Ne povej nikomur

© Béatrice Le Grand

Harlan Coben (1962) je izjemno uspešen ameriški avtor kriminalnih roma­ nov. Edini do zdaj je prejel vse tri najuglednejše nagrade za žanrsko pisanje (edgar, anthony in shamus). V romanih večinoma odstira pretekle dogodke, nerešene, spregledane in napačno interpretirane umore ali nesreče.

Njegova dela so natisnjena v 47 milijonih izvodov in objavljena v 40 jezikih.

Po romanu Ne povej nikomur so leta 2006 v Franciji posneli večkrat nagrajeno filmsko uspešnico.

Ne povej nikomur je zgodba o izgubi in odrešitvi. Prične se povsem nedolžno.

Dr. David Beck z ljubljeno ženo Elizabeth ob tihotnem jezeru praznuje oblet­ nico njunega prvega poljuba. A romantični konec tedna se sprevrže v trage­ dijo, ko Elizabeth ugrabijo in umorijo. Morilca sicer ujamejo in obsodijo, a David Beck nikakor ne more preboleti izgube.

Osem let pozneje na dan obletnice ženine smrti dobi elektronsko sporočilo s frazo, ki sta jo poznala samo on in Elizabeth … Toda tega ne sme povedati nikomur …

Pravi turbo roman, ki ga zagotovo ne boste odložili pred zadnjo stranjo.

Dennis Lehane

32,96 €

Povejte vsem za to knjigo!

People Magazine

Na prvi strani vas priklene k branju, na zadnji osupne.

Dan Brown

Naslov izvirnika: Tell No One © 2001 by Harlan Coben. Vse pravice pridržane. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., 2010.

Vse pravice pridržane.

Prevedel Miro Mrak

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.4 COBEN, Harlan, 1962Ne povej nikomur / Harlan Coben ; [prevedel Miro Mrak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga) Prevod dela: Tell no one ISBN 978-961-01-1526-7 254307840 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Z ljubečim spominom na nečakinjo Gabi Coben (1997–2000), našo čudovito malo Myszko …

Mala je rekla: »Kaj pa potem, ko smo mrtvi in nas ni več, me boš imel rad tudi takrat, se bo ljubezen nadaljevala?« Veliki je Malo objel in opazovala sta prelepo noč, na tem­nem nebu so žarele luna in zvezde. »Mala, poglej zvezde, kako žarijo in se bleščijo. Nekatere so umrle že davno tega, pa še vedno svetijo na nočnem nebu. Zato, Mala, veš, ljubezen kot zvezdna svetloba nikoli ne umre …« –Debi Gliori Ne glede na vse (Bloomsbury Publishing)

ZAHVALE

Preden zaÄ?nemo, bi vam rad predstavil ansambel: Izjemno urednico Beth de Guzman, pa tudi Susan Corcoran, Sharon Lulek, Nito Taublib, Irwyna Applebauma in ostale prvoligaĹĄke igralce pri Bantam Dellu; moja agenta Liso Erbach Vance in Aarona Priesta; Anne Armstrong-Coben, dr. Gena Riehla, Jeffreyja Bedforda, Gwendolen Gross, Jona Wooda, Lindo Fairstein, Maggie Griffin in Nilsa Lofgrena, ki so mi pomagali in mi vlivali pogum in Joela Gotlerja, ki me je spodbujal, priganjal in navdihoval.

Moralo bi biti nekakšno zloslutno šepetanje vetra. Ali pa morda mrazenje v kosteh. Nekaj pač. Nezemeljska pesem, ki bi jo lahko slišala le Elizabeth ali jaz. Nekakšno nenavadno svarilo. Obstajajo nesrečni dogodki, ki jih v življenju pravzaprav pričakujemo – na primer to, kar se je zgodilo mojim staršem –, in obstajajo drugačni črni trenutki, trenutki nenadnega nasilja, ki spremenijo vse.

Bilo je življenje pred tragedijo. In je življenje zdaj. A oboje ima le boleče malo skupnega.

