MARIJA KOZODERC

Marija Kozoderc

Spomini mojega otroštva

Marija Grbanovi , rojena Kozoderc

in seveda, kam bo padla žoga. Rada poslušam radio.

Prisluhnem novicam, vremenski napovedi, tako mimogrede, tako neopazno zaslišim znano melodijo in napev: »... vedno rad vra am se domov ...«.

Ta pesem Alfija Nipi a mi zmeraj in vedno znova prebuja tisto tiho željo, ki kli e nazaj, ki vabi v objem vonjav vijolic, ki so vsako pomlad skrite ob plotu dehtele kot nobene nikjer ve .

Ta pesem me v spominih popelje na vse poti mojega otroštva, prvi spomini se nekako vežejo na gmajno na sredi naše lepe Župe je vasi.

Se še spomnim, da so se tu poleti pasle krave. Ko smo se otroci žogali, smo morali paziti, kje tekamo

Pozimi je gmajna izpred naše hiše, pravzaprav malo na levo, bila eno veliko drsališ e. Drsali smo se kar v zimskih evljih in ponavadi je gmajna zaledenela prav v asu, ko je nas otroke obiskal sveti Miklavž. Spomnim se vznemirjenja, ko smo ga pri akovali in seveda strahu, ko smo zagledali njegovo spremstvo, tako velike »Parklje« z dolgimi, rde imi jeziki in veeeelikim košem. Joj!

Ampak drugi dan smo na drsanju smo vsi imeli polne žepe bombonov, ker smo bili dobri otroci in smo lepo znali moliti.

Ob naši hiši je bila ena velika goš ava, grmovje, divje ešnje, akacije, diše e lipe ob plotu. »Krznarovo trje« smo ji rekli. Tu je bil podnevi naš mali otroški raj, tu smo zasledovali polže v hiškah, tu smo se vzpenjali za cvetovi akacije, da so jih mame potem cvrle kot »trjove krap e«, zve er pa smo se ga, moram priznati, kar malo izogibali. Naša mala družba je tu imela svoje bezgovo drevo, mislim, da je moralo biti kar zelo staro, ker je bilo tako visoko in mo no. Na to drevo smo se vzpenjali in v njegovi krošnji sta dve osebi lahko sedeli isto asno. Marsikaj smo si zaupali na tem drevesu (Darja, saj se še spomniš?), nabirali cvetove za bezgov aj. Spodaj pa, v zavetju grmi evja, smo si napravili od suhih vej pravo, pravcato skrivališ e in imeli smo svojo organizacijo.

Imenovala se je »Skrivnost«. Imeli smo svoj statut (to no tako se je imenoval, nismo prav vedeli, kaj to pomeni, ampak zdelo se nam je prav »nobl«, imeli smo svojega predsednika, blagajnika in tajnika). Pred leti je moja mamica našla ta naš »Statut« in najbolj zanimiv je bil del, kjer smo odredili, da vsi lani po svojih mo eh prispevajo v našo skupnost vsaj del sladkarij, ki jih dobijo.

Na prašno cesto smo zarisali pismo, našli koš ek strešne opeke in skakali, skakali. Ob prvih zrelih »Lipetovih« ešnjah, tako so bile temno rde e in sladke, smo se na skrivaj povzpeli na streho drvarnice in trgali sladke plodove.

Najboljše maline in jagode pa so zagotovo, lahko mi verjamete, rasle v vrtu pri »Murkovih«. Tu so bile tudi slastne prve jabolke, belo zelene, zrele že za Petrovo. Z Murkovo Marico sva se pogosto son ile prav pod tem drevesom. V bližini jabolke je bil vrt njene mame. Vse polno zelenjave in pisanega cvetja vseh vrst. Nih e v vasi ni imel toliko rož v vrtu.

In brezskrbni dnevi razigranega otroštva so tako hitro, prehitro minevali.

Moj prvi šolski dan je bil son en. V temno plavi plisirani »kiklci« in beli maj ki sem prvi dan spoštljivo, preplašeno, radovedno in obenem polna skrivnostnih pri akovanj sedela v pritli ju stare lovrenške šole. Prve rke, prve besede in pesmice, spoznanja o svetu okoli sebe. Bila sem premajhna in v vsej svoji nevednosti nisem slutila, da se as ne more zaustaviti, ne more se vrniti. Kot tudi, da je beli papir s »plavimi« medvedki, v katerega mi je mamica zavila vse knjige in zvezke prvega razreda, zaznamoval vsa šolska leta. Še zmeraj smo po šoli otroci gnali krave na pašo na veliko gmajno, kjer smo jih zlahka izgubili. Bilo je namre veliko bolj pomembno dobro spe i krompir v žerjavici ali pa natakniti jabolko na dolgo palico in jo držati nad ognjem, dokler ne zadiši po slastnem soku in dokler se ne razpo i. Seveda je bilo še bolj pomembno ujeti najdebelejši pe eni kostanj. In ko so padle prve meglice, ko se je za ela spuš ati no , potem pa , joj, ni Liske, ni Rde ke in Šeke tudi ne. Le kje so se izgubile moje kravice in kaj mi bodo rekli doma? Ampak, na sre o, vedno sem jih našla ali pa one mene in moj glas na robu solz. Še vedno smo ob jesenskih ve erih pozno odšli v posteljo, kajti bilo je treba kožuhati koruzo. To je bilo veselo opravilo, danes pri Ze ovih, jutri pri Lipetovih, Friglovi so bili že gotovi, pri nas pa šele v prihodnjih dneh. Sosedje so se zbrali, bilo je smeha, tudi petja. Marsikaj zanimivega smo otroci v takšnih ve erih slišali. Tudi bu e so se trebile nekako v tem poznem jesenskem asu. In bu nice so se sušile na soncu ali pa v kuhinji ob »šparhertu na drva«, e je zunaj bilo slabo vreme. Ribalo se je zelje za ozimnico in akal se je as kolin.

Alfi pa kar poje ».....dom prelepih dni.....«

Neopazno, potiho, iz dneva v dan je minilo otroštvo, neke nove poti so vabile v svet, neka nova pri akovanja so dala mo i za odlo itev. Naj ostanem, naj sprejmem povabilo?

In ko dale vstran od doma svojega otroštva prisluhnem svojim sanjam, vem, da me vse poti, kjerkoli sem, vedno znova vra ajo v doma i kraj. V doma i kraj, med moje najdražje. Nikoli nisem svoji Župe ji vasi rekla »Zbogom«. V teh besedah je pridih slovesa. Kadarkoli se znova vra am in kadarkoli znova odhajam, vedno je to samo : «Nasvidenje«.

NASVIDENJE .............DOM PRELEPIH DNI............

Marija Grbanovi , rojena Kozoderc