Bojna pesem mame tigrice

Kitajska mati

3

Bojna pesem mame tigrice.indd 3

23.4.2012 14:29:21

Kitajska mati

1

Kitajska mati Veliko ljudi se sprašuje, kako kitajski starši vzgajajo že kar stereotipno uspešne otroke. Sprašujejo se, kaj delajo ti starši, da imajo tako številne bistre matematike in čudežne glasbeni­ ke, kako je v taki družini in če lahko tudi sami ravnajo enako.

No, vse to jim lahko povem, saj sem vse to sama izkusila. Lah­ ko naštejem nekaj stvari, ki jih svojima hčerkama, Sophii in Louisi, nisem nikoli dovolila: • • • • • • • •

prespati pri prijateljicah, igrati se z otroki iz soseske, nastopati v šolskih igrah, pritoževanja, ker ne nastopata v šolskih igrah, gledanja televizije in igranja računalniških iger, da bi sami izbirali izvenšolske dejavnosti, dobiti katerokoli oceno razen najvišje, da ne bi bili dijakinji številka 1 v kateremkoli predmetu razen v telovadbi in drami, • da bi igrali katerikoli inštrument razen klavirja in violine, • da ne bi igrali klavirja ali violine.

13

Bojna pesem mame tigrice.indd 13

23.4.2012 14:29:22

Bojna pesem mame tigrice

Izraz »kitajska mati« uporabljam nekam svobodno. Ne­ davno sem srečala superuspešnega belega fanta iz Južne Dako­ te (videvate ga na televiziji), primerjala sva zapiske in sklenila, da je njegov delavski oče prav gotovo kitajska mati. Poznam nekaj korejskih, indijskih, jamajških, irskih in ganskih staršev, ki prav tako ustrezajo taki oznaki. Nasprotno­pa poznam nekaj­ mater s kitajskimi koreninami, skoraj vedno rojenih na zaho­ du, ki niso kitajske matere, naj so se tako odločile ali zaradi drugih­ vzrokov.

Prav tako svobodno uporabljam izraz »zahodnjaški star­ ši«. Za­hod­njaški starši so vseh vrst. Drznila si bom reči, da so zahodnjaki veliko bolj različni v svojih vzgojnih slogih, kot so Kitajci. Nekateri zahodnjaški starši so strogi, drugi so popust­ ljivi. Potem so tukaj še isto­spolni starši, ortodoksni judovski starši, enostarševske družine, nekdanji hipiji, bančni vlagatelji in vojaki. Prav gotovo ti »zahodnjaški« starši nimajo enakih pogledov na vzgojo, zato kadar uporabljam izraz »zahodnja­ ški starši«, seveda ne mislim na vse zahodnjaške starše – kakor tudi s »kitajsko materjo« ne mislim na vse kitajske mame.

Vendarle drži, da niso zahodnjaški starši, celo kadar meni­ jo, da so strogi, niti malo podobni kitajskim materam. Za pri­ mer vzemimo moje zahodnjaške prijatelje, ki o sebi mislijo, da so strogi. Svoje otroke silijo, da vsak dan vadijo inštrument kar trideset minut. Največ eno uro. Za kitajsko mater je prva ura lahka naloga. Težavna postane šele druga ali tretja.

Kljub naši alergiji na kulturne stereotipe obstaja na tone študij, ki kažejo značilne in izmerljive razlike v vzgoji med Ki­ tajci in zahodnjaki. V neki študiji, ki zajema 50 zahodnjaških 14

Bojna pesem mame tigrice.indd 14

23.4.2012 14:29:22

Kitajska mati

mater iz Amerike in 48 priseljenih mater iz Kitajske, skoraj 70 % zahodnjaških mam pravi, da »poudarjanje šolskega uspe­ ha ni dobro za otroke« ali da »morajo starši spodbujati idejo, da je učenje zabava«. Nasprotno je enakega mnenja skorajda 0 % kitajskih mam. Pač pa velika večina kitajskih mater verja­ me, da so njihovi otroci lahko »najboljši« učenci, da »šolski dosežki odsevajo uspešno vzgojo« in da so otroci, ki se v šoli ne odlikujejo, »problem«, in torej starši »niso opravili svoje naloge«. Druge študije navajajo, da kitajski starši namenjajo učenju z otroki približno desetkrat več časa na dan kot zahod­ njaški. Medtem pa zahodnjaške otroke večkrat najdemo v športnih ekipah.