Elizabeth je bila na najino obletnico molčeča, vendar to sploh ni bilo nič nenavadnega. Že kot mlado dekle je doživljala nepredvidljive napade melanholije. Takrat je utihnila in se prepustila globokemu razmišljanju ali

10

HARLAN COBEN

velikemu strahu, nikoli nisem znal ugotoviti, kdaj gre za katerega. Najbrž je bila to nekakšna skrivnost, toda takrat sem prvič med nama začutil globoko brezno. Najina zveza je preživela že toliko reči. Spraševal sem se, ali bo preživela tudi resnico. Ali, v tem primeru, neizrečene laži.

Klimatska naprava v avtomobilu je bila nastavljena na največjo moč. Dan je bil vroč in soparen. Čisto avgustovski. Preko Milfordskega mosta sva prečkala sotesko reke Delaware in v Pensilvaniji naju je pozdravil prijazen pobiralec cestnine. Petnajst kilometrov pozneje sem opazil napis JEZERO CHARMAINE – ZASEBNA LASTNINA. Zavil sem na makadamsko cesto.

Gume so ropotale in dvigale prah, da se je kadilo kot pri konjskem stampedu. Elizabeth je ugasnila avtoradio.

S kotičkom očesa sem opazil, da preučuje moj profil. Zanimalo me je, kaj vidi, in srce mi je razbijalo. Na desni sta dva jelena grizljala poganjke. Zdrznila sta se, se obrnila proti nama, in ko sta videla, da ju ne ogrožava, sta se pasla naprej. Peljal sem dalje in pred nama se je prikazalo jezero. Sonce se je spuščalo v zadnjih zdihljajih dneva in nebo se je obarvalo v škrlatno in oranžno. Zdelo se je, da je vrhove dreves zajel požar. »Še vedno ne verjamem, da res to počneva,« sem rekel. »Ti si začel vse skupaj.«

NE POVEJ NIKOMUR

»Ja, ko sem bil star dvanajst let.« Elizabeth se je rahlo nasmehnila. Ni se pogosto smejala, a ko se je, me je vedno nekaj prešinilo pri srcu. »Romantično je,« je vztrajala. »Trapasto je.« »Všeč mi je romantika.« »Všeč so ti neumnosti.« »Kadarkoli sva to počela, si dobil svoje.« »Kliči me gospod Romantični,« sem odvrnil.

Zasmejala se je in me prijela za roko. »Daj, no, gospod Romantični, temni se.« Jezero Charmaine. Ime si je izmislil moj dedek in to je babico neznansko jezilo. Hotela je, da bi ga poimenoval po njej. Ime ji je bilo Bertha. Jezero Bertha. Dedek niti slišati ni hotel za kaj takega. Dve točki zanj.

Pred kakšnimi petdesetimi leti je bilo jezero Charmaine letovišče bogataških otrok. Lastnik se je utopil in ded je jezero poceni kupil skupaj z okolico. Popravil je hišo direktorja tabora, večino preostalih zgradb ob jezeru pa je podrl. V gozdu, kamor nihče več ni zahajal, je hiš­ke za otroke prepustil zobu časa. S sestro Lindo sva jih z užitkom raziskovala, med ruševinami brskala za starodavnimi zakladi, se igrala skrivalnice ter si celo drznila stikati za Črnim možem, saj sva bila prepričana, da se skriva nekje v bližini in preži na naju. Elizabeth se nama je le redko pridružila. Skrivalnic se je bala.

11

12

HARLAN COBEN

Ko sva stopila iz avtomobila, sem zaslišal duhove preteklosti. Veliko jih je bilo, preveč, podili so se okoli in se borili za mojo pozornost. Zmagal je očetov. Jezero je bilo popolnoma mirno, toda prisegel bi, da lahko slišim očetov zmagovalni krik, ko se je pognal s pomola, si kolena tesno pritisnil k prsim, se zasmejal kot norec, in čakal sem na nevidni val, ki je vedno sledil. Oče je rad skočil zraven splava, na katerem se je sončila mati in se mirno zibala na vodi. Oštela ga je, vendar hkrati ni mogla zadržati smeha.

Pomežiknil sem in podobe so izginile. Vendar sem se spominjal, kako so v tihoti jezera odmevali naš smeh, kriki in pljuski, spraševal sem se, ali to valovanje in odmevi umrejo skupaj s tistimi, ki so jih povzročali, ali pa morda nekje v globini gozda med drevesi še vedno odzvanja očetovo veselo kričanje. Neumna misel, a tako pač je.

