnežev. Šola, služba, družina, življenje povprečnega človeka, tako mora biti, ker je v tem odrasel. Po šoli v službo, vse tako povprečno. Iskanje ljubezni. Je ob ljubezni poskočila iskrica, jo je občutil. Ali je bila le bežna strast. Pa so ga ljubile ženske, seveda so ga, poznam dve, tri. Bil je dober človek, umirjen, priden, zdrav za pogovor. Njegov nasmeh, telo, urejenost. Bil je moški za družino, vsaj na površju. V tistih letih je celo sam sebe prepričal, da zmore, da je to, kar vsi pričakujejo od njega. Bil je fant, čisto navaden fant, ki hrepeni, si želi in živi. Lahko je izbiral. Izbiral. Našel je dekle. To dekle. Tisto dekle. Izgubil se je v vsakdanjosti, pozabil, živel. Zmogel je pozabiti na tihi glas. Poročil se je, imel otroke. Živel je.

Lilijana Slatinek ZGODBA O NEKOMU Po travnati poti stopa. Ozre se na domačo hišo. Nič več mu ne pomeni. Ozre se v oči matere. Vidi vsakdanji odsev njenega življenja. Bolečino, radost, utrujene oči ... Kako dolgo še? Odžene misli. Noče premišljevati o drugih. Zdaj je na vrsti on. Vesel je. Konec je bolečine. Odločitev je padla. Stopa po travnati poti. Že neštetokrat je šel po njej. Na travnik kosit, na travnik grabit, v gozd podirat drevesa, v gozd po drva, v gozd po gobe. Vsak korak je bil težak, brez upanja, želje. Moral je iti, ker se je šlo. Ker je moral. Ker je tako določalo njegovo življenje. Ampak danes, danes je njegov korak lahak. Po poti gre po lastni volji. S ciljem v srcu. Danes se bo zgodilo, kar ga bo naredilo močnega, zmogel bo. Danes je ta dan. Je bila sreča nekoč, ko se je kot otrok igral, ko je v svojem svetu upal, sanjal imel želje. Ko je ob jutrih ob sončnih dneh zgodaj vstajal, pomagal na domačiji in zrl v prihodnost z upanjem. Ko je z družino na domači zemlji spomladi ustvarjal, poleti opazoval novo sonce in jeseni pobiral zrele sadove. Je morda bila sreča, ko se je pozimi grel na krušni peči, ob družini v temnem prostoru brez luči. Ko so si ob toplem ognjišču pripovedovali zgodbe in je bila zbrana vsa družina. Je sreča takrat posijala v njegovo srce, ko so peli domače pesmi

Literarni natečaj – zgodba

Pa je prišel zopet čas dvomov. Črne misli, ki jih je zatiral s tekočino, ki je tako gladko spolzela po njegovem grlu in mu ohromila misli. Črne misli. Bili so dnevi, ki so odhajali in tisti, ki so prihajali. Prihodnost mu je zopet kradla veselje. Otroški smeh nič več ni prinašal radosti. Ljubezen je že zdavnaj odšla. Umrl je oče. Pa je postal gospodar, kot mu je bilo usojeno v zvezdah. Bil je gospodar. Delal je, skrbel je. Čutil ni. Tudi misliti ni hotel. Pa so se misli prikradle v črnih nočeh, kar vrinile so se v sanje in ga uničevale. Kaj je, kdo je … Delal je, garal, se mučil s travniki, gozdovi, kmetijo, živalmi. Ljudje so se oddaljevali, oddaljevala se je ljubezen, vse je odšlo. Ko je odšla ljubezen, je hotel oditi tudi on. Ni se hotel več truditi, ni hotel več vztrajati. Pa je. Bil je vzgojen za gospodarja, moral je. Drugi so pričakovali, da bo zmogel. Pa je zmogel. Pozabil je nase, pozabil je, kaj je, kdo je. Želje, potrebe, čustva, ni jih bilo več. In ko je po grlu stekla pekoča tekočina, je v glavi pozabil, ohromil je vse in bil miren. Pa so minila leta, pa se je na kmetiji začelo novo življenje. Delal se je novi gospodar. Ustvarjala se je nova družina. Življenje se je vračalo na stare tire, na prave tire. Sestavljanka se je zlagala po pravilih. Pa niso bila njegova pravila. On ni čutil pravil. Oče bi bil ponosen. Tisti mesec je praznoval še eno okroglo obletnico. Bilo je obdobje

Literarni natečaj – zgodba

petja. Bilo mu je v veselje, z ljudmi, ki so ga razumeli, vsaj mislili so tako. Bil je človek, prijatelj? Ležal mu je na srcu, bil blizu duši. Mu je zaupal, ali govoril le stvari, ki bi jih moral. Ostali, ki so prihajali so se veselili z njim. Bili so ponosni, da ga poznajo. Bil je dober človek so mislili, še danes tako mislijo vsi. A imel je črno dušo, dušo hudiča, ni je razumel. Prepustil se ji je, ker se ni znal boriti. Njegova pesem je zvenela tako lepo, njegov glas je bil glas angela, ko je zapel, je živel, tako je dajal vtis. A enkrat je bilo dovolj. Mati se je starala, on se je staral. Iskal je izhod, hrepenel je po njem. Ni ga videl, ni ga našel. Neprespane noči. Tišina v srcu. Dolgi dnevi v garanju, dolge noči v razmišljanju. Nobenega veselja, besed, radosti … Odločil se je. Ne vem ali danes, včeraj, ali v preteklosti, ampak odločil se je. Zato je danes stopal po travnati poti proti leseni kolibi. Mimo domačije, mimo matere. Pogledal jo je, pa ni več čutil ničesar, le olajšanja. Sreča, nasmeh, ki ga je lovil ves tisti dan. Našel je mir v načrtu. Zgodilo se bo. Odprl je vrata kolibe, se zazrl v tramove nad sabo, zavihtel vrv. Imel je cilj. Vozel v rokah je zategnil in si ga poveznil okoli vratu. Ptice v tem sončnem pomladnem dnevu so žvrgolele, srne so se pasle po obronkih gozdov in nekje daleč je odzvanjala pesem, pesem slovesa, pesem svobode. 49

Marija Švajncer ŠPANŠČINA ZA DUŠO

spremenilo njeno, sicer pusto življenje. Kar naprej se drži kislo, se pritožuje in daje vtis, da se ji ne dogaja nič razburljivega. Irena se pohvali, da zna že več jezikov. Predava na univerzi. Novo znanje ji bo prišlo prav. Na simpozijih se bo srečavala s tujimi strokovnjaki in jim povedala svoje. Metod pa pravi, da prihaja med nas zato, da nekaj stori za svojo dušo. Da, španščina za dušo. Kakšna neki je njegova duša, da jo bo oplemenitila prav španščina? Je temna? Svetla? Se je skrila nekam v notranjost in tam vsa nasršena ždi, potuhnjenka, ter čaka, da jo bomo priklicali na plan? Naša učiteljica si vedno izmisli kaj novega. Nikoli nam ni dolgčas. Dogaja se, da se spet spremenimo v šolarje. Maja pozabi na domačo nalogo, Teja jo napiše vzorno na računalniku, vse je na svojem mestu, kot mora biti, nekatere besede so poudarjene s krepkim tiskom. Luka klepeta in je pri učenju nasploh zelo nezbran. Saj bi začel metati še kredo, če bi jo seveda imel. Elektronska tabla stoji pred nami vsa mogočna in ne potrebuje belih koščkov krede, ob katerih zasrbijo prsti tudi najbolj zadržane učence in učenke. Učiteljica z dotikom piše po njej, že v naslednjem hipu jo spremeni v računalniški ekran. Metod vedno stori več, kot je treba. Doma se pripravi, izreka izbrane besede in govori dlje časa, kot mu v pogovoru določi učiteljica. Pogleduje

Jezikovni tečaj španščine. V skupini nas ni veliko. Učiteljica je mlada, drobna in čedna, bolj francoskega kot pa španskega videza. Lepo se oblači. Umirjeno stoji pred elektronsko tablo in nanjo zapisuje španske besede. V telenovelah je vse preprosto, spletke potekajo sproščeno, vedno, kdo komu nastavi past, otrok pogosto ni od tistega moškega, ki naj bi bil uradno njegov oče, ženske bliskajo z očmi in se domislijo marsikatere podlosti. Besede niso zapletene in zvenijo prijetno za uho. Takšna, pravopisno pravilna španščina, pa nikakor ni lahka. Sploh preteklik je presneto težak. Pravzaprav jih je, kar več. Zapomniti si moramo čudne končnice. Čeprav je španščina romanski jezik, nastal iz latinščine, je veliko besed, ki nas ne spominjajo na prav nič. Stevardesa je na primer azafata, korenček zanahoria, računalnik pa ordenador, no, saj je tudi computadora in computador, a vseeno. Kako bi vse te besede strpali v možgane in jih ohranili v njih, čez čas pa jih po potrebi izbrskali iz možganskih zavojev in jih na ves glas ponovili? Maja pravi, da bo šla v Španijo, zato se mora veliko naučiti. Potem je nihče ne bo mogel peljati žejne čez vodo. Morda pa pričakuje, da bo naletela na kakšnega privlačnega Španca in bo to

Literarni natečaj – zgodba

po nas, ali ga občudujemo. Želi si naše pozornosti, mi pa mu naredimo veselje in ga pohvalimo. Toda ne prevečkrat. Tega ni v naši navadi. Raje malce nergamo, kaj pograjamo in opozarjamo na napake. Po svoje pa imamo tega, nekoliko skrivnostnega fanta vendarle radi. »Zdaj pa Mercedes Sosa, Gracias a la vida,« zamaknjeno sporoči učiteljica. »To pa razumem,« pohiti Metod. »Hvala za življenje,« prevede naslov. »Ne, ni prav, glasiti se mora hvala življenju,« ga popravi Irena, ki je rojena profesorica in torej nadzornica tujega neznanja. »Gracias a la vida, que me ha dado tanto,« skoraj zapoje učiteljica. »Hvala življenju, ki mi je toliko dalo,« dahne. Z ekrana zazveni pesem. Žal je pevka Mercedes Sosa že umrla. Na svojih koncertih je ljudi začarala. Zdaj je ostal samo še njen glas. »To je muzika za dušo,« si Metod ne more kaj, da se ne bi oglasil. Ošinem ga s kotičkom oči. Saj vendar joka. Kaj se dogaja z njegovo dušo? Vanjo trpa španščino, zdaj pa joče zaradi hvaležnosti življenju. Razlog za smeh ali vsaj hihitanje, ne pa za nekakšno melanholijo. »Gracias a la vida, que me ha dado tanto.« »Letos zadnjič obiskujem tečaj. Vi ga boste zagotovo nadaljevali, jaz pa ne bom več z vami. No tengo dinero,« s pretrganim glasom zavzdihne Metod.

Literarni natečaj – zgodba

Imeti denar ali ga ne imeti, to smo se že naučili. Ne vem, zakaj fant tarna. Pravzaprav zmeraj tako ali drugače toži in opozarja nase. Naj gre delat prek študentskega servisa, pa bo. Poulične glasbenike, ki igrajo na pločniku, po navadi obdarim, tudi starke in starce, ki stegujejo roko in prosjačijo za drobiž, pa tudi tistim, bolj temne polti, kaj stisnem v dlan, ker njim dajo le redki, Metodu pa res ne bom ničesar primaknila. Zanj zagotovo ne bomo zbirali denarja. Mlad je, naj si poišče kakšno delo, da bo zaslužil za tečaj španščine. Tudi to lahko stori za svojo dušo, sicer bo nejevoljna in užaljena. Torej … Na koncu zmeraj pride na vrsto test. Dokazati moramo, koliko smo se naučili. Maja si podpira glavo, Teja vzdihuje, Irena piše kot za stavo, Luka dolgo premišljuje, Metod pa je tako živčen, da komaj drži pisalo v roki. Kaj mu je vendar? Vedno je bil najboljši. Znal je več kot drugi, kar naprej se je hotel postavljati, zdaj pa to. Daj, Metod, vzemi se v roke! Saj ne gori voda. Sploh pa takšni rezultati niso nič usodnega. Potrdilo boš dobil tudi v primeru, če boš imel bolj malo točk. Vidim, da se poti. Preseda se na stolu in pogleduje na stensko uro. Se ti bo podrl svet, ali kaj? Še nisi ugotovil, da se svet ne podre tako hitro? Zanesljivo stoji in se nam roga, čeprav na nekaterih njegovih koncih mečejo bombe in ubijajo ljudi, na drugih vzklikajo zdaj proti tej, zdaj proti oni 51

vladi, na tretjih pa hočejo svobodo tiska in si ne vzamejo časa, da bi prisluhnili festivalskim popevkam, ki zvenijo, kot da je vse v najlepšem redu in kot pisan balon pred naše oči pošiljajo vabljivo ljubezen. Drugačni prirejajo parade in vzklikajo, da imajo tudi oni vso pravico do svojega prostora pod soncem. Metod pa takole s potnimi sragami … Učiteljica takoj pregleda naše teste. Ko dobimo rezultate, se najslabše odreže prav on. Ženske se počutimo kot pridne učenke in se prestavljamo na stolih ter se pomenljivo nasmihamo druga drugi. Dobro nam je šlo. »Gracias a la vida.« Mine kakšno leto. Čas podivjano in nebrzdano beži. Veliko dela se mi nakopiči. Tečaj španščine sem opustila. Nekaj sem se naučila, in to mi zadošča. Nimam namena potovati, kakšno krajše in preprosto besedilo in dialoge v filmih pa že razumem. Zjutraj si po zajtrku privoščim kavo in se zatopim v branje časopisa. Ta navada mi je še ostala. Sicer novice kar naprej iščem po spletu, toda časopise, takšne natisnjene in s posebnim vonjem, še vedno prebiram. Tedaj ga ugledam. Na fotografiji je prav on, moj sošolec Metod. V dolgem poročilu piše, da je že v preteklosti, preden je prišel v našo skupino, umoril brata, se zatem nekaj časa zdravil, zdaj pa je zavdal še svoji materi. S sveta jo je spravil na posebej krut način. Na fotografiji z ugaslimi

Literarni natečaj – zgodba

očmi zre nekam v prazno. Samo on ve, kaj se je zgodilo z njegovo dušo.

