Soba

»Ta knjiga je redek biser, izvirno umetniško delo, ki mu ni para. Ne morem je primerjati z nobenim drugim romanom, kar je najvišja pohvala z moje strani. Naj bo dovolj, če rečem, da je pravo razodetje – silovita in temačno lepa.« Michael Cunningham, avtor Ur

Za petletnega Jacka je Soba ves svet.

V njej se igra, gleda televizijo, je in spi.

V njej se je tudi rodil. Deli si jo samo z mamo in nadležnim nočnim obiskovalcem Tastarim.

Za Jacka je Soba dom, za njegovo mamo pa grozljiva celica, ­ v kateri je ujeta že sedem dolgih let …

Emma Donoghue

Čeprav srhljive okoliščine pripovedi odražajo grozo resničnih primerov ugrabitev, na primer Elisabeth Fritzl in Natasche Kampusch, se je pisateljici uspelo izogniti senzacionalizmu.

Namesto tega je spisala prefinjen slavospev materinski ljubezni in volji do življenja.

Osupljiva in izvirna pripoved vam bo spodnesla tla pod nogami kot Jacku, ko prvič uzre zunanji svet.

32,96 €

Prevedla Tea Mejak

Emma Donoghue

Kanadska pisateljica irskega rodu Emma Donoghue (1969) je napisala že več uspešnih romanov, ukvarja pa se tudi s pisanjem iger za gledališče in radio. Za Sobo je prejela veliko uglednih nagrad, med drugim Hughes & Hughes (za najboljši irski roman) in Rogers Writers’ Trust (za najboljši kanadski roman), ter bila v ožjem izboru za nagradi Man Booker in Orange.

Soba ni kriminalka, a ves čas vleče na naslednjo stran, ni srhljivka, a skoraj ne pusti dihati, in ni eksistencialni roman, pa bo vseeno spremenil vaš pogled na svet.

Samo Rugelj

SOBA oprema_38 mm.indd 1

8/10/11 10:20:55 AM

Vsebina Darila Raz-laganje

9 73

Umiranje

135

Potem

207

Življenje

327

D

anes imam pet let. Ko sem šel včeraj zvečer spat v Omaro, sem imel štiri leta, samo zdaj sem se zbudil po temi v Posli in sem se, čira čara, spremenil v pet. Prej sem imel tri leta, še prej dve, še prej eno, še prej nič. »Sem imel tudi manj ko nič?« »Hmm?« Mama se pretegne. »V Nebesih? Sem imel minus eno leto, minus dve, minus tri?« »Šteje se od takrat, ko si padel dol.« »Skozi Okno. Dokler nisem bil v tvojemu trebuhu, si bila ti žalostna.« »Tako je.« Mama se stegne s Posle in prižge Lučko in Lučka, zumm, napravi, da je vse svetlo.

Hitro zaprem oči, potem čisto malo odprem eno in potem še drugo. »Jokala sem, dokler mi ni zmanjkalo solz,« reče Mama. »Samo ležala sem tukaj in štela sekunde.« »Koliko sekund pa?« jo vprašam. »Na milijone.« - 11 -

»Ja, samo koliko točno?« »Oh, sem že nehala šteti,« reče Mama. »In potem si si tako močno želela jajce, da si se zredila.« Mama se nasmeja. »Čutila sem, kako brcaš.« »Kaj sem pa brcal?« »Ja, mene.« Ob tem se zmeraj zarežim. »Od znotraj, bum bum.« Mama dvigne njeno majico za spanje in vidim, kako ji trebuh skaka. »Pomislila sem: Jack je na poti. In zjutraj si padel na preprogo s široko odprtimi očmi.« Pogledam Preprogo, ki je čisto zmešane rdeče in rjave barve. In gor ima madež, ki sem ga ponesreči polil, ko sem se rodil. »In si prerezala popkovino in sem bil rešen,« rečem Mami. »In potem sem se spremenil v fantka.« »Pravzaprav si že bil fantek.« Mama vstane iz Posle in gre h Termostatu, da bo naredil topel zrak.

Mislim, da včeraj zvečer ob deveti uri njega ni bilo. Kadar pride, je zrak zmeraj drugačen. Pa nič ne vprašam, ker ona ne mara govorit o njemu. »No, ti moj petletnik, bi rad darilo zdaj ali po zajtrku?« »Kaj pa je, kaj pa je?« »Vem, da že komaj čakaš,« reče Mama, »samo ne pozabi, da ne smeš gristi prsta, da ne pridejo bacili.« »Da bom bil bolan, tako ko takrat, ko sem imel tri leta in sem bruhal in driskal?« - 12 -

»Še huje,« reče Mama, »od bacilov bi lahko umrl.« »In šel preveč hitro nazaj v Nebesa?« »Še vedno si ga grizeš.« Umakne mojo roko. »Oprosti.« Usedem se na poredno roko. »Še enkrat mi reči Petletnik.« »No, ti petletnik,« reče Mama, »zdaj ali potem?« Skočim na Gugalnika in pogledam Uro, ki pravi 07:14. Po Gugalniku se lahko rolkam, tudi če ga ne primem, in potem jupi nazaj na Prevleko in zdaj bordam. »Kdaj se odprejo darila?« »Kadarkoli. Se jaz odločim namesto tebe?« vpraša Mama. »Zdaj imam pet let. Jaz se morem odločit.« Prst imam spet v ustih, pa ga dam pod pazduho in jo stisnem. »In sem se odločil, da zdaj.« Odspodaj pod blazino vzeme nekaj – mislim, da se je to tam skrivalo celo noč. Eno tako rolico iz črtastega papirja s takim vijoličastim trakom okoli in okoli iz milijon čokoladnih bombonov, ki sva jih dobila takrat, ko je bil božič. »Odpri,« mi reče Mama. »Lepo počasi.« Uspe mi dat dol vozal in potem poravnam papir: risbica je, s svinčnikom, ne z barvicami. Ne vem, kaj je gor, potem pa jo obrnem. »Jaz!« Tako ko v Ogledalu, samo še več, moja glava in roka in rama in majica za spanje. »Zakaj ima jaz zaprte oči?« »Spal si,« mi pove Mama. »Kako pa si lahko narisala risbico, če si pa spala?« »Ne, jaz sem bila budna. Včeraj zjutraj in predvčerajšnjim - 13 -

in predpredvčerajšnjim sem prižgala lučko in te narisala.« Neha se smejat. »Kaj pa je, Jack? Ti ni všeč?« »Ne kadar si ti prižgana, ko sem jaz ugasnjen.« »No, nisem te mogla narisati, ko si bil buden, če ne ne bi bilo presenečenje, ne?« Mama čaka. »Mislila sem, da imaš rad presenečenja.« »Najrajši imam presenečenja in to, da vem.« Mama se tako hecno zasmeja.

Splezam na Gugalnika in vzemem buciko iz Šivalnega pribora na Polici. Ena manj pomeni, da bo od pet ostalo nič.

