P
red davnimi çasi je çez ravnine Afrike pihal suh veter. Deæja ni bilo od nikoder. Trava je venela. Drevesa so umirala. Zemlja je bila izsuåena kot staro usnje. Slon, Ðirafa, Zebra, Opica in Ðelva so se vlekli çez razpokana tla, da bi naåli vsaj mrvico hrane. Potem so v daljavi zagledali drevo. O, kakåno çudovito drevo! Bilo je polno rdeçih, zrelih sadeæev, ki so diåali kot najslajåi mangi, debeli so bili kot melone in soçni kot granatna jabolka.
Ampak okrog in okrog drevesa se je tesno zvijal najveçji piton, kar so jih æivali kdaj videle. Tako zvit je dræal veje tako visoko, da niti najviåja æirafa ne bi mogla doseçi sadeæev.
»Prepustite to meni,« je rekel Slon. »Ne bojim se pitonov. Nikoli me ne bi mogli pogoltniti.« Stopil je naprej. »Oprosti, Piton, laçni smo. Bi se lahko, prosim, odmotal, da bomo lahko dosegli sadeæe?« »Ne, dokler mi ne poveste imena tega drevesa.« »Kakåna neumnost!« je rekel Slon. »Nobeden ne pozna njegovega imena.«
Drobcena Ðelva pa je spregovorila: »Moja praprababica mi je pripovedovala o tem drevesu. Samo kralj dæungle pozna njegovo ime, ampak on æivi daleç stran.« »Jaz najhitreje teçem,« je rekla Zebra. »Jaz bom åla.«
Zebra je zdirjala po vroçi, suhi zemlji. Tekla je in tekla, dokler ni konçno prispela do hladnega zavetja, kjer je v senci poçival kralj s çudovito valovito grivo in lepo privihanim repom.
»Mogoçni kralj!« je rekla Zebra. »Laçni smo. Naåli smo sladko mangovo-meloninogranatnojabolçno drevo, ampak Piton nam ne dovoli, da bi jedli sadeæe, dokler ne povemo imena tega drevesa.«
Lev je odprl eno oko. Ni mu bilo våeç, da ga kdo moti, medtem, ko drema. »Mangovo-melonino-granatnojabolçno drevo? Imenuje se bodæabi .« Potem je globoko zavzdihnil in spet zadremal.
Zebra je sklonila glavo in se zakadila nazaj. Tako zavzeto je razmiüljala, kako hitro teçe, da se je spotaknila ob korenino drevesa in padla.
»Kako se imenuje drevo?« so vzkliknile æivali. »Imenuje se …« Zebra je stresla z glavo, da bi se spomnila. »Imenuje se … se …
Ampak seveda ni povedala prav in Piton se ni niti premaknil.
Sedaj so bile æivali æe res slabotne od lakote. »Nekdo drug bo moral h kralju, da ga vpraåa po imenu,« so rekle.
»Dovolite meni,« je çveknila Opica. »Pametnejåa sem od Zebre. Zapomnila si bom ime.« Tako je Opica oddrvela po vroçi zemlji in se pozibavala med suhimi drevesi, med potjo je çvekala in çençala, dokler ni priåla do prostorçka, kjer je v senci leæal kralj s çudovito valovito grivo in lepo privihanim repom. »Mogoçni kralj!« je rekla Opica. Lev je dvignil glavo in zarjovel: »Kaj je zdaj?« »Laçni smo. Naåli smo sladko mangovo-meloninogranatnojabolçno drevo, ampak Piton nam ne dovoli, da bi jedli sadeæe, dokler …«
»Povedal sem æe Zebri. Sedaj bom povedal tebi. Samo ne spraåujte me spet! Imenuje se BO-DÐA-BI !«
Opica je oddrvela stran, zraven je çvekala in çençala: »Pametna Opica! Kako sem jaz pametna! Najpametnejåa opica v vsej deæeli sem!« Tako zavzeto je çvekala in çençala, da se je zdrznila, ko je kar naenkrat obstala ob drevesu.
»Kako se imenuje drevo?« so zagodrnjale æivali.
»Imenuje se …« Opica je stresla z glavo, da bi se spomnila. »Imenuje se … se … se …
Ampak seveda ni povedala prav in Piton se ni niti premaknil.
V ospredje se je zrinil Slon. »Jaz bom åel. Sloni nikoli niçesar ne pozabimo.« Slon se je odmajal po vroçi suhi zemlji. Kralj je bil sedaj æe popolnoma buden. Nasråene grive je opletal z repom. »Mogoçni kralj,« je rekel Slon. »Laçni smo. Naåli smo …«
»Vem! In vedeti hoçeå ime drevesa. Povedal sem ga Zebri. Povedal sem ga Opici. In povedal ga bom tebi. Ampak potem ga NE bom povedal nikomur veç. Ime drevesa je BO-DÐA-BI ! Sedaj pa ga ne pozabi!« Slon je plahutnil z uåesi in zatopotal, da se je dvignilo nekaj prahu. »Nikoli niçesar ne pozabim,« je uæaljeno rekel.
Vso pot nazaj je plahutal z uåesi in topotal s kopiti. »Ah! Jaz? Jaz da bi pozabil? Kaj pa ta Lev ve? Spomnim se vseh rek v Afriki, vseh zvezd na nebu, vseh æuæelk na zemlji.« Tako zavzeto je brskal po svojem spominu, da se je zdrznil, ko je obstal ob drevesu.
»Kako se imenuje drevo?« so hripavo zaåepetale æivali. »Imenuje se …« Slon je stresel z glavo. »Imenuje se … se …
Ampak seveda ni povedal prav in Piton se ni niti premaknil.
Tedaj je spregovorila drobcena Ðelva. »Dovolite meni!« Ðivali so se ji zasmejale. »Predrobna in prepoçasna si,« so rekle. »Ampak jaz vem, kako si bom zapomnila,« je rekla Ðelva. »Moja praprababica me je nauçila tega.«
Tako se je drobcena Ðelva poçasi, korak za korakom, vlekla po vroçi suhi zemlji. Konçno je priåla h kralju, ki je korakal sem in tja z jezno åtrleço grivo in biçal z repom po zraku.
Lev je z enim oçesom oåvrknil Ðelvo in zarjovel.
»VEM, ZAKAJ SI PRIÑLA! Povedal sem Zebri. Povedal sem Opici. Povedal sem Slonu. Tebi pa NE BOM povedal! Ne bom ti povedal, da je ime drevesa …
Drobcena Ðelva se je brez besed odplazila stran. »Bodæabi,« si je zaåepetala. »Bodæabi zate, bodæabi zame, bodæabi za vse. Kako bomo do sadeæev priåle? Bodæabi, bodæabi, bodæabi.«
Vso pot nazaj si je pela svojo pesmico. In ker je hodila tako previdno in poçasi, se ni nikoli spotaknila, nikamor zaletela, in ni pozabila.
»Bodæabi zate, bodæabi zame, bodæabi za vse. Kako bomo do sadeæev priåle? Bodæabi, bodæabi, bodæabi.«