Krive so zvezde, John Green

Krive so zvezde_PRELOM.indd 1

8/8/13 9:35 AM

Naslov izvirnika: The Fault in Our Stars © John Green, 2012

Vse pravice pridržane. Prepovedano je reproduciranje tega avtorskega dela ali njegovih delov. Knjiga je izšla v dogovoru z založbo Dutton Children’s Books, Penguin Young Readers, Penguin Group (ZDA) Inc.

© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Prevedel Boštjan Gorenc Ta knjiga je leposlovno delo. Imena, osebe, kraji in dogodki so plod avtorjeve domišljije. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, ustanovami, dogodki in kraji je povsem naključna.

www.fejstbuk.net Fejst bukle na enem mestu.

Krive so zvezde_PRELOM.indd 2

8/8/13 9:35 AM

John Green

Krive so zvezde_PRELOM.indd 3

8/8/13 9:35 AM

Krive so zvezde_PRELOM.indd 4

8/8/13 9:35 AM

Opomba prevajalca

Citati v knjigi so povzeti po naslednjih prevodih: Robert Frost: Nič zlatega ne traja, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, prevedel Marjan Strojan William Shakespeare: Julij Cezar, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, prevedel Oton Župančič William Shakespeare: Sonet 55, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2005, prevedel Srečko Fišer Thomas Stearns Eliot: Ljubezenska pesem J. Alfreda Prufrocka, zbirka Pesniki, DZS, 1966, prevedel Veno Taufer Wallace Stevens: Planet na mizi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2000, prevedel Veno Taufer William Carlos Williams: Rdeča samokolnica, Ljubljana: Mladin­ ska knjiga, 1999, prevedel Miha Avanzo

Krive so zvezde_PRELOM.indd 5

8/8/13 9:35 AM

Krive so zvezde_PRELOM.indd 6

8/8/13 9:35 AM

Za Esther Earl

Krive so zvezde_PRELOM.indd 7

8/8/13 9:35 AM

Krive so zvezde_PRELOM.indd 8

8/8/13 9:35 AM

Med naraščanjem plime se je Nizozemski tulipanar zazrl proti oceanu: »Povezuje, združuje, zastruplja, prikriva, razodeva. Po­ glej, kako se dviga in spušča ter odnaša s sabo čisto vse.«

»Kaj to?« sem vprašala.

»Voda,« je rekel Nizozemec. »No, lahko pa tudi čas.«

– peter van houten, Vladar vseh bolezni

Krive so zvezde_PRELOM.indd 9

8/8/13 9:35 AM

Krive so zvezde_PRELOM.indd 10

8/8/13 9:35 AM

Pisateljeva opomba

To ni toliko pisateljeva opomba kot pisateljevo opozorilo na tisto, kar piše pred nekaj stranmi v drobnem tisku: Ta knjiga je lepo­ slovno delo. Izmislil sem si jo.

Poskusi razbiranja resničnih dejstev, ki naj bi bila skrita v zgodbi, ne koristijo ne romanom ne njihovim bralcem. Takšna prizadevanja rušijo temeljno predpostavko človeške vrste, da so izmišljene zgodbe lahko pomembne.

Prosil bi, da spoštujete mojo željo.

Krive so zvezde_PRELOM.indd 11

8/8/13 9:35 AM

Krive so zvezde_PRELOM.indd 12

8/8/13 9:35 AM

Pr vo poglavje

Pozno pozimi v mojem sedemnajstem letu je moja mama skle­ nila, da sem depresivna, najbrž zato, ker sem le poredkoma šla iz hiše, precej časa preležala v postelji, kar naprej prebirala isto knjigo, se neredno prehranjevala in dobršen del svojega prostega časa, ki sem ga imela na pretek, posvečala razmišljanju o smrti.

Kadar prebirate kako zloženko ali spletno stran ali karkoli tret­ jega o raku, je med stranskimi učinki bolezni vedno navedena de­ presija. Ampak depresija dejansko ni stranski učinek raka. Depre­ sija je stranski učinek umiranja. (Tudi rak je stranski učinek umiranja. Pravzaprav velja to skoraj za vse.) Toda mami je bila prepričana, da potrebujem terapijo, zato me je odpeljala k mojemu splošnemu zdravniku Jimu, ki se je strinjal, da resnično plavam v hromeči in popolnoma klinični depresiji, in da je zato treba pri­ lagoditi moja zdravila, jaz pa moram začeti vsak teden obiskovati podporno skupino.

