Skupaj sami, Karin Bruder

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 1

5/22/13 9:39 AM

Naslov izvirnika: Zusammen allein

© 2010 Deutscher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, Munich/Germany

© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Vse pravice pridržane. Noben del romana se brez pisnega dovoljenja založnika ne sme reproducirati ali prenašati v kateri koli obliki, elektronski ali mehanski, vključno s fotokopiranjem, snemanjem ali kakršnim koli sistemom shranjevanja.

Prevedla Irena Samide

www.fejstbuk.net Fejst bukle na enem mestu.

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 2

5/22/13 9:39 AM

Karin Bruder

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 3

5/22/13 9:39 AM

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 4

5/22/13 9:39 AM

Sonce in severni veter sta stavila, komu bo uspelo kmetu sleči plašč. Severni veter je pihal in pihal, vendar se je kmet še tesneje zavil v plašč. Sonce se je kmetu le nasmehnilo – in že je plašč odvrgel.

Dan Desliu

Za Jürgena

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 5

5/22/13 9:39 AM

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 6

5/22/13 9:39 AM

1

Najprej je šel moj oče. Po dolgih prerekanjih. Z dolgimi mislim na deset, petnajst let. Odkar vem zase, sta se mamuš in tata samo prepirala.

Tata je hotel na Zahod, vsi so hoteli tja. Skoraj vsi. Mamuš pa ne. »Zakaj ne?« je vprašal oče. »Vsi so že šli in življenje tu postaja neznosno.« »Tragično pri nezadovoljnežih je njihovo nezadovoljstvo! To je ugotovil neki filozof. Ne vem več, kateri,« je pojasnjevala mama.

Stavek se mi ni zdel nič kaj filozofski.

Tata se je zresnil. Njegov profil se lahko primerja z orlovim.

Nos, zašiljen in zakrivljen, vzbuja spoštovanje. Če se mu v oči še prikrade pogled divje mačke, se ga prav ustrašiš. »Mar si vse težave le domišljam?« je zatrobental. »Saj jih lahko čutiš, lahko jih vidiš.« Z dolgimi rokami je demonstrativno mahal po zraku in pri tem očitno naletel na težave, saj so mu ustni ko­ tički živčno trznili. »In vse večje postajajo.« »Toda učitelj si, odgovornost imaš.« Mamuš je globoko zajela sapo. »Sicer te pa tako in tako ne bodo spustili ven. Tam čez še vedno nimamo sorodnikov v prvem kolenu.« 7

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 7

5/22/13 9:39 AM

Tam čez je pomenilo Zahod. Zahod Zahodno Nemčijo. Za­ hodna Nemčija Indijo Koromandijo. Dežela, ki smo jo poznali le iz pripovedovanja in iz revije Bunte. V njej niso bili videti srečni le ljudje, temveč tudi stvari. Avtomobili, margarina, spodnje pe­ rilo. Neverjetno. Ko si odprl Bunte, nisi mogel več zapreti ust.

Zakaj je moja mama tako trmasto vztrajala pri svojem, ni nihče razumel. »Hočeš ostati tu le zaradi lajdre?« je kričal oče. Ni vedel, da stojim pri vratih. »Če ne bova pohitela, ne bo tam čez nobene službe več.« Mama je premagovala solze, ki so ji silile v oči, ne, ki so ji pol­ zele po licih, in glasno pogoltnila slino. »Ne govori o Puši kot o lajdri.« »Saj si ji sama tako rekla.« »Tega je že dolgo. Za vse je plačala.« Zapornice so se odprle, mama je bruhnila v jok. Očeta to ni vznemirilo. »Če noče zraven, je to njena stvar. Saj si se naučila živeti brez nje.« »Ni zaradi nje, saj veš.« »No, kaj pa je potem?« »Tu sem doma, tu se spoznam. Kdo ve, kako je tam v resnici.« »Odšli bomo,« jo je prekinil tata. »Dovolj dolgo smo čakali. Tu zapirajo nemške šole, cerkve so prazne.« »Kolikor manjša je skupnost, toliko pomembnejši je vsak po­ sameznik. Sasi smo tu že osemsto let. Ne bomo se tako zlahka vdali.« Mama se je kot poklicni boksar izmikala očetovim udar­ cem, se branila, preusmerjala pozornost. Toda čutila sem, da je bil 8

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 8

5/22/13 9:39 AM

ta boj zanjo preveč. Bila je utrujena in vdana v usodo. Svojo žalost je tiho useknila v žepni robček in odšla v posteljo.

Poleti 1986 je tata dobil dolgo pričakovano dovoljenje za obisk.

Da bi lahko spet videl bratranca Erwina. Nanj je čakal šest me­ secev in stalo ga je neskončnih ur čakanja po uradih, enega sko­ raj novega nalivnika, treh vrečk kave z Zahoda in šestih parov svilenih hlačnih nogavic. Da o gotovini sploh ne govorimo.

Erwin je že sedemnajst let živel na Zahodu. Na Drabender Höhe pri Kölnu. Njemu in njegovi družini je šlo dobro. Imeli so vse. Maslo in salamo in avtomobile. Več avtomobilov. In veliko stanovanje z balkonom. Hiše še ne, so jo pa pravkar gradili. »Sasi si tam napraskajo vse, kar so izgubili zaradi komunistov,« je rekel tata pri kosilu. »Poleg vsega novega pa potrebujejo tudi vse staro. Iz Nürnberga dobre pečenice od transilvanskega mesarja, na porokah pecivo od transilvanskega peka. No, in Erwinova mama je v transilvanskem domu za ostarele. Si predstavljaš: po­ iskala je lopato in z njo prekopala urejen travnik. Pred teraso doma zdaj rastejo čebula, česen in paradižnik. Na Zahodu je raj,« je po­ novil tata. Njegovo prepričanje je bilo tako trdno, kot bi bilo ulito iz betona.

