Svobodna misel

samozavest

strpnost

s o l i da r n o s t

L E T N I K X X I I • I S S N1318 - 0 2 6 6 • 2 8 . F E B R U A R 2 0 14 • C E N A 3 E U R

Janez Stanovnik: »Mladi, združite učenost z modrostjo in ustvarili boste svetlejši in lepši dom.«

2

Reportaža z naslovnice

Slovesnost ob 70. letnici prvega zasedanja SNOS v Črnomlju

Sedem stebrov slovenske suverene državnosti N a Kočevskem zboru je bila slovenska državna suverenost rojena, na Avnoju potrjena, udejanjena pa tukaj v Črnomlju,« je bilo temeljno sporočilo slavnostnega govornika, člana vrhovnega plenuma OF, izvoljenega poslanca SNOS in sedaj častnega predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Janeza Stanovnika na sobotni slovesnosti ob 70- letnici prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju.

2

Janez Stanovnik je svoj govor, večkrat prekinjen z aplavzi, oblikoval okrog sedmih stebrov slovenske suverene državnosti, ki so bili, kot je dejal, udejanjeni v obliki odlokov, deklaracij in listin prav na prvem zasedanju SNOS v Črnomlju. Navedel je pravico do samoodločbe naroda, vključno s pravico do odcepitve, ljudsko demokracijo, ozemeljsko celovitost slovenske države, svobodo in varnost državljanov ter vladavino prava in socialno državo s pravico do dela, oddiha in starostne oskrbe. Za krono prvega zasedanja SNOS je označil prav

Gostje so povsem napolnili športno dvorano osnovne šole Mirana Jarca.

Nagovor županje Črnomlja Mojce Čemas Stjepanovič.

Janez Stanovnik

Izjavo o pravicah in dolžnostih slovenskih državljanov, ki uveljavlja temeljne človekove pravice - enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso ter svobodo vesti, veroizpovedi, besede, tiska, združevanja in zborovanja.

Janez Stanovnik je kot udeleženec in sopodpisnik dokumentov SNOS slavnostni nagovor zaključil z opisom duha in vzdušja na zasedanju, kot ga je opisal tudi Edvard Kocbek. Če je Kočevski zbor odposlancev potekal v duhu Cankarjevega gesla »narod si bo sodbo pisal sam«, pa je črnomaljsko zasedanje SNOS potekalo v duhu Cankarjeve poezije, ki jo je zapisal v eseju Očiščenje in pomlajenje. »Na teh od solz in krvi pognojenih tleh bodo zgradili sinovi in vnuki svetlejši, lepši dom, ki si ga bodo uredili po svoji v trpljenju vzkipeli volji, po svojem v novih spoznanjih dozorelem razumu.« (Govor v celoti objavljamo v Sporočilih) Številne udeležence sobotne slovesnosti, med njimi tudi člana SNOS Bogdana Osolnika, predsednika in podpredsednico državnega zbora Janka Vebra in Renato Brunskole, poslance in predsednika ZZB za vrednote NOB Tita Turnška je nagovorila tudi županja Občine Črnomelj Mojca Čemas Stjepanovič in med drugim poudarila, »da na prvem zasedanju SNOS ni šlo več zgolj za združevanje naroda, ampak za konkretno graditev prihodnosti.« Hkrati je pozvala državo, naj vendarle zagotovi sredstva za obnovo kulturnega doma, nekdanjega Sokolskega doma v neposredni bližini, kjer se je 19. in 20. februarja 1944 odvijalo zasedanje SNOS.

»Ne vem ali se vi, ki ste tukaj zbrani, povsem zavedate, kaj delate. Moje mnenje je, da ustvarjate morda vzor države za ves zahodni svet,« so besede majorja William Jonesa pred 70 leti, vključene v bogat kulturni program slovesnosti, za katero je scenarij pripravila Helena Vukšinič. Prireditev sta vodila Nika Kavšek in Rok Babič, nastopili pa so Godba na pihala Črnomelj, Preloški muzikanti, Mešani pevski zbor Samospev, Mladinski pevski zbor OŠ Loka Črnomelj, folklorna skupina s tamburaši KUD Oton Župančič Vinica in gledališka skupina ZIK Črnomelj. Prisotni so bili tudi številni zastavonoše in garda Slovenske vojske. Športna dvorana Osnovne šole Mirana Jarca, kjer je potekala slovesnost, je bila zapolnjena do zadnjega kotička. Goste pa so sprejeli po belokranjsko, z dobrodošlico, s pogačo in piškoti.

Silvana Knok, tvm Fotografije: Iztok Pipan, tvm

28. februar 2014

Praznik občine Črnomelj Na obletnico prvega zasedanja SNOS praznuje občina Črnomelj svoj občinski praznik. In tako so tudi letos v stavbi Kulturnega doma prejšnjo sredo ponovno zadonele pesmi upora in domoljubni napevi, ki so jih izvajali člani Godbe na pihala Črnomelj, Tamburaški orkester Dobreč ter učenke in učenci iz OŠ Mirana Jarca Črnomelj. Najbolj iskrene in navdušenja polne dobrodošlice sta bila deležna legendarna tovariša Janez Stanovnik in Bogdan Osolnik. Slavnostni govornik je bil Janko Veber, predsednik Državnega zbora RS, črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanović pa je podelila tudi letošnje občinske nagrade.

B. P.

4: Vesti: Doma in po svetu 5: Aktualno: Prešernova nagrada Vladimirju Kavčiču

6-7: Kolumna:

Jože Poglajen, Viktor Žakelj

8-9: Vrednote za danšnji čas:

Miloš Poljanšek, Vesna Dobre

10-11: Naš pogovor:

z Matjažom Kmeclom

12-13: Aktualno:

Razmišljanje ob knjigi Osamosvajanje Slovenije 14-18: V metežu zgodovine:

100 let od začetka 1. svetovne vojne Razmišljanje Dušana Fortiča Bojni kriki v bitkah 19: Mladi in vrednote: 20 21: Prebrano: Zakaj bi se rdeča zvezda morala sramovati 22 27: Reportaže: Ob prihodu 14. divizije na Štajersko, Poklon pesniku Kajuhu, Igmanski marš, Pohod partizanov v Benečijo 28 29: Iz naših krajev 30-32: Imeli smo ljudi 33: Jubileji 34: Vabila – obvestila 35: Katastrofa v gozdovih: 36: Križanka

-

-

Prireditev ob 70.obletnici SNOS v Črnomlju.

Foto in oblikovanje: Iztok Pipan, tvm SVOBODNA MISEL je nestrankarska revija za socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja od leta 1992.

Je naslednica tednika TV-15, ki je začel izhajati leta 1963 kot glasilo ZZB NOB Slovenije. TV-15 je bila osrednja partizanska kurirska postaja v Občicah med drugo svetovno vojno.

Revija izhaja vsak zadnji petek v mesecu.

Izdaja jo Svobodna misel, d.o.o.

Direktor d.o.o.: Bogdan Urbar Odgovorna urednica: Jožica Hribar Jezikovni pregled: Jelka Kušar Naročnine in plačila: Tatjana Novak Spletna stran: www.revija-svobodnamisel.si Naslov uredništva in naročnin: Einspilerjeva 6, Ljubljana, p. p. 1707 Telefon: 01/434-2280, faks: 01/434-2286 Elektronska pošta: svobodna.misel@siol.net in tajnistvo@revija-svobodnamisel.si Transakcijski račun: IBAN, SI56 0510 0801 0516 247; D.Š.: SI26177102 Oblikovanje in priprava za tisk: K-tim d.o.o.

Tisk: Schwarz print, d.o.o., Ljubljana Nenaročenih besedil in fotografij ne vračamo

Uvodnik

Ko narava odgovori Iz mogočnega javorniškega masiva so v zadnjih januarskih dneh prihajali zlovešči glasovi. Stoletni gozdovi, ujeti v ledeni oklep žleda, so ječali pod mogočno težo. Posamezna drevesa so začela popuščati, grozljivi poki ob lomljenju so se kmalu spremenili v uničujočo simfonijo. Narava je začela kazati svojo neobvladljivo moč. Žled in neugodne vremenska razmere so začeli krojiti naš vsakdan, neverjetno trdovratnost pa še vedno kaže vodna stihija na notranjskih kraških poljih. Podrta drevesa, zaprte in poplavljene ceste, uničeni električni daljnovodi, zalite hiše. V Loški dolini se z vodno ujmo borijo že skoraj mesec dni.

V takih razmerah vedno nastopa človek s široko paleto odzivov in ravnanj. Na eni strani številni gasilci in gasilke s svojo požrtvovalnostjo, celodnevno prisotnostjo in predanostjo. Človeška požrtvovalnost je pogosto nadomeščala staro in obrabljeno opremo. Iskanje pogrešanih oseb med padajočim drevjem, preverjanje razmer v odročnih krajih, čiščenje drevja z neprehodnih poti, črpanje vode in izdelava protipoplavnih nasipov in še marsikaj je ostalo na plečih pripadnikov slovenske gasilske organizacije. Do izraza so prihajale najbolj plemenite človeške lastnosti: solidarnost, samozavest, požrtvovalnost in pogum. In ne nazadnje tudi strpnost takrat, ko so sprejemali naloge, ki bi jih v sistemu zaščite in reševanja morale opravljate druge organizacije ali organi: obiske starejših in onemoglih oseb, številne logistične naloge, odpravljanje posledic ujme in še marsikaj. Ponovno se je pokazala stara resnica, da tam, kjer gasilske organizacije delajo načrtno in zagnano skozi vse leto, stoji za njimi celoten kraj in ta podpora je bila v težkih razmerah neprecenljiva. Topla potica, dišeči golaž ali domači čaj so predstavljali prve dni izjemno darilo razumevajočih sokrajanov utrujenim in izmučenim gasilcem tam, kjer sta odpovedali preskrba in logistika, ki naj bi bili sistemsko zagotovljeni.

Na drugi strani pa smo opazili celo vrsto človeških ravnanj, ki bi jih težko opredelili kot razumno dejanje. Kako razumeti ravnanje staršev, ki se s tremi majhnimi otroki odpravijo na vijugasto vožnjo skozi padajoče drevje, da jim ne bi bilo potrebno plačati vinjete? Ali zahtevo premožne občanke, da so ji gasilci dolžni polniti z bencinom njen zasebni agregat? Ali hudo kri ob prodaji agregatov? Kako razumeti, da so cene agregatov iste znamke pri nekaterih prodajalcih rasle iz minute v minuto? In kako razumeti nedeljske izlete na najbolj ogrožene predele Planinskega polja ter naslajanje in fotografiranje težav, v katerih so se znašli soljudje? Meje človeške norosti, škodoželjnosti in pritlehnih čustev so neverjetne!

Dogajanje v nekaterih lokalnih skupnostih je pokazalo na skoraj popoln razpad in neučinkovitost sistema zaščite in reševanja. V težkih materialnih razmerah mnoge lokalne skupnosti pozabljajo, kako pomembno je graditi ta sistem takrat, ko ga ne potrebujemo - v mirnih in vsakodnevnih okoliščinah. Ko nastopijo izredne razmere, je prepozno. Tega ne morejo spremeniti niti obiski visokih politikov, ki so reševalcem pogosto bolj nepotrebna dodatna obremenitev kot rešitev problema. Če v sistem zaščite in reševanja v izrednih razmerah takega obsega, kot so sedanje, nima lokalna skupnost vključenih vseh svojih potencialov, se pojavijo dodatne težave in neučinkovitost. Celovitega sistema ne morejo nadomestiti herojska požrtvovalnost gasilcev ter samoorganiziranje in samopomoč prizadetih. Deluje le takrat, ko je rezultat stalnega strokovnega načrtovanja, vključevanja vseh potencialov, ki jih posamezna lokalna skupnost premore, povezovanja med lokalnimi skupnostmi in učinkovito mednarodno sodelovanje. Za nemoten sistem delovanja so nujne tudi vrhunske lastnosti posameznikov, ki ta sistem tvorijo solidarnost, požrtvovalnost, strpnost, pogum in strokovna usposobljenost.

Naj bodo izkušnje zadnje naravne katastrofe resno opozorilo, da moramo ponovno preučiti in na novo nadgraditi dragoceni sistem zaščite in reševanja, ki ne bo temeljil le na nesebičnosti gasilcev. Bodo župani in državni politiki to razumeli v letu lokalnih in evropskih volitev?

Bogdan Urbar

28. februar 2014

3

Vesti

Doma in po svetu

Seja uprave Ustanove F. R. Stane Ustanova Franca Rozmana Staneta, ki deluje pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, je humanitarna organizacija, katere naloga je pomagati ljudem, ki so pomoči potrebni in so včlanjeni v društva ustanoviteljev. Deluje na področju socialne in humanitarne dejavnosti ter zdravstvenega varstva in skrbi za krepitev domoljubja, obrambe domovine, solidarnosti, odločnosti, pridobivanja znanja ter ohranjanja zgodovinskega spomina, tradicij in vrednot uporništva. Člani uprave, ki jo vodi Viktorija Potočnik, so na seji sredi februarja obravnavali poročilo o delu v preteklem letu in potrdili zaključni račun ter finančni načrt in načrt dela za letos. Ustanova je konec lanskega leta izdala knjigo Viharno stoletje – pogovori z Janezom Stanovnikom, ki se je odpovedal honorarju, izkupiček od prodaje knjig bo namenjen za humanitarno pomoč. Na seji so sprejeli tudi sklep, da bodo namenili 3000 evrov za pomoč članom ustanoviteljic, ki so bili huje prizadeti v ujmi, ki je ta mesec prizadela nekatere predele Slovenije.

Delo brigadirjev na razstavi

Utrinek z razstave.

4

28. februar 2014

Sredi februarja so na Ptuju ustanovili Zvezo društev brigadirjev Slovenije, v katero so se kot ustanovni člani povezali štirje klubi brigadirjev: iz Ljubljane, Velenja, Ptuja in Zasavja. Glavni namen ustanovitve zveze je bila želja, da bi tesneje povezali klube brigadirjev iz vse Slovenije in opozorili širšo javnost na izjemno pomembno delo, ki so ga brigadirji v Sloveniji in Jugoslaviji kot nekdanji skupni državi opravili v več kot 40 letih po vojni. Brigadirji so gradili ceste, mostove, železniške proge, tovarne, vodovode – gradili so domovino, a žal je to delo zgodovinsko povsem prezrto in pozabljeno. »Brigadirstvo je nekoč predstavljalo pomemben del vrednot mladih ljudi, to je bila vrednota celih generacij, ki so delo opravile zase, za domovino in za skupno bodočnost,« je opozoril Koloman Klanjšček iz Društva brigadirjev Velenje ter dodal, da bi bil marsikdo na enak način tudi danes pripravljen delati in pomagati, če bi bilo le primerno organizirano.

Zbor ustanoviteljev dr. Šiftarjeve fundacije V Vrtu spomina in tovarištva na Petanjcih so se na zboru sestali ustanovitelji Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, ki nosi ime po dr.

Vaneku Šiftarju, zaslužnem profesorju univerze v Mariboru, ki je bil ustanovitelj Vrta spominov in tovarištva ter pobudnik in soustanovitelj Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija.

Za vrt je sam z družino skrbel kar 50 let, po njegovi smrti je nalogo prevzela fundacija.

Poslanstvo Ustanove je ohranjanje naravne in kulturne dediščine, razvijanje in utrjevanje sožitja med narodi, še posebej s sosednjih regionalnih območij, njihov cilj pa je podpiranje znanstveno-raziskovalnega dela predvsem s področij zgodovine, narodopisja, biologije, geografije, arheologije, ekologije in drugih, s čimer želijo spodbujati aktivnosti s področja varstva okolja. Na tokratnem zboru so pregledali delo v preteklem letu ter začrtali naloge v letu 2014, prav tako so potrdili finančno poročilo za lani in sprejeli finančni načrt za letošnje leto. Med nalogami so izpostavili promocijo Vrta in obisk v tem izjemnem botaničnem otočku sredi Pomurja, izvajanje projekta Vrt-ograček mladih talentov, pripravo tradicionalne prireditve Jambori spominov in dobrega sosedstva, ki bodo letos 9. maja v goste povabili Porabje in Radgonski kot, nadaljevanje Vanekovih (ekoloških) večerov, razstave, koncerte, spodbujanje znanstveno-raziskovalnega dela in še veliko drugega. Nadaljevali oziroma spodbudili pa bodo tudi sodelovanje

Rudi Bregar je eden najstarejših brigadirjev.

Brigadirji so se predstavili tudi na razstavi Tito ikona Jugoslavije, ki je bila do konca meseca odprta na Gospodarskem razstavišču. Rudi Bregar je eden najstarejših brigadirjev, in se še dobro spominja, kako so takoj po vojni mladi pomagali ljudem pri popravilu razrušenih domov in pripravi kurjave, v odročne vasi so pripeljali vodo, elektriko, sam je bil kar sedem mesecev brigadir na progi Brčko-Banoviči in Šamac-Sarajevo, dvakrat se je v brigadi srečal tudi s predsednikom Titom. »Naš cilj je bilo lepše, boljše življenje v miru in to smo pomagali graditi,« pravi.

Brigadirsko delo nadaljujejo v Študentski organizaciji Univerze v Mariboru, kjer že od leta 1990 organizirajo brigadirske akcije, za katere po besedah Špele Lipovšek vlada veliko zanimanje, vsake se udeleži okrog 50 mladih, delali pa so med drugim v Bovcu, Logu pod Mangartom, Žužemberku, lani so bili v Radečah.

V Vrtu spomina in tovarištva so zasajena drevesa številnih organizacij in posameznikov. z drugimi ustanovami, med katerimi so Fundacija Poti miru v Posočju, Zveza veteranov in Združenje Sever, Zeleni prstan Ljubljane, Društvo Dobrnič, Fundacija Franca Rozmana Staneta, Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije.

Pripravila: J. H.

Aktualno

Prešernova nagrada Vladimirju Kavčiču, dolgoletnemu uredniku Svobodne misli

Kakšno prihodnost si želimo in kakšno pričakujemo?

Prešernovo nagrado za življenjsko delo sta letos prejela Pavle Merku, slovenski skladatelj iz Trsta ter Vladimir Kavčič za življenjsko delo in bogat literarni opus.

Vladimir Kavčič, letnik 1932, po izobrazbi pravnik, je bil več let direktor in urednik v založbi Borec, ob razpadu nekdanjega sistema pa je skupaj s sodelavci ustanovil revijo Svobodna misel kot nadaljevanje nekdanjega časopisa TV 15, ki je z novimi oblastniki izgubil finančno in siceršnjo podporo.

Odgovorni urednik Svobodne misli je bil vse do konca leta 2012. V tem času je v reviji objavil vrsto odmevnih prispevkov, v katerih se je kritično ozrl na aktualno politično, gospodarsko in kulturno dogajanje v naši družbi, bil je neprizanesljiv do vse globljih ideoloških delitev in kritičen tudi do napak na politični levici in desnici. Njegove uvodnike so bralci zelo dobro sprejeli. Ob prejemu Prešernove nagrade se je Vladimir Kavčič zahvalil v svojem znanem, kritičnem stilu. Njegov govor objavljamo v celoti, v imenu številnih bralcev pa mu za nagrado čestitamo. »Slovenski kulturni praznik je tudi primerna priložnost in spodbuda za razmislek o naši bližnji in celo bolj oddaljeni prihodnosti. K temu nas navaja Prešernovo izročilo, ki se ne kaže zgolj v njegovih pesniških mojstrovinah, temveč tudi v njegovi preroški moči, s katero je spodbudil oblikovanje slovenske narodne zavesti, ki je danes eden bistvenih znakov naše skupne identitete.

Sorazmerno majhna rodovna skupnost, katero so ves čas njenega obstoja ogrožali močnejši in bogatejši sosedi, se v svojem tisočletnem vztrajanju ni le ohranila pri življenju, temveč je celo razvila svoje potenciale, po katerih se danes lahko primerja z drugimi evropskimi narodi. Na višku njenega razvoja, ko se je formalno enakopravno priključila v Evropsko unijo in postala celo članica Nata, pa se je izkazalo, da razvojna logika globalizacijskih procesov ne samo, da ne zagotavlja več gospodarske rasti in civilizacijskega napredka, temveč celo ogroža njuno že doseženo raven.

Po vključitvi v gospodarski sistem EU in v evro območje je Slovenija izgubila več kot tisoč večjih gospodarskih družb. Praktično vsa večja gospodarska podjetja in številna manjša. Število brezposelnih delavcev je

naraslo na 130 tisoč in se bo še povečevalo.

300 tisoč prebivalcev Slovenije se je znašlo na robu revščine in ne mine dan, da ne bi bili opozorjeni na številne lačne otroke, kar je civilizacijska sramota brez primera. Odraščajoča, izobražena in strokovno usposobljena mladina pa je ostala brez možnosti za zaposlitev in brez vsakršne življenjske perspektive, medtem ko številni socialno povsem neodgovorni lastniki kapitala milijarde evrov povsem zakonito umikajo v davčne oaze ali izrabljajo za zasebno razkošje.

Slovenska politika, ki naj bi skrbela za vzdržno socialno stanje svojih državljanov in zaščito nacionalnih interesov, pa s težkimi milijardami davkoplačevalskega denarja rešuje oropane banke, da bi še naprej počenjale isto, kar so počenjale doslej. Za oživljanje gospodarstva in za zmanjševanje brezposelnosti pa ne naredi niti koraka. Slovenija se je spet znašla v položaju, ko ni več sposobna preživeti lastnega prebivalstva. S trebuhom za kruhom morajo spet odhajati številni njeni državljani, predvsem mladi, v katere so bila vložena velika sredstva, nimajo pa možnosti, da bi svoje delovne sposobnosti uporabili doma in v skupno korist.

V takšnem brezperspektivnem gospodarskem stanju bosta v kratkem ogrožena tudi slovenski jezik in celotna slovenska kultura.

Razprava o nujnosti univerzitetnega študija v angleščini se je že začela. Evropski program, ki študentom omogoča neoviran prehod z

univerze na univerzo, po mnenju njegovih snovalcev pomeni velik napredek, zahteva pa skupen jezik. Slovenci smo svojo univerzo dobili šele po prvi svetovni vojni, v Kraljevini Jugoslaviji. Ob njeni stoletnici, kot kažejo aktualna prizadevanja, pa na njej ne bi več predavali v slovenskem jeziku. V gospodarskih družbah, ki jih vodijo tuji lastniki, že zdaj prevladuje raba tujih jezikov in slovenščina bo v prihodnje vse bolj postajala lokalno narečje za popoldansko rabo.

Ob takšnih razvojnih trendih bodo postajale odveč tudi druge nacionalne kulturne ustanove, nosilke slovenske etnične identitete. In kakor je splošni civilizacijski model privedel do stanja, da gospodarska rast sploh ne bo več mogoča, se zna zgoditi, da tudi slovenstvu na najvišji stopnji njegovega razvoja in afirmacije ne bo več kaj početi. Od nas samih je odvisno, ali se bomo za hip ustavili in se vprašali, kaj sploh hočemo, kakšna naj bo naša kulturna in civilizacijska prihodnost.

Ali se bomo še naprej prepuščali zunanjim tokovom, kot se prepuščamo sedaj, in se bo z nami zgodilo, kar se pač mora zgoditi? Kot smo slišali, se nekateri naši politiki že veselijo okrepljene prenovljene Evropske unije, ki se bo razvijala v smeri Združenih držav Evrope.

To se bo seveda zgodilo po meri njenih največjih in najmočnejših članic. Dobrodošlo pa bo tudi tistim našim rojakom, ki bodo dobili položaje v Bruslju. Tam namreč mimogrede, ne da bi prevzemali kakšno posebno odgovornost, postanejo milijonarji. Zato ne preseneča, da je ena sama naša stranka evidentirala kar 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra doma.

Kaj o prihodnosti EU menimo državljani, ni še nihče vprašal. Ustavimo se torej za hip in razmislimo, kakšno prihodnost pravzaprav pričakujemo, kakšna naj bi bila po naši meri.

Ali svoj jezik, svojo kulturo in nazadnje tudi takšen praznik, kot je Prešernov dan, sploh še potrebujemo? Če ga, čemu naj služi?

Smo sposobni svojo prihodnost oblikovati na svoj način, v spoštovanju svojih zgodovinskih vrednot in pridobitev ob enakopravnem priznanju teh tudi drugim? To je sedaj vprašanje.« J. H. 28. februar 2014

5

Kolumna

Sanjska služba Jože Poglajen

D

ržavljanska akcija Sanjska služba je Poglejmo. Mesečna plača evropskega po- prepričevanje ljudi, kako pomembne so volitve pred dnevi predstavila predlog, po slanca znaša nekaj evrov manj kot 8 tisočakov v Evropski parlament, je porabil 20 milijonov katerem bi si lahko polnoletni slo- (po odbitku davkov jim ostane približno 6.200 evrov. Večina tega denarja je poniknila v izbravenski državljan z nekaj sreče zagotovil sanjsko evrov). Za vsak dan, prebit v Bruslju ali Stras- nih oglaševalskih podjetjih, učinka pa najbrž ne službo. Napoveduje namreč žrebanje liste osmih bourgu, jim kapne v žep dnevnica v višini 300 bo nobenega. Kakorkoli že, volitve, na katerih kandidatov ter zbiranje podpisov 3000 volivcev evrov. Pri vsem tem skorajda nimajo stroškov, odloča le slaba tretjina volivcev, ne morejo biti za vložitev kandidatne liste za volitve v Evrop- kajti vse račune za potne in druge stroške jim poštene. Toda to, za prave demokrate alarmanski parlament, ki bodo letos 25. maja. Pobudni- plača EU, enako za pisarne doma in za poslan- tno dejstvo, prav nič ne moti naše strankarske ki tega zanimivega poskusa uvedbe (spletne) čeve pomočnike. Koliko denarja poslanci »za- elite. Po evro volitvah leta 2009 so se v SDS (in neposredne demokracije so prepričani, da bo služijo« še za usluge lobistom velikih korporacij nekoliko manj agresivno tudi pet let pred njo v etična in moralna drža izžrebanih kandidatov in bogatih združenj, ne ve nihče. A da se evropski takrat »zmagoviti« NSi, za katero je takrat glavišja od etike, ki nam jo ponujajo politične elite. poslanci ukvarjajo tudi s tem lahkim »postran- sovalo 102.753 volivk in volivcev) brez slabe Pravila te akcije so objavljena na spletu, kjer so skim« zaslužkom, dokazujejo sicer redki odkriti vesti na ves glas hvalili, da so zmagali, ker je med drugim zapisali tudi, da ideja o žrebanju primeri, kot je tisti z našim poslancem Zoranom leta 2009 za njihovo kandidatno listo glaso- uporabljali so jo že v antični Grčiji - izvira iz Thalerjem. Tudi če je poslanec pošten, lahko z valo največ volivcev. Slednje sicer drži, toda ta obupa nad razmerami tako v slovenski kot tudi v malo računovodske spretnosti mesečno iz bla- »največ« je bilo le dobrih 123 tisoč volivcev. To evropski politiki in iz želje pokazati, da so evrop- gajne Evropskega parlamenta pobere več kot je manj kot 7 odstotkov vseh volivcev, kar se ne ski poslanci odtujeni od volivcev in da ne za- deset tisočakov. Več kot pol milijona v mandatu. sliši prav nič zmagovalno. stopajo interesov ljudstva, temveč Evro volitve niso niti množična predvsem interese kapitala. anketa o strankarskih razmerjih Žrebanje za službo evropskih ker vzorec, čeprav šteje več Tudi če je poslanec pošten, lahko z malo moči, poslancev se na prvi pogled res kot 400.000 odgovorov, še zdaleč zdi nekoliko odbita ideja, toda ute- računovodske spretnosti mesečno dobi iz ne ustreza pravilom reprezentativmeljitve zanjo v marsičem držijo. blagajne Evropskega parlamenta več kot deset nosti. Dobre 3 milijone evrov davStrankarske elite si sicer na vse pravzaprav zapravimo tisočakov. Več kot pol milijona v enem mandatu. koplačevalci kriplje trudijo evropske volitve priza to, da izvemo, koliko »vernikov« kazati kot velepomemben dogodek Pri čemer ga nihče ne vpraša, kaj je za ta denar ima posamezna stranke, se pravi za demokratično odločanje. V koristnega storil. tistih, ki bi v vsakem primeru prišli resnici gre predvsem za bolj ali na volišča in glasovali za svojo manj zanimiv strankarski cirkus, stranko ne glede na to, katera ki slovenske davkoplačevalce veliko stane. Ne- Pri čemer ga nihče ne vpraša, kaj je za ta denar imena bi bila napisana na njeni kandidatni listi. posredni strošek je račun za izvedbo volitev v ta koristnega storil.

