Modri pinot: Kralj rdečih vin by vrba

doc. dr. Stanko Vršič, univ. dipl. inž. agr.

Modri pinot – kralj rdečih vin Izdal in založil:

Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

Recenzenti:

prof dr. Bernard Kozina, Agronomska fakulteta v Zagrebu doc. dr. Andrej Šušek, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede mag. Janez Valdhuber, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

Lektor: Oblikovanje in priprava za tisk: Fotografije: Tisk: Naklada:

prof. dr. Bernard Rajh, Pedagoška fakulteta Maribor Grafopop Stanko Vršič Designstudio Maribor 300 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 634.853 VRŠIČ, Stanko Modri pinot - kralj rdečih vin / Stanko Vršič. - [Maribor] : Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2008 ISBN 978-961-6317-30-6 COBISS.SI-ID 61643521 (c) brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski pošti.

Kazalo Uvod ........................................................................................................5 Rdeče sorte in modri pinot ..........................................................................................6 Pravilen izbor trtne sorte zmanjšuje možnosti za neuspeh .........................................6

Modri pinot .............................................................................................9 Zgodovina modrega pinota .........................................................................................9 Ampelografske značilnosti modrega pinota..............................................................10 Razširjenost modrega pinota .....................................................................................10 Poreklo in poimenovanja modrega pinota ................................................................ 11 Botanični opis in agrobiotične značilnosti ................................................................12 Tehnologija pridelave in gospodarska vrednost sorte ...............................................14 Vino modrega pinota .................................................................................................18 Značilne arome modrega pinota................................................................................18

Sorodniki modrega pinota ...................................................................21 Metode za identifikacijo trtnih sort ...........................................................................21 Sorodstvo »pravih« pinotov ......................................................................................23 Rani modri pinot .......................................................................................................24 Sivi pinot ...................................................................................................................28 Beli pinot...................................................................................................................36 Sorodniki pinotov......................................................................................................42 »Črni rizling« (Müllerrebe, Schwarzriesling, pinot meunier) ..................................42 Samtrot ......................................................................................................................44 Blauer Arbst ..............................................................................................................45 Križanci z modrim pinotom ......................................................................................46

Selekcija in kloni modrega pinota ......................................................51 Kako izbrati ustrezen klon modrega pinota? ............................................................51 Vinogradniški ukrepi z ozirom na lastnosti klonov .................................................52 Katere klone modrega pinota bi sadili? ....................................................................53

Kloni s kompaktnimi – zbitimi grozdi ......................................................................53 Kloni z nezbitimi (rahlimi) grozdi ...........................................................................55 Pokončno rastoči kloni..............................................................................................58 Kloni z malimi jagodami - za najvišjo kakovost ......................................................59 Izkušnje z različnimi kloni v drugih vinorodnih deželah..........................................60 Kloni modrega pinota ...............................................................................................66 Tipi klonov modrega pinota v Nemčiji .....................................................................66

Raziskave pri sorti modri pinot .........................................................77 Spremljanje dozorevanja grozdja pri sorti modri pinot ............................................79 Pridelek in redčenje grozdja pri sorti modri pinot ....................................................82 Defoliacija – odstranjevanje listov v predelu grozdja...............................................85 Vpliv temperature in osvetlitve na kemijsko sestavo grozdja pri modrem pinotu ...87 Občutljivost modrega pinota za bolezni ..................................................................96 Stopnja napadenosti grozdja s sivo grozdno plesnijo ...............................................97 Venenje grozdja in sušenje pecljevine pri sorti modri pinot ..................................100

Povzetek ..............................................................................................105

Uvod Modri pinot pogosto omenjajo kot trtno sorto, ki je »težka« za gojenje v vinogradu in kasnejše kletarjenje. Čeprav je za pridelavo resnično plemenitih vin zelo zahteven, pa so ljubitelji rdečih vin navdušeni nad njim. Modri pinot je tudi ena najstarejših sort vinske trte za pridelavo vina. Stari Rimljani so ga poznali pod imenom Helvenacia minor in ga vinificirali na začetku prvega stoletja našega štetja. Njegovo priljubljenost potrjuje tudi njegova razširjenost v vseh glavnih vinorodnih državah (Alžirija, Argentina, Avstralija, Avstrija, Brazilija, Kanada, Češka, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Mehika, Nova Zelandija, Švica itd.). Sloves modrega pinota izhaja iz Burgundije (Bourgogne) v Franciji; v zgodovini vinarstva je ta regija (približno 3 km širok in 50 km dolg hrib, imenovan Côte d'Or – zlata pobočja) dosegla velik in trajen uspeh prav z vini modrega pinota. Kakovost tamkajšnjih vin je odvisna od mnogih dejavnikov. Vinogradi so nagnjeni proti vzhodu, tako da so trsi dobro osvetljeni in obenem niso izpostavljeni popoldanski vročini. Tla se zelo apnena (vsebujejo kalcijev karbonat) in so dobro odcedna ter imajo višjo povprečno temperaturo, ki bistveno vpliva na dozorevanje grozdja.

Lega je najbolj odločujoč dejavnik pri uspevanje modrega pinota in tla imajo na to večji vpliv kot pri kateri koli drugi rdeči sorti. Težave pri pridelovanju modrega pinota nastopijo na vsakem koraku, od razmnoževanja trt do oblikovanja njegovih lastnosti pri zorenju vina v steklenicah. Je genetsko zelo nestabilna sorta in pogosto se zgodi, da potomci iste matične rastline niso enaki, temveč se razlikujejo v velikosti ter obliki jagod in grozdov; pogosto imajo celo različne arome, okus in količino pridelka. Samo na območju vinorodne dežele Burgundije (Dijon) v Franciji je identificiranih 46 klonov modrega pinota. Ampelografi ocenjujejo, da je na svetu več kot 200, morebiti tudi več kot 1.000 njegovih klonov (genskih mutacij), kar je izjemno v primerjavi s sorto cabernet sauvignon, ki ima le nekaj več kot deset identificiranih klonov. V Sloveniji modri pinot raste v vseh vinorodnih okoliših kot priporočena ali dovoljena sorta, vendar njegov delež predstavlja manj kot od 1 % vseh vinogradniških površin.

Modri pinot - kralj rdečih vin

Rdeče sorte in modri pinot Pri gojenju rdečih sort moramo izkoristiti vse danosti, ki vplivajo na ugodno razmerje med količino in kakovostjo pridelanega vina. Pogosto zelo rodne sorte in kloni teh sort ne zagotavljajo potrebne kakovosti. Še posebej moramo na to paziti pri zelo rodnih klonih na novih površinah (kjer še ni bilo vinograda), da že vnaprej ne povzročamo škode za bodoči pridelek vina. Povečanje površin z rdečimi vinskimi sortami lahko pozdravimo samo v primeru, če njihova vina prihajajo na tržišče s pravih leg. Lege, na katerih se rdeče sorte vsako leto ne obarvajo sortno tipično in ne dozorijo, niso primerne za gojenje rdečih sort. Če namreč ne dosežejo polne zrelosti in obarvanosti jagod, potem imajo taka vina slabo barvo, netipičen značaj in jih je zelo težko prodati. Slabša je lega, večje je tveganje s pridelavo rdečih vin. Trend izbire rdečih sort je še vedno skoncentriran okrog modrega pinota, njegovih mutacij in po tipičnosti vina njemu podobnih sort.

Pravilen izbor trtne sorte zmanjšuje možnosti za neuspeh Posamezne rdeče sorte imajo posebne zahteve glede rastišča, zato je za »zmogljivost« določene rdeče sorte lega (klima in tla) odločilnega pomena. Pri rdečih sortah se dejavniki rastišča

in različni agrotehnični ukrepi zelo odražajo na razvoju in zmogljivosti trsov oziroma na količini in kakovosti pridelka. Pravilen izbor sort je odločilen za gospodarno pridelavo, posledica napačne odločitve pri tem pa je najpogosteje vsestransko nazadovanje pridelovalca vina. Vsekakor je z ustreznim gojenjem rdečih sort, sicer z manjšimi omejitvami, mogoče zagotoviti primerno količino kakovostnih redečih vin. Pri tem ne smemo pozabiti lastnosti in zahtev, ki jih imajo rdeče sorte, za pridelavo kakovostnega vina. Te so: • primerno rastišče • posebnosti pri gojenju • enostavna gojitvena oblika in način obrezovanja • manjši letni pridelek in manjše nihanje kakovosti • zgodnejše dozorevanje in dobro obarvanje jagod • enakomeren razvoj • odsotnost bolezni (predvsem gnilobe) • zanesljiv pridelek in odpornost na stres • zrelo in dobro obarvano grozdje (in vino) Prehod z ene rdeče sorte na drugo ni enostaven. Napredek v selekciji in žlahtnjenju trt pa pri tem vendarle prinaša velike prednosti, tudi brez dodatnih stroškov, saj nove sorte oziroma selekcije (kloni) premorejo boljše lastnosti (npr. manj zalistnikov, nič sušenja pecljevine, večja odpornost na mraz, pokončna rast mladik, boljše dozorevanje lesa, manjša občutljivost za bolezni, nezbiti grozdi, visoka toleranca za klorozo itd.).

Najprej je pri izboru sort za rdeča vina zelo pomembna kakovost oziroma stanje rastišča. Ustrezna sorta nima posebnega pomena, če za njo ni razpoložljive ustrezne rastne površine. Nadalje je obseg pridelave rdečega vina pri posameznem vinogradniku smiseln le v tolikšni meri, kot je povpraševanje po njem.

Zato moramo biti pri uvajanju številnih nepreizkušenih sort zelo previdni. V praksi se največkrat izkaže, da so pri tem nujno potrebne lastne izkušnje in tudi raziskave. Neposredna aplikacija rezultatov raziskav z drugih vinorodnih območij v naše pedo-klimatske razmere se je v mnogih primerih, predvsem pri rdečih sortah, pokazala kot neprimerna.

Slika 1: Modri pinot

Modri pinot

Modri pinot Podobno kot renski rizling pri belih vinih tudi modri pinot pri rdečih nosi vzdevek »kralj rdečih vin«. To ime se ga je oprijelo zaradi starosti sorte, razširjenosti in slave njegovega vina. Popularnost vina modrega pinota izvira iz sredine 20. stol. iz Burgundije in domnevajo, da so ga tam gojili že v rimskih časih. Ena od razlag pravi, da njegovo ime izhaja iz francoske besede »pin« (smrekov storž), kar je povezano z obliko njegovega grozda. V deželi Rheinhessen v Nemčiji, kjer ga gojijo že stoletja, zavzema najvišjo kakovostno pozicijo, tako kot renski rizling pri belih sortah (Schumann 1993, Pfaff 1998). Je najpomembnejša rdeča sorta v zmerni klimi, podobno kot cabernet sauvignon v toplejših vinorodnih območjih. Zaradi njegovega kakovostnega okusa in finega vonja, kljub vsem problemom pri pridelavi, njegov sloves raste, in to ne samo v Franciji, kjer so površine s to sorto v zadnjih 50 letih potrojili. Že prvi burgundski vojvoda Filip (1363– 1404) je spoznal komercialno vrednost vina v izvozu in si je prizadeval za strategijo trženja vina. Med drugim je tudi prepovedal pridelavo sorte gamay z obrazložitvijo, da ta škodljivo vpliva na človekovo zdravje. Razen tega je zaradi očitno prevelikih količin grozdja prepovedal tudi gnojenje vinogradov. Nekateri zgodovinarji vidijo v teh ukrepih osnovo uspešne strategije, da se je modri pinot, ob pomoči omenjenega nadvojvode, na vseh kraljevih dvorih uveljavil kot najboljše

vino v Evropi. Arthold (bl.) je v svojem delu Zum Zeitgemässen Weinbau und zur Schädlingsbekämpfung t. i. pozni in rani modri pinot v skupini »finih dišečih« rdečih vin (feingewürtzten Rotweine) uvrstil na prvo mesto

Zgodovina modrega pinota Modri pinot je sorta, ki še vedno velja za najstarejšo kulturno trto za pridelovanje vina. Ruski genetik in ampelolog Negrul domneva, da je bila njegova prvotna domovina dolina Nila. Meni, da od tam izhaja Vitis vinifera occidentalis, zahodnoevropska skupina sort, za katero so značilni manjši grozdi z drobnejšimi jagodami in večja odpornost na nizke temperature. V Evropo jo je pripeljala kultura gojenja trte pri Feničanih, Grkih in Rimljanih, tako da gojenje te sorte v Burgundiji sega nazaj v 4. stoletje (Hillebrand in sod. 1998). Izvor modrega pinota ni čisto jasen. Columella v svojem delu De re rustica opisuje sorto vinske trte, ki je podobna modremu pinotu v Burgundiji že v 1. stoletju. Kakor koli, trta je pred pojavom trtne uši rasla v divjini na severu vse do Belgije in mogoče je, da ta pinot predstavlja neodvisen tip »udomačene« Vitis vinifere. Trte z juga Francije pa lahko predstavljajo kavkaške trte, ki so jih prinesli stari Grki. Glede na morfološke karakteristike domnevamo, da so v sorodstvu z divjimi tipi Vitis sylvestris (Basserman-Jordan 1975 cit. po Regner in sod. 2000).

Modri pinot - kralj rdečih vin Naslednja hipoteza je, da je bil modri pinot kot samostojna sorta v Zahodni Evropi odbran in kultiviran iz divje trte v času Rimljanov in je identičen z Vitis allobrogica. Pod tem imenom jo namreč omenja tudi Plinij. Stari Rimljani so to sorto poznali pod imenom Helvenacia minor in so jo vinificirali že na začetku prvega stoletja. Karel III. jo je leta 884 prinesel iz Burgundije na območje Bodenskega jezera, imenovano kot clävner. Pred 650 leti so jo na območje Rhengaua v Nemčiji pod imenom klebrot razširili menihi samostana Eberbach. Na območje Ahr pa je po Bronnerju bila prinešena iz Burgundije. Njegovo staro ime na območju Badna (Nemčija) je bilo v 14. stoletju clevner ali klevner. O starosti pinota govorijo tudi številne različice ali stranske linije pinotov, ki se med seboj razlikujejo po času dozorevanja, v času dozorevanja pa po barvi jagod ali dlakavosti listov oz. mladik. Pravzaprav lahko govorimo o družini pinotov (Ambrosi in sod.1994, Hillebrand in sod. 1998). Regner (2000) je postavil tezo, da je pinot križanec med sortama črni rizling in traminec, vendar tega ni mogel potrditi. Dejansko se je omenjeni rizling izkazal kot poznejša mutacija modrega pinota, in sicer kot mutacija epidermalnih celic. Ima dlakav tip mladike, trs je malo šibkejši in kot tak ne more biti prednik modrega pinota (http://de.wikipedia.org/wiki/ Sp%C3%A4tburgunder 6.2.2008).

Ampelografske značilnosti modrega pinota Razširjenost modrega pinota V Franciji raste modri pinot na 26.000 ha in je v Burgundiji glavna trtna sorta. V Côte d'Or ga najdemo na 4500 ha in je edina dovoljena sorta za pridelavo kakovostnih vin, ki se zelo dobro starajo in dosežejo svoj kakovostni vrh 15 do 20 let po trgatvi. V departmaju Jura so njegova vina nekoliko lažja. V Šampanji njegov delež predstavlja okrog 38 % vinogradniških površin in je pred sortama chardonnay in pinot meunier. Predelajo ga tako kot grozdje belih sort (brez maceracije) in to vino je osnova za šampanjce. Šampanjci iz čistega modrega pinota pogosto nosijo dodatno oznako »blanc de noirs«. V Sancerru v dolini reke Loare se pojavlja kot lahko rdeče vino ali roze svežega okusa. V Alzaciji ga v glavnem uporabljajo za roze. V Nemčiji je posajen na okrog 12.000 ha (v zadnjih desetih letih so se površine podvojile), kar predstavlja slabih 12 % vseh površin s trto. V 80-ih letih je obstajal v Nemčiji kot sladko vino s slabo barvo in nizko vsebnostjo alkohola. Kasneje se je podoba tega vina povsem spremenila, saj je danes to vino zelo bogato na telesu, taninih in barvi. Podobna vina kot v Burgundiji danes najdemo na območju Badna (37 % vinogradniških površin) in Pfalza, odlična so tudi v regijah Ahr (61 % površin) in Rhengau.

Modri pinot V Švici je modri pinot zelo popularna sorta in je posajen na 4600 ha. V nemško govorečem delu ga pogosto imenujejo Blauburgunder, v dolini Valais pa nastopa modri pinot skupaj s sorto gamay v zelo znani zvrsti vina Dôle. V Avstriji je posajen na 400 ha (Gradiščansko in Spodnja Avstrija), v severni Italiji na 3500 ha (Lombardija, Južna Tirolska) ter na Portugalskem na 300 ha. V Severni in Južni Ameriki ga gojijo na nekaj več kot 4000 ha in Avstraliji na 1300 ha. V Sloveniji je posajen na manj kot 1 % vinogradniških površin. Pri svetovno razširjeni sorti modri pinot moramo tako kot pri sorti chardonnay proučiti vpliv klimatskih razmer na čas dozorevanja. V zmerni klimi prištevamo modri pinot med srednje pozno do pozno dozorevajoče sorte, v toplejši klimi pa med zgodaj dozorevajoče. Pozno dozorevajoče sorte, kot sta cabernet sauvignon in merlot, v severnejših območjih zorijo tako pozno, da samo v najboljših letnikih dajo zadovoljivo kakovost (http://de.wikipedia.org/wiki/ Sp%C3%A4tburgunder 6.2.2008).

Poreklo in poimenovanja modrega pinota Modri pinot spada v zahodnoevropsko skupino sort – Proles occidentalis. Izvira iz Francije in nosi originalno ime pinot noir.

Najdemo ga še pod naslednjimi imeni (sinonimi): auvernas noir, auvernas rouge, auvernat noir, berligout, bon plant, bourguignon noir, cortaillod, derice noir, formentin noir, fin noir de Toulon, fin plant doré, franc noirien, franc pineau, franc pinot, gamais, genetin de St. Menin, langedet, maurillon, moreote noir, moreotische traube, morillon noir, massoutet, nere, noble joué, noir de Franconier, noir de Versitch, noir menu, noirien, noirun, orléans, pignolet, petit noir, petit noirin, petit plant doré, petit vérot, pineau, pineau de Bourgogne, pineau de Gevrey, pineau noir, pinot d'AŸ, pinot de Chambertin, pinot de Fleury, pinot de Migraine, pinot fin, pinot negre, pinot noir, pinot franc noir, plant á bon vin, plant de Cumiéres, plant doré, plant fin, plant noble, pynoz, raisin de Bourgogne, saumoireau, salvagnin, salvagnin noir, savagnin noir, ternent, talvagnues rouges, vrai auvernas, vert doré (Francija). Na pretežno nemško govorečih območjih (Nemčija, Avstrija, Švica) zanj najdemo naslednja imena: Arbst, Assmannshäuser, Augustiner, Blauer, blauer Augustiner, blaue Bodenseetraube, Blauburgunder, blauer Burgunder, blauer Nürnberger, blauer Klevner, blauer Seeklevner, blauer Spätburgunder, blauer Sylvaner, Böhmischer, Brunläubler, Burgunder, Champagner, Clävner, Clevner, Cortaillod, echter schwarzblauer Klevner, Frühblaue, Grenzacher, grosser Burgunder, Gutblau, grossbeeriger Klevner, grosse Früschvarze, Klävniger, Klävner, Klebroth, Klebholz, kleine Burgunder, Klevholz, Klevinger, Klevner, Malterdinger, Möhrchen, Mörchen, Moréote

Modri pinot - kralj rdečih vin noir, Mohrenkönigin, Ordinärer rother, Rother, rothe Burgundrtraube, Schnezler, Schwarzer, schwarzer Burgunder, schwarze Frankische, schwarzer Klevner, schwarzer Riesling, schwarzer Süßling, spätes Möhrchen, Süssblau, Süßedel, Süßling, Sussrot, Sussschwarzer, Rother, rother Burgunder, Veltliner. Pri t. i. »velikem burgundcu« so se listi pogosto zgodaj obarvali rdeče. Nekateri trdijo, da je to »stari« mariafeldski modri pinot, ki je kazal simptome virusov. Potem še najdemo imena kot je clavensis, black, morillon, catonia nobilis; modri pinot, modri burgundec (Slovenija); burgundac crni, burgundi crni, cerna okrugla, ranka druge struke, modra klevanjka (Hrvaška, Srbija); pino nero, pignolo, pignol, pignola, pignuola (Italija); rauci male, rounci, roucimodré (Češka); kisburgundi kek (Madžarska); pinot tinto (Portugalska); burgundi mic (Romunija), black morillon (Anglija) (Gok 1836, Trummer 1841, Viala in Vermorel 1901, Ambrosi in sod. 1994, Anonyme 1995, Hillebrand in sod. 1998, Goethe in Goethe 2001).

Slika 2: Vrh mladike modrega pinota Spodnja stran je rahlo dlakava, listne žile imajo redke ščetinaste dlačice, rob lista je topo zobčast. Glavni sinus je V-oblike.

Botanični opis in agrobiotične značilnosti Vrh mladike je pri modrem pinotu odprt in precej poraščen z belkastosvetlozelenimi dlačicami (slika 2). Mladi listi so na začetku pajčevinasto dlakavi, potem pa so hitro brez dlačic. List je srednje velik, temno zelen, hrapav ali celo mehurjast, pogosto slabo razdeljen (slabo izraženi sinusi), tridelen, redko petdelen (slika 3).

Slika 3: List modrega pinota

Modri pinot Grozdi so pri vseh tipih mali do srednje veliki, valjaste oblike, zbiti, redkeje malo rahli ali deljeni (slika 4), razen pri novih klonih z nezbitimi grozdi, ki so manj občutljivi za botritis (slika 5).

Slika 4: Modri pinot z valjastim in zbitim grozdom Jagode so okrogle do ovalne, temno do vijolično modre, z močno sivo modro meglico oziroma poprhom in s tanko kožico. Njihov okus je sočen, saden in sladek. Brsti srednje pozno do pozno, cveti pozno, v času cvetenja je občutljiv. Zori srednje pozno do pozno, rast je srednje močna do močna, tvorba zalistnikov srednje močna (odvisno od klona), pridelek je srednji in dozorelost lesa je dobra. Do barvanja jagod je identičen z belim in sivim pinotom (Turković in Turković 1952, Ambrosi in sod.1994, Hillebrand in sod. 1998).

Slika 5: Modri pinot z nezbitimi (rahlimi) grozdi

Modri pinot - kralj rdečih vin

Tehnologija pridelave in gospodarska vrednost sorte Nekateri menijo, da pri sami pridelavi s to sorto ni posebno velikih težav, vendar jo kljub temu prej kot ne uvrščamo med vinogradniško zahtevne sorte, predvsem zaradi tanke kožice, na kateri se pogosto pojavi prezgodnja gniloba. Zlasti pri starih klonih z zelo zbitimi grozdi je potrebno grozdje prezgodaj potrgati. Sicer pa plemenita gniloba omogoča odlične t. i. bele trgatve (brez maceracije). Glede lege je modri pinot zelo zahtevna sorta, vendar manj kot renski rizling. Zelo močno reagira na nihanja temperatur (vroče/hladno) (Webb in sod. 2008). Za nižje lege je sorta neprimerna, saj je kakovost rdečega vina odvisna od vsebnosti sladkorja (alkohola). Na nizkih legah ostane tudi kislina zelo neharmonična. Za modri pinot so primerne le tiste lege, na katerih tudi v najslabših letih doseže najmanj 80 °Oe. Zato v hladnejših vinorodnih območjih lahko vinogradniki razmišljajo o sajenju te sorte samo na najboljše južne in tople lege, ki premorejo rodovitna in s kalcijem dobro založena tla. Za tipično rdeče vino modrega pinota mora grozdje v času dozorevanja, ob zmernem pridelku, doseči najmanj 90 °Oe. Povprečen svetovni pridelek pri tej sorti je 50 hl/ha, v Nemčiji 80 hl/ha (Weik in sod. 2008). Dalj časa je zdravo grozdje na trti, bolj so vina kompleksna, kar pa je pri klonih z zbitimi grozdi precejšnje tveganje zaradi botritisa. Zahteva dobra, globoka, topla, ne

presuha in zračna tla. Na takih tleh je barva grozdja praviloma bolj izrazita in tudi t. i. »burgundski buket«. Težka, hladna in k zbitosti nagnjena tla niso primerna za to sorto. Za modri pinot so primerna tudi bolj sušna, peščena in skeletna tla, vendar pod pogojem, da je v tleh še dovolj finih talnih delcev in da je sorta cepljena na bujno podlago. Za pridelavo vin najvišjih kakovosti niso primerna bogata tla, velik življenjski prostor in bujne podlage. Prav gotovo blizu 10.000 trsov/ha, kot jih imajo v Burgundiji, ni optimalna gostota sajenja. Razlika v primerjavi s 5000 trsov/ha, kot je to pri nas, je velika in jo moramo upoštevati, ko govorimo o pridelku na hektar. V tem primeru je potrebno upoštevati tudi obremenitev posameznega trsa, saj bo, ob enakem pridelku (5000 l/ha), pri večji gostoti pridobljen popolnoma drugačen tip vina kot pri manjši gostoti. V času cvetenja modri pinot zahteva zelo dobre razmere. Za klorozo je manj občutljiva sorta, čeprav se tudi pojavlja, nagnjena pa je h gnilobi in virusnim obolenjem. Pretirano gnojenje te sorte na slabših legah je velika napaka, saj je vino modrega pinota s takih leg problematično v več pogledih. Zaradi manjše vsebnosti sladkorja je vino bolj tanko in koncentracija barvil je manjša, kar še dodatno poveča neharmoničnost kislin. Zaradi dobre dozorelosti lesa dobro prenaša zimski mraz, v poletnih mesecih pa zahteva večjo toploto. Ker spomladi brsti bolj zgodaj, je zaradi tega občutljiv za zgodnje spomladanske pozebe.

Modri pinot Od bolezni je pri modrem pinotu največji problem grozdna gniloba. Zaradi zbitih grozdov jagode pokajo in na teh se pojavi gniloba oz. botritis. Rjave, od gnilobe napadene jagode vplivajo na zmanjšanje intenzivnosti in kakovosti barve. V takem primeru je v jagodnih kožicah manj barvil in v vinu je prisotnih več temnejših, opečnorjavkastih tonov. Prav zato je potrebno izvesti vse ustrezne tehnološke ukrepe, ki zmanjšujejo pojav gnilobe. Gniloba na pecljih in sušenje pecljevine je pri modrem pinotu bolj redek pojav. Manj je občutljiv na peronosporo (Boso in Kassemeyer 2008). Primerni sta višina debla okrog 80 cm ter enošparonska gojitvena oblika. Opazili so, da večji delež starega lesa zmanjša občutljivost te sorte v času cvetenja, zato so poleg šparonske primerne tudi intenzivnejše gojitvene oblike, ki pa jih je potrebno prilagoditi klimatskim razmeram posameznega vinorodnega območja. Današnje selekcije modrega pinota so srednje bujne do bujne. Od podlag sta zlasti priporočljivi podlaga SO4 in binova, ustrezata tudi 5 C in 125 AA. V zelo rodovitnih tleh z malo apna je primerna tudi podlaga 3309 C. V Nemčiji odsvetujejo podlago Kober 5BB, vendar je tudi ta pri nas na manj rodovitnih tleh pokazala dobre rezultate. Dokler so obstajale samo neselekcionirane populacije modrega pinota, je bila ta sorta slabo rodna. Največji pridelki so bili 40–50 hl/ha. Zaradi velike degeneracije te sorte je njen delež v mnogih vinorodnih

območjih močno upadel. S klonsko selekcijo so v Nemčiji odbrali klone modrega pinota, ki so bolj rodni, in pridelek se je dvignil na 100 hl/ha ali celo več. Pri tem pa moramo biti zelo pozorni na kakovost pridelanega vina, saj pri teh selekcijah na neprimernih legah in ob pomanjkljivi agro- in ampelotehniki ta drastično pade. Modri pinot zori srednje pozno do pozno, nekako tik za zelenim silvancem. Če ga trgamo za njim, potem doseže vino tudi dovolj visoko vsebnost alkohola in je bolj bogato. Zanimivo je, da modri pinot dobro dozori celo v vinorodnih območjih na severni vinogradniški meji, saj je najsevernejše vinorodno območje Ahr v Nemčiji še vedno imenovano kot območje modrega pinota (Spätburgundergebiet). Na severnejših območjih doseže 80–90 °Oe, na južnih pa od 90–100 °Oe. Kaserer in sod. (1923) so zapisali, da je na Južnem Tirolskem že takrat dajal visoke pridelke, in sicer od 70–120 hl/ ha z vsebnostjo sladkorja 19–21 % in 7 g/l skupnih kislin. Navajajo še, da na južnejših območjih modri pinot spada med sorte, ki nekoliko prej zorijo in da je tudi na območju Klosterneuburga (okolica Dunaja) grozdje vsako leto doseglo polno zrelost. Primeren je torej za nekoliko severnejša vinorodna območja, na katerih le malo rdečih sort doseže ustrezno zrelost in nobena ne daje vina, ki bi preseglo kakovost modrega pinota. V zelo južnih območjih, kot je že Južna Tirolska, so za modri pinot primerna dobra tla na nekoliko višjih, bolj suhih in za pozebo neizpostavljenih legah.