Juha se je ohladila, ker je vedno znova našel nov razlog, zakaj je selitev esencialna. »Kaj je to esencialen?« sem ga vprašala. »Ljuba Agnes, pri petnajstih letih to veš, ali pa ne veš nikoli.«

9

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 9

5/22/13 9:39 AM

Oče se ni vrnil.

Esencialno, te njegove trde besede nisem izgovorila nikoli več.

Čez eno leto mama ni več zdržala, šla je za njim.

Servus, mi je rekla. In mislila sem, da misli s tem servus, se vi­ diva. Ob njej je stal rokometni trener, z ekipo je šla na prijateljsko tekmo na Madžarsko. Toda moštvo se je vrnilo brez nje.

Besedo servus sem uporabljala še naprej. To je zelo lepa beseda. V srednji visoki nemščini poznamo izraz »serwe«, kar pomeni obo­ roži se. Oborožila sem se. S tankom sovraštva.

Teta Erika me je poklicala 15. maja 1987, deset dni po mojem šestnajstem rojstnem dnevu. Dobro se še spominjam. Kostanji v parku so svoje cvetove nosili kot obhajilne sveče, ponosno in sa­ mozavestno.

Teta Erika ni imela telefonskega priključka in je zato morala k sosedi. V ozadju se je slišala napoved radijske voditeljice: Kapitalizem in imperializem v Romuniji ne bosta imela nobenih možnosti. »Pismo imamo zate, oglasi se pri nas.« Tetin glas je bil zelo raskav. Tako zvenijo medicinske sestre in zdravniki, preden ti prenesejo strašno diagnozo.

Da bi pridobila čas, sem vprašala: »Kdo kliče?« 10

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 10

5/22/13 9:39 AM

»Eri, tvoja botra.« Telefonska napeljava je vibrirala. »Pismo imaš, pismo od mame.« »Kakšno pismo? Mamuš je na Madžarskem, na počitnicah.« »Tvoja mama je na Zahodu, ne bo je nazaj.« Previdno sem odložila slušalko, kot bi bila surovo jajce in jaz slon. Z veseljem bi se prelevila v tega sivega velikana. Sloni izža­ revajo moč in zadovoljstvo. V literarnem krožku smo si morali zamisliti žival, v katero bi se radi spremenili. O tem smo morali napisati spis. Polovica razreda se je prelevila v ptiče in žuželke, ki so v čudovitih liričnih podobah osvojili nebo; preostanek je mu­ tiral v velike mačke, ki se ničesar ne bojijo. Moja slonja zgodba ni naletela na dober odziv. Preveč sivo, je komentiral gospod Döring.

Za nekaj trenutkov sem si predstavljala, kako bi bilo, če bi moji človeški starši končali pod mojo desno slonjo nogo. Pred očmi sem imela cirkuško točko iz nekega filma. Še pisniti ne bi mogli, kaj šele zakričati, na mestu bi bili mrtvi.

»Tvoja mama je na Zahodu, ne bo je nazaj.« Stavek sem kot vrečo cementa odvlekla v svojo sobo. Miza, stol, postelja, običajne stvari.

Vendar brez omare, le stojalo za obleko, ki ga je zagrinjala zavesa s cvetličnim vzorcem. Prostor se mi je zdel manjši kot sicer. Pa saj je vseeno, celo stanovanje je bilo zdaj moje. Bila sem brez staršev in svobodna. Napeto sem čakala, da bo v meni vzklilo veselje. Ven­ dar veselje ni vzklilo, kaj šele raslo, zato sem pobrskala po spominu.

Poznala sem veliko zgodb o otrocih, katerih matere ali očetje so zbežali na Zahod. Po petih, včasih tudi že po treh letih so smeli 11

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 11

5/22/13 9:39 AM

tisti, ki so ostali tu, odpotovati za svojo družino. Deset tisoč mark je stala izselitev iz države, na glavo. Vendar se nisem spomnila no­ bene zgodbe, ko bi na Zahodu ostala oba starša. Sem bila nekaj posebnega? Bodo s prstom kazali name? Poglej, tamle je. Zakaj ni mamuš poslala pisma na naš naslov, vsaj to?

Z zaprtimi očmi sem si predstavljala kuhinjo tete Erike. V tem­nem prostoru bodo vsi, stric Gicu, dvojčka, stari ata, ki ima eno stran telesa paralizirano. Vsi me bodo gledali, ko bom vzela pismo v roke. Beseda vsi je dobila zastrašujoče razsežnosti. Kot skala, ki me pritiska k tlom. Še mravlja se ne bi mogla počutiti manjše, manj pomembne. Toda nazadnje sem zajela sapo, si obliz­ nila ustnice, še enkrat. Ali nisem tega že zdavnaj slutila, ali me ni mamuš pred odhodom predolgo in veliko premočno objemala?