V pogledu »vernikov« pri nas zdaj očitno (še) parlament, ki znaša približno 3 milijone evrov.

Pravzaprav od njega niti ni kaj pričakovati. vodi SDS. Davkoplačevalci poravnajo tudi sorazmeren del Prvič zato, ker je osmerica poslancev iz Slovenije A vrnimo se k sanjski službi. Z vidika volivca je računa za stroške delovanja Evropskega parla- v 766-članskem Evropskem parlamentu kaplja popolnoma vseeno, ali ga v Bruslju predstavlja menta, ki bo letos porabil 1.757 milijonov evrov. v morje. Nobenega vpliva na odločitve v EU, po- osem poslancev ali pa nobeden. Zato bi – če že Od tega bo šlo 35 odstotkov (se pravi skoraj membne za Slovenijo, nimajo. Za povrh se ta ne podpreti pobude državljanske akcije – veljalo 600 milijonov evrov) samo za stroške birokraci- kaplja v morje dodatno razprši, kajti osmerica razmisliti, kako na bistveno manj drag način priti je v tem parlamentu, ki šteje več kot šest tisoč poslancev Slovenije praviloma glasuje tako, kot do osmerice evropskih poslancev iz Slovenije. duš. jim naročijo v vrhovih njihovih strankarskih inter- Recimo tako, da se osem poslanskih sedežev Načeloma je (samo)spraševanje o korist- nacional v Evropskem parlamentu in ne za tisto, v evro parlamentu med strankami razdeli na nosti parlamenta lahko nevarno početje, kar bi koristilo njihovi državi. To možnosti, da bi podlagi glasov, doseženih na zadnjih državnih ker zlahka zapelje v sklep, da je demokracija se slovenski interes v EU kdaj pa kdaj vendarle parlamentarnih volitvah. Če pa bi hoteli nekolisamo nepotrebno breme. Toda dejstvo je, prerinil v ospredje, še dodatno drži na ničli. ko politično premešati seznam osmerice, bi poda je Evropski parlament precej nedodelan Da je res tako, zgovorno kaže izjemno nizka slance določili tako, da bi vsaka parlamentarmastodont, ki tak, kot je, še zdaleč ne zmore volilna udeležba na »evropskih« volitvah. Ta na stranka predlagala osem kandidatov, kdo predstavljati interesov skoraj 375 milijonov je leta 2004 in tudi 2009 prilezla le na 28 od- od njih bi dobival sanjsko plačo iz Bruslja, pa bi volivk in volivcev Evropske unije Ali, kot pravijo v stotkov. Povedano v številkah: od približno 1,7 določili na ljudski veselici na Kongresnem trgu z omenjeni državljanski akciji, Evropski parlament milijona volivk in volivcev jih je na te volitve javnim žrebanjem. je predvsem priložnost za sanjske službe za prišlo zgolj 480 tisoč. Vrh EU se je tega »deizbrance strankarskih vrhov. mokratičnega deficita« lotil kampanjsko. Za Jože Poglajen

6

28. februar 2014

Kolumna

Dražgoše, slovenska Guernica Viktor Žakelj

M

oj spomin na Dražgoše sega v začetek vstaja kot kasnejša dražgoška bitka nujni, z njimi vedno in povsod rojeva v trpljenju, ki terja spoštošestdesetih let prejšnjega stoletja. smo preživeli, svetu pa povedali, da prevzemamo vanje. Usoda ga je tedaj Dražgošanom namenila Takrat sem tam med zimskimi po- svoj del odgovornosti za zlom največjega zla prej- obilo, od borcev pa je številen in dobro oborožen čitnicami kranjske šolarje učil smučati. Vaditelji šnjega stoletja. Me bodo ljudje razumeli, da so bili sovražnik zahteval herojstvo. Bil je to boj Goljata z smo na inovativen način omogočili, da so Dražgo- tako boj kot žrtve nujni, da smo kot narod, kot bi Davidom. Po drugem dnevu bojev je slovenski paršani prvič v življenju v svoji osnovni šoli, kjer smo rekel Trubar, stali in obstali, in da bi ob koncu ti- tizan, še preden je bil Obama sploh rojen, lahko bili nastanjeni, gledali televizijo - beograjski TV sočletja mogli uresničiti stoletja tleči sen, da bi ponosno rekli: »We can!« dnevnik. Spomini so čudoviti. iz naroda postali nacija? Bom razumljen, ko jim Slovenci smo tedaj zmogli in zmogli bomo tudi O dražgoški bitki tedaj nisem vedel kaj prida, porečem, da iz pekla, v katerem smo po volji neo- sedaj. Alenka Bratušek ima prav. morda le nekaj več kot današnji srednješolci, ki liberalizma in svojih grehov, vendarle vodi pot, da S prihodom Cankarjevega bataljona je bila so deležni »uravnotežene zgodovinske resnice«. smo ta čas že skoraj zunaj smrtonosnega objema, usoda Dražgoš zapečatena. Upornim mestom, Konec sedemdesetih let, ko sem povsem nena- a da bo za lepšo prihodnost potrebno še obilo kaj šele vasem, je Göring grozil: »Wir werden die črtovano, proti volji dela tedanje politične elite, znoja in solza?

Städte ausradieren!« In Dražgoše so porušili, da postal predsednik Skupščine občine Škofja Govorim. Prijateljica Janja, izobraženka sre- kamen ni ostal na kamnu. Zato Guernica.

Loka, sem začel intenzivno spoznavati zgodovino dnjih let, po rodu Dražgošanka, mi kasneje ganljiIn Ive: izhaja iz slikarske dinastije Šubicev, odliloškega gospostva. Kmalu pa sem se z okoljem in vo napiše: »… Ob tvojem govoru je vladala smrtna kuje ga izredna umetniška nadarjenosti, je dozgodovino povsem poistovetil. tišina, želeli smo slišati vsako besedo, vsakemu moljub in pokončen mož. Njegovi tršati kvadrasti V začetku osemdesetih let, kdaj točno, ne vem, stavku dati pomen. V očeh ljudi sem videla ponos, Poljanci s pravokotnimi glavami, ženske prsi kot sem napisal uvodnik za Gorenjski polžoge. Kubizem na Ivetov način. glas, ki je bil, kolikor se spominjam, Potem pa še mogočne roke, kot bi zelo bran in komentiran.

Slovencem povedati, da edino Bom razumljen, ko jim porečem, da iz pekla, v hotel Takrat sem se prvič spoprijel s hedelo in še enkrat delo ustvarja novo roičnostjo in tragičnostjo dražgoške katerem smo po volji neoliberalizma in svojih vrednost, da ne smejo, kot je v njebitke in kmalu spoznal, da se je vse grehov, vendarle vodi pot, da smo ta čas že govem času zapel Menart, »verovati pravzaprav začelo s poljansko vstajo. v tistega boga, ki v banki svoj oltar skoraj zunaj smrtonosnega objema, a da bo leima«.

In tako 12. januarja 2014 ob 12. uri stojim na ploščadi dražgoškega za lepšo prihodnost potrebno še obilo znoja in V tem in političnem prepričanju je spomenika z nalogo, da Dražgoša- solza? enak Picassu. nom, rojakom, drugim Slovencem Njegova Guernica je iz dveh fresk, in redkim tujcem povem nekaj o taprva je Poljanska vstaja iz Poljan. kratnem in današnjem času. To je bila ideja Draga pri nekaterih solze, pri drugih občutek sreče in var- To je podoba elementarnega punta – odzvanja: Štefeta, novega predsednika odbora, ki bo poslej nosti ter upanje v boljšo prihodnost …« le vkup, le vkup uboga gmajna… , želja ostati na skrbel za dostojne vsakoletne poklone herojem in Bitenčeva in Kregarjeva cerkev sv. Lucije in spo- svojem in upanje, da bo vojne že pomladi konec. žrtvam dražgoških dogodkov. Mnogi poklicani in menik, mojstrovina Kobeta, Batiča in Šubica, ki je Druga je na spomeniku. Boj na življenje in smrt. izvoljeni, kot se reče, vem, da so soglasje k temu bil udeleženec bitke, tvorijo kontrapunktno ume- Lažno upanje, da si bo proletariat segel v roke. dali s stisnjenimi zobmi, čeprav že dolgo vedo, da tniško celoto, sta umetniška izpoved herojstva Zadaj slutnja uničenja vasi. sem eden redkih, ki o tem, o čemer naj bi tekla cankarjevcev in tragike Dražgošanov.

Ponovimo za Miklavžem Komeljem: »Šubicu je beseda, nekaj vem. Oblast, katerakoli že, ve, da Prešine me misel: Dražgoše so naša Guernica, uspelo ustvariti redek spoj heroičnosti in nepateizobražencem Žakljevega kova ni zaupati. Nikoli ne Ive Šubic naš Piccasso. tičnega opazovanja realnosti.« veš, kaj poreko.

Ljudje moj nagovor prekinjajo z aplavzi. Čutim Se bo našel kak umetnostni zgodovinar, ki bo to Okrog mene prapori, zadaj pevski zbor, spredaj velik čustveni naboj, česa podobnega še nikoli. Ivetovo Guernico opisal, kot je Picassovo Tomaž ešalon slovenske vojske, višje, tudi po bregeh, Končam. Konča se tudi proslava. Dostojna.

Brejc? množica pohodnikov. Vsi čakajo, kaj bom povedal.

Drenjam se proti cesti in potem k Domu CankarVečeri se. Preko Kališ se vračam v dolino. Tam Jaz pa ne vem, kako naj jim povem, da me teži tra- jevega bataljona. Rokujem se, izmenjujem besede, je življenje, je kruh, so inovativni podjetniki, je dom gičnost Dražgošanov in obenem bodri heroičnost tudi objemam. Ljudje so sproščeni, ganjeni, ker Janeza Evangelista Kreka, nižje je doma Peter cankarjevcev in da sem se prišel le poklonit do- sem jim vrnil zgodovino, ker sem rekel, da imamo Prevc. V moji glavi pa so Dražgoše kot naša Guergodkom izpred 72 let. Kako naj to izrazim? Bom prihodnost in ker nisem nikogar obtoževal. nica in moj znanec Ive kot naš Picasso. zmogel povedati kako misel, ki do sedaj še ni bila Mlade Dražgošanke, ki nam strežejo, imajo Viktor Žakelj izrečena? Znanci vedo, da nisem tu zaradi politike. na glavi titovke, mnogi triglavke. Čutiti je, da so Kaj pa drugi? Biti moram kratek, a ne na škodo se končno Dražgošani in prišleki poenotili, da so (Viktor Žakelj je bil letošnji slavnostni govornik na vsebine, povedati, da sta bili tako poljanska dvoje v enem – v ponosu, vedoč, da se vse veliko prireditvi v Dražgošah) 28. februar 2014

7

Vrednote za današnji cas

Tolikšnega gorja ni mogoče pozabiti Miloš Poljanšek, interniranec v taborišču Neuengamme, taboriščna številka J 23432, profesor slovenskega jezika in predsednik Prosvetno-kulturnega zbora

B

il je velikonočni teden leta 1941, ko so se v našem kraju, v Brežicah pojavili prvi tuji vojaki, ki so napolnili naše majhno mesto. Kulturbundovske družine so z nasmehom pozdravljale prišleke. Slišala se je nemška govorica in pojavile so se prve rdeče zastave s kljukastim križem.

Ni še minil teden, ko so se v mestu pojavili gestapovci v črnih uniformah. Po seznamih, ki so jim jih posredovali domači, z nacistično propagando zasvojeni Nemci in nemškutarji, so začeli prazniti mesto: prvo noč so izgnali frančiškane, naslednje dni pa iz hiš pobrali zavedne slovenske gospodarje in jih odpeljali v krške zapore. Potem se je začel izgon celih družin v novonastalo državo NDH. V bližnjem Samoboru, takoj za mejo, je tudi naša družina našla skromno zatočišče in nenehno razmišljala, kam bi se zatekli. Padla je odločitev, sedli smo na vlak in se prek Karlovca in Metlike s ponarejenimi domovinskimi dokumenti odpravili v nastajajočo ljubljansko pokrajino, ki jo je zasedla italijanska fašistična soldateska.

Spoštovan katehet, očetov dober prijatelj iz Ljubljane, nas je vzel k sebi. Bilo nas je pet.

S skromno prtljago smo se vselili v dobrotnikovo stanovanje. Oče je naši družini tiste dni zatrjeval: »Kakorkoli je že z nami, okupatorju se moramo upreti, sicer ne bomo nikoli več videli svojega doma.« Že poleti smo se povezali z drugimi begunci in izgnanci ter se vključili v odporniško organizacijo OF. Kmalu smo zvedeli, da bo okupator na jesen 1941 izgnal prebivalce iz Posavja. Postajali smo vse bolj odločni antifašisti. Prva in edina misel, ki nas je prevevala, je bila svoboda in pripadnost naši narodni skupnosti, ki jo je potrebno rešiti pred stopnjevanim nasiljem.

Z bratom Bojanom sva se zaposlila pri zidarjih, da sva zaslužila za preživetje družine. Italijanski okupatorji so v šolah takoj uvedli fašistični pozdrav, organizirali

8

28. februar 2014

mladinsko fašistično organizacijo GIL, pouk italijanskega jezika… Na jesen so ob demonstraciji zaprli več ljubljanskih srednjih šol. Ko se je partizanski odpor na pomlad 1942 razplamtel, smo mladi, organizirani po šolah in na terenu, po stenah hiš pisali parole, trosili propagandne lističe, zbirali prepotrebni material za partizane. V začetku maja 1943 je med grobim zaslišanjem sošolka izdala moje ime. Prišlo je do aretacij, sam sem se znašel v fašističnih zaporih in pred vojaškim sodiščem.

Zasliševanja na italijanski policiji so bila neizprosna. Zasliševalci so od mene terjali imena sodelavcev in podatke o organizaciji.

Pri tem so se poleg pretepanja posluževali tudi električnih šokov. Ničesar nisem izdal. Pred vojaškim sodiščem sem bil obsojen na pet let zapora in po obsodbi odpeljan v koprske zapore. Ob kapitulaciji Italije sta odšla v partizane oče in brat Bojan, nas pa so SS-ovci iz Trsta s tovornim vlakom odpeljali v takratni tretji rajh. Po nekaj dneh vožnje smo se znašli v koncentracijskem taborišču Hamburg – Neuengamme. Po uvodni »higieni«: karanteni, britju po celem telesu, kopanju in oštevilčenju so nas razporedili na zunanje komande, kjer smo ob vremenu, kakršno je pač bilo, preživeli zimo. Po razmajanih tirih smo z vagončki prevažali gradbeni material. Pri kopanju jarka za kanalizacijo sem si natrgal trebušno prepono (kilo) in bilo bi kmalu po meni, če me ne bi rešil kapo revirja - mehanik, ki je bil priučen kirurg. Pri kraji kurjave pozimi me je zalotil SS-ovec in z usnjeno pletenico sem jih dobil 25 po zadnjici, kar sem komaj preživel. Življenje v italijanskih zaporih in nato v nacističnem koncentracijskem taborišču Neuengamme mi je izostrilo pogled na razmere in naša hotenja. Temeljni cilj nam je bila svoboda ali konec. Drugačnih misli tedaj nismo premogli. Tragičnih prizorov v taborišču, ko so po odhodu na delo na zbornem mestu ostajale kopice do onemoglosti izčrpanih taboriščnikov, ki niso mogli več ne hoditi in ne stati, se ne morem znebiti. Smrt nas je spremljala na vsakem koraku in jo v podzavesti hranim

vse do danes. Ilegalna organiziranost je bila v taborišču za marsikoga nadvse dobrodošla. Najbolj organizirana je bila antifašistična levica evropskih dežel. Poleg držav Beneluxsa so nam pomagali taboriščniki - nemški komunisti in posamezniki iz takratne SZ. Nas, mlade in lačne, so včasih skrivaj nahranili s koščki kruha, namazanih z margarino. Belgijci so nam nekajkrat razdelili vitaminske tablete.

Moj brat se iz vojne ni vrnil. Prvo leto svobode je bilo zaznamovano z neizmernim veseljem, pa tudi s krutim maščevanjem. Sovraštvo je usihalo počasi. Nakazovale so se priložnosti, da bi se razmere demokratizirale, a je prevladala trda roka enopartijske oblasti.

Pa kljub temu smo v devetdesetih letih v odporu do velikosrbske hegemonije Slovenci s plebiscitom ustvarili samostojno državo.

Od tedaj je minilo že več kot dvajset let, a pri nas se še vedno nismo znebili nasprotij iz druge svetovne vojne. V imenu svojih vrednot se vsaka stran po strankarski poti bori za oblast. Katoliška cerkev oznanja ljubezen in odpuščanje, ravna pa povsem drugače. Liberalni kapitalizem je ljudem spodrezal prepotrebne eksistenčne možnosti in srečujemo se z vedno večjim številom brezposelnih in obubožanih rojakov.

Domovinska zavest se utaplja v medsebojnem nerazumevanju in nestrpnosti. Osivela generacija udeležencev NOB, ki počasi odhajamo, in mlajši, ki so uspešno dosegli osamosvojitev, vse premalo storimo za pomiritev med Slovenci in za delovanje v skupno dobro.

V šolskih programih in pri delu z mladimi premalo krepimo domoljubno zavest, zato udirajo k nam neofašistične in nacistične ideje in zastrupljajo mlade generacije. Tudi letos smo se poklonili žrtvam holokavsta, ki je v drugi svetovni vojni terjal milijone žrtev tako med Judi kot tudi med drugimi evropskimi narodi. Zato ponavljam: »Ostaja nam naloga, da se trajno zavzemamo za mir in sožitje, za kar smo vsi odgovorni!«

Vrednote za današnji cas

Ohranjajmo spoštljiv spomin in glejmo naprej Vesna Dobre, predsednica Skupnost internirancev Dachau

V

mladosti se nisem kaj prida ukvarjala s podrobnostmi iz 2. svetovne vojne. Od blizu sem se nato z NOB spoznala preko svojega moža oziroma tasta. Ker jih je izdal neki domačin, je bila vsa njegova družina deportirana v taborišča, moška v Dachau, ženski pa v zloglasno taborišče Auschwitz. Tast sicer ni rad govoril o tistih časih, a je čutil dolžnost, da nam zaupa grenko izkušnjo svoje družine. Moja hči mu je zelo rada prisluhnila, ko je pripovedoval, kaj vse so pretrpeli najprej v zaporu v Begunjah, kako so jih ločili, ženski (mamo in staro mamo) poslali v Auschwitz, njiju z očetom pa z ostalimi sotrpini s transportom v zloglasno taborišče Dachau. Vsak njihov dan je bil boj za preživetje. Po njegovem sta imela z očetom srečo, da sta delala na plantažah, ker sta naskrivaj lahko vzela kakšen krompir. Doma še hranimo pisma, ki so jima jih pisali sovaščani, in pa telegram, v katerem ju obveščajo, da sta v Auschwitzu v samo mesecu dni podlegli mučenju in težkim življenjskim razmeram mama in stara mama. Zaradi njune izgube je moj tast zelo trpel in oči so se mu še v visoki starosti vedno orosile, kadar je beseda nanesla na njiju. V njegovem pripovedovanju ni bilo nikoli čutiti sovraštva do nemškega naroda, bolj ga je bolelo razvrednotenje narodnoosvobodilnega boja, ki se dogaja pri nas.

Na njegovo pobudo smo se pred leti prvič udeležili spominske svečanosti v Dachauu.

Tedaj je tja potovalo kar veliko število bivših internirancev, svojcev in prijateljev, a se število vsako leto vztrajno manjša, lani je z nami od bivših internirancev potoval samo Albin Kobentar, ki se je edini počutil sposobnega te poti. Nekaterim žal bolezen ne dopušča več takega potovanja, od mnogih pa smo se žal že morali posloviti. Ko sem sama prvič potovala v Dachau, da se poklonim vsem žrtvam tega taborišča, nisem imela nikakršnih pričakovanj, ker nisem vedela, kaj bom videla, a me je videno zelo pretreslo, osebni predmeti, pisma, oblačila, mučilne naprave, plinske sobe, krematorij ...

Spraševala sem se, kakšen notranji boj bijejo ti, ki so bili v taborišču in so doživeli skoraj gotovo najtežje obdobje svojega življenja. Verjamem, da je marsikoga dušila bolečina in spomin na to, kar so doživeli. Pri prebivalcih Dachaua pa sem imela občutek, kot da lažje prenašajo breme zgodovine kot mi zmagoslavje tistega časa. Štejem si v čast, da mi je bilo v letu 2012 zaupano vodenje Skupnosti internirancev Dachau. Ganile so me pretresljive zgodbe posameznikov, ki so mi jih zaupali in hvaležna sem jim za to. V trajnem spominu mi ostaja zgodba Toneta Gortnarja, ki je bila res grozljiva; pretresla me je zgodba Dore, ki je na svoj tretji rojstni dan ostala brez očeta. Tudi zgodbe Staneta, Jožeta, Borisa Albina… in mnogih še živečih nekdanjih taboriščnikov so tragične in boleče in ostajajo v mojem srcu.

Da prevzamem vodenje Skupnosti sem se odločila iz dveh razlogov - iz spoštovanja do tasta, ker je bil čudovit človek, in iz spoštovanja do vseh njegovih sotrpinov - tako tistih, ki so se vrnili v porušeno domovino, kot do onih, ki so bili v domovini kasneje preganjani, in vseh, ki so za vedno ostali na tujem. In pa zaradi prepričanja, da je vredno in potrebno ohranjati spoštljiv spomin na narodnoosvobodilno borbo, saj če se takrat domoljubi ne bi uprli okupatorju in osvobodili naše tedanje skupne države, tudi mi v devetdesetih letih ne bi imeli česa osamosvajati.

Morda svobodo v današnjem času jemljemo preveč samoumevno. Prepričana sem, da smo mi mlajši tisti, ki ne smemo dovoliti, da resnica umre s slovesom zadnjega taboriščnika oziroma borca za svobodo naše tedanje države. Žalostno je, da del sedanje politične elite za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev ter manipulira z določenim krogom ljudi in se poigrava z njihovimi čustvi. Ni jim pomembno, da nas s tem zopet razdvajajo in dolgoročno morda med nas zasejejo dvome, sovraštvo … Niti jim ni pomembno, do česa dolgoročno to manipuliranje

lahko privede. Kaj hitro nas zmoti drugačnost, tako da se tudi pri nas že pojavljajo skupine simpatizerjev neonacizma. Ali se iz preteklosti res nismo ničesar naučili?

Pred nedavnim mi je mlada ženska, ki se je udeležila slovesnosti v Dachauu in se je poklonila dedku in vsem ostalim žrtvam taborišča, rekla: »Pustimo zgodovino zgodovinarjem, pojdimo že naprej.« Njeno misel sem razumela kot: Ozrimo se v prihodnost.

Poskušajmo najti stvari, ki nas združujejo in povezujejo. Prioritetno vsem našim politikom bi moralo biti, kako najti izhod iz gospodarske krize, kako zagotoviti ljudem delo in pošteno plačilo za opravljeno delo, nikakor pa ne nenehno blatenje in rovarjenje po zgodovini ter nespametno trošenje našega davkoplačevalskega denarja.

Narodnoosvobodilni boj razumem kot temelj naše države in del naše zgodovine, ki je veličastna in zmagovalna. V naši Skupnosti internirancev Dachau pa se trudimo ohranjati spomin na vse žrtve druge svetovne vojne in opozarjamo, da se kaj takega NIKOLI VEČ – kot je zapisano na enem od spomenikov v Dachauu - ne ponovi. Tudi letos se bomo udeležili svečanosti v Dachauu, Auschwitzu, na Ljubelju – in se spomnili vseh, ki so umrli tudi za nas.

28. februar 2014

9

Naš pogovor

z dr. Matjažem Kmeclom, podpredsednikom ZZB za vrednote NOB Slovenije ob njegovi 80- letnici

Pomembno je, kaj politik stori za ljudi, ne zase

Rojeni ste bili v Dobovcu pod Kumom, kjer pa niste ostali dolgo. V tistih časih učitelji niso mogli sami odločati, kje bodo delali, ampak jih je z dekretom premeščala oblast. Vaša starša sta bila učitelja in ste se morali nekajkrat seliti. Kako ste se znašli?

Povsod sem našel družbo, obenem so se mi nekoliko posmehovali, ker sem govoril drugačno narečje, in sem zato malo izstopal. Enako se je dogajalo mojemu bratu. No, nekaj časa so se nama smejali, potem so se navadili.

Sleherna nova družba je imela drugačne navade.

Zame je bilo vse drugače, zlasti ko sem prišel med knapovske ljudi, ki so živeli popolnoma drugače kot hribovska kmečka srenja, v kateri sem se prej gibal. Knapi imajo poseben način življenja, trdo, skoraj nekoliko ironično, posmehljivo držo.

Povejte mi nekaj o svojem odnosu do planin.

V hribih sem zrasel. Kumljanci veljajo za »zarukance«, rovtarje, vendar velja pri njih spet posebna kultura. Izjemna prijaznost. Že navsezgodaj so me naučili pozdravljati – celo kravo, če sem jo srečal, kaj šele človeka. Revščina je bila neznosna, celo v božičnem času so otroci hodili bosi v šolo, ali so imeli pri hiši en sam par čevljev, ki jih je obuval vsak dan drug otrok. Poseben svet, zelo prisrčen, prijazen, a vedno nekoliko podrejen bogati dolini in gosposkim ljudem v njej.

No, tam sem imel družbo, s katero smo šli na Kum, ki je visok 1220 metrov in nudi prelep razgled.