Modri pinot - kralj rdečih vin Sicer pa na južnih vinorodnih območjih grozdje začne prezgodaj zoreti in se v vlažnih tleh ter vlažnem vremenu pojavi grozdna gniloba. Zaradi tega grozdja ni mogoče pustiti na trsih do polne zrelosti. Za odlično vino visoke kakovosti mora grozdje modrega pinota doseči polno dozorelost. Najboljša vina so iz grozdja, katerega jagode so v času trgatve že nekoliko skrčene oziroma zgrbančene, vendar ne gnile. Kot smo že omenili, spada modri pinot v skupino starejših sort in z njegovo sistematično selekcijo lahko dosežemo stalen pridelek visoke kakovosti ter veliko pridelovalno vrednost. V tem smislu se radi sklicujemo na selekcijo Mariafeld, ki ima nezbite grozde in čigar grozdje je manj občutljivo za botritis. V primerjavi s tradicionalnimi selekcijami in kloni ima tudi višjo vsebnost skupnih kislin, zato je ta klon primeren za najboljše lege in poznejše trgatve. Selekcija klonov modrega pinota z nezbitimi grozdi in kakovostnim vinom je v stalnem razvoju. Osnovni namen je pridelava zdravega in dobro obarvanega grozdja, saj je za visoko kakovost vina pomembna tudi dobra obarvanost grozdja, kar dosežemo z manjšo obremenitvijo že pri sami rezi. Poleg tega pa za boljšo barvo vina odstranimo še slabo obarvane grozde in kratke, »hirave« mladike. Posledica zadnjih dveh ukrepov je praviloma tudi manjši pojav botritisa. Ochßner (2000) ugotavlja, da modri pinot zori

15 dni za portugalko, zahteva pa topla, globoka tla z dovolj vode. Hillebrand in sod. (1998) ga glede na čas zorenja uvrščajo med srednje pozne do pozne sorte in omenjajo, da zori tik pred zelenim silvancem. Za bolj bogata vina z večjo vsebnostjo alkohola priporočajo trgatev za zelenim silvancem. To je mogoče le pri nekoliko večjem življenjskem prostoru posameznih trsov oziroma večjih razdaljah med njimi, kar zmanjšuje tudi možnost gnitja grozdja. Spring (1997) je ugotovil, da je v sušnih razmerah padec vodnega potenciala pri modrem pinotu manjši v primerjavi s sortama zeleni silvanec in žlahtnina. Med kontrolo izmenjave plinov preko listnih rež se je pri omenjenih dveh sortah pokazalo zgodnejše zmanjšanje transpiracije ter fotosinteze, pri modrem pinotu pa se je bistveno manj odrazil primanjkljaj vode. Heazlevood in sod. (2006) so ugotovili, da preobremenitev trsov pri modrem pinotu bistveno zmanjša vsebnost škroba v rozgah in tudi količino antocianov. Ta trend se pokaže predvsem pri grozdih z večjim številom jagod. Weik in sod. (2008) ugotavljajo, da je čas trgatve pri modrem pinotu vedno predmet razhajajočih se razprav. Ta razmik je velik, od burgundske variante, ki predlaga trgatev modrega pinota 100 do 110 dni po polnem cvetenju, do modela najvišje dozorelosti, to je pri 110 do 115 °Oe. Analitsko je potrebno kot primeren čas trgatve opredeliti obdobje, ko je v grozdju največ barvil in taninskih snovi.

Modri pinot Če grozdje dlje visi na trsu, je njegova obarvanost večja, bolj so izraženi sadnost, aroma ter telo, poleg tega pa se zmanjšajo zelene note v okusu in skupne kisline. Kdor se vsako leto drži pravila, da potrga grozdje 110 dni po cvetenju, v mnogih letih izgubi kakovostni potencial te sorte. Ob dalj časa trajajočem zorenju grozdja pa moramo biti vedno pozorni na njegovo zdravstveno stanje, predvsem zaradi tanke jagodne kožice (sortna lastnost) in zbitosti grozdov (lastnost klonov). Poleg zdravstvenega stanja je potrebno kritično spremljati tudi naraščajočo pH vrednost. Boljši je letnik, manjši vpliv ima čas trgatve na kakovost vina. Čas trganja je odvisen predvsem od tega, kateri tip vina želimo pridelati. V osnovi razlikujemo štiri stile vin, ki jih lahko pridelamo iz grozdja modrega pinota. Za osnovno vino za penine grozdje potrgamo pri 70 do 85 °Oe, kar je relativno zgodaj, in trse razbremenimo do poznejše, druge trgatve za rdeče vino. Pogoj za to je ročno trganje grozdja. Zdravo grozdje z malo vsebnostjo barvil daje relativno brezbarvni mošt z višjo vsebnostjo skupnih kislin, od 10 do 13 g/l in nižjo pH vrednostjo.

Tako imenovano belo trgatev za belo vino iz modrega pinota opravimo pri 80–90 °Oe, tako da ima vino zmerno vsebnost alkohola. Pri višji vsebnosti sladkorja se praviloma poveča vsebnost barvil, zato moramo zdravo grozdje čim hitreje predelati in s tem izločanje barvil čim bolj omejiti. Vsebnost kislin je med 8 in 10 g/l. Po ostrem bistrenju mošta, takojšnjem vretju in hlajenju mlado vino zgodaj žveplamo, da preprečimo biološki razkis oziroma ga zmanjšamo na najmanjšo možno mero. Morebitne ostanke barvil odstranimo pred vretjem mošta. Grozdje modrega pinota za osnovna rdeča vina in t. i. »premium« vina se razlikuje predvsem po pripravi v vinogradu, pridelku in času trgatve. Grozdje za ta vina je potrebno trgati čim bolj pozno, dokler to dopušča njegovo zdravstveno stanje. Maceracija traja od 7 do 10 dni. Pri obeh vinih je potreben biološki razkis za zmanjšanje skupnih kislin. Smiselno je odstraniti grozdne pečke, saj je za sorto značilno, da vsebujejo največ katehinov in epikatehinov. Prekomerna ekstrakcija teh snovi v vino negativno vpliva na senzoriko vina.

Grozdje predelamo hitro, morebiti ga stisnemo tudi celo brez pecljanja. Po razsluzenju dodamo moštu kvasovke in vretje mošta naj poteka pri 18 oC. Zaradi nizke pH vrednosti, je kljub nizkemu odmerku žvepla po vrenju, ta količina prostega SO2 zadostna. Pri pH vrednosti 3,0 do 3,2 20 mg/l prostega SO2 ščiti vino pred oksidacijo.

Modri pinot - kralj rdečih vin

Vino modrega pinota Med rdečimi sortami je modri pinot prav gotovo najbolj zaželena. Vino je temno rubinaste barve (pinot rdeče), pogosto prežeto z rjavimi toni, njegova aroma je močna in izrazita. Okus daje vtis zrele sadne kisline, z zorenjem v lesenih sodih spominja na tipične note vseh vin pinotov. Ta okus je žametast, poln, s fino aromo, ki spominja na grenke mandeljne. V Franciji so pri vinih modrega pinota uveljavili večjo vsebnost taninskih snovi. Harberston in sod. (2008) so ugotovili, da je v vinih modrega pinota taninov okrog 350 mg/l, Cliff in sod. (2007) pa, da ima najmanjšo vsebnost antocianov. Posebno pri mladih vinih lahko sadni okus vin spominja na robido, pri starejših pa bolj na oreh z nežno grenkim priokusom. Zrelost in kislina naredijo vino modrega pinota zelo obstojno. Sklenemo lahko, da je iz grozdja modrega pinota mogoče pridobiti najboljša rdeča vina na svetu. Zelo priljubljeno je tudi t. i. vino »belih trgatev«, pri katerih sok jagod ne fermentira na kožicah jagod, ampak grozdje stisnemo na način kot pri belem grozdju, to je takoj po obiranju. V tem primeru dobi vino čebulno oziroma svetlo rdečo barvo, je polno in sveže z nekoliko višjo kislino. Modri pinot v zadnjih letih na pomenu in priljubljenosti pridobiva.

Mnogi trdijo, da se njegova kakovost in veličina razkrije šele pri deset let starem vinu. Njegova poznanost na tržišču je zelo velika. Izreden je za rdeče vino, belo vino ali za belo vino, namenjeno pridelavi penečih se vin (Ambrosi in sod. 1994, Pfaff 1995).

Značilne arome modrega pinota Sortne arome so: sadne (češnja, rdeče gozdne jagode, malina, dozorel paradižnik), cvetne (vijolica, cvetni list vrtnice), vonj po začimbah (pepermint, rožmarin, cimet, kumina) in zeliščne (rabarbara, pesa, origano, zeleni paradižnik, zeleni čaj, črna oliva). Arome, ki nastanejo v času predelave in staranja so: po tleh (travniški kukmak, gobe, zemlja, kmečko dvorišče, usnje, meso, gomoljika), po hrastu – manj časa v hrastovih sodih (vanilij, kokosov oreh, sladki les), po hrastu – več času v hrastovem sodu (hrast, dim, toast, smola) in v času staranja v steklenici (cedra, cigaretna škatlica). Posebnost vina modrega pinota je tudi v tem, da v primerjavi z ostalimi vini vsebuje do štirikrat več resveratrola, še posebej, če je gojen v hladnejši in bolj vlažni klimi (Karacabey in Mazza 2008). Vsebuje ga tudi v rozgah (Rayne 2008). Tega sicer ne moremo zaznati organoleptično, vendar se tudi tega vpliva na zdravje nekateri potrošniki zavedajo (http://de.wikipedia.org/wiki/ Sp%C3%A4tburgunder 6.2.2008).

Modri pinot Literatura Anonyme. Blauburgunder oder Clevner. Schwez. Z. Obst-Weinbau. 1995;7:183-184. Ambrosi H., Dettweiler E., Rühl E.H., Schmid J., Schumann F. Farbatlas Rebsorten. Eugen Ulmer Verlag, Stuttgart 1994;80-85. Arthold M. »Zum Zeitgemässen Weinbau und zur Schädlingsbekämpfung«. Schalle Verlag, WienLeipzig (bl.);41-42. Boso S., Kassemeyer H.H. Different susceptibility of European grapevine cultivars for downy mildew. Vitis 2008;47(1):39-49. Cliff M.A., King M.C., Schlosser J. Anthocyanin, phenolic composition, colour measurement and sensory analysis of BC commercial red wines. Food research international 2007;40(1):92-100. Heazlevood J.E., Wilson S., Clark R.J., Gravie A.J. Pruning effects on Pinot vines in Tasmania (Australia). Vitis 2006;45:165-171. Harbertson J.F., Hodgins R.E., Thurston L.N., Schaffer L.J., Reid M.S., Landon J.L., Ross C.F., Adams D.O. Variability of tannin concentration in red wines. Am. J. Enol. Vitic. 2008;59(2):210-214. Hillebrand W., Lott H., Pfaf F. Taschenbuch der Rebsorten. Fachverlag Fraund, Mainz, 12. Aufl. 1998;85-144. Gok C.F. Die Wein-Rebe und ihre Früchte oder Beschreibung der für der Weinbau wichtigeren WeinReben-Arten nach einem naturgemässen Classifikations-System. Verlag der Georg Ebner’schen Kunsthandlung, Stuttgart, Zweite Abtheilung 1836:5-13. Goethe H., Goethe R. Atlas der Traubensorten. Manuscriptum Verlagsbuchhandlung Thomas Hoof KG, Waltrop und Lepzig 2001. Karacabey E., Mazza G. Optimization of Solid−Liquid Extraction of Resveratrol and Other Phenolic Compounds from Milled Grape Canes (Vitis vinifera) J. Agric. Food Chem. 2008;56(15):6318–6325. Kaserer H., Kober F., Kroemer K., Lüftner B., Mader J., Zweifler F. Handbuch des Weinbaues. vierte Auflage, Verlagsbuchhandlung Paul Parey, Berlin, erster Halbband 1923;94-97. Pfaff F. Spätburgunder & Co. Das Deutsche Weinmagazin 1995;13/14: 95-100. Pfaff F. Klasiker und bewährte Neue. Das Deutsche Weinmagazin 1998;22:24-30. Regner F., Stadlbauer A., Eisenheld C., Kaserer H. Genetic relationships among pinots and related cultivars. Am. J. Enol. Vitic. 2000;51:7-14. Rayne S., Karacabey E., Mazza G. Grape cane waste as a source of trans-resveratrol and trans-viniferin: High-value phytochemicals with medicinal and anti-phytopathogenic applications. Industrial crops and products, 2008;27(3):335-340. Schumann F. Sortenwahl und Anbautechnik. Das Deutsche Weinmagazin 1993;29:16-20. Spring J.L. Comportement physiologique des cépages Chasselas, Sylvaner, Gamay et Pinot noir dans les conditions sèches du Valais central. Revue Suisse Vitic. Arboric. Hortic. 1997;29:265-271. Ochßner T. Muss es immer nur Dornfelder sein? Der Deutsche Weinbau 2000;23:20-23. Trummer F. Systematische Clasification und Beschreibung der Herzogthume Steiermark vorkommenden Rebensorten. Landwirthschafts-gesellschaft in Steiermark, Graz 1841;296-309. Turković Z., Turković G. Ampelografski atlas. Poljuprivredni nakladni zavod Zagreb 1952. Webb L.B., Whetton P.H., Barlow E.W.R. Modelling the relationship between climate, winegrape price and winegrape quality in Australia, Climate research 2008:36(2):89-98. Viala P., Vermorel V. Ampélographie Tome II. Paris 1901:19-30. Weik B., Fischer U., Heer P. Spätburgunder- Stilistik und Erzeugung. Das deutsche Weimagazin 2008:14:20-23. Elektronski viri: Spätburgunder. http://de.wikipedia.org/wiki/Sp%C3%A4tburgunder 6.2.2008.

Sorodniki modrega pinota

Sorodniki modrega pinota Kultura gojenja vinske trte je stara že več kot 5000 let. Zaradi enostavnega vegetativnega razmnoževanja so se njene sorte razširile po različnih predelih sveta, kjer poznajo zelo veliko sinonimnih poimenovanj, kar velja tudi za pinote. Po ocenah je v Evropi več kot 5000 različnih sort vinske trte (Alleweldt 1988), od katerih jih je le nekaj sto ekonomsko pomembnih. To je preveč genotipov, ki so jasno ločeni samo z opisom fenotipa. Promet z razmnoževalnim materialom vinske trte je v EU v pretežni meri liberaliziran in se vrši brez natančne sortne kontrole. V njem prevladuje enoletni les trte, ki je tudi za najbolj usposobljene ampelografe preslaba opora pri razpoznavanje sort. S konvencionalnim opisovanjem sort so razmejitve zelo težke, posebno če gre le za podlage ali material za žlahtnjenje. Navedeni razlogi, interne izmenjave med inštituti ter večkratna označevanja še dodatno otežujejo pregled nad sortami (Walker in Boursiquot 1992). Nekatere od teh problemov je sicer mogoče rešiti z ampelometričnimi postopki, vendar je ekspertov za to področje malo in mnogi dejavniki, kot je npr. lega, težave pri tem še povečujejo. Vrednotenje genetske variabilnosti populacij in vrst rodu Vitis L. je pomembno za žlahtnjenje in ohranjanje genetskih virov. S pomočjo molekularne genetike je več znanega o evoluciji in genetski variabilnosti vinske trte (This in sod. 2006). Rod Vitis je zelo obsežen

(več kot 60 vrst), vendar po svetu gojijo predvsem sorte, ki pripadajo vrsti Vitis vinifera L. Ostale vrste iz tega rodu se uporabljajo za žlahtnjenje podlag in kot vir genov za odpornost proti boleznim. Točno poimenovanje sort je tako osnovni predpogoj za smotrno upravljanje in uporabo genetskega materiala, zato je nujno potrebno enotno poimenovanje sort in genotipov vinske trte v vseh 130 genskih kolekcijah po svetu (Dettweiler s sod. 2000).

Metode za identifikacijo trtnih sort Tradicionalno prepoznavanje sort vinske trte (ampelografija) temelji na analizi in primerjavi morfoloških značilnostih listov, vrhov mladik, grozdov in jagod. Zaradi velike variabilnosti vinske trte je samo na osnovi morfoloških in anatomskih značilnosti (fenotipskih markerjev) zelo težko jasno identificirati posamezne sorte ali ugotoviti sorodstveno povezanost med njimi. Poleg tega ima na razvoj in dokončno oblikovanje sorte zelo velik vpliv tudi okolje, zato se lahko za fenotipske markerje uporabljajo le tiste lastnosti, za katere je značilna visoka stopnja dedovanja (Ivančič in Lebot 2000). Metoda je zelo zamudna, število razpoložljivih markerjev je omejeno in odvisno od razvojne stopnje rastline, zanesljivost pa zmanjšuje tudi subjektivni pristop pri vrednotenju. Zato že več let proučujejo primernost različnih analitskih metod, s katerimi bi lahko identificirali trtne sorte.

Modri pinot - kralj rdečih vin Razvoj določanja genskih markerjev je z neposrednim proučevanjem genoma učinkovito dopolnil tradicionalno vrednotenje sort ter pripomogel k boljšemu poznavanju genetske sestave vinske trte (Troggio in sod. 2007, 2008). Prvi uspeh je bil dosežen z analizo izoencimov (Altube in sod. 1991, Kalchgruber in sod. 1994, Walker in Liu 1995), vendar metoda, poleg nekaterih vsebinskih slabosti, zahteva velika sredstva za raziskave. Zanesljivejša metoda za definiranje genotipa je določanje z DNK-markerji. Metode, kot so RAPD (Regner in Messner 1993, Büscher in sod. 1993, 1994), RFLP (Bourquin 1992, Gogorcena in sod. 1993, Bowers in sod. 1993), so lahko uspešne pri identifikaciji sort vinske trte, vendar imajo tudi te posamezne pomanjkljivosti, ki ovirajo univerzalno identifikacijo sort. Ena glavnih slabosti metode RAPD je njena velika občutljivost na spremenljivost reakcijskih pogojev, kar vpliva na slabo ponovljivost rezultatov (Fanizza in sod 2000, Pinot-Carnide in sod. 2003), pri metodi RFLP pa enostavnost postopka in primerna mednarodna analitska primerljivost. Kot bistvena obogatitev metod za genetske analize je bila v zadnjih letih uvedena tehnika analize mikrosatelitov (Regner in sod. 1996). Mikrosateliti kažejo na visoko stopnjo polimorfizma in so vidni s polimerazno-verižno reakcijo (PCR). Mikrosateliti so ponovljive kratke sekvence nizov (večinoma di- tri- ali tetranukleotidov), ki se nahajajo v genomu višjih organizmov in tudi rastlin.

Sekvence mikrosatelitov lahko ugotovimo tudi v genomu trte (Cipriani in sod.1994, Kozjak in sod. 2003, Santana in sod. 2008, Vezzulli in sod. 2008, Pindo in sod. 2008) in prve raziskave nakazujejo možnost njihovega razločevanja pri različnih sortah. Prednost te tehnike je tudi v tem, da so stroški identifikacije sort po prvem uspešnem klasificiranju za vsako nadaljnje identificiranje manjši. Dejstvo je, da je enkrat določen marker uporaben po vsem svetu. Za identične genotipe so v različnih laboratorijih namreč dosegli primerljive podatke (Botta in sod. 1995). Iz tega nastaja mednarodna banka podatkov, in metoda ima izglede, da bo nadomestila vse ostale. Pri ujemanju dovolj velikega števila raziskanih mikrosatelitskih lokusov trdimo, da je odkrita identiteta določene sorte. Pri manjšem odstopanju lahko sorto vsaj uvrstimo v neko skupino ali »družino« sort. Skoraj pri vseh zbirkah sort so genotipi bodisi neznani ali napačno poimenovani, s to metodo pa lahko določitev korektno izvedemo. Predvsem za žlahtnjenje sort obstaja možnost, da z metodo nove genotipe točno analiziramo in tako vsaj v bodoče zmanjšamo zmotno označevanje (Regner in sod. 1996, Bautista in sod. 2008). Molekulski markerji so pripomogli k izdelavi genskih map. Vključitev genskih kart v klasično žlahtnjenje tako lahko poveča učinkovitost žlahtnjenja in selekcijskih programov.

Sorodniki modrega pinota Kartiranje lokusov za kvantitativne lastnosti (QTL – quantitative trait loci) je pri žlahtnjenju vinske trte zaradi dolgih generacijskih obdobij in časa, ki je potreben, da rastlina doseže stanje zrelosti, izrednega pomena, ker omogoča selekcijo s pomočjo markerjev (Costantini 2007). Pri različnih sortah vinske trte in vrstah Vitis so tako odkrili QTL lokuse, odgovorne za odpornost proti nematodam (Xiphinema index), ki lahko povzročijo škodo na koreninskem sistemu, poleg tega pa je to primarni vektor za prenašanje virusov (Xu in sod. 2008). Znani so tudi QTL lokusi, ki so odgovorni za velikost grozdnih jagod (Fanizza in sod. 2005) ter za maso in število pečk v jagodi (Mejia in sod. 2007).

Sorodstvo »pravih« pinotov Modri pinot je zelo podvržen mutacijam. Samo v Franciji je bilo za gospodarno pridelavo grozdja odbranih in priznanih okrog 50 klonov te sorte, medtem ko jih je pri bistveno bolj zastopani sorti cabernet sauvignon le 25. Poleg množice klonov obstaja cela vrsta samostojnih sort, ki so mutacije modrega pinota. V najožje sorodstvo med t. i. prave pinote spadajo rani modri pinot ter beli in sivi pinot. Sivi pinot je brstna mutacija modrega pinota, verjetno predstavlja somatsko mutacijo enega od genov VvMYBA1 ali VvMYBA2, ki kontrolirata barvo grozdja.

Beli pinot najverjetneje predstavlja nadaljnjo mutacijo sivega pinota. Lahko je tudi vmesna stopnja med modrim pinotom in sivim pinotom. DNK-profil omenjenih pinotov je namreč enak kot pri modrem pinotu. V zadnjih letih je bilo pri vinski trti narejenih precej genskih analiz, in to prav za skupino pinotov (Regner 2006). Konradi in sod. (2007) so jo opravili na 32 genotipih pinotov z različnih vinorodnih območij, starosti in fenotipov. Analize so pokazale, da je večina klonov modrega pinota genetsko podobna v 99 % lastnosti, le manjša skupina modrih pinotov in en sivi pinot so pokazali večjo variabilnost od 5 %. Indeksi molekularne raznolikosti so bili največji pri modrem pinotu, manjši pri sivem in najmanjši pri belem pinotu. Blaich in sod. (2007) so podobno ugotavljali pri 70 različnih klonih modrega pinota glede na arhitekturo grozda, dozorelost grozdja in habitus trsa. Za beli pinot je ugotovljeno, da je mutant modrega pinota z mutacijo barve jagodne kožice; gre za »izbris« enega od alelov pri modrem pinotu, rezultat tega pa je beli pinot (Yakushiji in sod. 2006). Pinot meunier (Müllerrebe, Schwarzriesling) oziroma »črni rizling« je poznejša mutacija modrega pinota (Boss in Thomas 2002). Tudi naslednja važnejša pinota pinot moure (pinot Tête de Nêgre) in pinot teinturier sta genetsko zelo podobna in sta prav tako mutaciji modrega pinota (Hocquigny in sod. 2004). Leta 1810 je bila odbrana sorta pinot liébault. Tudi za tega ugibajo,

Modri pinot - kralj rdečih vin da je najverjetneje mutacija modrega pinota, čeprav ga Galet (1990, 2000) omenja kot samostojno sorto, ki jo je odbral francoski selekcionist Liébault. Sorta je nekoliko bolj rodna, vendar je podvržena tudi osipanju in doseže zelo visoko kakovost. Z današnjega vidika je sorta deklarirana kot klon glavne sorte (modri pinot), čeprav v Burgundiji še vedno velja kot samostojna sorta na sortni listi. V angleško govorečih deželah poznajo še wrotham pinot, ki spominja na »črni rizling« ta zori dva tedna prej in doseže visoko vsebnost sladkorja. Modri pinot je četrta rastlina cvetnica, druga lesnata rastlina in prva sadna rastlina, pri kateri je znano zaporedje nukleotidov v celotnem genomu. V avgustu leta 2007 so francoski in italijanski raziskovalci v celoti sekvencionirali (določili zaporedje nukeotidov DNK molekule) genom

modrega pinota (Jaillon in sod. 2007). Dekodiranje celotnega genoma nam omogoča razkritje genov, ki vplivajo na pomembne lastnosti pri gojenju vinske trte, kot so tisti, ki vplivajo na kvaliteto vina preko sekundarnih metabolitov, in tisti, ki so povezani s prekomerno občutljivostjo za bolezni. S poznavanjem genoma se začenja novo obdobje žlahtnjenja, ki bo v bližnji prihodnosti omogočilo popolnoma drugačno agrotehniko gojenja vinske trte. Sorodstvo pinotov je v preglednici 1.

Rani modri pinot Že stoletje rani modri pinot tekmuje s prav tako zgodaj dozorevajočo in zelo rodno modro portugalko in je vse do danes ostal v senci svojega »velikega brata« modrega pinota oziroma t. i. poznega modrega pinota. V literaturi

Preglednica 1: Sorodstvo pinotov Pripadniki »družine« pinot Pinoti (ampelografsko različni samo po grozdju) • • • •

Sorodniki pinotov (ampelografsko različni po večih lastnostih)

pozni modri pinot • »črni rizling« (Schwarzriesling, Müllerrebe, pinot meunier) rani modri pinot • blauer Arbst sivi pinot beli pinot

• samtrot – mutacija »črnega rizlinga« (brez dlačic), ampelografsko identičen poznemu modremu pinotu

Napačno uvrščeni med pinote • šentlovrenka • auxerrois • chardonnay • teinturier

Sorodniki modrega pinota najdemo kar nekaj zapisov o tej sorti. Steeb ga opisuje leta 1831 v svoji Faßlichen Anleitung zum Weinbau, kjer med drugim pravi, da daje okusno in aromatično rdeče vino, ima male grozde, vendar veliko in tudi v slabih letnikih dobro dozori. Johann Philipp Bronner leta 1835 v delu Anweisung zur nüzlichsten Anpflanzung der Tafeltrauben piše, da ima Jakobstraube, to je rani modri pinot, male grozde z malimi jagodami, da od vseh ranih sort najprej dozori, in sicer konec julija ali v začetku avgusta. Po okusu jo uvršča med srednje sorte z visoko vsebnostjo sladkorja. Trummer (1841) ga imenuje früher blauer Klevner in označi kot povsem slabo vinsko sorto, ki si zasluži pohvalo samo zaradi svojega zgodnjega dozorevanja. H. Göthe ga leta 1873 v svoji knjigi Der Weingarten – Anleitung zur zweckmäßigen Cultur der Rebe omenja kot drugo različico modrega pinota (takrat imenovanega modrega burgundca), in sicer kot rani modri pinot (takrat imenovan rani modri burgundec). Pravi, da se od klasičnega modrega pinota razlikuje po 14 dni zgodnejšem dozorevanju, jagode so dobrega okusa in imajo debelejšo jagodno kožico. V knjigi Handbuch des Weinbaues und der Kellerwirtschaft (Babo in Mach, 1881) je zapisano, da je kot vinska sorta primeren za višje lege, vendar ne povsod; na Češkem, Moravskem in Štajerskem na dobrih legah dosega dober pridelek. Mathias Arthold piše leta 1929 v knjigi Handbuch des Weinbaues, da rani modri

pinot rano zori, ampak zaradi majhnega pridelka, malih grozdov in jagod niti kot vinska niti kot namizna sorta ni posebej pomemben. V največ primerih je na najboljših legah posajen skupaj s poznim modrim pinotom. Georg Scheu (1936) v Mein Winzerbuch piše, da je bila sorta v preteklosti precej razširjena v regiji Rheinhessen. Zaradi degeneracije so se površine z njim naglo zmanjšale in so nanje posadili šparglje. Hillebrand s. sod. (1998) je sorto opredelil kot negospodarno, ki ima male grozde, vendar daje odlično kakovost, po njegovem mnenju tudi najvišjo v skupini pinotov. Nesporno so si avtorji pri tej sorti enotni glede ranega dozorevanja in skromnega pridelka. Glede kakovosti grozdja in vina pa v zadnjem stoletju o njem ni bilo enotnega mnenja (Schmid in Konrad 1995). Babo in Mach (1881) sta zapisala, da je bila glede pridelka pri tej sorti napravljena največja napaka, da so ga rezali na kratek enoletni les, čeprav so imele stare populacije zelo nizek koeficient rodnosti na prvih očesih. Dodajata še, da je vino ranega modrega pinota s severnejših vinorodnih območij prav gotovo najboljše od vseh različic modrega pinota. Ranega modrega pinota je največ v Nemčiji, in sicer na območju Württemberga, kjer ima že dolgo tradicijo. Za vinogradnika je odločilna kakovost vina, v zvezi z njo pa pri rdečih vinih polnost vina, ustrezna vsebnost alkohola in nizka vsebnost kislin.

