Solze so za luzerje, Neli Kodrič Filipić

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 1

5/9/13 1:56 PM

© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013.

Vse pravice pridržane.

www.fejstbuk.net Fejst bukle na enem mestu.

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 2

5/9/13 1:56 PM

Neli Kodrič Filipić

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 3

5/9/13 1:56 PM

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 4

5/9/13 1:56 PM

KONEC

Ajda

Moja šola je dolgčas, ki ga je treba preživeti. Matematika, slo­ venščina, fizika in kemija so še posebej dolgočasni predmeti. Pri geografiji in angleščini je bolje. Likovni pouk pa je izjema. Škoda, da ga nimamo večkrat. Sicer pa so v šoli najboljši odmori. Zabavni.

Prekratki. Takrat se dogaja. Zdi se mi, da vsi hodimo v šolo samo zato, ker moramo, zares zaživimo pa šele med odmori. Še učitelji jih imajo radi. Nekateri hitro popijejo kavo in poklepetajo s ko­ legi, drugi zadaj za šolo, za živo mejo poleg prizidka, prižgejo čik.

Skrivajo se pred nami – kot da mi tega ne bi opazili!

Odmori so čas za še zadnji pogled v zvezek, hitro prepisovanje nalog in druženje. Dekleta in fantje največkrat v ločenih skupinah.

Fantje se dregajo s komolci, glasno govorijo in si nagajajo. Dekleta med hihitanjem pogledujemo naokrog, se stiskamo za roke, do­ tikamo, bežno objemamo. Šinka – tako kličemo našo učiteljico za likovni – pravi, da smo mladi danes nekaj posebnega. Nikoli prej se niso toliko dotikali in objemali. Menda zaradi filmov in tele­ vizije. Jaz pa mislim, da tako bolj čutimo, da živimo. Še posebej med odmori. Srce mi močneje razbija. Medtem ko klepetam s sošolkami, se oziram naokrog. S pogledom iščem 5

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 5

5/9/13 1:56 PM

deveti c. Med učenci pa skuštrano glavo in mežikajoč pogled. Lan je kratkoviden, moral bi nositi očala. Ampak jih nosi samo med poukom. Med odmori s priprtimi očmi škili naokrog in nikogar ne vidi.

Ne vidi mene.

Jaz pa ga vidim.

Poznam ga že od prej, a se zanj nisem nikoli zmenila. Začelo se je, ko sva se prvega septembra srečala na hodniku in se osuplo zazrla drug v drugega. On je bil drugačen in jaz – no ja, prav tako. Čez počitnice sva se spremenila. Njemu so zrasle mehke temne dlačice pod nosom, glas pa je imel zdaj tako smešno skrhan, kot bi bil kar naprej prehlajen. »Kaj pa je s tabo,« sem mu rekla, »te boli grlo?« »In kaj je s tabo, si padla po stopnicah?« Škilil je proti mojim prsim.

Oba sva zardela in stekla vsak v svoj razred. Njegova podoba pa se mi je zarila v možgane. Včasih nanj za hip pozabim, ampak potem me spet kaj spomni nanj.

Od takrat med odmori preverjam, ali se njegova resnična po­ doba ujema s podobo, ki jo nosim v sebi. In ali se mogoče tudi on ozira za mano. Pa se ni zgodilo še nič, kar bi mi dokazovalo, da se med nama zares nekaj dogaja. Vendar ne obupam in sem nepre­ stano na preži. Vsakič ko zvonec oznani konec ure, mi srce začne butati. Po šolskem hodniku stopam z mehkimi koleni.