Včasih jih je bilo šest, potem pa je ena izginila. Ena drži Največje umetnine številka 3: Devico Marijo z Jezusom, sv. Ano in sv. Janezom Krstnikom odzadaj za Gugalnikom in ena druga drži Največje umetnine številka 8: Impresijo, vzhajajoče sonce zraven Banje, in še ena modro hobotnico in ena druga sliko z zmešanim konjem, ki se kliče Največje umetnine številka 11: Guernica. Največja dela so prišla skupaj z ovsenimi kosmiči, ampak hobotnico sem pa narisal jaz, to je moja najbolj boljša risbica iz marca, samo je že malo zavihana od pare v zraku nad Banjo. Mamino risbico presenečenja dam na čisto najbolj srednjo pluto nad Poslo.

Mama zmaja z glavo: »Ne tja.« Noče, da bi jo videl Tastar. »Mogoče v Omaro, odzadaj?« vprašam. »Dobro si se spomnil.« Omara je iz lesa, zato morem buciko pritisnit še dosti bolj.

- 14 -

Zaprem njena butasta vrata, ki zmeraj škripajo, tudi če dava olje gor. Pogledam skozi letvice, samo je preveč tema. Čisto malo jo odprem in pokukam: skrivna risbica je bela, s sivimi črticami. Mamina modra obleka visi malo čez moje zaprto oko, no, zaresna obleka čez oko od risbice v Omari.