Modri pinot - kralj rdečih vin Rani modri pinot lahko da pridelek ustrezne kakovosti, če le-ta zagotavlja gospodarno pridelavo. Tako je bila in je še naloga selekcionistov, da odberejo za gojenje bolj rodne klone. V sedemdesetih letih so s sistematičnim odbiranjem novih klonov ranega modrega pinota začeli na inštitutu v Geisenheimu v Nemčiji. Klonska selekcija je pri tej sorti imela posebno nalogo, in sicer povečanje rodnosti in zmanjšanje občutljivosti v času cvetenja (osipanje). Ker je sorta tudi zelo občutljiva za virus zvijanja listov (grapevine leafroll), se pri zdravih trtah (brez omenjenega virusa) pridelek zelo poveča. Ta virus povzroči ekstremno zmanjšanje pridelka, podobno kot slabe vremenske razmere v času cvetenja. Zato je bila ob selekciji za večji pridelek vključena tudi zdravstvena selekcija, in sorta je postajala vedno bolj donosna. Leta 1994 je bil inštitut v Geisenheimu vpisan kot vzdrževalec selekcije pri tej sorti, in sicer za klone 1 Gm, 2 Gm, 4 Gm in 6 Gm. Tudi rani modri pinot najdemo pod različnimi, tudi sinonimnimi imeni; Nemčija, Avstrija: Augustiner, Augustraube, Augustklevner, blaue Frühburgunder, blauer Augustiner, Blaue Jakobstraube, Frautagtraube, Frühblaue, früher Burgunder, früher blauer Klevner, früher Clävner, frühe Möhrchen, frühe Jakobstraube, frühreifer schwarzer Burgunder, Jakobitraube, Jakobstraube, Juliustraube, Laurezitraube, Magdalenentraube, St. Jakobstraube; Madžarska: korai kek kisburgunde; Francija: medeleine noire, morillon hátif,

morillon parisien, noir précoce de Génes, pineau de juillet, pineau noir précoce, pinot medeleine, pinot noir précoce, raisin précoce, raisin de St. Jean, raisin de la madelaine, raisin de juillet, tuanes negrés, vigne d'Ischia; Italija: luviana veronese, lujega, St. Lorenzo, uva di tri volte; Anglija: the july grape; Češka: ranczi; Slovenija: rani modri pinot, gospinsza, zherna mushza (Trummer 1841, Göthe 1887, Viala in Vermorel 1901, Ambrosi in sod. 1994, Schmid in Konrad 1995). Rani modri pinot spada v t. i. družino pravih pinotov. Gre za morfološko zelo enovito skupino, ki se od ostalih v skupini razlikuje le po barvi grozdja in po okusu vina. Vsi »pravi pinoti« spadajo v skupino sort, ki ima vrh mladike obarvan od belo-zelene do rahlo rumeno-zelene in močno obraščen z volnenimi dlačicami. Listi tik pod vrhom mladike, ki se nahajajo na četrtem do petem nodiju, so praviloma tridelni, bledo zeleni do rumeno zeleni, z rahlim belim nadihom, na listnih žilah pri osnovi lista pa je velikokrat rahel roza preliv. Odrasli listi so srednje veliki, njihov klasični videz je petkotna oblika. Pri zdravih klonskih selekcijah je list pogosto tridelen do rahlo petdelen s široko srednjo krpo, ki je klinaste oblike. Rob lista ima široke zobce. Sinus peclja ima obliko »V«, ta je odprt do ozek, stranske krpe se deloma dotikajo. Vsi listi pinotov so v normalnih rastnih razmerah povsem zeleni. Spodnja stran listov je rahlo poraščena z volnenimi in posameznimi ščetinastimi dlačicami,

Sorodniki modrega pinota kar daje listu svetlejšo zeleno barvo. Na osnovi listov se prav tako najdejo ščetinaste in pajčevinaste dlačice. Razlike med »pravimi« pinoti se pojavijo šele na začetku dozorevanja grozdja. Pri modrem pinotu se takrat začnejo v kožici jagod kopičiti antociani. Proces je povezan tudi s povečanjem vsebnosti sladkorja v jagodi in je v veliki meri odvisen od vremenskih razmer. Pri ranem modrem pinotu se, odvisno od vremenskih razmer, začne barvanje jagod praviloma v začetku avgusta (zato tudi nemško ime August-Klevner), medtem ko pri poznem modrem pinotu (srednje pozna sorta) pojav nastopi šele v začetku septembra. Ne glede na barvo so grozdi pinotov mali do srednje veliki in pogosto valjaste oblike. Male jagode v zbitih grozdih, s sočno, sladko vsebino in sortno tipičnim okusom so značilne za celo skupino »pravih« pinotov. Jesensko obarvanje listov vseh pinotov je v osnovi rumeno; to velja tudi za rani modri pinot in pozni modri pinot, v kolikor ju ne dosežejo okužbe škodljivih virusov in različne oblike vplivov človeka in okolja. Dornfeld v knjigi Weinbauschule že leta 1860 piše o manj rodnih trsih, pri katerih se zeleni listi obarvajo popolnoma rdeče, grozdje je manjše in ga je manj, vendar je odlično. Zato je priporočal, da je potrebno za razmnoževanje uporabljati samo rozge s trsov, na katerih ostanejo listi zeleni do zorenja. Čeprav še ni poznal vzroka za obarvanja listov, je tako nevede izvajal fitosanitarno selekcijo

razmnoževalnega materiala. Pri klonih ranega modrega pinota iz Geisenheima so listne krpe izrazito manjše in listi rumeno obarvani, kar jih loči od stare populacije, ki ima rdeče liste. Oboje kaže visoko stopnjo zdravstvenega stanja (Schmid in Konrad 1995) . Začetek brstenja in cvetenja je pri obeh pinotih identičen. Jasne razlike se pojavljajo v začetku dozorevanja grozdja, saj je grozdje ranega modrega pinota primerno za trgatev že sredi septembra. To obdobje je v Nemčiji praviloma povezano z ugodnim, suhim vremenom, kar omogoča trgatev zdravega grozdja. K temu precej pripomore tudi debelejša jagodna kožica ranega modrega pinota, kar mu daje večjo odpornost proti botritisu, kot je pri poznem modrem pinotu. Zgodnejše dozorevanje ima tudi slabe plati, saj je tako grozdje bolj izpostavljeno insektom in ptičem. Pri tem ne pride samo do izpada pridelka, ampak se manjša tudi vsebnost barvil zaradi večjega pojava botritisa. Geisenhemski kloni ranega modrega pinota so zaradi dobrega fitosanitarnega stanja zelo stabilni v času cvetenja (osipanja je relativno malo). V raziskavi od leta 1983 do 1994 so pri odbranih klonih ranega modrega pinota 1 Gm, 2 Gm, 4 Gm in 6 Gm ugotovili v povprečju za 30 % manjši pridelek v primerjavi s poznim modrim pinotom klona 20 Gm. Pri prej omenjenih klonih ranega modrega pinota je bil v tem obdobju povprečni pridelek od 0,9 do 1 kg/m2, pri poznem modrem pinotu pa 1,3 kg/m2.

Modri pinot - kralj rdečih vin Potrebno je izpostaviti še dejstvo, da je bila variabilnost pridelkov med posameznimi leti pri klonih ranega modrega pinota večja kot pri poznem modrem pinotu. V primerjavi s staro populacijo imajo novi kloni ranega modrega pinota 2-krat večji pridelek, saj je pri stari populaciji znašal v povprečju le 0,5 kg/m2 oziroma le nekaj nad 20 hl/ha. Kloni ranega modrega pinota so imeli v povprečju od 0–3 °Oe manjšo vsebnost sladkorja kot stara populacija in od 5–7 °Oe večjo kot pozni modri pinot. Vsebnost sladkorja od 86–88 °Oe so kloni ranega modrega pinota dosegli že 15. septembra, pozni modri pinot pa 81 °Oe zadnje dni septembra. Enako vsebnost sladkorja kot pozni modri pinot so kloni ranega modrega pinota dosegli že zadnji teden v avgustu. Vsebnost skupnih kislin klonov ranega modrega pinota je bila večja za 1 g/l kot pri stari populaciji in skoraj za 5 g/l manjša v primerjavi s poznim modrim pinotom (12,3 g/l). Ti podatki jasno govorijo o zmogljivosti klonov (Schmid in Konrad 1195). Kakovost vina je visoka in sorti primerna. Posledica zgodnejšega dozorevanja je močnejše, intenzivno obarvano in žametno rdeče vino, pridelano na isti legi pa pogosto občutno preseže lastnosti vina poznega modrega pinota. Pri naključnih degustacijah so bila vina klonov ranega modrega pinota vedno bolje ocenjena kot vina poznega modrega pinota. Zaradi zgodnejšega dozorevanja je primeren tudi za nekoliko manj ugodne lege, samo na dobrih legah pa lahko pričakujemo intenzivno obarvana vina najvišjih kakovosti.

Sivi pinot Največ te trtne sorte je v Nemčiji, in sicer okrog 4.400 ha, v Franciji okrog 2.000 ha, skupna površina, posajena s to sorto na svetu, pa obsega okrog 15.000 ha. Sivi pinot je prav tako nastal z mutacijo modrega pinota; iz rdečerjavih grozdov pridobivamo značilna bela vina. V 14. stol. je Karl IV. sivi pinot prinesel iz Francije na območje okrog Blatnega jezera. General Lazerus ga je v 16. stol. preselil od tam na vinorodno območje Kaiserstuhl in v Alzacijo, kjer so ga zaradi tega imenovali tudi Tokayer. Neodvisno od tega ga je v začetku 18. stoletja identificiral Johann Seeger Ruland v zapuščenem vrtu (Assessorrs Seuffert) in v sodelovanju z državno zbornico v Spayerju uredil večji nasad. Sprva so ga imenovali Speirer, pozneje pa Ruländer. Že po nekaj letih je pri deželni gospodi to postala najbolj priljubljena kakovostna sorta. V Spayerju tako danes obstaja t. i. akademija rulandca (RuländerAkademie). V Avstrijo so ga v 13. ali 14. stol. prinesli cisterijanski menihi iz Burgundije. Od tod ima tudi sinonimno ime Grauer Mönch. Večji delež te sorte v Avstriji gojijo na severu dežele Burgenland. Sivi pinot najdemo še pod imeni Auverner, Bayonner, Champagner, Drusen, Edelklevner, grauer Burgunder, grauer Klevner, grauer Mönch, graue Savoyertraube, grauer Riesling, grauer Tokayer, Kapuzinerkutten,

Sorodniki modrega pinota kleiner Traminer, Mausfarbe, Mauserl, Rolander, rother Klevner, rother Burgunder, Rheingauer, Rehfahles, aschfarbes Klebroth, Ruländer, Rheintraube, Röber, Schieler, Speyerer, Wiliboner, Tokayer (Nemčija, Avstrija); affumé, arnoison gris, auvergnas gris, auvernat gris, auvernas, auxerat, auxerrois gris, auxois, bureau, beurot, burot, brot, druser, enfumé, fauvet, friset, fromentot, fromenteau gris, gris commun, gris cordelier, gris de dornot, griset, griset blanc, le joli, le genetin frommenteau, levraut, moréote gris, moréote gris rouge, muscade, noirin gris, ouche cendrée, petit gris, pineau gris, pin gris, pinot beurot, pinot cendré, pinot gris, pinot franc gris pouilli, plant gris, tokay gris, tromenteau gris (Francija); malvoisie ali malvoisien, valais (Wallis-Zahodna Švica); tokayer (Severo-vzhodna Švica); pinot grigio (Italija); szürkebarät, sar féjer szollo, hamsas szollo (Madžarska); ruhlandi, rouci sédivé, rulandac sivi, burgundske sede, crvena klevanjka itd. V Alzaciji so ga imenovali tudi tokay ali tokay d'Alsace. Po tožbi madžarskih vinogradnikov iz vinorodnega območja Tokay pa po evropski zakonodaji uporaba tega imena ni več dovoljena (Gok 1836, Trummer 1841, Viala in Vermorel 1901, Ambrosi in sod. 1994, Hillebrand s. sod. 1998, Goethe in Goethe 2001). Vrh mladike sivega pinota je odprt in močno, belo do svetlo rumeno, dlakav. Mladi listi so poraščeni s pajčevinastimi dlačicami, kasneje pa so skoraj brez dlačic. Srednje veliki temnozeleni listi so okroglaste oblike,

najpogosteje tridelni, včasih tudi rahlo petdelni. Peceljni sinus je V-oblike, rob lista pa topo zobčast in v primerjavi z drugimi sortami so ti zobci srednje veliki. Zgornja stran lista je mehurjasto groba. Pred dozorevanjem grozdja ga z zanesljivostjo ne moremo ločiti od modrega pinota. Poleg tega rdečerjava barva jagod pri sivem pinotu genetsko ni zelo stabilna. Pogosto se namreč pojavljajo barvne mutacije z modrimi in zelenimi jagodami, in to v smeri modrega ali belega pinota. Tako velikokrat najdemo na istem trsu oziroma isti mladiki ali celo na istem grozdu vse tri barve jagod (slike 6-11). Pri sivem pinotu je tudi pogost pojav, da se samo deli jagod različno obarvajo. To so t. i. himere, kjer gre za mutacijo epidermalnih celic oziroma celic v jagodni kožici (slika 12 in 13).

Slika 6: Sivi pinot z zelenimi (kot pri belem pinotu) in modrimi jagodami na istem grozdu

Modri pinot - kralj rdeÄ?ih vin

Slika 7: Sivi pinot s tipiÄ?no barvo jagod

Slika 8: Sivi pinot z znaÄ?ilno barvo jagod in modrimi jagodami na istem grozdu

Sorodniki modrega pinota

Slika 9: Sivi pinot z znaÄ?ilno obarvanimi in modrimi grozdi

Slika 10: Sivi pinot z znaÄ?ilno obarvanimi grozdi in grozdi kot pri belem pinotu

Slika 11: Sivi pinot z belimi jagodami (mutacija najdena v JurĹĄincih, vegetativno razmnoĹženi potomci posajeni na Meranovem)

Modri pinot - kralj rdeÄ?ih vin

Slika 12

Slika 12 in 13: RazliÄ?no obarvani deli jagod pri sivem pinotu (t. i. himere)

Sorodniki modrega pinota Grozdi so z ozirom na dozorelost rjavo do modro rdeči, pri polno zrelem grozdju sivkasti, srednje veliki, valjaste oblike (redkeje krilati) in zelo zbiti. Jagode so okrogle oziroma rahlo ovalne, stisnjene (slika 14), s temnejšo kožico. Jagodna kožica je tanka do srednje debela. Včasih pride do tako močnega stiskanja jagod, da posamezne jagode s svojim debeljenjem odtrgajo druge jagode s pecljiči vred od pecljevine. Ta pojav je pogostejši predvsem v letih z večjo količino padavin. Okus jagod je sočen in aromatičen. Sivo pinot je sorta s precej pokončno rastjo mladik in je manj dovzeten za bolezni in mraz, razen za botritis zaradi zbitih grozdov. V ugodnih razmerah doseže zelo visoko vsebnost sladkorja. Sivi pinot brsti srednje rano in zaradi tega je občutljiv za morebiten pojav poznih

spomladanskih pozeb. Zaradi dobre dozorelosti lesa je dobro odporen na zimski mraz. Spada med vinogradniško bolj zahtevne sorte, saj jagode s tanko kožico zahtevajo velik občutek pri oskrbi vinograda, da ne pride do pokanja jagod in sok prehitro ne izteče, posledica česar je pogost pojav gnilobe. Posebno močno reagira na veliko nihanje temperatur. V hladnejših vinorodnih območjih so za sivi pinot primerne samo najboljše južne strme lege z rodovitnimi, toplimi in s kalcijem dovolj založenimi tlemi. Je občutljiv za peronosporo in oidij. Nagnjen je tudi h klorozi, zeleni gnilobi in občutljiv za napad virusov. Ustrezajo mu nekoliko večje razdalje med trsi in šparonske gojitvene oblike ter globoka, rodovitna

Slika 14: Sivi pinot z zbitim grozdom, pri katerem ima ena od jagod barvo kot jagode pri belem pinotu

Modri pinot - kralj rdečih vin tla. Hillebrand in sod. (1998) za sivi pinot odsvetujejo podlago Kober 5 BB; če je že potrebna bujna podlaga zaradi slabših tal, potem priporočajo podlago 125 AA. Primerne so podlage SO4 in binova, šibko rastoča podlaga, kot je 3309, pa ni primerna. V zadnjih letih nekateri strokovnjaki (selekcionisti) pri posameznih klonih sivega pinota priporočajo tudi podlago 5 BB. Sorta je bila v preteklosti zelo degenerirana. Z odbiranjem novih klonov so se pridelki bistveno povečali (tudi čez 100 hl/ha), kar pa je vplivalo na slabšo kakovost. Zato je trse potrebno zmerno obremeniti že pri obrezovanju. Daje zelo različna vina. Pri zelo zgodnji trgatvi daje lahka in zelo sveža vina, vendar vsebnost sladkorja ne sme biti nižja od 80 °Oe, ker so njegova vina pretanka. Vina so prijetna takrat, ko imajo dovolj ekstrakta. V sušnih letih pri nižji vsebnosti kislin so vina zelo topa. Pri zelo dozorelem grozdju so vina težja, zelo polna, »oljnata«, s sortno tipičnim lesnatim okusom, ali pa sladka, desertna vina (predikati). Zato vina sivega pinota lahko zadovoljijo široko pahljačo pivcev oziroma jih lahko serviramo k večini jedi, kot aperitiv ali k desertom. V deželi Baden v Nemčiji iz te sorte pridelujejo dvoje stilov vina. Prvi je tradicionalno vino iz zelo zrelega grozdja, pogosto tudi okuženega z žlahtno gnilobo glive Botritis cinerea. To vino je težko, sladko s t. i. botritis tonom in ga imenujejo Ruländer. Drugi stil, ki se pojavlja nekaj zadnjih let in izpodriva tradicionalnega, pa je pridobljen iz bolj zgodaj potrganega in popolnoma zdravega grozdja. To vino ima nekoliko višjo vsebnost kisline in

manj sladkorja ter se na tržišču pojavlja kot Grauburgunder (sivi pinot). Vino sivega pinota ima pogosto močno zlato rumeno barvo, pri zelo dobri kakovosti je praviloma prisoten rahlo rjavkast ton. Vino ima tudi rahel jabolčni ton in lepo svežino. V bistvu daje sivi pinot vina z nekoliko skromnejšo kislino, vendar je bogat na ekstraktu in ima višjo vsebnost alkohola. Tudi pri sivem pinotu selekcionisti odbirajo vedno nove klone (Hofäcker 2004), ki so v preglednici 2 in poskušajo odbrati tudi take, ki imajo manj zbite grozde (slika 15) oziroma grozde z različno debelino jagod. Nekaj takih primerkov so odbrali v Geisenheimu v Nemčiji (npr. klon Gm 27), vendar je trenutno izbor sadilnega materiala zelo omejen. Poleg tega bo potrebno še nekaj preizkušanj, da bodo lahko z gotovostjo potrjene vse prej omenjene lastnosti.

Slika 15: Sivi pinot z manj zbitim grozdom

Sorodniki modrega pinota Preglednica 2: Različni kloni sivega pinota iz selekcijskih centrov v Evropi Klon H1

Selekcija Hauser

Značilnosti Grozd je rahlo krilat, nekoliko večji kot je povprečje za sorto in trta nima preveč močnih zalistnikov. Doseže nadpovprečno vsebnost sladkorja in ekstrakta. Primeren je za dobre lege ter za večje razdalje med trsi. Najboljši podlagi sta 5 BB in 125 AA, na rodnih in globokih tleh tudi SO4. 62 Wm, 63 Wm, Weis So še v preizkušanju, cilj pa je odbrati klone 64 Wm, 65 Wm z nezbitimi grozdi. 1 Gm, 2 Gm, Geisenheim So tradicionalni kloni sivega pinota za srednje 21Gm, 26 Gm, dobre do dobre lege z globokimi, zračnimi in 2/15 Gm, 2/16 Gm, vlažnimi tlemi. Obremenitev 5–6 očes/m2. Imajo zbite grozde. 2/21 Gm, 2/26 Gm 1-30 Gm, 1-31 Gm, Geisenheim Kloni, ki so prišli v Nemčiji na sortno listo leta 1-32 Gm, 1-33 Gm 2007. Zaradi manjše zbitosti grozdov je pri njih pojav botritisa in kisle gnilobe bistveno manjši. 27 Gm

Geisenheim Ima male grozde z mešanimi jagodami in je odporen proti botritisu ter daje do 40 % manjši pridelek kot standardni kloni. Trenutno je sadilni material tega klona zelo omejen.

FR 49-207, FR 52-121, D 42, D 43 52, 54

Freiburg

Za te klone so primerne podlage SO4 in 125 AA, na revnejših tleh tudi 5 BB. Dober pridelek in visoka vsebnost sladkorja.

ENTAV INRA ENTAV INRA Rauscedo

ISV 1

Conegliano

VCR 6, 8

Rauscedo

457

VCR 5 SMA 505, SMA 514 4/18, 2/41, 3/23, 8FAW, AF 11, AF 12

Dober pridelek in visoka vsebnost sladkorja. Klon starejše generacije VCR.

Sta rodna klona z majhnim grozdom in bogato aromo. Manjši pridelek od povprečja, odporen proti klorozi, z malimi valjastimi ne preveč zbitimi grozdi in manj občutljiv za botritis. St. Michele Manjši grozdi, pri klonu 514 so manj zbiti. IS in FA Klon 8FAW ima nekoliko temnejšo barvo Wädenswil kožice in je skupaj z AF- kloni manj občutljiv za botritis kot ostali.

Modri pinot - kralj rdečih vin Beli pinot Beli pinot je poznan od 14. stol. in je sorta iz skupine pinotov z najsvetlejšimi (zelenimi) grozdi, primeren pa je za zrela vina sadnega okusa. Na južnih območjih (tudi pri nas) je pomešan s sorto chardonnay. Največ ga je v severni Italiji, okrog 6.200 ha, in Nemčiji, 3.500 ha. V Franciji (1.600 ha) je v deželi Chablis posajen samostojno, v Burgundiji pa kot dopolnilo sorti chardonnay. V 17. stol. se je beli pinot iz Burgundije razširil v ostale evropske dežele. V Alzaciji je osnovna sorta belih vin, na okrog 2.000 ha uspeva v Avstriji, na Češkem raste na 1.300 ha, posajenega pa ga imajo tudi v Čilu in Kaliforniji. Je stara bela mutacija iz skupine pinotov (Walker 2006), nastala iz sivega pinota, ki je bila prej posajena skupaj s številnimi drugimi tipi. Dolgo časa niso bile jasno definirane razlike med sortami beli pinot, chardonnay in auxerrois, saj so jih dokončno razločili šele strokovnjaki (ampelografi), tudi s pomočjo molekularno-bioloških postopkov. Ampelografsko sta bila beli pinot in chardonnay opredeljena že kot samostojni sorti leta 1872 na vinogradniški razstavi v Lyonu v Franciji. Na Slovenskem je razlike podrobneje razjasnil Zafošnik (1998). Sicer pa so razlike med sorto beli pinot in chardonnay prikazane na slikah 16– 22.

Beli pinot je pred 150 leti v Nemčiji odbral Johann Philip Bronner in posebej ločil t. i. veliki beli burgundec (großer weiße Burgunder) od malega (kleiner) ali pinot blanca v Franciji in sorto chardonnay, ki ga je imenoval rumeni burgundec (gelber Burgunder). Vina južnih območij imajo najpogosteje premalo kisline, zato mu tam konkurira sorta chardonnay. Tudi beli pinot najdemo pod različnimi sinonimnimi imeni in tudi ta so lahko razlog, da je v preteklosti prihajalo do zamenjav s sorto chardonnay. Sinonimi za beli pinot so: Clevner, Clävner, weisser Burgunder, weiser (Weissgellber) Klevner, Kleinedel, Grünedel, weisser Arbst, weisser Roländer, weisser Kleinedel (Nemčija, Avstrija); auvernat, auvernas blanc, arnaison blanc, auvernat franco, blanc de Champagne, blanc doré, chardenay, chqardonet, daune, daunerie, espéce moréote variété blanche, epinette blanche, fin plant doré, maurilon blanc, melier, mornain, morillon blanc, noiren blanc, pineau blanc, pinot blanc, pinot chardonnay, pinot blanc vrai, pinot branco, plant doré in fin plant doré (Francija); pinot bianco, borogna bianco, (Italija); fehêrburgundi, burgundikisfêher, kisburgundi fêher (Madžarska); rulandsky bile, roci bile (češka); beli burgundec, burgundac bjeli, biela klevanjka, itd. (Gok 1836, Trummer 1841, Ambrosi in sod. 1994, Hillebrand s. sod. 1998, Goethe in Goethe 2001).

Sorodniki modrega pinota

Slika 16: Trs sorte beli pinot (levo) in chardonnay (desno)

Slika 17: Mladika belega pinota

Slika 18: Mladika chardonnaya

Modri pinot - kralj rdeÄ?ih vin

Slika 19: List sorte beli pinot z V-obliko glavnega sinusa

Slika 20: List sorte chardonnay z znaÄ?ilnim glavnim sinusom in golimi listnimi Ĺžilami

Sorodniki modrega pinota

Slika 21: Grozdi belega pinota

Slika 22: Grozdi sorte chardonnay

Modri pinot - kralj rdečih vin Od ostalih pinotov ga lahko prepoznamo samo v času dozorevanja (Thoma 1981). Vrh mladike je odprt, močno belo oz. svetlo rumeno dlakav. Mladi listi so poraščeni s pajčevinastimi dlačicami, kasneje pa so skoraj brez dlačic. List je srednje velik, okrogel, večinoma čisto ali pa rahlo tridelen, bolj redko, ampak vendarle ima rahlo nakazane tudi petdelne liste. Zgornja stran lista je mehurjasta, rob lista je topo zobčast, peceljni sinus je V-oblike in v primerjavi z drugimi sortami so listni zobci srednje veliki. Grozd je srednje velik (lahko tudi velik), valjast, pogosto tudi krilat in z zbitimi jagodami. Jagode so podolgovate in okrogle, stisnjene, obdane s tanko, zeleno rumeno kožico. Jagodna kožica je tanka do srednje debela. Okus jagod je sočen ter nevsiljivo sadnega okusa. Beli pinot brsti srednje rano in je zaradi tega občutljiv za morebiten pojav poznih spomladanskih pozeb. Zaradi dobre dozorelosti lesa pa je dobro odporen proti zimskemu mrazu. Tudi ta pinot spada med vinogradniško bolj zahtevne sorte. Mladike nimajo izrazite pokončne rasti, zato je njihovo umeščanje med žice nekoliko zahtevnejše. Jagode s tanko kožico zahtevajo veliko občutka pri oskrbi vinograda, saj rado prihaja do pokanja jagod in potem do grozdne gnilobe v večjem obsegu. Posebno močno reagira na veliko nihanje temperatur. V hladnejših vinorodnih območjih so tudi za beli pinot primerne samo najboljše južne strme lege z rodovitnimi, toplimi in s kalcijem dovolj založenimi tlemi.

Na globokih tleh sta primerni podlagi SO4 in 5 C, na manj rodovitnih pa 5 BB in 125 AA. Je prav tako kot sivi pinot občutljiv za peronosporo in oidij. Nagnjen je h klorozi, zeleni gnilobi in napadu virusov. Spekter vin belega pinota je zelo širok, od pikantnih, na jabolka spominjajočih kakovostnih vin do mogočnih, zrelih poznih trgatev sadnega okusa ali žlahtnih sladkih izborov. Nekateri kloni belega pinota so prikazani v preglednici 3. Na inštitutu v Geisenheimu so kloni belega pinota, z zanimivo strukturo grozdov, še v preizkušanju. Lindner in sod. (2008) poročajo o novi generaciji t. i. burgundskih tipov klonov (50 Gm, 51 Gm, 52 Gm, 53 Gm, 54 Gm, 55 Gm in 57 Gm), ki imajo 5–6 °Oe večjo vsebnost sladkorja, skoraj za 3 g/l manj skupnih kislin in 10–15 % manjši pridelek kot t. i. šampanjski tipi klonov, kot so 1 Gm, 2 Gm in 3 Gm. Na bavarskem inštitutu LWG so v zadnjih letih preizkušali sedem različnih klonov belega pinota in po tem preizkušanju klon Fr 70 izpostavili kot najboljšega. Pri vseh preizkušanih klonih so bili pridelki grozdja veliki. Klon Fr 70 je izstopal po vsebnosti sladkorja, najvišjo vsebnost kislin pa je imel klon D 212, zaradi česar je bila njegova senzorična ocena slabša. (http://www.lwg.bayern.de/weinbau/ sorten_klone_unterlagen/29306/ linkurl_12.pdf. 24.8.2008).

Sorodniki modrega pinota Preglednica 3: Različni kloni belega pinota iz selekcijskih centrov v Evropi Klon

Selekcija

Značilnosti

Dreher 205 Dreher 209 Dreher 212

Werner Dreher

ST 15

Kaspar Steinman

20 Wm, 31 Wm, 33 Wm, 35 Wm, 37 Wm, 39 Wm, 52 Wm, 54 Wm, 88 Wm 1 Gm, 2 Gm, 3 Gm, 5 Gm, 7 Gm, 10 Gm 90 Gm

Herman Weis

Klon D 209 je nekoliko bujnejši od klona D 212. Klon 212 ima temnejši list, njegova vina pa večjo vsebnost kislin. Klon D 209 ima nekoliko bolj valjast grozd in je manj podvržen botritisu kot klon D 212. Vsi kloni so zelo rodni. Je tipičen sadni beli pinot. Priporočljivo ga je saditi na nekoliko večje razdalje. So še v preizkučanju, osnovni namen je odbrati klone z manj zbitimi grozdi.

Geisenheim

N 80, N 81, 84 N

Neustadt

FR 70, FR 71, FR 72, FR 74, D55, D57

Freiburg

54, 55

INRA

So primerni za srednje dobre do dobre lege z globokimi, zračnimi in vlažnimi tlemi. Vina so zelo elegantna. Je bil odbran leta 1981 kot zelo obetaven kakovostni klon. Grozdi imajo jagode različnih velikosti in povprečno manjše od standardnih klonov. Pridelek grozdja je od 20 do 25 % manjši. Klona N 80 in N 81 sta robustna in manj podvržena osipanju. Klon N 81 ima manj zbit grozd in je manj podvržen botritisu ter ima za 1g/l manjšo vsebnost kislin kot klon N 80. Klon FR 72 ima nekoliko višjo kislino in je primeren za peneča vina. Klona D 55 in D57 sta prevzeta od raziskovalnega posestva KarlsruheDurlach. Glede pridelka, vsebnosti sladkorja in senzoričnih lastnosti je bil najbolje ocenjen klon Fr 70. Klon 55 ima nekoliko manjši pridelek.

LB 16, LB 18

Laimburg

Selekcija iz Južne Tirolske.

VCR 1, VCR 5, VCR 7

Rauscedo

Novejši kloni katerih vina so bolj aromatična in sadnega okusa.

Geisenheim

Modri pinot - kralj rdečih vin

Sorodniki pinotov »Črni rizling« (Müllerrebe, Schwarzriesling, pinot meunier) Je močno dlakava mutacija modrega pinota za rdeča vina in penine. Znana je bila že v 16. stol. in Ferdinand Regner jo je nepravilno imenoval Schwarzriesling. Največje površine s to sorto so posajene v Šampanji (okrog 11.000 ha), v Nemčiji (okrog 2.400 ha, večina v deželi Württemberg), najdemo pa jo tudi v dolini Loare, v Alzaciji in Avstraliji. Domnevno je bila sorta najdena v Franciji že pred 400 leti. V Šampanji, z imenom pinot meunier, predstavlja eno tretjino vinogradov in je poleg sorte modri pinot in chardonnay osnovno vino za šampanjec. Trditve Regnerja (2000), da je modri pinot spontani križanec sorte »črni rizling« s sorto traminec, ni mogoče potrditi. Dejansko je »črni rizling« poznejša mutacija modrega pinota, ki je nastala v epidermalnih celicah; zaradi te mutacije so vrhovi mladik dlakavi. Povedano pomeni, da »črni rizling« predstavlja himero iz dveh plasti tkiv z različno genetsko sliko, od katerih je ena identična modremu pinotu. Tako »črni rizling« ne more biti prednik modrega pinota. Vino je nekoliko tanjše v primerjavi z vinom iz modrega pinota. V literaturi sorto najdemo še pod naslednjimi imeni: frühe (blaue) Müllerrebe, schwarzer Riesling, Schwarzriesling, Mülertraube, blaue Postitschtraube, Müllerrebe, Müllerweib (Nemčija, Avstrija); auvernat meunier,

auvergnat gris, blanc meunier, blanche feuille, brie, carpinet, créedinet, enfariné, farineux noir, fernaise, feulle blanshe, frésillon, fromenté, goujean, gris meunier, meunier, meunier gris, meusnier, morillon taconné, noirin enfariné, noiren de vuillapans, noirin, pineau meuiner, pinot meunier, plant de brie, plant meunier, plant munier, riesling noir, resseau, sarpinet, savagninen noir, trézillon (Francija); morone farinaccio (Italija); millers burgundy, miller grape (Avstralija); molnar toke, molnar tóke kék, molnarszölö (Madžarska), cerni mancujk (Češka), black cluster, munier grape (Anglija); rana modra mlinaria (Hrvaška); rana modra mlinarica, bela mlinarica (Slovenija), redkejši sinonimi so še moucnik, pino meine, pinot negro, pulverulenta, wrotham pinot itd. (Gok 1836, Trummer 1841, Ambrosi in sod. 1994, Hillebrand s. sod. 1998, Goethe in Goethe 2001). Pri tej sorti je zelo opazna izrazita poraščenost mladih listov na vrhu mlaldike z belimi dlačicami (slika 23), spodnja stran lista pa daje izgled, kot da je posuta z moko (od tod tudi ime Müllerrebe, bela mlinarica – prevod Zupanič). Vrh mladike je odprt. List je srednje velik, okroglast, petdelen, njegova zgornja stran je hrapava in mehurjasta. Spodnja stran lista je klobučevinasto volnena, na listnih žilah se dodatno nahajajo ščetinaste dlačice. Rob lista je neenakomerno topo zobčast, glavni sinus je V-oblike ali celo zaprt. Grozd je srednje velik, valjast (lahko tudi konusen), zbit (slika 24). Jagode so male do srednje velike, okrogle do rahlo ovalne in temnomodre. Okus grozdja je sočen in saden.