»Oprostite, malo počasneje. Kako? Kri devičnika? Katere krvne skupine, prosim?« »Kaj?! Dajte no …« Uradnik dvigne glavo iznad obrazca in zatrdi, da je to vsekakor pomemben podatek, saj morajo biti vse sestavine podrobno opisane. Azazello premisli in izstreli: »B skupine, B mora biti!« »Dobro,« prikima uradnik, »je govora o B plus ali B minus?« Aza nemočno zavije z očmi. Uradnik se omehča in sklene, da se bosta kasneje vrnila k temu vprašanju. »Poreklo sestavin?« Državljan brez oklevanja razloži, da so vse sestavine ekološko nesporne in lokalnega porekla. Pogleda uradnika v prepričanju, da s takim odgovorom ne bo deležen nadaljnjih zasliševanj. Uradniku pa funkcija ne dovoljuje, da bi se zadovoljil s kratkimi pojasnili: »Ekološke pravite? In kakšna je sledljivost? Kateri certifikat ste pridobili za gojenje, kdaj? Prosim predložite priloge.« Azazello obupano: »Nič ne gojim, raste samo, v popolni neokrnjeni naravi že stoletja.« »Tu vsekakor nismo zagovorniki tega, da bi kaj raslo samo in brez kakršnekoli kontrole. Nadzor pomeni kakovost. Kakovost pomeni zadovoljne stranke. Tale nivo nam boste morali še zagotoviti državljan.« Aza skomigne z rameni, uradnik z entuziazmom nadaljuje: »Kje sva ostala? Učinek?«

Luna J. Šribar AZAZELLOVE POMADICE »Aza!« »Gospod?« »Državljan A-z-a! Točno kateri del vam še ni jasen?« »Gospod, še priimek prosim.« »Azazello!« »Aza Azazello?« »Azazello sem in nič drugega! Ne vem zakaj se že deset minut ukvarjava z imenom, ko pa so važne le moje pomadice,« z nosljajočim glasom protestira državljan. Uradnik na URP-ju, natančneje Uradu za registracijo patentov, razmišlja; le kako naj izpolni obrazec, če ne ve strankinega priimka. Odloči se, da bo, samo začasno seveda, pustil prostorček namenjen priimku prazen. »Oprostite! Še vedno sem tukaj.« Uradnik se zdrzne ob jeznem zvenu glasu. »Ime patenta?« se obrne k stranki. »Azazellove pomadice!« »Opis patenta?« Aza pazljivo potegne iz torbe zlato okroglo škatlico in odvije pokrovček. Uradnik se sumničavo zazre v mastno, zelenkasto mazilo in povohlja. Zadiši po gozdu in močvirskih travah. Državljan začne navdušeno razlagati za kakšno mazilo gre, a uradnik se ne da zmesti: »Sestavine?« »Močvirske trave, gozdni mah, volčje jagode, nabrane ob drugi polni luni med dvanajsto in drugo, kapljica krvi devičnika …«

Literarni natečaj – zgodba

»Takole bova naredila,« komaj zaznavno se nagne naprej in zarotniško pomežikne obupanemu državljanu. »Enakomerno obarvana polt ste rekli?« Aza ga precenjujoče pogleda in prikima. »Pomladitev vsaj za deset let?« uradnik se gladi po levem licu. Aza prikimava hitreje: »In letenje.« »In letenje,« ponovi uradnik. »Dajte že, da poskusim!« vzklikne takoj zatem. Aza ga trenutek nejeverno pogleduje, potem le odvije pokrovček. Uradnik že steguje dlan proti njemu, na prst mu nakapa kanček pomade. Razmaže si mazilo med dlanmi, potem našobi usta in si ga začne vtirati v lica, v čelo, v vrat. Že naslednji trenutek začuti zategovanje, ovije ga omotičnost. Globoke gube na čelu, posledica mukotrpnega uradniškega dela, se začnejo blažiti, kmalu za njimi ni niti sence sledi. Prej upadla lica se napnejo, zadobijo zdrav rdečelični lesk. Uradnik se s široko odprtimi očmi treplja po licih, pod blazinicami prstov čuti vso prekipevajočo svežino dvajsetletnika, zaviha rokave in se začne drgniti po lakteh. Starostne pege izginevajo kot bi jih radiral. Z otroško neučakanostjo začne divje rahljati vozel na svoji sivi kravati, ihtavo odpenja gumbe na srajci, ne gre dovolj hitro, začne jih trgati, srajca odfrči na tla. »Še, še rabim!« proseče vzklikne.

Azazellu se razjasni obraz, ko začne hitro naštevati: »Pomladitev vsaj za deset let, takojšen dvig vitalne energije, zmožnost letenja, enakomerno obarvana polt …« »Samo moment!« uradniku se iskrijo oči. »Ocena varnosti?« »Prosim?« »Imate izdelano oceno varnosti za svoj izdelek?« Uradnik ni nič kaj zadovoljen z dejstvom, da mora opozarjati na samoumevne stvari. Odrecitira na kaj se nanaša ocena varnosti, sploh če izdelki omogočajo letenje. Da niti ne omenjamo specifikacije višine, neoviranega gibanja v skupnem zračnem prostoru, pristajanja ... V oceni varnosti je jasno zabeleženo, katere sestavine lahko uporabljate, katerih ne. Upa, da je državljan Azazello seznanjen s tem, kaj je dovoljeno nabirati in česa pač ni dovoljeno nabirati. Lista A in lista B! Seveda pa je ocena varnosti nadvse pomembna tudi zaradi svežine izdelka. Ali gre pri izdelkih za prvo svežost, drugo ali tretjo svežost. Azazello posluša in se grbi vase. S šibkim glasom ugovarja, da so njegove pomadice vendarle ves čas sveže. Uradnik prikima: »No, potem potrebujem točno specifikacijo vseh konzervansov.« »Am - pppak, am - pppak …,« Azazello začne jecljati. Uradnik se zadovoljno razkomoti na stolu, z zavedanjem o pomembnosti svojega dela.

Literarni natečaj – zgodba

Aza je tovrstnih odzivov vajen, poda mu še kanček pomade. Uradnik se namazili po zgornjem delu trupa. Po celem telesu začuti skoraj nevzdržno žgečkanje, kot bi skočil v vrelec šampanjca. Zaobjame ga vročica, prisili ga, da si začne odpenjati še hlače, ki takoj zatem pristanejo v kotu sobe. Kot bi ga potisnila nevidna vzmet, skoči na pisalno mizo v samih velikih, belih spodnjicah. Tudi kravata mu še vedno binglja, z enim sunkom jo povleče dol, jo začne vrteti nad glavo, divje migati z boki in otresati s tolsto zadnjico. Prej skrbno urejeni papirji frčijo naokrog. Nihče jih ne bo pobral. Azazello ga prekrižanih rok opazuje od spodaj, dober opazovalec, bi zaznal blesk odobravajočega ugodja v njegovih očeh. Tisti trenutek uradnika privzdigne z mize za nekaj centimetrov. Nemočno zakrili z rokama po zraku, pa hitro ujame ravnotežje, pobrca z nožicama in zaplava proti stropu. Usta se mu razlezejo v širok nasmeh, ko se preobrne na hrbet in zavesla po zraku. Odplava proti oknu, Aza skoči in ga odpre na stežaj. Uradnik švisne mimo. »Hej! Kaj pa moja registracija?« zakriči Aza za njim. »Ne budalite vendar državljan Aza! Kakšna registracija neki?!« Njegove lepo oprane bele spodnjice se lesketajo, ko uradnik odleti v svoj prvi svoboden, sončen dan.

Literarni natečaj – zgodba

že rekel tisti tibetanski modrec, tisti … No, kako je že bil? Milarepa. 'Kakor drevo nudi senco vsem, ne da bi delalo razlike, naj tudi tvoje srce ne dela razlik in je v enaki meri sočutno do vseh.' In res sta bili nepristransko darežljivi do mene, prijateljici moji, v minulih letih. Kaj letih, desetletjih! Premnogokrat sem počil v vajini senci in k sreči nisem bil slep za vajino modrost, je sam pri sebi umoval stari oče. »Torej,« se je nato znova posvetil dečku, saj je vedel, da je modrost piškava, če se jo tišči samo zase. »Naj ti zdaj pokažem. Poberi tisto vejico tam, jo vidiš?« Deček je stekel ponjo in jo pokazal dedku. »A tole?« »Točno tisto, ja. No, zdaj jo pa prelomi.« Deček se je napel in vejica se je meni nič, tebi nič z reskom zlomila. »Zdaj pa poberi tiste tri tamle,« je v travo pod eno od lip pokazal deda in še sam pobral par vejic. Podal ju je vnuku in mu rekel: »Zdaj pa jih deni skupaj v sveženj in jih vse skupaj prelomi.« Deček se je naprezal in naprezal, a dračje se nikakor ni hotelo podati. »Ne morem. Ne gre.« »Ee, vidiš, Jaša. To pa zato, ker je v slogi moč – močnejši smo, če stopimo skupaj. To je stara stara …« »A tako stara ko ti, deda?« »Še bolj, če verjameš,« se je spet zahahljal Ciril. »To je res stara stara stara indijanska modrost. No,

PROZA: Pravljice Petra Brecelj DANES BOVA POSADILA DREVO Trava je šumljala pod težkimi koraki. No. Vsi pa vendarle niso bili tako težki. »Deda, kam jo bova dala?« Komaj petletni deček je sijoče očke uprl gor v dedka, s katerim sta z roko v roki hodila po jasi. A nista bila sama – deda je v drugi roki nosil mlado lipo, pod roko pa lopato, da jo bosta z vnukom skupaj posadila. »Tjale, k drugima dvema,« je proti robu travnika, kjer sta se za staro domačijo košatili dve lipi, kimnil deda Ciril. »Zakaj pa prav tja? Je ne bi raje dala kam drugam?« se je po travnati širjavi razgledal fantič. »Je že boljše, veš, da so skupaj,« mu je odvrnil deda. »Zakaj? A da jim ni dolgčas?« »Tudi, tudi,« se je dobrodušno zahahljal stari oče. »Pa tudi zato, ker je v slogi moč.« »Kaj pa to pomeni, deda?« »Čakaj, ti bom pokazal.« Dospela sta v lipov gaj na robu posesti ter drevesce z vrečevino, ovito okoli korenin, in orodje odložila v senco. Ee, kako dobro dene senca osiveli glavi, je pomislil deda. Kako je

Literarni natečaj – pravljica

na ušesa vaškemu starešini in nemudoma je sklical vaški shod: vso vas je povabil, naj se zide na trgu naslednjega dne točno opoldne. Tako se je prihodnjega dne res zbralo staro in mlado, da bi prisluhnilo modremu starcu, ta pa se je s košatimi brki in velikim turbanom na glavi, odet v belo tuniko, segajočo do tal, postavil na obrobje trga daleč stran od imenitnega drevesa in nagovoril zbrane. Dolgo je govoril in opoldanska pripeka jim ni prizanašala, da so se vsi prepoteni prestopali na vročem pesku, po debeli uri pa se jih je starec naposled le usmilil in jih poslal pod drevo. Končno v njegovi senci so si vsi glasno oddahnili, otirajoč si premočena čela. »Še mislite, da ni od drevesa nobene koristi?« jih je vprašal starešina. »Njegove korenine zadržujejo zemljo in vodo, njegova krošnja pa nam polni pljuča in ščiti glave. Slep je tisti, ki v tem ne vidi nobene koristi,« jih je podučil starec. »In tako, vidiš, tudi za naravo in človeka velja, da je v slogi moč,« je pripoved strnil stari oče Ciril. »Tudi človek in narava morata biti v slogi, tudi človek in narava morata stopiti skupaj.« »Tudi človek in narava morata stopiti skupaj,« si je v brk ponovil Jaša, zdaj že sam sivoglav. Stal je pri kredenci v dnevni sobi v stari domačiji, obujajoč spomine. Skozi bližnje okno je lilo sonce in njegovi žarki so padali na fotografijo v Jaševih grčavih rokah, s katere sta se

pridi, stopiva zdaj še midva skupaj in začniva. Najprej morava izkopati veliko luknjo in …« »Zakaj pa veliko, deda? Saj je najina lipa še čisto majhna.« »Da bo mlado drevo laže delalo korenine v zrahljani zemlji, veš.« »A so ti to tudi Indijanci povedali?« »O, Jaša, Jaša, ti si pa nabrit,« se je smejalo staremu očetu. »Ne, tega me je naučil moj ded. Veš, ko sem bil približno tvojih let, sem tudi jaz posadil lipo s svojim dedkom, tistole tam,« je na večjo od dveh pokazal Ciril. »Tole zraven pa je posadil tvoj očka s svojim in tako, vidiš, sva danes midva na vrsti.« »Zakaj pa sploh sadimo te lipe, deda?« »Zakaj? Čakaj, ti bom povedal, kar je že dolgo dolgo tega meni moj ded.« In stari Ciril je malemu Jaši povedal tole zgodbo. Nekoč so v neki vasici v daljni, vroči Indiji vaščani hoteli posekati veličastno drevo, ki se je bohotilo sredi vaškega trga. »Kaj nam bo to drevo,« so govorili. »Dokler samo ždi tukaj, ni od njega nobene koristi. Posekajmo ga, pa iz njega raje napravimo kaj, kaj uporabnega,« so si prikimavali ter se praskali po glavah in bradah, tuhtajoč, kaj vse bi lahko iz lesa drevesa stesali. Ta bi si napravil stol, oni ograjo, spet tretji tramove za novo streho. Sčasoma je vse to prišlo

Literarni natečaj – pravljica

mu smejala Ciril in Jaša, dedek in vnuk. »Še dobro pomnim tvoje besede, deda,« je spominu zatrdil Jaša in se zazrl skozi okno proti oddaljenemu obronku posesti, kjer so po oblakih na sinjem nebu svoje krošnje složno stegovale zdaj že štiri lipe, vsaka mogočnejša od prejšnje. »Še dobro pomnim.« Vtem je za hrbtom zaslišal topot otroških nožic. »Dedi, dedi, dedi!« Zasukal se je in se nasmehnil vnučku, ki se je hitel prižet k dedku. »O, Lan, pa ste le prišli.« »Smo.« Deček je zvedavo pomolil nos v fotografijo v starčevih rokah, naslednji hip pa pogled že neučakano uprl kvišku v dedka. »Dedi, kaj bova danes počela?« »Kaj bova danes počela?« Jaša je fotografijo vrnil na njeno mesto na kredenci in se zazrl v vnukove sijoče oči: »Danes, Lan, danes bova posadila drevo.«

Literarni natečaj – pravljica

Ivana Hauser POLŽ FRIDOLIN Polž Fridolin se je s hiško na hrbtu sprehajal po gredi. Zdaj se mu ni bilo treba bati, da bi se med solato izgubil, ker je bil doma povsod, kjerkoli se je ustavil. Bil je slabe volje: »Ne maram več solate. Nobenega okusa nima.« Tedaj je s sosednje grede zadišalo nekaj čisto posebnega. »To moram videti,« je rekel Fridolin in pohitel na drugo gredo. Kar ostrmel je pred lepo, rdečo jagodo. Previdno jo je obliznil. »Mmmm, to je pa dobro! Bom kar tu ostal,« je rekel. Potem je jedel in jedel, dokler ni globoko rignil. »To je bil najboljši piknik,« je brundal, glasno cmokljal in zlezel med živo mejo počivat. Jagode pa so vsak dan bolj rasle, sonce jih je barvalo in sladkalo. Veter se je podil po vrtovih, zbiral vonjave in jagode še nadišavil. Odslej Fridolin ni več jedel solate, saj so mu jagode veliko bolj teknile. Nekega dne, ko je pojedel že peto jagodo, je rekel: »Za danes imam dovolj,« je nenadoma začelo deževati. Fridolin se je raztegoval in užival: »To mi je še manjkalo. Zdaj bom spet imel dovolj sline,« je rekel, ko so kaplje polzele po njem. Lepo se je okopal in začel lesti v hiško. Toda, glej smolo! Trebuha ni in ni spravil v hiško. Na vse načine ga je stiskal in 58

mečkal, a zaman. Godrnjal je vedno glasneje in zbudil črička Leona. Ves razburjen je čriček Leon prilezel iz svojega rova. Ko pa je videl, kako Fridolin tlači svoj trebuh v hiško, se je začel smejati: »Hihihi! Ne bo šlo, Fridolin. Preveč jagod si pojedel.« »Kaj pa ti veš, ko ves dan spiš. Ponoči pa godeš pred rovom kot bi bil v disku, da jaz ne morem spati.« Pa mu je Leon zabrusil: »Tudi jaz ne morem spati, da veš! Vsak dan glasno cmokljaš nad mojim rovom.« »Če so pa jagode tako dooobre. Kar pet sem jih pojedel vsak dan.« Takrat ga je čriček Leon opozoril: »Kaj se ne bojiš, da te bo vrtnarica Cilka vrgla čez ograjo, ker ješ njene jagode?« Fridolin se je zadaj do kraja raztegnil in se pobahal: »Ne, ne, Cilke se ne bojim. Sva se oni dan srečala, ko sem ravno zapuščal jagodno gredo in je rekla: »Glej, glej, kako lep polž.« Mene pa je njena pohvala spravila v tako zadrego, da sem se takoj potegnil v hiško. Ampak njene Koke se pa res bojim. Oster kljun ima in vse kar vidi kljune. Gotovo bi tudi po meni udarila.« Leon mu je prijateljsko pritrdil: »Imaš prav. Koke se tudi jaz bojim. Pred njo vedno zbežim v rov.« »Ojej! Kam se pa naj zdaj jaz skrijem? V hiško ne morem več, ker je premajhna,« je zajokal Fridolin.