Veste, spomini so boleči. Lepi še najbolj od vseh. »Si v redu, Beck?« me je vprašala Elizabeth.

Obrnil sem se k njej. »Saj se bova dala dol, kajne?« »Pokvarjenec.« Z dvignjeno glavo in vzravnana se je odpravila po poti.

Nekaj hipov sem jo opazoval in se spominjal trenutka, ko sem jo prvič videl tako hoditi. Star sem bil sedem let in se s kolesom – tistim z dolgim sedežem in Batmanovimi nalepkami – peljal po Goodhart Road. Goodhart Road je

NE POVEJ NIKOMUR

bila strma in zavita, pravi kraj za mladega bistroumneža, ki divja s svojim kolesom. Navzdol sem drvel, ne da bi se držal za krmilo in se počutil frajerja, kot se običajno v takih primerih počuti sedemletnik. Veter mi je kuštral lase in v očeh so se mi nabrale solze. Pred Ruskinovo hišo sem opazil premikajoč se kombi, obrnil in – puf – tam je bila, moja Elizabeth, hodeč z jekleno hrbtenico, in že takrat, kot sedemletna deklica z modernimi čevlji, ogrlico prijateljstva in preveč sončnimi pegami, neverjetno samozavestna.

Spoznala sva se dva tedna pozneje v drugem razredu gospodične Sobel in od takrat – prosim, nikar se ne smejte, ko to pravim – sva bila nerazdružljiva. Odraslim se je najina povezanost zdela ljubka in hkrati nezdrava – najino osnovnošolsko prijateljstvo je preraslo v mladostno zaljubljenost, najstniško obsedenost in gimnazijsko zvezo. Vsi so pričakovali, da bova nekoč prerasla drug drugega. Celo midva sama. Oba sva bila bistra, Elizabeth še posebej, odlična učenca in razumna celo med nerazumno ljubeznijo. Vedela sva, da sva nenavadna.

In zdaj sva bila tu, stara petindvajset let, poročena že sedem mesecev, na kraju, kjer sva se kot dvanajstletnika prvič zares poljubila.

Neumno, vem.

Utirala sva si pot skozi gosto vejevje. Zaradi visoke vlage se je vse lepilo na naju. V zraku je lebdel smolnat

13

14

HARLAN COBEN

vonj po borih. Koračila sva naprej, skozi visoko travo.

Med hojo so se okoli naju dvigali roji komarjev in drugega mrčesa. Drevesa so metala dolge sence, ki se jih je dalo razlagati na sto načinov, kot bi hotela ugotoviti, kakšni so oblaki ali Rorschachove packe črnila.

Zavila sva s steze in se prebijala skozi gostejše rastje.

Pot je utirala Elizabeth. Jaz sem hodil dva koraka za njo, in če zdaj pomislim na to, se mi zdi to dejanje skoraj simbolno. Vedno sem bil prepričan, da naju nič ne more ločiti – saj to dokazuje najina preteklost, kajne? –, a zdaj bolj kot kadarkoli prej čutim krivdo, da sem jo odrival od sebe.

Svojo krivdo.

Spredaj se je Elizabeth usmerila proti veliki skali, podobni falusu, in tam, na desni, je bilo najino drevo. V skorjo so bile vrezane najine začetnice: E. P. + D. B.

In, da, okrog njih je bilo vrezano srce. Pod srcem je bilo dvanajst zarez, vsaka je pomenila obletnico prvega poljuba. Prav brihtno sem hotel pripomniti, kako trapasta sva bila, a ko sem opazoval Elizabethin obraz, pege, ki so izginile ali potemnele, obris brade, dolg, eleganten

NE POVEJ NIKOMUR

vrat, mirne zelene oči, temne lase, ki so ji kot debela vrv padali po hrbtu, sem se premislil. Skorajda bi ji povedal že takrat in tam, a me je nekaj ustavilo. »Ljubim te,« sem rekel. »Me že poskušaš položiti.« »Oh.« »Tudi jaz te ljubim.« »V redu, v redu,« sem odvrnil in se pretvarjal, da sem jezen, »zdaj pa ti poskušaš položiti mene.« Nasmehnila se je, toda v nasmehu sem začutil obotavljanje. Objel sem jo. Ko je imela dvanajst let in sva nazadnje le zbrala pogum, da sva to storila, je prekras­ no dišala po sveže umitih laseh in jagodnih lizikah. Ta novost me je povsem prevzela, in, jasno, prevzelo me je tudi vznemirjenje raziskovanja. Danes je dišala po špans­ kem bezgu in cimetu. Poljub je bil kot topla svetloba prav sredi mojega srca. Ko sta se najina jezika srečala, sem še vedno zadrhtel. Elizabeth se mi je zasopla iztrgala iz objema. »Boš ti imel to čast?« je vprašala.