Sorodniki modrega pinota

Slika 23: Izrazito dlakav vrh mlade mladike sorte »črni rizling« Poznejše brstenje in dobra dozorelost lesa ji zagotavljata dobro odpornost proti mrazu, pozno cvetenje pa zmanjšuje osipanje, kar je porok za zagotovljen pridelek. Zori srednje pozno pred renskim rizlingom (ime Schwarzriesling) in tudi v manj dobrih letih doseže večjo vsebnost sladkorja. Slabost je nepraktična rast mladik in občutljivost za botritis zaradi zbitih grozdov. Njene zahteve po boljših tleh in legi so nekoliko manjše kot pri modrem pinotu. Prednost za sorto so topla in prepustna, zelo zračna in lahka tla (puhlice) kot tudi položnejša s puhlico prekrita apnena tla. Slika 24: Grozd sorte »črni rizling«

Modri pinot - kralj rdečih vin Vino je sadnega okusa in pogosto ni tako bogato kot pri modrem pinotu. Vina so nežna in aromatična, z dobro rubinasto ali opečno rdečo barvo, sadnega okusa in s sortnim karakterjem. Kot belo vino (stiskano brez maceracije) se uporablja predvsem za peneča se vina in bela vina, rdeče pa tudi v zvrsteh (Ambrosi in sod. 1994, Pfaff 1995, Fox 2006). Na območju vinorodne dežele Weinsberg v Nemčiji so po letu 1960 začeli na sorti izvajati intenzivno selekcijo. Po vseh preizkušanjih se je uveljavilo pet klonov, in sicer We 108, We 266, We 271, We 273 in We 292. Vsi so bujne rasti z velikimi grozdi in jagodami, tako da so srednje oziroma močno občutljivi za botritis. Pridelki so se v povprečju gibali od 120 do 175 dt grozdja na ha. Najmanjši pridelek je bil pri klonih We 266 in We 273, katerih vino je bilo tudi najbolj kakovostno. Prvi ima relativno male grozde (v primerjavi z ostalimi), pri drugem pa se grozdje prej obarva. Največji pridelek sta imela klona We 108 in We 271 (nad 160 dt grozdja na ha) in ob tem tudi dobro kakovost, pri čemer so ugotovili, da klon We 108 ni primeren za sušne lege, klon We 271 pa ima zelo izenačeno rast. Klon We 292 je imel enakomerno rast, vendar je bil od vseh najbolj bujen, čeprav je imel za 20 % manjši pridelek kot najbolj rodna klona We 108 in We 271. Vsebnost sladkorja pri omenjenih klonih in pridelkih je bila od 77 do 81 °Oe, vsebnost kislin pa od 11 do 13 g/l.

Samtrot Je mutacija »črnega rizlinga«, ki nima dlačic na listih. Na območju Heilbronna ga je leta 1928 odkril selekcionist Schneider, po navedbah Ambrosija in sod. (1994) pa selekcionist August Herold. Samtrot je od leta 1958 v Nemčiji uvrščen na sortno listo vinske trte kot klon modrega pinota. Ime samtrot je dejansko sinonim za modri pinot na vinogradniškem območju Württemberg, prav tako kot oznaka »Clevner«. Kot specialiteto ga v Nemčiji pridelujejo le na tem območju.

Slika 25: Grozd sorte Samtrot

Sorodniki modrega pinota V primerjavi z modrim pinotom ima bolj bleščeč oziroma sijoč in bolj krpast list (večji sinusi), grozd pa je podoben modremu pinotu (slika 25). Njegove zahteve do rastišča so podobne kot pri modrem pinotu, vendar je letni pridelek nestalen. Vina so nežna, žametna in izrazito rubinasto rdeče barve ter nekoliko manj sadnega okusa kot modri pinot. Rodi manj kot »črni rizling«, kakovost pa je boljša (Ambrosi in sod. 1994). Je zelo občutljiv za botritis in pogosto pride do izrivanja jagod (slika 26 in 27). Vino kaže precejšnjo podobnost z modrim pinotom, torej z enološkega vidika nima nobenih prednosti pred njim (Raifer in sod. 2000).

Blauer Arbst Sorto najdemo še pod imeni Afenthaler, Rother, pineau franc, pernan côté doré (Francija), pignola (Italija) itd. Je stara sorta iz skupine modrega pinota, ki pa je v izumiranju. V preteklosti je bila razširjena na območju Badna. Skupaj z modrim pinotom so jo imenovali Afenthaler, vendar s to sorto ni identična. Podobna je modremu pinotu, listi so okroglasti, slabo razdeljeni, listni pecelj je debel in kratek. Grozdni pecelj je zelo debel, grozd je enovit in ima ovalne jagode. Zori pozneje kot modri pinot, je robustne rasti, nezahteven za rez in gojitveno obliko. Zaradi negotovega pridelka in poznega dozorevanja je bila sorta opuščena (Trummer 1841, Ambrosi in sod. 1994).

Slika 26 in 27: Izrinjene jagode in pojav botritisa

Modri pinot - kralj rdečih vin

Križanci z modrim pinotom Na osnovi genetske raziskave 322 sort vinske trte v letu 1998 so postavili tezo, da so sorte aligoté, aubin vert, auxerrois, bachet noir, beaunoir, chardonnay, dameron, franc noir de la haute Saône, gamay blanc, gamay, knipperlé, melon de Bourgogne, peurion, romorantin, roublot in sacy spontani križanci med modrim pinotom in gouais blanc. Slednja velja kot manjvredna sorta, čeprav je bila v srednjem veku cenjena kot zelo rodna in pogosto posajena skupaj z modrim pinotom. To je omogočalo medsebojno oziroma obojestransko oploditev, in nastale so nove sorte. Zlasti visokokakovostne sorte (posebno chardonnay, aligoté, gamay in auxerrois) so pojasnjene z efektom heterozisa, ko je osnovna genetska shema obeh partnerjev zelo različna in pojasnjuje obilico novih sort. Poleg spontanih križanj so bila v 20. stol. izvedena tudi načrtna križanja. Kot zelo uspešen primer je leta 1925 v Južni Afriki nastala sorta pinotage kjer je bila partner pri križanju južna francoska sorta cinsault (http://de.wikipedia.org/ wiki/Sp%C3%A4tburgunder 6.2.2008)

Sorodniki modrega pinota Literatura Alleweldt G. The genetic resources of Vitis: genetic and geographie origin of grape cultivars, their prime name and synonims. 3. Aufl., Siebeldingen: Bundesforschungsanstalt für Rebenzüchtung. 1988. Altube H., Cabello F., Ortiz J.M. Characterization of grape varieties and rootstocks by isoenzymes from woody parts. Vitis 1991;30:203-212. Ambrosi H., Dettweiler E., Rühl E.H., Schmid J., Schumann F. Farbatlas Rebsorten. Eugen Ulmer Verlag, Stuttgart 1994;80-85. Babo A., Mach E. Handbuch des Weinbaues und der Kellerwirtschaft. Verlag von paul Parey, Berlin 1881;150-153. Bautista J., Dangl G.S., Yang J., Reisch B., Stover E. Use of genetic markers to assess pedigrees of grape cultivars and breeding program selections. Am. J. Enol. Vitic. 2008;59(3):248-254. Blaich R., Konradi J., Rühl E., Forneck A. Assessing genetic variation among Pinot noir (Vitis vinifera L.) clones with AFLP markers. Am. J. Enol. Vitic. 2007;58(4):526-529. Boss K.P., Thomas M.R. Association of dwarfism and floral induction with a grape ‘green revolution’ mutation. Nature 2002;416:847-850. Bowers J.E., Bandman E.B., Meredith C.P. Dna fingerprint characterization of some wine grape cultivars. Amer. J. Enol. Vitic. 1993; 44:266-274. Büscher N., Zyprian E., Blaich, R. Identification of grapevine cultivars by DNA analysis: Pitffals of random amplified polymorfic DNA techniques using 10mer primers. Vitis 1993;32:187-188. Büscher N., Zyprian E., Bachmann O., Blaich R. On te origin of the grapevine variety Müller-Thurgau as investigated by the inheritance of random amplified polymorphic DNA (RAPD). Vitis 1994;33:15-17. Bourquin J.C., Tournier P., Otten L., Walter B. Identification of sixteen grapevine rootstocks by RFLP and RFLP analysis of nuclear DNA extracted from the wood. Vitis 1992;31:157-162. Botta R., Scott N.S., Eynard I., Thomas M.R. Evaluation of microsatellite sequence-tagged site markers for characterizing Vitis vinifera cultivars. Vitis 1995;34:99-102. Cipriani G., Frazza G., Peterlunger E., Testolin R. Grapevine fingerprinting using microsatellite repeats. Vitis 1994;33:211-215. Costantini L., Grando M.S., Feingold S., Ulanovsky S., Mejia N., Hinrichsen P., Doligez A., This P., Cabezas J.A., Martinez-Zapater J.M. Generation of a common set of mapping markers to assist table grape breeding. Am. J. Enol. Vitic. 2007;58/1:102-111. Dettweiler E., Jung A., Zyprian E., Töpfer R. Grapevine cultivar Müller-Thurgau and its true to type descent. Vitis 2000;39:63–65. Fanizza G., Corona M.G., Resta P. Analysis of genetic relationships among Muscat grapevines in Apulia (South Italy) by RAPD markers. Vitis 2000;39/4:159-161. Fanizza G., Lamaj F., Costantini L., Chaabane R., Grando M.S. QTL analysis for fruit yield components in table grapes (Vitis vinifera). Theoretical and applied genetics 2005;111/4: 658-664. Fox R. Sortengerechte Kulturführung - Pinot-Typ Schwarzriesling. Das deutsche Weinmagazin 2006;14:17-19. Gogorcena Y., Arulsekar S., Dandekar A.M., Parphtt D.E. Molecular markers for grape characterization. Vitis 1993;32:183-185. Gok C.F. Die Wein-Rebe und ihre Früchte oder Beschreibung der für der Weinbau wichtigeren WeinReben-Arten nach einem naturgemässen Classifikations-System. Verlag der georg Ebner’schen Kunsthandlung, Stuttgart, Zweite Abtheilung 1836;19-21, 45-48. Galet P. Cépages et vignobles de France. 2nd Edn., Montpellier 1990. Galet P. Dictionnaire Encyclopédique des Cépages. Paris, Hachette 2000.

Modri pinot - kralj rdečih vin Göthe H. Handbuch der Ampelographie Beschreibung und Klasifikation der bis jetztkultivierten Rebenarten und Trauben-Varietäten mit Angabe ihrer Synonyme, Kulturverhältnise und verwendungsart. Zweite neue bearbeitete Auflage, Berlin,1887. Goethe H., Goethe R. Atlas der Traubensorten. Manuscriptum Verlagsbuchhandlung Thomas Hoof KG, Waltrop und Lepzig 2001. Hillebrand W., Lott H., Pfaf F. Taschenbuch der Rebsorten. Fachverlag Fraund, Mainz, 12. Aufl.1998;85-144. Hocquigny S., Pelsy F., Dumas V., Kindt S., Heloir M.C., Merdinoglu D. Diversification within grapevine cultivars goes through chimeric state. Genome 2004;47:579–589. Hofäcker W. Die deutsche Rebklone. Zentralstelle für Klonenselektion im Dienstleistungszentrum Ländlicher raum (DLR) Rheinhessen-nahe-Hunsrück Dienstsitz, Openheim 2004;34-44, 178-184. Ivančič A., Lebot V. The genetics and breeding of taro. Series Repères; CIRAD, Mellier, France 2000;65-67. Jaillon O. et al. The grapevine genome sequence suggests ancestral hexaploidization in major angiosperm phyla. Nature 2007;449:463-467. Kalchgruber R., Eder R., Barna J. Sortendiffernzierung von Vitis vinifera L. mittels elektrophoretischer trennung von Isoenzymen und proteine nam Beispiel der sorten Chardonnay und Weißer burgunder. Mitt. Klosterneuburg 1994; 44:14-23. Konradi J., Blaich R., Forneck A. Genetic variation among clones and sports of ‘Pinot noir’ (Vitis vinifera L.) European journal of horticultural science 2007; 72 (6):275-279. Lindner B., Schönhals E.M., Konrad H. Passend zum Weintyp. Das deutsche Weinmagazin. 2008;4:10-13. Kozjak P., Korošec-Koruza Z., Javornik B. Characterisation of cv. refošk (Vitis vinifera L.) by SSR markers. Vitis 2003;42(2):83-86. Mejia N., Gebauer M., Munoz L., Hewstone N., Munoz C., Hinrichsen P. Identification of QTLs for seedlessness, berry size, and ripening date in a. seedless x seedless table grape progeny. Am. J. Enol. Vitic. 2007;58/4:2007. Pfaff F. Spaetburgunder & Co. Das Deutsche Weinmagazin, 1995;13/14:95-100. Pindo M., Vezzulli S., Coppola G., Cartwright D.A., Zharkikh A., Velasco R., Troggio M. SNP high-throughput screening in grapevine using the SNPlex (TM) genotyping system. BMC Plant biology 2008;8(12). Pinto-Carnide O., Martin J.P., Leal F., Castro I., Guedes-Pinto H., Ortiz J.M. Characterization of grapevine (Vitis vinifera L.) cultivars from northern Portugal using RAPD and microsatellite markers. Vitis 2003;42(1):23-25. Raifer B., Terleth J., Pedri U. Braucht Südtirol neue Rotweinsorten? Obsbau/Weinbau, 2000:11:342-345. Regner F., Messner R. Molekulare Differenzierung von Rebsorten mittels RAPD Analyse. Mitt. Klosterneuburg 1993;43:160-164. Regner F., Steinkellner H., Turetschek E., Stadlhuber A., Glössl J. Genetische Charakterisierung von Rebsorten (Vitis vinifera) durch Mikrosatelliten-analyse. Mitt. Klosterneuburg 1996;46: 52-60. Regner F., Stadlbauer A., Eisenheld C., Kaserer H. Genetic relationships among pinots and related cultivars. Am. J. Enol. Vitic. 2000;51:7-14. Regner F., Hack R., Santiago J.L. Highly variable Vitis microsatellite loci for the identification of Pinot Noir clones. Vitis 2006;45/2:85-91. Santana J.C., Hidalgo E., de Lucas A.I., Recio P., Ortiz J.M., Martin J.P., Yuste J., Arranz C., Rubio J.A. Indentification and relationships (Vitis vinifera L.) germplasm bank of Castilla y Leon (Spain) and the varieties authorized in the VQPRD areas of the region by SSR-marker analysis. Genetic resources and crop evolution 2008;55(4):573-583. Scheu G. Mein Winzerbuch. Reichsnährstand Verlags-Ges. m. b. H., Berlin, 1936; 174-179.

Sorodniki modrega pinota Schmid J., Konrad H., Frühburgunder. Deutsche Weinmagazin, 1995;23:14-17. This P., Lacombe T., Thomas R.M. Historical origins genetic diversityof eine grapes. Trends in Genetics 2006; 22(9):511-519. Thoma K. Burgundersorten in der Obhut der badischen Erhaltungszüchter. Der badische Winzer 1981: 207-214. Troggio M., Malacarne G., Coppola G., Segala C., Cartwright D.A., Pindo M., Stefanini M., Mank R., Moroldo M., Morgante M., Grando M.S., Velasco R. Adense single-nucleotide polymorphism-based genetic linkage map of grapevine (Vitis vinifera L.) anchoring pinot noir bacterial artificial chromosome contigs. Genetics 2007;176(4):2637-2650. Troggio M., Vezzulli S., Pindo M., Malacarne G., Fontana P., Moreira F.M., Costantini L., Grando M.S., Viola R., Velasco R. Beyond the genome, opportunities for a modern viticulture: A research overview. Am. J. Enol. Vitic. 2008;59(2):117-127. Trummer F. Systematische Clasification und Beschreibung der Herzogthume Steiermark vorkommenden Rebensorten. Landwirthschafts-gesellschaft in Steiermark, Graz, 1841;96-309. Vezzulli S., Troggio M., Coppola G., Jermakow A., Cartwright D., Zharkikh A., Stefanini M., Grando M.S., Viola R., Adam-Blondon A.F., Thomas M., This P., Velasco R. A reference integrated map for cultivated grapevine (Vitis vinifera L.) from three crosses, based on 283 SSR and 501 SNP-based markers.Theoretical and applied genetics 2008;117(4):499-511. Viala P., Vermorel V. Ampélographie Tome II. Paris, 1901: 30-43. Walker M.A., Liu L. The use of isozymes to identify 60 grapevine rootstocks (Vitis ssp.). Am. J. Enol. Vitic. 1995;46:299-305. Walker M.A., Boursiquot J.M. Ampelographic and isozyme data correcting the misnaming of the grape rootstock SO4 at the University of California, Davis. Am. J. Enol. Vitic. 1992;43: 261-265. Walker A.R., Lee E., Robinson S.P. Two new grape cultivars, bud sports of Cabernet Sauvignon bearing pale-coloured berries, are the result of deletion of two regulatory genes of the berry colour locus. Plant molecular biology 2006;62 (4-5):623-635. Zafošnik T. Chardonnay (beli burgundec) ni beli pinot. Pomurski tisk, d. d., Murska Sobota, 1998;1-15. Xu K., Riaz S., Roncoroni N.C., Jin Y., Hu R., Zhou R., Walker M.A. Genetic and QTL analysis of resistance to Xiphinema index in a grapevine cross. Theor. Appl. Genet. 2008;116:305-311. Yakushiji H., Kobayashi S., Goto-Yamamoto N., Jeong S.T., Sueta T., Mitani N., Azuma A. A skin color mutation of grapevine, from black-skinned Pinot noir to white-skinned Pinot blanc, is caused by deletion of the functional VvmybA1 allele. Bioscience biotechnology and biochemistry 2006;70(6):1506-1508. Elektronski viri: Grauburgunder. http://de.wikipedia.org/wiki/Sp%C3%A4tburgunder 6.2.2008. Schwab A., Knott R. 2008: Mehrjährigen Prüfung von 7 Weissburgunderklonen. (http://www.lwg.bayern. de/weinbau/sorten_klone_unterlagen/29306/linkurl_12.pdf. 4.8.2008.

Selekcija in kloni modrega pinota

najboljši »burgundski tip«, še ni. Poleg tega je potrebno naglasiti, da je pri tem vsebnost sladkorja zelo pomembna.

Modri pinot je genetsko zelo nestabilna sorta, zato se pogosto zgodi, da potomci iste matične rastline niso enaki, ampak se razlikujejo po velikosti ter obliki jagod in grozdov. Pogosto imajo celo različne arome in okus ter količino pridelka. Samo na območju vinorodne dežele Burgundije (Dijon) v Franciji je identificiranih več kot 40 klonov modrega pinota. Ampelografi ocenjujejo, da je na svetu več kot 200, morebiti tudi več kot 1.000 klonov (genetskih mutacij), kar je veliko več v primerjavi s sorto cabernet sauvignon, ki ima le nekaj nad deset identificiranih klonov.

Skupna je lahko ugotovitev, da je nihanje kakovosti od klona do klona in iz leta v leto večje kot pri ostalih sortah. Pri odločanju za klone se velikokrat razpravlja brez nujnih reprezentativnih raziskav o njihovih dejanskih lastnostih. Kmalu se pojavi še vprašanje, ali je primernejša pridelava grozdja enega samega klona ali več klonov v istem vinogradu. V vrsti dejavnikov kakovosti je letnik, potemtakem dozorelost in zdravstveno stanje grozdja, najpomembnejši člen, ki vpliva na kakovost vina. Razmerje med količino in kakovostjo, kletarjenje in stil vina kakor tudi lega so prav tako pomembnejši kot razlike med kloni znotraj ene sorte. Za kakovost vin je relevantne razlike potrebno upoštevati samo med kloni celotne skupine pinotov in v posebnih primerih tudi pri dišečem tramincu.

Pomembno vprašanje, ki je pri celotni skupini pinotov in še posebno pri modrem vedno bolj aktualno in pogosto, je, kateri klon sorte odbrati oziroma posaditi na določenem območju. Eden od razlogov za težko odločanje je tudi veliko število klonov pri tej sorti. Osnovno vprašanje pri vrednotenju novih klonov se nanaša na povezavo med klonom in kakovostjo vina, pri čemer imata največji pomen barva in stil vina. Velik gospodarski pomen pripada predvsem deležu zdravega, za rdeče vino primernega grozdja. Običajno je potrebno pri manj zbitih klonih modrega pinota posebej regulirati kisline, bodisi s poznejšo trgatvijo, odstranitvijo listov v predelu grozdja ali s kletarskimi postopki. Schlamp (1996) ugotavlja, da popolnoma enotnega mnenja o tem, kateri od klonov prinaša v vino

Kako izbrati ustrezen klon modrega pinota? Pri sorti modri pinot je izbor primernega klona zelo pomemben, še posebej na vinorodnih območjih, kjer je izbor rdečih sort zelo skromen. Zato so v posameznih evropskih vinorodnih deželah podrobneje spremljali lastnosti različnih klonov te sorte. Modri pinot je sorta, pri kateri so mutacije pogoste, zato je odbira ustreznih tipov klonov praviloma lažja. Razlike med posameznimi kloni niso pri nobeni sorti

Modri pinot - kralj rdečih vin tako velike kot pri modrem pinotu in so predvsem v obliki in zbitosti grozda ter v posledični občutljivosti za botritis. Poleg tega se razlikujejo med sabo še v količini pridelka, v času dozorevanja, v obliki rasti kot tudi v senzoričnih lastnostih vina. Kljub dobremu položaju te sorte na tržišču je odločitev za primeren klon modrega pinota tako za direktno prodajo vina kot tudi za prodajo grozdja osrednjega pomena. Tako kot vsako vino mora tudi rdeče vino modrega pinota ustrezati svoji vrednosti in strukturi trženja ter mora spadati v eno od naslednjih skupin: • visoka kakovost, eventuelno tudi kot barično vino • kakovost za zahtevnejše kupce srednjega razreda • običajno kakovostno vino za hitro prodajo (kot osnovno vino) Načeloma lahko vsak klon modrega pinota doseže najvišjo kakovost vina. Ta je predvsem odvisna od pridelka, časa in poteka trgatve, nege vina kot tudi letnika in še posebej od vinogradnika samega. Modri pinot je delovno zelo intenzivna sorta. Kot vsi pinoti je tudi modri pinot nagnjen k večjemu razvoju mladik iz sobrstov, posledica česar je premalo zračna listna stena, ki vpliva na slabšo obarvanost jagod in večjo možnost okužbe z botritisom. Negativen vpliv botritisa je pri modrem pinotu še posebej izražen, saj ima sorazmerno majhno vsebnost barvil v jagodni kožici. Pri klasičnem modrem pinotu z zbitimi grozdi so jagode zelo stisnjene in nepravilnih oblik, zaradi česar pogosto pride tudi do izrinjanja

jagod in poznejšega dozorevanja. Ker je večina klonov modrega pinota zelo rodna (velik pridelek) in so zelo občutljivi za botritis, moramo izvajati temu primerno oskrbo listne površine, to je z redčenjem mladik, defoliacijo, redčenjem grozdja vključno z odstranjevanjem martinčkov in, glede na vremenske razmere, tudi s selektivno trgatvijo. Če hočemo pridelati visoko kakovostna vina, moramo vse prej navedene ukrepe izvesti pravočasno in zelo natančno, kar pomeni, da gre pri modrem pinotu res za delovno zelo intenzivno sorto.

Vinogradniški ukrepi z ozirom na lastnosti klonov Nekateri tipi klonov dajejo višjo kakovost in bolj tipično linijo modrih pinotov kot drugi. Če kot pridelovalni cilj definiramo visoko kakovost, je primerjava klonov mogoča le ob upoštevanju posameznih lastnosti klonov ter zanje prilagojenih tehnoloških opravil, kot so zelena dela, varstvo pred boleznimi in še posebej reguliranje pridelka, pa tudi optimalna dozorelost grozdja ter potek trgatve glede na zdravstveno stanje grozdja (selektivna trgatev ob pojavu botritisa). Če tehnološki ukrepi v zvezi s kakovostjo ustrezajo lastnostim klonov, se praviloma lahko hitro približamo želeni kakovosti vina iz grozdja različnih klonov. Ugotovimo lahko, da različni kloni zahtevajo različno količino vloženega dela, posledica česar so tudi različni stroški pridelave.

Selekcija in kloni modrega pinota K temu še je potrebno prišteti tudi tveganja, kot je občutljivost za botritis, zato predvsem v slabših vremenskih razmerah za pridelavo rdečega vina izvedemo temu ustrezno trgatev.

Katere klone modrega pinota bi sadili? Splošno veljavnega priporočila za izbiro klonov ne moremo dati. Vsak vinogradnik mora možnosti in filozofijo svoje pridelave prilagoditi specifičnim lastnostim in zahtevam klonov. Razlikujemo tipe klonov z zbitimi grozdi, z nezbitimi, tj. rahlimi grozdi, drobnimi jagodami in pokončno rastoče tipe klonov. Opisi teh skupin so v nadaljevanju podani na osnovi raziskav v posameznih evropskih vinogradniških deželah in tudi na osnovi naših raziskav in izkušenj. Izbira pravilnega klona odločilno vpliva na gospodarnost pridelave. Posebno v letih z velikim tveganjem za botritis so se pri modrem pinotu pokazali negativni učinki te bolezni na kakovost vina. Vendar odpornost klonov proti botritisu zaradi manjše zbitosti grozdov ne sme biti edini kriterij za izbiro klona. V ospredju mora biti notranja kakovost. Ta je v veliki meri odvisna tudi od velikosti jagod in možnosti daljšega zorenja grozdja na trsu. Z vinogradniškega vidika ne smemo zanemariti tudi količine vloženega dela (ekonomski vidik). Delovno manj intenzivni so kloni s pokončno rastjo mladik (pri večini je tendenca k viseči rasti mladik). Vse te vidike je potrebno upoštevati pri načrtovanju trženja teh vin.

Pri modrem pinotu so mutacije zelo pogoste in tako so nastali tipi klonov, ki jih razdelimo v štiri osnovne skupine.

Kloni s kompaktnimi – zbitimi grozdi To so dejansko klasični kloni modrega pinota (slika 28). Vina teh klonov so se skozi stoletja uveljavila kot tipična za modri pinot, poleg tega pa ta skupina klonov daje najvišjo kakovost vina. Znotraj te skupine klonov z zbitim grozdom lahko najdemo tipe z velikimi krilatimi grozdi in druge z malimi valjastimi grozdi. Kloni z malim grozdom imajo (v večini) male jagode in s tem tudi manjše razmerje meso/kožica, posledica česar je boljša aroma in večja vsebnost barvil. Pri zbitih grozdih prihaja do izrinjanja jagod, pogosto tudi do ekstremne okužbe s sivo grozdno plesnijo, zaradi česar je potrebna selektivna trgatev ali pa v letih z zelo neugodnimi vremenskimi razmerami (veliko padavin) sploh ne moremo pridelati rdečega vina. Za te tipe klonov lahko rečemo, da so dovzetni za botritis. Porten (2001) je ugotovil, da lahko pri teh klonih stopnja napadenosti grozdja z botritisom predstavlja nad dve tretjini, kar je bistveno več v primerjavi z eno tretjino pri klonih z rahlimi grozdi. Zato je izplen pri rdečih sortah majhen, in še ta je dosežen le, če so strokovno izvedeni ustrezni agro-ampelotehnični ukrepi. Npr. z redčenjem grozdja na začetku dozorevanja, zaradi katerega se jagode odebelijo, lahko izrivanje jagod še pospešimo, še posebej, če je v tem času prisotna večja količina padavin.

Modri pinot - kralj rdečih vin Zato je posebno pri zbitih oblikah grozdov primernejše izrezovanje delov grozdov, s čimer dosežemo manjše in manj zbite grozde. Tako zmanjšamo pridelek in pospešimo dozorevanje grozdja, kar zmanjša tveganje okužbe z botritisom. Zgodnejša defoliacija v predelu grozdja, tik pred cvetenjem oz. po njem ali celo v času polnega cvetenja, lahko okužbo z botritisom močno zmanjša. Zaradi odstranjenih listov – manj asimilatov – je delež neoplojenih cvetov večji (delno osipanje) in taki grozdi so manj zbiti. Redčenje pridelka z izrezovanjem posameznih delov grozdov je pri takih grozdih bistveno lažje.

Prav pri tej skupini klonov modrega pinota je bil obsežno proučevan vpliv rastlinskih hormonov giberelinov na manjšo zbitost grozdov. Hoffmann in sod. (2008) so ugotavljali, kako je ta lastnost pogojena z genetsko in inducirano vsebnostjo giberelinov. Aplikacija giberelinov v času cvetenja trte vpliva na manjšo oploditev (manj jagod na grozd) in na podaljšanje pecljevine, posledica česar so manj zbiti grozdi (Considine in Coombe 1972, Hill in sod. 2003, Petgen 2004) in tudi manj kisle gnilobe (Pedri 2003).