Neodločno sem odgrnila rožnato zaveso in si ogledala svojo gar­ derobo. En obešalnik sta si delili dve krili, zraven so visele štiri bluze, birmanska obleka in druga šolska uniforma. Kmalu bodo tu še kavbojke, prave zahodne kavbojke. Beseda zahodne kavbojke me je rešila. V trenutku sem se bolje počutila. Z nasmeškom sem si oblekla svetlo rdeče krilo in se počesala. Nato sem krilo spet slekla in smuknila v šolsko uniformo. Temno modra obleka z na­ ramnicami mi je bila v večjo oporo.

Iz Cadeie sem se z avtobusom odpeljala v mesto. Že drugič ta dan.

Na Dolgi ulici sem prestopila na trolejbus, zadnji kos poti sem morala prehoditi peš.

Z začudenjem sem opazovala cestni tlak. Na pločniku so bile luknje. Videla sem cigaretne ogorke, pokajene do zadnjega 12

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 12

5/22/13 9:39 AM

milimetra. Na Marxovi cesti sem v pokrovu odtočnega kanala od­ krila napol razkrojeno podgano. Morala je biti debela, zato se je zagozdila. Pomislila sem na očeta, tudi on se je zredil. Zadnja fo­ tografija je prikazovala debelega moškega zraven sveže zloščenega mercedesa. Videti sta bila kot prijatelja. Tata se je smehljal tako, kot se smejijo zahodni politiki, z bleščečimi se zobmi. V njegovih paketih je bil prostor samo za živila. Morda zato, ker ni mogel do­ biti službe kot učitelj in se je moral izučiti za negovalca v domu za ostarele. Mama bo bolj tankočutna, sem upala, denar gor ali dol. Še vedno sta me kot senca spremljali besedi zahodne kavbojke.

Pa čeprav nad menoj ni bilo sonca, le spomin na jutranjo svetlobo.

Kot bi hodila dva koraka naprej in enega nazaj, sem do tete Erike prišla šele čez eno uro. Rjava lesena vrata so se odpirala v prehod, na koncu katerega si zaslutil notranje dvorišče. Stopnice so vodile na desno in na levo. Povsod stanovanjski vhodi. Tu so živeli Ro­ muni in Sasi. Duran poleg Schusterja, Mederus poleg Iliescuja.

Potrkala sem na vrata, vendar ni nihče odprl. Od sosede sem izvedela, da naj bi v Alimentaro prišla jajca. Vsi so se oborožili z nakupovalnimi mrežicami, kot za ribolov. Če ti je uspelo tri ali celo štiri družinske člane umestiti na začetek vrste, si lahko prišel do čednega števila jajc. »Prekleto telo.« Starka je pokazala na povezano stopalo. »Ne morem ure in ure stati v vrsti, sicer bi šla tudi jaz. Poleg tega da sem že zdavnaj nehala kuhati po stari Lizini kuharici. 'Vzemite šest jajc,' kdo pa ima danes šest jajc?« Pogledala me je z izrazom, 13

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 13

5/22/13 9:39 AM

ki je zahteval sočutje, toda izmaknila sem se njenim premetenim očem in se delala, kot da ne razumem. »Počakala bom.« Odločno sem se obrnila na petah.

Na majhnem notranjem dvorišču je stala klop. Vendar je bila že zasedena. Gruča otrok se je nagnetla na njo in pred njo. Sodeč po njihovih prestrašenih pogledih so počeli nekaj prepovedanega. Šepetaje so se pogovarjali v treh jezikih. V romunščini, madžar­ ščini in transilvanskem narečju, ki ga je včasih uporabljala tudi moja mama.

Gigi je bil vodja. Zbiral je cigaretne ogorke, manjši otroci so morali odstraniti filter. Nato je tobak zavil v časopisni papir. Pri tem je bil zelo spreten. Postavili so se za vrv za perilo ter kadili in kašljali, kašljali in kadili. Tudi meni so ponudili cigareto, vendar sem jo odklonila. To sem že prerasla. Zakaj bi okolišila: počutila sem se odraslo.

Kuhinjska miza je bila že pogrnjena. Črni kruh, namaz iz iker, paprika, paradižnik. Brez klobase, brez masla. Teta Erika je edina še živeča bližnja sorodnica mojega očeta. Tata in ona sta dvojčka, vendar nikoli ni sodila v njegov krog. »S škarjami je šla nadme,« je pogosto pripovedoval, »v šopih mi je pulila lase. Jaz pa sem bil tepen, ker je ob tem bridko jokala.

Res pa je bila manjša od mene.« Poleg tega se je poročila z Ro­ munom.

Teta Erika je povlekla dim iz cenene cigarete in se ob njego­ vem pripovedovanju le posmehnila. Velikansko oprsje je pri tem 14

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 14

5/22/13 9:39 AM

potisnila naprej, kot bi ga hotela uporabiti kot orožje. Pogosto je nanj odložila pepelnik. Tudi če se je zasmejala, se ni zamajal. Pod oprsjem se je najprej bočil še en vmesni greben, šele zatem je pri­ šel trebuh. Predstava, da sta oba, ona in moj oče, našla prostor v trebuhu moje majhne, pred kratkim umrle stare mame, me je za­ bavala. »Jej vendar!« Stric Gicu je stal pri štedilniku in obračal rezine kruha, ki jih je pekel na litoželezni plošči štedilnika. Včasih je de­ lal na pošti. Toda ker si nekoč ni mogel zapomniti vica v verzih, ki je bil usmerjen zoper državo, in so zabeležko pri rutinski kon­ troli odkrili v njegovi garderobni omarici, je moral zdaj opravljati hišniška dela in je zaslužil le še polovico tistega kot prej. Gicu je sicer vedno trdil, da v nemilost ni padel zaradi listka, temveč za­ radi neumnega nadrejenega, toda nihče od družinskih članov mu ni verjel. »Ja, nikar se ne zadržuj.« Teta mi je s pismom pomahala pred nosom. »S polnim želodcem se novice lažje prebavijo.« »Sunt satulă,« sem lagala. Ker je bil zraven Gicu, smo govorili romunsko.