Ampak zdaj mi je dovolj tega, da se nič ne zgodi. Zato med zadnjim odmorom stečem na stranišče in med dlani stisnem mali talisman, ki ga vedno nosim okrog vratu. Talisman ima čarobno 6

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 6

5/9/13 1:56 PM

moč. Varuje in uresničuje želje. Sama sicer ne verjamem kaj prida v te stvari, a starejša sestrična, ki sem jo srečala le nekajkrat v živ­ ljenju, mi ga je podarila, preden je odšla v tujino. Rekla je, da de­ luje. Četudi ne bi deloval, je lep. Sestavljen je iz majhne hišice morskega polža, v kateri je ujeta še manjša hišica. Ko ga prislonim k ušesu, lahko skoraj slišim butanje morskih valov ob obalo.

Da bi mi talisman lahko uresničil željo, si moram najprej nekaj zaželeti. Ne vem, kaj natančno naj si zaželim. Vem le, da mi gre na živce to čakanje, da bi se med nama z Lanom kaj zgodilo. Ho­ čem, da se nekaj spremeni. Čim prej. Takoj. Talisman torej stisnem med dlani, dlani prislonim k prsim, zaprem oči in si zares močno zaželim, naj se zame vse spremeni. Naj se zame vse spremeni. Hkrati pa mislim na skuštrane lase in mežikajoč pogled in temne dlačice nad Lanovo ustnico in pomislim, da bi me, če bi me poljubil, go­ tovo žgečkale.

Močno stiskam talisman in občutki v mojem telesu naraščajo kot ogromen val, ki grozi, da bo butnil z vso silo in me odnesel.

Takrat nekdo potolče po vratih stranišča, jaz pa hitro skrijem talisman pod majico in se vrnem v razred.

Petek je. Zadnja ura. Z desnim ušesom poslušam učitelja fizike, z levim pa prisluškujem svoji notranjosti. Končno zazvoni konec pouka. Vsi se prerivamo proti izhodu. V veži, kjer si obuvamo čev­ lje, je gneča. Učiteljica iz nižjega razreda priganja proti izhodu svoje male opice. Med njimi si utira pot trojica velikih fantov. Su­ vajo se, se smejejo, glasno govorijo. Slišim Lanov smeh; kot bi se kovanec odbijal od pločevine. Težave pri mutiranju – ampak meni je všeč. Učiteljica jih opozori, naj naredijo prostor za mlajše, in 7

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 7

5/9/13 1:56 PM

temnolasec igrivo odrine Lana. Lan izgubi ravnotežje. Zvrne se nazaj, a se med padcem obrne – in mi prileti naravnost v naročje.

Skupaj padeva po tleh. On na meni, jaz pod njim. Vročica mi udari v lica. Lan zamomlja nekaj nerazumljivega in si s kretnjo roke po­ pravi na nosu očala, ki jih sploh nima. Ne razumem ga dobro, a sliši se kot opravičilo. Pa ne samo to. »Kaj praviš?« se hitro spet zberem. »Greš jutri z mano v kino?« »Ja, ja, prav, grem,« prehitro izleti iz mene.

Lan se dvigne, mi poda roko in me potegne k sebi navzgor.

Lica mi gorijo. On si gre z roko skozi grivo las, ki je vedno enako skuštrana. »Okej, se zmeniva – na fejsu.« In že ga ni več.

Odtavam proti domu, ampak noge me ne nosijo. Namesto njih me pelje nebeška kočija. Plavam. Medlim. Žarim. Diham. Živa sem.

Pojma nimam, kako pridem domov.

Mama

Strah me je. Grozno me je strah. Vsa moja notranjost se trese.

Kot stavba, ki se maje v potresu. Bom zdržala? Bom zmogla? Pe­ tek popoldan je, otroka sta doma. Andraž je utrujen, pa mu ne pustim, da bi zaspal. Čez dan ne potrebuje več toliko spanja, ta moj triletnik, a tokrat je utrujen. Z rokami si mane oči. Ne zme­ nim se za njegovo sitnarjenje. Hitim s pospravljanjem, Ajda pa se igra z njim. Prijazna je. Redkokdaj je tako prijazna. Običajno se 8

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 8

5/9/13 1:56 PM

prav po pubertetniško jezi, se upira, steguje jezik in ugovarja. Da­ nes pa ne, in za to sem hvaležna.

