KAREL PAVLI , ŽUPNIK FARNE CERKVE SV. LOVRENCA NA DRAVSKEM POLJU

Karel Pavli , župnik farne cerkve sv. Lovrenca na Dravskem polju

Od svetega Lovrenca k sv. Antonu

Leta 1991 je bilo, ko sem se prvi "sre al" s sv. Antonom v Župe ji vasi. Z dekretom sem bil nastavljen za župnika v župnijo sv. Lovrenca na Dr. Polju.

Gospod Jože Gutman, tedanji župnik, je odhajal v pokoj. Utrujen je bil in mo i so mu pojemale, saj je bil dolga leta župnik pri sv. Lovrencu, in ni zmogel ve . Predal mi je župnijo, mi jo predstavil in razkazal, povedal to in ono, kar je bilo potrebno. Težko je odhajal, rad je imel to župnijo, rad je bil tu, rad je delil zakramente, toda minilo je. Še zadnji je šel v cerkev sv. Lovrenca, šel v Župe jo vas k sv. Antonu, poslovil se je na pokopališ u od rajnih, ki jih je spremljal na blagoslovljeno njivo. Blagoslov za župnijo je bila njegova solza slovesa, ko je odhajal.

Ostal sem sam, dobro bi bilo, e bi še g. Gutman ostal, toda tako je vedno v življenju, ostareli in zgarani odhajajo, prihajajo mlajši, da bi tu ostareli, omagali in ko postorijo, za kar so bili poslani, odidejo.

Tako je bilo, tako je in tako bo, tudi pri sv. Lovrencu in povsod, kjer živimo ljudje. Smo najemniki tega življenja in imetja in ni ve . Za nami že nastaja vrsta, njih, ki prihajajo, da vzamejo, kar je bilo, tako smo mislili, še v eraj naše. Prvo romanje z župljani je bilo, ker je zaobljubljeno, z romarji iz Župe je vasi.

Na Svete gore, v zahvalo za uslišane prošnje, smo šli. Dediš ina prednikov je to, za uslišane prošnje. Zahvala, da se je zdravje vrnilo v naš kraj, naj nikoli ne zamre.

Spomin in zahvala na prošnjo Matere Božje in vaškega zavetnika sv. Antona naj ne ugasne. Prav je tako in tako naj ostane, za nas je in za nje, ki prihajajo za nami.

Vera v Boga je dediš ina, ki ne ostari, upanje v pomo od Boga je bogastvo, ki nam je ohranjeno, da bi v mo i le-tega dvojega mogli ostati med seboj pošteni, iskreni, prijazni ter tako biti v pomo med seboj in solidarni v vsakdanjem življenju.

Karel Pavli

Bili so dobri in tudi hudi asi. Tako je in bo tudi v bodo e, tega ne pozabimo. Naj nas dobro današnjega dne ne zavede, da bi pozabili na vero naših mater, o etov.

Potrebno nam je.

Tudi zato, da ne bi pozabili, kar nam je bilo sveto, smo obnovili ob obletnici cerkev sv. Antona, da nam je in nam naj bo v ponos in klicar v spomin in zahvalo. Ne pozabimo, da bi mogli in znali, morda mi ali oni, ki pridejo za nami, prositi in biti hvaležni za uslišano.

V zbornik ob stoletnici cerkve sv. Antona, sem dodal nekaj misli in spominov. Sem v vrsti dušnih pastirjev, ki so bili pred mano, da bi prispeval k spominu in zahvali njim, ki so nam ohranili to, da moramo danes tukaj uresni evati življenje. Naj bo obnovljena cerkev sv. Antona v Župe ji vasi v ponos vaš anom, ko smo jo obnovili. Upam, da sta delo in trud, ki sta bila vložena, izraz notranje plemenitosti, vere, upanja vseh vaš anov in dobrotnikov. Iz vere in upanja ter zahvale za uslišano, je bila ta cerkev tudi zgrajena.

Naj to ohranja cerkev sv. Antona, vsem nam in pa poznejšim rodovom, da ne bi pozabili: prošnja naj bo v veri, upanje naj se v veri uresni i in hvaležnost naj bo vodilo v praznovanju in vsakdanjem življenju. To je loveku potrebno za mirno sožitje in Bogu dopadljivo življenje je to, ki naj prinaša blagoslov med vaš ane.

Naj nas vse varuje Mati Božja na priprošnjo sv. Antona.

Karel Pavli