Literarni natečaj – pravljica

»Hiška že ni premajhna, le ti si predebel,« ga je zavrnil Leon. Zdaj je bil Fridolin resnično užaljen: »No ja. Če sem res predebel, si bom pač hiško povečal.« Sedem dni se je Fridolin slinil, lizal in lepil peti zavoj na svoji hiški. Zelo malo je spal in pojedel samo še dve jagodi na dan. Ko je bila hiška gotova, je bil zelo utrujen. Težko je že čakal na počitek in zlezel v hiško. A glej smolo. Hiška mu je bila zdaj prevelika. Fridolin pa je z olajšanjem rekel: »Eeeh, nič zato. Bom pa spet lahko pet jagod pojedel vsak dan.«

odprla oči in zadnja, ko jih je zvečer zaprla, je bila elektronska pošta. Preko dneva je bila z enim očesom na ekranu, v šoli ni več sledila in tudi ocene so pričele padati, vse sošolke pa so naenkrat postale otročje. Najlepše ji je bilo doma v svoji sobi z računalnikom v naročju. Če ni bila »priklopljena« je bila sitna, imela je namreč občutek, da ji vsi težijo. Razumel jo je le princ, ki jo je vzpodbujal naj pobegne in tako pokaže samostojnost, zrelost. Sneguljčica pa ni bila edina, ki se je zatekala v skrajnosti. Mačeha je namreč njuno čedalje večjo oddaljenost potlačila z obiski najrazličnejših strokovnjakov za lepoto. Podaljšane trepalnice, nova barva las (seveda blond s pridihom roza, saj je to trenutno najbolj priljubljen odtenek pri mladih, zaostajala pa že ne bo …), umetni nohti, pa kozmetičarka –malo botoksa v ustnicah itak nihče ne opazi. Doma pa se je potem vrtela pred ogledalom in vzdihovala: »zrcalce, zrcalce na steni povej …« Če je SLUČAJNO dobila manj všečkov od Sneguljčice, je prišlo do slabe volje in napetosti med njima. Sčasoma je princ Sneguljčici dodobra prepral možgane in ko je imela vsega ‘poln kufer’ se je ob mraku splazila v gozd, kjer sta bila dogovorjena, da se srečata. Ko je med drevesi zagledala moško postavo, je močno začela dvomiti vase (Bo mogoče ugotovil, da je mladoletna, čeprav je suvereno trdila, da je že

Jožica Založnik SNEGULJČICA ZA RAČUNALNIKOM Klink – klink, je škrcnilo, ko se je na računalniku pojavilo elektronsko pismo. Zadnje čase je bilo to tako pogosto, da je mačeha Sneguljčici omejila uporabo računalnika. Le-ta je o nevarnosti dopisovanja z neznanci slišala že v šoli. Prepričana je bila, da ima vse pod kontrolo. Sicer si pa itak ne dopisuje z neznancem; v osebnem opisu se je dobro predstavil in celo povedal, da je princ iz sosednje dežele. Njegov opis je bil točno takšen kot je bila sanjska podoba, ki jo je imela Sneguljčica v glavi. Dopisovanje z njim je sicer prekinila starokopitna mačeha, a prikrivanje ni bilo težko, saj stari vedno padejo na finto, da nekaj »delaš« za šolo. Sicer je vse prepovedano v puberteti izziv, itak pa tudi mačeha skriva svojo negotovost in strah pred staranjem z nenehnimi obiski lepotnih salonov. Kako bi potem razumela njene probleme? Princ jo je znal vzpodbujati, lahko mu je razkrila najglobje misli, želje. Škoda le, da ji ni poslal svoje slike, sama pa mu jih je poslala že lepo število. Kakšno radost je čutila, ko je pohvalil njeno postavo v kopalkah. Do takrat je poznala le mačehine pripombe o njenih »premočnih« bedrih in pa lastno nezadovoljstvo s premajhnimi joškami ... ampak princu so bile všeč prav takšne. Prva misel, ko je zjutraj

Literarni natečaj – pravljica

žive komunikacije, iskrenosti, odgovornosti … V miru in tišini so občutki jeze, zamer in negotovosti izzveneli. Spet je začutila potrebo po varnosti in topli bližini, ki jo nudi le dom. Ko so palčki sklenili, da so ji podali dovolj lekcij, so preko skypa kontaktirali mačeho. Ta si je ob njenem izginotju očitala brezbrižnost in sebičnost. Spoznala je, da pretirano ukvarjanje z zunanjim videzom ne pripelje do sreče, niti ne reši ostalih problemov. Ko sta se zagledali, sta planili v jok olajšanja in si obljubili, da bosta več časa preživeli v skupnem pogovoru, druženju in ostalih bolj ali manj pocukranih stvareh. Tako sta srečno živeli do konca dni … dokler Sneguljčica ni dobila pametnega telefona – ampak to je že druga pravljica!

polnoletna! Morda pa bo opazil, da si je s photoshopom malce zgladila mozolje …). Popadel jo je občutek tesnobe, srce pa ji je tako razbijalo, da ga je najverjetneje slišal ves gozd. Pred njo je namreč stal najlepši fant, z najbolj modernimi čevlji, na težkem motorju, s cigareto v ustih. Rahlo odsotno in hladno jo je pozdravil, komaj da jo je opazil. Sicer je pričakovala, da ji bo ponudil čelado, a ji je le z roko namignil naj prisede. Prvič se je vozila tako hitro, divje, čeprav ji to ni najbolj ugajalo, je strah potlačila, da ne bi izpadla otročje. Sredi gozda sta se ustavila pred hišico, kjer ji je ponudil pijačo. Ne navajena pitja se ji je po prvem kozarcu vse zdelo blazno smešno, tudi to, da se je naenkrat znašla v sobi polni naprav za snemanje filmov – mimogrede, brez hlač in majice. Ko je po stenah zagledala fotografije pomanjkljivo oblečenih deklet, ji je začela situacija postajati vedno bolj jasna. Um pa se ji je zbistril šele, ko je na steni zagledala tudi svoje slike. Z izgovorom, da pijača zgublja učinek in si jo gre dotočit, se je izmuznila iz hišice in tekla dokler ni zagledala druge hiše. V množični poplavi čustev in še rahlo omamljena, se je samo sesedla, ko je dosegla prag hiše. Ko se je ovedla je opazila, da je pritekla v hišo, kjer je živelo 7 palčkov. Počutila se je strašno ogoljufano in osramočeno, zato je naslednjih nekaj dni preživela pri palčkih in dovolila, da jo podučijo o varni uporabi interneta, pomembnosti

Literarni natečaj – pravljica

pospravljanja kurjekov. »Nee,« se je otepala metla, »jaz nisem Kurjemetla.« Solze so ji stopile v oči, ko je spoznala, da si gospodinja ne bo premislila. Pometala je kokošje kakce in čakala, da jih bo čudežno zmanjkalo. Pa je minil cel mesec, ko je gospodinja dobila bolj trpežno metlo za kokošnjak. »No,« je gubala čelo stara ženica in od dobrega razmišljanja poskočila. »Odrežem ti ročaj, malo pristrižem lase pa boš Pepelmetla. Pa seveda okopam te.« je dvignila nos ženica. Priprave na drugo delovno mesto so trajale več dni. »Vonja se najtežje znebiš.« je žena razlagala možu. Dvakrat dnevno je ženica s Pepelmetlo odstranjevala saje in pepel s peči. »Ačih, ačih, mislim, da sem alergična na prah,« je poskušala razložiti kmetici. Tudi tokrat se kmetica ni zmenila za metlino tarnanje. Kmalu je metla zbolela. Lasje so odpadli, iz ročaja pa so pogledale male trske. Kmet se je na zimo odločil: »Metla pojde v peč, za nobeno rabo ni več.« Ko je metla to slišala pa se je ujezila. »Bila sem Strašmetilo, Kurjemetla, Pepelmetla in sedaj želite, da vam dam še zadnjo toploto iz sebe, ko bom v peči?« Tako se je razburila, da je v peči nekaj zaprasketalo, se zaiskrilo in pepel je prekril vso kurilnico. Nenadoma je začutila lahek večerni veter na obrazu in začudeno pogledala v svoj bleščeč ročaj. Črno ogrinjalo jo je božalo po mehkih laseh in pogled na kmetovo hišo z višine ji je povrnil

Ines Rekar SAMO METLA V zaprašenem in temnem podstrešju hiše je stala metla. Z umazanimi in zavozlanimi lasmi, ter zbledelim in hrapavim ročajem, je tožila nad svojim življenjem. »O, jaz, uboga metla. Včasih sem se pritoževala, ko so me vihteli po dvorišču. Zdaj pa bi vse dala za malo sonca in svežega zraka.« Naslednji dan je kmet rovaril po podstrešju. Metla je skakala, se vrtela in kričala. »Hej, tukaj sem!« vse, da bi jo le opazil. Kmet se je od silnega kihanja in kašljanja odpravil proti vratom. Metla pa je izkoristila priložnost. Skočila je pred vrata in kmet se je spotaknil obnjo, da ga je kar odneslo. »Hrkkklll,« stresel je z glavo, pobral metlo in se vrnil v kuhinjo. »Poglej,« je pomignil ženi, »tale bo dobra za na njivo.« Odnesel je metlo ob hiši navzdol in jo zabil z ročajem v zemljo. Na štrenaste lase ji je povezal ruto, jo ovil v ženin stari predpasnik in si ponosno čestital. »Odlično, naravnost fantastično Strašmetilo si!« Pa so minevali dnevi. »Čisto prevroče mi je in nobenega dela nimam«, je metla tožila polžu, ki se je slinil po njej. Po enem mesecu pa je kmet obupal. »Prav za nobeno reč nisi, namesto da bi ptiče preganjala, da mi ne pozobljejo pridelka, jih vabiš k sebi.« Izruval je metlo in jo vrgel pred hišni prag. Naslednje jutro se je gospodinja lotila

Literarni natečaj – pravljica

občutek svobode. »Letim, letim,« naenkrat so jo roke trdno prijele in spust pod oblaki je bil nenaden. In tam so bile. Na stotine lepih, pokončnih in zadovoljnih metel. In tam je ves imeniten stal Metlograd. »Dom,« je s tresočim glasom zašepetala metla. »Tu bom lahko to kar sem. Samo Metla.

Literarni natečaj – pravljica

Darinka Kozinc SKLEDA JE LAHKO TUDI BAZEN Bilo je poletje in nekdo je v gozdu pozabil skledo. Kovinsko skledo srebrne barve. Našla jo je miška: »O, kako lepa skledica, kar s seboj jo bom vzela!« je sklenila. Skleda je bila velika, mnogo prevelika za miško. Zelo se je namučila, da jo je privlekla do svojega domovanja pod korenino mogočne bukve. Toda skleda je bila prevelika, da bi šla v miškino domovanje. »Kaj naj sedaj z njo?« si je rekla miška. Pa je mimo priskakljal še majhen zajček. »O, kako lepa skleda! Mi jo daš?« »Dam,« je brez oklevanja rekla miška, »toda v zameno mi moraš prinesti tri korenčke!« Zajček je prinesel tri korenčke in zamenjala sta. S sprednjima tačicama je dvignil skledico in odskakljal. Skleda je bila težka, veliko pretežka za zajčka. »Kaj mi bo ta skleda?« si je rekel. Takrat je mimo prišla ježevka. »O, kako lepa skleda!« je vzkliknila, »mi jo daš?« »Dam,« je odvrnil zajček, »toda v zameno mi moraš prinesti štiri hruške!« Ježevka se je vrnila s hruškami in zamenjala sta. Nekaj časa je občudovala skledo, nato si jo naložila na hrbet in stekla proti 63

domu. Toda skodela je bila za ježevko težka, pretežka. »Le kaj mi bo skleda?« si je rekla. Na veji se je zibala veverica:. »O, kako krasna skleda! Mi jo daš?« »Dam,« je odvrnila ježevka, »toda v zameno mi moraš prinesti deset lešnikov! In to oluščenih!« Veverica je ježevki prinesla deset oluščenih lešnikov in zamenjali sta. Veverica je skledo odnesla domov pa čeprav je bila tudi zanjo težka. Skledo je postavila pod drevo, na katerem je prebivala, na mehki gozdni mah. Vanjo je nalila vode in v vodo posadila svoja dva mladička. O, kako čudovito je v poletni vročini čofotati v vodi! Veveričja otroka sta od veselja in navdušenja tako vpila, da so ju slišali miška, zajček in ježevka. Pritekli so pogledat. »O, kako, da se tega nisem domislila!. Za skodelo ti dam tri korenčke!« je ponudila miška. »Jaz ti pa dam štiri hruške!« je vzkliknil zajček. »Jaz pa deset lešnikov!« je rekla ježevka. Veverica pa je le odkimala. Nato je rekla: »Prinesite raje vaše otroke, za vse je dovolj prostora v bazenu in še bolj veselo bo!« Miška je prinesla svoje tri male miške, ježevka štiri ježke, le zajček, ki je bil še majhen se je pridružil mladičkom v bazenu. Medtem ko so se zajček, mali veverički, miške in ježki zabavali, so starši pripravili gostijo iz treh

Literarni natečaj – pravljica

korenčkov, štirih hrušk in desetih lešnikov. O, kako so se najedli!