Z njega sem videl zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe, če je bilo lepo vreme, celo Triglav. Moj oče pa je med vojno gojil pobožno željo, da bo takoj po koncu vojne peljal vseh pet otrok v hribe, kar mi je ostalo v glavi, tako da sem si tudi sam to izjemno želel. Potem je moj ravnatelj v celjski gimnaziji Tine Orel še svoje pristavil, tako sem sklenil, da bom takoj po maturi najprej odšel v hribe. Čevljev pa nisem imel in sem bosopetil po Grintovcih po snegu in gramozu, ampak ob tem neizmerno užival.

In če primerjate takratno uživanje s tem, kar ste pozneje doživljali, ali je razlika?

Velikanska. Danes sploh ne morem na gore, ker mi noge odpovedujejo, mi pa strahovito primanjkuje. A tudi če bi mogel, bi bilo to tisto, kar je

10

28. februar 2014

Foto: Jožica Hribar

Tako je v pogovoru za Svobodno misel dejal slavist, literarni zgodovinar, pisatelj, politik, planinec, a tudi podpredsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije in predsednik njenega Sveta - akademik, univerzitetni profesor, doktor Matjaž Kmecl, ki v tem mesecu praznuje 80. rojstni dan.

Matjaž Kmecl Kosmač povzel po drugih: »Človek do tridesetega živi, potem pa samo še prežvekuje.« Pa si kdaj zelo zaželite, da bi se kam povzpeli?

Oo, oo, sanja se mi! In sem skrajno nesrečen, ko se zbudim, pa vidim, da ni nič.

Goram ste posvetili tudi književna dela.

Orel me je pripravil do tega, da sem najprej napisal spis za Planinski vestnik, ki ga je objavil, Marijan Lipovšek, ki je bil v uredniškem odboru, obenem pa alpinist in planinec, ga je pohvalil, tako da sem pisal naprej. Nato so mi nekje v 70. letih Obzorja ponudila, da bi mi izdala knjigo, zbral sem svoje spise, ki so potem izšli pod naslovom S prijatelji pod macesni. To je bila ob vseh alpinističnih heroizmih ponižna »šodrovska« literatura, a je očitno imela svoje občinstvo, svoj odziv, izšla je v ponatisu.

Potem bi vas želela vprašati, kako ste se odločili za študij?

Prišel sem s podeželja, Ljubljane nisem poznal in nisem vedel, kje je gradbena fakulteta, želel sem namreč študirati gradbeništvo. Doma smo zidali hišo in sem si mislil, da nekaj obvladam, če sem mešal beton. Ker fakultete nisem našel, sem se odločil, da bom šel na slavistiko, saj sem pisal nadležno dolge spise.

Potem profesor Orel ni vplival na vas?

Ne, ne, pri tem ne. Bil pa je izredno privlačen v svojih razpravljanjih. Zlasti v višjih razredih je zelo užival, če je kakšnega kolega nadomeščal. Nikdar ni pogreval snovi, ampak je uprizoril nekakšen show, monolog in nas neizmerno zabaval, pa tudi šarmiral s svojim znanjem. Veliko je pripovedoval o hribih, ker je bil razgledan po vsej Evropi, pa veliko

anekdot in nam ustvarjal občutek, da smo mu enakopravni, enakovredni, ne da bi to poudarjal. Imeli smo občutek, da razpravlja kot s sebi enakimi. In vse to je bilo izjemno očarljivo. Zato ni čudno, da je ostal v dobrem spominu celih generacij. V šoli smo bili že ob pol šestih zjutraj, da smo prepisovali naloge, on pa je prišel mimo in me poklical: »Zdaj gremo v Logarsko dolino z našim avtobusom (planinsko društvo je imelo svoj avtobus, čudno, zbito drvarnico, ki pa je šla, op. av.), pojdi z nami.« Pa smo se odpeljali v Logarsko dolino in se vmes napili čaja z žganjem, tako da nisem vedel, kdaj sem prišel gor, potem sem pa vprašal, kaj naj rečem razredničarki in profesor mi je odgovoril: »Pusti to, to bom sam uredil.« Če je bilo gradbeništvo vaša prva želja, kakšne načrte ste imeli potem kot slavist?

Dokončati študij. Ostalo pa, kar bo Bog dal.

Usoda. Sem precejšen fatalist.

Najprej ste bili študent, takoj za tem asistent.

Naključja, ki so bila večkrat usodna za moje življenje. Leta 1958 je imel prof. Slodnjak »afero« s svojo Slovensko literarno zgodovino in razni ljudje, ki so imeli ob tem svoj interes, so zagnali gonjo proti njemu in v veliki meri razgnali slavistično profesuro, zlasti literarno-zgodovinsko. Ponovno so vpoklicali »pod orožje« Marjo Boršnikovo, ki je bila sicer že upokojena. Zdela se jim je zanesljiva, bila je marksistka – v najboljšem pomenu besede – in ona je iskala mlajše ljudi, ki bi jih povabila za svoje asistente. Jaz sem takrat služil redni vojaški rok na albanski meji in profesorica mi je pisala ter vprašala, če bi hotel priti. Kaj lepšega! Ona je verjetno ena mojih največjih dobrotnic. Marja Boršnik in morda Emil Smasek, ki je bil na Radiu urednik za radijske igre.

Poleg tega, da ste učili, ste začeli pisati strokovna dela.

To je normalno in spada k poslu.

Morda, a potem bi jih bilo več – na splošno.

Saj je že teh preveč. Najprej sem bil zelo nebogljen, čeprav sem imel vse potrebno že za seboj, seminarske referate, diplomsko nalogo itd.

A pojavila se je ideja – zdi se mi, da je bila celo moja – da bi skupinsko pripravili ustrezno literarno zgodovino o slovenski literaturi po 2. svetovni vojni. Delo je vodil prof. Paternu. Obdelati smo nameravali obdobje od konca vojne do leta 1965, ker je literarna zgodovina dotlej obstala nekje pri Cankarju.

Izdali ste še več knjig, med njimi Rojstvo slovenskega romana, pa Tisoč let slovenske literature, Kratka kulturna zgodovina Slovencev, poleg tega ste se posvečali tudi posameznim literarnim ustvarjalcem Levstiku, Jurčiču, Kajuhu… Kako ste se odločali za te tematike?

Levstik in Jurčič sta bila moja domena, ko smo si razdelili področja za predavanja, za seminarje na univerzi. Tako je to nastajalo nekako spontano, ob pripravljanju na predavanja.

Nekaj del ste objavili tudi v Avstriji.

Prvo delo je bilo pripravljeno leta 1966 – Slovenska literatura na Koroškem po plebiscitu, čista ledina, ni se videlo in je bilo potrebno poiskati. Drugo delo je bilo Znameniti Slovenci na Dunaju. Iz banke Alpe Adria so mi ponudili, da organizirajo tam javno predavanje o tej temi, pozneje naj bi govoril še na ljudski univerzi.

Tak kot do vsega drugega, kar imamo, nekako se v glavnem niti ne zavedamo, kaj to je, kaj nam lahko pomeni in imamo malce konservativne obrambnike čiste slovenščine – kaj je čista slovenščina, nihče ne ve – in povsem liberalne poglede, češ, kar je cesta prinesla, mora v jezik.

Ali ni to malce pretirano?

Seveda. V celoti smo povzeli novo liberalno doktrino, ta pa temelji na skrajno abstraktnih, čeprav statističnih osnovah: kolikršen trg imaš, tolikšen je vpliv. Mi smo majhen »trg« in tolikšnega vpliva nimamo, zato smo sami pred sabo zelo pogosto »podelani«, se podcenjujemo, na drugi strani dopuščamo, da brez ustreznega nadzora vse mogoče udira v slovenski jezik - zelo pogosto upravičeno, ker tudi drugi tako ravnajo, sporazumevalni jezik je angleščina in računalništvo.

Kaj pa vam pomeni materni jezik? Če bi bil cinik, bi rekel »poklic«. Ne, ne, to je pomembna zadeva, identifikacija, ki se je moramo držati. Koliko nevarnosti je bilo že za slovenščino v zgodovini, zdaj je prišla nova (amerikanizacija), a tudi to bomo znali prežvečiti in prebaviti.

Bili ste tudi predsednik Republiškega komiteja za kulturo, pa glavni urednik Jezika in slovstva, predavali na slavističnih kongresih, tudi na drugih evropskih univerzah, vodili razne žirije, delali kot predsednik sveta Borštnikovega srečanja, Mladinske knjige in ljubljanske Drame. Ali bi rekli, da ste skozi vse to delo vlekli rdečo nit - kaj ste želeli na koncu doseči?

Seštevek pod črto je predvsem občutek odgovornosti do slovenske kulture.

Delovali ste tudi zunaj fakultete. V SZDL ste vodili sekcijo za slovenščino v javnosti in ustanovili jezikovno razsodišče.

Beno Zupančič je bil pri glavnem odboru SZDL v sekciji za slovenščino v javni rabi zadolžen za jezik. Bilo je v času, ko smo Slovenci postajali bolj občutljivi za te reči. Skupina ljudi s srbskohrvaškega območja je silila v to, naj bi poenotili uradni jezik v Jugoslaviji. Takrat me je Beno Zupančič, ki je bil že na smrt bolan, vprašal, ali bi hotel nadaljevati njegovo delo, in rekel: »Jezik je preveč pomemben, da bi ga smeli prepustiti samo jezikoslovcem.« Vabilo sem sprejel, nato pa razmišljal, kaj bi lahko počel, ter prišel do ugotovitve, da je jezik v bistvu moralno vprašanje Slovencev. Strokovno je dovolj obdelano. Imamo dovolj jezikoslovcev, nimamo pa zavesti, da je to naša osnovna prepoznavna dragocenost. Zato sem menil, da je potrebno ustanoviti ustrezno ustanovo, ki bo delovala moralno ali celo moralistično, in to je bilo potem jezikovno razsodišče.

Nekega dne ste se poslovili od fakultete in znanstvenega dela ter se podali v politiko.

Ja, tedanji mandatar Janez Zemljarič me je povabil, češ da mu manjka nekdo, ki bi bil v vladi odgovoren za kulturo. Pred tem me je povabil v svoj reformistični CK Milan Kučan, ker mu je manjkal nekdo za kulturo. Odgovoril sem mu, da ne mislim biti partijski priganjač za kulturnike. To se mi je že od nekdaj zdelo zelo zoprna zadeva, Kučan mi je pa presenetljivo odgovoril: »Ne, ne potrebujem te zato, da bi preganjal kulturnike, ampak da bi nekdo v CK branil kulturnike pred morebitnimi preganjalci.« Zanimiva izjava, ki je kazala, v kaj je želel usmeriti slovensko politiko in javno življenje in argumentacija se mi je zdela zelo zanimiva.

To se je dogajalo leta 1982. Ko me je Zemljarič povabil, naj bi prevzel ministrstvo za kulturo, se mi je to zdelo logično dopolnjevanje. Če smo že toliko kritični do politike in njenega odnosa do kulture, bi bilo licemersko, če ne bi kdo tudi dejavno storil kaj na tem področju. In sem šel. Bilo pa je ubogo, nobenega denarja, politika je bila pri kulturnikih na skrajno slabem glasu prav zaradi nekdanjih posegov. Toda šel sem, potem pa težko čakal, da se mi je mandat končal.

Kakšen je pa danes odnos Slovencev do materinščine?

Kaj je po vašem mnenju naloga politika?

Ja, da skrbi za javni blagor. Politik mora imeti

v glavi, da ni samemu sebi namen, ampak je pomembno, kaj stori za ljudi.

Izvoljeni ste bili za člana Predsedstva Slovenije.

Poleg predsednika ste bili še štirje člani, ki ste se dokaj dobro ujeli. Kaj vas je povezovalo?

Medsebojno spoštovanje, med seboj nismo imeli nespodobnih spletk, v glavnem smo se razumeli in skoraj nikoli ni bilo nobenih težav, čeprav časi niso bili enostavni.

Naš pogovor

Upokojili ste se kot redni univerzitetni profesor.

Kakšni so spomini?

Lepi. Ko je človek starejši, vedno idealizira, kar je bilo, zlasti mladost.

Potem ste se vključili v ZZB za vrednote NOB in ste njen podpredsednik ter predsednik Sveta.

Osebno me je povabil Janez Stanovnik, moram pa reči, da se mi je zdel NOB že od zmeraj eden glavnih dogodkov v slovenski zgodovini, ko je bilo celotno ljudstvo od najbolj preprostih ljudi pripravljeno tvegati življenje za svobodo, svojo samostojnost, za slovenski jezik, za svojo kulturo. Pripovedovali so mi o kurirčkih, ki so bili pobiti kje v hribih. Vse to je za moje pojme velika reč. Mislim, da v slovenski zgodovini po kmečkih uporih in protestantih nismo imeli česa podobnega, da bi celotno ljudstvo tako enotno stopilo v svoj bran, v to, da je tukaj in želi tu tudi ostati. To se mi je zdelo zelo pomembno tudi za trajno slovensko samozavest, približno tako, kakor je govoril Kocbek o nujnosti spremembe slovenskega narodnega značaja. Če bi se res znali spremeniti v to smer, bi bilo fantastično. Smo pa stalno pod težo svoje statične realnosti, da nas je samo dva milijona, pa da smo revčki. Zato si moramo stalno prizadevati, da ohranjamo samozavest, pogum, smisel za čas, za to, da nismo dolžni samo prejšnjim, ampak tudi prihodnjim rodovom, da smo odgovorni za svojo usodo.

Kaj je bila Zveza borcev nekoč, ko je živelo še veliko borcev, in kaj je danes, ko jih je že veliko manj in prihajajo mladi ljudje?

Zveza borcev je bila dolga desetletja po vojni žal neka parapartijska organizacija. Zdaj to ni več organizacija, ki bi temeljila na morebitnih privilegijih, ampak prav nasprotno, je deprivilegirana, vanjo gredo zdaj tisti, ki so resnično prepričani v smiselnost in bogastvo izročila vrednot NOB. Včasih so se velikokrat lepili nanjo ljudje, ki so računali na privilegije. Danes tega ni in v organizaciji so samo tisti, ki so prepričani, da je to prav.

Zanimivo je, da je takrat, ko so se razplamteli prepiri med strankami, med levimi in desnimi, veliko ljudi reklo, da bi se včlanili samo v ZZB. Zveza borcev se je zavestno in programsko postavila na stališče že z Ivanom Dolničarjem Janošikom, še bolj pa z Janezom Stanovnikom, da smo nadstrankarska oziroma nestrankarska organizacija, tako da lahko glede tega vsakdo najde v njej svoj prostor. Kdor priznava vrednote NOB, ki so obče slovenske vrednote.

Te vrednote se ne spreminjajo in ostajajo.

Da, vrednote ostajajo in to je tisto, zaradi česar sem tudi sam zraven – svoboda, samostojnost, suverenost, čast slovenskega naroda.

Jelka Kušar 28. februar 2014

11

Aktualno

Razmišljanje ob knjigi dr. Ivana Kristana: Osamosvajanje Slovenije

Lustracija – namesto priznanja za pokončnost N jegovi polemični prispevki na mnenjski strani Dela izrisujejo podobo mladostno zagnanega aktivnega državljana, za katerega so značilne kritičnost, brezkompromisnost in neizprosnost. Takšen je bil in ostaja tudi v svojih osemdesetih letih zaslužni profesor dr. Ivan Kristan, nekdanji rektor in predsednik Državnega sveta in sodnik jugoslovanskega ustavnega sodišča v času tik pred razdružitvijo nekdanje federacije. Iz osebne izkušnje lahko povem, da ni lahko biti predmet njegovih kritik, ker pri njih zbere vse razpoložljive argumente za svoje stališče in jih poveže v logično celoto. In še nekaj lahko pričam iz prve roke: profesor Kristan je bil daleč najbolj kritičen in brezkompromisen kritik srbske ustavno pravne šole v času, ko smo slovenski ustavni pravniki branili ustavni položaj republike in pravico do samoodločbe s pravico do odcepitve kot trajno pravico. Tako so ga imeli v želodcu, da so na jugoslovanskih posvetovanjih nekateri vstajali in zapuščali dvorano, ko je kolega dr. Kristan dobil besedo. Skratka, bil je natančno takšen, kakršnega je potrebovala Slovenija v jugoslovanskem ustavnem sodišču v času osamosvajanja.

S svojo knjigo Osamosvajanje Slovenije (Pogled iz Ljubljane in Beograda) je dr. Ivan Kristan storil nekaj, kar bi morali storiti drugi na podlagi razpoložljivih gradiv, in če hočete, tudi arhivov: prikazal je svojo lastno vlogo v zadnjih mesecih udeleževanja na sejah Ustavnega sodišča Jugoslavije. Ključna za presojo njegove vloge med ustavnimi sodniki so odklonilna ločena mnenja dr. Kristana. Ustavni sodnik potrebuje določeno mero poguma in načelnosti, da se ne priključi večini, še zlasti, kadar je zelo osamljen. Še korak naprej pa gre ustavni sodnik, ki argumente za vztrajanje pri svojem stališču zbere v logično celoto in ga zapiše v svoje ločeno mnenje. In to je počel dr. Kristan v časih, ko ločena mnenja še niso bila običajna.

Kaj pomenijo ločena mnenja Najbolj vplivnim ustavnim sodnikom ni nikoli treba pisati ločenih mnenj, ker so nenehno v večini: oni odločajo, katero stališče bo prevladalo ali pa se preprosto priključijo večinski odločitvi. Jaz nisem bil takšen sodnik in dr.

Ivan Kristan tudi ne. Je pa za poznejši razvoj dogodkov zelo pomembno, če ne usodno, da se dr. Kristan ni zadovoljil s pisanjem ločenih mnenj, ki so, če to priznamo ali ne, tudi izraz nemoči in porazov. Naj omenim en sam primer: ustavnim sodnikom so na dan pred sprejemom slovenskih ustavnih amandmajev v letu 1989 iz CK ZKJ, Predsedstva Jugoslavije in Zveznega zbora sugerirali, naj ugotovijo neskladje med temi amandmaji in jugoslovansko ustavo. Ustavni sodniki niso bili naklonjeni tem slovenskim amandmajem, nasprotno, mislili so, da so v nasprotju z jugoslovansko ustavo, pa so vendarle morali prikimati sodniku Kristanu, da Ustavno sodišče ni pristojno za predhodno kontrolo ustave, temveč samo za naknadno. Vedeli so, da ponoči ne bodo mogli spati, če bodo zanikali nekaj, kar mora vedeti vsak študent prava, podnevi pa bodo morali poslušati sodnika dr. Kristana, naj vrnejo svoje diplome.

Omenjena odločitev je močno otopila politično ofenzivo zoper Slovenijo, ki bi se lahko končala z uvedbo izrednih razmer. Sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič je zapisal, da bi Ustavno sodišče lahko zaustavilo pohod Miloševića, če bi imelo širše pristojnosti in

12

28. februar 2014

moč (The Owl Of Minerva, Eleven, 2008, s. 359). Takšna kritika za sodnika Kristana ne velja: njegova ločena mnenja pa kažejo nemoč in pomanjkanje volje med sodniki iz drugih delov Jugoslavije, da bi odločneje preprečevali neustavno velikosrbsko delovanje, ki je rušilo pokrajine, republike in obstoj jugoslovanske federacije.

V zvezi s tem je treba omeniti ločena mnenja sodnika Kristana, ki so nasprotovala poskusom, da bi to sodišče v nasprotju s svojimi pristojnostmi posegalo v tiste spremembe slovenske Ustave, ki so bile podlaga poznejše osamosvojitve Slovenije.

Eno od njih, v zadevi št. I-U-102/1-89 z dne 18. januarja 1990, ki sta ga podpisala oba sodnika iz Slovenije (dr. Ivan Kristan in Radko Močivnik), opozarja, da so bile kršene številne procesne določbe v zvezi s postopkom ocenjevanja skladnosti ustavnih dopolnil k slovenski Ustavi iz septembra 1989 z Ustavo SFRJ. Po njunem mnenju je Ustavno sodišče Jugoslavije odložilo vse svoje druge predmete, da bi ob hudih kršitvah procesnih pravil sprejelo mnenje o tem, da so dopolnila v nasprotju z Ustavo SFRJ (Odluke i mišljenja Ustavnog suda Jugoslavije 1990 (Ustavni sud Jugoslavije, Beograd 1991), na straneh 223-224).

Znanstveno podlago so imela ta ločena mnenja v članku profesorja Kristana v Zborniku znanstvenih razprav za leto 1990, v katerem je obračunal s teorijo vrhov beograjske ustavnopravne elite z dr. Djordjevićem na čelu, ki je trdila, da je pravica do samoodločbe konsumirana, izčrpana in ne trajna in ponovljiva, kot je trdil profesor Kristan. Poiskal je zgodovinske vire, iz katerih je izhajalo, da so Tito, Kardelj, Moša Pijade in Edvard Kocbek pojmovali pravico do samoodločbe kot aktualno in trajno pravico, ki ni le podlaga za nastanek, temveč tudi za delovanje, obstoj in razvoj federacije.

Današnji pomen tedanjih Kristanovih stališč In kakšen je aktualni pomen 23 let starih ločenih mnenj sodnika Kristana? Na podlagi izkušenj iz tistega časa je pri sprejemanju evropskega člena v ustavni komisiji predlagal, naj bi Slovenija ohranila tudi v Evropski

Aktualno

uniji pravico do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve. In ne samo to, zavzemal se je za določitev postopka, v katerem bi lahko Ustavno sodišče z dvotretjinsko večino ugotovilo ogroženost najpomembnejših ustavnih načel, kar bi vodilo do ukrepov za zavarovanje interesov Slovenije in pravic njenih državljanov. (Ustavne razprave 2001-2003, ur. M. Cerar, A. Novak, B. Vrišer, Državni zbor, Ljubljana, 2004, s. 174, 175, 219). Spet je ostal v manjšini, toda izstop iz Evropske unije je vsaj na načelni ravni mogoč, pa tudi določbe evropskega člena glede prenosa izvrševanja dela suverenih pravic so ob ustreznem razumevanju dokaj zavezujoče.

Dogodki in osebnosti, pomembne za nastanek in razvoj slovenske

ustavnosti, gredo v pozabo. Pred tedni sem se dobesedno edini spomnil, da mineva 50 let ustavnega sodstva v Sloveniji. Toda nekdanjemu ustavnemu sodniku se je zgodilo veliko več kot samo izbris in pozabljenje.

Namesto da bi bil nagrajen in bi mu bilo priznano častno mesto v razvoju slovenskega ustavnega sodstva, je doživel lustracijo, zasnovano na lažnih podtikanjih. Ko je kandidiral za mesto ustavnega sodnika v slovenskem ustavnem sodišču (1991/92) so mu očitali napačno svetovnonazorsko prepričanje in kar je še težje razumeti: da je v Beogradu deloval proti interesom Slovenije. Laž, na katero je vredno ponovno opozoriti.

dr. Ciril Ribičič

Mednarodno sodelovanje

Na prijateljskem in delovnem obisku na sedežu ZZB za vrednote NOB so bili predstavniki Zveze združenj borcev in antifašistov Črne gore.

Podpredsednik dr. Ljubomir Sekulić in generalni sekretar Miodrag Djurović sta ob tej priložnosti izročila spominski medalji častnemu predsedniku ZZB za vrednote NOB Janezu Stanovniku »za njegov izjemen doprinos ohranjanju vrednot in tradicije NOB« in Titu Turnšku, predsedniku slovenske borčevske organizacije z željo po uspešnem vodenju organizacije. S posebno diplomo pa so se zahvalili slovenski borčevski organizaciji za sodelovanje v zadnjem desetletju. Slovesnosti sta se udeležila tudi Ivan Milić, veleposlanik Črne gore v Sloveniji, in vojaški ataše Branislav Keković.

V delovnem pogovoru so govorili o prihodnjem sodelovanju, med drugim tudi na srečanju Evropskega komiteja svetovne veteranske organizacije, ki bo junija na Cetinju.

Foto: Jožica Hribar

Obisk črnogorske delegacija

Obisk črnogorske delegacije v Ljubljani (z leve): generalni sekretar Mitja Klavora, podpredsednik Slavko Grčar, predsednik Tit Turnšek, podpredsednik SUBNOR Črne gore Ljubomir Sekulić, častni predsednik ZZB za vrednote NOB Janez Stanovnik, veleposlanik Ivan Milič, generalni sekretar SUBNOR Črne gore Miodrag Djurović in vojaški ataše Branislav Keković.

Hrvaški borci na razstavi o Titu Člani Zveze antifašističnih borcev in antifašistov mesta Zagreba pod vodstvom podpredsednika Mladena Matjašca in člani Društva Josip Broz Tito so pod vodstvom predsednika Tomislava Badovinca sredi februarja obiskali Ljubljano in si ogledali tudi razstavo Tito ikona Jugoslavije. Kar za dva avtobusa se jih je nabralo, v Ljubljani pa so se srečali s predsednikom mestnega odbora ZZB Ljubljana Jankom Heberletom ter Julko Žibert in Stanetom Dovganom, obema podpredsednikoma mestne borčevske organizacije. Na skupnem kosilu so se pogovarjali tudi o tesnejšem sodelovanju med vsemi tremi organizacijami, ki jih poleg skupne zgodovine v nekdanji Jugoslaviji družijo skupne vrednote, porojene v narodnoosvobodilni vojni.

Na sedežu Zveze antifašističnih borcev in antifašistov Hrvaške v Zagrebu, Ulica Pavla Hatza 16 je še vedno na ogled zelo zanimiva razstava pod naslovom Partizani, kot jih še niste videli. Pripravili so jo v spomin na številne pomembne dogodke iz NOB, ki so se zgodili leta 1944, med drugim na 70. obletnico 3. zasedanja antifašističnega sveta NOB Hrvaške (ZAVNOH), ki je pote- Mario Šimunković kot vodnik po razstavi. kalo v Topuskem 8. in 9. junija 1944.

Razstava kronološko prikazuje dogodke v hrvaški narodnoosvobodilni borbi od aprilske vstaje 1941 preko razpada Kraljevine Jugoslavije do osvoboditve države maja 1945. »Z izbranimi fotografijami in spremljajočimi zapisi smo skušali predstaviti posamezne najvažnejše dogodke iz hrvaške polpretekle zgodovine in življenje partizanov v nečloveških vojnih razmerah. Na ogled so doslej redko videne in praviloma nikoli objavljene fotografije, ki smo jih našli v muzejih, digitalnih fototekah in v mnogih zasebnih zbirkah,« pravi Mario Šimunković, avtor razstave. Partizanov namreč ne prikazujejo le v borbah, temveč tudi pri vsakodnevnih opravilih, od pranja, umivanja, priprave hrane do pomoči civilnemu prebivalstvu, skrbi za otroke, udeležbi pri mašah, zabave…Na ogled so tudi številni plakati, letaki, sporočila. Avtor pravi, da so bili sami presenečeni, kako veliko izjemnih fotografij iz časa vojne je ohranjenih, med objavljenimi jih je tudi nekaj iz Slovenije. Ker zaradi pomanjkanja denarja vseh zanimivih fotografij niso mogli objaviti na panojih, so izdali obsežen in zelo pregleden katalog, ki je v celoti dostopen na spletni strani http://izlozba.sabh.hr/

Foto: Jožica Hribar

Foto: Niko Mušič

V Zagrebu na ogled izjemno fotografsko gradivo

J. H. 28. februar 2014

13

V metežu zgodovine

Letos mineva sto let od začetka 1. svetovne vojne

Spomin kot klic proti vojni in poziv k sožitju

Vojne se po pestrosti svojih izhodišč, namenov in ciljev med seboj razlikujejo. To velja tudi za prvo svetovno vojno. Slovenci si vojne pred stoletjem niso želeli, čeravno je kak posameznik tudi v svetovnem vojnem spopadu videl rešitev nekaterih temeljnih slovenskih in svetovnih družbenih problemov. V svetovno vojno so se vključili kot podaniki umirajoče države, manjši del Slovencev pa je bil vpoklican v armado italijanske države, ki je s svojimi ozemeljskimi zahtevami in za ceno vstopa v vojno razcepila slovensko narodno ozemlje in s tem tudi okrnila prvi temelj slovenskega političnega programa – Zedinjeno Slovenijo. Konec vojne je zato Slovencem prinesel veliko razočaranja. Ne le da ni bila uresničena upravna združitev vseh Slovencev, nasprotno, po vojni so živeli porazdeljeni med štiri države, večji del v kraljevi Jugoslaviji. Primorski Slovenci so doživeli z boji v Posočju še neposredno vojno uničevanje in namesto združitve z večinskim delom so po končani vojni prišli v državo, ki je zlasti z nastopom fašizma delovala izrazito raznarodovalno. Razlogov za praznovanje in slavljenje vojne Slovenci nimajo, drugače je pri Italijanih, saj je vojna dokončala njihovo državno zedinjenje.