Njega še ni. Vem, da bo prišel kasneje, pojedel, se preoblekel in odšel. Kot običajno, vsak petek je tako. Potem dolgo v noč ostane tam … kamor pač gre. Že dolgo si ne upam več spraševati.

Popiva s prijatelji in kdo ve kaj še počne. Domov se ponavadi vrne pozno ponoči, proti jutru. Pogosto je močno pijan in zaspi kot ubit, prebudi se šele sredi dneva, hudo slabe volje in z glavobolom.

Takrat moramo vsi hoditi po prstih. Včasih pa se vrne sredi noči drugačen, manj pijan, zato pa bolj zloben. Tedaj me prebudi, z mano se hoče igrati svoje umazane igre. Če se upiram ali mu ugo­ varjam, ga razjezim. Lahko le upam, da bom noč preživela brez udarcev. Stisk njegove roke je boleč, udarec ali brca pa še bolj. Na­ učila sem se stisniti zobe, molčati, potrpeti. A to mu ni všeč. Hoče se igrati, zato izziva. Rine vame in iz ust mu puhti zadah po pijači, od katerega se mi obrača želodec. Če poskušam zbežati, me ujame in drži v primežu svojih močnih rok. To je morda še huje. Govori mi besede, ki smrdijo še bolj kot njegova sapa. In dela stvari, za­ radi katerih bi najraje umrla. Ampak umreti ne smem; otroka imam in zanju se je treba boriti, zanju živeti. Nekoč sem se uprla; rekla sem mu, da bom pobrala otroka in odšla. Samo poskusi, je siknil, samo poskusi, ti psica, boš že videla. Našel vas bom in te zadavil skupaj z njima. Stiskal me je za vrat, da bi pokazal, kako me bo davil. Bilo je poleti in skoraj mesec dni sem morala z viso­ kim ovratnikom skrivati vijolično liso na vratu. Tako grozno sram me je pred vsemi zaradi tega, kar se dogaja. Zato sem jo skrivala.

Skrival pa je tudi on, prasec, skrival pred ljudmi, kaj počne, ker 9

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 9

5/9/13 1:56 PM

hoče ostati v njihovih očeh dober. Ko mi je te stvari počel, je ve­ dno preveril, ali so vsa okna in vrata dobro zaprta in da otrok ni ali da spita. Potem mi je rekel: če samo pisneš, si mrtva.

Vseeno mi je bilo za moje življenje, molčala sem zaradi njiju.

Da Ajde ne bi bilo tako sram, kot je mene. Zaradi malega, da ne bi jokal. A Ajda je že velika in gotovo je kaj slišala in razumela, čeprav se je delala, da ne.

Andraž pa še nič ne razume. Ati, mami, poglejta, kaj sem zgradil iz kock, naju pokliče. In včasih je ati tako prekleto prija­ zen z njim, da me srce zaboli. Kako lahko prijaznost boli, se ta­ krat sprašujem. Zakaj trpim tudi, ko se ta pošast igra s svojim otrokom? In kot ne bi bilo nikoli nobenih hudih reči med nama, me tedaj ljubeznivo povabi, naj se jima pridružim. Pridi še ti, pusti delo, naj otrok vidi, da ima prijazna starša, pravi. Pošast.

Samo še kot pošast ga lahko vidim. Navadila sem se požirati solze. Postala sem umetnica v prikrivanju svojih občutkov. Tako poskušam zavarovati otroka – toda koliko časa bi ju tako lahko varovala?

Gospa, s katero sem govorila, mi je rekla, da tako ne bo šlo več dolgo. Rekla je, da sem močna, če lahko toliko let prenašam in skri­ vam vse to. Naj zdaj to moč usmerim v nekaj drugega. V rešitev.

Ta dan je prišel. Zato trepetam. Bojim se ga in ga sovražim.

Ne vem, kaj od tega je močnejše.