Slika 28: Modri pinot klon FR 52-86, klasični klon z zbitimi grozdi

Selekcija in kloni modrega pinota Kloni z nezbitimi (rahlimi) grozdi Iz prvotnih »kompaktnih« klonov modrega pinota so bili odbrani fenotipi z rahlim grozdom. Omenjena lastnost je pri trti tudi genetsko pogojena (Porten 2001). Ta skupina klonov je z vidika gospodarnosti in kakovosti v primerjavi s skupino z zbitimi grozdi zelo zanimiva. Pri takih klonih ne prihaja do stiskanja oziroma izrivanja jagod in grozdi so bistveno manj občutljivi za botritis, ki je zanje problematičen le v letih z zelo močnim pojavom bolezni oziroma v zelo ugodnih vremenskih razmerah za njen razvoj. Tudi v takih letih okužba v povprečju ne presega 15 %. V osmih od desetih let so ti kloni običajno brez botritisa, okužba pa je v povprečju od 3–5 % pri Gm-tipih in 8–10 % pri M-tipih, medtem ko je pri klonih z zbitim grozdom 25 % ali več. Ta lastnost tipov klonov z nezbitim grozdjem pride do izraza predvsem v letih z veliko vlage, ko lahko tudi v vremensko neprijaznih razmerah pridelamo rdeče vino, kar je pri tipih z zbitimi grozdi velikokrat nemogoče. Tako je z vidika trajnostnega in enakomernega nastopanja na tržišču (za zadostitev povpraševanja po zelo kakovostnem rdečem vinu) uporaba nezbitih tipov klonov nujna. Vendar moramo ob tej prednosti videti tudi njihove slabosti. Zaradi manjše zbitosti jagod imajo ti kloni večje jagode, posledica česar je manj ugodno razmerje med mesom jagode in jagodno kožico. V praksi lahko to slabost nadomestimo z za teden daljšim zorenjem na trsu. Velika prednost nezbitih tipov klonov je prav v tem, da lahko grozdje fiziološko dozoreva dalj časa.

Grozdje lahko ostane na trsu tudi 3 tedne dlje, ne da bi tvegali večji pojav botritisa, medtem ko mora biti grozdje kompaktnih klonov že potrgano ali zaradi gnilobe delno odstranjeno. Pri toliko poznejši trgatvi lahko dosežemo tudi večjo vsebnost sladkorja in manj kislin kot pri zbitih grozdih (Porten 2003). Pri nezbitih klonih poznamo dva tipa klonov, in sicer t. i. M-tipe (poreklo Mariafeld- Züricher See) in Gm-tipe (poreklo Geisenheim). Po zunanjih znakih se M-tipi razlikujejo od Gmtipov po nekoliko večji pecljevini in daljšem peclju. Zagotovo so M-tipi bolj znani z zelo razširjenimi kloni iz Weinsberga, kot je npr. M1 (slika 29), iz Freiburga (12L in 13L); slika 30 in 31) ter klon A2107 (slika 32). Ti zagotavljajo zanesljivejšo pridelavo rdečega vina (glede na povečano povpraševanje) kot kompaktni, za botritis občutljivi kloni. Deloma, toda vedno znova, se pojavlja zavračanje M-tipov zaradi razpona arom, ki je pri teh klonih drugačen kot pri kompaktnih, klasičnih klonih. Petgen (2008) je ugotovil, da sta imela M-klona (We 838 in We 848) v obdobju 1997–2001, od 4 do 8 °Oe manjšo vsebnost sladkorja v primerjavi s klonoma Frank (105, Classic), in sicer pri enakem pridelku. M-tipi imajo izraženo aromo višnje, ki pri klasičnih tipih klonov ni zaželjena. V nasprotju s temi so Gm-tipi klonov, ki so prišli pozneje na tržišče in so manj razširjeni. Pri selekciji teh je bila osnovna naloga odbrati take tipe, ki imajo arome podobne kompaktnim klonom, manjšo vsebnost skupnih kislin in nezbite grozde.

Modri pinot - kralj rdečih vin Ti tipi klonov niso odbrani iz skupine M-tipov in kažejo prej omenjene želene lastnosti. Gm-tipi imajo nekoliko manjši pridelek in nekoliko bolj tipično aromo modrega pinota, poleg tega pa imajo po biološkem razkisu zaradi manjše vsebnosti jabolčne kisline tudi absolutno manjšo vsebnost kislin. Vsebnost kislin pri Gm-tipih je podobna kot pri zbitih tipih klonov oziroma je pri daljšem zorenju celo nižja. Zahteve potrošnikov glede arome lahko pokrijemo s tema dvema skupinama modrega pinota. Vsako leto zagotavljata normalno kakovost vina za t. i. krajše obdobje prodaje. V primerjavi z zbitimi grozdi je mogoče pri manj zbitih grozdih opraviti tudi intenzivno redčenje grozdja brez nevarnosti, da bi prišlo

pri ostalih grozdih, zaradi debelitve jagod po redčenju, do stiskanja ali celo izrivanja jagod in s tem do večje okužbe z botritisom. Sicer pa pri teh klonih zaradi njihove izjemne rodnosti praviloma sploh ni mogoče pridelati vrhunskih vin brez redčenja grozdja. Zato je potrebno pri tipih klonov z velikimi grozdi opraviti redčenje v večji meri, da dosežemo podoben pridelek kot pri zbitih tipih klonov. Če pri tem uspemo, so razlike v kakovosti vina zelo majhne. Kloni z manj zbitimi grozdi pri ustrezni ampelotehniki in kar obsežnim redčenjem grozdja vsako leto omogočajo pridelavo modrega pinota dobre kakovosti. Če pa se redčenju še posebej posvetimo, pa je mogoče pridelati vina najvišje kakovosti. Poleg tega je tako pridelano grozdje primerno za peneča se in »bela« vina.

Slika 29: Modri pinot klon Mf z rahlimi grozdi

Selekcija in kloni modrega pinota

Slika 30: Modri pinot klon Fr 12 L z rahlimi grozdi

Slika 31: Modri pinot klon FR 13 L z rahlimi grozdi

Modri pinot - kralj rdečih vin

Slika 32: Modri pinot klon A 2007 s srednje rahlimi grozdi

Pokončno rastoči kloni Pokončno rastoči kloni modrega pinota »tout droit« so vsaj z ekonomskega vidika zanimiva alternativa. Za pinote je na splošno značilna zelo povešena rast mladik, pri čemer pa izstopa skupina klonov, ki ima izrazito pokončno (ravno) rast mladik, manj razvite zalistnike v predelu grozdja in dobro razvite vitice, kar zmanjša delo s privezovanjem oziroma umeščanjem mladik med žice. Na mladikah opisanih klonov rastejo bolj ali manj prosto viseči grozdi, ki so za okoli 50 % manj izpostavljeni okužbi z botritisom ter imajo v primerjavi s kompaktnimi tipi klonov zaradi visečih in bolje osvetljenih grozdov (daljši pecelj) prednost pri

tvorbi barvil in arom. Ko je manjša okužba z botritisom nezbiti tipi klonov modrega pinota ne dosežejo kakovosti pokončno rastočih klonov. Prior (2004) pravi, da zaradi boljše tvorbe arom in barvil v kakovosti pogosto presežejo klone z zbitimi grozdi. Če smo pred odločitvijo, kateri klon bomo izbrali, in če je ob tem pomemben gospodarski vidik (manj ročnega dela), potem so to kloni s pokončno rastjo mladik, če pa je večjega pomena večja varnost pred okužbo z botritisom, pa bomo dali prednost klonom z manj zbitimi grozdi. Na tržišču prisotni kloni 2-6 Gm, 2-2 Gm ter 583 iz Francije imajo vsi kompaktne grozde. Samo pri ugodni poziciji grozdov glede na osvetlitev in veter lahko pride do boljšega dozorevanja in osušitve grozdja, kar

Selekcija in kloni modrega pinota vodi do manjše okužbe z botritisom, vendar nikoli do take stopnje kot pri klonih z nezbitimi grozdi. Tudi zelo dobra pozicija grozdja v listni steni vpliva na boljšo dozorelost grozdja ter na njihovo boljšo barvo in aromo. Vina teh tipov klonov so bolj intenzivna in krepka ter pogosto presegajo kakovost kompaktnih tipov klonov. Opisane izkušnje so v popolnem nasprotju z v francoski literaturi prikazano kakovostjo vina iz teh klonov. Tam je aroma teh klonov označena kot travnato zelena. Pri klonih, ki so prisotni na tržišču, teh karakteristik ni mogoče zaslediti. Posamezni pridelovalci za osnovno kakovost vin modrega pinota sadijo prav klone iz te skupine, in to za vina, po katerih je največje povpraševanje na tržišču, in sicer za dnevno potrošnjo.

Vsekakor mora pridelava belega penečega se vina sloneti na teh klonih. Kljub temu je pridelava tipov klonov z rahlimi grozdi z vidika zanesljivosti bolj priporočljiva. Zato je potrebno dobro pretehtati dilemo med delovnoekonomskimi prednostmi (pokončna rast) in vidiki zanesljivosti (botritis).

Kloni z malimi jagodami - za najvišjo kakovost V skupino spadajo kloni z različno velikimi jagodami, ki so osnova za pridelavo visoko kakovostnih vin in predstavljajo najvišji cenovni razred pri pridelovalcu (slika 33).

Slika 33: Modri pinot klon FR 1801 z različno velikimi jagodami

Modri pinot - kralj rdečih vin Grozdje teh klonov ima izmenjaje male in velike jagode, praviloma pa je pri teh jagodah večji delež jagod z manjšim premerom, kar v večini let zaradi manjše zbitosti grozdja zmanjša pojav botritisa, podobno kot pri tipih z nezbitimi grozdi. Zaradi ugodnejšega razmerja med kožico in mesom malih jagod imajo ti grozdi večjo vsebnost barvil in intenzivnejšo aromo modrega pinota. Redčenje grozdja v primerjavi z ostalimi tipi klonov ni tako nujno. Gospodarnost pridelave, posebno v letih s slabimi vremenskimi razmerami in posledičnega večjega osipanja, je mogoča le, če uspemo plasirati ta vina v najvišjem cenovnem razredu. Za vina srednje kakovosti pa so v tem primeru primernejši nekoliko bolj rodni kloni. Zaradi velikega deleža malih jagod je pridelek pri teh klonih za 30–50 % manjši v primerjavi s kloni z rahlimi in kompaktnimi grozdi. Tudi v letih s slabo oploditvijo lahko pričakujemo manjši pridelek v primerjavi s tistim na standardnih klonih. Tako so ti kloni z ekonomskega vidika pridelave primerni samo takrat, če jih lahko plasiramo po visoki ceni. Primerni so tudi kot osnova za zelo kakovostna barična vina. Za osnovno pridelavo vin modrega pinota ti kloni niso primerni. S predstavljenim klonskim materialom lahko torej tudi znotraj obrata diferenciramo kakovost na visokem nivoju. Kloni z malimi jagodami so primerni samo za pridelavo visoko kakovostnih vin modrega pinota in za zahtevnejši krog potrošnikov (Lindner in sod. 1999).

Izkušnje z različnimi kloni v drugih vinorodnih deželah Modrega pinota je v Italiji posajenega okrog 3500 ha, od tega 240 na Južnem Tirolskem. V glavnem so sadili selekcije iz Nemčije in Švice, po letu 1980 tudi klona iz Laimburga (Lb 4, Lb 9) in v zadnjih letih veliko francoskih klonov, saj francoski trsničarji ponujajo tudi do 30 različnih klonov modrega pinota. Zato so v obdobju od 1988 do 1991 tod preizkušali različne klone modrega pinota. V razmerah na Južnem Tirolskem so imeli večji pridelek nad povprečjem celotne skupine naslednji kloni: Fr 5286, Fr 52-78, F104, F105 in francoska klona 111 in 236. Pod povprečjem pa so bili Lb 4, 6-38-45 in francoski kloni 115, 113, 292 in 112. Po vsebnosti sladkorja se kloni niso bistveno razlikovali (18-20 oKWM). Klon 112 je imel najvišjo vsebnost sladkorja, pod povprečjem pa so bili Fr52-86, F106, M 10-5 in 236. Nadpovprečno vsebnost kislin so imeli kloni 52-78, M III, M 10-5, W 2-45 ter sekt klon 236 in klon 292, podpovprečno pa Lb 4, Fr 52-86, F 106, 6-38-45, 111 in 115. Pri francoskih klonih se ni pojavilo večje osipanje grozdja, kot je to bilo opaziti v Franciji (nizke gojitvene oblike), temveč so bili grozdi pogosto celo zbiti. V kletarskem poskusu s šestimi kloni (Lb 4, 113, 115, 292, Fr 52-78, F 106) je izstopal klon 292, saj je bilo vino tega klona vedno med najvišje ocenjenimi, nasprotno pa je bil klon 115 najslabše ocenjen. Klon Lb 4 je zaradi zgodnejšega dozorevanja

Selekcija in kloni modrega pinota primeren za t. i. pozne lege. Ob tem ne smemo zanemariti tudi izplena vina po odcejanju iz drozge. Klon 292 je imel 18 % manjši izplen kot klon 115 in klon fr 52-78; klon 113 in F 106 pa za 12 % manjšega kot klona 115 in 52-78 (Raifer in Pedri 1995). V letih 1991–1996 so vključili v poskuse tudi klone iz inštituta S. Michelle all'Adige, od katerih so trije že v italijanskem nacionalnem katalogu (SMA 185, SMA 191 in SMA 201). Največji pridelek je bil dosežen pri klonu SMA 201, ki pa je imel najmanjšo vsebnost sladkorja in zelo nizek pH mošta. V primerjavi z nekaterimi francoskimi kloni jih je imela večina večjo vsebnost skupnih antocianov (Malossini in sod. 1997), predvsem pa se vsebnost barvil močno zmanjša z večjim pridelkom (Bernard in sod. 1977) V Švici so v letih od 1988 do 1995 preizkušali različne klone modrega pinota na različnih lokacijah. V posameznih letih in na posameznih lokacijah so bili v raziskave vključeni različni kloni, v celotno raziskavo pa naslednji: 9-7, 9-18, 4-20 (RAC Švica), 2-45 (FAW Švica), 10-5 (A. Meier, Švica), 114, 115, 292, 375, 459, 98 (Francija). V Švici selekcionirane klone so primerjali s kloni iz Francije. Pri tem se je pokazala velika genetska raznolikost klonov. Po agronomskih lastnostih je bil proučevan potencial pridelka (koeficient rodnosti, masa grozdja na trs in na m2 ter masa grozdov in jagod) ter vsebnost sladkorja in kislin. Kloni 9-18, 114 in 115 so bili opredeljeni kot kloni za kakovost z zmernim pridelkom okrog 1 kg/m2.

Največji pridelek je imel klon 9-7. Klon 9-18 je poleg zmernega pridelka in kakovosti pokazal manjšo občutljivost za botritis kot francoski klon 115, vendar ima večji potencial rodnosti. Tla in klimatske razmere so bile med lokacijama zelo različne. Na degustaciji vin sta praviloma izstopala klon 9-18 (Changins) in francoski klon 115. Razlike v senzoričnih karakteristikah klonov pa so bile primerljive med obema lokacijama. Od vseh klonov sta izstopala predvsem po dobri strukturi vina in taninov ter po skupnem vtisu (Maigre in sod. 1998, 1999). Poleg omenjenih klonov so preizkušali še klon 28 iz Dijona, »Oberlin« iz masovne selekcije (Changins), »Valais« iz masovne selekcije v vinorodni deželi Valais in jih primerjali s klonoma 2/45 (FAW) in Mariafeld (oba iz Švice), v vzporednem poskusu pa še tri klone, in sicer klon 3-44 iz masovne selekcije v Burgundiji, klon 12-32 iz masovne selekcije Oberlin in klon 37-6 iz masovne selekcije »Cortaillod«. Primerjava teh klonov modrega pinota je pokazala velike razlike med njimi (pridelek, sladkor, kisline in vino). Kloni z velikim pridelkom (28, »Oberlin«, 2-45, »Mariafeld«, 3-44, 12-32, 9-7, 4-20) pogosto dajejo vina, ki so netipična in jim manjkata finost in karakter. Klone je očitno potrebno prilagoditi talnim in klimatskim razmeram. Izbor za vinogradnike pogosto ni enostaven, predvsem, če želijo saditi več klonov (Murisier in Simon 1991).

Modri pinot - kralj rdečih vin Velike interakcije se pojavljajo med lokacijami (legami) in kloni ter kažejo primernost določenih klonov za posamezna vinorodna območja (Stefanini in sod. 1995). Senzorične lastnosti vina uporabljamo za oceno kakovosti vina, ki pa je odvisna predvsem od akumulacije sladkorja, pridelka na trs in kakovosti grozdnega soka. Pri odbiri klonov je pomembna predvsem stabilnost povezave med vinogradniškimi parametri in senzoričnimi lastnostmi vina, kar upoštevamo pri odločitvi za novi genotip oziroma klon, upoštevaje rastne razmere zanj. V raziskavah v Wädenswilu so klone razdelili v tri skupine. Klon 2/45 je bil izbran kot standardni, ki je delno odporen proti botritisu, klona 10/5-5 in 28 kot kakovostna klona, ki relativno zgodaj zorita, vendar sta zelo občutljiva za botritis, in cela vrsta klonov iz mariafeldske skupine, ki so odporni proti botritisu. Nekatere trsnice izvajajo selekcijo lastnih klonov, na inštitutu pa so nadaljevali selekcijo iz klonov 2/45 in M1/17. Pri skupini klonov iz mariafeldske linije se je ponovno potrdila velika odpornost proti botritisu, vendar je bil indeks zrelosti pri vseh nižji od standardnega klona 2/45, predvsem zaradi nižje pH vrednosti in večje vsebnosti skupnih kislin. Izstopal je tudi klon 28 iz Burgundije z visokim indeksom zrelosti, vendar je imel izredno velik delež gnilobe (zelo zbito grozdje), a visok pridelek (Basler 1992). Iz zapisanega lahko zaključimo, da je pri izbiri klonov v prvi vrsti potrebno upoštevati lokalne klimatske razmere

in cilj pridelave. Kot ponazoritev za to lahko navedemo klon modrega pinota iz Burgundije, ki je tam opredeljen kot roden klon, v razmerah z večjo količino padavin v Švici pa daje relativno nizke pridelke. Veliko žlahtniteljev modrega pinota se že veliko let ukvarja (bolje rečeno bojuje) z grozdno gnilobo. Pri tem je bil glavni cilj odbrati klone, ki imajo nekoliko bolj razvejeno oz. celo nekoliko robustno pecljevino. V praksi so to t. i. mariafeldski kloni (»lokerbeerig«), ki nimajo zbitih grozdov, jagode visijo bolj ali manj prosto in se po dežju hitreje osušijo. Na žalost imajo ti kloni relativno visoko vsebnost kislin, kar v posameznih vinorodnih okoljih ni zaželeno, predvsem tam, kjer želijo pridelati žametno mehko vino in modri pinot z mednarodnim karakterjem. Kot navajajo Lindner in sod. (1999), so s tem namenom v 80-ih letih na inštitutu v Geisenhemu v Nemčiji začeli s sistematičnim zbiranjem in opazovanjem tipov modrega pinota., ki imajo manj zbite grozde. Glavni cilj, poleg manjšega pojava botritisa, je bilo doseganje manjše vsebnosti kislin. Za odpornost proti botritisu so se nakazale nekako tri osnovne možnosti odbire, in sicer: • pokončna rast mladik s sočasno manjšim pojavom zalistnikov v predelu grozdja, posledica česar je boljša mikroklima na tem delu listne stene

Selekcija in kloni modrega pinota • večja in bolj razvejena pecljevina in s tem manjša zbitost grozdov • pri enako veliki pecljevini manjše jagode oziroma kombinacija manjših in večjih jagod V 90-tih letih so to odbiro tudi izvedli in posamezne klone uvrstili na nacionalno sortno listo. Pri skupini klonov s pokončno rastočimi mladikami in manj zalistnikov v predelu grozdja sta prišla na sortno listo klona 2-2 Gm in 2-6 Gm. Zaradi omenjenih lastnosti je pri obeh klonih listna stena v predelu grozdja zelo zračna, zato je pojav botritisa zmanjšan, vendar je še vedno večji kot pri skupini klonov z rahlimi grozdi in bistveno manjši kot pri klonih s kompaktnimi grozdi. Vsebnost skupnih kislin je večja od klonov z rahlim grozdom, vendar za 1 do 2 g/l manjša kot pri kompaktnih klonih in klonih iz mariafeldske skupine. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je bil pri teh klonih dosežen največji pridelek na hektar (v primerjavi z vsemi ostalimi v raziskavo vključenimi kloni), in sicer 130 dt/ha. Z redukcijo pridelka je mogoče zmanjšati tudi vsebnost skupnih kislin, čeprav je bila obremenitev vseh klonov samo 5–6 očes/m2. Pokončna rast mladik in manjši razvoj zalistnikov v predelu grozdja vpliva tudi na boljšo obarvanost grozdja in na zmanjšanje stroškov pri oskrbo listne površine. To je prednost predvsem za strme vinograde. Vina teh klonov imajo tipično, nežno aromo modrega pinota in bolj intenzivno barvo.

Pri skupini z rahlim, nezbitim grozdom je bilo v sortno listo vključenih več klonov: 1-1 Gm, 1-3 Gm, 1-6 Gm, 1-9 Gm, 1-11 Gm, 1-44, Gm1-47, Gm153, Gm1-58, Gm1-81 Gm, 1-84 Gm, 1-86 Gm. Ti kloni so imeli za okrog 3 g/l manjšo vsebnost skupnih kislin kot M-kloni in klon 20 Gm. Povprečni pridelek v letih od 1993–1998 je bil kljub temu med 110 in 120 dt/ ha, in sicer s povprečno vsebnostjo sladkorja od 88 do 91 oOe. Zlasti je bila zmanjšana okužba grozdja z botritisom, saj se je gniloba pojavila le na 5 % jagod (ugodno v primerjavi z M-kloni, kjer je bilo gnilobe 10 %, in kompaktnimi kloni s 25 %). Tega ni mogoče pripisati samo manjši zbitosti grozdov, pač pa najverjetneje tudi debelejši kožici. Vina teh klonov so nežnejša s kislino, imajo koncentrirano aromo modrega pinota in zelo intenzivno barvo. Možnost manjšega pojava botritisa je pogojena s kloni z manjšimi jagodami, saj je prav stisnjenost jagod v grozdu razlog za večji pojav gnilobe. Od teh klonov sta bila v Nemčiji uvrščena v sortno listo klona 20-13 Gm in 2019 Gm. Vsebnost kisline je bila 13 g/l, podobno kot pri M-klonih, kar je veliko tudi z vidika, da je bil pri teh dveh klonih najmanjši pridelek (90 dt/ ha), je pa to manj kot pri običajnih klonih v nemški vinogradniški praksi. Zaradi manjšega pridelka je razumljiva večja vsebnost sladkorja od 93 do 94 °Oe. Pri teh klonih je bilo le od 5 do 8 % gnilih jagod.

Modri pinot - kralj rdečih vin Njihova vina imajo zelo intenzivno rdečo barvo, kar je posledica manjših jagod, in veliko gostoto, ki sicer nastopi na toplejših legah. Vina vsebujejo več ekstrakta in več, predvsem zrelih, fenolnih snovi. Ti kloni so zanimivi tudi za tipizacijo vin modrega pinota, poleg tega, da so odlični kot samostojna vina iz enega klona. Po vsem tem se ponujata vprašanji: Kateri klon posaditi? Vino katerega klona se bo najbolje prodajalo? Na ti vprašanji ne moremo dati enostavnih odgovorov. Gotovo je, da najboljši klon ne obstaja. V vinorodnih deželah, kot so Francija, Italija, Nemčija, Avstralija ali Kalifornija, je samoumevno, da sadijo specifične klone za specifična vina (npr. klone modrega pinota z veliko vsebnostjo sladkorja, bogate na ekstraktu in fenolih) za kletarjenje v barikih ali tipiziranje različnih klonov v kleti. Prav zaradi velike raznolikosti in različnih lastnosti posameznih klonov obstaja možnost pridelave različnih tipov vina. Zato ni priporočljivo pomešati klonov že v vinogradu (običajno pride potem do kaosa, če ne prej, pa v času trgatve zaradi različnega časa dozorevanja), ampak šele v kleti naredimo želen tip vina. Zato vprašanje, kateri klon ali katero skupino klonov bi posebej priporočali, ostaja odprto. Ta odgovor mora najti vsak vinogradnik zase, oziraje se na to, kakšna je njegova pridelovalna in tržna usmeritev. V Weinsbergu so pri selekciji modrega pinota razdelili klone v dve skupini oziroma na dva tipa klonov. V prvo skupino spada tradicionalni klon

Samtrot, v drugo pa kloni z nezbitim grozdi. To so: We M 1, We M 171, We M 242, We M 819, We M 838, We M 847, We M 848. Vsi ti kloni izhajajo iz skupine M-klonov. V letih 1965 in 1967 je dr. Schleip izvajal individualno selekcijo na legi Sternhalde v švicarskem Wädenswilu. Tako ti kloni še danes nosijo prvotno oznako M (Mariafeld). Od takrat posamezne M-klone preizkušajo na inštitutu v Weinsbergu (Nemčija). Leta 1985 je bil registriran klon We M 1. Označen je bil kot kakovosten klon, zaradi tega so ga naprej intenzivno selekcionirali, testirali in razmnoževali. Leta 1989 je bilo registriranih še pet klonov iz te skupine ter leta 1999 še klon We 171. Vsi We M-kloni so zaradi manjše zbitosti grozdov manj občutljivi za botritis in zelo rodni. Zorijo pozneje kot tradicionalni kloni, vendar jih zaradi manjše občutljivosti za omenjeno bolezen lahko trgamo pozneje ter tako dosežejo dobro ali celo zelo dobro vsebnost sladkorja, relativno intenzivno barvo in druge lastnosti bogatega vina »burgundskega« tipa. Trenutno razmnožujejo pretežno klone We M 1, We M 242 und We M 171. Klona We M 1 in We M 242 se razlikujeta po pridelku in vsebnosti sladkorja, We M 242 ima manjšo vsebnost kisline. Klon We M 171 ima večjo vsebnost sladkorja (3 °Oe), manjšo vsebnost kislin ter nekoliko manjši in tudi nekoliko bolj zbit grozd kot We M 1. Grozdje se nekoliko prej obarva in ima 1 g/l več sladkorja prostega ekstrakta. Na ocenjevanjih je bil vedno bolje ocenjen kot We M 1. Za botritis je najmanj občutljiv klon We M 1.

Selekcija in kloni modrega pinota Na bavarskem inštitutu LWG so po preizkušanju 11 klonov modrega pinota v zadnjih štirih letih priporočili klon Fr 13 L z nezbitimi grozdi in klon 20-16 Gm z mešanimi jagodami. Splošna ugotovitev pa je, da vsi kloni z nezbitimi grozdi zorijo pozneje in dosežejo večji pridelek. Pri vseh ostalih klonih (z zbitimi grozdi in grozdi z mešanimi jagodami) so ugotovili, da jih je potrebno prej potrgati zaradi zgodnjega pojava botritisa ter da imajo nižji pridelek. Kljub temu kakovost vina ni bila bolje ocenjena kot pri klonih z nezbitimi grozdi (http://www. lwg.bayern.de/weinbau/sorten_klone_ unterlagen/29306/linkurl_2.pdf. 24.8.2008). V Kalifornji so preizkušali klone za peneča vina (iz Kalifornije FPS 1, 2A, 4, 13, 17, 22, 23, 31, 32, 33 in iz Francije; 236, 374, 389, 521,538, 665, 666, 668, 743, 779, 780, 870, 871, 872, 927). Največji pridelek so imeli kloni FPS 33 ter 389 in 666, najmanjšega pa FPS 13 in 22 ter klon 870. Razlike so bile predvsem v številu jagod in številu grozdov na mladiko. Masa lesa je bila največja pri klonih 521 in 870, najmanjša pa pri klonih 780, 668, 665 in FPS 31. Ravazov indeks (nad 12) je bil največji pri klonih 780, 668 in FPS 31, najmanjši (okrog 5) pa pri klonih 870, 521 in FPS 17 (Anderson in sod. 2008, Mercado-Martin, 2006).

Če pogledamo primer klona We M 1, ki je najbolj razširjen na tem območju, bi to domnevo lahko potrdili. V obdobju od 1976 do 2001 (tri lokacije in 29 trgatev) je znašal pri klonu We M 1 povprečni pridelek dobrih 126 kg/a in vsebnost kislin 13,8 g/l, v obdobju od 1993 do 2001 pa (dve lokaciji, 8 trgatev) skoraj 190 kg/a, vsebnost kislin 10,5 g/l in celo večjo vsebnost sladkorja. M-kloni prinašajo v primerjavi s francoskimi kloni večji pridelek in imajo tudi večjo vsebnost sladkorja, ki je posledica poznejše trgatve pri klonih z nezbitimi grozdi. Velika razlika je v velikosti grozdov in jagod, saj imajo francoski kloni občutno manjše grozde in jagode. Na kakovost vina te razlike niso vplivale, opazna so bila le manjša odstopanja. V letih preizkušanja so kloni z nezbitimi grozdi pokazali prav tako dobro kakovost kot francoski kakovostni kloni. Ob pokušanju vin se je pojavila manjša razlika v okusu vin, in sicer so imela vina nekaterih klonov bolj okus po robidi, druga bolj po češnji. Pri klonu We M 1 so ugotovili, da je bil klon na podlagi SO4 manj bujen in imel večjo vsebnost sladkorja kot na podlagi Kober 5BB. Na osnovi dobljenih rezultatov lahko sklenemo, da so kloni modrega pinota z nezbitimi grozdi dobra alternativa za klone z zbitimi grozdi.

Ob teh rezultatih raziskav se pojavlja vprašanje, ali so v zadnjih letih tudi podnebne spremembe prispevale k boljši kakovosti grozdja in vina.

Modri pinot - kralj rdečih vin V letih, ko je pojav botritisa zelo majhen, lahko pri zbitih klonih pridelamo bogato vino z zelo močno barvo, pogosto pa je v razmerah zmernega pasu delež primernega grozdja za tako vino zelo skromen. Zato je v takih letih trgatev zdravega grozdja za kletarja odločilnega pomena, kar v bistveno večji meri zagotavljajo kloni modrega pinota z nezbitimi grozdi. Naslednji vidik je povsem ekonomski. Pri klonih z nezbitimi (zdravimi) grozdi je mogoče grozdje obrati tudi strojno, kar je pri klonih z zbitimi grozdi in gnilem grozdju lahko neizvedljivo. Varstvo teh klonov je možno brez uporabe botriticidov, kar ima za posledico manjše stroške pridelave in manjšo obremenitev okolja. Kljub temu pa se moramo zavedati, da bodo regionalne posebnosti modrega pinota ostale. Nobena od sort ni dala toliko mutacij kot modri pinot in zato je v praksi povpraševanje po različnih klonih zelo veliko, saj z njimi lahko zadovoljimo najbolj diferencirane potrebe posameznih vinogradnikov in želje potrošnikov. Kloni z drobnimi jagodami so osnova za bolj izoblikovane arome, tisti z rahlimi grozdi so odporni proti botritisu, pokončno rastoči pa zagotavljajo boljšo gospodarnost.