Vse to me je pripeljalo do končnega spoznanja. Nekateri morda mislijo, da so ameriški starši, ki so športni navdušen­ ci, nekakšna vzporednica­kitajske matere. Pa sploh ni tako.

Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z no­ gometom, kitajska mama verjame: 1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu, 2. da je minus 5 slaba ocena, 3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci, 4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok, 5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopi­ ti na stran učitelja ali trenerja, 6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in 7. da mora biti medalja zlata.

15

Bojna pesem mame tigrice.indd 15

23.4.2012 14:29:22

Bojna pesem mame tigrice

3

Louisa

Louisa

Neka podeželska pesem pravi: »Divjakinja je z angelskim obrazom.« Taka je moja mlajša hči, Lulu. Ko pomislim na­ njo, pomislim na krotenje divjih konj. Še ko je bila v mater­ nici, me je brcala tako močno, da so se na mojem trebuhu videli odtisi. Pravo ime Lulu je Louisa, kar pomeni »slavna bojevnica«. Ne vem, kako smo ji lahko kar takoj izbrali tako pravo ime.

Kitajsko ime za Lulu je Si Shan, kar pomeni »korala« in spominja na občutljivost. Tudi to pristaja Lulu. Od prvega 20

Bojna pesem mame tigrice.indd 20

23.4.2012 14:29:22

Louisa

dneva, ko se je rodila, ima zelo specifičen okus. Nadomestnega­ mleka, s katerim sem jo hranila, ni marala, in nad sojinim mlekom­, ki ga je naš pediater predlagal kot alternativo, je bila tako ogorčena, da se je lotila gladovne stavke. Ampak ne kot Mahatma Gandhi, ki je med stradanjem razmišljal in ni obre­ menjeval drugih. Lulu so zvijali črevesni krči in je vse noči ure in ure kričala in divje praskala. Jed in jaz sva imela čepke v uše­ sih in sva si že pulila lase, ko je na srečo na pomoč prišla naša kitajska varuška Grace. Pripravila je kot svila mehak tofu, du­ šen v rahli omaki iz školjk in gob šitaki z listi koriandra, kar je imela Lulu končno rada.

Težko je najti besede, s katerimi bi opisala najin odnos z Lulu. Niti »stanje vsesplošne jedrske vojne« tega ne zajame popolnoma. Ironija je, da sva si z Lulu zelo podobni. Podedo­ vala je mojo ognjevito, ostrojezično pa tudi nezamerljivo oseb­ nost. Ko že govorim o osebnostih, naj povem, da ne verjamem v astrologijo – in mislim, da imajo tisti, ki vanjo verjamejo, res­ ne težave –, toda kitajski horoskop opisuje Sophio in Lulu do popolnosti. Sophia je bila rojena v letu opice in opičji ljudje so radovedni, razumski in »na splošno lahko izpolnijo kateroko­ li zadano nalogo. Cenijo naporno delo ali delo, ki predstavlja izziv; tako delo jih spodbuja.« V nasprotju z njimi so ljudje, rojeni v letu svinje, »divji« in »svojeglavi« in »pogosto vzkip­ ljivi« in, čeprav »nikoli ne zadržujejo jeze«, do konca pošteni, odkritosrčni in ljubeznivi.

Natančno taka je Lulu.

Jaz sem bila rojena v letu tigra. Nočem se bahati ali kaj po­ dobnega, ampak ljudje tigra so plemeniti, neustrašni, močni, 21

Bojna pesem mame tigrice.indd 21

23.4.2012 14:29:22

Bojna pesem mame tigrice

avtoritativni in privlačni. Naj bi bili tudi srečni. Beethoven in Sun Yat-sen2 sta bila tigra.