Dvojčkov in starega ata ni bilo doma, še vedno so stali v vrsti za jajca. Živ krst ni vedel, ali so bile govorice resnične in so res dobili jajca ali pa bodo ta prišla šele čez teden ali dva. »Kako sta mi lahko naredila kaj takega?« je bruhnilo iz mene. »Najprej preberi pismo.« »Nič nočem vedeti o tem!« S solzami v očeh sem se obrnila k steni. Pri tem sem se dotaknila zavese za prhanje, ki je bila potis­ njena na stran. Smrdela je po plesni. Natisnjeni zajci so se zaradi 15

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 15

5/22/13 9:39 AM

črnih plesnivih robov spremenili v pošasti s šestimi nogami in dvojimi usti. Tedaj sem se spomnila, da miza ni prava miza, tem­ več kad, na katero so po vsakotedenskem kopalnem užitku pritr­ dili dolgo ploščo. Z velikimi zarjavelimi sponami, ki so spominjale na škarje za jastoga. Hotela sem proč. »Zakaj si pa potem prišla?« Gicu je imel prav. Skomignila sem in spet zahlipala.

Potrpežljivo sta čakala, da sem nehala jokati. Ničesar nista re­ kla, ničesar storila. To se mi je zdelo veličastno, hkrati pa sem ju zaradi tega prezirala. Bila sta tako drugačna, tako nič prisrčna, tako nedostopna. »Pismo,« sem zastokala, »zakaj ga je poslala k vam?« »Zakaj le, nista hotela, da bi bila sama, ko boš izvedela. Zdaj smo mi tvoja družina.« Od strani je pogledala Gicuja, ki je še vedno stal pri štedilniku, čeprav že zdavnaj ni bilo več kruha, ki bi ga obračal. Pa saj nihče ni jedel. Z zadržanim dihom sem brala.

Ljuba moja deklica, brez očeta ne morem živeti. Najprej je bil on. Nato si prišla ti.

On je na prvem mestu, čeprav te imam zelo rada.

Presenečeno sem dvignila pogled. Nenadoma je močno zadišalo po klobasi. Gicu je stopil h kredenci in s prsti otipaval kozarce, kot bi hotel narediti red. Njegovo levo lice je bilo rahlo izbočeno, vendar ni žvečil, temveč me opazoval.

16

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 16

5/22/13 9:39 AM

Zdaj sem šele prišla in videti moram, kako bo šlo naprej. Takoj bova dala prošnjo za združitev družine. Kmalu boš prišla za nama. »Denar,« sem glasno spregovorila v skoraj neslišno Gicujevo žve­ čenje. »Od česa bom živela?« »Ali ni mama nič napisala?« je zanimalo teto. »Nisem še prebrala do konca.« Gicu je globoko zajel sapo in zasikal skozi luknjo v zobu: »Potem pa preberi, koza!« Teta Erika ga je brez prave vneme utišala z zamahom roke.

V zraku je bilo nekaj, česar od doma nisem poznala, neka neiskre­ nost, ki me je plašila. Erikine oči so se zožile v ozke reže, opazila je moj pogled in mi prijateljsko pomežiknila.

Eri lahko zaupaš. Pomagala ti bo. Ostani v našem stanovanju, dokler bo šlo. Če te bo kdorkoli kaj spraševal, ne reci ničesar.

Pisma bom še naprej pošiljala Eri. Nisem mogla več brati naprej. Srce mi je ropotalo glasneje kot traktor. Ratatata, je rožljalo v mojem traktorskem srcu, in čutila sem, da se v moji notranjosti dogajajo stvari, ki bi bile zelo zani­ mive za zdravniško obravnavo.

Teta Erika mi je vzela pismo iz rok. »Glavo gor, angel moj,« je glasno brala naprej. »Rada te imava.

Koš poljubčkov, tvoja mamuš.« Papir je zašuštel, pismo se je vrnilo v kuverto. »Z denarjem se bo že uredilo,« me je odslovila teta Erika.

17

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 17

5/22/13 9:39 AM

Bila sem že na vratih, ko sta se vrnila dvojčka s praznimi nakupo­ valnimi mrežicami. Smeje se sta se boksala, ko sta se spotikala v stanovanje. Veže ni bilo, z dvorišča si stopil takoj v kuhinjo, ki je bila prej kopalnica. Hiša je bila last moje prababice, ki jo je delno oddala in dala v zakup nekemu gostilničarju. Ko so hišo zasegli komunisti in jo postavili na cesto, je prababica doživela srčni in­ farkt. Njena hči si od tega šoka ni nikoli opomogla. Kljub temu sta ona in pozneje njena hči Erika ostali v hiši. Imeli sta drug pri­ imek kot moja prababica, sicer bi pregnali tudi njiju.