Podala mi je nož in na drevo sem vrezal trinajsto črtico. Trinajst. Morda se je v tej številki skrivalo svarilo.

Ko sva se vrnila k jezeru, je bilo že temno. Bleda luna je svetila kot osamljen svetilnik. Tisti večer ni bilo nobenih zvokov, še škržati so bili tiho. Z Elizabeth sva se

15

16

HARLAN COBEN

v naglici slekla. V mesečini sem jo opazoval in v grlu se mi je naredil cmok. Zaplavala je prva, jezero je komajda kaj vzvalovilo. Nerodno sem ji sledil. Voda je bila presenetljivo topla. Elizabeth je plavala z močnimi enakomernimi zamahi in skozi vodo je drsela tako lahkotno, da se je zdelo, kot da se ji ta umika in ji dela prostor. Jaz sem čofotal za njo. Zvoki so se razlivali prek jezera kot žabice. Obrnila se je in me objela. Njena koža je bila topla in mokra. Ljubil sem to kožo. Še tesneje sva se prižela drug k drugemu. Svoje prsi je pritisnila k mojim. Čutil sem bitje njenega srca in slišal njeno dihanje. Zvoki življenja.

Poljubila sva se. Moja roka je zdrsnila po njenem hrbtu.

Ko sva končala – ko se je vse spet zdelo čisto prav –, sem zgrabil splav in se potegnil nanj. Sopihal sem, noge so se mi tresle in stopala bingljala v vodi.

Elizabeth se je namrščila. »Kaj, zdaj misliš zaspati?« »Zasmrčati.« »Pih, kakšen dedec.« Sklenil sem roke okoli vratu in se ulegel na hrbet. Pred luno je zaplaval oblak in noč je barvo iz modre spremenila v nekakšno brezbarvno sivo. Zrak je bil negiben. Slišal sem Elizabeth, kako iz vode pleza na pomol. Moje oči so se poskušale prilagoditi temi. Komaj sem lahko razbral obris njene gole postave. A vseeno je preprosto jemala dih. Opazoval sem jo, kako se je sklonila in si ožela mokre lase. Potem je napela hrbtenico in vrgla glavo nazaj.

NE POVEJ NIKOMUR

Moj splav je odneslo dlje od obale. Premišljeval sem o vsem, kar se mi je zgodilo, vendar niti sam nisem mogel popolnoma razumeti. Splav se je še naprej oddaljeval.

Elizabeth sem začenjal izgubljati izpred oči. Ko je izginjala v mraku, sem se odločil: povedal ji bom. Povedal ji bom čisto vse.

Odločno sem si prikimal in zaprl oči. Zdaj sem v prsih čutil olajšanje. Poslušal sem vodo, ki je pljuskala ob splav.

Potem sem zaslišal, da so se odprla avtomobilska ­vrata.

Sédel sem. »Elizabeth?« Razen mojega dihanja popolna tišina.

S pogledom sem znova iskal njen obris. Težko ga je bilo najti, a za trenutek mi je uspelo. Ali pa se mi je vsaj zdelo tako. Nisem več prepričan in najbrž niti ni pomembno.

Morda pa je stala čisto pri miru in me opazovala.

Morda sem pomežiknil – tudi v to nisem več povsem gotov –, in ko sem spet odprl oči, je izginila.

Srce mi je skočilo v grlo. »Elizabeth!« Nobenega odgovora.

V meni se je širila panika. Skočil sem s splava in plaval proti pomolu. Moji zamahi so bili glasni, zdeli so se mi oglušujoči. Nisem mogel slišati, kaj se dogaja, če sploh kaj, zato sem se ustavil.

17

18

HARLAN COBEN

»Elizabeth!« Nekaj dolgih trenutkov ni bilo nobenega zvoka. Oblak je še vedno visel pred luno. Morda se je odpravila gor v kočo. Morda je hotela vzeti kaj iz avtomobila. Odprl sem usta in jo znova poklical.