Prvič sem bila bitko z Lulu, ko je bila stara približno tri leta.

Bilo je nekega ledeno mrzlega popoldneva v New Havenu, v Connecticutu, na enega najbolj mrzlih dni v letu. Jed je bil v službi – bil je profesor na Pravni fakulteti Univerze Yale –, Sophia pa je bila v vrtcu. Tako sem sklenila, da je idealen čas, da uvedem Lulu v igranje klavirja. Vsa vznemirjena od pričako­ vanja, da bova delali skupaj - Lulu je bila z rjavimi kodri, okrog­ limi očmi in obrazkom porcelanaste punčke varljivo ljubka -,­ sem jo posadila na klavirsko klop, obloženo z udobnimi blazi­ nami. Potem­sem ji pokazala, kako igrati eno samo noto z enim samim prstom, enakomerno, trikrat zapored, in jo prosila, naj ponovi. Skromna zahteva, toda Lulu ni zanimala, raje je z obe­ ma razprtima dlanema hkrati udarjala po tipkah. Ko sem ji re­ kla, naj neha, je udarjala še močneje in še hitreje. Ko sem jo ho­ tela odvleči od klavirja, je začela kričati, jokati in divje brcati.

Petnajst minut pozneje je še vedno jokala, brcala in se drla.

Takrat mi je prekipelo. Izmikala sem se njenemu brcanju in vle­ kla kričečega vragca k zadnjim vratom in jih odprla na stežaj.

Bilo je kakšnih dvajset stopinj pod ničlo in obraz me je bolel, čeprav sem ga samo nekaj sekund nastavljala ledenemu zraku. Toda bila sem odločena, da bom vzgojila poslušnega kitajskega otroka – na zahodu poslušnost spominja na pse in kastni sistem, medtem ko na Kitajskem velja za eno najvišjih vrlin –, pa če me to stane življenje. »Ne moreš ostati v hiši, če 2

Sun Yat-sen (1866–1925) je bil kitajski zdravnik, revolucionar in politični vodi­ telj. (Op. prev.)

22

Bojna pesem mame tigrice.indd 22

23.4.2012 14:29:22

Louisa

ne poslušaš mamice,« sem strogo rekla. »Tako. Ali hočeš biti pridna deklica ali hočeš iti ven?« Lulu je stopila ven. Kljubovalno se je obrnila k meni. Nema groza je mezela po mojem telesu. Lulu je imela na sebi samo pulover, krilo z volančki in žabe. Nehala je jokati. Resnično, bila je grozljivo mirna. »No, dobro – odločila si se, da boš pridna,« sem hitro re­ kla. »Sedaj lahko prideš noter.« Lulu je odkimala. »Ne bodi neumna, Lulu.« Grabila me je panika. »Zunaj zmrzuje. Zbolela boš. Pridi noter – takoj.« Lulu je šklepetala z zobmi, vendar je spet odkimala. In ta­ krat mi je vse skupaj postalo jasno kot beli dan. Podcenjevala sem Lulu, nisem razumela, iz kakšnega testa je. Raje bi zmrzni­ la, kot se vdala.

Takoj sem morala spremeniti taktiko. Tokrat nisem mogla zmagati. Še socialna služba bi me lahko zaprla. Napeto sem razmišljala, seveda povsem drugače kot prej. Sedaj sem Lulu rotila, ljubkovala in ji obljubljala vse mogoče, samo da bi se vrnila v hišo. Ko sta Jed in Sophia prišla domov, sta našla Lulu, ki se je vsa zadovoljna namakala v vroči kopeli in je v skodelico vroče čokolade s penastimi bonboni pomakala piškot.

Ampak tudi Lulu je podcenjevala mene. Samo oboroževala sem se. Začela se je vojna in Lulu tega še vedela ni.