Zato so bili boji Italijanov med Ortlerjem na Južnem Tirolskem in Tržaškim zalivom četrta vojna za zedinjenje Italije ali kar Velika vojna (Grande guerra). Ostajajo pa razlogi za tisto spominjanje in »kulturno ovrednotenje«, ki ga je na primer sprožila marca 2013 slovenska konzulta pri Goriški pokrajini z ugotovitvijo: »Vsaka vojna je najprej in predvsem trpljenje« (Primorski dnevnik, 21. 3. 2013).

Po Poti miru v Posočju Za oživitev spomina na prvo svetovno vojno in kot opomin, da se taka dejanja ne bi ponavljala, zagotovo služi tudi projekt Pot miru v Posočju, kar je ob stoletnem jubileju vojne temeljna naloga fundacije Pot miru v Posočju, ustanovljene v Kobaridu decembra leta 2000

14

28. februar 2014

Foto: Jožica Hribar

Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne se moramo vprašati tudi o razlogih, iz katerih se Slovenci te vojne posebej spominjajo, kakšno vsebino naj ima pri nas počastitev ali celo proslavitev stoletnega jubileja. Nedvomno je ta vojna dejanje, ki zahteva trajno kompleksno strokovno zgodovinarjevo obdelavo in ki je ne spodbuja zgolj jubilej.

Kostnica žrtev 1. svetovne vojne na ljubljanskih Žalah. na pobudo slovenske vlade. V spomin na te tragične dogodke bo Fundacija, kot piše v njeni objavljeni obrazložitvi, s številnimi slovenskimi in italijanskimi partnerji v prihodnjih letih pod častnim pokroviteljstvom slovenskega in italijanskega predsednika republike zgradila Pot miru od Alp do Jadrana. Pot bo urejena na enak način kot je že sedaj zgrajena Pot miru v Zgornjem Posočju. Potekala bo po slovenski in italijanski strani. Povezala bo vsa pomembnejša prizorišča prve svetovne vojne ter zajela tudi kulturne in naravne znamenitosti od Kaninskega pogorja do Jadranskega morja. Pot naj bi imela tudi velik simbolen pomen. Potrdila bo pot sprave in dobrega sosedstva slovenskega, italijanskega in furlanskega naroda.

Pot miru je dobila mednarodno razsežnost, zlasti ko sta se zanjo zavzela predsednika slovenske države dr. Danilo Türk in Borut Pahor na srečanjih s predsednikom Italije Giorgiom Napolitanom.

Tako načrtovana in vzpodbujevana Pot miru pa postavlja v ospredje tudi razmislek, ali je vojna v Posočju v letih 1915– 1917 lahko razlog za miroljubna opozorila.

Bitke ob Soči in njih posledice so krepko posegle v dogajanja in razvoj druge svetovne vojne na naših tleh, ko je Italija leta 1941 znova okupirala predele Slovenije. Boji ob Soči so zapustili mnoga odprta vprašanja, ki sta jih skušal reševati čas drugega svetovnega spopada in obdobje, ki mu je od maja 1945 sledilo. Ta druga vojna je bila sicer drugačna, a zato nič bolj krvava in grozovita. Njen zaključek je prinesel mir, v katerem živimo še danes, prinesel je tudi dokajšnjo izpolnitev slovenskih družbenopolitičnih zahtev. Zato bo Pot miru v Posočju, če bo obeleževala in opozarjala samo na razvejanost dogajanj prve svetovne vojne – ta je imela za italijansko državo in za Italijane drugačen pomen – le deloma in enostransko izpolnjevala svojo miroljubno nalogo.

Kaj je Slovencem prinesla 1. svetovna vojna Zahodno obrobje slovenstva je bilo v zgodovini vseskozi območje, kjer so se kresala nasprotja med državami in narodi. Najbolj krvavo in kruto je bilo obdobje prve svetovne vojne, ko sta se na Soči spopadli italijanska in avstro-ogrska vojska. Slovenci smo v to razmerje vstopali kot habsburški podaniki.

Drugače je bilo med drugo svetovno vojno, ko so Slovenci s partizansko vojsko krepili protifašistični odpor tudi na italijanskih predelih današnjega obmejnega prostora. Prav to sodelovanje je v letih po drugi svetovni vojni tudi pripomoglo k novemu, bolj pristnemu zbližanju in sodelovanju med prebivalstvom ter institucijami vzdolž italijansko-slovenske državne meje. Žal mora ta oblika sožitja od časa do časa prestati tudi kakšno preizkušnjo. Zaplete pa premagujeta in jih bosta premagovala le čas in odločenost Slovencev, da vztrajajo na enakopravnem partnerstvu.

Nova Gorica

Dopolnjena knjiga o Spominskem parku Trnovo Novogoriška borčevska organizacija je izdala dopolnjen ponatis knjige (s seznamom padlih) Spomenik padlim borcem NOVJ in žrtvam fašističnega nasilja 1941 – 1945 iz občine Nova Gorica. Izšla je v nakladi 500 izvodov s povzetki v angleščini, ruščini in italijanščini.

V metežu zgodovine

To, kar piše v obrazložitvi kobariške fundacije (»Tudi druga svetovna vojna ni, zaradi nerešenih ozemeljskih problemov, ki so bili dediščina prve svetovne vojne, prizanesla temu območju. Čas, ki ji je sledil je prinesel končni/ današnji mir krajem ob reki Soči in njenih pritokih«) ni zagotovilo, da bi bila druga svetovna vojna predstavljena kot odločilni dejavnik miru v Posočju. V tak dvom samodejno navaja tudi itinerar Poti miru (objavljen v Primorskem dnevniku, 22. januar 2014), ki z izjemo stolpa na Cerju, kjer naj bi bil muzejsko prikazan tudi narodnoosvobodilni boj, ne našteva nobene lokacije, posredno ali neposredno povezane z dogodki druge svetovne vojne.

Več kot le simbolična bi bila vključitev spomenika NOB na Trnovem pri Gorici ali pa gmajne na Bazovici, na kar opozarja akademik Jože Pirjevec. Bilo bi mnogo močnejše sporočilo kot stražarski (graničarski) stolp pri Vrtojbi, ki sicer spominja na čas hladne vojne. Težko se je znebiti občutka, da je bilo treba pri odločanju o dodatni vsebini Poti miru popustiti tudi kakemu političnemu pritisku tako na slovenski (namere za zmanjševanje pomena NOB in za njegovo izničevanje in trditev, da je »komunistična Slovenija« prvo svetovno vojno zamolčevala) kot na italijanski strani (poveličevanje italijanske zmage v vojni ali obmejni nacionalizem, ki je še vedno dejaven).

»Spominski park na Trnovem pri Gorici je namenjen ohranitvi spomina na padle partizane in žrtve nacifašizma v narodnoosvobodilnem boju v letih 1941 – 1945. V spodnjem delu spominskega parka, ki je zgrajen v obliki amfiteatra, so na ploščah iz marmorja vklesana imena 2345 padlih partizanov in žrtev nacifašizma iz območja Goriške. V amfiteatru je tudi plošča z imeni 144 sovjetskih partizanov, ki so padli kot pripadniki IX. korpusa NOB. Iz amfiteatra nas vodijo stopnice na vrh hriba, kjer je grobnica IX. korpusa, v kateri je pokopanih 256 padlih partizanov, med njimi tudi 84 neznanih borcev in sicer poleg slovenskih tudi sedem sovjetskih, štirje italijanski in angleški borec,“ je ob izidu knjige povedal urednik Jože Šušmelj.

V uvodu je predsednik Območnega združenja za vrednote NOB Nova Gorica Vladimir Krpan zapisal, da je knjiga izšla ob praznovanju 70. obletnice ustanovitve IX. korpusa (ustanovljen je bil decembra 1943), posvetili pa so jo tudi padlim borcem in žrtvam nacifašističnega nasilja v letih 1941 – 1945. Dr. Branko Marušič je opisal nastanek in razvoj narodnoosvobodilnega boja na Primorskem (1941-1945) in kot prelomni dogodek v narodnoosvobodilnem boju omenil kapitulacijo Italije (8. september 1943), ko je dobršen del Primorske zajela ljudska vstaja. »V dneh vstaje je nastal tudi Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo, vrhovni organ partizanske oblasti na Primorskem. V bojih pri Gorici so se slovenskim pridružili tudi italijanski partizani. 16. septembra 1943 je vodstvo slovenske OF sprejelo sklep o priključitve Primorske k matični domovini,« je med drugim zapisal dr. Marušič.

Jože Šušmelj je v prispevku IX. korpus NOV v boju za osvoboditev Trnovega opisal tridnevno bitko, ki je potekala od 19. do 22. januarja 1945, ko so partizanske brigade v hudi zimi in mrazu obkolile z bunkerji utrjeno italijansko fašistično postojanko, v kateri je bilo okrog 220 vojakov. Po težkih bojih in žrtvah jim je uspelo postojanko uničiti in tako IX. korpusu odpreti pot za kasnejši prodor proti Trstu in sodelovanju pri njegovi osvoboditvi.

Slavko Velikonja opisuje zgodovino nastajanja spominskega parka na Trnovem, ko je bila leta 1958 na vrhu hriba Kobilnik najprej zgrajena grobnica padlim borcem IX. korpusa NOV z visokim obeliskom. Mag. Darinka Kozinc pa je prikazala zgodovino Trnovske planote s poudarkom na zgodovini krajevne skupnosti Trnovo in vlogi domačinov - v partizanskih enotah jih je padlo 47 - pri osvobajanju domovine.

Besedilo in foto: Vanja Alič

Spomin na prvo svetovno vojno ob stoletnici njenega nastanka naj bo klic proti vojni in poziv k miroljubnemu sožitju, ustvarjenem na preizkušnjah obeh svetovnih spopadov, ki sta se posredno in neposredno odvijala tudi na slovenskih tleh.

Branko Marušič Knjigo so v gradu Kromberk predstavili (od leve proti desni): Jože Šušmelj, mag. Darinka Kozinc in dr. Branko Marušič.

28. februar 2014

15

V metežu zgodovine

Razmišljanje partizana, novinarja, urednika, zadnjega še živečega člana štaba 9. korpusa

Kako sem se zavedel, da sem Slovenec Josip Vidmar mi je nekoč v osebnem pogovoru poudaril, da je narodnoosvobodilni boj kultura, veliko kulturno dejanje. Slovenski osvobodilni boj je bil v resnici boj za obstanek slovenskega naroda pred genocidom, ki sta ga namenila Slovencem fašizem in nacizem, in kultura je bila njegovo najmočnejše obrambno sredstvo. Narod brez kulture, brez lastnega jezika ni svoboden, je obsojen na izginotje. Brez narodne zavesti je nemočen v svojem prizadevanju za obstanek in razvoj, toda kultura mu zagotavlja prihodnost.

V slovensko šolo v Ljubljano Italijanski fašistični okupator se je v svojem prizadevanju za asimilacijo Slovencev pod Italijo najprej lotil slovenske šole in javne uporabe slovenščine: »Qui si parla soltanto italiano«. Rojen sem v Idriji, ki je po rapalski pogodbi leta 1920 prišla pod italijansko okupacijo in kot šestletni deček sem moral obiskovati italijansko osnovno šolo. Italijanska učiteljica nas je zmerjala, ker nismo razumeli italijanščine in nam vsiljevala svojo govorico. Vendar sem ji lahko tudi hvaležen, ker je iz mene nehote naredila zavednega Slovenca.

Bil sem v drugem razredu osnovne šole, ko je učiteljica med poukom peljala naš razred na igrišče v Mejco zunaj mesta. Ko nas je uredila v dolgo vrsto, je na čelo kolone postavila mene in mi dala v roke italijansko zastavo. Seveda sem se počutil otročje ponosnega, da bom z zastavo v roki korakal po celem mestu. Pa se je izšlo drugače. Pred našo hišo, mimo katere smo korakali, je stal moj oče… In ko sem se vrnil domov, me je vzel v roke in me temeljito našeškal: »Da si boš zapomnil, ti si Slovenec in tuje zastave ne boš nikoli več nosil!!« Od takrat sem se zavedal, da sem res Slovenec!

Da bi se kot Slovenec tudi razvijal, me je oče leto dni kasneje poslal v Ljubljano, da sem na Vrtači nadaljeval šolanje v slovenski šoli. Pri mojem stricu, znanem slavistu, profesorju dr.

Ivanu Prijatelju na Mirju v Ljubljani so me sprejeli za svojega in mi nudili več, kot je vplivala na moj razvoj vsa gimnazija. Idrije seveda nisem pozabil. Imela je prvo slovensko gledališče, prvo realko, dala je veliko uglednih imen slovenske kulture in znanosti. Spomnimo se prve protestantske skupnosti z vsemi obogatitvami življenja

16

28. februar 2014

Dušan Fortič in slovenstva Idrijčanov. A v tej Idriji se je po italijanski okupaciji in fašizmu leta 1922 naenkrat pojavila tuja šola, pouk v tujem jeziku. Danes si je težko predstavljati, kako je bilo to nasilje sprejeto v povsem slovenskem mestu. Že od prvih dni italijanske vojaške okupacije leta 1918 in rapalske zasedbe 1920 se je s fašizmom stopnjevalo nasilno raznarodovanje s prepovedjo slovenskih osebnih imen in javne uporabe slovenskega jezika. Zavedne Slovence, ki so se temu nasilju upirali, so neusmiljeno preganjali, pretepali, mučili in na posebnem fašističnem sodišču obsojali na najvišje kazni, tudi smrtne. Obveljal je zakon genocidnega nasilja, ki se mu je tudi moj oče, zaveden tigrovec, uprl in bil skupaj z družino pregnan v Jugoslavijo.

Iredentistični voditelj, fašist in Mussolinijev osebni svetovalec za vprašanja Julijske krajine in poitalijančenje vzhodne meje Italo Sauro (v Trstu ima njegov oče, prav tako iredentist, spomenik) je svoj fašistični nauk izpovedoval z zahtevo po razlastitvi in pregonu Slovencev in Hrvatov iz njihovih krajev. Po njegovem bi morali strokovne delavce in rudarje preseljevati na področja daleč od kraljestva, kmečke družine v Vzhodno Afriko.

Drugi fašistični voditelj in ideolog Angelo Scocchi pa je trdil, da za poitalijančenje ne zadošča le

Narod brez kulture, brez lastnega jezika, ni svoboden, je obsojen na izginotje.

vsiljevanje italijanskega jezika, potrebna je radikalna sprememba etničnega sestava prebivalstva! Kot primer je navajal rudnik v Idriji, kjer do leta 1919 ni bilo nobenega Italijana, in zahteval obvezno zamenjavo slovenskih rudarjev z italijanskimi. Razen tega je terjal razlastitev 500 slovenskih hiš. Fašistična ideologija je veljala ter se uresničevala v vsej okupirani Primorski in Istri!

Eden čaščenih italijanskih pesnikov D' Annunzio je razglašal, da mora vsak italijanski naboj prinesti smrt Slovencu ali Hrvatu. To je bila kultura okupatorja!

Vse to je oblikovalo mojo narodno bit in zavest, v prvi vrsti moje slovenstvo. Postal sem mu zvest ob vseh priložnostih, ki so pogojevale moje odločitve in rešitve. V tem smislu sem mnogo kasneje, ko sem prevzel vodstvo Televizije, uvajal slovenski jezik v ta novi medij ter v televizijski film, ki sta orala precej trdo pot v slovensko kulturo. Toda ustvarjalna vzpodbuda moji pripadnosti slovenstvu je bil še posebej čas, ki sem ga doživljal v partizanih med primorskimi Slovenci od Blegoša in Nanosa do Soče in Beneške Slovenije. Vsak korak po poteh in krajih, kjer se je slovenska beseda morala skrivati pred njenimi zatiralci, je pomenil njeno osvobajanje.

Prsi uporne, kako hrepenele ste/ dihati svobodni zrak iz gozdov;/ in ve pesti, kako si želele ste/ stresti raz sebe prekletstvo okov, je takrat zapisal Lev Svetek Zorin v prvi verziji svoje pesmi Vstajenje Primorske, danes ponarodele primorske himne, ki sem jo objavil leta 1944 v partizanski brošuri Vstajenje Primorske, Vloga in pomen Partizanskega

V metežu zgodovine dnevnika, glasila IX. Korpusa NOV in POS, edinega svobodnega protifašističnega dnevnika v okupirani Evropi, ki je začel izhajati 24. novembra 1943 v vasi Zakriž nad Cerknem. Tako dnevnik kakor tudi poslanstvo partizanskih učiteljev sta bila izjemnega kulturnega pomena na slovenskem Primorskem, ker sta z vračanjem slovenske besede narodnostno povezovala in osveščala primorske Slovence. Da Primorski dnevnik ni bil samo dnevni časnik, marveč tudi odprt kulturni glasnik, dokazujejo mnogi njegovi dodatki in priloge, med njimi tudi Prešernova Zdravljica, tiskana 1944, ko 8. februar še ni bil slovenski praznik.

Osebno me je motilo, da je praznik dan smrti in ne rojstva. Saj je partizanstvo in njegovo slovenstvo vendar uveljavljalo v vseh pogledih rojstvo novega. Liki slovenskih pesnikov in pisateljev Prešerna, Cankarja in Gradnika, Kosovela in drugih so bili od vsega začetka NOB simboli borbenega in kulturnega značaja, tako kot mi je 60 let kasneje zatrdil Josip Vidmar: da je bila NOB kulturno dejanje Moj nagib, da sem vzel s seboj v partizane v rdeč ovitek vezane Prešernove Poezije, izdajo Akademske založbe iz leta 1939, ki mi jo je podarila za maturo teta Malči Prijateljeva, je bila moja simbolna odločitev za pripadnost narodnoosvobodilnemu boju. S seboj sem jih zvesto nosil vsa svoja partizanska leta skupaj s puško in priljubljeno partizansko zvezdo. Bila mi je v veliko uteho, ko sem potreboval Prešernove čustvene napoje ali borbene naboje. Rdeča knjižica, ki je prepotovala z menoj celo Gorenjsko, Primorsko in Belo Krajino, je bila moja svetinja, ki bi jo branil do zadnjega. Še danes se čudim, kadar jo imam ob sebi, kako je zdržala vse napore pohodov in hajk, pa tudi begov. Prešerna sem občutil kot napoj, ki prinaša moč in upanje, veselje in srečo!

Ko smo sredi leta 1944 pri Partizanskem dnevniku izdali in v Tehniki Drago z matricami na ciklostilu tiskali Prešernovo Zdravljico, je vse nas, ki smo prispevali k temu slavnostnemu dejanju, posvečenemu Prešernovemu spominu, navzel še poseben navdih. Mene pa še posebej in sem si za spomin na ta dogodek odtisnil iz že iztrošene in

raztrgane zadnje matrice Prešernov portret ter ga prenesel na zadnjo stran svoje rdeče knjižice. To je bila partizanska kultura!

Tam v Spodnjih Novakih v hiši in bunkerju pri Jernačetu v grapi, po kateri je tekel bister potok, se je konspirativno nastanila Tehnika Drago.

Drago je bil partizan Prešernove brigade, ki se je septembra 1943 vračala s Turjaka, kjer so bili bitko za njegovo osvojitev, in se ustavila na tem območju Primorske in Gorenjske. V bližini, višje proti Dolenjim Novakom je bila v težko dostopni soteski Pasice v največji tajnosti zgrajena in je delovala tudi Bolnica Franja. Meni ostaja še v posebnem spominu, ker sem takrat kljub njeni nedosegljivosti in konspiraciji neke noči uspel spoznati od blizu njeno skrivališče.

V začetku leta 1944 je Franji grozila nevarnost, da jo Nemci odkrijejo. Nemška patrulja se je namreč nepričakovano pojavila vrh soteske, kjer je bila skrita bolnišnica. Izdan je bil ukaz, da jo na hitro izpraznijo in umaknejo ter prenesejo ranjence, za kar je bila potrebna dodatna pomoč. To so lahko opravili le borci iz Tehnike Drago in Partizanskega dnevnika, oddaljeni okrog deset kilometrov.

Da sem se do te nedostopne bolnišnice in barak ranjencev mukoma v temi po skalah in ob deroči vodi povzpel do ranjencev, je trajalo kar nekaj časa. Enega med njimi so mi naložili na hrbet in z njim sem se odpravil navzdol po deročem potoku do mesta, kjer so jih prevzemali drugi in jih odpeljali na nov skriven prostor. Ker napada Nemcev ni bilo in Franja ni bila odkrita, smo naslednjega dne akcijo ponovili v obratni smeri. Ranjenec, ki sem ga nosil na ramenih, je bil pomočnik komisarja Prešernove brigade Branko Karapandža Matjažek, zadet pod Blegošem z dumdumko. Ozdravel je, a ga nisem nikoli več videl.

Partizanski dnevnik in Tehnika Drago Partizanski dnevnik in Tehnika Drago v Poljanah pri Jernačetu sta postala zaradi bližine Cerknega sčasoma preveč izpostavljena. Nemški vojaški

in SS izpadi iz postojanke v Idriji so bili nevarni tudi za svobodno ozemlje, ki se je ustvarilo v Cerknem. V zapuščeni italijanski kasarni so bili priložnostno, glede na varnost, večji shodi, v kulturno-prosvetnem domu sredi mesta pa partizanski mitingi in tečaji. Enega med njimi je februarja 1944 napadla močna nemška kolona posadke iz Idrije in padlo je 47 tečajnikov. Takoj zatem smo se morali preseliti višje v Labinje pod Cimprovko. Od tam je bilo bližje do kurirske javke TV 35 v Novakih, ki je dnevno skrbela za prenos Primorskega dnevnika na Primorsko in Gorenjsko, pa tudi varovanje je bilo boljše. Oktobra leta 1943 je XXXI. divizija IX. Korpusa v naskoku prebila utrjeno nemško-italijansko mejo med Gorenjsko in Primorsko. Simbolično so borci 16. brigade razrezali več deset kilometrov žične ovire, očistili mejo min, razbili devet obmejnih postojank. Ko so se močne nemške kolone premikale z Gorenjske na Primorsko, je bil umik na Cimprovko najbolj varna in hitra rešitev. 6. junija 1944, na dan zavezniške invazije, ko smo pred nemško nevarnostjo spet prebili dve noči v zavetju skalovja Cimprovke, so nas domačini spodnjih vasi presenetili z bučnim zvonjenjem in potrkavanjem ter nas tako obveščali o zavezniški invaziji. Seveda nevarnosti še ni bilo konec, pa tudi vojne ne.

Ko sem odhajal od Jernačevih, sem vprašal staro gospodinjo: »Mat, ki ba patle, ka ba kanc vajšče? - Abenu ne«! (Kaj bo, mati, ko bo konec vojne? - Nič ne bo), je odgovorila Še smo se premikali iz kraja v kraj do prave tiskarne na Vojskem - tudi v grapi, ki je danes kulturno zgodovinski spomenik. Je pa blizu na Vojščici grobišče borcev, ki so zadrževali zadnji umik enot nemške armade z Balkana in zagotavljali pohod za osvoboditev Trsta. Žal je v tem boju padel prvi urednik Primorskega dnevnika profesor Martin Kokalj. Na Vojščici je njegovo zadnje partizansko domovanje.

Partizanska pot Partizanskega dnevnika in vsega, kar je več kritičnih in bojevitih let združeval in predstavljal tudi s Prešernovo Zdravljico, ki je bila del partizanskega bojevitega patriotizma nas opozarja, da ni zmage brez boja in ni boja brez žrtev. In svoboda je ena sama.

Dušan Fortič 28. februar 2014

17

V metežu zgodovine

Bojni kriki v bitkah

Za lasten pogum in zmedo sovražnika V vseh borbah, bitkah, bojih in vojnah so bojevniki uporabljali bojne krike in verjetno so se vsi začeli na enostaven in preprost način. Sprva so se vaški, pa tudi mestni fantje zmerjali s kričanjem in žalitvami. Zmerjali so se z znanimi psovkami, kot so reva, lump, falot. Ko pa so v poznih urah odhajali domov, pogosto tudi vinjeni, so svoj pogum izkazovali bolj glasno in tudi z bolj grobimi besedami, na primer - hura, aufbiks, čreva na plot in podobnim. Seveda se je nasprotna skupina fantov enako odzivala in marsikdaj je prišlo do osebnega pretepanja. Povečini so se pretepali s pestmi, brcami ali klofutanjem, in tisti, ki so bili bolj pogumni, so nasprotnike prisili v beg nekam med sadovnjake ali bližnje hiše. Zmagovalci so se naslednjega dne hvalili, kako so jih nagnali in kako so jih natepli. Na pretepe so vplivala tudi lepa dekleta, ki so jih fantje zalezovali, kar so mladeniči iz vasi hoteli preprečiti in so tuje fante preganjali. Znane so zgodbe o lepi Marjetki na Teharjih, Turjaški Rozamundi in hrvaški lepi Anki ter številne druge.

Včasih so nekateri pod vplivom alkohola uporabili lesene palice ali kole, pa tudi žepne nože. To so bile že hujše kršitve fantovskih pretepov, ki so jih oboji obsojali, pa kljub temu so včasih peli noži. Če je prišlo do poškodb, so jih obravnavali in obsojali starši, včasih pa tudi varnostniki in celo policija. Seveda so za storilca sledile kazni ali celo zapor. Takšni pretepi so bili v nekaterih krajih pogosti in kraja se je prijel slab sloves, češ da je pretepaški. Praviloma so se jih zunanji obiskovalci izogibali, kar je prizadejalo samemu kraju precejšnjo škodo, saj so se ga izogibali trgovci in potniki, pa celo sejmi sčasoma niso bili več obiskani. Župani so začeli fantovske pretepe preganjati in marsikje so jih uspeli preprečiti. Od fantovskih »bojnih« krikov sta mnogim ostala v spominu predvsem hura in aufbiks.

