Slovenija praznuje

Slovenija praznuje

1

Fotografije Janez Bogataj in njegov arhiv, razen: arhiv Družine: Tatjana Splichal (str. 39, 325, 326); arhiv družine Vodopivec (str. 149 zgoraj); arhiv gostilne Istrska klet, Pomjan (str. 84 zgoraj); arhiv gostilne Mihovec, Zgornje Pirniče (str. 238); arhiv gostilne Šempeter, Bistrica ob Sotli (str. 82); arhiv Petra Hawline (str. 44 spodaj); arhiv Mladinske knjige Založbe (str. 246; Marko Pleško /str. 12, 102 zgoraj/; Marko Pršina /str. 119/; Tadej Regent /str. 252/; TIC Kamnik – Marko Prezelj /str. 266/; TD Laško /str. 182/; Daniel Zupan /str. 321, 338 spodaj/); arhiv Sadjarskega društva Mežiške doline (str. 279); arhiv sester klaris, Nazarje (str. 163); arhiv Sladke Istre (str. 253); arhiv TD Žirovski Vrh (str. 202, 203); arhiv Janeza Trontlja (str. 196, 197 zgoraj); Nejc Balantič (str.

136); Jorg Ceglar (str. 248); Matjaž Cvahtal (str. 165); Franc Čeh (str. 210); Katja Hrobat (str. 172 spodaj); Slavka Ilich (str. 170, 172 zgoraj, 173); Tomo Jeseničnik (str. 206 zgoraj, 247, 263, 277, 331, 341); Matej Jordan (str. 295); Ivan Meglič (str. 136 zgoraj in v sredi); Helena Ložar Podlogar (str. 151); Darinka Mladenovič (slika avtorja na zadnji platnici, str. 18, 21 spodaj, 28, 36, 42 zgoraj, 51, 52, 117, 124, 191, 192 zgoraj, 195, 204, 205 zgoraj, 214 spodaj, 219, 255, 256, 264, 268 spodaj, 273 v sredi in spodaj, 281, 284, 285, 315, 320, 338 spodaj, 339 zgoraj, 362 spodaj, 363, 364); Amir Muratović (naslovnica, str. 132, 133); Martina Piko Rustja (str. 22); Jože Potrpin (str. 206 spodaj, 207 zgoraj); Stane Rajer (str. 38); Valentin Rozman (str. 349 spodaj); Matej Slabe (str. 241); Denis Striković (str. 292); Miha Špiček (str. 358, 359); Borut Šraj (str. 49); Jože Teraž (str. 84 spodaj); Lucijan Velikonja (str. 55 zgoraj); zbirka Zmaga Tančiča (str. 121, 122, 123); Srdjan Živulović/Bobo (str. 20, 24, 25, 26, 27, 29, 33, 80, 89, 102 spodaj, 120, 129, 137 zgoraj in v sredi, 144, 169, 174, 175, 177, 179, 180, 186, 188, 197 v sredi, 198, 199, 212 spodaj, 214 zgoraj, 216, 234, 235, 270, 271, 313, 317, 338 zgoraj, 339 spodaj, 352 zgoraj, 365, 366); www.maribor-pohorje.si, Studio Zelnik (str. 367) Uredila Andreja Peček Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o.

Prva izdaja, naklada 3800 izvodov Cena 44,85 € © Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP ‒ Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 394.2(497.4) 398.33(497.4) BOGATAJ, Janez, 1947‒ Slovenija praznuje : sodobne šege in navade na Slovenskem / Janez Bogataj ; [fotografije Janez Bogataj ... et al.]. ‒ 1. izd. ‒ Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011 ISBN 978-86-11-15343-8 257671168 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava in druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

2

Janez Bogataj

Slovenija praznuje Sodobne šege in navade na Slovenskem

3

4

VSEBINA

Uvod

11

Novo leto (1. in 2. januar)

17

Trikraljevsko praznovanje in pravoslavni božič (6. januar)

21

25

Dobre želje in … maček!

Tretji božič

Proslave za ohranjanje spomina

Praznovanje pomembnih dogodkov med 2. svetovno vojno in obeleževanje spomina na žrtve povojnih pobojev

Krače za sv. Antona

Praznik sv. Antona Puščavnika (17. januar) Zaradi imena povezan z vinom

Praznik sv. Vincenca (22. januar)

30

33

37

39

Prešernov dan ali slovenski kulturni praznik (8. februar)

40

Že na začetku leta vse v znamenju ‘naj’!

Medijske in športne prireditve Konec božične dobe

Svečnica (2. februar)

Državni praznik kulture

Valentin – praznik trgovin

Valentinovo (14. februar)

45

50

Praznovanja za ženski in moški spol (8., 10., 19. in 25. marec)

81

O pustu so (bile) zrele neveste, o postu pa preste!

Pustovanje ali karneval

Marca praznujemo (skoraj) vsi

5

Spuščanje barčic in praznovanje začetka pomladi

Gregorjevo (12. marec)

87

90

93

118

Dan upora proti okupatorju (27. april)

125

127

Florjanovo (4. maj) in druga majska praznovanja

130

142

Potegavščine v zatonu

Prvi april

Po luni določeno praznično obdobje

Velikonočni krog in velikonočni čas

Šentjuri potrka na duri

Jurjevo (23. april) in jurjevanje

Stilizirani Triglav in kratica OF

Delavski praznik

Praznik dela (1. maj)

Bolj ali manj visoki mlaji

Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus

Praznovanja ob zaključku srednje šole in maturi Štirideset in petdeset dni po veliki noči

Vnebohod in binkošti

146

Krajevna in regionalna praznovanja v maju

152

157

159

Cviček, krompir in še kaj …

Brezove veje za okras in procesije

Praznik sv. Rešnjega telesa (četrtek po nedelji sv. Trojice) Novomašnik, bod’ pozdravljen

Nova maša ali primicija

6

Na vstopu v poletje

Prazniki in prireditve v juniju

164

Kres ali šentjanževo (24. junij) in dan državnosti (25. junij)

171

Kresovi za Ivana in državo

Praznovanja v domovini

Srečanja izseljencev in njihovih potomcev

176

179

Pivo in cvetje v Laškem (sredina julija)

181

184

Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren (15. avgust)

223

Festival kranjske klobase, Sora pri Medvodah (konec avgusta)

229

Kovanje umetnosti, umetnost kovanja

Kovaški šmaren v Kropi (2. julij) Več piva kot cvetja …

Praznična omizja poletja

Poletne prireditve in prazniki

Jasna velika maša sladko vince prinaša!