23

Bojna pesem mame tigrice.indd 23

23.4.2012 14:29:22

Bojna pesem mame tigrice

8

Inštrument za Lulu

Lulu in njena prva violina

Rada sem imela Duke. Moji kolegi so bili velikodušni, pri­ jazni in pametni, zato smo postali pravi prijatelji. Ovira je bila samo ta, da je Jed še vedno delal na Yalu, kar je bilo osemsto kilometrov stran. Nekako sva izpeljala tudi to, tako da je Jed veliko potoval med Durhamom in New Havenom.

Leta 2000, ko je bila Sophia stara sedem let in Lulu štiri, so me poklicali s Pravne fakultete Univerze New York in me pova­ bili na obisk. Nisem prenesla misli, da bi zapustila Duke, toda New York je bil veliko bližji New Havenu, zato smo spakirali kovčke in se za šest mesecev preselili na Manhattan.

46

Bojna pesem mame tigrice.indd 46

23.4.2012 14:29:23

Inštrument za Lulu

To je bilo stresnih šest mesecev. »Obiskati« v svetu pou­ čevanja pomeni, da se pridružiš fakulteti za neko preizkusno dobo. Ves semester je pravzaprav razgovor, v katerem skušaš na druge napraviti vtis, kako pameten si, hkrati pa se jim prilizu­ ješ. (»Bernard, moram te opozoriti, da ima tvoj revolucionarni model še bolj daljnosežne posledice, kot si mislil!« Ali: »Ne vem, če me povsem prepriča 81. opomba v tvojem članku Za­ kon in Lacan, saj je naravnost izzivalna – bi te motilo, če članek dam v branje študentom?«) Kar se tiče šol, se je Manhattan izkazal vrednega straho­ spoštovanja. Z Jedom sva spoznala svet tretješolcev, ki so se že učili za maturo, in svet malčkov z lastnimi skrbniškimi skladi in fotografskimi portfoliji. Na koncu sva se odločila, da pošljeva Sophio v javno šolo P. S. 311, ki je bila prav nasproti našega sta­ novanja, samo čez cesto je bilo treba. Lulu naj bi začela z malo šolo, vendar je morala prej opraviti vrsto testov.

Najbolj sem si želela, da bi Lulu obiskovala malo šolo v lepi cerkvi z vitražnimi okni. Toda že po petih minutah se je vodi­ teljica sprejemnih vrnila z Lulu in hotela izvedeti, ali Lulu res ne zna šteti – ne da bi bilo to kaj narobe, le želela je, da to še sama potrdim. »O, moj bog, seveda zna šteti!« sem vzkliknila vsa zgrože­ na. »Dovolite mi samo eno sekundo z njo!« Hčerko sem povlekla na stran. »Lulu,« sem siknila. »Kaj pa počneš? Tole ni šala.« Lulu se je namrščila. »Štejem samo v glavi.« 11 P. S. 3 je oznaka za »public school 3« - 3. javna šola. (Op. prev.)

47

Bojna pesem mame tigrice.indd 47

23.4.2012 14:29:23

Bojna pesem mame tigrice

»Ne moreš šteti samo v glavi – šteti moraš na glas, da po­ kažeš gospe, da znaš šteti! Preverja te. Če ji ne boš pokazala, da znaš, te v to šolo ne bodo sprejeli.« »Nočem v to šolo.« Kot sem že omenila, ne verjamem v podkupovanje otrok.

Mednarodni dogovor proti podkupovanju so odobrili tudi Združeni narodi in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Poleg tega mislim, da če že kdo, potem bi mora­ li otroci plačevati svojim staršem. Ampak bila sem obupana. »Lulu,« sem zašepetala, »če boš štela, ti bom kupila liziko in te peljala v knjigarno.« Lulu sem zvlekla nazaj. »Sedaj je pripravljena,« sem veselo rekla.

Tokrat mi je voditeljica sprejemnih dovolila, da se pridru­ žim Lulu v učilnici. Na mizo je položila štiri kocke in prosila Lulu, naj jih prešteje.