Bojni kriki na Soški fronti Mnogi Slovenci so se proti Italijanom borili na soški fronti. Tu so v začetku uporabljali že znane bojne krike, ki so jih poznali od doma, predvsem hura in aufbiks. Kasneje so dodali še zmerjanje z žaljivimi izrazi, kot so: lahi, usrani, makaronarji, mačježderci. Italijani so jim odgovarjali s podobnimi žaljivkami, tudi oni so uporabljali bojni krik hura, pa avanti in avanti savoja. Posebno pogost je bil krik avanti (naprej). Italijani so redko uporabljali skupinske krike. Iz 1. svetovne vojne je vsem najbolj ostal v spominu znani krik krajnskih in hrabrih štajerskih vojakov 87. polka na gori Škabrijel, ko so z gromkim,

18

28. februar 2014

skupinskim in dolgotrajnim krikom hura in juriš pregnali Italijane. Menda se je ta krik slišal celo v Gorico.

Bojni kriki med 2. svetovno vojno V 2. svetovni vojni smo se Slovenci borili v vrstah osvobodilne partizanske vojske. Ker so bili partizani slabše oboroženi in praviloma manj številni kot sovražniki, so bili njihovi bojni kriki pomemben del boja in hrabrenja borcev. Pri večini partizanskih napadov je bil uvod prav bojni krik. Najpogosteje je to bil krik hura in juriš, kar so bili brez izjeme skupinski kriki..Vmes so uporabljali posamično tudi krike, kot so bili naprej, za Slovenijo, za svobodo.

Kasneje se je po vsej Jugoslaviji med partizani razširil bojni krik Tito, ki je poosebljal partizanskega voditelja, bil je zvočen in se je daleč slišal. Poleg tega so uporabljali še znani krik hura. Po zapisih majorja Deakina iz britanske vojaške misije naj bi ta krik prvi uporabil Koča Popović, poveljnik srbskih in črnogorskih partizanov, maja 1943 na preboju čez Sutjesko, kot sporočilo samemu Titu. Ta krik je nato postopoma postal bojni krik vseh partizanov Jugoslavije in vedno je bil skupinski. Ob tem kriku so dodatno nastale krajše pesmi kot spodbuda, na primer: »Druže Tito, šalji nam bacače (minomet), pa da vidiš kako Švaba skače!« in podobne. V Sloveniji smo partizani krik Tito začeli uporabljati v začetku leta 1944.

Gora Škabrijel, prizorišče hudih bitk v 1. svetovni vojni Na bojne krike domačih sodelavcev okupatorjev doslej nisem naletel.

Italijani so tudi med 2. svetovno vojno uporabljali enake krike kot v 1. svetovni vojni, torej: hura, avanti ter avanti savoja Včasih so uporabili tudi krik eviva Musolini, a njihov glavni krik je bil avanti. Skupinski kriki so bili pri njih redki.

Nemci so imeli v 2. svetovni vojni več bojnih krikov. Najbolj uporabljena sta bila hura in šturm (juriš), pa forverc ali vajter (naprej). Pogosto pa tudi los, los. Bojni krik Hitler ali unser Hitler je bilo poredko slišati.

Nemci so uporabljali večinoma skupinski krik in to glasno in usklajeno.

Rusi so v začetku vojne uporabljali bojni krik hura in vmes še Stalin in partija. Zadnja dva se nista prijela in sčasoma je prevladal krik hura in za rodinu, ali samo rodinu (domovina). Ta se je razvlekel v zadnjem zlogu v neprekinjeni uuuuu, zato so Nemci na bojišču trdili, da Rusi kričijo kot volkovi. Uporabljali so večinoma skupinski krik in vedno zelo glasno.

Zbral sem nekaj najbolj znanih bojnih krikov, s katerimi so se vojaki hrabrili v boju s nasprotnikom. Znanec mi je zatrjeval, da so zanimivi tudi bojni kriki nekaterih nam manj znanih narodov, denimo Etiopijcev, ki smo jih iz vojne bolje poznali kot Abesince; tam so jih menda uporabljale tudi ženske, ki so sodelovale v boju.

Jelerčič F. Rado

Primož P. Ram Siter in Vito Klavora Program konference je zajemal pričevanja udeležencev grškega protiokupacijskega gibanja v času vojne in predstavitve nekaterih ključnih dogodkov, ki so zaznamovali njen potek, mednarodni gostje pa so predstavili tudi izzive v boju proti elementom fašizma danes.

V imenu slovenske borčevske organizacije je grškim poslušalcem o ozadju in poteku bitke v Dražgošah govoril Vito Klavora, Primož P. Ram Siter pa je predstavil model pluralnega združevanja civilne družbe ob ustanovitvi slovenske OF. Obe predstavitvi so tako organizatorji kot obiskovalci dogodkov spremljali z zanimanjem ter jasno izrazili navdušenje, da v Sloveniji tudi v veteranskih organizacijah aktivne vloge prevzemajo predstavniki mlajših generacij, kot sta Klavora in Siter.

Predstavnika, ki v teh tednih pripravljata strategijo projektne pisarne ZZB NOB za evropsko povezovanje, dodajata, da je: »…konferenca Flash služila kot izvrstno izhodišče za krepitev mednarodne mreže partnerskih organizacij, odprla pot za nova sodelovanja v regiji ter služila kot priložnost za promocijo dela in mednarodnih načrtov slovenske borčevske organizacije.« Program Flash, evropsko spominjanje je sicer projekt, ki ga organizatorji izvajajo tri leta in ga v celoti financira Evropska komisija preko programa Evropa za državljane.

P. R. S.

Maribor: Ura spomina »Mnogi mladi so danes, ob računalnikih in mobilnih telefonih, prepričani, da so nesrečna generacija, da jim je najhuje na svetu. A nič ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje,« je predstavitev nacističnih koncentracijskih taborišč sklenila Ana Golnar, devetošolka osnovne šole Draga Kobala iz Maribora. S sošolcem Nikom Kmetcem sta v Muzeju narodne osvoboditve Maribor v okviru tradicionalnih ur spomina predstavila organiziranost in delovanje koncentracijskih taborišč nemškega rajha Dachau

Ana Golnar in Niko Kmetec sta raziskovala delovanje koncentracijskih taborišč Dachau in Mauthausen. in Mauthausen. Ure spomina v organizaciji odbora za aktivnosti mladih pri ZZB NOB Maribor in pod vodstvom Borice Vičar potekajo že celo desetletje, v njih so sodelovale skoraj vse mariborske osnovne šole, nekatere celo večkrat.

V okviru mednarodnega dneva holokausta 27. januarja so devetošolci pod mentorstvom učiteljice zgodovine Marjetke Berlič najprej vrstnikom na šoli predstavili najbolj kruto domišljen sistem uničevanja, ki si ga je zamislila nacistična rasistična ideologija. Skupaj z medicinskimi poskusi na ljudeh je ta uničevalni stroj terjal tisoče človeških življenj v nemškem Dachauu in avstrijskem Mauthausnu, Ana Golnar in Niko Kmetec nista pozabila niti na slovenski Ljubelj, kjer je 1800 jetnikov gradilo karavanški predor (ob osvoboditvi 5. maja 1945 jih je bilo le še 1039).

Govorila sta o treh tipih taborišč: mladinskem, delovnem in uničevalnem. »Star sem štirinajst let in ne znam si predstavljati, kakšne grozote so doživljali moji vrstniki v koncentracijskih taboriščih,« je predstavitev sklenil Niko Kmetec. Zgodovinar dr. Marjan Žnidarič je ob tem lahko le še dodal: »Pomembno je, da mladi kljub izobilju, v katerem živijo, vedo, kaj se je v preteklosti dogajalo in se zavedajo, da se to ne sme ponoviti. Veliko mladih to znanje sprejema kot svarilo in opomin, spomin na te dogodke pa ne sme zbledeti.« Irena Ferluga, Večer

Ljubljana: Ponovno odkritje kipa dr. Potrča V sklopu prireditev ob 50. obletnici Osnovne šole Vodmat v Ljubljani so v sredo, 5. februarja odkrili obnovljeni doprsni kip dr. Jožeta Potrča, po katerem je šola nosila ime od marca 1964 do marca 1992. V skrbno izbranem kulturnem programu je bilo prijetno prisluhniti, s kakšnim spoštovanjem in ponosom so nastopajoči učenci govorili o življenju in delu tega znanega zdravnika ter velikega humanista in vzornika mlade generacije.

Doprsni kip dr. Jožeta Potrča sta odkrila ravnateljica OŠ Vodmat Mateja Petrič in predsednik KO ZZB za vrednote NOB Stari Vodmat Radmilo Oroz, ki si je vsa leta doslej, odkar je leta 1992 doprsni kip dr. Jožeta Potrča izginil izpred šole, prizadeval za njegovo ponovno postavitev.

Savin Jogan

28. februar 2014

Foto: Lili Salamon

Foto: Jožica Hribar

Konec januarja so nevladne organizacije iz grškega Tripolija pripravile mednarodno srečanje na temo o spominjanja na protifašistični upor v Evropi med 2. svetovno vojno. Konference sta se poleg delegacij iz Hrvaške, Romunije in gostiteljske Grčije udeležila tudi predstavnika ZZB NOB Slovenije, Vito Klavora in Primož P. Ram Siter.

Foto: Marko Vanovšek, Večer

Tripoli: predstavnika ZZB na konferenci Flash, evropsko spominjanje

Mladi in vrednote

Aktivnost mladih

19

Prebrano

Pred letom dni se je poslovila Maruša Krese, pisateljica, novinarka in humanitarna delavka

Zakaj bi se rdeča zvezda morala sramovati Pred natanko letom dni je v Ljubljani umrla slovenska novinarka, pisateljica, psihoterapevtka in humanitarna delavka Maruša Krese.

Veljala je za žensko nemirnega duha, ves čas je bila na poti ter kot humanitarna delavka in novinarka obiskovala vojna območja. S sestro, fotografinjo Meto Krese, je bila še posebej dejavna v obleganem Sarajevu. Za humanitarno delovanje in posredništvo med vojno v Bosni in Hercegovini jo je nemški predsednik nagradil z zlatim križcem, avtorice evropskega projekta Ženske z vizijo pa so jo uvrstile med 100 najvplivnejših žensk v Evropi. Svoje izkušnje je Maruša Krese opisala v knjigi kratkih zgodb Vse moje vojne (Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009), ki je sledila s fabulo nagrajeni kratkoprozni zbirki Vsi moji božiči. Njena dela so izhajala pri nemških založbah, pesniške zbirke, izdane v slovenskem jeziku, pa so izšle pri avstrijski založbi Drava.

Maruša Krese (1947-2013), pisateljica, večna popotnica in upornica, o sebi pravi, da je bila vzgojena »v prepričanju, da je moja generacija tista srečna, tista brez vojne, tista brez lakote in smrti, tista brez trpljenja. Ampak.« (Vse moje vojne, str. 6) In vedno znova je romala – ne zaradi radovednosti in avanturizma – v kraje, kjer so divjale vojne, pokoli, genocid, bombardiranja. Kot da bi s svojo uporno telesno krhkostjo želela ustavljati gorje in vsakokrat je pripeljala pomoč, hrano, zdravila itd. Njena dela, drobne knjižice, so, vsaj na prvi pogled, neverjetno lahkotno pisane in še bolj berljive, po sporočilnosti pa močne in prepričljive, tudi pretresljive. Predvsem izstopa s svojo spontanostjo, ki se sproži ob nečem docela nepredvidljivem, kot da bi vpila: poglejte še sem, kajti tudi tukaj je življenje, čeprav vsak trenutek umira. Kot avtorica dvanajstih knjig je zanimiva po tem, ker v fragmentu, nečem povsem konkretnem, na videz morda celo nepomembnem in obrobnem, lahko izrazi celoto in smisel dogajanja, in to bolj kot v kakršni koli dolgovezni pripovedi.

Povojne generacija Njena partizanska starša sta doživljala vojno kot stvarnost, kot da bi bila ta od vekomaj; vseokrog umiranje in pogled na mlade,

Maruša Krese

20

28. februar 2014

mrtve Nemce zgrozi, kajti samo ljudje so, »sami mladi fantje« in »kako težko nanje čakajo matere doma« (Maruša Krese: Da me je strah?, Goga, Novo mesto, 2012, str. 29), vendar tega dne ne bodo nikdar dočakale. Maruškino soočenje z vojnami je kot klic, da je treba že enkrat in za vselej zaustaviti vojne – in to je tudi počela.

Ko pride mir tja, kjer so še včeraj divjali boji, se sprašujemo, če je tam res zmagala pravičnost. Vsepovsod trupla poleg mirovnih sil, ki so kot »nekakšen kolonialni sistem« (Vse moje vojne, str. 24), ta pa odloča o vsem, elektriki, hrani, tudi o tem, ali je kdo težko ranjen ali ne.

Spominjam se najinega edinega pogovora v gostišču Pri Mraku v Ljubljani. Sedeli sva ves popoldan do poznega večera in govorila je o tem, kako je v Nemčiji, kjer je živela, zbirala pomoč za trpečo Bosno po letu 1991 in jo tja tudi vozila, izpostavljena vsem nevarnostim vojne, ki je divjala. Za to njeno kulturno in humanitarno posredovanje med Nemčijo in Bosno jo je nemški predsednik odlikoval z zlatim križcem. Najina generacija je odraščala z vojno, čeprav samo skozi spomine, bila pa je realnost, ki nas je vse zaznamovala, in morda smo zaradi tega vsaj malo – zase to lahko trdim – potrpeli pri predmetu predvojaška vzgoja, najprej dve leti v gimnaziji in še obvezno pozneje dve leti v času študija na univerzi. Da, dve leti, in mojim zdajšnjim študentom je težko razumljivo, kaj so počeli z nami, kako so si to dovolili. Je bil to delček totalitarizma, ki smo ga skusili v svoji mladosti, ko je Maruška kot otrok hodila na partizanske proslave in segla v roko materi, ki je med vojno izgubila pet sinov? Pogleda v njene oči ni zmogla.

Kjer je bila laž, prisila, hinavščina, od tam je Maruška bežala.

Tudi pred božiči je bežala, kajti to je bilo pošteno, namreč izogibanje lažem in hinavščini. Na božični večer se s svojimi otroki vozi iz Berlina v Ljubljano, domov k svojim, in na domala prazni avtocesti po radiu poslušajo božičnice »in na vsaki bencinski postaji nas ljudje gledajo z usmiljenjem. Blagajničarka na eni izmed njih, mislim, da blizu Leipziga, nam zaželi vesel božič in nam podari majhno plastično božično drevo. Verjetno se ji zasmilijo otroci s tako neodgovorno mamo. Ampak mi se zdimo sami sebi izredno pametni. Pametni, ker se tako izognemo nepotrebnim solzam, odvečnim zameram, božičnim darilom, kupljenim na hitro, v glavnem zaradi lepega ovojnega papirja in želje, da bi čim več ležalo pod božičnim drevesom, ter slabe vesti. S potovanjem na božično noč se izognemo poljubljanju in objemanju ter iskanju nepotrebnih laži.« (Maruša Krese: Vsi moji božiči, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006, str. 23) Ko se je po svetu srečevala s humanitarnimi delavci, se je soočala z njihovo aroganco, in iz družinske kronike se spominja teh, ki so se nekoč borili v Španiji: »Pokončni in cinični. Jugoslovanska komunistična partija se jih je bala. Ni se jih dalo zaslepiti. Preveč so vedeli, kaj se je dogajalo okrog španske državljanske vojne, tudi z mednarodne komunistične strani.« (Vse moje vojne, str. 90) Tudi tega ne zamolči, kako so nemške komuniste, ki so se zatekli v zavetje v Rusijo, preoblekli, jim dali nahrbtnike in jih poslali v Moskvo, toda to ni bila Moskva: »Poslali so jih v Hitlerjevo Nemčijo« (Vse moje vojne, str. 88-89).

Prebrano

Knjižica Vse moje vojne opisuje spomin na trenutke, ko je bila »prepričana, da gre v življenju lahko samo še na bolje« (Vse moje vojne, str. 78-79). S prijatelji je stala na Čevljarskem mostu v Ljubljani in trgali so »strani iz Kapitala, iz njih delali ladjice in jih spuščali po reki navzdol do morja« (Vse moje vojne, str. 79). Toda Maruškino upanje je bilo kot približevanje zenitu: bliže ko greš, bolj se oddaljuje in ladjice, ki jih je nekoč delala iz strani, iztrganih iz Marxovega Kapitala, so romale iz Ljubljane po reki, ki nekje postane druga reka in ko ni več ista voda kot prej. V drobceni knjižici Vsi moji božiči dobimo zapis: »Stojim na mestu, kjer smo se nekoč, davno pred tole eksotično fazo, šli revolucionarje, kadili delavske cigarete, trgali liste iz Marxovega Kapitala in jih spuščali kot ladjice po vodi. Proti morju, smo dejali. Dvomim, da so se naše ladjice peljale do morja tudi po reki z drugačnim imenom. Še dolgo potem sem se bala, da si bo oče zaželel ta nesrečni Kapital spet vzeti v roke. Vsakič, ko je odšel v svojo delovno sobo, sem trepetala, dokler nisem ugotovila, da bi rad le v miru pokadil svojo cigaro.«

Njen dom je bila rdeča zvezda Leto 1968, to burjevestniško leto moje študirajoče generacije, je Maruško, tako kot vse nas, izpolnjevalo »z lakoto po bivanju«, to je z »lakoto po novem, po nepoznanem«, kajti spanje na železniških postajah in po parkih je dajalo drugačen pogled na zvezde, luno, vesolje. Bili smo v varnosti prostovoljnega nomadstva, tudi to je bilo domovanje, in ko je prelepa Maruška bosonoga prehodila Ljubljano, se je vse oziralo za njo, celo s svojega poročnega potovanja se je vrnila bosa. To so bili časi, ko smo na srečo zelo mladi sporočili svetu, da je človek mnogo, mnogo več kot pa samo privesek ekonomije, tej pa nismo bili pripravljeni dati svojega dela in ustvarjalnosti. Svoboda se začne šele onkraj prisile ekonomskih zakonov.

Potovanja po svetu in spet potovanja, doma pa smo bili po Maruški deležni »napihnjene revolucionarne zgodovine«. Toda prišel je čas, ko je z otroki bežala v Berlin, kjer je lahko s ponosom povedala, da je oče narodni heroj, doma pa je to »naenkrat postalo sramota« (Da me je strah?, str. 182). Ko se je v domovini sprehajala po gozdu, se je ustavila na mestu, »kjer je bila ustanovljena ena od partizanskih brigad. Skala, poraščena z mahom, in na njej majhna, sramežljiva zvezda. Drevesa molčijo. In jaz se zlomim v spoštovanju. V spoštovanju do vseh teh ljudi, ki so se nekoč tu zbrali. Boli. Ne vem, zakaj bi se morala pravzaprav ta rdeča zvezda sramovati.« (Da me je strah?, str. Škofja Loka Ustrelitev 50 talcev 9. februarja 1944 v Kamnitniku pri « Škofji Loki je bila poleg pomora 41 domačinov v Dražgošah januarja 1942 med najhujšimi zločini, ki jih je okupator zagrešil nad upornim slovenskim narodom na Gorenjskem med štiriletnim narodno-osvobodilnim bojem.

Med talci je bil tudi zdravnik in domoljub Viktor Kocijančič. Z likvidacijo teh talcev in z drugimi zločini je okupator hotel ustrahovati prebivalstvo, da ne bi podpiralo partizanov.

Zato v ZB za vrednote NOB Škofja Loka vsako leto pripravijo spominsko slovesnost s počastitvijo spomina na 50 ustreljenih talcev. Letos je bil slavnostni govornik dr. Ivan Kristan, član sveta ZZB za vrednote NOB, ki je izrazil upanje, da se podobne grozote ne bodo ponovile. A ob tem je pomembno, „da tega upanja ne izražamo samo mi, ki smo grozote druge svetovne vojne doživljali, ampak da ga izražajo predvsem mladi, ki so jim bile te grozote prihranjene, in bodo storili vse, da se bo to upanje uresničilo. Žrtev štiriletnega NOB se ne spominja s hvaležnostjo samo „partizanska“ generacija, ki je ta boj doživljala in ki je postavljala temelje slovenske državnosti na Kočevskem in Črnomaljskem zboru, ampak se jih spominja tudi generacija, ki je leta 1991 uresničila osamosvojitev države Slovenije.“ Le nekaj dni prej so v organizaciji ZB za vrednote NOB Škofja Loka in občine Škofja Loka pripravili slovesnost ob odkritju portreta dr. Viktorja Kocijančiča v Aleji znamenitih Ločanov. Dr. Kocijančič sicer ni bil rojen v Škofji Loki, je pa vse do svoje prerane nasilne smrti med kamnitniškimi talci delal za

182) Srečanje z očetovo partizansko vasjo je za njene otroke čudež in otrok ji je priznal: »Mama, česa tako lepega še nisem videl« (Da me je strah?, str. 183). In Maruška se sprašuje: »Zakaj je vas postala naenkrat tako svetla? Skrivnostna. Polna upanja.« (Da me je strah?, str.

183) Bilo je v letu, ko je njen sinek izgubil tri svoje vzornike: »Najprej Tita, nekaj mesecev pozneje starega očeta in ob koncu leta še Johna Lennona« (Da me je strah?, str. 182).

V marsičem je bil Maruškin dom rdeča zvezda, v njen svet se je vračala kot nomad, ki čuti srečo bivanja, ker ve, da se ima kam vračati; ima dom, kljub temu da je bila pregnana, in po šestdesetih letih ji je bila »rdeča zvezda še vedno všeč« (Vse moje vojne, str. 100).

Ko se je ta umaknila in bila pregnana, boljše izbire ni bilo in bralec njenih besed se sprašuje, ali je bilo zares vse zaman, vse to od Marxa do rdeče zvezde, te zvezde, ki je poosebljala željo nas, mladih, da bi v svetu vsak, prav vsak človek bival v vsakem kotičku kot doma. Domovanje torej v tem kratkem življenju, ki ga vsak od nas živi med svojim rojstvom in smrtjo – temu idealu se nismo odrekli. Z veseljem in radostjo spremljam televizijska poročila o tem, kako množična so nekatera partizanska srečanja, kako postajajo ljudska in kako bleščeče so rdeče zvezde in s kakšnim ponosom vnuki nosijo prapore svojih partizanskih dedkov in babic. Kakšna sreča je bila dana meni, da sem iz partizanske družine! Partizanstvo, ta stisnjena pest ljudstva!

Cvetka Hedžet Tóth dobro Ločanov, v nekaterih zadevah pa tudi širše. Zaslužen je bil za začetni razvoj osnovnega zdravstva na Loškem, prvi se je lotil borbe proti alkoholizmu, bil je pobudnik in soustanovitelj Protituberkulozne lige v takratni Sloveniji.

Kot rodoljub, ki je nadvse spoštoval Hipokratovo prisego in pomagal vsakemu pomoči potrebnemu, je nudil pomoč tudi ranjenim partizanom. To je bilo dovolj, da so ga okupatorjevi vojaki postavili med petdeset talcev.

Aleja nastaja kot občinski spomenik, raste in se razvija v začrtano smer, da bi Ločanom utrdila spomin na ugledne rojake, obiskovalcem Loke pa dodala ščepec podatkov o njih. Okoliščine za postavitev kipa »našemu« občanu niso bile vedno ugodne, zato je od predloga do njegove uresničitve preteklo kar dvanajst let. Končno je kip našel svoje mesto v Aleji ob 70. obletnici streljanja talcev. Tudi ta portret je delo akademskega kiparja Metoda Frlica, ki je izdelal tudi vse ostale kipe. Kip dr.

Kocijančiča je deseti v vrsti Ločanov, ki smo jih posebej počastili.

Marko Vraničar 28. februar 2014

21

Reportaža

Ob 70. obletnici prihoda 14. divizije na Štajersko in obletnici Kajuhove smrti

Februar v Velenju v spomin na 14. divizijo in Kajuha Dvorana v Kulturnem domu v Velenju je bila v soboto, 22. februarja zvečer veliko premajhna za vse, ki so se želeli udeležiti osrednje slovesnosti ob 70. obletnici prihoda 14. divizije na Štajersko in 70. obletnice smrti narodnega heroja in pesnika, domačina iz Šoštanja, Karla Destovnika Kajuha. 22. februarja 1944 je omahnil pod sovražnikovimi streli v bližini svojega doma.

V Velenju so združili moči in ves februar posvetili Kajuhu, med drugim so vsa gospodinjstva brezplačno prejela rdečo knjižico njegovih pesmi, celo v gostinskih lokalih so na papirne podstavke natisnili Kajuhove verze, pripravili spominske kartice s pesnikovo podobo, bralna znamenja s Kajuhovimi verzi v več jezikih, posebne majice s pesnikovo podobo, svinčnike. Občina je ob obletnici izdala posebno monografijo, številne slovesnosti so potekale ves mesec.

Za izjemno vzdušje na sobotni slovesnosti so poskrbeli glasbeniki: člani Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, pevec Zoran Predin, ki je med drugim zapel tudi Balado o baletki, o ljubezni med pesnikom Kajuhom in partizanko, balerino Brino, pa Darko Nikolovski in člani Kulturnega društva Triglav ter mlada glasbenica Aleksandra Cavnik. Velenjski župan Bojan Kontič, ki predseduje tudi občinski borčevski organizaciji, je orisal pot 14. divizije na Štajersko in njen pomen med 2. svetovno vojno, predstavil Kajuha in svoj nagovor zaključil z besedami: »Naj bo ta zgodovinska izkušnja, ki smo jo drago plačali, poučna zato, da ne ponovimo napak iz preteklosti.« Slavnostni govornik je bil predsednik države Borut Pahor, ki je obiskovalce presenetil s precej dramatičnim orisom razmer v Evropi in med drugim poudaril, da bi razpad Evropske unije lahko pripeljal do nove vojne, saj sta po njegovem prepričanju mir in varnost v Evropi neločljivo povezana z evropsko idejo. Izpostavil je pomembno sporočilo 14. divizije, da se slovenski uporniški duh ne bo nikdar pokoril. Poudaril je, da je 70 let po koncu dramatičnega obdobja evropske in svetovne civilizacije zaživela evropska ideja, katere del je po svoji lastni volji tudi Slovenija.

Na koncu je povzel, da obletnica morda prinaša sporočilo, da je dobro premagalo zlo in da so zmagali tisti, ki so verjeli in naša moralna obveza je, da ne pozabimo, da je mir prišel z njihovim krvnim davkom. »Bistvo te ideje je sprava in krepitev tistih lastnosti, ki pomenijo skupen napredek v korist miru in blaginje,« je dejal predsednik Pahor.

Milan Gorjanc, Mitja Klavora in Stane Mele, predsednik savinjskega pokrajinskega sveta ZB

22

28. februar 2014

Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič z dirigentko Pio Cah, v ospredju člani Kulturnega društva Triglav.

Prireditve so se udeležili tudi nekateri poslanci, predstavniki številnih domoljubnih organizacij in borci, med njimi trije borci 14. divizije: general Miha Butara Aleks, Alojz Dolničar in Rudi Simčič ter general Lado Kocjan, v imenu ZZB za vrednote NOB Slovenije pa član predsedstva Milan Gorjanc in generalni sekretar Mitja Klavora.

