Vojna terorja

Boštjan Videmšek Letnik 1975. Dolgoletni Delov poročevalec s kriznih žarišč.

V zadnjih dvanajstih letih je med drugim poročal iz Afganistana, Iraka, Somalije, Demokratične republike Kongo, Sudana, Pakistana, Izraela in Palestine, Libanona, Kosova, Kavkaza, Srednje Azije, Libije, Egipta ter prizorišč cunamija v jugovzhodni Aziji. Je redni sodelavec globalnih spletnih revij Revolve Magazine in Humano Periodismo. Njegove članke objavljajo tudi New York Times, International Herald Tribune, El Periodico, La Voz de Galicia, El Semenal, Gato Pardo, Jutarnji list, Globus, Dani, Oslobođenje in BBC World. Zadnja leta se intenzivno posveča tematiki afriških emigrantov v Evropi. Leta 2009 in 2010 je prejel nacionalno novinarsko nagrado v okviru natečaja Evropske komisije in bil obakrat izbran v ožji izbor za evropsko novinarsko nagrado.

Letnik 1969. Že vrsto let vodilni Delov fotoreporter.

Z Boštjanom sta vse od leta 2000 nerazdružljiva dvojica; z vseh kriznih žarišč in tudi od marsikod drugod sta poročala skupaj. Juretove fotografije objavljajo vodilni svetovni časopisi in revije, denimo Newsweek, Figaro, Le Monde, Independent, Financial Times in Al Ahram. Je večkratni zmagovalec fotografskega natečaja Društva novinarjev Slovenije, zaporedni zmagovalec Emzinovega fotografskega natečaja ter leta 2010 dobitnik prve nagrade natečaja Slovenia Press Photo.

Boštjan Videmšek poročilo priče

Jure Eržen

Boštjan Videmšek poročilo priče

fotografije Jure Eržen 29,95 €

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 327(100)”1991/...”

VIDEMŠEK, Boštjan Vojna terorja : deset let po 11. septembru : poročilo priče / Boštjan Videmšek ; fotografije Jure Eržen. - 1. izd. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011 ISBN 978-961-231-829-1 257083392

VOJNA TERORJA

deset let po 11. septembru

Boštjan Videmšek poročilo priče fotografije Jure Eržen

Samo mrtvi so videli konec vojne.

(Platon)

2006 Balad, Irak

Vsebina Predgovor Če nisi na terenu, je bolje, da molčiš (David Beriain) .......................... 8 Uvod Priča zgodovine ................................................................................................................... 12 1. poglavje Afganistan in Pakistan Pokopališče imperijev in civilistov ..................... 18 Vietnam 2.0 ........................................................................................................................................... 24 »Tudi v tej vojni bomo zmagali!« ............................................................................................... 29 Vrnitev vojne, konec iluzij ............................................................................................................. 33 Korak do katastrofe ........................................................................................................................... 39 »Stene bomo s svojo krvjo znova prebarvali na rdeče!« ................................................. 49 Američani imajo ure, talibi imajo čas ...................................................................................... 54 Tisti, ki niso rojeni morilci, to postanejo ............................................................................... 61 Potemkinova vas demokracije ..................................................................................................... 68 Slovenija v vojni .................................................................................................................................. 72 Talibski poveljnik: »Slovenci, odidite, preden boste prisiljeni oditi!« ...................... 83 Izgubljeno ............................................................................................................................................... 87 Na svoji zemlji ...................................................................................................................................... 91 Zvok vojne, zvok življenja .............................................................................................................. 96 2. poglavje Irak Nedokončana vojna ........................................................................................................ 102 Svoboda ali poguba? ....................................................................................................................... 107 Teče nafta, teče kri ........................................................................................................................... 113 Padec Sadamovega mesta ............................................................................................................. 115 Okupacija ............................................................................................................................................. 119 »Prispevka ne merimo po obsežnosti, temveč po udeležbi.« ..................................... 122 Idilična vasica ali uporniško gnezdo? ..................................................................................... 129 Reševanje vojaka Carbajala ......................................................................................................... 132 Maščevanje .......................................................................................................................................... 136 »Zakaj smo tu?« ................................................................................................................................. 141 Iz Čečenije v Irak .............................................................................................................................. 145