Ta podporna skupina je bila sestavljena iz spremenljive zasedbe likov v različnih stanjih slabega počutja, ki so ga zakrivili tumorji.

Zakaj se je zasedba spreminjala? Stranski učinek umiranja.

Podporna skupina je bila seveda depresivna kot sam vrag. Sre­ čevali smo se vsako sredo v kleti kamnite episkopalne cerkve, zgra­ 13

Krive so zvezde_PRELOM.indd 13

8/8/13 9:35 AM

jene v obliki križa. Vsi smo sedeli v krogu točno na sredi križa, kjer bi se srečala tramova, kjer bi bilo Jezusovo srce.

To sem opazila zato, ker je Patrick, vodja podporne skupine in edini od prisotnih, starejši od osemnajst let, čisto na vsakem pre­ snetem srečanju razpredal o Jezusovem srcu, o tem, da mi, mladi, ki se bojujemo z rakom, sedimo točno v zelo svetem Jezusovem srcu, in take fore.

Stvari v božjem srcu pa so potekale takole: šest ali sedem ali deset nas je vkorakalo/se pripeljalo v prostor, se podprlo z bornim naborom piškotov in limonado, sedlo v krog zaupanja in že tiso­ čič prisluhnilo Patrickovemu opisu njegove moreče bedne živ­ ljenjske zgodbe – kako je imel raka na jajcih in so mislili, da bo umrl, ampak ni in zdaj je tukaj, popolnoma odrasel človek v cer­ kveni kleti v 137. najprijaznejšem mestu v Ameriki, ločen, zasvo­ jen z videoigrami in bolj ali manj brez prijateljev; človek, ki za svoje skromno preživetje napraska skupaj tako, da izkorišča svojo raktastično preteklost; človek, ki se počasi prebija proti magiste­ riju, čeprav mu ta ne bo izboljšal poklicnih možnosti; človek, ki tako kot vsi mi čaka, da mu Damoklejev meč nakloni olajšanje, ki mu je utekel, ojme, pred davnimi leti, ko mu je rak vzel obe jajci, a prizanesel njegovemu življenju, če bi se temu sploh še dalo tako reči.

IN TUDI VI IMATE LAHKO TAKŠNO SREČO! Nato smo se predstavili. Ime. Starost. Diagnoza. In kako se počutimo danes. Jaz sem Hazel, sem rekla, kadar so prišli do mene. Šestnajst. Izvirno na ščitnici, ampak z impresivno in že zdavnaj stabilno kolonijo na pljučih. In sem v redu.

14

Krive so zvezde_PRELOM.indd 14

8/8/13 9:35 AM

Ko smo prišli naokrog, je Patrick vedno vprašal, ali bi kdo rad kaj delil s skupino. Tako se je začelo podporno drkanje v krogu: vsi so govorili o boju in spopadanju in premagovanju in krčenju in slikanju. Če sem poštena do Patricka, nam je dovolil govoriti tudi o umiranju. Toda večina jih ni umirala. Večina bo dočakala odrasla leta tako kot Patrick.

(Kar je pomenilo, da je bilo med nami ogromno tekmovalno­ sti, saj nismo hoteli premagati samo raka, temveč tudi druge ljudi v prostoru. Zavedam se, da je to nerazumsko, ampak ko ti povejo, da imaš, recimo, dvajsetodstotno možnost, da boš živel še pet let, vstopi v igro matematika in izračunaš, da je to eden od petih … zato se razgledaš in pomisliš, kakor bi vsak zdrav človek: preživeti moram štiri od teh barab.)

Edina pozitivna stran podporne skupine je bil model po imenu Isaac, mršav tip z razpotegnjenim obrazom in ravnimi svetlimi lasmi, počesanimi čez oko.

In prav njegove oči so bile težava. Imel je neko fantastično ne­ mogočo obliko očesnega raka. Eno oko so mu izrezali, ko je bil še otrok, zdaj pa je nosil tiste sorte debela očala, zaradi katerih sta se njegovi očesi (tako pravo kot stekleno) zdeli neobičajno ogromni, kot bi bila njegova cela glava v bistvu zgolj eno umetno in eno pravo oko, ki bolščita vate. Kolikor mi je uspelo ugotoviti ob tistih redkih priložnostih, ko se je Isaac razgovoril, je bilo oko, ki mu je še ostalo, zaradi ponovitve bolezni v smrtni nevarnosti.