Adi, večji od obeh dvojčkov, se je obregnil vame in nato zacvi­ lil kot dojenček. »Ah, ti.« Ne maram dojenčkov. Ne maram svojih bratrancev. »Bodita prijazna do Agnes. Stanovala bo pri nas, dokler ne bodo starši prišli ponjo.« Ogorčeno sem se obrnila in se zastrmela v tetine oči, ki so pre­ žale za debelimi stekli očal. »Zakaj le, ostala bom v našem stanovanju.« »Nikar ne govori, veliko premlada si še. Toda pojdi najprej do­ mov, jutri bom prišla do tebe in bova videli, kako naprej.« Spet to žvenkljanje, spet so njene oči pošiljale sporočila, ki jih nisem ra­ zumela.

Skomignila sem, odrinila Adija z vrat in stopila ven. S seboj sem odnesla vonj po klobasi, ki je uradno ni bilo. »Kje je stari?« sem slišala Gicuja. Govoril je o svojem očetu. »Oh!« Za trenutek je nastala grobna tišina, nato se je zaslišal zvok klofute. Puhloglavca sta starega ata pozabila pred trgovino.

18

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 18

5/22/13 9:39 AM

Le tri dni je trajalo, nato so vedeli vsi. Vsa šola, sem hotela reči.

Da se moja mama ne bo vrnila. Bila sem otrok izdajalcev.

Gospod Honigberger, učitelj biologije, me je poklical k sebi. »Agnes Tauš, pridi, prosim, sem.« Vsi drugi so se nagnetli mimo mene, ven na hodnik. Nihče ni vedel, kam naj gleda. Tudi gospod Honigberger ne. Sramežljivo mi je podal listek. Nisem ga takoj pograbila, najprej me je moral s papirjem pobožati po roki. Na kratko sva se spogledala, nato sem pohitela za drugimi. Listek sem skrila v gube svoje uniforme. Če­ prav je bil na koledarju šele maj, je bilo toplo, poletno toplo. Te­ mno modra uniforma me je praskala po goli koži. Sošolci so ra­ dovedno buljili za menoj, ko sem brez besed izginila na stranišče.

Na listku je pisalo: Taušenivke so plašne in zadržane talne gnezdilke, ki naseljujejo vznožje Karpatov.

Zaradi dolgega obdobja pubertete se večkrat dogaja, da starša predčasno zapustita mladičke in si na zelo oddaljenih naselitvenih območjih začneta ustvarjati novo gnezdo.

Tako včasih ostanejo posamezni mladiči sami, a se po navadi vendarle razvijajo naprej tako, kot je značilno za njihovo vrsto.

Te dobro mišljene besede so se v samoti straniščne kabine prele­ vile v trde ribje kosti, ki so se mi zataknile v grlu. Nisem jokala, 19

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 19

5/22/13 9:39 AM

ostala sem na stranišču in prišla ven šele, ko nisem slišala nobenih korakov več. Skritega sporočila ni bilo težko razumeti. Ptičji mla­ dič sem bila jaz. Nisem še znala leteti, nisem se mogla sama pre­ hranjevati, ničesar še nisem mogla, vendar bom preživela.

Naslednji dan me je gospod Honigberger vprašal, kje bom zdaj živela. »V zapuščenem gnezdu,« sem odgovorila. »Zelo točno ste opi­ sali.« Namesto komentarja se je prisrčno zasmejal in me objel. Zra­ ven naju je z zidu odpadel kos ometa. Šolo bi bilo treba nujno ob­ noviti. Zelo počasi, kot da bi morala razmisliti, ali si tega res želim, je sledilo nekaj solz. Toda madeži slane vode se hitro posušijo. Ko se je začel pouk, ni bilo na karirasti srajci gospoda Honigbergerja videti nobenih mojih sledi več. Srajca je bila res grda, a v njej je bival zares prijeten človek. Popoldne me je povabil k sebi domov.

Z ženo in otrokoma je živel v Valea Cetatii, novi četrti Braşova.

V absurdno grdem bloku. Naš blok je bil vaški blok in je stal sam med zelenimi polji in prehodno cesto, v Valei Cetatii pa so stolp­ nice, druga poleg druge, žalostno štrlele v oblačno nebo.

V petnajstih letih je iz nekdanje kmetijske nastala industrijska dežela. Ni industrije brez tovarn, ni tovarn brez delavcev, ni de­ lavcev, ki ne bi potrebovali stanovanj. Tako je določil naš veliki šef.

On je vedel vse. Bil je vrhovni načrtovalec in razvojnik in mislec.

Mislec vseh mislecev. Odkar vem zase, sem bila ponosna na 20

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 20

5/22/13 9:39 AM

socialistično pot. Moje navdušenje je z leti skopnelo – kot veli­ kanski kozarec marmelade, ki ti postopoma postaja odveč. Toda tega dne sem se odločila, da bom vstopila v Zvezo delovne mla­ dine.

Stolpnice, stare šele nekaj let, so že propadale, in za to sem okrivila nikogar drugega kot svoje starše. Starše in druge izdajalce, ki so našo lepo deželo pustili na cedilu.

Hkrati z vprašanjem, kaj hočem, je prišel odgovor. Ničesar si nisem želela bolj, kot da bi moja domovina spet ozdravela. Kot bolnik, tako sem si predstavljala, bi se morala dvigniti iz postelje, poživljena z novimi močmi. Tako bi se moji starši vrnili in vse bi bilo spet dobro. Zdaj nisem smela odvračati pogleda, morala sem pomagati, da bi se sanje o uresničenju komunizma … ja, kaj? … uresničile.