Kloni modrega pinota V spodnjih preglednicah je podan nabor posameznih klonov, ki so jih odbrali v različnih selekcijskih centrih in posamezni selekcionisti. Kot smo ugotovili že na začetku, obstaja pri modrem pinotu veliko število različnih klonov, zato so v teh tabelah podani le nekateri oziroma tisti, ki jih glede na klimatske razmere v posameznih vinorodnih deželah v Evropi sadijo najpogosteje. Za sestavljanje tabel je bila uporabljena literatura, ki je navedena na koncu poglavja.

Tipi klonov modrega pinota v Nemčiji V Nemčiji je bil do leta 1987 vpisan na sortno listo samo en klon modrega pinota z rahlimi grozdi (We M 1), v letu 2000 pa je bilo v nacionalno sortno listo vpisanih 52 različnih klonov, od tega 23 z nezbitimi grozdi, 20 klasičnih klonov oziroma klonov z zbitimi grozdi, 6 klonov z drobnimi jagodami in 3 kloni s pokončno rastjo mladik. Samtrot je uvrščen med klone z malimi jagodami, čeprav spada nekam vmes med klone z drobnimi jagodami in klasične klone.

Selekcija in kloni modrega pinota Preglednica 4: Različni tipi klonov modrega pinota iz selekcijskih centrov v Nemčiji Selekcija

Klasičen

LVWO Weinsberg WBI Freiburg FA Geisenheim Institut für Rebenzüchtung

FR 52-86, FR 52-78, FR 54-102 2 Gm, 13 Gm, 15 Gm, 17 Gm, 18 Gm, 19 Gm, 20 Gm

SLVA Ahrweiler* AW 6/38 Frank, R.; F 104, F 105, Nordweil* F106, F 105 Super, F 105 Carisma, F Classic Freund, K.-G.; 5/6 DÜW Kimmig, M.; Obersülzen* Weis, H.; 70 Wm, 82 Wm Leiwen/Mosel*

Male jagode

Nezbiti grozd

Samtrot

We M1, We M171, We M 242, We M 819, We M 838, We M 847, We M 848 FR 12 L, FR 13 L

FR 10, FR 11

20-13 Gm, 1-1 Gm, 1-3 Gm, 20-15 Gm, 1-6 Gm, 1-9 Gm, 20-19 Gm 1-11 Gm, 1-44 Gm, 1-47 Gm, 1-53 Gm, 1-58 Gm, 1-81 Gm, 1-84 Gm, 1-86 Gm

Pokončna rast

2-2 Gm, 2-6 Gm, 2-9 Gm

A 2107, A 1522

* vzdrževalec sorte

Mosel, Marienthal Geisenheim

AW 6/38

Geisenheim

20-13 Gm, 20-16 Gm, 20-19 Gm, 20-20 Gm

1-1 Gm, 1-3 Gm, 1-6 Gm, 1-9 Gm, 1-11 Gm,1-44 Gm, 1-47 Gm, 1-53 Gm, 1-58 Gm, 1-81 Gm, 1-84 Gm,1-86 Gm

Geisenheim

Auer

A 2107

2 Gm , 13 Gm, 15 Gm, 17 Gm, 18 Gm, 19 Gm, 20 Gm 2-2 Gm, 2-6 Gm, 2-9 Gm

Selekcija

Klon

Primerni za dobre lege z globokimi, zračnimi tlemi in dovolj vode. Zaradi pokončne rasti in manj zalistnikov so zanimivi z ekonomskega vidika (manj dela); zaradi boljše zračnosti listne stene so manj občutljivi za botritis kot klasični kloni. Primerni za dobre in zelo dobre lege z dobro zračnimi tlemi in dovolj vode. So posebno primerni za pridelavo vin z intenzivno barvo ter za vrhunska vina z zelo bogatim telesom. Grozd je rahel in ima male jagode. Male jagode enakomerno zorijo, razmerje jagodne kožice/meso je ustrezno. Primerni za dobre lege, z globokimi, zračnimi tlemi in dovolj vode. Namenjeni so za vina z intenzivno barvo ter za zaokrožena in harmonična vina tipa modrega pinota. Zaradi nezbitih grozdov imajo visoko odpornost proti botritisu, zagotovljajo reden pridelek in imajo nizko vsebnost skupnih kislin. Zaradi boljše odpornosti proti botritisu se lahko podaljša zorenje grozdja na trsu, posledica česar je tudi boljša aroma vina.

Klasični modri pinoti z zbitimi grozdi. Primerni so za dobre lege z globokimi, zračnimi tlemi in dovolj vode. Imajo tipičen karakter modrega pinota. Dajejo tudi zanesljiv pridelek.

Srednje zbit grozd, zelo enakomerno dozorevanje vseh jagod v grozdu. Pridelek 10–15 % manjši (80–100 kg/a), vsebnost sladkorja 2–3 °Oe višja, grozd se obarva 2–3 dni prej kot pri M-tipih. Mogoče je načrtovati trgatev brez tveganja za botritis ob optimalni fiziološki zrelosti. Je finega sadnega okusa oz. intenziven tip modrega pinota. Stalen pridelek z dobro barvo. Njegov kakovostni potencial pride do izraza na dobrih legah. Pprimerne podlage so SO4, Binova, 5 C, 125 AA, 5 BB, 8 B in Börner, kar je odvisno od tipa tal, pri manjši obremenitvi in gostem sajenju na dobrih tleh tudi 3309. Ima zbit grozd, pokončno rast mladik ter izrazito in raznoliko aromo. Pridelek 80–90 kg/a; ni potrebno redčenje.

Značilnosti

Modri pinot - kralj rdečih vin

Preglednica 5: Kloni modrega pinota iz selekcijskih centrov različnih vinogradniških držav

FR 12 L, FR 13L

70 Wm, 82Wm

ST 173

F 105 F 105 S F Classic F Charisma

Samtrot

Kurt Georg Freund Bad Dürkheim

5/6

Značilnosti

Zelo bujna in relativno pokončna rast; ima velike liste. Je primeren za jagodne izbore. Za dober pridelek zahteva dobre lege. Zaradi bujne rasti dobro uspeva tudi na lažjih tleh. Med kompaktnimi kloni doseže srednji pridelek in srednjo vsebnost sladkorja, proti botritisu je odporen nekoliko nadpovprečno. Weinsberg Je mutacija »črnega rizlinga«. Pridelek je manjši, vsebnost sladkorja je nekaj nad povprečjem klasičnih klonov in primerljiva z We-M kloni, seveda ob primernem času trgatve. Zori sočasno s klasičnimi kloni. Daje posebno sadna in obenem »žametna«, polna vina. Zaradi nagnjenosti k osipanju niso primerne bujne podlage; primerna je Binova in SO4. Reinhard Frank So kloni z izboljšano odpornostjo proti botritisu. Izredno dobro se obarvajo pri pridelku od 50–80 kg/a. Vsebnost sladkorja je nad povprečjem, vsebnost kislin Baden pa na povprečju sorte. Vina so bila ocenjena kot izrazito sortno tipična. Vsi kloni zahtevajo srednje do dobre lege ter podlage 125AA, SO4 in Binovo, klona F 105 in F 105 S v posebnih razmerah tudi Kober 5 BB. Klon F 105 je izhodiščni klon za vrsto novih subklonov kot so F 105/7, F 105/54, F 105 S in F Charisma (F 105/7/3). Klon F Charisma je bil odbran kot tip z manjšim grozdom, manjšo zbitostjo grozda in manjšim pridelkom. Klon F 105 S je najbolj razširjen Frankklon v Nemčiji, Alzaciji in na Južnem Tirolskem. F Classic (prej F 106/10) izhaja iz klona F 106 z zelo zbitim grozdom. Rebschule Je manj občutljiv za botritis (nezbit grozd), zori enakomerno. Je intenziven modri pinot z močno barvo. Je bujnejše rasti, zato ga je potrebno cepiti na podlago Steinmann SO4; nujne večje razdalje med trsi. Grozd je enako rahel kot pri M-tipih. Hermann Weis Oba klona sta odporna na zimski mraz. Klon 70 Wm je zelo saden, Klon 82 Wm pa prej dozori. Oba imata fini buket, klon 82 Wm ima poleg tega zelo dobro barvo. Freiburg L-Kloni imajo nezbite grozde in so občutno manj občutljivi za botritis. Primerne podlage so predvsem 125 AA in SO4, na revnejših tleh pa tudi Kober 5 BB.

Selekcija

Klon

Selekcija in kloni modrega pinota

nadaljevanje preglednice 5

70 Mešane jagode, intenzivno aromatičen, klon 1801 ima nezbit grozd. Male jagode enakomerno zorijo in ima dobro razmerje jagodne kožice/meso. Male jagode in zbit grozd, intenzivna barva. Za vse FR klone so primerne podlage 125 AA in SO4, na manj bogatih tleh pa 5BB. Standardna klona. Primerne podlage so predvsem 125 AA in SO4, na revnejših tleh pa tudi Kober 5 BB. Grozdi so veliki in zbiti.

Freiburg

Weinsberg

INRA-CP1

We M 1, We M 171, We M 242, We M 819, We M 838, We M 847, We M 848



Freiburg

Klona z malimi jagodami in grozdi. V polni zrelosti sta bolj občutljiva za botritis kot standardna klona. Imata bolj intenzivno barvo zaradi manjših jagod in grozdov. Primerne podlage so predvsem 125 AA in SO4, na revnejših tleh pa tudi Kober 5 BB. We M-kloni imajo nezbite grozde, za botritis niso občutljivi in pozneje zorijo (dva tedna za klasičnimi in klonom Samtrot). Kloni We M 1, We M 171 in We M 242 so opredeljeni kot kakovostni. Klon We M 1 ima najmanj zbit grozd, We M 242 (selekcija iz We M 1) ima šibkejšo rast in manjše grozde. Vina so tipična za modri pinot in zaradi dobrega zdravstvenega stanja imajo intenzivno barvo. Pri predikatnih vinih jih lahko velikokrat označimo kot »internacionalne pinote«. So primerni za peneča se vina. Pri We M-klonih se pri izbiri podlag ravnamo glede na talne razmere (Binova, SO4, Kober 5BB). Samo dobre lege so priporočljive za We M-klone. We M 171 ima nekrilat grozd, nekoliko bolj zbit od ostalih in daje bolj ekstraktna vina. Kloni 111 do 115 so z območja Côte d’ Or V Burgundiji. Klon 111 je srednje roden, vina imajo več barve in taninov. Je občutljiv za botritis.

Male jagode, zbiti grozdi, pokončna rast mladik in veliko zalistnikov v predelu grozdja. Zaradi tega je bila ta skupina izločena.

Freiburg

Kloni z malimi jagodami in pokončno rastjo mladik. Klon 1604 nima dovolj rahlega grozda in doseže manjši pridelek.

Freiburg

FR 52-78, FR 52-86 FR 10, FR 11

Kloni z mešanimi (malimi) jagodami. Klon 1401 ima male grozde in male jagode, nezbit grozd.

Freiburg

FR 1401, FR 1402, FR 1404 FR 1601, FR 1602, FR 1603, FR 1604 FR 1701, FR 1702, FR 1705 FR 1801, FR 1802, FR 1803 FR 1904

Značilnosti

Selekcija

Klon

Modri pinot - kralj rdečih vin

nadaljevanje preglednice 5

Selekcija

INRA-CP10

INRA-CP28

INRA-CP23

INRA-CV538

INRA-CV952

ENTAV 48

ENTAV 32

ENTAV 176

ENTAV 274 ENTAV 588

Klon

113

114

115

162

165

236

292

375

386 388

Povprečen modri pinot z zbitim grozdom. Je povešene rasti. Grozd je majhen do srednje velik, krilat s kratkim pecljem. Jagode so različne velikosti. Masa grozdov je od 60–100 g in pridelek je variabilen. Ima visoko vsebnost sladkorja, manj taninov, vino je harmonično. Povprečen modri pinot zelo povešene rasti in ga je potrebno zgodaj privezati. Grozd je majhen, zbit masa grozdov je od 60–90 g, jagode so male in pridelek je od 5–15 % manjši od klona 115. Ima visoko vsebnost sladkorja, vino je aromatično, dokaj taninsko, harmonično, primerno za zvrsti in spada v prvo kategorijo. Zahteva kratko rez. Povprečen modri pinot, rahlo povešene rasti. Grozd je majhen do srednje velik, ovalen. Jagode zorijo enakomerno. Masa grozdov je od 70–90 g. Klona 114 in 115 imata manjše jagode in dobro razmerje jagodne kožice/meso, količina in kakovost pridelka je konstantna. Na žalost sta v vlažnih letih zelo občutljiva za gnilobo. Po pridelku je podoben klonu 115, vendar ima manjšo maso jagod. Je primeren za lažja vina in roze. Ima visoko vsebnost sladkorja, zbit grozd; vina so bila na večini degustacij dobro ocenjena. Za peneče se vino in roze; je preveč roden klon, zato so vina bolj nevtralna in manj koncentrirana. Dobro roden; veliki ter zbiti grozdi. Manj primeren je za peneča se vina; potrebno je redčenje pridelka. Je roden klon rahlo povešene in grmičaste rasti. Grozd je povprečne velikosti, zbit, masa grozda je od 70–110 g in ima male do srednje velike jagode. Je bolj primeren za mlada vina. Pletev je nujna, redčenje pa je pogosto primerno na vseh tipih tal. Podobne lastnosti kot klon 375; je zelo roden, primeren za penine. Je manj primeren za peneča se vina in občutljiv za botritis.

Značilnosti

Selekcija in kloni modrega pinota

nadaljevanje preglednice 5

Selekcija

ENTAV 389 ENTAV 24

ENTAV 203 ENTAV 126

ENTAV 226 ENTAV 227 ENTAV 571

ENTAV 621 ENTAV 624 ENTAV 563

ENTAV 646 ENTAV 651 ENTAV 754 ENTAV 606

ENTAV 612 ENTAV 390

ENTAV 601

Klon

389 459

521 583

665 666 667

668 743 777

779 780 792 828

829 870

871

Podobne lastnosti kot 388. Spada med bolj rodne klone; je dobre kakovosti, če reguliramo pridelek. Vino je bolj taninsko in v strukturi harmonično. Tipičen klon za peneča se vina. Spada tudi med bolj rodne klone z nekoliko bolj zelenimi, rastlinskimi aromami, nekoliko trpek. Ima pokončno rast mladik. Za standardne penine. Enako kot 665. Pridelek je srednji z dobro vsebnostjo sladkorja. Grozd je zelo zbit in ima male do srednje velike jagode. Povprečna masa grozda je od 70–100 g. Ima fino aromo in tanine. Je primeren za staranje. Mladike imajo zmerno povešeno rast. Količina in kakovost pridelka je pogosto na ravni klona 115. Primeren le za standardna peneča se vina, občutljiv za botritis. Podobno kot 668, primeren za peneča se vina. Klon modrega pinota visoke kakovosti. Grozd je majhen, 50–90 g. Ima kratko rastno dobo, pozno brsti, zgodaj zori (visok sladkor, nizke kisline) in solidno toleranco za botritis (v vlažnih letih je vseeno občutljiv zanj). Male jagode enakomerno zorijo, razmerje jagodne kožice/meso je ugodno. Je tudi primeren za peneča se vina, in sicer v primeru tipizacije z drugimi kloni. Primeren za peneča vina. Enako kot 780, vendar nekoliko bolj roden. Nekoliko večja koncentracija polifenolov. Male jagode enakomerno zorijo, razmerje jagodne kožice/meso je ugodno. V vlažnih letih je občutljiv za botritis. Ima večji pridelek od 828. Velik pridelek in tudi visoka vsebnost sladkorja. Vsi kloni od 870 do 927 so primerni za peneča se vina. Ima veliko maso grozdov in visoko vsebnost sladkorja.

Značilnosti

Modri pinot - kralj rdečih vin

nadaljevanje preglednice 5

Rauscedo Rauscedo

Davis Kalifornija

SMA 185, SMA 191, SMA 201 R4 VCR 18, VCR 20

FPS 1, 2A, 4, 13, 17, 22, 23, 31, 32, 33

St. Michele

Laimburg FA Wädenswil Meier Wurlingen Changins

Klon iz starejše skupine klonov VCR. Klon 18 je srednje bujen in roden, z valjastimi in zbitimi grozdi. Vino ima boljšo barvo od povprečja in je primerno za staranje. Klon 20 je manj občutljiv za botritis. Oba imata povešeno rast mladik. Kloni za peneča vina.

Ima zbite grozde. Grozd ima male jagode, za gnilobo je občutljiv tako kot kloni iz Burgundije. So kloni z zbitimi grozdi.

Standardni klon z zbitimi grozdi. Kakovosten z zbitimi grozdi; dober pridelek. Občutljiv za botritis. Kakovosten z zbitimi grozdi. Bolj občutljiv za botritis kot 2/45. Je primeren za bolj suha tla in višje lege. M III je mutacija z nezbitim grozdom.

ENTAV

112, 163, 164, 372, 373, 374, 460, 461, 462, 528, 617, 778 Lb4, Lb9 2-45 M10-5, M III

9-18

Dobra vsebnost sladkorja Dober pridelek in solidna vsebnost sladkorja. Ima dober potencial polifenolov in dobro vsebnost sladkorja. Male jagode enakomerno zorijo; razmerje jagodne kožice/meso je ugodno. V vlažnih letih je občutljiv za botritis. Francoski kloni, ki so manj razširjeni.

ENTAV 706 ENTAV 743 ENTAV 729

872 927 943

Značilnosti

Selekcija

Klon

Selekcija in kloni modrega pinota

nadaljevanje preglednice 5

Modri pinot - kralj rdečih vin Literatura Anderson M.M., Smith R.J., Williams M.A., Wolpert J.A. Viticultural evaluation of French and California Pinot noir clones grown for production of sparkling wine, Am. J. Enol. Vitic. 2008;59(2):188-193. Basler P. Praxiserfahrung mit Blauburgunderklonen. Schweiz. Zeitschrift für Obst-und Weinbau. 1992;128:263-269. Bernard R., Leguay M., Biol H., Naudin R. La sélection du Pinot noir en Côte-d’Or. Vignes et Vins 1977;258:25-31. Considine J.A., Coombe B.G. The interaction of gibberellic acid and 2-(chlorethly) trimethyl ammonium chloride on fruit cluster development in Vitis vinifera L. Vitis 1972;11:108-123. Catalogue des variétés et clones de vigne cultivés en France, Ministére de l’Agriculture, de la Péche et de l’alimentation 1995;329-332. Catalogue des variétés et clones de vigne cultivés en France. 2 éme édition, Ministére de l’Agriculture et de la Péche 2007;432-436. Hill G., Hill M., Butterfass J. Gibberelline: Kleiner, weniger, besser? Das deutsche Weinmagazin 2003;19:32-35. Hoffmann P.G., Steiner K., Wünsche J.N., Hegel M., Schönhals E.M., Blaich R. in Forneck A. GA3 induzierte und genetische bedingte Lockerbeerigkeit bei Pinot noir- Welche Rolle spielt das Phytohormon Auxin? Deutsches Weinbau Jahrbuch 2008. Eugen Ulmer, Stuttgart, 2008;153-162. Lindner B., Konrad H., Rühl E.H. Spätburgunder- Neue Klone praxisreif. Das deutsche Weinmagazin 1999;8:28-31. Murisier F., Simon J.L. Comparaison de clones et de sélections de pinot noir. Revue suisse Vitic. Arboric. Hortic. 1991; 23:253-257. Maigre D., Aerny J., Murisier F. Comparaison de clones de Pinot noir I. Résultats agronomiques. Revue suisse Vitic. Arboric. Hortic. 1998;30:361-368. Maigre D., Aerny J., Murisier F. Comparaison de clones de Pinot noir II. Résultats analytiques et organoleptiques. Revue suisse Vitic. Arboric. Hortic. 1999;31;183-189. Malossini U., Mattivi F., Monetti A., Nicolini G., Roncador I., Vindimian M.E. Pinot nero: caratterizzazione comparativa dei biotipi selezionati all’Istituto di S. Michelle all’Adige (TN). Riv. Vitic. Enol. 1997;4:11-27. Mercado-Martin G.I., Wolpert J.A., Smith R.J. Viticultural evaluation of eleven clones and two field selections of Pinot noir grown for production of sparkling wine in Los Carneros, California. Am. J. Enol. Vitic. 2006;57 (3):371-376. Schlamp H. Rebsorten-Wahl. Das deutsche Weinmagazin. 1996;7:32-36. Stefanini M., Iacono F., Porro D. New strategies to optimize clonal variability of Pinot noir to Trentino environment (NE Italy). International Symposium on clonal selection. Portland, Oregon USA. 1995;143-147. Pedri U. Der Einsatz von Gibberellinen im weinbau gegen Esigfäule. Obstbau-Weinbau, 2003;4:114-117. Petgen M. Was bringen Gibberelline? Das deutsche Weinmagazin 2004;3:28-32. Petgen M. Möglichkeiten und Grenzen der Reifesteuerung. Deutsches Weinbau Jahrbuch 2008. Eugen Ulmer, Stuttgart 2008;142-152. Porten M. Der »richtige« Spätburgunder-Klon. Das deutsche Weinmagazin 2001;18:38-42. Porten M. Die Wahl des richtigen Spätburgunderklons. Die Winzer-Zeitschrift 2003;18(12):30-32. Prior B. Spätburgunder- Entscheidungshilfen zum Klonwal. Das deutsche Weinmagazin 2004;16/17:31-34.

Selekcija in kloni modrega pinota Raifer B., Pedri U. Blauburgunder-, Chardonnay- und Sauvignon-Klone im Vergleich. Obsbau/Weinbau 1995;5:149-152. Thoma K. Ergebnise von neuen Spätburgunder-Klonen (Teil I). Der Badische Winzer, 2003;12:24-26. Elektronski viri Schwab A., Knott R. 2008: Prüfung von 11-Spätburgunderklonen – 4-jährigen Ergebnisse (http://www.lwg.bayern.de/weinbau/sorten_klone_unterlagen/29306/linkurl_2.pdf. 24.8.2008)

Modri pinot - kralj rdeÄ?ih vin

Raziskave pri sorti modri pinot

Raziskave pri sorti modri pinot V zadnjih desetih letih so na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede oz. njenem Univerzitetnem centru Meranovo ter tudi na drugih lokacijah v vinorodni deželi Podravje potekale različne raziskave o sorti modri pinot. Te so se nanašale predvsem na tehnologijo pridelave in predelave grozdja ter na preizkušanje nekaterih klonov. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno v prejšnjih poglavjih, je pri tej sorti v prvi vrsti problematičen pojav sive grozdne plesni oziroma grozdnega botritisa. Zato so bili v naših raziskavah opravljeni poskusi s kloni modrega pinota, ki imajo manj zbite grozde (predvsem kloni iz skupine Mf), in primerjani s kloni z bolj zbitimi grozdi (klon 2/45). V eni od raziskav smo ugotavljali, kako vplivajo različni agro- in ampelotehnični postopki na zdravstveno stanje in kakovost grozdja pri sorti modri pinot oz. njenega klona Mf. Poskus je zajemal redčenje grozdja, odstranjevanje listov v predelu grozdja (defoliacijo), foliarno gnojenje s kalcijem in varstvo pred botritisom v letih 1999 in 2000, in sicer na lokaciji v Juršincih. Poskus je bil zastavljen po metodi naključnih blokov v petih ponovitvah (šest trt v ponovitvi). Gojitvena oblika je bil enojni guyot z vodoravno privezanimi šparoni in 1,5 m2 življenjskega prostora na trs. Defoliacijo smo izvajali 14 dni po cvetenju, odstranjeni so bili prvi trije listi na mladiki. Za foliarno gnojenje s kalcijem je bil uporabljen pripravek

Calciogreen 34 (30 g/10 l vode), ki vsebuje 34 % CaO. Foliarno gnojenje s Ca je bilo opravljeno konec junija, v sredini in konec julija, redčenje grozdja pa v zadnji dekadi avgusta oziroma takrat, ko se je večina grozdov obarvala. Pri redčenju so bili odstranjeni vsi tretji grozdi na mladiki in priveski grozdov, tako da sta ostala samo dva grozda na mladiko (brez priveskov). V različici je bil za varstvo pred botritisom uporabljen pripravek Switch 62.5 WG (10 g/10 l vode), in sicer en teden po redčenju grozdja. V nadaljevanju bodo predstavljeni rezultati predvsem za leto 1999, ko je bila ogroženost s sivo grozdno plesnijo največja. V letu 1999 so bile namreč zelo neugodne vremenske razmere, saj je bilo od maja do konec septembra skupno 730 mm padavin oziroma v povprečju več kot 145 mm na mesec (v letu 2000 je bilo v enakem obdobju le 380 mm padavin oziroma v povprečju nekaj nad 75 mm na mesec). Rezultati poskusa za leto 1999 so bili obdelani v diplomskem delu (Mulec 2002). V večletnem poskusu v proizvodnem vinogradu, prav tako na lokaciji v Juršincih, smo ugotavljali stopnjo napadenosti s sivo grozdno plesnijo pri klonih 2/45 in Mf ter jo izračunali po Townsend-Heubergerjevi formuli. Od leta 1999 do 2004 je bilo v poskus vključenih 120 trt. V letih od 2003 do 2007 je bilo izvedeno več poskusov, v katerih sta bila proučevana čas in intenzivnost defoliacije ter čas trgatve in način predelave grozdja omenjene sorte.

Modri pinot - kralj rdečih vin Prvi od teh poskusov je bil opravljen v letu 2003 v Zg. Koreni, kjer je bil proučevan vpliv defoliacije v polnem cvetenju oz. tri tedne po cvetenju. Poskus je bil izveden v pet let starem vinogradu po metodi latinskega kvadrata, sicer pa s petimi obravnavanji v petih ponovitvah (5 trsov v ponovitvi). Obravnavanja so bila naslednja: K - kontrola, DC1 - defoliacija senčne strani vrste v polnem cvetenju, DC2 defoliacija obeh strani v času polnega cvetenja, D31- defoliacija senčne strani vrste tri tedne po polnem cvetenju in D32 - defoliacija obeh strani tri tedne po polnem cvetenju. Gojitvena oblika je bila enojni guyot z vodoravno privezanimi šparoni in z 1,9 m2 življenjskega prostora. Pri tem poskusu je potrebno izpostaviti, da je bilo leto 2003 precej toplejše od dolgoletnega (referenčnega) obdobja in najbolj sušno v zadnjih dveh desetletjih. Sušno obdobje je trajalo od meseca marca do avgusta pogosto s temperaturami nad 35 oC. Naslednji poskus je bil izveden leta 2004 v 5 let starem vinogradu na Jeruzalemu, v katerem smo preizkušali različne rdeče sorte, med katerimi je bil tudi modri pinot. Gojitvena oblika je bila prav tako enojni guyot z vodoravno privezanimi šparoni in z 1,8 m2 življenjskega prostora. Poskus je bil načrtovan po enaki metodi kot v letu 2003 v Zg. Koreni. Poleg parametrov količine in kakovosti pridelka je bila merjena tudi temperatura jagod z laserskim termometrom (natančnost 0,1 °C ).

Slednja je bila izmerjena na sončni in senčni strani vrste ter na notranji in zunanji strani grozda v vseh obravnavanjih v petih ponovitvah. Meritve so bile opravljene v petih sončnih dnevih, začenši od pojava poprha na jagodah, in enkrat v oblačnem vremenu v zaključni fazi zorenja. Sončni dnevi so bili izbrani pri temperaturi zraka okrog 30 °C. Tudi leto 2004 je bilo manj ugodno za gojenje trte zaradi zgodnjega pojava peronospore. Padavin je bilo od maja do konec septembra nekaj nad 370 mm oziroma v povprečju nekaj več kot 70 l na mesec. Rezultati tega poskusa so obsežneje obdelani v diplomskem delu (Makovec 2005). V letih 2006 in 2007 so na Univerzitetnem centru Meranovo potekale raziskave o vplivu defoliacije in dozorelosti grozdja na kakovost vina modrega pinota. V letu 2006 je bil poskus opravljen s tremi obravnavanji, in sicer kontrola, defoliacija v času polnega cvetenja in defoliacija tri tedne po cvetenju v treh ponovitvah (30 trsov v ponovitvi). V letu 2007 je poskus obsegal defoliacijo in čas trgatve. V tem letu je bil poskus postavljen po metodi naključnih blokov s štirimi obravnavanji, in sicer defoliacija v primerjavi s kontrolo in dva roka trgatve (12.9. in 24.9. 2007), v treh ponovitvah (30 trsov v ponovitvi). V obeh letih so se raziskave nadaljevale z vinifikacijami. Rezultati so bili statistično obdelani s programom SPSS 15.0 (Anova, p = 0,05).

Raziskave pri sorti modri pinot

Spremljanje dozorevanja grozdja pri sorti modri pinot Spremljanje dozorevanja grozdja pri različnih sortah in na različnih lokacijah v vinorodni deželi Podravje poteka od leta 1980. Modri pinot je sorta, ki je bila zadnja vključena v spremljanje dozorevanja grozdja, in to leta 1997. Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor ima od resornega ministrstva (MKGP RS) pooblastilo za tako spremljanje dozorevanja grozdja in na njeni podlagi izdaja strokovna mnenja upravnim enotam za določitev roka trgatve oziroma za izdajo odločb za roke trgatev za posamezne sorte.

Pri tem spremljajo vsebnost sladkorja, vsebnost skupnih titracijskih kislin in od leta 1992 naprej tudi maso 100 jagod. Ti podatki so za sorto modri pinot predstavljeni v grafikonih 1, 2 in 3, vse za obdobje od leta 1997 do 2008. Iz grafikon 1 je razvidno, da sta bila v zadnjih desetih letih zabeležena dva izrazito zgodnja letnika (2000, 2003), najverjetneje predvsem kot posledica suše. V teh dveh letih je bil določen kot rok trgatve za sorto modri pinot prve dni v septembru.

Grafikon 1: Povprečna vsebnost sladkorja (oOe) in priporočen rok trgatve (število dni po 1. septembru) pri sorti modri pinot v obdobju od leta 1997 do 2008 (Vir podatkov: Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor).

Modri pinot - kralj rdečih vin Pri modrem pinotu se kaže rahla tendenca zgodnejšega dozorevanja grozdja, kar je mogoče pripisati tudi klimatskim spremembam. Tako trditev je potrebno postaviti zelo previdno ali vsaj z zadržkom, saj je bilo v tem relativno kratkem obdobju zabeleženo tudi nekaj poznejših letnikov (najpoznejši letnik 2004). Poleg tega je bila v zadnjih letih opažena rahla tendenca dviganja skupnih titracijskih kislin (grafikon 2). Kljub vsemu pa se čas dozorelosti grozdja pri sorti modri pinot pomika s tretje v drugo dekado septembra.