Ajda pa je danes mehka, prijazna. Dovolim ji, da preživi čas pred večerjo za računalnikom. Po večerji pa – ko on že odide – jo hočem nagnati v posteljo. Vendar se razburja. Kaj pa petkov film?

Naj bo, še film. Ampak samo do desetih. Potem pa spat.

10

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 10

5/9/13 1:56 PM

Ajda

Vem, da bi bilo narobe, če bi ves petkov popoldan presedela pred računalnikom in čakala nanj. Tako bi izdala svojo željo in pričako­ vanja. Pretvarjanje, da ti ni mar, je prva od dekliških desetih zapo­ vedi. Da bi se lažje uprla sili, ki me je vlekla k računalniku, sem se ukvarjala s tamalo tečnobo. Mama je rekla, da moj bratec ne more spati. Prav! Torej sem se zanj spremenila v promet. Porivala sem avtomobilčke po preprogi s cestnim vzorcem, z glasom pa opona­ šala zvoke motorja. Z očmi sem utripala kot semafor. Andraž mi je v igri sledil in se smejal. Še posebej so mu bili všeč zavijanje si­ ren in zvoki prometnih nesreč. No ja, to ni bila ravno najboljša za­ bava zame, a pomagalo mi je, da nisem kar naprej mislila na Lana.

Dolgo sem se z Andražem tako igrala. Končno, okrog šestih, ga je mama prevzela. Je zdaj dovolj pozno za fejsbuk? Malo me je strah, priznam. Kaj, če se bo izkazalo, da sploh ni mislil resno s kinom?

Kaj, če ne bo nič omenil? Prijavim se in najprej preverim, ali je ak­ tiven. Ni – oddahnem si, saj sem preveč vznemirjena za klepet z njim. Pokukam na njegov zid. Objavil je povezavo na film, ki je ta teden igral v našem mestu. Kje sem jaz v tem? me zaboli.

Preverim še poštni predalček, kjer čaka več novih sporočil. In oh, tu je tudi njegovo. Saj si rekla, da greš, ne? Da greva. Se dobiva pred kinom, uro pred predstavo, kupiva karte, pa še kaj …

Pa še kaj. Toliko je skritega v teh treh besedah. Nejasno priča­ kovanje. Hej, ali je to uradno moj prvi zmenek? In tega nihče ne ve! Nikomur nočem povedati, da grem na zmenek s skuštranim tipom, zaradi katerega imam mehurčke v trebuhu. Niti najboljši prijateljici Žani.

11

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 11

5/9/13 1:56 PM

Kaj naj mu odgovorim? Ne smem pokazati preveč navdušenja.

Sporočilo mora biti dovolj nevtralno. Aha, tole: Zmenjeno, ob petih.

Pomislim in še dodam: Prepoznavni znak? Nič ne bo škodilo, če ga malo izzovem. Nato trepetam v pričakovanju, kaj mi bo od­ govoril. Še nekaj časa preždim pred zaslonom, ampak Lan se ne javi.

Klepetam z Žano. Opravljava učitelje in sošolke, zmeniva se, da bova skupaj delali seminarsko nalogo.

Ob sedmih je čas za večerjo. Ata pride in odide. Mama spravi spat Andraža, ki je na smrt utrujen. Hoče nagnati še mene, pa se ne dam. Izborim si še ogled večernega filma. Medtem mama po­ spravlja zgoraj po sobah.

Spat odidem zavita v rožnato-mlečno zvezdno meglico.

Mama

Počakati sem morala, da sta otroka trdno zaspala. Andraža sem v posteljo položila kar v obleki in takoj je zaspal kot ubit. Potem sem morala samo še čakati; na Ajdo, da pogleda svoj film in odide v posteljo. Že prej sem vse stvari pripravila po vrečkah in jih, da ne bi bilo sumljivo, če se on vrne, skrila v omaro. Nobenih poto­ valnih torb, samo vrečke, skrite v omari.