Toliko glede mojega razplamtevajočega se bojnega duha. Že nekaj minut pozneje se je moj pogum odkrušil, v grlu me je peklo, jokala sem in se smilila sama sebi. Zlata otroka, moj prijazni uči­ telj in njegova ljubka žena so me med domačimi kremšnitami in ob kozarcu navadne vode pozorno poslušali. Nazadnje se je go­ spod Honigberger odkašljal. »Teritorialno vedenje je ljudem prirojeno in praviloma omo­ goča dovolj zaščite pred sovražniki. Toda, Agnes, razumeti moraš svoje starše, v pričujočem transilvansko-saškem primeru to žal ne zadošča.« Da ni bilo kave, gospodu Honigbergerju nisem zamerila, da ni mogel z ničimer omiliti moje nesreče, pa že.

21

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 21

5/22/13 9:39 AM

Deževalo je. Ceste so se mokro lesketale, trava je bila vsa pomeč­ kana. Sonce je lačno prodiralo skozi oblačno pregrinjalo. Ko sem v Cadei stopila z avtobusa, je vame puhnila sopara s pločnika. Ptiči so se obnašali kot zmešani, preganjali so se po zraku in tekmovali za boljša kopalna mesta. Hodila sem počasi, se sprehodila do Ali­ mentare, nakupila nekaj reči in se dokopala celo do štruce kruha.

Na pultu je ležal časopis Der neue Weg, Nova pot. Ker je bil razgrnjen, sem lahko prebrala novico na četrti strani. Namenjena je bila prijateljskemu obisku novega šefa Kremlja. Govorili so o prisrčnosti. Pri čemer so na televiziji pokazali, da je bil Mihail Gorbačov tisti, ki je Ceauşescuja prepričal, da sta se bratovsko po­ ljubila.

Doma pa – streznitev. Vhodna vrata so bila za špranjo odprta. Še preden sem vstopila, sem vedela: v stanovanje so vlomili.

Nakupovalna mrežica je nenadoma postala težka. Spustila sem jo na tla. Po stopnišču so se zakotalile konzerve, dve čebuli, dra­ goceni kruh. Iz svojega stanovanja je prišla soseda Rodica. Z obema rokama se je oklepala svojega ozkega obraza, kot bi ga ho­ tela zaščititi. Vedno se je nasmehnila, kadar me je zagledala, toda danes ji je smeh obtičal med rokami. »Ni dolgo tega, kar so odšli,« je zašepetala, kakor da noče pre­ buditi zlih duhov. »Ja.« Drhte sem strmela v vlomljeno ključavnico, naprej si ni­ sem upala. »Policija v civilu, je rekla stara Duranova, jaz sem šele zdaj pri­ šla domov. Res mi je tako žal, za vse.« Rodica je bila visoka, zdaj pa se je še bolj vzravnala in tako dala svojim besedam večjo težo.

22

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 22

5/22/13 9:39 AM

»Je povedala še kaj, stara Duranova?« »Ali ima ključ, so jo vprašali.« Iz njenega glasu je vel prezir, a tudi strah. »Ni jim ga dala, potem pa so vlomili. Tako mi je žal,« je ponovila Rodica. »Jaz sem prišla prepozno.« »Zakaj prepozno? Saj opravljajo samo svojo dolžnost, sem pač otrok beguncev.« Skupaj sva si ogledali razdejanje. Z roko v roki, kot bi bili sveže zaljubljeni. Predali so bili odprti, postelje postavljene na robove.

Manjkalo je vse, kar je bilo kaj vredno, televizor, telefon, hladilnik, tudi knjige, gramofonske plošče, celo moja violina. »S tabo bom šla na policijo,« je predlagala Rodica, »samo da povem Nicolaiu.« Nicolai je bil njen mož. Delal je v tovarni Trac­ toru, otrok nista imela. Zato sem to vlogo izpolnjevala jaz. Pogo­ sto sta me povabila na kosilo. »Ne,« sem zatulila. Nočem svoje violine, nikakor. Odločno sem odklonila vse njene predloge, toda Rodica me je nestrpno utišala. »Si žrtev samovoljne birokracije in jaz te bom branila.« Na policijski postaji se je borila kot levinja. Grozila je z odvet­ nikom, grozila je s tem, da bo nehala delati, grozila s tem, da bo zapustila državo. Policisti so skomignili in nama ukazali, naj greva domov. »Dovolj spodobnih ljudi je v tej državi,« je rekel najmanjši od štirih policistov. »Stanovanje smo že oddali. V dveh dnevih mora biti prazno.« V roki je držal gumijevko. Morda je tudi gumijevka držala človeka. Roka je mahala sem in tja, gumijevka je mahala sem in tja. Šli sva domov.

23

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 23

5/22/13 9:39 AM

»Če bi še vztrajala, bi vzeli tudi moje stanovanje,« je šepetala Rodica v avtobusu. Šepetala je v razporek moje bluze, kar me je žgečkalo, vendar se kljub temu nisem smejala. »Stanuješ lahko pri nas.« Nežno me je stisnila za roko, in tedaj sem vedela, da hoče več kot mojo roko. Da me hoče celo. »Teta Erika že čaka name.« To ni bilo res, nihče ni čakal name.