Dvajset let po napadu s kemičnim orožjem ........................................................................ 149 »Ponosen sem, da je moj stric obsodil Sadama.« ............................................................. 155 Mir in vojna ......................................................................................................................................... 157 Zadnje bojišče iraške vojne? ........................................................................................................ 162 Vrhunec državljanske vojne .........................................................................................................166 Fronta ..................................................................................................................................................... 172 Dolgoletni iraški upornik: »Irak je bil peskovnik svete vojne.« ................................ 179 Začetek ameriškega umika .......................................................................................................... 186 Vojna brez konca .............................................................................................................................. 190 Industrija okupacije ......................................................................................................................... 197 Intervju s Colinom Powllom, nekdanjim ameriškim zunanjim ministrom ....... 200 3. poglavje Demokratična republika Kongo Najbolj krvav konflikt po drugi svetovni vojni ................................................................................................................ 204 Smrt ......................................................................................................................................................... 208 Otroci vojne, vojna otrok ............................................................................................................. 214 V divjih zlatokopih .......................................................................................................................... 220 Petdeset let brezcarinske hiralnice ........................................................................................... 224 4. poglavje Somalija Dvajset let padle države ................................................................................... 230 »Dobrodošli v najnevarnejšem mestu na svetu!« ............................................................. 234 Vrnitev v temo ................................................................................................................................... 236 Globalna vojna proti somalskim piratom ............................................................................ 251 5. poglavje Sudan Prvo bojišče tretje svetovne vojne, vojne za energetske vire in vodo ................................................................................................................ 256 Genocid ................................................................................................................................................. 260 Prvi med darfurskimi uporniki ................................................................................................. 266 Kri = voda ............................................................................................................................................ 272 Odcepitev juga ................................................................................................................................... 278 Reka Nil: gonilo konfliktov v prihodnosti ........................................................................... 286 Zahvala ............................................................................................................................................ 293

Predgovor

Če nisi na terenu, je bolje, da molčiš

David Beriain

N

ekaj tednov po tem, ko je cunami konec leta 2004 uničil velik del jugovzhodne Azije, sem v La Coruñi, kjer je sedež mojega nekdanjega časopisa La Voz de Galicia (Glas Galicije), srečal svojega novinarskega kolega, ki se je ravno vrnil iz Šrilanke, od koder je skoraj mesec dni poročal o posledicah naravne katastrofe. Ker sem bil navajen, da sem bil v našem časopisu jaz tisti, ki hodi okoli in poroča o človeških tragedijah, me je še toliko bolj zanimalo, kako je bilo in kako se je kolega počutil. Takšno uničenje! Tako visoko število žrtev! Od doma smo gledali resnično grozljive prizore. Vprašal sem ga, kaj je videl. Nič, mi je odgovoril, niti ene same ruševine, niti enega samega trupla, niti kamna, ki ni bil tam, kjer bi moral biti. Začudil sem se. Kako je to mogoče? Mesec dni sem ga vsak dan vsaj trikrat gledal po televiziji, kako je, s pomočjo presunljivih agencijskih posnetkov in podrobnosti poročal o tragediji. Še naprej sem se čudil. »Naša satelitska antena je bila preveč oddaljena od prizadetega območja.

Zato smo ostali tam, kjer smo bili, in smo delali le žive vklope,« mi je povedal kolega. Kje, za vraga, si potem dobil vse podatke in izjave, ki si jih vključeval v svoja poročila, sem ga vprašal. »Iz domačega uredništva so nam poslali vse, kar smo rabili za poročanje,« je odvrnil.

To je le ena izmed zgodb enega izmed novinarjev; ena izmed zgodb, ki me je šokirala. Spomnila me je na prve dneve vojne v Iraku konec marca 2003, ko sem vsak dan v internetnih kavarnah v Erbilu na severu države srečeval ducate in ducate novinarjev iz vsega sveta, ki so o vojni poročali s pomočjo medmrežnih novic in »copy-paste« tehnike. Le dvajset kilometrov stran so se kurdski borci pešmer­ ge skupaj s pripadniki ameriških posebnih enot ravno v tistem trenutku borili z republikansko gardo Sadama Huseina. Novinarji iz vsega sveta so v internetnih kavarnah na spletni strani New Yorka Timesa in Reutersa preverjali, kaj točno se dogaja za njihovimi hrbti, ne da bi se potrudili zadeve preveriti v živo. Sledili so »mainstreamu«. Bognedaj, da bi povedali, kaj se je zares dogajalo. To niso delali ponoči, ko je bilo na frontni črti dejansko prenevarno in se je bilo skoraj nemogoče premikati. To so delali sredi belega dneva. Tudi ko so začela drug za drugim padati iraška mesta, ko je padel Sadam in ko so povsod po Iraku umirale množice ljudi, z neba pa so padale ameriške bombe, so še naprej sedeli v kavarnah in poročali, kot da so vse videli v živo.