Glasbenika Zoran Predin in Darko Nikolovski.

Med udeleženci sta bila tudi Ibrahim Durmo, predsednik organizacijskega odbora Igmanski marš in Fadil Šehić, predsednik borčevskega združenja iz bosanske občine Hadžići. Med organizatorji pohoda Igmanski marš in Društva za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije na Štajersko iz Laškega namreč potekajo pogovori o sodelovanju in izmenjavi pohodnikov.

Besedilo in fotografije: Jožica Hribar Slovesnosti ob obletnici Kajuhove smrti so v soboto potekale ves dan. Že dopoldne se je pri spomeniku v Ravnah pri Velenju zbralo veliko ljudi, ki so se poklonili padlim borcem udarne 14. divizije in spominu na pesnika Karla Destovnika Kajuha. S partizanskimi pesmimi in Kajuhovimi recitacijami so se spominu pridružili člani domačega moškega pevskega zbora, šolarji, recitatorji in harmonikar. Slavnostni govornik je bil predsednik velenjske borčevske organizacije in velenjski župan Bojan Kontič. Že tretje leto zapored so se slovesnosti udeležili člani borčevske organizacije iz Sežane pod vodstvom predsednika Bojana Pahorja, pridružili so se jim tudi predstavniki ANPI Tržaške pokrajine s predstavnikom Germanom Švaro iz Boljunca.

Olga Knez

Borci so prestrašenim ljudem prinesli upanje

Reportaža

Ob 70. letnici prihoda 14. divizije na Štajersko

Letošnje leto bo na Štajerskem posvečeno prihodu 14. divizije na Štajersko in njenim številnim bojnim operacijam. 6. januarja 1944 je iz Suhorja v Beli Krajini v hudem mrazu in visokem snegu krenilo 1125 mladih borcev in bork, članov udarne 14. divizije, na pot proti Štajerski, ki je ječala pod nemškim okupatorjem. Šli so na pomoč tamkajšnjim ljudem in partizanskim enotam, trdno odločeni, da preženejo okupatorja s slovenske zemlje. Zaradi močnih sovražnih enot, ki so okupirale slovensko ozemlje, divizija ni krenila po domačem ozemlju, pač pa je naredila krog in krenila preko Hrvaške in v Sedlarjevem kot prva zavezniška divizija vstopila v tretji rajh. V Dolnjem Suhorju so se v začetku januarja spomnili tega zgodovinskega dogodka, ki ga je orisal slavnostni govornik Milan Gorjanc.

Gračnica

V noči s 6. na 7. februar 1944 je borcem 14. divizije uspelo prekoračiti reko Sotlo in pri Sedlarjevem vstopiti na slovenska tla. Pred spomenikom v Sedlarjevem v občini Podčetrtek so tudi letos pripravili slovesnost, na kateri se je zbralo okrog 400 ljudi. Med njimi je bilo okrog 100 pohodnikov, ki so v organizaciji Društva za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije iz Laškega krenili na tridnevno pot od Sedlarjevega preko Bohorja do Gračnice. Navadno se pohodnikom pridružijo tudi pripadniki Slovenske vojske, letos jih ni bilo, ker so šli pomagat ljudem, ki jih je prizadela ledena ujma.

Pohodniki so se odpravili po poti, ki so jo prehodili borci 14. divizije: preko Prevorja in Zabukovja do Gračnice. »Ljudje so nas povsod zelo lepo sprejeli, posebno prisrčen sprejem so nam pripravili krajani v KS Prevorje skupaj s svojim kulturnim društvom. Vsako leto se pojavi kakšna nova točka, kjer nam domačini pripravijo pogostitev,« je povedal Andrej Mavri, predsednik ZB za vrednote NOB Laško.

Na slovesnosti v Sedlarjevem, ki sta jo pripravili ZB za vrednote NOB Šmarje pri Jelšah in Občina Podčetrtek, je bil slavnostni govornik polkovnik Miha Butara, veteran vojne za Slovenijo, zbrane pa je pozdravil tudi Peter Misja, župan Podčetrtka. V kulturnem programu, ki ga je povezoval Darko Pepevnik, ravnatelj osnovne šole Podčetrtek, pa so nastopili učenci OŠ Podčetrtek in Bistrica ob Sotli. Slovesnosti so se udeležili tudi trije še živeči borci 4. divizije: Alojz Dolničar, Miha Butara Aleks in Rudi Simčič.

V Gračnici pri Rimskih Toplicah se je pred znamenitim spomenikom otrokom živega zidu zbralo okrog 300 ljudi, ki so prisrčno pozdravili pohodnike ter slavnostnega govornika, prvega predsednika Slovenije Milana Kučana. Zbrane je prav tako nagovoril župan Laškega Franc Zdolšek, prireditve sta se udeležila dva še živeča borca Rudi Simčič in Rudi Brilej, kakor tudi poslanec Matjaž Han iz Radeč.

Foto: Jože Krajnc

Foto: Jože Krajnc

Sedlarjevo

Pohodniki

Polaganje vencev v Sedlarjevem

Gračnica se je v zgodovino 14. divizije zapisala zato, ker so Nemci v tej soteski kot živi ščit (živi zid) izkoristili otroke iz osnovne šole iz Lokavca, ki so se 12. februarja 1944 vračali iz Rimskih Toplic proti domu. Okupatorji so jih po soteski gnali pred seboj v prepričanju, da jih partizani ne bodo napadli. Kljub temu je prišlo do spopada, v katerem je življenje izgubil 13-letni šolar Ivan Lapornik, dva otroka sta bila ranjena. V spopadu je ugasnilo tudi življenje narodnega heroja Ilije Badovinca. Na to okrutno dejanje spominja zanimiv spomenik, ki ga sestavlja skupina telohovih cvetov, ki simbolizirajo pričetek pomladi.

Cvet, ki leži na tleh, simbolizira mrtvega učenca, dva zlomljena cvetova pa ranjena otroka. Avtor spomenika je Rudi Stopar iz Sevnice.

28. februar 2014

23

Reportaža Nika Košak, urednica zbornika

Fanika Wigele je bila aktivna pri vseh dosedanjih pohodih

Rudi Simčič in Alojz Dolničar, borca 14. divizije in Boštjan Mlaker, predsednik Društva za ohranjanje spomina po poteh 14. divizije

Betka Škorjanc je z 83 leti zagotovo najstarejša in ena najbolj rednih pohodnic, tudi letos je prehodila celotno pot.

40 let pohodov po poti Štirinajste »Leta 1972 so se laški mladinci odločili, da s pohodi izkažejo spoštovanje vsem tistim, ki so se v 2. svetovni vojni borili za domovino in jo pomagali osvoboditi. Po dveh letih pohodov po poteh Kozjanskega odreda so leta 1974 prvič organizirali pohod po poti, ki jo je leta 1944 prehodila 14. divizija. Pohodov so se od samega začetka udeleževali partizani, zato so se skozi leta med njimi in mladinci spletli prijateljski odnosi in medsebojno spoštovanje,« je med drugim zapisal Zlatko Pavčnik, eden idejnih vodij začetkov pohodov, v zborniku Po Kozjanskem od Sotle do Gračnice 1974-2014, ki ga je ob 40. obletnici organiziranih pohodov izdalo Društvo za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije Laško. Namen zbornika je na eni strani predstaviti delovanje laške mladine in vseh, ki so si že sredi 70-ih let minulega stoletja prizadevali ohraniti spomin in negovati tradicijo te slavne divizije, pa tudi obuditi spomine na številna druženja mladine, nekdanjih borcev, vojakov JLA in pripadnikov Slovenske vojske, veteranov vojne za Slovenijo ter članov številnih domoljubnih organizacij.

V zborniku so zbrani pogledi in pričevanja pohodnikov, organizatorjev, domačinov, ki pohodnike vedno z veseljem sprejmejo v svojem kraju, pa tudi geografski in turistični opisi krajev, preko katerih potekajo pohodi, ki se zadnja leta pričnejo v Sedlarjevem in dva dni kasneje končajo v Gračnici.

24

28. februar 2014

Uredništvo zbornika so zaupali Niki Košak, mladi diplomantki Fakultete za družbene vede, za katero je bila to, kot sama priznava, velika obveza in izjemna izkušnja. »Ustvarjanje zbornika je bila zanimiva in predvsem poučna izkušnja. Zbornik je delo vseh, ki so sodelovali pri njegovem nastajanju – od uredniškega odbora in članov društva do vseh ostalih, ki so delili z nami svoje spomine, fotografije in pripovedi. Vesela sem, da sem lahko delala z ljudmi, ki so se pohodov udeleževali že vse od 70-ih let, in iz prve roke izvedela, kakšen je pravzaprav pomen teh pohodov in kaj pomeni ohranjanje tradicij XIV. divizije.

Hkrati mi je urejanje zbornika prineslo novo znanje o zgodovini, ki sem ga z leti morda nekoliko pozabila ali pa ga nisem imela. Ohranjanje in negovanje tradicij oziroma zgodovine je vsekakor pomembno. Poznati in spoštovati moramo zgodovino in zgodovinske dogodke svoje domovine ter hkrati z njimi seznaniti mlajše generacije, da se bodo tudi one zavedale njihovega pomena in ohranjale tradicijo.« Ob predstavitvi zbornika so v Muzeju Laško pripravili razstavo fotografij in predmetov z dosedanjih pohodov (pripravila sta jo Tomaž Majcen, direktor Muzeja Laško, in dr. Tone Kregar iz Muzeja novejše zgodovine Celje) ter kratek dokumentarni film.

Besedilo in fotografije: Jožica Hribar

Reportaža

Poklon pesniku Karlu Destovniku Kajuhu Foto: Slavko Hudarin

Foto: Ivo Stropnik

V okviru številnih prireditev ob 70. obletnici prihoda 14. divizije na Štajersko, ki že ves mesec potekajo od Sedlarjevega preko Gračnice do Šaleške doline, so se v petek, 14. februarja v Knjižnici Velenje s posebno razstavo poklonili spominu na rojaka, partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha ob 70. obletnici njegove smrti.

Utrinek z razstave v Knjižnici Velenje.

Spominsko branje Kajuhove poezije v starem Velenju

Mladega pesnika je njegov gimnazijski učitelj nekoč opisal kot »samosvojega, odsotnega in vedno nekam zasanjanega« mladeniča.

Menda tudi govoril ni rad – »zlasti, kadar je bil vprašan, ne,« kljub temu pa je »bilo okoli njega nekakšno posebno ozračje; tako globoko je pogledal, da mi je karajoča beseda zamrla na jeziku.« Kajuh je dozoreval v letih ostrih nasprotij med imperialističnimi in svobodoljubnimi silami v svetu. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil star 17 let in vsa trenja mladega pesnika niso pustila brezčutnega. Postavil se je na stran izkoriščanih, zato so ga zaradi »sodelovanja pri širjenju komunističnih idej« izključili iz celjske gimnazije. Tudi šolanje v Ljubljani je ostalo zgolj njegova želja. Nadaljeval ga je v Mariboru, bil vmes poslan v delovno taborišče Ivanjica v Srbiji, se vrnil v Maribor ter ves čas trdo delal in študiral. Kot je zapisal v pismu: »Novi čas, ki se bliža, bo zahteval trdnih ljudi, ki bodo morali čim več znati /…/ in bodo z iskro svojega duha gradili temelje mogočni in lepi stavbi socializma.«

besede: »Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«

Kajuhov prvi poskus partizanstva sega že v prve dni po okupaciji, saj je zbral nekaj šoštanjskih fantov in se z njimi odpravil na Mrzlico nad Trbovljami. Žal pa razmere še niso bile zrele, zato se je četa razšla. Mladi pesnik, takrat že popolnoma odrasel mož, je bil nekaj časa doma in pisal pesmi, potem pa je velik del leta 1942 in polovico leta 1943 prebil v Ljubljani v ilegali.

Takrat so nastale tudi njegove najzrelejše pesmi, ljubezenske, in pesmi, posvečene materi. Pred odhodom na osvobojeno ozemlje se je srečal s pesnikom Otonom Župančičem, ki je kasneje njemu in njegovi pesmi namenil tele besede: »Kadar bom slišal visoko nad smrekami samotni klic kanje, bom tiho pomislil nate in na tvoj čili polet, mladi Kajuh – Kanjuh!« V 14. diviziji je prebil le malo časa, niti pol leta. Pa vendar je takrat izšla tudi njegova prva pesniška zbirka v 38 izvodih. Enega je dobila kulturniška skupina, ki jo je Kajuh vodil med pohodom na Štajersko. Toda namesto novega življenja ga je tam čakala smrt. Po hudih bojih na znameniti gori jurišev, na Graški gori, se je tudi kulturniška skupina ustavila na samotni kmetiji, kjer naj bi si odpočila. Kajuh je že napol spal, ko so se oglasili streli.

Ves zbegan je skušal z brzostrelko in nahrbtnikom v rokah pobegniti skozi zadnja vrata. Ustrelil ga je Franc Černe, eden od orožnikov, ki so skupaj z Nemci sodelovali pri napadu.

Nam so ostale Kajuhove pesmi – pisal je o trpljenju svojega naroda, ki ga je »samo milijon«, pa vendar »še živimo, čeprav nas je milijon samo, zdahnili bi, da ne trpimo z uporno, dvignjeno glavo!« Pisal je o materi – bil je tako blizu ponovnemu snidenju z njo, pa je ni videl nikoli več. Ostale so ji njegove

In poklon temu pesniku je bil večer v velenjski knjižnici. »Nocoj ne proslavljamo Kajuhove smrti,« so bile besede Vlada Vrbiča, direktorja velenjske knjižnice, ki je pozdravil navzoče. Da je pesnik še močno živ in naš, so pokazale podobe, ki so se vrstile pred nami na zaslonu.

Skoznje nas je vodil povezovalec Boštjan Oder. »Kajuha ne damo, naš je, šaleški,« je poudaril tudi župan Velenja, Bojan Kontič. Globoko se je pesniku, ki »bi pel o zvezdah in luni, o poljih in temnih obrisih gozdov, o dobrih ljudeh in o čudnih poteh Bojan Kontič, župan Velenja v bodočnost vodečih ...«, pa so »bajone- in Stanka Ledinek, ki je s ti žandarjev« njegovo pesem »na tisoče sodelavci pripravila razstavo. koscev razklali,«, poklonil tudi literarni zgodovinar dr. Emil Cesar. Poklonil se mu je z monografijo Pozdravljen Kajuh – Kanjuh! Namenil mu je dobršen del svojega življenja.

Foto: Ivo Stropnik

Pisal je ljubljenim dekletom – bile so tri. Marija Meden, Silva Ponikvar in Brina. Zaljubljeni pesnik prepleta ljubezen do dekleta z ljubeznijo do svojega naroda, ki se je znašel sredi vojne vihre. Mlada zaljubljenca »sredi razsanjanih češnjevih vej« utišata svoje koprnenje in češnjeve veje odneseta »na talcev grobove.«. Pesnik bo »drobni češnjev cvet« poslal ljudem, »vsakomur, ki na križ pripet trpi v pomladi tej …«

Kajuhu se je poklonil dr. Mihael Glavan, ki je skupaj z Matjažem Kmeclom ob 90. obletnici pesnikovega rojstva izdal knjigo Enaindvajset pesmi za enaindvajset let življenja, zdaj pa pripravlja Kajuhov album. Mlada sopranistka Polona Plaznik je ob spremljavi pianistke Olge Ulokine odpela dve uglasbeni Kajuhovi pesmi.

Svojevrsten poklon pesniku pa je seveda razstava, ki jo je ob pomoči sodelavcev pripravila višja bibliotekarka Stanka Ledinek. Gradivo zanjo so posodili oziroma prispevali številni posamezniki in ustanove. Razstava v Mestni knjižnici Velenje bo odprta do 18. marca.

Aleksandra Jankovič 28. februar 2014

25

Reportaža

Ob obletnici legendarnega Igmanskega marša na Velikem polju na Igmanu

Spomin na borce, ki so umirali od mraza V pravem snežnem metežu smo se s prijateljema v petek, 24. januarja odpeljali iz Ljubljane. Namenili smo se na igmanski pohod, del osrednje slovesnosti ob 72. obletnici legendarnega igmanskega marša na Velikem polju na Igmanu. Slovesnost in pohod sta bila organizirana v spomin na junaško dejanje 1. proletarske brigade med nemško-ustaško ofenzivo v vzhodni Bosni januarja 1942.

Ker se je brigada znašla v tako rekoč brezizhodnem položaju, obkrožena s sovražniki, je bila prisiljena prebiti se iz obroča. Štab brigade je sprejel odločitev o izvršitvi nevarnega, toda edino mogočega premika. Potrebno je bilo iti mimo Sarajeva, prek Igmana, proti osvobojeni Foči, kjer je bil Vrhovni štab s Titom. Igmanski marš so izvedli v noči med 27. in 28. januarjem v globokem snegu in pri izredno nizkih temperaturah. Veliko borcev je zmrznilo, štirideset preživelih, ki jih je mraz najbolj prizadel, pa so prepeljali v Fočo, kjer so jim brez narkoze ob nečloveških bolečinah amputirali ozeble okončine.

Z mamo Julijano in očetom Albinom je bil na pohodu tudi najmlajši, takrat še ne 12-letni borec Proletarske brigade Albin Pibernik. Mati je za posledicami amputacije umrla v Foči, oče in sin pa sta postala del Titovega spremljevalnega bataljona. Ker oče sina ob materini smrti nikakor ni mogel potolažiti, mu je dal Tito sešiti uniformo in kapo, posteljo pa mu je uredil kar v svoji sobi. V stenski časopis spremljevalnega bataljona je zato nekdo napisal: »Ne boji se naš tovariš Stari, dokler ob njem spi Albin Mali.« In pozdrave tega Albina smo v Hadžićih med večernim druženjem izročili članom organizacijskega odbora pohoda, njihovim gostom in še živim udeležencem. Zdaj 83-letni Albin Pibernik živi v Ljubljani, pred našim odhodom v Sarajevo pa je za udeležence in prireditelje napisal: »Albin Pibernik, najmlajši udeleženec legendarnega igmanskega marša, vas pozdravljam, posebej še žive udeležence; mlademu rodu pa sporočam: Nikar nikoli, nikoli ne pozabite velike epopeje, ki smo jo prešli z velikimi žrtvami, vse za lepšo prihodnost naših bratskih narodov! Tovariški pozdrav!« Gostiteljem, pripravljalnemu odboru slovesnosti in predsedniku odbora Ibrahimu Durmu smo poleg Pibernikovih pozdravov izročili še nekaj izvodov Svobodne misli in koledar Društva za ohranjanje izročila in vrednot slovenskega naroda, narodnoosvobodilnega boja in osamosvojitve Odmev Mokrca. Petkov večer je tako minil ob prijetnem druženju in sklepanju novih prijateljstev z našimi somišljeniki.

V soboto, 25. januarja, okoli desetih dopoldne, se je na Brezovaći zbralo okoli 5000 ljudi, med nami je bilo tudi veliko mladih. Vence so k tamkajšnjemu spomeniku položili predstavniki številnih delegacij antifašistov,

Zdenko Duplančić, borec 1. proletarske brigade

26

28. februar 2014

Bilo nas je res veliko združenj borcev NOB in združenj Josip Broz Tito iz več mest BiH in nekdanje skupne države, med drugimi v imenu ZZB NOB Slovenije tudi predsednik in član Avnoja Slovenije Franko Pleško in Darko Žnidarčič.

Pohod je kljub rahlemu sneženju in mrazu minil v prijetnem vzdušju ter ob sklepanju novih znanstev in prijateljstev. Sledila sta polaganje vencev in spominska slovesnost na Velikem polju. Slavnostni govornik, obrambni minister BiH Zekerijah Osmić, je poudaril visoke moralne in humane cilje narodnoosvobodilnega boja ter vse domoljube in antifašiste pozval, naj ohranjajo vrednote tega boja in jih prenašajo na mlajše rodove. Poleg drugih je udeležence pohoda in slovesnosti pozdravil tudi veteran in eden najmlajših borcev 1. proletarske brigade Zdenko Duplančić.

V našem imenu je udeležence nagovoril Franc Jankovič, član ZZB NOB in član Partizanskega pevskega zbora, ki je primerjal igmanski marš z junaško epopejo 14. divizije v Sloveniji. Prebral je tudi Kajuhovo pesem Ne klonimo, tovariši.

Sledilo je tovariško druženje ob obveznem pasulju, ki so ga za udeležence pripravili vojaki federacije BiH. Pogovarjali smo se tudi o tem, da bi se nam tovariši iz držav nekdanje Jugoslavije v prihodnje mogli pridružiti na pohodu naše 14. divizije, mi pa bi se jim v še večjem številu pridružili na pohodu v spomin na igmanski marš.

Za zaključek druženja so v spomin na junaško dejanje Proletarske brigade pripravili že 43. spominsko strelsko tekmovanju v Hadžićih, kjer so se pomerili člani strelskih klubov Federacije BiH. Skupaj s Strelskim društvom Igman je tekmovanje pripravilo Združenje antifašistov in borcev NOB iz Hadžićev.

Udeleženci slovesnosti tudi iz Slovenije, desno borec Izidor Čebron.

Aleksandra Jankovič

Večerno druženje udeležencev iz držav nekdanje Jugoslavije.

Reportaža

Zgodovinski (drugi) pohod partizanov v Benečijo

V vasi Morsko v občini Kanal ob Soči so 1. februarja slovesno obeležili 70. obletnico pohoda okoli 2500 bork in borcev XXX. divizije v Benečijo. Partizanska vojska, v kateri so bili tudi sovjetski vojaki (ubežniki iz zaporov ni taborišč), je s pohodom hotela pokazati, do kod sega slovensko narodnostno ozemlje, obenem pa utrditi izhodišča za pogajanja o bodoči meji in spodbuditi organizirano delovanje slovenske skupnosti v Italiji. V zgodovino se je 200 kilometrov dolg pohod zapisal tudi zaradi prehoda preko ozemlja, ki ga je varovalo skoraj 4000 pripadnikov nacistične vojske ter nočnega prečkanja hladne in deroče reke Soče (temperature so bile tudi do 15 stopinj pod lediščem) s 30. na 31. januar 1944. Prvi pohod v Benečijo, ki ga je vodil general Jaka Avšič, je potekal leta 1943. „Enkraten podvig se je umeščal v čas odločilnih zgodovinskih dogodkov.

Fašistična Italija je kapitulirala, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor je razglasil priključitev Primorske. Nihče si ni delal iluzij, da bo lahko udejanjiti voljo slovenskega naroda, da si na zahodu zakoliči svoje meje, čeprav so Roosevelt, Churchill in Stalin partizansko gibanje priznali kot vojaško silo, ki jo je treba upoštevati kot del protihitlerjevske koalicije,“ je med drugim dejal slavnostni govornik, akademik dr. Jože Pirjevec.

Prehodili celotno Benečijo Pirjevec je tudi povedal, da je XXX. divizija po nalogu glavnega štaba prepotovala vso Beneško Slovenijo, da bi prebivalstvo od blizu videlo, kakšna je partizanska vojska, obenem pa da bi združili in osvobodili Slovenijo tudi tam, kjer je bila slovenska beseda skoraj celo stoletje zaničevana in tlačena. „Ni pretirano reči, da je slovenska beseda danes v Benečiji bolj živa kot kdajkoli prej tudi zaradi slavnega in drznega pohoda, ki se ga spominjamo,“ je dodal Pirjevec in zaključil: “Danes živimo v Evropi odprtih meja.

Sožitje med Slovenci in Italijani oziroma Furlani, ki je še danes krhko, ker so rane še žive, je treba gojiti kot dragocen dosežek skupnega napora in

Foto: Vanja Alič

Bil je enkraten in zgodovinski podvig Udeleženci slovesnosti iz vseh krajev Slovenije in zamejstva v Italiji so do zadnjega kotička napolnili prireditveni šotor. dobre volje. V evropskem prostoru pa moramo gojiti samozavest, izvirajočo iz velike zgodovinske tradicije NOB in njene državotvorne dediščine. » “Ob spominu na zgodovinske dogodke je potrebno tudi vsak dan krepiti vrednote svobode in enakosti, ki so dediščina narodnoosvobodilnega boja. To velja še posebej ob nevarnosti, ki jo Evropi prinašajo naraščajoči in politično vse uspešnejši populizem, nacionalizem in ksenofobija. Tega nevarnega ozračja se moramo zavedati,“ je zbranim povedala Jole Namor, novinarka Novega Matajurja in predsednica paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine v Italiji.

Pobudniki povojnega delovanja Jole Namor je še pojasnila, da brez partizanskega gibanja tudi organiziranega povojnega delovanja Slovencev v Benečiji ne bi bilo, saj so bili prav bivši partizani v povojnem času pobudniki narodnopolitičnega in kulturnega delovanja v Benečiji, časopis Matajur pa je začel izhajati na njihovo pobudo. Temu je sledila ustanovitev dvojezične šole v Špetru in naposled zaščita slovenske manjšine v Italiji.

Prisotne sta pozdravila tudi predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Kanal Franko Pavlin in kanalski župan Andrej Maffi. Na slovesnosti so podelili priznanja ZZB za vrednote NOB Slovenije, delegacija pa je odnesla venec k spomeniku XXX. divizije, ki ga je oblikoval kipar Negovan Nemec. V kulturnem programu so nastopili učenci kanalske osnovne šole, moški pevski zbor Andrej Nanut, mešani pevski zbor Jože Srebrnič, pevka Marjetka Popovski in člani kulturno zgodovinskega društva Triglav. Ob koncu so pevci in udeleženci po tradiciji družno zapeli primorsko himno Vstajenje Primorske.

Vanja Alič

Trideset pripadnikov alpsko - izvidniškega voda 132. gorskega polka Slovenske vojske so na mestu, kjer so borci XXX. divizije pred 70 leti prešli Sočo, izvedli vajo, na kateri so predstavili preboj sovražnikovih črt. Prečkanju Soče pa so se na dan slovesnosti morali odpovedati, saj je reka zaradi obilnih padavin močno narasla. Vajo si je kljub močnemu dežju, vetru in nizkim temperaturam ogledalo veliko ljudi, med katerimi so bili tudi mnogi mladi. „Prav zaradi varnosti oziroma nevarnosti podivjane Soče je tokrat naši pripadniki niso prečkali. Partizani te možnosti niso imeli. Oni so morali dalje. Zdaj živimo v miru in je treba paziti na varnost vseh udeležencev,“ je o vaji povedal podpolkovnik Anže Rode.

Vanja Alič V vaji pod vasjo Morsko ob reki Soči je sodelovalo 30 pripadnikov Slovenske vojske.