Zašpiljeno dobra od leta 1896

Praznovanje zmage nad samim seboj

Ramazanski bajram (30. avgust–1. september 2011)

233

Vrnitev Primorske k matični domovini (15. september)

236

Še en pomemben državni praznik za vso Slovenijo

Na semanji dan

Jesenski sejmi do novembra

237

248

Več buč kot glav

Kulinarične prireditve in prazniki ob zaključku letine od septembra do novembra

7

Malo za šalo, malo zares in veselica

Jesenske prireditve v vaseh

Ko se narod preobleče v kostume

Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku Pokorni podložniki zelenega carja in brucmajorja

Študentska brucovanja

Trgatev v vinogradih, za mizami in ob sodih!

Več vrst trgatev

262

265

267

272

280

Za mladino so počitnice praznik

Krompirjeve počitnice (konec oktobra, začetek novembra) Vsem Slovencom gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje …

Dan reformacije (31. oktober)

281

283

Dan spomina na mrtve ali vsi sveti (1. november) in verne duše (2. november)

287

Ne izumljena, ampak prevzeta tradicija

Noč čarovnic (31. oktober) Spomini na prednike

Iskanje poti in priložnosti za razumevanje in sobivanje

Kurban bajram (6.–9. november 2011)

291

293

Dan Rudolfa Maistra (23. november)

312

Advent ali adventni čas (štiri nedelje pred božičem)

314

Na Martina – teden dni praznik vina!

Martinovanje (11. november) Praznik slovenske vojske

Pričakovanje in priprava na božič

8

Pred prazniki bomo klali!

Koline ali furež

Prvi od treh dobrih mož v decembru

Miklavž (6. december)

328

334

Družinski praznik in božiček – drugi od treh dobrih mož v decembru

Božič (25. december)

Na isti dan praznujejo država in konji

Prazniki med božičem in Silvestrom Tretji dobri mož v decembru

Novoletna jelka in dedek Mraz

342

351

361

Silvestrovanja v presežnikih … s petardami in raketami

Silvester (31. december)

366

Opombe

369

Viri in literatura

374

Stvarno kazalo

376

9

Druženja, pogovori ob jedeh in vinih so značilne stalnice sodobnih praznovanj (Rožna dolina, Nova Gorica).

10

Uvod Od druge dopolnjene izdaje strokovno temeljnega, vsestransko popularnega in pogosto izrabljanega dela Praznično leto Slovencev, ki ga je napisal etnolog Niko Kuret, je preteklo že čez dvajset let [1]. V delu, ki je prvič izšlo v štirih knjigah med letoma 1965 in 1970 [2], je Kuret zbral kar najbolj popoln pregled dediščine šeg in navad v slovenskem kulturnem prostoru. Usmeritev avtorja k dediščini pove že podnaslov: Starosvetne šege in navade. To na videz drobno pojasnilo pove vse o časovni usmeritvi dela, kar so pa žal nekateri v strokovnih krogih prezrli in so avtorju očitali neupoštevanje sodobnih kulturnih oblik. Vendar, kot pravi avtor sam, je praznično leto v njegovem delu »v bistvu naše kmečko praznično leto. Kot táko je del naše kmečke omike, ta pa je bila na Slovenskem do druge svetovne vojske – v nasprotju z evropskim Zahodom – prevladujoča oblika naše ljudske omike sploh« [3]. Kuret se je torej posvetil dediščini šeg in navad na Slovenskem, ohranjeni v zapisanem zgodovinskem spominu in pričevanjih t. i. ustne zgodovine. Njegovo delo je temeljno samo v teh okvirih in je doživelo ter še doživlja številna povzemanja, prepisovanja, od novinarskih do strokovnih krogov. Vse to je dokaz, kako ‘uporabno’ in tudi priljubljeno je Praznično leto Slovencev danes, ko se vedno bolj usmerjamo k odstiranju preteklosti.

Kuretovo delo nadgrajuje prvi, veliko manj obsežen poskus Borisa Orla v Narodopisju Slovencev [4] ter pregled šeg in navad, povezanih s cerkvenim letom na Slovenskem, Metoda Turnška [5]. Časovni okvir od pomladi do zime omogoča primerno razlago posameznih pojavov, ki nas vo-

dijo v bolj odmaknjena obdobja zgodovinskega razvoja, ko je človek vse svoje ravnanje s pomočjo šeg usmerjal po rojevanju in ugašanju sonca ter po odnosu do drugega pomembnega nebesnega telesa, lune.

Snov pričujoče knjige sledi koledarju, temu neusmiljenemu merilcu dni, tednov, mesecev in let. Prinaša pregled sodobnih šeg in navad na Slovenskem, skupaj z genezo posameznih pojavnih oblik, od katerih segajo nekatere daleč nazaj v dediščino, druge pa imajo kratko življenjsko obdobje in jih je zanimivo opazovati kot pojave, ki se šele razvijajo. Skupno vsem je dejstvo, da se je vedno vse spreminjalo in se še vedno spreminja, vendar v različnih obdobjih zgodovinskega razvoja različno hitro. V knjigi so upoštevane najbolj značilne pojavne oblike, tako v vaseh kot v mestih in trgih, torej v različnih družbenih, kulturnih in geografskih okoljih. Nastajajo novi pojavi, nove šege in navade, praznovanja, čeprav se zdi, da včasih ‘klasična’ terminologija več ne ustreza za njihovo označevanje. Na eni strani imamo opraviti z vezmi, z zgodovinskim spominom, ki se v sodobnosti, tako kot vedno, preoblikuje, spreminja. Nekaj od tega poskušajo v bolj ali manj ‘pristnih’ oblikah ohranjati na igran način, kot gledališče zgodovine. Tradicionalne šege in navade, ali bolje rečeno njihova dediščina ima kadarkoli predvsem sodobno podobo in vsebino. To velja za celoten slovenski kulturni prostor, na katerem, še posebej zunaj meja Slovenije, prihaja do zanimivih novih oblik, ki so poleg splošnega razvoja tudi posledice stika z drugimi kulturami.

11

srečanja, skratka vse zvrsti in oblike, v katere so z zakonitostmi in strukturo sodobnih ritualov vpeti posamezniki, družine, skupine, prebivalci naselij, pokrajin, držav.