8

Predgovor

Pomislil sem na stari aforizem, ki pravi, da mediji sami ustvarjajo novice. Da so sami novica. Teoretično so nam vsi ti »novi profesionalci« v internetnih kavarnah skupaj z mojim kolegom, ki je poročal iz Šrilanke, pripovedovali zgodbe iz prve roke. Morali bi preverjati svoje vire, informacije, sami sebe. A dejansko so le prepisovali drug od drugega. Njihova naloga je bila le, da so na vrhu članka napisali, da so na sami fronti iraške vojne, časopisom pa je bilo pomembno le, da so povedali, da »so tudi oni v Iraku«. Štela je le prisotnost, ne vsebina.

To je le nekaj primerov. Poročanje o vojni in mednarodnih krizah, nekoč vrhunec novinarstva, je v zadnjih letih doživelo nekaj hudih udarcev. Večina medijskih hiš je v imenu gospodarske krize zaprla svoja predstavništva po svetu. Zaprli so mala kraljestva znanja in odpustili novinarje, ki so svojim urednikom znali povedati, kako so stvari videti v resničnem svetu, in so se, mimogrede, le malokrat zmotili. Z izgubo teh velikih profesionalcev je družba izgubila bližnje opazovalce, ki so znali pravočasno sprožiti protipožarni alarm ali poklicati gasilce, če je slučajno že zagorelo in je še eno krizo razneslo naravnost v obraz mednarodne skupnosti.

Ker je tujih dopisnikov vse manj, je novinarstvo odvisno od nas, padalcev, ki skačemo iz krize v krizo, iz vojne v vojno. Kot gasilci. Delamo po najboljših močeh. Se učimo, beremo, nabiramo izkušnje, vire, se povezujemo med seboj. Za prilagoditev na novo državo, novo vojno in novo krizo imamo na voljo zelo malo časa. A dobri profesionalci take probleme rešujejo z lahkoto. Konflikti so si podobni, vsaka izkušnja je dragocena. Treba je ohraniti spoštovanje, priznati delno nevednost, najti veliko lokalnih virov in jih skrbno vzdrževati, ves čas raziskovati, preverjati stanje na frontnih črtah in domovih navadnih ljudi, kolikor se le da hoditi naokoli in se pogovarjati s čim več ljudmi. Predvsem pa je treba biti kar najbolj blizu. A tudi takšno novinarstvo, ki se ga greva s prijateljem Boštjanom Videmškom že dolga leta, je ogroženo. Tudi »padalcev« je namreč iz leta v leto manj. Predvsem pa imajo na voljo veliko manj časa in so bistveno slabše plačani.

Mediji v poplavi agencijskih novic in izginjanju resnično pomembnih vsebin z naslovnih strani in iz udarnih terminov delajo vse bolj površno in enostransko.

Vojne so postale sestaven del šovbiznisa. Vakuum, ki ga ustvarja pomanjkanje konteksta, vse bolj zapolnjujejo ceneni analitiki, ki s svojo črno-belo logiko hitre prehrane prepričujejo prepričane.

Mar vse to pomeni, da je (proti)vojno novinarstvo, kot smo ga poznali, mrtvo?

Niti slučajno! Na svetu je še precej izjemnih novinarjev, ki svoje delo opravljajo z veliko strastjo in predanostjo. Ta je po navadi bistveno večja pri novinarjih kot pa pri medijih, za katere ti novinarji poročajo. Živijo in delajo in velikokrat tudi umrejo – v zadnjem desetletju je umrlo več novinarjev kot kadar koli prej –, medtem ko javnosti sporočajo, kaj se dogaja po svetu. Globoko verjamejo, da je tisto, kar po navadi počnejo zelo daleč od doma, močno povezano tudi z dogajanjem 9

Vo j n a t e r o r j a

pri njih doma, hkrati pa je zavedanje o svetovnem dogajanju ključno za izobraževanje in zdravstveno stanje vsake normalne družbe. Boštjan je eden izmed teh novinarjev, kar eden izmed najboljših, pravzaprav.

Spoznala sva se nekega februarskega jutra 2003 v turškem delu Kurdistana.