Postopala sem po sobah in rutinsko kako stvar postorila. Na pamet mi je padlo celo to, da bi mu za naslednji dan skuhala ko­ silo. Saj sem čisto nora!

Popoldne sem poklicala gospo, s katero sem bila v navezi. Za­ bičala mi je, naj se ne prepustim paniki. Naj naredim vse počasi, 12

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 12

5/9/13 1:56 PM

korak za korakom. Potem bo vse v redu, bodo že oni poskrbeli zame, za nas. O sebi bi težko rekla, da sem pogumna, toda njen glas mi vliva pogum. In zdaj je prišel trenutek, da obrnem novo poglavje svojega življenja. Ah, kakšno novo poglavje – kar nov ro­ man si bom omislila!

Vem, da njega dolgo v noč ne bo domov. Nikoli se ne vrne pred četrto ali peto zjutraj. Do takrat pa bo že vse končano, se bodrim.

Kljub temu se mi roke tresejo. Truditi se moram, da ne bi poka­ zala živčnosti, sicer bi Ajda postala zajedljiva. Saj jo razumem, v teh letih je težko … Vzkipljiva je, trmasta in nepredvidljiva. Sli­ šala je veliko grdih besed med nama. Takšnih, ki jih noben otrok ne bi smel slišati. In gotovo je kdaj tudi kaj videla. Vsega se ne da skriti. Andraž pa je bil doslej pred tem zaščiten. Prav zato je skrajni čas, da odidem.

Ajda

Sedimo na šolskem dvorišču, Anita, Žana, Borka in jaz. Sme­ jemo se; nekakšna sladkorna pena nas obdaja, v kateri je vse za­ megljeno in lepljivo in sladko in smešno. Opazim Lana, ki se s prijatelji počasi približuje, kot v upočasnjenem posnetku. Gleda me in nasmehnem se mu. Nekaj mi govori, pa ga ne razumem.

Kot na filmu, ko se slika upočasni, se tudi njegov glas srhljivo popači. Nenadoma me prešine strah in vse se spremeni. Osta­ nem sama, na cesti. Nekaj zaslišim. Ozrem se in vidim, da drvi proti meni krdelo podivjanih črnih konjev. Prepozno je, da bi zbežala, in nikamor se ne morem skriti. Čez mene bodo stekli, 13

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 13

5/9/13 1:56 PM

vem. S svojimi kopiti me bodo potolkli. V silni grozi poskušam zavpiti.

Takrat zaslišim: »Pomiri se, pomiri se.« »Kaj je?« »Zbudi se. Sanjala si.« Nad mano se sklanja mama. »Vstani, obleci se, hitro.« Zazrem se v strop. Globoko diham. Potipam pižamo – prezno­ jena sem. Mama me je prebudila iz more. Je že jutro? Ne razu­ mem, kaj hoče od mene.

Ona pa ne čaka. Z mene odločno potegne prešito odejo in name vrže obleko. »Takoj! Slišiš? Takoj se obleci in pridi dol.« Potem odide in za sabo pusti odprta vrata. Na hodniku je pri­ žgana luč. Poškilim na budilko na nočni omarici. Petnajst minut čez polnoč. Najbrž se je ustavila ali pa pokvarila, pomislim.

Spet se zavijem v odejo in zaprem oči, ki se mi kar lepijo sku­ paj. Že tonem nazaj v sanje, ko me ponovno zbudi. V naročju drži Andraža, ki trdno spi. »A-a, ne boš spet zaspala!« reče ostro in me znova odkrije, a tokrat odejo odvrže v kot. »Andraža odnesem v avto in ti imaš natanko dve minuti, da se oblečeš. Ali pa te polijem z mrzlo vodo.« Le kaj ji je? Kaj zdaj hoče od mene? Moji udi so težki in lep­ ljivi, sedem na rob postelje in postavim noge na tla. Slečem si pi­ žamo. Počasi si navlečem kavbojke in potegnem pulover čez glavo.