Lulu je bežno pogledala kocke, potem pa rekla: »Enajst, šest, deset, štiri.« Kri mi je zaledenela. Pomislila sem, da bi zgrabila Lulu in pobegnila z njo, toda voditeljica je mirno dodala še štiri kocke. »Kako pa zdaj, Lulu – jih lahko prešteješ?« Lulu se je zastrmela v kocke, tokrat za nekaj več časa, po­ tem pa je štela: »Šest, štiri, ena, tri, nič, dvanajst, dve, osem.« Tega nisem mogla več prenašati. »Lulu! Nehaj s tem …« »Ne, ne, prosim.« Voditeljica je dvignila roko, se namuznila in se obrnila k Lulu. »Kot vidim, Luisa, ti je všeč, če lahko nare­ diš stvari po svoje. Imam prav?« Lulu me je kradoma ošinila s pogledom – vedela je, da mi ni prav –, potem je rahlo prikimala.

48

Bojna pesem mame tigrice.indd 48

23.4.2012 14:29:23

Inštrument za Lulu

»Tukaj je res osem kock,« je ženska ravnodušno nadaljeva­ la. »Imela si prav – čeprav si prišla do odgovora na nenavaden način. Da želiš najti svoj lastni način, je občudovanja vredno.

Prav to v tej šoli spodbujamo.« Oddahnilo se mi je in končno sem si dovolila zadihati. Ženski je bila Lulu všeč. Pravzaprav je bila Lulu všeč mnogim ljudem – ni se znala prilizovati, prav zato je bilo na njej nekaj neustavljivo privlačnega.

Hvala bogu, da živimo v Ameriki, sem tiho pomislila. Tu so ameriški revolucionarni uporniki brez dvoma cenjeni. Na Kitajskem bi Lulu poslali v delovno taborišče.

Ironično, toda Lulu je na koncu vzljubila šolo v New Yorku, medtem ko je Sophia, ki je bila zmeraj malo plašna, preživljala težje čase. Na roditeljskem sestanku nama je Sophijina učitelji­ ca dejala, da sicer nikoli ni učila boljše učenke, kot je Sophia, da pa jo skrbi zanjo v socialnem smislu, saj vsak čas kosila in vse odmore preživlja sama in se sprehaja po dvorišču s knjigo v rokah. Jed in jaz sva zagnala paniko, toda ko sva spraševala Sophio, kako je v šoli, nama je zagotavljala, da se v šoli zabava.

V New Yorku smo se prebili skozi semester, a komaj. Dobi­ la sem celo ponudbo z Univerze New York, ki sem jo že skoraj sprejela. Potem pa se je zvrstilo kar nekaj nepričakovanih do­ godkov. Objavila sem pravni članek o demokraciji in narodno­ sti v deželah v razvoju, ki je vzbudil veliko pozornosti v poli­ tičnih krogih. Zaradi tega članka so se na Yalu premislili in mi ponudili mesto rednega profesorja. Sedem let po neuspešnem kosilu sem ga sprejela, čeprav z grenkim priokusom. Tako se je končalo naše nomadstvo: Jedu se ni bilo treba več seliti sem in 49

Bojna pesem mame tigrice.indd 49

23.4.2012 14:29:23

Bojna pesem mame tigrice

tja, Sophia in Lulu pa sta se dokončno ustalili v osnovni šoli v New Havenu.

Medtem je tudi Lulu začela z urami klavirja s Sophijino učiteljico Michelle v Sosedski glasbeni šoli. Sama sem se po­ čutila, kot bi živela dvojno življenje. Vstajala sem ob petih zju­ traj in pol dneva pisala in delala kot yalska profesorica prava, potem sem zdrvela domov, kjer sem vadila s hčerkama, kar je v primeru Lulu vedno vključevalo še medsebojne grožnje, izsi­ ljevanje in uničujočo kritiko.

Kot se je izkazalo, je bila Lulu rojena glasbenica s skoraj popolnim posluhom. Na žalost je sovražila rutinsko ponavlja­ nje in se med vajami ni zbrala. Raje je klepetala o pticah, ki jih je opazovala skozi okno, ali o gubah na mojem obrazu. Kljub temu je hitro napredovala skozi klavirske knjige Suzuki in je imela talent za nastopanje. Na recitalih ni nikoli igrala tako brezhibno kot sestra, ampak je svoje tehnične pomanjkljivosti popravila s slogom in muzikalnostjo in se tako kosala s Sophio.