To je bilo bliskovito slovo od podeželskega življenja. Stric Gicu je prišel z izposojenim tovornjakom, pobral preostalo pohištvo iz našega stanovanja in me skupaj z njim odpeljal v nekdanjo pra­ babičino hišo. Čeprav sem hodila v šolo v Braşovu, sem mesto nenadoma vi­ dela z drugimi očmi. Bilo je veliko, bilo je grdo, kot žival, ki so ji ogrnili prašen kožuh. Na Marxovi cesti so v minutnem taktu vo­ zili avtobusi in trolejbusi. Nad hišami so viseli gosti oblaki dima.

Nobeno drevo, noben grm ni kazal svoje naravne barve, vse je bilo prevlečeno s sivozelenorjavo patino. Pročelja vseh hiš so bila enaka, siva, le na enem mestu jih je prekinjala črna razpoka, kot manjka­ joči zob.

Pri teti Eri so mi hitro postavili posteljo. V sobo dvojčkov, ki je bila hkrati tudi prehod med kopalnico/kuhinjo in spalnico star­ šev. Ki je hkrati rabila kot shramba za živila. Ker v prostoru ni bilo oken, je bilo poleti hladno, pozimi pa temperature niso padle tako nizko kot v sosednjih sobah. Zaradi teh zalog sem se nekako spri­ jaznila s prisilno preselitvijo. Samo dlan sem morala dvigniti, in 24

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 24

5/22/13 9:39 AM

že sem lahko dosegla kozarce z vloženim gogoşarjem, kislimi ku­ maricami in mareličnim kompotom. To sem tudi počela, dvojčka sta namreč trdno spala, jaz pa sem ponoči v soju sveč praznila po­ lice. Poletje se je že napovedovalo, zakaj bi shranjevali stare reči?

Kljub temu sem prazne kozarce postavila nazaj in polne naprej.

Pri tem sem našla več revij z golimi ženskimi oprsji in Necker­ mannov katalog iz leta 1978. Posest tovrstnih časopisov je bila prepovedana, lahko so te kaznovali z denarno kaznijo. Ali je to veljalo tudi za enajst let stare primerke, nisem vedela. Kljub temu sem v pralnici zakurila ogenj in vse skupaj zažgala. Strah, da bi ob morebitni hišni preiskavi spet izgubila dom, je bil preprosto pre­ velik.

25

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 25

5/22/13 9:39 AM

ZBIRKA ODISEJ (1974–2013) 1. Gianni Padoan: ROBINZON V VESOLJU 2. Branka Jurca: KO ZORIJO JAGODE 3. Vjekoslav Kaleb: ČUDOVITI PRAH 4. Ivo Zorman: ROSNI ZALIV 5. Johan Fabricius: KAPITAN BONTEKOE IN NJEGOVI MORNARČKI 1. + 2. DEL 6. Edgar Allan Poe: PRIPOVED ARTHURJA GORDONA PYMA 7. Françoise Flor: MARTINOVO JUTRO 8. Hans Baumann: VOJSKOVAL SEM SE S HANIBALOM 9. Jurij Březan: ZGODBA O LJUBEZNI 10. Barry N. Malzberg: ČETRTA FAZA 11. Vladimir G. Bragin: ISKALEC IZGUBLJENEGA TISOČLETJA 12. Katalin Nagy: ZGODBA MOJE DIJAŠKE KNJIŽICE 13. F. M. Dostojevski: NETOČKA NEZVANOVA 14. Katja Špur: SOŠOLCA 15. John R. Townsend: LETOVIŠČARJI 16. Mark Twain: HUMORESKE 17. Claude Campagne: ZBOGOM MOJIH 15 LET 18. Walter Ernsting: SKRIVNOST ATLANTIDE 19. Rudolf Hagelstange: VELIKI PREMETENEC 20. Franjo Puncer: IZGUBLJENI ČLOVEK 21. Boris A. Lavrenjov: ENAINŠTIRI-DESETI – SEDMI POTNIK 22. Rosa Guy: PRIJATELJICI 23. Gitica Jakopin: DEVET FANTOV IN ENO DEKLE 24. Romain Rolland: PETER IN LUČKA 25. Pelham G. Wodehouse: HVALA, JEEVES 26. Ljuben Stanev: SOFIJSKA ZGODBA 27. Momo Kapor: ZAPISKI NEKE ANE 28. Ben Bova: TISOČLETJE 29. Nada Kraigher: MAJA 30. A. A. Milne: SKRIVNOST RDEČE HIŠE 31. Rolf Schneider: POT V JAROSLAW 32. An Rutgers van der Loeff: JAZ SEM FEDDE 33. Maria Gripe: PELLERINOVA HČI 34. John Rowe Townsend: ROKOPIS IZ XANADUJA 35. Jo Pestum: ČAS SANJ – ŠEST RESNIC O PETRU