Na freski sv. Nedelje iz cerkve v Crngrobu so upodobljena dela, opravila in dejavnosti, ki se ne bi smeli izvajati ob nedeljah in praznikih.

Sodobne šege in navade pomembno sooblikujejo podobo slovenskega in skupnega, planetarnega sveta. Prav zato jim v mnogih drugih državah posvečajo veliko pozornosti. Namenjajo jim ustrezno družbeno skrb in podporo v kulturnih, turističnih, promocijskih in še kakšnih okvirih.

Zdi se, da se mi te pomembne sestavine premalo zavedamo, še zlasti po vstopu v novo tisočletje in ob velikih spremembah evropskega in celotnega sveta. Papagajsko prevzemanje tujih modelov in pojmovanj (od multikulturnosti naprej) poteka torej površinsko in tudi površno, saj pogosto ne znamo videti dogajanj v celovitih razsežnostih, v katere so jih vpeli in jih vpenjajo v ‘velikem’ evropskem svetu. Približevanje kultur omogoča nov, širši prostor brez meja in več medsebojnih stikov, vendar ob spoznavanju različnosti, lokalnih, regionalnih, narodnih posebnosti, drugačnosti. Vse to ne pomeni utapljanja in nabijanja na eno samo kopito, ampak obogatitev pogledov in spoznanj. K temu lahko prispevajo sodobne šege in navade, rituali, prazniki, ki danes niso le vezi z zgodovinskim spominom ali razvijajoča se dediščina, ampak tudi sodobne prireditve, dogajanja, 12

Tudi v strokovnih okvirih se je do konca 60. let 20. stoletja o šegah in navadah pisalo kot o nekakšnih razvojno nespremenljivih modelih.

Močne so bile težnje po oživljanju že mrtvih, pozabljenih ali le v zapisanem spominu ohranjenih pojavov. S strokovnim ‘blagoslovom’ so skušali obuditi ali rekonstruirati nekatere pustne like, ki pa so tako postali le objekt živega muzeja, saj je bila njihova pristna, vzročna povezanost z življenjem že davno pretrgana. Časovna spremenljivost in družbena določljivost šeg in navad sta pomenili torej pomemben premik v strokovnem pogledu, a jima zaradi skromne vpetosti v oblikovanje družbenega dogajanja dolgo časa ni uspelo prodreti na uporabno raven. Tako je pogosto prihajalo in še prihaja do nestrokovnih aplikacij, razumevanja, uporabe in celo zlorabe. Slednja je še zlasti značilna za trženje, promocijo in turizem.

Neštetokrat me povabijo na prireditve, zlasti turistične, pod geslom, da bo vse potekalo »po starih običajih« (= šegah in navadah) …

Ljubiteljstvo je na tem področju izredno močno in nestrokovno, saj prireditelji ne razumejo vloge in pomena šeg in navad, praznikov v sodobnem svetu.

Umetnih adaptacij, rekonstrukcij in režiranih nastopov je zelo veliko. Še vedno so dokaj pogosti v osnovni šoli, čeprav se počasi tudi tu odmikajo od populističnega romantizma. Vedno manj je tistih trdno prepričanih pedagogov, da je za mladino primerno in vzgojno koristno, če npr. na prireditvah in proslavah ‘igrajo’ neke pre-

teklosti, ki so bile povrhu še del kulture odraslih (npr. otroke našemijo v stare obleke, jim obujejo škornje, narišejo brke in potem se ‘igra’ začne …).

Delno že pred 2. svetovno vojno (npr. nastopi rekonstruiranih korantov na festivalu v Mariboru v 30. letih ali celo nastop belokranjskega zelenega Jurija na Dunaju leta 1908!), zlasti pa še od konca 2. svetovne vojne dalje je t. i. turistična ‘industrija’ iskala privlačne vsebine s posplošenimi obrazci, ki so rojevali lokalne poroke, prikaze tipičnega, prastarega, originalnega … Pojavu lahko sledimo od njegovega nastajanja, poznamo tudi ‘izumitelje’, analiziramo motive za sodelovanje, odkrivamo politične razsežnosti idr. Vendar pa imajo te ‘sodobne’ šege in navade še svoje nasprotje, namreč nadaljevanje neke dediščine, ki z jedrom sega daleč v preteklost (npr. številne šege, ki jih je razvijalo krščanstvo, koreninijo v poganskem, prazgodovinskem času) ali je nekoliko mlajšega izvira (npr. borovo gostüvanje v Prekmurju). Vse tisto, kar nastaja in se razvija, bo lahko dediščina šele naslednjim generacijam.

Kako razvrščamo praznike Vezi s preteklostjo se kažejo na različne načine.

Zato lahko šege in navade uvrstimo v nekaj pomenskih skupin. Najprej je tu kontinuiteta ali vpetost posameznih pojavov, šeg in navad v zgodovinski razvoj. Njihova današnja pojavnost, oblika, vsebina, pomen so le ena od številnih razvojnih oblik, različica v dolgem (stoletnem) ali krajšem življenju. O kontinuiteti govorimo zato, ker njihov obstoj, pojavnost in delovanje niso bili pretrgani oz. jih ni bilo treba umetno ali na novo oživljati iz zgodovinskega spomina. Zato je nesmiselno govoriti, da praznujemo božič po starih šegah in navadah, ker ga praznujemo našemu življenju in sodobnosti primerno. Seveda imajo nekatere sestavine tega praznovanja osnovo in

razvojne oblike v bogati večstoletni dediščini.

Današnja oblika je torej le nadaljevanje, tudi razvoj v sodobni čas. V Sloveniji si prizadevamo za spoznavanje, dokumentiranje in ohranjanje tovrstnih šeg in navad v okvirih svetovne skrbi za nesnovno kulturno dediščino.

Drugo skupino sestavljajo vse tiste sodobne šege in navade, ki so interpretacija dediščine.

Sem spada dobršen del sodobnih šeg, navad in še zlasti prireditev, ki gradijo podobo ali vsebinski model – lahko le nekatere njegove sestavine – na prikazovanju preteklosti. Gledano z vidika dediščine pri teh kulturnih oblikah lahko najpogosteje govorimo o kiču in folklorizmu. Taki primeri so srednjeveške tržnice in viteški turnirji. Slednji lahko nastajajo le na temeljih strokovno postavljenih modelov, vendar jih je zelo malo. Kajti življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo, in oživljanje starih šeg in navad ne more biti argument časovnih ali družbenih pristnosti [6].