Foto: Vanja Alič

Narasla Soča preprečila varen prehod

28. februar 2014

27

Stranice pri Frankolovem Spominsko društvo 100 frankolovskih « žrtev in Občina Slovenske Konjice sta tudi letos pripravila spominsko slovesnost pri spomeniku na Stranicah pri Frankolovem, kjer so nacisti 12. februarja 1945, tri mesece pred osvoboditvijo, na jablane ob cesti obesili sto Slovencev. Zaradi brutalnega načina usmrtitve, ki je bila povračilni ukrep, saj so okupatorji v zameno za življenje enega Nemca umorili sto talcev, ostaja frankolovski množični zločin zapisan v ljudskem spominu kot brutalnost brez primere in sodi med najhujše nacistične zločine 2. svetovne vojne. Izveden je bil kot maščevanje in povračilo za partizansko zasedo v soteski Tesno, v katero je 2. februarja 1945 padel Anton Dorfmeister, eden najpomembnejših nacističnih funkcionarjev ki je dan kasneje umrl za posledicami ran. V zameno za njegovo življenje so nacisti iz mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporov izbrali 100 talcev, ki so jih najprej pripeljali v celjski Stari pisker in jih obesili na jablane ob cesti, nato pa zagrebli v dva skupna grobova.

Foto: Branko Verdev

Iz naših krajev

Prireditve po Sloveniji

Vsako leto se na mestu tega srhljivega zločina zbere množica ljudi, ki se poklonijo žrtvam, med katerimi je najmlajši štel komaj 16 let. Med velikim številom obiskovalcev so bili tudi letos pripadniki domoljubnih organizacij. Slavnostni govornik je bil Milan Gorinšek, župan Slovenskih Konjic, nato pa so se na občnem zboru sestali še člani Spominskega društva 100 frankolovskih žrtev.

J. H. Ljubljana, Nova Gorica Predsednik republike Borut Pahor je pripravil « sprejem za osebnosti Primorske 2013 - predsednika območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica Vladimirja Krpana in patra Bogdana Knavsa, nekdanjega gvardijana na Sveti gori, ki je 31. oktobra lani v svetogorski baziliki daroval mašo za padle partizane, umrle v taboriščih in izgnanstvu ter za druge žrtve vojne. Za njuno dejanje ju je obdaril z jabolkom navdiha, namenjenim osebam, ki s svojim delom izstopajo iz povprečja. „Slovenska polpretekla zgodovina je kot bumerang, ki se vrača, zato se slovenski narod z njo mora soočati,“ je dejal Borut Pahor. Zamisel skupne maše je po predsednikovih besedah sama po sebi vredna občudovanja v svojem plemenitem sporočilu. Ob tem je izrazil zadovoljstvo, da se je javnost na to pobudo tako pozitivno odzvala. Vladimir Krpan je na sprejemu poudaril, da je to priznanje celotni borčevski organizaciji na Goriškem, ki šteje 3500 članov. „Dobra misel dobro pot najde,“ je prepričan Krpan.

Nekaj poskusov, da bi presegli razdeljenost, je po njegovih besedah že bilo. „Čas celi rani, vendar se celijo hitreje, če kdo pomaga“, je še dejal.

Po besedah patra Knavsa, sedaj kaplana v Šiški v Ljubljani, ljudje želijo medsebojnega spoštovanja kljub različnim pogledom. To pa je po njegovem mnenju pot, ki lahko pelje naprej. Sporočilo tega dogodka je po prepričanju priljubljenega patra, da si ljudje želijo sprave, zato je treba graditi na tistem, kar nas povezuje. Sprejem za Vladimirja Krpana in patra Knavsa je v novogoriški občinski stavbi pripravil tudi župan Matej Arčon, ki je poudaril dobro sodelovanje med občino in baziliko na Sveti gori, ki jo je tri leta vodil pater Knavs. Obenem so se spomnili tudi besed častnega predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije Janeza Stanovnika, ki jih je izrekel po maši na Sveti gori: „Režimi prihajajo in odhajajo, narod in domovina pa ostajata.“ In še: „Vedeti morate, da so partizani iz te cerkve med drugo

28

28. februar 2014

V znak spoštovanja in zahvale je Matej Arčon osebnostma Primorske 2013 podaril županovo vino. svetovno vojno rešili prelepo podobo Matere božje in s tem simbol, ki ga je primorsko ljudstvo na tem prekrasnem mestu postavilo življenju, ljubezni in zvestobi.“ Besedilo in foto: Vanja Alič Pater Bogdan Knavs in Vladimir Krpan sta se v Renčah, KrpaRenče « novem rojstnem kraju, udeležila proslave ob slovenskem kulturnem prazniku, kjer so ju obiskovalci sprejeli z navdušenjem. Slovesnost so organizatorji popestrili z doživetim prispevkom k novemu upanju za pomiritev Slovencev, kakršna je bila skupna maša za partizane, taboriščnike in druge žrtve vojne, ki jo je na Sveti Gori daroval pater Bogdan Knavs.

Ljudje v polno zasedeni kulturni dvorani v Renčah so z aplavzi prekinjali oba gosta, ko sta z jasno in toplo besedo spregovorila o medsebojnem spoštovanju, o prizadevanju za boljši svet ter se kritično odzvala na krivice in boleče rane sodobnega časa. V Prešernovem duhu edinosti, resnicoljubja in ljubezni do slovenskega naroda in jezika sta pozvala k večji občutljivosti za malega človeka. Vladimir Krpan je ob tej priložnosti podaril domači knjižnici pravo dragocenost, originalni odtis Prešernovih poezij, natisnjenih leta 1944 v partizanski tiskarni Slovenija.

Ob navzočnosti številnih gostov, predstavnikov borčevske organizacije in domačega župnika sta prisotne pozdravila Aleš Bucik, župan občine Renče-Vogrsko in v imenu organizatorjev Janja Lipušček, prireditev pa je povezoval novinar Edi Prošt. V kulturnem sporedu so sodelovali pevci MPZ Provox pod vodstvom Mateja Petejana ter recitatorke Julka Gorjan, Sandra Mozetič in Ula Zorn, slovensko himno pa je zapela solo pevka Mojca Rusjan.

Besedilo in foto: Radivoj Pahor Tisje Na Tisju nad Litijo je bila 24. « decembra lani slovesnost v spomin na prvo večjo borbo z Nemci, ki jo je 24. decembra 1941 uspešno vodil 2. štajerski bataljon pod vodstvom Franca Rozmana Staneta, Dušana Kvedra Tomaža in Petra Stanteta Skale. Slavnostni govornik na prireditvi je bil prvi predsednik Slovenije Milan Kučan.

Nemci nad Orehkom ZB NOB Mengeš in občina Mengeš smo skupaj « pripravili spominsko slovesnost ob 70. obletnici poboja talcev pod Gobavico v Mengšu. 8. januarja 1944 so Nemci pripeljali iz begunjskih zaporov 30 moških, jih po pet in pet skupaj zvezali in nato po skupinah streljali ter jih pustili ležati na travniku, kjer so jih pobili. Šele proti večeru so jih občinski delavci smeli pokopati v skupni grob. Čeprav so grob zravnali z zemljo in prepovedali dostop, je tam naslednjega jutra zagorelo na desetine sveč.

Spomin na tragični dogodek je obudil župan občine Mengeš Franc Jerič, ki je med drugim dejal: »V času, ki ga živimo, uživamo polno samostojnost, ki smo si jo priborili in izborili v boju, ki ni bil tako krut kot morija druge svetovne vojne. Dolžni smo spoštovati vse, ki so svojo najbolj dragoceno vrednoto, to je človeško dostojanstvo in življenje, žrtvovali za naše ideale in cilje z mislijo in željo ohraniti našo samostojnost, ceniti svobodo in jo tudi spoštovati.« Slovesnosti se je udeležila tudi Marija Ivanetič, hčerka Leopolda Krašovca, enega od ustreljenih talcev. V kulturnem delu prireditve so sodelovali: kvartet pihal Veteranske godbe in Veteranska godba Mengeš, recitatorja osnovne šole Mengeš in Mešani pevski zbor Svoboda Mengeš.

Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki sosednjih borčevskih organizacij s prapori, predstavniki domačega gasilskega društva, taborniki in veterani vojne za Slovenijo.

Janez Ves

Iz naših krajev Foto: Marko Potočnik

Letošnje slovesnosti se je udeležilo okoli 60 ljudi, med njimi tudi predstavniki nekaterih veteranskih organizacij s prapori. Slavnostni govornik je bil župan občine Makole Alojz Gorčenko, ki je med drugim pozval, naj se nehamo prepirati, se med seboj obtoževati, si nagajati in govoriti o spravi s figo v žepu. »Dokaz, da smo se preprosti ljudje že zdavnaj spravili in smo strpni drug do drugega, je tukaj, saj na istem mestu stojita križ in kamnito obeležje s peterokrako zvezdo,« je dejal. Nekaj besed je spregovoril tudi častni gost, podpredsednik slovenskih častnikov, polkovnik Miran Fišer. Spomnil je, kako pomembno je ohranjati spomin na zgodovinske dogodke, pomembne za nastanek samostojne Slovenije, tako na boje za severno mejo, ki so jih bojevali Maistrovi borci, na celotno obdobje NOB, kot tudi na zadnje boje v vojni za Slovenijo 1991.

Karl Mali Ljubečna pri Celju Člani KO « ZB Škofja vas – Ljubečna smo se 14. februarja v prostorih osnovne šole Ljubečna zbrali na letni konferenci. Prišlo je 31 članov ter povabljeni gostje, predsednik KS Ljubečna Gorazd Železnik, predsednik KO ZB Trnovlje Viljem Bertole ter predsednik gasilcev Ljubečna Maks Naglič. Uvodoma smo slišali poročilo o delu v preteklem letu, ki ga je predstavil predsednik KO ZB Ljubečna – Škofja vas Martin Grosek, prav tako pa tudi načrt dela za letošnje leto. Poleg ustaljenega dela načrtujemo letos tudi obisk bolnišnice Zima in morda še kaj, odvisno od pripravljenosti članstva. Finančno poročilo je predstavil blagajnik Branko Verdev, ki je opozoril, da je finančni rezultat pozitiven tudi zahvaljujoč obema krajevnima skupnostma ter OŠ Ljubečna.

Nadzorni odbor je v svojem poročilu pohvalil tako program kot finance.

S prijetnim uvodom v delovno srečanje so nas z glasbo pospremili člani kulturnega društva Ljubečna.

B. V. 28. februar 2014

Foto: Branko Verdev

Nemci nad Orehkom Na Nemcih nad Orehkom so se tudi lani konec « decembra spomnili žalostnega dogodka pred 71 leti, ko so v bitki na Rodnah padli prvi cerkljanski partizani. Kljub zelo slabemu vremenu je okrog sto udeležencev in nastopajočih tudi letos pripravilo zanimivo srečanje z obujanjem spominov. Prireditve so se udeležili predsednik območnega združenja ZB Jelko Kašca, predsednica cerkljanske ZB Vinka Cankar in župan Idrije Miran Ciglič. Slavnostni govornik je bil poslanec v državnem zboru Samo Bevk, ki je v nagovoru izpostavil, da so prvi padli partizani na Cerkljanskem, ki so izgubili življenja na Nemcih, ustvarili pravo legendo in močno združili ter okrepili partizansko gibanje na Cerkljanskem in širše. Tokratno proslavo je počastil tudi nekdanji borec Osvald Močnik iz Tolmina, ki je orisal boje med drugo svetovno vojno.

Poseben čar slovesnosti pa so dodali mladi kulturniki – domači ženski pevski zbor Iris, moški pevski zbor Ivan Laharnar s Planote, mladi harmonikarji in recitatorji Osnovne šole Cerkno. Letos so se že tretjič po poti, ki so jo pred 71 leti zadnjič prehodili prvi padli partizani, podali najpogumnejši pohodniki. Lani se je z Reke preko Roden na Nemce podalo skoraj 30 pohodnikov, letos že preko 50. Domačin Jože Jeram, ki je pohod pred leti zasnoval, želi, da bi postal tradicionalen.

Vir: Radio Odmev

Dedni vrh pri Makolah V začetku februarja smo se na Dednem « vrhu pri Makolah poklonili spominu padlih kurirjev, ki jih je okupator s pomočjo izdajalcev presenetil in na grozovit način pobil. Od desetih kurirjev postojanke TV4 se je ranjena rešila le kurirka Ana, ki je vojno preživela in danes živi v domu dr. Jožeta Potrča v Poljčanah, stara 92 let.

Po pričevanju domačinov so Nemci zajete ranjene kurirje pokončali z bajoneti.

Napad se je zgodil 6. februarja 1945, trupla kurirjev pa so Nemci dovolili odpeljati šele naslednjega dne. Odpeljani so bili na pokopališče v Makole, kjer so pokopani. Pred tem pa so prisilili domačine, da so si prišli žrtve ogledat, se vpričo njih nad mrtvimi izživljali, jih zasramovali in na surov način pokopali. Na mestu, kjer je padel stražar, prva žrtev poboja na Dednem vrhu, je oče Jože Turin svojemu sinu in ostalim žrtvam postavil križ, krajevna organizacija ZB Makole pa leta 1954 spominsko ploščo z imeni padlih. Na pobudo občine Makole, ZB za vrednote NOB Makole in Poljčane ter planincev iz Makol so avgusta 2010 povsem obnovili celotno obeležje. Takrat je bilo sklenjeno, da se bomo vsako leto v prvih dneh februarja poklonili spominu na žrtve poboja.

29

Imeli smo ljudi

Jože Jakič - Dušan V 93. letu starosti nas je zapustil tovariš Jože Jakič, partizan Dušan, hrabri borec, proslavljeni partizanski komandant, aktivni tvorec povojne obrambne moči tedanje skupne domovine, predvsem pa človek, zapisan z veliko začetnico.

Rodil se je v Zapotoku kot najmlajši v številni družini devetih otrok. S petnajstimi leti je odšel v uk in se izučil za mizarja. V ljubljanskem predmestju Vižmarje se je srečal z naprednimi idejami proletariata in začutil krivičnost izkoriščevalskega kapitalizma. Občutek za pravičnost in solidarnost je nosil v sebi do zadnjega. Jeseni 1941 so ga Nemci zaprli v tedanje Škofove zavode v Šentvidu, od koder je po dveh tednih pobegnil naravnost v mokreške gozdove k prvim narodnim borcem.

Njegova bojna pot je bila zelo pestra, najprej se je pridružil borcem Šercerjevega bataljona, spomladi 1942 pa je vstopil v vrste najhrabrejših borcev, v Dakijevo patruljo, ki je postala kmalu Proletarska in kasneje Dakijev proletarski bataljon. V aprilu 1942 so ti borci osvobodili obsežno območje od Velikih Lašč pa vse do predmestja Ljubljane. V boju pri Črni vasi, ko so partizani branili vasi ob vznožju Mokreca in Krima, je bil težko ranjen. Po okrevanju je postal vodnik in poleg osebne hrabrosti izkazal še poveljniško iznajdljivost in preudarnost. Ko je v začetku velike italijanske ofenzive poleti 1942 nastala slovenska partizanska brigada Toneta Tomšiča, je postal namestnik poveljnika čete, spomladi 1943 pa tudi poveljnik čete in kmalu še namestnik poveljnika 2. bataljona.

Vodil je borce v boj proti bežečim belogardistom brigade Triglav tako rekoč pred domačim pragom na Velikem Osolniku. Osebno hrabrost je pokazal v bojih za obrambo Cerknice v oktobru 1943, ko je sam s protitankovsko puško onesposobil nemški tank in prisilil nemško kolono, da se obrne.

Ob kapitulaciji Italije je Dušan postal poveljnik 1. bataljona Loške, kasneje Bračičeve brigade. S svojo iznajdljivo obrambo in hrabrostjo svojih borcev je pomembno prispeval k uspešni partizanski protiofenzivi in osvoboditvi Ribniško-kočevske doline. V začetku januarja se je na dolg pohod podala 14. divizija, Dušan je bil poveljnik bataljona Bračičeve brigade, njegova brigada je v maju 1944 zavzela Šoštanj, julija onesposobila več kot tri kilometre proge med Celjem in Grobelnim, Dušan pa je postal namestnik poveljnika brigade. V septembru 1944 je postal poveljnik Šercerjeve brigade in z njo prodrl na avstrijsko Koroško, njegovi borci so vkorakali v osvobojeni Celovec, Dušan pa je postavil častno stražo k vojvodskemu prestolu na Gosposvetskem polju.

Komaj nekaj dni v svobodi je bila 14. divizija prestavljena v Vojvodino in Dušan je pristal v Senti, od koder so ga napotili na elitno pehotno akademijo Vistrel v Sovjetsko zvezo. Po letu dni se je vrnil domov in 1950 prišel v Maribor, kmalu nato v Koprivnico. Višjo vojaško akademijo je zaključil 1953. v Beogradu, potem je služboval kot poveljnik brigade v Bihaču. Sledilo je šolanje na tedanji Vojni šoli, kar je bilo pogoj za pridobitev čina generalmajorja, ki ga je pridobil kot načelnik Šolskega centra ABKO v Kruševcu, ki mu je načeloval polnih pet let. Pod njegovim vodstvom je Center postal znanstveno-raziskovalna in izobraževalna ozko specializirana ustanova, ki se ni ukvarjala samo z vojaškimi zadevami ABKO, marveč tudi z izobraževanjem civilnih strokovnjakov za potrebe Civilne zaščite in drugih specializiranih ustanov.

30

28. februar 2014

Posebej zaznaven prispevek k razvoju in vzpostavitvi varnosti države, prebivalstva in drugih dobrin ob jedrskem ali kemičnem napadu je Dušan dal kot načelnik Uprave ABKO v tedanjem generalštabu OS SFRJ. V tem času smo dobili jedrsko elektrarno v Krškem, Dušan pa je napel vse sile, da so zgradili učinkovit sistem zaščite pred morebitno jedrsko katastrofo. Prisoten je bil na vsaki vaji v Krškem.

Upokojil se je 1979 s činom generalpodpolkovnika. Med mnogimi odlikovanji, nagradami in priznanji je bil posebej ponosen na Partizansko spomenico 1941, Red partizanske zvezde z zlatim vencem, Red JNA z lovorjevim vencem. Ko se je vrnil v rojstni Zapotok, se je takoj vključil v dejavnost borčevske organizacije, ki ga je za njegovo delo nagradila z zlato plaketo. Prav tako je bil dejaven v takratni Zvezi rezervnih vojaških starešin. Na predlog te organizacije mu je maršal Jugoslavije tovariš Tito podelil Red za vojne zasluge z veliko zvezdo, ki je bil najvišje odlikovanje častniku za službo v miru.

Milan Gorjanc

Pavle Rozman Šestega januarja smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od borca, prijatelja, nosilca partizanske spomenice 1941, Pavleta Rozmana, ki je bil rojen 19. oktobra 1922 v Ljubljani. Izhajal je iz skromne železničarske družine, v kateri je bilo šest otrok. Težko je bilo preživeti številčno družino s skromno železničarsko plačo.

Zato se je kot najmlajši otrok v družini že zelo zgodaj izučil za mojstra v steklarski delavnici, kjer je trdo delal, za plačilo pa je dobil hrano. Ko se je začela 2. svetovna vojna, je skupaj z brati deloval v ilegali. Tiskali so časopis, ga razpečevali in skrbeli za propagando OF. To početje je postalo skrajno nevarno, bili so izdani in morali so se umakniti v partizane. Trije bratje so v borbi padli in po njih se imenuje Ulica bratov Rozman v Mostah. Pavleta so ujeli in zaprli v zapore v Trstu. Po srečnem spletu okoliščin, mu je uspelo pobegniti. Odšel je v partizane, leta 1944 so ga imenovali za komisarja bataljona v Črnomlju. ki je deloval v številnih borbah, nato pa je bil premeščen v Ljubljansko brigado, ki je delovala v sklopu XVIII. divizije in je bila ob njegovem prihodu nameščena na položajih na obronkih Kočevskega roga pri kraju Žvirča. Bil je med borci, ki so v krvavih bojih prispevali tudi k osamosvojitvi Ljubljane, kamor so vkorakali 9. maja 1945. Veselje ob prihodu v Ljubljano je bilo nepopisno. V svojih spominih, ki jih je izdal 10. aprila 1988, je zapisal: »Zaupamo v bodoče generacije mladih, da bodo sledile naši pošteni ideji za osvoboditev, ločile seme od plevela, ter ne bodo nasedale lažem izdajalcev naroda. V spomin naj jim bo naša priljubljena borbena pesem: V borbi krvavi smo se rodili in prekalili svoje moči/ V tisoč spopadih smo vragu izvili svobodo zlato iz kletih pesti/ Zdaj na braniku svobode stojimo – bedimo, da žrtve bi naše ne bile zaman.« Da njegovi spomini ne bi nikoli ugasnili in jih tudi mlajši ne bi nikoli pozabili, jih je izdal v brošuri 10. aprila 1988 kot trajen spomin nosilca partizanske spomenice.

T. P.

Pred dobrim letom smo se v Divači poslovili od Branke Marsetič, ki se je rodila 26. marca 1922 v primorski vasi Prešnica, ob vznožju Slavnika, kot zadnja od petih otrok očetu Jožetu Pečarju in materi Ivani Kljun po rodu iz Mislič. Tudi življenje te družine je med obema vojnama zaznamoval italijanski fašizem.

Narodno zavedni in napredni starši so dekle vzgajali v veliki ljubezni do slovenskega jezika.

Nikoli ni pozabila klofute in psovke mimoidočega meščana Trsta, ko sta s teto na ulici govorili slovensko, in zla ob preimenovanju lastnega slovenskega imena v potujčeno Giovanna Peccar. Sedemnajstletni je umrla mama in ostala je edina ženska delovna sila na kmetiji. V času druge svetovne vojne se je zaradi upora proti krivici in potujčevanju opredelila za NOB. Bila je med tistimi vaščani Prešnice, ki so jih 29. februarja 1944 Nemci odpeljali najprej v zapor Coroneo v Trst, nato pa 7. marca ponoči v železniških tovornih vagonih v Celovec. Od tam pa kot delovno silo k posameznim kmetom v Avstriji. Kmalu sta s pokojnim Karlom Šiškovičem iz Črnega Kala vzpostavila zvezo s partizani in organizirala pobege. A bila sta izdana in Branko so odpeljali v zapor v Celovec in nato v taborišče Fischbach. Kljub nekajtedenskemu mučenju in nečloveškim razmeram v zaporu svojih sodelavcev ni izdala, pa tudi kasneje o razmerah v zaporu ni rada govorila. Po prihodu zaveznikov je izmučena, lačna, vendar svobodna šla na pot proti domu. Ob Vrbskem jezeru je na domu sojetnice Marije Einspiller, s katero sta se spoznali v taborišču, ostala nekaj dni, da so se ji zacelile rane, ko so nastale v skoraj mesecu dni hoje. Preko Trsta se je vrnila domov.

Po koncu vojne je spoznala železničarja Andreja, doma iz sosednjih Praproč in leta 1949 sta se poročila. Po rojstvu hčerke Duške se je družina leta 1951 preselila v Divačo. Oba z možem sta se hitro vključila v družbeno življenje kraja, sama je bila ves čas aktivna v borčevski organizaciji in skrbno urejala grobove padlih partizanov in spomenike ter pomnike NOB. Za svoje delo je prejela več priznanj in medaljo za zasluge za narod. Živela je skromno, nesebično je skrbela za dom in družino, izguba moža jo je zelo prizadela, novo veselje ji je prineslo rojstvo vnukinje Saše in vnuka Sama ter pravnukinj Lize in Sofije. Dokler ji bolezen ni načela zdravja, je z zanimanjem spremljala dogajanja v svetu in domovini in bila pogosto nad aktualnimi dogajanji razočarana.

Hči Dušanka Vergan

Bratko Škrlj V začetku leta smo k zadnjemu počitku pospremili Bratka Škrlja, rojenega 12. januarja 1929 na Jesenicah v delavski družini. Oče Franc je bil pred drugo svetovno vojno delavec v železarni in tudi delavski zaupnik ter pomemben in predan borec za pravice delavcev. Med vojno sta na poziv maršala Tita 14. septembra 1944 skupaj z očetom odšla v partizane, Bratko je ob vstopu štel le 15 let, 8 mesecev in 2 dni. Postal je borec Jeseniško-bohinjskega odreda, kjer je ostal do decembra 1944, nato pa je bil kurir na vojaški liniji na Primorskem, kjer je ostal vse do osvoboditve. Ob koncu vojne je bil iz vojske odpuščen zaradi mladosti. A kot aktivni borec v 2. svetovni vojni je ostal zvest vrednotam NOB tudi po vojni in se je aktivno vključil v lokalno

združenje borcev za vrednote NOB občine Jesenice, kjer je bil zelo prizadeven član. V pogovorih se je pogosto spominjal časov iz vojne, v kateri je aktivno sodeloval. Pa ne samo to, z velikim zanimanjem je spremljal sodobna družbena dogajanja in jih kritično presojal. Bil je odličen sogovornik in dober poznavalec današnjih dogajanj.

In še več, bil je zelo odkritosrčen, kar je vrlina, ki je danes ne srečamo več pogosto. Bil je član številnih družbenih organizacij.

Za zasluge v NOB je prejel medaljo zaslug za narod in red za hrabrost.

Posebej je bil ponosen na priznanje, ki mu je bilo izročeno na Puču 5. septembra 2004, in na katerem je bilo zapisano: »Priznanje prejme Bratko Škrlj za prizadevno dolgotrajno sodelovanje in pomoč pri ohranjanju tradicije NOB.« Bratko Škrlj si je zelo prizadeval za nadaljnji razvoj v občini Jesenice, posebej za razvoj gimnazije, kjer je dolga leta poučeval slovenski in ruski jezik in bil tudi njen dolgoletni ravnatelj. V času svojega službovanja pa je aktivno prispeval k obnovi gimnazije. Zveza borcev za vrednote NOB občine Jesenice je zelo ponosna na njegovo aktivnost tako v času NOB kot tudi po vojni, saj je oplemenitila naše delo za vrednote današnjega časa in spomina, ki ne bledi. Občina se mu je oddolžila s podelitvijo naslova častnega občana Jesenic. dr. Aleksander Klinar

Imeli smo ljudi

Branka Marsetič

Nikolaj Korošec Prvega decembra lani nam je v jutranjih urah vaški zvon oznanil smrt v vasi. Tiho in skromno, kot je živel, je od nas odšel naš Nikolaj Korošec, po domače Greglčov Miklavž iz Koprivnika. Sredi jutranjega dela v hlevu mu je zastalo srce, ki je začelo biti 22. decembra 1929.

V vsem svojem življenju je bil pošten in delaven kmet, včasih malo šegav, drugič zvedav, a vedno prijateljski. Bil je aktiven tudi v vaških organizacijah in vedno pripravljen priskočiti na pomoč sočloveku, vaščanom, svojim domačim. Dolga leta je bil praporščak in zastavonoša pri našem krajevnem odboru ZB za vrednote NOB Koprivnik Gorjuše. Bil je domoljub, ponosen Slovenec, zvest načelom poštenega življenja, gasilec in član Lovske družine Nomenj Gorjuše, kot se spodobi za človeka, ki je vse svoje življenje posvetil naravi. O veličini Nikolaja Korošca priča tudi množica ljudi na pogrebu, kjer se mu je v spomin poklonilo kar 14 praporov.

Branko BrgantKO ZZB NOB Koprivnik-Gorjuše

Obvestilo bralcem

Zaradi pomanjkanja prostora bomo dolžine nekrologov v Svobodni misli omejili na 2500 znakov s presledki vred. Avtorje prosimo, da pri pripravi spominskih zapisov o umrlih članih ZB to upoštevajo, sicer bomo prispevke skrajšali v uredništvu. Prosimo tudi, da ob poslanem članku zapišete tudi svojo telefonsko številko, da v primerui nejasnosti lahko stopimo z vami v stik.