Z Isaacom sva se sporazumevala skoraj izključno z vzdihova­ njem. Vsakič ko je kdo debatiral o dietah proti raku ali snifanju zdrobljene plavuti morskega psa in podobnih forah, se je ozrl k 15

Krive so zvezde_PRELOM.indd 15

8/8/13 9:35 AM

meni in komaj opazno zavzdihnil. Jaz pa sem v odgovor mikro­ skopsko zmajala z glavo in izdihnila.

Podporna skupina je bila skratka bedna, in čez nekaj tednov sem se srečanjem počasi začela upirati z vsemi štirimi. Tisto sredo, ko sem se seznanila z Augustusom Watersom, sem se pred tem doma, medtem ko sva z mami ždeli na kavču med tretjo etapo dvanajst­ urnega maratona prejšnje sezone Ameriškega super modela (ki sem jo resda že gledala, a nič zato), pravzaprav po svojih najboljših močeh trudila, da bi se izognila obisku podporne skupine.

Jaz: »Ne bom več hodila na podporno skupino.« Mami: »Eden od simptomov depresije je nezanimanje za de­ javnosti.« Jaz: »Prosim, pusti mi gledati Ameriški super model. Saj to je dejavnost.« Mami: »Televizija je pasivnost.« Jaz: »Uff, mami, prosim.« Mami: »Hazel, najstnica si. Nisi več punčka. Moraš si najti pri­ jatelje, se spraviti iz hiše in živeti svoje življenje.« Jaz: »Če bi rada, da bi bila najstnica, me ne pošiljaj v podporno skupino. Kupi mi ponarejeno osebno, da bom lahko šla v disko, pila vodko in jemala travo.« Mami: »Za začetek, trave ne jemlješ, ampak jo kadiš.« Jaz: »Vidiš, če bi mi priskrbela lažno osebno, bi vedela take stvari.« Mami: »Šla boš na podporno skupino.« Jaz: »UFFFFF.« 16

Krive so zvezde_PRELOM.indd 16

8/8/13 9:35 AM

Mami: »Hazel, zaslužiš si živeti.« S tem me je utišala, čeprav mi ni bilo niti malo jasno, kako naj bi udeležba na podporni skupini ustrezala definiciji življenja. Vse­ eno sem privolila, da grem, potem ko sem si izpogajala pravico, da posnamem 1,5 dela ASM, ki ga bom zamudila.

Na podporno skupino sem začela hoditi iz istega razloga, kot sem nekoč dopustila medicinskim sestram s samo osemnajstimi meseci dodiplomskega izobraževanja, da me zastrupljajo z ekso­ tično poimenovanimi kemikalijami: hotela sem osrečiti svoje starše. Samo ena stvar na tem svetu je večje sranje, kot če se pri šestnajstih stegneš zaradi raka, in to je, da imaš mulca, ki se stegne zaradi raka.

Mami je na krožni dovoz za cerkvijo zapeljala ob 16.56. Za sekundo sem se pretvarjala, da se ubadam s svojo kisikovo jeklenko – kar tako, da bi zabila čas. »Bi rada, da ti jo nesem?« »Ne, v redu je,« sem odvrnila. Valjasta zelena jeklenka je teh­ tala samo kak kilogram in imela je jeklen voziček, na katerem sem jo vozila za sabo. Vsako minuto mi je dostavila dva litra kisika po kanili, prozorni cevki, ki se je razcepila tik pod mojim vratom, se mi ovila okrog ušes in se sklenila v nosnicah. Napravo sem potre­ bovala, ker so moja pljuča bedno opravljala svoje delo. »Rada te imam,« je rekla mami, ko sem izstopila. »Jaz pa tebe, mami. Se vidiva ob šestih.« »Najdi si prijatelje!« je zaklicala skozi spuščeno okno, ko sem odhajala.

17

Krive so zvezde_PRELOM.indd 17

8/8/13 9:35 AM

Nisem se hotela peljati z dvigalom, ker je v podporni skupini vožnja z dvigalom veljala za eno od dejavnosti poslednjih dni, tako da sem šla po stopnicah. Vzela sem piškot, si natočila limonado v plastičen kozarček in se obrnila.

Vame je strmel fant.

Bila sem dokaj prepričana, da ga še nisem videla. Spotegnjen in suhljato mišičast je bil prevelik za uliti plastični osnovnošolski stol, na katerem je sedel. Mahagonijevi lasje, ravni in kratki. Zdel se je moje starosti, mogoče leto starejši. Z načrtno slabo držo in z eno roko napol v žepu temnih kavbojk je sedel s trtico na robu stola.