Interpretacijo dediščine pomenijo tiste šege in navade, ki so le še stvar zapisanega zgodovinskega spomina in jih zaradi različnih potreb in vzrokov predstavljamo v sodobnosti kot gledališče zgodovine ali živi muzej. Tako kot v filmu ali gledališki igri tudi tukaj igrajo igralci ‘našega časa’ motive in vsebine iz preteklosti oz. zgodovine. To je eden od ‘živih’ načinov, kako prikazovati šege in navade, ki pa niso več funkcionalno, torej globlje vzročno povezane s sodobnim življenjem.

V četrto skupino uvrščamo vse nove, sodobne šege in navade, ki nimajo vezi z dediščino.

Ta paleta je izredno široka: od srečanj prebivalcev stanovanjske soseske do druženja ter zabav različnih družbenih ali starostnih skupin. Podrobna analiza posameznih primerov lahko pokaže vezi z dediščino ali vsaj temeljni model, ki 13

je zaradi popolnoma drugačnega družbenega, časovnega in še kakšnega konteksta močno spremenil istovetnost in se na prvi pogled zdi, da gre le za sodobni pojav (npr. sodobno razkazovanje posameznikov na medijskih prireditvah, plesih in srečanjih je le sodobna oblika in vsebina modela, ki ga poznamo že iz veliko bolj oddaljene preteklosti, ko so se posamezniki ‘pávili’ na veselicah ali nastopaško manifestirali svojo fasado, tj. obleko, na strateško premišljenih točkah v naseljih, lokalih ali na drugih izpostavljenih mestih).

Ustvarjanje novih šeg in navad je povezano tudi s pojmom izumljanje tradicij, ki ga v stroki sicer koristno uporabljamo za opredeljevanje tistih kulturnih pojavov, ki imajo značaj kulturne dediščine. Seveda pa je pot do odkrivanja ‘izumiteljev’ tradicij veliko lažja in časovno dostopnejša prav za novo nastajajoče dogodke in prireditve, ki se postopoma preoblikujejo v ponavljajoče se šege in navade. Veliko teh nastaja v okviru (ljubiteljskega) turističnega prizadevanja na krajevni, lokalni in regionalni ravni.

Praznik, … za nekatere tudi vsakdanjik (Kostrevnica).

14

Knjiga je pripoved o sodobnih šegah in navadah, praznikih in praznovanjih na Slovenskem; pripoved o kulturi in načinu življenja, ki svojevrstno odslikuje tudi naš življenjski slog in predvsem pestro paleto sodobnih značajev, tudi reprezentacij narodnega. Že v tradicionalnih družbah so bile šege in navade pomembne pri odkrivanju in opredeljevanju ‘narodnih karakterjev’ ali značajev, kar proučuje posebna veda karakterologija, po zaslugi Antona Trstenjaka in Janka Muska najbolj razvita v psihologiji, čeprav se je to področje raziskovanja in predvsem ‘odkrivanja’ naroda začelo že v 2. polovici 19. stoletja (z osamljenimi primeri tudi že pred tem) v okvirih takratnega narodopisja, etnognozije ali sodobno povedano etnologije in kulturne antropologije.

Kadar ljudje slišijo besedi šega in navada, pogostokrat pomislijo na nekaj zelo preteklega, na nekaj, kar je oblečeno v t. i. narodno nošo ali je blizu kulturnim okoljem, ki se identificirajo z narodnozabavno glasbo. Že kar zadeva slednjo, je razumevanje popolnoma zgrešeno, saj je značilen pojav množične glasbene kulture, ki se je razvil na Slovenskem od 50. let 20. stoletja naprej in jo zelo posnemajo po Evropi in svetu. V t. i. tradicionalne pojmovne okvire šeg in navad, ki se zdijo ‘arhaični’ morda le v slovenskem jeziku, ne pa v najbolj množičnih svetovnih jezikih (angl.

Customs and Manners, nem. Sitte und Bräuche), se zato uvrščajo vsi sodobni pojavi, obredja in dejanja, kot so množične (turistične) prireditve, državne in druge proslave ob državnih praznikih ter krajevna ali lokalna praznovanja, tekmovanja in prireditve, ki jih sestavljajo značilnosti sodobnih obredij. Šege in navade so bile vedno družbeno opredeljena, ob nekaterih priložnostih redna ali celo obvezna ravnanja, ki imajo verske ali magijske korenine, vendar pa vedno presegajo gmotne potrebe vsakdanjega življenja. Proslave

ali predvsem ‘ljudska’ proslavljanja ob državnih praznikih še nimajo izoblikovanih fiziognomij, kot je to značilno za druga praznovanja. Prebivalce Slovenije postavljajo predvsem pred vsakoletne dileme, koliko prostih dni jim bo prinesel posamezni državni praznik. Te proste dneve najpogosteje izkoriščajo za nekatera dela, kar je v popolnem nasprotju s pomenom in sporočilom besede praznik. Beseda praznik pomeni namreč dela prost dan, torej biti prazen dela, ne delati (!) Praznik ali prešuštnik je pomenil v ljudskem pojmovanju lenuha, brezdelneža. Tudi izraz za počitnice ‘vakance’ (franc. vacances = počitnice) izvira iz latinske besede vacuus in pomeni prazen oz. prost dela [7].

Državne proslave ob državnih praznikih so predvsem ideološko, režijsko, uprizoritveno in še kako drugače premišljena zasnova naročnika

(tj. države). ‘Skozi’ proslave skušajo posredovati s čustvi nabita (politična) sporočila, vrednote in ideje, s katerimi naj bi usmerjali ter vzgajali državljane, predvsem njihov pogled na državo in svet, ali kot je zapisal Aleš Gabrič: »Vsaka nova oblast, ki ali v imenu boga ali v imenu ljudstva prevzame vse vzvode odločanja v državi, si prizadeva v čim krajšem času zabrisati sledove ‘gnile’ preteklosti in svoje podanike na vsakem koraku spomniti na svetlo bodočnost, ki je pred njimi« [8].

Pomembna sestavina sodobnosti v Sloveniji so tudi osebna praznovanja (rojstni dnevi, godovi, abrahamovanja, obletnice porok in drugi osebni prazniki), ki pa jih ne uvrščamo v knjigo.

Snov sledi koledarju, torej praznikom in praznovanjem od 1. januarja do 31. decembra, tako kot so sicer ‘koledarsko’ naravnani naši vsakdanjiki in prazniki.

