Župeēja vas skozi ēas
Karel Pavliē, župnik farne cerkve sv. Lovrenca na Dravskem polju Od svetega Lovrenca k sv. Antonu Leta 1991 je bilo, ko sem se prviē "sreēal" s sv. Antonom v Župeēji vasi. Z dekretom sem bil nastavljen za župnika v župnijo sv. Lovrenca na Dr. Polju. Gospod Jože Gutman, tedanji župnik, je odhajal v pokoj. Utrujen je bil in moēi so mu pojemale, saj je bil dolga leta župnik pri sv. Lovrencu, in ni zmogel veē. Predal mi je župnijo, mi jo predstavil in razkazal, povedal to in ono, kar je bilo potrebno. Težko je odhajal, rad je imel to župnijo, rad je bil tu, rad je delil zakramente, toda minilo je. Še Karel Pavliē zadnjiē je šel v cerkev sv. Lovrenca, šel v Župeējo vas k sv. Antonu, poslovil se je na pokopališēu od rajnih, ki jih je spremljal na blagoslovljeno njivo. Blagoslov za župnijo je bila njegova solza slovesa, ko je odhajal. Ostal sem sam, dobro bi bilo, ēe bi še g. Gutman ostal, toda tako je vedno v življenju, ostareli in zgarani odhajajo, prihajajo mlajši, da bi tu ostareli, omagali in ko postorijo, za kar so bili poslani, odidejo. Tako je bilo, tako je in tako bo, tudi pri sv. Lovrencu in povsod, kjer živimo ljudje. Smo najemniki tega življenja in imetja in niē veē. Za nami že nastaja vrsta, njih, ki prihajajo, da vzamejo, kar je bilo, tako smo mislili, še vēeraj naše. Prvo romanje z župljani je bilo, ker je zaobljubljeno, z romarji iz Župeēje vasi. Na Svete gore, v zahvalo za uslišane prošnje, smo šli. Dedišēina prednikov je to, za uslišane prošnje. Zahvala, da se je zdravje vrnilo v naš kraj, naj nikoli ne zamre. Spomin in zahvala na prošnjo Matere Božje in vaškega zavetnika sv. Antona naj ne ugasne. Prav je tako in tako naj ostane, za nas je in za nje, ki prihajajo za nami. Vera v Boga je dedišēina, ki ne ostari, upanje v pomoē od Boga je bogastvo, ki nam je ohranjeno, da bi v moēi le-tega dvojega mogli ostati med seboj pošteni, iskreni, prijazni ter tako biti v pomoē med seboj in solidarni v vsakdanjem življenju.
7