Oba sva bila mlada in dokaj neizkušena. Jaz precej bolj kot Boštjan. Bila sva polna strasti in volje. Boštjan je poročal za Delo, jaz pa za La Voz de Galicia, tedaj dva približno enako velika časopisa. Imela sva enak, jasen cilj. Čim prej priti v Irak.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo koalicija voljnih napadla Bagdad. Najin cilj je bil pokrivanje severne fronte. V iraški Kurdistan sva se nameravala prebiti še pred ameriškimi enotami, ki naj bi proti Iraku krenile tudi iz svojih turških oporišč. A parlament v Ankari se je v zadnjem trenutku premislil in Američanom prepovedal prehod prek meje v Irak. Turčija je ob tem zaprla svojo mejo z Irakom, ki jo je tedaj varovalo 200.000 vojakov. Z Boštjanom sva vedela, da bo kurdski severni Irak eno najbolj pomembnih bojišč iraške vojne, zato sva bila odločna, da se bova za vsako ceno – tudi ceno svojega življenja – prebila čez mejo. Ko sva se v malem obmejnem mestecu Silopi znašla ujeta v nemoči – in to skupaj z vsaj sto drugimi novinarji – sva bila še bolj odločna, da prek 3000 metrov visokih in tedaj še dodobra zasneženih hribov kreneva na iraško stran. Silopi je za nekaj tednov postal najin dom in ječa hkrati.

Z Boštjanom sva nemudoma postala prijatelja. Takoj sva se ujela. Morda tudi zaradi klavstrofobije, ki sva jo delila v turškem obmejnem mestu in jo poimenovala »Silopi sindrom«. V mestu je bilo veliko novinarjev in nič, o čemer bi lahko poročala. Čakala sva, da bodo Turki morda odprli mejo vsaj za novinarje in humanitarne delavce. A tega niso storili. Vojna je bila tik pred začetkom, midva pa sva bila v »ofsajdu«. Medtem sva se čudila novinarskim kolegom, ki so vidno uživali in hodili z zabave na zabavo. Pač, ne da se čez mejo, oni niso nič krivi. A nama se je zdelo, da zamujava zgodovino. Kljub temu da tega nisva nikoli rekla naglas, sva drug za drugega ves čas vedela, da bova tako ali drugače že prišla v Irak. Nič nama ni moglo preprečiti poročanja s prvih frontnih črt iraške vojne. Ta se je že začela.

Nisva mogla zdržati. Ni nama bilo pomoči. Najel sem kurdska prekupčevalca, ki sta me po surrealnem popotovanju prek gora pripeljala na drugo stran – v Irak.

Boštjan je počakal na odobritev svojih nadrejenih in se mi po nekaj dnevih pridružil v »obljubljeni deželi«. Ta pot je bila tako nora in tvegana, da bi lahko o njej skupaj napisala še eno knjigo. Ure in ure sva bila skrita v skrinji na tovornjaku, ki naju je, skrivajoč se pred turškimi vojaki, vozil po skrivnih gorskih cestah. Spala sva pri družinah kurdskih gverilcev in ves dan in noč brez prave opreme in s polnim nahrbtnikom prečila na Alpe spominjajoče zasnežene kurdske gore. Kadar koli bi naju lahko aretirali ali celo ustrelili. Boštjana so na iraški strani meje, ko je mislil, da je že vsega konec, za nekaj ur celo priprli gverilci Kurdske delavske stranke (PKK). Toda uspelo nama je. Le nekaj novinarjem izmed množice, ki je v 10

Predgovor

Turčiji še naprej čakala na čudež, se nam je uspelo prebiti v Irak. Prišla sva v vojno in bila sva srečna. Ne zato, ker bi bila bolj nora ali bolj pogumna od ostalih, ampak zato, ker sva vedela, da to morava storiti. Da je bilo to treba storiti.

Na dan, ko sem opazoval vse tiste novinarje v internetni kavarni, je Boštjan priplezal v Irak. Poklical me je iz Mosula, kjer so potekali srditi spopadi. Mesto je ravno padlo v kurdske roke. Ko sva se pogovarjala, je pokalo na ves glas. Bilo je ravno sredi bitke, v kateri so sodelovali tako Kurdi kot Arabci, Sadamovi lojalisti in Američani. Mosul je že takrat kazal obrise časov, ki so prihajali. Boštjan je bil tam. Takoj ko je sestopil z gora, je v živo poročal o eni najhujših bitk iraške vojne.