15

16

Dobre želje in … maček!

Novo leto (1. in 2. januar)

Začetek novega leta je bil najprej 6. januarja. Od srede 4. stoletja sta bila praznovanje božiča in novega leta združena 25. decembra. Šele leta 1691 je papež Inocenc XII. določil 1. januar kot začetek novega leta, 25. december pa je ostal praznik Kristusovega rojstva.

Novoletne šege in navade naših prednikov so bile povezane s čarodejnimi dejanji, s katerimi naj bi vplivali na zdravje in srečo, rodovitnost in vse dobro za človeka ter njegovo naravno okolje z rastlinskim in živalskim svetom. Tako je bila na novega leta dan močno razširjena vera v čudežno moč vode, s katero so se morali ljudje umiti že pred zoro. To naj bi imelo kar najbolj pozitivne učinke. Ponekod so celo menili, da lahko po novoletnem jutranjem umivanju dobiš zlate zobe.

Za novo leto sta v Sloveniji prosta dva dneva: 1. in 2. januarja. Prebivalci ju povežejo že z božičnim praznovanjem in dnevom samostojnosti, zlasti še, če se dnevi koledarsko ugodno ujemajo in omogočajo t. i. ‘most’. Izkoristek prazničnega obdobja je namenjen krajšemu dopustu, po ‘tradiciji’ povezanemu z zimskimi radostmi v Sloveniji ali tujini.

Turistične agencije pripravijo vrsto počitniških in izletniških ponudb, v največji meri v oddaljenih krajih, kjer je mogoče uživati v toplem morju in na sončnih plažah. Praznična dneva preživi veliko Slovencev, zlasti mladih, v Srbiji, na Češkem, Slovaškem, kar povežejo s silvestrovanjem. Odhajanje v Beograd se je močno razširilo od konca 90. let 20. stoletja. Po drugi strani pa se Slovenija v prazničnih dneh novega leta napolni z turisti iz tujine, ki pridejo silvestrovat v nekatera naša središča. Torej lahko govorimo o izmenjavi kulturnih okolij, kar je siceršnja značilnost sodobnega turističnega gibanja.

Novoletna praznična dneva veliko prebivalcev Slovenije preživi na smučiščih. Mnogi odidejo v

Praznično novoletno jutro v še zaspani Ljubljani.

17

SreÄ?no novo leto!

(Ljubljana).

18

počitniške hiše in tam preživijo praznične dneve v družinskem ali prijateljskem krogu. Na novega leta dan so zelo obiskane nekatere izletniške točke. Obiskovalci si med potjo izmenjujejo čestitke in dobre želje ob novem letu.

Sicer sta 1. in 2. januar dneva ‘po nevihti’. Številni posamezniki in druščine ju namenijo počitku in zdravljenju ‘mačka’ po zaužitih, pogosto čezmernih količinah hrane in pijače v silvestrskem popoldnevu, večeru, noči in jutru. Praznični hrup se poleže in vse je bolj umirjeno ter usmerjeno k pogovorom, izmenjavi misli za novo leto, tudi napovedovanju. Za to poskrbijo pisni mediji, ki že pred nastopom novega leta zapolnijo strani časnikov in časopisov s horoskopi ter drugimi napovedmi. Praznovanje novega leta poteka torej na osebni, družinski in prijateljski ravni. Zvočna in vizualna kulisa praznovanja sta zapolnjeni s petardami in raketami, vendar njihova intenzivnost postopoma popušča od silvestrske noči do zadnjega dneva novoletnih praznikov.

Izmenjava NOVOLETNIH VOŠČIL poteka na tri najbolj razširjene načine: z osebnimi stiki, torej z neposrednim voščenjem, po navadni in elektronski pošti. Še vse do 90. let 20. stoletja je

bilo najbolj razširjeno pisanje voščil na voščilnicah in razglednicah, na katerih se je od 19. stoletja postopoma uveljavljala novoletna ikonografija z značilnimi simboli za srečo: prašič, štiriperesna deteljica, dimnikar z lestvijo, mušnica, žaba, pikapolonica, rog izobilja, podkev, škrat, igralna kocka ter njihove kombinacije. Razvoj poslovnih odnosov od konca 60. let 20. stoletja je uvedel posebno zvrst poslovnih novoletnih voščilnic, ki so bile pogostokrat tudi posebej oblikovane za podjetja. Vendar pa se je ta navada v veliki meri izrodila v natisnjena voščila, žige in priložene vizitke pošiljateljev. Danes osebno in službeno voščimo za novo leto predvsem elektronsko. Ob tem se poraja vprašanje o duhovni površinskosti in avtomatizmu.

PRAVOSLAVNI prebivalci Slovenije praznujejo novo leto s časovnim zamikom, in sicer 14. januarja. Novo leto se pri njih ravna po julijanskem koledarju, ki ga je leta 46 uvedel Julij Cezar in za 13 dni kasni za novim letom po gregorijanskem koledarju, ki ga je leta 1582 uvedel papež Gregor XIII.

19

BoĹžiÄ?no praznovanje pred srbsko pravoslavno cerkvijo v Ljubljani.

20

Tretji božič

Trikraljevsko praznovanje in pravoslavni božič (6. januar) Praznik se imenuje ‘epifanija’ ali razglašenje Kristusovo. V njem so združeni trije dogodki: poklon treh kraljev, Jezusov krst v reki Jordan in svatba v Kani Galilejski.

Prvotno je bil to osrednji in edini krščanski praznik božičnega časa. Šele tristo let po Kristusovem rojstvu se je uveljavilo praznovanje njegovega rojstnega dne 25. decembra.

Vzhodna cerkev je ohranila praznik Kristusovega rojstva 6. januarja. S praznikom treh kraljev se končuje božična doba. Za kulturno dediščino tega praznika so najbolj značilni obhodi trikraljevskih kolednikov. Pobude zanje prihajajo iz srednjeveškega bogoslužja, vendar pa njihova pojavnost temelji na šegah šolarjev v 16. in 17. stoletju.

Ob primerjanju kulturne dediščine TRIKRALJEVSKIH PRAZNOVANJ do 2. svetovne vojne z današnjimi oblikami ugotovimo veliko sodobno vsebinsko izpraznitev in osiromašenje praznika. Pri tem moramo upoštevati, da so tri kralje po koncu 2. svetovne vojne praznovali le v katoliškem družinskem okolju, saj javno trikraljevski koledniki zaradi družbenih in ideoloških sprememb niso smeli več nastopati. Vendar se ponekod tradicija trikraljevskega koledovanja ni prekinila. To velja še zlasti za nekatera vaška okolja, odmaknjena od večjih urbanih središč.