Takrat sem zaslišal njen krik.

Potopil sem glavo v vodo in plaval, plaval na vso moč, roke so veslale, z nogami sem divje brcal. Vendar sem bil še vedno zelo daleč od pomola. Med plavanjem sem poskušal gledati, a je bilo pretemno, luna je ponujala le kanček zasenčene svetlobe, ki ni osvetljevala ničesar.

Zaslišal sem nenavaden zvok, kot bi nekdo nekaj vlekel.

Pred seboj sem zagledal pomol. Šest, sedem metrov, nič več. Zaplaval sem še hitreje. V pljučih mi je gorelo.

Pogoltnil sem nekaj vode, z rokami sem se stegoval naprej in na slepo tipal v temi. Potem sem jo našel. Lestev.

Zgrabil sem jo, se dvignil iz vode in zlezel na pomol. Elizabeth ga je zmočila. Ozrl sem se proti koči. Pretemno je bilo. Videl nisem ničesar. »Elizabeth!« Nekaj bejzbolskemu kiju podobnega me je udarilo v pleksus. Izbuljil sem oči. Zvil sem se in se dušil. Zraka ni bilo. Še en udarec. Tokrat je pristal na temenu. Počilo je in se zabliskalo, zdelo se mi je, kot da bi mi kdo v glavo zabil žebelj. Noge so me izdale in padel sem na kolena.

NE POVEJ NIKOMUR

Popolnoma zmeden sem si z rokami pokril glavo in se poskušal zavarovati. Naslednji udarec – zadnji – me je od strani zadel v obraz.

Vrglo me je nazaj, padel sem v jezero. Oči sem imel zaprte. Znova sem zaslišal Elizabethin krik – tokrat je zavpila moje ime –, toda zvok, vsi zvoki so se pridušili, ko sem se potopil pod gladino.

19

Osem let pozneje Kmalu mi bo srce strlo še eno dekle. Imela je rjave oči, kodraste lase in čudovit nasmeh. Nosila je zobni aparat in stara je bila štirinajst let in … »Si noseča?« sem jo vprašal. »Ja, doktor Beck.« Na vso moč sem se trudil, da ne bi zaprl oči. Saj ni bilo prvič, da sem srečal nosečo najstnico. Celo danes ni bilo prvič. V bolnišnici Washington Heights sem bil otroški zdravnik, že vse odkar sem pred petimi leti končal stažiranje v bližnjem medicinskem centru Columbia-Presbyterian. Naši pacienti so bili ljudje, ki jih je pošiljalo socialno skrbstvo (beri: revni) in nudili smo jim splošno medicinsko oskrbo, kar je vključevalo tudi porodništvo,

22

HARLAN COBEN

interno medicino in seveda pediatrijo. Veliko ljudi misli, da to počnem iz gole dobrosrčnosti. Meni se že ne zdi tako. Rad sem pediater. Ni pa mi najbolj všeč to početi v bogatem predmestju med razvajenimi mamicami in očeti z manikiranimi nohti, torej med ljudmi, kakršen sem sam. »In kaj nameravaš?« me je zanimalo. »Midva. Jaz in Terrell. Zelo sva srečna, doktor Beck.« »Koliko je star Terrell?« »Šestnajst.« Pogledala me je, bila je srečna in smehljala se je. Znova mi je nekako uspelo, da nisem zaprl oči.

Pri vsem skupaj me je vedno – čisto vedno – presenetilo, da večina teh nosečnosti ni bila posledica nepazljivosti. Ti otroci so hoteli imeti otroke. Tega nihče ne razume. Med mladino se govori o nadzorovanju rojstev in vzdržnosti in to je vse lepo in prav, toda v resnici imajo njihovi frajerski prijatelji otroke in so deležni vse mogoče pozornosti, zato torej, hej, Terrell, zakaj ne bi poskusila še midva? »Ljubi me,« mi je zaupala štirinajstletnica. »Si že povedala materi?« »Ne še.« Zgrbila se je vase in zdaj je bila spet videti stara le štirinajst. »Upala sem, da mi boste pri tem pomagali.« Prikimal sem. »Jasno.«

NE POVEJ NIKOMUR

Naučil sem se, da ne smem soditi. Jaz sem tisti, ki posluša. Sočustvuje. Ko sem bil še stažist, sem pridigal.