Iz prve roke. Že tedaj je vedel, kaj se bo v naslednjih letih dogajalo v Iraku. Vedel je, da vidi več, kot se zdi na prvi pogled. Tisti dan je napisal hudičevo dober članek. Ne da bi mu bilo treba preveriti, kaj so pisali drugi. Vse je videl in doživel.

Bil je tam.

Verjamem, da sva zaradi dni, ki sva jih v mizernem stanju skupaj preživljala v Silopiju, neusahljive potrebe po videnju stvari z lastnimi očmi in norega prečkanja turško-kurdskih gora danes taka novinarja in človeka. Ko so se najini kolegi odločili, da se bodo sprijaznili z »realnostjo«, sva se midva pretihotapila v jedro resnice. Od tedaj sva brata.

David Beriain je eden najbolj vplivnih španskih novinarjev. Poročal je od povsod, kamor se je dalo in kamor se ni dalo priti. Zadnja leta sodeluje s televizijama Cuatro in Antenna 3 ter vodilnim španskim dnevnikom El Pais. Je predavatelj novinarstva in dobitnik številnih novinarskih nagrad.

11

Uvod

Priča zgodovine

P

ub v Portadownu na Severnem Irskem je bil prazen. Zdolgočaseni točaj je pomival kozarce. Z žvižganjem se je pridružil Liamu Gallagherju, ki je odzvanjal iz zvočnikov. V Portadown sem prišel na pogovor s pripadniki Irske republikanske armade, ki se niso držali dogovora. Ker nisem imel boljše ideje, sem, čakajoč na prvi vlak nazaj proti Belfastu, naročil pivo. Naredil sem nekaj požirkov in se iz čistega dolgčasa ozrl proti televizijskemu sprejemniku v kotu pivnice.

Mlačno irsko pivo mi je udarilo skozi nosnice.

Na CNN-u se je ugrabljeno letalo ravno zaletelo v severno stolpnico Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu. Južna stolpnica je že gorela. Iz nje so skakali ljudje. Čez nekaj minut se je sesula v prah.

Točaj je prisedel in me vprašal, kaj se dogaja. Rekel sem mu, da ne morem verjeti lastnim očem. Da je vse skupaj videti kot film o katastrofi. A vedel sem, da se dogaja nekaj, kar bo nepovratno spremenilo svet. In to ne na bolje. Ob tem me je obšlo močno vznemirjenje. Kot novinar sem čutil, da bo tisto, kar sem hipnotiziran opazoval od daleč, del moje »prihodnosti«. Da bo ta dan, 11. september 2001, zaznamoval milijone življenj. Tudi moje.

Vsak televizijski kader je deloval kot vsesplošna vojna napoved. Svojo novinarsko prihodnost sem tedaj že nekaj časa, bolan zaradi občutka krivde ob opazovanju tragedij v Vukovarju, Sarajevu, Srebrenici in Mostarju, videl le v (proti)vojnemu poročanju. Da bo napad na Združene države Amerike sprožil verigo tragičnih dogodkov, nisem niti malo dvomil.

Vrata pekla so se na stežaj odprla. Čez dober mesec dni so Združene države skupaj z zavezniki začele vojno proti talibskemu režimu v Afganistanu. Talibi Američanom niso hoteli predati Osame bin Ladna, po mnenju Bele hiše vodilnega arhitekta terorističnega napada na New York in Washington.

Po uspešnem prepričevanju svojih urednikov sem odletel proti Islamabadu in se od tam nemudoma odpeljal v Pešavar, mesto ob afganistanski meji. Tam je potekalo novačenje borcev za »drugi krog« svete vojne.

...

Naslednjih deset let sem največkrat v družbi fotografa in prijatelja Jureta Eržena preživel v krajih in z ljudmi, katerih življenja so se zaradi 11. septembra temeljito

12

Uvod

spremenila. Knjiga, ki jo držite v rokah, je novinarsko pričanje o desetletju vojn(e) proti terorizmu.

Pričevanje o vojni terorja, ki je spremenila svet. In hkrati tudi pričevanje o pozab­ljenih konfliktih našega časa, ki so bili zaradi medijsko atraktivnih vojn v Afganistanu in Iraku še bolj brutalni. Zato sem knjigo razdelil na pet obsežnejših poglavij. Na prvi pogled nimajo kaj dosti skupnega, a neposredno izkustvo tragedije znotraj konteksta – in koncepta – geostrateških interesov je mogoče zares razumeti šele ob »razširjenem polju boja«.