Diši po Mami. Jaz imam najboljši nos v naši družini. »Oh, pozabil sem, da bi malo, ko sem se zbudil.« »Je že v redu. Mogoče bi kdaj tudi izpustila, zdaj ko si star pet let.« »Ni govora.« In Mama se uleže na belo Prevleko in mi da dosti.

~~~ Preštejem sto kosmičev in gor poplavim mleko, ki je skoraj tako belo ko skodelica, pa nič ne polijem, in potem se zahvaliva Jezuščku. Jaz sem si izbral Stopljeno žlico, tisto z mehur­ čki gor na ročaju, ki se je ponesreči naslonila na lonec s špageti. Mama ne mara Stopljene žlice, samo jaz jo imam najrajši, ker ni enaka.

Pobožam Mizo, da jo njene praske ne bojo več tako bolele.

Miza je en tak bel krog, samo tam, kjer je opraskana od noža, je siva. Medtem ko jeva, se lahko igrava Mrmranje, ker za to ni treba imet ust. Uganem Makareno in še dve pesmici, samo eno ne prav. Dobim dve točki. Dva poljubčka.

Mama eno mojo takoj ugane. Potem zamrmram še eno, pa naguba čelo in reče: »Joj, saj vem, tista je, ko te podrejo na tla - 15 -

in se spet pobereš. Kakšen je že naslov?« Na koncu se res spomne. Za tretjo se Mami sploh ne sanja. »Ta je pa res težka …

Si jo slišal po televiziji?« »Ne, ti si jo pela,« in jo začnem pet, Mama pa reče, da je koza. »Tepka.« Dam ji dva poljubčka.

Stol premaknem h Umivalniku, da bom pomil posodo, pri skodelicah morem pazit, z žlicami pa lahko udarjam. Ogledalu pokažem jezik. Mama je za mano, moj obraz je nalepljen na njenega ko maska, ki sva jo naredila za pusta. »Joj, škoda, da slika ni boljša,« reče, »ampak na njej si vsaj tak, kakršen si.« »Kakšen pa sem?« Potrka po Ogledalu, tam, kjer je moje čelo. Od njenega ­prsta gor ostane krogec. »Podobna sva si kakor jajce jajcu.« »Zakaj ko jajca?« Krogec izginja. »Tako se pač reče. Pomeni, da si čisto tak kot jaz. Verjetno zato, ker si nastal iz mojega jajčeca. Imava enake rjave oči, velika usta, trikotno brado …« Hkrati gledam naju dva in onadva v Ogledalu gledata nazaj. »Nosa pa že nimava istega.« »No, za zdaj imaš še otroški nosek.« Primem se za nosa. »Mi bo odpadel in mi bo zrastel tak za odrasle?« »Ne, ne, samo večji bo postal. Enake rjave lase imava …« »Samo moji so do pasa, tvoji pa samo do ram.« - 16 -

»Res je,« reče Mama in prime Zobno pasto. »Vse tvoje celice so dvakrat bolj žive od mojih.« Nisem vedel, da je lahko kaj samo za polovico živo. Spet pogledam v Ogledalo. Moja in od nje majica za spanje je drugačna in spodnje hlačke tudi, njene nimajo medvedkov.

Ko drugič pljune, sem jaz na vrsti za Zobno krtačko. Zdrg­ nem si vse zobe. Mamin pljunek v Umivalniku sploh ni tak ko moj. Odplahnem ju in se zarežim ko vampir. »Ah.« Mama si skrije oči. »Zobe imaš tako čiste, da se kar blešči.« Njeni so piškavi, ker si jih ni umivala. Zdaj pa ji je žal in nikoli več ne pozabi, samo so vseeno piškavi.

Zložim stola in ju postavim zraven Vrat na Sušilo. Mama zmeraj pravi, da ni prostorja, pa je, če stoji ravno. Tudi jaz se znam zložit, samo ne čisto do konca, ker imam mišice, zato ker sem živ. Vrata so iz bleščeče čarobne kovine in začnejo piskat ob devetih, ko morem bit ugasnjen v Omari.

Bog danes ne pokaže njegovega rumenega obraza. Mama pravi, da ne more prit skozi sneg. »Kakšen sneg?« »Glej.« Pokaže gor.

Na vrhu od Okna je čisto malo svetlobe, drugače pa je čista tema. Kako čudno: zaresen sneg ni bel tako ko sneg v Televiziji. »Zakaj pa ne pade na naju dva?« »Ker je zunaj.« »V Visolju? Joj, zakaj ni noter, da bi se lahko igral z njim.« - 17 -

»Potem bi se stopil, ker je tukaj tako lepo toplo.« Začne mrmrat in takoj uganem, da je Bela snežinka. Drugo kitico jaz kar zapojem. In potem Kraguljčke in Mama zapoje z mano.

Vsako jutro imava milijon opravkov, na primer dat Roži pit vodo v Umivalniku, da ne poliva, in jo potem dat nazaj v podstavek na Predalniku. Roža je prej živela na Mizi, samo ji je obraz od Boga zažgal en list. Zdaj jih ima devet, široki so toliko ko moja roka in celi kosmati, ko psi, kakor pravi Mama.

Ampak psi so samo v Televiziji. Devetk ne maram. Vidim čisto majhen listek, in to je deset.

Pajek je zaresen. Že dvakrat sem ga videl. Tudi zdaj ga iščem, ampak najdem samo mrežo med nogo od Mize in njeno ploščo. Miza ima dobro ravnotežje, kar je zelo težko. Jaz znam zelo dolgo stat na eni nogi, samo potem zmeraj padem po tleh. Mami ne povem za Pajka. Ona mreže pomete, ker pravi, da je to umazanija, ampak meni se zdijo take srebrne.

Mami so všeč živali, ki tekajo naokoli in se žrejo v Televiziji, ne pa tudi zaresne živali. Ko sem imel štiri leta, sem gledal mravlje, ki so hodile gor po Štedilniku, samo jih je vse popeštala, da ne bi požrle najine hrane. Zdaj so bile še žive, potem pa jih ni bilo več. Jaz sem se tako močno jokal, da so se mi skoraj stopile oči. Enkrat pa me je ponoči nekaj žrlo bzzzz bzzzz, in mama ga je treščila na Steno pod Polico. Bil je komar.

Na pluti je še zdaj madež, tudi če ga je drgnila, komar je kradel mojo kri, ko majhen vampir. To je bilo edinkrat, ko mi je tekla kri.

- 18 -

Mama vzeme njeno tableto iz srebrne škatlice z osemindvajsetimi visoljskimi ladjami in jaz vzemem vitamin iz škatlice s fantkom, ki dela stojo na rokah, ona pa iz velike škatle z eno teto, ki se igra Tenis. Vitamini so zdravila, da nisi bolan in še ne greš nazaj v Nebesa. Jaz ne bi šel nikoli, ne maram, da umreš, ampak Mama pravi, da to ni nič narobe, če si star sto let in si se naveličal igrat. In vzeme še en algetik. Kakšenkrat vzeme dva, samo nikoli več ko dva, ker so ene stvari dobre, če pa jih je preveč, pa so slabe. »A je Škrbina?« vprašam. To je tisti zob odzgoraj in najbolj odzadaj, ta jo najbolj boli.

Mama pokima. »Zakaj ne vzemeš dva algetika vsak dan?« Mama se nakremži. »Potem bi bila odvisna.« »Kaj pa je to?« »Rabila bi jih kar naprej. Ali pa zmeraj več in več.« »Kaj pa je narobe s tem, če kaj rabiš?« »Težko je razložiti.« Mama ve vse, razen tistih stvari, ki se jih ne spomni, včasih pa reče, da sem premlad, da bi kaj razumel. »Zobje me ne bolijo tako zelo, če ne razmišljam o tem,« mi pove. »Kako pa to?« »Če o nečem razmišljam, potem je še huje, drugače pa na to pozabim.« Če mene kaj boli, jaz nikoli ne pozabim. Mama me boža - 19 -

po rami, samo da me rama nič ne boli. Ampak to je vseeno fino. Še zmeraj ji ne povem za mrežo. Hecno je, če imam nekaj, kar je moje in ni od Mame. Vse drugo je od mene in od Mame.

No, moje telo je od mene in misli, ki mi pridejo v glavo, tudi.

Samo da so moje celice napravljene iz njenih celic, tako da sem tudi njen. In ko ji povem, kaj razmišljam, in ko mi ona pove, kaj razmišlja ona, misli od enega skočijo v glavo od drugega, ko kadar z modro voščenko barvaš čez rumeno in pride ze­ lena.

Ob 08:30 pritisnem gumb v Televiziji in poskusim vse tri številke. Najdem Raziskovalko Doro, jupi! Mama čisto počasi premika Zajčka, da bo z uhi in glavo naredil bolj boljšo sliko.

Enkrat, ko sem imel štiri leta, je Televizija umrla, potem pa je ponoči Tastar prinesel čarobno škatlico in potem je spet oživela. Drugi programi naprej od teh številk so čisto zmešani in jih zato ne gledava, ker naju bolijo oči, razen kadar je glasba, potem dava čez Odejo in samo poslušava čez sivo barvo in migava z rito.

Danes dam prstke Dori na glavo in jo objemem in ji povem, kakšne čarobne moči imam zdaj, ko imam pet let, ona pa se mi nasmehne. Ona ima res velike lase, ko eno tako rjavo čelado, in ven ji štrlijo take rjave bodice, veliki so tako ko ona.