Masa 100 jagod samo v letu 2005 (grafikon 3) odstopa od povprečja, v ostalih letih pa se giblje med 150 in 160 g. V letu 2007 je bila vsebnost sladkorja nad 84 oOe (meja za vrhunsko vino) pri sorti modri pinot na lokaciji Meranovo dosežena 12. septembra (grafikon 4). Izmerjena vsebnost skupnih titracijskih kislin je nekoliko višja od večletnega povprečja, ki pa se v tem primeru kaže kot specifičnost omenjene lege.

Grafikon 2: Povprečna vsebnost sladkorja (oOe) in skupnih titracijskih kislin v g/l pri sorti modri pinot v obdobju od leta 1997 do 2008 (Vir podatkov: Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor).

Raziskave pri sorti modri pinot

Grafikon 3: PovpreÄ?na masa 100 jagod v g in vsebnost skupnih titracijskih kislin v g/l pri sorti modri pinot v obdobju od leta 1997 do 2008 (Vir podatkov: Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor).

Grafikon 4: Spremljanje dozorevanja grozdja sorte modri pinot (poskus z defoliacijo) pri klonu Mf na UC Meranovo v letu 2007.

Modri pinot - kralj rdečih vin

Pridelek in redčenje grozdja pri sorti modri pinot V raziskavi o vplivu defoliacije in redčenja grozdja so bili v letu 1999 pri redčenju grozdja v povprečju odstranjeni trije grozdi na trs (grafikon 5), kar je predstavljalo slabih 700 g/trto, vendar je potrebno ob tem upoštevati, da so v tej masi zajeti tudi priveski grozdov. To potrjuje manjša povprečna masa grozdov (grafikon 6) pri varianti z redčenjem grozdja, saj je bila povprečna masa grozdov manjša za nekaj več kot 25 g. V primeru, da priveski pri redčenju niso odstranjeni, lahko pričakujemo, da bo masa grozdov pri tej varianti večja v primerjavi z nerazredčeno.

Ob trgatvi je bilo na trsih z razredčenim grozdjem v povprečju skoraj 1 kg manj grozdja na trs kot pri nerazredčenem. Iz povprečne mase grozdov (grafikon 6) in razlike v masi grozdja na trs (grafikon 7) lahko ugotovimo, da so odstranjeni priveski predstavljali polovico te razlike ob trgatvi. Pri ročnem redčenju grozdja obstajajo tri možnosti, in sicer odstranjevanje tretjih grozdov na mladiki, odstranjevanje priveskov, ki so pri modrem pinotu prisotni predvsem pri klonih z večjimi grozdi, in krajšanje grozdov, prav tako pri klonih z velikimi grozdi.

Grafikon 5: Povprečno število grozdov na trs pri sorti modri pinot (klon Mf) ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih v letu 1999 na lokaciji Juršinci (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij).

Raziskave pri sorti modri pinot

Grafikon 6: Povprečna masa grozdov v g pri sorti modri pinot (klon Mf) ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih v letu 1999 na lokaciji Juršinci (K- kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij).

Grafikon 7: Povprečna masa grozdja v kg/trs pri sorti modri pinot (klon Mf) ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih v letu 1999 na lokaciji Juršinci (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij).

Modri pinot - kralj rdečih vin Krajšanje grozdov pride v poštev samo pri vinih najvišje kakovosti in obenem tudi najvišjega cenovnega razreda, saj je le na ta način mogoče pokriti stroške dela, ki za krajšanje grozdov znašajo vsaj 60 delovnih ur na ha. Znano je, da je vsebnost sladkorja v korelaciji z maso grozdja na trs. Razlike, ki so se pokazale v letu 1999 med variantami pri redčenju grozdja, lahko sprejmemo z veliko verjetnostjo, saj je bil pri vseh variantah pridelek grozdja okrog 2 kg/trs.

Na osnovi tega lahko sklepamo, da so razlike v vsebnosti sladkorja nastale zaradi posameznih obravnavanj (grafikon 8). Vsebnost sladkorja pri kontroli je bila od 3 do 7 oOe manjša kot pri ostalih obravnavanjih. V primerjavi z obravnavanjem DK, kjer je bila opravljena samo defoliacija, je bila vsebnost sladkorja manjša za 5 oOe, vsebnost skupnih titracijskih kislin pa večja za 0.6 g/l (grafikon 8).

Grafikon 8: Povprečna masa grozdja na trs ter vsebnost sladkorja in skupnih titracijskih kislin pri sorti modri pinot (klon Mf) z razredčenim grozdjem ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij) v letu 1999 na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Raziskave pri sorti modri pinot

Defoliacija – odstranjevanje listov v predelu grozdja Defoliacija je bila v zadnjih desetih letih vedno praviloma vključena v naše raziskave o modrem pinotu. Poskušali smo ugotoviti, kdaj je primeren čas odstranjevanja listov v predelu grozdja in koliko ter kako vpliva na pridelek in kemijsko sestavo grozdja.

V letu 2003 je bila v Zg. Koreni povprečna masa grozdja od 1350 do 1840 g/trs, in sicer najmanjša pri defoliaciji na obeh straneh vrste tako v času cvetenja kot tri tedne po cvetenju (preglednica 6).

Preglednica 6: Vpliv defoliacije na pridelek grozdja in kemijsko sestavo grozdnega soka pri sorti modri pinot (klon Mf) v letu 2003 na lokaciji Zg. Korena. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. Parameter

Defoliacija cvetenje Senčna stran

Obe strani

Defoliacija tri tedne po cvetenju Senčna stran

Kontrola

Obe strani

Masa grozdja na trs v g

1656ab

1422b

1836a

1353b

1707a

Število jagod na grozd

92b

91b

111a

115a

113a

Masa grozda v g

138b

154b

167ab

174ab

198a

Masa jagode v g

1,50b

1,69ab

1,52b

1,51b

1,75a

Vsebnost slad. Oe 96,7

91,2

90,7

89,7

Skupne kisline g/l

6,85ab

7,17a

6,27b

7,0a

6,05b

Modri pinot - kralj rdečih vin To potrjuje tudi povprečna masa grozdov, predvsem pri defoliaciji v času polnega cvetenja. V tej razvojni fazi modrega pinota, tj. klona Mf, je defoliacija negativno vplivala na oploditev in razvoj jagod, saj je bilo pri defoliaciji v polnem cvetenju v povprečju za četrtino manj jagod na grozd, masa grozdov pa je bila v primerjavi z ostalimi obravnavanji manjša za več kot tretjino. K tako velikim razlikam v tem letu so prispevale tudi vremenske razmere (suša); zaradi visokih temperatur in velikega pomanjkanja vode že v času cvetenja je bilo dihanje listov intenzivnejše (manjša neto asimiliacija). V takih razmerah je zmanjšanje listne površine (defoliacija) še dodatno zmanjšalo dotok asimilatov do socvetij (kabrnkov). Posledica tega je manjše število oplojenih cvetov (osipanje) oziroma v končni fazi manjše število jagod na grozd. V omenjenem letu je tudi temperatura zraka pod listi večkrat presegla 30 oC, in razgradnja jabolčne kisline v jagodah je bila večja. To potrjujejo manjše razlike v vsebnosti skupnih titracijskih kislin, kot je bilo ugotovljeno v nekaterih drugih raziskavah, vendar so se kljub temu pokazale podobne zakonitosti. Pri vsebnosti sladkorja razlik ni bilo mogoče statistično potrditi, vendar je bil v letu 2003 položaj nekoliko drugačen kot v ostalih letih.

V primerjavi s kontrolo se kaže trend manjše vsebnosti sladkorja ob defoliaciji, razen pri defoliaciji v cvetenju samo na senčni strani vrste. Tudi to je posledica višjih temperatur, saj so bile jagode zaradi defoliacije bolj pregrete. V jagodah je bila manjša akumulacija sladkorja zaradi manjšega dotoka asimilatov (odstranjeni listi) in bolj intenzivnega dihanja jagod. Iz tega lahko zaključimo, da v takih razmerah, kot so bile v letu 2003, ni priporočljivo odstranjevanje listov v predelu grozdja v času cvetenja, ampak šele po oploditvi.

Raziskave pri sorti modri pinot Vpliv temperature in osvetlitve na kemijsko sestavo grozdja pri modrem pinotu Na vsebnost kislin v grozdju v veliki meri vpliva temperatura. Pri višjih temperaturah je večja razgradnja jabolčne kisline, pri visokih pa tudi vinske. Zato je pomembno, da so grozdi modrega pinota v naših razmerah neposredno osvetljeni, saj se v tem primeru temperatura jagod poveča (grafikon 9) in razgradnja (predvsem) jabolčne kisline je večja. S tem ne vplivamo samo na zmanjšanje skupnih kislin, ampak tudi na boljše razmerje med kislinami (manj jabolčne kisline)

in na večjo vsebnost barvil v jagodni kožici.Vpliv defoliacije na temperaturo jagod iz poskusa v letu 2004 je podrobneje prikazan tudi v grafikonu 10. Iz omenjenega grafikona razberemo, da je bila najvišja temperatura jagod pri obravnavanjih, ko so bili listi odstranjeni na obeh straneh vrste (slika 34), tudi na zunanji strani grozdov na sončni strani vrste. V jagodah, kjer so bili listi odstranjeni na obeh straneh vrste v času cvetenja (DC2) ali tri tedne po cvetenju (D32), je bila največja vsebnost sladkorja (grafikon 11). Nevarnost, ki pri tem obstaja, so sončne opekline na jagodah (slika 35), zato je v takih primerih defoliacijo bolje izvesti že v času polnega cvetenja.

Grafikon 9: Povprečna temperatura jagod, na sončni in senčni strani grozda, pri defoliiranih in nedefoliiranih trsih, 6. septembra 1999, na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Modri pinot - kralj rdečih vin

Raziskave pri sorti modri pinot

Slika 34: Modri pinot, obojestranska defoliacija tri tedne po polnem cvetenju (D32) v letu 2004, lokacija Jeruzalem

Slika 35: Sončni ožigi na grozdju Jagode, ki so bile pokrite z listi, so v vseh primerih imele nižjo temperaturo od zraka, v letu 2004 v povprečju za 1,7 o C. Velike razlike so bile v vsebnosti kislin, saj je bila le-ta pri kontrolnih

trtah večja za več kot 3g/l kot pri trtah z defoliacijo tri tedne po cvetenju in za okrog 2g/l večja kot pri tistih z defoliacijo v času polnega cvetenja (grafikon 12). Vsebnost skupnih kislin je bila večja tudi v primeru defoliacije v času cvetenja kot pri defoliaciji tri tedne po cvetenju. To lahko pojasnimo s tem, da so po defoliaciji v času polnega cvetenja zgornji listi ponovno delno prekrili grozdje, temperatura jagod je bila nekoliko nižja in padec vsebnosti kislin je bil nekoliko manjši kot pri defoliaciji tri tedne po cvetenju. To potrjujejo tudi rezultati poskusa na lokaciji Juršinci v letu 2005 (grafikon 13) in do neke mere tudi na lokaciji Meranovo v letu 2006 (grafikon 14).

Modri pinot - kralj rdečih vin

Grafikon 11: Povprečna vsebnost sladkorja (°Oe) v grozdnem soku glede na čas defoliacije (cvetenje; tri tedne po cvetenju) in intenzivnost defoliacije (ena stran vrste; obe strani vrste) v letu 2004 na lokaciji Jeruzalem. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Grafikom 12: Povprečna vsebnost skupnih titracijskih kislin v g/l v grozdnem soku pri sorti modri pinot (klon Mf) glede na čas defoliacije (cvetenje; tri tedne po cvetenju) in intenzivnost defoliacije (ena stran vrste; obe strani vrste) v letu 2004 na lokaciji Jeruzalem. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Raziskave pri sorti modri pinot

Grafikon 13: Vsebnost sladkorja, skupnih kislin in jabolčne kisline v grozdnem soku glede na osvetlitev jagod pri sorti modri pinot klon Mf na lokaciji Juršinci v letu 2005.

Grafikon 14: Vsebnost skupnih kislin in jabolčne kisline v vinu modrega pinota (klon Mf) pred biološkim razkisom na UC Meranovo v letu 2006 (K – kontrola, DC – defoliacija v cvetenju, D3 – defoliacija 3 tedne po cvetenje). Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Modri pinot - kralj rdečih vin Končna ugotovitev je, da ima defoliacija pri modrem pinotu v času cvetenja manjši vpliv na zmanjšanje skupnih kislin, vendar pozitivno vpliva na učvrstitev jagodne kožice; jagode so manj občutljive za sončne ožige in botritis. Za kakovost rdečega vina je izredno pomemben tudi rok trgatve, vendar ga v naših razmerah lahko odmikamo na poznejši termin samo pri klonih z nezbitimi grozdi, ki so manj občutljivi na botritis. V letu 2007 je bila vsebnost sladkorja v drugem roku trgatve (24.9.), tj. 12 dni po napovedanem roku za trgatev, večja za 8 oOe.

Razlike v vsebnosti sladkorja med grozdjem z opravljeno defoliacijo in kontrolno skupino v posameznem roku trgatve niso bile statistično značilne. Večji vpliv na vsebnost skupnih titracijskih kislin v grozdnem soku je imela defoliacija, in to šele, ko je bilo grozdje nekoliko prezrelo (24.9.). Samo v tem primeru je vsebnost skupnih kislin padla pod 10 g/l (grafikon 15). Ker je bil v omenjen poskus vključen klon Mf z nezbitimi grozdi, je bilo grozdje ob trgatvi brez gnilobe. Po biološkem razkisu je bila razlika v vsebnosti skupnih kislin, mlečne kisline in pH vrednosti samo med rokoma trgatve (grafikon 16 in 17).

Grafikon 15: Vpliv defoliacije (D) v primerjavi s kontrolo (K) v dveh rokih trgatve (T1 = 12. 9.; T2 = 24. 9.) na maso grozdja v kg/trs, vsebnost skupnih titracijskih kislin in sladkorja pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007. Meritve za vsako obravnavanje so bile opravljene na 15 trsih. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Raziskave pri sorti modri pinot

Grafikon 16: Vsebnost skupnih titracijskih kislin in pH vina po biološkem razkisu glede na čas trgatve (T1 = 12 .9.; T2 = 24. 9.) in defoliacijo (D) v primerjavi s kontrolo (K) pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Grafikon 17: Vsebnost jabolčne kisline pred biološkim razkisom in mlečne kisline po biološkem razkisu glede na čas trgatve (T1 = 12. 9.; T2 = 24. 9.) in defoliacijo (D) v primerjavi s kontrolo (K) pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Modri pinot - kralj rdečih vin Kakovost rdečega vina ni odvisna samo od vsebnosti sladkorja in skupnih kislin, ampak tudi od vsebnosti skupnih fenolov. Ti so v grozdju, predvsem antociani (rdeča barvila), pogojeni že z genetskimi lastnostmi sorte. Večina teh barvil je v jagodni kožici (nekatere sorte jih imajo tudi v soku), modri pinot pa je sorta, ki ima teh barvil najmanj. Zato je za modri pinot izredno pomembno, da so trsi primerno bujni in da je njihovo grozdje tudi dobro osvetljeno. Oboje vpliva na boljšo obarvanost jagod in poznejšo barvo vina. Grozdje z bujnih trsov modrega pinota ima manjšo vsebnost sladkorja in večjo vsebnost skupnih kislin. Grozdje s srednje bujnih trsov ima večjo vsebnost antocianov kot grozdje šibko in bujno rastočih. Vino šibkeje rastočih trsov modrega pinota ima večjo vsebnost trpkih snovi. Število pečk v jagodi, skupni tanini v mesu jagode in tanini v jagodni kožici pa pozitivno vplivajo na senzorično oceno vina, so ugotovili Cortell in sod. (2007a, b, 2008). Koncentracija antocianov je v veliki meri odvisna od sorte, letnika oz. temperature, od roka trgatve (Fournand 2006, Cortell 2006, Fang in Qian 2006, Mori 2007, Mane in sod. 2007) ter tudi od tega, s katere strani vrste je grozdje in s katere strani grozda so jagode osvetljene (sončna stran, senčna stran) in od direktne osvetlitve grozdja (smer vrst, defoliacija). Če primerjamo letnika 2003 in 2004, vidimo, da je bila vsebnost antocianov večja v rdečih vinih modrega pinota letnika 2003.

Grozdje je zaradi visokih poletnih temperatur in velikega števila sončnih ur (boljša osvetlitev) dozorelo že 2. septembra, v letu 2004 pa še le 10. oktobra. Na sončni strani vrst so grozdi bolje obarvani, tako tudi jagode na grozdu. Zato je v slabih letnikih za vrhunsko kakovost vina potrebno izvesti selektivno trgatev, in sicer potrgamo grozdje samo na sončni strani vrste. Grozdje s senčne strani pa lahko uporabimo za nižjo kategorijo rdečega vina, za roze ali ga brez maceracije predelamo v belo vino (t. i. bela trgatev) ali pa ga uporabimo kot osnovno vino za penine. V takem primeru seveda ni mogoče izvesti strojnega obiranja grozdja. Na vsebnost skupnih fenolov vpliva tudi neposredna osvetlitev jagod. V letu 2007 je bilo ugotovljeno, da je pri defoliiranih trsih (listje odstranjeno v predelu grozdja) vsebnost skupnih fenolov večja, kar se odraža tudi na barvi vina (grafikon 18 in slika 36). V primeru, ko je bilo grozdje dalj časa na trsih, to pa je v naših razmerah mogoče samo pri klonih z nezbitimi grozdi, je bila vsebnost skupnega ekstrakta večja za več kot 2 g/l. Tudi odbijajoča se svetloba vpliva na boljšo obarvanost grozdja, npr. pri svetlejših tleh. Vpliv posredne osvetlitve grozdja so v letih od 2004 do 2007 proučevali na poskusni postaji Jazbina Agronomske fakultete v Zagrebu. Preizkušali so pokrivanje tal z refleksno folijo za povečanje osvetlitve grozdja pri sorti modri pinot.

Raziskave pri sorti modri pinot

Grafikon 18: Vsebnost skupnih fenolov (mg/l) in ekstrakta brez sladkorja (g/l) v vinu po bioloĹĄkem razkisu glede na Ä?as trgatve (T1 = 12.9.; T2 = 24.9.) in defoliacijo (D) v primerjavi s kontrolo (K) pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007.

Slika 36: Vpliv defoliacije na barvo vina (levo kontola, desno defolacija) na UC Meranovo v letu 2007.

Modri pinot - kralj rdečih vin

Občutljivost modrega pinota za bolezni

Ugotovili so, da je bila v vseh letih večja vsebnost sladkorja tam, kjer so uporabili folijo, skupne kisline pa so bile manjše. Zelo velike razlike so bile v vsebnosti antocianov, ki je bila večja v grozdju, kjer so bila tla pokrita s folijo, in sicer od 10 do 45 % odvisno od letnika (preglednica 7).

Modri pinot je sorta, ki je za peronosporo in oidij občutljiva tako kot ostale sorte evropskega porekla. Nekoliko bolj je občutljiva za botritis, ki je pogosto posledica pokanja in izrinjanja jagod, predvsem pri klonih z zelo zbitimi grozdi. V literaturi lahko zasledimo, da se pri tej sorti pogosteje pojavljajo tudi virus zvijanja listov, trsna rumenica (slika 37), ki jo povzročajo fitoplazme, ter v zadnjem času tudi sušenje pecljevine in venenje grozdja kot fiziološki motnji. Modri pinot kot rdeča sorta privablja tudi ptice, ki v relativno kratkem času naredijo veliko škodo, kakršna pri pridelku lahko preseže škodo toče.

Moreno in sod. (2008) pa so ugotovili, da se pri dehidraciji grozdja (sušenju) količina antocianov ne spreminja, je pa večja vsebnost terpenov, Castellarrin in sod. (2007) pa ugotavljajo, da pri pomanjkanju vode v času trgatve vsebnost antocianov naraste za 37-57 %.

Preglednica 7: Vsebnost sladkorja, skupnih titracijskih kislin v g/l in antocianov v mg/l pri sorti modri pinot v letih 2004, 2005, 2006 na posestvu Jazbina (vir: Poskusni vinogradniško vinarski center Jazbina, Agronomska fakulteta Zagreb) Parameter Sladkor °Oe Skupne kisline g/l Dpg mg/l Ptg mg/l Png mg/l Mvg mg/l Skupaj mg/l

2004 Kontrola 93,9

Folija 100,3

2005 Kontrola Folija 87,1 91,3

2006 Kontrola 111,0

Folija 118,5

8,7

8,0

8,3

8,1

11,9

11,3

2,2 6,3 15,5 137,5

5,1 8,3 24,5 188,8

1,7 2,5 23,5 118,5

1,4 3,5 30,0 126,5

0,8 n.d. 12,0 130,5

1,5 0,5 17,5 144,0

161,5

226,7

146,2

161,4

143,3

163,5

Dpg, Ptg, Png, Mvg: delfinidin, petunidin, peonidin in malvidin-3-monoglucosid

Raziskave pri sorti modri pinot

Slika 37: Trsna rumenica pri sorti modri pinot Zato so v Nemčiji začeli razvijati mreže proti toči, ki so nameščene neposredno na listno steno in ščitijo trse pred točo, v veliki meri pa tudi pred pticami. Po potrebi je mrežo mogoče enostavno zviti (slika 38).

Stopnja napadenosti grozdja s sivo grozdno plesnijo Rezultati poskusov v letih od 1999 do 2004 nam zelo nazorno prikazujejo občutljivost modrega pinota za botritis. V vsem poskusnem obdobju se je pokazala bistveno večja občutljivost pri klonu 2/45, ki ima zbite grozde, kot pri klonu Mf z rahlimi grozdi.

Velike razlike so tudi med posameznimi letniki, od katerih najbolj izstopa leto 1999 z visoko stopnjo napadenosti grozdja z botritisom tudi pri klonu Mf. Vzrok zato je bila nadpovprečna količina padavin v obdobju od maja do konca septembra, ki je močno presegala dolgoletno povprečje. Popolno nasprotje leta 1999 je bilo leto 2003, ki je bilo najbolj sušno v zadnjih desetih letih. V tem letu pri klonu Mf ni bilo napadenosti grozdja z botritisom, pri klonu 2/45 pa 5 % (grafikon 19). Ob tem je potrebno posebej izpostaviti, da v poskusu niso bila uporabljena sredstva za varstvo vinske trte pred botritisom. V letu 1999 so bile velike razlike v stopnji napadenosti z botritisom tudi ob različnih agrotehničnih ukrepih.

Modri pinot - kralj rdečih vin

Slika 38: Mreža proti toči, ki jo po potrebi lahko enostavno zvijemo

Grafikon 19: Povprečni odstotek napada sive grozdne plesni pri sorti modri pinot (klona Mf in 2/45) v letih od 1999 do 2004 na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Raziskave pri sorti modri pinot Ti ukrepi so bili: redčenje grozdja, odstranjevanje listov v predelu grozdja (defoliacija), varstvo s sredstvi proti botritisu in foliarno gnojenje s kalcijem, da bi povečali čvrstost jagodne kožice. Stopnja napadenosti grozdja z botritisom pri klonu Mf se je v tem letu ob defoliaciji prepolovila (grafikon 20). V primeru, ko smo uporabili ob defoliaciji še botriticid, je bila stopnja napadenosti z botritisom okrog 25 %, pri kontrolni skupini pa nad 50 %.

Z redčenjem grozdja in foliarnim gnojenjem s kalcijem ni bil dosežen bistveno manjši pojav botritisa. Razlika v stopnji napadenosti grozdja z botritisom med defoliacijo in defoliacijo z uporabo botriticida je bila je bila samo 10 %. Iz tega sledi, da je defoliacija pri sorti modri pinot izredno pomemben ampelotehnični ukrep, ki povečuje zračnost listne stene in s tem zmanjšuje napad botritisa. Učinek tega je posebej izražen v podobnih letih, kot je bilo leto 1999, ko je bil poskus izveden.

Grafikon 20: Povprečni odstotek napada sive grozdne plesni pri sorti modri pinot (klon Mf) pri različnih obravnavanjih (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, Dca – defoliacija, kalcij) in redčenju grozdja v letu 1999 na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05.

Modri pinot - kralj rdečih vin Venenje grozdja in sušenje pecljevine pri sorti modri pinot Prvo, kar moramo v zvezi z venenjem grozdja izpostaviti, je, da ga ne smemo zamenjati s sušenjem pecljevine. Pri sušenju peclejvine se na posameznih delih pecljevine pojavijo nekroze in pecljevina se v končni fazi posuši. Vzrok je pomanjkanje magnezija oziroma antagonizem med kalijem in magnezijem ter dušikom in magnezijem. Pri venenju grozdja pa so grozdi prizadeti na začetku zorenja, pogosto nabreklost jagode upade, preden to opazimo, čeprav se na otip že da ugotoviti. Tipična znamenja za venenje so: • jagode venijo na celem grozdu ali posameznih delih, pogosto na vrhu grozda in zaostajajo v rasti • grozd zaostaja v dozorevanju (slabo obarvanje, male jagode, rjavo rdeče barve) • nenadna izguba turgurja (lahko ves čas zorenja), končno jagode ovenijo • jagode so brez okusa, kisle, grenke, zgrbančene, imajo t. i. medicinski okus (grozdje je normalno razvito) in ne odpadejo • rodna mladika ima lahko popolnoma zdrav in ovel grozd (slika 39) • oveli grozdi so pogosto na Slika 39: Venenje grozdja pri sorti modri nedozorelih (hiravih) mladikah pinot v letu 2008 (zgornji grozd je ovel, (slika 40) spodnji normalno razvit)

100

Raziskave pri sorti modri pinot • pri močnem pojavu se obarvajo listi na posameznih mladikah, nekroze so med žilami, pri rdečih sortah obdane z rdečim robom; podobna znamenja ima ESCA, zato se lahko hitro zamenja s tem pojavom • na pecljevini ni zunanjih nekroz kot pri sušenju pecljevine. Že v času dozorevanja grozdja lahko ugotovimo, da je kopičenje sladkorja v takih grozdih bistveno počasnejše in se lahko na določeni stopnji celo ustavi.

Tudi normalno razvite jagode istega grozda imajo nižjo vsebnost sladkorja. V letu 2008 smo analizirali ovele grozde modrega pinota (klon 2/45), ki ima zbite grozde. Ugotovili smo, da je bila vsebnost sladkorja za polovico manjša v takih grozdih oziroma jagodah, in to v primeru, ko sta bila oba grozda na mladiki ovela, ko je bil ovel samo en grozd, drugi pa normalno razvit ter ko je bil samo en grozd na mladiki in tudi ta ovel (grafikon 21). Tako grozdje v nobenem primeru ni primerno za predelavo.

Slika 40: Venenje grozdja pri sorti modri pinot v letu 2008 (levo začetek venenja, v sredini normalno razvit grozd, desno močno ovel grozd)

101

Modri pinot - kralj rdečih vin Strokovnjaki so ugotovili, da je pri zdravih grozdih v kožici, semenu in mesu več kalija kot pri ovelih. Vzrok je pomanjkanje kalija, predvsem v vinogradih, kjer je to pomanjkanje večletno, in to v spodnjem horizontu tal. V takem primeru je nujno opraviti analizo tal tudi na večji globini. Pojavi se pri neustreznem razmerju K : Mg (pod 1,7 : 1), ko je v tleh veliko magnezija, včasih tudi več kot kalija (Wunderer in sod. 2003).

Vzrok je lahko tudi suša (otežen sprejem hranil), visoke maksimalne temperature v času dozorevanja ali pa prenizke temperature (pod 10 oC), povečane količine ozona tik nad tlemi, trajno veliki pridelki (posledica česar je manjši potencial založnih snovi v trsu), bujnost, velikost grozda in preveč vode v tleh (predvsem v težkih tleh). Pojav je bolj pogost pri podlagi SO4, ker je občutljiva za stres zaradi suše in ima manjšo sposobnost sprejema magnezija.

Grafikon 21: Vsebnost sladkorja in skupnih kislin pri sorti mori pinot (klon 2/45) v normalno razvitih in ovelih grozdih v letu 2008 na lokaciji Juršinci.

102

Raziskave pri sorti modri pinot Ovelosti grozdja je manj, če je razmerje K : Mg v tleh okrog 2-3:1, v listih pa od 3.5-7:1. V letu 2008 smo analizirali ovele grozde in ugotovili, da je v teh grozdih v pecljevini bistveno manj kalija kot v normalnih grozdih, magnezija pa več.

V mesu jagod in jagodnih kožicah je bilo nekoliko več kalija in magnezija pri ovelih grozdih, vendar je bila razlika manjša od 10 % (grafikon 22). Za boljše poznavanje tega problema bo v bodoče potrebno narediti še več raziskav in analiz.

Grafikon 22: Vsebnost kalija, fosforja in magnezija v pecljevini ter mesu in jagodnih kožicah (sušene pri 60 oC do konstantne teže) v ovelih in normalno razvitih grozdih pri sorti modri pinot (klon 2/45) v letu 2008 na lokaciji Juršinci.