Nenadoma sem se zavedela svojih brezštevilnih pomanjkljivo­ sti in se obrnila stran. Nosila sem stare kavbojke, ki so bile nekoč oprijete, zdaj pa so mi visele na čudnih krajih, in rumeno majico s kratkimi rokavi, ki je oglaševala bend, ki mi sploh ni bil več všeč.

Kaj šele moji lasje: bila sem ostrižena na paža in še počesati se mi ni ljubilo. Poleg tega sem imela tudi bizarno zalita hrčkasta lica, stranski učinek zdravljenja. Videti sem bila kot normalno propor­ cionirana oseba z balonom namesto glave. Da kanile sploh ne omenjam. Ampak vseeno – ošinila sem ga in njegove oči so bile še vedno uprte vame.

Tedaj se mi je posvetilo, zakaj temu pravijo očesni stik.

Stopila sem v krog in prisedla k Isaacu, dva sedeža proč od fanta. Znova sem ga ošinila. Še zmeraj me je gledal.

Poglejte, naj povem naravnost: bil je hud. Če fant, ki ni hud, nepopustljivo strmi vate, je to v najboljšem primeru nelagodno, v najslabšem pa se zdi kot napad. Če pa je fant hud, potem … no.

18

Krive so zvezde_PRELOM.indd 18

8/8/13 9:35 AM

Vzela sem telefon in ga kliknila, da se je pokazala ura: 16.59.

Krog se je napolnil z nesrečnimi dvanajst- do osemnajstletniki, potem pa je Patrick začel z molitvijo za spokojnost: Bog, nakloni mi spokojnost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar morem, in modrost, da sprevidim razliko. Tipček je še kar strmel vame. Oblila me je rdečica.

Nazadnje sem sklenila, da je prava taktika strmenje vanj. Fant­je konec koncev nimajo monopola nad bolščanjem. Tako sem ga preletela z očmi, medtem ko je Patrick že tisočič začel nakladati o svoji brezjajčnosti itede, in kmalu sva tekmovala v bolščanju. Čez nekaj časa se je fant nasmehnil, nato pa so se njegove modre oči končno odmaknile. Ko me je spet pogledal, sem privzdignila obrvi, češ: zmagala sem.

Skomignil je. Patrick je nadaljeval in naposled je le prišel čas za predstavitve. »Isaac, bi mogoče danes začel ti? Vem, da si pred težko preizkušnjo.« »Ja,« je rekel Isaac. »Sem Isaac. Star sem sedemnajst let. In kaže, da bom čez par tednov moral na operacijo, po kateri bom slep. Nočem se pritoževati ali kaj podobnega, saj vem, da mi ne gre najslabše tukaj, ampak, ja, oslepeti je kar bedno. Vendar mi pomaga moja punca. In prijatelji kot Augustus.« Pokimal je proti fantu, ki je zdaj imel ime. »Tako da, ja,« je nadaljeval Issac. Zatop­ ljen je bil v svoje dlani, ki jih je sklenil kot vrh tipija. »Tu se pač ne da pomagati.« »Tu smo zate, Isaac,« se je oglasil Patrick. »Naj vas Isaac sliši, druščina.« In potem smo vsi monotono ponovili: »Tu smo zate, Isaac.« 19

Krive so zvezde_PRELOM.indd 19

8/8/13 9:35 AM

Sledil je Michael. Imel je dvanajst let. In levkemijo. Levkemijo je imel od nekdaj. Bil je v redu. (Vsaj tako je rekel. Pripeljal se je z dvigalom.)

Lida je bila stara šestnajst let in dovolj privlačna, da je vzbudila pozornost hudega tipčka. Skupino je obiskovala redno – bila je v dolgi remisiji raka slepiča, za katerega pred tem sploh nisem ve­ dela, da obstaja. Rekla je – kot vsakič, kadar sem prišla na srečanje podporne skupine – da se počuti krepko, kar se mi je zdelo, kot da se baha, medtem ko sta me po nosnicah ščegetali cevčici, iz kate­ rih je pršil kisik.