Usedem se nazaj na Poslo Mami v naročje in gledam. Zvijam se, dokler nisem več na njenih špičastih kostkah. Mama nima dosti mehkih delov, ampak tisti, ko so, so zelo mehki.

- 20 -

Dora govori ene besede, ki niso v zaresnem jeziku, ampak v španščini, na primer lo hicimos. Zmeraj ima Nahrbtnika, ki je kar naprej odprt, ker Dora rabi toliko stvari, kakor so lestve in visoljske obleke, za ples in nogomet in flavto in dogodivščine z njeno najboljšo prijateljico Opico. Dora zmeraj reče, da potrebuje mojo pomoč, ker bom znal jaz najdit čaroben predmet, in zmeraj čaka, da rečem »Ja«. »Za palmo,« zakričim in modra puščica klikne odzadaj za palmo in ona reče »Hvala«.

Vsi drugi v Televiziji ne poslušajo. Zemljevid vsakič kaže tri kraje in moremo it h prvemu, da pridemo do drugega in potem še do tretjega. Hodim z Doro in Opico, ki se držita za roko, in skupaj pojemo vse pesmice in skakamo in plešemo ko kure. Pazit moremo na Lisjaka Lisjakastega in trikrat zakričat »Lisjak, ne bodi tak lisjak«, da se ujezi in reče »Ojej« in zbeži.

Enkrat je Lisjak napravil robotskega metulja na daljinski pogon, samo da je bilo nekaj narobe in je namesto tega njemu ukradel masko in rokavice, je bilo res smešno. Včasih ulovimo zvezde in jih damo v žep od Nahrbtnika. Jaz bi si izbral Glasno zvezdo, ki zbudi čisto vse, in Spremenljivo zvezdo, ki se lahko spremeni v vse oblike.

Na drugih planetih so skoraj zmeraj človeki in v Televizijo jih gre več ko sto, razen da je dostikrat potem eden velik in blizu. Namesto kože imajo obleke, njihovi obrazi so rozasti ali pa rumeni ali pa rjavi ali pa lisasti ali pa kosmati in imajo čisto rdeča usta in velikanske oči s črnim robom. Kar naprej se smejajo in kričijo. Jaz bi najrajši kar naprej gledal Televizijo, am- 21 -

pak bi se mi skisali možgani. Prej ko sem jaz prišel dol iz Nebes, jo je Mama imela prižgano cel dan in se je spremenila v zombija, ki je eden tak duh, samo da hodi tako bum bum.

Zato jo zdaj ugasne po eni oddaji, potem se čez dan celice spet razmnožijo in lahko po večerji gledava še eno oddajo in nama med spanjem možgani še zrastejo. »Samo še eno, prosim, ker imam rojstni dan. Prosim?« Mama odpre usta in potem zapre usta. Potem reče: »Zakaj pa ne?« Reklame da potiho, ker nama še bolj hitrejše cvrejo možgane, da nama bojo lezli ven iz uh.

Gledam igrače: en tak super kamion in trampolin in Bionicle. Dva fantka se tepeta s Transformerji, samo da sta taka prijazna in nič hudobna.

Potem pride Spuži Kvadratnik. Tečem tja in se dotaknem njega in morske zvezde Patrika, samo hobotnice Markota ne, ker mi je zoprn. Danes je zgodbica o velikanskemu svinčniku, da me je strah in gledam skozi prste od Mame, ker ima dvakrat bolj dolge od mojih.

Mama se ne boji nobene stvari. Razen mogoče Tastarga.

Ponavadi mu reče samo on in jaz sploh nisem vedel, kako mu je ime, potem pa sem videl risanko o stricu, ki pride sredi noči in mu je bilo ime Tastar. Tudi zaresen pride ponoči, zato ga kličem Tastar, samo da ni podoben stricu iz Televizije. Enkrat sem Mamo vprašal, če je star, pa mi je povedala, da skoraj dvakrat toliko ko ona, to pomeni, da je res star.

- 22 -

Takoj ko pridejo napisi, Mama vstane in ugasne Televizijo.

Moje lulanje je rumeno od vitaminov. Potem se usedem in kakam in potem kakcu rečem: »Papa, zdaj pa na morje.« Potem potegnem vodo in gledam, kako voda teče v školjko, glu glu glu. Potem si s krtačko umivam roke, dokler mi že skoraj ne odpade koža. Takrat vem, da sem se zadosti umil. »Pod Mizo je pajčevina,« povem, pa nisem vedel, da bom. »Od Pajka je, zaresen je. Dvakrat sem ga videl.« Mama se nasmeja, samo ne zares. »Saj je ne boš pometla, prosim? Saj ga sploh ni tam, samo bo mogoče prišel nazaj.« Mama je na kolenih in gleda pod Mizo. Ne vidim njenega obraza, dokler si las ne zatlači za uho. »Veš kaj, jo bom pustila, dokler ne bova imela čiščenja, prav?« To bo v torek, čez tri dni. »Prav.« »Veš kaj?« Vstane. »Narisati morava, kako velik si, zdaj ko imaš pet let.« Skakam visoko v zrak.

Ponavadi ne smem pisat nikjer v Sobi ali pa po pohištvih.

Ko sem imel dve leti, sem počečkal nogo od Posle, tisto zraven Omare, in zmeraj ko imava čiščenje, Mama pokaže na čičko čačko in reče: »Glej, to bo za zmeraj ostalo.« Ampak črtice za moj rojstni dan so drugačne, majhne številke zraven Vrat: črna štiri in pod njo črna tri in rdeča dva – take barve je bil najin star Kemik, dokler ni nehal pisat – in čisto odspodaj rdeča ena.

- 23 -

»Ravno stoj,« reče Mama. Kemik me žgačka po glavi.

Ko se umaknem, je čisto malo nad štirko črna pet. Pet je moja najbolj ljubša številka, jaz imam pet prstov na vsaki roki in na nogah tudi in Mama tudi, ker sva dve jajci. Devet je moja najmanj ljubša številka. »Kako sem velik?« »Koliko. No, ne vem natančno,« reče. »Mogoče bi lahko kakšno nedeljo za priboljšek prosila za meter.« Mislil sem, da so metri samo v Televiziji. »Ne, dajva raje vprašat za čokoladke.« Prst dam na štiri in naslonim obraz gor, moj prst je na mojih lasih. »Zdaj pa nisem dosti zrastel.« »To je normalno.« »Kaj je normalno?« »To je …« Mama si grize ustnico. »Pomeni, da je v redu. No hay problema.« »Lej, kako velike mišice.« Skakam po Posli, sem Jack Ubijalec. »Ogromne.« »Velikanske.« »Gromozanske,« reče Mama. »Velegromorzanske.« Igrava se Besedne sestavljanke. »Ta je pa dobra.« »Veš kaj?« ji rečem. »Ko bom imel deset let, bom bil velik.« »Aja?« »Zmeraj bolj velik bom bil in potem se bom spremenil v moškega.« - 24 -

»Pravzaprav si že zdaj moški,« reče Mama. »Si mogoče mislil žensko?« »Ja,« rečem, »žensko s fantkom v jajcu v trebuhu, in tudi on bo zaresen. Ali pa bom zrastel v velikana, samo takega prijaznega, do tukaj.« Skočim in se dotaknem Stene nad Poslo res visoko, skoraj tam, kjer se začne Streha. »Res krasno,« reče Mama.

Mama ima tak negiben obraz, to pomeni, da sem rekel nekaj narobe, pa ne vem, kaj. »Skozi okno bom treščil v Visolje in bom letel med planeti, bzum bzum bzum,« ji povem. »In bom šel na obisk h Dori in Spužitu Kvadratniku in vsem mojim prijateljom. In bom imel psa Srečkota.« Mama se je nasmehnila. Zdaj pospravlja Kemika nazaj na Polico.

Vprašam jo: »Koliko boš bila stara za tvoj rojstni dan?« »Sedemindvajset let.« »Ojej.« Mislim, da jo to ni razveselilo.

Medtem ko voda teče noter v Banjo, Mama vzeme Labirinta in Trdnjavo odzgoraj z Omare. Labirint delava že od takrat, ko sem imel dve leti, cel je iz porabljenih rolic toaletnega papirja, zlepljenih v tunelčke, ki se zvijajo v vse smeri. Žogica skokica se rada izgublja v Labirintu in se skriva, da jo morem poklicat ven in ga strest in ga obrnit postrani in na glavo, da priteče ven, uf. In potem v Labirinta pošljem druge stvari, na - 25 -

primer kikiriki ali pa zlomljen košček od modre voščenke in makaron, ki še ni skuhan. Lovijo se po tunelih in pridejo čisto potiho za hrbet in zakričijo bu. Jaz jih ne vidim, samo dam uho gor na rolico in vem, kje so. Zobna krtačka bi tudi rada šla, pa ji rečem, da ne more, ker je preveč dolga. Zato rajši skoči v Trdnjavo in straži stolp. Trdnjava je narejena iz konzerv in škatlic od vitaminov, zidava jo zmeraj bolj veliko, vsakič ko imava kakšno prazno. Trdnjava vidi na vse strani, zliva vroče olje na sovražnike, ki ne vejo, da ima skrivne luknje od noža, ha ha. Rad bi jo nesel v Banjo in bi bila potem otok, samo Mama pravi, da bi bilo od vode njeno lepilo razmočeno.