Mama se vrne in me gleda. »Kaj je, mama? Zakaj se moram obleči?« »Pohiti. Na pot moramo,« odgovori s tihim glasom, ki se mi zdi nerazumljivo čuden.

14

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 14

5/9/13 1:56 PM

»Se je kaj zgodilo?« »Kasneje ti bom vse povedala.« Preveč sem zaspana, da bi se s tem ukvarjala. Nataknem si umazane nogavice, ki sem jih pred spanjem odvrgla pod posteljo.

Nestrpno me potegne za roko. »Pridi,« pravi, »se boš že potem uredila.« Na hodniku si obujem superge, mama pa mi poda vetrovko in me potisne skozi vhodna vrata. Zaklene hišo. Zunaj je tema.

Ulična svetilka v bližini ne sveti že nekaj dni, le rumen snop sve­ tlobe z družinskega avtomobila, ki prižgan stoji pred hišo, reže v črnino našega dvorišča.

Potisne me na sovoznikov sedež. »Pripni se,« mi ukaže, sede za volan in spelje, kot bi se ji strašno mudilo.

Ozrem se. Zadaj Andraž spi v svojem otroškem sedežu. Opa­ zim, da je tudi on popolnoma oblečen. Ga je oblekla med spanjem?

Pogledam še mamo. Urejena je in ogrnjena v jesenski plašč.

Njena torbica je na zadnjem sedežu. Na armaturni plošči leži njen prenosni telefon. »Kam gremo? Kaj se je zgodilo?« jo vprašam. »Nekam se moramo odpeljati. Vse ti bom pojasnila. Ampak ne zdaj. Kasneje. Nasloni se nazaj in poskusi zaspati.« Še nikoli prej je nisem slišala, da bi govorila tako odločno. Vse skupaj je tako čudno, da sem čisto zbegana in brezvoljna. Pred­ vsem pa zaspana. V avtu je toplo. Sedež porinem nazaj in se udob­ neje namestim. Skozi priprte oči jo kratek čas opazujem, kako iz našega naselja zapelje proti glavni cesti. Izbere uvoz na avtocesto.

Kmalu zatem me premaga spanec.

15

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 15

5/9/13 1:56 PM

Mama

Šele zdaj začenjam razumeti, kako pomembno je, da ne raz­ mišljam o prihodnosti, še manj pa o preteklosti. Med vožnjo si pomagam z nasvetom, ki mi ga je dala svetovalka. Rekla je: »Ne dovolite, da bi vam misli bežale v tisto, kar je bilo, ali v tisto, kar bi se lahko zgodilo.« Premlevanje teh stvari bi me iztirilo, že tako sem preveč živčna.

Dlani močno stiskam okrog volana, kot da je to rob nad prepa­ dom, ki me ščiti pred padcem v globino. In vozim skozi temo, čez polovico države, čez moje življenje ven, v svobodo, v nekaj dru­ gega, kar bo bolj svetlo in prijazno. Tako kot se moje roke tiščijo volana, se v sebi oprijemam upanja, da bo odslej vse bolje – čeprav na začetku gotovo še ne bo tudi lažje.

Otroka spita. Bojim se, da bi se Ajda prehitro prebudila. Nje­ nih vprašanj ne bi prenesla. Ajda se ne da kar tako. Sprašuje in vrta vame, da se ji ne morem upreti. Ponavadi obvelja njena volja.

Tega si zdaj ne morem dovoliti. Pogledujem k njej in preverjam, ali spi. Svetovalkin nasvet je bil dober. Res deluje. Rekla mi je, da naj punca najprej trdno zaspi, nato naj jo zbudim, spravim v avto, pa bo spala naprej in bo dala mir.

In tako je tudi bilo.

Prijazna je, ta svetovalka. Zagotovila mi je, da mi bodo pomagali.