Pred njim jih je bilo še pet. Ko je prišel na vrsto, se je rahlo na­ smehnil. Glas je imel globok, raskav in totalno seksi. »Ime mi je Augustus Waters,« je začel. »Star sem sedemnajst. Pred letom in pol me je rahlo oplazil osteosarkom, danes pa sem tukaj na Isaa­ covo prošnjo.« »In kako se počutiš?« je vprašal Patrick. »Ah, super sem.« Augustus Waters se je nasmehnil s kotičkom ust. »Sem na zabaviščnem vlakcu, ki pelje samo navzgor, prijatelj moj.« Ko sem prišla na vrsto, sem rekla: »Ime mi je Hazel. Stara sem šestnajst. Rak na ščitnici z metastazami v pljučih. Sem v redu.« Ura je naglo tekla: v sobi se je spominjalo spopadov, dobljenih bitk v vojni, v kateri ne moreš zmagati, oklepalo se je upanja, po­ veličevalo in obsojalo se je družine, strinjalo se je, da prijatelji pač ne štekajo, točile so se solze, dajala se je uteha. Ne Augustus Wa­ ters ne jaz nisva spregovorila znova, dokler Patrick ni rekel: »Au­ gustus, mogoče bi s skupino rad delil svoje strahove.« 20

Krive so zvezde_PRELOM.indd 20

8/8/13 9:35 AM

»Svoje strahove?« »Ja.« »Bojim se pozabe,« je izstrelil brez pomisleka. »Bojim se je kot pregovorni slepec, ki se boji teme.« »Prekmalu,« je pripomnil Isaac in se nasmehnil. »Je bilo tole neprimerno?« je vprašal Augustus. »Za čustva dru­ gih znam biti precej slep.« Isaac se je zasmejal, Patrick pa je karajoče dvignil kazalec in rekel: »Augustus, prosim. Vrnimo se k tebi in tvojim tegobam. Pra­ viš, da se bojiš pozabe?« »Ja.« Patrick se je zbegal. »Bi se, am, kdo rad navezal na to?« V pravi šoli nisem bila že tri leta. Moja najboljša prijatelja sta bila moja starša. Moj tretji najboljši prijatelj je bil pisatelj, ki ni vedel, da obstajam. Bila sem dokaj plaha oseba – ne tiste sorte, ki rada dviguje roko.

Pa vendar sem ravno tedaj sklenila, da se oglasim. Napol sem dvignila roko in Patrick je z opaznim navdušenjem nemudoma vzkliknil: »Hazel!« Prepričana sem bila, da meni, da sem se začela odpirati. Postajati del skupine.

Pogledala sem Augustusa Watersa; vrnil mi je pogled. Skorajda si videl skozi njegove oči, tako modre so bile. »Prišel bo čas,« sem rekla, »ko bomo vsi mrtvi. Vsi. Prišel bo čas, ko ne bo več člove­ ških bitij, ki bi se spominjala, da je sploh kdaj kdo obstajal ali da je naša vrsta storila karkoli. Nikogar več ne bo, ki bi se spominjal Aristotela ali Kleopatre, kaj šele tebe. Vse, kar smo storili in zgra­ dili in zapisali in mislili in odkrili, bo pozabljeno in vse to« – na­ 21

Krive so zvezde_PRELOM.indd 21

8/8/13 9:35 AM

kazala sem zaobjemanje vsega – »bo zaman. Mogoče bo ta čas prišel kmalu, mogoče pa je oddaljen milijone let, a tudi če preži­ vimo razpad Sonca, ne bomo preživeli na vekomaj. Čas je obstajal, še preden so se organizmi začeli zavedati, in bo obstajal tudi, ko se ne bodo več. In če te neizogibnost človeške pozabe skrbi, ti pre­ dlagam, da se ne zmeniš zanjo. Dobro veš, da to počnejo vsi drugi.« To sem se naučila pri svojem že omenjenem tretjem najbolj­ šem prijatelju, Petru Van Houtnu, samotarskem avtorju Vladarja vseh bolezni, knjige, ki je bila zame skoraj kot Sveto pismo. Peter Van Houten je bil edina oseba, na katero sem naletela, ki je očitno (a) razumela, kaj pomeni umirati, in (b) še ni umrla.

Ko sem končala, je sledila precej dolga tišina, jaz pa sem opa­ zovala, kako se je Augustusu po obrazu razlezel nasmeh – ne ukriv­ljen nasmešek fanta, ki se je med strmenjem vame trudil biti seksi, ampak njegov resnični nasmeh, prevelik za njegov obraz. »Prekleto,« je tiho rekel Augustus. »Si pa res slika.« Nihče od naju ni do konca srečanja niti črhnil več. Ob za­ ključku smo se morali prijeti za roke, Patrick pa je vodil molitev. »Gospod Jezus Kristus, zbrali smo se tukaj v tvojem srcu, dobese­ dno v tvojem srcu, kot borci z rakom. Ti in samo ti nas poznaš, ka­ kor se poznamo sami. V naših preizkušnjah nas vodi k življenju in luči. Molimo za Isaacove oči, za Michaelovo in Jamiejevo kri, za Augustusove kosti, za Hazelina pljuča, za Jamesovo grlo. Mo­ limo, da bi nas ozdravil ter da bi čutili tvojo ljubezen in tvoj mir, ki sta nedoumljiva. V naših srcih so tisti, ki smo jih poznali in lju­ bili in so se že vrnili domov k tebi: Marie in Kade in Joseph in Haley in Abigail in Angelina in Taylor in Gabriel in …« 22