Oba si odveževa rep in pustiva, da najini lasi plavajo. Jaz samo ležim na Mami in nič ne rečem, rad poslušam njeno srce, kako razbiva. Ko Mama diha, greva malo gor in dol. Lulček plava.

Ker imam rojstni dan, lahko jaz izberem, v kaj se bova oba oblekla. Obleke od Mame so doma v zgornjemu predalu od Predalnika, moje pa v spodnjemu. Izberem njene najbolj boljše kavbojke z rdečimi šivi, ki si jih da gor samo ob posebnih priložnostih, ker se na kolenih cufajo. Zame izberem mojo rumeno majico s kapuco, pazim predal, pa še vseeno pade ven in Mama ga more dat nazaj noter. Skupaj pocukava mojo majico dol, samo mi praska obraz, ampak potem je že oblečena. »Kaj pa, če bi izrez samo malo zarezala?« vpraša Mama. »Ni govora.« - 26 -

Pri Telovadbi nimava nogavic, ker se bose noge bolj boljše primejo. Danes najprej izberem Tek in obrneva Mizo narobe na Poslo in Gugalnika dvigneva gor in Preprogo na vrh. Tek se greva okoli Posle od Omare do Lučke in po Tleh je črn C. »Lej, za tja in nazaj rabim samo šestnajst korakov.« »Oooo! Pri štirih letih si jih pa osemnajst, ne?« reče Mama. »Kaj misliš, kolikokrat boš danes lahko tekel tja in nazaj?« »Petkrat.« »Kaj pa petkrat petkrat? To bi bilo tvoje najljubše število na kvadrat.« Krate štejeva na prste in jaz jih preštejem šestindvajset, Mama pa pravi, da je petindvajset, in preštejem še enkrat in imam tudi jaz petindvajset. Mama me gleda na Uro. »Dvanajst!« zakriči. »Sedemnajst! Krasno ti gre.« Diham že uf, uf, uf. »Hitreje!« Tečem še bolj hitrejše kakor Superman, kadar leti.

Ko je na vrsti Mama, morem napisat v Črtast blok številko na začetku in tisto številko, ko neha tečt, in potem zračunava, kako hitro je tekla. Danes je njen rezultat za devet sekund bolj večji ko moj, in to pomeni, da sem jaz zmagal, in skakam v zrak in pošiljam poljubčke. »Dajva, tečiva skupaj.« »To bi bilo fino, ne?« reče Mama. »Ampak enkrat sva že poskušala, pa sem z ramo treščila v predalnik, se spomniš?« Včasih, ko kakšno stvar pozabim, mi Mama pove in se potem spomnem.

- 27 -

Vse pohištve dava dol s Posle in Preprogo dava nazaj tja, kjer je bila, da Tastar ne bo videl umazanega C-ja.

Mama izbere Trampolin, to sem samo jaz, ko skakam po Posli, ker bi jo Mama lahko zlomila. Ona zato komentira: »Mladi ameriški prvak je izvedel vrhunsko vragolijo v zraku …« Potem jaz izberem Gospod kapucinar je kapco zgubil, potem Mama reče, da se morava obut nogavice, da se bova šla Mrtvaka, to je tako, da ležiš ko morska zvezda s čisto mlahavimi prsti na nogah in mlahavim popkom, mlahavim jezikom in celo mlahavimi možgani. Mamo srbi koleno in se premak­ ne in spet jaz zmagam.

Na uri piše 12:13 in potem imava lahko kosilo. Ko moliva, je moj najbolj ljubši del vsakdanji kruh. Jaz sem glavni pri igranju, pri hrani pa je glavna Mama in nama ne pusti jest kosmičev za zajtrk in za kosilo in večerjo, da ne bi zbolela, in itak bi tako preveč hitro zmanjkali. Ko sem imel nič let in eno leto, je Mama zrezala in žvečila hrano namesto mene, samo potem sem dobil vseh mojih dvajset zobov in zdaj lahko zgrizem čisto vse. Danes je za kosilo krekerji s tuno in jaz morem dvignit pokrovček s konzerve, ker Mamo boli roka.

Jaz malo nagajam in Mama reče, da se dajva igrat Orkester, ko tekava naokoli in gledava, kakšne zvoke lahko spraviva iz stvari. Bobnam po Mizi in Mama trka po nogah od Posle in potem tum tum tum po blazinah, jaz z vilico in žlico po Vratih delam tink tink in brcava Štedilnika, najrajši pa imam ska- 28 -

kanje po pedalu od Smeti, ker se takrat odpre in reče ding.

Moj najbolj boljši inštrument je Brenk, ki je škatla od kosmičov, ki sem jo polepil z barvnimi nogami in čevlji in plašči in glavami iz enega starega kataloga in sem potem po sredini napeljal tri lastike. Tastar nikoli več ne prinese katalogov, da si lahko sama izbereva obleke. Mama pravi, da ni več tako prijazen ko enkrat.

Splezam na Gugalnika, da vzemem knjige s Police in naredim desetnadstropni nebotičnik na Preprogi. »Deset nadstropij,« reče Mama in se zasmeja, samo da to ni bilo prav nič smešno.

Včasih sva imela devet knjig, ampak samo štiri take s slikami – Moja velika knjiga pesmic Klemen Kopač Pobegli zajček Zgibanka Letališče In pet takih s slikami samo odspredaj – Koliba Somrak Varuh Grenkosladka ljubezen Da Vincijeva šifra - 29 -

Mama skoraj nikoli ne bere tistih brez risbic, razen takrat ko je žalostna. Ko sem imel štiri leta, sva vprašala za še eno s slikami za Priboljšek, in je prišla Alica v čudežni deželi, meni je všeč, samo ima preveč besed in dosti jih je takih starih.

Danes izberem Klemena Kopača, samo da je čisto odspodaj in poruši nebotičnik, tressssk. »Že spet ta Klemen.« Mama se spači in potem reče najbolj naglas: »Klemna Kopača nihče ne premaga, mojster ta naš nenehno nalaga.

Zemljo koplje, rije in obrača, še dvigalo zboji se tega kopača.

Zdaj zapodi se čez naše dvorišče, jutri obvlada največje gradbišče.« Na drugi risbici je mačka in na tretji sedi na enemu kupu skal. Skale so kamni, to pomeni, da so težki ko keramika, iz katere so Banja in Umivalnik in Školjka, samo ne tako gladki.

Mačke in skale so samo v Televiziji. Na peti risbici mačka pade dol, ampak mačke imajo devet življenj, ne tako ko jaz in Mama, midva imava vsak samo eno.

Mama skoraj zmeraj izbere Pobeglega zajčka, ker na koncu mama zajklja ujame malega zajčka in reče: »Na korenčka.« Zajčki so samo v Televiziji, korenčki so pa zaresni, všeč mi je, kakšen hrup delajo. Moja najbolj ljubša risbica je, ko se mali - 30 -

zajček spremeni v skalo na gori in more mama zajklja splezat gor in ga iskat. Gore so preveč velike, da bi bile zaresne, v Televiziji sem videl eno in tam dol visi ena ženska na vrvi. Ženske niso zaresne tako ko Mama, in fantki in punčke tudi ne.

Moški niso zaresni razen Tastarga in ne vem, a je tudi on res zaresen. Mogoče napol? Prinese nama stvari za jest in v nedeljo Priboljšek, samo da ni človek kakor midva. Pride samo ponoči, kakor netopirji. Mogoče ga napravijo Vrata, ko zapiska bip bip in se zrak spremeni. Mislim, da Mama noče govorit o njemu, da ne bi bil bolj zaresen.

Zvijam se v njenemu naročju, da bi videl mojo najbolj ljubšo sliko Jezuščka, ki se igra z Janezom Krstnikom, on je njegov prijatelj in hkrati bratranec. Marija je tudi gor, stiska se v naročje od njene Mame, to je babica od Jezuščka, kakor Dorina abuela. To je ena taka čudna slika brez barv in enih rok in nog tudi ni gor. Mama pravi, da ni dokončana. Jezušček je začel rast v Marijinemu trebuhu, ko je dol prišel angel, to je en tak duh, samo tak kulski, s krili. Marija je bila presenečena in je rekla: »Kako je to mogoče?« in potem: »V redu, pa naj bo.« Ko je Jezušček za božič prišel iz njenega trebuha, ga je dala v jasli, pa ne zato, da bi ga krave požrle, ampak samo segrele s svojim dihanjem, ker je bil čudežen.

Mama ugasne Lučko in se uleževa, najprej zmoliva molit­ vico o pastirju in zelenih pašnikih, se mi zdi, da so ko Prevleka, samo da so mehki in zeleni, ne pa beli in ravni. Mama mi da malo iz desne, ker v levi ni dosti. Ko sem imel tri leta, mi - 31 -

je zmeraj dala dosti, samo od takrat ko sem imel štiri leta, počnem toliko stvari, da mi da samo parkrat čez dan in ponoči. Joj, ko bi lahko hkrati govoril, ampak imam samo ena usta.

Skoraj se izklopim, samo ne zares. Mislim, da pa se Mama je, ker tako diha.