Na paciente sem gledal zviška in jih ošteval, kako samouničujoče je njihovo vedenje. Toda nekega hladnega manhattanskega popoldneva me je zdelana sedemnajst­ letnica, ki je imela že tretjega otroka s tretjim očetom, pogledala naravnost v oči in mi povedala neizprosno resnico. »Ne poznate mojega življenja.« Pretreslo me je. Zato zdaj poslušam. Nehal sem igrati dobrohotnega belca in postal sem boljši zdravnik. Tej štirinajstletnici in njenemu otroku bom poskušal omogočiti kar najboljšo oskrbo. Ne bom ji povedal, da jo bo Terrell zapustil, da si je pravkar zaloputnila vrata v prihodnost, kar velja za večino tukajšnjih pacientov, in da se ji bo, še preden bo dopolnila dvajset let, nekaj podobnega zgodilo s še najmanj dvema moškima. Če bi preveč razmišljal o tem, bi se mi zmešalo.

Nekaj časa sva se pogovarjala, ali, bolje rečeno, ona je govorila, jaz pa sem poslušal. Ordinacija, ki je bila obenem tudi pisarna, je bila velika približno toliko kot zaporniška celica (saj ne, da bi to vedel iz lastne izkušnje) in obarvana v bolnišnično zeleno, bila je podobne barve kot stranišča na osnovnih šolah. Na vratih je visel plakat s črkami in številkami za preizkušanje vida. Na eni steni je visela obledela podoba Disneyjevih ­junakov, na drugi pa velik plakat s piramido zdrave prehrane. Moja

23

24

HARLAN COBEN

štirinajstletna pacientka je sedela na bolniški postelji, ki smo jo za vsakega otroka posebej prekrili s svežim papirjem. Način, kako se je papir odvijal z role, me je spominjal na zavijanje sendvičev v Carnegie Deli.

V ordinaciji je bilo zadušljivo vroče, toda to je bilo za prostor, kjer se morajo otroci pogosto sleči, tudi prav. Na sebi sem imel običajno pediatrično uniformo: kavbojke, superge, srajco in pisano kravato, na kateri je pisalo Rešite otroke. Bele halje nisem nosil. Mislim, da se je otroci bojijo.

Moja štirinajstletnica – da, nikakor ne morem mimo njenih let – je bila priden otrok. Smešno je, da so vsi taki.

Priporočil sem ji ginekologa, ki mi je bil všeč. Potem sem se pogovoril z materjo. Nič novega ali presenetljivega.

Kot sem že povedal, to počnem skoraj vsak dan. Ko je odhajala, sva se objela. Prek njene rame sva se z materjo spogledala. Vsak dan k meni vozijo otroke matere, ki imajo v povprečju petindvajset let; ob koncu tedna bi lahko preštel na prste ene roke tiste, ki so poročene.

A rekel sem že, da nočem soditi. Vendar pa opazujem.

Ko sta odšli, sem začel izpolnjevati dekletovo kartoteko. Prelistal sem nekaj strani nazaj. Bila je moja pacientka, ko sem še stažiral. To pomeni, da je bila takrat stara osem let. Pogledal sem, kako hitro je rasla. Spomnil sem se je kot osemletnice in pred očmi se mi je pojavila njena takratna podoba. Ni se dosti spremenila. Nazadnje sem le zaprl oči in si jih pomel.

NE POVEJ NIKOMUR

Zmotilo me je vpitje Homerja Simpsona: »Pošta! Pošta je prišla! O-ooo!« Odprl sem oči in pogledal proti monitorju. Na njem je bil enak Homer Simpson, kot ga lahko vidimo v televizijski nanizanki Simpsonovi. Nekdo je spremenil računalniško opozorilo 'dobili ste pošto' v Homerjevo kričanje.

Bilo mi je všeč. Zelo mi je bilo všeč.

