ODHOD ŽUPEŠKIH FANTOV V VOJSKO

Odhod župeških fantov v vojsko

Ko so bili mladi fantje povabljeni k naboru, so se zbrali iz dveh ali treh vasi, da jih je bilo im ve . Ta dan so za pot do Ptuja porabili precej asa, saj se neko niso vozili s takšnimi prevoznimi sredstvi kot v današnjem asu. Za pot proti Ptuju so fantje priskrbeli v vasi voz ter par konjev, voz so tudi lepo okrasili. Na vsakem vogalu voza, kateri je bil namenjen na »štelngo«, je bila postavljena s krep papirjem okrašena smreka. Na voz je prisedlo še nekaj vaških fantov, da so jim polepšali pot k naboru, saj je šlo za izredno vesel dogodek. »Štelnga« je bil neke vrste preizkus in zdravniški pregled, ali je fant sposoben služiti vojsko. Beseda izhaja iz nemške besede in pomeni vojaški nabor.

Težko je bilo slovo, ko so vojaki zapuš ali rodno vas in svojce, takrat je pritekla tudi marsikatera solza regrutov (nabornikov) in doma ih. Posebej težki so bili odhodi od doma v vojnem asu, saj se nekateri od tam niso nikoli ve vrnil v domovino. Ker so bili hudi asi predvsem okrog leta 1950, so takrat le nekateri pripravili poslovilno zabavo ob odhodu v vojsko. Pripravila se je predvsem takrat, e je šlo služit vojaški rok ve vojakov iz iste vasi.

Po »štelngi« so bodo i regruti akali na termin, kdaj za eti služiti vojaški rok. Ko so izvedeli za to en datum odhoda v vojsko, so se morali na datum, ki so jim ga dolo ili, javiti na Ptuju. Nato so jih z vlakom odpeljali v Maribor, kjer so (v petdesetih letih 20. stoletja) akali dva dni na naslednji vlak. Nato so jih iz Maribora odpeljali v Beograd. Iz Maribora so se peljali s tovornim vlakom, na katerem so sedeli na lesenih kov kih, v njih so imeli vse kar so potrebovali za dolgo pot služenja vojaškega roka. Med drugim je bila v kov ku hrana za prva dva dni, pripomo ki za osebno higieno, jedilni pribor, krema za evlje … Na služenju vojaškega roka so morali namesto nogavic nosit za današnji as neobi ajen kos obla ila »šuh feci«, neke vrste krpe, s katerimi so si povili noge. Pozimi med leti 1945–1950 vojaki niso smeli nositi rokavic. Vladal je ruski režim, saj so bili prijatelji z Rusi, kateri so imeli zelo mrzle zime in so bili navajeni mraza. Vse se je spremenilo, ko so se sprli z Rusi, med drugim so takrat lahko za eli nositi nogavice in rokavice.

DELOVNI DAN

Zjutraj ob 6. uri je bilo vstajanje, kateremu je sledilo umivanje z mrzlo vodo pri približno 20 metrov dolgem koritu. Umivanje se je odvijalo zunaj, kjer so morali biti sle eni do pasu. Temu je sledila »fis kultura«, kar pomeni, da so morali sle eni do pasu te i približno dva kilometra. Sledil je zajtrk (ponavadi prežganka in kruh, le tu in tam so jedli popero – jed, ki je bila pripravljena iz suhega kuhanega kruha, poparjenega z vodo. Še

redkeje so dobili kavo in kruh). Vsak je moral pospraviti za sabo in pomiti posodo. Nato je sledilo urjenje do kosila. Za kosilo so prinesli pred vsak vod kotel, kjer je bila kuhana juha z mesom (v juhi je v asih plavala kuhana glava kake živali). Vsak vojak si je moral prinesti svojo žlico – katero je prinesel od doma, shranjeval pa si jo je kar v žepu svoje suknje, da je bila vedno pri roki. Po kosilu je sledila politi na nastava (politi no predavanje). Za ve erjo so jedli zelenjavo, predvsem kislo zelje ali repo. Edini dan, ki je bil bolj sproš en, je bila nedelja. Takrat ni bilo urjenj ter politi nih predavanj. Bilo pa je dežurstvo in redarstvo, kjer so vojaki uvali orožje, kasarno in konje. Konji so bili glavno prevozno sredstvo vojnega in povojnega asa. V nedeljo so dobili tudi dovoljenje za izhod v mesto, kjer ni bilo veliko možnosti za nakupovanje, saj ni bilo denarja, pa tudi trgovine niso kaj dosti ponujale.

Vojak Fran išek Planinšek na konju, Banat, Vršac, 1948–1950, Vir: Fran išek Planinšek, Župe ja vas 3

Komuniciranje z doma imi je takrat potekalo preko pisem. Doma i so jih obveš ali, kaj se godi doma (predvsem okoli petdesetih let so morali skrbeti za obvezo, e je niso izpolnili so prišli rubeži, ki so jim rubili skoraj vse – hrano, živino, e je bilo potrebno tudi zemljo

itd.). Doma i so regrute zelo razveselili, kadar so jim poslali kakšen paket. Pošiljali so jim predvsem hrano (kruh, suho meso, zaseko itd.) in denar.

Ve ina vojakov vojnega asa je vojaški rok služila dve leti, v asih tudi kak mesec ve , le redko manj. ez leta in desetletja se je postopoma rok služenja zniževal. Danes ni ve tako. Mladim fantom ni ve treba na »prevzgojo«, ni ve ni kopanja jarkov itd. Tako v tujini kot v domovini jim ni treba služiti vojaškega roka, saj so leta 2003 odpravili obvezno služenje vojaškega roka. eprav v Sloveniji nimamo ve obveznega služenja vojaškega roka, ne moremo mimo mladih deklet in fantov, ki se vklju ujejo v prostovoljno služenje vojaškega roka. S prevzemom polnih obveznosti EU in NATO je danes slovenska vojska profesionalna, dopolnjena s pogodbeno rezervo, ni pa števil no velika.

Slika sanitetne vojaške enote, na zadnji strani fotografije je zapis: “Za uspomenu od vojaške službe od druga Petrovi Dragoslava I Knezevi Stevona”, Banat, Vršac, 1948–1950, Vir: Fran išek Planinšek, Župe ja vas 3

Petra Planinšek