~~~ Po počitku Mama reče, da se je spomnila, da nama ni treba prosit za meter, ker lahko sama narediva ravnilo.

Porabiva škatlo od kosmičev iz Egipčanske piramide in Mama mi pokaže, da naj odstrižem trak, ki je velik ko njeno stopalo, zato se mu reče čevelj, in potem gor nariše črtice. Izmerim njen nos, ki je dolg dva palca. Moj nos ima en palec in četrt in to napišem. Ravnilo v Mamini roki dela počasne salte po Steni pri Vratih, kjer so od mene velikosti, in reče, da sem velik tri čevlje in tri palce. »Ej,« rečem jaz, »dajva izmerit Sobo.« »Kaj, celo?« »A moreva delat kaj drugega?« Mama me čudno pogleda. »Menda res ne.« Napišem vse številke, na primer velikost Stene pri Vratih do črte, kjer se začne Streha, je šest čevljev in sedem palcov. »Veš kaj,« povem Mami, »vsaka ploščica od plute je čisto malo bolj večja od Ravnila.« »Kakšna trapa sem,« reče in se udari po glavi. »Najbrž so - 32 -

velike čevelj krat čevelj. Ravnilo je majčkeno prekratko. Potem pa raje preštejva ploščice, bo lažje.« Začnem štet velikost Stene pri Posli, samo Mama pravi, da so vse stene enake. In še eno pravilo je, da so stene široke toliko ko Tla. Miza je krog, tako da jo ne znam zmerit, ampak Mama jo zmeri čez sredino, kjer je najbolj širša, in to je tri čevlje in devet palcov. Moj stol je dolg tri čevlje in dva palca in Mamin tudi toliko, to je en palec manj ko jaz. Potem se Mama malo naveliča merit in nehava.

Odzadaj za številkami pobarvam vse različne barve z najinimi petimi voščenkami, to so modra, oranžna, zelena, rdeča in rjava, in ko končam, je stran podobna Preprogi, samo še bolj divja, in Mama reče, da jo imam lahko za pogrinjek pri večerji.

Danes izberem špagete in zraven je še brokoli, ki ga ne izberem, ampak je samo zdrav. Brokoli razrežem na koščke z Žagastim nožem, včasih ga kar pogoltnem, kadar Mama ne gleda, in potem reče: »O, ne, kje pa je tisti velik kos?«, samo ni zares huda, ker sva od surovih reči samo še dosti bolj živa.

Mama segreje dve plošči na Štedilniku, da sta rdeči, jaz se ne smem dotikat gumbov, ker Mama gleda, da nikoli ni požara ko v Televiziji. Če bi se plošče česa dotaknile, na primer krpe ali pa celo najine obleke, bi ogenj požrl vse z oranžnimi jeziki in zažgal Sobo, midva pa bi kašljala in se davila in vreščala od najbolj hujših bolečin.

Kadar se brokoli kuha, smrdi, še bolj pa takrat, kadar se - 33 -

kuha stročji fižol. Zelenjave so zaresne, ampak sladoled je samo v Televiziji. Joj, kako bi rad, da bi bil zaresen. »Je Roža surova stvar?« »Ja, samo ni užitna.« »Zakaj nima več cvetov?« Mama dvigne rame in pomeša špagete. »Utrujena je.« »Potem bi mogla spat.« »Ko se zbudi, je še vedno utrujena. Mogoče zemlja v njenem lončku nima več dovolj hranil.« »Saj ji lahko jaz dam moj brokoli.« Mama se zasmeja. »Ne take hrane, hranil za rože.« »Lahko bi prosila za to, v nedeljo za Priboljšek.« »Že zdaj imam zelo dolg seznam stvari.« »Kje?« »V glavi,« reče. Prime špaget in ga pregrizne. »Se mi zdi, da imajo rade ribe.« »Kdo?« »Rože imajo rade smrdljive ribe. Ali pa ribje koščice.« »Fuj.« »Mogoče bi lahko naslednjič malo ribjih palčk zakopala pod Rožo.« »Mojih že ne.« »Prav, potem pa košček moje.« Špagete imam najrajši zato, ker pojem pesmico o omaki, medtem ko jih Mama nalaga na krožnik.

Po večerji se zgodi nekaj neverjetnega, narediva torto za - 34 -

rojstni dan. Stoprocentno bo delicioso in gor bo toliko svečk ko mojih let, in to prižganih, ki jih še nikoli nisem videl zares.

Za izpihavanje jajc sem jaz najboljši in šmrkelj kar naprej teče ven. Za torto morem izpihnit tri in vzemem buciko od Impresije, vzhajajoče sonce, ker bi bil nori konj hud, če bi dol vzel Guernico, tudi če potem zmeraj dam buciko takoj nazaj.

Mama misli, da je Guernica najbolj boljša slika, ker je najbolj zaresna, samo da je v resnici cela pomešana, gor je konj, ki kriči in kaže vse zobe, ker je noter v njega zapičena sulica, pa bik in ženska, ki drži otroka z glavo narobe, in taka lučka ko oko in najhujše je veliko debelo stopalo v kotu, zato ker zmeraj mislim, da bo stopilo name.

Jaz dobim žlico za polizat in potem da Mama torto v trebuh od Pečice. Žongliram z jajčnimi lupinami. Mama eno ulovi. »Jakci z obrazi?« »Ne,« rečem. »Jim bova naredila gnezdo iz testa? Če jutri odmrzneva rdečo peso, bi jih lahko s sokom pobarvala rdeče …« Zmajam z glavo. »Dajva jih na Jajčno kačo.« Jajčna kača je bolj daljša kakor okoli cele Sobe in jo delava že od takrat, ko sem imel tri leta, in cela zavita živi v Podposli in naju čuva. Večina njenih jajc je rjavih, samo včasih je kakšno belo, na enih so vzorci od svinčnika ali pa od voščenk ali pa od Kemika ali pa je kaj prilepljeno z lepilom iz moke, krona iz svetlečih papirčkov in rumen trak okoli pasu in nitke in ­papirčki namesto lasov. Njen jezik je šivanka, ki drži rdečo - 35 -

nit, ki gre skoznjo. Jajčne kače ne privlečeva ven dostikrat, ker se včasih zaplete in njena jajca popokajo okrog luk­njic ali pa celo odpadejo in moreva lupine uporabit za mozaik. Danes vtaknem njeno šivanko v eno od luknjic od novih jajc in potem ga morem trest, dokler ne pokuka skozi drugo luk­njico, kar je kar težko. Zdaj ko je za tri jajca bolj dolga, jo zelo zelo previdno spet zvijem, da gre cela v Podposlo.