Naj nič ne skrbim, je rekla. Samo pridem naj, potem bodo vse pre­ vzeli v svoje roke. In zdaj sem na poti. Vozim, čeprav sem tako utru­ jena, da bi lahko ustavila avto ob cesti, zaprla oči in spala do smrti. A to ni navadna utrujenost. To je od teže bremena, ki ga nosim že nekaj let. Še malo moram zdržati, se opogumljam, potem bo tega konec.

16

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 16

5/9/13 1:56 PM

Držim se napotkov, ki mi jih je svetovalka dala po telefonu. Ko se približam glavnemu mestu, zavijem na mestno obvoznico in poiščem pravi izvoz. Vozim po mestni vpadnici naprej in zapeljem na prvo bencinsko črpalko. Tu naj bi me čakala njihova prosto­ voljka, je obljubila.

Ajda

Na ovinku z glavo butnem ob okensko steklo. To me prebudi.

Sprva nič ne razumem in se povsem brez misli zaspano oziram naokrog. Mama vozi. Pravkar smo zavili na široko štiripasovno cesto. V mestu smo, v večjem mestu, ampak ne znam presoditi, v katerem. Ozrem se. Zadaj spi Andraž. Poškilim na uro na arma­ turni plošči. Nekaj čez dve je. Ponoči, seveda – ulične svetilke osvetljujejo speče mesto. Megleno je.

Počasi mi začne kapljati v glavo: mama naju je sredi noči po­ brala in nekam odpeljala. Kaj se dogaja? Vznemirjeno se dvignem na sedežu. »Ah, prebudila si se,« se oglasi mama. »Smo že skoraj tam.« Kje? bi morala vprašati, pa mi ne gre z jezika. Mama prižge desni smerokaz in zavije na bencinsko črpalko. Pa očitno ne na­ merava točiti goriva, saj zapelje nekoliko naprej, se ustavi in stopi iz avta. Ob avtu se takoj pojavi neka mlada ženska in se rokuje z mamo. Mama pokaže na naju. Ženska pokima, nekaj govori in maha z rokami. Slišim njuna glasova, a ju ne razumem. Vse sku­ paj se mi zdi zelo čudno. Mama se nato vrne v avto. »Kaj se dogaja?« vprašam.

17

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 17

5/9/13 1:56 PM

»Nič,« odvrne. »Še malo potrpi, pa boš lahko spala naprej.« Ni pravi trenutek, da bi vanjo še naprej vrtala z vprašanji.

Tista ženska sede v svoj avto in mama zapelje za njo. Nekaj časa ji sledi po mestnih ulicah. Končno se ustavimo in parki­ ramo pred starejšo hišo, ki stoji v temi. Mama izstopi in mi mi­ mogrede navrže, naj se pripravim. Pripravim na kaj? A je to ne­ kakšen motel, kjer bomo prespali? Na hiši ni videti nobenega napisa.

Stopim iz avta in strese me mraz. Mama dvigne Andraža, ki se sploh ne prebudi. V spanju nekaj zamrmra in se stisne k njej.

Pristopi tista ženska in ji reče, da lahko najprej malega položi v posteljo, potem pa bosta skupaj prenesli stvari.

Kakšne stvari?

Mama pokima in odnese Andraža v hišo. Ženska mi ponudi roko in se predstavi. Res je zelo mlada, morda je študentka. Pravi, da je Ana in da dela tu kot prostovoljka. Nato mi reče, naj ji kar sledim. Zmeda v moji glavi je popolna. Kakšna prostovoljka? Kam smo prišli?

Vstopimo in pokaže nama sobo s tremi posteljami v prvem nadstropju. Mama odloži Andraža in ga pokrije z odejo. »Kar sleci se in zaspi,« mi ukaže in spet odide ven s to prosto­ voljko.

Ne morem je ubogati. Vse v meni se upira, da bi legla v to tujo posteljo in zaspala. Osuplo sedem na njen rob in omotična buljim v pod. Zakaj naj bi zdaj spala v tej postelji? Toda noč je, sredi noči.