Vendar je bil številčni obseg teh obhodov dokaj zanemarljiv.

Spremembe na tem področju je prinesla slovenska osamosvojitev leta 1991, ko so se spet začeli OBHODI TRIKRALJEVSKIH KOLEDNIKOV, s prepevanjem koledniških pesmi in voščenjem vsega dobrega v novem letu. Enega prvih takih obhodov so leta 1991 izvedle dijakinje ene od ljubljanskih srednjih šol; ob spremljavi kitare so po mestnih ulicah prepevale trikraljevske

Dijakinje kot trikraljevski koledniki v Ljubljani.

Trikraljevski koledniki v Logatcu.

21

Koroške perhte pri Užniku na Selah: liəpuša (lepa), hrduša (grda), rajduša (pisana) in ta biəva (bela).

koledniške pesmi. Skupino so sestavljale štiri dijakinje: tri so bile preoblečene v tri kralje (Gašper, Miha, Boltežar), četrta pa je od mimoidočih meščanov pobirala denarne darove. Tako so zbirale finančna sredstva za počitnice.

Pobude za t. i. oživljanje že opuščene ali pozabljene kulturne dediščine po osamosvojitvi so prihajale iz župnijskih okolij, od leta 1994 pa predvsem iz Misijonskega središča Slovenije. Koledovanje naj bi podprlo projekte slovenskih misijonarjev. Denar, ki ga ob koledovanju zberejo mladi, je namenjen šolanju otrok, npr. v Matangi in na Madagaskarju, v Zambiji, Kongu, Slonokoščeni obali, Bocvani, Burundiju, Angoli, Braziliji in Papui Novi Gvineji. Posebno obliko in namen trikraljevskega koledovanja ima skupina otroških kolednikov, ki obišče Državni zbor Republike Slovenije, predsednika republike in (ali) predsednika vlade. Vsi trije otroci so kostumirani 22

v svete tri kralje, kar je temeljna pojavna podoba vseh koledniških skupin. Njihovo sporočilo se ujema s funkcijo vseh trikraljevskih koledniških skupin: voščilo vsega dobrega v novem letu, zdravja in sreče. Obiskovanje državnega zbora in predsednika republike je ustrezno medijsko podprto in ima svojo ‘dediščino’ v obiskih ptujskih korantov in belokranjskega zelenega Jurija na teh dveh pomembnih državnih ustanovah [9].

Tudi koledniki, ki obiščejo predsednika in državni zbor, dobrodelno zbirajo darove za vse tiste države po svetu, kjer delajo slovenski misionarji.

Kulturno in etnološko društvo Gallus Bartholomaeus v sodelovanju s Kralji iz Jutrove dežele prireja od leta 1997 KOLEDOVANJE TREH KRALJEV, enodnevni festival trikraljevskih pesmi v Šentjerneju na Dolenjskem. Najprej je potekalo na prostem, od januarja 2011 pa ga pripravijo v veliki dvorani Kultur-

nega centra. Predstavijo se koledniške skupine in prikažejo stare navade ob koledovanju treh kraljev. Prireditev ni tekmovalna, vendar podelijo vsako leto eni od koledniških skupin posebej za to priznanje oblikovano trikraljevsko zvezdo.

Posebno obliko koledovanja na predvečer praznika sv. treh kraljev poznajo med Slovenci na Koroškem. Otroci odidejo na koledovanje s perhto, to je osebo, ki se kostumira v kožuh, po možnosti črne barve, na glavo pa si povezne kožuhovinasto kapo. Perhta in mladina hodijo z velikimi zvonci od hiše do hiše, pojejo pesmi in zbirajo darila (denar, klobase, meso, kruh). Naslednji dan ali tudi čez nekaj dni ena od gospodinj v vasi pripravi dobro južino iz vseh nabranih živil, denar pa si otroci razdelijo.

Naslednja oblika trikraljevskega praznovanja so BLAGOSLOVNI NAPISI s kraticami G + M + B in letnico tekočega leta, ki jih nad vrata ali na podboje vhodnih vrat domov s kredo napišejo lokalni duhovniki. Ti pridejo blagoslavljat in voščit novo leto v posamezne hiše že pred praznikom treh kraljev, torej v božičnem času.

Pri tem je zanimivo, da se je šega razširila tudi na neverujoča okolja in celo v nekatere delovne, poslovne in proizvodne prostore, pogosto brez duhovnika. V verujočih družinah prostore v hiši in gospodarska poslopja pokadijo s kadilom in poškropijo z blagoslovljeno vodo. Ob tem nekateri gospodarji sami napišejo letnico in prve črke imen treh kraljev.

V vaseh in ponekod tudi v mestih se je še ohranila PEKA POSEBNEGA BOŽIČNEGA OBREDNEGA KRUHA, ki ostane na mizi vse božične praznike treh kraljev. Pri nekaterih hišah spečejo en hlebec takega kruha le na sv. tri kralje, drugje pa tudi po tri; enega za božič, drugega za novo leto in tretjega za tri kralje. Na kmetijah avstrijskega Koroškega spečejo Slovenci dva

Samolepilni blagoslov treh kraljev na vratnem portalu.

hlebca kruha mižika, enega iz ržene in drugega iz bele moke. Na mizi ju prekrijejo s prtičem, zraven pa postavijo kravji zvonec in različne vrste žitnega zrnja v posodicah, razpelo in blagoslovljeno vodo. Hlebca ostaneta na mizi kot dekoriran praznični pogrinjek do praznika treh kraljev, ko ju razrežejo oz. pravijo, da jih »Pehta zreže« [10], in razdelijo med družinske člane in živino, »da se počutijo močne«. Hlebci se lahko razlikujejo po vrsti moke, uporabljene za testo. Za to vrsto kruha poznamo celo vrsto imen, tehnologij izdelave, oblik in okrasja. O Pehti ali Pehtri babi in o božičnem kruhu bo govor ob koncu knjige v poglavjih o adventu in božiču.

V Dražgošah in okolici se je za praznično trikraljevsko obdarovanje ohranilo izdelovanje ročno oblikovanih medenjakov, ki imajo obliko krajčka. Vendar pa je to obdarovanje med spoloma že zelo v zatonu in ima simbolni pomen le še v posameznih, izjemnih primerih.