UTEMELJITEV IZBORA PROZE Letošnje prebiranje prispelih tekstov za zgodbo in pravljico je uredniškemu odboru naložilo zahtevno delo. Da so poslani teksti na literarno dokaj visokem nivoju, ni bilo presenečenje, bolj je presenetilo, da so prispeli v tako velikem številu in tematsko si tako blizu. Pri izbiri zmagovalne zgodbe se je uredniška ekipa strinjala enotno, saj je aktualnost vsebine in opis navidezno vsakodnevne banalnosti dogodka prepričala. Avtor nas s hitrim slogom izmenjavajočih se dialogov vrže v zaprt in tog uradniški prostor, ki že sam po sebi ne dopušča izbire izhodov. Drži nas v pričakovanju, tako da se bralca oprime želja po izstopitvi iz uradniškoformalnega okvirja, želja, katera se iz stavka v stavek razblinja. Literarno okolje je okolje našega bivanja, kjer je formalna površinskost pomembnejša od vsebine. Da sta čas in prostor zgodbe postavljena v okolje, katerega definira togost zakonov in zatohlost uradnikovanja, ni naključje. Zaprtost prostora ne dopušča kreativnosti, kjer bi v vsebini iskali kontekst in širino, pomembnejši je zapis, zgolj površinsko poimenovanje na uradni listini, kot pa širina in večplastnost poimenovanega. Izhod in rešitev, nam avtor ponudi v obliki, nam velikokrat neopazne, pomadice, katero se nanaša površinsko, v prenesenem pomenu na naše površinsko v brezizhodno uradniško okolje vpeto življenje. Rešitev je tako iluzorna, kot je iluzija, da z ozaljšanjem zunanjosti, našo skrbjo za spreminjanje podobe, slepimo sebe do te mere, da verjamemo v spremembo vsebine. Hkrati jo pa vidimo lahko tudi kot rešitev, da se v na videz nepomembnih dejanjih skriva fantastična rešitev spon za življenje.

Literarni natečaj – zgodba in pravljica

LOKALNO

Mačji svet 66

Lokalno

MaÄ?ji svet 67

Lokalno

FRANJO FUNKELJ – FRENK Umetnik, v prostem času varilec Skulpture v reviji so delo umetnika Franja Funklja – Frenka. Franjo Funkelj (Celje, 1969), kipar, pesnik, gledališčnik, lutkar …, samouk v vseh vejah umetnosti, ki ga spremljajo skozi življenje. Živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah Franjo Funkelj se je že v zgodnjih letih srečal z umetnostjo, ki ga je zaznamovala za vse življenje – gledališčem. Tega je imel namreč najraje, že od otroških let. Začel je v domačem lutkovnem gledališču, potem nadaljeval v šolskem, povabljen pa je bil tudi med odrasle domače gledališčnike kjer aktivno sodeluje še danes, velikokrat celo z glavnimi vlogami. Poleg vloge igralca se je preizkusil tudi kot fotograf, vendar mu je digitalna fotografija vzela užitek ustvarjanja v domači kopalnici, predelani v temnico. Svoja čustva večkrat izlije tudi skozi verze poezije. Franjo Funkelj je zaključil srednjo kovinarsko in strokovno šolo. Skozi poklic varilca, je odkril čar zavrženih ali odsluženih kovinskih materialov, ki jih je pričel sestavljati v nove oblike, skulpture, ki jim skozi

poimenovanje pomen.

večplasten

»Posebnost varjenih skulptur je uporaba že narejenih kovinskih izdelkov in polizdelkov ( ready made), katerim z drugačno namembnostjo in vpetim v svoj koncept dajem novo funkcijo, tako rekoč drugo življenje v ustvarjanju zgodbe svojih skulptur. V na videz sproščenih in že burkaških držah iščem globlji razmislek in vsako začinim z lastnim humorjem.« NAGRADE: Zveza likovnih društev Slovenije: Certifikat za kakovost: za delo »Ptič« 2005 za delo »Riba« 2006 68

Lokalno

podari

»Svarog in staroselke« (v tandemu s slikarko B. Zupanc) 2013 Vransko – Schwentnerjeva hiša: »Svarog in staroselke« (v tandemu s slikarko B. Zupanc) 2014 Ljubljana – SKB: »Svarog in staroselke« (v tandemu s slikarko B. Zupanc) 2014 Piran – Galerija Apolonijeva palača: »Svarog in staroselke« (v tandemu s slikarko B. Zupanc) 2015 Žalec – Dvorec Novo Celje: »Svarogova bomboniera« 2016 Šoštanj – Mestna galerija Svarogova bomboniera« 2017

6. mednarodni festival (Forma VivaMakole) 2008: 3. nagrada za delo »Čreda« Občinska Prešernova nagrada za delo na področju likovnega ustvarjanja 2009 JAVNE PLASTIKE: Zreče, krožišče: »Kolesje časa« Slovenske Konjice, GOP Kongrad: »Delavka« Slovenske Konjice, MC Patriot: »Hlastanje za znanjem« Rače – Podova, Galerija b.Mimi: »Čreda« Makole, Forma Viva: »Vitez«, »Petelinji boj«

Tujina: Kragujevac – SRB Galerija doma i omladine: »Svarogova bomboniera« 2009 Sarajevo–BIH Turski kulturni centar – Galerija: Skupinska razstava SLOTURK 2010 London–GB Harrow Art Centre: »Bon Appetit« 2011 Gaziantep Turčija – Galerija mestne hiše Gaziantep: Skupinske razstave skupine SLOTURK 2009–2016 Hranice, Češka – Galerija mestne hiše: Skupinska razstava »870« 2016 Praga, Češka – Galerija Lapidarium: Skupinska razstava »Together again« 2017

RAZSTAVE Doma: Slovenske Konjice – Galerija kulturni dom: »Plešasta pevka« 2003 »Železna cesta« 2004 »Krilatci« 2005 »Angeli in demoni« 2007 Slovenska Bistrica – Art planet: »Svarogova bomboniera« 2009 Slovenske Konjice – Mestna galerija Riemer: »Svarog in staroselke« (v tandemu s slikarko B. Zupanc) 2012 Ljubljana – Mestna hiša Ljubljana: »Tukad munga« (skupinska razstava) 2012 Kozina – Knjižnica: »Svarog in staroselke« (v tandemu s slikarko B. Zupanc) 2013 Ankaran – Kavarna Ankaran: 69

Lokalno

Dedni zapis 70

Lokalno

saj sem se tja vsak dan vozil v šolo, pogosto pa tudi na obisk k stari mami, ki je ostala v stari hiši. Njo sem rad obiskoval tudi kasneje, ko sem hodil na gimnazijo v Celju, in še kasneje, ko sem študiral v Ljubljani. V Ljubljano sem se selil postopno in precej dolgo, dokončno preselil pa šele takrat, ko sem začel živeti s svojo sedanjo ženo. Medtem sem se še vedno ves čas vračal v Vitanje. In se še zdaj – skupaj z družino. Rad se vračam. A rad tudi odhajam. Dom je nekje vmes.

JURE JAKOB Vsak pesnik je samouk Jure Jakob (Celje, 1977), pesnik in pisatelj, magister primerjalne književnosti. Živi in ustvarja v Ljubljani, kot samozaposlen v kulturi. V literaturo vstopa kot eden izmed izrazitejših glasov sodobnega časa. Zase pravi: »Zaenkrat sem bolj pesnik kot prozaist«. Že nekaj let živite v Ljubljani, vendar vaše korenine segajo na Štajersko, v rodni kraj Vitanje ...

V svet knjig ste vstopili, ko ste kot mladenič naleteli na pustolovsko iskrivost Karla Maya.

V mojem življenju je bilo že kar nekaj selitev. Dvanajstleten sem se iz rodnega Vitanja preselil na Stranice, kjer sta starša zgradila novo hišo. Že takrat sem se začel vračati v Vitanje,

Prav zanima me, katera je bila prva knjiga, ki sem jo v življenju prebral. Tega verjetno ne bom nikoli izvedel. A dobro se spomnim, kako in kdaj približno sem odkril Karla Maya. Od takrat naprej sem razne romane kar požiral – najraje pustolovske, zgodovinske, malo kasneje tudi detektivske, še kasneje pa tudi kake bolj resne, umetniško tehtne, take, ki jih človek ne bere le za zabavo in užitek, ampak zato, da si razširi obzorje, si uri dojemljivost uma in čustveno občutljivost, se kultivira in mogoče postane tudi malo boljši 71

Lokalno

človek, kot bi bil, če v knjige ne bi nikdar pogledal.

poezija je v osnovi izraz čudenja nad svetom.

Vaše literarno ustvarjanje se odraža predvsem skozi poezijo in esejistiko? V vaših pesmih je v ospredju motiv narave. Ali njena moč izvira iz rojstnih korenin, iz narave v okolici, kjer ste odraščali?

Večkrat ste že poudarili, da obstaja jasna ločnica med Juretom Jakobom v poeziji in Juretom Jakobom v vsakdanjem življenju? Sem res? No, to mi je verjetno kdo v usta položil, ker sam menim, da česa takega res ni potrebno posebej poudarjati – to bi vendar moralo biti jasno vsakemu razumnemu človeku. Literarni liki so eno, živi ljudje pa nekaj drugega. Literarni lik je podvržen svobodni pesnikovi/pisateljevi domišljiji in zakonitostim lepe besede oziroma dobrega sloga, živi ljudje pa še številnim drugim omejitvam. Od katerih je med pomembnejšimi verjetno ta, da naša usoda ni odvisna le od naše volje - tako kot je usoda romanesknega lika ali pa lirskega subjekta odvisna od ustvarjalnega hotenja avtorja knjige.

Doslej sem izdal štiri pesniške zbirke za odrasle, dve pesniški slikanici za predšolske in zgodnješolske otroke, knjigo esejev in strokovno študijo o literaturi Lojzeta Kovačiča, enega najboljših slovenskih romanopiscev. Zaenkrat sem torej bolj pesnik kot prozaist. V mojih pesmih motiv narave res zaseda pomembno mesto, in – kot pravilno ugotavljate – to je verjetno res povezano z okoljem, v katerem sem preživljal otroštvo. Za tistega, ki jo zna prav pogledati, ji s srcem prisluhniti, je narava pravzaprav ena sama poezija. Poezija brez besed. Narava je preprosta, obenem pa nepredstavljivo mnogovrstna in bogata. Je lepa, lahko pa tudi strašna in grozna. Čeprav si jo ljudje poskušamo na tisoč načinov podrediti in jo na tisoč načinov izrabljamo, ostaja še vedno neukrotljiva in skrivnostna. Kaže nam, da obstaja nekaj večjega od naših majhnih človeških računov in sebičnih, koristoljubnih naklepanj. Kaže nam, da obstaja nekaj, kar nas presega. Nekaj, kar nas spravlja v čudenje. In

V različnih življenjskih obdobjih ste posegali po različnih pesnikih. Vidite predpogoj za pisanje pesmi tudi v tem, da ima ustvarjalec kilometrino v branju poezije? Seveda. Ne obstajajo šole, v katerih bi se človek naučil pisanja pesmi. V šoli nas v najboljšem primeru naučijo, da znamo za silo besedno izraziti tisto,

Lokalno

pisatelju vrača občutek, da je običajen del človeštva, ne pa čudaška kreatura, ki črke jé in tinto pije.

kar je povezano z našim stvarnim, vsakdanjim življenjem. Vsak pesnik je zato samouk. Njegovi učitelji so veliki pesniki iz zgodovine književnosti. In kot vsako učenje se tudi učenje pisanja začenja z branjem. Branje ni pomembno le zato, ker se tako spoznamo z raznolikimi pesniškimi glasovi, se doživljajsko bogatimo ter izpopolnjujemo svojo jezikovno okretnost, ampak tudi kot veščina sama po sebi. Branje nas uči zbranosti. Pisati zmoremo le, če znamo biti zbrani.

Lotili ste se tudi otroške literature. Kako bi to izkušnjo lahko primerjali s pisanjem poezije in esejistike? Pisanje za otroke se od pisanja za odrasle razlikuje podobno, kot se druženje z otroci od druženja z odraslimi. Preprosto povedano – lepše je, čeprav obenem tudi bolj naporno. Otroci so iskreni in radovedni in imajo živo domišljijo in kot gobe srkajo vse okoli sebe. Zato je biti otroški pesnik težko, ker je nenasitni otroški domišljiji nemogoče ustreči tako, kot bi si zaslužila. Znam pa ustreči tistemu, kar je ostalo od otroka v meni samem – in če imajo majhni poslušalci in bralci z mojimi pesmicami vsaj pol toliko veselja, kot ga ima on, potem mi je uspelo.

Ste prejemnik večih nagrad. V zadnjih letih pa ste svojo prepoznavnost povečali predvsem s prejemom dveh nacionalnih priznanj za knjigo »Hiše in drugi prosti spisi«; Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo in kritiško sito, za najboljšo knjigo po mnenju slovenskih literarnih kritikov. Letos ste ob kulturnem prazniku prejel tudi nagrado Občine Vitanje, za vaše literarne dosežke. Kaj vam pomenijo vse te nagrade? Bi lahko rekli, da ima katera izmed njih večjo težo pri vas?

Ta pogovor bo objavljen v tretji številki Literarne revije Spirala, ki jo letno izdaja Splošna knjižnica Slovenske Konjice. Osrednja vloga revije je predvsem zagotavljanje prostora za še neznano, kakovostno literaturo. Je po vašem mnenju pri nas še veliko neodkritega, neznanega?