103

Modri pinot - kralj rdečih vin Literatura

Castellarin S.D., Pfeiffer A., Sivilotti P., Degan M., Peterlunger E., Di Gaspero G. Transcriptional regulation of anthocyanin biosynthesis in ripening fruits of grapevine under seasonal water deficit. Plant cell and environment 2007;30(11):1381-1399. Cortell J.M., Kennedy J.A. Effect of shading on accumulation of flavonoid compounds in (Vitis vinifera L.) pinot noir fruit and extraction in a model system. Journal of agricultural and food chemistry 2006;54 (22):8510-8520. Cortell J.M., Halbleib M., Gallagher A.V., Righetti T.L., Kennedy J.A. Influence of vine vigor on grape (Vitis vinifera L. cv. Pinot noir) anthocyanins. 1. Anthocyanin concentration and composition in fruit. Journal of agricultural and food chemistry 2007;55(16):6575-6584. Cortell J.M., Halbleib M., Gallagher A.V., Righetti T.L., Kennedy J.A. Influence of vine vigor on grape (Vitis vinifera L. Cv. Pinot noir) anthocyanins. 2. Anthocyanins and pigmented polymers in wine. Journal of agricultural and food chemistry 2007; 55(16):6585-6595. Cortell J.M., Sivertsen H.K., Kennedy J.A., Heymann H. Influence of vine vigor on pinot noir fruit composition, wine chemical analysis, and wine sensory attributes. Am. J. Enol. Vitic. 2008;59(1):1-10. Fang Y., Qian M.C. Quantification of selected aroma-active compounds in pinot noir wines from different grape maturities. Journal of agricultural and food chemistry 2006;54(22):8567-8573. Fournand D., Vicens A., Sidhoum L., Souquet J.M., Moutounet M., Cheynier V. Accumulation and extractability of grape skin tannins and anthocyanins at different advanced physiological stages. Journal of agricultural and food chemistry 2006:54 (19):7331-7338. Korošec P. Vpliv defoliacije vinske trte pri cv. ‛Modri pinot’ in ‛Traminec’ na pridelek grozdja. Diplomsko delo, Fakulteta za kmetijstvo, Maribor, 2005. Kozina B., Karoglan M., Jeromel A., Maslov L. Effect of grapevine solarization on the anthocyanins composition of pinot noir wines. VII. Alps-Adria Scientific Workshop, Stara Lesna, Slovakia 2008;46:1-4. Makovec Z. Vpliv defoliacije na temperaturo jagod pri nekaterih rdečih sortah. Diplomsko delo, Fakulteta za kmetijstvo, Maribor 2005. Mane C., Souquet J.M., Olle D., Verries C., Veran F., Mazerolles G., Cheynier V., Fulcrand H. Optimization of simultaneous flavanol, phenolic acid, and anthocyanin extraction from grapes using an experimental design: Application to the characterization of Champagne grape varieties, Journal of agricultural and food chemistry 2007;55(18):7224-7233. Moreno J.J., Cerpa-Calderon F., Cohen S.D., Fang Y., Qian M., Kennedy J.A. Effect of postharvest dehydration on the composition of pinot noir grapes (Vitis vinifera L.) and wine, Food chemistry 2008;109(4):755-762. Mori K., Goto-Yamamoto N., Kitayama M., Hashizume K. Effect of high temperature on anthocyanin composition and transcription of flavonoid hydroxylase genes in ‘Pinot noir’ grapes (Vitis vinifera). Journal of horticultural science & biotechnology 2007;82 (2):199-206. Mulec R. Vpliv defoliacije in redčenja grozdja na količino in kakovost pridelka pri cv. modri pinot, rumeni muškat in chardonnay. Diplomsko delo, Fakulteta za kmetijstvo, Maribor, 2002. Wunderer W., Fardossi A., Baumgarten A., Bauer K. Richtlinien für die sachgerechte Düngung im Weinbau. Fachbeirat für Bodenfruchtbarkeit und Bodenschutz beim Bundesministerium für Land-und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft 2003; 9-13.

104

Raziskave pri sorti modri pinot

Povzetek Modri pinot je zaradi širokega spektra klonov posebno primerna sorta za dobro diferenciacijo pridelave glede na potrebe tržišča in kakovost vina. Kljub širokemu naboru klonov modrega pinota je zelo težko dati splošno navodilo za izbiro primernega klona. V času zorenja glede kakovosti obstajajo razlike med kloni. Pred samo izbiro je potrebno dobro poznati posamezne lastnosti klonov in njihove zahteve v času pridelave, sicer pa mora vsak vinogradnik svoje potrebe uskladiti s specifičnimi lastnostmi in zahtevami, ki jih imajo posamezni kloni. Če je cilj pridelave vino modrega pinota osnovne ali srednje kakovosti ob istočasnem malem tveganju za botritis, bomo izbrali tipe klonov z manj zbitimi grozdi. Ti kloni ob veliki notranji kakovosti grozdja prinašajo tudi večji pridelek. Z ustreznim redčenjem oziroma zmanjšanjem pridelka lahko pri teh istih klonih dosežemo tudi visoko kakovost. Z vidika kakovosti so kloni z nezbitimi grozdi nujni, ker s »podaljšano notranjo zrelostjo« lahko dajo bolj polna vina. Tudi pokončno rastoči kloni lahko z zelo ustrezno zasnovo grozdja dosežejo veliko povečanje kakovosti v primerjavi s kompaktnimi kloni. Oba tipa klonov, z nezbitimi grozdi in pokončno rastoči, zaradi manjše okužbe z botritisom omogočata zanesljivo pridelavo kakovostnih vin modrega pinota. Zaradi tega je v povprečju več let pridelek pri teh klonih za 30 % večji in s tem v skladu je na voljo tudi večja ponudba kakovostnega rdečega

vina pri posameznem pridelovalcu. Prednost posameznih klonov je torej potrebno izkoristiti tudi z občutkom za oskrbo potrošnikov, saj naj bi bilo tržišče enakomerno oskrbovano, in to s čim bolj izenačeno kakovostjo. S tega stališča so alternativa t. i. pokončno rastoči tipi klonov, saj so manj zahtevni za posamezna opravila (pletev zalistnikov, privezovanje) in imajo prav tako zbite grozde, ki pa bolj prosto visijo in so v primerjavi s klasičnimi kloni manj občutljivi za botritis. Kloni z zbitimi grozdi dajejo zelo visoko kakovost, kar pa ob veliki občutljivosti teh klonov za botritis lahko zagotovimo le z zelo veliko vloženega dela, pa še to ne vsako leto. Pozorni moramo biti še na gnojenje. Glede na izkušnje s posameznimi kloni modrega pinota v naših razmerah lahko ugotovimo, da imajo tudi M-kloni z manj zbitim grozdom bolj pokončno rast in malo ter zelo slabo razvite zalistnike v predelu grozdja, seveda če smo dosegli uravnovešeno prehrano trt. To še posebej velja za dušik, saj so zaradi njegovih prevelikih količin kloni iz te skupine tudi v zelo ugodnih vremenskih razmerah močno podvrženi osipanju. V slabših vremenskih razmerah z dušikom pospešimo rast močnih oziroma premočnih zalistnikov na zgornji polovici mladik, na njih pa se razvije veliko število martinčkov, katerih masa je lahko večja od glavnih grozdov zaradi osipanja le-teh. Zato se ob odločitvi, da bomo posadili modri pinot ne smemo ozirati samo na izbiro klonov, ampak mora izbira klona sovpadati z ostalimi zahtevami sorte.

105

Zahvala Ob tej priložnosti se želim najprej zahvaliti vsem sodelavcem in študentom, ki so mi v preteklih desetih letih pomagali pri raziskovalnem delu pri sorti modri pinot, katerega vsebine so zajete v tej publikaciji. To so bili: mag. Borut Pulko, Peter Kramer in študenti Robert Mulec, Zvonko Makovec, Polona Korošec, Mateja Kapel in Klaudija Rauter. Zahvaljujem se tudi vsem vinogradnikom, ki so nam omogočili izvedbo poskusov na različnih lokacijah današnjega vinorodnega okoliša Štajerska Slovenija. Zahvala gre tudi inštitucijam predvsem pa kolegom iz njih, ki so prispevali posamezne rezultate raziskav in mi z lastnimi izkušnjami pomagali pri nastajanju vsebine, ki je pred vami. Med njimi so Rudolf Fox in njegovi sodelavci z vinogradniškega inštituta v Weinsbergu (Staatliche Lehr-und Versuchsanstalt für Wein-und Obstbau Weinsberg) v Nemčiji, mag. Anton Vodovnik, Tadeja Vodovnik-Plevnik in Leonida Gregorič s Kmetijsko gozdarskega zavoda v Mariboru ter Marko Karoglan, Ana Jeromel in Luna Maslov iz Agronomske Fakultete v Zagrebu z oddelka za vinogradništvo in vinarstvo. Posebej se zahvaljujem recenzentom, ki so s svojimi izkušnjami in napotki veliko pripomogli pri končnem oblikovanju vsebine in sicer prof. dr. Brnard Kozina iz Agronomske fakultete v Zagrebu, mag. Janez Valdhuber in doc. dr. Andrej Šušek poglavje, v katerem so vsebine o sodobnih metodah identifikacije sort, oba iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Zahvaljujem se tudi lektorju za slovenski jezik prof. dr. Bernardu Rajhu iz Pedagoške fakultete v Mariboru. Zahvaljujem se Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede in sponzorjem, ki so omogočili izdajo monografije. Avtor

Kazalo preglednic Preglednica 1: Sorodstvo pinotov .............................................................................24 Preglednica 2: Različni kloni sivega pinota iz selekcijskih centrov v Evropi ..........35 Preglednica 3: Različni kloni belega pinota iz selekcijskih centrov v Evropi ..........41 Preglednica 4: Različni tipi klonov modrega pinota iz selekcijskih centrov v Nemčiji...................................................................................................................67 Preglednica 5: Kloni modrega pinota iz selekcijskih centrov različnih vinogradniških držav.................................................................................................68 Preglednica 6: Vpliv defoliacije na pridelek grozdja in kemijsko sestavo grozdnega soka pri sorti modri pinot (klon Mf) v letu 2003 na lokaciji Zg. Korena. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. .......................................................................................85 Preglednica 7: Vsebnost sladkorja, skupnih titracijskih kislin v g/l in antocianov v mg/l pri sorti modri pinot v letih 2004, 2005, 2006 na posestvu Jazbina (vir: Poskusni vinogradniško vinarski center Jazbina, Agronomska fakulteta Zagreb) ................................................................................... 96

Kazalo grafikonov Grafikon 1: Povprečna vsebnost sladkorja (oOe) in priporočen rok trgatve (število dni po 1. septembru) pri sorti modri pinot v obdobju od leta 1997 do 2008 (Vir podatkov: Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor). .............................79 Grafikon 2: Povprečna vsebnost sladkorja (oOe) in skupnih titracijskih kislin v g/l pri sorti modri pinot v obdobju od leta 1997 do 2008 (Vir podatkov: Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor). ...........................................80 Grafikon 3: Povprečna masa 100 jagod v g in vsebnost skupnih titracijskih kislin v g/l pri sorti modri pinot v obdobju od leta 1997 do 2008 (Vir podatkov: Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor). ...........................................81 Grafikon 4: Spremljanje dozorevanja grozdja sorte modri pinot (poskus z defoliacijo) pri klonu Mf na UC Meranovo v letu 2007. .....................................81 Grafikon 5: Povprečno število grozdov na trs pri sorti modri pinot (klon Mf) ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih v letu 1999 na lokaciji Juršinci (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij). ......................82 Grafikon 6: Povprečna masa grozdov v g pri sorti modri pinot (klon Mf) ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih v letu 1999 na lokaciji Juršinci (K- kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij). ................................83 Grafikon 7: Povprečna masa grozdja v kg/trs pri sorti modri pinot (klon Mf) ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih v letu 1999 na lokaciji Juršinci (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij). ......................83 Grafikon 8: Povprečna masa grozdja na trs ter vsebnost sladkorja in skupnih titracijskih kislin pri sorti modri pinot (klon Mf) z razredčenim grozdjem ob različnih agro-in ampelotehničnih ukrepih (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, DCa – defoliacija, kalcij) v letu 1999 na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. .........84 Grafikon 9: Povprečna temperatura jagod, na sončni in senčni strani grozda, pri defoliiranih in nedefoliiranih trsih, 6. septembra 1999, na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ......................................................................................87

Grafikon 10: Povprečna temperatura jagod na sončni in senčni strani vrste in grozda sorte modri pinot (klon Mf) pri defoliiranih in nedefoliiranih trsih v letu 2004 na lokaciji Jeruzalem (Makovec 2005). ......................................88 Grafikon 11: Povprečna vsebnost sladkorja (°Oe) v grozdnem soku glede na čas defoliacije (cvetenje; tri tedne po cvetenju) in intenzivnost defoliacije (ena stran vrste; obe strani vrste) v letu 2004 na lokaciji Jeruzalem. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ......................................................................................90 Grafikom 12: Povprečna vsebnost skupnih titracijskih kislin v g/l v grozdnem soku pri sorti modri pinot (klon Mf) glede na čas defoliacije (cvetenje; tri tedne po cvetenju) in intenzivnost defoliacije (ena stran vrste; obe strani vrste) v letu 2004 na lokaciji Jeruzalem. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ...................90 Grafikon 13: Vsebnost sladkorja, skupnih kislin in jabolčne kisline v grozdnem soku glede na osvetlitev jagod pri sorti modri pinot klon Mf na lokaciji Juršinci v letu 2005. ...................................................................................91 Grafikon 14: Vsebnost skupnih kislin in jabolčne kisline v vinu modrega pinota (klon Mf) pred biološkim razkisom na UC Meranovo v letu 2006 ( K – kontrola, DC – defoliacija v cvetenju, D3 – defoliacija 3 tedne po cvetenje). Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. .......................................................................................91 Grafikon 15: Vpliv defoliacije (D) v primerjavi s kontrolo (K) v dveh rokih trgatve (T1 = 12. 9.; T2 = 24. 9.) na maso grozdja v kg/trs, vsebnost skupnih titracijskih kislin in sladkorja pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007. Meritve za vsako obravnavanje so bile opravljene na 15 trsih. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ...............................................................................92 Grafikon 16: Vsebnost skupnih titracijskih kislin in pH vina po biološkem razkisu glede na čas trgatve (T1 = 12 .9.; T2 = 24. 9.) in defoliacijo (D) v primerjavi s kontrolo (K) pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ...............................................................................93 Grafikon 17: Vsebnost jabolčne kisline pred biološkim razkisom in mlečne kisline po biološkem razkisu glede na čas trgatve (T1 = 12. 9.; T2 = 24. 9.) in defoliacijo (D) v primerjavi s kontrolo (K) pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ...................................93

Grafikon 18: Vsebnost skupnih fenolov (mg/l) in ekstrakta brez sladkorja (g/l) v vinu po biološkem razkisu glede na čas trgatve (T1 = 12.9.; T2 = 24.9.) in defoliacijo (D) v primerjavi s kontrolo (K) pri sorti modri pinot (klon Mf) na UC Meranovo v letu 2007. ...............................................................95 Grafikon 19: Povprečni odstotek napada sive grozdne plesni pri sorti modri pinot (klona Mf in 2/45) v letih od 1999 do 2004 na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ............................................................................................................98 Grafikon 20: Povprečni odstotek napada sive grozdne plesni pri sorti modri pinot (klon Mf) pri različnih obravnavanjih (K – kontrola, DK – defoliacija, kontrola, B – botriticid, DB – defoliacija, botriticid, Ca – kalcij, Dca – defoliacija, kalcij) in redčenju grozdja v letu 1999 na lokaciji Juršinci. Različne črke pomenijo statistično značilne razlike med obravnavanji pri p = 0,05. ......................................................................................99 Grafikon 21: Vsebnost sladkorja in skupnih kislin pri sorti mori pinot (klon 2/45) v normalno razvitih in ovelih grozdih v letu 2008 na lokaciji Juršinci. ................................................................................................................102 Grafikon 22: Vsebnost kalija, fosforja in magnezija v pecljevini ter mesu in jagodnih kožicah (sušene pri 60 oC do konstantne teže) v ovelih in normalno razvitih grozdih pri sorti modri pinot (klon 2/45) v letu 2008 na lokaciji Juršinci. ...................................................................................................103

Kazalo slik Slika 1: Modri pinot ....................................................................................................7 Slika 2: Vrh mladike modrega pinota .......................................................................12 Slika 3: List modrega pinota ....................................................................................12 Slika 4: Modri pinot z valjastim in zbitim grozdom ................................................13 Slika 5: Modri pinot z nezbitimi (rahlimi) grozdi.....................................................13 Slika 6: Sivi pinot z zelenimi (kot pri belem pinotu) in modrimi jagodami na istem grozdu .........................................................................................................29 Slika 7: Sivi pinot s tipično barvo jagod ...................................................................30 Slika 8: Sivi pinot z značilno barvo jagod in modrimi jagodami na istem grozdu ...30 Slika 9: Sivi pinot z značilno obarvanimi in modrimi grozdi ...................................31 Slika 10: Sivi pinot z značilno obarvanimi grozdi in grozdi kot pri belem pinotu ...31 Slika 11: Sivi pinot z belimi jagodami (mutacija najdena v Juršincih, vegetativno razmnoženi potomci posajeni na Meranovem) .....................................31 Slika 12 in 13: Različno obarvani deli jagod pri sivem pinotu (t. i. himere) ...........32 Slika 14: Sivi pinot z zbitim grozdom, pri katerem ima ena od jagod barvo kot jagode pri belem pinotu ............................................................................33 Slika 15: Sivi pinot z manj zbitim grozdom .............................................................34 Slika 16: Trs sorte beli pinot (levo) in chardonnay (desno) ......................................37 Slika 17: Mladika belega pinota ...............................................................................37 Slika 18: Mladika chardonnaya ................................................................................37 Slika 19: List sorte beli pinot z V-obliko glavnega sinusa ........................................38 Slika 20: List sorte chardonnay z značilnim glavnim sinusom in golimi listnimi žilami ............................................................................................38 Slika 21: Grozdi belega pinota..................................................................................39 Slika 22: Grozdi sorte chardonnay ...........................................................................39 Slika 23: Izrazito dlakav vrh mlade mladike sorte »črni rizling« ............................43 Slika 24: Grozd sorte »črni rizling« ..........................................................................43 Slika 25: Grozd sorte Samtrot ...................................................................................44 Slika 26 in 27: Izrinjene jagode in pojav botritisa ....................................................45

Slika 28: Modri pinot klon FR 52-86, klasični klon z zbitimi grozdi .......................54 Slika 29: Modri pinot klon Mf z rahlimi grozdi .......................................................56 Slika 30: Modri pinot klon Fr 12 L z rahlimi grozdi ................................................57 Slika 31: Modri pinot klon FR 13 L z rahlimi grozdi ...............................................57 Slika 32: Modri pinot klon A 2007 s srednje rahlimi grozdi.....................................58 Slika 33: Modri pinot klon FR 1801 z različno velikimi jagodami ..........................59 Slika 34: Modri pinot, obojestranska defoliacija tri tedne po polnem cvetenju (D32) v letu 2004, lokacija Jeruzalem .......................................................89 Slika 35: Sončni ožigi na grozdju .............................................................................89 Slika 36: Vpliv defoliacije na barvo vina (levo kontola, desno defolacija) na UC Meranovo v letu 2007. ...................................................................................95 Slika 37: Trsna rumenica pri sorti modri pinot .........................................................97 Slika 38: Mreža proti toči, ki jo po potrebi lahko enostavno zvijemo ......................98 Slika 39: Venenje grozdja pri sorti modri pinot v letu 2008 (zgornji grozd je ovel, spodnji normalno razvit) ............................................................................100 Slika 40: Venenje grozdja pri sorti modri pinot v letu 2008 (levo začetek venenja, v sredini normalno razvit grozd, desno močno ovel grozd) ........................101

Stvarno kazalo A

agrotehnični ukrep ............................. 6 Ahr.................................................... 15 Alzacija ............................................ 28 ampelograf ......................................... 5 ampelografija.................................... 21 ampelolog........................................... 9 ampelotehnika .................................. 15 analiza tal ....................................... 102 antociani ..................................... 16, 94 aperitiv ............................................. 34 arhitektura grozda ............................ 23 aroma ......................... 5, 18, 51, 55, 66 cvetna (vijolica, cvetni list, vrtnica) ................................... 18 hrast (vanilij, kokosov oreh, sladki les, hrast, dim, toast, smola) .................................... 18 sadna (češnja, gozdna jagoda, malina, robida, dozorel paradižnik, grenki mandeljni) .............................. 18 staranje (cedra, cigaretna škatlica) .................................. 18 tla (travniški kukmak, gobe, zemlja, kmečko dvorišče, usnje, meso, gomoljika) ......... 18 asimilati ............................................ 86 auxerrois........................................... 36

Baden ............................................... 34 bela trgatev (brez maceracije). ......... 14 beli pinot .............................. 23, 36, 40 kloni (D 205, D 209, D 212, ST 15, 20 Wm, 31 Wm, 33 Wm, 35 Wm, 37 Wm, 39 Wm, 52 Wm, 54 Wm, 88 Wm, 1 Gm, 2 Gm, 3 Gm, 5 Gm, 7 Gm, 10 Gm, 90 Gm,

N 80, N 81, 84 N, FR 70, FR 71, FR 72, FR 74, D55, D57, 54, 55, LB 16, LB 18, VCR 1, VCR 5, VCR 7 .......... 41 biološki razkis .................................. 17 bistrenje mošta ................................. 17 blanc de noirs ................................... 10 Blauburgunder...................................11 botritis ............... 13, 15, 16, 33, 34, 35, 43, 44, 45, 52, 53, 55, 59, 61, 62, 64, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 92, 96, 97, 105 Botritis cinerea........................... 34 zelena gniloba ............................ 33 žlahtna gniloba ........................... 34 brstenje ............................................. 13 brstna mutacija ................................. 23 bujnost ............................................ 102 Burgundija.......................................... 5 burgundski buket .............................. 14

cabernet sauvignon............................. 5 Chablis ............................................. 36 chardonnay ....................................... 36 cinsault ............................................. 46 Clävner ............................................. 10 Clevner ............................................. 36 Cote d'Or ............................................ 5 cvetenje ............................................ 13

Čile...... ............................................. 36 črni rizling .................................. 10, 42 kloni (We 108, We 266, We 271, We 273, We 292)........................ 44

De re rustica....................................... 9 defoliacija ..................... 54, 77, 78, 82, 83, 84, 86, 89, 91, 92, 94, 99 degeneracija ............................... 15, 34

dlačice ...................... 12, 24, 29, 40, 44 ščetinaste .................................... 12 DNK markerji metode (RAPD, RFLP, tehnika mikrosatelitov) .............. 22 Dôle..... ..............................................11 dozorelost ......................................... 51 dozorevanje grozdja ........................... 5 dušik.... ........................................... 100

habitus .............................................. 23 Helvenacia minor ............................... 5 himere ........................................ 29, 32 hirave mladike .................................. 16

izoencimi .......................................... 22 izrinjanje jagod........................... 45, 96

ekstrakcija ........................................ 17 ekstrakt ............................................. 34 enoletni les ....................................... 21 epidermalne celice ..................... 10, 29 epikatehini ........................................ 17 ESCA ............................................. 101

jabolčna kislina .......................... 86, 87 jagoda okrogla, ovalna .......................... 13 jagodna kožica ................................. 23 Južna Tirolska .................................. 15

kakovost ........................................... 15 kalcij................................................. 77 kalcijev karbonat ................................ 5 Kalifornija ........................................ 36 kalij..................................................100 katehini............................................. 17 klon............................................................ 5 kloroza.......................................... 6, 33 koeficient rodnosti............................ 25 krajšanje grozdov ............................. 84 kvasovke .......................................... 17

fenotip .............................................. 21 fitoplazme......................................... 96 foliarno gnojenje .............................. 77 fotosinteza ........................................ 16 Frühburgunder.................................. 26

gamay ................................................. 9 gen..... ............................................... 21 genetska variabilnost ........................ 21 genom............................................... 22 genotip.............................................. 21 genske mutacije .................................. 5 gniloba.............................................. 14 gnojenje .............................................. 6 gojitvena oblika.................................. 6 šparonska ................................... 33 gostota sajenja .................................. 14 gouais blanc ..................................... 46 Grauburgunder ................................. 34 grauer Burgunder ............................. 28 grozd zbit,valjast, nezbit (rahel) .......... 13

lega......................................................5 letnik................................................. 51 list okrogel, tridelen, petdelen, mehurjast.................................... 40 listna stena........................................ 52 listne reže ......................................... 16 listne žile .......................................... 12 listni rob ........................................... 12

maceracija .................................. 10, 17 magnezij ......................................... 100 Mariafeld .......................................... 16 markerji fenotipski ................................... 21 genski ......................................... 22 martinček.......................................... 52 masa jagod ....................................... 81 Meranovo .......... 77, 78, 80, 81, 89, 91, 92, 93, 95 meso jagode ..................................... 94 mladika............................................. 52 mlečna kislina .................................. 92 modri burgundec .............................. 12 modri pinot ...............5, 7, 9, 11, 15, 18, 23, 24, 51, 52, 54, 56, 57, 58, 59, 79, 82, 83, 84, 87, 88, 89, 90, 96, 98, 99, 104, 105 kloni (A 2107, AW 6/38, 2 Gm, 13 Gm, 15 Gm, 17 Gm, 18 Gm, 19 Gm, 20 Gm, 2-2 Gm, 2-6 Gm, 2-9 Gm, 20-13 Gm, 20-16 Gm, 20-19 Gm, 20-20 Gm, 1-1 Gm, 1-3 Gm, 1-6 Gm, 1-9 Gm, 1-11 Gm, 1-44 Gm, 1-47 Gm, 1-53 Gm, 1-58 Gm, 1-81 Gm, 1-84 Gm, 1-86 Gm) ................................. 68 kloni (5/6, Samtrot, F 105, F 105 S, F Classic, F Charisma, ST 173, 70 Wm, 82Wm, FR 12 L, FR 13L) .................. 69 kloni (FR 1401, FR 1402, FR 1404, FR 1601, FR 1602, FR 1603, FR 1604, FR 1701, FR 1702, FR 1705, FR 1801, FR 1802, FR 1803, FR 1904, FR 52-78, FR 52-86, FR 10, FR 11, We M 1, We M 171, We M 242, We M 819, We M 838, We M 847, We M 848, ) ..................... 70

kloni (113,114, 115, 162, 165 236, 292, 375, 386, 388) ........... 71 kloni (389, 459, 521, 583, 665 666, 667, 668, 743, 777, 779, 780, 792, 828, 829, 870, 871) ................................ 72 kloni (872, 927, 943, 112, 163, 164, 372, 373, 374, 460, 461, 462, 528, 617, 778, Lb4, Lb9, 2-45, M10-5, M III, 9-18, SMA 185, SMA 191, SMA 201, R 4, VCR 18, VCR 20, FPS 1, 2A, 4, 13, 17, 22, 23, 31, 32, 33) ........................................ 73 Möhrchen ......................................... 12 molekularna genetika ....................... 21 mošt... ............................................... 17 Müllerrebe ........................................ 42 mutacija .............................................. 6 mutant .............................................. 23

nabreklost jagode ........................... 100 Negrul ................................................ 9 neharmoničnost kislin ...................... 14 nekroza ........................................... 100 nematode Xiphinema index ........................ 23 neto asimiliacija ............................... 86 nukleotidi ......................................... 22

obarvanje jagod .................................. 6 obremenitev................................ 14, 16 obrezovanje ...................................... 16 odcedna tla ......................................... 5 odpornost.......................................... 21 odpornost na mraz .............................. 6 odstranitev listov (defoliacija) ......... 51 oidij ............................................... 33 okolje ............................................... 21 oksidacija ......................................... 17

okus.... ...................... 5, 18, 51, 65, 100 sočen, saden, sladek ................... 13 osipanje .................... 26, 43, 54, 60, 86 osvetlitev .......................................... 87 osvetlitev jagod .......................... 91, 94

padavine ........................................... 78 pečka ............................................... 94 pedo-klimatske razmere ..................... 7 penine ............................................... 17 peronospora ...................................... 33 pH vrednost ...................................... 17 pino bianco ......................................... 36 blanc ........................................... 36 nero ............................................ 12 pinot.... ............................................. 21 grigio .......................................... 29 gris ............................................. 29 meunier ................................ 10, 42 noir ..............................................11 noir précoce ............................... 26 pinotage ............................................ 46 plemenita gniloba ............................. 14 pletev (redčenje mladik) .................. 52 podlaga ............................................. 21 SO4, binova, 5C, Kober 5BB, 125AA, 3309.............................. 15 Podravje ..................................... 77, 79 polnost vina ...................................... 25 poprh na jagodi .................... 13, 60, 78 portugalka ........................................ 16 pozeba .............................................. 33 pridelek .............................................. 6 ptiči.... .............................................. 96

raisin de Bourgogne ..........................11 rani modri burgundec ....................... 25 rani modri pinot............................ 9, 24 kloni (1 Gm, 2 Gm, 4 Gm in 6 Gm ) .................................... 26

rast..................................................... 13 rastišče................................................ 7 rastlinski hormoni giberelini .................................... 54 razmnoževanje vegetativno ................................. 21 razsluzenje........................................ 17 redčenje grozdja ......................... 52, 56 refleksna folija.................................. 94 renski rizling .................................... 14 resveratrol ........................................ 18 roze................................................... 10 Ruländer ........................................... 28

Samtrot ............................................. 45 Schwarzriesling, ............................... 42 selekcija.............................................. 6 klonska ....................................... 26 zdravstvena ................................ 26 selekcionist....................................... 24 senzorična ocena vina ...................... 94 senzorika vina .................................. 17 sinonim............................................. 21 sinus glavni ......................................... 12 stranski ....................................... 12 sivi pinot........................................... 28 kloni (H 1, 62 Wm, 63 Wm, 64 Wm, 65 Wm, 1 Gm, 2 Gm, 21Gm, 26 Gm, 2/15 Gm, 2/16 Gm, 2/21 Gm, 2/26 Gm, 1-30 Gm, 1-31 Gm, 1-32 Gm, 1-33 Gm, 27 Gm, FR 49-207, FR 52-121, D 42, D 43, 52, 54, 457, ISV 1, R 6, VCR 5, VCR 6, VCR 8, SMA 505, SMA 514, 4/18, 2/41, 3/23, 8FAW, AF 11, AF 12) ........................ 35 skeletna tla ...................................... 14 skupni fenoli..................................... 94 sobrst ............................................... 52 sončni ožigi ...................................... 87

sorta... ............................................... 15 priporočena, dovoljena ................ 5 Spätburgunder .................................. 15 stil vina ............................................. 17 stres... ................................................. 6 strojno obiranje grozdja ................... 94 sušenje pecljevine ............................ 96

šampanjec......................................... 10 škrob................................................. 16

tanini. ......................................... 10, 94 temperatura ...................................... 33 temperatura jagod....................... 87, 88 toča.... ............................................... 96 Tokayer ............................................ 28 traminec............................................ 10 transpiracija ...................................... 16 trgatev................................... 16, 40, 66 selektivna ................................... 52 trsna rumenica .................................. 96 turgur... ........................................... 100

Valais.. ...............................................11 variabilnost....................................... 23 vektor ............................................... 23 venenje grozdja ................ 96, 100, 101 vinifikacija........................................ 78 vino "premium".................................. 17 barično ....................................... 52 kompleksno ................................ 14 mlado ......................................... 17 sadno .......................................... 36 topo, težko, polno, sladko, desertno, predikatno ................... 34 vinorodni okoliš ................................. 5 vinska kislina ................................... 87 virus zvijanja listov .................... 26, 96

Vitis allobrogica ................................. 10 sylvestris ...................................... 9 vinifera ................................... 9, 21 vinifera occidentalis..................... 9 vonj začimbe (pepermint, rožmarin, cimet, kumina) ....................... 18 zelišča (rabarbara, pesa, origano, zeleni paradižnik, zeleni čaj, črna oliva) .............................. 18 vretje... ............................................. 17 vsebnost sladkorja, skupnih kislin ............ 28

Weinsberg......................................... 44 weisser Burgunder............................ 36 Württemberg .................................... 25

zalistnik .............................................. 6 zeleni silvanec .................................. 15 zorenje vina ........................................ 5

življenjski prostor............................. 14 žlahtnina ........................................... 16