Zbornik ob 100-letnici cerkve v Župeēji vasi
Marija Kozoderc Spomini mojega otroštva Rada poslušam radio. Prisluhnem novicam, vremenski napovedi, tako mimogrede, tako neopazno zaslišim znano melodijo in napev: »... vedno rad vraēam se domov ...«. Ta pesem Alfija Nipiēa mi zmeraj in vedno znova prebuja tisto tiho željo, ki kliēe nazaj, ki vabi v objem vonjav vijolic, ki so vsako pomlad skrite ob plotu dehtele kot nobene nikjer veē.
Marija Grbanoviđ, rojena Kozoderc
Ta pesem me v spominih popelje na vse poti mojega otroštva, prvi spomini se nekako vežejo na gmajno na sredi naše lepe Župeēje vasi. Se še spomnim, da so se tu poleti pasle krave. Ko smo se otroci žogali, smo morali paziti, kje tekamo
in seveda, kam bo padla žoga. Pozimi je gmajna izpred naše hiše, pravzaprav malo na levo, bila eno veliko drsališēe. Drsali smo se kar v zimskih ēevljih in ponavadi je gmajna zaledenela prav v ēasu, ko je nas otroke obiskal sveti Miklavž. Spomnim se vznemirjenja, ko smo ga priēakovali in seveda strahu, ko smo zagledali njegovo spremstvo, tako velike »Parklje« z dolgimi, rdeēimi jeziki in veeeelikim košem. Joj! Ampak drugi dan smo na drsanju smo vsi imeli polne žepe bombonov, ker smo bili dobri otroci in smo lepo znali moliti.
10 0 l e t
Ob naši hiši je bila ena velika gošēava, grmovje, divje ēešnje, akacije, dišeēe lipe ob plotu. »Krznarovo trje« smo ji rekli. Tu je bil podnevi naš mali otroški raj, tu smo zasledovali polže v hiškah, tu smo se vzpenjali za cvetovi akacije, da so jih mame potem cvrle kot »trjove krapēe«, zveēer pa smo se ga, moram priznati, kar malo izogibali. Naša mala družba je tu imela svoje bezgovo drevo, mislim, da je moralo biti kar zelo staro, ker je bilo tako visoko in moēno. Na to drevo smo se vzpenjali in v njegovi krošnji sta dve osebi lahko sedeli istoēasno. Marsikaj smo si zaupali na tem drevesu (Darja, saj se še spomniš?), nabirali cvetove za bezgov ēaj. Spodaj pa, v zavetju grmiēevja, smo si napravili od suhih vej pravo, pravcato skrivališēe in imeli smo svojo organizacijo. 140