Na praznik sv. treh kraljev praznujejo BADNJI DAN pravoslavni prebivalci Slovenije. Božični dan je naslednji dan, tj. 7. januarja. Priprave na božično praznovanje so povezane s šesttedenskim postom. Božično praznovanje je izrazito družinsko. V pravoslavnih cerkvah pripravijo polnočnice; največja je v pravoslavni cerkvi v Ljubljani. V predelih mesta s številnejšimi pravoslavnimi verniki spuščajo rakete in petarde.

Praznujejo tudi v Mariboru, Kranju, Kopru, 23

Božična maša v srbski pravoslavni cerkvi v Ljubljani.

Novi Gorici in Novem mestu. Sicer pa se božič pri pravoslavnih proslavlja v družinskih in prijateljskih okoljih ter v nekaterih gostinskih lokalih.

Poimenovanje badnjega dneva je povezano z bedenjem, tj. z božično vigilijo. Po tradiciji zažgejo suho hrastovo vejo ali kos hrastovega lesa, kar se imenuje badnjak in prinaša toplino ter luč v domove. Na predvečer praznika odnesejo domov slamo in tako simbolno ustvarijo oz. okrasijo prostor, da spominja na prostor Kristusovega rojstva. Med značilnimi prazničnimi jedmi so pečeni odojki in božična pogača, v katero skrijejo kovanec. Vsak član družine dobi kos pogače; tisti, ki v svojem kosu odkrije kovanec, je med najsrečnejšimi.

V Italiji, v Furlaniji, Reziji in Karniji, kurijo ponekod na sv. tri kralje KRESOVE na gričih in na severnih pobočjih gora ter v nekaterih krajih.

24

Iz suhih vej spletejo obroče in jih goreče mečejo v dolino. V karnijski furlanščini se taki obroči imenujejo cidula, v Reziji, kjer kurijo kres samo še v Njivi (Gniva), jim pravijo čïdule. V Roncu (Rodda) v občini Podbonesec (Pulfero) kresujejo že za novo leto; ob kresu se zbere veliko ljudi. Pripravijo lokalne jedi, kot so gubanca, štruki in kuhano vino. V vaseh od Petovelj (Petano) do Selc (Cave di Selz) pod kraškim robom je na predvečer praznika treh kraljev v navadi seime.

Nad vasjo zakurijo visok kres, s katerim naj bi razsvetlili pot trem kraljem. Največje praznovanje je nad Romjanom (Vermegliano), kjer do kresa vodi razsvetljena steza, ob njem pa ponujajo jedi in pijačo. Vse te šege s kurjenjem kresov imajo veliko starejše ozadje in izvir v poganskih obredjih, s katerimi so ljudje poskušali pomagati soncu, ki je v zimskem času umrlo oz. izgubilo moč.

Proslave za ohranjanje spomina

Praznovanje pomembnih dogodkov med 2. svetovno vojno in obeleževanje spomina na žrtve povojnih pobojev Lojze Penič je v Enciklopediji Slovenije (9/1995) zapisal: »… V začetku januarja 1943 je skupina vohunov izsledila partizanski tabor in o tem obvestila gestapo v Mariboru; podatke so dali še zajeti partizan in izvidniki na smučeh. Okupator je zbral več kot 2000 mož ter 8. januarja obkolil partizanski tabor. Po prvem naskoku malo pred 12. uro so se napadalci s precejšnjimi izgubami umaknili, nato pa začeli tabor obstreljevati z minometi; ko je veliko partizanov že padlo, so se preživeli skušali prebiti, vendar zaman.

V dveinpolurnem boju je padlo 69 borcev in bork, ujeli so le enega ranjenega. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. Napadalci so o zmagi pri Osankarici poročali tudi vodji nemškega rajha Adolfu Hitlerju …«

Spominska svečanost pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju.

25

Zaključek pohoda Po stezah partizanske Jelovice s proslavo pri spomeniku v Dražgošah.

Priljubljeni pohod v spomin na to, da je bila Ljubljana med 2. svetovno vojno obdana z bodečo žico.

Praznično dogajanje sooblikujejo proslave in spominska srečanja, povezana z dogodki med 2. svetovno vojno in prva leta po njej. Prazničnih obujanj spominov na te krute dogodke je veliko, zato smo jih izbrali pet v strnjenem razdelku, čeprav se praznujejo v različnih obdobjih leta.

Povzeti zgornji zapis govori o hudi junaški BITKI POHORSKEGA PARTIZANSKEGA BATALJONA (ali 1. bataljona Pohorskega odreda) z nemškimi okupatorji, 8. januarja 1943 pri Treh žebljih nad Osankarico na Pohorju.

26

V spomin na tragični dogodek, ko je devetinšestdeset slovenskih domoljubov darovalo življenje za svobodo, poteka od leta 1977 na mestu bitke svečana, intimna proslava, združena z zelo dobro obiskanim pohodom z Rogle do Osankarice.

Le nekaj dni pozneje poteka znameniti POHOD PO STEZAH PARTIZANSKE JELOVICE (oz. Po poti Cankarjevega bataljona), ki ga organizirajo od leta 1958 in je posvečen spominu na dražgoško bitko, kruti nemški požig vasi in poboj domačinov v Dražgošah. Nemci

so takrat ubili osem borcev Cankarjevega bataljona, s svojo smrtjo pa je sodelovanje s partizani plačalo še enainštirideset domačinov. Pohod je dolg 38 km in se začenja na Pasji ravni, krajši pohod pa v Železnikih, od koder se pohodniki podajo proti Dražgošam čez Ratitovec. Nato je pri monumentalnem dražgoškem spomeniku proslava z govorci in kulturnim programom. Še ena prireditev, povezana z okupirano Slovenijo in njenim glavnim mestom, ima razsežnosti množičnega praznika, ki ga sicer označujejo kot ‘množično športnorekreativno prireditev’, a ima izjemen simbolni in spominski pomen in spomin na obdanost Ljubljane z bodečo žič-

no ograjo v času italijanske in nemške okupacije 1941–1945 ter tudi spomin na osvoboditev mesta 9. maja 1945. Po trasi, kjer je bila okoli mesta razpeljana žična ograja, je od leta 1985 urejena sprehajalna pot (Pot spominov in tovarištva), sicer že od leta 1961 označena s spominskimi kamni. Prireditev, ki temelji na pohodu, se je najprej imenovala Ob žici okupirane Ljubljane, potem Po poteh partizanske Ljubljane, Po poteh svobodne Ljubljane, Po poteh spominov in tovarištva, sedaj pa se imenuje POHOD OBJEMI SVOJE MESTO. Prireditev so prvič izvedli kot Spominska pohod ob Festivalu slovenske telesne kulture 23. svečanost junija 1957. Danes je to ena najbolj množičnih na Teharjah.