Ure in ure čakava na mojo torto in duhava, kako lepo diši.

In potem, ko se hladi, narediva led, ki pa ni mrzel ko zaresen led, ampak je sladkor, stopljen v vodi. Mama ga namaže čez celo torto. »Zdaj lahko daš gor čokoladne bombone, medtem ko bom pomila.« »Pa saj jih nimava.« »Aha,« reče, dvigne majhno vrečko in jo strese. »Nekaj sem jih skrila pred tremi tedni.« »Ti lisica ti. Kje?« Mama zapre usta. »Kaj če bom še kdaj potrebovala skrivališče?« »Povej mi!« Mama se ne smeja več. »Od kričanja me bolijo ušesa.« »Povej mi, kje je skrivališče.« »Jack …« »Ne maram skrivališč.« »Zakaj pa ne?« »Zaradi zombijev.« »Ah.« - 36 -

»Ali pa pošasti ali pa vampirjev …« Mama odpre Kredenco in ven vzeme škatlo od riža. Pokaže v črno luknjo. »Skrila sem jih med riž, prav?« »Prav.« »Sem že ne bi šlo nič strašnega. Lahko pogledaš, kadar hočeš.« Noter v vrečki je pet čokoladnih bombonov: rozast, moder, zelen in dva rdeča. Ko jih dajam gor, mi malo barve ostane na prstih in led tudi in poližem čisto vse.

Potem pride čas za svečke, pa jih ni. »Že spet kričiš,« reče Mama in si pokrije uha. »Pa saj si rekla, da torta ni torta, če gor ni pet svečk, in to prižganih.« Mama glasno pihne. »Nisem ti zadosti dobro razložila. To, da imaš pet let, pravi pet bombonov.« »Te torte že nočem.« Ne maram, da Mama čisto tiho čaka. »Kakšna grda torta.« »Pomiri se, Jack.« »V nedeljo bi mogla vprašat za svečke.« »Joj, prejšnji teden sva rabila tablete proti bolečinam.« »Jaz jih že nisem, ti si jih,« zakričim.

Mama me gleda, kakor da imam nov obraz. Potem reče: »Vseeno ne pozabi, da morava izbrati stvari, ki jih zlahka dobi.« »Pa saj lahko dobi vse.« »No, ja, če bi se moral potruditi …« reče. »Zakaj potrudit?« - 37 -

»Hočem reči, morda bi moral iti v dve trgovini ali pa tri, in potem bi bil siten. In kaj če stvari ne bi našel? Potem v nedeljo verjetno ne bi dobila nič.« »Ampak, Mama,« se zasmejam, »saj ne gre v trgovino. Trgovine so v Televiziji.« Mama si grize ustnico. Potem pogleda torto. »No, oprosti, sem mislila, da bodo čokoladni bomboni dobri namesto svečk.« »Tepka.« »Koza.« Udari se po glavi. »Trapa,« ji rečem, samo ne grdo. »Naslednji teden, ko bom imel šest let, mi boš mogla dobit svečke.« »Naslednje leto,« reče Mama. »Naslednje leto misliš.« Njene oči so zaprte. Včasih to kar naprej počnejo in eno celo minuto nič ne reče. Ko sem bil še majhen, sem mislil, da ji je zmanjkala baterija, tako ko enkrat Uri, v nedeljo sva mogla za Priboljšek vprašat za novo baterijo. »Obljubiš?« »Obljubim,« reče in odpre oči.

Odreže mi gromorzanski kos, in ko ne gleda, ukradem vseh pet bombonov, oba rdeča, rozastega, zelenega, modrega, in Mama reče: »O, ne, še enega so ukradli, kako se je pa to zgodilo?« »Nikoli ne boš izvedela, ha ha ha,« rečem ko Lisjak, ko kaj ukrade Dori. Primem enega rdečega in ji ga dam v usta. Da si ga h sprednjim zobom, ki so manj piškavi, in se nasmeja.

- 38 -

»Lej,« ji pokažem, »v moji torti so luknje, kjer so bili prej bomboni.« »Ko kraterji,« reče. V eno vtakne prst. »Kaj je to kraterji?« »Luknje, kjer se je nekaj zgodilo, na primer izbruhnil vulkan ali pa je bila eksplozija ali kaj podobnega.« Zelen bombon vrnem nazaj v njegov krater in štejem deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dva ena, bum. Odleti v Visolje in potem v moja usta. Moja torta je najbolj boljša stvar.

Mama za zdaj ni lačna. Okno je pobralo vso svetlobo in je skoraj črno. »Spomladansko enakonočje je,« reče Mama. »Spomnim se, da so to povedali po televiziji tisti dan, ko si se rodil.

Tudi tistega leta je bil še zmeraj sneg.« »Kaj je to enakonočje?« »To je takrat, kadar sta dan in noč enako dolga.« Zaradi torte je prepozno za Televizijo. Ura pravi 08:33.

Moja rumena majica s kapuco mi skoraj odtrga glavo, ko jo Mama povleče dol. Oblečem se v majico za spanje in si umijem zobe, medtem pa Mama zavozla vrečo s smetmi in jo da zraven Vrat in gor da seznam, ki sem ga napisal jaz in danes piše Prosim špagete, lečo, tuno, sir (če ni predrag), pomarančni sok, hvala. »Lahko prosiva za grozdje? Saj je zdravo.« Na dno Mama napiše grozdje, če je mogoče (ali katerokoli sveže sadje ali pa kompot).

- 39 -

»Mi poveš pravljico?« »Eno kratko. Kaj pa o … Piškotku Jakcu?« Pove jo zelo na hitro in zelo smešno, Piškotek Jakec skoči iz pečice in teka in se kotali, da ga noben ne more ujet, ne stara teta ne stari stric, ne delavci v mlatilnici in kmetje na polju.

Samo na koncu je pravi bučman in pusti, da ga lisica nese čez reko in ga požre. Če bi bil jaz piškot, bi se sam požrl, prej ko bi me lahko kdo drug.

Na hitro zmoliva, to je tako, da dava roke skupaj in zapreva oči. Molim, da bi se Janez Krstnik in Jezušček prišla h nama igrat skupaj z Doro in Opico. Mama moli, da bi se stopil sneg na Oknu. »Mi daš malo?« »Jutri zjutraj,« reče Mama in si majico potegne nazaj dol. »Ne, danes.« Pokaže na Uro, ki pravi 08:57, čez tri minute bo bilo devet.

Zato tečem v Omaro in se uležem na blazino in se zavijem v Odejo, ki je siva in kosmata in ima rdeč rob. Sem ravno odspodaj pod risbico od mene, pa sem že pozabil, da je tukaj.