Nagrad sem vesel, vsake, med njimi ne delam posebnih razlik. Vsak človek rad vidi, če je njegovo delo pohvaljeno, to velja za vse vrste poklicev. Biti pesnik in pisatelj je samoten poklic, pišeš lahko samo, ko si nekje na samem, kjer imaš mir. Zato je odziv bralcev – sploh, če je pohvalen – še toliko bolj dragocen, saj

Težko sodim. Če je kaj neodkritega, potem je treba to odkriti in spoznati. Kakovostna literatura se nikjer ne skriva, bralec jo mora le v roke vzeti, 73

Lokalno

ji dovoliti, da ga nagovori, in potovanje po še neznanem ozemlju se lahko začne! Hvala za vaše odgovore in veliko uspeha. Ana Miličevič

Lokalno

DONAT PIBER Donat Piber, strasten fotograf in pesnik. Svoja zgodnja otroška leta je preživel v Slovenskih Konjicah. Pri svojih rosnih štirih letih se je s starši in bratom preselil iz maminega rojstnega kraja v rojstni kraj svojega očeta, na Bled. Danes živi v Bohinju. Zase pravi, da se iz Slovenskih Konjic pravzaprav ni nikoli povsem odselil in da je del njega še vedno v Konjicah. Kot velikega ljubitelja narave, ga vsak obisk kraja svojega zgodnjega otroštva navdihuje z radovednostjo in pričakovanjem vzpona na Konjiško goro, kjer se v pogledu svetloba spoji z veličastno pokrajino Slovenskih Konjic. Donat Piber, pesnik, ki svoja razmišljanja prenaša v verze. Skozi pesmi bralcu narahlo odstira svojo intimo in vzbuja slutnjo čustvene izpraznjenosti, odtujenosti, hrepenenja in zaljubljenosti v ljubezen, ki je ni. Sodobna poezija mu daje večjo svobodo, ga ne omejuje z rimami in mu omogoča, da se verz zapiše iz Videl sem naju, njegovih občutij v odprtem slogu. Nekega posebnega vzora sicer videl, nima, je pa res, da je prisotnih kako si gledava v oči. mnogo pečatov, poleg vseh bolj Ne potrebujem več ničesar, ne dneva ali manj znanih pesnikov bi mogoče izpostavil sorodnika iz ne noči … časov impresionizma, Jožeta Tvoji mokri lasje, Pibra. Njegovih poznanih pesmi so mi padali na obraz, je le za dober ducat, vendar se v težke rešetke so njih čuti neverjeten navdih, ki mu ne dovolijo poljuba pa žal ni bil naklonjen, utihnil je ne besed … mnogo prezgodaj, še živeti ni začel. 75

Lokalno

Spomenik bohinjskemu vremenu /avtor kipa akademski slikar Črtomir Frelih/ Kot fotograf v fotografsko mrežo lovi jutranje meglice, metulje, z lirično mehkobo pričara igro svetlobe in senc ter s kamero dokumentira duh časa, ki izginja. Fotografska dela Donata Pibra so prepoznavna tudi širše: na Pošti Slovenije so njegovo fotografijo uporabili kot motiv za znamko uradne izdaje, natisnjena je bila razglednica z njegovo fotografijo spomenika bohinjskemu vremenu, letos pa je na fotografskem natečaju revije Digitalna kamera iz Celja strokovna komisija izbrala njegovo delo, ki je delalo družbo petnajstim izbranim fotografijam, ki so jih dali na ogled Celjanom na velikih panojih. » Če bo morda nekoč nekdo ob pogledu na mojo fotografijo dejal: ‘Tole je pa gotovo Donat Piber’, in se bo v njem zgodil nek čustveni premik, bom več kot zadovoljen ali pa bodo zadovoljni tisti, ki so me poznali …«

Lokalno

Vsaksebi Kot ljubiteljski umetnik se torej Donat Piber odraža tako skozi fotografijo kot tudi poezijo. A vendar sta liniji med njima tako mehkobno prepleteni, da ostre črte zaenkrat ni moč potegniti.

Zagrebel sem pesem, ne vem, kam zagrebel brez križa belega, pa tako krhka, sama je bila, kot zadnji vzdihljaj zime v pomladnem objemu. Spet sam tavam v jutrišnji dan.

Lokalno

KRITIKE in RECENZIJE

Riba 78

Kritike in recenzije

Tonja Jelen: O nobenem glasu. Zares. Suzana Tratnik: Noben glas Založba: Beletrina Leto izida: 2016 Pisateljica, publicistka, prevajalka, lezbična aktivistka, sociologinja in magistra antropologije spolov Suzana Tratnik se leposlovno, prevajalsko in raziskovalno delo osredotoča na lezbištvo in s tem povezanimi različnimi družbenimi odzivi. V leposlovnih pripovednih delih so v središču protagonistke, ki jim nasprotuje družbeni sistem ne glede na okolje. Ali naj bo zatohlo okolje sredi predpisanih pravil ali nekje sredi urbanega okolja – dolina Šentflorjanska je pač neizbežna. Tudi v njeni zbirki kratkih zgodb Noben glas, za katero je avtorica dobila nagrado kritiško sito, nastopa prvoosebna pripovedovalka, ki pa je tokrat osamljena mlada junakinja na stičišču tako vasi kot tudi na koncu manjšega mesta, hkrati pa otroštva ter odraslosti. Meje, ki odločajo o tem, komu in kako bodo pristrigli krila. Prepričljivost radoživega in samosvojega lika je glavni atribut raznoraznih zapletov, ki se zgodijo v sledečih kratkih zgodbah. Še posebej pomenljivi so tudi naslovi, ki ironično kažejo avtoričino držo – ta jih odlično izpelje v samem zaključku zgodb. Obravnavano delo Tratnikove spominja na zbirko nekaterih zgodb Na svojem dvorišču (Škuc, 2003) in Rezervat (Založba Litera, 2012), ki so ravno tako postavljene v čas protagonistkinega otroštva. Otroška objestnost, norčavost in najstniška zasanjanost in pijanske dogodivščine v najbolj obrobnih barih periferije, kjer mladež skuša presegati vse tisto, kar naj bi rigorozni sistem zatrl. In to je ponekod tako zabavno, kot da bi gledali kakšne hollywoodske prizore sredi zapuščenih barov, katerih ime utripa le še polovica črk. Neuvrščenost, upor in otroške-skorajda že najstniške norčavosti so tipične in prepričljive tudi tokrat, vendar sta stilistika in jezik bolj prefinjena in dodelana, zato je tudi sam potek zgodb dosti bolj berljiv in tekoč, kljub temu da intenziteta napetosti v zgodbah večkrat pade. Zgodbe so postavljene v ruralno okolje in manjše mestece, v katerem so pregovorno zakrneli in zaprti domačini; posamezne retardirane učiteljice, 79

Kritike in recenzije

prismuknjene sošolke z bogatih kmetij, ki si pač v skladu z domačo vzgojo o svoji nadpomembnosti rade vzamejo svoj prostor in igranje »glavnih« ali oholih družin. Klerikalno kmečka gospoda in malomeščanska mentaliteta si pač skorajda nista različni. Karikirane podobe so več kot prepričljive in čeprav govorijo o težki bivanjski tematiki, ki vedno pogrezne v osamelost, po njihovem mnenju drugačne, tiste z nobenim glasom, so zgodbe še zmeraj humorne in nostalgija po časih, ko so se otroci lahko po mili volji potepali in igrali po vasi in se vsakodnevno neposredno soočali z žalostjo, ki ga prinese umiranje bližnjega. Zgodbe so postavljene v čas Jugoslavije, v medgeneracijsko družino, ki sčasoma začne razpadati in se razkrajati zaradi smrti starih staršev in ločitve protagonistkinih staršev. Problematika oddaljevanja, selitve v stanovanje, ki za glavni lik ne more več postati dom, je tesnobna in na infantilni ravni, katera je prepričljiva in ni patetična. Neorealizem se prepleta z drobci nenadnih fantazijskih vložkov, ki mestoma niso vselej prepričljivi, le v eni izmed zgodb se otroška želja in domišljija stopnjujeta tako dobro, da je pejsaž fantazme povsem učinkovit. Ironija do obredov, narečna raba besed, še posebej v dialogih, ter do enoumja tako otrok kot odraslih je dovršena. Tratnikova pogosto prehaja v kritičnost družbe, ki želi posameznika že v času otroštva postaviti v okvirje. Ideja notranjih bojev, ki jih Tratnikova prikazuje tako v svojih romanih kot kratkih zgodbah, je tudi tukaj učinkovita. Zakon močnejšega, bolj dominantnega, pač vedno dobi svoj glas. Medtem ko sta lahko entuziazem in neposrednost zatrta že v kali. Noben glas tako predstavlja zbirko zgodb, ki z navidezno nemim glasom doseže svoj učinek. Če je lahko roman Tratnikove Tretji svet povsem jasen krik, da je tudi v lezbištvu ena sama hierarhija, je tukaj več kot učinkovito, da si že kot otrok lahko obsojen na marginalnost, ki te lahko popelje v zanimiv svet svojihlastno ustvarjenih in domišljenih pustolovščin in vragolij, ki te bodo izoblikovale v premoč na svoj način, pa čeprav boš v zboru že takrat le odpiral usta. Kajti čeprav gre za lik otroka, ta gleda na svet povsem zrelo, kritično in odraslo. Kajti si izven okvirov, primoran, kot pravi avtorica: »Samo še odpirati usta, kar pa ima lahko ravno tako neslutene posledice.«

Kritike in recenzije

Zoran Pevec: Neskončno deljivi Dogodek Vesna Šare: Skoraj človek Založba: Maus Leto izida: 2016 Gilles Deleuze je med drugim zapisal, da »dobre poti niso utrjene«, zato nas pesmi Vesne Šare vodijo od resničnega k sanjam in fantazmam, iz notranjih nastajajo zunanje meje ali morda celo bolje, smo v coni, kjer je središče brez oboda. Kar pa ne pomeni, da verzi ne delujejo urejeno, prav nasprotno, ne le posamezne pesmi, temveč zbirka kot celota je kompaktna, je niz vztrajno nadrealističnih podob, izpeljanih v dobri maniri eksperimentalnosti. A lepo po vrsti. Pesmi so razdeljene v enajst sklopov, napisanih večinoma v drugi ali tretji osebi, brez interpunkcij in velikih začetnic. To je izpeljano dosledno, torej z namenom – in ta je, da lahko pravzaprav, kljub posameznim različnim motivom in tematikam, govorimo o eni sami dolgi pesmi o stanju človeka, o drugem, o skoraj bitju. Večinoma gre za nedokončani svet, za neskončno deljivi Dogodek, ki pa deluje pesniško lucidno in izpolnjeno. Večina pesmi je dobro začinjena s schopenhauersko-cioranovskim cinizmom, grotesknostjo in ironičnostjo. Ko se v nekem trenutku že skoraj pokaže svetloba, ko se za hip odškrnejo vrata optimizma, se v naslednjem vse podre: človek postane »skoraj človek«, »jabolko neha biti sadje«, »vrata začnejo puščati«, vse trepeta, celo »kamni / težki / težki / težki«. Včasih je kakšna pesem nekoliko zablokirana v nerazpoznavno metaforo, ki pa jo po navadi razvozla vsaj kak verz v pesmi. »Skoraj človek« je skoraj danes, je brodolomec, ki potuje skozi čas, kdaj pada v prepad, a kdaj vznikne v »narejenem človeku«. Nekatere pesmi oziroma sklopi pesmi so aluzija na znane knjige ali aktante v njih, kot so Vojna in mir, Svinčeni vojak ali Notredamski zvonar, in sicer v konotaciji s časom in pokom »svojih mrtvih«. Nekateri zaključki pesmi so učinkoviti in od njih velja omeniti vsaj konec pesmi o izginevajočem svetu: »Ali dobi večjo nagrado / če ubije večji kos človeka«. 81

Kritike in recenzije

Ženski pol nosi v tej poeziji svet na svojih ramenih in se ne pusti ujeti v maskuliniziran »zakon očeta«, moški skuša z žensko manipulirati, ko ona izginja, se on veseli, toda prav ona je nosilka tubiti, eksistencialne resnice in volje do življenja. Ena od bistvenih dilem, ki se zastavlja ves čas in se morda celo nekoliko preveč ponavlja, je večna prepadnost vsega in povsod – toda ali pravzaprav ne živimo prav v takšnem svetu, brez upanja, brez izhoda, brez svetle točke na koncu tunela … Vse to poudarja nadrealistična grotesknost nekoga drugega, ki je in ni tu, ki se vprašuje, kje je njegov dom, ki ves čas niha med zanesljivo/nezanesljivim. Drugo za drugim se vrstijo vprašanja o prihajanju/odhajanju, »kaj bi bilo, če bi bilo«, »kako biti/ne-biti«. Ta destruktivnost je neprizanesljiva, ne le zgolj do drugega, temveč tudi do sebe. Medtem ko »dan dežuje nazaj«, gre pesem naprej, v narobe svetu dež pada v nebo, in ko potujemo kierkegaardovsko živimo za smrt. Med sabo se drug v drugega zajedamo, se vprašujemo, kdo in kaj smo – »vesoljska packa / otrdela na čopiču / ki ga umetnik še ni opral« ali »veliki poet velikih besed«. Lirski subjekt pušča nekaj upanja v otroku, ki kdaj ostaja v odraslem človeku: »danes / je otrok / v tebi / /zajel sapo / se odrinil / in skočil ven / da bi na vrh smreke / postavil zvezdo / ki jo je našel v temi / svojega molka«, toda takoj je vzpostavljeno novo vprašanje o tem, kaj če smo preveličani in koliko nam uspeva to, česar se lotimo: »kaj pa če ne znaš vsega / kar bi rad povedal«. Med pozitivne lastnosti te zbirke zagotovo sodi razmišljanje o jeziku in besedi, in ko »iz besed oblikuješ / ledeno skulpturo«, se pesničin jaz prevprašuje, »kako bi izrekel / valček na dnu grla«. Nekoliko »zajčevska« se zdi pesem »mislil si da si človek«, ki pa po drugi strani dobro vzpostavlja lacanovsko polje razmišljanja o tem, da »sem, kjer mislim, da nisem«, torej v nedosegljivi želji, kaj je »morda človek«, v kaj se ujame, morda v »van goghovi sliki« … Pesmi se proti koncu obračajo k rojstvu in arbitrarnemu »lahko bi«. Toda že znova je celo v rojstvu vse defetistično izvrženo in izgubljeno: »tudi če ni mraza, človek zamrzne« in v totalnem pesimizmu te poezije res ni idealnega sveta. Na poti do smrti pesmi preganjajo vsakdanje večje ali manjše skrbi, a z izvirnim in inovativnim besediščem. »Skala zatajitve drugega« v pesmih raste, človek je v njih »vedno manjši«, toda v bralski izkušnji kvalitetne poezije vedno večji in večji.