Krive so zvezde_PRELOM.indd 22

8/8/13 9:35 AM

Seznam je bil dolg. Na svetu je veliko mrtvecev. In medtem ko je Patrick drdral dalje, beroč seznam z lista, ker je bil predolg, da bi si ga zapomnil, sem mižala in skušala razmišljati molitveno, a sem si predvsem zamišljala dan, ko se bo na seznamu znašlo tudi moje ime, čisto na koncu, ko nihče več ne posluša.

Ko je Patrick zaključil, smo skupaj izrekli tisto bedasto man­ tro – DANES ŽIVIMO NA POLNO – in bilo je konec. Augus­ tus Waters se je dvignil s stola in se mi približal. Njegova hoja je bila tako ukrivljena kot njegov nasmeh. Pel se je nad menoj, ven­ dar je obstal ravno prav daleč, da mi ni bilo treba iztegovati vratu, da bi si gledala v oči. »Kako ti je ime?« je vprašal. »Hazel.« »Ne, celo ime.« »Am, Hazel Grace Lancaster.« Ravno je hotel reči še nekaj, ko je k nama pristopil Isaac. »Samo malo,« je zamrmral Augustus, privzdignil kazalec in se obrnil k Isaacu. »To je bilo dejansko še slabše, kot si mi opisoval.« »Sem ti rekel, da je turobno.« »Zakaj se sploh ubadaš s tem?« »Ne vem. Ker nekako pomaga?« Augustus se je sklonil k Isaacu, misleč, da ga ne slišim. »Je re­ dna?« Isaacov komentar sem preslišala, toda Augustus mu je od­ vrnil: »Pa še kako.« Nato ga je stisnil za rame in se odmaknil za pol koraka. »Povej Hazel o kliniki.« Isaac se je z roko naslonil na mizo s prigrizki in uperil vame svoje orjaško oko. »Torej, zjutraj sem šel na kliniko in sem svojemu kirurgu omenil, da bi bil raje gluh kot slep. Rekel je: ‚To ne gre 23

Krive so zvezde_PRELOM.indd 23

8/8/13 9:35 AM

tako,‘ jaz pa: ‚Ja, štekam, da ne gre tako; samo pravim, da bi bil raje gluh kot slep, če bi imel izbiro, za katero se zavedam, da je nimam,‘ in on je rekel: ‚No, dobra novica je, da ne boš oglušel,‘ jaz pa: ‚Hvala, ker ste mi pojasnili, da zaradi očesnega raka ne bom oglu­ šel. Res sem srečen, da me bo blagovolila operirati takšna umska veličina.‘« »Kakšen genij,« sem pripomnila. »Poskušala bom stakniti očes­ nega raka, samo zato da ga bom lahko spoznala.« »Veliko sreče. Nič, iti moram. Monica me čaka. Moram se je nagledati, dokler še lahko.« »Jutri Protivstaja?« je vprašal Augustus. »Sploh ni vprašanja.« Isaac se je zasukal in stekel po stopnicah navzgor, preskakujoč dve naenkrat.

Augustus Waters se je obrnil k meni in rekel: »Dobesedno.« »Dobesedno?« sem ponovila »Dobesedno smo v Jezusovem srcu. Mislil sem, da smo v kleti cerkve, pa smo dobesedno v Jezusovem srcu.« »Nekdo bi moral povedati Jezusu,« sem odvrnila. »Mislim, go­ tovo je nevarno, če imaš v svojem srcu otroke z rakom.« »Saj bi mu sam povedal,« je rekel Augustus, »ampak sem žal dobesedno obtičal v njegovem srcu, tako da me ne bo slišal.« Za­ smejala sem se. Zmajal je z glavo in me gledal. »Kaj?« sem vprašala. »Nič.« »Zakaj me tako gledaš?« Napol se je nasmehnil. »Ker si lepa. Rad gledam lepe ljudi in pred nekaj časa sem sklenil, da si ne bom odrekal preprostih užit­ 24