Ravno sem hotel pregledati pošto, ko me je zmotilo piskanje telefona. Wanda, receptorka, je rekla: »Vaša, uh, hmm, vaša, em … Shauna je na zvezi.« Razumel sem njeno zmedenost. Zahvalil sem se ji in pritisnil na utripajoči gumb. »Zdravo, cukrček.« »Ne trapaj,« je odvrnila. »Tukaj sem.« Prekinila je zvezo. Vstal sem in se odpravil po hodniku, ona pa je stopila v zgradbo. Shauna je v prostor stopila, kot da je njen. Bila je visoka manekenka, ena redkih, ki so znane le po imenu. Shauna. Kot Cher ali Fabio. V višino je merila meter šestinosemdeset in tehtala šestinosemdeset kilogramov. Lahko si predstavljate, da so se za njo obračale vse glave, in tudi tiste v čakalnici niso bile izjema.

Shauni se ni zdelo vredno ustaviti se na recepciji in tudi receptorka je pametno ugotovila, da je ne gre ustav­ ljati. Odprla je vrata in me pozdravila z besedama: »Kosilo. Takoj.« »Saj sem ti povedal, da bom imel delo.«

25

26

HARLAN COBEN

»Vzemi plašč,« je nadaljevala. »Zunaj je mrzlo.« »Poslušaj, v redu je. Obletnica je tako ali tako šele jutri.« »Izmikaš se.« Obotavljal sem se in vedela je, da me je ujela. »Daj, no, Beck, zabavno bo. Kot na kolidžu. Se spomniš, kako sva hodila ven in si skupaj ogledovala vroče bejbe?« »Nikoli nisem buljil v vroče bejbe.« »Oh, seveda, jaz sem bila tista. Pojdi po plašč.« Ko sem se vračal v svojo ordinacijo, se mi je ena od mater na široko nasmehnila in me potegnila na stran. »V živo je še veliko bolj čudovita,« je zašepetala. »Eh,« sem odvrnil. »Sta vidva …« Z rokami je pokazala, kaj hoče povedati. »Ne, hodi z nekom drugim,« sem pojasnil. »Res? S kom pa?« »Z mojo sestro.« Jedla sva v ceneni kitajski restavraciji, kjer nama je stregel kitajski natakar, ki je znal le špansko. Shauna, na sebi je imela brezhibno modro obleko z izrezom, ki je udaril kot Črni ponedeljek, se je namrščila. »Svinjino moo shu v tortilji?« »Pa tvegajva,« sem odvrnil.

Srečala sva se že prvi dan na kolidžu. Nekdo v prijavni službi je zamočil in mislil, da ji je ime Shaun …, da je

NE POVEJ NIKOMUR

moški, tako da sva postala sostanovalca. Skoraj bi se že pritožila nad napako, ko sva začela klepetati. Plačala mi je pivo. Postajala mi je všeč. Nekaj ur pozneje sva se odločila, naj ostane tako, kot je, saj bi utegnila biti najina druga sostanovalca živ obup.

Hodil sem na kolidž Amherst, majhno ekskluzivno ustanovo v zahodnem Massachusettsu, in če kje na tem svetu obstaja boljša šola, je ne poznam. Elizabeth, ki je imela tudi poslovilni govor na gimnaziji, si je izbrala Yale. Lahko bi si bila izbrala isti kolidž, a sva se pogovorila in se odločila, da bo to še en odličen preizkus najine zveze. Spet sva poskušala narediti nekaj odraslega. Rezultat? Pogrešala sva se kot nora. Ločitev je še poglobila najino predanost in najini ljubezni prispevala novo dimenzijo – daleč od oči, srce pa nori.

Trapasto, saj vem.

Med jedjo je Shauna vprašala: »Bi lahko nocoj pazil na Marka?« Mark je bil moj petletni nečak. Nekje v zadnjem letniku je Shauna začela hoditi z mojo starejšo sestro Lindo.

Pred sedmimi leti sta se zaobljubili. Mark je bil seveda stranski produkt, recimo, njune ljubezni, seveda s kančkom pomoči umetne osemenitve. Linda je bila njegova mati, Shauna pa ga je posvojila. Očitno sta bili malce staromodni in sta hoteli, da ima njun sin opravka tudi z moško vlogo očeta. Našli sta mene.