27

H grobiščem žrtev povojnih pobojev v Kočevskem rogu.

28

pohodnih prireditev v Sloveniji. V dolgih letih obstoja so večkrat spreminjali spored; stalnica je rekreativni pohod, ki ima rekreativni in tekmovalni tekaški del. Rekreativni del odlikujeta visoka udeležba pohodnikov in velika družabnost.

Poleg junaških in tragičnih dogodkov med 2. svetovno vojno pa označuje leta po vojni tudi niz ZUNAJSODNIH POMOROV VOJNIH UJETNIKOV IN CIVILISTOV. Takratno jugoslovansko partijsko vodstvo je izvajalo t. i. povojna revolucionarna čiščenja in tako je v jamah, opuščenih rudniških jaških idr. nastalo na stotine grobišč, ki so bila desetletja načrtno prikrita in zamolčana. Šele konec enopartijskega režima in osamosvojitev Slovenije sta omogočila, da so tudi te sestavine povojnega življenja postopoma prišle v javnost in so ljudje lahko začeli prirejati spominske slovesnosti oz. obrede spomina. Od leta 1990 je vsako leto oktobra spominska slovesnost na Teharjah, kjer so konec maja 1945 aktivirali nekdanje nemško vojaško taborišče in vanj namestili vojaške ter civilne osebe, ki so se med sklepnimi boji za osvoboditev iz Slovenije umaknile na Koroško in so jih zavezniške sile vrnile. Med zaslišanji na Teharjah so jih razvrščali v tri skupine. Uvrščeni v skupino c so bili določeni za usmrtitev, zato so jih vozili na različna morišča. Največ množičnih usmrtitev je bilo od maja do junija 1945, nadaljevale pa so se do januarja 1946. Na prostoru nekdanjega teharskega taborišča v Bukovžlaku, kjer je danes urejen spominski park, poteka od leta 1990 vsak junij maša in žalna slovesnost.

Naslednja SPOMINSKA SLOVESNOST je julija na grobišču 4000–5000 ubitih domobrancev in pripadnikov drugih narodnosti v grobišču oz. pri breznu Pod Krenom v Kočevskem rogu. Prirejajo jo od 8. julija 1990, ko je bila ob tem množičnem morišču in grobišču, kjer so šele leta 1986 postavili spominski križ, delo kiparja Metoda Frlica, prva spravna slovesnost z mašo.

Slovesnosti se je udeležilo čez 30.000 ljudi, med

njimi prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan in ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar. Ob cesti, ki vodi h grobišču, so leta 1998 postavili križev pot, delo kiparja Staneta Jarma. Od leta 2000 stoji pri grobišču kapela, leta 2002 pa so ob zadnji postaji križevega pota postavili še t. i. ‘slovensko solzo’, simbolno znamenje iz črnega marmorja. Spominske slovesnosti sestavljajo maša, govori in kulturni program. Čez vse leto lahko govorimo o dveh temeljnih tipih dogodkov, z izbranimi primeri predstavljenih v tem poglavju: ohranjanju spominov in spominski slovesnosti. Oba imata zagotovo veliko več obrednosti ali ritualnosti, tudi z globljimi vsebinami in sporočili, kot državne proslave, o katerih bo še govor in velikemu številu državljanov pomenijo predvsem dela proste dneve. Ta obredja pogosto vse preveč razdvajajo Slovenijo in so pogoste priložnosti za obračune dnevne politike in diskvalificiranje. Kot da ne razumemo ali nočemo razumeti sporočil, ki jih ta dediščina, naj bo junaška ali tragična, sporoča kot svarilo, opozorilo in vodilo našemu in prihodnjemu ravnanju.

29

Spominska svečanost pri breznu Pod Krenom v Kočevskem rogu.

Krače za sv. Antona

Praznik sv. Antona Puščavnika (17. januar) V Sloveniji praznujemo dva Antona: Antona Puščavnika, ki goduje 17. januarja, in Antona Padovanskega, ki goduje 13. junija. Praznovanje prvega poteka tudi na ‘javni’ ravni, saj velja za zavetnika prašičev in živine. Zato mu ljudje pravijo tudi ‘Anton prašičkar’ ali ‘svinjski Tone’, junijskemu Antonu pa ‘solatni Tone’ [11].

Sv. Antona Puščavnika upodabljajo kot puščavnika s palico oz. križem v obliki črke T (t. i. Antonov križ ), z enim ali dvema zvončkoma na njej in s prašičkom. S prašičem se označuje demon poltenosti in požrešnosti, ki ga je s svojim življenjem v puščavi premagoval sv. Anton in ga odganjal z zvončkom na palici. Sicer je sv. Anton veljal tudi kot priprošnji svetnik pri izbiri zakonskega partnerja.

PRAZNOVANJE SV. ANTONA PUŠČAVNIKA je povezano z njegovim godovnim dnem. Vendar se največkrat praznuje na nedeljo po tem dnevu, ponekod tudi pozneje, v obdobju med godovnim dnem in pustom. Temeljni sestavini sta maša z blagoslavljanjem krač, salam in drugih suhomesnatih izdelkov ter njihova licitacija pred cerkvijo in druženje navzočih. Zaradi povezanosti in pomena sv. Antona za domače živali, zlasti še za prašiče, je še danes navada, da prinesejo na dan praznovanja ljudje v cerkev prekajene svinjske krače, druge suhomesnate izdelke, ki nastanejo ob kolinah, in zadnja leta tudi kruh, krofe, flancate, potice, nekatera druga živila in vino. Vendar pa so temeljni suhomesnati izdelek še vedno svinjske krače. V nekaterih krajih velja pravilo, da morajo prebivalci prinesti k blagoslovu le leve ali le desne krače. Živila polagajo v košare na oltarju in duhovnik jih med obredom blagoslovi. Tudi ta šega ima dve temeljni obliki. Poleg

Kip sv. Antona Puščavnika v prezbiteriju cerkve v Javoru nad Sostrim.

30