Krive so zvezde_PRELOM.indd 24

8/8/13 9:35 AM

kov obstoja.« Sledila je kratka nelagodna tišina. Augustus je za­ oral skoznjo: »Mislim, še posebej zato, ker se bo vse, kot si tako krasno poudarila, končalo v pozabi.« Nekako sem se posmehnila ali zavzdihnila ali hripavo izdih­ nila, kot bi hotela zakašljati, in nato zamrmrala: »Nisem le…« »Si kot Natalie Portman novega tisočletja. Kot Natalie Port­ man v V za vroče maščevanje.« »Nisem gledala,« sem rekla. »Res?« se je začudil. »Čudovito dekle s škratovskimi lasmi za­ vrača avtoriteto in si ne more pomagati, da se ne bi zaljubilo v fanta, za katerega ve, da ji bo prinesel same težave. Kolikor vem, zveni kot tvoja avtobiografija.« Z vsakim zlogom je flirtal. Iskreno povedano, me je nekako vzburjal. Sploh nisem vedela, da me tipi lahko vzburijo – vsaj ne v resničnem življenju.

Mimo je prišlo mlajše dekle. »Kako gre, Alisa?« je vprašal. Na­ smehnila se je in zamomljala: »Živijo, Augustus.« »Spominarka,« mi je pojasnil. Spominska bolnišnica je bila velika raziskovalna ustanova. »Kam hodiš ti?« »V Otroško,« sem povedala z bolj plahim glasom, kot sem na­ meravala. Prikimal je. Pogovora je bilo očitno konec. »No,« sem povzela in bežno pomignila z glavo proti stopnicam, ki so vodile iz Dobesednega Jezusovega srca. Voziček sem nagnila na kolesa in se odpravila. Odkrevsal je ob meni. »No, se mogoče vidiva na­ slednjič?« sem vprašala. »Moraš ga gledati,« je poudaril. »V za vroče maščevanje, mi­ slim.« 25

Krive so zvezde_PRELOM.indd 25

8/8/13 9:35 AM

»V redu. Ga bom poiskala.« »Ne. Z mano. Pri meni doma. Zdaj.« Obstala sem. »Komaj sem te spoznala, Augustus Waters. Kaj, če si serijski morilec?« Prikimal je. »Prav imaš, Hazel Grace.« Prehitel me je, rame so mu polnile zeleno pleteno polo majico, hrbet je imel vzravnan, njegovi koraki so se čisto malo pozibavali na desno, medtem ko je strumno in samozavestno stopal na nogo, za katero sem bila prepričana, da je proteza. Osteosarkom včasih vzame ud, da te preizkusi. Če si mu všeč, si potem vzame še vse drugo.

Sledila sem mu iz kleti in med počasnim vzpenjanjem izgubljala tla pod nogami, ker moja pljuča niso ravno obvladala stopnic.

In že nisva bila več v Jezusovem srcu, temveč na parkirišču. Po­ mladanskemu zraku je do popolnosti manjkalo le malo toplote, poznopopoldanska svetloba pa je nebeško bodla v oči.

Mami še ni prišla, kar je bilo nenavadno, ker me je skoraj ve­ dno že čakala. Razgledala sem se in opazila visoko, bujno rjavola­ sko, ki je stiskala Isaaca ob kamniti zid cerkve in ga precej agre­ sivno poljubljala. Bila sta dovolj blizu, da sem slišala čudne zvoke njunih združenih ust in Isaaca, ko je rekel: »Vedno,« in dekle, ki mu je odvrnilo: »Vedno.« Augustus se je nepričakovano znašel ob meni in napol šepnil: »Sta goreča zagovornika javnega izkazovanja naklonjenosti.« »Kaj imata s tem ‚vedno‘?« Sesljajoči zvoki so se okrepili. »Vedno je njuna beseda. Vedno se bosta ljubila in take fore. Ta­ kole čez palec bi ocenil, da sta si besedo vedno v zadnjem letu esem­esala vsaj štirimilijonkrat.« 26

Krive so zvezde_PRELOM.indd 26

8/8/13 9:35 AM

Pripeljala sta se dva avtomobila ter odpeljala Michaela in Aliso.