Afganistan in Pakistan. Irak. Demokratična republika Kongo. Somalija. Sudan. To so države, kjer sem v zadnjem desetletju preživel velik del svojega časa. In države, ki so plačale najvišjo ceno za posledice tako imenovane globalne vojne proti terorizmu, ki je zamajala obstoječa zavezništva in narisala nov geostrateški zemljevid sveta.

V teh deželah in tudi drugod (Gaza, Kosovo, Indonezija, Maroko, Turčija, Libanon …) sem se v zadnjem desetletju družil in pogovarjal tako z žrtvami kot z njihovimi krvniki.

Moja »novinarska tehnika« je zelo preprosta. Pogovarjati se s čim več ljudmi in biti kolikor se le da blizu.

Tako sem postal priča zgodovine. To je velik privilegij in izjemno odgovorna vloga. Priča je pravni termin. Kot novinar, kot priča, si jemljem pravico obtoževati in celo obsojati. Zaradi tega sem imel na svoji profesionalni poti težave predvsem z ljudmi, ki svet opazujejo z varne razdalje. Ljudmi, ki verjamejo v zapisano in ne v izkustvo. Etika teoretikov – teoretika – je povsem drugačna kot etika izkustve terorja – teroretika.

Kot je dejala Oriana Fallaci: novinar vidi, sliši, tipa in vonja zgodovino. Njegova naloga je videno prenesti v svet. Novinar skrbi za preživetje zgodovinskega spomina.

Herbert Matthews, legendarni novinar New York Timesa, ki je poročal iz španske državljanske vojne, je že davno tega zapisal temeljni moralni zakon našega poklica: »Vsi, ki smo doživljali špansko državljansko vojno, smo se zaman upirali močnim čustvom ... Vselej se mi je gabila hinavščina tistih, ki so trdili, da se niso opredelili. Enako sem se počutil ob nespametnih, skorajda omejenih zahtevah bralcev in urednikov, ki hočejo, da bi bili vojni dopisniki objektivni in nepristranski. Bralci in uredniki bodo spet in spet ponavljali to staro napako, z njo se bodo otepali tudi zgodovinarji, čeprav moramo imeti kot človeška bitja lastna občutja in mnenja. Kadar obsojamo pristranost, zavračamo edine dejavnike, ki so resnično pomembni – poštenost, razumevanje in vestnost. Bralec ima pravico zahtevati vsa dejstva, nobene pravice pa nima zahtevati, da bi se časnikar ali zgodovinar strinjala z njim.« Časopisi in medijske hiše svoje novinarje vse redkeje pošiljajo na razmeroma draga in dolgotrajna potovanja. Finančna kriza je stari poročevalski šoli zadala usoden udarec. Velike medijske hiše so se druga za drugo začele obnašati kot najbolj brezkompromisne multinacionalke: najtežje in najbolj nevarno delo so prepustile slabo plačanim lokalnim novinarjem. V zadnjih letih sem v Iraku in Afganistanu 13

Vo j n a t e r o r j a

spoznal vrsto mladeničev, ki so jih medijske korporacije – od New York Timesa do CNN-a – za skromno plačilo nekaj sto dolarjev na mesec najele za svoje lokalne poročevalce in fotografe. Ker je bilo treba hitro priskrbeti novice, ni nihče preverjal njihove izobrazbe, usposobljenosti in izkušenosti. Po krvavih ulicah Bagdada in Kandaharja so, ves čas izpostavljeni, lovili »ekskluzivne« novice o samomorilskih napadih. Kot žrtve so večkrat novica postali tudi sami. Nadrejeni jih pogosto sploh niso zavarovali. Veliko je bilo ubitih, ranjenih, ugrabljenih. Najbolj so trpele njihove družine. Le redki so na svojih novih delovnih mestih zdržali dlje kot leto dni. Potem so morali zaradi groženj in pritiskov oditi. Njihovi delodajalci jim praviloma niso pomagali. Znajti so se morali sami. Na frontnih črtah smo priča klasičnim podobam globalizacije in triumfalnega kapitalizma, ki sta se z izgovarjanjem na finančno krizo v zadnjih letih znebila še preostanka »mrtve teže«.