Kritike in recenzije

Veronika Šoster: Hamlet Iztok Osojnik: Hamlet Založba: LUD Literatura Leto izida: 2016 Iztok Osojnik je tokrat zagrizel v Hamleta ali pa je Hamlet zagrizel vanj, kar je precej nejasno, zagotovo lahko trdimo le, da njegov pesniški subjekt v nekem trenutku dobesedno izgubi glavo (»sva šla čez pol ure z Janijem Kovačičem ponjo, / ampak je niso vrnili, / ker so rekli, da ni moja, ampak od Shakespearja«), Jure Simoniti pa na koncu pesmi komentira: »ljudje pogosto izgubijo glavo, / in jo po navadi zamenjajo za glavo kakšnega nadrealista / ali kaj podobnega«. Nemogoče je verjeti, da lahko ta pesnik z glavo nadrealista hkrati piše tako prizemljeno poezijo, zasidrano v današnji čas in prostor, pri čemer sem in tja strelja z družbeno kritiko, nikoli moralistično, s čimer nas je že zdavnaj razvadil, a vedno z obilico ostrega humorja, ki zna zasekati tja pod pas. Pa naj gre za Mira Cerarja, ki z Angelo Merkel na ramenih obišče lekarno, za obisk pri Alejandru Jodorowskem ali komentar zapisa Barbare Korun, da je v Helsinkih uporabil besedo pizda. Odštekano, odpuljeno, a vedno na mestu. Subjekt, ki je Osojnik, ki je subjekt, nikoli ne pozabi, da je pesnik. Uredniško delo hudomušno primerja z urejanjem bonsaja: »Nekoč se je zdelo, da nekaj vrši v / krošnji bonsai drevesca, / ki se krči, / cak, vejica proč, in še ena, / in zdaj malo manj vrši, / brišemo uvele duhovite vrstice, / tu vrstica tam vrstica, / in cak, pesem ven, tole vršanje ven«. Ko piše protestno pesem, se mu zapiše: »Tega že ne bom bral na protestnem / shodu, ni pa nič jasno, kaj bi sploh lahko bral tam«, spet drugič ga moti, ker ni povabljen na nobeno branje: »pišem za predal, za taščo kaščo, bi rekli, ker / se tega toliko nabira, da še muhe pocrkajo, ko morajo plezat / čez zapiske, pa imajo sferne oči za 360 stopinj / in one dlake na nogah«. Vedno se postavi nekam sredi verzov in nas motri, navrže čim več resničnih podatkov in čaka na reakcijo, kakor Hitchcock med projekcijami svojih grozljivk. 83

Kritike in recenzije

Najbolj frustrira in navdušuje ravno to, da so reference tako goste, da jih je nemogoče tako hitro razbirati, sploh pa ne moreš biti nikoli prepričan, če si na navezavo res naletel ali pa si si jo izmislil, jo tja podstavil, ker bi tja sodila, vsaka pesem namreč prekipeva od novih in novih spoznanj, dejstev, informacij, domislic, vsa rešeta odpadejo in niso potrebna, česar se zaveda tudi subjekt: »Večino knjig sem prebral, to me sicer vedno znova čudi, / dejansko sem veliko večino knjig prebral, čeprav mi od tega ni ostalo veliko v glavi. Se pa prebrani stavki / pojavijo, ko začnem razmišljati o tem in onem in sedem za tipkovnico. / Zdi se, da takrat vijaki končno popustijo in / knjige zgrmijo na glavo.« Vsak verz bi lahko podrobno secirali, izvlekli iz njega prav vse skrite pomene, pa ne bi nič izgubil, obenem pa je ritem tako vihravo vehementen, da ne more biti dvoma, da je vse napisano v enem samem zamahu, brez popravkov, kar spet komentira kar subjekt sam: »nikar ne popravljaj / pesmi, sem si rekel, res postanejo bolj berljive, / ampak tudi bolj mrtve«. Pesmi se med seboj dopolnjujejo, avtocitatnost je prignana do skrajnosti, tudi to je seveda komentirano. Subjekt prav nikoli ne ostane brez besed, ne zmanjka mu tal pod nogami, večkrat pa jih spodnese. Tudi ni vedno isti subjekt, iznenada lahko preseneti delavka iz kartonažne tovarne, angažiranost pa je univerzalna, kakor je univerzalna nalezljiva energija, ki jo ustvarja hrumeč ritem. Iskanje pridevnikov je odveč, vse pridevnike Osojnik že uporablja ali pa jih je uporabil kdaj prej ali pa jih bo še uporabil. Osojnikov Hamlet nima zadržkov niti zavor, njegov monolog se ne zoži na biti ali ne biti, niti ne na pisati ali ne pisati, vprašanje smotrnosti pisanja je že zdavnaj razrešeno, prečrtano, pozabljeno, in tako kot pri Hamletu na koncu ostane le tišina, tako pri Osojniku ostane poezija. Kritika je bila objavljena tudi na portalu Koridor – križišča umetnosti

Kritike in recenzije

Veronika Šoster: Kontejner Aleš Jelenko in Helena Zemljič: Kontejner Založba: Zavod Volosov hram Leto izida: 2016 Inštalacije: Nina Jančič Kontejner, zbirka pesmi Aleša Jelenka in Helene Zemljič, je že na prvi pogled povsem konceptualna. To je za slovenski literarni prostor osvežujoče, saj ga razgiba, obenem pa se s sodelovanjem dveh močnih pesniških glasov odprejo popolnoma nove poante, ki bi jih zbirka brez jasne ideje lahko zgrešila. Knjiga je razdeljena ne več odsekov, ki so poimenovani po vrsti odpadkov (steklo, papir, nevarni odpadki, biološki odpadki ipd.), poleg obeh pesnikov pa je pri zbirki sodelovala še Nina Jančič, ki je poskrbela za inštalacije iz odpadkov, kar daje knjigi še vizualno »smetiščnost«. Avtorja pod posamezne pesmi nista podpisana, tako da je zelo težko, skoraj nemogoče, ugotoviti, katera pesem je čigava. Po drugi strani to ponovno odgovarja konceptu, ki ostaja koherenten, saj poudarek ni na samem avtorstvu ali morebitnimi razlikami med obema pesniškima glasovoma, ampak na vsebini. Verzi so večinoma razdeljeni v kratke dvovrstične kitice, ki odmerjajo čas, zato se berejo ekspresno, mimobežno – kot da bi odprl pokrov smetnjaka in vanj odvrgel vrečo smeti, pa še eno vrečo, pa še eno … V teh vrečah (oziroma pesmih) je mnogo zastarelih, dotrajanih, prežvečenih, zgnitih, obrabljenih, nezaželenih svari: »V nosu se mi zatakne / vonj po odmirajočih jogurtih.« Zaradi grafičnosti opisanih smeti je veliko grotesknosti (»Zalije ti grlo in / glasovi lahko končno // neovirano stečejo po / kanalih. Izbljuvki // in koščki mesa. Trava. / Peške jabolk.«), krutosti in neposrednosti. In kaj je bolj neposredno kot to, da nekaj vržeš v smeti? S tem stvari sporočaš, da je z njo nepreklicno konec, da naj se čim prej reciklira. Zato je Kontejner tudi nezatežena kritika potrošništva, ena izmed pesmi je prikladno naslovljena Lažje je vreči v koš kot speči novo. Odpira oči, kako malo cenimo stvari, čeprav živimo v družbi, ki so ji stvari postale vodilo, namen in cilj, a zanka je ravno v tem, da so postale hitro zamenljive, s 85

Kritike in recenzije

tem pa je postal zamenljiv tudi človek: »Nad kanto z bio odpadki / je napis: Vstopite tukaj.« Kljub tej noti pa zbirki ne umanjka humor, dejansko ga je kar zvrhan koš, večinoma pa je satiričen, parodičen ali pa celo črn (»Ljubim vodo, / predvsem tisto // v kokakoli.«). Še največja šala pa je metatekstualnost, ki jo Kontejner vrhunsko izvede. Nekje v prvi tretjini knjige najdemo pesem Maline so (v zabojniku), kar aludira na Tomaža Šalamuna (to potrjuje tudi opomba pesnikov), in tudi sicer je poezija Kontejnerja precej šalamunovska; miselni preskoki, navidezno nepovezane stvari med seboj komunicirajo, ko dobijo nove kontekste, nekaj je tudi igranja z ludizmom. Tako lahko nič hudega sluteči bralec prvi del zbirke bere z mislimi na Šalamuna in se počuti blazno dovzetnega – govorim iz lastnih izkušenj –, dokler nekje na polovici ne pride do intervencije: »Smetiščne pesmi v teh kontejnerjih se pri poznem Šalamunu navdihujejo in mu nekoliko (ne povsem) sledijo. So komunikacija dveh pesniških glasov, ki nočeta biti prepoznana, saj se nočeta izpostaviti kot govorca, ampak izpostaviti govorjeno […] Smetiščne pesmi pa razen tega ohranjajo »pomen kot poanto«, v kateri se odraža kritična naravnanost do modernega kapitalskega sveta […]« Tako avtorja v enem zamahu in samo petih kratkih odstavkih didaktično, s povzdignjeno govorico ironično avtoanalizirata celotno zbirko, jo definirata, hkrati pa se še naprej poigravata, nekoliko sledita Šalamunu, kakor pravita, in v glavnem dosežeta svoj cilj. Past konceptualnih zbirk je predvsem to, da pesmi same zase ne bi stale, kar se v primeru Kontejnerja potrdi le za nekaj šibkejših pesmi, ki delujejo ponavljajoče in brez lastnega žara, a takih je za majhen škrnicelj, velika večina poleg svojega namena izpolni tudi pesniško vrednost, zato Kontejner nikakor ni za v koš! Kritika je bila objavljena tudi na portalu Koridor – križišča umetnosti

Kritike in recenzije

Larisa Javernik: Kaj narediti s sploščenim zajcem? Bárđur Oskarsson: Sploščeni zajec Založba: Zala Leto izida: 2016 Prevod: Darko Čuden V procesu detabuizacije otroške literature, so avtorji začeli posegati po temah, ki so bile še nekaj let nazaj rezervirane izključno za literaturo za odrasle. Pogled na otroka kot nedolžnega bralca se počasi umika, hkrati pa se odpira tudi koncept naslovniško odprtih knjig primernih za bralce vseh starosti. V sklopu tega je nespregledljiva prismuknjena, nonsensno naravnana slikanica Sploščeni zajec ferskega avtorja Bárđurja Oskarssona. Slikanica skozi humorno, absurdno, skorajda filozofsko perspektivo obravnava temo smrti. Pes in podgana namreč nekega dne na cesti naletita na sploščenega zajca. Zajca osebno ne poznata, pes pa pobrska po spominu in ugotovi: »Po mojem je s številke 34. Nikoli se sicer nisem pogovarjal z njim, sem pa nekajkrat lulal na tej ulici, tako da sva se gotovo srečala.« Kočljive situacije se lotita nadvse premišljeno, saj hitro ugotovita, da če »tako ležiš, ti ni kaj prida udobno.« Zajca pazljivo odlepita s ceste in ga odneseta v pasjo uto. Po neprespani noči tuhtanja in tesarjenja, se odločita, da sploščenega zajca s selotejpom nalepita na zmaja. Zmaja nato s pomočjo vetra dvigneta v zrak in zadovoljno opazujeta, kako zajec na zmaju leti po nebu: »Ko je zmaj poletel, sta ga dolgo opazovala v tišini. »A misliš, da uživa?« /.../ Pes si je poskušal predstavljati, kako je videti svet od zgoraj.« Zgodba o soočenju s smrtjo (neznanca) odpira množico nadaljnjih tem, ki se v slikanici razvijajo skozi preprost jezik in preproste dvodimenzionalne ilustracije. Smrt ni predstavljena kot tabu, avtor do nje pristopa sproščeno in nemoralistično; s pomočjo počlovečenih živalskih junakov bralcu omogoči, da si skupaj z njima poskuša smrt osmisliti, ji dati pomen in jo spremeniti v nekaj 87

Kritike in recenzije

lepega. Junaka telesu, ki ni več živo, skozi skoraj ritualni pristop, v katerem ga rešita iz nič kaj spoštljive situacije, povrneta dostojanstvo in ga pošljeta na potovanje, ki ga v času svojega življenja zagotovo ni doživel. Avtor s tem načenja tudi vprašanje o posmrtnem življenju oz. o dokončnosti življenja ter o pomenu spoštovanja in žalovanja tistih, ki ostanejo. Iz te perspektive se junaka pravzaprav soočata s podobno dilemo, ki jo je občutila že Antigona. Etičnost in odgovornost je v slikanici subtilno vtkana v nezahtevno pripoved in omogoča bralcu, da si na ta vprašanja sam po svojih najboljših močeh odgovori in si o njih poskuša ustvariti mnenje. Poleg zahtevnejših tem o smrti se slikanica loteva tudi teme medsebojnega sodelovanja, ki ga pes in podgana skozi dilemo o tem, kaj narediti s sploščenim zajcem, odlično usvojita. Skozi zgodbo se bralec spozna tudi s tem, da si je za pomembne reči v življenju potrebno vzeti čas in o njih dobro premisliti. Ena pomembnih odlik dobre slikanice je hkratno in dopolnjujoče delovanje besednih in vizualnih elementov. To avtor mojstrsko izpelje skozi minimalističen pristop na obeh ravneh. »Gole«, enostavne figure so postavljene v večinoma prazen prostor, ki daje slikanici občutek zračnosti in odprtosti, kar sovpada z abstraktnim in odprtim vprašanjem o tem, kaj se zgodi z nami, ko umremo. Nežne, pastelne ilustracije so premišljeno izrisane in so z namigi, ki jih ponujajo izključno na vizualni ravni, močne v svoji narativnosti, hkrati pa so odlična kombinacija pri dopolnjevanju besedila. Slikanice Sploščeni zajec zagotovo ne moremo umestiti v povprečno slikaniško produkcijo; za kaj takega je preveč nenavadna in bo zagotovo naletela na mešane odzive. Slikanica ni izstopajoča in dobra samo zaradi izbire tem, dober je način, s katerim avtor uspešno odpira in širi meje otroške literature. Humor, s katerim avtor pripoveduje zgodbo o nesrečnem zajcu in izbira »naivnega«, »otroškega« besednega in vizualnega jezika, je tisto, kar slikanico dela izstopajočo. Humor nasploh se zdi dober način, s katerim lahko avtorji otrokom posredujejo bolj kompleksne zgodbe. Ne nazadnje je potrebno pohvaliti še pogumno odločitev založbe, da slikanico umesiti v svoj program in jo mladim ter odraslim slovenskim bralcem predstavi v odličnem prevodu Darka Čudna.

Kritike in recenzije

PREVOD

Zaklenjena pomlad 89

Prevod

Katja Gorečan: Marko Gregur, Pesmi (prevod iz hrvaškega jezika)

1. v tvojem pogledu odraža se skrito z mislijo ustvarjaš nova obzorja in jaz sem povsem s tabo jasen v jutrišnjosti ti si prihodnost po kateri sem hotel hrepeneti 2. povsod okoli mene otrdeva življenje in revmatično objokuje zaradi tistega ki ga pogojuje kače s težavnostjo ohranjajo ravnotežje čakajoče da se spet prelevijo pokončno prežijo ugrizi ki paralizirajo povsod okoli mene življenje je otrdelo krave mukajo za svobodo

Prevod

kateri nimajo ničesar darovati samo veter se premika skozi ulice neviden in nedosegljiv mimo življenja ki bi lahko v vsakem trenutku padel mrtev ne da bi sploh opazili 3. zakaj bi se spoznala pod varno streho s skupnim imenovalcem prehodiva čistino naj nama le nebo postane zavetje in mera zato da ti in jaz postaneva midva in prosim te ne ustvarjaj iz neba imenovalca najdi se v njem kakor želiš loči naju lahko nešteto plitvih luž katerih umazanija razliva temo zjutraj se pogasijo sanje ki se premetavajo po prodnikih trkajo s svinčeno meglo in poteptajo radost jutra so polna praznine ki se udomačuje v slabostih istih in renči na veter lahko smo drugačni 91

Prevod

boljši če pozabimo ljudi poiščemo človeka nekje na čistini videl boš ko ga odvzameš dejansko je isti kakor mi 4. sanjal sem nemogoče sanje v temni tišini republike sanjal sem da je '45 postalo zgodovina in da nihče ni bil presenečen sanjal sem da ne preklinjamo grobov in ne lajamo na marmor sanjal sem in da je zadnja vojna končana sanjal sem drugačno mišljenje brez kričanja in posmehovanja te noči sem sanjal ljudi posvečene jutrišnjosti sanjal sem oddaljeno prihodnost a ko sem se prebudil nisem bil prepričan da smo bili tam da se nismo izgrizli do kosti ki so jih odkopali drugi katerim nismo pomenili nič 5. martici za 33. rojstni dan (slika iz komatnice, 3. april 2016) v zelenju ki varuje najini hrbtenici in prozorno reko vrbe nemarno rastejo iz neba 92