Približno v tem času sem se odločila, da bi Lulu začela z drugim inštrumentom. Prijatelji, ki so imeli starejše otroke, so mi predlagali, da bi bilo dobro, če bi moji dve hčerki krenili na pot različnih zanimanj, saj bi tako bistveno zmanjšali tekmo­ valnost med njima. To se mi je zdelo izjemno smiselno, saj je Sophia začela blesteti v igranju klavirja, potem ko je zmagovala na krajevnih tekmovanjih in so jo na nastope pogosto vabili učitelji, cerkveni in občinski organizatorji. Kamorkoli smo šli, je Lulu morala poslušati, kako hvalijo njeno sestro.

Seveda se je porajalo vprašanje, kateri inštrument naj Lulu izbere. Moja tast in tašča, svobodnjaška intelektualna 50

Bojna pesem mame tigrice.indd 50

23.4.2012 14:29:23

Inštrument za Lulu

Juda, sta na to gledala precej strogo. Poznala sta svojeglavo osebnost Lulu in čez glavo sta imela njenega kričanja in vpi­ tja med vajami. Nagovarjala sta me, naj se lotimo česa manj stresnega. »Kaj misliš o flavti?« je predlagal Sy, moj tast. Sy, velik, krepak mož, ki še najbolj spominja na boga Zeusa, je imel v Washingtonu­v Zveznem okrožju Kolumbije uspešno psiho­ terapevtsko ordinacijo. Ima pa tudi resnično izreden glasbeni posluh in močan, globok glas. Tudi Jedova sestra ima čudovit glas, kar vse pove, po kateri strani družine sta Sophia in Lulu podedovali glasbene gene. »Flavta?« je nezaupljivo vprašala Florence, moja tašča, ko je slišala za Syjev predlog. »Kako dolgočasno.« Florence je bila umetnostna kritičarka v New Yorku. Nedavno je objavila bio­ grafijo Clementa Greenberga, kontroverznega kritika moder­ ne umetnosti, ki je učinkovito razkrival Jacksona Pollocka in ameriški abstraktni ekspresionizem. Florence in Sy sta bila že dvajset let ločena in Florence se na splošno nikoli ni strinjala s Syjem, pa naj je rekel karkoli. »Kaj pa kaj bolj vznemirljivega, recimo gamelan? Bi se lahko učila igrati na gong?« Florence je bila elegantna, pustolovska in svetovljanska.

Pred leti je potovala na Indonezijo, kjer jo je očarala glasba javanskega gamelana, majhnega orkestra, mogoče petnajstih ali dvajsetih glasbenikov, ki na tleh sedijo prekrižanih nog in igrajo na tolkala, kot so kempul (komplet obešenih gongov raz­ ličnih tonskih višin), saron (velik kovinski ksilofon) ali bonang (množica kotlov, na katere igramo kot na bobne, zvenijo pa bolj kot zvonci).