Posledice takšne preobrazbe vojnega poročevalstva so večplastne. Najbolj je udarilo po vsebini, profesionalni etiki in verodostojnosti. Poglobljene preiskovalne zgodbe so zamenjale podobe – »digitalni citati«. V iraški vojni so najmočnejše medijsko orožje postale fotografije mučenja zapornikov v Abu Grajbu. Z njimi je vojna dobila strašljive razsežnosti. Fotografije so bile najboljši odsev resničnosti medijev in duha nove komunikacije, ki je prevzela vlogo informiranja. Resno časopisno novinarstvo se je zaradi (pre)počasnosti in nekonkurenčnosti spletnim in vizualnim medijem znašlo v hudi zadregi. Odgovor lastnikov in urednikov je bil boleč: na resne »terene« odhaja le še peščica novinarjev. Uporabljajo se bolj ali manj le še agencijske novice. A tudi agencijsko delo se vse bolj prenaša na ceneno delovno silo.

Deset let ameriške vojne terorja je močno otežilo novinarsko delo na vojnih območjih. Ko smo se z novinarskimi kolegi konec aprila 2003 po tednih kroženja po iraških bojiščih skozi puščavo vračali iz Bagdada proti Jordaniji, smo se za kosilo ustavili v Faludži, tedaj mirnem trgovskem mestecu. Domačini so nas, tako kot kjerkoli drugod v tistih dnevih, sprejeli z odprtimi rokami. Že čez nekaj mesecev je Faludža postala eno najbolj krvavih bojišč iraške vojne. Naslednjo pomlad je bil vsak samostojen korak med Basro in Kirkukom smrtno nevaren.

Vse več tujih poročevalcev se je zato zateklo k priročni, a marsikdaj etično sporni izbiri, »embeddingu« z okupacijsko vojsko, ki je omogočal omejen dostop do bojišč in informacij. Velikokrat so bila v Iraku in v Afganistanu spanje, prehranjevanje in premikanje z vojsko edina možnost za kakršno koli poročanje.

Sodobne vojne so drugačne. To je poleg globalne gospodarske krize eden izmed ključnih razlogov za spremembe, ki jih doživlja naš poklic. Frontne črte so zabrisane. Bojišča so zato večja in bolj nevarna kot kdaj prej. Vojaške skupine so razpršene. Bojevanje je asimetrično. Pred samomorilskim napadalcem, podstavljenim eksplozivom in ameriškim bombardiranjem se je nemogoče ubraniti.

Dostop do območja spopadov je največkrat prav tako nevaren kot spopadi sami.

Novinarske oznake na avtomobilih so prej odkrita tarča kot (morebitno) varovalo.

14

Uvod

S fotografom, sopotnikom in predvsem velikim prijateljem Juretom Erženom, brez katerega te knjige nikoli ne bi bilo, sva v zadnjih desetih letih preizkusila vse poročevalske možnosti. Zaradi časa, ki sva ga na bojiščih preživela z ameriškimi vojaki in marinci, sva doma večkrat poslušala pripombe o »sodelovanju z okupatorjem«. Enako se je zgodilo, ko sva opravila intervju z iraškim upornikom in talibskim poveljnikom in so naju takoj obdolžili »teroristične propagande«.

Uporaba vseh poročevalskih možnosti, ki smo jih novinarji imeli na voljo v zadnjem desetletju, nama je z Juretom omogočila širši vpogled v vzroke in posledice globalne vojne proti terorizmu, največjega geostrateškega dogodka po padcu berlinskega zidu. »Vojna terorja« ni le razdejala Afganistan in Irak. Spremenila je geostrateški zemljevid sveta. Zaradi križarske retorike – in dejanj – ameriške administracije je vojna proti terorizmu radikalizirala del muslimanskega prebivalstva od Mavretanije do Indonezije. Kot učinek bumeranga je s terorističnimi napadi v Madridu in Londonu obiskala Evropo. Enormni stroški vojn v Afganistanu in Iraku so posredno prispevali k izbruhu velike finančne krize. Najprej v ZDA, potem po vsem svetu.

Nepravične vojne so zahodni civilizaciji zaprle vrata tretjega sveta, ki je v zadnjih desetih letih dobil novega absolutnega vladarja – Kitajsko. Vojna proti terorizmu, v kateri sodeluje tudi Slovenija, je med drugim sprožila bližnjevzhodno hladno vojno, a eden njenih ključnih ciljev – demokratiziranje Bližnjega vzhoda – niti približno ni bil dosežen. Nasprotno. Združene države in Evropska unija so v zadnjem desetletju le še utrdile svoje vezi z diktatorji na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki.