Prevod

brez prask ta dan ne potrebuje ničesar v zameno čutim srce v hrbtenici kako utripa v zemljo in poslušam tisto kar imamo za tišino a je zgolj odsotnost človeka naenkrat se me po dlani dotakne Bog v tvojih prstih in ne bojim se tako bi izgledal raj

Prevod

ESEJI

Metulj 94

Esej

Aleš Jelenko: Slam (poezija?) Poezija se ne vsili, se izpostavi. (Paul Celan) Ko govorimo o slamu, govorimo o performansu – o predstavi, recitalu oz. uprizoritvi z nekim dramskim lokom; performar naj bi obvladal predvsem retoriko, s katero ustvarja želeno vzdušje v prostoru (napetost, družbeni angažma …). Ustanovitelj prvega poetry slama in samooklicani oče slama Marc Kelly Smith je slam v The complete idiot's guide to slam poetry opisal kot »poetičen slog, ki se je razvil z namenom živega nastopanja pred občinstvom in v tekmovalni areni«. Ker gre za dogajanje v živo - pred gledalci (in celo komisijo) je najpomembnejši del zagotovo gledališki vložek na odru. Toda če sta pri slamu najpomembnejša vizualni in interpretativni vidik, ali v tem primeru še vedno govorimo o poeziji? In kaj sploh je poezija? Kar imam zdaj za govorico, je še zmeraj zunaj govorice. (Miklavž Komelj) Poezija je tekoča (fluidna) univerzalna misel; besedilo z estetsko vrednostjo, ki vsebuje nekatere značilnosti pesniške govorice: metriko, ritmičnost, zvočnost, besedni red, svojstvenost besedišča, retorične figure ipd. Vendar pa vse ni tako zelo pusto (teoretično, če hočete); pesniški jezik je – pa naj se to sliši še tako kičasto – nekaj več, saj bralcu vzbuja mnoštvo občutij, ki mu jih vsakdanji pogovor nikakor ne. Pesnik, pisatelj in urednik Milan Dekleva je v intervjuju za revijo Lisa povedal, da je »poezija izčiščena misel, res skrajna ekonomizacija jezika«. In izčiščena misel je z razlogom vtisnjena na papir. Seveda ne gre zanemariti pomembnosti javnega branja pesniških besedil, a kljub vsemu to ni osnovna funkcija poezije. Poezija je – najprej – pisana beseda. In z razlogom je tako; poezija nam ponuja novo interpretacijo sveta, ponuja nam lopato, s katero lahko zakopljemo sami vase in na ta način najdemo (ne)poznane, (ne)izrekljive in (ne)vidne dele svojega jaza. Kot je v Poetikonovem uvodniku zapisal pesnik, urednik in literarni poznavalec dr. Zoran Pevec (Pesnica in pesnik – iskalca izvornega cogita ali personistična programerja): »Poezija išče izvorni cogito, je način razlaganja resnice in naših 95

Esej

strahov. Govori iz ene samote v drugo samoto, začenja in končuje se s tišino«. Natanko tako: začenja in končuje se s tišino. Ta del citata se mi zdi najpomembnejši za razumevanje poezije in njene vloge v družbi; poezija nikoli ni bila, ni in ne sme biti ultimativni šov. Kar pomeni, da njena primarna, njena osnovna in osrednja funkcija ni zabavati. Pesniški jezik spreminja človekovo dojemanje, njegovo vlogo v svetu in – ne nazadnje – spreminja tok zgodovine. Ali kot je ubesedil Miklavž Komelj v knjigi Nujnost poezije: »nujnost poezije ni v tem, da se ji prizna neko vlogo v svetu. Nujnost poezije je nujnost poezije zato, da se svet v temeljih spremeni.« In prav zaradi tega je precej varljivo slame imenovati pesniški slami. Vprašanje je namreč, koliko je poezija, ki je napisana za performans, dejansko poezija oziroma koliko je to sploh še poezija, če je njena prvotna vloga drugačna, če je namenjena uprizoritvi, navduševanju (ne)navdušenih? V intervjuju za Paris Review je literarni kritik Harold Bloom dejal, da pozna te t. i. pesniške slame, kjer različni avtorji/avtorice interpretirajo svoja besedila na nekakšen pompozen način, na koncu pa o zmagovalcu odloča (glasnejši) aplavz. Bloom je mnenja, da »to ni samo neumno, ampak je to smrt umetnosti!«. Morebiti je njegov komentar res pretiran in pavšalen, a vendar daje neko utemeljeno kritiko; besedila, ki jih slamerji interpretirajo na tekmovanjih, so (povečini) komercialna, ker takšna enostavno morajo biti, da lahko v slamu funkcionirajo; pri besedilih torej ni toliko pomembna estetska vrednost, ampak njihova eksplozivnost, aktualnost, všečnost … To je opazil tudi profesor Kip Fulbeck (v Up close with Kip Fulbeck) z Univerze v Kaliforniji, ki se mu zdi, da slami spominjajo bolj na resničnostni šov kot pa na literarni dogodek. Na slamu so na primer tudi obiskovalci, ki si že na začetku izberejo svojega ljubljenca (ali so zaradi njega na dogodek sploh prišli), za katerega bodo navijali in pozneje glasovali (z aplavzom). Fulbecka moti tudi tekmovalna narava teh turnirjev. Umetnost in tekmovanje preprosto ne sodita skupaj. Če k temu znova dodamo še pop značaj teh dogodkov, ki pravo pesniško besedo potiskajo na obrobje, na plano pa povlečejo všečnost, igralske sposobnosti in gostilniški humor, je povsem jasno, da popularizacija pesniškega slama s sabo prinaša tudi razvrednotenje poezije. Miles Mathis (Poetry is not a performance art) meni, da poezija ni live performance. Jasno je, da je pesniška beseda namenjena tudi branju, interpretaciji ipd., a ne na takšen pompozen način, ki ubija tiste neizrekljive verze, ki morajo ostati neizrekljivi, da bi bili izrekljivi v tišini. 96

Esej

Nihče namreč nikoli ne more biti dober rapsod, če ne razume tega, kar govori pesnik. (Platon) In tukaj, se bojim, je najočitnejša pomanjkljivost slam dogodkov. Mogoče niti ne gre za pomanjkljivost, bolj za črni madež. Vsekakor pa je treba biti previden pri poimenovanju teh dogodkov – namesto pesniški slam je torej primerneje zapisati (le) slam … Esej je bil objavljen tudi v reviji Mentor

Esej

Zoran Pevec: Urbano v poeziji pesnic Jane Putrle in Alje Adam Urbano v slovenski poeziji je precej zmuzljiv pojem, kljub temu bomo poizkusili določiti elemente, ki se nanašajo na tovrstno v pesniških zbirkah Kutine (2003) in Lahko se zgodi karkoli (2007) Jane Putrle ter Zakaj bi omenjala Ahila (2008) Alje Adam. Naše zanimanje bo usmerjeno v to, koliko urbanosti (način življenja, identifikacija z urbanim, urbani jezik ipd.) se pojavlja v omenjenih pesniških zbirkah, ali pa se lirski subjekt z urbanim ukvarja tako, da se vživlja v sodobnega (vele)mestnega človeka in čas, v katerem živi. Pri tem smo se zavedali, da popis urbanih toposov ali zgolj omemba, kake značilnosti mesta, kot so npr. znane zgradbe, skulpture ipd., še ne pomenijo urbane poezije, še manj identifikacijo pisca z urbanim. Zdelo se nam je pomembno, da je kritična točka, koliko je urbano v poeziji zares prisotno, identifikacijski moment. V iskanju kompleksnosti, estetskih presežkov, univerzalnosti in potencialne »koristi« smo preverjali, ali je posameznica/posameznik v mestu le opazovalec ali je udeleženec urbanega življenja, ali gre za opazovanje z distance ali v času realnega bivanja v urbanem okolju. Vrednotenje urbanih udeležencev je odvisno od tega, kako se lirski subjekt z mestom identificira, ali se počuti njegov del, ga občuduje, je v mestu pretresen, marginaliziran, s prebivalci mest sočustvuje ali pa ga predstavlja kritično, ironično, kakšna je vloga ženske v tem okolju ipd. Prikazovanje svobodnih ženskih likov opredeljuje pesnico Jano Putrle (1975), ki je tudi prevajalka iz angleščine in ruščine, producentka za različne kulturne organizacije, občasno piše o sodobnem filmu. Putrletova zapisuje stapljanje in utripanje v sodobnem okolju brez patetike, v duhovitih in pesniško zanimivih zgodbah o posameznikih. V pesniški zbirki Kutine (Putrle 2003) v pesmi Sprehod po večernih ulicah bluesa (n.d.: 7) opisuje negativne plati večernega mesta, osamljenost, tujost in praznino v ljudeh, berače, ki so neopazni za druge ljudi, in tesnobnost. V mestu je »brezčasen mrak« in »vsak je sam v krogu svojega risa«. Kot mnoge sodobne pesmi je tudi ta napisana brez interpunkcij, učinek gostote povečuje napetost, izpuščeni so nekateri povedki, posamezni segmenti pa so nanizani v kratkih fragmentarnih povedih. Urbanost je možno zaznati v izotopiji »mesto«, »stavbe«, »ulice«, »modri neonski ogenj«, »utripanje bleščanje / luči«, 98

Esej

»neskončna praznina« in »berač sprejema ljudi, ki hodijo skozenj« – berača ljudje ne opazijo; »brezčasen mrak naredi ljudi prosojne, medlo žareče«, a je v tej pesmi kljub vsemu neka avtonomna lepota, ki jo pričara svetloba v mraku. Eliptičnost je prisotna v vsej pesmi, v kateri so izpuščeni glagoli gibanja in ločila, ki bi usmerjala logične zveze oziroma sintakso: »brezčasen mrak v mesto / skozi stavbe ulice ljudi« […] »vsak sam v krogu svojega risa / lažno gibanje utripanje bleščanje«. Lirski subjekt se z urbanim identificira s prikazovanjem svobodnih ženskih likov, jezikovno z izpusti nekaterih povedkov in s fragmentarnostjo zapisa. Značilna razpoloženja so tujost, osamljenost, zlaganost, praznina, občutek izpostavljenosti pred drugim in tesnoba. Na mesto se nanaša naslov Noč v Pragi (n.d.: 23). Začenja se z idiličnim občutkom, ko na mesto pada sneg, lirski subjekt pa kljub srečanju s tujci navdaja občutek intimne povezanosti. Z mestom se zbliža in zapisuje, kaj vse tam lahko počne: od ljubljenja na postajališču podzemne železnice do tega, da lahko nasmeji prodajalko ljubezni. Vse, kar navaja, je erotično, celo izmenjava pogledov z mrkimi sopotniki. To se ji/mu zdi dovolj za to, da tujec lahko spozna mesto, v katerem se znajde. Lirski subjekt je lahko eno z mestom tudi tako, da se od njega oddaljuje. V pesmi Profesionalka (n.d.: 41) s posvetilom Sylviji Plath vanjo vstopajo »raztrgane ulice, za njo so kilometri mokrih pločnikov, utripa neonska svetloba, žarometi, in taka deluje na druge tako, da se počutijo samotno. Domače mesto opisuje v pesmi Ko sem šla po Prešernovi proti Moderni galeriji (n.d.: 55). Gre za utrinek iz Ljubljane, dan prehaja v večer, lirski subjekt se vrača domov skozi mestni park, prepušča se trenutku, v katerem so nepremične reči, »pločnik, ograja, policaj« premagane, tako da v zvišenem hipu ni več opozicije mesto/narava: »dokler ni mesto vzelo svoje nazaj, listje se je / zleknilo po betonu v noro preprogo / in sem šla naprej kot vsi«. Nadvse nepričakovan je opis veletrgovine v pesmi Mega market (n.d: 59). Lirski subjekt na videz občuduje značilnosti velikega trgovskega centra – nakupovalne vozičke, »šumeče vrečke«, »hlad na oddelku z mlekom in siri«, umetno svetlobo in trgovina se ji nenadoma zazdi sodobno svetišče. Sodobna družba veruje v drugega boga, to je potrošniška mrzlica in prostor trgovine. Vse se izteče v grozo nesmisla, da je svetišče megamarket: »mesto, ki ga že od nekdaj iščemo, / vedela sem, kje sem: / Svetišče«. V zvezi z mestom je tudi pesem z naslovom Skica (n.d.: 61–62), v kateri se lirski subjekt in nek spremljevalec znajdeta v skoraj praznem Tivolskem gradu, ki je razstavni prostor, povezan z vizualno in konkretno poezijo, s tujimi sodobnimi glasbeniki, kot so John Cage, Laurie Anderson, Talking heads in Laibach. V teh prostorih se govoreči lirski subjekt počuti 99

Esej

raztreseno, nekoliko jo zanimajo le znana imena, drugo jo pušča hladno, bolj pa ji je blizu človek na drugi strani mize. Elemente urbanosti vsebujejo tudi nekatere pesmi iz njene druge zbirke Lahko se zgodi karkoli (Putrle 2007). Takšna je pesem Druga stran kože (n.d.: 9). Lirski subjekt nam v nočnem sprehodu nakazuje mestno življenje z imenovanjem bencinske »pumpe« in nekaj mestnih lokalov, kjer strežejo hrano – »Nobel burek«, »Hot-horse«, »Noč in Dan«; metaforično jih v pozitivnem smislu poimenuje s » suhimi otočki življenja«. V mestu ponoči ima sicer vsakdo »svojo razcefrano avro«, a mesto subjektu vendar daje tudi energijo: »Mesto nam daje infuzijo bleščečih / ritmov in nas rešuje prepotenega / stanovanja, rož v lončkih, ki tiho odmirajo«. V mestu je vse umetno in je zato označeno kot »zatočišče iz celofana«. V pesmi Priprave (Putrle 2007: 12) deluje nadrealistično podoba sebstva. Lirski subjekt se za nočni izhod v mesto načrtno preobrazi: »obleče novo kožo«, »obuje čevlje s prozorno peto, / ki nikoli ne odseva pljunkov in ugaslih / čikov asfalta, vedno lučke, na stotine // barvastih mestnih luči«. Bivanje v mestu ponazarja minljivost in bežnost subjekta v njem, a bistveno je premagovanje žalosti in nostalgije: »Pripravljena, enominutna bom vstopila / v mehurčkasto šumenje mesta«. Podobo mesta nakazuje pesem Gradbišče ob koncu poletja (n.d.: 15–16), in sicer z velikim gradbiščem sredi stanovanjskih hiš, s plastičnimi stranišči ob njih in rumenimi čeladami delavcev. Kontrastirani so zeleni listi in rumene čelade, s prispodobo o golih izložbenih lutkah, ki jih prodajalke ovijajo v ovojni papir, pa je izraženo malomeščansko moraliziranje. Pesem se izteče v zamisel o dveh ljubimcih, ki se bosta naslednjo jesen v zgradbi nad sedanjo luknjo v zemlji ljubila v »nežni svetlobi iz erotičnih filmov«. Zdi se, da se slovenski književni prostor v zadnjem desetletju nekoliko bolj odpira tudi pesnicam in ne le pesnikom, kot je to bilo značilno za prejšnja obdobja. Ena od njih je Alja Adam (1976), doktorica s področja ženskih študij in feministične literarne teorije. V zbirki Zakaj bi omenjala Ahila (Adam 2008) predstavlja pesniški jaz, ki je na videz krhek, v bistvu pa neposredno kljubujoč. Ženska se enkrat postavlja v odnos do moškega, drugič do sodobne potrošniške družbe, tretjič je angažirano feministična. Svoj položaj v svetu ironično prikaže tako, da se opiše, kot da je narejena po meri moških predstav, »plastična«, »Playboy zajčica«, »že tisočletna vložena v morju« (Adam 2008: Gola Afrodita, 7). V maskuliniziranem okolju je kot avtomat pripravljena za moškega. Erotično oblečena izreka žensko v svetu, govori, kako naj bi delovala v okolju moškega 100