51

Bojna pesem mame tigrice.indd 51

23.4.2012 14:29:23

Bojna pesem mame tigrice

Zanimivo je, da je francoski skladatelj Claude Debussy imel do orkestra gamelan enak odnos kot moja tašča. Za Debussyja je bil gamelan prav tako odkritje kot za Florence. 1895 je pisal prijatelju, da je javanska glasba »sposobna izraziti ves smisel našega obstoja, celo neizrekljivega«. Pozneje je objavil članek, v katerem je opisoval Javančane kot »čudovite ljudi, ki se učijo glasbe tako lahkotno, kot se kdo drug uči dihati. Njihova šola sestoji iz večnih ritmov morja, vetra v listju in tisočih drugih komaj slišnih zvokov, katerim prisluhnejo z velikansko skrbjo, ne da bi o tem kdaj brali v sumljivih in nejasnih razpravah.« Sama sem mnenja, da je imel Debussy pač obdobje, v kate­ rem je poveličeval vse eksotično. Enako se je zgodilo Debussy­ jevemu tovarišu Francozu Henriju Rousseauju in Paulu Gau­ guinu, ki je začel s slikanjem polinezijskih domačinov in jih je slikal ves čas. Posebej nagnusno različico tega fenomena lahko najdemo v današnji Kaliforniji: moške s tako imenovano ru­ meno mrzlico. Hodijo le z azijskimi ženskami – včasih z ducat zapovrstjo – pri tem ni pomembno, kako grde so ali iz katere države prihajajo. Naj ob tem povem, da se Jed pred mano ni dobival z nobeno azijsko žensko.

Mogoče ne morem ceniti glasbe gamelan, ki sem jo sliša­ la, ko smo leta 1992 obiskali Indonezijo, ker sem obsedena s težavnostjo in z dosežki. Neštetokrat sem vpila na Lulu: »Vse, kar je dragoceno in vredno truda, je težko! Ali veš, kaj sem vse prestala, da sem dobila službo na Yale?« Glasba gamelan je hipnotična, ker je tako preprosta, ne­ strukturirana in ponavljajoča. V nasprotju z Debussyjevimi bri­ ljantnimi skladbami, ki odsevajo kompleksnost, ambicioznost­, 52

Bojna pesem mame tigrice.indd 52

23.4.2012 14:29:23

Inštrument za Lulu

bistroumnost, vizijo, zavestno raziskovanje harmonije – in ja, vpliv gamelana, vsaj v nekaterih njegovih delih. Podobno kot bi primerjali kočo iz bambusa, ki ima sicer svoj čar, in versajsko palačo.

Na vsak način sem odklonila, da bi Lulu igrala gong, in od­ klonila sem tudi flavto. Moj instinkt mi je narekoval prav na­ sprotno, kot sta mi tast in tašča. Prepričana sem bila, da je edini način, da se Lulu umakne iz sestrine sence, ta, da prične igrati še bolj tehnično in virtuozno zahteven inštrument. Zato sem izbrala violino.

Dan, ko sem se odločila – ne da bi se posvetovala z Lulu in ne da bi se zmenila za nasvete drugih okrog mene –, je bil dan, ko sem zapečatila svojo usodo.

53

Bojna pesem mame tigrice.indd 53

23.4.2012 14:29:23

Bojna pesem mame tigrice

9

Violina Moteče je, da mnogi Kitajci odkrito primerjajo svoje otro­ ke. Ko sem odraščala, nisem nikoli mislila, da je to tako slabo, saj sem se v primerjanju zmeraj dobro odrezala. Moja stara mama – zmajevka, tista bogata, po očetovi strani – me je ved­ no imela rajši kot sestre. »Poglejte, kako ima ta ploščat nos,« je klepetala na družinskih srečanjih in pokazala na eno od mo­ jih sester. »Ne kot Amy, ki ima lep, visok nos. Amy se zdi kot Chua. Tista pa je nos pobrala po materini strani družine in je videti kot opica.« Moja stara mama je bila, priznam, izjemen primerek.

Toda Kitajci ves čas počno podobne reči. Pred nedavnim sem bila v kitajski lekarni in lastnik mi je povedal, da ima šestletno hčer in petletnega sina. »Moja hči,« je rekel, »ona pametna.

Edini problem, ni zbrana. Moj sin – on ni pameten. Moja hči pametna.« Ob neki drugi priložnosti je bila moja prijateljica Kathleen na teniškem turnirju in se je pogovarjala s kitajsko materjo, ki je gledala, kako igra njena hči. Ta mama je rekla Kathleen, da bo njena hči, ki je bila študentka na Brownu, verjetno izgubila. »Ta hči tako šibka,« je rekla in zmajevala z glavo. »Njena starejša sestra – mnogo boljša. Ona gre na Harvard­.« 54

Bojna pesem mame tigrice.indd 54

23.4.2012 14:29:24