Zdaj sva ostala samo midva z Augustusom in opazovala Isaaca in Monico, ki sta nadaljevala s takim tempom, kot da se ne bi nasla­ njala na božji hram. Roko ji je čez majico položil na joško in jo otipaval, dlan je imel pri miru, prsti pa so se mu premikali. Zani­ malo me je, ali to paše. Ni se zdelo, da bi ji, vendar sem Isaacu to sklenila odpustiti, ker bo oslepel. Čutila se morajo gostiti, dokler še obstaja lakota, in take fore. »Predstavljaj si to zadnjo vožnjo v bolnišnico,« sem tiho rekla. »Zadnjič, da voziš avto.« Ne da bi me sploh pogledal, je Augustus odvrnil: »Zamorila boš sceno, Hazel Grace. Skušam opazovati mlado ljubezen v vseh krasotah njene okornosti.« »Ni prav nežen z njeno joško,« sem pripomnila. »Ja, težko je ugotoviti, ali jo skuša vzburiti ali opraviti pregled dojk.« Nato je Augustus Waters segel v žep in iz njega potegnil nič drugega kot zavojček cigaret. Odprl ga je in si eno vtaknil med ustnice. »Si resen?« sem se razburila. »Misliš, da je to kul? O, moj bog, pravkar si uničil celo zadevo.« »Katero celo zadevo?« je vprašal in se obrnil k meni. Cigareta mu je neprižgana bingljala iz nenasmejanega kotička ustnic. »Tisto celo zadevo, ko fant, ki ni nesimpatičen ali neinteligen­ ten ali vsaj na prvi pogled kakorkoli neprimeren, strmi vame in se norčuje iz nepravilne rabe dobesednosti in me primerja z igralko in me povabi k sebi na ogled filma. Ampak brez hamar­ tije ne gre in tvoja je, da, o, moj bog, kljub temu da si IMEL 27

Krive so zvezde_PRELOM.indd 27

8/8/13 9:35 AM

RAKA, madona, daješ denar podjetju v zameno za možnost, da dobiš ŠE DODATNEGA RAKA. Naj ti povem, kako je, če ne moreš dihati? BEDA. Čisto razočaranje. Čisto.« »Hamartija?« je vprašal s cigareto še vedno v ustih. Sklenil je čeljust. Žal je imel vražje hud čeljustni lok. »Usodna napaka,« sem mu pojasnila in se obrnila proč. Stopila sem proti robu pločnika, pustila Augustusa Watersa za sabo in za­ slišala avto, ki je prihajal po ulici. Bila je mami. Očitno je čakala, da si bom našla prijatelje, ali kaj takega. Čutila sem, kako se v meni nabira nenavadna mešanica razoča­ ranja in jeze. Dejansko sploh ne vem, kaj je bil ta občutek, samo to, da ga je bilo veliko in da sem hotela Augustusa Watersa klofniti in zamenjati svoja pljuča s pljuči, ki svojega dela niso opravljala bedno.

Z allstarkami sem stopila čisto na rob pločnika, jeklenka na vozičku ob meni je bila kot jetniška krogla na verigi, in ravno ko je mami zapeljala k pločniku, sem začutila, da me je nekdo zgrabil za roko.

Dlan sem izvlekla iz primeža, ampak sem se vseeno zasukala k njemu. »Če jih ne prižgeš, te ne ubijejo,« je rekel, ko je mami ustavila. »In nikoli nisem prižgal niti ene. Za metaforo gre, štekaš: stvar, ki ubija, si vtakneš med zobe, ampak ji ne daš moči, da bi opravila svoje ubijanje.« »Za metaforo,« sem nejeverno ponovila. Mami je čakala s pri­ žganim motorjem. »Za metaforo,« je pritrdil. »Kaj svoja dejanja izbiraš glede na njihove metaforične po­ mene …?« 28

Krive so zvezde_PRELOM.indd 28

8/8/13 9:35 AM

»O, ja.« Nasmehnil se je. Z velikim, bedastim, resničnim na­ smehom. »Močno verjamem v metafore, Hazel Grace.« Obrnila sem se k avtu; potrkala po oknu. Spustilo se je. »Z Au­ gustusom Watersom greva gledat film,« sem rekla. »Prosim, po­ snemi mi naslednje dele ASM.«

29

Krive so zvezde_PRELOM.indd 29

8/8/13 9:35 AM

Zbirka Odisej Urednica Alenka Veler John Green KRIVE SO ZVEZDE Prva izdaja Prevedel Boštjan Gorenc Spremna beseda Berta Jereb Jezikovni pregled Meta Matjačič Uredila Darja Marinšek Zbirko oblikovala Jerneja Rodica Knjigo opremil in tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.

Naklada 700 izvodov

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na www.emka.si CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-93-311.2 GREEN, John, 1977Krive so zvezde / John Green ; [prevedel Boštjan Gorenc ; spremna beseda Berta Jereb].

– 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. – (Zbirka Odisej) Prevod dela: The fault in our stars ISBN 978-961-01-2793-2 267868928 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Krive so zvezde_PRELOM.indd 312

8/8/13 9:35 AM