27

28

HARLAN COBEN

»Ni problema,« sem odvrnil. »Tako ali tako sem si želel videti najnovejši Disneyjev film.« »Ta nova Disneyjeva bejba je punca in pol,« je rekla Shauna. »Njihova najbolj vroča od Pocahontas naprej.« »Dobro, da vem,« sem zamomljal. »In kam gresta vidve z Lindo?« »Čisto sem že uničena. Zdaj ko so lezbijke v modi, je najin urnik obupen. Skorajda pogrešam čase, ko smo se skrivale v omarah.« Naročil sem pivo. Morda ga ne bi smel, toda eno ne more prehudo škoditi.

Tudi Shauna si je naročila svojega. »Torej si nehal s tisto, kako ji je že ime?« jo je zanimalo. »Brandy.« »Seveda. Mimogrede, luštno ime. Ima sestro z imenom Whiskey?« »Samo dvakrat sva šla ven.« »Fino. Suha mrha je bila. Poleg tega imam nekaj popolnega zate.« »Ne, hvala,« sem odvrnil. »Morilsko postavo ima.« »Nikar mi ne urejaj zmenkov, Shauna. Lepo prosim.« »Zakaj pa ne?« »Se spomniš zadnjega?« »S Cassandro?« »Tega, ja.«

NE POVEJ NIKOMUR

»In kaj je bilo narobe z njo?« »Prvič, lezbijka je.« »Jezus, Beck, pravi čistun si.« Zazvonil je njen mobilni telefon. Naslonila se je nazaj in odgovorila na klic, toda pogleda ni niti za hip odmak­ nila z mojega obraza. Nekaj je zalajala in se našobila. »Iti moram,« je pojasnila.

Pomignil sem za račun. »Ti boš na vrsti jutri zvečer,« je slovesno oznanila.

Zaigral sem presenečenje. »Nimajo lezbijke nobenih načrtov?« »Jaz ne. Tvoja sestra pa. Gre na komemoracijo v spomin na Brandona Scopa.« »In ti ne greš z njo?« »Ne.« »Zakaj ne?« »Nočeva pustiti Marka samega dva večera zapored.

Linda pa mora iti. Poskuša si pridobiti zaupanje. Jaz si bom vzela prosto. Torej se oglasi jutri zvečer, prav? Naročila bom večerjo in z Markom bomo gledali videe.« Jutri je obletnica. Če bi bila Elizabeth še živa, bi na tisto drevo vrezala enaindvajseto zarezo. Čeprav se bo morda komu zdelo čudno, jutrišnji dan zame ne bo posebej težak. Na obletnice in Elizabethine rojstne dneve sem se že tako navadil, da lahko brez težav opravim z njimi. Težki so 'navadni' dnevi. Ko zgrabim daljinca in je

29

Zbirka Krimi Harlan Coben NE POVEJ NIKOMUR

Prva izdaja Prevedel Miro Mrak Uredil Boris Bogataj Oblikovala in tehnično uredila Sanja Janša Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o.

Naklada 1500 izvodov

© Béatrice Le Grand

Harlan Coben (1962) je izjemno uspešen ameriški avtor kriminalnih roma­ nov. Edini do zdaj je prejel vse tri najuglednejše nagrade za žanrsko pisanje (edgar, anthony in shamus). V romanih večinoma odstira pretekle dogodke, nerešene, spregledane in napačno interpretirane umore ali nesreče.

Njegova dela so natisnjena v 47 milijonih izvodov in objavljena v 40 jezikih.

Po romanu Ne povej nikomur so leta 2006 v Franciji posneli večkrat nagrajeno filmsko uspešnico.

Ne povej nikomur je zgodba o izgubi in odrešitvi. Prične se povsem nedolžno.

Dr. David Beck z ljubljeno ženo Elizabeth ob tihotnem jezeru praznuje oblet­ nico njunega prvega poljuba. A romantični konec tedna se sprevrže v trage­ dijo, ko Elizabeth ugrabijo in umorijo. Morilca sicer ujamejo in obsodijo, a David Beck nikakor ne more preboleti izgube.

Osem let pozneje na dan obletnice ženine smrti dobi elektronsko sporočilo s frazo, ki sta jo poznala samo on in Elizabeth … Toda tega ne sme povedati nikomur …

Pravi turbo roman, ki ga zagotovo ne boste odložili pred zadnjo stranjo.

Dennis Lehane

32,96 €

Povejte vsem za to knjigo!

People Magazine

Na prvi strani vas priklene k branju, na zadnji osupne.

Dan Brown