Mama pokuka noter. »Tri poljubčke?« »Ne, pet za tvojega Petletnika.« Da mi pet poljubčkov in potem zapre vrata, da zacvilijo.

Letvice še zmeraj spuščajo noter svetlobo, tako da lahko vidim malo mene na risbici, tiste dele, ki so kakor Mamini, in nos, ki je samo moj. Pobožam papir, ki je lep gladek. Čisto se - 40 -

stegnem in moja glava pritiska v Omaro in moje noge tudi.

Poslušam, kako se Mama obleče v majico za spanje in vzeme tablete, zvečer zmeraj dve, ker pravi, da je bolečina ko voda in se razširi, takoj ko se uleže. Ven pljune zobno pasto. »Prijatelj Jack je velik junak,« reče.

Tudi jaz se spomnem ene. »Prijatelj Zack je bedak.« »Prijatelj Peter je hiter ko veter.« »Prijateljica Dora se je spotaknila v štor-a.« »Ta ne velja,« reče Mama. »O, ne,« zagodrnjam ko Lisjak. »Prijatelj Jezušček … se drži za trebušček.« »Prijatelja Bruna včasih nosi luna.« Luna je srebrn obraz od Boga, ki se pokaže samo ob posebnih priložnostih.

Jaz se usedem in pritisnem obraz ob letvice in vidim koščke od Televizije, ki je ugasnjena, od Školjke, Banje, moje slikice od hobotnice, ki je že cela zavihana, od Mame, ki pospravlja najine obleke v Predalnika. »Mama?« »Mmm?« »Zakaj sem skrit ko bomboni?« Mislim, da sedi na Posli. Govori čisto tiho, da jo komaj slišim. »Nočem, da te vidi. Tudi ko si bil še dojenček, sem te zmeraj zavila v odejo, preden je prišel.« »Bi me bolelo?« »Kaj pa?« »Če bi me videl.« - 41 -

»Ne, ne. Zdaj pa zaspi,« mi reče Mama. »Daj še Bolho.« »Lahko noč, pa eno bolho za pomoč. Če te pa piči, me pa pokliči.« Bolhe so nevidne, samo da se jaz pogovarjam z njimi in jih včasih štejem, zadnjič sem prišel do 347. Slišim, kako škrtne stikalo, in takrat se Lučka ugasne. Slišim, kako gre Mama pod Prevleko.

Kakšenkrat sem ponoči skozi letvice videl Tastarga, samo nikoli celega in od blizu. Lase ima tudi ene bele in bolj krajše ko uha. Mogoče bi me njegove oči spremenile v kamen. Zombiji ugriznejo otroke, da postanejo nemrtvi, vampirji jim pijejo kri, dokler niso mlahavi, brdavsi jih vlečejo za noge in jih požrejo. Velikani so tudi tako strašni, samo Jakec je pobegnil z zlato putko in se hitro spustil po fižolu. Velikan je plezal dol za njim, samo Jakec je mami zakričal, naj mu da sekiro, ta je taka ko nož, samo večja, in njegovo mamo je bilo preveč strah, da bi sama posekala fižol, samo ko je Jakec prišel na tla, sta ga posekala skupaj, in velikan je treščil na tla in so mu čreva pokukala ven, ha ha. Potem je Jakec bil Jakec Ubijalec velikanov.

Zanima me, a se je Mama že ugasnila.

V Omari zmeraj močno zaprem oči, da se bom hitro ugasnil in ne bom slišal, kdaj pride Tastar, in potem se bom zbudil in bo bilo jutro in bom bil jaz v Posli z Mamo, ki mi bo dala malo, in bo bilo vse v redu. Samo da sem danes še zmeraj prižgan, torta mi brbota v trebuščku in jaz z jezikom štejem - 42 -

moje sprednje zobe od leve proti desni in potem še v drugo stran, vsakič morem prit do deset in dvakrat deset je dvajset in toliko jih imam.

Vrata ne rečejo bip bip, ura more bit že več ko devet. Spet si preštejem zobe in jih naštejem devetnajst, verjetno sem se zmotil, ker je drugače eden izginil. Samo malo si grizem prst in potem še malo. Čakam ure in ure. »Mama?« zašepetam. »Kaj bo prišel ali ne?« »Nič ne kaže. Kar pridi.« Vstanem in odprem Omaro, že čez dve sekundi sem v Posli. Pod Prevleko je zelo vroče in morem dat noge ven, da mi ne zgorijo. Da mi dosti, prvo levo in potem še desno. Nočem zaspat, ker potem ne bom več imel rojstni dan.

~~~ V mene sije luč in pečejo me oči. Pogledam ven iz Prevleke, samo čisto malo. Mama stoji pri Lučki in vse je svetlo in potem škrt in je spet tema. Spet luč in traja tri sekunde in spet tema, potem luč samo eno sekundo. Mama gleda gor proti Oknu.

Spet tema. To dela ponoči, ker ji to pomaga nazaj zaspat.

Počakam, da Lučko spet ugasne, in po temi zašepetam: »Si končala?« »Oprosti, ker sem te zbudila,« reče. »Je že v redu.« Zleze nazaj v Poslo in je bolj mrzla kakor jaz, zato jo objemem okrog pasa.

- 43 -

»Ta knjiga je redek biser, izvirno umetniško delo, ki mu ni para. Ne morem je primerjati z nobenim drugim romanom, kar je najvišja pohvala z moje strani. Naj bo dovolj, če rečem, da je pravo razodetje – silovita in temačno lepa.« Michael Cunningham, avtor Ur

Za petletnega Jacka je Soba ves svet.

V njej se igra, gleda televizijo, je in spi.

V njej se je tudi rodil. Deli si jo samo z mamo in nadležnim nočnim obiskovalcem Tastarim.

Za Jacka je Soba dom, za njegovo mamo pa grozljiva celica, ­ v kateri je ujeta že sedem dolgih let …

Emma Donoghue

Čeprav srhljive okoliščine pripovedi odražajo grozo resničnih primerov ugrabitev, na primer Elisabeth Fritzl in Natasche Kampusch, se je pisateljici uspelo izogniti senzacionalizmu.

Namesto tega je spisala prefinjen slavospev materinski ljubezni in volji do življenja.

Osupljiva in izvirna pripoved vam bo spodnesla tla pod nogami kot Jacku, ko prvič uzre zunanji svet.

32,96 €

Prevedla Tea Mejak

Emma Donoghue

Kanadska pisateljica irskega rodu Emma Donoghue (1969) je napisala že več uspešnih romanov, ukvarja pa se tudi s pisanjem iger za gledališče in radio. Za Sobo je prejela veliko uglednih nagrad, med drugim Hughes & Hughes (za najboljši irski roman) in Rogers Writers’ Trust (za najboljši kanadski roman), ter bila v ožjem izboru za nagradi Man Booker in Orange.

»Soba se prebere na dušek.

Po zadnjem stavku se ozreš naokrog: svet je isti, toda ti se počutiš drugače in ta občutek te preveva še dneve.« Audry Niffenegger, avtorica Žene popotnika v času

SOBA oprema_38 mm.indd 1

8/8/11 8:35:27 AM