Esej

principa, kako se mora pretvarjati in zatreti lastno poželenje, ker mora vedno le čakati. Zaznava svoj položaj in želi prestopiti meje ter se osvoboditi tisočletne moške prevlade. Zaveda se staranja, medtem ko okolica od nje zahteva, da je vedno popolna, vedno mlada, vedno lepa. Je imanentno svoja, je svoj drugi in drugačen jaz – »sem tista druga, / iz sebe izstopajoča, tuja. / sem senca sence, / metafora, preobleka, / ki sega čez rob svoje pojavnosti.« (100 % bombaža, 15). Lirski subjekt opiše tudi erotično izkušnjo – »se spomniš, kako sva vztrepetali, / ko se je veter pognal iz svojega skrivališča« […] kako je bilo nebo blizu, / ko sva ležali druga ob drugi, / drseli z razgretimi prsti vsaka pod svoj rob hlačk« (Adam 2008: Oranžno poletje, 19). Ženska upornost patriarhalnemu okolju in iskanje same sebe sodi v urbano okolje; lirski subjekt občasno razmišlja o sledi otroštva v sebi in o spominu na družino – »takrat si se ob zimskih večerih tihotapila po hiši, / na skrivaj odpirala predale / in tipala za predmeti, ki so živeli ločeno življenje, / porumenele beležnice, stare verižice in obeski, / so oddajali hlad in veličino« (Adam 2008: 24–25). Besede se nizajo druga za drugo in plasti pomenov se luščijo k svojemu bistvu, tako kot se moški in ženska poizkušata dokopati do svoje resnice. Lirski subjekt se uresničuje v družbenokritični angažiranosti, predvsem v zvezi z žensko, ki išče in najde samo sebe. Ena takšnih pesmi je Proti toku (Adam 2008: 11–12), v kateri razmišlja o sebi in ženski nasploh. Zapis sodi v feministično polje, kajti v sodobnem urbanem svetu je ženska tista, ki zna in si upa govoriti o sebi, družbi, erotiki ter hkrati ironizira okolje, v katerem živi. Pesmi so zapisane brez velikih začetnic, ponavlja se beseda »bi« kot možnost v večplastnem sodobnem svetu. V posnemanju navodila za jemanje zdravil je zaznati ironično držo do okolja, ki bi ga lahko njena pesem pretresla ali ozdravila: »za stranske učinke pri branju te pesmi / se posvetuj z zdravnikom ali fermacevtom« (Adam 2008: 11–12), s čimer računa na učinek farmacevtskega diskurza, prenesenega na rabo v umetnosti. Urbane leksemsko-semantične enote so »televizijski oglasi«, »medijski pogled«; kritika patriarhalno naravnane družbe je vidna v sintagmi »posilstvo, ki ni kaznivo«. Pesem kreira urbane smisle, kot so: »moč medijskega pogleda«, »gnetenje ženskih teles« in spominja na ravnanje žensk s svojimi telesi, ki naj bi bila lepa, zdrava ter privlačna. Temu pa se lahko upre le ženska sama. Analizo urbanega v obravnavanih pesniških zbirkah lahko zaključimo z mnenjem, da poezijo Jane Putrle zaznamuje pesniška izraznost, ki urbanost povezuje z gibanjem lirskega subjekta v mestnih četrtih, ko zaznava različne mestne topose, umetnike, veletrgovine, pa tudi s popotovanjem mladih po svetu. 101

Esej

V mestu občuti brezčasno svobodo in tesnobnost neznanega in betonsko sivino. Dinamika mesta je izražena s pohajkovanjem, pri katerem spoznava druge, kar sproži razmišljanje o tem, kaj vse mesto ponuja posameznikom: to ni le svoboda, temveč tudi utesnjenost oziroma občutek tujosti. Najbolj značilno pa je, da je mesto lahko pribežališče, a da v njem vseeno raje doživi dejanskega človeka kot muzejske razstavne eksponate. Lirski subjekt se erotično odziva na življenje, v mestu se preobrazi v novega človeka in se ambivalentno prilagaja različnim pomenskim odprtostim, zato se v tej poeziji stikajo pozitivne in negativne lastnosti mesta. Angažirano feministična v odnosu do moškega in sodobne družbe pa je poezija Alje Adam. Lirski subjekt nakazuje nasprotovanje znamenjem patriarhalnosti in se podaja na pot iskanja svojega mesta v družbi. Pesmi kreirajo urbane smisle v okviru medijskega pogleda na družbo, izotopije pa tvorijo maskuliniziran svet in ženski upor proti njemu.

102

Esej

Gregor Lozar: Spominska knjiga Razmislek ob razstavi spominskih knjig Spomnim se, ko mi je prijatelj pod nos pomolil spominsko knjigo, češ naj mu kaj narišem. Potrudil sem se in čez dan ali dva v levi zgornji kot napisal V in vanj vstavil še S, iz katerega je sledil -pomin. Nato sem narisal nekaj rož, zapognil rob, pod katerega je prišel datum in upam, da ne preveč umazano knjigo vrnil, presrečen, da se me bo (a kdo? Miha, Andrej, Tadej, Patrik?) še dolgo spominjal. A spomnil kdaj? Ja, ko bomo odrasli. Ko ne bomo več hodili v peti razred in bomo imeli službe in otroke in premalo časa, da bi se še vsak dan videvali. Spomin za takrat, ko nas bo življenje ločilo. Na koncu enkrat za vselej. Tale ločitev, tale smrt je temelj spominske knjige. Točka, kjer dobi prihodnji spomin smisel. Zdaj sem odrasel in se ne spomnim, kam sem dal spominsko knjigo. Se pa ob razmišljanju o njej spomnim drugih, podobnih seznamov. Tistega, ki ga skrbno vodi Don Juan iz istoimenske Mozartove opere. Tisoč in tri imena žensk. Osvojitev. Trofej. Zapis o sreči in krepkosti, ki je do teh izvajanj pripeljala. Seznam uspeha in ponosa. Statusni simbol in smisel nekega na skrivaj živetega življenja Na drugi strani je knjiga gostov iz parfumerije v Capriju. Če so imena na seznamu Don Juana načeloma nepomembna in jih lahko zamenjajo črtice – vsakršna slava imenovank je zgolj pikanten dodatek – pa je seznam k podpisu vabljenih tukaj kar se da skrbno gojen. Avtogrami Silvestra Stalona in Sophie Loren so dragocene relikvije, ki dokazujejo, da slavni in bogati, tisti, ki si lahko privoščijo vse, kupujejo tukaj. Logika za tem je drugačna, kot pri don Juanu. Ne osvojiti, ampak narediti vabo, ki se ji ne bo mogel upreti noben osvajalec. Tukaj smo zelo blizu imen, kot so Lou Andreas – Salomé in Gala Dali, te velike osvojenke – ali muze, če želite, katerih spominske knjige se kitijo z imeni, kot so Nietzsche, Rilke in Freud pri prvi in Paul Eluard in Salvador Dali pri drugi. Bile so velike, ker so jih osvajali veliki, dokler niso začele proizvajati velikanov, ker so se jim pustile osvojiti. Tretji v tej vrsti so prehodni pokali, seznami lavreatov ipd., ki govori o moči in spretnosti tistih, ki so jih uspeli osvojiti. Don Juanov seznam na eni in seznam Don Juanov na drugi strani. Če se vrnemo k spominskim knjigam, ne eni, ampak h korpusu knjižic celega razreda, bi znali v njih odkriti Don Juane, ljudi z največ vpisi v knjižici, neumorne družabnike, pri katerih se bo zdelo, da ga ni človeka, ki ga ne poznajo 103

Esej

in po drugi strani ljudi, ki so se v največ knjig podpisali, zvezdnike, tiste, za katere prijateljstva se vsi potegujejo in ki bodo z leti, lahko, a ne nujno, postali zelo izbirčni v svojih druženjih. Gledati na spominsko knjigo nazaj, pomeni zavedati se, da prositi za prijateljstvo ni isto, kot prijateljstvo sprejeti. Da je to razmerje moči (Facebook ni zgolj dedič – in veliki reformator, ki je uspel potegniti spominsko knjigo v sedanjost – ampak v nekaterih stvareh tudi pomemben učitelj) in da je bil čas, morda niti ne, da teh razmerij ni bilo, smo se jih pa precej manj zavedali. Trenutek ločitve za nazaj izgleda kot izgon iz raja. Vpis v spominsko knjigo – podobno kot žanrske slike na eni strani, avtogram slavne osebe (portreta) na drugi. Zdi se, da spominska knjiga pelje v čas, ko avtogram še ni bil možen. V čas, ko družabnost in prijateljstvo še nista bila socialni kapital. V čas izgubljene nedolžnosti. Bliža se obletnica valete. Pregovorno dvoumna priložnost, ko na srečo videti stare obraze, pade senca uspešnosti. Kdo se je v življenju bolje odrezal in zakaj. Tukaj je spominska knjiga simbol začetka. Točka, iz katere smo štartali in od koder je mogoče videti, kaj se je s kom zgodilo in zakaj. Življenjske zgodbe so vidne natančno od tukaj in te spreminjajo podpis v avtogram in spomin v zgodovino. Spominska knjiga. Skupen začetek in konkurenčen razvoj. Izgubljeni raj in izgradnja življenja v potu svojega dela. Lekcije o lovu in lovoriki, o delu in presežni vrednosti. Podoba pergamenta smrti in zagotovilo, da bomo večno živeli v spominih drugih. Melanholično opogumljanje meščanstva 19. stoletje.

104

Esej

PRAVLJICA

Lamia 105

Pravljica

Maja Furman: Sinička in lisička Zima se je obešala na gole veje dreves. V golem grmovju je nekajkrat začebljalo. Prikazala se je od mraza tresoča sinička. Zaman je kljuvala v snežno odejo in iskala hrane. »Lačna, lačna in zzzzebe me,« je drgetala. Takrat pa se je od nikoder pojavil rdečkast lisičkin gobec. Čisto blizu siničke je pogoltnil slino, nato pa se je iz njega preveč ljubeznivo izvilo: »Sinička ljuba, kaj tako drgetaš?« »Lačna sem in zebe me,« je začivkala sinička. »Oooooo, mene tudi zebe. In od lakote bom umrla, če te ne bom takoj zdajle po ... povabila na večerjo k sebi. Pridi, se bova najedli in ogreli. Ti se boš lahko mastila s slastno pogačo, polno semen in loja, jaz pa se bom mastila s tabbbb ... tablico čokolade,« je zvito predlagala rdečerepka in komaj uspela požirati sline. Ptičica je bila preveč lačna, da bi lahko zaslutila nevarnost, zato je pristala na povabilo. Sedla je na lisičkin košati rep, kot ji je ta predlagala, in skupaj sta po globokem snegu zagazili proti brlogu. Prispeli sta do lisičje votline. Zlezli sta vanjo, bila je temna in vlažna. Sinička je prestrašeno zaprhutala in zletela proti izhodu. Lisička jo je spretno prestregla z repom: »Kam se ti tako mudi? Nisva še povečerjali, prijateljica. Bi rada tam zunaj od lakote in mraza umrla?« Siničko je zvijala lakota, zato je ostala. Lisička je na mizo postavila veliko pogačo. Mamljivo je zadišalo po semenih in loju in sinička je začebljala od veselja. Lisički pa se je temno poblisnilo v očeh, ko je pernati živalci zaželela dober tek, legla v kot in jo pozorno opazovala. Tedaj se je sinička spomnila: »Joj, prijateljice siničke moram povabiti na slastno pojedino. Taka je naša navada, ko katera od siničk najde hrano, to takoj sporoči drugi,« je glasno začebljala in čebljala tako dolgo, dokler ni priklicala druge siničke. »Ti kar veselo kliči prijateljice,« jo je spodbujala vedno bolj lačna lisička in debelo požirala slino. Sinički sta se mastili s pogačo. Glasno sta čebljali in priklicali še tretjo, ta četrto in ta nato peto in tako dalje. Naenkrat je bilo v lisičkinem brlogu sto siničk, ki so veselo čebljale in se mastile. Rdečerepki je srce divje utripalo od veselja, ko jih je opazovala, kako se gnetejo ob pogači. Obetala si je obilne večerje. Naenkrat je brlog postal pretesen, zaradi vseh siničk. Lisički se zazdelo, da ji zmanjkuje zraka. Stekla je ven in hlastala za svežim zrakom. Ko se je želela vrniti v brlog, pa se ni več mogla zriniti vanj, saj so ga do zadnjega kotička napolnile lačne siničke. Besno je pihala in premražena stopicljala okoli brloga. »Pa tako blizu slastne 106

Pravljica

večerje sem bila!« je jezno godla, ko je sestradana odhajala v gozd. Siničke so se do sitega najedle in odletele. Ko so pod sabo zagledale lisičko, so ji glasno začebljale v zahvalo. Ta pa jim je vrnila obupan pogled. Če bi bila volk, bi zatulila od lakote in razočaranja. Pravljica je bila objavljena v reviji Zmajček

107

Pravljica

LITERARNI FESTIVAL SPIRALA 2017

Za otroke PONEDELJEK 20. 11. ob 17.00 (Velika galerija Doma kulture Slovenske Konjice)

Pravljična zgodba za najmlajše

Za odrasle PETEK 24. 11. ob 18.00

(Čitalnica Splošne knjižnice Slovenske Konjice)

Predstavitev III. številke Literarne revije Spirala

Branje pesmi, zgodb in pravljic 24. 11. ob 19.00 (Dvorana Doma kulture Slovenske Konjice)

Literarno glasbeni večer

Vinko Möderndorfer in Vita Mavrič Pogovor vodi Maja Furman

108

SPIRALA Revija za literaturo /brezplačnik/ Letnik III, št. 3 (november 2017) ISSN: 2463-8013 Izdala in založila: Javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice Odgovorna urednica: mag. Renata Klančnik Urednika za poezijo: Aleš Jelenko in Tonja Jelen Uredniki za prozo: Ana Miličevič, Marko Bezenšek in Maja Furman Jezikovni pregled: Tonja Jelen (poezija) in Marko Bezenšek (proza) Uredili: člani uredništva Likovna podoba: kipar Franjo Funkelj Tisk: Demago Naklada: 300 izvodov

109

110