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 267

5/22/13 9:40 AM

36. Judit Szabó: NE BOŽAJ MAČKA PROTI DLAKI 37. Magda Szabó: ROJSTNI DAN 38. Vid Pečjak: KAM JE IZGINILA EVA LAUŠ?

39. Vladimir Stojšin: KINO V ŠKATLICI VŽIGALIC 40. Peter Dickinson: PLEŠOČA MEDVEDKA 41. Mališa Vučićević: DEČEK V VIHARJU 42. Mildred D. Taylor: SILNI GROM, ČUJ MOJ KRIK 43. Jean-Baptiste Médina: MAKSI OČKA 44. Ulrich Plenzdorf: NOVO TRPLJENJE MLADEGA W. 45. Ray Bradbury: FAHRENHEIT 451 46. Jacques Prévert: BARBARA, IZBOR PESMI 47. E. A. Gómez: CANEK: ZGODBA IN LEGENDA O MAJEVSKEM JUNAKU 48. J. R. R. Tolkien: HOBIT ALI TJA ALI SPET NAZAJ 49. Richard Adams: VODOVNIKOVA VESINA 50. Smiljan Rozman: DRUŠČINA 51. Hermann Hesse: MALI SRPAN IN DRUGE MLADOSTNE PRIPOVEDI 52. Rabindranath Tagore: LAČNI KAMNI – NOVELE IN PRIPOVEDI 53. Horace Walpole: OTRANTSKI GRAD – GOTSKI ROMAN 54. Mate Dolenc: GOLO MORJE 55. Rafael Sánchez Ferlosio: ALFANHUI 56. Aleksander Grin: BEGAVKA NA VALOVIH 57. Patricia Wrightson: STRAHEC 58. Tadeusz Konwicki: KRONIKA LJUBEZENSKIH PRIPETLJAJEV 59. Ivo Svetina: DEČEK IN MUHA – IZGUBLJENE PRAVLJICE 60. Vojtěch Zamarovský: ŽIVLJENJE EGIPČANA SINUHETA 61. Tisoč in ena noč: SEDEM POPOTOVANJ SINDBADA POMORŠČAKA 62. J. R. R. Tolkien: DREVO IN LIST – IZBOR KRAJŠE PROZE 63. Anita Desai: VAS OB MORJU 64. Stevan Pešić: TIBETANCI 65. Elizabeth Goudge: BELI KONJIČEK 66. Berlie Doherty: DRAGI NIHČE 67. Raymond Queneau: CICA V METROJU 68. Christiane F.: MI, OTROCI S POSTAJE ZOO 69. Nancy Garden: PISMO ZA ANNIE 70. Brock Cole : BARVNI EKRAN

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 268

5/22/13 9:40 AM

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

92.

93.

94.

95.

96.

97.

98.

99.

100.

101.

102.

103.

Dim Zupan: LETEČI MAČKI Alma M. Karlin: MODRI MESEC Cynthia Voigt: NOŽ V ŠKORNJU Marliese Arold: ŽIVETI HOČEM Alma M. Karlin: ANGEL NA ZEMLJI Elisabeth Zöller: EVA + MARTIN Randy Powell: SE JE POLJUBLJATI S PUNCO, KI KADI, KOT DA BI LIZAL PEPELNIK? Daniel Pennac: GOSPODJE OTROCI Margaret Clark: NA NOVI POTI: DNEVNIK OTROKA NA CESTI Janja Vidmar: DEBELUŠKA Robert Swindells: SRAMOTA Nicole Plüss: LEBDENJE Janja Vidmar: BARABA Hella S. Haasse: VMESNA POSTAJA Brigitte Blobel: NIČ MI NI Robert Swindells: ZADETI Sarah Walker: ŽAL MI JE David Belbin: ŠOLA LJUBEZNI Mark Haddon: SKRIVNOSTNI PRIMER ALI KDO JE UMORIL PSA Jana Frey: VELIKE ZELENE OČI Janja Vidmar: FANTJE IZ GLINE Sybil Rosen et al.: MOJ BOG, TVOJ BOG: ZBIRKA NOVEL O ISKANJU SMISLA ŽIVLJENJA Jana Frey: PRIVIDI SREČE Craig Thompson: ODEJE – ROMAN V STRIPU Igor Karlovšek: MOJCA Jana Frey: NA SMRT PRESTRAŠENA Gabrielle Zevin: ONKRAJ Asja Hrvatin: OD RTM DO WTF Neli Kodrič Filipić: KAJ IMA LJUBEZEN S TEM? Bernard Beckett: GENEZA Fabio Geda: V MORJU SO KROKODILI Iva Procházková: GOLI Isabel Abedi: ISOLA

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 269

5/22/13 9:40 AM

104.

105.

106.

107.

108.

109.

110.

Igor Karlovšek: MATEJ Ana Frank: DNEVNIK ANE FRANK Jay Asher: TRINAJST RAZLOGOV Delphine de Vigan: NO IN JAZ Sophie McKenzie: ZALJUBLJENA, ZATRESKANA Julie Hearn: ČUDAK ROWAN Asja Hrvatin: LEPE PUNCE LEPO BRUHAJO

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 270

5/22/13 9:40 AM

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 271

5/22/13 9:40 AM

Zbirka Odisej Urednica Alenka Veler Karin Bruder SKUPAJ SAMI Prva izdaja Prevedla Irena Samide Spremna beseda Gorazd Kovačič Jezikovni pregled Tea Mejak Uredila Katja Klopčič Lavrenčič Fotografija na naslovnici Shutterstock Zbirko oblikovala Jerneja Rodica Knjigo opremil in tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila tiskarna Grafika soča, d. o. o.

Naklada 1000 izvodov Knjiga je izšla s finančno podporo EU Programa Kultura (2007–2013).

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na www.emka.si CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-93-311.2 821.112.2.09Bruder K. BRUDER, Karin Skupaj sami / Karin Bruder ; [prevedla Irena Samide ; spremna beseda Gorazd Kovačič].

– 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. – (Zbirka Odisej) Prevod dela: Zusammen allein ISBN 978-961-01-2790-1 266668544 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Skupaj sami_PRELOM_cs6.indd 272

5/22/13 9:40 AM