ZAKLJU EK

Tako, prišli smo do zadnjega poglavja, zadnje strani, a ne do zadnjega poglavja naše vasi, ta še naprej v vsej svoji prenovljeni arobnosti živi in vsaki dan piše nove zgodbe ljudi. S tem zbornikom smo v vas želeli obuditi stare, lepe spomine, ki jih nosite v sebi, in prihajajo e, mlade generacije pou iti o za etku in razvoju vasi; doma i, obredni folkloristiki (šranganju, ora ih, poka ih …) in kulturni dediš ini.

Zazrimo se še enkrat za trenutek nazaj, v daljno leto 1774, ko je v naši vasi morila živino huda živinska kuga in so se naši predniki v teh težkih trenutkih obrnili na Boga, ga prosili za milost in pomo . Takrat so se nekateri odpravili na romanje na Svete gore, kar se je tradicionalno ohranilo vse do danes (procesija, ki poteka Mariji na ast in zahvalo, je bila organizirana že 230-krat). In prav to romanje je davnega leta 1904 spodbudilo vaš ane, da so za eli graditi cerkev sv. Antona Puš avnika, katere obletnico slavimo. Cerkev so si želeli iz preprostega razloga – iz zaobljube pred živinsko boleznijo ter ni jim bilo vše , da so se morali pred romanjem pono i zbirati na prostem, saj jih je skrbelo za mladino. Zato so strmeli k temu, da bi zgradili tako veliko cerkev, da bi v njej imeli dovolj prostora za vse romarje. Iz zapisov lahko razberemo, da so vaš ani to cerkev gradili na lastne stroške in s pomo jo dobrotnikov ter rojakov. Gradili so jo s skupnimi mo mi in vanjo vložili veliko trdega dela, kar je samo še en odraz tega, kako marljivi in pridni so bili. Marljivost, vztrajnost, delovne roke, požrtvovalnost niso samo vrline naših prednikov, ampak tudi vseh naslednjih generacij, ki so/smo ohranjale in varovale to za nas bogato dediš ino, ki so nam jo zapustili naši o etje, dedje in pradedje. Vaš ani so/smo skrbno obnavljali cerkev in o tem vodili iz rpne zapise. In prav letošnje leto je za nas posebno leto, slavimo 100-letnico naše vaške cerkve, ki smo jo za to priložnost tudi obnovili. Tudi tokrat smo vaš ani združili mo i in dan za dnem skrbno pomagali pri obnovi z lastnim delom in prav tako s finan nimi prispevki. Kako ne bi, saj je v sami župnijski kroniki zapisano: »Kapela je last Skupš ine Župe ja vas, ki smo skupaj jo zgradili naši predniki, mi nasledniki za njimi smo dolžni, da njo vzdržujemo.« Nove podobe pa ni dobila le naša vaška cerkev, ampak tudi naša celotna vas. Že leta 2002 je Ob ina Kidri evo pristopila k izvajanju programa Celostni razvoj podeželja in obnova vasi, v katerega so bile zajete naslednje vasi: Lovrenc na Dr. polju, Župe ja vas in Pleterje. In prav leta 2010 smo kon no do akali tudi novo, urejeno podobo naše vasi, katero v samem osr ju krasi urejena gmajna. K novi podobi sodijo tudi plo niki, drevored, obnovljene vaške kapelice in znamenja ter klopi za sprostitev po napornem delovniku. Prav tako ne smemo pozabiti na naše najmlajše, ki se sedaj lahko s številnimi igrali igrajo na urejenem otroškem igriš u. Verjamemo, da bodo vse te novitete izboljšale kakovost našega življenja, spodbudile trajnostne oblike kmetovanja in

dopolnilne dejavnosti na kmetijah, ohranjale podeželsko kulturno dediš ino, prepre evale zaraš anje kmetijskih površin, zajezile odliv kme kega prebivalstva v urbana okolja, dvignile lokalno samozavest, prispevale k ve ji prepoznavnosti obmo ja znotraj ob ine, regije in države, da bodo spodbudile povezovanje generacij, oživljale in ohranjale tradicije druženja ter želimo si, da bi nas še bolj medsebojno povezale.

Do današnje podobe vasi smo prehodili dolgo žuljavo pot, na kateri smo premagali nešteto ovir, vse za to, da smo nam in našim zanamcem ustvarili pristno vaško okolje, na katerega smo zelo ponosni. Ponosni smo tudi na vse tiste, ki jih nosimo v naših srcih, naše prednike in tiste, ki so iz naše vasi odšli, ker jih je življenjska pot popeljala v širni svet. Za slednje si želimo le, da pri njih ta pregovor še kako drži: lovek gre iz vasi, vendar vas iz loveka nikdar ne.

Mojca Pernat