Kaj pa naj počnem? Sezujem se, ležem in se oblečena pokrijem z odejo. Mama in tista ženska se vrneta s polnimi rokami plastičnih 18

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 18

5/9/13 1:56 PM

vrečk, kot z nakupov. Mami visi čez ramo moj šolski nahrbtnik.

Vse to odložita na tla. »Zdaj pa se naspite,« potiho reče prostovoljka Ana mami. »Do­ poldne boste lahko z mojo kolegico uredili nekaj stvari, formalne zadeve pa vas čakajo šele v ponedeljek, ko se svetovalke vrnejo v službo.« Mama utrujeno pokima in se zahvali. Kaže, da ji je vse jasno. Ana odide in za sabo zapre vrata. Mama sede na posteljo in se sezuje. »Mami,« rečem tiho, »mi prosim poveš, kje smo? In zakaj smo tu?« »Jutri,« odvrne. »Zelo sem utrujena. Vzela bom eno tabletko, da bom lahko spala. Če te Andraž zbudi z jokom, mu daj malo piti, prav?« mi naroči in na mizo postavi stekleničko s čajem. Šele zdaj si sleče plašč, ga položi čez stol, iz torbice pa potegne škatlico s tabletami, eno pogoltne in kar v obleki leže v posteljo poleg Andraža.

Kmalu se zasliši njeno mirno dihanje. Sama pa ne morem več zaspati. Ležim in gledam v strop. Hiša je tiha, nekje le kratko za­ joka otrok. Kasneje zaslišim vodo, ki jo je nekdo potegnil v stra­ nišču. Dvignem se in pogledam skozi okno – zunaj se je megla zgostila, ničesar ni videti. Sežem po svoji vetrovki in pobrskam po žepih. Sem vzela telefon s sabo? Poskušam se spomniti, kam sem ga sinoči odložila. Na nočno omarico? Poleg postelje? Ne morem ga najti, v nobenem žepu ga ni. Pograbi me nerazložljiva groza in le s težavo se obvladam, da ne planem skozi vrata in ste­ čem ven na ulico.

Dolgo ne morem zaspati; vse dokler se zunaj ne začne daniti.

19

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 19

5/9/13 1:56 PM

Ana, prostovoljka / krizni center

Preden odidem domov, napišem kratko poročilo za svetovalke: »Gospo Zupanc in njena dva otroka sem brez zapletov pripeljala v KC. Pokazala sem jim sobo. Bili so utrujeni in so takoj zaspali.

Gospa Zupanc mi je zaupala, da se boji hčerine reakcije, saj je v puberteti postala težavna. Potolažila sem jo, da bo tukaj dobila vso pomoč. Zjutraj bo z njimi Matejka.« Tudi Matejki napišem kratko sporočilo o novih stanovalcih.

Gotovo se bo morala precej ukvarjati z njimi.

20

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 20

5/9/13 1:56 PM

VSEBINA

Konec

5

Krizni center

21

Varna hiša

46

Klapa

90

Nesreča

209

Pekel

275

Nov začetek

296

Zahvale

306

Spremna beseda

307

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 314

5/9/13 1:56 PM

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 315

5/9/13 1:56 PM

Zbirka Odisej Urednica Alenka Veler Neli Kodrič Filipić SOLZE SO ZA LUZERJE Prva izdaja Spremna beseda Majda Mramor Fotografija na naslovnici Jana Urbas Jezikovni pregled Meta Matjačič Zbirko oblikovala Jerneja Rodica Knjigo opremil in tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.

Naklada 900 izvodov Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na www.emka.si CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-311.2 KODRIČ, Neli Solze so za luzerje / Neli Kodrič Filipić ; [spremna beseda Majda Mramor].

– 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. – (Zbirka Odisej) ISBN 978-961-01-2242-5 265349888 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Solze so za luzerje_PRELOM.indd 316

5/9/13 1:56 PM