Marca 2003 so proti Bagdadu poletele rakete, na katerih je pisalo Operacija Iraška svoboda. Bela hiša se je sprehajala po »osi zla« in izvažala demokracijo. Namesto svobode je Irak najprej doletela okupacija, potem pa še krvava državljanska vojna. Podobno neuspešno je bilo zahodno demokratiziranje Afganistana. Vojna proti terorizmu se je hvalila, da bo poskrbela za osvoboditev zatiranih ljudstev, v resnici pa je polje svobode še dodatno skrčila. Množice mladih, ki so se spomladi 2011 na ulicah Tunisa, Kaira, Maname, Sane, Bengazija in Damaska goloroke uprle tiranskim režimom, so dokazale, da do resničnih družbenih in političnih sprememb lahko pride le od znotraj. Razočarana arabska mladina je najbolj glas­ no protestirala ravno proti tistim despotom, ki so (bili) v najboljših odnosih z Zahodom in v najslabših s svojim ljudstvom.

Protestniki na ulicah bližnjevzhodnih in severnoafriških mest celotnemu svetu v živo predavajo o svobodi, demokraciji in miru. Oni so tisti, ki so porazili pokojnega Osamo bin Ladna in skrajno interpretacijo islama ter poskrbeli za pozitiven zgodovinski obrat. Podeliti bi jim morali Nobelovo nagrado za mir.

Hujšega poraza izvozniki demokracije ne bi mogli doživeti. Izvoz bi moral zamenjati – uvoz.

15

1. poglavje

2008 Helmand, Afganistan

AFGANISTAN IN PAKISTAN

Pokopališče imperijev in civilistov

V

ojna v Afganistanu je sredi leta 2010 postala tudi uradno najdaljša vojna v ameriški zgodovini in vietnamsko »potisnila« na drugo mesto. Sredi novembra 2010 so Združene države po času, preživetem v Afganistanu, prehitele tudi Sovjetsko zvezo. Na vrhu zveze Nato v Lizboni so vojno uradno podaljšali do konca leta 2014 – z odprto možnostjo, da vojska ostane pod Hindukušem.

Dokončno je postalo jasno, da v Afganistanu šteje prisotnost in ne vojaška zmaga.

Prva tri leta po talibskemu begu iz Ka­bula je v Afganistanu vladalo sorazmerno zatišje. Mednarodni skupnosti na čelu z Združenimi državami, ki so se medtem 19

Boštjan Videmšek Letnik 1975. Dolgoletni Delov poročevalec s kriznih žarišč.

V zadnjih dvanajstih letih je med drugim poročal iz Afganistana, Iraka, Somalije, Demokratične republike Kongo, Sudana, Pakistana, Izraela in Palestine, Libanona, Kosova, Kavkaza, Srednje Azije, Libije, Egipta ter prizorišč cunamija v jugovzhodni Aziji. Je redni sodelavec globalnih spletnih revij Revolve Magazine in Humano Periodismo. Njegove članke objavljajo tudi New York Times, International Herald Tribune, El Periodico, La Voz de Galicia, El Semenal, Gato Pardo, Jutarnji list, Globus, Dani, Oslobođenje in BBC World. Zadnja leta se intenzivno posveča tematiki afriških emigrantov v Evropi. Leta 2009 in 2010 je prejel nacionalno novinarsko nagrado v okviru natečaja Evropske komisije in bil obakrat izbran v ožji izbor za evropsko novinarsko nagrado.

Letnik 1969. Že vrsto let vodilni Delov fotoreporter.

Z Boštjanom sta vse od leta 2000 nerazdružljiva dvojica; z vseh kriznih žarišč in tudi od marsikod drugod sta poročala skupaj. Juretove fotografije objavljajo vodilni svetovni časopisi in revije, denimo Newsweek, Figaro, Le Monde, Independent, Financial Times in Al Ahram. Je večkratni zmagovalec fotografskega natečaja Društva novinarjev Slovenije, zaporedni zmagovalec Emzinovega fotografskega natečaja ter leta 2010 dobitnik prve nagrade natečaja Slovenia Press Photo.

Boštjan Videmšek poročilo priče

Jure Eržen

Boštjan Videmšek poročilo priče

fotografije Jure Eržen 29,95 €