Uredništvo 28. februar 2014

31

Imeli smo ljudi

Cvetka Strniša V začetku leta nas je zapustila Cvetka Strniša, delegatka na prvem kongresu AFŽ v Dobrniču, kjer se je oktobra lani še udeležila srečanja. Rodila se je 12. februarja 1923 v številni Kulovčevi družini v Vavti vasi kot osmi otrok.

Ko je bila stara dve leti, ji je umrla mama. Odšla je v Šmihel pri Novem mestu, da bi se izučila za trgovko, a se je začela vojna. Domači so se takoj vključili v OF, zato so junija 1942 aretirali očeta, krušno mamo in sestro. Prišli so tudi po Cvetko in vse odpeljali v internacijo, domačo hišo pa požgali. Leta 1943 so ženske izpustili domov. Ker je bil dom požgan, je Cvetka odšla k Štrumbljevim, kjer je bila poročena njena sestra. S Kavškovo Erno sta skupaj delovali kot aktivistki, saj se je takoj po prihodu iz internacije vključila v odporniško gibanje. Po kapitulaciji Italije je postala članica Rajonskega odbora OF Dolenjske Toplice. Zaradi njene aktivnosti so jo izvolili za delegatko na prvem kongresu AFŽ v Dobrniču. Iz topliškega rajona se je kongresa udeležilo osem delegatk. Po kongresu je bila v rajonskem odboru zadolžena za mladino in ženske.

Po osvoboditvi se je vključila v narodno zaščito. Ko so ustanovili notranjo upravo v Novem mestu, je bila tam v službi do konca leta 1947. Tega leta, ko je Tone prišel iz oficirske šole na dopust, sta se poročila, nato je moža spremljala na njegovih službenih zadolžitvah. Ker so moževi starši ostareli in oslabeli, sta se septembra 1951 vrnila domov. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Metod, Dragica in Toni, ki so bili deležni neizmerne materine ljubezni, za kar je bila poplačana z vso ljubeznijo in skrbnostjo svojega najmlajšega sina Tonija.

Po vojni je Cvetka sodelovala v raznih organizacijah. Bila je aktivna članica Zveze borcev, Kegljaškega društva, Društva prijateljev mladine. Aktivna je bila v organizaciji Rdečega križa, kjer je bila dolga leta članica odbora, in za svoje delo prejela vse tri značke. Vse od začetka delovanja Društva za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu je bila njegova članica in se prva leta po ustanovitvi društva aktivno udeleževala delovnih akcij v Rogu. Njeno ime pa zasledimo tudi med upokojenci, člani civilne zaščite, vse od ustanovitve je bila tudi članica občinskega odbora Socialnih demokratov.

Helena Kulovec, v imenu ZB Dolenjske Toplice

Ivan Bajt S spoštljivim in globokim priklonom njegovemu delu in osebnosti smo se poslovili od Ivana Bajta, partizana, častnika, dolgoletnega aktivnega in nato častnega predsednika Skupnosti Gubčeve brigade. Poslovili smo se z obljubo, da bo njegovo delo za brigadno skupnost raslo z nami.

Ivan Ivo Bajt je odraščal na Tolminskem, od koder je leta 1943 odšel v partizane. Kot borec 3. bataljona Gubčeve brigade je sodeloval v mnogih pomembnih bojih na Dolenjskem, Notranjskem in Beli Krajini, med drugim tudi v bitkah za osvoboditev Kočevja in Ljubljane.

Po koncu vojne je kot mnogi mladi partizani svoje partizanske izkušnje povezal z vključitvijo v Jugoslovansko ljudsko armado. Armadno vodstvo ga

32

28. februar 2014

je razporejalo v različne kraje Jugoslavije, kjer je tako znotraj armade kot v odnosih s civilnim prebivalstvom opravljal pomembne vojaško-politične funkcije. Upokojil se je kot polkovnik.

Leta 1985 je postal predsednik Skupnosti Gubčeve brigade in jo vodil do leta 2010. Postavil je novo organizacijo za delovanje brigadne skupnosti, vrata skupnosti pa odprl novi kategoriji članstva – družinskim članom borcev in simpatizerjem vrednot NOB, predvsem pa se je posvetil delu z najmlajšimi na različnih osnovnih šolah, ki stojijo ob bojni poti brigade. V odred Mladi Gubec je združil šolarje z območja Mokronoga in Trebelnega in jim prenašal sporočilo o dragocenosti krvavo priborjene svobode. Pripravil je tekstovno in slikovno gradivo za publikacijo o zgodovini brigade in njenem sporočilu za današnji čas. Skrbi za vsebinsko in številčno rast brigadne skupnosti, ohranitvi brigadne zgodovine je posvetil svoje znanje in ljubezen.

Brigadna skupnost mu je za zasluge podelila naslov častnega predsednika, Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije pa zlato plaketo.

Ivo je bil tudi pesnik, fotograf in pisec mnogih člankov, predvsem s področja dela z mladimi. Kar devet let je bil aktiven sodelavec radijske oddaje Nič nas ne sme presenetiti.

Vesna Bleiweis

Lojze Omahen Le nekaj minut pred vstopom v leto 2014 je na svojem domu v Trzinu preminil 87-letni Lojze Omahen, nekdaj eden najmlajših borcev Gubčeve brigade in eden njenih zadnjih živečih borcev. Rodil se je 17. junija 1927 na Vnajnarjih pri Jančah v družini štirih otrok.

Od tam se je družina preselila v Sostro, leta 1937 pa v Polje. Partizanom se je pridružil januarja 1942 na Pugledu pri Podlipoglavu, star komaj 14 let. Pridružil se je slavnemu Štajerskemu bataljonu, ki ga je vodil legendarni Franc Rozman Stane. Štajerski bataljon je bil takrat vstopna pot številnim fantom iz Ljubljane ter vzhodnega in severnega dela mesta, ki se niso mogli sprijazniti s italijanskim okupatorjem. Že 21. marca je doživel ognjeni krst, ko so Italijani napadli njihov tabor na Pugledu s Šmarske in Dobrunjske strani. To je bil do tedaj največji spopad, ki so ga partizani vodili s Italijani.

Lojze Omahen se je junija istega leta na Polici pri Grosuplju pridružil 2. grupi odredov in z njo odšel preko Janč na Štajersko. Na Jančah so se borci zapletli v boje z Nemci in se zaradi njihove premoči morali vrniti na izhodiščne položaje. Lojze se je udeležil pohoda preko Muljave, kjer je bil udeležen v zmagovitih bojih z Italijani, ter preko Polhograjskih dolomitov ter Gorenjske na Štajersko. Zaradi premoči Nemcev se je del partizanov s Polhograjskih dolomitov vrnil na Dolenjsko, kjer je bila iz teh in nekaterih drugih partizanskih enot ustanovljena Gubčeva brigada, katere član je postal tudi Lojze.

Kasneje je bil še v drugih partizanskih enotah in vojno zaključil v Ljubljani kot partizanski poročnik, star 18 let. Avgusta 1946 je odšel na šolanje v Sovjetsko zvezo na Vojno akademijo Džeržinski, ki je bila namenjena šolanju študentov iz tujih držav, a junija 1948 ob izbruhu Informbiroja šolanje prekinil. Vrnil se je v Jugoslavijo, se za nekaj časa zaposlil v Beogradu, nato pa v Ljubljani na notranji upravi. Bil je več let pomočnik direktorja varnosti in se leta 1980 upokojil.

Leta 1957 sta z ženo Alenko zgradila hišo v Trzinu. Po upokojitvi je bil Lojze Omahen delaven v Zvezi borcev in KS Trzin, z ženo pa sta bila tudi aktivna člana Turističnega društva Moste – Polje. Bil je zelo izobražen, rad se je družil s soborci in obujal spomine na 2. svetovno vojno, ki jo je tudi sam doživel. Zato z njim odhaja eden zadnjih pričevalcev in borcev partizanske vojske, ki je utrla pot svobodi in tudi samostojni Sloveniji.

Edi Svetek

V prijazni primorski vasici na Otlici nad Ajdovščino sta lani polnih 60 skupnih let v zakonu praznovala dolgoletna naročnika Svobodne misli Jožica in Lojze Krapež. Lojze, rojen leta 1929, je bil peti od enajstih otrok v kmečki družini, ki je živela na gorski kmetiji, zato je bil že s šestimi leti pri sorodnikih za pastirja.

Posebno težko in nevarno življenje je bilo med vojno. V družini je oče deloval kot terenski delavec, sestra Ivanka je bila partizanska učiteljica, brat Anton obveščevalec 30. divizije, Lojze pa je bil kurir. 9. februarja 1945 je bil še z osmimi mladinci ob nemški aretaciji zaprt. Tako družina kot vsi prebivalci Gore so bili zaradi sodelovanja s partizani v NOB stalno izpostavljeni okupatorjevim represijam. Po končani vojni je Lojze sprva pomagal na domači kmetiji, kasneje je sodeloval pri gradnji gozdnih cest in pri spravilu lesa pri GU Idrija. SGG Tolmin mu je omogočilo šolanje najprej na Nižji gozdarski šoli v Idriji in pozneje še na Srednji gozdarski šoli v Postojni. Upokojil se je kot revirni gozdar v Črnem Vrhu nad Idrijo. Po očetovi smrti je po družinskem dogovoru prevzel domačijo na Otlici. Domača hiša je še vedno družinsko zbirališče ob raznih dogodkih in praznikih.

Jožica se je rodila leta 1932 v Zidanem mostu v železničarski družini. Dva meseca po očetovi smrti, ob nemškem bombardiranju Zidanega Mosta je bilo uničeno tudi njihovo domovanje v središču mesta, zato je mati z obema hčerkama zimo preživela kot brezdomka pri znancih. Jožica je leta 1952 po dekretu Ministrstva za šolstvo prišla kot mlada učiteljica v svojo prvo učiteljsko službo na dvooddelčno osnovno šolo na Otlici in se takoj vključila v vaško življenje. Tam sta se spoznala z Lojzetom, ki je aktivno sodeloval pri uprizarjanju številnih iger, kar je bila na Otlici že tradicija iz NOB. Leta 1953 sta se poročila. Kasneje je delovna pot vodila zakonca na Črni vrh nad Idrijo, kjer je bil Lojze revirni gozdar, Jožica pa učiteljica. Ob dveh otrocih, sinu Alfonzu in hčerki Brigiti, je Jožica uspela dokončati študij še na Pedagoški akademiji, v šoli je vodila številne krožke in si

prizadevala za ustanovitev oddelka Glasbene šole Idrija. Upokojila se je kot ravnateljica osnovne šole na Črnem vrhu. Zakonca Krapež sedaj živita na Otlici ob sinovi družini, velikokrat jih obiščejo hčerka Brigita z družino in številni sorodniki. Oba sta dolgoletna zvesta bralca Svobodne misli, saj ju zanimajo tako aktualne družbene teme, prav tako pa tudi zapisi, s katerimi avtorji obujajo spomine na preteklost, saj hranita v sebi še žive podobe o predvojnem, vojnem in povojnem času. Kljub temu pa kritično ocenjujeta aktualna dogajanja.

Jubileji

60 skupnih let Jožice in Lojzeta Krapež

Brigita Slejko

90 let Tončke Cesar Sredi januarja je 90 let praznovala naša članica Tončka Cesar, rojena Torkar. Rodila se je 17. januarja 1924 na Štajerskem, ob prihodu v Bohinj je bila stara le štiri leta. Njen oče je namreč na Logu kupil domačijo in kovačnico. Člani Društva ZB za vrednote NOB Bohinjska Bistrica smo svojo dolgoletno članico obiskali ob njenem visokem jubileju v domu starostnikov Podbrdo, kjer prebiva. Zaželeli smo ji dobrega zdravja in v sproščenem pogovoru obudili spomine na njeno prehojeno življenjsko pot, ki je bila polna odrekanja in trpljenja. Tončka je namreč kljub svoji visoki starosti še vedno izredno živahna, veliko bere, pohvali pa se lahko tudi z izredno dobrim spominom. Povedala nam je, da še vedno prebere vse časopise in revije, ki ji jih vsak teden prineseta sin in snaha, o kateri Tončka pove samo pohvalne besede. Med obiskom nam je pripovedovala, kako je med nemško okupacijo potekala kurirska pot čez železniško progo in Savo pri Nomenju, za kar je bila kot aktivistka zadolžena. Posebej je poudarila, da na tem prehodu med vojno ni bilo nobenih žrtev. Člani KO ZB smo svoji članici zaželeli dobrega zdravja v upanju, da se bomo še velikokrat srečali in skupaj obudili spomin na čase, ko so besede tovarištvo, poštenje in solidarnost veliko pomenile.

Franc Zavasnik, ZB Bohinjska Bistrica

Dogodki NOB v filateliji

70. obletnica Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju Konec septembra 2013 je izšla razglednična dopisnica (avtor Edi Berk, naklada 3.000 dopisnic), posvečena izredno pomembnemu dogodku za slovenski narod – zboru odposlancev slovenskega naroda.

Tega dogodka se je v Kočevju udeležilo 650 izvoljenih poslank in poslancev, mnogi izvoljeni poslanci se niso uspeli prebiti preko okupiranega ozemlja.

Kočevski zbor je bil izredno pomemben dogodek, ki je pomenil prelomno državotvorno dejanje slovenskega naroda med 2. svetovno vojno, ki je omogočilo uzakonitev suverenosti slovenskega naroda in položilo temelje njegove državnosti. Zborovanje je potekalo pod geslom Narod si bo pisal sodbo sam. Ob obletnici tega dogodka je bila oktobra lani v Kočevju velika spominska slovesnost.

Tone Simončič

Popravek V zadnji številki Svobodne misli smo med reševalcih križanke pomotoma navedli napačno ime med izžrebanimi reševalci.

Pravilno ime enega izmed izžrebanih je Janez Zadnikar, Jesenkova 10, Ljubljana. Nagrado bo prejel po pošti, za napako se opravičujemo.

28. februar 2014

33

Vabila

Ob 70. obletnici požiga Jamnika Krajevna skupnost Podblica, Podružnična šola Podblica, Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Besnica - Podblica in ZB NOB Kranj vabijo na spominsko slovesnost ob 70. obletnici požiga Jamnika in v poklon 27 padlim borcem z Jamnika, Njivice, Podlice in Nemilj. Spominska slovesnost bo v soboto, 1. marca ob 11. uri pri spomeniku na Jamniku.

Organizatorji

Ob Dnevu žena Mestni odbor ZZB za vrednote NOB in pokrovitelj, župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković vabijo na svečano prireditev ob mednarodnem dnevu žensk, ki bo v petek, 7. marca ob 17. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Praznični nagovor bo imela Svetlana Makarovič, prva dama slovenske poezije in častna meščanka Ljubljane.

Kulturni del programa bodo oblikovali člani Partizanskega pevskega zbora in recitatorji.

Organizatorji

Vabljeni v Prade OŠ Elvire Vatovec Prada, ZZB za vrednote NOB Koper in Društvo Dobrnič vabijo na proslavo in razstavo Ko je umrl moj oče, posvečeni Slovenski protifašistični ženski zvezi in Elviri Vatovec. Prireditev bo v soboto, 8. marca ob 16. uri na osnovni šoli Elvire Vatovec v Pradah. Slavnostna govornica bo Metka Gombač.

Organizatorji

Pohod po Erzelju Krajani Erzelja vabijo v nedeljo, 9. marca na 6. pohod Po Erzelju in okolici in na koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.

Pričetek pohoda bo ob 10. uri pred šolo na Erzelju, kjer se krožna pešpot tudi zaključi. Tri do štiri ure trajajoča pot poteka od šole med zaselki in studenci po Erzelju, do cerkve Marije Snežne, na Tabor, k ostankom bolnice Vera, na hrib sv.

Petra in nazaj k šoli. Pot je srednje zahtevna, vodi po urejenih poljskih poteh, primerna je za vse letne čase, potrebna je pohodniška obutev. Ob 15. uri bo pred šolo nastop Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. S prireditvama bomo obudili spomin na 8. marec 1943, ko je italijanski okupator pregnal krajane Erzelja s svojih domov, vas izropal, domačine pa odpeljal v internacijo in pregnanstvo. Cena vstopnice za nastop zbora je v predprodaji 5 evrov. Več na: www.erzelj.si.

Organizatorji

Vabljeni v Strunjan V spomin na tragični dogodek, ki se je pripetil leta 1921, ko so strunjanski otroci postali prve nedolžne žrtve fašizma, vljudno vabimo na spominsko slovesnost, ki bo v petek, 21. marca ob 11.

34

28. februar 2014

uri pred spomenikom žrtvam fašističnega nasilja v Strunjanu. Slavnostni governi bo Janko Veber, predsednik Državnega zbora Občina Piran in ZB za vrednote NOB občine Piran

Pridite v Makoše ZB za vrednote NOB Kočevje, Krajevna skupnost Stara Cerkev in odbor IX. brigade Kočevske – XVIII. divizije, vabijo na spominsko slovesnost ob 70. obletnici bojev IX. brigade v Makošah pri Ribnici.

Slovesnost bo v soboto, 22. marec ob 11. uri v telovadnici osnovne šole. Stara Cerkev pri Kočevju.

Delegacije bodo na ta dan ob 10. uri položile vence in prižgale sveče k spomeniku v Makošah.

Jože Oberstar, predsednik ZB Kočevje

Slovesno v Jelenovem žlebu Tradicionalna spominska slovesnost ob 71. obletnici boja v Jelenovem žlebu, ki ga je 26. marca 1943 vodila Dolenjska operativna cona pod poveljstvom Milovana Šaranoviča z Gubčevo in Cankarjevo brigado, ob zaščiti Šercerjeve in Tomšičeve brigade, ko je bil razbit in uničen okupatorski italijanski bataljon iz divizije Macerata, bo v soboto, 29. marca. Ob 11. uri bo pred spomenikom v Jelenovem žlebu polaganje vencev in zgodovinska ura, ob 13. uri pa bo osrednja slovesnost v športni dvorani v Ribnici. Slavnostni govornik bo Janko Veber, predsednik državnega zbora, sledilo bo tovariško srečanje, ki ga pripravljajo člani Lovske družine Ribnica.

V organizaciji Planinskega društva Ribnica bo tudi letos organiziran pohod v Jelenov žleb. Odhod pohodnikov bo ob 7.30 iz Rakitnice; iz Loškega potoka pa ob 8.30. Za udeležence iz Ljubljane

bo organiziran avtobusni prevoz z odhodom s parkirišča pod dvorano Tivoli ob 11.30. Prijave za avtobusni prevoz sprejema Mestni odbor ZZB NOB Ljubljana vsak dan – od ponedeljka do petka, od 8. do 12. ure, vključno do 26. marca, na telefonski številki: 01/432-52-41.

Za odbor Lado Kocjan

Slovesnost na Javorovici

ZB za vrednote NOB Novo mesto, KO za vrednote NOB Šentjernej, občina Šentjernej, Skupnost borcev brigade Ivana Cankarja in Skupnost borcev Gorjanskega bataljona vabijo na spominsko slovesnostjo v spomin na tragične dogodke pred 70. leti, ko je padlo in bilo umorjenih 113 borcev 4. bataljona brigade Ivana Cankarja. Prireditev bo v soboto, 15. marca 2013, ob 11. uri na Javorovici., slavnostni govornik bo borec Cankarjevega bataljona in igralec Aleksander Valič.

Organizacijski odbor

Partizanski pevski zbor praznuje

Partizanski pevski zbor praznuje letos 70. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti se bodo zvrstili številni dogodki, na katere opozarjamo in vabimo bralce: 13. aprila ob 18. uri bo slavnostni koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani; 27. aprila ob 11. uri bodo imeli nastop na Planini pod Mirno goro v kraju ustanovitve; 15. maja ob 19. uri bo v Mestni hiši v Ljubljani otvoritev razstave priznanj, plaket, odlikovanj in daril; 21. junija ob 20. uri pa bo otvoritev stalne razstave priznanj, plaket, odlikovanj in daril ter letni koncert v Belokranjskem muzeju v Metliki.

Kulturno društvo Partizanski pevski zbor

Oklo nad Ihanom V soboto so se pri spomeniku padlim borcem Kamniško-zasavskega odreda na Oklem nad Ihanom spomnili 70. obletnice tragedije, ko je 24. februarja 1944 na Kramarjevi in Baleževi domačiji na Oklem umrlo 72 partizanov. V jutranjem svitu so jih presenetili nemški okupatorji in njihovi sodelavci. Na spominski slovesnosti, ki sta jo organizirala ZB za vrednote NOB Občine Domžale in Krajevna organizacija ZB Ihan, se je zbralo veliko ljudi, med njimi so bili tudi nekdanji borci, veterani, praporščaki in častna straža Slovenske vojske. Mnogi udeleženci so na spominsko slovesnost prišli peš iz Ihana in okolice, največ pa jih je peš prišlo iz Dobovelj. Udeležence sta najprej pozdravila Marija Majhenič, predsednica ZB za vrednote NOB Občine Domžale in Toni Dragar, župan Občine Domžale.

V svojem govoru pa je tedanje tragične dogodke opisal Rado Kokalj, edini še preživeli borec iz Okla. Slavnostni govornik pa je bil Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije. V kulturnem programu so sodelovali učenci OŠ Ihan, Moški pevski zbor Radomlje, Boris Kopitar in Godba Domžale. Program je povezovala Dragica Anžin Jeretina.

Katastrofa

Katastrofa v gozdovih, na infrastrukturi in drugem premoženju

Foto: Jože Turk

Foto: Miran Štupica

Na 194 milijonov evrov je ocenjena škoda, ki jo je v slovenskih gozdovih povzročil nedavni žled. Posekati bo treba kar sedem milijonov kubičnih metrov lesne mase na raznih območjih v državi, 660 hektarjev gozdov pa v celoti. To so le najbolj grobe številke, ki govorijo o katastrofalni škodi, ki so jo sneg, dež in žled v tem mesecu prizadejali Sloveniji. Kolikšno škodo so povzročile poplave, do katerih je prišlo po otoplitvi, še niso začeli niti računati. Spodnje fotografije povedo vse.

Foto: Primož Sark

Nekaj dni kasneje je lastnik že poskrbel za polomljeno drevje.

Foto: Primož Sark

Spomenika talcem na Ligojni pri Vrhniki.

Poplavljeno polje, v ozadju Planina.

V ozadju vas Laze.

Naročnino bom plačeval(a): (odgovor označite) četrtletno 9 € letno z 10 % popusta (samo novi Podpis: ........................................... polletno 18 € naročniki) 32 €

N a r o č ilni c a

Naročam revijo SVOBODNA MISEL Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov:

28. februar 2014

35

Ime in priimek:

Svobodna misel, d.o.o., Einspilerjeva 6, 1000 Ljubljana.

................................................................................................................................................

Kraj, ulica, poštna številka: ................................................................................................................................................ ................................................................................................................................................

Telefonska številka: ..........................................................................................................

Nagradna križanka NABIRANJE GESLO 1 LET

FINSKI RELIST VATANEN

KONEC GESLA 1

GANSKI POLITIK (KOFI)

LOVRO TOMAN

PREBIVALEC KANADE

MEDITATIVEN POLOŽAJ PRI JOGI

ŽENSKA, KI SKAČE NEKDANJI RUSKI POTOVALNI VOZ NIKOLAJ ASEJEV OGLAŠANJE Z GLASOM ČIRI

OPERNI SPEV PREBIVALEC UNCA AM. PISAT. (CONRAD POTTER)

RUSJAN EDVARD MUSLIMANSKI BOG

NAPOVEDOVALKA BAŠ VLADO FIRM

ALPSKI SMUČAR AMERIŠKA GLASBENICA, VDOVA JOHNA LENNONA (YOKO)

OLEPŠAVA, OZALJŠANJE

VRSTA LOČILA V SLOVNICI

ORIS, OČRT, DESKRIPCIJA

NAPRAVA ZA UGOTAVLJANJE OBJEKTOV POD VODO

VALENTIN VODNIK

PROIZVOD SVALJKANJA

JUŽNOAM. GOROVJE PES AIREDALSKI TERIER

VEČJI KOZAREC Z ROČAJEM IT. ZNAMKA AVTOV VULKANSKA KOTANJA Z VODO

LOKEV PESEM XIV. DIVIZIJE ALI ...

(AVTOR GESLO 1)

NAŠA PESNICA (MAJDA) LENA OLIN

STAROGRŠKI PESNIK IN PEVEC

NEKDANJI JAPONSKI TELOVADEC (JUKIO; IZ: DEON) GLAVNO MESTO KOLORADA TENISAČ SAMPRAS

VILI RAVNJAK KELTSKI PESNIK IN PEVEC

NOČNO ZABAVIŠČE

KRUH IZ AJDOVE MOKE

ZELIKA IGOR OZIM

ŠPANSKI PARLAMENT

MESTO V KAZAHSTANU (NEKOČ OB ARALU)

PRIPADNICA AONOV KAMEN KOT ORODJE (NI: NOLIT) 28. RUSKA ČRKA FILMSKA ZVEZDA

AMERIŠKI IGRALEC (AL) HIAT V SLOVNICI

ŠTRLEČE USTNICE

AMERIŠKA DIVA GARDNER

TNALO, KLADA DNEVNO PLAČANO DELO

RAFKO IRGOLIČ

GRM Z LEŠNIKI

JURE KOŠIR

ZNAK ZA TELUR

GODRNJAČ, SITNEŽ ŽENSKI OSEBNI ZAIMEK TONE LAPAJNE

PRIPADNIK NILOTOV V AFRIKI

KRATEK SKITSKI DVOREZEN MEČ S SRČASTIM KONCEM ROČAJA

KARL ALPIGER

PRIPADNIK INDIJANSKEGA LJUDSTVA TARASKI V MEHIKI

Spoštovane reševalke in reševalci, rešitev gesla križanke nam napišite na dopisnico in nam pošljite na naslov: Svobodna misel, d.o.o., Einspielerjeva ulica 6/ II., 1000 Ljubljana, s pripisom “nagradna križanka”, do 24. 3. 2014.

Ime in priimek: ________________________________________________________

Reševalcem križank Za križanko iz 1. številke revije Svobodna misel smo prejeli veliko rešitev. Komisija je izžrebala tri nagrajence, ki bodo po pošti prejeli knjižno darilo.

___________________________________________________________________

Izžrebanci: 1. Marija Borišek, Jablana 5, Zagorje ob Savi; 2. Matjaž Zakrajšek, Jamska ulica 10, Mirna; 3. Ivan Kokal, Ob Suhi 25, Ravne na Koroškem.

Geslo 2. številke SM:

Geslo: Zimska olimpiada v Sočiju

___________________________________________________________________

Rešitev: ozaljšava, dinamitar, smet, roža, vskok, Nil, iks, orači, Pta, uši, KJ, v Sočiju, Ops, Anaa, romadur, letalo, Ador, gumilastika, bet, omama, orel, člen, optik, Eni, Eakins, RI, kritik, VV, nula, astat, JV; kefalopodi, Marco, Ace, anorak, albit.

Naslov: ______________________________________________________________ ___________________________________________________________________

___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________